Učitelji kot enoletni prostovoljci. Učiteljstvu se kaj rado predbaciva, posebno v političnem boju, da nismo akademicno izobraženi, da srao navadni kričači, ki smo^vsled svojih sijajnih uspehov morali zapustiti gimnazij ali pa realko ter se posvetiti učiteljskemu stanu itd. Da so pa to le oni vsakdanji kričači, ki s svojim pouličnem kričanjem hočejo dospeti na višjo stopinjo politične lestve, ni treba posebe povdarjati. Da pa smatrajo resni krogi učitelja, ki je dovršil z dobrim uspehora učiteljišče t. j., da ima učiteljsko zrelostno izpričevalo isto veljavo, kakor recimo giranazijsko ali realsko, ravno tako sposobnega za vsako delo — izvzete so tu le študije na univerzah, a tudi tu že poka led, vzgled bodi univerza v Jeni na Nemškem, seveda to pa iz jako tehtnih vzrokov, in ti so, ker bi potem šole po deželah samovale in to bi bilo izvestnim krogorn pač po volji — kakor gimnazijskega ali pa realčnega abiturijenta. Strogi vojaški krogi so to izprevideli že pred dobrimi desetimi leti, zakaj izdali so postaro, na podlagi katere imajo uciteljišniki ravno tako pristop do enoletnega vojaškega službovanja kakor abiturijenti giranazija ali realke. In oni isti učiteljski prijatelji (?) naj blagovolijo enkrat povprašati na pristojnem mestu, kedo je priljubljenejši pri višjih vojaških interesentih kot častnik, ali učiteljski ali gimnazijski oziroma realični abiturijent, dobili bodo odgovor, da ga ne bodo veseli. Toda žal, da se te tako težko pribojevane dobrote ne poslužujejo u č i t e 1 j i Š n ik i v isti meri, kakor bi se jo raorali — z ozirom na naš ugled — in kakor bi si jo lahko. Seveda kot uzrok ternu navajajo se najčešče pač ti-le razlogi: 1., da enoletniki rabijo celo leto za vojaštvo (nevštevši poznejših vaj), med tera ko navadni rezervisti rabijo le v vsem skupaj 14 do 24 tednov; 2., da je enoletnik, ako ne prebije povoljno častniške preskušnje, primoran potem služiti še eno leto ; kot učitelj - vojak pa vživa dobroto, služiti 13 oziroraa 24 dnij; 4., da se leto, ki se služi kot enoletnik, ne upošteva pri učit. službi; 5., da je biti ucitelj-vojak veliko prijetneje kakor enoletnik, ker učitelja-vojaka pri vajah uvrste navadno k takoimenovani učiteljski kompaniji, kjer se prav dobro imajo, in 6., da se veČina učiteljišnikov prestraši financijelne straui enoletnikov. Ti poraisleki so pa prav ničevi in iz -drena", pa iz sto let suhega, izviti, kar je pač lahko dokazati. Akoravno mora enoletni prostovolec služiti eno leto, vendar naj to ne plaši nikogar, da bi radi tega zavrgaval ono dobroto, ono pravico, k i ga stavi na isto stopinjo inteligencije kakorjovživatagimnazijski oziroma realični abiturijent; in vendar je nkrvava** dolžnost vsakega ueitelja, skrbeti za ugled svojega tako teptanega ugleda in s tem, da bi se vsi za vojaštvo sposobni učitelji posluževali te pravice, bi ugled učiteljstva hitro dosegel ono stopinjo, kakor jo uživa naprimer uradniški in to ne samo pri inteligenciji, še bolj pri priprostern kmetiškem ljudstvu, zakajtujevojaška suknja, posebno častniška — š e iz starodavnih tradicij sern — v posebnern čislu. In ali bi ne bila še posebna čast, služiti cesarja kot kadet, oziroraa častnik? Dalje se tudi ni treba strašiti skušnje, zakaj količkaj pridni in agilni učiteljišnik bode prestal z lahkoto to preskušnjo, seveda velja tu pravilo: učiti se! Vpoštevati se mora tudi to, da raora priprost vojak-uoitelj dovršiti tako inienovano »rekruten abrichtengo" najčešee v 2 letih in koliko učiteljev je uvrščenih k dežel. brambovcera, ki morajo potem služiti raesto 13 pa 28 dnij, a kot rezerviste se jih vtakne velikokrat v oni oddelek, ki obstoja največ iz raznih pastirjev, hlapcev ali pa rokodelcev, kojira pa načeluje potern tudi kak, te študije dovršivši korporal. In da se učitelj-vojak more posebno dobro počutiti v takej akompanija belli" pa ni treba zabilježiti. Kar se pa slednjič financijelnega vprašanja tiče, je pa to prava 8bagatela". Ako zaraore reven giranazijec, oziroina realec — ki je isto tako reven kakor večina učiteljišnikov, postati enoletni prostovolec na državne stroške, zakaj bi pa učiteljišniki tu delali izjemo. Ne, tako nvisoki" pa ne sraemo biti! In slednjič je treba tu vpoštevati glavno zadačo, glavno vprašanje. Uoitelju kot enoletnemu prostovoljcu je po dovršeni častniški preskušnji odprt cel svet, ni se mu potern treba boriti za svoj vsakdanji 8suhi kruhek", raoledovati od Poncija do Pilatuža za zvišanje dninarske plače, ne! Ko bi vsi učitelji-vojaki dosegli to častno mesto, bi nas pač raerodajni faktorji ne odganjali od polnih skled liki garjeve pse, temveč hitro bi nam spolnili naše zahteve — vsaj vidirao, kako radovoljno kirnajo in pritrkavajo naši poslanci, državni kakor tudi deželni, pa brez izjeme — vojaškemu ministru, kadar zahteva nekaj milijončkov zasvoje Mz veste o t r o č i č e". In na ta način se reši najkrajšim potom tako zapletena vrzel učiteljskega socijalnega vprašanja — o gmotnem položaju. Učitelj išniki, vpoštevajte te vrstice!