KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 7 O CESTNEM OMREŽJU NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM V 17. STOLETJU JOŽE CURK Slovensko štajersko cestno omrežje v sred- njem veku je arhivsko slabo dokumentirano, vendar ga je mogoče s pomočjo posameznih podatkov, primerjav in sklepanj v glavnih potezah rekonstruirati. Večino srednjeveških prometnih zvez so predstavljale tovorne po- ti in le manjšino prevozne ceste, ki so bile slabo vzdrževane in ne posebno varne. Sred- njeveških poročil o gradnjah ali obnovi cest je malo. Ve se za zgraditev zidanega mosta v istoimenskem kraju med leti 1221—1224, za preboj ceste skozi Dravski gozd leta 1278 in za obnovo glavne ceste skozi Slovensko Bi- strico okoli leta 1378. Ob podelitvi skladišč- nega prava Celju leta 1478 je govor o privi- legiranih: glavni cesti Gradec—Ljubljana in deželni cesti Celje—Laško—Sevnica—^Bresta- nica—Brežice—Zagreb, ki je zlasti pridobi- la na pomenu po letu 1526. Leta 1498 se omenjajo ceste: Vojnik—Strmec (Nova cer- kev)—Lemberg—Velenje—Šalek—Graška go- ra—Slov. Gradec, Strmec oziroma Konjice— 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Vitanje—Straže—Slovenj Gradec in Celje— Trnovi j e—^Blagovpa—Ponikva—Zbelovo— Poljčane—^Ptuj (promet z vinom in žitom) oziroma Blagovna—Hotunje—Šmarje—^Roga- tec—Džurmanec, zabranjujeta pa trasi Str- mec—Rožna dolina—Arja vas in Šentjur— Breze—Laško, ki sta bili leta 1524 sploh ukinjeni za tranzitni promet. Tudi v 16. stoletju se za ceste ni mnogo storilo, čeprav so naraščajoče potrebe zahte- vale njihovo izboljšavo. Za ceste naj bi skr- beli deželni stanovi, deželnoknežja komora oziroma vicedomski uradi, tržne naselbine in gospoščine, vendar je bilo na voljo le malo sredstev, zato so morali glavno breme slej ko prej prenašati tlačani z ročno in vozno tlako. Glavni tranzitni cesti sta bili tista iz Legrada na sotočju Drave in Mure preko Va- raždina in Zavrča oziroma iz Velike Kani- že preko Cakovca in Ormoža na Ptuj ter da- lje v Slovensko Bistrico—Celje—Trojane— Ljubljano ter ona iz Gradca preko Plača, Maribora in Celja v Ljubljano, ki so jo od 14. stoletja dalje protežirali deželni knezi. To cesto so v 1. pol. 16. stoletja obnovili do Ljubljane, potem ko so promet iz Tuhinjske doline preusmerili čez Trojane, zaradi česar je Kamnik že leta 1534 obubožal. Za traso onkraj Vranskega je do okoli leta 1515 skr- bel mitničar iz Vranskega, nato pa oni iz Podpeči. Sicer pa so leta 1567 imenovali cest- ne komisarje, po letu 1580 pa cestne mojstre s predvidenimi skladišči orodja za oskrbo podložnikov, vendar ta institucija takrat še ni zaživela, ker zanjo ni bilo dovolj sredstev. Vpogled v stanje cest nam dajejo poleg pa- tentov iz let 1550, 1617, 1639, 1679 in 1684 predvsem popisi cest iz let 1589, 1640 in 1651. Posebno zanirniv je drugi, ki opisuje ceste na Štajerskem in nam predstavlja tudi nji- hovo pravno stanje. Takrat je že obstajala deželna cestna upra- va z deželnim komisarjem in cestnim moj- strom ter četrtne (celjska, mariborska) s po 2 četrtnima komisarjema, 2 cestnima moj- stroma in 20 hlapci-cestarji. Cetrtne komi- sarje in mojstre je imenovala deželna cestna uprava z vednostjo deželnega glavarja in vi- cedoma. Ceste so se delile v glavne, deželne ali kameralne, stanovske in gospoščinske, vendar ne v vsej dolžini, temveč po posamez- nih odsekih. Najbolj so za svoje odseke skr- beli stanovi, najmanj pa gospoščine, ki so za to uporabljale tlačane. Za mostove je načelo- ma skrbel vicedomski urad, za brodove last- niki, za brodišča pa nobeden. Nerešeno je namreč ostalo pravno vprašanje, v čigavi oskrbi so pravzaprav ceste. Dokler so bile vladarski regal, so bile svobodne in oprem- ljene s posebnim pravom. Ko pa so prešle v lastništvo zemljiških gospodov, se je skrb zanje prepustila njim. Ti pa zanje niso skr- beli. Ker torej ni bü urejen njihov pravni status in ker jih ni zmogla prevzeti država, so bila vsa njena priporočila za njih vzdrže- vanje brez večjega uspeha. Medtem ko se leta 1589 govori o glavni poštni cesti Dunaj—Trst in o nekaterih de- želnih cestah, leta 1651 pa o deželnih cestah v celjski četrti, se leta 1640 našteva vrsta cest, ki kaže sestavo takratne cestne mreže. Po njej se je razvijal skozi vse 16. stoletje ži- vahen promet, ki je nekoliko upadel v 1. pol. 17. stoletja, a v 2. polovici zopet narastel. Po- leg poklicne meščanske trgovine je uspevala kmečka, ki je po količini, a ne po vrednosti blaga presegala meščansko. Velika in tran- zitna trgovina je bila večinoma v rokah tu- jih podjetnikov, ki so pogosto monopolno obvladovali posamezne trgovinske zwsti in krepko posegali na tržišča, ki so bila zunaj dosega meščanske trgovine. Zato se je go- spodarsko stanje trgov in mest v 1. pol. 17. stoletja poslabšalo. Zaradi razmaha trgovine se je tovorjenje že v 15. stoletju spremenilo v donosno dejavnost. Pojavili so se celo spo- sojevalci tovorne živine in pogodbeno najeti tovorniki, večinoma iz kmečkih vrst. Tovor- nina se je plačevala po razdalji transporta in vrednosti blaga. Tovori so znašali do 170 kg na žival in do 50 kg na človeka. Pod klanci so se pojavili pripregarji, ki so pomagali pri premagovanju strmin. Vozni promet je bil redkejši, ker so bile ceste v preslabem sta- nju, da bi omogočile rentabilno razmerje med tovorom in vprego. Ob cestah so se množile gostilne s prenočišči in hlevi, ki so bili večinoma donosni, a se o njih sorazmer- no malo ve. Tržne in cestne mitnine ter dru- ge dajatve so posebno v 16. stoletju stalno rastle ter zaradi pretiranega fiskalizma pri- pomogle k stagnaciji trgovine po letu 1590, kar je veljalo v precejšnji meri tudi za 17. stoletje, kljub leta 1617 sklenjenemu komerč- nemu traktatu med cesarjem in sultanom, s katerim je bila sproščena trgovina med obe- ma državama. Ceste so od 16. stoletja dalje služile tudi poštnemu prometu. Cesar Maksimilijan I. je uvedel leta 1504 poštni promet med Duna- jem in Gradcem ter ga dal v zakup rodbini Thum-Taxis. To zvezo je nadvojvoda Karel leta 1573 podaljšal do Ljubljane, leta 1588 pa je že segala do Trsta in celo do Benetk, kjer je delovala poštna postaja, ki je bila podrejena graškemu guberniju. Med Grad- cem in Ljubljano je bila leta 1573 vpeljana najprej selška, leta 1584 jezdna in že pred KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 9 letom 1651 po potrebi tudi vozna pošta, ki je postala šele leta 1730 redna. Leta 1640 so bile ob glavni cesti poštne postaje v Maribo- ru, Slov. Bistrici, Konjicah, Celju, Šempetru, Vranskem, Ožbaltu in Podpeči pri Lukovici ter mitnice v Mariboru, Slov. Bistrici, Konji- cah, Vojniku, Celju, Žalcu (v Celju glavna, v Vojniku in Žalcu podružni), Vranskem in Podpeči. Najboljši vpogled v stanje prometnega re- žima v 1. pol. 17. stoletja nam dajejo kot že rečeno, pregledi cest in mitnic iz 2. četrtine tega stoletja. Seznam mitnic iz leta 1639 na- števa naslednje ceste in mitnice ob njih: — cesta Gradec—^Remšnik—Dravograd— Slovenj Gradec: Wildon (mitnica knezov Eggenbergov), Lipnica (mestna mitnica na mostu preko Mure v Lanci), Haag ob Sekavi (mitnica grofa Julija Mörsperga), Radlje (mitnica tukajšnjega cerkvenega ključarja- cehprošta), Muta {mitnica bukovske gospo- ščine, ki sega do koroške meje). Slovenj Gradec (mitnica dvorne komore), — cesta Gradec—Maribor—Vransko: Wil- don (mitnica kneza Eggenberga), Lanca (mostnina mesta Lipnice), Ernovž (brodnina gospoščine Ernovž), Plač (mitnica Dežele), Maribor (mitnica navadnega mesta Maribo- ra), Bistrica (mitnica navadnega mesta Bi- strice), Konjice (—), Celje (mitnica navadne- ga mesta Celja, nato dvorne komore), Vran- sko (mitnica dvorne komore) in ob cesti na Zagreb Brežice (mitnica gospoščine), — cesta Celje—Mokrice: Laško (—), Sevni- ca, Krško, Mokrice (mitnice v vseh treh kra- jih od Jošta Jožefa Moscona), — cesta Celje—Poljčane: Poljčane, Zbelo- vo. Loče, Tičovo (mitnice v vseh 4 krajih od pokojnega grofa Hansa Ludvika Thurna), — cesta Maribor—^Dravograd: Viltuš (mit- nica barona Vida Žige Herbersteina), Brez- no (mitnica radeljskega cerkvenega ključar- ja-cehprošta), —• cesta Maribor—^Macelj: Ptuj (mitnica grofa Tannhausna, skladiščna pravica in mostnina od navadnega mesta Ptuja), Pod- lehnik (podoružna mitnica grofa Tannhaus- na, ki skrbi za vso cesto do Maclja), — cesta Ptuj—^Hrvatsko Zagorje: Bori (brod), Leskovec in Bela (mitnici, vse od go- spoščine Bori), — cesta Ptuj—^Varaždin: Zavrč (brod in mitnica od pokojnega Matije Quallandra), — cesta Ptuj—Otok grofov Zrinjskih (Ca- kovec, Medžimurje): Ormož (mitnica od na- vadnega mesta Ormoža), Središče (—), — cesta Gradec—Radgona—Ljutomer: Lanca (mostnina mesta Lipnice), Weitersfeld (mitnica knezov Egoenbergov), Cmurek (brod od Wolfa Stubenberga, cestnina in splavari- na od trga), Radgona mitnica, skladiščna pravica in mostnina od navadnega mesta Radgone), Ljutomer (mitnica grofa Draško- viča). Mnogo podrobnejši je seznam cest, ki nam ga razgrinja poročilo neimenovanega poslan- skega načelnika in komisarja z dne 27. 4. 1640 v zvezi z njihovim vzdrževanjem, na- slovljeno na cesarja Ferdinanda HI. kot de- želnega kneza. Cesta Gradec—Stainz—Landsberg—Sch- wanberg—Wies—Ivnik, oziroma Gradec— Preding—Gleinstätten—Wies—Ivnik—^Ra- delj—Črni križ—mejnik (konfin) bukovske gospoščine: cestni odsek Radelj—Črni križ— konfin bukovske gospoščine vzdržujeta pri- orica radeljskih dominikank in gospod Gott- fried Stübich. Cesta Gradec—Wildon—^Remšnik—Slovenj Gradec: cestni odsek od Haaga preko Remš- nika do radeljskega deželskosodnega konfi- na pri Spodnji Vižingi vzdržujeta mitnici, stoječi v Haagu in Ehegartnu. Odsek od konfina pri Ehegartnu pri Spodnji Vižingi skozi Radlje do bukovskega deželskosodnega konfina na Cesarskem potoku vzdržujejo s pomočjo mitnine cerkveni ključarji-cehprošti iz Radelj. Odsek od Cesarskega potoka sko- zi Muto do dravograjskega konfina na po- toku Velki je na skrbi lastnika Bukovja. Pri Vuzenici sta dva broda in mitnica za cesto, ki vodi južno od Drave do meje bukovskega deželskega sodišča pri Trbonjah. Odsek ce- ste med tem konfinom in onim od deželskega sodišča Gradišče pri Slovenj Gradcu je tudi na skrbi lastnika bukovske posesti, ki zato pobira cestno mitnino. Za cestni odsek na območju deželskega sodišča Gradišče skrbi imetnik komorne mitnice Hans Vokalič. Cesta Slovenj Gradec—Vitanje: Ceste in poti v obsegu mestnega pomirja (ogradja) vzdržujejo slovenjegraški meščani. Za cestni odsek od slovenjegraškega pomirja do konfi- na vitanjskega deželskega sodišča, kar je dobro miljo poti, skrbe cestni mejaši. Vitanj- čani popravljajo odsek skozi njihovo dežel- sko sodišče, a je različno vzdrževan (trška mitnica muta fori v Vitanju se omenja že leta 1326, cestna pa mu je bila dana od de- želnega kneza šele leta 1620). Od konfina vi- tanjskega deželskega sodišča proti Konjicam skrbe za cesto sosedje in lastniki mitnice, za odsek od Vitanja preko Strmca (Nove cer- kve) do glavne ceste, ki vodi proti Vojniku, pa tudi skrbe sosedje. Cesta Slovenj Gradec—Celje: Odsek od Slovenj Gradca do Hartensteina (Strenerjeve graščine) pri Podgorju je prehoden, od tam 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 preko Slovenjegraške gore do trga Velenja pri Saleku pa zelo slab. Sosednje gospoščine jo bodo morale popraviti. Od Velenja skozi Sotesko (Helfenberg) je 3 milje poti do Celja. Tudi ta odsek ceste vzdržujejo mejaši. Cesta Gradec—Maribor—Vransko: cestni odsek od ernovške graščinske posesti dalje pripada Deželi in vodi preko Plača do Stu- ben vollovega dvora pod Lajteršperkom. Mit- nina, ki se pobira na Plaču, nanese letno 200—250 fl, medtem ko znašajo vzdrževalni stroški okoli 1.000 fl. Od konfina pod Laj- teršperkom vodi preko klanca v Maribor cestni odsek, za katerega skrbi navadno me- sto Maribor, ki skrbi tudi za most preko Drave. Za cestni odsek med dravskim mo- stom in Slovensko Bistrico ni točno dolo- čeno, kdo zanj skrbi. Za odsek pri vasi Bo- hovi naj bi skrbel grof Tattenbach s Hompo- ša, pri Hočah vaška skupnost, pri gradu Sliv- nici gospoščina in župnik, med gradom Sliv- nico in framskim križem gospoščini Slivni- ca in Fram s svojimi podložniki, od križa dp Polskave sosednji tlačani (odsek je v dobrem stanju), od Polskave do potoka Devine so- sednji tlačani, od potoka Devine skozi Bi- stiico do vasi in potoka Ložnice pa bistriški meščani. Za cestni odsek med Ložnico in Konjicami skrbijo grof Tattenbach, samostan Ziče, župnik iz Polskave in drugi sosedje. Med Konjicami in celjskim konfinom pri Šmarjeti skrbe za cesto imetniki mitnine in sosednji podložniki. Celjski meščani skrbe zanjo v obsegu mestnega pomirja, ki sega v smeri Vranskega do mostu preko Ložnice pri Živalskem vrtu. Od tu skozi Žalec, žovneško deželsko sodišče, preko Savinje (brod v Grobljah) do kamnitega mostu čez Bolsko pri Heber j e vem mlinu blizu Kaple skrbe za cesto sosednji podložniki. Od kamnitega mo- stu skozi Vransko do kranjskega deželnega konfina v Zajasovniku pod Trojanami pa glavna mitnica v Vranskem. Cesta Celje—Laško—Sevnica—Brestanica —Brežice je na skrbi podložnikov sosednjih gospoščin. Navadna deželna cesta Celje—-Poljčane— Ptuj: za odsek Celje-Koštomaj skrbe v okvi- ru mestnega pomirja celjski meščani, dalje pa vicedomski urad. Med Koštomajem, Gro- zdom, Cerovcem in Trnovcem je cesta v ob- segu deželskega sodišča Blagovna/Anderburg, ki je v lasti vdove Schrottenbach, vzdržu- jejo pa jo sosedje. Od Trnovca do Razbora pod Dramljami spada pod jurisdikcijo sa- mostana Žiče, od Razbora preko Tičove do Sv. Duha (Loč), Pogleda, Zbelovega in Polj- čan pa pod zbelovsko deželsko sodišče, v ka- terem zbelovska gospoščina, ki ima 3 mitni- ce, skrbi za vzdrževanje ceste. Od Poljčan skozi Studenice, Majšperk in Ptujsko goro (Novo Štifto) do reke Polskave skrbe za ce- sto vaške skupnosti. Podrti most preko Pol- skave je treba nujno obnoviti, za kar naj po- skrbe gospoščina Ravno polje kot lastnica lamberške posesti in oba ptujska samostana, les pa naj da gospoščina Majšperk. Od tega mostu do Ptuja skrbe za cesto vaške skup- nosti. Cesta Celje—Podčetrtek—Brežice: Za Ce- ljem gre cesta najprej skozi pomirje tehar- skih svobodnikov, nato skozi blagovniško se- daj Rindtsmaulovo deželsko sodišče in skozi podčetrško do Podčetrtka, kjer je mitnica. Med Podčetrtkom in Kunšperkom skrbe za- njo grofje Erdödi, med Kunšperkom in Bi- zeljskim grofje Tattenbachi in dalje do kranjske deželne meje vaške skupnosti. Cesta Maribor—Ptuj—Rogatec: Med Ma- riborom in Ptujem se razprostira ravno pe- ščeno polje, zato tu cestna popravila niso po- trebna. Ptuj je navadno mesto, a ima skla- diščno pravico in pravico do mostnine ter skrbi za cesto v okviru svojega pomirja. Od Ptuja vodi stranska pot na Podlehnik, ki le- ži v obsegu deželskega sodišča in mitniškega območja ptujske gospoščine. Pot vzdržuje- jo sosedje in imetniki mitnice, kot je to že od davna določeno. Od Podlehnika proti Ro- gatcu in proti hrvaški meji na Maclju skrbe za pot sosedje in imetniki mitnice. Cesta Ptuj—Varaždin: Ptujski meščani skrbe za cesto v smeri Spuhlje do meje svo- jega pomirja. Od tu dalje pa do broda v Za- vrču pripadata gospoščini Gornji Ptuj tako deželsko sodišče kot mitnina, zato skrbi ona za cesto od Spuhlje skozi Ptujsko polje do broda, popravljajo pa jo sosedje in imetniki mitnice. Brod in mitnica v Zavrču pripadata potomcem Matije Quallandra, ki vzdržujejo tudi cesto onkraj Drave do hrvaške meje v smeri Vinice. Cesta Ptuj—Otok grofov Zrinjskih (Ca- kovec, Medžimurje): Od meje pomirja na- vadnega mesta Ptuja do Pesnice vzdržuje cesto gospoščina Gornji Ptuj, ki ji pripada deželsko sodišče in mitnina pa tudi skrb za cesto. Od Pesnice do Ormoža in Središča ter medžimurske meje pripadajo deželsko sodi- šče, mitnica, brod v Ormožu in skrb za ce- sto gospoščine Ormož. Cesta Ptuj—Radgona: Cesto vzdržuje v okviru mestnega pomirja navadno mesto Ptuj, v okviru deželskega sodišča, ki sega 1,5 milje daleč do cerkve sv. Andreja v Vito- marcih, pa gospoščina Gornji Ptuj. Zanjo skrbe neposredni sosedje in imetniki mitni- ne. Od Andrejeve cerkve dalje se širi dežel- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 11 sko sodišče Gornja Radgona, ki sega do Ščavnice pri vasi Ivanjci. V njem skrbe za cesto sosedje in lastniki mitnine. Od Ivanj- cev do mesta vzdržuje cesto navadno mesto Radgona. Cesta Maribor—Dravograd: Cesto od na- vadnega mesta Maribora do Viltuša, Selni- ce in kamnitega mostu v Ožbaltu v dolžini 4 milj popravljajo Mariborčani. Od kamnite- ga mostu v Ožbaltu do Breznega oziroma Brezniškega potoka jo vzdržujejo cerkveni ključarji (Zechleute) iz Breznega, od Brez- niškega potoka do bukovskega konfina, ime- novanega Cesarski potok, pa ključarji iz Ra- delj. Cesta Maribor—Radgona: Od mesta pre- ko Lajteršperka do kamnitega mostu pri Pesniškem dvoru jo vzdržuje navadno mesto Maribor, od kamnitega mostu pri Pesniškem dvoru do lesenega mostu pri Pernici okoliški podložniki. Ker se tu začenja deželsko sodi- šče Hrastovec, vzdržuje cesto hrastovška gospoščina s podložniki do meje deželskega sodišča Gornja Radgona v dolini Velke. Ta jo vzdržuje na svojem ozemlju do reke Ščav- nice, od tam naprej do mesta pa skrbi zanjo in za mostove navadno mesto Radgona. Cesta Lanca—Ljutomer: ima dva kraka. Prvi vodi od mostu v Lanci skozi Sv. Vid na Vogavi in Seibersdorf do konca weitersfeld- skega polja, drugi pa od mostu v Lanci sko- zi Strass in Weitersfeld do Geringerjevega postajališča (Halt) pred Cmurekom. Oba kraka sta na območju deželskega sodišča Strass, zato zanju skrbi gospoščina Strass. Sledi območje deželskega sodišča Cmurek, zato skrb zanju pripada gospoščini Gornji Cmurek. Kraka se združita v cesto, ki teče skozi trg na brod preko Mure in dalje proti Radgoni do meje gornjeradgonskega dežel- skega sodišča pri Stogovcih pa tudi proti Ptuju in proti Mariboru do meja njunih de- želskih sodišč. Poti, mostove in brod preko Mure vzdržuje gospoščina Gornji Cmurek oziroma gospodje Stubenbergi. Od meje cmureškega deželskega sodišča do Radgone in eno miljo dalje do vasi Rihtarovci oziroma Turjanci skrbi za cesto navadno mesto Rad- gona. Od Turjancev do Vučje vasi, kjer kon- čuje radgonsko deželsko sodišče, skrbi za ce- sto gospoščina Gornja Radgona. Od Vučje vasi skozi Zikovce, Novo vas, Staro vas, Ilja- šovce, Križevce in Noršince do pomirja trga Ljutomera skrbe za cesto in poti bližnje va- ške soseske, v ljutomerskem pomirju pa skrbi zanjo navadni trg sam. Od meje trške- ga pomirja do Stročje vasi in do hrvaške meje skrbi za cesto gospoščina Ljutomer. Iz Strassa se odcepi pot, ki vodi preko Gersdorfa in broda preko Mure v Špilje— Šentilj—Jarenino—Vosek—Pernico. Pot je zanič, a se po njej prepelje vsako leto mnogo vina, zato jo naj popravijo okoliški podložni- pada tudi deželsko sodišče, segajoče od leta 1626 do Pesnice od njenega izvira do Perni- ce. Zelo zanimiv je tudi opis ceste iz Gradca čez Remšnik v Celjsko četrt in opis glavnih poti v njej, ki ga je pripravil grof Karel Sauer leta 1651. Cestni odsek Gradec—Wil- don—Hengsperg—Sv. Marjeta—Lipniško po- lje—Khrottenhofen je od Hengsperga dalje zelo slab. Od Krottenhofna vzolž Solbe do Nestldorfa je cesta tako slaba, da se dosti- krat ne da priti naprej. Isto velja za cestni odsek od Nestldorfa do Haaga pod Remšni- kom. Za prevoz odseka od Haaga preko Remšnika se plačuje cestnina grofu Mörs- pergu takoj za Arvežem, vendar pa kljub te- mu cesta med Haagom in Ehegartnom pri Spodnji Vižingi ni najbolje vzdrževana. Od Ehegartna do Mute vzdržujejo deželno cesto ključarji iz Radelj, ki tudi pobirajo cestnino. Ta cesta pa je deloma kamnita deloma blat- na in na mnogih mestih tako ozka, da se ka- roce (kočije) in nekoliko večji tovorni vo- zovi težko premikajo in še težje izogibajo. Kljub zapregi dveh konj se promet le počasi odvija. Zato je treba cesto redneje vzdrževa- ti, zboljševati in tudi širiti. Nič boljša ni ce- sta od Mute do soteske pred Dravogradom, ki je tudi ozka in blatna. Ker so ključarji iz Radelj dolžni skrbeti le za cesto do Mute, naj se z njimi dogovori, da poskrbe tudi za pol milje ceste do soteske pred Dravogradom. Od soteske do Dravograda, kjer se zliva Meža v Dravo, teče cesta po koroških tleh. Tu naj bi zgradili most čez Mežo, polovico stroškov naj bi nosila gospoščina Pliberk, polovico pa go- spoščina Gradišče, ki tu pobira mostnino. Most je namreč tako slabo vzdrževan, da se večkrat ne da preko njega in da je treba re- ko z veliko nevarnostjo prebresti. Ker je bil most obnovljen od gospoščine Gradišče, je bil tudi njej dodeljen. Od tega mostu do Slovenj Gradca je cesta na mnogih krajih slaba ter zlasti spomladi in jeseni neprevoz- na, kar velja tudi za odsek Slovenj Gradec— Vitanje do Lošperka. Ker vse našteto leži na območju gradiškega deželskega sodišča, kjer pobira Mihi Vokalič deželnoknežjo mitnino, ki pa jo ne uporablja za popravilo te velike deželne ceste, ga je treba na to dolžnost opo- zoriti. Od Lošperka vodi velika deželna ce- sta v Vitanje in od tam skozi Socko v Voj- nik. Ker opisano cesto v precejšnji meri upo- rabljajo koroški tovorniki in vozniki, je tre- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 ba misliti na njeno stalno obnovo in vzdr- ževanje. Ker so mitnine v teh krajih nezna- ne, jih bo treba uvesti. Druga cesta vodi iz Slovenj Gradca čez Slovenjegraško goro v Šaleško dolino in dalje v Celje. Ta je večidel zelo slaba, preko Slo- venj egraške gore pa skoraj neprevozna. Ker se po njej prevaža mnogo vina v Ravne in dalje na Koroško, cesta pa sploh ni vzdrže- vana, čeprav je ob njej več mitnic, bi vozni- ki in tovorniki rade volje plačali za živino ali konja 1 ali 2 krajcarja več mitnine, če bi bila cesta izboljšana in prometno urejena. Zato naj bi na njej uvedli določeno cestnino, s katero bi krili stroške cestnih popravil. Iz Celja vodijo različne deželne ceste, ki so vse močno uporabljane. Najpomembnejša teče v Vojnik, Konjice, Bistrico in Maribor. Višina mitnine na njej mu ni znana. Druga, tudi velika deželna cesta, vodi v Ptuj. Ta je posebno frekventirana s konji in vozovi iz Kranjske. Iz Celja teče najprej v smeri proti Šmarju, nato preko Tičeva in pod Zbelovim v Poljčane. Mitnino pobirata navadno mesto Celje in Thurnov upravnik Zbelovega, ki tudi skrbita zanjo v obsegu njunih deželskih sodišč. Iz Poljčan teče cesta skoozi Studeni- ce in Majšperk do Nove Štifte (Ptujske go- re). Cesta je mnogokje slaba in potrebna po- pravila. Mitnina se pobira le v Novi Štifti. Večji del ceste teče skozi štatenberško de- želsko sodišče in le manjši del skozi majš- perško, zato bi se bilo treba glede njenega vzdrževanja dogovoriti. Iz Nove Štifte vo- dijo ceste v Maribor, Ptuj, Rogatec in še v druge kraje. Kdor bo tu pobiral mitnino, bo dobil od njega pismeno napotilo, kako naj jo uporabi. Gre posebno za vzdrževanje mo- stov preko Polskave, ki teče pod Novo Štifto, in preko Dravinje pod Majšperkom, ki sta zlasti potrebna popravila. Poleg opisanih pregledov nam marsikaj povedo o cestnih razmerah v 2. pol. 16. in 17. stoletju tudi drugi arhivski podatki, ki jih bomo nekaj našteli v zvezi s posameznimi prometnimi smermi oziroma pomembnejši- mi cestami. Cesta Gradec—Ernovž—^Maribor: O tej ce- sti je ohranjenih precej podatkov, zlasti mnogo pa jih je za njen odsek med Ernov- žem in Lajteršperkom, ki je bil v oskrbi Dežele. Obračuni za dela od sredine 16. sto- letja dalje dokazujejo, kako drago je bilo vzdrževanje tega odseka ceste, ki je zaradi glinastega zemljišča zahtevalo vsakoletna popravila in izboljšave. Ta dela so vodili cestni mojstri Krištof Lerch 1551—1555, Lovrenc Prandstetter 1577—1594, Franc Langer 1594—1621, Mihael Possauner von Ehrntall 1676—1689 idr., kontroliral pa jih je leta 1555 celo sam Domenico de Lalio. Dne 19. in 20. 11. 1584 so ta cestni odsek uradno objezdili Franc Langer, Mihael Naglic in Fi- lip Sengertrein. Iz Ernovža se je stara cesta, ki je bila tlakovana, vendar potrebna gra- moza in deloma novega tlaka, povzpela do Kristana na vrhu Plača, se od tam spustila ob vinogradu do Straussa, kjer so ravno de- lali novo cesto, in tekla dalje mimo Malega Plača, mostu preko Pesnice in Vizjakovega dvora proti Lajteršperku. Obnovitvena dela so se opravljala med leti 1585 in 1597. De- lalo se je na lajteršperškem odseku, širilo cestišče med Lajteršperkom in Vizjakovim dvorom, v katerega bližini so odprli nov kamnolom in ustvarili veliko deponijo ka- menja. Cestni odsek med Vizjakovim dvo- rom in dvorom pokojnega Davida Paulija je bil tlakovan, enako tudi oni od Paulijevega dvora do Straussa pod vrhom Plača. Ta od- sek so obnavljali tako, da so odstranili plast gline, položili kamenje in nato cestišče tla- kovali. Pri tem so naredili 3 manjše mosto- ve pri posestvih Martina Šmirmaula in Ur- bana Suhiča, opremili cesto z odvodnim jar- kom, tlakovali teme klanca v dolžini 225 ki in prav tam obnovili vodnjak. Dela je vodil cestni mojster Vid Schitmann s 3 cestarji. Mitniški postaji sta bili takrat na Plaču dve: zgornja na vrhu prelaza in spodnja pri Per- gerju. Cesta Maribor—Celje—Vransko: Leta 1588 so popravljali cestni odsek Konjice—Celje, zlasti mostove, leta 1647 pa odsek Maribor— Bistrica. Šlo je za mlaki pri Bohovi in za cerkvijo v Hočah ter za veliko mlako med vasjo in graščino Slivnica. Zanj naj bi po- skrbele ustrezne gospoščine: Hompoš, Sliv- nica, Fram, Račje, Zgornja Polskava in Fraj- štajn. Ceste zahodno od prometne osi Maribor— Celje—Trojane: Ohranjen je obračun stroš- kov iz let 1547—1550 za popravilo ceste Ma- ribor—Dravograd na odseku skozi Dravski gozd. Iz leta 1585 obstaja obsežno poročilo o stanju ceste čez Radelj v Ivnik, napisano od trškega sodnika v Dravogradu, iz leta 1590 pa predračun za obnovo te ceste v dolžini 1530 ki v znesku 1000 do 1200 fl. Iz leta 1647 je poročilo o cestni trasi Slovenj Gradec— Dobrovo (Hartenstein)—Sv. Miklavž (Vod- riž)—Slovenjegraška gora—Šaleška dolina, o slabši zvezi le-te s Celjem preko Šoštanja— Smartnega—Polzele in boljši preko Vele- nja—Soteske—Žalca oziroma Velenja—Lem- berga—Vojnika ter o poti iz Šoštanja preko Slemena v Črno, ki je bila uporabna samo za tovorne konje. Cestni odsek Slovenj Gra- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 13 dec—Hartenstein (Dobrovski grad ali Štre- nerjeva graščina) je bil prevozen, zanj so skrbele gospoščine Gradišče, Legen, Zavlar (Feldenhofen) in Dobrova (Hartenstein), cest- ni odsek preko Slovenjegraške gore do Ša- leka in Velenja pa je bil komaj prehoden, če- prav so zanj skrbele gospoščine Valdek, Turn in Salek. Zanimiv je tudi opis te pro- metne smeri iz leta 1697, ko je pot tekla čez Slovenj egraško goro mimo Vodriža in Forh- teneka v Šoštanj, zanjo je skrbela gospošči- na Fotrhenek (Forchtenstein). Iz arhivskih podatkov torej izhaja, da je Mislinjsko do- lino s Šaleško povezovalo preko Slovenje- graške gore več poti: Dobrova (Harten- stein)—Miklavž (Vodriž)—Graška gora— Forhtenek—^Ravne oziroma Gabrke—Šoš- tanj, Graška gora—Plešivec—Skale—Vele- nje oziroma Plešivec—Škalske Cirkovce— Šalek—^Velenje ter Graška gora—Završe— Valdek—Gornji Dolič—Srednji Dolič, ki je vodila v dolino Pake. Ceste vzhodno od prometne osi Maribor— Celje—Trojane: Sočasno z že omenjenimi de- li na plačkem odseku ceste, ki jih je vodil Krištof Lerch med leti 1551—1555, se je de- lalo tudi na odseku stranske ceste Špilje— Šentilj—dolina Cirknice—Košaki (Keutsch- ach), za kar so odprli 4 kamnolome, med nji- mi enega pri Šentilju. Iz obračunov sledi, da je že sredi 16. stoletja obstajala trasa Spüje— Maribor, ki pa je po pomenu šele ok. leta 1830 zamenjala ono preko Plača. Leta 1584 se omenjajo ceste Lanca—Cmurek—Apače— Gornja Radgona—Ljutomer, Fürstenfeld— Radgona—Ptuj, Radgona—Maribor in Ptuj— Slov. Bistrica, leta 1593—94 so popravljali pot Ptuj—Podlehnik—Macelj oziroma Žetale- Rogatec, leta 1595 je govor o jezdni pošti med Mariborom, Ptujem in Ormožem, leta 1592 pa se omenjata slabi cesti Cmurek—^Radgona in Radgona—Ptuj v zvezi z vojaškimi trans- porti tik pred izbruhom tkim. Dolge vojne (1593 do 1606) s Turki. Zadnjo naj bi obnovili pod vodstvom cestnega komisarja Viljema Ratmannsdorferja in zgradili most čez Pesni- co med Vitomarci in Ločičem, ki je nekoč že obstajal. Leta 1634 so popravljali cesto Radgo- na—Turjanci—Ljutomer, leta 1687 pa se omenja na sicer dobri cesti Pesniški dvor— Gornja Radgona zelo težak prevoz preko hri- ba tik pred prihodom v mesto. Omembe vreden je končno še seznam mit- nic ob deželnih cestah z dne 9. 1. 1640, ki do- polnjuje onega iz leta 1639. Gre za naslednje cestne postojanke: Wildon in Weitersfeld mitnici, Cmurek brod in mitnica, Radlje mit- nica cerkvenih ključarjev. Bukovje mitnica, Vuzenica brod in mitnica, Slovenj Gradec mitnica, Lanca most, Ernovž brod, (Špilje brod), Haag ob Sekavi mitnica, Maribor, Bi- strica, Celje mitnice zakupnika glavne mit- nice v Vranskem, Zbelovo s postajama Loče in Pečica mitnica, Viltuš mitnica, Brezno mitnica, Ptuj mitnica in skladiščna pravica, Bori brod in mitnica, Zavrč brod in mitnica, Ormož brod in mitnica. Središče mitnica, Radgona in Ljutomer oba mitnica in mo- stnina. Iz zbranega pregleda je razvidno, da je bi- lo cestno omrežje 17. stoletja bolj usposob- ljeno za tovorni kot vozni promet in zato po veljavi še ne tako zdiferencirano kot v 18. stoletju po velikih obnovah cest Gradec— Maribor—Ljubljana in Dravograd—Maribor —Cakovec. V 17. stol. so bile še v uporabi trase, ki so v naslednjem stoletju zgubUe tek- me s konkurenčnimi, kar velja zlasti za ceste Celje—Loče—Poljčane, Haag (Osek)—Remš- nik—Spodnja Vižinga, Vuzenica—Trbonje oz. Kaštivsko sedlo—Slovenj Gradec, Poljčane— Lemberg—Podčetrtek, Šmarje—Plat—Roga- tec itd. Vse te korekture tras je narekoval naraščajoči vozni promet, ki je uvajal vedno težje vozove in vedno večje priprege (tudi do 8 konj). Promet je seveda vplival na nadalj- nji razvoj trgov in mest, od katerih so oni ob prometnejših, višje kategoriziranih cestah hitreje napredovali kot ostali. Medtem ko so bue ceste v 17. stoletju prepuščene lokalnim oblastem, zlasti gospoščinam, so v 18. stolet- ju vsaj glavne (komercialne in poštne) pre- šle skupaj s pristojbinami v pristojnost drža- ve, s čimer jim je bil zagotovljen enotnejši pravni status in strokovnejši vzdrževalni re- žim. Šele te spremembe, ki so se do kraja uresničile v 19. stoletju, so omogočile sodo- ben razvoj cestnega omrežja. CESTNO OMREŽJE NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM V 17. STOLETJU 1. Labot 2. Ivnik 3. Haag (Osek) 4. Arvež 5. Lucane 6. Ernovž 7. Strass 8. Spilje 9. Weitersfeld 10. Cmurek 11. Murska Sobota 12. Prevalje 13. Ravne 14. Bukovje 15. Muta 16. Vuzenica 17. Radlje 18. Spodnja Vižinga 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZCODOVINO 34 1986 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 15 19. Ribnica 20. Brezno 21. Lovrenc 22. Ruše 23. Viltuš 24. Lenart 25. Veržej 26. Črna 27. Mislinja 28. Fram 29. Race 30. Ljutomer 31. Lendava 32. Mursko Središče 33. Šoštanj 34. Velenje 35. Vitanje 36. Strmec 37. Vojnik 38. Tičevo 39. Loče 40. Zbelovo 41. Pečica 42. Poljčane 43. Majšperk 44. Ptujska gora 45. Lovrenc 46. Podlehnik 47. Leskovec 48. Bela 49. Bori 50. Zavrč 51. Braslovče 52. Žalec 53. Šentjur 54. Mestinje 55. Džurmanec 56. Trojane 57. Zagorje 58. Trbovlje 59. Hrastnik 60. Laško 61. Podčetrtek 62. Pregrada 63. Krapina 64. Zidani most 65. Radeče 66. planina 67. Pilštanj 68. Kozje 69. Podsreda 70. Kunšperk 71. Bizeljsko 72. Zabok 73. Brestanica 74. Krško 75. Mokrice 76. Oplotnica 77. Ormož 78. Središče 79. Cakovec 80. Varaždin OPOMBE SDA Gradec: oddelek 13, pododdelek E, sek- tor 1: Ceste, fascikli 162—202, zlasti prvih pet. — SDA Gradec: Priključene zbirke A: zbirka ze- mljevidov: karte do št. 52 in načrti od št. 35 do št. 63. — Josip Likovič: Zgodovina cest na Slo- venskem. Ljubljana 1972. — Janko Orožen: Zgo- dovina Celja in okolice I. Celje 1971, p. 569—578. — Jože Curk: Razvoj prometnih zvez na Slo- venskem Štajerskem. Modinci 9. Maribor 1977, p. 199—224.