z G o D O V IN A
FARA
v

Sitj«al Janez Volčič,
žup&ik.
Peti zvezek
Zgodovina Šmarješke fare na Dolenjskem.

v NOVEM MESTU.
Lnstua založba 1887.

y«
T7TIL
ZGODOVINA
ADLEŠIČKE FARE
na Belokranjskem.
Spisal
ZVÀN ŠAŠELJ,
adminitirator.

K
K
T YCEAt-
BÍBUO-niRK
v LJUBLJANI.
Natisnila Klein in Kovai (Eger). 1887.
KA2AL0
Il zgodovlol Adieâlèke fare.
PogUTj«	Str«n
I. Prirodoznanski in statistični opi«........1
n. Ob ustanovljenji fare............
HL Cerkve t fari...............
IV. Duhovni pastirji..............28
y. Dohoda Adlešičkih duhovnikov........37
VI. Farovi in šola...............37
Vn. OdUčna AdleSičana.............^
Dodatek : Adlešiáki lokaUzmi............
tretjem zvezku razgrnil sem pred Teboj, dragi čitatelj, ob kratkem dogodbe Šerapeterske fare pri Novemmestu ob zeleni Krki. A ? tem zvezku hoëem Te seznaniti s pridnim, dobrim ljudstvom Belokranjskim na kranjsko-hrvatski meji. Oglejva si Adle-šičko faro in njeno preteklosti Leta 1885. minulo je ravno sto let, odkar je samostojna. In v spomin na to stoletnico naj bo to delce!
Prirodoznanski in statistični opis Adlešičl<e
fare.
a) Prirodoznanski opis.
Ako se pripelješ pri jasnem, solnčnem dnevu od Novegamesta sem čez visoke Gorjance, razprostrè se pred Tvojimi očmi široka in dolga planjava, izmed katere se Yzdiguje tu pa tam kako manjše gorovje ali brib. Pred Teboj leži Belakrajina, zanimiv del lepe kranjske dežele. In t kotu, tako rekoČ na robu cjenem na levo, razprostira se od severa proti vzhodu ob kranjsko-hrvatski meji ob temnozeleni Kolpi Adlešička fara. Njo meji proti hrvatski strani, proti Zagrebškima farama Lipníku in Kuničem, Kolpa, ki je poglavita reka Belokranjske. Na kranjski meji pa so ji sosede fare: Podzémeljska, Črnomálska, Dragatúška, Yíniška, Préloška in bližnja Marindolska s svojima vasema Márindolom in Bojanci, v katerih prebivajo nezedinjeni Grki ali Vlahi.
Svet, n» katerem se raiproslirs AdlešiSka far», je večinoma raven, a od sevorozahoda proti vzhodu napet. Jugozahodno stran pa obdaja roajtieno gorovje, ki jo skoro vse pokrito z gozdi i» vinogradi. V gozdih mstejo najbolj bukve, hrasti, kostanj i. dr., najmanj jo smre-čevja. Le v graščinski hoHti posejan ja majhen del z jelkami in smrekami, dnigodi jih ne nabajaS nikjer. To malo pogorje ima s hostami in trtjem vred različna imena. Nad AdleSiřko vasjo vzdiguje se Slali in Veliki Yrh, kjer so majhni gozdi in koloacki. Vrhom razprostira se Mala Plešivica, proti severu pa Velika Ple-Sivica 8 prav obilnimi vijjogi-adi, kjer raste prav dobro vino. Proti zahodu leži Kgúrnik, Lipo vica, Goljek, i obilnimi gozdi. Proti Bojanijem pa obširna hosta Bii-kovjje, kjer so âe pred malo leti bili volkovi kaj pogosto. Njena dela sta Hum (Holm) in Stiibiea. Proti Márin-dolu pa leži Bukóvača, proti Préloki Lê'tièjttk in Lédinjak. Druga imena so So; Kokobínjak, Svnava, Gnjílic-a, Cř-sáríca, Gálečks in Búkvič. Proti Tribučam je hosta Gubóik, proti Prjbincem Jcíscnik, proti Dolenjcem Jak-řévlje. Drugi deli se áe zovejo: Sotínce, pod Karainá-noifi ali Karamdnom, Jálvik, Hraatóviua i. t. d.
Svoje vinograde imajo Adležiíanl v Muli in Veliki Plešivici. Na Veliki Plešivici razdeiujojo m trije deli: dolenja, srednja in gorenja Štnijsa (Strasso), t. j. pod potora, med potoma in nad potom. Deli so éo: V Pieřu, 'Ugraja, Búsina, Kófanji vrh in v Mali Plešivici : Boánják, Kračína, Kotar, Velika Postat, Krč, Na boku, Hálalia, T Dórozu, Spáhija, Oniica i. dr.
Poglavita voda je Kolpa, ki obUvka faro od FuCkovic do Vrhovie, t. j. dobro uro hoda m dolgost, ter meji Kranjsko in Hrvatsko. Na njej je en mlin, graščinski y Podbrežju. Tudi v njoj ao zadnja Jota raki poginili ; ft znamenito jo, da dve uri viěje proti izviro, v okolici
Viniški, vendar še žive. Eazun Kolpe ni v fari nobene druge tekoče vode, nobenega potoka, pač pa se nahaja tu pa tam kak studenec s pitno vodo in kak kal, kjer napajajo živino. Najboljši studenec v celi fari je „Zdenee v 'Umolu" pod Adlešičko vasjo ob Kolpi. Govori se, da je njegova voda najboljša v vsej Belikrajini. Toda ob deževju ga Kolpa zalije, če le količkaj naraste. Drugi studenci so še: Cúrek v Jeseniku, Búnar v Pribincih, Vodónica pod Selom, Vrbovski zdenec, Eíjan v Tribučah itd.
Dasi je Adlešička fara sicer po večini v ravnini, vendar je ta ravnina zelo različna. Prav ravnih tii! nahaja se jako malo, kajti skoraj ves svet je kotanjast, kotličast, udrt; večkrat pa tudi zelo kamenit ter Krasu podoben. Te kotanje ali udrtine imenujejo „drage", katerih mnogo ima zopet svoja imena, recimo : Vodénica, Podřtnjak, Grót, Pekel, Žlóbiua, Vrtačka draga, Pod-grmljica, Eupa, Kopínača, Mekótica, Bevkóvka, Fózova draga, Polóvnjača, Topólek i. t. d. V njih imajo navadno svoje njive, vzlasti zelnike. A tudi njive imajo svoja imena : Eóbrce, Eósulje, Gádina, Cérovec, Budina, Hóčur, Šéginov rtič, Mikétina, Šúbarka, Danci, Brezjik, Easipica, Preložnik, Laz i. dr. ')
Narod Adlešičke fare peča se s poljedelstvom, živinorejo in vinarstvom. Polje je bolj slabe nego dobre vrste, ker je zemlja ponekodi zelo ilovnata. Da si jo vzboljšujejo, in pa, ker jim primanjkuje gnoja, navažajo po zimi na njive boljšo rahJejo prst, katero kopajo po bostah, ob dragah, ob cestah in drugodi. To pomešajo z gnojem ter s tem pospešujejo rodnost zemlje. V nekaterih krajih vozijo pa tudi mulj iz Kolpe, kar je Se
') Naj navedemo ta še nekaj domačih ali hišnih (vulgarnih) imen: Jiiras, Fábe, Tójaga, Brdihába, Gřgan, Tórbe, Júrkau, Latíčan, Vúíe, Hrústa, Grúja, Bómhik, Komanec, Terák, Péras, Pérec, Kutelín, Kácan, Smako, Baněk, Sknre i. t d.
boljše. A v sušnih letih vse to dosti ne pomaga in poljski pridelki so zelo slabi. — Živinoreja je na slabih nogah. Ker ljudem primanjkuje dobrih pašnikov in travnikov, je tudi živina bolj slaba, majhne vrste. T večjem številu redijo ovce. Teh ima marsikdo po 30 in ve6. — Vinarstvo prinašalo bi ljudem lahko obilo dobička, kajti tu raste deloma prav izvrstna vinska kapljica, ali vinogradi so preveč razkosani. In še to malo se bolj težko proda za dober denar, ker je kraj precej oddaljen in so ceste jako slabe, tako da ne morejo po nje dohajati stranski vinarji. Baste večinoma temno rudeče ali črno vino, redkeje belo ali rumeno. Prav dobro vino raste v Mali Plešivici, slabeje v Veliki; a najbolje v Stari gori, onostran Kolpe v Knnički fari na Hrvatskem, kjer ima tudi več Adlešičanov svoje vinograde. — S sadjerejo se Adlcšičani dokaj pečajo. V rodnih letih donašajo slive (črešpije) precej dobička. Eazun sliv sadijo tudi jako radi črešnje. Posebno ob cestah nahajaš jih po vsem Belokranjskem zelo pogosto, žal, da večinoma necepljene. Imenujejo jih navadno Derbičeve črešnje, po nekdanjem okr. glavarju črnomal-skem, Derbiču, ki je ljudi zelo vzpodbujal za sadjerejo. A nekaj je, kar ne smemo pozabiti omeniti pri sadjereji. Zanimivo je, da se tu po drevju ne nahaja skoraj nikakih mrčesov, gosenic, hroščev i. t. d., kateri po drugodi toliko ovirajo sadjerejo. Vzrok temu pa je iskati v tem, daje tu jako dosti različnih koristnih ptic, kakor kosov, penic, senic, ščinkovcev in druzih. To marljivo obirajo mrčes po drevju. Vzlasti pa je tu dosti slavcev ali „slavičkov", kakor jih imenujejo. Pohvalno pa moramo tudi omeniti, da jih nihče ne preganja in ne lovi, kar se drugodi žalibog prepogosto zgodi.
Med doiaačo_obrt smemo prištevati posebno lepo predivo in platno, ki se tu izdeluje. Sicer se ne prodaja
na ptuje, le za domaSo potrebo izdeluje si ga vsaka biša sama. Predivo kaj lepo belo opero in olikajo, opredejo in otkó doma. Zato pa ima tndi večinoma vsaka hiša svoja tkalnico. Tkó navadno le ženske. Iz platna napravljajo si vso domačo obleko moško in žensko: róbače, gače, krila, otirače in plahte (rjuhe), katere tudi še dandanes rabijo ženske namesto dežnikov, kakor je bilo to še v začetku tega stoletja tudi drugodi po Kranjskem v navadi. — Tudi sveče, kolikor jih rabijo za dom, lijó si sami iz neočiščenega voska.
Noša je še dandanes večinoma domača, národna, bela, dasi se tudi tukaj opazuje zadnja leta bolj in bolj, kako jo opuščajo. Kar je starejših ljudij, opravljajo se še prvotno, po vsem belo, po zimi in po leti, a mladina pa liže ne. O nedeljah in praznikih so mladi ljudje, vzlasti po zimi, po večini skoraj črno oblečeni. A to se opaža že tudi po nekoliko pri starih, posebno v onih vaseh, ki so bližje Črnomlju, kakor v Tribučah in Pri-bincih, dasiravno pred dobrimi desetimi leti nisi opazil, kakor se pripoveduje, skoraj v celi fari nobenega črno oblečenega. A v malo letih bo stara, lepa narodna noša izginila, in mesto nje bo nastopila slaba in draga črna obleka, ki se ne prideluje doma, kakor bela, marveč se mora kupovati za drage novce in je pri tem še veliko manj trpežna. Ž njo se bo pa že sicer slabo blagostanje Adlešičke fare še bolj pohujšalo,
Adlešičko ljudstvo je jako mirnega značaja ter dobrega srca, kakor večinoma Belokranjci. Prepira, sovraštva, tožbarenja, tatvine Ti skoraj ne pozna, in pokojni g. župnik L. Gorenjec mi je pravil, da v vseh desetih letih, odkar je bil on tu, ni čul o nobenem zločinu ali hudodelstvu. Pa pri vseh teh dobrih lastnostih vendar ni brez napak. Poglavita je ta, kakor večinoma po Belokranjskem, da ljudje v dobrih letih in časih premalo pomislijo
na prihodnost. Predolgo „pirovanjfe" od ncdoljo zvefisr do četrtka zvofer, drage „botrinje", „godišéa", „práščine" i. t. d. napravile so marsikomu že obilo dolga, iz katerega se ni kmalo izkopal.
Da je ljudstvo revno, temu krivo je pa v prvi vrsti tudi preveliko razkosavanje zemljišč, slabo polje in pomanjkanje dobrih pašnikov za vspešno živinorejo. Tako je n. pr. v celi fari en sam gospodar, ki ima celo zemljišče ali grunt. Po pol zemlje ima jih 42, po eno tretjino 58, po Setrtino 67, po šestino 16, a eden je celo, ki ima samo osmino in dva samo po desetino. Eazvidno je to-raj, da pri tako majhnih zemljiščih ljudstvo ne more biti bogato.
Na nekdanje zadružno življenje nas še marsikaj spominja. TJže imena vasij nam spričujejo, da so bile tu posamezne zadruge, kakor Adlešiči, Pribinci, posebno pa Bedenj, ki obstoji iz večih delov, ki se imenujejo: Trášiči, Šoštáriči, Jankóviči, Drvárji in pravi Bedenj; vsi ti deli se dandanes imenujejo skupno Bedenj. Na zadruge spominja nas morda pa tudi še običaj, da žene svoje može še dandanes vičejo, in žena pravi svojemu možu, kadar govori o njem, moj gospodar, in ne: moj mož, ali soprog. Sem ter tje pa nahaja se tudi še skupno premoženje, kateremu je več bratov skupaj gospodar.
Jezik, ki ga govori Adlešičko ljudstvo, je prav pravilno slovensk, in sploh govoré Belokranjci najlepšo, slovniško pravilno slovenščino, kakor se piše. A pozna se jim pa vendar, posebno na naglaševanji besed ia na hrvatskih izrazih, da so spadali svoje dni pod Hrvatsko, In tudi še dandanes nahajaš pri njih zraven slovenskih Mohorjevih knjig kako hrvatsko pesmarico, koledar i. dr. Starejši ljudje znajo tudi še dokaj hrvatskih narodnih popevk o kraljeviču Marku, Gomer-junaku i, t. d. —
„L" na konci đeležn. prêt. 6. glagolov izgovarjajo Še dandanes natanko, kakor se piše. Posebno lopo rabijo tudi dej, sed. č., n. pr. drva vozèè se je prehladil; pevajóč šli so mimo ; z<îbe5 ') začinila sem z mrsnim. Bolj nenavadni so tudi pridevniki n. pr. brátovljev, sinovljev, bablji i. t. d. namesto bratov, sinov, babji ; še bolj nenavadni pa pri osebnih imenih n. pr. Fàbeè, Jóžeč, Péreô i. t. d., n. m. Fábetov, Péretov, Jóžetov, n. pr. Fábeč loza, Péreř listek, Jožeó klobuk. — Krstna imena navadno krajšajo. Tako je Jve = Jvan, Jure = Jurij, Mate = Matija, Miko = Nikolaj, Pere =: Peter, Bara Barbara, Kata = Katarina, Mara = Marija, Magda = Magdalena i. t. d. A mali Jve je Jviček, Pere Peříček ; mala Bara je Baréjca, Kata Katéjca, Ana Anéjca i. t. d. — Pogosto rabijo Belo-kranjcem tudi ponavljevalni glagoli, kakor: porajati se, zakapati, zazávati, pozávati se, posipévati, prilažévati i. t. d. — Dvojine Adlešičko ljudstvo ne pozna.
Zanimiva so tudi poznamenovanja za praznike. Dan pred Božičem imenuje se Badnjak.®) Velika noč je 'Uzem ali Vúzem; Binkošti = Duhovo; praznik sv. E. T. = Telovo; sv. Petra = Petrovo i. t. d. Lep je tudi pozdrav, s katerim se pozdravljajo o nedeljah in praznikih gredoč od sv. maše : Bog daj del sv. maše !
Ljudje radi prebirajo slov. knjige in časopise ter jih prav lahko umejo. Tako je bilo n. pr. lani naročenih na Mohorjevo družbo 19, a letos 25, Na „Dol. Novice" pa naročenih jih je 14 v fari.
Spomin na nekdanje staroslovansko bogočastje se je po nekoliko še ohranil med ljudstvom. Vedo še dandanes o Vilah, dasi ne verujejo več na nje, in tudi ta spomin veďno bolj mineva med narodom, da marsikomu že ime ni več znano. Pripoveduje se o njih, da
') Cuje se pa tudi ssâbeiki.
») Pomen gl. t Letop. „M, Slov." 1885. str. 155.
so stanovale svoje dni v okolici Podbreškega gradu. Bile 80 povsem bele ter imele lepe lase. Videli bo jih večkrat ljudje vzlasti po noči, kako so se sprehajale po cesti od Podbrežja do Dolenjie. Nasproti ljudem bile so zelo prijazne, ali govorile so ž njimi le malo, ali nič. Dajale 80 tudi tistim, ki so jih srečavali, večkrat kruha, lepega sadja, in druzih rečij. V Kávranici, pečini v Jalvikn, stanovala je nekako pred 20. leti lepa "Vila. Prikazala se je čestokrat pastiijem, ki so v okolici pasli, pa tudi drvarjem, ki 80 sekali drva. Videli so jo večkrat, kako si je česala lase. A govorila ni nič z nikomur. S svojo nenavadno lepoto motila je sekače, da niso mogli delati. Nekega dne pa razjezi se zaradi tega eden sekačev nad njo ter vrže proti njej sekiro. A ta je ni zadela. Vila pa je izginila in od tedaj niso je več videli v tistem kraju. — Stanovale so Vile najraje ob vodah, posebno studencih. Pii njih so jih tudi večkrat videli, ko so večerjale. Pred malo leti videli so, pripoveduje narod, mnogokrat pri Adlešičkem studencu v 'Umolu lepo Vilo. Prikazovale so se pa Vile tudi žanjicam na polju, ko so žele.
Eazun Vil, pravijo, da so videli večkrat na uni strani Podbreškega gradu na Hi'vatskera v pečinah pod Hlapnikom v noči svitle luči. To so „Vétrnice". ') Só-blazen ali Sùblazen®) pa je nekak strah, ki ljudi v noči večkrat straši.
Kakih znamenitostij, ali posebnih zanimivostij, fara nima. Pod Vrhovci proti Kolpi je strmina, v kateri je bil baje v starodavnih časih grad, z imenom Lučingrad. A o njem ne najdemo.v zgodovini sledu in tudi narodna pravljica molči o njem.
Na Velikem Vrhu nad Adlešiči bila je svoje dni majhna cerkvica ali kapela, posvečena sv. Mihaelu. V
') To, kar drugodi „veše".
Blazen, hrv. bosbaft, bôawillig, toraj ili duh.
njej se je tuđi maševalo. Imela je majhen zvonik z enim zvonom, ki se je pa, ko so cerkvico podrli, prenesel na Plešivico.
V	Pribincih prebivali so prvotno, kakor nam pove pravljica, Staroverci, nnijati. A ko so Turki v okolici ropali ia pustošili, bežali so pred njimi Pribinčani ter se naselili v okolici Metliški. V Pribincih bila je bajè tuđi cerkvica sv. Magdaleni posveCena. A to so porušili Turki.
V	hosti GušSiku je ob cesti njiva na griču, kojemu pravijo „gavge". Tu so bile, kakor pripovedujejo, vislice, koder so obešali zločince pa tudi prešestnice.
h) Statistični opis.
Župnijske mfitice začeli so spisavati v Adlešički fari stoprv z 1. 1791., da-si je bila fara uže 1. 1785. samostojna postala. Do tega leta so pa zapisavali krste, mrliče in poroke v Podzemlju, kamor je spadala do tje Adlešička fara s svojimi podružnicami. Oglejmo si bolj natanko, koliko je bilo rojenih, mrličev in poročenih v desetletjih od 1. 1791. do 1885. Rojstvena in krstna knjiga prične se s 15. jan., mrliška z 18. jan. in poročna z 19. jan. 1791.
Rojenih je bilo						
v desetletji	koliko?	na leta	več koliko?	naj manj		v desetletji dvojčekov
				leta	koliko?,	
1791—1800	585,	1799	69	1791	46	10
1801-1810	552	1802	67	1806	42	5
1811—1820	488	1811	65	1817	23	13
1821—1830	503	1828	61	1829	39	10
1831—1840	543	1837	79	1838	34	11
1841—1850	657	1849	94	1848	45	19
1851—1860	469	1852	60	1855	35	13
1861—1870	490	1869	66	1862	04	8
1871-1880	545	1880	63	1872	37	9
1881—1885	280	1883	68	1881	43	7
Eojenih je bilo toraj vsega skupaj od 1. 1791. do konca 1885. 5112 otrok. Najveě J. 1849., namreč 94, a najmanj ]. 1817., samo 23. Med njimi bilo je 105 parov dvojčekov in enkrat, 1. 1849. trojiki, ea deček in 2 deklici, rojeni v Selih na št. 18. dne 23. novembra. Dvojčekov bilo je pajveč 1. 1852, celo 6 parov.
Oglejmo si na dalje mrliče po desetletjih !
	Mrličev je		bilo		manj
v desetletji	koliko?	naj	več	naj	
		leta	koliko?! leta		koliko?
1791—1800	360	1794	59	1792	28
1801—1810	365	1807	57	1809	19
1811—1820	378	1820	51	1803	14
1821—1830	347	1826	47	1822	22
1831—1840	454	1831	63	1839	28
1841—1850	553	1848	95	1843	34
1851—1860	423	1855	85	1858	27
1861—1870	425	1868	51	1861	32
1871—1880	462	1875	58	1874	28
1881—1885	201	1881	63	1884	23
Umrlo je toraj vsega skupaj 3968 Ijudij od 1. 1791. do konca 1885. Največ umrlo jih je 1. 1848., namreč 95, a najmanj 14 1. 1803. Večkrat so razsajale različne bolezni v fari. Tako n. pr. koze v letih: 1794., 1801., 1804., 1807., 1869., 1881. Griža v 1.1817., 1820.. 1829., 1830., 1868., 1872., 1879. Leta 1817. umrl je eden za lakoto. Kolera morila je trikrat v fari. Leta 1836. umrlo jih je za njo 19 v starosti okoli 30 let. L. 1855. pobrala jih je 45, med njimi 9 v Adlešičih in 14 na Selih. Vsi, razun treh, umrli so v mesecu avgustu. 20. avgusta bilo je 6 mrličev. Tretjič je razsajala 1. 1873. Umrlo jih je 14. V nekaterih letih kosila je smrt posebno med otroej, Tako je umrlo 1. 1848. 62 otrok
manj ko 12 let starih za različnimi boleznimi. L. 1849. zopet 47 za vratnimi boleznimi. L. 1864. je moril kašelj, 1. 1877. dobrei. Vřasih so ljudje zelo mrli za jetiko in mrzlico. Najvet jih je umrlo za jetiko v desetletji 1841. do 1851. namreč 78, in v desetletji 1871.—1880. pa 57. Za mrzlico pa umrlo jih je največ v desetletju 1831 do 1840, skupaj 41. Samo 1. 1831. umrlo jih je v mesecu grudnu 13. A dandanes je mrzlica zelo redka; v petih letih od 1881.—1885. umrl je en sam za njo.
V mrliški knjigi beremo pa tudi ime marsikaterega, ki je v visoki starosti zapustil to solzno doliuo. Tako se jih je preselilo v kratkem času, od 1. 1799. do 1816., deset iz tega sveta, ki so bili stari blizo sto let, pa tudi nad sto. Umrla sta 1. 1799. Jakob Mikšec in Jure Hribee stara po 99 let. Leta 1800. Miko Bahorič star 108 let; 1. 1801. Kata Žarkovič stara 100 let; 1. 1803. Kata Milek stara 99 let; 1. 1804. Mate Šepšič 100 let; 1. 1805. Kata Marentič 104 leta; 1. 1808. Kata Jesi 117 let; 1. 1810. Jve Marentič 127 let; L 1816. Dora Bahorič stara 112 let.
Poglejmo še poročence.
ZTkonov je bilo sklenenil
v desetletji	koliko?	naj leta	več koliko?	naj manj "leta koliko?	
1791—1800	139	1794	28	1795	6
1801—1810	101	1808	17	1802	2
1811—1820	80	1815	13	1812	3
1821—1830	87	1824	14	1830	3
1831—1840	147	1838	23	1831	6
1841-1850	102	1843	16	1841	4
1851—1860	79	1855	13	1859	3
1861—1870	96	1867	17	1862	6
1871—1880	99	1879	16	1876	4
1881—1885	50	1882	16	1884	6
Vseh zakonov bilo je sklenenih 980; največ 1. 1794, 28, najmanj 1. 1802., samo 2. Nekdaj, konci pretepenega in v začetku tega stoletja, stopali so ljudje jako mlađi v zakon. Tako je bila poročena leta 1799. Ana Veselič, stara stoprv 12 let; 1. 1796. omožila se je Ana Jaklič, in I. 1800. Kata Bozman s 13. leti. V desetletji 1791
—	1800 bilo je 5 ženinov in 5 nevest starih po 14 let; 14 ženinov in 18 nevest po 15 let in 26 ženinov in 26 nevest po 16 let. V desetletji 1801—1810 pa 2 ženina in 2 nevesti s 14. leti; 4 ženini in 4 neveste s 15, in 10 ženinov in 14 nevest s 16. leti. V desetletji 1811— 1820 pa ni več nobenega ženina, in nevesta ena sama, s 14. leti.
Druzih statističnih dat o preteklosti fare se nam nij dosti ohranilo. Le iz starejših krstnih in mrliških knjig poizvemo tu pa tam kako malenkost; gospodje so namreč imeli lepo navado, da so v teh knjigah spodaj si zabeleževali bolj nenavadne dogodke, večinoma vremenske spremembe. Naj navedemo tu nekoliko tacih, ki bi znale biti zanimive za Adlešičko faro in sploh Belokrajino. Leta 1815. bila je 5. aprila rž že en čevelj visoka, ravno tako tudi drevesno zelenje, a trtne mladike pol čevlja; vendar je bila slaba letina. — Leta 1817. pal je 11. aprila v petek po vel. noči 13" in 26. aprila 7" debel sneg. — Leta 1822. je 22. julija toča vse pobila.
—	Leta 1824. zapal je 14 junija na Mašeniku sneg ; od 16.—17. oktobra pa je bila Kolpa silno velika, da je hiše saboj vlekla. Na Podbrežki loki bila je do streh senic.
—	Leta 1830. začela je trta 25. maja cvesti, 25. julija dobilo se je že črno grozdje. — Leta 1831. stala je od 10.—15. avgusta po Bolikrajini nekaka višnjeva megla, kakeršne se ni nikdo spomnil. Po njej so nastopile različne bolezni, mrzlica i. dr. (In res je bilo tega leta 63 mrli-Čev, največ v desetletji 1830.—1840.) — 22. septembra
1832. pal je na Mašeniku sneg ; 23. 24. in 25. septembra bila je huda slana po vsem Kranjskem. — 30. januarja 1834 zapal je prvi sneg 4" na debelo. Do tje pa je bilo lepo in gorko vreme. Do 7. februarja je skopnel. Drugič je zapal 1. aprila ter v treh dneh zginil. Potem je bila burja, 26. maja pal je zopet sneg po hribih. Sicer pa je bila cela zima suha. Po leti 1834 bila je nezaslišana suša. 11. septembra pa pričela se je zelo bogata trgatev v najlepšem vremenu. Vino tega leta bilo je najboljše v tem stoletji. — Leta 1837. pal je 12. maja sneg po hribih nad Črnomljem, Semičem in Žumberkom. Bavno tako leta 1839. 24. maja po Gorjancih in 1845. J. 18. 19. in 21. maja nad Črnomljem nad polovico hriba.
Koliko je štela Adlešička fara v različnih letih in desetletjih duš^ o tem nam ni moč podati natančnih številk. A toliko je gotovo, da je imela v sredini tega stoletja več prebivalcev, nego dandanes. Tako n. pr. je imela 1. 1847. celo 1704 duše, a dandanes 1589'), in po zadnjem ljudskem številjenju 1. 1880. celo samo 1383, ki prebivajo v 224. hišah. Vzrok, da je Število prebivalcev dandanes manje, nego v sredini tega stoletja, iskati nam je y tem, da se Adlešičani večkrat ženijo in možé T bližnje fare, pa tudi izselujejo, zadnji čas posebno v Ameriko. Oglejmo si bolj natanko, koliko hiš in duš ima vsaka vas Adlešičke fare po zadnjem številjenju dne 31. grudna 1. 1880.
Ime vasij	hiš	Broji přebiv. | moških	ženskih
Adlešiči.....	22	151 69	82
Dolenjci.....	21	154 73	81
Fučkóvci ....	15	102 50	52
Gorénjci.....	11	76 32	44
') Glej Sematizme Ljubljauske Škofije 1. 1847. in 1885,
Trne vasij
^f	Broj i
liiš prebiv. | možicih ženskih
Podbrežje iu Burga .	9	73	36	37
Sela, Velika in Mala	21	134	55	79
Vrhóvci.....	9	05	29	3G
Bódenj ..'...	40	207	103	104
Pribinci.....	16	93	H	49
Tribuče.....	58	316	138	178
Marindol ....	2	12	5	7
Skupaj .	224	1383	634	749
V Adlešički fari je dvoje županstev. Adlešičko in Tribuško. K prvemu spada prvih 7 vasij, b zadnjemu poslednje 3, izvzemši Marindol, ki spada pod Marin-dolskega „sudca." A v Adlešičko županstvo spadate pa tudi še vasi Drágože v Podzemeljski fari s 4. hišami in 29, prebivalci — in Bojánci, bližnji Vlahi, s 46. hišami in 231. ljudmi. Vsa Adlešička fara razun 2. hiš v Marin-dohi, ki spadate pod Hrvatsko, t. j. Karlovec, ima svojo okrajno glavarstvo, sodnijo in davkarijo v Črnomlju. Eazun cnorazredne šole je v fari še orožniška postaja in pošta z dvakratnim prinašanjem na teden. V kratkem pa ima dobiti tudi Tribuška občina svojo lastno šolo.
II.
Ob ustanovijenji Adlešičke fare.
Pozno se je pokristijanil Metliški okraj, ali vsaj dolgo časa se vera okrog Metlike in Črnomlja ni popolnoma utrdila, dasiravno so jo donašali semkaj poslanci božji od Zagrebške in Oglejske strani, ter tudi oboji hoteli tódi imeti cerkovne pravice. Še 1. 1228. — tako
nam priča Oglejski patrijarh Bertolđ *) — je ljudstvo v Metliški okrajini tavalo v zmotah in nekako posnemalo poganske obrede. On je še-le ta krajni del svoje žkofije, kakor sam pravi, privedel na pot resnice in spravil v sv. cerkev. Posvetil je omenjenega lota v črnomlji novo hižo božjo na čast sv. Petru, prvaku apostolov, naredil jo farno cerkev in jej podredil štiri podružnice, namreč cerkve: v Semiči, na Vinici, pri Treh farah in v Pod-zemlji. Te cerkve je tačas Sofija Višnjegorska, mejna grofinja Istrska, obdarila z mnogimi posestvi in vsied tega zadobila nad njimi patronat. Patrijîirh si je pridržal zadobljeno pravico do navadne desetine in postavil v Črnomlji prvega župnika, Ivana, I. 1228. Koroški vojvoda Ulrik III. je pa daroval Grnomeljsko cerkev z vsemi njenimi podružnicami hiši nemškega redu v Ljubljani 16. jan. 1268. ®) Podzemeljska fara se je zgodaj odkrojila od črnomálske in je postala samostojna menda še pred 1.1334. L. 1323. se med naštetimi farami kranjskimi, ki 80 plačevale papežu desetino, Podzemeljska še ne nahaja, ravno tako ne 1. 1370. "), a vendar pravi Ljubljanski duhovski zapisnik, da je bil v Podzemlji beneficij ustanovljen vže pred 1.1337. in vtelesen hiši nemških vitezov; 1. 1349. se pa imenuje v listini Podzemeljski župnik Jakob. *) Pod faro v Podzemlji je spadala sprva tudi sedanja Adlešička fara. A ker je bila mati fara še preobsežna, ustnnovila se je v Adlešičih 1. 1785. svoja lokalija. Štiri leta kasneje, to je 1. 1789., je bila pov-• zdignjena z dvornim dekretom od dne 23. junija v pravo faro z dvema duhovnikoma. Ali, dasiravno je bilo vže
') Glej Mitih. f. Kr. 1847., str. 76.
») Schumi, Arch. f. H. I. str. 27.
') Ib., str. 95.
Gl. R. LopaSičevo razpravo ,Žumberak' ? hr?. .Viencu. 1880. Slovenec št. 145-163.
1.1789. določeno, da se ustanovi v AdlešičUi fara, vendar nam ni mo6 povedati, 5e je ta imela pred 1. 1791. svojega duhovnika, ali ne, kajti do 15. jan. 1791. bo zapisovali še vse krste, mrliče in poroke v Podzemlji. Vzrok temu je bil najbrže ta, da niso imeli Adlešičanje še primernega stanovanja za duhovnika, kakor je tudi pozneje pomanjkanje domovanja krivo bilo, da kapelauija ni bila zasedena do 1. 1841., dasiravno je bila ustanovljena s faro vred.
O preteklosti Adlešičke fare, ko je bila že pod Podzemelj, se nam ni ohranilo nič poročil, kajti v arhivu Podzemeljskem in Adlešičkem ne najdemo nikakih listin, ki bi jo zadevale. Gotovo je le, da so prebivalci mnogo trpeli pred turškimi napadi, pa tudi srčno se borili. Odkar so Adlešiči samostojni postali, se fara v svojem obsegu ni nič izpremenila. Parna cerkev ima dvoje podružnic, namreč prvo na Plešivici in drugo v Tribučah.
III.
Cerkve Adlešičke fare.
1. Parna cerkev sv. Nikolaja v Adlešičih.
Adlešička cerkev stoji nad obrežjem Kolpe in je posvečena na čast sv. iTikolaju, patronu plovcev in ribičev. Odtod se da sklepati, da je zelo stara. Narodna pravljica nam pové, da je bila nekdaj na tem kraju mala kapelica. Turki so to cerkev bajè dvakrat požgali in porušili. Streljali so na-njo s Hrvatske strani, s hribov Eučera in Hlapnika.
Zgodovinsko znano nam je pa toliko, da je bila ona 1. 1334 podružnica Podzemeljska (capella sancti
Nieolai iu provineia Methlice) ') in kot tâko jo navede tuđi naš zgodovinar Valvasor.«)
Sedaj ima cerkev tri altarjo, ki so zdelani v renesančnem zlogu še dosti lično in okusno. Velikega je postavil 1.1782. Jurij Perg, a 1.1868. prenovil gaje Jernej Jereb. V njem je star kip iu slika sv. Nikolaja, oboje čedno delo. Slik« je narejena boje po Šenklavški v Ljubljani. Na strani sta kipa sv. Petra in Pavla.
Stranski altar na evangeljski strani je pa posvečen bi. D. Mariji, katere čedna slika se nahaja v njem. Na strani sta jej kipa sv. Joaliima in sv. Ane. — Na epi-stelski strani pa je altar sv. Antona z njegovo sliko, in na straneh kipa sv. Barbare in sv. Janeza Nepomuka. Obe sliki D. M. in sv. Antona naredil je Francesco Fontoni „pittore di gemona", kakor se je sam podpisal. Prvo naslikal je 1. 1849. za 30 gl., a drugo 1.1847. za 21 gl.
Cerkev ima tudi svoj križevi pot, ki je pa precej majhen in jako slab. Naredil ga je Mihael Sutej iz Brezovice na Kočevskem 1.1850. za 31 gl. Blagoslovljen bil je 30. jun. 1850. 1.
Zvonik je imela cerkev prej^^jako majhen, a okolo 1. 1820.—1824. so ga razširili in vzdignili. V njem visé štirje jako lepo ubrani zvonovi. Od teh oskrbel je tri f župnik L. Gorenjec, s čimur si je zapustil lep spomin. Ulil jih. je vse tri 1. 1879. Alb. Samassa v Ljubljani, Veliki je posvečen na čast M. D., druga dva pa sv."Antonu in sv. Jožefu. Tudi prej so viseli štirje zvonovi, katerih dva je pa vzel zvonar v račun ter jih prelil. Imeli so pa to-le starost in težo : 1. z letnico 1844 tehta 605 funtov. Taje še sedaj v zvoniku. 2., ulit 1.1709., je tehtal 140 funtov. L. 1879. dali so gá na Plešivico. 3. iz 1. 1669. tehtal je 110 funtov in 4 iz 1. 1623. je tehtal 70 funtov.
') Sohumi, Arch. f. H. 1. str, 65.
») ValT. n, zt, Vm. kuj. str. 789.
Okoli cerkve je pokopališče. Do 1. 1851. bilo je precej majhno. Tega leta pa so je razširili. H temu so pripomogli župljani deloma s tlako, deloma z doplačeva-njeiti. Eazun tlake dala je vsaka hiša po 40 kr., da so se stroški pokrili. Blagoslovil je je tedajni župnik č. g. Skubic sam. Ko je pa 1. 1855. razsajala v fari kolera, za katero jih je umrlo 45, in je bilo tega leta sploh veliko mrličev — vseh skupaj 85 — tedaj se je videlo, da je pokopališče zopet premajhno. T|(eba je je bilo razširiti. V ta namen porabilo se je nekoliko občinskega sveta. Stroške utrpeli so župljani. Vsaka hiša je pripomogla z enim gl. Dali so je tudi obzidati, kar je prevzel zidar Jure Požek za 60 gld.
Naj omenimo tu §e kolih, ki se nahaja v župnem arhivu, in s katerim se več ne maSuje, a je zanimiv zaradi napisa spodaj na stojalu, ki se glasi: „Martin Ziedler gewester pischofflicher Amptman in Widenberg Vrsola Ziedlerin."
In h sklepu omenimo naj Se obljube, katero so storili Adlešički župljanje 1. 1822., ko jim je bila dne 22. julija toča vse poljske pridelke popolnoma ukončala. Zaobljubili so se, da ae bodo vzdržali vsaki „mladi petek" od sv. Jurija do vseh svetov vsakega dela v vinogradih in na polju. In to obljubo večinoma še drže. Na ta dan je ob določeni uri tudi sv. maša za župljane in po njej se molijo litanije vseh svetnikov in molitve za odvrnenje neviht. Zato pa so se zavezali dajati svojemu duhovnu od vsake hiše po 2 meri rži.
2. Podružnica sv, Magdalene na Plešivici- O
Dobre pol ure hoda iz Adlešič stoji na visokem in strmem hribu, na Veliki Plešivici, mala cerkvica sv.
') Ime Plešivica izvjija se iz hi v. besede pléšiy =« pléSast, gol ; pomeni toraj toliko, kakor slov. Golovec. Po Hrvatskem je več gora s tem priimkom.
Magdalene. Kaj krasen je razgled z Velike PleŠivice, ki je najvišji vrhunec Adlešióke fare. Ž nje razvidiš vso Belokrajino. Pred seboj vgledašMetliško okolico, Podzemelj, SemiS, okolico Črnomálsko in Dragatuěko. Pred tvojimi očmi razprostira se v polnkrogu Gorjansko pogorje, iznad katerega zagledaš ravno nad Semičem r lepem vremena celo snežnobele Kamniške planine. Na desno, ono stran Kolpe, pa opaziš hrvatske fare Žákanje, Vivódino, deloma Lipnik, Kuniče i. t. d. Ako se pa ozreŠ proti jugu, zagledaš najprvo mogoÈnega velikana „Klek" ter vidiš daleS tje v Hrvatsko.
Severovshodna stran Plešivifiinaobdana je zlesovjem, a jugozahodna zasajena je z obilnim trtjem, izmed katerega se vidi obilo „hisov" ali zidanic in hramov. Teme njeno pà je popolnoma golo, le resa in praprot rasteta na njem. Uprav na vrhuncu pa stoji cerkvica, katero obdajajo na okoli firešnjera drevesa. O njej pripoveduje narodna pripovedka, da je stara uže 700 let, a da prvotno nI bila na Plešivici, marveč tam na meji Turški. Ko se je pa pričela vojska s Turki, bila je čudežno prenešena najprvo na Lipóvico, kjer se bojè še dandanes pozna prag, kjer je stala. Ko so pa bližnji Vlahi in hajduki začeli svoje konje v njo zaganjati, tedaj se jfr preselila z Lipóvice na Plešivico, kjer še sedaj stoji. Toliko pravljica.
Tudi o PloŠivički podružnici ne moremo zgodovinsko povedati, kedaj je bila zidana. Iz Valvasorja zvemo, d» je ob njegovem času uže stala, ter bila podružena Podzemlju. Bila pa je prvotno jako majhna in stoprv okoli I. 1846. so jo predelali in povečali ter na novo blagoslovili.
Cerkvica zidana je v renesančnem zlogu ter ima samo en altar, posvečen sv. Magdaleni. Ob straneh Icipa svetnice sta podobi sv. Lovrenca in sv. Valentina. Nad Tdpom sv. Magdalene pa je še majhena slika Marijinega venčanja. Altarjeva menza je zidana, a nastavek'^'e le^ea
2"
in renesančen. V cerkvici nahaja ise tudi mal triževl pot, katerega so kupili in poslali ^nemSkarji" iz Nemškega. Blagoslovil ga je dne 15. avgusta 1883 č. g. p. jÇrllbert Gravi iz, Karlovca.
V zvoniku, ki se je minulega Jeta na novo prekril in letos popolnoma dovršil, visijo tiije zvonovih Velikega ulil je 1.1857. Anton Samassa v Ljubljani. Srednji ima jia Mobuku napis: Anno Domini 1709. Bil je j»rej v Adlešičih. Mali pa na klobuku y dveh vrstah: „Sanota Jlaria Magdalena ora pro nobis — Michael Eemer me Mit anno 1644". pripoveduje se, da je bil preje na Krasineu v Podzemeljski fari. ^ okoli I. 1850. imela je «erkvica samó dva zvona. Enega je ulil Ferd. Eisen-berget v Ljubljani 1.1688., ter je tehtal okoli 100 funtov, drugi je pa imel letnico 1663 ter tehtal do 150 funtov.
Sv., maše brale so se nekdaj, kakor še dandanes, večinoma tu gori v teh dneh; v ponedeljek po šesti nedelji po vel. noči,, gorska sv. maša za Yeliko Plešivico. — 22. jul. na praznik sv. Magdalene in v nedeljo potem cerkveno prošČenje. — V nedeljo po prazniku sv. Lov-srenca. —^ V nedeljo po dokončani vinski trgatvi v zahvalo.
3, Podružnica sv. Janeza Krstnika v Tribucah.")
Skoraj poldrugo uro hoda od Adlešič proti Ôrnomlja razteza sè na levo stran blizo ceste največja vas Adle-^čke fare z imenom Tribuče. Broji 58 hiš ter 316 prebivalcev. Zemlja okoli Tribuč je večinoma ilovnata tei/ tnanj rodna, Ttl so prišli pred kakimi 20—24. leti na ded rimskemu groblju, JKd je namreč -sedanji lastnik
') „NemSkarja" imenajB Beloliraii jec Tsulcega, ki po Nemškem trguje aU krošojaii, ali kije sicer v kaki službi med Nemci
D Cuje se: Tribuče, Tribuče in Trébude. Ime je ûastalo najbrž iz besedij tri ia buče, ker je vsa obiioa ali vas na treh gričih, ki se posamozno žovejo: Gólek, Vlášičko sel« in Siko<-■nijsko selo.oi|!^
— žili. št. 58. kopal ^»meIj za novo hišo, zadel je na rimske grobove. Y njih je našel orožje, različne posode „ume"; novce i. t. d. Žal, da se je vae to poizgubUo in razneslo po svetu. Od vsega ohranil se nam je samo še en bakren novec rimskega eesarjaAntoninaPija(138—161 po Kr.),') Iz tega da se sklepati, da so tu uže v prvih stoletjih po Kristu stanovali ljudje.
V	vasi je cerkvica s pokopališčem, posvečena sedaj sv. Ivanu Krstniku. A pripoveduje pe, da je bil svoje dni njen patron sv. Matija. Sedaj ima samo en altar, preje pa imela je, kolikor se ve, še stranski altar na episteljski strani, na katerem je bila letnica 1654. Leta 1851. je še stal, a kasneje se je podrl.
T'velikem, lesenem altarju, katerega je prenovil leta 1856. Jakob Pečavar iz Semiča, sta slika in kip sv. Ivana Krstnika. Oboje je slabo delo nepoznatega mojstra. Na strani sta pa kipa sv. Matevža in sv. Andreja. Majhni križevi pot blagoslovil je 30. avg. 1. 1868. p. Ignacij Staudaher iz Novega mesta.
V	zvotiiku, ki je bil poprej, kakor se pripoveduje, lesen, in katerega so stoprv okoli 1.1850. sezidali, visijo trije zvonovi. Veliki je bil ulit 1. 1871. v Jjjubljani pri Alb. Samassi. Srednji pa ima na klobuku napis: „Gloria in excelsis Deo 1657". A mali, podolgovati zvon ima na klobuku v gotskih minuskulah trikrat besede: „ave Maria". Med posameznimi besedami je zmaj. Na krilu pa je glava Kristusova in na vsaki strani svetnik. Spodaj pa zopet „ave Maria".
Leta 1851. bila sta cerkev in zvonik prebeljena, a letos prekrili so zvonik na novo. Sv. maše bile so v Tribučah, kakor Se dandanes, na te-Ie dni: Y nedeljo
*) Nahaja se sedaj v moji zbirki rimskih noroer: Velikosti je v. br. Av: M. Antoniova Avg. Tr. P. XXVL Bevï P. M. . . , Cos. m. v sredi je boginja „sreie" a Viktorijo v desnici In sulico v levici. Na strani S. C.
— sapo prazniku sv. Filipa in Jakoba. Binkoštni torek zoper iiudo vreme. Na dan sv, Ivana Krstnika 24. junij» in Y nedeljo potem cerkveno proščenje. Y nedeljo po sv. Matevžu. — Križevi teden pa dohaja v ponedeljek semkaj procesija.
4. Kapela sv, Florijana v Podbrežji, Ako prideS od Črnomlja ali Pđdzemlja po cesti proti Adlešičem, zagledaš, malo predno dospeš v vas, na levi roki nad Kolpo velik, zanimiv grad. Sezidan je ob bregu reke na precejšni strmini, pod katero se peni zelena Kolpa. To je Podbrežje, ali nemško Freithurn.
Ta prostorni in starinski grad bil je svoje dni lastnina znamenitih Lenkovičev; kasneje pa je prešel v roke močnim in neustrašenim gospodom BurgstaUovcem. Pa oglejmo si malo bolj natanko grad in njega zgodovino ter nekdanjo cerkvico!
^voje slov. ime Podbrežje dobil je grad od tod, ker je zidan pod bregom ali ob bregu mimo tekoče Kolpe. Valvasor ') trdi, da je dobil ime od brez, češ da leži pod brezami. A potem bi se moral zvati Podbrežje, in ne Podbrežje, kakor se v resnici izgovarja. Da ni dobil priimka od brez, marveč od brega, potrjuje nam pa tudi to, da ^e še dandanes zove en del Adlešičke vasi Nábrežko selo in prebivalci Nábrežcí, ker so na bregu, a grad sam pod bregom, Nemško pa imenuje se Preithurn ali Freien-i thurn. Valvasor trdi, da od tod, ker se ga sovražnik ni mogel nikdar polastiti, bil je toraj prost vsakega pod-jarmljenja,, Yalvasor jmenuje ga „trg in grad" tef piše o jijem 1 „ta trg zval bi ae Tjolje trdnjava, ker je trg in grad z okroglimi in $tirivoglatimi stolpi dobro utrjen, ter je ljudem v okolici stanujočim v zavetje, kadar se prikaže nevarnost pred Turki, kakor je "bila tudi poprej že tu
knj. 144. stran.
mejna hiša, kajti ko je Turek že skoraj vsa mpsta iu trge y okolici oropal in opustošil, ubranila se je ti-dnjava pred njim vselej viteško ter ohranila svojo prostost."') V građu med ozidjem na sedanjem vrtu bilo je svoje dni tudi več hiš, v katere so se zatekali o nevarnostih pred Turkom bližnji kmetje in podložniki. Grad sam imel je štiri stolpe, kakor še dandanes^ svoje dni pa je bilo tudi na visokem obzidju na okoli še već stolpov, iz katerih so napadali sovražnika, ohlegajočega grad. V enem teh stolpov imeli 80 svojo orožnico. Tu viselo je različno orožje, večinoma turško, kakor puške, meči, zastave, noži, železni oklepi, čelade i. dr. Od tega.ohranil se je še dandanes v gradu železen prsni oklep in dve čeladi, kakor so jih nosili v srednjem veku.
Kdo je grad sezidal in kdaj, o tem nimamo sporočil. Najbrž da se je grad. sezidal stoprv o prihodu Turkov v Evropo, ali pa se je takrat vsaj razširil in vtrdil, vzlasti po tem, ko so začeli Turki napadati Hrvatsko iu našo deželo. JSTa enem čvetprih okroglih stolpov je sicer pod rodbinskim grbom dvakrat udolbljena letnica MDLVI, a tega leta bil je znabiti le prizidan ta stolp. V zgodovini omenja se, kolikor je znano, Podbreški grad prvikrat leta 1539^ Tega leta dobil je namreč Anton baron Turnski in Svetokriški za 2360 gl. ren. t., katere je bil posodil v gotovini dvornemu denarničarju Antonu An-gerer-ju v Podbrežji, pravico, da sme pobirati desetino v Poljanah nad Škofjo Loko proti Idriji.®)
Grad bU je prvotno, kolikor se da določiti, last Lenkovičev, onih slavnih Lenkovičev, ki so si pridobili v zgodovini Kranjske in sosednje Hrvatske nevenljivih. zaslug. Eod Lenkovičev je hrvatskega pokoljenja iz žii--panije Ličke v gornji Hrvatski. Od tu preselila se je ena
') Valv. 1. 0.
') Mittheilg. des Wst. Ver. f. Krain 1865. str. 21.
betva za časa turških napadov na Kranjsko, kjer si je nakupila in prisvojila več gradov in posestev, tako da so bili najmogočnejši graščaki z naslovom barona med Kolpo in Krko. Med druzimi graščinami po Dolenjskem imeli 80 v lasti tudi Otočie. ') Mehovo in Enprčvrh. Najbolj znamenita v tej rodbini sta Ivan ia Jnrij Lenkovič. Prvi odlikoval se je že 1. 1528. pri obleganji Dunaja. Kasneje bil je uskočki stotnik v Žumberku, potem zapo-vednik Senja in Primorja. Ker je bil na glasu izvrstnega junaka in nevstrašenega vojaka, imenoval ga je cesar za zapovednika čet v hrvatski krajini in slednjič celo za vrhovnika vojske na avstrijskih mejah. Poskušal se je tudi večkrat s Turki, tako 1, 1556. pri obleganju Sigeta in zopet 1. 1557.
Kakor Ivan Lenkovič, odlikoval se je tudi sin njegov Jurij s posebno hrabrostjo, vzlasti nasproti Turkom. Bilje od 1. 1578.—1593. zapovednik Senjskim Uskokom. L. 1593. pa je bil imenovan general in zapovednik Ki'ajine, kar je ostal do leta 1601. Po smrti Ivana Ko-benclja postal je tudi deželni glavar Kranjski. Posebno se je obnesel 1. 1595., ko je s Senjskimi in Yinodolskimi Uskoki napal Turke pri Lipnici, ko so se vračali z obilnim plenom s Kranjskega in Hrvatskega domov, ter jih dan pred Telovim popolnoma potolkel in jim odvzel ves plen. Enako hrabro Tojskoval se je zoper nje tudi 1. 1596. pri obleganji Klisa. Lenkovič pa je bil tudi mož, ki je kot deželni glavar kranjski največ pomogel Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu, da je bil protestantizem po vsem Kranjskem tako naglo zatrt. Umrl je ta slavni mož v Ljubljani 8. junija 1601, vslečl ran, katere je zadobil pri Klisu. Pokopali so ga z velika častjo v tedanji Jezuitski ali sedanji Šentjakobski cerkvi, kjer ima tudi nagrobni spominek.
') Gl. Zgodovino Šempeterske fare str. 38.
Za Lenkoviči prešel je grad v last rodbini Burg-stallovcev. Ta rodbina je zelo stara na Kranjskem. Inaela je več posestev in grašćin. Uže v najstarejših časih omenjajo se Burgstallovei v Loki. Tako n. pr. omenja se 1. 1446. GalJus Purgstallski. Naj navedemo v naslednjem Se nekaj mož iz te stare plemenite rodbine Kranjske, če tudi niso bili vsi rojeni v Podbrežju in ne lastniki tega gradu, a vendar so znameniti za domačo povestnico. L. 1521. omenja se Moric Purgstallski. Ta je prodal Bernardu Eičanu z dovoljenjem nadvojvode Ferdinanda Eibniški grad za 2000 gl. ') — Jakob Purgstallski sedel je v deželnem zboru od 7. grudna 1580 na dalje. ") — Posebno znamenita sta Erazem in Žiga Friderik grof Burgstallski. Prvi bil je, kakor pripoveduje Valvasor®), obrist in gubernator v Anguaru. Vojskoval se je vzlasti lirabro zoper kralja Ivana in zoper Turke. Bil je tudi zelo velik, da se je po svoji velikosti odlikoval med vsemi druzimi. Žiga Friderik pa je bil boje toliko močan, da je stri v svoji roki podkev, nesel dva topiča ali mož-narja, nekaj stotov težka, v eni sami roki po stopnjicah ; še celo sedem odraščenih Ijudij zadel je lahko na rame ter jih nesel.*) — L. 1642. postal je Wolf Žiga Purgstallski vojni svetovalec. ®) — VenceJj Karol grof pa je bil komornik, deželni oskrbnik Goriští, cesarjevi skrivni svetovalec i. t. d. ®) — Anton Purgstall rojen 1708 ; bil je 1. 1727. „rhetor" v Ljubljani. Učil je na različnih ■krajih modroslovja in bogoslovja, bil je šest let „missi-onarius vagus" v Ljubljani, kjer je 1. 1772. umrl. ')
') Mittheilg. d. hist. Ver. f. Krain 1865, str. 18. Prot. Nr. 3, fol. 126. Stand. Adelsmatr. 1824.
XL knj. str. 145—6. Valv. 1. c.
') Intimât, der i. ô. Eegg. Graz 18. Aug. 1642 an die krain. Stiinde.
Intimât, der geh. Bathe Graz 1733. 1736. 17ît0. Mittheilg. des hist. Vçr. f. Kraiu 1858, str. 39.
Za Burgstallovci pa nahajamo fionazzije lastnike gradu, kateri so ga prodali okoli 1.1773. Auerspergom. Po groflnji PranCižki Auersperg, roj. baronici Apfaltrorn, pa ga je podedoval konei 18. ali v začetku sedaujoga stoletja Alojzij Apfaltrern, èigar nasledniki bo mu še sedaj gospodarji. Sedanji lastnik je baron Endolf Apfaltrern.
Na grajskem vrtu, med grajskim ozidjem na vshodni strani bila je svoje dni čedna kapelica, podružnica Adle-šičke cerkve, posvečena sv. Florijanu. Sezidati jo je dal Ivan Adam grof Burgstallski, kakor nam spričuje vzidana kamenita plošča na zvoniku, nad uhodom v kapelico, ki ima ta-le napis:
Joh: Adam Gravve v Purg
staU F: Z: Kr V: F: H: Ag. W: E:
T: 0: M: D: E: K: M: Generalfeld
Wa: J: 0: Kriegsrath: Obrist: V:
Com: D: Oguilin: G: A: An: El: E: GGV:
H: V: Gallenberg S: Gemahlin.
Nad napisom je rodbinski grb Burgstallovcev z letnico 1697.
Cerkvica imela je svoje dui tri altarje, kakor se še zdaj pozna, pa tudi svoj kor z orgijami. V velikem altarjn bila je čedna slika sv. Florijana na platnu. Ta se je Še ohranila. Svetnik jo v srednjeveški železni obleki z oklepom in čelado. S kabljico poliva Podbreški grad, ki je v ognju. Spodaj zraven njega je kraljeva krona. Stranska altarja bila sta pa posvečena sv. Ani na ženski, in sv. Jožefu na moški strani.
Spodaj pod tlemi bila je cerkvica obokana. Imeli so tu graščaki rodbinske rakve, kamor so pokopavali svoje. Na episteljski strani vidi se še zdaj v steno "vzidan velik kamenit spominek, ki nam pove, da tu notri počiva Ana Elizabeta roj. Gallenberg, soproga Ivana Adama Pur^tallskega, GHsi se tako-le;
Quid quaeris viator? Annam Elisabeth ortu sue dominam, et committissam de Gallenberg haec pro 8ui esuviis hie relictis XX nov. MDCLXXXXIV
abiit. Quo, amabo
animi dotib. virtutumq. universitatc, quib. Deum re liglone, proximum charitate coniugem amo re prolem teneritudine coluit, fovit, dilexit educavitq. raerito supra terr enum evecta, hoe jam fastidiens et amplius peregrinari pertoesa, spiritu coelestem patriam petiit ergo jam jubilât beata, quidni ast
Joannes Adamus eomes a Purgstall tit: plen: S: 0: M: I. a belli consil. colonell, et eom men dans Ogulinensium campi vigiliarum praefeet, generalis ut a missum dimidium sui ineonsolabilis eon sors etiam post suos cineres lugeret,
conti'a Lachesinimitem maestas has lacrimas in sua saxa tulit te Yoto IVgl Qonsors Vlsltablt eLIsa parte sVa XenlYM propotlore Dablt. Nad napisom je grb.
Svoje dni so to kapelico zelo obiskavali. O pro-šřenjih, o Florijanovem in ob Aninem dohajali 80 ljudje od blizo in daleÈ semkaj. Pripoveduje se, da celo iz Karlovca in Bosiljevega na Hrvatskem. Na sv. Marke dan in prošnji teden dohajala je semkaj tudi procesija iz farne cerkve. Tudi sicer bila je tu večkrat med letom sv. maša.
Žal, da se je ta hčna kapelica in najbližnja podruh niča AdleŠička uže pred kakimi 15.—20. leti popolnoma
opustila. Pripovedujejo, da se je 1. 1859. zadnjikrat maševalo v njej. Pred ve6 leti udrla sta se že streha in obok.
V zvoniku, ki je dokaj žirok in visok, viselo je veô lepovbranih zvonov. Te so prepeljali v grajsko kapelico v Krupi.
Tudi grad je bolj zapuščen, odkar ne stanuje v njem gospôda. A ohranilo se je vendar v njem še nekaj zanimivih slik nekdanjih grašćakov in posestnikov Podbreškega gradů. Na eni teh so te-le črke: 0: F; V. P. ^S. S. 24. 16. 38. Najbrž kak Burgstallovec v 24. letu svoje starosti. Med druzimi slikami je tudi slika Amorja s puščico v roki in pa slika cesarja Leopolda I. ')
IV.
Duhovniki Adlešičke fare.
Dasiravno je bila sedanja AdleSička fara uže leta 1785. samostojna lokalija, katera se je 1. 1789. spremenila v pravo faro, vendar se ne dá reči, da bi bila imela pred L 1791. svojega duhovnika. Stoprv s 15. prosincem 1791.1. prično se namreč matice Adlešifke fare. Oglejmo si duhovne pastirje Adlešičke pobližje!
a) Župniki.
Prvi župnik Adlešički bil je, kolikor vemo, Jakob KràSevec. Bil je razkartuzijanec. Župnikoval je v Adlešičih od začetka 1. 1791. do m. oktobra 1799. Za tem je bil lokalni kapelan pri sv. Gregorju do 1810.
') Nfti opozorimo 6 temi besedami JiaS si. deželni odbor in ul. vodstvo deželnega muzeja na te zanimive slike. Velike vrednosti bilo, ako bi se na ï:ak n^in pridobile za Budolfinum.
Leta 1813. bil je župni oskrbnik v Žileah, kjer je umrl 15. marcija 1814. Njemu naslednik bil je Mihael Vrtin. Bil je poprej lokalist v Brusnicah pri Novemmestu od 1. 1795. do 1799. V Adlešičih služboval je do maja 1806. Kasneje bil je benefieijat pri Ljubljanski stolnici. A 1. 1809. zapustil je 26. aprila Kranjsko ter se preselil h vojaški bolnici na Tirolsko. Za njim prišel je meseca avgusta 1. 1806. za administratorja
Iva^n Devilla, ki je postal kasneje pravi župnik ter bil tu do 1.1813. Po njegovem odhodu — dne 4. jun. 1813. podpisan je zadnjič v krstni knjigi — oskrbovali so faro začasno do m. aprila 1814. bližnji gg. duhovniki, iz Podzemlja, Preloke, pa tudi iz Hrvatske strani iz Lipnika in Kunič.
Od m/^ aprila 1814, in tja do 2. junija 1845. pa je župuikoval v Adlešičih Josip Da rovec, eden najbolj zaslužnih župnikov, ki je bil zajedno tudi najdalje župnik y Adlešičih. Porodil se je na Zgornji Straži dne 15, marcija 1775. Y duhovnika posvečen bil je 26. oktobra 1800. Od 1. 1802-1805 bilje vikarij na Krki; 18051807 kapelan v Selcih, Í807—1810 v Višnjigori, 1813 Tikarij na Trebelnem. Za tem do 1. 1845. župnik v Adlešičih, kjer tudi počiva. — Vzdignil in povečal je zvonik okoli 1. 1824. Poprej bil je jako majhen. Sezidal je tudi sedanji farovž. L. 1844. kupil je za župno cerkev nov veliki zvon, ki tehta 605 fmitov in je stal 491 gl. 15. kr. — A skrbel je tudi za gmotno stanje svojih naslednikov. V svoji oporoki volil jim je te dobrote: „Zemljišče, katero sem kupil od Mikota Požek-a iu Ivana Adlešiča (Tojage) ostane naj pri farovžu, za katero vzboljšanje naj vsa-kratni g. župnik daruje vsako leto po eno sv. mašo za vse sorodnike Darovčeve. Nadalje zapustim svoj vinograd \ Mali PleŠivici, po imenu „Bošnjak", s tem pogojem, đa se mora plačati iz njegovih dohodkov vsako leto 3 gl.
cerkvi za sv. olje, katero naj gori v postnem času, in 1 gl. kakemu bolniku, ki ne more iz postelje ; razun tega pa se morajo opraviti na leto še 3 sv. maše zanj in za njegove sorodnike. Če pa ne bi hotel župnik sam prevzeti vinograda pod temi pogoji, naj ga prevzame fara. Eazun tega volil je še 100 gl. domaôim revežem in 30 gl. za župni ubožni zaklad. Za Darovcem oskrboval je faro začasno Martin Zagorjan do 29. septembra 1845, ko je nastopil župnik Štefan K obal. Rodil se je v Idriji 9. decembra 179S. Posvečen bil je 27. avgusta 1825. Ka-pelanoval je 1. 1826—1827 v" Loškem potoku, od 1. 1827—1829 v Sorici, 1829—1835 v Komendi, nadalje bil je lokalni kapelan v Zavraeu 1835—1845. ko je -nastopil m. septembra 1845. faro v Adlešičih, kjer je umrl za grižo J 2. oktobra 1850. Pokopal gaje na Adlešičkem pokopališču tedanji dekan Metliški Vincencij Volk. — Dal je cerkev prebeliti, prenovil je stranska altavja ter podaljšal in razširil zakristijo. Napravil je tudi novo pri-dižnioo in izpovednico. Po njegovi smrti oskrboval je faro tedanji kapelan Matija Štrucelj do aprila 1851, ko jo je nastopil župnik v. č. g. MartinSkubic, sedanji dekan Eibniški. Luč sveta vgledal je na Polici dne 9. nov. 1814. Y duhovnika je bil posvečen 5. avg. 1839, in sicer za semeniškega duhovna. Bil je kapelan v MeUiki do I. 1843, od 1843—1850 v Kočevji, 1850-1851 administrator v Črnomlju, od m. aprila 1851—1852 župnik vAdlešički fari, od koder je šel za župnika v Semič, kjer je bil do 1. 1858., ko se je preselil za župnika in dekana v Metliko in ostal tu do 1. 1869. Tega leta pa je odšel V Eibnico za dekana, kjer še sedaj deluje v Gospodovem vinogradu.
Naslednik mu je billgnacij Grum, ki je pa le dobro leto skrbel za dušno izveličanje Adlešičanov. Bojen bil je v Idriji 27. jan. 1800; posvečen v mašnika 29.
avg. 1826. Bil je kapelan v Šentjarneju do 1.1830., v Polhovem gradcu 1830.-1833., vVodicah 1833.—1836., v Šma-riji 1836.—1838., vDobrepoljah 1838.—1841., vTrebnjem 1841.-1843., vikarij v Novi Oslici 1843.-1848., župnik na Blokah 1848,—1852.. ko je m. avg. nastopil Adlešiče, kjer je umrl 20. nov. 1853.1. za prsno vodenico. Pokopal ga je Marko Šutej, upokojeni župnik v Gradaeu. Za njim prišel je 6. g. Anton KraSev ec. Hodil se je v Metliki 26. marcija 1. 1807. v h. št. 126. V duhovnika posvečen bil je 26. julija 1832., kot seraeniški duhovnik. Služboval je. za kapelana 1. 1834.-lb38. na Igu, 18.38.-1844. v Cirknici, 1844.-1851. v Eibniei, 1851.-1854. v Trebnjem, od koder je prišel J. 1854. v Adlešiče, kjer je bU 2. marcija kanoničuo vmeščen. Tuje zelo marljivo deloval celih 22 let za izveličanje svojih župljanov, dokler se ni podal 1. 1876. v stalni pokoj ter se preseli] v Metliko, kjer š" sedaj prebiva. V cerkvi prenovil je veliki altar in stranska altarja ter pridižnico. Pri vseh Ađle.iičanih ostal je do današnjega dne v najboljSpni spominu.
Njegov naslednik bil je pisatelj slovenski L a v o s 1 a v Gorenjec-Podgoričan. Eodilseje Gorenjec 12. nov. 1840. 1. v Podgorici, mali vasici poleg Šenti-uprta na Dolenjskem. Po svojem rojstnem kraju pridejal si je priimek Podgoričan ali Podgoriški, kakor seje podpisaval pri svojih spisih; razun tega nahajamo njegove spise še pod imenom „Gojko". V Šolo začel je hoditi v svojem rojstnem kraju v Šentruprtu. Ko se je bil pa oče njegov preselil v Novomesto, obiskaval je tu gimuazijo, katero je tudi 1. 1861. z dobrim vspehom dovršil. Po dokončani gimnaziji podal se je v Ljubljansko semenišče ter bil po preteku štirih let posvečen v duhovnika dne 30. jul. 1865. 1. Prvo službo kot kapelan dobil je v Koprivniku na Kočevskem, kjer je ostal do okt. 1868. 1. Od tu. je šel v Šentlovrenc na Temenici, kjer je pastiroval do 1.
1871., ko je bil prestavljen v Slavino na Notranjskem, in od tu Sel je 1.1873. v Šentjur pod Kumom. L. 1875. napravil je župni izpit, in ko je bila 1876.1. Adlešička fara razpisana, prosU je zanjo ter jo dobil. Dne 12. jun. bil je kanonično vmeščen. Ta ostal je kot župnik do svoje smrti dne 19. fpbr. 1886. Do jeseni 1.1883. opravljal je sam svojo službo brez kapelana. je bil pa v spomladi 1. 1882. nanagloma obolel — prehladil se je bil namreS križevi teden pri procesiji v Tribute in dobil vodenico tedaj je prosil za pomočnika, katerega je pa dobil zaradi pomanjkanja duhovnov stoprv 1. 1883. Mej tem pa se mu je bilo zdravje nekoliko vzboIjšaJo in opravljal je deloma sam, dasi težko, svoja duhovenska opravila, deloma pa so ma pomagali bližnji gospodje. Eo pa v spomladi 1883. 1. ni mogel ve6 izpolnovati sam svojih dolžnostij, najel si je na svoje stroške iz Karlovca frančiškana č. g. p. Gilberta Gravla, kateri je bil tu od m. aprila do avgusta. Dasi se mu je zdi-avje v teku skoraj štirih let večkrat zboljšalo, celo toliko, da je zamogel v poletju in še v jeseni večkrat maševati, vendar ozdravel ni, a vedno je l)il za trdno prepričan, da se dá tudi vodenica ozdraviti, in da bo tudi on ozdravel. Žal, da se mu ta želja ni izpolnila, in da je moral leči tako rano t mrzli grob. Umrl je 19. febr. ter bil V nedeljo potem pokopan. — Gorenjec slove kot izvrsten prelaga-telj slovanski. Slovensko pismenost obogatil je z nešte-vilnimi prevodi iz vseh slovanskih jezikov. Pošiljal je svoje prevode skoraj v vse slovenske liste: „Danico", „Glasnik*^, v vse letnike „Besednika", „Sloť. Narod", „Slovenca", „Zoro", Janežičevo nOvetje", „Novice", „Sočo", i. t. d. Nekaj njegovih prevodov izšlo je tudi v posebnih knjigah: Agapija 1864. in Kirdžali 1865. I, oboje v „Cvetji". Letos bo pa podala „Slovenska Matica"
svojim naročnikom t posebni knjigi njegov prevod iz poljskega „Koča za vasjo".')
Po Gorenjčevi smrti imenovan je bil dosedanji kapelan Ivan Š^šelj, pisatelj te knjižici, s škofijskim dekretom od dne 20. febr. za začasnega administratorja Adlešičke fare. Ko je bila pa fara na to razpisana in ae ni nihče za njo oglasil, ostal je tu def administrator.
h) Kapelani.
Ko se je 1. 1789. Adlešička lokalija spremenila v pravo faro, tedaj je bila zajedno ustanovljena tudi kape-lanija in sicer na stroške verskega zaklada. Toda ta ni bila zasedena od 1789. do 1841. in «icer zato ne, kakor 86 razvidi iz škofijskega pisma na župnika Darovca iz 1. 1832., ker ni ))ilo v faroyžu in tudi drugodi ne prostora zanj, in pa zbog pomanjkanja duhovšáne. Dasiravno se je župnik Darovec užó prej večkrat obrnil do àkofijsèva s prošnjo, da naj mu pošljejo pomočnika, vendar ga je dobil še lel. 1841. T krstni knjigi iz 1.1806. beremo sicer ime Frane Bogovič, Cooperator loei, a la je bil gotovo le začasni pomočnik, ker o drugem ne beremo nobenem.. Stalno bUa je zastavljena kapelađija 1. 1841.
Prvi kapelan bil je W Frane Strmolè. EodU se je v 'Zatičini 30. jul. 1802, v duhovnika posvečen "bil je 12. avg. 1827. Kot kapelan služboval je v Dobre-poljah 1828, v Podzemlju 1828—1830, v Kostanjevici 1831, t Šmatjeti" 1832, v Šentlovrencu 1833—1834,' y VeU Dólini 1835, Metliki 1836 — 1839, Staremtrgu pri Poljanah 1839—1841, od koder je prišel dne 16. okt. 1841 V AdleŠiče, kjer je ostal do 1. 1844. L. 1846. ào 1848. nahajamo ga v Horjulu, od koder je šel za lokalnega kapelana v Lučine, kjer je bil do 1. Í862. Tega
') Obširnejši životopis Gorenjčev objavil sem v „Slovaou* L 1886. št. 12. 13.	Pit.
3
leta pa je bil prestavljen v Kokro za lokalista, kjer je tudi kouëal tek življenja dne 25. sept. 1874. Naslednik mu je bil Josip Jerman. Eojen v Zapogah 22. febr. 1809. in bil je v duhovnika posvečen 27. jul. 1843. Bil je 1. 1843.—1844. beneficijat v Čemšeniku, od koder je prišel v Adlešiče 1844, kjer je ostal do 25. avg. 1846, ko je odšel v Pre6ino. V Prečini služboval je do 1848, v Dolenji vasi pri Eibniei 1849, v Kamniku 1850, v Žalini 1851, v Dolu 1852. na Črešnjicah 1853 — 1856, potem bilje začasno v pokoju v Kamniku 1856-1862, potem zopet kapelan v Tržiču do 1864, v Loki 1864—1867, v Tuhinju 1867-1873, kjer je umrl ll.jan. 1873. Za njim prišel je v Adlešiče 1. 1846. novomašnik 5. g. Anton Jakšič. Eodil se je 22. dec. 1815 v Fari pri Kostelu. Posvečen bil je 2. avg. 1846. V Adlešicih služboval je od 1846 do 22. okt. 1847. Potem v Kolovratu 1848, v Prečini 1849-1850, y Starem logu 1851, v Šent-lovrencu 1852—1857, v Čemšeniku 1858; potem bil je župnik v Osilnici od 1. 1860. do 1877., ko je odšel za župnika v Poljanico na Kočevskem. Tu pa podal se je 1. 1882. v pokoj ter se preselil v svoj rojstni kraj, v Faro pri Kostelu, kjer še živi. Ivan Penko bil mu je naslednik. Eojen v Slavini 29. dec. 1814 bil je posvečen 3. avg. 1845. Bil je kapelan v Pólžniku 1846-1847. V Adle-šičih od 27. okt. 1847. do 7. jun. 1848. potem y Podzemlju do 1849. Umrl je v Postojini 27. febr. 1850. Za njim prišel je č. g. H u mar Jurij. Eodil se je v Mekinah 14. apr. 1819. L, posvečen bil je 31. jul. 1847. Bil je v Adlešičih od 17. jun. 1848. do 26. sept. 1850. Potem v Črinošnjicah 1850—1854, v Sostrem 1854 do 1859, nadalje administrator v Stari óslici 1860 — 1863, za tem župnik v Črraošnjicah do 1. 1876, ko je šel za župnika v Primskovo, kjer je še sedaj župnik.
Naslednik mu je bil Matija Štrucelj. Rodil se je v Črnomlju 12. okt. 1824. V duhovnika posveSea bil je 5. jul. 1848. 1849. 1. bil je semenižki duhovnik. V Adlešifiih bil je od 26. sept. 1. 1850. do 1852.; za tem bil je kapelan v Stopiřah od 1. 1853. do 1855., v Trnovem na Notranjskem 1855,-1859., na Vrhniki 1860. do 1861., za tem 1. 1862. župni vikarij in od I. 1863. do 1,869. župnik v Rakitini, 1.1879. župnik in dekan v Ko-řevji, 1.1870. do 1873. župnik vDolenji vasi, 1873 do 1883 pa župnik in dekan v Trnovem, kjer je umrl 5. febr. 1883.
Za njim prišel je 6. g. Martin Narobe. Bojen je bil v Trzinu pri MengSu 6. nov. 1821, posvečen 2. avg. 1846. Kapelanoval je v Cirkljali na Dolenjskem 1847, na Studencu 1848 do 1852, v Adlešičih od jeseni 1852 do oktobra 1853, ko je odšel v Prečino, kjer je bil do 1858, za tem v Višnji gori 1858 do 1863. Od 1, 1863. pa do danes je župnik v Zapogah.
Nasledoval mu je i. g. Jergič Franc, ki se je rodil i Škocijanu pri Dobravi na Dolenjskem dne 23. sept. 1828 in bil posvečen 31. jul. 1853. Bil je v Ađle-Sičih od 1853 do aprila 1854. Potem bil je zaradi bolezni brez službe. Za tem kapelan v Fólžniku do 1857, v Šmihelju 1858, v Zatičini 1859 do 1863, V Komendi 1863 do 1870, nato lokalni kapelan na Šent-urški gori 1870 do 1871, za tem v Mekinah 1. 1872. Do 1. 1877, pa je prebival v začasnem pokoju v svojem rojstnem kraju, od koder se je podal v Izlake v čemše-niški im, kjer še biva.
Pdtočnik LeonaTd. Eojen je bil v Poljanah nad Loko 6. nov. 1830 in posvečen 30. jul. 1854. Bil je kapelan v AdleŠičih od jeseni 1854 do jedeni 1856. Za' tem bil je prestavljen r Eeko na Kočevskem, kjer je/ bil do 1.1861., ko je odšel v Mozelj na Kočévskem/ kjer je umri 17. febr. 1862.
Matej M ar kič. Bilje v Adlešičih od septembra 1856 do aprila 1857. (Drug životopis njegov v H. zv. „Zgod. Farfi" str. 168. in v IH. str. 47.)
Za MarkiÈem pa je bila kapelanija ob časn župni-kovanja ô. g. Ant. Kraševca izpraznjena od 1. 1857. do meseca grudna 1873 in sicer zaradi pomanjkanja duhoi-šĚiue. Tega leta pa prišel je 10. grudna za kapelana 5. g. Gabrijel Weiss. EodU seje v Tržiču 24. marc. 1. 1848. ter bU posvečen 13. nov. 1873. V Adlešičih bil je do junija 1Š76., ko je odšel v Šentjur pod Kumom, kjer je bil do 1. 1881. Tega leta pa bil je prestavljen na Vrhniko, kjer je ostal do 1. 1883., ko je odšel za administratorja v Zaplano, kjer še sedaj deluje.
Za njim bila je Adlešička kapelanija zopet izpraznjena do jeseni 1. 1883., ko je prišel 27. septembra č. g. Pavel Krám ar. Eojen je bil v Čemšeniku 23. jan. 1851. Posvečen 21. jul. 1874. Prva njegova služba bila je v Polhovem gradcu od 1874 do 1875. Za tem bil je v Selcih, od koder je bil prestavljen v Šmihelj pri Novemmestu. In od tu odšel je 27. sept. 1883 v Adle-šiče, kjor je bil do prosinca 1. 1886, ko seje preselil v Šempeter pri Novemmestu in od tu h sv. Trojici pri Mokronogu. Na njegovo mesto pa je prišel 30. dee. 1885 iz Šempetra Ivan Š a šel j za kapelana v Adlešiče.*)
•) Pisal sem: Adlešiči, Gorenjci, Dolenjci, Fuêkovci itd. — iz Adlešič. Gorenjic, Dolenjic, Fućkovic (stol. gen.); — Adle-Sičem, Gorenjcem itd. (dat); — v AdleSi6ih, Gorenjcih, Dolenjcih itd. (loo.); — med Adlešiči, Gorenjci itd. (instr). Ne pišem pa: Adlešiée, Gorence, Fućkovce itd. — v Adlešičah, Gorencah itd., kakor dandanes veiji del pišejo. Opiram pa svojo pisavo na to: 1) da je slovniško edino prava, V) da narod Belokranjski tako govori. — Adj. se čnje le: AdleSičlci, a, o.
Nabral sem med Adlešičkim narodom tudi mnogo lepih narodnih pesni, katere priobiujem v „Slovanu«,	Pi».
— 37 ~ V.
Dohodki Adlešičkih duhovnikov.
Dohodki župnikovi bili so do sedaj jako pičli. Dobival je iz verskega zaklada po 420 gld. na leto, a za to moral je opravljati 84 sv. maš. Bire nima nič, le za „mlade petke", t. j. za 7 sv. maš, katere opravlja vsaki mladi petek od sv. Jurija do sv. Mihaela, dobi kacih 16 mernikov rži. Eazun tega pa mu mora dati vsaka hiša po voz drv in o velikonočnem izpraševanju povesmo prediva. Druzih dohodkov nima, razun če prištejemo še užitek dveh njiv in pa vinograda, v katerem se pridela povprečno okoli 24—40 vedre (= 12—20 estr.) vina.
Kapelanski dohodki pa so: v biri okoli 30 mernikov pšenice in 60 mernikov prosa in do 12 vedre (= 6 estr.) vina. Vrh tega dobi pa še iz verskega zaklada letnih 151 gld. kr.
Naj omenimo tu še štolnino, kolikor nam je znano. Od pogrebov dajali so v začetku tega stoletja cerkvi od odraslih po 15 st. ki-., od otrok pa po 7'/, st. kr., a cerkovniku od prvih po 12 st. kr., od druzih po 6 st. kr. Od krstov so pa morali plačevati kumi cerkvi 7 kr., a cerkovniku 5 kr., kakor je še dandanes v navadi.
VI.
Farovž in šola.
Sedanji lepi in prostorni farovž je bil zidan za časa župnika Darovca okoli 1. 1838. Poprej je bil majhen in maloprostoren, kar je bilo tudi vzrok, da iara toliko časa ni dobila kapelana. Stal je v^šje zgoraj na vrtu,
kjer rasto zdaj Sešpije (s]ive). Hleve so pa zidali I. 1857. Vsaka hiša dala je razun tlake še po 2 gld. za zidanje in druge stroške.
Prav blizo farovža je šolsko poslopje, katero so postavili na novo v letih 1858—1860. Letos so je pa popravili, naredili nove strope ter streho nekoliko vzdignili. Zraven šole pa je lep, jako prostoren šolski vrt z obilnimi mladimi drevesci.
Prvi učitelji bili so tudi v Adlešifiih, kakor dru-godi po Kranjskem v premnogih farah, duhovniki, vzlasti gospodje kapelani, odkar je bila kapelanija zasedena. Oni so v prostem času podučevali mladino, razun v kršfianskem nauku, še v čitanji, pisanji, računstvu itd. Od tod tudi pride, da zna primeroma še precej starejših ljudij brati. Velik prijatelj šolski mladini v teh časih bU je, kakor se pripoveduje, tedanji grajski oskrbnik Ivan Hočevar. Dajal je deci brezplačno papirja, svinčnikov, peres itd. Kasneje poducevali so otroke ponekoUko tudi cerkovniki in organisti. Tako se pripoveduje o Juriju Graheku in Francu Šeringerju. Stoprv z letom 1861. pričelo se je redno šolsko obiskovanje in podučevanje. Prvi učitelj bil je g. Ivan Gantar, ki je poduČeval do 1. 1866., ko je meseca oktobra prišel na njegovo mesto g. Matevž Grm, ki še sedaj deluje vspešno na šolskem polju.
vn.
Odlična Adlešičana.
Izmed Adlešičkih župljanov omeniti zamoremo, kolikor je nam znano, samo dva moža. izmed katerih eden je uže v večnosti, a drugi zavzema še odlično mesto med kranjskimi duhovniki.
Prvi teh mož je slavni Jurij Grabrijan, nekdanji dekan in župnik Ipavski, kateri si je zapustil med vsemi Slovenci, vzlasti od Gorice do Postojne, nevenljiv spomin. Eodil se je Grabrijan v Adlešičih na h. št. 17. dne 22. marcija 1. 1800. 06e, ixnenôm Mihael, in mati Ana, roj. Grabrijan, sicer revna, a prav pobožna roditelja poljed^skega stanu, imela sta vefi otrok, od katerih še sedaj živi hči Marija. Krstil je Grabrijana tedanji župnik Mihael Yrtin. Kot deček učil se je že doma nekoliko čitati in pisati, kasneje pa se je podal v šole v Novo-mesto, kjer je 1. 1819. dovršil z vrlim vspehom prvih šest latinskih šol. Na to preselil se je v sedmo šolo v Ljubljano, kjer je bil sošolec Preširnov. Ta ga je tudi vspodbudil, da je zložil včasih kako pesen. Tudi kasneje kot bogoslovec in duhovnik je pesnikoval ter prevel celo nektere Preširnove poezije na nemški jezik. Njegove son. pr. v „Novicah" pesni: „KranjskaSlovenija" I. 1823. (v „Novicah" 1. 1862.); „Ipavci vtemeljiteljem slavne čitalnice v Ljubljani" 1. 1862.; „Pozdrav Ljubljanskim gostom" 1. 1864. itd.
Ko je bil Grabrijan dne 27. avg. 1. 1825. posvečen v duhovnika, bil je poslan za kapelana na Brezovico pri Ljubljani. A leta 1826. bU je prestavljen v Loko in od tu v Žiri. Ko je pa L 1830. pripala Ipavska deka-nija izpod Goriške nadškofije pod Ljubljansko škofijo, tedaj bil je Grabrijan prestavljen za stalnega duhovnega pastirja v Šturije na Ipavskem, kjer je ostal sedem let. Po smrti Ipavskega dekana Pr. Stekarja je pa imenoval Ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf 1. 1838. Grabrijana oskrbnika Ipavske dekanije in župnije in dve leti potem potrdil ga je za stalnega dekana in župnika. Tu je deloval potem Grabrijan do svoje smrti, do dne 22. junija 1882, toraj celih 4i let.
Kaj je bil Grabrijan Ipavski dolini, to je znano pač vsem Ipavcem, pa tudi drugim Slovencem. Priča njegovega delovanja so cerkve, zlasti podružnica M. D. v Logu ; obilne šole, katere so se sezidale skoro v vseh občinah Ipavske dekanije na njegovo prigovarjanje in vspodbujevanje, posebno pa krasno poslopje, Ipavska šola v trgu, s pomenljivim napisom „Veri in #miki." O njegovi delavnosti na niirodnem polju pa priča tudi narodna zavest v Ipavski dolini, katera je tu razvita, kakor malokje na Slovenskem; slednjič pa omenimo vinorejsko šolo na Slapu, h kateri je veliko pripomogel, da se je ustanovila, kakor je bil sploh zelo unet za povzdigo kmetijstva in poljedelstva. — To njegovo mnogo-stransko delovanje bilo je pa pripoznano tudi na višjih mestih. Tako ga je imenoval cesar 1. 1857. viteza Fran-Josipovega reda, a leto kasneje knezoškof Ljubljanski častnim kanonikom.
Drug rojak Adlešičke fare pa je še sedaj živeči v. č. g. Josip Hočevar, kanonik v Novemraestu, ki je bil rojen v Podbreškem gradu, kjer je bil njegov oče oskrbnik, dne 9. febr. 1. 1822., in ki je po večletnem pastirovanju po različnih duhovenskih službah dosegel J. 1882. to častno dostojanstvo.
Dodatek.
^đ.lešxč3sx lo^Ea-liziTLi.
Bálati, kepati,
bárU, barílec, putrh,
bélica, trtft, na kateri raste belo
vino, béraa, Woinstein, bileg, bolezen, hir, bira,
bimik, tisti, ki bir pobira,
blágo, živina,
bóbreg, obisti,
boca, — bokal vina,
brazlk, trak,
britva, vsak nož,
búčiti, kričati.
Cápa, die Tatze,
céfpanjka, poleno,
cerhoenjûk, cerkven ključar.
Čáča, oče,
ia/p, gl. ščap,
iapelj, gl. ščapelj,
iávelj, žebelj,
lerápe, nogovice iz debele volne,
eine Art PantofFel, emar, neka klobasa, iinica, trta, na kateri raste či-ni-na,
imice — drobne hruSke. Debéljika, debeljača, turšica, deieoit, deževen, divániti, govoriti, divljdia, vsako divje ( necepljeno) sadno drevo, dójiti, mlesti, drem, dremota, divlje, drevje, drva, dúrati, trajati, durars.
Fućkati, žvižga*-!. GlaoliUi te, glavice delati, n. pi-. detelja, cvetlica se glaviči, sicb hiiupteln, glvJi, v pomenu prazen, n. pr.
oreh, lešnik, godina, dež,
goaénika, cvet na orehu ab-
renk, giden, grd, grámaJta, gromada, gunj, die Eutze, gtUa, die Benle, bula, le pri
bezgavkah. Hálja, suknja, hU, hram. Uza, hiSa,
hrénili, n. pr. meso v hren
pomakati, hrga, grča, hrhné'i, rohneti. Hovdk, ilovica in kraj poln ilovice, izpaMnec, paSnik. Kálanica, poleno, ein Scheit
Holz, kálali, klati (drva), kápara, ara, das Angeld,
znamenje ob potu, kapela, podoba, kipeo, podobica, kàkoi, petelin, koljávina. Kolik, komun, tržni dan, komúiék, Hùlse, hodr, trtnik, Rebemneaser,
koatónica, mrtváSnica, ossarium, kotec, kiirnik, kriljak, klobuk, krilůt, pcrút,
krslUva, pojedinA na dan sr. krsta,
kumiti, kum, boter biti, kupljénik, meruik. Lajt, sodié, lášec, lažnik, Uha, greda (na vrtu), Ukva, luža,
Uýnica, lóvnica, kopica, n. pr.
sena, lota, bosta. Mazána, st. bokal, mélja, moka, kar se t mlin da, meaopůal, post, molja, molitev,
mrsili, im., sich der Fleiscb-speisen an Fasttagen ent-balten, mrvo, mrviíko, malo, mulj, Flusssand. Náredno, prilično, zur Hand, nástorm, sovraštvo, neidig, néstra, pokveka, nestvoř Obróv, meja med njivama, odkóliii, odrezati, odláhniti, V bolezni mi je od-láhuilo, na bolje se obrnilo, ogovárjati, obrekovati, otiríiía, brisáča, Handtuch. FájkaXi, paběrkovali, Nacblese, páíúí« ae, sich beeilen, paradanj, pol zidan, pol lesen
hram, Kiegelwand, péraat, befiedert, píkiůti, suniti, pir, îenitnina.
j)íriíí,pirovati, Eochzeit halten, pivnica, vinska klet, plai, jok,
pládenj, krožnik, der Teller, plálUa, ijuha, plákati, jokati, pléoice, kan na vinu, pócati, pokati,
pomrSáviti te, mršav (ssli) postati, poséoe, otrobi,
poíváditi, entzweien, verfeinden,
požúnec, st. bokal,
préseka, sod, kateremu pravijo
drugod! lajta, pripek, stran, na katero solnce
jako pripéka, proiëênje, cerkveno îegnanje, psinec, psiček. SaS, Baartueh, rdSek, moto vilo, Has pel, rat, vojska, razbt^it, hudoben, n/, vatel. Elle, ror/lje, vile. Seii, sečem, sekati, aed, Sitz, senj, somen], sénokoí, travnik, amok, sladka prikuha, soparina, sopárica, atárci, kan na vinu, arámen, sramežljiv, tlraževU, íujoí, Wachsam. iŠčap, Sčapelj, kol, Jka/, čeber,
ikávla, {— škol) dolbina v skali,
v kateri zastaja voda, iláxnm, štacúna, htpdj, votel,
mhaíi, šepetati, iMUi, molčati. Tápun, pilka (pri sodu), teg, Žito,
tlim, zglavnik ali klada, na kateri se drva sekajo, llaniSie, tnalo, tnališče. Vále, precej, sogleich, vdroi, mesto, vénčati ae, poročiti se, veslo, noga pii gosi, raci, . vinár, vinski trgovec, vUlenj, Garnbrett,
vóltali, z vsemi zvonovi zvoniti (mrliču), vozec, voznik, vre, vže.
Zaberaénili »c, n. pr. sod se za-berséni = bersa se ga prime, zanáSii, n. pr. pazi, da ne za-nóčiS da te noč ne zabiti, vjame, zlóíeat, hudoben. Žbdnja, Škaf, Hto, proso.
Imena iz naravoslovja.
Blitva, pesa, dragoljúbica, šmarnica, dwnja, kutinja, dupljánka, Gurtenrose, glavobálka, helleborus niger. Ivanjska roia, chrysanthemum
leucanthemum, jdkia, jelša, jálva, jelka,
jagúlec, primula acaulis, jelen divji, lucanus cervus, katariniica, bellis perennis, knéžnica, der Kaiserliog. kukováča, kukovica, mehka, Edelkrebs, mravúnec, mravljinec, mrhúnec — mravúnec, plávica, anemone hepatica, povrtnica, redkev,
alákoper, srakoper, slavíček, slavec, iai, der Binsen, Teichbinsen, trehůiina, salvia pratensis, viganj, Herrenpilz.
Imena slivam (— češpljam):
Bélica, bistrica, drobnica, múdaia, pucájka.
Imena jabolkom :
kisélika, kiseljáia, mácova, mačúrlja, maéů.rljica, pisánika, póljčica, radóvaía, ruhénjaia, aládčika, ěkrobótika.
Imena hniěkam: Súnjka, otikva.