15
Lesena skleda. **)
Pravlica, Izročil je priletni oče svojimu sinu vse pohištvo in celo premoženje, de bi na stare dni brez skerbi v miru in pokoji živel. Ali zmotil se je sivi starčik! Nehvaležni sin, kakor se navadno po svetu godi, je dobrote stariga očeta s hudimi deli vračeval. Dokler je sivčik namreč še toliko moči imel, de je sina in sinaho (zetinjo) pri delu podpiral in jima pomagal, so se še nekakošno zasto-pili; ko je pa mož od dne do dne starši, in s starostjo slabši prihajal, sta ga jela mlajši dva pisano gledati, ter sta želela, de bi se ga skorej znebila. Sosebno težko sta ga tudi zravin sebe pri mizi gledala; gnjusilo se jima je, ker so starčku zavolj starosti vse redke jedila z žlice na mizo pljuskale; stare leta so mu namreč slabost prinesle, de so se mu roke tresle, — in kmalo je imel jediše ali mizo v kotu hiše za pečjo, kjer je samši jedila visiva!, ktere mu je nehvaležna sinaha v vegasti skledici pičle nosila. To je starimu očetu težko djalo , in marsiktero solzico je na skrivnim pretočil; ali vender ni ne godernjal, ne sinu nehvaležnosti očital; udal se je v božjo voljo in mirno je terpel tako naklučbo. Primeri se pa, de enkrat starčku o poldne skleda z rok uide, na tla pade in se ubije. Zetinja slišati ropot priteče in čepinje sterte sklede viditi po tleh ležati, jeze lica spremeni, se togoti, na vse gerlo vpije, in ozmerja stariga , namesti de bi sivi glavi in slabim rokam prizanesla. ;,Sčasama — pravi togotna — bo starec še vso posodo pobil, in denar ne pada z nebes, de bi vsaki dan iz nove sklede jedel", — potoži jezebleda krivico svojimu možu, in večerjo je starimu očetu že prinesla — v leseni skledi. — V serce je to siviga moža zabolelo; na glas se je začel jokati ter je sinu nehvaležnost očital. „Sin!— je djal — sin! ali tako vračuješ starimu očetu dobrote, ki sim jih s toliko trudam za te pridobil? Je to zahvala ljubezni moje do tebe? Se ti ne smilijo svojiga stariga očeta sivi lasje, pleša glava, vele lica, suhe roke? Si mar pozabil, kako je Bog v četerti zapovedi otroke, ki svoje starše ne spoštujejo, ojstro kaznovati obljubil? Sin, sin!" —Ali vse to svarjenje terdo-
*") Pncijoco pravlico podamo po obljubi bravcam iz dnevopisa Valjavcoviga, kteriga so nam gosp. profesor Martinak prebirati dali. Z velikim veseljem smo ga dvakrat prebrali io v njem toliko Iepiga našli, de želimo, de bi gosp. Martinak od svojih učencov vec tacih dnevopisov dobivali. Častiti gosp. Martinak imajo namreč posnemanja vredno na-ya(», de svojim ucencam po dokončani peti šoli o velicih šolskih praznikih dnevnik pisati ukažejo, naj si bodi v latinskim, nemškim ali slovenskim jeziku, v prozi ali v pesmih, kakor kdo hoče in more,                   Vredništvo.
serčniga sinu ni ganilo, ni porajtal očetovih solz, ni se usmilil sive glave svojiga očeta — v samšnim kotu izbe je tudi zanaprej dobival sivčik v leseni skledi svoje pičle, na pol neslane jedila. — Kar se enkrat nakloni, de je nehvaležni sin svojiga otroka, dete kakih osem let staro, vprašal: kaj de, igrajoč s treskami in diljcami, misli narediti, in de je dete odgovorilo: ;?kaj druziga, ko majhno koritice, iz kteriga hočem vam, ata! ko bote tako stari,   kakor  so moj stari  oče tamkej za pečjo (a
perstam na-nj pokazaje) jesti dajati".-------Te besedice
so serce' nehvaležnika tako presunile, de je svojo nehvaležnost spoznal, se milo zjokal in stariga očeta kleče za zamero in za odpušanje prosil. Odšle je starčik noter do smerti pri eni mizi s sinam in sinaho vred jedel in lesene sklede ni bilo več viditi.           m. Valjavec.