Zvezek 13.
Letnik III.
GLASILO
SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Izdajstelj in odgovorni urednik
Fran Godnik.
V TRSTU, 1899.
Lastnik  konporeij list;» »Edinost«. — Natisnila tiskarna
konsorciju lista »Edinost«.
Priloga 147. štv. "Edinosti"
"Slovenka"
Glasilo slovenskega ženstva.
Izhaja y Trstu kakor priloga "Edinosti" vsako drugo soboto.
Naročnina znaša za vse leto
3 g"ld. ; za naročnike »Edinosti«
pa 2 gld.; posamezne številke se
dobivajo v Trstu v tobakarni g".
Lavrenčiča na trg"u della Caserma
po 12 kr. — Rokopisi naj se po-
šiljajo uredništvu »Slovenke«,
naročnina pa upravništvu »Edi-
nosti«, ul. Molino piccolo št. 3.
Vsebina 13. zvezka:
Zorana: Po sleresa — pesem, — K. K.: Pene.
— Bofjomila : Srce mi sanja — pesem, — Marica • V
odgovor gč. Vandi. — Feodor .SoTcol ; O tem in onem.
— Desimira : Crodčevo zdravilo — pesem. — Književnost
in umetnost. —  Razno. — Doma," ,
Zaloga in tovarna
pohištva vsake vrste
od
ALESSAM)KO LETI MI?fZI v TRSTU
Piazza Rosario št. 2. (.eolsko poslopje)
Bogat izbor v tapetarijah, zrcalih in slikah. — Ilustriran cenik gratis
in franko vsakemu na zahtevo. Cene brez l<oni<urence.
Predmeti postavijo se na brod ali železnico, brez da bi se za to kaj
zaračunalo.
prevzema vsa v fotografsko stroko spadajoča dela. Krasno dovršene
fotografije v  namvni veličini 10—15 gld. po vsaki poslani fotogra-
fiji ;  družinske in druge skupine, razglede.
Manjše fotografije od 1—3 gld.  6 komadov z neprekosljivo,  umet-
niško  dovršenostjo  izdelane na vse  mogoče papirje, na porcelan,
žido, platno itd.
Razglednice, lepše kakor vse dosedanje 20 ~25 gld. tisoč.
Pri našem upravništvu je dobiti :
AÜorsT SENOA:
„Čuvaj se senjske roke"
krasna povest znamenitega hrvatskega pisatelja v slovenskem prevodu.
Koiiiiid 35 kr., jm) pošti 5 kr. več.
SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Zvezek 13.
V Trstu, 1. julija 1899.
Letnik III.
Po slovesu.
1.
(Na kolodvoru)
Nad nama tajno spet šume
kostanji gostovejni,
a nama krči se srce
v bolesti zdaj brezmejni.
Prelcratkili ur minil je tek,
kot srečna tu sva stala,
liot ločena bila že vek
se burno pozdravljala.
A zdaj že blizu žvi žga vlak,
svetilka zre krvavo —,
na drugo stran spet mora vsak
ti v levo jaz na pravo !
2.
(Slovo.)
5 Daj mi roko in Bog s tabo
zdaj ljubček se ločiva,
saj mnogo že in zdaj  še to
ločitev pretrpivaU
Na videz kaj pogumno sem
ločitvi v lice zrla,
oh, kaj zato, če mi pri tem
je toge duša mrla . . .
3-
(Tolaži)*.)
Pod nebom žalno se drvi
oblak kot črna noč teman,
in gosto-sive so megle
zastrle polja nam ravan.
Jesen, jesen oj, zrem te tu,
prišel že zopet je tvoj   čas,
ki brez sočutja zamori
na polju, vrtih cvetja  kras!
Hu ! že divja jesenski piS...
gorje, gorje ti rosni cvet!
Sedaj pa tudi ti z mano
poslovi se s poletjem spet.
Zakaj se duši dobro ztii,
da strte rože zdaj medle ?
¦Ker se razstati moglo spet
v bolesti s tabo je srce !
Zorana.
29-2 E. K.: Pene.
Pene.
Spisal E.  K.
Zunaj brije ostra burja in sneg se plete in pleše ter vrti v
fantastične figure. Krasen pogled skozi okno ! V elegantni
sobi je sedaj tako prijetno, kakor ob nobenem drugem
času. Toplota, kataro širi skakljajoči plamen v kaminu, čarovna
svetloba visoke svetilke, oblažena z zeleno svilo, lahen vonj finega
parfema in zavednost, da je zunaj tako grdo, tako strašno grdo....
Ako nisi sam, je to kaj zgodna prilika za refleksije in za modrovanje.
Milan ni bil sam. Henrik mu je pomagal piti dišeči čaj in
pušiti vonjave smotke.
Henrik je nekoliko starejši od Milana in to mu daje povoda,
da nastopa nekako očetovsko. On je skozi in skozi praktična in silno
prozajična duša. Vender ga ima Milan rad in brez hudovanja posluša
njegove hladne pouke, njegove dobre svete in njegovo karanje.
Milan je namreč pesniška narava. V prsih nosi nebo in pekel ; zemlje
ne pozna. Trdi blatni planet je dober za skromne živalice, ki ne
mislijo na drugo nego na hrano; njegov duh se dviguje v azurne
sfere breztelesnosti, misticizma in brezmadežne lepote.
— Neumnost ! se huduje Henrik. Neumnost, Ti pravim. Kaj si
domišljaš ? Meniš li, da opravičujejo Tvoje brezmiselne fantazije vso
nestalnost Tvojega značaja ? Pesnik si ? Vraga si. Nikdar ne bode
nič iz Tebe !
— Rani moje srce, rani. Jaz uživam v bolih.
— Norost ! Prav zaprav je škoda, da ti je zapustila mati tako
premoženje. Ako bi imel skrbi, bil bi morda drugačen.
Milan ga je milo pogledal.
— Moja duša bi se bila vendar dvignila tja gori, kjer sedaj blodi.
— Blodi, da, blodi kakor večni Zid. Kaj pa pravim druzega ?
Vedno, vedno, si zaljubljen, blazno, strastno, a predmeti Tvoje lju-
bavi se menjajo vsak hip kakor slike v kalejdoskopu. Še nisi ljubil
in je ne bodeš nikdar.
— Ne, motiš se, prijatelj moj. Sedaj se motiš. Moje srce je
iskalo kakor metuljček po pisani trati, kjer je polno cvetlic. A lju-
bezen se ne pokorava sili. Kaj morem zato, da tako dolgo nisem
našel prave ?
— Dolgo, da. Dolgo.
— A sinoči sem jo našel.
— Pah!
E. K.; Pene. 293
— Veruj ! To je ljubezen.
— Koliko krat si to dejal ?
— Motil sem se. Srce se lahko moti. Bili so trenotki opojnosti.
Moja žejna duša je srkala neznano sladko tekočino, a pijanost je
vselej minila. V nepopisni boli, katero provzrokuje neizpolnjeno ko-
prnenje, sem iskal, iskal ; trgal sem cvetke, vsako sem poduhal,
vsako sem vrgel v stran ; pil sem iz vsake čaše, vselej sem se opil,
a nikdar okrepčal. Oh, vse so bile navadne žene....
— Česa pa iščeš ?
— Svoj ideal.
— Bedarija. Si li ti vzor?
— To vprašanje ne velja. Moja duša išče sorodnega duha. Mene
mora zadovoljiti, meni mora biti ideal. Mene mora ogrevati, dvigati,
opajati, vezati. Tajinstveni svet najinih duš mora biti enak. Samo
drug v drugem morava iskati vesoljnost in vzajemno popolnitev.
Tako združenje je pesem nad pesmami, ki poje nadčloveško srečo in
vresničuje bajko hrepenenja.
— Zahvali Boga, da Ti je dal prijatelja, kakršen sem jaz,
kajti nihče drug na svetu bi Te ne poslušal. Moj Bog ! Kako usmi-
ljen mora biti človek s Teboj. Nu, koliko taktov naštejemo pa v naj-
novejši pesmi nad pesmami ? Kdaj zamre njen zadnji ton ?
— Ne, prijatelj, sedaj sem našel, česar sem iskal. Sedaj pride
sreča. Vse celice mojega srca mi to pra/ijo. V duši so mi zazvenele
tajne strune lahno kakor Eolova harpa in magična luč mi je zasve-
tila, lepša od severne zarje. To je ljubezen, prava, sveta ljubezen,
ki plava v vetrovih in katero sluti bolno srce, kadar sipljejo lipe
s Parnasa listje in cvetje po zemlji in kadar se utrinjajo kresnice..,.
— Kakšna blaznost !
— — — Moje notranje bitje se je hotelo razpliniti liki elegija,
Tiadar se spomni slepi strunar svoje mladosti in zvončki v tajnem
svetu Devahana so jeli že zvenketati moji duševni smrti. A prišla je
ona kakor Zarastura in moj duh je rešen,'kajti ona je angelj, kime
povede iz puščave, po kateri je doslej tavalo moje koprnenje.
— Oj, oj, ali žive res še taki ljudje na svetu? Za vraga, kje
si se naučil tako govoriti ? To je nekaka duševna alkimija. Fante,
fante, kaj res ne znaš biti pameten ?
— Moj razum daruje bogovom zvezdnega sveta, moja duša
kraljuje v duši vsemirja.
— Moja glava ! Moja glava !
— A kaj naj Ti govorim ? Tvoj duh je slabejši od vlnatega
oklepa in ne more umeti tajnega pomena vzvišene ideje....
294 E. K.; Pene
Milan ni bil videti kakor norec. Res je govoril z nekim čudnim
glasom, ki je izdajal časih globoko, tromo apatijo, časih pa hipno
vzbujenje, dviganje, krepčanje. Nekaj sanjavega se je prelivalo po
njegovih čudnih besedah. Ne, gotovo ni bil blazen. Kar je govoril,
ni bilo brez pomena, a — umeval je le sam svoje fantastične besede,
ki so izražale morda močna čustva — kdo ve, kakšna?
Henrik se je hudoval. Rad bi se bil prijatelju rogai, a ni se
mogel. Čutil je, da bi bilo krivično. Milanovo govorjenje ga je celo
razburjalo. Zato je hotel napeljati strujo drugam.
— Pustimo slike in fantazije. Ti mi pripoveduješ o resni lju-
bezni. Kako je s to rečjo ?
— Pusti me, jaz sem srečen. Ne moti sanj moje duše.
— Da, takega postopanja morajo biti Tvoji prijatelji vajeni.
A to ni prav.
— Cesa želiš od mene ?
— Torej povej mi vsaj, kakšna je Tvoja najnovejša sreča?
— Ne vem. Krasna je kakor boginja, druzega ne vem.
— To je prebito malo. Kateri boginji je podobna ?
— Ne muči mi duše. Ne vem.
— Čuden ljubimec !
— Kako šepeta cefir po smrekovih vejah, kadar se razliva
plaha večerna zarja po dehtečem nebu v marcu ? Povej mi njegove
besede, zapoj mi njegov spev... Ti ne moreš, pa ne zahtevaj, naj Ti
opisujem, kar čuti božanstvo v meni.
— Dobro, dobro. Ti jo torej ljubiš.
— Rože so vzcvetele, iskra se je vnela.
— In ona Tebe ?
— Rosa osvežuje vtrujene, cvetlice. — —
— Kdaj ti je povedala ?
— — — — povedala — —, — — ?
— Aj, aj, aj ! Torej še nič!
— Vse, vse. Tu ni treba besed.. . Ne muči me ! Ona mora biti
moja. Ona, nobena druga, kajti citai sem v zvezdah in napil sem se
njihove  svetlobe.   Moja duša je pridobila  moči in ona bode   moja.
— Spametuj se, Milan. Ti nisi več dete. Tvojemu večnemu
metuljevanju mora biti konec.
— Ona,   ona,   ona...  je pel  Milan  in  Henrik  je  obmolknil.
Dva dni pozneje sta se sešla v kavarni.
Prozajično in resno je dejal Milan:
E. K.: Pene. 295
— Gotovo je. Vsi spomini so pokopani. Ona je biser, katerega
sem iskal po svetu. Blažen sem. Ne izprašuj me več, svoje sreče
nočem omadeževati z besedami.
* *
Julija je bila tako srečna — tako srečna, da se ji je vrtelo
v glavi. Beseda, da more biti človek svoje sreče pijan, bila ji je
sedaj umljiva.
Nikdar bi ne bila verjela, da je to mogoče, (xosposkih poklonov
je bila pač vajena, a da učaka kdaj srečo prave, resnične ljubezni,
da utripa na svetu srce, ki zamore vzplamteti z vsem žarom za njo
— tega ni več upala. Stari^Jn mladi gospodje, ki so zahajali v njen
skromni atelier, ki so jo spremljali na koncerte, ki so se trgali, kdo
zapiše prej svoje ime na njen plesni red, so bili galantni, tudi pože-
ljivi, toda ljubezni, katero je ona sanjala, ni našla v teh mladih
starcih in starih mladeničih. Nekaj časa je pričakovala, da se zgodi
kaj presenetljivega, nadejala se je, da doživi kak čudež, naposled
se je pripravila, da se odreče. Ona ljubezen, ki je obujala njeno
bujno domišljijo, živi menda res samo v domišljiji, v slikah, pesmih
in kipih, a v življenju je ni.
Njena duša je prebila hude boje. Srce pokoplje tako težko mla-
dostne upe ! Konečno je vender zmagala. Po njenih ustnih je poletal
isti posmeh, kakor nekdaj, če so se vrtela cela krdela oboževalcev
okrog nje, iz očij pa ni več sijalo ono sanjavo hrepenenje kakor
nekdaj...
Enkrat jo je pogledal in vse nekdanje muke so pograbile zopet
njeno ubogo srce. Tak pogled je ni še nikdar zadel... Zbežala je
s plesa domov. Nihče je ni smel spremiti. Strah pred prevaro jo je
gnal odtod.
— Bog, moj Bog, le tega ne ! Vsemogočni, varuj me teh očij 1
Zaman. Vso pot in vso noč doma se je upiralo ono dvoje očij
va-njo "    globoko v srce, v koje se ni hotel več povrniti mir.
Druzega dne se ji je že prišel poklonit. Nenadoma je stal pred njo.
Ako bi bila vedela, da pride, bi se bila zaprla ali pa bi bila pobeg-
nila. A prišel je povse nepričakovano, kakor prikazen iz druzega
sveta. Ko se je slučajno obrnila od slike, katero je izdelovala, stal
je pred njo. Čopič in paleta sta ji padla iz rok, trenotek je obstala,
potem je zbežala, kakor plašna srna. V svoji sobi se je zavedla.
Kako neumno početje ! Kaj naj si misli ! Kaj sedaj početi, kako to
popraviti ?
Kaj, kaj, kaj ?
Nič!
2;»<j E. K.: Pene.
Tisoč mislij se ji je križalo v glavi, a vse je zavrgla kot ne-
spametne. Ostala je v svoji sobi, naj si misli, kar mu je drago. Ako
bi šla doli, pokvarila bi s svojo zmedenostjo stvar še bolj.
Zvečer ga je srečala v drevoredu. Ko ga je opazila, je bilo
prepozno, da bi se bila obrnila. Molče jo je pozdravil. Ona mu je
odzdravila z lahkim poklonom. Ne da bi izpregovoril besedico, se ji je
pridružil. Počasi sta Sla dalje. V njenih prsih je vse gorelo, drevje
se ji je vrtelo pred očmi. On je molčal. Kaj bo to ?
Hodila sta celo uro po belkastih, z drobnim peskom posutih
potih. Polagoma so se pomoljevale zvezdice skozi mrak.
Obrnila se je proti domu. Brez glasu je šel ž njo. Oči je upi-
ral v zvezde.
Pred hišnimi vrati sta obstala.
— Julija ! Vi ste čitali v mojih očeh. Smem li rešiti uganko
Vaše duše?
Ona ga je pogledala. Neizrečna bol ji je branila govoriti.
— Julija, verujete li, da nama je križala neizpremenljiva usoda
tajna pota ?
Zopet ga je pogledala. In molčala je. I on je obmolknil. Tako
sta stala, ne vedoč kako dolgo, nema, on navidezno miren, s sanja-
vim pogledom, ona silno razburjena, boreča se s solzami.
In konečno je pobegnila v svojo sobo, ne da bi bila izprego-
vorila besedico.
— Moj Bog, ne vzbujaj mi nadeje, da ne trešči prevara iz
raja v brezdno !
A nadeja se je vtihotapila v njeno srce vkljub zapahom, katere
je skrbno zapirala. In tretjega dne mu je priznala, da ga ljubi blazno,
strastno, nepremagljivo....
On pa je bil srečen, daje našel, cesarje bil iskal po vsem svetu.
.Sedela sta v operi.
Carmen je pela José-ju : ... se tu non m'ami....
Julija mu je stiskala roko. Sladke besede ljubavne pesmi in
tajinstveni spremljajoči jo akordi so šumeli po njenih ušesih kakor
pesem njene lastne sreče. Oh, zakaj je tu toliko ljudij, zakaj nista
sama, da bi mogla dati poleta svoji nepopisni strasti, ki jo prema-
guje ? Roki ji drhčeta v nervozni vibraciji, pred velike vlažno sijajne
oči se ji spušča fina prosojna tančica, izza katere se zavijajt» vse
reči v neko magično svetlobo, podobno prvim valčkom večerne
zarje, v prsih se ji dvigajo opojna čustva in gonijo kri v silnih
udarcih k možganom,  ustnici ji  grozničavo trepetata, gorita.... oh
E. K.: Pene. 297
sedaj, sedaj____to je trenotek sreče, zamaknjenja.... sedaj.. .. zakaj
je toliko oči v parterju, toliko lornjet....
Ah, kakšna moč, kakšna moč strasti.. . ! Kako utriplje srce,
kako bije kri v senci... da hoče raztrgati prsa, da hoče raz-
nesti glavo.
En poljub ! r^n poljub !
Nesmiljeno je, žejnemu braniti čašo vode...
En poljub !
Njena roka se oklepa čvrsteje njegove desnice, čvrsteje, on ne
opazi ničesar, njegov pogled je srepo uprt na oder, njegove oči
požirajo strastno, poredno, prelestno, koketerijo Carmene.... ona
ga je počasi, neopaženo potegnila v ozadje lože, povsem v kot....
tam je temno, tam nihče ne opazi njenih žarkih, gorečih, morečih
poljubcev. ... a njemu je, kakor bi pritiskala strastna španjolska
ciganka svoje v južni vročini plamteče ustnice na njegova žejna usta
i on pije, pije neznansko slast in sluša ciganski napev....
Zavesa pada.
José je zabodel nezvesto Carmen in Milanu se zdi, kakor bi bil
nož ranil tudi njega.
Gledališče se prazni.
— Greva li domu ? vpraša Julija, jedva, jedva pričakujoč, da
izgineta tej tuji množici izpred oči.
— Pojdiva za trenotek v restoran. Truden sem. Kapljica vina
me okrepi.
Salon je bil poln. .Samo ena miza je bila še prazna, a tam je
stal eleganten natakar v modernem fraku z belim zavratnikom in
stražil prostor, ki je bil ohranjen za gledališčne dame. Pri sosedni
mizi sta bila še dva stola prosta. Tam sedeta Julija in Milan.
On naroči mehanično večerjo in vina. Pogled se mu gubi v daljavi.
Nad očmi mu trepetajo lahne sence....
— Se li počutiš slabo ? Zakaj nič ne govoriš ? Nič mi ne poveš.
— Glava me boli. Utrujen sem.
Molčala sta.
Vrata se odpró. V salon prišumi ona, pevka Carmen, kakor
kaka kneginja. Vse oči se upirajo na njo. Gospodje se ji klanjajo
kakor vzvišeni vladarici. V trenotku jo obdaja kolo častilcev in ona
sprejema hladno milostno njihove pozdrave.
Kako je krasna ta vročekrvna Italijanka, se svojimi temnimi,
sanjavo blestečimi očmi !
Kako sovraži one, ki se vrte krog nje kakor trabanti okolo
planeta, s svojo izposojeno svetlobo ... ! Po ušesih mu zveni napev...

298 E. K.: Pene.
SC tu non m' ami... oli ! Sreča blaznosti ! Ti si v onih nočno sijajnih
očeh, v onih strastno opojnih glasovih, v poljubu onih črešnjevo-
sočnih usten, v onem burnem, brezobzirnem ciganskem objemu.
To srečo je nekdaj sanjal — nekdaj — nekdaj. —¦
Obraz se mu steguje, na bledem licu mu vzcveto bolno rdeče
rože, grozničavo stiska zobe, po hrbtenjači mu preleta mraz in ga
bode v možgane.
Zdrgne se.
Naglo izpije vino iz kozarca in naroči novo butiljko.
— Ti si bolan — zašepeta Julija  nežno.  Pojdiva rajše domu.
— Se trenotek — odgovori on brezzvočno.
V očeh mu zašije ogenj besnega sovraštva. V žilah mu gori kri.
On pije.
Pevka pozvoni natakarju.
On zadrhte. Nervozen je, kakor bi ga mrzlica tresla.
Ona vstane. Vsa gospoda krog nje skoči na noge, vsi hité
pomag-ati ji. Ta pograbi njen šal, drugi rokavice, oni mantiljo. Ona se
hladno smehlja, hladno, a vendar je to smehljaj.
Milana stiska neka nevidna roka za grlo. Sape mu zmanjkuje,
vsa kri mu sili v lice, v oči. Jedva se premaguje, da mu ne cvoko-
čejo zobje.
Julija ga gleda presenečena.
— Kaj ti je za Boga ? Ti si bolan... Pojdiva domu.
— Pojdiva.
Vstaneta.
Med vrati se sestaneta s pevkino družbo. Izhod je ozek. Nastane
mala stiska. Nehote se dotakne njegova roka njenega komolca.
Ona ga pogleda, brez namena, kakor slučajno. Pred njegovim čud-
nim pogledom povesi glavo.
Trenotek.
Razidejo se.
Pred Julijinim stanovanjem obstoji Milan.
— Ti si res bolan. Pojdi domu in lezi, pa glej, da mi kmalo
ozdraviš. Ti ljubi, ljubi moj Milan ! Kmalo ozdravi. Čuješ ? Oh, kaj
bi storila, da Te izgubim ! Varuj se, Milan. Ozdraviti moraš in zopet
moraš biti tako ljubeznjiv kakor prej, da bode srečna Tvoja Julija.
Oh, kako Te ljubim. Ti moj mili, mili možiček ! ,
Strastno, žarko ga je poljubila. Vso svojo ljubezen, to neskončno
ljubezen, ki je prezirala vse meje in zaničevala vse predsodke, je iz-
lila v svoj poljub....
On se je mirno poslovil.
E. K.: Peve 299
— Jaz umiram, pogibam. Vi pa sprejemate te dolgočasne načič-
kane marijonete z gladko počesanimi lasmi in monokli, ki nimajo za
nič na svetu smisla kakor za svoj modni list. Vso svojo ljubezen
Vam ponujam. A moja ljubezen je moje življenje, moje srce, moja
duša, moj um, moja domišljija, moje sanje, moje želje, moje stremljenje,
moje hotenje. .. Ta ljubezen ima svoje korenine v ognju vulkanov,
a njeni vrhovi segajo tja, od koder se razlivajo zorine rože po ve-
černih oblakih. Moja ljubezen je odsev božanstva, mogočnega, silnega,
živega in ona je mogočna in silna in živa. Vi pa mislite na brez-
miselne konvencijonalne poklone pijerotov...
— Ne mučite me. Kaj sem Vam storila, da me trpinčite ?
Slučajno ste me videli v gledališču, kjer me vsak lahko vidi. In brez
prevdarka me začnete zasledovati. Od mesta do mesta potujete za
menoj in me preganjate, dasi sem Vam dejala, da je Vaš trud
brezvspešen.
— A one pomadizovane igračke ?
— Ne žalite me ! Jaz ne ljubim nikogar !
— Nikogar?
Nikogar.
— Oh, pustite me, pustite. Pojdite, pojdite ! Vi me mučite.
Gorke solze ji privró  v oči.   Premagovala se je.   Kazala se je
hladno, a njena duša je bila razburjena, kakor morje, kadar piha
jug. Sedaj je bila kupa polna. Zaihtela je, glasno, grozničavo. Brez-
močna je padla na divan in skrila glavo med rokami, ki sta jej
ležali na mizi.
— Kaj Vam je, Carlotta ? Kaj Vam je ? Saj Xas nisem hotel
žaliti. Ljubim Vas tako neskončno !
Ona je ihtela — glasneje, krčevito, brez odporne moči.
— Oh, potolažite se ! V najgloblje dno svojega srca hočem
poseči in dvigniti iz njega najbogatejši zaklad ljubezni.
— Ne — ne ne ! Ne govorite o ljubezni.
Kakor bi jih s silo pehala, so se pririnile besede iz njenega grla
On je stal pred njo, osupnjen in ni vedel več kaj reči. A gle-
dal jo je z očmi, ki so naraščale in se povijale v nekak otožen
mehek tenj in vpraševale tisoč vprašanj. Tako milo se mu je storilo,
da bi bil najrajše zaplakal. In ljubezen do krasne, strastne žene,
ki je ležala bolj nego sedela liki potrta Tragedija pred njim, je na-
raščala — naraščala. In v srcu se mu je razlegala glasna tisoč-
akordna parafraza večnega himenskega velespeva.
Sklonil je glavo k nji, njegov mehko topli dih je božal njeno
osolzeno lice, tiho, tiho ji je šepetal besede tolažbe in opojne, bajne,
ljubke, sladke, strastne ljubezni.
300 E. K.: Pene.
Ona je polglasno mrmljala.
—¦ Gledališka dama sem. Deske so tako nevarne. Tako dolgo
sem bila močna, hrabra...
— Carlotta ! Moja ljubezen ne pozna predsodkov. Moja lju-
bezen je brezmejna...
____Srečna, blažena mu je ležala v naročaju, v njegovih plam-
tečih poljubih so se sušile njene solze....
Ljubljeni, neskončno ljubljeni !
Nocoj pojem Lolo v Cavalleriji. Potem se poje kratka nova
opera, v kateri nimam opravka. Pridi v gledališče, po končani Ca-
valleriji me počakaj v vestibulu. Pojdeva skupaj. Tisoč poljubov
dobiš tedaj.
Tvoja mala zvesta
Carlotta.
Viharen aplavz je pretresal operni hram. Burna pohvala je bila
zaslužena.
A Milan ni mislil na predstavo, na petje, na aplavz. Niti
vedel ni, da je zavesa padla. Njegove oči so požirale malo črnooko
dekle, ki je sedelo z neko starejšo gospo v sosedni loži.
To je bilo vtelešeno življenje. To je bila cvetoča pomlad. Ne-
dolžnost ! Oh, kako osvežujoče je to! Kako puhti življenje iz tega
gibkega, mladega, telesa !
To je nekaj povsem novega. Takih občutkov ni imelo še nikdar
njegovo srce.
Mladost! Mladost!
Kdaj je že pozabil, kakšen čar tiči v mladosti ! Kako skrivnosten
je nežni popek, iz katerega se še le razcvete polna roža... Oh, kriva
pota, kriva pota... ! Varave sanje ! Tu je sreča, kjer še ni moglo
sovražno življenje s svojo trdo roko zatresti strupa. Tu je še upanje....
Carlotta je čakala v vestibilu — čakala.
Ko Milana le ni bilo,  je pohitela v njegovo ložo.   A njega ni
bilo tam. To jo je presenetilo, kajti vedela je, da je bil v gledališču.
Kje li je ?
Carlotta ga ni našla, kajti Milan je sedel v sosedni loži in tol-
mačil damama dejanje, ki se je vršilo na odru.
In druzega dne ju je obiskal.
Štirnajst dnij je spremljal malo Berto povsod, na šetališču, na
korzu, v gledališče, v koncert, skratka povsod.
E. K.: Pene. 301
Operna družba, je zapustila mesto, Carlotta ž njo. — — Milan
je ostal.
Dragi mi Henrik !
Vi skladate pesmi in pišete romane, vstvarjate sobe in slikate
slike. Vi ste sami umetniki. A vendar ne umejete nič. Nepojmljivo,
ves svet napolnjujoče, z elementarno silo se raztezajoče čuvstvo lju-
bezni hočete vtesniti in zožiti in spraviti v besede in oblike ! Kako
jalov trud !   .
Kaj je ljubezen ?
Kdor čita Vaša dela in gleda Vaše umotvore, bi moral misliti,
da je knjiga ljubezni pred Vami odprta kakor nepregledna ravan,
ki se širi pred Vami, kadar stojite na holmcu ; moral bi misliti,
da poznate celo njeno abecedo in vso njeno aritmetiko ; moral bi
misliti, da ni ljubezenskega pojava, katerega ne morete analizovati,
etiketovati in opisati ; moral bi misliti, da poznate ljubezen in njeno
slast in strast, in njene boli in radosti, in njeno javnost in skrivnost
tako točno, tako dobro, tako globoko kakor Vaš žep, ali pa predala
vaše pisalne mize.
A Vi ne veste nič o ljubezni.
Vi znate pisati, slikati, kipariti ; Vi znate dvoriti in klanjati se;
Vi znate kovati ljubezenska pisma in vzdihovati v soju lunine svet
lobe ; znate sanjariti in modrovati. O ljubezni ne veste nič.
Prepričal sem se. Izkušnja me je naučila.
Tudi jaz sem mislil, da poznam ljubezen.
Mislil sem !
Kakšen tepec sem bil !
Hvala Bogu ! Končano je.
Nikar se ne smeji.
Naše življenje ravna slučaj. Ta slepi starec me je vodil po
mestih, polnih umetno prikrojenih ljudij, po plesnih in koncertnih
dvoranah, po dramskih in opernih gledališčih, po cerkvah in hramih,
po dirkališčih in drsališčih. Povsod sem iskal ljubezni, stokrat sem
jo našel — — dozdevalo se mi je tako. .Stokrat sem se prevaril.
Srce, moje lastno srce me je varalo.
Ne.
Nikdar še nisem okusil ljubezni. Menim prave, Žarke, naravne,
brezobzirne,   nepopačene  ljubezni.   Nikdar  —  do današnjega   dne.
Konečno !
Opisati je ne morem. To gigantično čustvo klubuje vsem be-
sedam. Kadar bodeš imel časa, pridi sem, v mojo tiho, mirno vasico.
302
Bogomila: Srce mi sanja
Tu je vse naravno, tudi ljudje in — ona. Kmečko dekle, zdravo,
krepko, krasno in — zaljubljeno ! Zaljubljeno preko ušes.
Koliko sem trpel! Dolgo mi ni verjela. Sedaj je prepričana in
oba sva srečna. Srečna ! Pojmiš li to besedo ?
Sedaj prihaja življenje. To je začetek.
Pridi ! Divil se bodeš.
Tvoj
Milan.
Henrik je prečital list. Jeza ga je zgrabila in smejal seje srdito:
Pene ! Pene !
Prihodnje Milanovo pismo je dobil iz Kajire....
Srce mi sanja.
Srcé mi sanja zlati sen
o srečnih dneli mladosti . . .
vanjo mi duh je zatopljen —
o zlati sen, o zlati sen . .
ti si mi vir bridkosti !
Sedaj nadej ni v srcu več,
nadej v lepši dobi,
vgasnil v njem je zor — blesteč...,
ljubezen v srcu  mi — budeč, —
v njem prazno je kot v jjróbi !
Zdaj vanj razliva se bridkost,
vzbudeva jo spoznanje,
da minila mi je mladost —
nje radost in pa nje sladlv(ist.
vse minilo kot sanje !
Bogomila.
V odgovor gč. Vandi.
Ker je že   Vanda   se   svojim  odgovorom  gospej Danici   na
'   njen članek:   »Moderna žena in gospodinjstvo«   dregnila
'        tudi mene, urednico, češ, da »urednica sama hvali Danico
in odlikuje njene spise«, povedati ji moram to-le :
I. Da Danico hvalim ob raznih prilikah, kjer se le govori
o »Slovenki« in naših ženah, je res, kajti prepričana sem, cla je
Danica — čestite sotrudnice so tudi lehko razvidele iz njenih spisov
ter mi gotovo pritrdé — ena n a j i z o b r a ž e n e j š i h naših žen,
ako ni najizobraženejša.
Marica: V odgovor gč. Vandi. .      303
2. Njenih —¦ Daničinih — spisov nikakor ne odlikujem pred
kakimi drugimi ; sprejemam jih pa v list vedno z veseljem, ker so
vedno zanimivi in poučni. Gč. Vanda je pisala proti koncu svojega
odgovora »... a jaz se čudim, kako je bilo možno, da Vaš spis ni
našel takoj svojega cilja med staro šaro«. Na to moram odgovoriti
cenjeni gč. dopisovateljici, da spisa nisem zavrgla zato, ker je imel
mnogo pametnih in dobrih idej, dasi je bil nekaterim tu in tam nejasen,
onim namreč, ki niso znali, kaj misli Danica, kaj naj bi namreč
žena delala, ako ne opravlja hišnih del.
(xospa Danica je v svojem lanskem spisu, katerega večkrat
citira gč. Vanda, menila, naj bi žena z opravljanjem kakega poklica
— učiteljica, telegrafistka i. t. d. pomagala možu v skupnem budgetu.
In tako je tudi letos menila gospa Danica, žal, da tega ni povedala
jasneje.
Spisa nisem tudi zavrgla radi tega, ker je res mnogo gospodinj
tako pretiranih, kakor jih riše g. pisateljica in te — ako jih je kaj
med nami — naj bi tam videle svojo sliko ter svoja hišna opravila
opravljale hitreje, dasi natanjko, kar je lehko mogoče in kar gospa
Danica tudi dobro ve iz svoje izkušnje.
Na željo g. Danice ne priobčim za sedaj članka, katerega je
proti gč. Vandi spisala sotrudnica Ljuba, kajti Danica mi je pisala,
da se bode branila sama.
Toliko gč. Vandi v odgovor na to, kar je meni očitala; obenem
si pa usojam prositi, da bi v prihodnje pisala malo mirnejše nego
sedaj, kajti nekatere neuljudne besede bodem morala v prihodnje
črtati, kljub temu, da mi gč. Vanda to prepoveduje.
Marica.
O tem in onem.
Pisrao I.
Velecenjena gospa urednica !
Bodi! Ugoditi hočem Vašemu ljubeznivemu povabilu, in pisati
mesto zasebnih javna pisma. Le nekako tesno mi je.  Dasi
sem sicer že videl »tiskanega«, pišem sedaj vendar prvič v
prozi in »niemand beichtet gern in Prosa«....  »Sub  rosa«   človek
pravi bolj neženirano svoje misli in čuvstva ....
304 Feodor Sokol: O tem in onem
Gospod pl. Kleinmayer je izraz »sub rosa« v tem pomenu v
svojem trnjevem spisu o rožah sicer obsodil, a ker pa rabijo drugi
ljudje vsi le tako, zato mi že oprosti, da se ga poslužujem v tem
smislu, posebno ker one rože res niso bile take, da bi bile človeka
zvabile k sebi. No, kaj se hoče: »ni je rože brez trnja, in njegove
imajo še celo samo trnje. »Quod natura non dedit....« so pravili
tedaj, ko so se dajali za načela .... Gospa urednica. Vi imate v roki
svinčnik... prijeli ste ga trdneje... in sedaj pojde od »gospoda pl.
Kleinmayer-ja« do besede »dedit«... Oprostite, tega ne smem do-
voliti! Vi ste mi obljubili, da smem govoriti bezobzirno, in tega
se hočem držati... Jaz pišem brez rokovic, v pravem in prenesenem
pomenu... Sicer pa prevzamem vso odgovornost na se, in verujte
mi ; ako bo hud eden, bode jih sto, ki bodo kvaležni Vam in meni.
Začnemo tedaj.
Vi me vprašate, kako sodim o najnovejšem pojavu v našem
slovstvu, dekadentski poeziji«.
Pred vsem se čudim, da jih že imamo.
Jedva so potihnili boji med »idealisti« in »realisti«, ki so raz-
burili vso Slovenijo, ki so jo razdelili v dva sovražna tabora. Pušice,
kamenje, polena, kar je bilo komu baš pri roki, je letelo od jedne strani
na drugo, mnogi pa so kazali sovražnikom samo jezike ali pesti, pri
čemur so porinili še palec med kazalec in sredinec, da bi pač nare-
dili več vtisa; no, vojščak je hotel biti vsakdo ... Zmagali so realisti,
če ne v teoriji pa vsaj v praksi, in to je glavno. Nekdaj me je
zanesla usoda v neko gorenjsko krčmo, v kateri so se jeli fantje koj
po mojem vstopu pretepati. Steklenice so žvenketale, stoli hreščali,
fantje preklinjali, dekleta jokala, — kar vstopi v sobo orjašk mla-
denič., V hipu je bilo spet mirno. S pomočjo njegovih medvedjih
rok in levjega glasu, sedela je kmalu vsa družba zopet za mizo. Le
mal, suhoten človek na dolnem koncu omizja je kričal, da mu orjaški
Tine ne bo zapovedoval, da on je sam svoj gospod itd. itd. Slednjič
se je celo dvignil s stola in vzel prazen vrček v roko. »Boš sedel, ti
prekuita kruota!« je zarenčala silna skrinja miru in sprave. »Nebom
ne, koga boš ti!« vpila je »kruota«, a jako previdno — že sede.
»Teoretično« tedaj mali rogovilež ni sedel, »praktično« pa njegovega
sedenja ni bilo razločiti od sedenja drugih mladeničev, ki je bilo tudi
»teoretično« ... Tega dogodka sem se spomnil ob trditvi, da so
realisti zmagali... Nedavno sem govoril z nekim odličnim »ideali-
listom«, katerega bi bil smrtno razžalil, če bi mu rekel, da je »realist«
in ta mož je očital   MešJ^vemu sicer tako divnemu  spisu   »Srako-
Feodor Sokol: O tem in onem. 805
perjeva hruška«*), da nt verjeten, da ni posnet po resničnem življenju.
Prava gorenjska »kruota« ta mož!
Motil bi se pa tudi, kedor bi mislil, da je zmagal takozvani
»Govekarjev realizem«, »naturalizem« a la »V krvi«. Jaz sem pre
pričan, da je bilo jako prav, da se je tedaj nastopilo tako radikalno.
Če pošegečeš spečega človeka z gosjem peresom, je sicer možno, da
plane po koncu in se ti postavi po robu, a gotovejše je,
da če ga suneš v rebra. In g. (jovékarju je bilo gotovo nekoliko do
tega, da se speči mož razkorači... Vedel je, da se po nekih »večnih
zakonih« to začetkom divjekipeče šumenje pomiri in spremeni kmalu
v prijetno, mirno gibanje, a nikdar več aH vsaj ne tako hitro v leno,
mrtvo otrpljenje. Dober igravec na biljardu ne porine kroglje le do
tje, kjer jo hoče imeti, ampak sune jo krepko,, a tako, da se mora
po zakonih mehanike vstaviti, odbita od trdih sten, na pravem
mestu.
Kakor tedaj rečeno, po besnečem boju dobili smo neki zmeren
realizem v našem slovstvu, in vsak pravi poznavavec umetnosti je
moral biti vesel. A tu zapiše odličen slovstvenik, konstatujoč zmago
realizma : »Celo dekadenta že imiamo!« ... O, nepremišljena usodepolna
beseda ! Kakor pri zadnji večerji učenci, ko je omenil Gospod izda-
javca, dregali so se mlajši slovenski poetje pod rebra, češ, ali sem
jaz, ali sem jaz, ali si ti, ali je on... Kmalu so spoznali, da ta eden,
ne morejo biti vsi, in mislili so si »kar še ni, pa se še lahko zgodi«.
... In dobili smo dekadente. Ker pa vem, da mi bo mnogi ugovar-
jal, češ, da to ni vzrok, da imamo »modernike«, zato naj konstatujem
samo to, da jih imamo, kar je glavna stvar.
Že lani, ko je izšla pri g. Gaberščeku abit. spomenica »Na
razstanku«, prištevali so kritiki in nekritiki nadarjenega g. Aleksan-
drova dekadentom. Letos pa smo dobili dve dragoceni zbirki poezij,
gg. Cankarja in Zupančiča, in že platnice, posebno one pri gosp.
Zupančiču kažejO, da krijejo te platnico moderno blago (G. kritik E.
K. v »Slovenki« pravi, da so one platnice »ukusne«. Hm 1 ponovil
bi najraje ono: »Cjusti und Ohrfeigen sind verschieden«. — Meni
in mnogim mojim znancem so se zdele — smešne. Oglejte si gosp.
E. K. še enkrat onega moža na desni, pa brez predsodkov 1 In sicer
čemu hvaliti platnice, ko je za platnicami toliko krasnega !) O poezijah
*} »?Knez. knjižica*), — sicer edino prebavljiva knjiga let. »Matice« širšim kro-
gom vsaj. G. uredn. »Zvona« so mnogi gotovo hvaležni za njegove besede. Ce bi sedeli
v odboru Angleži, potem bi umeli, da je zašlo »Cirkn. jezero« v »Zabavno, knjiž.«, a
ker sede v njem .Slovenci, potem moremo reči le : »(^usti uud Ohrfeigen sind verschieden...«
P i s.
3')6 Feodor Sokol: O tem in onem.
Zupančičevih bi rekel jaz, da so res izreden pojav v našem slovstvu
in da so onega goldinarčka pač vredne. To omenjam radi tega, ker
je nedavno vskliknil nekdo v nekem slov. listu govoreč o Zupančiču,
kojega je pa privlekel prav za lase v svoj »duhoviti« članek ; »In
za to dajaj en goldinar!« in na to je citoval te verze:
Ej, ej, ej!
Cin, ein, ein ....
Mm!.... :f,t
Jaz sem dobil Zapančičevo knjigo še le dva dni pozneje, a že
tedaj sem bil uverjen, da je oni gospod iztrgal iz konteksta na sebi
res smešne verze, da bi pesnika osmešil, prav kakor je bilo to na-
vada za dobe nekega zloglasnega slovenskega kritika. To je nepo-
šteno, ljubi gospod! Sedma božja zapoved se glasi: »Kradi!« Vi se
zgražate ? Moj Bog, čemu ? Izpustil sem po vašem receptu le besedico
»ne«.... Priznati moram, da sera videl navedene verze v vse drugačni
luči, ko sem čitel naslov »V saneh«, a da mi ona pesem ni prav nič
ugajala i mi i zdaj ne ugaja, dasi mi ugajajo nekoje, ki mi s po-
četka niso ugajale. Prav tako se ne morem sprijazniti s pesmimi na
strani: 24, 38, 42, 51, 52, 54 in še nekoje druge. Mnogih pa se
kar ne morem načitati I To je sicer moje skromno, subjektivno mne-
nje, a vem, da se godi mnogim kakor meni.
In zakaj mi ne ugajajo one pesmi? Nekoje, ker ni v njih nič
posebnega, originalnega, druge ker — jih ne u m em. In če jih ne
umem jaz, ki se smem vendar prištevati med »izobražence«, kako naj
jih ume velika masa našega ljudstva. Ali pa je g. Zupančič in
so drugi naši dekadentje mnenja, da je dovolj, ako olajšajo sami sebi
srce, ako se umejo sami sebe ? Tak odgovor sem dobil nekdaj od
nekega priznanega mladega pesnika, ko sem mu očital nejasnost. Na
tak odgovor je pa najboljše vprašanje: »Brate, čemu pa dajaš svoje
apokalipse med svet? Kako hočeš, da naj ljudje kupujejo tvoje
umotvore?« Naj je Tolstoj v svojih nazorih še tako paradoksen, eno
vsaj zahteva po vsi pravici : umetnost bodi vsakomur pri-
stopna, sicer nima pravice do obstanka. Nekdaj sem ci-
tai dr. K. Mayera. Spominjam se še, da poroča o vtisu, ki ga je
napravil na Indijance priprost, a krasen »Ave Maria« ; — vsem so
vStale solze v očeh. Pri Indijancih pač ni govoriti o kakem smislu za
umetnost, njih »muzika« gotovo nima s to božjo hčerko ničesa opra-
viti in vendar je ona pesem ganila njih srca. Umetnost, prava
umetnost je pristopna  vsakomur, tudi najpriprostejšemu  človeku*).
*) To veljii z ozirom na naobraževalne umetnike posebno. — Pis.
Feodor Sokol: O tem in onem. 307
Popularnost je pri vsakem umetniku le najboljše znamenje, ljubezen
in spoštovanje, znamenje, da ga ljudstvo ume. In ta ljubezen je pro-
stevoljna, prava, ni one vrste, ki jo uživajo od neumnega ljudstva ljudje,
ki so se rodili ali »blago«, »preblago«, ali celo »visoko« in stoje vsled
tega, dasi so morda pravi tepci, na postamentih, pred katerimi se
mase priklanjajo. Ta ljubezen nima zaslombe v mečih in puškah in
v govorih klečeplaznih sleparjev, ampak prosta se bliža umetniku,
da mu sladi težke ure, ko ga tare svetovno in lastno gorje. (Vidite,
g. urednica, jaz sem vere, da trpi vsak umetnik na »svetobolju«. le
da sem zato, da naj tedaj ne javka in stoka, ampak »jezno kliče le
nadelo, ki naj spasi nas edino«). Umetnik, kojega ljubi zdravo krepko
ljudstvo, — sevedane oni, kojega slavi mestna druhal, ker zna božati
njene strasti,— oni umetnik je dosegel svoj namen. Jaz bi se vsaj ne
sramoval, ako bi mi kdo rekel : Tvoje pesmi prijajo ženskim in neizobra-
žencem, razvajenemu inteligentnemu človeku pa gotovo ne !«, še ponosen
bi bil ! Gregorčič, Prešeren, Aškerc, Jenko so dobili i med ljudstvom
navdušenih čitateljev. Prepričan sem, da se bo isto ljudsvo divilo i
mnogim pesnim g. Zupančiča, a vsem ne, ker jih ne bo umelo.
(Ako pravim ljudstvo, ne mislim izključno le priprostih, neukih ljudi,
zato naj rečem: ono delo, katerega priznajo ti ljudje in inteligenca
z nepokvarjenim ukusom, to delo je dobro). Kratko: jaz bi Zupan-
čiču svetoval, da naj bo naraven, priprost, jasen, kakor je on po
zatrdilu veljavnih kritikov že od narave.
Se pa li sme umetnikom svetovati, predpisovati jim, kaj in kako naj
vstvarjajo ? Po mojem mnenju je od umetnika samega odvisen od-
govor na to vprašanje.
Nemški estetiki so razdelili umetnike na tri oddelke : diletante,
talente in genije, dasi se nemških estetikov bojimo kakor samega vraga,
menda vendar ta razdelitev ne bo tako slaba, da bi je človek ne
smel sprejeti. Jaz vsaj sem za njo.
Vzemimo lestvo, ki ima tristo klinov, in na teh klinih stojijo
umetniki od onega, ki je le ped nad zemljo do onega, ki stoji že
visoko gori pod nebom. Do klina loo so diletantje, od tu do 250
talenti, dalje geniji. Vprašanje je, ali je možno istemu umetniku
.splezati od prvega klina do klina 300 ? Moje mnenje je, da ne ! Na-
rava ga je postavila koj ali na klin i, ali na klin 100, ali pa 250.
Če je'marljiv, nevtrudno delaven, popne se pač od 1 do 100, oziroma
od 100—250, oziroma 250—300, a nikdar ne pride oni na i čez
100, oni na 100 čez 250. V toliko sem za one, ki trde: »Poeta fit«...
a tudi le toliko. In po tej razdelitvi naj odgovorim na vprašanje, ali
se sme poetu, sploh umetniku dajati svete.
308 Feodor Sokol; O tem in onem.
Diletantom bi dal koj enega, oni naj molče ! Dano jim je sicer
čutiti nekoliko gorkeje, nego »navadnim« ljudem, dano jim morda
pisati gladke, zveneče verze, a nikakor ne vstvarjati umotvorov, niti
za svoj čas ne, nikdar ne vdahniti svojim mogoče celo navidezno
krasnim verzom,— govorim naj le o poetih, — vonja prave poezije...
Zaman je njih trud, čez klin loo ne pridejo nikdar, in tam stoprav
prične umetnost — s talenti. Se sme li svetovati talentu? Da! Dela
talentov v obče ne prežive svoje dobe, ne prehajajo na pozne ro-
dove, pač pa talent lahko izpolni popolnoma svojo dobo, posebno
ako se je povpel do klina 250. In to stori talent in potem piši tej
svoji dobi ! Bodi jej učitelj ! To bodi namen, smoter talentu. Talent
koristi svoji dobi, — talent bodi poet tendence ! V današnji dobi bo-
jev med morečim kapitalizmom in vstajajočimi trpini, bodi veliki
duhovnik, bodi Mojzes vsem nesrečnikom, ki jih pripravljaj za težko
pot skozi Rudeče morje v blaženo deželo Kanaan, kjer sicer ne bo
medu in mleka, a bo kruha dovolj ! Ali pa ne sme talent nikdar dati
odduška lastnim čustvom ? O da, on čuti globoko, ker je pravi
umetnik in kot tak se ima pravico posluževati onega hladila, ki mu
ga je dala narava v odškodnino za oni blaženi mir, ki ga vživajo
filistri... Talent sme biti z eno besedo tudi »subjektiven lirik«, kajti
on je umetnik in kar mu privre iz polnega srca, je umetnost !
In se sme svetovati geniju ? Ne ! Klobuk z gdave in — občuduj !
Genij je absoluten vladar v kraljestvu umetnosti, on piše vsem ča-
som in vsem ljudstvom, on piše kar hoče in kakor hoče, vsemu je
vtisnjen pečat božjega duha. Genija vodi njegov silni duh čez pre-
pade in ovire : on stoji nad svojo dobo in in le težko zabrede v nje
nezmiselnosti ! In če greši — greši genijalno, in njegov pogrešek
nadkriljuje neprimerno najboljše, kar je vstvaril diletant, pravi ne-
kako R. (xottschall.
" Moje pismo je narastlo že čez mero in treba mi je hiteti h
koncu. Omenim naj danes le še sežganih Cankarjevih pesmi.
Nedavno sem se v neki nemški družbi jako zameril trem damam.
Govorili smo namreč o liriki, in pri tej priliki sem jaz rabil izraz »ero-
tične pesmi». Koj je bil ogenj v strehi, češ da bi se morale erotične
pesmi sploh zavreči, ker so nemoralne. Jaz sem ugovarjal, da
ne vidim v erotični poeziji prav nič nemoralnega, za kar pa sem do-
bil od strogih dam prav zaničevanja polne poglede. Neki gospod,
ki je dotlej poslušal to pričkanje s prav diabolskim mirom, obrnil
se je k meni in me vprašal: »Kaj pa vi prav za prav umete pod
»erotična poezija« ?, »Ljubimske pesmi seveda«. Vidite, to sem si
mislil takoj, to imate še iz nemškega berila za peto šolo, dandanašnji
Keodür Sokol: O tem in onem. 309
pa urnem pod erotično poezijo »vedno opolzlo, čutno, nemoralno
poezijo!« Tableau! Ali sem gledal! Zagovarjal sem se s pomočjo
jezikoslovstva, da je moja prava, kakor zagovarja g. pl. Kleinmayer
»sub rosa«, a moral sem se vdati, kakor se bo moral g. pl. Klein-
mayer : — Cesar — nadvlada nad gramatiko ! ... No takrat pa, ko
sem spoznal, zakaj so bile dame tako ogorčene, nisem mislil ne na
g. pl. Kleinmayer-ja niti ne na njegove rože, ampak edino le na
poezije g. Cankarja, katere sem dobil prav oni dan iz druge roke
in jih baš prečital. Mislil sem tedaj na nje in sicer tako : oni gospodje,
ki so spoznali imenovane poezije vrednim smrti ognja, umejo.besedo
»erotičen«, kakor moje dame. In o nesreča! te poezije nosijo že na
platnicah ime: »Erotika«... Cemu jih še čitati, — po imenu jih
bodete spoznali ! . . .
Tako sem mislil takrat in i sedaj si ne morem drugače razgla-
gati žalostne smrti (brez šale : res žalostne !) Cankarjevih pesmi. Moj
Bog, to so ljubavne poezije, kakor jih imamo nekaj boljših in brez-
primerno več slabših v našem slovstvu ! Če bi bili oni gospodje, ki
so bili za prerano smrt teh umotvorov, in g. Cankar sam — židje,
jaz pa Lueger ali Gregorič, rekel bi ; reklama... Tako pa, ko smo,
kar smo, rekel bi v svojo in našega slovstva tolažbo : pomota !
Kajti, gospoda, ako začnemo kuriti z le toliko »nemoralnimi«, slo-
venskimi knjigami, kakor je Cankarjeva »Erotika«, potem bodoimeii
prihodnjo zimo trgovci za les v Ljubljani slab »gšeft«.
Takrat, ko je počila vest, da imamo v svoji sredi kotspecijaliteto
dekadenta, palo je največ oči na g. Cankarja in gotovo po pravici.
Neki odličen slovstvenik mi je zatrdil, da se je čutil tudi Cankar
sam »onega«, Da govorim le o »Erotiki«, reči moram, da s takimi
dekadenti se da še orati. Meni je bilo vsaj vse umljivo, in dobil
sem v tej knjigi toliko lepih pesmi, da le obžalujem, da je »sveti
ogenj« pripravil toliko ljudi ob ta umetniški vžitek, ki ga jim bi dal
Cankar. Drugič naj gleda, da reši Cankar svoje cvetke tako gorke
slane.
Ce bi bil g. Cankar hud name, ker mu na pol odrekam ime
»dekadent«, in bi mi znal očitati, da mi je »dekadenca« toliko, ka-
kor : neumljiva ali celo nesmiselna kolobocija, blagovoli naj sprejeti
»na znanje«, da priznam i jaz, da ima dekadenca poleg mnogih
slabih tudi nekaj dobrih strani, in da se je po mojih mislih on oko-
ristil baš skoraj izključno s temi dobrimi, kakor je res tudi glede g.
Zupančiča, da je mnogo najkrasnejšega pri njem baš »moderno«, a
kar imata najslabšega oba je tudi »moderno«.''i -
310'
Desimira: Godčevo zdravilo.
Tako, veleč. g. urednica, to bi bilo prvo pismo. Ako blagovo-
lite sprejeti te vrste v cenj. list, prihodnjič pa spet kaj drugega.
Z odličnim spoštovanjem se V am pripoča :
Feodor Sokol.
Godčevo zdravilo.
Tam pod goro je mlad in čil
Za rano Mrakov sin k» sil,
Hripavi glasi raz gore
Ciganske tolpe se glase.
»Daj lepi mladi! mal mi dar
Če ti prihodnost tvoja mar;
Iz gub dlani jaz vse izvem
Osode tajnost ti povem. — «
Čarobna deva črnih las.
Lic temnih, vitki nje je stas,
Čez plot k mladenču pridehti
Proseče vanj upre oči.
»Zahtevani tu imaš dar,
Zdaj kaži mi ciganski čar,
Na! — glej na dlan, če kaj umeš
Legati, vedi, mi ne smeš.
Vsplamte zdaj devine oči ;
Tipaje dlan — zagrohoti
»Premineš! — lune ko sijaj
Na nebu spremeni se v mlaj — «. j
Po vsi vasi se govori:
Za smrt bolan zdaj že leži.
Pred malo dnevi še kosil
Ta mladi Mrak je zdrav in čil.
Šaljivi godec od peči
Prašalcu to odgovori:
»Pri meni mlaj je včeraj l)il :
Sem sivo brado si obril — «.
Na večer znanci se zberó.
Prišli so k njemu po slovo ;
Bolniku vspe globok zdihljaj,
Bolestno praša : »kdaj bo mlaj? —«
Bolniku živci zadrhte,
K.O čul, da mlaj minil je že.
Odneha smrtna bol, ta hip,
Z neba pa smeje se mu — ščip.
Desimira.
Književnost in umetnost.
Književna obavijest. Širom mile naše domovine uobičajilo se,
da se u svakom povećem mjestu sastaju diletantski zborovi, koji
po kakvim veselim igrokazom zabavljaju občinstvo. No poznato je,
da je priredjivanje diletantskih predstava veoma teško naj-
više stoga, što je diletantima teško nasmoći igrokaza u i ili 2 čina.
Kniiže\r(i-t      vmetncst. 311
U svoj našoj književnosti imamo tiskanih tek nekoliko igrokaza u
I činu; a prepisivanje igrokaza i uloga zadaje i mnogo posla i troška.
Osim toga nije igrokaze moći ni dobiti, nego dobrotom kojega društva.
A diletanti naj vole kratke i dobre igrokaze, jer se rijetko gdje od-
važuju na velike i težije komade.
Da toj nestašici igrokaza doskočimo i da pomognemo našim
diletantskim zborovima, odlučili smo izdavati »Diletantsku kazalištnu
biblioteku«, u kojoj ćemo u malim svescima izdati najviše kratke
šaljive igrokaze u i, 2 i 3 čina; a nadjemo li dosta odziva, tiskat
ćemo i veće lijepe igrokaze, koji još nijesu nigdje tiskani.
»Diletansku kazalištnu biblioteku« uredjivat će nam g. Stjepan
Širo la, učitelj i književnik, kojemu su potrebe diletantskih zborova
osobito poznate, jer se već dugo bavi sa diletantskim predstavama.
Izdat ćemo predbježno :
I. sveska: »Varalica«, vesela igra u 4 slike.
Za diletantsku pozornicu priredio Stj. Sirola.
II. sveska: »Novo stoljeće«, šaljiva igra u i činu.
III. ,,       »Urar i njegov šešir«, šala u i činu.
IV. ,, »Trufaldino« ili »vSluga dvaju gospodara«, vesela
igra u 2 čina.
V. sveska: ».Šest novčića«, šala u i činu.
Nadje li naše poduzeće povoljna odziva naročito u gg. dileta-
nata i kod slavnih hrvatskih pjevačkih društava, mi ćemo nastaviti
izdanjem sve takovih igrokaza, koje će svako diletantsko društvo
moći prikazivati ; a bit će mu pri tom olakoćeno našom »Diletantskom
kazalištnom bibliotekom« i tim, što ne će trebati prepisivati
»uloga«, jer će naša biblioteka biti tako jeftina, da će si svaki
diletantski zbor moći nabaviti odmah toliko primjeraka, koliko osoba
sudjeluje u dotičnom komadu.
Pa i ostalo slavno čitalačko občinstvo, koje voli dramske spise,
naći će u našoj »Diletantskoj kazalištnoj biblioteci« takovih stvari,
koje će ga zanimati, jer urednik gosp. Stj. Sirola imade veliku
zbirku najbiranijih igrokaza domaće i strane literature, te će ih po
malo u našoj »Biblioteci« obijelodanjivati.
Stavljajući to do znanja našim slavn. diletantskim zborovima,
si. pjevačkim društvima, upraviteljima putujućih kazališta i u opće
svima, koji se kazalištem bave ili zanimaju, preporučamo im našu
»Diletantsku kazalištnu biblioteku«, koja će se tiskati nakladom knji-
gotiskare Janka Dujak-a u Sisku.
I. sveska: »Varalica« izaći će koncem mjeseca lipnja o. g. Cijena
će joj biti 20 novč.   Djelce će se prodavati  u svakoj   hrv. knjižari,
312 Književnost in umetnost.
a  može  se  naručiti  i  kod   nakladnika J.  Dujak-a,   knjigotiskara
u Sisku.
„Bravec" ali ..bralec" ? Jezikoslovna razprava. Napisal prof. P e-
rušek. Pridejane so: Opombe k Levčevemu »Slovenskemu pravo-
pisu«. Založil pisatelj. Prodaja L. Schwentnerjeva knjigarna v Ljub-
ljani. Cena 30 kr., po pošti 33.
Ko sem precitala v Levčevem pravopisu odstavek: »Kako
izrekamo in pišemo soglasnik 1«, se mi je srce stisnilo
in občutilo takšno bol, kakoršno občutimo, ko se zavemo, da je mi-
nulo nekaj lepega in priljubljenega. In ko sem še enkrat čitala čudne
stavke in besede : Covnar ima dovg čovn ; dav mi je piščav, jevka
ima veje do tav, vovk, biv, obuv i. t. d. ter zraven opombo, da
»kdor pred soglasniki in na koncu besed 1 čisto izgovarja, tisti se
spakuje, govori tuje in prisiljeno«, tedaj sem si dejala; Hvala Bogu,
da več ne poučujem, ker tako izgovarjati bi jaz nikdar sama ne ho-
tela, ne hotela bi pa tudi drugih učiti in ne poslušati, da bi mi
tako izgovarjali. Moje žensko srce se je za tisto lepo blagoglas-
nico 1 kar jokalo.
V 10. št. »Slovenke« sem vendar priporočala Slovenkinim so-
trudnikom Levčev pravopis, dasi mi je bil »bralec« kot nephilolo-
ginji prav tako upravičen kakor »tkalec«. Priporočala sem »Pravopis«
pa zato, ker je res že želeti, da bi se enkrat zedinili in priporočala
sem ga tudi, ker se moram kot nephilologinja udati pravilom philo-
logov in ravnati pisavo v listu po večini.
Nekega dne me je kar mahoma vzradostil »Slovenski narod«'
s prav lepim podlistkom. Da, nikar se ne oddaljujmo še bolj od
bratskega jezika hrvatskega, saj smo Slovenci že itak dovolj revni
in osamljeni, sedaj naj pa še jezik omejimo na samo Kranjsko ali
Gorenjsko govorico! Še bolj nego ta izboren podlistek me je vzrado-
stila knjižica, katero je izdal g. prof. Perušek v Ljubljani, v kateri
temeljito dokazuje, da je prav bralec in ne bravec. Dasi sem jaz
odkrita sovražnica našim preobilnim philologom, pozdravljam imeno-
vano jezikovno razpravo g. prof. Peruška z odkritosrčnim veseljem,
saj upam. da nam reši sé svojo učeno pisano brošurico naš lepi,
blagoglasni 1.
Marica.
Razno. 31IJ
Razno.
Družba sv. Mohorja. Po smrti velczaslužcnega predsednika
dr. V. Miiller-ja in dolgoletnega odbornika B. G. Rossbacher-ja je
bilo pri družbi sv. Mohorja izpraznjenih dvoje odborniških mest.
V smislu družbenih pravil se je zbralo dné i8. t. m. nad 40 celov-
ških udov, da izvolijo nova odbornika. Volitev je vodil dosedanji
družbeni podpredsednik preč. g. stolni školastik in poslanec Lam-
bert Einspieler, ki se je v iskrenih besedah spominjal zaslug
pokojnih odbornikov za našo družbo. Odbornikom sta nato bila so-
glasno izvoljena g. c. kr. profesor Jož. A p ih in g. stolni kaplan
Jož. Hribar. — Odbor je izvolil dosedanjega podpredsednika,
preč. g. Lamb. Einspieler j a predsednikom, in g. blagajnika
Si m. Janežiča podpredsednikom Mohorjeve družbe. — Število
udov je letos nekoliko zrastlo!
Razglednice v korist družbe sv. Cirila in Metoda. Kdor želi še
kaj razglednic, katere je izdala v korist družbe sv. Cirila in Metoda
gdčna Ljudmila Roblek v Litiji (Kranjsko), s podobo
škofa Strossmayerja, dr. Franceta Prešerna (v barvah), Simona
Gregorčiča (v svitlotisku) in Valentina Vodnika, naj si jih naroči
hitro, ker se je zaloga precej zmanjšala in se enake ne bodo več
izdajale.
Razglednice se pošiljajo po pošti, ako se plača naprej, ali po
poštnem povzetju.
Ker si. družba potrebuje vedno več denarja, priporoča se
gg. visokošolcem, bogoslovcem, dijakom in sploh vsakemu zaved-
nemu Slovencu in Slovenki, da se dopisnice priporočajo in širijo,
zlasti zdaj v počitnicah, ker na ta način pač vsak lahko brez težave
podpira najpotrebnejše slovensko društvo. ,
Ruska književnost in — Turki. V majski knjigi »Istoričeskago
Vestnika« čitamo: »Usodi je bilo ugodno, da bi Rusija sama se-
znanila Turke z genijem Puškina, in pri tem po ruski ženski, g. O.
S. Lebedevi, ženi kazanskega župana, katera pod psevdonimom
Gjulpara (Solnčnica) v carigrajskem časniku »Terdžumani Hakikat«
in v drugih glasilih turške stolice znani Turke s proizvodi ruske
literature. S tem namenom je gospa Lebedeva, začevši leta 1893.,
prevela na turški jezik celo vrsto del ruskih pisateljev : L. Tolstega,
Lermontova in posebno Pnškina, napr. »Kapitanova hči«, »Pikova
dama«, »Metelica«, in posebno njegove lirične proizvode. Ker turška
cenzura   ni dovolila  novega  prevoda  Puškinovega   »Bahčisarajskij
314 Doma.
fontan«, natisnila ga je energična ženska v Kazani, v Rusiji. Kako
priljubljeni so Turkom ruski pisatelji, dokazuje uže to, da se je uže
prvo leto (1893) prodalo Puškina, Lermontova in L. Tolstega nad
40 tisoč odtisov! Gospa Lebedeva je v Carigradu postala ne-
izrečeno popularna, in najznatnejše hiše iskale so znanstva z njo.
Sultan jo je sprejel v avdijenciji ter jo nagradil redom Sefakat
2. stopinje, v pismu pa, katero ji je poslal po svojem prvem tajniku,
izrazil ji je svojo posebno naklonjenost. Od tistega časa je g. Lebe-
deva zaželen gost v višjem carigrajskem občestvu«.
Priobčil M. H-k.
Doma.
Kit za različne materijalije : Za kosti, slonovo kost, ribjo kost
ali bisernico se priporoča posebno sledeče lepilo : Namoči navadnega
kleja v vročo vodo ter mu prideni toliko vgašenega ter v prah
zdrobljenega apna, kolikor treba, da dobi lepilo potrebno goščo.
Predmet, ki se ima lepiti, treba segreti, dobro očistiti ter z lepilom
namazati, ter se z močnim trakom prav trdno zveze. Po preteku
nekolikih dni se je lepilo dosti otrdilo.
Navadni mizarski klej,, pogret in pomešan z zdrobljeno kredo
daje izvrstno lepilo za kovine na leSr-
Da se pritrdi usnje na kovino, treba namazati kovino z vročim
klejem. usnje pa z vročo obkuho šišk. Ko se posuši, se bode usnje
prav trdno držalo kovine. (Fundgrube).
Svileni traki se operejo tako-le : Pomoči trake v mlačno vodo,
ne da bi jih stlačila, namazi jih jednakomerno z belim finim milom
ter jih poplakni dobro v topli in potem še v mrzh vodi. Potem po-
loži trake med belo platno ter jih namotaj, a vedno tako, da pride
vrsta platna mej trake. Pusti jih čez noč na hladnem kraju, a drugi
dan, ko so le še nekoliko vlažni, jih likaj na spodnji strani z vročim
železom. Traki bodo zopet svetli in lepi kakor novi. Ako jih pa
pereš v vroči vodi, se izgubi barva, v mrzli pa postane svila do
cela trda. (Die ilustrirte Welt).
Listnica uredništva.
V o j t e h o v. O obeh Vaših spisih ni da bi človek govoril.