219 ALBIN IGLIČAR doktor pravnih znanosti zaslužni profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Pravno zavezujoča moč zakona v treh obdobjih novejše pravne zgodovine Slovenije Pregledni znanstveni članek UDK 340.132(497.4)(091) 1. Nastanek zakona Za pravni sistem in pravno državo je pomembno, kdaj zakon nastane – postane eksistenten – in kdaj pridobi zavezujočo pravno moč. Na doktrinarno in praktično vprašanje, kdaj nastane in kdaj pridobi zavezujočo pravno moč, v zadnjih treh obdobjih slovenske pravne zgodovine (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija, FLRJ oziroma SFRJ, Repu- blika Slovenija) ni bilo enako odgovorjeno. Različnim razlagam so botrovale tako politično- -socialne okoliščine kot terminološke odločitve. Sicer je ves čas nesporno, da zakon nastane po končanem zakonodajnem postopku in njegovi razglasitvi ter po objavi zakona v uradnem listu, različno pa je bil v različnih obdobjih poimenovan trenutek nastanka zakona. Po končanem zakonodajnem postopku v parlamentu namreč zakon še ne nastane. Prvi na- daljnji pogoj za nastanek zakona je njegova razglasitev, drugi pogoj pa je njegova objava v uradnem glasilu. Zato je Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up-328/01 z dne 16. oktobra 2001 vzpostavilo pojem zakonodajnega postopka v širšem smislu, ki tako poleg postopka sprejemanja zakona v Državnem zboru zajema tudi akt razglasitve in objave zakona. Razglasitev zakona je sicer izrazit zgodovinski ostanek razmer v predmoderni družbi, ko je državnemu poglavarju šla pravica dajati zakone podanikom (absolutna monarhija) oziroma je kot sozakonodajalec podeljeval sankcijo zakonu, ki ga je sprejel parlament (ustavna mo- narhija). Šele v moderni državi republikanske oblike se je uveljavila vrednota, da zakone dokončno sprejema izvoljeno predstavniško telo oziroma parlament. Vendar se je ob tem v številnih republikah ohranila pristojnost predsednika države, da razglaša zakone, pogosto v povezavi z njegovo pravico vlaganja veta na zakon, ki ga je sprejelo predstavniško telo. Čeprav v slovenski ureditvi uvodni akt k zakonu, s katerim šef države sporoči državljanom, da je bil v ustavno predvidenem organu in po predvidenem postopku sprejet nov zakon, ni 220 VI. Nomotehnika določen v ustavi ali kakšnem zakonu, se je v dosedanji praksi uveljavil kot ukaz o razglasitvi zakona. Razglasitev ali promulgacija zakona je danes v Sloveniji akt ritualne narave. Po Ustavi RS je razglasitev zakona formalna pristojnost, saj na usodo zakona predsednik države nima vpliva. Pravzaprav ima za razglasitev na voljo samo en dan, saj mora počakati sedem dni, če bi morda Državni svet na zakon vložil veto. Če ta tega ne stori, mora predsednik države osmi dan po spre- jetju zakona v Državnem zboru zakon razglasiti. Ob tem je razglasitev zakona v teoriji večinsko razumljena kot predsednikova dolžnost,1 ki naj bi izhajala iz 107. člena Ustave RS (»Predsednik republike […] razglaša zakone«), čeprav najdemo tudi drugačna stališča.2 Slovenski predsednik države nima na voljo veta, da bi zahteval, naj zakonodajalec o zakonu še enkrat odloča (suspen- zivni veto), ali da bi začel postopek za presojo ustavnosti zakona pred ustavnim sodiščem (ustav- ni veto). Z razglasitvijo (promulgacijo) predsednik zgolj ugotovi, da je zakon nastal.3 V tem smislu je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločitvi U-I-104/01-17 z dne 14. junija 2001 zapisalo, »da sta razglasitev in objava zakona pravno relevantni dejanji, ki sle- dita sprejemu zakona in sta nujni pogoj za uveljavitev zakona […]. Promulgacija je akt, s ka- terim se ugotavlja, da je zakon s sodelovanjem vseh po ustavi določenih udeležencev nastal; gre za ugotovitev, da je zakon sprejel po predpisanem postopku pristojni subjekt, da je zakon res nastal in da obstoji. Objava (publikacija) pa je dejanje, s katerim postane zakon navzven spoznaven in je kot pogoj za uveljavitev zakona potrebna zato, da imajo naslovljenci zakona možnost seznaniti se z zakonom in njegovo vsebino, preden dobi obvezno moč in jih zavezuje.« Zakon torej dobi svojo eksistenco oziroma nastane, ko je razglašen in objavljen v ustavno predvidenem uradnem glasilu. Z objavo zakona je zakonodajni postopek končan. V razglaše- nem in objavljenem zakonu ni mogoče več ničesar spreminjati, pravni predpis je nastal. Zakon je postal del pravnega reda, tako da od te točke naprej prevladujoča klasična teorija uporablja pojem začetek veljavnosti.4 2. »Veljavnost« in »obvezna moč« zakona v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji Po razlaganju tradicionalne oziroma starejše teorije, torej z razglasitvijo in objavo, zakon do- bi tudi veljavnost, ne pa še obvezujoče pravne moči (drugi odstavek 80. člena Vidovdanske 1 Pitamic, str. 253; Grad in dr., str. 568. 2 Zagorc, str. 463; Kerševan, str. 359; Olaj, str. 27. 3 Na primer odločba Ustavnega sodišča U-I-104/01: »Promulgacija je akt, s katerim se ugotavlja […], da je zakon res nastal in da obstoji.« 4 Nem. Geltungsbeginn, prim. Vonkilch, str. 36. Albin Igličar Pravno zavezujoča moč zakona v treh obdobjih novejše pravne zgodovine Slovenije 221 ustave).5 Ta nastopi šele s potekom vakacijske dobe. Takrat zakon dobi obvezno pravno moč, začne vezati pravne subjekte in so izpolnjeni pogoji za njegovo uporabo v praksi. V tem smislu sta Vidovdanska ustava (1921)6 in Ustava Kraljevine Jugoslavije (1931)7 upo- rabljali pravno frazo »zakon dobija obaveznu snagu«, kar je bilo v slovenski različici teh ustav zapisano kot »zakon dobi obvezno moč«. To se sklada tudi z nemško sintagmo »in Kraft treten – Das Gesetz tritt in Kraft«8 ali angleško »to come into force«. V obdobju kraljevine je teorija trenutek nastanka zakona poimenovala veljavnost zakona. V tem smislu je prof. dr. Kušej zapisal, da »je treba ločiti pojem veljave eksistence pravnega pravila od pojma njegove učinkovitosti, obvezne moči. Veljava se računa po dnevu razglasitve pravnega pravila, obvezna moč po posebno določenem dnevu […], ki pa v primeru vakacijske dobe nastopi šele z dnem njenega poteka.«9 S trenutkom nastanka (sprejetje v parlamentu, razglasitev in objava) oziroma veljavnosti zakona torej tudi šele začne teči vakacijski rok. Po poteku tega roka pa postane zakon pravno zavezujoč za vse pravne subjekte. V moderni državi in po ustaljenem pojmovanju pravne teorije je torej predviden še čas, ki mo- ra preteči od objave predpisa do trenutka, ko predpis dobi obvezno pravno moč, tj. vakacijski rok (vacatio legis). Obdobje je namenjeno temu, da se pravni naslovljenci seznanijo z vsebino novega predpisa, upravni organi pa v tem času sprejmejo morebitne podzakonske splošne akte, ki so potrebni za izvajanje predpisa v praksi, in izpeljejo druge organizacijske priprave v zvezi z novo pravno ureditvijo.10 Zato je tudi Pitamic v svoji Državi iz leta 1927 zapisal: »Ker pa ni mogoče, da se vsi seznanijo z vsebino zakona že v trenutku njegove razglasitve ali publikacije ali obnarodovanja (t. j. da- janje narodu na znanje), je navadno določen še rok po razglasitvi, ki mora preteči, da postane zakon splošno obvezen (vacatio legis).«11 Torej po poteku vakacijskega roka postane zakon 5 Prim. Kušej, str. 123: »Zakon kot izraz državne volje torej velja, čim je pravilno razglašen in od te veljave je treba strogo ločiti njegovo učinkovanje, njegovo obvezno moč, t. j. uporabljanje državne oblasti po njegovih predpisih.« 6 Drugi odstavek 80. člena. 7 66. člen: »[…] Zakon dobi obvezno moč 15 dni po razglasitvi v Službenih novinah […].« 8 Npr. drugi odstavek §  82 Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (1949): »Jedes Gesetz und jede Rechtverordnung soll den Tag des Inkrafttretens bestimmen.« 9 Prim. Kušej, str. 123: »Zakon kot izraz državne volje torej velja, čim je pravilno razglašen in od te veljave je treba strogo ločiti njegovo učinkovanje, njegovo obvezno moč, t. j. uporabljanje državne oblasti po njegovih predpisih.« 10 Enako opredeljuje smisel in namen vakacijskega roka na primer Pavčnik, str. 206: »V tem roku […], dolžnost pristojnih upravnih organov pa je, izdati ustrezne izvedbene predpise in opraviti druga organizacijska dela in priprave, ki so potrebni za to, da je splošni pravni akt mogoče udejanjati.« 11 Pitamic, str. 253. 222 VI. Nomotehnika splošno obvezen, prej pa je (samo) veljaven. Ta veljavnost, pravi Pitamic, »se kaže v tem, da so zakonodavni organi […] po takem zakonu vezani«.12 Veljavni zakon razen državnih organov še ne zavezuje drugih naslovljencev pri vedenju in ravnanju oziroma pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti. Za vse pravne subjekte dobi zakon pravno obvezno moč oziroma postane zakon pravno zavezujoč s potekom vakacijske dobe. Od tedaj dalje velja tudi domneva,13 da se je vsakdo lahko seznanil s sprejetimi zakoni, tako da se na njihovo nepoznavanje nihče ne more sklicevati oziroma nepoznavanje zakona nikogar ne opravičuje v primeru kršitev zakona.14 Razhajanje med »pravom v knjigah« (law in books) ter »pravom v življenju« (law in life) je potem samo še posledica ekonomskih, socialnih in kulturnih pogojev ter okoliščin, ki povzročajo razlike med normo in dejanskim ravnanjem ljudi in njihovih organizacij pri dejanskem uporabljanju zakona. 3. V FLRJ in SFRJ »obvezna moč« namesto »veljavnost« – ena beseda za dva pojma Po drugi svetovni vojni je srbohrvaški izraz zakon stupa na snagu15 nespremenjeno uporabljen v srbohrvaškem besedilu zvezne ustave. V slovenski različici Ustave Federativne ljudske re- publike Jugoslavije (1946) pa ni bila uporabljena dotakratna tradicionalna fraza zakon dobi obvezno moč, temveč je bila ta vsebina ubesedena kot zakon dobi veljavo.16 Tudi v nadaljnjih jugoslovanskih ustavah iz let 1963 in 1974 je v srbohrvaškem besedilu vedno uporabljena sintagma stupaju na snagu, slovensko besedilo pa za to vsebino uporabi izraz začnejo veljati. Ta slovenska formulacija je bila nato uporabljena tudi v vseh ustavah Slovenije kot federalne enote Jugoslavije.17 Izraz veljavnost je torej v slovenščini dobil drugačen pomen, kot ga je imel prvotno. V prejš- njem obdobju je bil ta izraz vezan na trenutek nastanka zakona (sprejetje, razglasitev in ob- 12 Prav tam, str. 252. 13 Pravzaprav gre za fikcijo. 14 Izrek rimskega prava Ignorantia iuris nocet ali tudi Ignorantia legis nominem exusat, z dopustno izjemo pravne zmote v kazenskem pravu, kot je določena na primer v prvem odstavku 31. člena Kazenskega zakonika (KZ-1 UPB2, Uradni list RS, št. 50/12, 54/15, 6/16, 38/16, 27/17): »Storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv.« 15 Ustava FNRJ (1946), 66. člen: »Zakon stupa na snagu osmog dana po objavljivanju u Službenom listu FNRJ, ako samim zakonom nije drukčije određeno.« 16 Ustava FLRJ (1946), 66. člen: »Zakon dobi veljavo osmi dan po objavi v Uradnem listu FLRJ, če v samem zakonu ni drugače določeno.« 17 Npr. Ustava LR Slovenije (1947), 62. člen: » Zakon dobi veljavo osmi dan po objavi v Uradnem listu LRS, če v samem zakonu ni drugače določeno.« Albin Igličar Pravno zavezujoča moč zakona v treh obdobjih novejše pravne zgodovine Slovenije 223 java), zdaj pa označuje trenutek, ko zakon dobi zavezujočo pravno moč. Nanaša se torej na čas po poteku vakacijskega roka. Posebno poimenovanje za trenutek nastanka zakona je zato izginilo oziroma je bilo izgubljeno s prevodom. Če smo torej za nastanek zakona prej imeli izraz »zakon začne veljati«, za začetek njegove zavezujoče pravne moči pa izraz »zakon dobi obvezno moč« (torej dve besedni oznaki za dve časovni točki), ima zdaj slovenščina za različni časovni točki oziroma različna trenutka samo en izraz, namreč »zakon začne veljati«. Torej je bila ista besedna zveza uporabljena za različna dejanska dogodka. To pa je osiromašilo (pravno) izrazoslovje in zmanjšalo jasnost pravne terminologije. To se morda ne bi zgodilo, če bi že pri zvezni jugoslovanski ustavi iz leta 1946 obstajala ko- misija, sestavljena iz jezikoslovcev in pravnikov ter politikov (članov zakonodajnega telesa), kakor je bila potem oblikovana po Ustavi SFRJ leta 1963. Prevajanje pravnih besedil je izredno občutljivo. Poteka lahko znotraj istega pravnega sistema v primeru večnacionalnih političnih povezav ali med različnimi pravnimi sistemi. Pri tem kaže slediti usmeritvi, »da bi prevajalec poleg odličnega znanja obeh jezikov (tistega, iz kate- rega prevaja, in tistega, v katerega prevaja) poznal vsaj osnove pravnega področja, na katerega se prevod nanaša«.18 Zato je tesno sodelovanje med prevajalci in pravniki pri opredeljevanju pravnih izrazov več kot nujno. Terminološki dogovori, ki jih večinsko priznava stroka, mo- rajo biti prevajalcem osnovno vodilo njihovega dela. Na to opozarja tudi naslednje stališče: »Nevarnost, ki obstaja, če pravna besedila prevajajo nepravniki, je, da pri oblikovanju termina ni izhodišče prepoznavanje pojma, ki mu sledi poimenovanje, ampak je poimenovanje samo prevod tujejezičnega termina.«19 Ob tem kaže upoštevati še pomen jezika za narodovo samo- bitnost in njegovo kulturo.20 Za prevod pravnega besedila je torej ob znanju jezikov nujno tudi pravno znanje, da ne pride v pravnih dokumentih do nejasnosti in netočnosti. 4. »Veljavnost« in »uporaba« zakona v Republiki Sloveniji Navedeno izenačevanje pravno zavezujoče moči zakona z veljavnostjo se nadaljuje v Ustavi Republike Slovenije (1991). To zlitje dveh vsebin v en pojem ni bilo problematično, dokler se ni v slovenski zakonodajni praksi ob določbi, kdaj zakon začne veljati, pojavila pravna fraza »Ta zakon se začne uporabljati«. Očitno življenje vse bolj zahteva vrnitev posebnega termina 18 Jakulin, str. 209. 19 Fajfar, str. 305. 20 Npr. stališče, da je jezik »temeljna povezava med pravom in družbo in najbolj viden odraz pravne kulture«, Kranjc, str. 342. 224 VI. Nomotehnika oziroma poimenovanja trenutka, ko zakon nastane, in za poimenovanje trenutka, ko dobi zavezujočo pravno moč za vse pravne subjekte. Zadrego, ki nastane, ker nam tudi zdaj v Republiki Sloveniji izraz veljavnost zakona pomeni tako njegov nastanek kakor začetek njegove zavezujoče pravne moči,21 rešuje zakonodajna praksa na primer s končno določbo: »Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Urad- nem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi.«22 Ob taki formulaciji torej zakona, ki velja, ne uporabljamo, uporabljamo pa zakon, ki ne velja več, saj ga je prejšnji zakon s posebno določbo razveljavil.23 To pravzaprav pomeni, da se fraza »zakon se začne uporabljati« izkoristi za nekdanjo formu- lacijo »zakon dobi obvezno moč«, ki je bila izgubljena z neustreznim prevodom v slovenščino. Razlikovanje med začetkom veljave po ustavno razumljeni formulaciji24 in začetkom uporabe zakona sicer odsvetujejo tako Resolucija o normativni dejavnosti (2009)25 kot Nomotehnične smernice,26 toda objektivni tokovi zakonodajnih procesov vse bolj potekajo v to smer. Navedena zakonodajna praksa v pravni sistem vnaša zmedo. Pravni sistem bi moral delovati kot homeostatski družbeni mehanizem, ki zagotavlja jasnost in nedvoumnost pri vzpostav- ljanju družbenih odnosov ter predvidljivost in preglednost v delovanju državnih institucij. Zakonodajno delovanje naj bi bilo pri dopolnjevanju pravnega sistema utemeljeno z racional- nostjo, legitimnostjo in koherentnostjo.27 Koherentnost narekuje notranjo skladnost splošne- ga pravnega akta in tudi skladnost pravnih aktov med seboj. Zakonodajalec mora upoštevati pravni sistem kot celoto in slediti načelom skladnosti ter zagotavljati jasen pomen in smisel pravnih institutov.28 V družbenem življenju uporabljajo naslovljenci (adresati) zakon v pravnih razmerjih pri skle- panju pravnih poslov in pri številnih drugih vidikih svojega vedenja in ravnanja, prav tako sodišča in drugi državni organi pri svojem delu. Seveda lahko ti subjekti uporabljajo le veljav- ne zakone. Po drugi strani pa ni prav, da pravni subjekti veljavnih zakonov ne bi uporabljali. 21 Prim. Pravni terminološki slovar, str. 383: »veljavnost zakona – dejstvo, da ima zakon pravno zavezujočo moč«. 22 Člen 112 Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), Uradni list RS, št. 23/17. 23 Prvi odstavek 11. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), Uradni list RS, št. 23/17. 24 Ustava Republike Slovenije, prvi odstavek 154. člena: »Predpisi morajo biti objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno.« 25 Resolucija o normativni dejavnosti pri načelu poenostavitve navaja, da temu načelu nasprotuje »odlaganje začetka uporabe že veljavnega predpisa«. 26 Nomotehnične smernice, str. 55: »Izjemoma je treba začetek veljavnosti in uporabe novega predpisa medsebojno ločiti, tako da se določi začetek uporabe predpisa na določen čas po njegovi uveljavitvi.« 27 Prim. Štajnpihler, str. 92. 28 Več o načelu skladnosti pri zakonodajnem odločanju Wintgens, str. 37. Albin Igličar Pravno zavezujoča moč zakona v treh obdobjih novejše pravne zgodovine Slovenije 225 Neuporabljanje veljavnih zakonov je v nasprotju s predvidljivostjo družbenega življenja in pravno varnostjo kot izpeljankama pravne vrednote, ki jo prepoznamo v načelu pravne države. Zato je zakonska zapoved neuporabe veljavnega zakona v nasprotju z načeloma ustavnosti in zakonitosti ter zagotavljanjem resnosti pravnega sistema. Zakonodajalec je vezan na pravne standarde, ki jih zajema ustava.29 Njihovo neupoštevanje privede do nekonsistentnosti, do nasprotij in protislovnosti. To se dogaja, ko na primer zakon x razveljavi zakon y, sočasno pa zakon x odloži svoje izvajanje oziroma uporabo in določi uporabo zakona y. V vsakdanji praksi v vseh pravnih sistemih prihaja do razkoraka med veljavnim pravnim pra- vilom in njegovo uporabo v praksi. To neskladje med normativnim (veljavnost) in stvarnim (uporaba) je posledica številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki se jim ni mogoče popolnoma izogniti oziroma jih ni mogoče nikdar v celoti predvideti. Nikakor pa ni treba, da bi ga hote vzpostavljal sam zakonodajalec. Ta mora težiti k čim večji stopnji učinkovitosti (efektivnosti) zakona. Življenje bo potem samo navrglo bolj ali manj velike ovire pri izvajanju oziroma uporabljanju zakona v praksi. Slabše uporabljanje predpisa v fizično otipljivi stvarno- sti pogojujejo ekonomske, socialne, interesne in kulturne razmere v nekem družbenem okolju. To so objektivna dejstva, ki jih mora zakonodajalec čim bolj upoštevati, vendar cilj zakonoda- jalca nikakor ne sme biti časovno zamikanje uporabe predpisa, ki že velja. Veljavnost splošnih pravnih aktov je izrazito pravni pojem, ki zagotavlja pravno varnost, ko določa, kdaj imajo splošni pravni akti naravo pozitivnega (postavljenega, veljavnega) prava. Uporaba pravnih aktov je pojem, ki pojasnjuje, koliko se predpis izvaja v dejanskih družbenih odnosih, v kolikšnem delu pa ostaja le mrtva črka na papirju. Zadnje ugotavljamo s prepro- stim življenjskim izkustvom in tudi z empiričnimi sociološko-pravnimi raziskavami. Zakon- ska določba, ki postavlja različna datuma za začetek veljavnosti in začetek uporabe predpisa, negira smisel in namen vakacijskega roka. 5. Pogled naprej Opisani trendi v slovenski zakonodajni praksi vse bolj nakazujejo potrebo po drugačni teore- tični razlagi vakacijskega roka ali po spremembi ustavne določbe o začetku delovanja zakona. Čas od nastanka zakona do njegovega splošnega učinkovanja je v pravni stroki oziroma zna- nosti poimenovan s pravnotehničnim terminom vacatio legis.30 Kot že omenjeno, je to obdob- je namenjeno seznanitvi pravnih naslovljencev z vsebino novega predpisa in tudi upravnim 29 Štajnpihler, str. 81. 30 Pavčnik, str. 296: »Rok, ki preteče od objave do trenutka, ko splošni pravni akt začne veljati […] se imenuje vacatio legis«; Igličar, Štajnpihler Božič, str. 467: »Po preteku tega roka zakon začne veljati oziroma dobi obvezno pravno moč.« 226 VI. Nomotehnika organom, da v tem obdobju sprejmejo morebitne podzakonske splošne akte, ki so potrebni za izvajanje predpisa v praksi, in izpeljejo druge organizacijske priprave v zvezi z novo pravno ureditvijo. Za državne organe sicer Resolucija o normativni dejavnosti navaja, da je treba »ob predlogu zakona pripraviti tudi osnutke podzakonskih predpisov«, vendar se to v praksi večinoma ne dogaja. Ker pa po Nomotehničnih smernicah ob izdaji predpisa za izvrševanje zakona ta mora že veljati,31 si je izvršilna državna oblast zamislila še časovno točko, izraženo s frazo »zakon se začne uporabljati«, ki potem pravzaprav podaljša vakacijsko dobo od začetka veljavnosti do začetka uporabe zakona. Vakacijska doba se tedaj ne izteče z začetkom veljavnosti zakona (kot določa ustava), ampak z začetkom uporabe zakona. Posledica tega je drugačno pojasnjevanje vakacijske dobe. Če sledimo besedilu Ustave RS, vakacijsko dobo opredeljujemo kot čas od objave do začetka veljave zakona, vendar bo treba – kadar zakon še posebej določi začetek svoje uporabe – to obdobje razumeti kot čas od objave do začetka uporabe zakona. Druga možnost seveda je, da bi ustava uvedla frazo »zakon dobi obvezno moč«32 namesto sedanje formulacije »zakon začne veljati«. Če torej zdaj Ustava RS v 154. členu pravi: »Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno«, naj bi se po spremembi ta določba glasila: »Predpis dobi obvezno moč petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno.« To pomeni, da bi, tako kot je to razlagala pravna teorija med svetovnima vojnama, zakon začel veljati in bi postal del pravnega sistema s končanjem zakonodajnega postopka oziroma z dnem objave. Nato bi nastopilo obdobje, ko sicer že nastali (veljavni) zakon še ne bi imel obvezujoče pravne moči (vacatio legis). Po izteku tega obdobja pa bi zakon »dobil obve- zujočo pravno moč« in s tem možnost za splošno uporabo. V tem primeru ne bi bil potreben nikakršen časovni odlog med veljavnostjo in začetkom uporabe zakona. Literatura ACCETTO, Matej, in dr. (ur.). Pravni terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2018. FAJFAR, Tanja. Težave in rešitve pri oblikovanju slovenske terminologije v Evropski uniji. V: Jemec Tomazin, M., Škrubej, K., in Strban, G. (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Ljubljana: Lexpera (GV Založba), 2019, str. 303–326. GRAD, Franc, KAUČIČ, Igor, in ZAGORC, Saša. Ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta, 2016. 31 Nomotehnične smernice, str. 116. 32 Npr. 49. člen avstrijske ustave (Bundes-Verfassungsgesetz): »Die Bundesgesetze […] sind vom Bundeskanzler im Bundesgesetzblatt kundzumachen. Ihre verbindende Kraft beginnt, wenn […]« (angl. entry into force). Albin Igličar Pravno zavezujoča moč zakona v treh obdobjih novejše pravne zgodovine Slovenije 227 IGLIČAR, Albin. Nosilna vprašanja zakonodajne dejavnosti. V: Štajnpihler,  T., Igličar,  A., in Pavčnik, M. (ur.), Odprta vprašanja zakonodajne dejavnosti. Ljubljana: Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, 2016, str. 9–20. IGLIČAR, Albin, in ŠTAJNPIHLER BOŽIČ, Tilen. Pogledi sociologije prava. Ljubljana: Lexpera (GV Založba), 2018. JAKULIN, Vid. Pravo, jezik in prevajanje kazenskopravnih besedil. V: Jemec Tomazin, M., Škru- bej, K., in Strban, G. (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Ljubljana: Lexpera (GV Za- ložba), 2019, str. 191–210. KERŠEVAN, Erik. Promulgacija zakona s strani predsednika republike. V: Kaučič, I. (ur.), Ustav- ni položaj predsednika republike. Maribor: Inštitut za lokalno samoupravo in javna na- ročila, 2016, str. 347–363. KRANJC, Janez. Nekaj misli o pouku tuje pravne terminologije ter razumevanju in prevajanju tujejezičnih pravni besedil. V: Jemec Tomazin, M., Škrubej, K., in Strban, G. (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Ljubljana: Lexpera (GV Založba), 2019, str. 329–344. KUŠEJ, Gorazd. Časovna veljavnost pravnih pravil in »vacatio legis«. Slovenski pravnik, 1944, letn. 58, št. 7-12, str. 113–125. MAUNZ-DÜRIG. Grundgesetz. Kommentar, Art. 82, Band 3. München: Verlag C. H. Beck, 1994. MILIČIĆ, Vjekoslav. Opća teorija prava i države. Zagreb: samozal., 2008. Nomotehnične smernice. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2008. OLAJ, Anton. Ravnanje predsednika republike po »svoji vesti« pri razglašanju zakonov. Dignitas, 2018, št. 77/78, str. 271–289. Österreichische Bundesverfassungsgesetze. Dunaj: Bundespressedienst, 1995. PAVČNIK, Marijan. Teorija prava. Ljubljana: GV Založba, 2015. PITAMIC, Leonid. Država (ponatis knjige iz leta 1927). Ljubljana: GV Založba, 2009. ŠTAJNPIHLER, Tilen. Vloga koherentnosti v zakonodajni dejavnosti. V: Štajnpihler, T., Igli- čar, A., in Pavčnik, M. (ur.), Odprta vprašanja zakonodajne dejavnosti. Ljubljana: Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 2016, str. 81–95. VONKILCH, Andreas. Das Intertemporale Privatrecht, Forschungen aus Staat und Recht. Dunaj, New York: Springer, 1999. WINTGENS, Luc. Zakonoslovje. Revus, 2011, št. 15, str. 15–41. ZAGORC, Saša. Akti predsednika republike. V: Kaučič, I. (ur.), Ustavni položaj predsednika re- publike. Maribor: Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, 2016, str. 457–478.