KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 101 LJUBLJANSKE BOLNIŠNICE OB OSEMDESETLETNICI BOLNIŠNICE NA ZALOŠKI CESTI 2 LEOPOLD RIJAVEC Salus aegoti sprema lex. Da bi sledili temu geslu, da bi torej mogli zagotoviti ljub- ljanskim boinikom in tistim iz drugih regij zdravstveno varstvo in nego po izsledkih so- dobne medicinske znanosti, so se tisti, ki so odgovorni za zdravstveno službo, neugnano trudili več kot petdeset let. Ze takoj po prvi svetovni vojni so namreč ugotovili, da je pri- čelo v tedaj 33 let stari deželni bolnici občutno primanjkovati prostora. Zato lahko upamo, da bo njihovo nesebično prizadevanje inagra- jeno v letošnjem letu, ko bo dokončno do- grajen klinični center. To bo tudi najprimer- nejše darilo ob osemdesetletnem jubileju bolnišnice na Zaloški cesti 2. 18. oktobra 1895 so pisale Novice: »Slovesnim načinom otvorila se je 16. ok- tobra t. 1. ter ieročila svojemu namenu nova j deželna bolnica v Ljubljani, opremljena in ' oskrbljena z vsemi napravami, katere zah- i teva modema zdravniška veda. Vse, kar se : je pri sličnih zgradbah spoznalo kot dobro in praktično, zjedinilo se je tu v harmonično celoto in dežela Kranjska dobila je humani- 1 tarni zavod, na kateri sme po pravici biti ; ponosna.« Nema priča tega pomembnega dogodka je spominska plošča, ki pozabljena sameva med staro šaro na podstrešju upravne zgradbe kli- ničnih bolnic na Zaloški cesti 2. Od leta 1895 ; 102^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Samostan dlskalceatov na Ajdov- ščini do 1919 je krasila stopnišče ravnateljstva takratne deželne bolnišnice. Vzidali so jo, da bi tudi kasnejši rodovi vedeli, s čigavdmi sredstvi je bila zidana, pod katerim vladar- jem, kdo je izdelal načrte in kdo je vodil stavbna dela. Tako nam ta plošča pove, da so bolnišnico zidali od leta 1893 do 1895 (pri vsem napred- ku tehnike nam j|e to še danes lahko za zgled), da je takrat vladalo »njegovo apo- stolsko veličanstvo presvitli« cesar Franc Jo- žef I. in da je gradnjo investirala dežela Kranjska s pomočjo ljubljanskega mesta. Za bolnišnico v Vodmatu so se prebivalci ljubljanskih in okoliških občin zelo zamimali. Kako bi se tudi ne, saj. so zidali prvo ljubi Ijansko bolnišnico. Resnično prvo, kajti »meš- čanski špital«, ki je od začetka 14. stoletja pa do potresa 1895 stal na prostoru današnje Kresdje, in »cesarski špital«, čigar stavba še danes stoji na Vodnikovem trgu 5, sta bili ubožnici, »lazaret« v šempetrski vojašnici je bil nekakšna izolimica pred kužnimi bolezni- mi, stara civilna bolnišnica na Ajdovščini pa jie bila leta 1786 prezidana iz samostana bo- sonogih avguštincev, imenovanih diskalceati. Preden pa se bomo ustavili ob razmerah v bolnišniioi na Zaloški cesti 2, osvetlimo po- samezne zanimivejše strani iz zgodovine bol- nišnic, zlasti nekaterih ljubljanskih, in to od srednjega veka dalje, ko pri nas vsaj po ime- nu lahko prvič govorimo o zdravstvenih usta- novah te vrste. V glavnem so bUe bolnišnice v poznem starem in še v srednjem veku le karitativne ustanove, nekakšna mešanica gostišča, ubož- nice, najdenišnice in bolnišnice. Kakor drugod po Evropi so bile prvotno tudi v naših krajih na sedežih škofij tako imeno- vane diakonije (diakon — služabnik), ki so siromakom dajale hrano in obleko, med bo^ lezndjo pa tudi stanovanje. Vsaka diakonija jo imela ubožno blagajno — gazophylacium. Pozneje so jih nadomestile sirotišnice, ki so se vse do 18. stoletja imenovale hospitaii (iz lat. hospitium — prenočišče, gostoljubnosit) in po njih je prevzel svoje ime tudi naš meš- čanski špital. MEŠČANSKI ŠPITAL Na vogalu sedanjie Stritarjeve ulice in Ada- mič-Lundrovega nabrežja se je dvigala po- nosna stavba meščanskega špitala s cerkvijo, posvečeno sv. Elizabeti. Kdaj je bil špital ustanovljen in kdo ga je ustanovil, nj znano. Nekateri zgodovinarji navajajo kot ustanovi- telja ogrsko kraljico Elizabeto, hčer poljskega kralja Vladislava I. Lokieteka in ženo ogrske- ga kralja Karla Roberta Anžuvinca. Ko se je leta 1345 vračala iz Neaplja, je menda ravno v Ljubljani zvedela, da so 18. septembra ne- apeljski dvorjani zavratno umorili njenega sina Andreja, ki j|e bil poročen z Ivano, vnu- kinjo neapeljskega kralja. V njegov spomin naj bi torej kraljica Elizabeta v Ljubljani dala ustanoviti meščanski špital. Danes pa je ugotovljeno, da je bil ustanovljen že mno- go let prej, kajti špitalski oskrbnik je ome- njen med pričami že v listini z dne 22. julija 1326. Pripovedka, da je kraljica Elizabeta usta- novila meščanski špital, je verjetno nastala zaradi tega, ker j,e bila špitalska cerkev pos- večena sv. Elizabeti Turinški, hčerki ogrske- ga kralja Andreja II. Ta pa je živela nekako sto let pred kraljico Elizabeto, vdovo ogrske- ga kralja Karla Roberta. i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 103 Mati Elizabete Turinške je bila Gertruda Andechs-Meranska, sestra oglejskega patri- arha Bertolda V. Ta je tik pred smrtjo leta 1251 svoji nečakinji posvetil cerkev v Slo- venj Gradcu in povsod pospeševal njeno čaščenje. Zato je razumljivo, da so njej po- svetili tudi špitalsko cerkev v Ljubljani. Kot zanimivost bi tu omenili, da je büa špitalska cerkev od leta 1547 do 1600 sre- dišče protestantske dejavnosti v Ljubljani. V njiej so pridigali Primož Trubar, njegov sin FeMcijjan in Jurij Dalmatin. V tej cerkvi je bil med drugimi pokopan tudi kranjski ve- likaš Herbert Turjaški. Stavbo je že leta 1386 skoraj popolnoma uničil požar, toda Ljubljančani so kmalu se- zidali novo, še večjo in obsežnejšo od prej- šnjie. Spital je upravljal v imenu magistrata oskrbnik, ki so ga vsako leto volili enako slovesno kot župana ali pa sodnika. Sredstva za vzdrževanje je zavod črpal iz dohodkov številnih podložnih kmetij, ki so mu jih skupaj s tlačani poklanjali plemenita- ši. Pole;g podložnih kmetij je imel špittal tudi nekaj svojih hiš, ki so mu prinašale čedno najemnino, lepo pristavo, ki se jp raztezala na obeh straneh današnje Gosposvetske ceste in več travnikov v Šiški, na Friškovcu, na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavi- šča in pri šempetrski cerkvi. To so bila v glavnem volila in darila bogatih meščanov. Določeno dotacijo pa je špitalu vse do leta 1854 izplačevala tudi cesarska blagajna. Čeprav je bil špdtal prava graščinska gos- poska, ki se ni v svojih imovinskih razmerah prav nič razlikovala od drugih gosposk v deželi, pa svojim oskrbovalcem ni dajal ti- stega, kar bi jim moral. Zato so se večkrat pritožili in končno celo dosegli, da je prišla z Dunaja leta 1697 posebna komisija, ki je špital temeljito preiskala. Ugotovila je, da £0 oskrbovanci prejemali plesniv kruh, meso pa le dvakrat na leto. Predvsem so živeli ob redkem soku in v strahu pred šibo. Oprav- ljati so morali najtežja' dela, če pa so tožili, jih je oskrbnik prikrajšal pri že tako skrom- nih obrokih hrane. Kako neznosno je bilo stanje v bolnišnici, kaže tudi to, da so po- steljnino menjali in prali oskrbovancem le vsakega pol leta. Po končani preiskavi je komisija naročila magistratu, naj za špitalsko dejavnost izdela ustrezna pravila. Ta so bila dokončana šele leta 1718, torej več kot 20 let potem, ko je komisija začela s svojim delom. Z izdanimi pravili so se razmere v zavodu precej zbolj- šale. Iz takratnega jedilnega lista je razvidno, da so oskrbovanci vsako nedeljo in praznik imeli za kosilo juho, meso, prikuho, kruh in vino, za večerjo pa zabeljen sok iz soržične moke. Druge dni v tednu so jih v glavnem hranili z žganei, s kašo, sočivjem, z zeljem in repo, s sokom in močnikom. Ob velikih praznikih pa so imeli za priboljšek teletino in štručke iz bele moke. Meščanski špital j|e sprejemal oskrbovance vse do leta 1788. Naslednje leto je bila v tem poslopju osnovana porodnišnica in naj- denišnica, ki se je po francoski zasedbi Lju- bljane leta 1811 preselüa v civilno bolnišnico na Ajdovščino. Špitalsko poslopje je bilo kasneje preurejeno v stanovanja in lokale. Ob potresu leta 1895 pa je bilo tako poško- dovano, da so ga morali porušiti. CESARSKI SPITAL Ta zavod, ki je bil pod nadzorstvom cesar- ske vlade na Dunaju, je leta 1553 ustanovil cesar Ferdinand I. Vanj so sprejemali idrijske rudarje ter onemogle in obolele stare vojake. Bolnišnica je bila v takratnem avguštinskem samostanu pri sv. Jakobu, ki ga je cesar ku- pil obenem s 33 podložnimi kmetijiami. Leta 1597 se je špital preselil v frančiškanski sa- mostan, ki je stal na današnjem trgu za Vodnikovim spomenikom. Frančiškani so namreč v času protestantskih homatij pobeg- nili iz Ljubljane in tako je ostal samostan prazen. Ko pa je škof Hren pregnal protestan- MešCanski špital 104! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 te S Kranjskega, so se frančiškani leta 1612 zopet vrnili v svoj samostan, bolnišnica pa se je morala ponovno seliti. Takrat je cesarska vlada zanjo sezidala novo stavbo, ki še danes stoji na Vodnikovem trgu št. 5 (hiša ima nad vhodnimi vrati vzidano številko 297). Kot cesarska bolnišnica je obstajala do leta 1771, ko je cesarica Marijia Terezija izdala ukaz o združitvi vseh dobrodelnih ustanov v en sam zavod. Tako so se oskrbovanci ce- sarskega špitala morali preseliti v meščansko bolnišnico, ki so jo pred item primerno preu- redili. Izpraznjeno poslopje je vzel v najem škof Karel Kerberstein, v njem j|e imel šolo za cerkveno petje. Leta 1775 je zgradbo za- sedla tobačna uprava. V stari Jugoslaviji je imela v tej hiši svoje uradne prostore davč- na uprava. Danes so tam stanovanja in trgov- ski lokali. IZOLIRNICE Za varstvo meščanov pred kužnimi bolez- nimi je imela Ljubljana več izolimic. Eno takih zasledimo že leta 1280, ko j/O prvič omenjena »njiva pri gobavih«. Bila je zunaj mestnega jarka med Blatno vasjo, Mostami in Jezico. Hospital nemškega viteškega reda, ki je leta 1282 že deloval pred Nemškimi vrati (začetek današnje Rimske ceste), je po mnenju nekaterih zgodovinarjev sprej-emal tudi gobavce. Zaradi različnih nalezljivih bo- lezni, ki so jih v naše kraje zanesli Turki, je bila leta 1453 v bližini Rožnika ustanovljena bolnišnica! »za posebne bolnike«. V šempetr- ski vojašnici, kjer imata danes svoje prostore medicinska fakulteta in onkološki inštitut, je bil lazaret, ki ga je leta 1635 (po zgodovinar- ju Ivanu Vrhovniku) zgradil magistrat. Pred tem pa je na tem mestu stala stara hiša za gobavce. Lazaret je bil najprej namenjen le tistim, ki so zboleli za »razsajajočo kugo« (sifilis), potem pa so vanj sprejemali tudi druge bolnike. V »brezkužnih časih« je slu- žil tudi za ubožnico in zavetje beguncev. Kasneje pa so ga vedno bolj in bolj uporab- ljali V vojaške namene, dokler ni postal vo- jašnica v pravem pomenu besede. LJUBLJANSKI ZDRAVNIKI IN MEDICINSKE SOLE Koliko so ljubljanski meščani iskali zdrav- niško pomoč v špitalih in izolimicah, ni znano. Skoraj verjetno so se količkaj preskrbljeni, predvsem seveda bogati meščani, zdravili do^- ma, siromašne pa so pošiljali v bolnišnico. Ljubljana je imela dobre zdravnike, med njimi celo nekaj znamenitih. Do začetka 16. stoletja jih sicer še ne omenjajo, toda že leta 1515 najdemo v vicedomskem urbarju zabele- ženo ime zdravnika dr. Jakoba pl. Folterja, ki jie ordiniral »na Griču« (okolica sedanje nunske cerkve). Ta zdravnik ni zdravil samo Ljubljančanov, ampak je bil edini zdravnik za vso kranjsko deželo. Leta 1530 so kranjski deželni stanovi sprejeli v službo še dva zdravnika. Leta 1693 jo bila v Ljubljani ustanovljena »Academia operosorum«, ki iß imela med svojimi člani tudi 4 zdravnike; ti so po te- danjjih pravilih morali objavljati svoja medi- cinska dela. Tako je član akademije dr. Mar- ko Grbec (Gerbezius) s priimkom »Intentus« (prizadevni) napisal za tiste čase znameniti deli »Chronologiae medicae annus I., II., III., IV.« in »Gründliche Verthädigung der Lay- bacherischen Luft«. Dr. med. et phil. Grbec je bil rojen 24. ok- tobra 1658 v Šentvidu pri Stični, umrl pa jp 9. marca 1718 v Ljubljani. Bil je strokovno zelo izobražen. 2e leta 1688 je postal član cesarske akademije »Naturae curiosorum«, kasneje pa ga najdemo med ustanovitelji ljubljanskih operozov, ki jim je tudi pred- sedoval. Bil j|e znan bojevnik proti alkoho- lizmu in je v svojih spisih večkrat opozarjal zlasti na Rogaško Slatino ter s tem širil njen sloves. Sredi 18. stoletja je v cesarski bolnišnici predaval anatomijo profesor kirurgije Ja- kob-Filip Brecelj, ki je leta 1760 na seda- njem Gornjem trgu št. 4 ustanovil »Anatom- sko hišo«. Ko jp znameniti holandsfci zdravnik Ger- hard van Swieten (1700 do 1772) po dogovoru s cesarico Marijo Terezijo leta 1753 ustanovil v Ljubljani babiško šolo in ponavljalno šolo za kirurge, je v njej do leta 1774 učiteljeval magister Franc Klopstein. Potem je njegovo delo prevzel mag. anat. et. chir. Balthasar Hacquet de la Mote (1739 do 1815), znamenit prirodoslovec in etnograf. Po ustanovitvi me- dikokirurškega zavoda v Ljubljiani 1782 pa je na tej šoli poučeval anatomijo, botaniko, fi- ziologijo in kirurgijo. Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani se je izpopolnjeval iz leta v leto in v času Ili- rije dosegel celo stopnjo fakultete. Žal pa je bil po restavracij^ Avstrije degradiran na ra- ven liceja in leta 1848 ukinjen. Absolventi teh šol so dobili naslov patron kirurgije, medtem ko so tisti, ki so diplomirali na fa- kulteti, postali doktorji medicine, magistri kirurgije, porodništva itd. Omenimo naj še tri slovenske zdravnike, ki so proti koncu 18. stol. obogatili medicin- sko znanost s svojimi znanstvenimi deli. Ti so: dr. Janez Žagar, ki je napisal med drugim KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 105! Spominska plošča v upravnem po- slopju iz leta 1895 »Systema morborum symptomaticum«, dr. Anton Kastelic (rojen okrog leta 1769 v Za- gorju ob Savi, umrl v LjublJiani neznano kdaj) je ljudstvu odkril zdravilne učinke ter- malne vode v Dolenjskih Toplicah, svobodni magister porodniške umetnosti Anton Ma- kovic (rojen 1750 v Kostanjevici na Dolenj- skem, umrl verjetno v Ljubljiani 1807) pa je izdal knjigo o babištvu. Makovic je bil za- veden Slovenec, M ga je njegov svak Linhart uvedel v Zoisov krog. CIVILNA BOLNIŠNICA v obdobje, ko so se nekateri ljubljanski zdravniki že bolj ali manj uveljavili in smo imeli v Lj|Ubljani že medicinske šole, sodi tudi ustanovitev civ&lne bolnišnice v Ljubljani. Pomembno je, da se je za to ustanovitev posebno zavzemal cesar Jožef II, znan po mnogih naprednih reformah v svoji državi. Ko je leta 1784 obiskal Lj|Ubljano, se je za- nimal tudi za zdravstvene razmere prebi- valcev in tako zvedel, da mesto še nima bol- nišnice. Med sprehodom po ljubljanskih uli- cah je opazU številne samostanske objekte in ugotovil, da jih je na tako majhni površini vsekakor preveč in bi enega izmed njih brez škode lahko preuredili v bolnišnico. Najprej so nameravali za to adaptirati samostan oče- tov frančiškanov, ki je stal na današnjem Vodnikovem trgu. Kasneje pa so to namero opustili, češ da ta objekt ni primeren za bol- nike, ker ga je ob vsakem večjem deževju poplavljala Ljubljanica. Tako so po daljših razpravah določili za bolnišnico samostan dl- skalceatov na Ajdovščini, ki je imel primer- no urejene notranje prostore in lep vrt. Po- leg tega pa je sem vel s Kamniških planin svež in zdrav zrak; izbrali so torej prostor, ki je bil kot nalašč za bolnišnico. Ko so prejeli obvestilo, da je ljubljanska civilna in cerkvena gosposka 'izbrala poslop- je za bolnišnico, je cesar 19. junija 1786 pod- pisal odlok o ustanovitvi civilne bolnišnice v Ljubljani. Konec junija so samostan prevzeli usmiljeni bratje iz Trsta in ga z denarno po- močjo okrožnega urada (Kreisamt-Kresija) za silo preuredili v bolnišnico z 12 posteljami (3 za ženske, 9 za moške). Razumljivo je, da ta kapaciteta ni ustrezala potrebam. Zato je cesar Jožef II. leta 1788, ko je ponovno pri- šel v Ljubljano in si ogledal bolnišnico, od- redil, da morajo zakristijo in cerkev pre- urediti v bolniške sobe, na novo pa zgraditi tudi prostor za duševne bolnike. 2e nasled- nje leto so končali s prezidavo in dozidavo. Od tedaj naprej je bolnišnica redno spreje- mala bolnike in to najprej Ljubljančane, po- tem pa tudi druge. Med usmiljenimi brati, ki so 25 let vodili bolnišnico, je za njen uspešni razvoj pomem- ben Slovenec Matevž Gradišek (1776 do 1837), doma iz Gameljnov ob Savi. Po končanih medicinskih študijah v Pragi je kot prior s samostanskim imenom Faust upravljal bolni- šnico od leta 1806 do 1811, ko jo je prevzela francoska vojaška oblast. Priorja Fausta je kot zdravnika visoko ce- nila duhovščina, preprosto ljudstvo in tudi nekateri zdravniki, nekajj njegovih stanov- slcih tovarišev pa mu je očitalo šarlatanstvo in pripisovalo nekatere uspehe zdravljenja le njegovi izredni sugestivni moči. Kot ho- meopata ga je ošvrknil tudi pesnik Preše- ren, ki ga je spoznal pri svojem stricu Ja- kobu, zakristanu na Smami gori. Ko so Francozi po Napoleonovem porazu v Rusiji leta 1813 zapustili Ljubljano, je bol- nišnico na Ajdovščini prevzela mestna ob- čina, leta 1849 pa dežela KranjjSka. 106 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 Steviloi bolnikov, ki so bili potrebni hospi- talnega zdravljenja, se je večalo obenem z naraščanjem ljubljanskega prebivalstva. Ob- stoječi posteljni fond ni več mogel zadovolji- ti nastalih potreb. Kritično stanje so sicer zboljšali z ustreznimi adaptacijami, s prese- litvijo duševnih bolnikov v novo bolnišnico za duševne bolezni v Polje, ki je bila sloves- no odprta 3. januarja 1881, in z reorgani- zacijo nekaterih bolniških oddelkov. Vsi ti ukrepi pa so le začasno omilili pomanjkanje prostora. otroška bolnišnica Zasluga, da je Ljubljana dobila lastno otro- ško bolnišnico, gre vsekakor takratnemu mest- nemu fiziku in higieniku dr. Viljemu Kova- ču (1830 do 1888), ki se je i jjavnim oklicem (Novice so ga objavile dne 3. 5. 1865) obrnil na ljubljansko prebivalstvo, naj s prostovolj- nimi prispevki podpre akcijo za ustanovitev prepotrebne otroške bolnišnice v Ljubljani. Kmalu po tem pozivu je bil ustanovljen damski komite, čigar članice so obiskovale ljubljanske meščane in pobirale prostovolj- ne prispevke. 2e junija meseca 1865 je bil prvi občni zbor Društva za vzdrževanje otroške bolnišnice, ki se je na eni izmed na- slednjih sej odločilo za nakup stare hiše na Poljanah 54 (danes Dom upokojencev na Po- ljanski cesti 19). Po primerni adaptaciji je bila otroška bol- nišnica, ki so ji dali ime po cesarici Elizabe- ti, odprta 19. novembra 1865 in takoj izro- čena svojemu namenu, to je, brezplačnemu zdravljenju revnih ljubljanskih otrok. Ko pa j8 pričela deželna bolnišnica po ukinitvi naj- denišnice za plačilo pošiljati otroke v otroš- ko bolnišnico, je odbor s tem denarjem, z darilom Kranjske hranilnice in z izkupič- kom za prodano hišo na Poljanah 54 zgradil v Streliški ulici novembra 1889 novo otroško bolnišnico (danes mestna otroška bolnišnica). gradnja in otvoritev nove deželne bolnišnice Deželni zbor je leta 1888 dokončno spo- znal, da bolnišnica na Ajdovščini ni več kos svoji nalogi, da z večjimi adaptacijami iz- gublja tudi Svojo zunanjo podobo in je treba tako izmaličeno stavbo čimpreji odstraniti tu- di zaradi zunanjega videza mesta. Zato so razpisali natečaj za nakup primernega zem- ljišča, na katerem bi zgradili novo bolniš- nico. Med številnimi ponudbami se je posebna komisija pri deželnem zboru odločila za na- kup parcele viteza Gariboldija. Ta je ležala na severni strani železniške proge med glav- nim kolodvorom in sedanjo Titovo cesto. Ko pa so bili že vsi načrti izdelani in; bi mo- rali začeti z gradnjo prvih objektov, je pred- sednik finančnega odbora na sejji deželnega zbora dne 8. aprila 1892 prepričal navzoče odbornike, da naj bi zemljišče za Bežigra- dom uporabili za zidanje gluhonemnice ali zavoda za slepe, ker za bolnišnico nikakor ni primerno. Vlaki povzročajo prevelik hrup in napeljava kanalizacije do Ljubljanice je predraga. Seveda so odborniki po tem po- jasnilu mrzlično iskali primernejši prostor za novo bolnišnico in ga že naslednji mesec tu- di našli v Vodmatu med Lj,ubljanico in da- našnjo Zaloško cesto. Zemljišče, ki je bilo Barake na vrtu bolnišnice na Aj- dovščini po potresu kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 107 i Bolnišnica na Ajdovščini (nasproti sedanji Icavarnl Evropa) po po- tresu last ljubljanskega knezoškofa, je dežela Kranjska kupila in postala njegov lastnik 1. januarja 1893. Po načrtih, ki sta jih izdelala zagrebški ar- hitekt Kuno Weidmann in deželni inženir A. Klinar, je konzorcij, stavbnih mojstrov za- čel zidati novo bolnišnico ob koncu junija 1893. V pogodbi je bilo določeno, da mora biti gradnja končana leta 1895, notranja op- rema pa naslednje leto, tako da bi začeli sprejemati bolnike že 1. avgusta 1896. V noči od 14. na 15. april 1895 pa je po- tres tako poškodoval poslopje stare bolnišni- ce na Ajdovščini, da so morali bolnike pre- seliti na vrt bolnišnice pod vojaške šotore in v barake. Tak provizorij, bi lahko ostal na vrtu bolnišnice najdljp do jeseni, kajti brž ko bi nastopilo hladnejše vreme, bi bolniki) težko vzdržali v barakah. Zaradi tega so z grad- njo in opremo nove bolnišnice pohiteli, tako da je bilo v oktobru 1895 že vse pripravlje- no za premestitev bolnikov z Ajdovščine v novo vodmatsko bolnišnico. Slovesna otvoritev je bila 16. oktobra 1895 ob 10. uri. Udeležili so se je deželni glavar Oton Detela, deželni predsednik baron Hein, knezoškof dr. Jakob Missia, deželni odborni- ki, ljubljanski podžupan in vodmatski župan, zdravstveni referent deželne vlade, okrajni glavar, vodjia gradnje z zastopniki vseh pod- jetij, ki so sod0I0vala, ravnatelj, upravitelj in zdravniki deželne bolnišnice. Slavnostni govor je imel deželni glavar Detela. Po običajnem pozdravu navzočih cer- kvenih in posvetnih dostojanstvenikov je iz- razU svoje zadovoljstvo, da si je dežela Kra- njska srečno zgradila zavod, ki je vidno znamenje človekoljubja vNovice«, Ljubljana, 3. 5. 1865 in 18. 10. 1895. — 11. Pintar Ivan: Se- stavki v Slovenskem biografskem leksikonu, Lj. 1925—1952. — 12. Pintar Ivan: Mediko-kirurški zavod v Ljubljani, Ljubljana 1939. — 13. Radics P.: Zgodovina deželne civilne bolnice v Ljublja- ni, Ljubljana 1887. — 14. Razprave kranjskega deželnega zbora, (Verhandlungen des Kraini- schen Landtages) 1887—1912. — 15. Rijavec Leow pold: Ljubljanske bolnišnice 1786—1960, Ljublja- na 1960. — 16. Sldad za gradnjo bolnišnice v Ljubljani: Povzetek iz investicijskega programa nove bolnišnice v Ljubljani, november 1960. — 17. >>Slovenec«, Ljubljana la. 4., 16. in 17. 10. 1895. — iS. »Slovenski narod«, Ljubljana 16. 4. 1895. — 19 Vrhovec Ivan: Meščanski špital. Le- topis Slovenske matice 1898. str. 1—112. — 20. Vrhovnik Ivan: Med cerkvijo sv. Petra in Ljub- ljanico. Kronika slovenskih mest 111/1936, št. 4, str. 212—215.