------ 174------ Dopisi. Iz Prage. (O svečanosti 16. maja na dalje.) Le na kratko je bilo našemu poslednjemu listu mogoče opisati sijajno slovesnost, ki jo je ob položbi temeljnega kamna za n&rodno gledišče doživela zlata Praga. Naj tedaj dodamo danes, kar nam v sredo ni bilo mogoče, da tudi naši bralci zvejo, zakaj da 16. maj ostane na veke se zlatimi pismenkami zapisan v zgodovinskih knjigah naroda češkega in vzajemnosti slovanske. Ako se snide blizo 250.000 ljudi naroda, med tem iz vseh dežel in držav svetd, kjer se govori jezik slovenski, — ako doide do 500 telegramov od posamesnih oseb, društev itd., ki niso mogle osebno se udeležiti velikega dne — priče je to dosti o veliki pomembi tega dneva. Ako vam, dragi čitatelji, povemo še to, da so vsi nemškutarski in zlasti dunajski „libera!ni" časniki bijuvali toliko jeze in srda na to svečanost, kakor Vesuv in Aetna bljujeta lave v okolico svojo, lahko si sami mislite pomembo te svečanosti ne le za narod češki sam, temuč za vse slovanske narode cesarstva avstrijskega in kraljestva ogerskega. — Ne bomo pa se danes mudili s popisom vnanjega lišpa te svečanosti, ki je bil tak, da ga pero težko popiše, slikar težko na-obrazi. Obrnemo se tedaj le do čutja, ki so ga v navdušenih govorih razodevala srca slovanska o tej veličastni priliki. Ti govori bili so cvet sijajnosti da- ------ 175 ------ našnje. Prvo mesto gre slovesnemu govoru, ki je dr. bladkovskv, edea izmed voditeljev češkega naroda, imel vpričo tisočerne množice pod milim nebom, predao se je vzidal temeljni kamen. „Raduj se — je začel izvrstni govornik — raduj se dolgo potrto srce češko; raduj se srce bratov naših Slovanov! Zarija na-depolnega dneva je napočila; narod naš zbudil se je v novo djansko življenje/* Potem pozdravlja pričujoče, kteri vsi so sinovi ene matere Slave. Se ni preteklo 25 let, kar je bila navada, da so naš narod pokladali k mrtvim — al glejte! kako slavno stojimo danes po učenih možakih, ki jih čisla ves omikani svet. Omika zagotavlja nam prihodnost; omika je naše geslo, omika je geslo milijonov in milijonov naših slovanskih bratov in sester, ki jih danes ni tukaj; omika je podlaga narodnega življenja. Prva stopinja do nje so bile narodne šole, ktere mladino rešijo sužtva tujega jezika. Druga neobhodna podlaga razvitku narodnega življenja je, kakor pri vseh narodih tako tudi pri nas — gledišče. Ni ga omikanega naroda na celem svetu, ki ne bi imel gledišča. Brez gledišča ni mogoča popolna omika. Že Grki, najbolj omikani narod starodavnega sveta, so čislali gledišče tako, da so gledišča stavili blizo tem-peljnov svojih božanstev. Po glediščinih igrah sprejema ljudstvo omiko na prijetni in kratkočasni poti. Mi na Ceskem smo imeli čase, ko je bil materni naš jezik pregnan iz uradnij, iz šol in še cel6 iz cerkve — ohranilo se ga je nekoliko le v — domačih glediščih, ki so bila edino zavetje narodovemu življenju. Cez 200 let je narod po svoji lastni moči iz groba vstal — danes pokladamo temeljni kamen narodnemu gledišču svojemu! — V obširnem govoru se je govornik spustil v zgodovino naroda češkega, ki živi na Ueskem, Mo-ravskem in Šlezkem itd. itd. in kliče naposled možake na mesto, ki bojo s kladvom utrdili temeljni kamen narodnemu gledišču. Bilo je v to izbranih 25 slavnih rodoljubov, in med njimi, prvi „oče" Palackv. Vsak je s svojo prišlovico potrkal na kamen, in vsacemu je od-zdravljalo na tisoče slava-klicev. — Drugi dan je bil slovesni obed, pri kterem je bilo pričujočih nad 400 gostov. Prvi sedež je imel dr. Palackv, njemu na desni je sedel grof Clam-Martinic, na levo grof Jan. Harah itd. Pomenljive so bile med obedom na pitni ce. Prvo je Palackv napil mirnemu pa neprene-hanemu napredku češkega naroda na poti omike. Dovolite mi, gospoda — tako je začel slavni starček na-pitnico svojo — da jaz, eden najstarejših delavcev na polji narodnem, obrnem pazljivost Vašo na pretekla, a ne davna leta, in jih primerjam z današnjim časom. Ko sem pred 40 leti prišel v Prago, bilo je nas rodoljubov še tako malo, da, ko bi se bili zbrali v eni hišici, in bi se bila streha njena podrla, pokopala bi bila ves narod češki. Včerajšnji dan pa je pokazal, da dandanes bi ena streha ne bila zadosti, danes bi se moralo že celo neb6 razrušiti, da bi nas vse pokopalo, al pokopalo bi tudi z nami vred sovražnike naše! Gromoviti slava-klici so odgovarjali tem besedam kakor vsemu govoru „očeta" češkega. — Drugo napitnico je junaški branitelj prava češkega dr. Rieger posvetil „kroni sv. Vaclava", v daljem govoru povdarjaje zgodovinsko državno pravo in skupnost Ceske in Moravske, in milo se oziraje na Slovakijo, kjer tudi biva Češki narod. Slava-klici brez konca in kraja so doneli tej napitnici. In tako je na-pitnica sledila za napitnico: češka, ruska, hrvaška, srbska, rusinska, slovenska itd. V imenu Slovencev je dr. Vošnjak, deželni poslanec štajarski, napil narodu česko-slovanskemu, prvemu vojniku slovanske ideje, in njegovim voditeljem. Dr. Vošnjak je s kratkimi a temeljitimi črticami opisal težavni stan Slovencev, ki so bdani od treh strani od ptujih, njim neprijateljskih na- rodov. Ceski narod pa jim kaže, pogumno zahtevati svoje pravice. Ceski narod je kakor Mojzes udaril v trdo skalo in iz skale je pervrel čisti vir bratovske ljubezni in vzajemnosti, ki raste in se širi čedalje bolj nam na radost a na strah neprijateljev naših. — Tudi Vošnjakov govor je bil navdušeno sprejet. In tako je sledilo še več govorov, kterih priobčiti nam prostor ne dopušča. Vsi pa so povdarjali pravično reč Slovanov, ljubezen bratovsko, vzajemnost duševno. Iz Istre 17. maja. — Berite!! Kopar, ognjišče talijanske kulture v Istri, je danes praznično oblečen. Danes se je razvedrilo lice Italijanom; vse se radostno smeja i veselo poskakuje. Zakaj? Morda se je dogodilo kaj posebno važnega i zveličavnega pri sorodnih jim bratih preko jadranskega morja? Ne, nego iz Dunaja jim je došla vesela vest, hladilno mazilo razpalje-nim njihovim srcem. Ministerstvo nauka je na podlagi §. 19. temeljnih državnih postav zaukazalo: da edini jezik italijanski ima biti zanaprej edini gospodar na koparski, edini popolni gimnaziji v Istri. Nemščina i slovanščina ste iztisnjeni. Da se je iztisnula nemščina, to je pravo, ker v Istri rojenih Nemcev nije. Ne čudimo se tedaj temu, ker to je naravno i pravično. Ali čuditi se moramo, da §. 19. pahniv ptujca skozi vrata, nije rekel nam isterskim Slovanom, nam domačinom: „uboge sirote, ki čakate že toliko let na vratih kakor goli berači, stopite zdaj v hišo; v njej je zdaj dosti prostora tudi za vas." O paragraf, paragraf temeljnih državnih postav, kako žalostno se ilustriraš!! Mi isterski Slovani (nas je 190.000, a Italijanov je samo 55.000) smo ostali kakor poprej goli berači s prazno mavho, naši sosedje Italijani imajo pa vsega na kupe, njim se daje vse, tudi to, česar se sami nadjali niso. Morda so isterski Italijani bolj zaslužni podaniki avstrijski kakor mi isterski Slovani? Ali ne plačamo mi več davka, kakor Italijani? Naši sinovi, ko se izšolajo, ostanejo domd verni služ-benici cesarjevi, Italijani pa, ko svršijo 8. razred, gredo večidel v Padovo, da se oslobode vojaščine ali zavolj drugih srčnih nagibov ter se v Avstrijo več ne povrnejo. Kdo ima tedaj za državo veče zasluge? I vendar, ostali smo lačni, prazni, enaki Nemcem, kterih v Istri nije! Na domači gimnaziji se mora slovenski učiti samo rojen Slovan? a talijanski jezik, ki ga v deželi govori manjšina, se mora učiti vsakdo?! — Al rekli mi bote: v koparski gimnaziji mora vendar biti mnogo rojenih Slovanov? Da! mnogo bi jih moralo biti; al čudo golemo! skušnjavec jih o pravem času tako preveri, da se skor vsi vpišejo za rojene Italijane. V vseh 8 razredih je samo 10 poštenih Slovanov, i še ti se pitajo , kakor se pita tudi njih učenik, s pogrdno besedo „schiavo" (suženj), tako, da so mnogi prisiljeni prestopiti v tabor odpadnikov na žalost i sramoto domovini a na veliko škodo državi. Žalostna ali resnična podoba! — Rekel bo kdo: zakaj se ne ganete, zakaj ne prosite, da vlada vidi vaše rane? Mi prosimo; poslali smo meseca aprila mnogo prošenj slovenskim poslancem državnega zbora (samo iz koparskega okraja jih je romalo 12 na Dunaj). Prosili smo za malo stvar, za primerno i pravično mestice v isterskih gimnazijah; al do zdaj ne znamo, kako je s poslanimi prošnjami. Znamo le to, da, opiraje se na §. 19. smo se nadjali oživlja-jočega solnca, al pokrila nas je debela megla! O izve-ličavni paragraf, mi istrski Slovani ti pošljemo s potrtim srcem zadnji — Eljen! — Iz Reke — se piše „Domovini": Slavjanom ne cvet6 cvetlice; Magjarom odpada cvet brez sadu. — Prekanjeno ljudstvo pričakuje zastonj obljubljenega raja; namesto tega jim doklada občinsko glavarstvo novih davkov! Čudna je vendar stalnost Magjaronov! — Lani so na vse grlo vpili, da po združenji z zveličavno „Un- ----- 176 ----- gerijo" padejo davki na polovico, a letos se ravno tisti poganjajo še za povišek! — se ve, ker so blagajno do zadnje kapljice pomolzli. — Kakor v obče peša tudi tukaj trgovina — duša našega mesta; — a posebno, ker nimamo še železnic, hira od dne do dne trgovina, obrt-nost in sploh vse blagostanje. Železnice se sicer marljivo merijo, kar Rečane zel6 malo zanima, ker so že do vrh glave siti puhlih obljub. Za koliko bi pa Reka oživela z železnicami, to je jasno kot beli dan, Če pomislimo, da Ljubljana in druga mesta ob južni Železnici so na Reko grede za 6 milj bliže morja nego na Trst; a žitnica — Banat — pa še bliže. Tudi ima Reka od vseh avstrijanskih mest največ brodov, ki služijo k večemu tujim narodom, bi pa potem segali domači kupčiji pod pazduho. Iz Gorice. — 14. do 16. dne t. m. je bila tudi v našem listu oznanjena razstava. Po popisu „Domovine" je razstava obsegala dva razdelka: 1. cvetlice, 2. zelen in o. V prvem razdelku se je vdeležilo 10 raz-stavcev; razstavljenih reči je bilo 254. Razun 2 cvetličarjev iz Trsta (Wiener in Maron) so bile razstavljene najlepše cvetlice in najbolj obrajtane rastline iz vseh imenitnih cvetlinjakov in rastlinjakov goriških. Slavni vrtnarji Vilh. in Hektorja Ritter-jev, Seiler-jev, grof Coronini-ev, sloveča diletanta dr. Marovič in duhoven g. Zoratti itd. so spravili ves najkrasnejši kinč svojih vrtov v razstavo. Razpoložene so bile cvetlice in eksotične rastline tako umetno in okusno, da se osupnjeni ogledovalec ni mogel krasoti načuditi. Ne le v veliki dvorani je bil vsak pripravni prostor založen, temveč še 2 veliki in 2 manji sobi so bile polne izbranih Flo-rinih darov. — V 2. razdelek — za zelenino — je poslalo svoje pomladanske pridelke 25 raziožnikov; vseh razstavljenih reči je bilo 121. Raziožnikov je 7 iz mesta, 11 iz bližnje okolice, 2 iz Sežane, 1 iz Kar-mina, 1 iz Gradišča, 1 iz Ronk, 1 iz Poreškega okraja. Darila ali pohvalo so dobili v tem razdelku te le raz-stavci: Veliko sreberno medalijo: bratje bar. Formentini za mnoge taČasne pridelke pod milim nebom zrastle. — Sreberne medalje: 1. g. Fr. Fischer (g. Vilj. Ritterjev vrtnar) za jagode in izvrstno zelenino; 2. za nenavadno velike artičoke iz porečkega okraja (Orsera) kmetijska družba porečka; 3. g. Dottori iz Ronk za dobro ohranjeno sadje; 4. za velikanske špargeljne grof Valentinis iz Tržiča (Monfalkona). — Bronaste medalje: 1. za limone g. Strobel v Moraru; 2. za zelenino Maver (vrtnar, grofa Fr. Coronini-a); 3. za špargeljne, fižol in jagode g. Pečenko v Sežani; 4. za posušeno in presno shranjeno sadje g. Pahor v Medani; o. za grah g. Maccari iz Lah; o. za fižol in artičoke g. Benardelli iz Gradišča; 7. za zelenino in sočivje g. Ganz v Dornbergu; 8. za limone g. Bartolommei iz Solkana. —^Državna in privatna darila: 1. za korun Martelanec iz St. Andreža; 2. za špargeljne J. Lutman iz St. Andreža; 3. za črešnje in krompir g. Furlani iz Prvačine (2 priv. daril.); 4. za zelenino in strd zavod gluhonemov v Gorici (1 državno darilo in 1 priv.) — Počastno omembo: 1. za povrtnino Eder (vrtnar g. Hekt. Ritterja); 2. za špargeljne Ant. Marušič iz St. Andreža; 3. za presne hruške Dejena iz Sežane; 4. za zelenino Jož. Nanut, župan iz St. Andreža; 5. za dobro ohranjeno grozdje in kostanje gospd Repičevka (iz Brd). Iz Gradiške. — Iz jetnišnice tukajšnje je bilo izpuščenih vsled pomiloščenja cesarjevega o porodu pre-svitle cesarice 21 jetnikov. — Te dni so začeli uganjati ondašnji jetniki mnogotere nerodnosti in pokoj motiti. Državni pravdnik dr. Defacis iz Gorice, kteri je jetnišnični nadzornik, je s svojim uplivom veliko pripomogel, da se je nepokoj ulegel. Trebalo je pa tudi ostrih naredeb in kazni. Iz Ajdovščine. — 3. dne t. m. smo imeli v naši čitalnici prav lepo „besedo." Vsem gostom se zahvaljujemo srčno in še posebno ipavskim pevcem, ki so se združili z nekterimi Ajdovci pod vodstvom g. Goršič-a, kteri izvrstno vodi pevski zbor. Krasni gospodična Hedviki Bjankovi smo prehvaležni, da je dvakrat kaj dobro svirala na glasovirji in tako zdatno podpirala »besedo" našo. — Gosp. Ambrožič iz Trga je pesem: „Pevčevo kletev", ki je težka deklamacija, lepo izpeljal; hvala mu tedaj za podporo. Naš gospod notar dr. Olivo je pa izvrstno pel samospev iz talijanske opere Ernanijeve „Infelice" v slovenskem tekstu. Njegov glas bariton je vrlo mil in krepak, pa peva tudi tako čutljivo, da ga živo prosimo, naj nas večkrat razveseli se svojim petjem; tako prosimo pa tudi vse druge, ki so nas pri zadnji besedi tako lepo podpirali. S zedinjenimi močmi moremo še večkrat kaj izvrstnega pokazati narodu našemu na čast. — Naš velecenjeni predsednik gosp. dr. Lavrič je govoril sledeči govor o koristi dramatike.*) Iz Ljutomera. — Naša čitalnica dade v svojih prostorijah v nedeljo 7. junija zabavo , h kteri se vsi člani s tem uljudno vabijo, ker povabila na posamezne člane se ne bodo razpošiljala. — Program zabavni je: 1) igra „Filozof", 2) petje čitalniškega pevskega zbora, 3) igra „Ultra", 4) ples. — Začetek ob 8. zvečer. Nečlani plačajo vstopnino za 1. prostor 60 kr., za 2. prostor 40 kr. Odbor. Iz Senožeč 24. maja. — ? — Čakali smo dolgo, da nam tržaški „Primorec" obljubljenih otrobov prinese, kakor jih dopisnik iz Senožeč v številki 9. po prirojeni svoji navadi veže, da si vrv napravi za sple-zanje v tako visočino, da sam ne ve kako. Prav nič nam tedaj ni po volji to, da ne prinese, kar je obljubil, kajti spisi njegovi nas zarad istinosti (?) in posebno še takrat mikajo, kadar dopisniku kak „civedant" župan še kaj posebnega ^ za ta posel v možgane vtepe. Iz kakega tabora da je naš dopisnik, kaže to , da govori od nekega čivkanj a o^senožeških dopisih iz Pivke v 1. listu „Novic" 1. 1. Čeravno smo pri poldanjem solncu v prvih listih „Novic« letošnjega in lanskega leta onega čivkanja iskali, vendar ne najdemo nikodar njegovih otrobov. Tudi nemško prislovico: „von — mehr" mu je kdo priložno v zmešane možgani zabil. — Pisatelj v svoji zagrizenosti pravi, da „se tukaj opovira marsičemu, kar bi občnokoristno in našemu napredku i blagosti koristno bilo." Brate! kamo gledaš, da vendar ne vidiš skrbi do napredka in blagra v našem trgu pod sedanjim županstvom, ktero se še le komaj 20 mesecev na svoji ladiji ziblje. Ali ne vidiš novih poljskih in gozdnih cest, kako so pripravne umnemu kmetijstvu? — ne vidiš lepih cest in ulic po trgu, ktere vse so pod prejšnjim županstvom tako bile, da so cel6 koze težko po njih plezale? Ali ne vidiš tiste podrtine v sredi trga, kakošna je bila, in kaka je sedaj olepšana z lepimi rajdami čvrsto rastočih orehov, kteri obiskovalcem 8 novih sejmov hladno senco obetajo. Tedaj, brate! 8 novih sejmov je sedanje županstvo tudi pridobilo, prejšnja županija pa ni mogla z „rekurzom" vale do ministerstva še dveh pridobiti. Kaj ne hodiš v farno cerkev, da bi tudi tamo videl notri, zunaj in okoli cerkve, kako se je vse na lepše prestrojilo. Dragi! ali ti ni znano, da se turnska ura za farno cerkev za 500 gold. na Dolenskem dela, in stari zvon v Ljubljani preliva, kteri je leta 1852. iz Ljubljane zarad zgolj co-pernije med dvema novima nazaj pripeljan bil. Ali ti ni mar, da bi šel ogledat naših gozdov, ako umeš kaj v *) Govor ta nahajajo bralci naši na 173. strani današnjega lista. Vred. ------ 177 ------ gozdnarstvu, da bi tamo tudi napredek zapazil, primer-jaje to, kar je zdaj, z onim, kar je bilo pod prejšnjim županstvom? Ali nisi ud družbe sv. Mohorja, da bi tudi tamo zapazil 40 lanskih udov tukajšnjih, in letos jih nič manj ne bode. Brate! tudi to ni tvoji zagrizenosti znano, da leži načrt pri si. škofijstvu v Ljubljani na rešilo za zidanje nove šole se 4 razredi, ktere smo kot riba vode potrebni. In tako ti lahko še na kupe predmetov naštejemo, kteri se edino na napredek in blagost tržanov pred tvojimi očmi snujejo in izpeljujejo. Se celo neko narodno društvo se skor pod tvojim oknom snuje; kaj tudi to ti ni znano? Brate! je li imaš oči, a ne vidiš? — ušesa, a ne slišiš? Da bi srce imel za narodni napredek in blagor vseh faranov — tega pa še od tebe ne zahtevamo. — Čudna nam je tudi tvoja pripovedka, da se bo po višem dovoljenji od kneza rorcia neka grajščina tukaj prodala. Po vsem tem bi tvoj podpis gotovo pristojil, ako bi bil h črki O. pritaknil še nekoliko Črk. Iz Ljubljane. — Ko je kmetijska družba poprej že gospoda ministra kmetijstva prosila za to, naj pripomore, da živinska sol še ostane na prodaj, se je obrnila zdaj še do si. zbornice gosposke dunajskega državnega zbora, naj na prid živinoreji in kmetijstvu sklene, da ostane živinska sol, ali če to ne gre, da se cena kuhinjske soli zniža tako, da se cent dobiva po 3 ali k večemu po 4 gold., da bode tako saj premožnejšim kmetovalcem mogoče, dajati soli živini, ki je je zdaj že vajena. — Govori se, da se ima brž sklicati 500 naših dopustincev (urlavbarjev), da se vadijo novih pušek (iglenk) in da do meseca septembra se imajo sklicati vsi dopustinci da se iglenke popolnoma privadijo. — Hranilnica (šparkasa) je v velikem zboru 19. dne t. m. sklenila, da namesti 4 in pol gold. od sto bode od 1. julija naprej plačevala le po 4 od sto. To bode najbolj občutljiv udarec takim, ki imajo le kaj malega imetka shranjenega v hranilnici in jim bridko de vsak tudi majhen odbitek. Ker naša dobro znana »družba na pomoč obrtnikom in rokodelcem" (Aushilfs-kasseverein) pri nji shranjenemu denarju daje obresti (činža) po 4 in pol od sto gold., bode se gotovo marsikdo obrnil s prihranjenim denarjem do nje, kjer je varno spravljen in z večim činžem nadarjen. — V okolici Trebuški v kantonu črnomaljskem je 10. dne t. m. toča polje in vinograde skor popolnoma vničila. Skoda seje cenila, da se nesrečnim gospodarjem davek odpiše. — [Izgred Sokolov.) Društvo „Sokol", ktero si je v kratkem Času svojega življenja pridobilo že mnogo prijateljev, je napravilo prvi izgred 21. dne t. m. v okolico ljubljansko. Na vse zgodaj so se začeli zbirati družbeniki „Sokola" v svoji lični obleki, ktera sovražnikom vsega, kar Slovan učini, se ve da tudi ni všeč. Pa ne le Sokoli so se zbirali na sokolišču, ampak tudi mnogo ljudstva je privrelo tje, da bi videlo „Sokolaa in slišalo godbo, ktera se je po sklepu odborovem poklicala iz Postojne. Marsikteri naših neprijateljev je bil ob veselje, ktero mu je bilo napravilo naznanilo, da „Sokol" ne dobi godbe vojaške. — Ko staroste-namest-nik s krepkim „Na zdravje" dojde na sokolišče in imenuje reditelje, vstopi se v^vrsto nad 60 Sokolcev in hajd z godbo na čelu proti Šiški. Bralo se je vsacemu na obrazu, da mu je ponos biti Sokol, in da mu je skrb le za čast društva. Brzo stopaje po cesti, ktere ni bilo treba kropiti, dospe do Žiberta, Vodnikove rojstne hiše. Tu se ustavi godba, da spusti Sokole naprej in se sama vrne v mesto in pride popoldne Sokolcem naproti na Vič. V prav lepem redu je došlo društvo veselo prepevaje, spremljano tudi od nekoliko prijateljev po zelenih tratah in podnožji goric v dolino proti Hru-ševemu. Povsod je bilo srčno sprejeto. Že v zgornji Šiški ga je pozdravljal strel. Bilo je četrt čez 9. uro, ko dosp& na podnožje griča, na čegar vrhu je zidana cerkvica sv. Jurija. Pokanje možnarjev se je daleč po dolinah razlegalo. Velika množica kmetov je sprejela Sokolce pri cerkvi, kamor je prišlo tudi nekaj gospej in gospodičin iz Ljubljane. Po maši, pri kteri so So-kolci peli in med ktero so grmeli možnarji, se je zapelo Še nekaj pesem in hajd proti Sujci po hribu v dolino, kjer so Dolinarjeva mati napravili prav okusen zajuterk. Tudi tu je bil „Sokol" ravno tako srčno sprejet, kakor po vsi poti. Po malem počitku se je začelo napijati in ni se zabilo starega društva „Južnega Sokola", kteremu je, žalibog, tako naglo odkljenkalo. — Iz Sujce se vrne društvo proti Viču popevaje in odzdravi] aje ljudem, kteri so prišli ga pozdravljat. Že od daleč se je slišal strel, kteri je naznanjal prihod „So-kola" na Vič. Godba se jim pridruži pred vasjo in tako je šlo veselo z godbo proti Ločnikarju, kjer je bilo društvo od velike množice srčno sprejeto in kjer je že tudi bilo precej prijateljev iz Ljubljane. Kosilo je bilo dobro napravljeno, postrežba nagla. Vse je bilo veselo in v najlepšem redu. Napitnice so se vrstile. Godba je godla in možnarjev pokanje ni nehalo. Vedno več se je nabralo ljudi, gospode in kmetov. Vse je mrgolelo in komaj se je po zel6 prostornem vrtu stopalo. Plesalo se je v sobani in na vrtu, pelo pa na več krajih. Tam je pozdravljal prijatel prijatelja, tu so se eni pomenkovali veselo pri mizi, drugi so sopet se sprehajali. Vse popisati, kar se je godilo, ni mogoče. Trobente glas zadoni „Sokolom" na odhod in tudi vse drugo ljudstvo se vzdigne ž njimi. Fantje kmečki so navezali na palce velike šopke, iz kterih srede so sveče gorele, ter so stopili v prvo vrsto. Povsod so se slišali srčni pozdravi, kterim se je srčno odzdravljalo. Stopali so tako počeŠČeni Sokolci ponosni na povsod krasni sprejem, ponosni na tako lep izid izleta proti mestu, spremljevani od najmanj 1500 oseb, ktere so mu živa in gotovo glasno govoreča priča, da je ljubljenec naroda. Pot v mesto je bila enaka poti zmagovalca. — Pri stanovanji staroste-namestnika „Sokolci" zakličejo „Na zdravje" ter se razidejo in poslovi od spremljevalcev. V najlepšem redu se je toraj izvršil prvi izgred Sokolcev, gotovo ga ne bo zabil nikdo, ki se ga je udeleževal. — Ne bili bi omenili ne besede več o glasovitem pretepu v okolici Ješki, ako bi ne bili časniki „Trie-sterica", „Pressa", „Tagespošta" v svojih popisih zvi-rali se tako, da smo siljeni na odgovor. Brez vsacega dokaza natolcujejo ti pisuni kar naravnost narodnjake in narodna društva, da so najeli „agente", kteri so fante šuntali, jim pijačo dajali, po 2 gold. darila obljubili temu, kdor vlovi turnarski klobuk, in sploh „orga-nizirali" napad. Natolcujejo se tudi osebe, da so bile tam, ko se je to godilo, akoravno so bile več pošt daleč iz Ljubljane in ne sramujejo se ti vražji pisuni cel6 našega župana oskrunjevati, ker mu ne ved6 zdaj nič druzega podtikati! Obžalovati je le to, da take pisarije še cel6 nekaj poštenih ljudi za nos vodijo s temi lažmi. „Laibacherico", kteri ni všeč, da smo mi omenili teh dogodeb, pa spominjamo na tako imenovano „Sokolovo pravdo", in druge enake pripetljeje , ktere je ona na dolgo in široko obdelovala, pa se ni bala, da bi njeni opisi motili sodnika v preiskavi ali mu jo težili. Mi menimo, da mu take reči po pravilu „audiatur et altera pars" še polajšajo izvedeti pravo, za ktero grč edino. Omenjenim časnikom nasproti naj povemo, kar smo slišali mi — in kakor mislimo, iz gotovih virov. Ako se nam temeljito dokaže, da ni tako bilo, prekličemo ------ 178 ------ radi, ker nas ne vodi strast, ampak resnica. Trdim časnikarskim in ustmenim obrekam nasproti pa ne moremo in ne smemo molčati. — V današnjem listu preklicuje turnarski odbor, da niso streljali z revolverji; radovedni smo, ali se bojo preklicali tudi „Hirsch-fangerji", „salva vita" itd.? Sai prečuden je tak izlet na veselico! Dalje vprašamo deležnike turnarskega izhoda: ali ni nobeden zmirjal nekega voznika, ki je šel po dile iz J. v T., češ, da jim po všeči ne vozi? ali bi se ne bilo kaj hudega zgodilo, ako bi žandarji ne bili redii naredili in izrekli, da mož na pravem kraju vozi? Ali ni nobeden izhodnikov nekega iz K. vasi, ki je piskre peljal proti Ljubljani, ustavil na poti, ter mu očital, da se ni dosti ognil in ga tiral v Trzin? Mar ni res, da še le potem, ko se je pokazalo, da tudi ta mož se je ognil gospodi, kolikor je bilo mogoče s težkim vozom, pustili so ga naprej, al zamudil je vendar po krivici dve uri? Ali je lepo in omikano to, da je nekdo mostnarja pahnil, ko je mostnino tirjal? Je li lepo in omikano to, da je nekdo blizo mosta pri prvi gostilnici ženo U. S. s palico po rami ubrisal in da je reva potem še s sabljo po glavi ranjena bila? — Ne vemo, kako bo mogoče zagovarjati to, da so se v tej gostilnici šipe pobile in se na vrate tolklo, če se ve, da so bili notri mirni ljudje, da so s sabljami sprejeli moža, kteri je iz gostilnice prišel, in jim gotovo, ko je bil v hiši, ni nič zalega storil. Zanimivo bo izvedeti, kdo je rekel fantom: ali boste imeli danes kaj korajže; kdo vse je tepel onega popotnega nemškega rokodelskega pomočnika? — Mi s tem nikakor ne mislimo zagovarjati nerednosti fantov, ktere marveč iz že objavljenih vzrokov zel6 obžalujemo. Hoteli smo le nekoliko več luči prižgati o grdobnih pisarijah nemškutarskih Časnikov. — Da nemškutarske zagrizence ni sram, celo ko-losalno svojo neumnost po svetu prodajati, kaže vče-rajšni „Tagespoštni" dopis iz Ljubljane, ki z nekim „ponosom" pripoveduje, da juristična družba, ki je imela unidan zbor, ni več hotla izvoliti župana gosp. dr. C o sto za tajnika!! Mar pisun ne ve, da dr. Costa nikakor ni hotel več biti tajnik temu društvu in da se je že pred več kot pol letom odpovedal temu opravilstvu, delavnost prepustivši nemškim gospodom. Kaj pa je dr. Costa, in to že iz-prva, temu društvu bil, vidi vsak lahko, kdor primerja letopisne zvezke iz njegovega časa in sedanje. Slišali smo unidan, da se je nekdo zel6 čudil, kako j etični so sedanji vezki. — Ljubljanski „liberalci" kolportirajo spet neko adreso, ki ima celp na Dunaj iti gospodu ministru dr. Giskri v roke. Ce bo minister izvedel, da se ljudje za podpis te adrese koledvajo, kterim se še zapo-padek tega pisma ne pokaže, pač bo lahko cenil vrednost take brklarije! — Od turnerskega odbora nam je došla sledeča poprava: „V 19. listu „Novic" od 20. maja t. 1. je v sestavku, kteri zadnji izhod „ljubljanskih turnerjev" omeni, rečeno, da so „med potoma sem ter tje tudi z revolverji streljali." Tem besedam nasproti se s tem konsta-tira, da nobeden strel ali sprožljej iz kakoršnega koli strelnega orožja, od kakega turnerjev , ki so pri tem izhodu se vdeležili, ni storjen bil."