RECENZIJA
Nancy Scheper-Hughes, Loiec Wacquanat (2004), Commodifying bodies. London: Sage
(druga izdaja). 199 strani.
Slavna antropologinja Nancy Scheper-Hughes z
ene najuglednejših univerz na svetu (Berkley) je
bila v zadnjih leti zaradi vsebine te knjige večkrat
deležna groženj, napadalnih anonimnih pisem in
»nedolžnih« izmikanj tistih, ki so udeleženi v tr-
ženje oziroma komodifikacijo teles po vsem svetu
- trgovine s telesnimi organi. Na prvi pogled se
zdi, da tendenca, da telo postaja lastnina in pred-
met, nima ničesar skupnega s socialnim delom.
V resnici gre za vprašanja etike, zdravja in bolezni,
za to, kdo definira telesno stanje kot bolezen ali
zdravje, za vprašanje slojevske pripadnosti in za
nove oblike izkoriščanja ljudi, svetovne neenakosti
in kolonizacije, ki se raztezajo na telo. Socialno
delo in medicina imata tudi brez tega številna
skupna presečišča, zlasti ko gre za hendikepirane
ljudi (osebe z gibalno, senzorno in/ali intelektual-
no oviro in duševnimi stiskami), za stare ljudi, ki
potrebujejo kontinuirano zdravstveno nego, in v
primerih, ko je ustrezna zdravstvena pomoč odvi-
sna od socialnega in simbolnega statusa posamez-
nika in posameznice in so zanjo značilna dvojna
merila (omejena pravica do zdravstvene pomoči
osebam brez formalnih državljanskih pravic, ne-
enako obravnavanje revnih ljudi ipd.).
Knjiga se ukvarja z razmeroma novimi temami
sodobnih neenakosti in izkoriščanja, tehnologije
kupovanja in prodaje človeških organov, ki vpliva
na nove definicije smrti (»možganska smrt«), V
preteklosti je bilo darovanje organov omejeno na
sorodnike, danes pa je zaradi vse boljše medicin-
ske tehnologije transplantacija organov industrija
z velikanskimi dobički. Svetovne bolnice so spre-
menile svojo strukturo od krvodajalskih prostorov
v prostore za »oddajanje« organov.
Knjiga je hkrati antropološka analiza in druž-
bena kritika. Nova trgovina s človeškimi organi
ohranja znana razmerja izkoriščanja in neenakosti
na globalni ravni. Največ organov prihaja iz naj-
manj razvitih delov sveta (Kitajska, vzhodna Evropa,
Indija, Afrika), najpogostejši donatorji so najrev-
nejši ljudje (v Braziliji je prodaja lastnih organov
zakonsko dovoljenja kot oblika družinske ekono-
mije), najpogostejše dajalke so tiste, ki z denarjem
za oči ali ledvice prehranjujejo svojo družino, v
etnično mešanih državah z velikimi neenakosti
med pripadniki belih in barvno mešanih manjšin
(npr. v Južni Afriki) pa so dajalke in dajalci pravi-
loma temne polti. V nekaterih državah je že zazna-
ti trend, da »izginjanje« otrok in prodaja otrok ni
le ekonomski fenomen za ustvarjanje delovne sile
(otroško spolno in drugo delo), temveč uporablja-
jo otroke, da pridejo do telesnih delov in organov,
ki se na trgu najbolje prodajajo (Albanija). Urbana
barakarska naselja in zakotne kmečke vasi so po-
stala pomembna jedra, iz katerih se napaja sve-
tovna transplantacijska industrija.
V popolnem nasprotju z opisanimi »dajalci«,
kjer gre očitno za obliko prisilne trgovine, trgovine
iz lakote, pa so sprejemalci organov najpogosteje
beli premožni moški v zahodnih državah. Čeprav
skoraj vse države nerazvitega sveta že imajo naj-
sodobnejše transplantacijske klinike za zahodne
uporabnike, največ operacij opravijo v ZDA.
Za socialno delo je pomembno, da te oblike
izkoriščanja spremlja in obsoja ter se zavzema za
enakost in ne za novo neenakost. Etika socialnega
dela temelji na samoodločanju posameznika in
posameznice in na svobodni izbiri. Socialno delo
se mora torej vprašati, kako uporabljati dosežke
medicine, da imajo od nje korist vsi ljudje in ne
samo nekateri, in kako uporabljati vrhunske
dosežke v običajnem življenju, da bo čimmanj zlo-
rab, ljudje pa bodo imeli pravico do samoodlo-
čanja in izbire.
Za socialno delo je knjiga posebno zanimiva
prav zaradi opisane naravnanosti. Poleg proniclji-
vih antropoloških analizah trgovine z organi po
različnih delih sveta odpira najrazličnejše etične
dileme ter obenem ne ponuja konzervativnih mo-
ralnih sklepov, temveč prav narobe išče možnosti,
kako uporabiti razvoj medicine v korist ljudi in
zmanjšati zlorabe. Eden od avtorjev na primer
dokazuje, da je prav zatiranje pravice do široke
139
RECENZIJA
izbire transplantacij (onstran sorodstvenih siste-
mov) in ne njeno priznavanje ustvarilo transplan-
tacijsko industrijo, ki temelji na zlorabljanju rev-
nih ljudi na račun premožnih. Lawrence Cohen
govori o »razvejani biopolitiki zatiranja«, ki jo
spodbuja zlasti krščanska retorika, ko poskuša
zaustaviti uporabo medicinskih dosežkov. Posle-
dica je tiha prodaja trupel, iz trupel izrezanih
organov, delov trupel, ki se prevažajo in prodajajo
po vsem svetu. V številnih državah so državni
organi in medicinske institucije, ki navzven pre-
povedujejo prodajo in nakupe organov, sami vklju-
čeni v donosno trgovino (v Indiji, na Kitajskem,
po vzhodni Evropi).
Knjiga na različne načine dokazuje, da na prvi
pogled »zgolj medicinska vprašanja« (na primer
določanje, kdaj je nastopila možganska smrt in
kakšne so posledice nadaljnjih strokovnih pose-
gov) še zdaleč ni zgolj to, temveč je temeljno poli-
tično vprašanje. V znanosti socialnega dela nekaj
podobnega ugotavljamo na vsem področju hen-
dikepa, kjer psihiatrično diagnosticiranje in kate-
gorizacija intelektualnih ovir še zdaleč nista zgolj
medicinska problema, temveč sta odvisna od
trenutne socialne, ekonomske in politične situacije
v skupnosti, od etičnih načel in družbenih vred-
not, od tradicije in zgodovinskega spomina.
Darja Zaviršek
140