ALOJZIJ PAVEL FLORJANČIČ Černobil na Škofjeloškem in deset let po njem Prispevek posvečam inovatorju Petru Zajcu (1944-1996). "TOMAŽ, TVOJA VRATA SO PONORELA!" ali 29. in 30. april 1986 na RUŽV Tudi tisto sredo, 30. aprila leta 1986, smo delavci Geološkega sektorja RUZV, kot vedno, čakali že pred šesto uro na Tončkino kavo in na operaterja Cveta Kajina. Cveto se je vrnil nekoliko pozneje kot običajno, v rokah pa je imel za dober meter papirja iz tiskalnika, kar je bilo nenavadno. Vsako jutro je moral pred jutranjim delovnim posvetom prinesti izpisane podatke o izvoženi izkopnini druge in tretje rudarske izmene iz avtomatske merilne postaje RV-3. Operater Cveto iz Zirov, sicer rojen Belokranjec, je bil skrben, zanesljiv, miren in nekonflikten sodelavec, kot nalašč za dobivanje in obdelavo tistih podatkov, o katerih se po rudnikih običajno prepirajo: namreč koliko in kakšno rudo so rudarji nakopali. Vidno vznemirjen je razgrnil pred nami papir, na katerem smo navajeni številk običajnega izpisa, opazili, da so natisnjene vrednosti zelo visoke in da je nekaj hudo narobe. Na vprašanje, ali je preveril pomožni merilnik za rudo v jamskih kamionih, v takoimenovanih radiometričnih vratih RV-2, ki so stala v neposredni bližini, še bliže izhodu iz jame, je odgovoril, da so tudi tam odčitane vrednosti približno petkrat višje kot običajno. Zadrege se nismo mogli znebiti s standardnim stavkom: "Tomaž, tvoja vrata so ponorela". To smo uporabili namreč vedno, kadar so bile težave z novo merilno napravo, ki so se je nekateri branili, drugi pa počasi navajali. To tokrat ni vžgalo, saj je njen projektant nedavno tega zapustil firmo, pa vedeli smo tudi, da so tokrat vrata v redu. Prvi hip nismo niti pomislili 140 ČERNOBIL NA ŠKOFJELOŠKEM IN DESET LET PO NJEM na Černobil, čeprav smo zanj že slišali, saj so nam iz Ljubljane zagotavljali, da morebitnega radioaktivnega onesnaženja v Sloveniji še nekaj časa ni pričakovati. Po kratkem premoru ob buljenju na papir je padla beseda Černobil. Zdi se mi, da je bil to naš geofizik, geolog Jure Bernik - Kisovčev iz Škofje Loke, takratni vodja oddelka za geofiziko. Pred odhodom v službo je na Radiu Ljubljana poslušal poročila, ki so govorila, da so na Švedskem izmerili povišano radioaktivnost, ki je prihajala iz Černobila. S francoskim merilnikom, scintilometrom SPP 2NF, ki smo ga običajno uporabljali za prospekcijske in rutinske terenske meritve, smo zunaj stavbe izmerili močno povečano radioaktivnost. Enako je bilo s številnimi drugimi instrumenti, ki so "ponoreli" takoj, ko smo stopili iz stavbe. Tokrat smo bili prepričani: dobili smo "rusko darilo", kot je se je o tem slikovito izrazil Jure. Jure je hotel domov nemudoma poklicati ženo, ki je bila tik pred porodom, da bi ji svetoval, naj se ne zadržuje zunaj. Vendar zaman! Telefoni za zunanje zveze so bili blokirani. Z geofizikom sva opravila kontrolne meritve, nato pa smo svoje ugotovitve nemudoma sporočili direktorju RUZV Dušanu Pensi iz Podlubnika. Pobaral nas je, ali smo preverili, da ni kaj narobe pri nas, na rudniku. Ko smo mu zagotovili, da je bila opravljena interna strokovna kontrola, je novico posredoval v Ljubljano. Kmalu nas je poklical nazaj in rekel, da so mu iz Ljubljane sporočili, da je vse v redu, da radioaktivnosti pri nas še ni. Rekel je tudi, naj pogledamo, da ni "eksplodiral" rudnik ali pa je kaj narobe s hidrometalurŠko jalovino na Borštu. Koliko je bilo v tem šale ali pa posredovane sugestije, nisem nikoli preverjal. Čez dobre pol ure nas je direktor znova poklical in povedal, da so mu iz Ljubljane potrdili močno radioaktivno onesnaženje tal. Černobil je bil tu! Dvakrat dnevno smo morali na Republiški štab za civilno zaščito javljati podatke z naše merilne postaje. RADIOAKTIVNOST Lastnost nekaterih atomov, da jedra spontano razpadejo. Pri tem nastajajo nova jedra in sproščena energija. Celoten proces spremlja ena ali več vrst radioaktivnega sevanja (alfa, beta, gama). Za 14. mednarodno razstavo mineralov in fosilov v Tržiču, 17. in 18. maja 1986, katere pokrovitelj je bil ravno RUZV smo že pripravili strokovno informacijo za obiskovalce o ugotovljeni černobilski radioaktivnosti na RUZV ki smo jo hkrati posredovali tudi obiskovalcem majskega sejma Tehnika za okolje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Naslednji mesec je bilo v Škofji Loki 2. jugoslovansko posvetovanje o jedrskih surovinah, na katerem smo podrobno poročali o dogodku in merilni postaji sami1. Oglejmo si, kaj je bilo med drugim v tem prispevku! "Scintilacijski detektorji radiometričnih vrat, ki merijo jakost sevanja gama, so zaznali povišano radioaktivno ozadje v torek, 29. 4. 1986, ob 22.00, to je četrti dan po nesreči v Černobilu. Število impulzov v 30 sekundah, kolikor traja posamezna meritev, se je od normalnih 6.000 povišalo na 24.879 ali za faktor 4. Povišanje se je pojavilo med zelo močno nevihto. Maksimalno povišano radioaktivno ozadje smo zabeležili naslednji dan (30. 4. 1986) ob 13.00 - 30.483 imp/30 sek ali za faktor 5 glede na normalno stanje. Jakost sevanja 141 RAZGLEDI Radiometrična vrata RV-3 z dvema bočnima in z enim visečim detektorjem; v ozadju glavni izvozni rov P-11 na Rudniku urana Zirovski vrh. (foto T. Lunder) gama je bila približno 120 /xR/h (8,6 pC/kgs). Že 1. maja se je radiacija začela zniževati. Konstantno upadanje smo zabeležili tudi v vseh naslednjih dneh. Cez prvomajske praznike smo podatke o stopnji radiacije dvakrat dnevno posredovali na Republiški center za obveščanje v Ljubljano." Toliko o dogodku samem. In kakšna so bila ta radiometrična vrata? To je bilo avtomatizirano merilno mesto pri glavnem jamskem izhodu rova P-11 na koti 505 m, kjer se je vsak kamion z jamsko izkopnino ustavil. Šofer je odtipkal svojo kodo, kodo kamiona in delovišča, elektronska tehtnica je posredovala bruto težo, trije, s svincem močno kolimirani scintilacijski detektorji so izmerili aktivnost gama v tovoru. Izmerjena aktivnost gama je bila merilo za koncentracijo, vsebnost urana v rudi. Po tridesetih sekundah se je prižgala ena od štirih luči semaforja, pač glede na količino urana v rudi. Šofer je nato odpeljal jalovino, revno rudo, "navadno" rudo ali bogato rudo na ustrezno mesto na deponiji. Podatki so se sprotno izpisovali na kaseto, ki smo jo vsako jutro obdelali v računskem centru za bilanco rude in oksida za minule tri delovne izmene. Vzporedno so se podatki izpisali na papirni trak. RADIOAKTIVNO OZADJE Operativni nivo radioaktivnega sevanja, ki ga upoštevamo pri meritvah. Lahko se spreminja: na različnih merilnih mestih zaradi različne količine radioaktivnih elementov v okolju, ali pa na istem mestu, kadar umetno spreminjamo prvotno naravno radioaktivnost. 142 ČERNOBIL NA ŠKOFJELOŠKEM IN DESET LET PO NJEM NEKAJ O RADIOMETRIJI NA RUŽV OZIROMA NA ŠKOFJELOŠKEM Za boljše razumevanje dogodkov izpred desetih let ter meritev in podatkov o naravni in umetni radioaktivnosti pred černobilskim dogodkom, med njim in po njem, je dobro, da si na kratko ogledamo specifično dejavnost na RUŽV, to je radiometrijo. To se mi zdi še toliko pomembneje, saj je bila uporabna rudniška radiometrija v sedemdesetih in osemdesetih letih na RUŽV torej na Škofjeloškem, tehnološko na svetovni ravni. Pri raziskavah m pridobivanju uranove rude uporabljamo različne radiometrične instrumente, ki izkoriščajo radioaktivno lastnost uranove rude. Na RUŽV smo uporabljali čez osemdeset (80!) različnih merilnikov in indikatorjev sevanja in več kot sto (100!) različnih sond z Geiger-Mtillerjevimi in scintilacijskimi detektorji različnih oblik in dimenzij. Do konca sedemdesetih let smo na Žirovskem vrhu uporabljali skoraj izključno uvoženo radiometrično opremo. Zaradi visoke cene, težav z uvozom in vzdrževanjem ter predvsem zaradi težkih jamskih razmer, še posebno zaradi stoodstotne vlage, smo začeli sami razvijati in proizvajati radiometrično opremo. Začeli so jo uporabljati tudi zunaj RUŽV na primer Geološki zavod Ljubljana, Rudnik živega srebra Idrija, mladi raziskovalci po Sloveniji in številni posamezniki. S temi domačimi instrumenti smo merili tudi v Elektronik Peter Zaje na geofizikalnem poligonu RUŽV, na levi strani slike iz leta 1981, namešča sondo, z vgrajenim Geiger-Mullerjevo eevjo za merjenje uranove rude v minskih vrtinah, na kalibracijsko lato. Oba delavca nosita zaščitna svinčena predpasnika, eden od njiju, M. Milosavljevič, takratni geofizik, nosi tudi prav tako predpisana zaščitna očala s svinčenimi stekli. Za mesečno umerjanje merilnikov smo uporabljali radijsko iglo z zelo trdim virom gama sevanja. 1,06 mg Ra v srajčki iz iridija pomeni 3.922 razpadov v sekundi!, oziroma 3,92 x W Bq, kar ustreza hitrosti doze gama sevanja na kontaktu 890.400 y.R/h. Zato smo jemali iglo iz svinčenega kontejnerja in z njo rokovali dosledno s posebnimi kleščami dolgimi 0,75 metra. (Foto: Tomaž Lunder) 143 RAZGLEDI Zasavskih premogovnikih, v Kanižarici, v Mežici in v Labinu na Hrvaškem. Nekaj merilni kov UMGS s priborom je kupil Geološki zavod Skopje. Dogodki po Černobilu, še posebno sprejeti moratorij o gradnji jedrskih elektrarn pri nas, pa so povzročili manjše zanimanje za našo radiometrično opremo, ki je bila uvoženi konkurenčna po kakovosti in ceni2. O vlogi in pomenu radiometrične opreme na RUŽV in njihovi kakovosti govori tudi 12 registriranih inovacij s tega področja na RUZV med leti 1981 in 1989 3, dve občinski priznanji inovator leta in jugoslovansko priznanje RAST - YU 83, ki jih je prejel za svoje razvojno delo Peter Zaje iz Zirov. Od te, za RUZV tako pomembne specialnosti izdvajamo en del, to so posebne radiometrične naprave, ki so služile za kvantitativno vrednotenje uranove rude v gibanju. Te naprave smo imenovali radiometrična vrata, ker je ruda pri meritvah pač šla skoznje. Ta vrata so bila sploh eden pomembnejših objektov na RUZV Kot sestavni del bodoče tehnologije pridobivanja uranove rude na RUZV jih je v sedemdesetih letih predvidel že rudarski inženir Zvonimir Jamšek, ki se je nastanil v Gorenji vasi in kasneje v Škofji Loki4. Bil je začetnik slovenske rudniške radiometnje, kvantitativnega vrednotenja uranove rude in računalništva na RUZV Sama vrata je nato konstruiral inženir elektronike Tomaž Lunder iz Škofje Loke. RV-3 so bila razvita v sodelovanju z IJS, Inštitutom Jožef Štefan iz Ljubljane. Avtorji so zanje leta 1985 prejeli nagrado Sklada Borisa Kidriča za poseben tehnični dosežek. V obratovanju so od leta 1985, uporabljajo se še vedno na RZV med zapiranjem rudnika. Prva radiometrična vrata, RV-1, je postavil IJS že leta 1971 za potrebe Geološkega zavoda iz Ljubljane pri geološko-rudarskih raziskavah uranove rude. Postavljena so bila med izhodom rova P-10 in pilotno radiometrično separacijo na najnižji rudniški ploščadi z nadmorsko višino 430 m. Prirejena so bila za merjenje koncentracije urana v uranovi rudi v rudarskih vozičkih 0,8 m\ ki so se takrat uporabljali pri jamskih delih. Imela so dva bočna scintilacijska kristala velikosti 1" x 1" (angleški palec, cola), analogni, kazalčni instrument in signalizacijske luči za rez rude pri 300 gU/t in za vrednost 900 gU/t. Druga, ročno vodena radiometrična vrata, RV-2, sta Zvonimir Jamšek in Tomaž Lunder konstruirala leta 1981 za potrebe poskusnega odkopavanja. Imela so en viseč scintilacijski detektor 1,5" x 1,5" na jeklenem ogrodju za merjenje vsebnosti urana v rudi v U-tonskih jamskih tovornjakih. Digitalni števec impulzov MOUNT SOPRIS je imel integracijsko konstanto 30 sek. Sprva so bila vrata nameščena na izhodu rova P-9 na najvišjem rudniškem obzorju 580 m, pozneje pa pred glavno izvozno progo P-ll na koti 505 m, kjer so služila kot rezervno in kontrolno merilno mesto. S temi vrati smo tudi dobili osnovne podatke, še posebno za tako imenovano radioaktivno ozadje, kar smo uporabili pozneje za konstrukcijo naslednjih vrat5. Ugotovili smo namreč, da se naravno sevanje povečuje, kadar v bližini odlagamo uranovo rudo. Pri večletnem okopavanju in prevažanju se je ruda po malem tudi razstresala. Radioaktivnost okolja pri vratih je vplivala na natančnost meritev, zato je bilo treba te spremembe občasno evidentirati kot spremembo radioaktivnega ozadja in to upoštevati pri računanju vsebnosti urana v rudi. Tretja, avtomatsko vodena radiometrična vrata, RV-3, "naša černobilska", smo že 144 ČERNOBIL NA ŠKOFJELOŠKEM IN DESET LET PO NJEM omenili. Spreminjanje radioaktivnega ozadja je upoštevano avtomatično z odčitavanjem in zapisom vsako uro. Ravno ta operacija je omogočila detekcijo černobilske radioaktivnosti. Vrata so sestavljena iz štirih sklopov: mostne elektronske tehtnice nosilnosti 30 ton, zunanjega vpisnega mesta v posebni niši, napajalnega in računalniškega dela v samostojnem zabojniku in semaforja. Zaradi treh visoko resolucijskih in avtomatsko stabiliziranih detektorjev 3,5" x 3,5", izredno dobre geometrije meritev petih različnih vrst jamskih tovornjakov z upoštevanjem njihove naloženosti, upoštevanjem radioaktivnega ozadja in temperature ter domišljenim algoritmom so bile kvantitativne meritve rude natančne in zanesljive. Izdelana so bila leta 1985 v sodelovanju z IJS in firmo Vaga iz Beograda. Lahko rečemo, da so bila RV-3 hrbtenica bilance rovne rude in celotne masne bilance na RUZV Leta 1988 so bila narejena avtomatična radiometrična vrata v drobilnici, RVD. Idejne rešitve in tehnologijo zanje sva izdelala A. Pavel Florjančič in Jurij Bernik, oba iz Škofje Loke. Pri projektiranju je sodeloval tudi Peter Zaje. Izdelali so jih v IBE, Investicijskemu biroju Elektroprojekt iz Ljubljane. Zaradi premikajoče se zdrobljene rude na traku in visokega radioaktivnega ozadja ter pomembnosti doziranja rude v predelovalni obrat so bile tehnološke zahteve projekta visoke, umerjanje in testiranje naprave pa zahtevni. Radioaktivnost se je merila s scintilacijskim števcem SCINTREX GSP - 4 s 360 cm3 velikim detektorjem, ki je bil kolimiran s svinčeno opeko debeline 5 cm, teža pa z elektronsko tračno tehtnico ITT 20, LIBELA. Računalnik v komandni sobi drobilnice je vsako uro na trimestnem prikazovalniku pred bunkerjem drobilnice posredoval številčno kombinacijo, po kateri je voznik nakladalca v pravem razmerju polnil bunker z rudo treh različnih kakovosti z deponije drobilnice. S tem smo dosegli enakomernejši vložek v predelovalni obrat in boljši izkoristek uranove rude. Ves postopek je bil avtomatiziran, sprotni podatki izpisani na tiskalniku, v računalniškem centru RUZV pa so dodatno obdelovali podatke za redno spremljanje proizvodnje6. Leta 1989, neposredno pred koncem proizvodnje v RUZV, so bila izdelana še prototipna radiometrična vrata v jami, RVJ-1, ki sta jih zasnovala Peter Zaje m Jurij Bernik, v teoretičnih podlagah pa je sodelovala geologinja Tadeja Krmelj - Šubic, doma iz Hotovlje pri Poljanah nad Škofjo Loko. Opravljala je dela geofizika v Sektorju za razvoj in kontrolo kvalitete. Vrata so bila namenjena selektivnejšemu nalaganju odstreljene rude v tovornjake na deloviščih in s tem zmanjševanju razredčenja rovne rude7. Ni odveč, če pri opisovanju razvoja radiometrične opreme na koncu omenimo še samosvojega, a pronicljivega elektronika, Borisa Volka, sedaj obrtnika in podjetnika iz Škofje Loke, še posebej zato, ker je bil njegov instrument DIME - diferenčni merilnik, domiselna in koristna naprava. V jami je DIME služil kot "ekran", merilnik, uporaben za natančno ugotavljanje meje orudenja predvsem v odkopih z bogato rudo, zunaj pa se je uporabljal za celo vrsto kabinetnih meritev, še posebej v razvojne namene. Zaradi prislovičnega zamujanja je Boris zamudil tudi z vlogo za priznanje in s tem zapravil nagrado za to inovacijo. 145 RAZGLEDI RADIOAKTIVNOST V OKOLJU NA ŠKOFJELOŠKEM PRED ČERNOBILOM IN PO NJEM Viri zemeljskega radioaktivnega sevanja so predvsem naravni izotopi U 238, Th 232 in K 40. Njihova količina v kamninah in zemljinah je odvisna od mineralne sestave kamnin in preperin. Na splošno velja, da je več urana in s tem višja radioaktivnost v kamninah z več glinenci, recimo v granitih, v glinastih skrilavcih, v glinah in v premogih. V Sloveniji je vsebnost urana v tleh skoraj trikrat večja od svetovnega povprečja in znaša 3,3 ppm, pri čemer izstopa idrijsko-škofjeloško ozemlje, kjer je uran vezan predvsem v permo- karbonskih kremenovih klastitih. Naravna radioaktivnost škofjeloškega ozemlja je nekaj nad slovenskim povprečjem. Večina podatkov o naravni radioaktivnosti pri raziskavah jedrskih surovin v Sloveniji je bila narejena z gama spektrometrijo. Zato se v praksi, še posebno v geologiji, za kvantitativno vrednotenje radioaktivnosti kamnin oziroma tal uporablja tako imenovana jakost ekspozicijske doze v ;uR/h. Če je skupna jakost ekspozicijske doze sevanja gama pri kaliju, uranu in toriju za vso Slovenijo 6,5 juR/h, velja za idrijsko-škofjeloško ozemlje 7,5 /iR/h8. NARAVNO SEVANJE Sevanje v človekovem naravnem okolju, vključno s kozmičnimi žarki in sevanjem naravnih radioaktivnih elementov, tako zunaj kot znotraj človeškega telesa in drugih živih bitij. Pred štirimi leti je bila narejena raziskovalna naloga Radon v bivalnem okolju v občini Škofja Loka9, iz katere lahko razberemo vsebnost urana in radioaktivnost nekaterih kamnin na škofjeloškem ozemlju. Vrsta kamnine, ki nastopa na škofjeloškem ozemlju karbonski skrilavec permski sivi peščenjak permski rdeči peščenjak * triasni apnenec in dolomit psevdoziljski skladi triasne predornine tufozna serija Vsebnost ppm 1 do 6 1 do 3 2,5 urana "Radioaktivnost" Jnkost ekspozicijske doze ionizirajočega sevanja (gama) v jiR/h 5 do 17 10 do 16 6 do 10 5 do 7 4 9 do 11 15 do 20 maks. 25 maks. 30 maks. 30 * Radioaktivnost v rdečih peščenjakih, ki grade večino Žirovskega vrha je, kljub nižji vsebnosti urana v njih, dovolj visoka zaradi povišane vsebnosti torija. ENOTA "ppm" (part per milion): ena miljoninka, mg/g, 1/1,000.000, 1 x 10'6 146 ČERNOBIL NA ŠKOFJELOŠKEM IN DESET LET PO NJEM Najmanj "radioaktivni" so mezozojski karbonati, kot sta apnenec in dolomit, na katerih je večji del postavljena srednjeveška Škofja Loka, iz njega so zgrajeni Lubnik, Križna gora, Ratitovec, Sorica, Blegoš in Polhograjsko hribovje. Višje vrednosti imajo karbonski konglomerati v Hrastniku, grodenski konglomerati, peščenjaki in skrilavci, ki se pojavljajo v Selški dolini na Sv. Tomažu, na Sv. Valentinu, nadalje grodenski klastiti v Poljanski dolini, pa v Breznici, v Bodovljah, na Sv. Ožboltu in predvsem na Žirovskem vrhu. Omenjene paleozojske kamnine zavzemajo na škofjeloškem ozemlju skoraj polovico vseh površin. Na nekaterih mestih dosegajo koncentracije urana v sivi grodenski formaciji več sto, na posameznih mestih celo čez tisoč ppm. Tu niti ne bi omenjali posameznih "vročih točk" z rudo na območju RUZV ko je urana lahko tudi 50.000 gU/t ali 5 %. Mogoče je prav, da omenimo povečano "naravno" radioaktivnost na primer v dolini Račeve nad Žirmi ali ponekod na Gabrški gori in morda še kje, kjer so svoj čas navozili jamsko jalovino za potrebe cest in so mednjo zašli posamezni kosi uranove rude. Od psevdoziljskih skladov omenimo morda še zaliloški strešni skrilavec in triasne predornine ter piroklastične kamnine tufozne serije, ki dosežejo 30 /xR/h. EKSPOZICIJSKA DOZA Količina elektrenine, ki jo povzroči ionizirajoče sevanje v določeni masi. Meri se v kulonih (coulomb) na kg, (C/kg). Stara enota je rentgen (rontgen, R). V geologiji se uporablja izpeljanka, to je JAKOST (HITROST) EKSPOZICIJSKE DOZE (R/h). Velja razmerje: lmR/h = 7,2 x lO"14 C/kgs. Škofjeloško povprečje naravnega radioaktivnega sevanja, s privzeto vrednostjo 7,5 /xR/ h zemeljskega in 3 ^.R/h pribitka kozmičnega sevanja, za obdobje pred černobilsko nesrečo znaša zaokroženo 11 ^R/h. Kot smo omenili, je ta naravna radioaktivnost odvisna predvsem od geološke zgradbe in delno od nadmorske višine. Rečne terase Veštrskega polja, Visokega, Virška in od sotočja obeh Sor proti Sori imajo zaradi prodnikov kamnin z višjo vsebnostjo urana lahko ponekod še nekoliko višje vrednosti. NESREČA V ČERNOBILU Deset let je minilo od černobilske jedrske nesreče, nesreče, ki je imela resne radiološke in zdravstvene posledice predvsem za ljudi v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji. Ta nesreča je močno vplivala na odnos ljudi do jedrske energije po vsem svetu. Postali smo pozorni, dostikrat celo nezaupljivi do nedavno vseodrešujočih tehničnih in družbenih rešitev. Sam sem vedno bolj prepričan, da bomo o nekaterih pomembnih dogodkih govorili: to se je zgodilo pred Černobilom, to pa je bilo po njem. Kakor koli že, prav je, da se tega dogodka spomnimo, ne nazadnje tudi zato, ker smo ravno na Škofjeloškem, prvi v Sloveniji l0 pa tudi v takratni Jugoslaviji, zabeležili in izmerili černobilsko kontaminacijo pri nas in tudi posredovali informacijo o njej v javnost. Poglejmo, kaj se je tedaj zgodilo v Černobilu, kaj 147 RAZGLEDI se je dogajalo v tem času pri nas v Sloveniji in na Loškem. Kakšne so bile ugotovljene posledice Černobila leta 1986 in kakšne so danes deset let pozneje? Smo se ob tej neprijetni izkušnji morda kaj naučili? 26. aprila 1986 ob 1.23 je prišlo na četrtem reaktorju ukrajinske jedrske elektrarne v Černobilu do hude nesreče. Neposredni povod za nesrečo so bili zavestno kršenje predpisanih postopkov in napake operaterjev reaktorja med funkcionalnim preizkušanjem novega vzbujevalnika na turbogeneratorju. Vzrok nesreče je posledica nevarne zasnove samega reaktorja in napačno vodenje elektrarne ". V čem je nevarnost zasnove vodno hlajenega in z grafitom moderiranega reaktorja velike moči, tu ne bi razlagali. Vendar je prav, da vemo, da je bil ta tip reaktorja skonstruiran v vojaške namene. V njem so pridobivali plutonij za atomske bombe. Reaktor s tako zasnovo je britanska vlada na primer zavrnila že leta 1947, konkretni sovjetski tip RBMK, kakršen je bil černobilski, pa leta 1976 12. Eksplozija je nastala zaradi visoke temperature. Pri tej nejedrski, torej klasični fizikalno- kemijski eksploziji, je dvignilo 2000 tonski betonski reaktorski pokrov, streho reaktorske stavbe pa odpihnilo. Ob sami eksploziji so bili v neposredno okolico in na sosedne stavbe izvrženi trdni ostanki jedrskega goriva in grafita, hkrati pa so se sprostili v atmosfero predvsem bolj "lahki" radionuklidi, kot so žlahtni plini, jod in nekaj cezija. Drugi veliki izpust med sedmim in desetim dnevom, ki je bil posledica visoke temperature pri taljenju sredice reaktorja, pa je vseboval predvsem cezij in telur in druge manj hlapljive elemente, kot so cerij, cirkonij, aktinidi, barij, stroncij in drugi cepljivi produkti. Po desetem dnevu, ko so na reaktor zmetali približno 5000 ton bora, svinca, dolomita, peska in ilovice, je izpust drastično padel. (Borov karbid kot dober absorber nevtronov preprečuje verižno jedrsko reakcijo, s svincem se omogoči boljša toplotna prevodnost in s tem tudi hlajenje, hkrati pa je dober jedrski ščit, iz dolomita se ob visoki temperaturi izloča ogljikov dioksid, ki gasi požar. S peskom in glino so zapolnjevali praznine, ki so potencialna žarišča nadalnjega gorenja.) Radioaktivni izpust v atmosfero je vseboval pline, aerosole in drobne delce goriva. Iz reaktorja so se popolno sprostili plini, kot sta kripton in ksenon. Od celotne količine joda v sredici ga je izšlo 50 do 60 %. Trdnih delcev kot telur in cezij, vezanih na aerosole, se je sprostilo 20 do 60 %, če navedemo najpomembnejše radionuklide. Ocenjujejo, da se je od skupno nekaj manj kot 200 ton goriva v reaktorju med nesrečo sprostilo v okolje okoli 3,5 % materiala iz reaktorske sredice, torej nekako 6 ton ". AKTIVNOST RADIOAKTIVNEGA VIRA se meri v številu razpadov v časovni enoti. Enota 1 bekerel (Bq) pomeni en razpad na sekundo. Stara enota je kiri (curie, Ci). Velja razmerje: 1 Ci = 3,7 x 1010 Bq. RAZPOLOVNI ČAS je čas, v katerem razpade polovica prvotnih radioaktivnih jeder. 14S ČERNOBIL NA ŠKOFJELOŠKEM IN DESET LET PO NJEM OCENA RADIOAKTIVNEGA IZPUSTA 12 4. BLOKA JEDRSKE ELEKTRARNE V ČERNOBILU * Vsebnost reaktorske sredice Delež sredice v izpustu pred nesrečo 26. aprila 1986 med nesrečo Radioizotop "Xe BII 134Cs ,37Cs ,32Te wSr »Sr l40Ba 95Zr "Mo lwRu •*Ru mCe 1MCe 2"Np 2!8Pu 239pu 240pu 24lpu wCm Razpolovni čas 5,3 dneva 8,0 dni 2,0 leti 30,0 let 78,0 ur 52,0 dni 28,0 let 12,8 dneva 1,4 ure 67,0 ur 39,6 dneva 1,0 leto 33,0 dni 285,0 dni 2,4 dneva 86,0 let 24.400 let 6.580,0 let 13,2 leti 163,0 dni Aktivnost 1015 Bq 6.500 3.200 180 280 2.700 2.300 200 4.800 5.600 4.800 4.800 2.100 5.600 3.300 27.000 1 0,85 1,2 170 26 Delež (%) 100 50-60 20-40 20-40 25-60 4-6 4-6 4-6 3,5 >3,5 >3,5 >3,5 3,5 3,5 3,5 3,5 3,5 3,5 3,5 3,5 Aktivno! 10,s Bq 6.500 ca. 1.760 ca.54 ca. 85 ca. 1150 ca. 115 ca. 10 ca. 240 196 > 168 > 168 >73 196 ca. 116 ca. 95 0,035 0,03 0,042 ca. 6 ca. 0,9 * Privzeto plke die deutsche Grenze in Bavern einen Tag spater passiert hat. Hohere absolute Radioaktivitatswerte im Bergwerk Žirovski vrh sind die Folge der Tatsache, dafi die Radioaktivitat in diesem Bereich wesentlich hoher ist als in Bavern. Die durchschnittliche Radioaktivitat in Slowenien ist wesentlich niedriger und vergleichbar mit der in Bavern, als im Bereich des Uranerzbergwerkes. Im Beitrag werden auch die Folgen der Luft-, Boden- und Nahrungskette- verschmutzung durch Jod, Casium und andere Verursacher in Slowenien dargestellt. Im Mai 1986 und im Oktober 1996 wurde in einer bestimten Wohnung in Skofja Loka Gammaradioaktivitat gemessen und verglichen. Aufgrund technischer und Organisationslosungen im Uranerzbergwerk in Žirovski vrh im Jahr 1986 wurde in Slowenien in folgenden Jahren ein Netz automatischer Mefigerate entwickelt. Die Mefldaten werden laufend dem Zentrum in Ljubljana vermittelt. 161