List 10.
Politiški oddelek.
Narodnost kot pravni pojem.
To vprašanje je bilo predmet predavanju, katero je imel v dunajski „Juristiški družbi dne 22. februvarja t. 1. vseučiliški docent dr. Rudolf plem. Herrnritt.
Predavanje je tako zanimivo, da si štejemo v dolžnost, podati njega stavne glavne misli.
Predavatelj je obširno in jako duhovito dokazoval, da pojma »narodnost" pa „nacijau nista še dognana. Francoz rabi obe besedi za skupnost oseb, katere združuje državna sila, Nemec pa rabi za politiško skupnost izraz „Volku, »nacija" pa za skupnosti oseb, kulturno združenih najbolj po jeziku, in sicer ne glede državne meje. Jednako nedoločno se izraža tudi zakon odajstvo.
Poprejšnji, starejši nazor je videl bistvo nacionalnega združenja zlasti v občnosti (skupnosti) pokolenja in fizičnih svojstev; dandanes pa se je znanost, sosebno socijologija pa politika, kakor jo zastopajo n. pr. Man-čini, Eotvos, Kantsky, Ferrari, ločila od tega naziranja ter pošteva sosebno kulturno zvezo, katero vstvarja zlasti skupnost zgodovniških usod, preverjeni, socijalnih in gospodarskih interesov pod vplivom državnega skupnega življenja med množico ljudi. Pravoslovje se ni posebno vnemalo ne za to, ne za drugo vrsto pojmov, dokler ni moderna ustavna država med ustavna prava svobode sprejela tudi gojenja in hranjenja narodnosti na pravila pravnega inštituta. Socijologiški pojem pa »e ne da uporabljati za pravni red, z jedne strani radi tega ne, ker prezira vsakatero državno mejo „v tem ko vendar ima pravo svoj vir v državi, z druge strani, ker pošteva pred vsem nekatere notranje momente, n. pr. skupno nazi-ranje, preverjenje, stremljenje, a pravo ima opraviti le z izražanjem dušnega življenja.
Glede na narodnost so države različne. N. pr. Francija,  Italija,  Anglija  imajo le jedno narodnost,  so torej
„nacijonalne države", v takih državah ni nasprotstev narodnih interesov, vsled tega tudi nimajo narodnostega prava. V nasprotju s tem utegnejo narodno pomešane države razviti narodnostno pravo, n. pr. v Prusiji, na Ogerskem, kjer postavlja gospodujoča narodnost svoj jezik za zakonit državni jezik, in kjer skuša ista narodnost narodno življenje manjšim omejiti na nižjo stopnjo ali miro, potem v države narodnostij, n. pr. v Avstriji, Bel giji, Švici, katere se opirajo na narodno svobodo in jed-nakost. V poslednji vrsti držav imajo kake narodnosti le po svojem višem kulturnem pomenu, ali pa kolikor brezuslovno zahteva državna jednota, nekako dejansko prednost (n. pr. nemški jezik državnih zakonov in osrednje uprave v Avstriji.)
Iz teh ilustracij  izvaja govornik,   da pravni pojem narodnosti   se   more   odnašati  le k posebnim  skupinam med državnim   naseljenjem,   po  čl. XIX. avstrijskih drž. osnovnih zakonov k »narodom države." »Narodnost,   kot pravni  pojem,   povdarja pl Herrnritt, je lastnost pripadanja jezikovno različni skupini med državnim naseljenjem, vprašanje narodnostij s pravnega stališča jezikovno vprašanje." V tem smislu pošteva narodnost tudi belgiško pa švicarsko   zakonodajstvo,   ko ščiti   le  rabljenje v deželi obiSajnih jezikov, v tem ko avstrijsko   zakonodajstvo, ko ščiti   (člen XIX. državnih  osnovnih   zakonov)  skuša   še črez to mejo nejasno ščititi poleg jezika tudi še drugačna narodna  svojstva.   Pri praktični   uporabi  narodnostnega pojma v Avstriji   kaže  dr. pl. Herrnritt   naglavni nedo-statek, ki je v tem, da tam, kjer gre po zakonu za pripadanje posamičnika kaki narodnosti, n. pr. pri občevanju z gosposkami  na   Češkem  in  Moravske m, [pri snovanju šol za manjšine,   se to pripadanje  presoja  jedino po iz-javljenju stranke, s  tem se  uresničenje   nacijonalnih interesov v upravi izroča jedino samovolji pojedinca, in se odpirajo vrata nacijonalni   agitaciji.    To bi se odpravilo, misli predavatelj,   ko bi se pri ljudskem   štetju sprejela poleg rubrike o občevalnem  jeziku tudi   rubrika narodnosti. S tem bi se za dalje časa  naprej določila   nacijo
nalna prislušnost, ukrepi uprave za uresničenje nacijo-nalnih interesov, bi se utegnili agitaciji, in bi se določevali po dejanski narodni posesti narodov.
Nadeja se govornik naposled, da se posreči, da se doseže veča javnost v pravnem redu narodnega življenja v Avstriji, da so namesto britkega epigrama Grillparzer-jevega „Humanitat, — Nationalitat — Bestialitat", izpolni želja, izrečena na manifestu cesarjevem, izdanem ob nastopu prestola, želja, da postane naša domovina prostorni dom za vse v njem združene narode raznih jezikov.
Tako dr. Herrnritt. Priznati se mora, da mu gre tudi od avstrijskih Slovanov zahvala za ta izvajanja.
92