IZ SREDNJE ŠOLE ZA RAČUNALNIŠTVO
Modna muha ali nuja?
Z uvedbo srednjega usmerjenega izo-braževanja smo v Ljubljani dobUi tudi novo srednjo šolo, ki naj bi usposabljala dijake za delo na računalnikih. Namer-no pravimo — naj bi, katji pogoji, ki so tej šoli dani, so takšni, da tega zaenkrat še ne omogočajo. Dejstvo je namreč, da smo se za to smer izobraževanja zavest-no odločili, vendar ob tem nihče ni po-mislil, in še sedaj bolj malo misli, da za to izobraževanje niso dovolj le knjige in zvezki.
To je le del ugotovitev, ki so bile podane na razgovoru delavcev šole s predsednikom MK ZKS Jožetom Smo-letom, predstavniki družbenopolitičnih organizacij občine, inštituta Jožef Ste-fan in Elektro fakultete.
Na Srednji šoli za računalništvo je 611 dijakov v dvajsetih oddelkih, poleg rednih profesorjev pa je »zaposlenih« še 17 zunanjih sodelavcev, strokovnja-kov za področje računalništva. Ti sode-lavci so predvsem iz Iskre-Delte, inšti-tufa Jožef Stefan in Elektro fakultete. Zakaj toliko zunanjih sodelavcev? Eden izmed razlogov, ki pa je tudi ver-jetno poglavitni, je, da je povprečni mesečni osebni dohodek zaposlenih profesorjev na šoli 33.000 dinarjev! Pa tudi samo delo je izredno otežkočeno, saj šola nima potrebne opreme, večina je podarjena ali izposojena, še največ pa je takšne opreme, ki je v šoli sploh ni, je pa za usposabljanje predpogoj. Tako se dijaki računalništva učijo s ta-ble, namesto z računalnikov. Mimogre-de pa naj povemo še to, da so tudi table odslužile svojemu namenu, saj se šola komaj prebija s sredstvi za osnovno funkcioniranje.
Oprema, ki je trenutno na šoli, bi morala biti v vseh srednjih šolah, ne pa, da je to vse, kar premore specializirana šola.
In ker o širšem družbenem interesu,
da bi šolajočim dali osnovne pogoje uspešnega izobraževanja, ni ne duha ne sluha, se šola znajde po svoje. Navezuje •se z organizacijami združenega dela, ki ji sicer pomagajo po svojih močeh, a je to še vedno premalo.
Učni program namreč zahteva letno 40 tisoč praktičnih vaj, to pomeni 40 delovnih mest na računalnikih, seveda brez upoštevanja izobraževanja ob de-lu, ki naj bi bilo na tej šoli organizirano.
Na šoli je trenutno s strani Iskre Del-ta opreme za milijardo dinarjev, potre-bej»a so vsaj petkrat večje.
Se toliko bolj pa je ta problem za-skrbljujoč spričo dejstva, da sedanji program izobraževanja že ni več ustre-zen glede na napredek, ki je bil na področju računalništva dosežen v štirih letih, odkar se program izvaja. S prodo-rom spektrumom v domove, med otro-ke, že obstaja velika bojazen, da bodo ob prihodu ha to šolo dijaki s svojim poznavanjem že presegli znanje, ki ga trenutno šola lahko nudi. Skratka, izo-bražujemo brez pravih načrtov, izobra-žujemo za trenutne potrebe, ne gleda-mo v prihodnost, ne zavedamo se (ozi-roma se tega ne zavedajo sestavljalci učnovzgojnih programov), da je na pri-mer življenjska doba programerjev pri-bližno sedem let, v tem času se namreč amortizira tudi oprema!
Program, ki ga sedaj izvaja fakulteta, sodi v srednje šole, znanje, ki ga dobijo srednješolci, pa bi morali prinesti s se-boj že iz osnovnih šol! Žal pa se tega dejstva zavedajo le strokovnjaki, njih pa, zdi se, nihče ne posluša. To nam pove tudi dejstvo, da se še nobena občinska skupščina ni spustila v pro-blem in razvoj računalništva. Zdi se, kot da se z njim - računalništvom uk-varjamo zato, ker je to sedaj »moder-no«, ne pa obvezno, nujno potrebno. NINA ČOŽ