© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Ustavnopravna narava človekovih pravic Rok Lampe Article information: To cite this document: Lampe, R. (2018). Ustavnopravna narava človekovih pravic, Dignitas, št. 45/46, str. 215-242. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/45/46-17 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 215 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal, that they are endowed by their Creator with certain unalienable Rights, that among these are Life, Liberty and the pursuit of Happiness. Ameriška deklaracija o neodvisnosti 1. Pravna narava človekovih pravic 1.1. Univerzalnost mednarodnega prava človekovih pravic in efekt erga omnes Na podlagi 38. člena Statuta mednarodnega sodišča v Haagu (dokumenta, ki je sestavni del Ustanovne listine), so sestavni del mednarodnega prava poleg konvencij tudi splošna načela, sprejeta s strani civiliziranih narodov, in mednarodno običajno pravo. Sicer se ne bi spuščal v detajlno analizo 38. člena, ker to ni namen tega dela, a vseeno je potrebno izpostaviti, da varovanje človekovih pra- vic pomeni tako del splošno sprejetih načel civiliziranih narodov kot deloma sestavni del mednarodnega običajnega prava. Koncept mednarodnega prava, ki združuje tako splošna načela, priznana s strani civiliziranih narodov, kot mednarodnega običajnega prava, je ius cogens mednarodnega prava. Ius cogens so kogentna, nedispozi- tivna določila, ki jih ni mogoče preklicati (non-derogable). Gre torej za tako fundamentalna načela oz. pravila v mednarodnem pravu, ki jih države ne morejo spreminjati (poleg najbolj transparentnih pac- ta sunt servanda, prepoved agresorske vojne itd.), zato so se tudi v okviru mednarodnega prava človekovih pravic izoblikovala načela, Ustavnopravna narava človekovih pravic prof. dr. Rok Lampe 216 DIGNITAS n Razprave ki imajo karakter ius cogens. To so zaščita temeljnih človekovih pra- vic, kot so prepoved mučenja, prepoved suženjstva, prepoved ge- nocida in prepoved rasne diskriminacije. To potrjuje Mednarodna pravna komisija (International Law Commission) v Predlogu členov ureditve mednarodne odgovornosti držav. 1 Prav tako bi lahko trdili, da nekatera druga načela predstavljajo ius cogens mednarodnega prava – npr. prepoved kršitev mednarodnega humanitarnega prava iz okvira človekovih pravic v oboroženih spopadih. 2 Precedenčna sodna praksa Mednarodnega sodišča pravice (In- ternational court of Justice), pa je izoblikovala oz. bolje rečeno potrdila pravni efekt obveznosti posamezne države spoštovanja človekovih pravic v zadevi Barcelona Traction, Light and Power Company Ltd, 3 ki se ne nanašajo samo na drugo državo (vis-a-vis efekt), temveč na mednarodno skupnost kot celoto. Zato efekt erga omnes. Iz te odločbe je razvito učenje o univerzalnem karakterju človekovih pravic, ki deluje zoper vsakogar. Iz tega koncepta pa se pojavljajo tudi izjemno pomembna praktičnopravna vprašanja, ki bodo zadevala mednarodno skupnost in mednarodno pravo de lege ferenda. Po tem konceptu erga omnes, bi naj obveznost držav spoštovati človekove pravice vzpostavljala aktivno legitimacijo ka- teri koli državi pred mednarodnim telesom oz. sodiščem sprožiti spor zoper državo, ki krši človekove pravice, ne glede na dejstvo, ali so njeni državljani med žrtvami kršitev. Poleg tega efekt erga omnes vzpostavlja vprašanja univerzalne jurisdikcije posamezne države zaradi kršitev človekovih pravic. Pustimo zadnji dve vprašanji kot tisti, ki sta med temeljnimi vprašanji, na katere mednarodno pravo še išče potrditve. Dejstvo je, da je Mednarodno sodišče pravice potrdilo univer- zalnost človekovih pravic in njihov efekt erga omnes – torej ne samo zoper drugo konkretno državo, temveč zoper mednarodno skupnost kot celoto – in sicer v Svetovalnem mnenju o izgradnji zidu na okupiranih palestinskih ozemljih. 4 1 »Draft Articles on responsibility for internationally wrongful acts with commentaries«, 2001, str. 281. 2 To potrjuje tudi praksa Mednarodnega sodišča za bivšo Jugoslavijo v zadevi Prosecutor v. Furundzi- ja, Case IT-95-17/1, judgment of 10 December 1998. 3 Belgija v. Španija, ICJ Reports 1970. Posebej je potrebno omeniti par. 32: »An essential distinction should be drawn between the obligation of the State towards the international community as a whole, and those arising vis-a-vis another State. By their very nature the former are the concern of all States. In view of the importance of the rights involved, all States can be held to have a legal interest in their protection; they are obligations erga omnes.« 4 Advisory Opinion on the Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palesti- nian Territory, ICJ Reports, posebej par. 155. 217 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic 1.2. Specifike Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah Večkrat sem omenil prepletanje pozitivne in negativne obve- znosti državne oblasti pri pravicah prve generacije. V bistvu gre za trend, ki ga je uveljavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), in sicer, da v določenih primerih ne gre za kršitev katere z EKČP zajamčene pravice izključno zaradi neposrednega vmešava- nja v njeno izvrševanje, temveč predvsem zaradi tega, ker država ni storila vsega, kar bi bilo potrebno za njeno zaščito. Človekove pravice tako ne varujejo posameznika le pred državno oblastjo. Njihov pravni efekt zadeva tudi druge posameznike. V tem vis-a- vis delovanju pa je na prvem mestu obveznost države, da ustvari pravne okvire, v katerih bo posameznik lahko užival svoje pravi- ce tudi v razmerju do drugih posameznikov. V ta namen so ključ- ni kazensko, civilno in upravno pravni instrumenti, zagotovitev ustreznega sodnega in upravnega sistema ter bistveno – sprejem ustrezne zakonodaje, ki je predpogoj delovanja sodne in izvršilne oblasti. 1.3. Vertikalni efekt in učenje o posrednem (mittelbare Drittwirkung) efektu EKČP Temeljni princip delovanja EKČP je v tem, da je država zaveza- na spoštovati v katalogu določene pravice in se vzdržati (razen, kadar je to možno) vmešavanja v izvrševanje teh pravic s strani posameznikov. V primeru, da pride do kršitve, se lahko posame- znik (ob pogojih, ki smo jih spoznali) obrne na ESČP in to sodi- šče lahko spozna državo za odgovorno zaradi kršitev zajamčenih pravic iz Konvencije. Določila EKČP tako predstavljajo mednaro- dnopravno obveznost države, ESČP pa je tisti monitor, na katere- ga je država prenesla določeno stopnjo suverenosti na način, da se bo pokorila odločitvi Sodišča. Vendar skozi evolutivno pravno prakso Sodišče daje vse večjo težo t. i. pozitivni obveznosti drža- ve. Torej, da ne gre za kršitev v Konvenciji zajamčenih pravic le z neposrednim vmešavanjem državne oblasti, temveč gre za kršitev tudi, ko država ne zagotovi dejanskih in pravnih pogojev za uži- vanje zajamčenih pravic. Govorimo o t. i. fenomenu »veljavnosti zoper tretje« (Drittwirkung, application horizontale). 5 Kaj je bi- 5 Temeljno o efektu Drittwirkung, E. Alkema, »The third-party applicatibility or 'Drittwirkung' of 218 DIGNITAS n Razprave stvo fenomena kršitve EKČP z opustitvijo, nedelovanjem državne oblasti za zaščito pravic in veljavnost EKČP zoper tretje? Primarna ideja EKČP je, da ta mednarodni dokument s svojim pravnim instrumentarijem varuje posameznika zoper javno oblast – (t. i. vertikalno razmerje). Tako je tudi sama dikcija 2. odstavkov od 8. člena naprej: »javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice«. Vendar je bistvo vsakega političnega združevanja na nivoju države ohranitev človekovih pravic (svoboda, lastnina, var- nost, upor proti zatiranju – 2. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana, 1789) ne samo v razmerju do javne oblasti, temveč tudi do drugih posameznikov. Zato je bilo skozi evolucijo prakse ESČP izoblikovano pravilo, da mora država poskrbeti za varstvo in spoštovanje določenih pravic tudi zoper druge posameznike. Tipični primer je 8. člen EKČP (pravica do zasebnosti), ki pred- stavlja osnovo za pozitivno obveznost države, da zagotovi ome- njeno varstvo in spoštovanje. »Takšne pozitivne obveznosti lahko vključujejo tudi sprejem določenih ukrepov, ki so namenjeni za- gotovilom spoštovanja zasebnega življenja v sferi razmerij posa- meznikov med seboj« 6 – je zapisalo ESČP v primeru X&Y. Profe- sorja Wildahaber in Breitenmoser tako pišeta, da je poenostavlje- no moč ugotoviti, da je Nizozemska bila v primeru X&Y spoznana za odgovorno za kršitev 8. člena Konvencije, ker z »nedelovanjem« (to fail) ni zagotovila (kazenskopravnega) varstva zasebnosti pri- tožnice, in tudi spoznana za odgovorno za spolni napad na mla- doletno duševno omejeno osebo. 7 1.3.1. Ekskurz: pozitivna obveznost države – primer evolucije pravice do zasebnosti Tipični primer evolucije posamezne pravice iz statusa negati- vus v status positivus je tudi npr. pravica do zasebnosti. Z odločbo v primeru Marckx 8 se je ESČP nagnilo iz razumevanja 8. člena, kot the European Convention on Human Rights«, v: Franz Matscher in Herbert Petzold (ur.), Protecting Human Rights: The European Dimension, Carl Heymanns Verlag, Köln 1986, str. 33–45; A. Clapman, »The 'Drittwirkung' of the Convention«, v: Ronald St. J. Macdonald, Franz Matscher in Herbert Petzold (ur.), The European System for the Protection of Human Rights, Kluwer Academic Publ., Amsterdam 1993, str. 163–205. 6 »These (positive) obligations may invovle the adoption of measures designed to secure respect for private life even in the sphere of the relations of individuals between themselves«, citirano v primeru X&Y, op. cit., str. 297. 7 Wildhaber, Kommentar, str. 40. 8 Odločba z dne 13. 6. 1979, ser. A31,v tem primeru je mati nezakonskega otroka spodbijala belgijsko zakonodajo, ki je obvezovala pritožnico začeti poseben postopke, da bi njena hči dobila določen 219 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic garanta človekove pravice do zasebnosti, ki varuje izključno pred vmešavanjem javne oblasti v izvrševanje pravice do zasebnosti, v »revolucionarno« pojmovanje, po katerem je kršitev 8. člena lahko podana tudi zaradi »nespoštovanja«, (Nichterfüllung einer positi- ven Schutzpflicht). T. i. pozitivna obveznost države do zagotovitve varstva pravice do zasebnosti je neločljivo povezana (inherentna) s prepovedjo vmešavanja (negativna obveznost) v posamezniko- vo izvrševanje pravice do zasebnosti. Oz. kakor je ESČP to izrazi- lo v odločbi primera Marckx: »ne se contente … pas d'astreindre l'Etat à s'abstenir de pareilles ingérences: à cet engagement plutôt négatif peuvent s'ajouter des obligations positives inhérentes à un »respect effectif de la vie familiale«. Država je torej dolžna, da v določenih okoliščinah aktivno deluje z namenom zagotoviti spo- štovanja pravice do zasebnosti 8. člena EKČP. 9 »Čeprav je prven- stveni namen 8. člena, da posameznika varuje pred samovoljnim poseganjem državnih oblasti v zasebnost, pa ta člen ne pomeni samo tega, da se je država dolžna vzdržati takšnih posegov, mar- več državi nalaga tudi dolžnost, da z aktivnim delovanjem zagoto- vi učinkovito spoštovanje zasebnosti ali družinskega življenja«, 10 je v tej luči odločilo ESČP leta 1979 v primeru Airey, v katerem Irska vlada ni zagotovila pravne varnosti ženski, ki je bila poročena z nasilnim moškim in ki je zahtevala razvezo zakonske zveze: »Države podpisnice Konvencije v določenih primerih vežejo tudi t. i. pozitivne obveznosti. V takih primerih, ko se ugotavlja odgovornost države za kršitev Konvencije, ni mogoče ločiti med aktivnim ravnanjem in pasivno opustitvijo države. S Konvencijo so zaščitene le državljanske in politične pravice, vendar imajo ne- pravni status. Tak postopek je onemogočal, da bi imel otrok enak pravni status kot drugi člani druži- ne, kar je predstavljalo kršitev pravice do družinskega življenja na podlagi 8. člena: »Kadar država v domačem pravnem sistemu določi način urejanja družinskopravnih razmerij, […] mora to storiti tako, da lahko tisti, na katere se določba nanaša, živijo normalno družinsko življenje.« »A rticle 8 does not merely compel the State to obstain from (interfering with the right to respect for family life): in adition to this primarily negative undertaking, »there may be positive obligations in- herent in an effective »respect« for family life. This means, amongst other things, that when the State determines in its domestic legal system the regime applicable to certain family ties such as those between an unmarried mother and her child, it must act in a manner calculated to allow those con- cerned to lead a normal family life.« (podčrtal R. L.) As envisaged by Article 8, respect for family life imlies in particular in the Court’s view the existence in domestic law of legal safeguards that render possible, as from the moment of birth, the child’s integration in its family. In this connection, the State has a choice of various menas, but a law which fails to satisfy this requirement violates par. 1. of the Article 8 without there being any call to ecamine it under par. 2.« 9 Gomien, str. 67. 10 »Although the object of Article 8 is essentially that of protecting the individual against arbitrary interference by the public authorities, it does not merely compel the state to obstain from such inter- ference: in addition to this primarily negative undertaking, there may be positive obligations inherent in an effective respect for private or family life. « Marckx, op. cit., par. 32. 220 DIGNITAS n Razprave katere med njimi tudi socialne in ekonomske razsežnosti.« Kot precedenčno izhaja iz omenjenih odločb, zagotavlja 8. člen EKČP tudi pozitivno obveznost državi, da zagotovi varstvo pravice do zasebnosti posameznika pred vmešavanjem same javne oblasti in pred vmešavanjem drugih posameznikov. V obeh primerih je v praksi organov EKČP prihajalo do situacij, ko država ni izvajala te (pozitivne) obveznosti in je zaradi nedelovanja (Nicht-handlung) oz. nespoštovanja (Nicht-achtung) kršila (posameznikovo pravico iz 8. člena) EKČP. Leading case – vodilni primer tega fenomena je poleg odločb Marckx in Airey nedvomno odločba ESČP v prime- ru X&Y v. Nizozemska. 11 Tu je Sodišče spoznalo Nizozemsko za odgovorno zaradi kr- šitve (8.člena) Konvencije, ker ni zagotavljala varstva zasebnosti pritožnikove hčere. Nizozemska kazenskopravna zakonodaja namreč ni nudila ustreznega kazenskopravnega varstva, saj niti hči niti oče nista mogla sprožiti kazenskega postopka zoper do- mnevnega storilca (»it was impossible for either of them to istitute criminal proceedings against a man who had sexually assaulted her«) 12 ter tako ni preganjala kaznivega dejanja spolnega napada na mladoletno duševno moteno osebo. To pomeni, da Nizozem- ska ni zagotovila varstva pravice do zasebnosti pritožnikovi hčeri in tako kršila EKČP 13 – »Article 8 does not merely compel the State to obtain from interference: in adition to this primarily negative undertaking, there may be positive obligations inherent in an af- fective respect for private and family life. […] These obligations may involve the adoption of measures designed to secure respect for private life even in the sphere of the relations of individuals between themselves.« Nacionalna zakonodaja mora tako na podlagi 8. člena EKČP (in omenjene dogmatike) varovati posameznika zoper druge posa- meznike – tako govorimo o delovanju določbe Konvencije v obe smeri: vertikalno (posameznik : oblast), saj nalaga (negativno) ob- vezo državi, da se ne vmešava v izvrševanje posameznikove pra- vice do zasebnosti, in tudi horizontalno (posameznik : posame- znik), saj nalaga državi (pozitivno) obveznost, da s svojimi akti varuje izvrševanje pravice posameznika zoper posege drugih. Sle- dnje funkcioniranje 8. člena EKČP: Konvencija – država – posame- 11 Odločba z dne 26. 3. 1985, ser. A91. 12 Gomien, Harris, op. cit., str. 230. 13 221 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic znik, kjer posameznik ne more neposredno opreti svojega zah- tevka zoper drugega posameznika na (javnopravni mednarodni dokument) EKČP, v tem primeru torej na mednarodnopravnem nivoju, temveč naperi svoj zahtevek na podlagi EKČP zoper dr- žavo, ki ni uspela varovati pritožnikove pravice, v našem primeru iz 8. člena EKČP, čeprav ji le-ta to nalaga – imenujemo »posredna veljavnost Konvencije zoper tretje« (mittelbare Drittwirkung). 8. člen EKČP torej ne varuje posameznika »neposredno« zoper dru- gega posameznika, temveč nalaga državi, da zaščiti posameznika neposredno zoper posameznika. 1.4. Ali lahko govorimo tudi o neposrednem efektu EKČP (unmittelbare Drittwirkung) »Posredne veljavnosti« konvencije ne gre zamenjevati z »nepo- sredno veljavnostjo zoper tretje« (unmittelbare Drittwirkung), npr. ustave posamezne države, katere določbe veljajo neposre- dno tudi med posamezniki. Organi konvencije so kontinuirano zavračali »neposredno veljavnost« Konvencije in to trditev uteme- ljevali s 25. členom, ki je s sprejemom 11. protokola postal 34. člen (po tem je »aktivno legitimirana« le oseba, ki trdi, da je žrtev krši- tve pravice, priznane s to Konvencijo, s strani države podpisnice). EKČP torej ne velja neposredno med posamezniki, omogoča pa kršitev svojih določb zaradi nedelovanja (Nicht-Handels) države, ki odpira vrata pritožbam zaradi odgovornosti države zaradi »ne- varovanja« (Nicht-Schutz) pred ravnanjem drugih posameznikov. 14 Država se tako lahko brani pred odgovornostjo s tem, da zagotovi varstvo pravic v nacionalnem pravu s sprejemom določenih za- konov (civilnopravnih, kazenskopravnih, upravnopravnih itd.). 15 V primeru, da država to obveznost krši z opustitvijo, je lahko spo- znana za odgovorno zaradi kršitve katere izmed pravic iz EKČP. Na tem mestu še enkrat opozarjam na odločbo v primeru X&Y, v katerem je ESČP spoznalo Nizozemsko za odgovorno zaradi kr- šitve, v konkretnem primeru pravice do zasebnosti na podlagi 8. člena EKČP, ker država strankam ni zagotovila ustreznega prav- nega varstva in jima na podlagi 50. člena (sedaj 41. člen) dosodilo plačilo odškodnine. 14 Wildhaber, Kommentar, str. 41. 15 Ibid., str. 42. 222 DIGNITAS n Razprave 1.5. Drugi primeri posrednega efekta in kršitev pravic iz EKČP zaradi nezagotavljanja pozitivnih obveznosti države Posredni efekt EKČP in s tem pozitivna obveznost države, da zagotovi vse dejanske in pravne pogoje uživanja pravic, se je z evolucijo pravne prakse ESČP razširil tudi na druge pravi- ce, zajamčene s Konvencijo. Tipični primer je pravica do življe- nja, kjer ne gre za to, da bi državna oblast koga usmrtila nepo- sredno, temveč posredno, ker ni zagotovila humanih pogojev v zaporu, ker ni poskrbela za ustrezno ločevanje zapornikov ter predvsem ker ni zagotovila ustrezne preiskave ali kazenskega pregona storilcev. Bistvo pravice do življenja na podlagi 2. člena EKČP je dolžnost države, da ustvari praktične in zanesljive ukre- pe (angl. safeguards) za zaščito. To načelo je Sodišče podčrtalo v odločbi primera McCann in drugi v. Združeno kraljestvo. 16 Ob- veznost države zato ni samo negativna, torej, da se ne sme aktiv- no posluževati smrtne kazni oz. aktivno prispevati k odvzemu življenja. Njena obveznost je tudi pozitivna. Zagotoviti mora na- mreč vse preventivne in druge ukrepe, da bodo posamezniki v svoji pravici do življenja zavarovani pred drugimi posamezniki. Pozitivna obveznost države glede pravice do življenja je jasno ilustrirana z naslednjim primerom. Gre za odločbo Tanribilir v Turčija, 17 v kateri je šlo za to, da je pripornik storil samomor v priporu. Turčija je bila spoznana za odgovorno, ker ni storila vseh ustreznih ukrepov za zavarovanje pripornikovega življenja. Drug precedenčni primer umora v priporu pa je Salman v. Turčija. 18 Pritožbo je vodila žena gospoda Salmana. Njemu je bila namreč odvzeta prostost, ko je bil še v dobrem zdravstvenem stanju. To dejstvo je namreč zelo pomembno, saj je država toženka trdila, da je umrl v priporu za posledicami srčne kapi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela žrtev nepojasnjene poškodbe levega gle- žnja, otekline leve noge, odrgnine na prsnem košu in zlomljeno rebro. Sodišče je na podlagi vseh predloženih dokazov ugotovilo, 16 Odločba z dne 27. 9. 1995. Isto načelo pa je Sodišče uporabilo tudi v primerih Soering v. Združeno kraljestvo, odločba z dne 7. 7. 1989, in Loizidou v. Turčija, odločba z dne 23. 4. 1995. 17 Odločba z dne 16. 11. 2005, v Osman v. Združeno kraljestvo, odločba z dne 28. 10. 1998, pa sta starša umorjenega učenca tožila državo pred Sodiščem, ker ta ni ustvarila vseh potrebnih ukrepov za preprečitev odvzema življenja njunemu otroku. Potrebni ukrepi pomenijo učinkovito kazensko pravo, materialno in procesno. 18 Odločba z dne 27. 6. 2000. 223 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic da je država toženka odgovorna za smrt gospoda Salmana. Zato- rej je podana kršitev 2. člena Konvencije. Sodišče je obrazložilo svoje stališče s tem, da je potrebno pri varovanju pravice do življe- nja ne le paziti na akte državnih organov, ampak tudi na druge okoliščine. Osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, so v ranljivem položaju, dolžnost države pa je zagotoviti njihovo varnost. Država mora odgovarjati tudi v primeru, ko je bil pripornik ali kdo drug, ki mu je bila odvzeta prostost, med tem poškodovan. Kršitev pra- vice do življenja je največkrat kršena v zvezi z odvzemom prosto- sti ali preprečevanjem javnih demonstracij. Tesno je povezana z drugimi kršitvami konvencije (in s tem človekovih pravic), kot so grdo ravnanje in mučenje. 1.6. Pravni efekt človekovih pravic v ustavnem pravu 1.6.1. Učenje o neposrednem efektu ustavnih pravic (unmittelbare Drittwirkung) Neposredni efekt ustavnih pravic oz. unmittelbare Drittwir- kung pomeni, da ustavno zajamčene pravice delujejo ne samo vertikalno (državna oblast : posameznik), ampak tudi v horizon- talnem razmerju (posameznik : posameznik). To pomeni, da so ustavne norme, ki se nanašajo na človekove pravice, aplikativne tudi za pravna razmerja med posamezniki, predvsem v civilnem in upravnem pravu. Seveda pa je res, da gre za konkretizacijo ustavnih pravic tudi v kazenskem pravu, vendar so tam kršitve po- sameznih ustavnih pravic že inkriminirane kot kazniva dejanja. V civilnem pravu pa na področju osebnostnega in odškodninskega prava, kadar gre za kršitev osebnostnih pravic, ureditev omogoča odškodnino za nematerialno škodo. Kot npr par. 823 nemškega BGB, ali 1. odst. 179. člen OZ: »Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bole- čine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravi- ce ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okolišči- ne primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od po- vračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.« Kot vidimo, gre za določene pravice, ki so že zajete z ustavo – pravica do življenja, nedotakljivost telesne in duševne integritete, 224 DIGNITAS n Razprave svoboda, ali druge osebnostne pravice, kot npr. čast in dobro ime, in drugih, ki so rezultat pravne prakse – npr. pravica do zasebno- sti. Prav rezultati pravne prakse pa vzpostavljajo t. i. horizontal- ni efekt ustavnih pravic oz. unmittelbare Drittwirkung ustavnih pravic. Prav tako pravna praksa utemeljuje prepoved kršitev oseb- nostnih pravic na ustavne norme. Ta trend je bilo moč zasledi- ti v nemški pravni praksi že relativno zgodaj. Nemško pravo je za obravnavanje fenomena direktne aplikabilnosti ustavnih pra- vic. 19 Nemško pravo pa je iz tega vidika tudi specifično, saj je (kot bomo videli v naslednjem poglavju pri obravnavanju pravice do dostojanstva) izoblikovalo pravni institut splošne osebnostne pra- vice. Odločilno vlogo za njeno priznanje je igrala tudi nova usta- va/Temeljni zakon (Grundgesetz), predvsem njen 1. in 2. člen, na temelju katerih je pravna praksa utemeljila splošno osebnostno pravico v civilnem pravu. 20 Čeprav zasledimo zahteve za prizna- nje splošne osebnostne pravice že v 19. stoletju, v temeljnem delu nemškega civilnega prava Deutsches Privatrecht 21 iz leta 1895, kjer je njeno priznanje zahteval Otto von Gierke, je svoje definitivno priznanje dosegla komaj po strahotah 2. svetovne vojne. Odško- dninski zahtevek zaradi posega v splošno osebnostno pravico je tako posledica priznanja splošne osebnostne pravice kot »kakšne druge pravice« (sonstiges Recht) iz par. 823 BGB-ja 22 in par. 847 BGB. 23 1.6.2. Neposredna aplikabilnost ustavnih pravic v slovenskem pravu Slovenska ustavna ureditev človekovih pravic izhaja iz 15. člena Ustave RS, ki določa, da se »človekove pravice in temeljne svobo- ščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave«. Ustavne do- 19 Seveda ne mislim na tem mestu obravnavati vseh teoretičnih aspektov splošne osebnostne pravice, saj bi to bilo glede na zastavljene cilje prispevka odstopajoče. Skoncentriral se bom na pomembnejša vprašanja splošne osebnostne pravice (APR), kot so obstoj APR in njeno priznanje v sodni praksi, nadalje oris teoretičnih pristopov k APR – pro in contra (kot »juridičnem monstrumu«), absolutnosti APR, njeni klasifikaciji ter nosilcih APR, ki so le nekatera bistvena vprašanja pri obravnavanju splošne osebnostne pravice. Predvsem pa na osnovno vprašanje – temeljno razmerje APR in sfero zasebnosti, saj je pri našem obravnavanju pravice do zasebnosti ta koncept bistvenega pomena. 20 O splošni osebnostni pravici v nemškem pravu Rok Lampe, »’Das allgemeine Persönlichkeitsrecht’ – splošna osebnostna pravica v nemškem pravu«, Pravnik 57/4–5 (2002), str. 225–234. 21 Leipzig, Bd. 1, str. 702. 22 »Wer vorsätzlich oder fahrlässig das Leben, den Körper, die Gesundheit, die Freiheit, das Eigentum oder ein sonstiges Recht (podčrtal R. L.) eines anderen wiederrechtlich verletzt, ist dem anderen zum Ersatze des heraus entstehenden Schadens verpflichtet.« 23 »Im Falle der Verletzung des Körpers oder der Gesundheit sowie im Falle der Freiheitsentziehung kann der Verletzte auch wegen Schadens, der nicht Vermögensschaden ist, eine billige Entschädi- gung in Geld verlangen.« 225 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic ločbe so pri tem vprašanju esencialnega pomena, saj dajejo ne- posreden temelj določenim pravicam in njihovemu varstvu tudi v civilnem pravu. T. i. efekt neposredne veljavnosti ustavnopravnih pravic (unmittelbare Drittwirkung der Grundrechte) pomeni, da so nekatere človekove pravice zaščitene neposredno na podlagi ustavnih določil tudi v sistemu civilnega prava. V sistemu civilnega prava govorimo o osebnostnih pravicah, kadar gre za vprašanje osebnostnega ali odškodninskega varstva pravic. Nedvomno je danes pravna praksa na stališču, da v Slove- niji poznamo sistem posebnih osebnostnih pravic, 24 za razliko od nemške splošne osebnostne pravice. Na prvem mestu se v praksi največkrat pojavljajo spori kršitve ustavnozajamčene pravice do zasebnosti na podlagi 35. člena Ustave RS, ki obenem ščiti tudi druge osebnostne pravice. V praksi se največkrat pojavljajo spori zaradi kršitve ustavnozajamčene pravice do zasebnosti, na pod- lagi 35. člena. Ta pa jamči tudi druge osebnostne pravice. Tako so ustavna določila konvergentna (in služijo kot causa remota) s civilnopravnimi (causa proxima) in formirajo korpus pravne za- ščite posameznikovih osebnih dobrin v civilnem pravu. Katere so tiste osebnostne pravice, ki so zaščitene na podlagi Ustave v civil- nem pravu – praviloma vse, zaradi kršitev katerih nastane škoda. 25 Začeli smo s pravico do zasebnosti, pa tukaj tudi nadaljujmo – pra- vica do nedotakljivosti stanovanja, 26 pravica do tajnosti pisem in drugih občil, 27 pravica do tajnosti/varnosti osebnih podatkov, 28 pravica do življenja, pravica do svobode itn. Na podlagi 134. člena OZ pa tudi življenje, na splošno nedotakljivost človekove osebno- sti (že prej omenjena pravica do zasebnosti, ki jo 134. člen pojmu- je kot nedotakljivost osebnega in družinskega življenja), in kot s splošno klavzulo nadaljuje 1. odst. 134. člen OZ, »ali kakšna druga osebnostna pravica« (zahteva za prenehanje s kršitvami osebno- stnih pravic): 24 Glej Rok Lampe, Sistem pravice do zasebnosti, Bonex, Ljubljana 2004, str. 200 in dalje. 25 Na tem mestu moram opozoriti na učenje o t. i. right based approach, na podlagi katerega za od- škodninsko sankcijo ni potrebno izkazati škode, temveč zadostuje protipraven poseg v osebnostno pravico. 26 36. člen Ustave RS (nedotakljivost stanovanja), 1. odst.: »Stanovanje je nedotakljivo.« 2. odst.: »Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati«. 27 37. člen Ustave RS (varstvo tajnosti pisem in drugih občil), 1. odst.: »Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil.« 2. odst.: »Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivosti človekove zasebnosti [poudaril R.L.], če je to nujno za izvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.« 28 38. člen Ustave RS (varstvo osebnih podatkov), 1. odst.: »Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.« 226 DIGNITAS n Razprave »Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedota- kljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.« Slednje okvirno naštevanje zaščitenih ustavnih pravic v civil- nem pravu pa je dopolnjeno s prav tako okvirnim naštevanjem osebnostnih pravic v že prej omenjenem 179. členu OZ. Opozoriti moram, da je seznam omenjenih osebnostnih pravic le okviren. Pravna praksa potrjuje poleg omenjenih kot ustavno zajamčeno osebnostno pravico tudi npr. pravico do dela, pravico do zdrave- ga življenjskega okolja ipd. 1.6.3. Primer neposrednega efekta (unmittelbare Drittwirkung) Vrhovno sodišče RS je v svojem precedensu neposrednega efekta ustavnih pravic (v tem primeru pravice do zasebnosti) za- pisalo, da je »posamezniku z ustavno močjo pridržana sfera zaseb- nega življenja oziroma njegovega zasebnega življenjskega okolja. Zagotovljena je nedotakljivost njegove zasebnosti, kar pomeni, da obstaja nedotakljivo področje človekove svobode, ki je odtegnje- no vplivu države [vertikalno razmerje, op. R. L.] ter toliko bolj se- veda posegu drugih posameznikov [horizontalno razmerje, op. R. L.].« 29 V drugem pionirskem primeru (Sodba VS RS II Ips 548/96) 30 je Vrhovno sodišče RS leta 1998 dosodilo, da je oseba, ki je brez to- žnikovega pooblastila posredovala psihiatrično izvedensko mne- nje tretjim osebam, posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti (»kot eno od temeljnih človekovih pravic iz 35. člena Ustave«) in mu je zato odškodninsko odgovorna. Na podlagi istega primera je Vrhovno sodišče izdalo tudi pravno mnenje 35. člena Ustave RS in 199. in 200. člena ZOR-a, v katerem je zapisalo, da so »podatki iz psihiatrovega izvedenskega mnenja o tožnikovem zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni, osebnostnih lastnostih in si- ceršnjih osebnih in družinskih razmerah po svoji naravi zaupni in je zaradi posredovanja le-teh tretjim osebam toženec posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in mu je zato odškodninsko 29 Sodba VS RS, II Ips 460/97, točka 2.1., v: Zbirka odločb VS RS, op. cit., str. 150. 30 Sodba VS RS II Ips 548/96, v: Zbirka odločb 1998, str. 138. 227 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic odgovoren«. 31 Ta precedens potrjuje tezo, da je pravica do zaseb- nosti posebna osebnostna pravica, ki ima svoj temelj v Ustavi (35. člen), pravni red pa ji zagotavlja tudi ustrezno horizontalno – ci- vilnopravno varstvo. 2. Suspenz človekovih pravic Večkrat sem izpostavil, da se nahajamo v specifičnem obdobju pristopa k človekovim pravicam, namreč v obdobju po 11. sep- tembru 2001. Priča smo bili in še vedno smo ožanju spektra varno- sti nekaterih temeljnih garancij (prepoved mučenja, kršitev pravic iz predkazenskega in kazenskega postopka, vedno večji nadzor nad zasebnostjo posameznika – npr. preko tajnega prisluškovanja itd.). V družbi se je ustvarila neka kolektivna psihoza, češ da smo v neprestani ogroženosti pred nevidnim sovražnikom, teroristom, ki za vsakim vogalom preti našemu vsakdanjemu življenju (flo- skule, ki smo jih bili vajeni v katerem drugem obdobju), in da je osebna in nacionalna varnost tako ogrožena, da moramo potrpeti marsikateri poseg v naše pravice, zaradi splošnih interesov. Var- nost v »izrednih razmerah« je na tehtnici radikalno presegla posa- meznikove svoboščine – tipični primer je »postenajseptembrska« zakonodaja v ZDA (npr. US Patriot Act in Wiretaping Act) in pra- ksa, ki se je oblikovala v boju proti terorizmu. Čeprav so komaj maja leta 2009 pred sodišče privedli prvega osumljenca. Navkljub trendom iz ZDA nas na tem mestu zanima, kako je urejen suspenz človekovih pravic v izrednih razmerah (times of emergency). Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah določa v 4. členu, pod katerimi pogoji je možen suspenz človekovih pra- vic. V primeru, da izjemna splošna nevarnost ogroža obstanek države in je to objavljeno z uradnim aktom, smejo države pogod- benice Pakta ukreniti kaj, kar razveljavlja njihove obveznosti iz tega Pakta, vendar strogo v obsegu, ki ga tako stanje zahteva. Pakt torej dopušča odmik od obveznosti spoštovanja pravic, določenih v Paktu, zaradi »izjemne splošne nevarnosti, ki ogroža obstanek države«. Vendar še to pod pogojem, da taki sprejeti ukrepi niso neskladni z drugimi obveznostmi, ki jim jih nalaga mednarodno pravo, in da nimajo za posledico diskriminacije (ki bi temeljila le na rasi, barvi, spolu, jeziku, veri ali socialnem poreklu). Formula 31 Pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji VS RS dne 16. 6. 1998, v: Zbirka odločb 1998, Dodatek 1, str. 490. 228 DIGNITAS n Razprave je torej sledeča – izjemna splošna nevarnost, zakonska podlaga zaradi posega v človekove pravice, in to ob spoštovanju drugih obveznosti iz mednarodnega prava. Če vzamemo kot primer pri- držanje osumljencev v Guantanamu, vidimo, da ni spoštovan tre- tji element formule suspenza, in to je spoštovanje drugih določb mednarodnega prava. V tem primeru najmanj skupni 3. člen Žene- vskih konvencij (o katerem pa bo še govora na sledečih straneh). Poleg splošne formule iz 1. odst. 4. člena Pakta, pa moramo upoštevati tudi določila 2. odst., ki kot ius cogens ne dopušča su- spenza sledečih temeljnih človekovih pravic: - pravice do življenja (6. člen), - prepovedi mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravna- nja (7. člen), - prepovedi suženjstva (1. in 2. odst. 8. člena – ne pa prisilnega dela, 3. odst. 8. člena), - garancije iz 15. člena Pakta, - priznanja pravne osebnosti (16. člen), - svobode veroizpovedi (18. člen). V primeru suspenza preostalih pravic iz Pakta, morajo države pogodbenice po generalnem sekretarju Združenih narodov ne- mudoma sporočiti drugim državam pogodbenicam, katere določ- be so razveljavile in zakaj so to storile. Po enaki poti jim morajo znova sporočiti, ko taka razveljavitev preneha. 2.1. Suspenz človekovih pravic in EKČP Podobno kot Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah tudi ESČP glede omejevanj pravic podaja strogo načelo prepovedi zlorab omejevanja pravic in svoboščin, ki so z njo za- jamčene. Tako 18. člen EKČP (Omejitev uporabe restrikcij pravic) določa: »Omejitev pravic in svoboščin, ki jih ta Konvencija dopušča, ni mogoče uporabiti za namene, ki bi bili drugačni od predpisa- nih.« To pomeni, da je potrebno omejitve interpretirati strogo, tako v primeru omejevanja pravic v izrednih razmerah kakor v konflik- tni situaciji posameznih pravic, določenih s Konvencijo in inte- resi državne oblasti. Omejevanje posameznih človekovih pravic je tako večplastno. Prva oblika omejevanja človekovih pravic je dana državni oblasti v situacijah, ki pomenijo izredno stanje in že 229 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic a priori interes državne oblasti po zagotavljanju javnega reda in miru, ali zagotavljanja državne varnosti (npr. zaradi splošne ne- varnosti ali celo vojne). V tovrstnih situacijah sme državna oblast sprejeti ukrepe (npr. zakonske ukrepe ali konkretne akte), ki po- menijo omejevanje človekovih pravic. Vendar tovrstni ukrepi ne morejo veljati neomejeno. Država je namreč zavezana z drugimi obveznostmi, ki veljajo v tovrstnih situacijah – npr. v primeru obo- roženih spopadov, v primeru vojne (mednarodnega oboroženega spopada) ali državljanske vojne (nemednarodnega oboroženega spopada), v primeru vstaje, neredov in drugih tovrstnih konflik- tov. Te obveznosti izhajajo tako iz mednarodnega humanitarnega prava ali drugih obvez iz mednarodnega prava. Kot rečeno, tudi tovrstne izredne situacijah ne opravičujejo po- polnega suspenza človekovih pravic in svoboščin, Evropska kon- vencija o človekovih pravicah ureja suspenz v svojem 15. členu (začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanja): »Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža ži- vljenje naroda, sme vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukre- pe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po med- narodnem pravu.« V primeru suspenza na podlagi 1. odst. 15. člena EKČP pa ni mogoče razveljaviti temeljnih pravic in svoboščin, na prvem me- stu pravice do življenja na podlagi 2. člena EKČP, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne slede- čih, v Konvenciji zajamčenih pravic: - prepovedi mučenja (3. člen) in - prepoved isuženjstva (1. odst. 4. člena) ter - načela zakonitosti in drugih garancij iz 7. člena. Vsaka visoka pogodbena stranka, ki uporabi pravico do razvelja- vitve, mora generalnega sekretarja Sveta Evrope celovito seznaniti z ukrepi, ki jih je sprejela, in z razlogi zanje. Obvestiti mora general- nega sekretarja Sveta Evrope tudi o tem, kdaj so ti ukrepi prenehali veljati in od kdaj veljajo zopet v celoti določbe te Konvencije. Vidi- mo, da so evropski standardi človekovih pravic zelo strogi. Začasni ukrepi so torej lahko izvršeni izjemoma, poleg tega pa so nepre- stano pod nadzorom Sveta Evrope. Ratio teh obveznosti je, da dr- žavne oblasti ne morejo pod krinko ali izgovorom izrednih razmer sistematično ali kazuistično kršiti posameznih pravic. 230 DIGNITAS n Razprave 2.2. Omejevanje zajamčenih pravic s EKČP zaradi zlorabe pravice do pritožbe Druga oblika, ali bolje rečeno, drug obseg omejevanja pravic se nanaša na prepoved zlorabe pravic. Prepoved zlorabe pravic je podana s splošno klavzulo v 17. členu EKČP: »Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršenkoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji.« Evolutivna praksa organov Konvencije je izoblikovala stališče, da lahko pritožba na ESČP pomeni tudi zlorabo pravic, določenih v Konvenciji. Transparentni primer zlorabe individualne pravice do pritožbe je Sidiropoulos in drugi v. Grčija. V tem primeru spr- va Komisija, kakor posledično ESČP, ni upoštevala ugovora vla- de o nedopustnosti na temelju zlorabe pravice do individualne pritožbe in je med drugim zatrjevala, da so vlagatelji pritožbe po- skušali pred konvencijske institucije predložiti spor med Grčijo in bivšo jugoslovansko republiko Makedonijo (BJRM) glede imena slednje. 2.3. Suspenz človekovih pravic in Ustava RS Ustava Republike Slovenije prav tako pozna suspenz člove- kovih pravic, naslanjajoč se na dikcije Pakta in EKČP. V 16. členu Ustava ureja začasno razveljavitev in omejitev pravic: »S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svobošči- ne je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izredne- ga stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali dru- gem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.« V 2. odst. 16. člena pa je določena splošna omejitev generalne klavzule omejevanja človekovih pravic v primeru izrednega stanja oz. vojne. Tako Ustava RS ne dopušča nobenega začasnega razve- ljavljanja ali omejevanja sledečih pravic in svoboščin: 231 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic – pravice do življenja (17. člen), – prepovedi mučenja (18. člen – »Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstve- ne poskuse brez njegove svobodne privolitve.«), – varstva človekove osebnosti in dostojanstva v sodnih postop- kih in izvrševanju kazni (21. člen – »Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Prepovedno je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.«), – domneve nedolžnosti (27. člen), – načela zakonitosti (28. člen), – garancije iz 29. člena: • da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obram- be; • da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; • da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; • da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali pri- znati krivde, – svobode vesti in veroizpovedi (41. člen). Poleg teh garancij, ki pa jih Ustava ne določa, bi bilo nedvo- mno potrebno dodati tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. (Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžno- stih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja od- loča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodi- šče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.) Nedavni dogodki so- jenja domnevnim teroristom v ZDA pred vojnimi komisijami in ne pred rednimi sodišči so privedle pod vprašaj celoten pravni sistem ZDA, saj Ustava ZDA jamči pravico do sodnega varstva kot temeljno pravico. Zaradi tega je pravica do sodnega varstva prav tako neodtujljiva in nederogativna pravica v primeru izrednega stanja. Suspenz človekovih pravic moramo torej razumeti kot izjemo, torej pod izjemno strogimi pogoji, ki jih opravičujejo okoliščine naravnih katastrof, ali ogrožanja državne in javne varnosti do te mere, da lahko govorimo o izrednih razmerah (times of emergen- 232 DIGNITAS n Razprave cy). Kot vidimo, pa tudi v teh razmerah temeljne pravice in svo- boščine ne morejo biti načete, kot smo bili priča v »postenajsep- tembrskih« ukrepih v boju zoper terorizem v ZDA. Tipični primer tovrstnih zlorab zaradi izrednih razmer so ukrepi, ki jih je spre- jemala vlada ZDA pod vladavino predsednika Busha ml., na čelu z U.S. Patriot Act, profiliranjem, ki je bilo omogočeno s tem za- konom, tajnim prisluškovanjem (brez odredb pristojnih sodišč), vse do drugih zlorab, ki so se dogajale pod krinko boja proti tero- rizmu (zapor Guantanamo), do atrocitet na okupiranih ozemljih v Afganistanu in Iraku. Kot bomo videli v poglavju omejevanja državljanskih in političnih pravic, se je na podlagi EKČP oblikoval standard »nujnosti v demokratični družbi«. Ta standard je tisti kori- gent, preko katerega presojamo, ali je država upravičeno posegla v katero državljansko in politično pravico. 3. Mesto človekovih pravic v Ustavnopravnem redu RS 3.1. Težnje po zagotovitvi človekovih pravic in njihovega varstva v ustavnem sistemu RS Republika Slovenija je v svojem procesu osamosvajanja ter gra- ditve lastne ustavne ureditve neprestano in kontinuirano veliko težo namenjala ciljem spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ter njihovemu pravnemu varstvu. Te težnje zasledimo že v »Pri- spevkih za slovenski nacionalni program«, objavljenih v 57. števil- ki Nove revije leta 1987. Duh nove ustavnosti v luči spoštovanja človekovih pravic je moč čutiti v t. i. »Pisateljski ustavi« (Gradiva za slovensko Ustavo) iz leta 1988. Eksplicitno na spoštovanju člo- vekovih pravic temelji leta 1989 objavljena Majniška deklaracija za utemeljitev nove države. V procesu osamosvajanja so bili ključne- ga pomena istega leta (27. 9) sprejeti amandmaji (IX-XC) k Ustavi SRS, kateri določajo ali zahtevajo spoštovanje človekovih pravic in svoboščin (npr. 1., 6., 17., 26. točka IX amandmaja, 7. in 8. točka XII amandmaja itd.). 3. 7. 1990 je predsedstvo RS v Delu objavilo »Pre- dlog za začetek postopka za sprejetje nove slovenske Ustave« ter izrecno predlagalo garancije človekovih pravic v njej. Istega leta Republika Slovenija izda Deklaracijo o spoštovanju temeljnih kon- 233 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic vencij Sveta Evrope, 32 s katero izrazi voljo in pripravljenost vklju- čitve v Svet Evrope ter spoštovanja človekovih pravic na podlagi EKČP. V členu V Deklaracije o suverenosti RS, sprejete na temeljih od- ločitev referenduma, je slovenska Skupščina zapisala, da je Repu- blika Slovenija pravna in socialna država, v kateri bodo spoštova- ne človekove pravice in državljanske svoboščine. »Republika Slo- venija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije«, je dikcija člena III Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republi- ke Slovenije (Uradni list RS, št. 1-4/91, obj. 25. 6. 1991). Skupščina RS je sprejela Ustavo RS (obj. v Uradni list RS, št. 33-1409/91) dne 28. 12. 1991, izhajajoč med drugim tudi iz sa- mih temeljnih človekovih pravic in svoboščin (preambula). Sama Ustava vsebuje listino (katalog) zajamčenih človekovih pravic in svoboščin v svojem drugem poglavju (in deloma v III. Poglavju). Najboljšo ponazoritev vloge človekovih pravic v našem ustavno- pravnem redu je nedvomno podalo Ustavno sodišče – »človekove pravice so kot izhodiščni in osrednji del ustavne ureditve, ki opravičujejo opredelitev Slovenije kot demokratične in pravne države, tako ključnega pomena, da Ustava poleg tega, da jih izčrpno navaja, zagotavlja tudi njihovo neposredno ure- sničevanje. Določbe o pravicah niso samo zavezujoči napotki za zakonodajalca, temveč neposredno uporabljiva jamstva za vsake- ga posameznika. Ustavne določbe, s katerimi se varujejo pravice posameznika, so izrazito restriktivne narave. Temeljna vrednota Ustave, iz katere moramo izhajati, je namreč varstvo posameznika pred posegi v njegovo integriteto […]«. 33 32 Zavedajoč se velikega pomena, ki ga ima Svet Evrope za krepitev sodelovanja in sožitja med evrop- skimi državami, in upoštevaje dejstvo, da Svet Evrope daje poseben poudarek ohranjanju in nadaljnje- mu uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot načinu, s katerim je mogoče doseči ta cilj; upoštevaje dejstvo, da je Svet Evrope sprejel vrsto konvencij o varstvu človekovih pravic, ki so danes sestavni del ureditve sodobne demokratične Evrope, predstavljajo splošno priznana načela evropske civilizacije in dopolnjujejo siceršnjo globalno ureditev na tem področju, kot je vsebovana v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah ter obeh mednarodnih paktih z dodatnimi protokoli, spre- jetih v okviru Organizacije združenih narodov, in ki so že sestavni del veljavnih predpisov Republike Slovenije; zavedajoč se določil, da so konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah odprte za pristop le državam, ki dejansko zagotavljajo uresničevanje z njimi priznanih človekovih pravic; z ugotovitvijo, da je bil z uvedbo večstrankarske parlamentarne demokracije v Republiki Sloveniji napravljen bistven korak v smeri spoštovanja in uresničevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kot jih vsebujejo konvencije Sveta Evrope, Skupščina Republike Slovenije izraža prepričanje, da so v Republiki Sloveniji dejansko izpolnjeni pogoji, ki jih za države članice postavljajo konvencije Sveta Evrope, med kateri- mi poudarjamo zlasti Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pripadajoče protokole ter deklaracije. Ur. l. RS, št. 45-2132/90, str. 2058. 33 Odločba Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, par. 30. 234 DIGNITAS n Razprave 3.2. Ustavnopravno varstvo človekovih pravic v Republiki Sloveniji 3.2.1. Teoretični uvod Načelo delitve oblasti (ideja Locka in Montesquieua ter drugih razsvetljencev), prevzeto v ustavnopravni red ZDA, ter možnost razveljavitve pravnih aktov državne oblasti (judicial review) s stra- ni vrhovnega sodnega telesa v primeru, ko so ti akti v nasprotju z zagotovljenimi pravicami in svoboščinami iz Ustave, sta postala sestavni del tudi našega ustavnopravnega reda. Slovenska »druž- bena pogodba« določa vrhovnemu sodnemu organu – Ustavnemu sodišču jurisdikcijo »sodnega nadzora« (judicial review) 34 skladno- sti splošnih in konkretnih pravnih aktov državne oblasti z Ustavo. Poleg tega pa sama Ustava omogoča posamezniku, ki meni, da je žrtev kršitve človekovih pravic ali svoboščin s posamičnim aktom (državne oblasti), tudi neposredno ustavno pritožbo – ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pobudo za oceno ustavnosti. Preden se vrnemo na omenjeni obliki ustavnopravnega varstva, moramo poudariti še »nadgradnjo« slovenskega ustavnega reda. Ustava RS namreč v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. V okviru naše te- matike ima ta dikcija neslutene razsežnosti. Republika Slovenija je z ratifikacijo EKČP leta 1994 predala določeno stopnjo svoje suve- renosti Evropskemu sodišču za človekove pravice. S tem je ESČP postalo najvišje sodno, sicer supranacionalno telo, katerega od- ločbe se je RS zavezala upoštevati in izvrševati (46. člen 11. Proto- kola k EKČP). Bistvo tega fenomena je, da je posameznik varovan s strani mednarodnega dokumenta, ki zagotavlja njegove pravice in svoboščine pred državno (vsemogočno) oblastjo, ter določa sam postopek, po katerem se lahko posameznik obrne na medna- rodno (regionalno) sodišče zoper državo, za katero meni, da mu je kršila pravico ali svoboščino, zagotovljeno v listini (katalogu) pravic tega dokumenta. Država pa se je s podpisom tega med- narodnega dokumenta zavezala spoštovati ne samo posameznika 34 Jurisdikcija – (pristojnost Ustavnega sodišča, 160. člen) »Ustavno sodišče odloča: o skladnosti zako- nov z ustavo; o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava; o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni; […] o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podza- konskimi predpisi […]«. 235 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic kot stranko (torej subjekt mednarodnega prava), temveč tudi po- koriti se odločitvi mednarodnega sodišča. Koncept mednarodne- ga pravnega varstva človekovih pravic je s tem postal neobhodno dejstvo. Seveda poleg tega mednarodnopravnega instrumentari- ja varstva obstaja tudi globalni mednarodnopravni instrumenta- rij varstva človekovih pravic na podlagi Pakta od državljanskih in političnih pravic ali (1966), ki pa še zdaleč ni tako učinkovit kot evropski partikularni instrumentarij varstva. Tako moramo pri obravnavanju posameznih pravic, zagoto- vljenih v Ustavi RS, upoštevati dejstvo, da so pravice 1. in 2. ge- neracije institucionalizirane v mednarodnih dokumentih, 8. člen Ustave pa kot načelo zakonitosti daje višjo hierahično moč ratifi- ciranim mednarodnim dokumentom. Zato je potrebno upoštevati mednarodno precedenčno prakso, ki tudi na naš pravni red de- luje kot tih zakonodajalec. Predvsem obsežno in hiperinflacijsko precedenčno prakso ESČP, s katero se ustvarjajo tudi minimalni standardi človekovih pravic. 3.3. Funkcije ustavnih pravic v ustavnem redu RS 3.3.1 Zaščitniška funkcija ustavnih pravic Pri obravnavanju lastnosti človekovih pravic smo videli, da je njihova primarna funkcija, da ščiti določene človekove dobrine v razmerju do državne oblasti (skupini posameznikov, ki imajo jav- na pooblastila, v vertikalnem razmerju in drugim posameznikom v horizontalnem razmerju. Tudi ta vloga oz. zaščitniška funkcija (nem. Abwehrfunktion) je karakteristična za ustavnopravnoza- jamčene pravice. Gre torej za klasičen vidik človekovih pravic, ki zagotavljajo posamezniku svobodno uživanje pravic in svoboščin, v katere se državna oblast ne sme vmešavati, razen pod izključno določenimi mednarodnimi, ustavnimi in zakonskimi pogoji. Ti- pični primer je npr. pravica do zasebnosti, v katero lahko državna oblast poseže le na podlagi zakona zaradi določenih legitimnih ciljev – da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi, in še to pod pogojem, da je to nujno v demokratični družbi (2. odst. 8. člena). Ali npr. zaščitniška funkcija preko pravice do združeva- nja iz 42. člena Ustave RS. Na podlagi tega določila je zagotovljena pravica pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Dr- 236 DIGNITAS n Razprave žava mora torej braniti to pravico in po drugi strani ne sme va- njo posegati. To pa lahko stori le, kadar to dopušča zakon, ki je v tem smislu podaljšana roka ustave – (3. odst. 42. člena; »Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni«). 3.3.2. Storilna funkcija ustavnih pravic Druga funkcija pa se nanaša na aktivno vlogo države, in sicer v smislu, da mora določene pravice ne samo zaščititi, temveč ustva- riti pogoje za njihovo delovanje. To izhaja iz t. i. aktivne funkcije človekovih pravic. Zato govorimo o storilni funkciji, oz. funkciji zagotavljanja (nem. Leistungsfunktion) ustavnih pravic, v smislu ustvarjanja dejanskih in pravnih pogojev za njihovo uresničeva- nje. Tipični primer te funkcije je pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. V skladu s to pravico, zajamčeno v 1. odst. 50. člena, izhaja pozitivna obveznost države, kjer se kaže njena stori- tvena funkcija – »Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo de- lovanje.« 3.3.3. Obrambna funkcija ustavnih pravic V tretjo kategorijo pa bi lahko vključili t. i. obrambno funkcijo ustavnih pravic (nem: Abwehrfunktion), ki pa po modernih do- sežkih primerjalnopravne prakse zahteva od državne oblasti, da obrani uživanje ustavnih pravic posameznikov tudi v razmerju do tretjih (torej tistih posameznikov, ki nimajo oblastvene vloge). V tem okviru gre v bistvu za celo serijo ustavnopravno zajamčenih pravic, ki pa se konkretizirajo v kazenskem, upravnem ali civilnem pravu. Kot šolski primer vzemimo pravico do nedotakljivosti sta- novanja iz 36. člena Ustave RS. V skladu z 2. odst. 36. člena ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje sta- novanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Nihče pomeni tako uradno osebo, torej tisto, ki deluje v javnem svojstvu, kakor zasebnika. Konkretizacija te ustavne pravice je posledično 1. odst. 141. člena KZ-1 – »Kdor neupravičeno vstopi v tuje stanova- nje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali mu na drug način onemogoči njihovo uporabo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« 237 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic 3.4. Posamezni instrumenti ustavnopravnega varstva Krovno pravno varstvo človekovih pravic proti državni oblasti nudi posamezniku na teritoriju RS Ustavno sodišče. 35 V konceptu naše teme pa je primarna funkcija Ustavnega sodišča jurisdikcija odločati o skladnosti zakonov z ustavo, o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava, o skladnosti podzakon- skih predpisov z ustavo in z zakoni, o skladnosti predpisov lokal- nih skupnosti z ustavo in z zakoni, o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in pod- zakonskimi predpisi ter o ustavnih pritožbah zaradi kršitev člove- kovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. 36 Državna oblast lahko namreč poseže v posameznikovo izvrševanje pravice v dveh oblikah – s splošnim ali s konkretnim pravnim aktom. Transparentni primer protiustavnosti splošnega pravnega akta je odločba Ustavnega sodišča RS (U-I-115, in re Šturm), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 6. člen pravilnika o izvrševanju za- kona o osebni izkaznici, takšna razveljavitev deluje seveda erga omnes ex nunc. 37 Ustavno sodišče je odločilo, da ta določba (ki je določala oddajo prstnega odtisa pri zahtevi ali zamenjavi osebne izkaznice) posega v pravico, zavarovano s 35. členom Ustave RS, po kateri je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in du- ševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Na- dalje Odločba Ustavnega sodiššča z dne 27. 11. 1997 št. U-I-25/95 (Brejc et alt. v. Državni zbor et alt.), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo člene 150–156 Zakona o kazenskem postopku, ker so bili v neskladju s 35. členom Ustave RS. Na istem temelju je Ustav- no sodišče razveljavilo 11. člen in člen 19 a Zakona o notranjih zadevah, saj sta razveljavljena člena predstavljala poseg v ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter poseg v pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) v odločbi z dne 2. 4. 1998 (U-I-158/95, Zalar et alt. v. Državni zbor). Po mnenju po- budnika je ti dve pravici možno omejiti le ob pogojih, določenih v 15. členu Ustave – ti pogoji pa niso bili podani, »ker je bila ureditev 35 1. člen Zakona o Ustavnem sodišču – »Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin.« 36 160. člen Ustave RS, 21. člen Zakona o ustavnem sodišču RS. 37 Več o efektih ustavnosodnega odločanja Franc Testen, »Tehnike ustavnosodnega odločanja«, v: Ma- rijan Pavčnik in Arne Mavčič, ur., Ustavno sodstvo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 213–248, zlasti 226–230; splošno o tem vprašanju Ivan Kristan, »Ustavno sodstvo in ustavna pritožba«, Zbornik znanstvenih razprav, 52 (1992), str. 190–191. 238 DIGNITAS n Razprave nedorečena in ker je omogočala arbitrarno poseganje v človekove pravice«. Temu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče. 3.4.1. Pobuda za oceno ustavnosti Načeloma lahko pobudo za začetek postopka ocene ustavno- sti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov pred Ustavnim sodi- ščem poda vsakdo, če izkaže svoj pravni interes (162. člen Ustave RS, 1. odst. 24. člena ZUstS). 2. odst. 24. člena pa določa, da je »prav- ni interes za vložitev pobude« podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Kadar podzakonski predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, učinkuje neposredno in posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnika, se pobuda lahko vloži v enem letu od njegove uveljavitve oziroma v enem letu od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek ško- dljivih posledic. Vsebina pobude je določena v prvem in drugem odstavku člena 24 b ZUstS in na podlagi drugega odstavka 34. člena Poslovnika Ustavnega sodišča z II. točko Priloge Poslovni- ka Ustavnega sodišča. 38 Pobuda se lahko vloži osebno v glavni pisarni Ustavnega sodišča v času uradnih ur, pošlje po pošti, ali preko elektronske pošte. 39 Pobudnik lahko zahteva anonimnost pri objavi sklepa ali odločbe Ustavnega sodišča, ki mora biti priložena pobudi. Ustavno sodišče bo o zahtevi odločalo posebej. Pobudo vloži pobudnik sam ali preko pooblaščenca. Če udeleženca v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopa pooblaščenec, mora na podlagi prvega odstavka člena 24 a ZUstS predložiti pooblastilo, ki je dano posebej za postopek pred Ustavnim sodiščem. Pooblaščenec, ki ni odvetnik, mora imeti po drugem odstavku tega člena posebno pooblastilo za prenos pooblastila za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem na drugo 38 (Uradni list RS, št. 86/07), pobuda se lahko vloži tudi na obrazcu Ustavnega sodišča za vlo- žitev pobude, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 34. člena Poslovnika določilo Ustavno sodišče. Obrazec je objavljen na naši spletni strani Ustavnega sodišča – http://www.us-rs.si. 39 V skladu z drugim odstavkom 35. člena Poslovnika vloge, ki so vložene v elektronski obliki, pa niso opremljene z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom, ne štejejo za vloge, ki jih Ustavno sodišče prejme v okviru uradnega poslovanja, in zato nanje ni dolžno odgo- voriti – http://www.us-rs.si/vloge/. 239 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic osebo. 40 Pobuda mora biti praviloma vložena v slovenskem jeziku. Vloga, ki ni vložena v slovenskem jeziku, je nerazumljiva, tujec, ki mu je vzeta prostost, pa ima pravico podajati sodišču vloge tudi v svojem jeziku. 41 3.4.2. Ustavna pritožba Šesta alinea 160. člena Ustave RS predvideva kot temeljno prav- no sredstvo varstva ustavnopravno zajamčenih človekovih pravic – »ustavno pritožbo«: »Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamič- nimi akti.« Ustavno pritožbo zoper katerikoli akt državne oblasti omogočajo tudi druge Evropske države, med drugim Nemčija, 42 Španija 43 ter omejeno tudi Avstrija, 44 pa tudi večina držav Vzhodne Evrope po letu 1991. 45 Nemška ustavnopravna teorija uporablja naslednjo definicijo ustavne pritožbe (Verfassungsbeschwerde), po kateri je le-ta posebno pravno sredstvo posameznika zoper dr- žavo, ki ga lahko uporabi vsakdo, katerega z ustavo garantirano pravico je državna oblast kršila. Kot državno oblast gre razume- ti državo v svoji celotnosti, predstavljano po kateremkoli organu. Pod to predpostavko ustavne pritožbe ni mogoče uporabiti samo za varstvo temeljnih pravic negativnega statusa, temveč tudi pra- vic aktivnega statusa. 46 Iz te okvirne definicije teorija povzema več načel, ki veljajo za insititut ustavne pritožbe. Prvo načelo označuje 40 Ustavno sodišče lahko po členu 34.a ZustS kaznuje udeleženca v postopku ali njegovega poobla- ščenca, za zlorabo pravice, ki jo ima po zakonu, pooblaščenca udeleženca v postopku, ki je odve- tnik, pa lahko kaznuje z denarno kaznijo, če vloga ne vsebuje bistvenih sestavin, ki so določene z zakonom. 41 6. člen ZUstS v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o kazenskem postopku. 42 Točka 4 a 93. člena GG, (Kompetenzen des Bundesverfassungsgerichts) »über Verfassungsbeschwer- den, die von jedermann mit der Behauptung erhoben erden können, durch die öffentliche Gewalt in einem seine Grundrechte oder in einem seiner Artikel 20 Abs. 4, 33, 38, 101, 103 und 104 enthaltenen Rechte verletzt zu sein« ter 90. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Bundesverfassungsrichtsgesetz). Natančneje o nemški ureditvi Jarras, GG Kommentar, Beck's, München 1989, str. 600 in dalje. 43 2. odst. 53. člena, 1. odst. 161. člena Ustave, specificirano 41. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Ley Orgánica del Tribunal Constitucional). 44 Členi 139, 140 in 144 Zvezne Ustave. 45 Med drugim Madžarska – 48. člen zakona o Ustavnem sodišču, Rusija – 66.–73. Zakona o ustavnem sodišču itd. 46 Tako Rüdiger Zuck, Das Recht der Verfassungsveschwerde, str. 4, citirano po I. Kristan, Ustavna pritožba, obj. v Slovenija in EKČP, Ljubljana 1993, str. 121, op. 15 – »Die Verfassungsbeschwedre ist der »spezifisher REchtbehelf des Bürgers gegen den Staat. Sie ist jedermann gegeben, wenn die öffentliche Gewalt, d.h. Staat in seiner Einheit, repräsentiert durch irgendein Organ, die Sphäre des Antragstellers verletzt hat, die durch Grundrechte gegenüber dem Staat gesichert ist. Unter dieser Voraussetzung kann nicht zum Schutz der eigentlichen, die Freiheitssphäre des einzelnen negatori- sch sichernden Grundrechte, sondern auch zur Durchsezung der politischen Rechte des Aktivstatus […] benutzen werden.« 240 DIGNITAS n Razprave ustavno pritožbo kot pravno sredstvo sui generis, nadalje ustav- na pritožba je pravno sredstvo za varstvo njegovih ustavnopravno zajamčenih pravic v razmerju do države kot celote (torej do vseh treh vej oblasti); je pravno sredstvo zoper posege državne oblasti v negativne pravice ter pravno sredstvo za zagotovitev ustavno zajamčenih pravic pozitivne narave. 47 Institut ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva var- stva ustavno zajamčenih pravic in svoboščin pred Ustavnim so- diščem je bil v naš ustavni sistem vpeljan po nemškem vzoru. 48 Temeljna razlika med ustavno pritožbo v nemškem in v našem pravu, ki pa je po mnenju bivšega Ustavnega sodnika Krivica bolj posledica takratnega pomanjkljivega poznavanja nemškega koncepta, kot pa naše izvirnosti, pa se kaže v treh temeljnih raz- likah: 1. nemška ustavna pritožba nudi varstvo zoper vsak poseg s strani javne oblasti (tudi abstraktne akte), naša pa izključno zo- per posamične akte; nemška Ustava našteva taksativno ustavne pravice, za varstvo katerih je možna ustavna pritožba, naša pa ne; nemška ustavna pritožba varuje le zoper posege javne oblasti, medtem ko je naša ustavnopravna dikcija vprašljiva – obstajajo namreč pomisleki, ali je pravno sredstvo zoper kršitev pravic iz horizontalnih razmerij. 49 Isti pomislek načenja tudi predsednik vr- hovnega sodišča Testen 50 – ali ZUstS oža obseg ustavnega varstva pred ustavnim sodiščem, saj Ustava ne omejuje »aktov« izrecno na akte državne oblasti, 50. člen ZUstS pa navaja ustavno pritožbo kot sredstvo zoper kršitve človekovih pravic s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih po- oblastil. To vprašanje, ali ustavna pritožba varuje tudi neposredno zoper posege v človekove pravice v razmerjih med subjekti, ki so v pravno prirejenem, neoblastnem razmerju, puščam odprto (isto kot predsednik vrhovnega sodišča Testen in kakor dosedanja ustavnopravna praksa). Čeprav se gre nagibati k rešitvi, da je od- govor na to vprašanje negativen. V luči razlikovanja horizontalne- ga ter vertikalnega razmerja gre v tem primeru za civilnopravno 47 Podobno tudi I. Kristan, Ustavna pritožba, op. cit., str. 121. Profesor Kristan postavlja kot načelo tudi, da ustavna pritožba ni ustavnopravna pravica, temveč samo posebno pravno sredstvo. 48 Tako Matevž Krivic, »Ustavno sodišče: pristojnost in postopek«, v: Marijan Pavčnik in Arne Mavčič (ur.), Ustavno sodstvo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 168. Bivši Ustavni sodnik se v istem delu zavzema tudi za reformo Zakona o Ustavnem sodišču, glej str. 172. Menim, da je ta reforma po- trebna predvsem v natančnejši ureditvi razlikovanja med zahtevo za »kontrolo ustavnosti« splošnega pravnega akta državne oblasti z Ustavo ter »ustavne pritožbe« na posamični pravni akt državne oblasti. 49 Ibid., str. 169. 50 F. Testen, Komentar Ustave RS, str. 779. 241 DIGNITAS n Ustavnopravna narava človekovih pravic in ne javnopravno razmerje. Vloga Ustavnega sodišča je varstvo posameznika izključno pred državno oblastjo. Seveda pa je mo- žno, da je določen akt zasebnega subjekta v razmerju do drugega zasebnega subjekta v nasprotju z ustavno zajamčenimi pravicami ali svoboščinami – v teh primerih menim, da je presoja njihove neustavnosti že v jurisdikciji rednih sodišč. Aktivno legitimiran za ustavno pritožbo je načeloma »vsakdo« (!) ob pogojih, ki jih določa ZUstS, če meni, da mu je s posamič- nim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosil- ca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posle- dice za pritožnika (prvi odstavek člena 55 a ZUstS). Po drugem odstavku istega člena se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pra- vic ali svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, kadar gre za posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti, v spo- rih zaradi motenja posesti, v zadevah prekrškov ali če se izpodbi- ja le odločitev o stroških postopka. Ustavno sodišče pa lahko v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča tudi o ustavnih pritožbah, ki praviloma niso dovoljene, če gre za odločitev o po- membnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen kon- kretne zadeve. Vložiti jo je treba v roku 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavna pritožba se lahko vloži načeloma šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Temu načelu izrecno sledi ustavnosodna praksa ZDA, nemška pa izjemno dopušča ustavno pritožbo pred izčrpa- njem vseh pravnih sredstev v primeru, ko gre za zadevo splošnega pomena, ter v primeru, ko bi predhodna obravnava na katerem drugem sodišču prizadela pritožniku resno in nepopravljivo ško- do. 51 Slovenska ustavnosodna zakonodaja je ubrala nemško uredi- tev, da lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. 52 Sam nadaljnji postopek pred Ustavnim sodišče ureja ZUStS od 52. do 60. člena. Ustavna pritožba mora vsebovati navedbe in priloge, ki so do- ločene v 53. členu ZUstS in na podlagi drugega odstavka 34. člena Poslovnika Ustavnega sodišča s III. točko Priloge Poslovnika (Ura- 51 Člen 90 a Zakona o Ustavnem sodišču (Bundesverfassungsrichtsgesetz). 52 2. odst. 51. člena ZustS. 242 DIGNITAS n Razprave dni list RS, št. 86/07), lahko pa se vloži tudi na obrazcu za vložitev ustavne pritožbe, ki ga je določilo Ustavno sodišče. 53 Enako kot velja za pobudo, mora biti tudi pritožba praviloma pripravljena v slovenskem jeziku. Ustavno sodišče lahko po členu 34 a ZUstS kaznuje udeleženca v postopku ali njegovega pooblaščenca, za zlorabo pravice, ki jo ima po zakonu, pooblaščenca udeleženca v postopku, ki je od- vetnik, pa lahko kaznuje z denarno kaznijo, če vloga ne vsebuje bistvenih sestavin, ki so določene z zakonom. Tujec, ki mu je vzeta prostost, pa ima pravico podajati sodišču vloge tudi v svojem je- ziku. Vloži se lahko osebno, po pošti ali preko elektronske pošte, upoštevajoč, da vloge, ki so vložene v elektronski obliki, pa niso opremljene z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalifici- ranim potrdilom, ne štejejo za vloge, ki jih Ustavno sodišče prejme v okviru uradnega poslovanja, in zato nanje ni dolžno odgovoriti. Posledica kršitve katere izmed zajamčenih pravic je naslednja – 58. člen ZUstS določa, da »Senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji za- drži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledi- ce. Ustavno sodišče lahko zadrži tudi izvajanje zakona ali drugega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, na podlagi katerega je bil posamični akt sprejet.« Torej Ustavno sodišče zadrži izvršitev posameznega konkretnega akta ter zadrži izvajanje splošnega akta, na podlagi katerega je posa- mezni akt sprejet. Nadaljnja sankcija je določena v naslednjem čle- nu, po katerem lahko Ustavno sodišče posamezni akt v celoti ali deloma odpravi (z učinkom ex nunc) ali razveljavi (z učinkom ex tunc). Zadevo pa lahko tudi vrne tistemu organu, ki je pristojen za njeno odločanje. 53 Objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča.