O onih, ki niso kiicali... Bila je hči precej številne družine v prijazni slovenski vasici. Imela je skrbno vzgojo v domači hiši, poštcno in vzgledno je doraščala. Ker na mali domači ji ni bilo za vse dovolj dela, je morala v svet. Mati ji je poiskala dobro in zanesljivo službo v bližnjem mestu. Nekaj časa je živela tudi tam pametno, kakor prej doma. A pomalem jo je začelo vabiti in mikati življenje, kakor ga je žalibog po mestih toliko. Kmalu si je omislila obleko, ki ne priča ne o veliki pameti in ne o veliki notranji vrednosti onih, ki jo nosijo. Začela je poskušati zabave in vcselice jako dvomljive vrednosti, velikokrat \o je bilo videti v ravnotako dvomijivih družbah. Radi svojega lahkomišljcncga življenja ni mogla dobiti več poštene s!užbe, padala je globlje in globlj^. Nekega dne zelo zgodaj so jo pripeljali nezavcstno v bolnico. Pred neko gostilno, ki je bila na precej slabem glasu, jo je našel stražnik zastrupljeno. Pri sebi je imela še pismo, v katerem je svoii materi naznanila: »Grem v smrt rarli bolczni, ki sem si jo nakopala s svojim življeujem, in ker se čutim tako nesrečno, da mi ni več živeti.« Ni se zavedla več, čr^z nokaj ur je bilo končano v groznih niukah mlado življenje . . . Kaj ne, kako morn pretr^sti (Movefca tak dogodek, taka zgubljena duša, taka strta življenska sreča, tako uničeno inlado življenje? Žalibog, kolikokrat se doigravajo danes take žaloigre! Včasih so ravnotako žalostne in grozne, včasih malo manj, a vendar vedno žaloigre za razdejano dušo, z uničenim veseljem, z slrto življensko srečo za vedno. Vsi ti so oni nesrečni, ki niso klicali . . . Ko sc je dvigal silni vihar v njihovi duši, ko je rastla tema, ko je stegala smrt svojc roke, niso klicali: »Gospod, otmi naš, poginjamo!« Niso klicali, ker niso hoteli, ker se jim je zdela godba viharja in burje preveč mamljiva. A vedno je bilo usodno, da niso klicali. In inlado srcej ne pozabi! Tudi ti nosiš v svojih globinah skrite viharje, ki se včasih dvignejo, kakor se grozno vzvalovi včasih globoko morje. Gorje tistemu, ki tedaj nt kliče, ki si želi, da bi Gospod v tej uri spal, ki si želi, da bi Gospod v tej usodni uri bil daleč pročl Usoda takega je — razbita Iadja. Bil je zdrav, bister, podjeten fant. Izučil se je mizarstva in je začel čez nekaj let na lastno roko. Za ženo si je izbral pošteno, delavno, varčno dekle. Z ženino doto in s svojim prihrankom si je postavil lično hišico in kupil nekaj posestva. Zadovoljno in srečno je živel med svojo družino, kateri je posvetil vse svoje življenje. Prišla pa je nesrečna vojska, ki ga je odtrgala od mlade žene in ljubljenih treh otrok. Dolgo ni bilo o njom nič slišati, naposled se je vrnil iz ruskega ujetništva kot invalid s pohabljeno nogo in brez desne roke. Začelo se je težko življenje. Zaslužiti si s svojim rokodelslvom ni inogel nič. Malo posestvice. na katerem se je trudila žena noč in dan, ni moglo preživeti vseh. Vedno bolj je lezel v dolgove, nazadnje je prišla še velika nesreča pri živini. Po tej nesreči je hodil po biši kakor strt. Nič ni govoril, nič ni jedel, videlo se mu je, kako trpi, kako divja v njegovi duši. Črez nekaj dni so ga našli na podstrešju — obešenega. Siromak, ko bi bil v tem viharju, ki je divjal v njegovi duši, klical: Gospod, otmi nas, poginjamo, ali bi ne bil slišal tolažilne, bodrilne besede: Kaj ste boječi, maloverni, ali bi bil pač storil tako žalostni, tako usodni korak? Pa je bil eden tistih nesrečnih, ki ni klical, ker ni veroval, ali ker je pozabil, da je nad vsemi strašnimi viharji, ki v živlienju pribesnijo nad človeka, še vedno Eden, ki lahko naenkrat napravi veliko tišino . . . Ribiči na severo-zahodnem francoskem obrežju imajo posebno navado. Ne praznujejo praznika sv. Rešnjega Telesa na suhem, temveč zunaj na morju. Vsako leto določiio z žrebom ladio, na kateri se vrši lepa slovesnost. To ladjo krasno okin čajo in postavijo na njej oltar. Na Telovo se vsa župniia pelje na ladjah ven na morje, v sredi imajo ladjo z oltarjem. Na tej ladji opravi župnik sv. mašo in podeli štirikrat blagoslov z Najsvetejšim. In posebno vero imajo ti ribiči: Ladja, na kateri je bil Gospod, se ne more potopiti. Ladja, na kateri je bil Gospod, se ne more potopiti. Vsi moramo ven na morje življenja, na katerem tolikokrat diviajo viharji, viharji skušnjav, viharji bridkosli in težkih preizkušenj. Naj bo na naši ladji vedno Gospod, da mu lahko kličemo: Gospod, otmi nas, poginiamo, in tudi n?šn ladja se ne bo potopila.