. -O* ! -fO Slavnostni govor pri svečanosti Štefana Modrinjaka. Govoril Božidar Raič v Dravskem Središči na 25. den meseca septembra 1881. Mili mi rojaki slovenski! čim bolje duša vsega naroda pla¬ meni z ljubeznijo k domovini, tem trdnejša je slava tega naroda. Aleksander Semenovič Šiškov. Tekoči mesec september hrani v svojem naročaji v poslednjih sto letih znamenite pri- godbe za človeštvo v društvenem in politiškem Žitku: dne 21. septembra 1792. leta proglašena je prvokrat francezka ljudovlada z načelom: narodova vrhovnost, to je, ka je na¬ rod, kteri teške dače plačuje, kruh prideluje in druga neugodna bremena nosi, sebi vla¬ dar. Republika francezka imela je v triejna- rodnih razmerah ta vodila: „ljudje različnih dežel so bratje, in različni narodi imajo si po možnosti vzajemno pomagati kakor občanje iste države". — „Kdor tlači jeden narod, po¬ staja sovražnik vseh drugih." — „Kdor na vzdigne boj proti kteremu narodu, da bi ovi¬ ral napredek svobode in uničil človeška prava, mora biti preganjan od vseh, ne kot navadni sovražnik, nego kot zlobnik in razbojnik". 1812 od 15,—21. kimovea pokončal je matuško Moskvo strahoviti požar, vsled kte- rega potemnela je orlu francezkemu krvava slava. Napoleon I. na glasu junak in mnogo božan od dobre sreče rekel je v skrajnej pre¬ drznosti: „jeden Bog na nebu, jeden car na zemlji"; a hoteči tudi rusko moč strti, zlomil je svojo slavo in bodočnost. Rostopšin, voj¬ voda ruske vojske, ukazal je užgati Moskvo, da Francezi neso našli ondi niti stroška, niti stanovanja, niti toplote; francezki borilci brez živeža na ledenem zraku opešali so povse, a Rusi ugonobili ogromno množino Francezov; Napoleon je z velikoj mokoj ušel na ubornih saneh. — Glej velikansko daritev, da se reši domovina in uniči poguben sovražnik. Dne 10. kimovea 1848 bil je prehod br- vatske vojske prek Varaždinskega mosta na Ogrsko pod vodstvom slavnega bana Jelačiča Josipa. Košut, pomagjarjeni Slovak, oziroma magjaron in voditelj magjarskega upora zolil je ohola: Jaz ne poznam Hrvatske na zemljevidu", a ondašnji junaški ban poka¬ zal mu je s svojimi sokoli, ka krvatski narod krepko živi v prostranej domovini; — vsaj bečke upornike spokorila je hrabra desnica brvatska. Tega meseca letos napil je svetli cesar Franc Jožef v Miškolci, tore na Ogrskih tleh, zdravico jegovemu veličanstvu ruskemu carju kot svojemu iskrenemu prijatelju o priliki je- govega rojstvenega dne *). Ta prikazen ima za nas Slovence osebuino vrednost. *) Znati je treba, ka 1849. leta na 13. den av¬ gusta odložil je Gbrgey, vojvoda magjarskega upora, pri Vilagoši sabljo v roke ruskega poveljnika Pa- skievica, a ta je hipoma poročil v Petrograd carju vseruskemu tako: »Veličanstvo! Magjarska leži pred Vašimi nogami“. — 2 Trg Središče slovi zbog svoje značaj- nosti in iskrene narodnosti blagih tržanov, in je z večinoma še domovina poštenih in zna¬ čajnih narodnjakov — prava dika slovenskega rodoljuba dr. Štefana Kočebarja, ces. sve¬ tovalca in okrajnega vračnika v Ceiji; to po- štovano Središče odločilo je na dnes prirediti dostojno slovesnost blagemu pesniku in narod¬ njaku, čegar pozemeljsko lupino pokriva uže 54 let hladna gruda na Miklavševskem poko- jišči, — Štefanu Modrinjaku, tega častnega trga zleženiku, da se pri njegovem rodišči okrepimo, segrejemo, vzplamenimo, navdušimo za naše narodne svetinje — čisto domoljubje in jekleno značajuost. Slovenska krajina med Muroj in Dravoj imenuje se ne samo od naših pisateljev, nego tudi od naobraženih nepristranskih Nemcev raj Štajerske, in jaz bi pristavil, Slo¬ venske zemlje, ker doline premrežene so mastnimi travniki in rodovitnimi njivami, bre- žuljki ovenčani na prisoj obilnim trsjem, a na osoj temnimi logovi, polje ponuja zlato pše¬ nično klasje, ravnine izlasti po Murskem polji brze, čile in visoke konjeve; ljudje so krasne in močne postave, prebrisane glave, mnogo mladeničev posvečujo roditelji višim naukom; govor je odbrano panonsko narečje, blizu Ci¬ rilovi in Metodovi pisavi; Slovenke prijetno prepevajo milimi in čarobno zvonečimi glasovi kakor angeli. „Tko nje slišao nije pčvat svet- svet-sveta, nežna ka ga razkoščeka onkraj svčta“ (St. V.-). Pokojni vladika sekovski, grof Attems, delivši poslednjič v tej rajskej okolici svetstvo potrde in jemavši slobo odtod razjo¬ kal se je bridko rekši: „tore moram ta lepi kraj, semenišče za graško bogosiovnico zgu¬ biti? 8 Za nas Slovence ima ta okolica vrednost še zato, ker ravno ta prijazni kraj lepe naše oeevine podaril nam je obilo dobrih in mar¬ ljivih pisateljev, kteri so pomagali naš sloven¬ ski jezik po knjigah in spisih na beli den spravljati, pravilnejše gojiti ter ljubezen in is¬ krenost do njega buditi med ljudstvom in ra¬ zumništvom. Na početku tega stoletja razvedrilo se je nekoliko nebo nad rodom slovenskim in cvetje pognalo polje duševno; mladezen zbrala se je v jeden tabor navdušena za to, kar je krasno, krepostno in narodu koristno; pojedinci delo¬ vali so tudi samostalne. Na Kranjskem, v po¬ krajini nam posestrirni, prikazal se je učenjak velikan, Jarnej Kopitar, rodom z Repenj pri Vodicah na Gorenjskem. Lani na 22. den me¬ seca avgusta obhajali so nacbraženi Slovenci, pa tudi prosti narod iz ondešnje okolice sto¬ letnico, spominajoči se jegovih velikih dušev¬ nih zdelkov in jegovih čudovitih znanosti; ta učenjaški velikan razkril je staroslovenske je¬ zikovne zaklade, iz kterih učeni slovanski svet zajimlje stalno podlogo na pravilni razvoj novejših slovanskih jezikov; Kopitar pokazal je po teh spomenikih lepoto, razvitost in pra¬ vilnost daynega golča slovanskega, kteri se je uže pred 1000 leti lehko meril z grščino in latinščino, a prekosil druge onda živoče go¬ vorne jezike po redkoj točnosti v skianji, spregi in besedji. Po njegovej zgodovinskej slovnici slovenskega jezika raznesel se je hrum obšir¬ nega čitanja in znanja Kopitarjevega; v tem delu kaže se naklonost jegova do slovenskega in poprek slovanskega naroda in jezika, vsaj v vvodu na strani XVII. te slovnice izdane v absolutističnej dobi piše: »Pomislite, kaj bi moglo bilo postati iz tega velikanskega naroda pri j e d n a k e m verstvu, j e d n a k e m pismenem jeziku in — zakaj tudi ne pod jednim jedinim glavarjem, recimo slovanskim Vladi- mirom :i . Kopitar pisal je za učene in više naobražene možake. — Z mičnimi pesnimi in naukom prednjačil je Valentin Vodnik, prvi pesnik korotanske grane, budil ves razplame¬ njen za lepo in redno razvitje domače besede, zgenol mej drugimi ondašnjo dobo z budnico: „ Ilirija *) oživljena' 1 Napoleon reče: Ilirija v stan’! Ustaja, izdiha: Kdo kliče na dan? *) Namesto »Ilirija" lehko čitaš: Slovenija. 3 - Na delavnost opomina slovenske rojake spevajoči: Sreča te išče, Um ti je dan, Našel jo boš, Ak’ nesi zaspan. Lenega čalca strgan rokav, Palca beraška, prazen bokav. Misel mu je rojila po možganih, ka Slo¬ venci od prastarih časov prebivajo v sedanjih naših seliščih, vsled česar speva: Od nekdaj prebiva tukaj moj rod, Kdo ve za druz’ga, naj pove od kod. Temu potrjujo imena gor, krajev, vod, recimo: Pohorje; Mura, Drava, Sava, te reke po slovenskih tleh tekoče in deroče imele so uže za davnih Rimljanov ta slovenska imena, je li jih imajo od Rimljanov, kteri slovaošeine niti poznali neso? V tem nas krepe znanstvene raziskave našega učenega starinoslovea Davo¬ rina. — Uže v Vodniku klila je pomisel na združenje slovenščine s hrvaščino, kar se je trudil kesneje pospešiti Stanko Vraz in več jegovih čestilcev. Jarnik (f 1844) učil in budil je zatirane Korošce s pesnim? in mno¬ gimi koristnimi spisi. Na Štajerskem obdela¬ vah so v onej dobi naše slovensko književno polje Primic, Narat,J a klin . . . Cvetko, bivši okrožni dekan v Ptuji in od 1848. leta v Ljutomeru, na glasu kot najboljši crkveni govornik slovenski, česar sem se sam pre¬ pričal. Ko je 1812 Schneller, profesor občne zgodovine na graškem vseučilišči odstopi!, po- pitan, kdo hi na njegovo mesto sel, odgovoril je: ne poznam za to stolico zmožnejšega na mestovalca, nego je g. Franc Cvetko, bogo¬ slovec četrtega leta na graškem semenišči, in ta je potem leto dni razkladal zgodovino; klanjal se je tudi Vili pevkinji. Najrodovitnejši pisatelj in deloma pesnik bil je slavnoznani župnik Anton Krem pij, kteri razve obilno druzih spisov slovi po knjigi: ,.Dogodivšine Štajerske zemlje*, s posebnim pogledom na Slovence. Tu očivestno kaže strašne kri¬ vice in bridke rane, ktere so Slovenci pre¬ trpeli od tujcev, pa tudi šiba naše sprednike, kedar so proti svojej koristi in slavi delali v prid sovražnikom. Na strani 25. graja po pra¬ vici Slovence zato, ka je Slovenec od nekda tak bedak, ka drugih proso brani, svoje pa daje vrabljem pozobati. S tem je rodoljubni Kremplj rekel, ka Slovenec nespametno dela, ako brani in se bori za tuje pravice, koristi in jezik, svoje pa v nemar pušča, zanemarja odbrano svojo slovensko besedo, za pravice svojega narodu pa malo skrbi, kukavico krmi, a lastne mladiče glad mori. Na strani 158. pripoveda. (po Jul. Caesar. IV. 418): „go- spoda (razumevaj neslovenska) je rekla, da kmetovje in prosti ljudje, po¬ sebno Slovenci, naj z junci seno jedo in ž njimi se ima delati kakor z osli 11 . Slovenci! ako je nemška gospoda naše slo¬ venske sprednike d ovala v vrsto navadne živine in še deloma nas dnes devlje, je li se je potle čuditi, če se je (1515. 1.) 80.000 Slovencev pri Brežicah zbralo in nad gospodsko zdignolo ? Cerovčana Stanka Vraza imamo za prvega pesnika na Malem Štajerji pisavšega v književnej hrvaščini. Jemu kot junaškemu borilcu za narodne pravice v besedi in pismu, kot vzoru iskrenega narodnjaka, kot slovitemu pesnik« in zastopniku jugoslovanskega zjedi- njenja v srbsko-hrvatskem pismenem jeziku priredili so lani na 8. den meseca septembra Hrvatje in Slovenci svečanost, kake še sloven¬ ska zemlja ne slavila. Živela vzajemnost jugo¬ slovanska ! Radomerščan dr. vitez Fr. Miklošič sveti se po izrednej učenosti, po premnogih knjigah, ktere je spisal, in po množini staro¬ slovenskih spomenikov, ktere je na svetlo spravil kot veličanstveni učenjak v slovanskem jezikoslovji; slovenska mati še mu ne poro¬ dila vrstnika. Čast jegovim ogromnim zna¬ nostim. Vrnimo se v začetje tega stoletja, ondi nahajamo mej drugimi erstvimi borilci našimi velečastnega g. Štefana Modrinjaka kot predstavnika slovanske pomisli na Slovenskem Štajerji; on je bil onda po Levoslavu Volkmeru prvi pesnik panonske graue kakor Vodnik in Jarnik panoge korotanske. 4 — Modrinjakov dom je Dravsko Središče, kder je beli svet ugledal dne 23. decembra 1774. leta na torišči sedanjega domovanja poštovanega župana Davorina Čulka. Tri raz¬ rede gimnazijske završi! je v svobodnem mestu Varaždinu, kamor še dendenešnji vzhodni Slo¬ venci pošiljajo v nauke svoje sinove, vsaj ondi in posebno v obširne! okolici živi črstva, krepka, jedrna in krasna kajkavščina, kterej se mladiči gladko privajajo kot čistej panon- skej slovenščini, ta kraj je itak spadal v kc- lotač Slovenskega kra 1 jevstva,*) kakor piše Andrej Jambrešič 1742. leta v svojem Latinsko-slovensko-nemško-magjarskem slovarji na strani 925., omejenega Dr a voj in Savo j. Ostale nauke z modroslovskimi in bo- goslovskimi vred dodelal je dnešnji slavljenec v Grsdci, kder so imeli slovenski vseučiliščniki skoro od začetka tekočega stoletja narodno ognjišče in vadnico za narodni jezik, ter se po takem primerno pripravljali na bodoče po¬ znanje mej svojci. Od 1801. do meseca oktobra. 1805. kaplanoval je. v sekovskej vlsdikovini na Slovenskem v bližini svojega rodišča, potem župnikova! pri sv. Tomaži do 1. maja 1814. leta, a odšle pri -sv. Miklavži, kder je dne 8. oktobra 1827. leta od kaplje udren naglo umrl. —■ Bil je srednje in močne postave in priličuo obilnega života; obraz mu javlja duho¬ vite poteze, čelo je visoko in lepo obokano, oči žive. ustnice malo napete, — krasna osoba. Poznavalci hvale ga kot človeka umnega, uče nega, blagega, veselega in postrežljivega, vest nega in delavnega gospodarja; spovedni posel našel ga je večkrat na njivi plužečega, ali pa v Kostanjevji kolje zdelavajočega. Uradnik popisavajoči pokojnikovo zaosta- lino, razčesnol je vsak spis, kder je videl slo¬ venske črke. ter skozi okno vrgel na smetišče in tako je večina Modrinjakovih spisov • in pesni bila uničena. — Slovenec! je 11 ti ne vzkipi krv vsled takega peklenskega, dela od strani pisača škricarja? Jegova dolžnost bi *) Drugo je bilo za one dobe Hrvatsko kra¬ ljestvo. Vidi Jambrešič str. 159 pod besedoj Croatia. bila vso najdeno ostavščino urediti, a ne po¬ končati svetlih uspehov mnogoletnih trudov zato, ker so kazali častno lice slovensko. Na¬ rod slovenski izreka opravičeni stud nad toliko gnjusnim činom. — Kolika sreča, ka je bratič jegov Lovro Modrinjak, — oča dr. Mo¬ drinjaka, vračnika v Mariboru, kteri nam je pokojnikov kip na porabo poklonil — neko¬ liko prvlje odnesel snopič pesni od svojega strica v Središče. In to so jedini pesniški ostanki, in v teh se zrcali in glati jegov zna¬ čaj, narava in rodoijubje. Razsodba o njih ne spada v slavnostni govor. Kadar počina narod se prebujati in za¬ vedati, pesniki z iskrenimi in navduševalnimi spevi igrajo prvo kolo, drameči in na delo budeči dremance in zaspance, primerjaj bud¬ nice: Hej Slovani; čuj junaški slave sin; Kde dom je moj; Naprej zastava slave . . . Tako je liže v davnej dobi 1813. leta narodni Modrinjak zložil pod naslovom: Atnieo Cvetkoni, žarko pesen, ktera je ozna¬ čevala ondašnje narodne razmere, netila pravo ljubezen do lepe slovenske domovine in do milega jezika slovenskega, a neugasljivi črt žarila proti zaničevalcem našega naroda, in za¬ tiralcem prekrasne besede slovenske. Modrinjak speva: Zadnji človek je na sveti, ki svoj rod za nič drži. Iz teh dveh vrstic iskri ognjena ljubezen do svojega roda, kteri govori Cirilom in Metodom posvečeni jezik slovenski, čegar prijazni zvek ugodno zvenči po vseh krajinah, koder dične Slovenke svoje vilinske glasove poklanjajo mičnim popevkam. Kde živi ta slovenski rod? Odgovarjam: v lepej ali raztrganej in razkosanej domovini slovenskej, namreč na Malem Štajerji nas je 460.000, in smo v menjšini proti nem škim Štajercem, zato pa tudi nič ne opravimo po svojih poslancih v deželnem zboru graškem in če bodemo je še 100 let tamo pošiljali, brez haska je, vsaj so ti nemški sosedje izrekli po svojem poslanci: mi vam Slovencem ničesar ne dovolimo, če so tudi vaši zahtevi pravični. Take nemške sosede imamo! 5 — Gradec je glavno mesto Štajerske vojvo¬ dine, in društvo rdečega križa nabilo je na kramne ogle oglase tudi v slovenskem jeziku, pa glej! strgali in zdrli so je Nemci s sten, zoleči, ka je Gradec nemško mesto, in ta do- godba je strašen hrup zegnala celo v mestnej zbornici proti nam Slovencem; dežela, tore tudi Slovenec, plačuje prilični donesek za gra¬ ško nemško gledališče, da se kuštrave gospače nemške ondi kakor pavi čepere, a Slovenec nema nikakšne koristi za svoje petice. Štajer¬ ski Nemci nas Slovence zaničuj o in črte, po- smehujo se nam ter nam krate vse tudi naj¬ naravnejše pravice, naj tore ostanejo za se, a mi damo jim slobo in hočemo se pridružiti so¬ rodnim bratom Slovencem na Kranjskem; — Slavič in jastreb nem ata v iste j kletki prostora. — Naši po krvi in golči bratje Sloveni bivajo onkraj Mure, pravimo jim Prekmurci ali ogrski Sloveni, na broj jih je 65.000, govore čisto pa krepko sloven ščino, ali magjarska mora preti posisati jim sok in mozeg slovenskega govora, posilno jim vrivavlje magjarščino v šole, samo da je po- čikoši in pohečari. Prekmurci so zelena svr- žica slovanske lipe, in spadajo po svojem je¬ ziku in slovstvu k nam Slovencem, k domovini slovenskej. NaKoroškem životari do 130.000 naših sorodnikov Slovencev pod žulečim nem¬ škim jarmom, brez narodnih in politiških pra¬ vic, brez slovenskih učilnic, še vladiko so do¬ bili, ki pre ne zna slovenski; koroški Slovenci so tudi bHalci razkrojene domovine slovenske, in spadajo v naročaj materi Sloveniji, --Go¬ riške Slovence, tržaške našince, sokolske bratove v kršnej Istri, poprek naše Pri¬ morce strupi laški živelj, in sicer dosle s pregledom nespametno postepajose vlade av¬ strijske, ktera je onod lahonstvo in švabstvo gojila, a slovenstvo dušila, kar se še dnes nč spremenilo. Kranjska na sredini svojih po- sestrim močenic še razmerno najmenje trpi od tujstva. Čvrsti in jaki Medjumurci in kajkavsko narečje govoreči Prekdravci in Preksotlavci tudi spadajo, kar je učenja- štvo dokazalo, v kolotač naše slovenščine. Vse te razkropljene deline, iznemši kajkavske Hr¬ vate, morajo se oklenoti svojega naravnega središča, — bele Ljubljane — bodoče prestolnice materi Sloveniji. Združeni se oja¬ čimo in okrepimo, duševni razvoj na narodnem stališči bode lehek, gospodarstveni napredek brz in uprava tonja. — Jeli pa je zjedinjenje razpršenih Slovencev možno pod dvoglavnim orlom avstrijske eesnrjevine? Odgovor temu pritrjuje iz naslednjih vzrokov: 1. Slovenci živijo v področji avstrijske oblasti*), in v cesarjevim se lehko menja uprava; vsaj 1867. leta razčesnoli so nam av¬ strijsko državo na dve plati tako, ka imamo dyojno drago ministerstvo, o čemur nč pri¬ mera v Evropi. Ta razdvoj donesel je s seboj mnogo jako nepovoljnih nasledkov, ter nam prezgoda v hladni grob vrgel našega vrlega Tomana v tujini. 2. Nadvojvoda Ivan, prijatelj nam zatira¬ nim Slovencem, razgovarjal se je z očoj Slo¬ vencev, dr. Bleivveisom, o našem združenji 1848, leta, in rekel, ka jegovo veličanstvo nema ničesar nasproti, ako se narod spo¬ razume. 3. Svetli cesar je o imenitnej priliki ra- čil povedati: „Avstrija je zahod pravici vseh jenih narodov 11 , in Avstrija bode Slovencem pravična, kedar jim uresniči zjedinjenje, dk narodno upravo, urede in učilnice. 4. Prestolni govor od dne 9. oktobra 1879 svečano zagotavlja vsem državljanom narodno ravnopravnost, in besedo Franca Jožefa spo¬ znavamo za posvečeno, to je v vsakem pogledu istinito. 5. Sedanji predsednik ministerstvu blago¬ volil je očitno v državnem zboru izreči, ka ne pusti ne Nemcev, ne Slovanov, kterim se mi prištevamo, na steno pritiskati, to je, ka se ne sme krivica delati ne Nemcem, ne Slovencem; dokler pa smo mi Slovenci razdeljeni pod raz¬ lične neslovenske uprave, strašno smo priti¬ skam na steno, kar se pravi, našemu jeziku in narodnosti gode se grozne krivice. *) Rezijani sezajo prek cesarj evinskega oboda. 6. § 19. državnih osnovnih zakonov, pod¬ pisan rokoj jegovega veličanstva, daja vsem avstrijskim narodom jednak narodne pravice, tedaj tudi nam Slovencem, vsaj ondi nč ni- kakše izjeme. 7. Slovenec plačuje silno velike dače, ktere so mestoma vzpet jako povečane, vsaj korico kruha si mora često Slovenec od lač¬ nih ust odtrgati, samo da se modrim knjiži¬ cam zadovoli; Slovenec daja redno, še prek odmerjenega števila, snažne hrabre in vselej verne junake na krvavo bojišče, da ondi kr¬ vave ne toliko na dobro svojih rojakov, koli¬ kor na korist drugim. Vse to vrši Slovenec držeči se gesla: na, pa daj. Zakaj pa bi pameten človek ali društvo to ¬ like daritve polagalo na oltar državi, ako jej zato morano samo strašno breme mrzkih krivic nositi ? Glede na te in še druge razloge imamo vso pravico od c. kr. vlade zahtevati, da se Slovenci zjedine v jedno pokrajino, in da jim se združenim da narodna uprava, kar je iskrena želja vsakega naobraženega in narodu prija; - nega domoljuba; le uresničenje te pomisli osreči Slovence. — Pomisel o zjedinjenji vseh Slovencev mora se naglašati v vseh zborih, kder tudi Slovenci zboruje; vseh naših časni¬ kov dolžnost je ta zahtev vedno ponavljati, v društvih mora biti na dnevnem redu, vsak prostak, vsaj vsak pastir, nekoliko pameten otrok bodi prešinen od te potrebnosti, delaj in govori na zjedinjenje vseh Slovencev. Domovina naša slovenska dozdeva se mi in v resnici je podobna črstvemu, pa ranami obsutemu telesu. Očevina naša hude rane do¬ biva v pisarnicah, kder se od strani uradnikov in sicer c. kraljevskih slovenščina navadno grdo lomi, kvari in pismeno ali ne rabi ali pa zlorabi; zvečine je celo odpravljena in tuje zijalo grozi se jo pogoltati in požreti; gla¬ varji in načelniki so skoro izjemno ljudje nam in našemu jeziku protivni, ne mareei in nebrineči se za istega točnost in pravilnost, obilne plače pa teknejo: pšeničak troše tujci in naši nasprot¬ niki v našej slovenskej domovini, a domačini še pogostoma pogrešajo zbadajočega ovsenjaka. 6 - Pogledimo v srednja učilišča, bodi si v gimnazije, realke ali učiteljišča, učni jezik je povsod neslovenski, v učiteljstvu prevladajo tujci ali nemškutareeki, slovenski sposobnjaki pa morajo deloma v dalnjej tujini službovati; ravnateljstva so nam redno tuja, povse pro- tivna, ali konči jako dvomljiva. Nijenega sred¬ njega učilišča nemarno slovenskega, še pod turskoj vlado neso nahajale se tako nepovoljne prikazni, kakor za nas Slovence v pravno- ustevnej državi. Slovenščina kot učni predmet ne more se nikakor popeti na častno pozorišče, da je ob¬ vezni predmet za vse učence po vseh učiliščih po Slovenskem, in vsled tega ljudje dovršivši srednja učilišča na Slovenskem po dognanih vseučiliščnib naukih dobivajo odlične službe pri nas, a neznajoči slovniški jezika postajajo nam redno kot nasprotniki, vsaj sovražniki, kar se ne bi godilo, da se slovenščina do jedra ' nauči od vseh učencev na Slovenskem, pohaja¬ jočih gimnazije, realke in učiteljišča, česar zagovor in izvršitev živo priporočamo sloven- ! skim poslancem. — Narodne učilnice neso niti ptič niti miš, nego šišmiš; vsaki nemškutarski nadzornik obrača stvar po svojem kopitu kljubu zakonom in točnim propjsom. V najpoznejših dnevih kvare nam sovražniki učiteljstvo z mi- j tami, samo da se od naroda odvrača in vsaka poštena značajnost gazi. Skvarjenost vlada. Volilni red nam je jako krivičen; za napredek v kmetovalstvu ne zgodi se skoro nič, akoprem kmetu razmerno nalagajo naj- | težja dafna bremena. Tako žalosten in še ža- | lostnejši je kip slovenske naše domovine, — bremena neznosljiva, a pravic nikakših! Pravi nam se, vsaj imate §.19. državnih osnovnih zakonov, — imamo ga, imamo, pa samo na papiru. za nas je do tega hipa mrtvo- rojenec, v kterem se nijedna žilica ne giblje, §. 19. je kakor vsa druga obetanja, a od sa¬ mih obetov še nikdor ne bil sit. Naši zahtevi so jako zmerni in trezni, mi zahtevamo samo to, kar drugi narodi uže dolgo in v polnej obilosti uživajo, namreč, da se uvede slo- | venščina kot narodov jezik v vse — r učilnice in urade na Slovenskem, in da se Slovenci združe pod jedno slovensko upravo. Do toga pa imamo vso pravico za toliko teška bremena, ktera so nam od države naložena. Na to posebno opozarjamo slovenske poslance, da nam to shode; hočemo je na vse kriplje podpirati po shodih, v društvih in na taborih; ako pa vlada ne bi se kazala voljna nam pravična biti, po¬ tem pa recite: srečno. Neprijeten je po takem naš položaj, — kaj smo čineči? Boriti se je trebe vsem zako¬ nitim orožjem; po marljivem čitanji nabirati si potrebnih znanosti; razplamenjati in nepre¬ nehoma iskriti ljubezen do svoje slovenske do¬ movine, posebno pa do lepega slovenskega jezika, kteri je duša narodu, zrcalo običajev, merilo uma, duše in narodnih lastnosti. Zna- čajnost je treba ostriti, -— kaj pa je značaj- nost? Značajnost je trdna in neupogljiva volja svoj kan kljubu različnim oviram in teškočam truditi se doseči, ako tudi moke in trpljenja nastope; in ako se na tak n&čn trudi, pribo¬ riti si pravice in blagostanje svojega naroda, imenuje se taka stalna srčnost narodna značajnost. Vzgledi: Naša slovanska apostola Ciril in Metod učila sta pred tisočoj leti pravoverstvo naše prednike v posvefenej staroslovenščini, in spe- vala daritev sv. meše v naščini, a nemški ne¬ voščljivi in lažnjivš škoije so nja v Rimu za¬ tožili, ka krivo veio učita in v nekem div¬ jaškem jeziku sv. meso prepevata. Zbog tega bila sta poklicana k svetemu oči na odgovor. Ciril poln srčnosti in dobre vesti govoril je v Rimu navzoči papeža Adrijana in pred velikim zborom glasovitih učenjakov tako: Pisano je: vsi jeziki imajo hvaliti gospoda, za¬ kaj na me mrzite zato, ka sveto vero slovenski učim in službo božjo slovenski opravljam? resnično ako bi slovenski narod bil latinski ali grški znal, jaz bi bil v teh jezikih govoril, ker pa nijenega teh ne razume, storil sem to, kar na meni grajate in mnogo ljudstva prido¬ bil za gospoda". Ves zbor je ostrmel nad temi resnimi besedami in Adrijan, prepričavši se o njunej pravovernosti, odobril je slovensko bo¬ goslužje, ter oba posvetil v škofa, june učence pa v duhovnike in dijakone, a nemški nevošč¬ ljivi škofje, črteči blagoglasno slovenščino, kot lažnjivi tožniki ostali so v črnej sramoti. Špartanka, mati treh sinov, v ktere je polagala ves svoj ponos in upanje, popita pri- tekšega v mesto vestnika: kaj dela naša voj¬ ska? kaj moji sinovi? Vestnik odgovoril je vzdehnovši: vsi trije so ubiti. Po takem je naša domovina zgubljena? Ne, ona je rešena, poslavlja se nad sovražniki. — Dovolj, rekla je Špartanka, pojdem. — Kamo? V molilnico hvale dajat bogovom. Glej moč ljubezni k do¬ movini: koga je prevladala? Materinsko srce! Ruska bila je na početku 17. stoletja v hudej pogibeli, sovražniki od zvunaj, prepiri in razdvoj doma; večina velikašev in boljarov privolila je pismeno, podvreči se neprijatelju, samo želja še je bila, dobiti privoljenje in pod¬ pis duhovnega glavarja Hermogena, očaka Moskovskega, in ta poprašan o svojem mnenji cdgovoril je, da zameta jihovo pitanje. Raz¬ divjani sovražniki grozili so mu se umoriti ga, on pa jim je rekel: vi morete ubiti moje telo, a moja duša nč v vaših rokah. — Oni raz¬ jarjeni trgajo ž njega zlato opravo, slačijo svetešnji obleč, nalagajo na njega verige in okove: on je samo obžaloval, ka mu je bil iz desnice vzet križ, kterim je blagoslavljal na¬ rod, da stoji veren za očevino. Vrgli so ga v globoko temnico: on je samo pomiloval, ka ne more v hramu božjem povzdigati pred naro¬ dom svojih rok k Vse višnje mu za srečo domo¬ vine. Trapili so ga gladom, močili žejo; pa niti težki l&nci, niti gosti mrak, niti glad, niti žeja neso mogli pripraviti ga k temu, da pri¬ voli v podjarmljenje svoje domovine; on umira in poslednji jegov vzdih je bil molitev za re¬ šitev očevine! Oj blagi Hermogen! vsa tvoja čast in oblast dubovna nč te na toliko po- vzdignola na nebesih ni na zemlji, kolikor tem¬ nica in lanci. Naglo razglasila se je vest o nj ege vej častnej smrti po mestih, vesnicah in po vsej domovini; vseh srca razplamenela so od srda in maščevalnosti (osvete): ljudstvo se je zdru- ženo vzdignolo in pregnalo sovražnika, ter tako po žrtvovalnem vzgledu očaka Hermogena osvo¬ bodilo domovino. V tem starčku vidite pravi vzor čiste ljubezni k očevini, bodi nam vedno na vzor tudi v najhujših nezgodah. Dnes o slavljenji poštovanega pesnika slovenskega, Štefana Modrinjaka, obečajmo skupno pod milim nebom sveto obljubo, da ostanemo, dokler bode duha v naših telesih, verni svojemu slovenskemu narodu in slovenskemu jeziku, da bodemo naščino povsod na Sloven¬ skem rabili in brez strahu zahtevali od vsake pisarnice, vsake učilnice, vsakega ureda, vsake gosposke na Slovenskem, da se ga poslužuje vsele za Slovenca v pismu in besedi; slovesno se zaverimo, da nikdor nas Slovencev v nem- škutarstvo ne zaleti; stari šemigavci pa se naj poprave in spokore, inače mahne po njih Modrinjakova batina; „Rjav kakti Judaš bodi, naj te pes za plotom je, med Slovence naj ne hodi, kdo prav Slovenec ne“. Vsak bodi pošten in iskren sin lepe naše domovine, čist slovenski narodnjak; vrle naše matere in zale dčerke vsekdar častne Slovenke. Živela lepa naša domovina, da je skoro zjedinjena in brez vsake rane! Slava našemu slovenskemu jeziku! da, kakor mu ustavni zakon dopušča, njegov glas ob¬ velja po vseh končinah in krajinah slovenske očevine. Živelo skupno Slovenstvo! živelo Slovanstvo! Posebni iztis iz »Slovenskega Naroda*. ,Narodna tiskarna" v Ljubljani. — Založil Božidar Baič.