Gustav Strniša:
Vsi svetniki.
Pozno, na, zimo prihajajo k nam Vsi svetniki.
glasno potrkajo na naš hram: >Mi smo smrti znanikil
Ali mislite še kdaj na clrage, ki so nmrli, ali ste jih pozabiii zdaj in naš praznik prezrli?«
»Nismo pozabili jih ne, saj sie nas opozoriii: kostanj je zrel. vetrovi ječe, zoonovi ze mrtvim so zazoonih!
Nismo pozabili jih ne, na grobe smo soečke prižgali, polno ialosti nam je srce, molili smo in se jokali.
Nocoj pa, ko bo stemnilo se. kot žioe bodo gomile, spominov nebroj bo oglasiio se, kot duše bi z rajnkimi govorile!«
41