NSKE NARODNE 'RAV UL ZAPISALI : JOŽEF KENDA, CIRIL DREKONjA in ANDREJ ŠAVLI. UREDIL IN UVOD NAPISAL: CIRIL DREKONJA. TRST 1932. KNJIŽEVNA DRUŽINA „LUC" Vse pravice pridržane. Tiskala, izdala in založila Tipografia Consorziale v Trsta. Uvodna beseda. Pričujoča zbirka je prav za pravli pozno nadaljevanje onega dela, ki ga je započet pri nas bivši založnik Andrej Gobršček, ko je pričel izdajati v Slovanski knjižnici «.Narodne pripovedke v soških planinah.» Prvti snopiča navedenih pravljic in pripovedk sta izšla v 25. in 29. številki Slovanske knjižnice. F obeh je priobčeno narodno blago iz zbirke urednika Andreja Gabrščka samega. V naslednjem, 47. snopiču iz leta 1896, je objavil pravljice Jožef Kenda in deloma tudi Andrej Gobršček. V takratni zbirki so priobčene naslednje Kendove pravljice: Pepeluhar; Pravljica o smokvah; Sto zajcev, Uskok; Čudodelni prt; Jež; Mrtvi godec; Železni mož; Čudno drevo; Zaklete deklice; Desetnik; Kaj je najlepše, najmočnejše na zemlji; Volar in hudič. Iz zbirke Andreja Gabrščka pa: Mladi kralj (pesem); Bedin in Bedina; Lisica, zajec, volk in medved; Oče, spak'co mi kupite', Če hudič ne more, babo pošlje; Šteřnova sol in treh mož voda. Kakor kaže pričujoča zbirka, je ostalo Jožefu Kendu po objavi še nekaj narodnih pravljic, katere je hranil skozi vsa leta v rokopisu. Pravljice so ohranjene vse v obliki prvega zapiskd; znamenje, da pozneje zbirki hi več posvečal pozornosti. Morda se mu je zdelo, da je za samostojno izdajo premalo gra- diva, ali pa ga je odvračal od misli na objaVo predsodek, da nudi snov vsaj deloma enačice onih pravljic, ki so bile do tedaj že objavljene. Najbrže pa ga je pritegnilo nase drugo, po njegovi sodbi važnejše delo, zlasti zbiranje slovarskega gradiva, kateremu se je posvečal že koj spočetka. Tako je preživel del zbirke njegovo smrt kot neobjavljena literaturna zapuščina. Največ pravljic je zapisal nabiratelj v dobi 1878— 1882, to je v dijaških letih. Po krajevnem izvoru so skoro vse temljinske, od tam, kjer je bil Kenda domů. Ko sem, še dijak, pregledoval njegovo izdano zbirko, sem kot sovaščan opazil, da so se mu nekatere utajile. Zapisal sem jih ter uvrstil v pričujočo zbirko. Naprosil sem še prijatelja Andreja Šavlija, marljivega nabiratelja narodnega blaga, da bi dal na razpolago svojo zbirko, kar je tudi rade volje storil. Dober poznavalec narodnega slovstva bo naletel na pravljice enačice, katere so bile objavljene že drugod. Ozir, da ne bi ponavljal že objavljene snoui narodnega slovstva, je vznemirjal spočetka tudi mene: a naposled sem se odločil, da priredim za izdajo nekatere pravljice, ki so enačice že znanih. Pri tej odločitvi me je podpirala posebno misel na dejstvo, dû vsebujejo tudi enačice toliko različnosti in svojevrstnih zapletljajev, da bi narodno slovstvo z opustitvijo objave vsekakor trpelo škodo na svojem bogastvu. Kendova pravljica Troje oblačil je n. pr, enačicd Gabrščkove Sirotice: le da je prva drugače izpeljana kot druga. Vsebina zbranih pripovesti je po večini pravljična. Ubežnik je roparska zgodba in nima nič prav-Iječnega na sebi. Sem spada tudi pravljica Pastorek in pastorka. Glede prve zgodbe ne morem reči, ali je v resnici plod naše ljudske domišljije. Da je, me uverja sicer resnica, da je prešla ljudska pripovest y pozni dobi živega narodnega slovstva s pravljičnih tal na roparske zgodbe in sicer radi tega, ker so takratne razmere nudile prav tem obilo snovi. Kdor namreč vestno razmotriva preobražanje narodne pri-poVesti, bo pač ugotovil, da prehaja vsebind po časovni zaporednosti iz čisto pravljične okolice v napol pravljično, kjer nastopajo že roparji, > Velikan popusti skalo, da pade na tla in pokrije zlato, ter gre za Janezom. (Potujeta dalje in prideta v gozd. Tam dobita moža, ki je metal mlinske kamne v zrak in jih lovil v roke. Tudi tega povabi Janez s sabo- Tako gredo vsi trije po svetu. Hodijo dalje in dalje ter pridejo naposled v mesto, katero je bilo vso v črnih zastavah. Povprašajo pri ljudeh, kaj se je zgodilo, da žalujejo. Ljudje jim povedo, da je zli duh ugrabil ter odnesel tri kraljeve hčere in da jih iščejo velikaši ter junaki po vsem svetu, a do sedaj da jih ni še nihče našel. In še jim povedo, da je obljubil kralj rešitelju roko najmlajše in najlepše v zakon in še kraljestvo po vrhu. Pa se obrne Medvedov Janez do tovarišev in jima pravi: e pod njo. Ponoči pridejo k dečkovi postelji roparji. S sabo prinesejo žareče železo in ga vtaknejo mrtvecu v oči, misleâ , da so dečka oslepili; nato gredo hitro iz sobe. Dinigo jutiro ostane deček zelo zgodaj, spravi mrtvega zopet pod posteljo in gre iskat roparje. Ko ga ti zagledajo, se silno prestrašijo. Mislijo si, glejte, šle ognjeno železo mu ni škodovalo in ga ni oslepilo. Vdajo se mu in deček jih odpelje, da jih izroči kralju. Kralj se zelo začudi, ko mu deček pripelje roparje, katerih niso mogli premagati največji junaki kraljestva. Držati hoče dano besedo in naznani kralji čiii, naj se pripravi za poroko. KraljiČna pa ni voljna, da bi vzela dečka za moža, ker je zaverovana v princa iz sosednje dežele. Upira se kraljevi želji in ne mara slišati, da bi se poročila s preprostim mladeničem. Kralj sili in sili, a njegova beseda ne izda niči Da bi dobila za moža tistega, ki ji je bil pri srcu in da bi tudi deček ne mogel ugovarjati, si izmisli kraljična zvijačo. Stopi pred kralja, mu razodene svojo željo, češ, princ in deček naj gresta zvečer z njo spat in h komur bo zjutraj obrnjena, ta bodi njen mož in bodoči kralj. Vladar je zadovoljen s kraljičino željo, katero naznani tudi dečku. Deček sam je s kraljičino mislijo zadovoljen Premišljati začne, kako bi si pridobil kraljičino roko. Dobro misel ugane in na večer pred ono nočjo, v kateri bi se moralo odločiti, kdo bo bodoči kralj, nařeže obilo česnika in pri večerji ga natřese skrivaj v princovo jed, sam pa zauživa samo prijetno dišeča jedila. Po večerji se odpravijo vsi trije spat v lepo sobo, v kateri je bila velika postelja. Kraljična se uleže na sredo postelje; princ in deček pa vsak na eno stran. Tako zaspijo. Princ je močno smrdel po česniku. Nepiňjetni duh je kraljični zoprn, zato se obrne v spanju od njega in ko pogleda zjutraj kralj v sobo, jo najde obrnjeno proti dečku. Sedaj ne pomaga nič več, kra" Ijična mora vzeti dečka za moža. Kralj pripravi bogato gostijo in vsi so veseli. Še kraljična se sprijazni s prebrisanim dečkom. Ukanjeni princ pa zbeži in nikoli več ga ni bilo v grad. Po kraljevi smrti je prevzel deček vladařstvo in je bil svojim podložnikom pravičen in pameten vladar. Ciril Drekonja. UBEŽNIK živel je nekoč mladenič, M je bil ubogega rodu. Njegov oče je imel revno hišo in majhno posestvo, da je komaj skromno preživljal sebe in družino. Zgodi se pa, da ujamejo mladeniča v vojake. Odvedejo ga daleč v tuje dežele, da bi tam odslužil vojake. Dolgo let služi mladenič, a naposled se ga polasti domotožje. Zaprosi za dopust, a mu ne usliSijo prošnje. Zato sklene, da ubeži skrivaj domov. Ponoči, ko vsi spijo, osedla svojega vranca in zapusti skrivoma mesto. Boji se, da bi ga ne zasledovali; zato jašie po neobljudenih krajih, po pustih planjavah in skozi temne gozde. Dolgo je že na poti, ko dospe na visok hrib. Odtod se razgleda naokoli, da bi naSel z očmi človeško bivališče. Globoko v dolini zagleda pri vodi mlin. Lakota ga tare, zato se spusti po hribu navzdol proti mlinu. Ko dospe do selišča, stopi s konja ter gre v hišo. Povpraša po ljudeh, a ne najde v njej drugega, ko mlado dekle. Vojak jo prosi, če bi ga sprejela ob noč in če bi mu dala jedi, da bi se okrepčal. Dekle mu odgovori: «Rada te vzamem ob noč, saj sem sama doma; oče in mati sta šla na ženitovanje daleč odtod. Tako me vsaj strah ne bo.» Vojak pelje vranca v hlev ter ga nakrmi, nato se vrne v hišo, kjer mu mlinarjeva hči pripravi o-krepčilo. Zvečer mu pripravi postelj v sobi, a vojak ji pravi: «Spal bom v hlevu pri konju. Vajen sem tako in jutri bi se rad zarana odpravil na pot.» Tako gre vojak v hlev in si postelje blizu konja, da bi bil brž pripravljen, če bi zasledovalci prišli za njim. O polnoči, ko je bilo vse tiho, pride k mlinu tolpa roparjev, petnajst po številu. Vderejo v hišo in kličejo ljudi pokoncu. Vsa prestrašena vstane mlinarjeva hči in jih vpraša, kaj hočejo in kaj želijo. Roparji posedajo okoli mize in ji ukažejo, naj jim pripravi dobro večerjo in naj jim prinese pijače. In še ji reko, naj jim izroči denar in dragocenosti. Dekle uboga, pripravlja jim jedila in jim nosi na mizo, pa vedno opazuje in gleda, kako bi se mogla izmuzniti iz hiše, da bi šla klicat vojaka na pomoč. Roparji se gostijo v izbi, a je ne puste izpred oči. Naposled jih le ukani in pravi, da gre po vino v klet. Hitro skoči iz hiše in gre naravnost v hlev; zbudi vojaka in mu pove, da so roparji v hiši in da zahtevajo od nje denar in dragocenosti ali pa življenje. Vojak vstane, se opravi in reče dekletu: «Vrni se v hišo in napajaj roparje in potem pridem jaz, da z njimi obračunam.» Dekle se vrne v hišo in stori, kakor ji je velel vojak. Roparji jedo in pijejo brezskrbno, misleč da ni nikogar v hiši. Vino jih prevzame, da so vsi pijani in da skoro ne vedo, kaj počenjajo. Takrat se nenadoma odpro wata in vojak stopi v izbo z golo sabljo v rokah. Srdit plane na pijane roparje in jih poseka. Ko jih pokonča se ozre po hiši, da bi našel mlinar-jevo hčer, a ne vidi je nikjer. Išiče po vseh prostorih in po vseh kotih; naposled jo po dolgem iskanju stakne v pepelnjaku. Pokliče jo, a dekle si skoraj ne upa iz skrivališča. Naposled jo vendar pregovori, da zleze iz pepelnjaka, in oba gresta pregledovat mrtva trupla. Štejeta jih in jih naštejeta štirinajst, petnajstega ni bilo. Med trupli .pa najdeta roko, od— 59 — sekano v zapestju, ki ni bila nobenega izmed mrtvecev. Vojak spravi roko in jo vtakne v žep. Drugo jutro se vrneta mlinar in njegova žena z gostije. Vojak ju pokara, češ, da ni prav, ker pustita hčer samo doma. Mlinar pa je vojaku tako hvaležen, da mu ponudi svojo hčer za ženo. Ubežnik zmaje z glavo in pravi, da mora dalje na pot. Obljubi pa, da se vrne, če bo kdaj prost. Poslovi se od njih in pri odhodu mu podari dekle prstan ter pravi: «Ná prstan za spomin! Ce se kdaj vmeâ, pokaži mi ga in vedela bom, da sem ti dolžna veliko hvale.» Vojak vzame prstan, zajaâe konja ter zdirja dalje po poti. Jaše dan in noč in naposled prispe v domači kraj. Ko pride v rojstno vas, je skoraj ne spozna več. Lepe hiše se vrstijo ob cesti, kamenitih klancev ni več. Ustavi človeka in ga vprašla, kje je ta in ta hiša. Človek pa se zavzame in mu odgovori: «Kaj tja hočete iti! O, tam so prebogati in preimenitni, da bi vas sprejeli.» Vojak pa vendar poskusi, gre proti domači hiši in se silno čudi. Kjer je stala nekdaj revna bajta, se dviga zdaj veliko, lepo poslopje. Stopi s konja in gre v hišo. V njej najde mater, ki ga pa ne pozna več, a tudi vojak se noče razkriti. Kot tujec pozdravi in prosi, da bi ga prenočili. Mati se obotavlja, a naposled se vda in sprejme vojaka ob noč. Postrežejo mu z jedjo in s pijačo in ga peljejo nato v sobo spat. Drugo jutro vstane In fee napravi, pa se mu čudno zdi, da ne vidi očeta nikjer. Vpraša toraj mater: «Kje je pa hišni gospodar?» Mati mu pove, da je nekaj bolan in da leži v postelji. Zdaj bi sin rad videl očeta, zato prosi, da bi ga peljali k njemu, češ, da ga morda ozdravi. Mati se spočetka brani, končno pa le pelje vojaka v sobo. Sin sede poleg očeta in tudi ta ga ne pozna več. Pogovarjata se o tem in onem in naposled vpraša vojak, kaj mu je. Po dolgem obotavljanju mu oče pove, da ga boli roka. Vojak mu še pravi, naj mu jo pokaže. Oče izvleče roko izpod odeje in sin vidi, da mu je v zapestju odsekana. Izvleče torej kos roke, katero je bil vtaknil v mlinu v žep, in jo primeri k očetovi. Bila je ista. Sin se zdrzne in pobledi. Molče vstane in gre brez slovesa iz sobe. Hitro osedla konja in odjaše, ne da bi se dal spoznati in ne da bi pozdravil. Na poti premišlja, kaj mu je storiti. Domov se ne vrne nikdar več. Ako ga ujamejo kot ubežnika, bo hudo kaznovan. Pa misli, da je bolje, če se vrne sam v vojaško službo ter tam izpove, kaj ga je napotilo, da je ušel. Ko jaha tako po cesti, zagleda v daljavi jezdeca, ki drvi, proti njemu. Že misli, da je njegov zasledovalec, a ga vendar počaka. Jezdec se mu približa in vojak ga vpraša, kaj hoče. Mož na konju mu pripoveduje, da je kraljev služabnik in da so roparji ukradli kraljevo hčer, katero sedaj iščejo princi, generali in vojaki. «No,» pravi ubežnik, «jo pojdem pa še jaz iskat. Kar v družbi bediva, morda jo le naj-deva.» Služabnik in vojak zavijeta s ceste na polje. Ja-šeta po planjavi in dospeta v gozd. Jašeta po gozdu med drevesi, dokler ne pade noč na zemljo. Takrat se ustavita in stopita s konjev. Posvetujeta se, kaj naj naredita, in vojak pravi: «Čakaj, splezam na visoko smreko. Od tam se bom razgledal naokoli in bom videl, če sveti kje v daljavi luč.» Res, spleza na visoko smreko in ko pride v vrh, se razgleda naokoli. Služabnik mu zakliče v višino: «"Ali vidiš kaj?» Vojak odgovori: «V daljavi vidim svetlobo, najbrže je to ogenj.» «In na kateri sti'ani je?» ga vpraša zopet služabnik. «Čakaj,» mu odgovori vojak, «vržem kapo v ono stran, da bova vedela kam jahati.» Vrže kapo v ono smer, nato spleza z drevesa. Ko se spusti na tla, zasedeta s služabnikom konja in odjahata dalje po gozdu. Po dolgem času dospeta na rob gozda in ugledata pred sabo trato in na trati ugledata krdelo roparjev, zbranih okoli velikega ognja. Med njimi ugledata tudi ugrabljeno kraljevo hčer. Oba planeta nenadoma nanje. Z golo sabljo si dela vojak pot med roparji in poseka vsa— 61 ^ kogar, ki mu pride pod mahljaj. Nato zgTabi kraljevo hčer, jo posadi k sebi na konja in zdrvi po gozdu. Brž se raznese novica, da je kraljeva hči rešena. Generali in princi prihite k vojaku in ga prosijo, naj jim izroči rešeno kraljično, a on jo ne da nikomur. Sam jo obdrži na konju in jaše proti glavnemu mestu. Kralj pošlje hčeri lepo kočijo in tudi sam ji gre naproti, da jo sprejme. Ko pride kočija do vojaka, sede kraljeva hči vanjo ter se odpelje domov. Kralj objame rešitelja in ga povabi v svoj grad. Ker se je pa kralj pripeljal v kočiji, katera se je vrnila brez njega, mora hoditi zdaj peš poleg vojaka, ki sedi ponosno na konju. Dolga pot ga utrudi in večkrat poprosi vojaka, na bi mu za čas posodil konja. A ta mu vselej odgovori, da živali ne da iz rok. Tako potujeta proti glavnemu mestu. Blizu mesta poprosi vojak kralja, naj mu prime za trenutek konja, če§, da mora stopiti v stran za grm. Ko se vojak oddalji, skoči kralj hitro na konja in zdirja proti mestu; vojak pa se huduje od zadaj, ker mora hoditi peš. Ko pride do kraljevega gradu, stopi brž v hlev in zakliče: «Hej vranec!» Takoj se mu oglasi njegov konj iz kota. Nato gre v grad in tam ga sprejme kralj zelo slovesno; vojak se pa še vedno huduje, ker ga je kralj opeharil za pot. Po slovesnem sprejemu ga kralj vpraša, kaj želi za plačilo. Vojak zaprosi, naj bi mu odpustili pre-gTešek, katerega je zakrivil, ko je ubežal domov; prosi pa še, naj bi ga oprostili vojaške sliižbe. Kralj usliši obe prošnji in povrhu mu da še obilo denarja. Zopet zajaše vojak svojega vranca in se napoti proti mlinu, kjer je nekoč prenočeval. Ko dospe tja, pokaže mlinarjevi hčeri prstan in ona ga brž spozna. Zmenijo se za poroko in kmalu nato sta obhajala vojak in mlinarjeva hči ženitovanje. Živela sta potem srečno in vojak ni šel nikdar več na svoj dom. Ciril Drekonja. PASTOREK IN PASTORKA živela sta oce in mati, ki sta imela sina in hčer. Mati je umrla še preden sta otroka dorasla. Oče si je poiskal drugo ženo, ki je bila otrokoma mačeha. Bila jima je res kruta in krivična. Otrolia sta postala pravi siroti, ker je začela hudobna mačeha tudi očeta spreobračati v zlo. Tako ga je zaslepila, da je tudi on zavrgel lastna otroka. Nekega dne mu je ukazala, da ju mora peljati v gozd in zapoditi od doma. Zaslepljeni oče je storil tudi to. Poklical je otroka in jima rekel, naj gresta z njim po drva. Ko so prišli v gozd, so zakurili ogenj, da sta se premrla otroka ob njem grela. Oče ju je pustil pri ognju, rekoč da gre nabirat drv. Onadva naj ga počakata pri ognju, dokler se ne vrne. Oče je odšel in se ni več vrnil. Otroka sta zaman čakala nanj. Naposled sta uvidela, da očeta ne bo, ker je gotovo zašel ali ga je celo pojedel volk. Hotela sta ga sama poiskati in najti pot domov. Kruti oče je sedel takrat že doma za ognjiščem, ko sta zavržena otroka blodila po gošči in ga klicala. Ni ju čul. Doma je poslušal mačehino pohvalo, ker je zapodil z doma otroka, ki sta ji bila v napotje in nadlego. Zavržena otroka sta se v gošči izgubila. Mesto očeta sta priklicala trumo roparjev, ki so prežali v gozdu. Prestrašena sta zbežala pred njimi. Oni pa za njima. Naposled sta jim utekla na smreko in se skrila v' gosto vejevje. Toda roparji so že od daleč vohali vsako krščeno dušo, zato so pritekli pod smreko in ugibali, kam sta se neki skrila. «Tu sem ju še videl,» je rekel prvi in smrkal okoli. «Poglejmo, če se nista skrila na to smreko.» «Ce sta na smreki, se mora pocediti kri navzdol po deblu,» je menil drugi ropar in sunil z dolgo in ostro sulico v gosto vejevje. Sulica je bila baš tako dolga, da je segla prav do deklice, ki je čepela na veji pod bratcem. Ranila jo je v peto. Zabolelo jo je, da bi kriknila, a ni. Stis- nila je zobe in požrla bolečino. Odtrgala je kos obleke in jo potiščala na rano, da ni kanila kri na zemljo. «Tu gori ju ni, kri ni pritekla,» je rekel ropar spodaj, in brat in sestra sta bila rešena. Roparji so odšli. Počakala sta še nekoliko na smreki, da so bili roparji že daleč in nato sta splezala s smreke. Sestra si je obvezala rano na nogi in šla sta dalje. Iskala sta, kje bi našla kakšno zatočišče, kjer bi bila na ■varnem. V temni gošči sta komaj opazila med grmovjem in drevjem skrito hišo. Potrkala sta in ker se jima ni nihče oglasil, sta vstopila, misleč, da je hiša prazna. Ko sta stopila čez prag, se jima je nudil strašen pogled. S polic ob stenah so zazijale v njiju same votle mrtvaške ifcbanje s temnimi votlinami mesto oči pod čelom. V kotih so bile prislonjene ostre sulice, na kljukah ob steni pa so visele dolge sablje, sekire-, samokresi- in drugo morilno orož'je. Še vešala niso manjkala v hiši. Brat in sestra sta strme obstala na pragu. Preden sta se utegnila razgledati, priti k sebi od strahu in začudenja ter zbežati, sta že začula korake okrog hiše. Tedaj sta se komaj streznila. Jasno jima je bilo, da sta zašla v brlog baš tistih roparjev, katerim sta hotela ubežati. In sedaj so gotovo zunaj pred vrati... «Skrijva se!» jima je šinila kakor blisk rešilna misel skozi možgane. Skočila sta v hišo in se skrila v pepeluh za ognjiščem, ki je imel veliko žekno, skozi katero so praznili pepel. K sreči pepela v njem še ni bilo mnogo, zato sta imela oba dovolj prostora. Vrata so se odprla in nekdo je stopil v hišo. Pa niso bili roparji, ampak staro, grdo in švedrasto babšče, ki ni bilo roparske krvi. Ni ju zavohalo, da se skrivata v hiši. To ženšče so bili roparji pred leti ujeli nekje v gozdu in ga privedli domov, da jim kuha. Brat in sestra nista vedela kako in kaj, zato sta molčala kot zid in čepela v pepeluhu, ne da bi se ganila. Ženšče se je motalo okoli ognjišča in kuhalo kosilo. Parkrat je pogreblo celo pepel v pepeluh, da se je usipal skozi ozko špranjo dečku in deklici baš za vrat. Potrpela sta tudi to in se nista izdala. Okrog poldne, ko je stalo kosilo že kuhano na mizi, so se vrnili roparji domov. Deček jih je skrivaj štel, ko so prihajali drug za drugim skozi vrata: bilo jih je dvanajst. Roparji so vihali smrkave nosove in koj zavohali, da se skriva pod njihovo streho krščena kri. Zadrli so se nad ženšče in zahtevali od njega, naj jim pokaže, koga in kam je skrilo. Ženšče, kateremu sta se brat in sestra vtihotapila v hišo, ko je šlo iskat trsk za hišo, ni res nič vedelo, da je še kdo drugi pod streho. Toda zaman se je priduševalo, da ni nikogar skrilo, roparji mu niso verjeli. Mislili so, da laže, zato so se zakadili v starko in jo ubili. Deklica je sedaj začela že skoro ihteti, ker je spoznala, da sta izgubljena. Brat pa je tipal okoli sebe, kje bi dobil kaj trdega v roko, ker kot zajec bi se ne dal pobiti. In glej, v kotu pepeluha je otipal oster meč. Na njem je bilo napisano: «Kdor zamahne trikrat s tem mečem okrog sebe, pobije vseh dvanajst roparjev v tej hiši!» Deček prime brž za ročaj meča, skoči iz pepeluha med roparje in^asuče orožje okrog sebe — pa počepajo vsi roparji kot muhe mrtvi na tla. Nato je prišla še sestra iz pepeluha. Otresla sta pepel raz sebe in stopila po hiši. Štela sta lobanje na policah, a jih nista mogla došteti. Zaskrbelo ju je, kam spravita umorjene roparje in nesrečno starko. Deček je stiskal po vseh kotih, da bi našel kje kakšen kramp ali lopato, s katero bi izkopal jamo za mrtvece. Toda poštenega delovnega orodja ni bilo najti v roparski hiši. Ko pa je stopil iz kuhinje v sosednjo čumnato, je opazil pod pragom globoko temnico, v katero so metali roparji umorjene ljudi. Tu notri je zvlekel vseh dvanajst mrtvih in še starko na vrh. Brat in sestra sta se popolnoma udomačila na roparskem domu. Sestra je kuhala in gospodinjila, brat pa je gospodaril in hodil na lov. Prav dobro se V. ^ 65 _ jima je godilo. Ni jima manjkalo drugega kot ptičjega mleka in žabje volne. Od dne do dne sta postajala večja in močnejša. Sestra je postala lepo dekle, brat pa velik fant in tolikšen orjak, da se je metal za šalo z medvedom v šumi. Spoznal je gozd, njegove čare in skrivnosti. Ni se nič več spomnil, da bi se vrnil k mačehi. Ko je šel nekega dne brat zopet na lov, je ostala sestra sama doma. Pogledala je v temnico in opazila, da se v njej nekaj giblje. Prižgala je trsko in pogledala, kaj je. Stvar, ki se je gibala je bila — človek. Eden izmed dvanajstih roparjev, baš poglavar, je bil ostal še nekoliko pri življenju, ker se tretjič meč že ni več dobro zasukal. Vse noči je stikal po kuhinji za živežem in čakal, da se opomore ter zbeži. Deklici je bil ranjeni ropar neznansko všeč. Mlad in lep je bil, da ni šle videla takega. Zaljubila se je vanj. Zdelo se ji je škoda, da bi umrl ali pobegnil, zato je sklenila skrivati ga pred bratom. Vsak dan, ko je brat odšel na ]oVj_ mu je nosila najboljših jedi v temnico. Ropar je kmalu okreval. Vračala se mu je zopet prejšna moč v ude, kri v žile in rdečica v lice. Deklici se je zdel vsak dan lepši. Končno je spoznala, da ne more biti dolgo tako. Brat in ropar pod eno streho! Nekdo mora stran. Kdo? — To je vprašanje. Dolgo časa se je borila sestra sama s seboj. Toda brat je bil rezek, malobeseden, ropar pa ji je znal govoriti sladke besede, zato se je odločila, da reši roparja in pogubi brata. Ropar ji je prigovarjal, naj se naredi bolno. Leže naj v posteljo in naroči bratu, naj ji prinese mleko, ki ji edino more pomagati. Krave ni bilo pri hiši Brat pojde daleč k ljudem po mleko. Ko se vrne truden in upehan, ga počaka on, ropar, skrit pod posteljo in ga ubije. Drugo jutro je legla sestra v posteljo in rekla bratu: «Dragi moj, hudo sem bolna. Le toplo mleko mi more še pomagati.» Brat je vzel kanglico in šel po mleko. Pa ne k ljudem. V gozdu je imela volkulja mlade. K njej je šel in jo poprosil: «Glej, eno samo sestro imam, in še ta mi je hudo zbolela. Daj mi malo mleka, ki jo edino še more ozdraviti.» Volkulji se je brat zasmilil. Dala mu je mleka. Da bi se mu pa ne bilo treba vselej vračati k njej, je šla kar z njim domov, da mu bo mesto krave pri hiši, dokler sestra ne ozdravi. Brat je stopil v sestrino sobo in ji ponudil toplega volčjega mleka. Sestra se je začudila, da se je tako naglo vrnil. Rekla ni pa nič, samo namignila je roparju, ki je tičal skrit pod posteljo. Zdajci je skočil ta z nožem izpod postelje. Brat je izprevidel prevaro. Stekel je v hlev, pripeljal je lačno volkuljo v sobo in jo naščuval zoper zahrbtnega roparja in nezvesto sestro, rekoč: «Tu imata mleko, ki vaju ozdravi!» Razjarjena žival je planila nad njiju in ju raztrgala. Andrej Šavli PODGANEK živel je reven mladenič, ki mu je bilo ime Pod-ganek. Ker je živel v revščini, je tuhtal, kako bi prišel zlahka do kruha; kajti delati se mu je tožilo, stradati pa ni hotel. Neko noč, ko ni mogel spati, jo iztuhta, da pojde po svetu in se razglasi za desetnika. Takoj drugi dan pobere šila in kopita ter gre svet goljufat. Hodi ,po svetu ter pride k nekemu grofu in so mu izda za desetnika. Grof mu pove, da je zmanjkal njegovi ženi drag prstan in sumi, da so ga ukradli služabniki. Obljubi mu sto zlatnikov, če mu ga dobi in prinese nazaj, Podganek gre k služabnikom in zahteva, da vrnejo prstan. Služabniki mu dajo prstan in ga prosijo, da bi jih ne izdal pri grofu; zato mu obljubijo yto zlatnikov. Podganek pa je bil zvit. Prstan da petelinu, da ga požre; nato gre k grofu in mu pove, da prstana nimajo služabniki, temveč, da ga je požrl petelin. Hitro zakoljejo petelina in najdejo prstan v njegovem golžunu. Grof m.u izplača obljubljenih sto zlatnikov in služabniki tudi toliko, ker jih ni izdal. Podganek se je smejal v pest, ker je zaslužil tako na lahkem dve sto zlatnikov. Zdaj se hoče grof še bolj uveriti o Podgankovem desetnišltvu; zato prinese pod skledo pokrito podgano i-n ga vpraša: «Kaj je notri?» «Podganek je v veliki zadregi, zato začne vzdihovati v svoji obupnosti: «O ti Podganek, kam si prišel! O ti ubogi Podganek, kaj ti je storiti?» — «O ti spak ti; zdaj pa vem, da veš vse,» mu reče grof ter privzdigne skledo in velika podgana šine izpod nje. Grof je mislil, da pravijo tam, kjer je bil Podganek doma, podgani — podganek. Ko se odpravi Podganek dalje po svetu, ga grof nekoliko spremi. Po poti ga marsikaj izprašuje. Pa na enkrat se grof skloni, skrije nekaj prav naglo v pest ter vpraša Podganka: «Desetnik, kaj imam v pesti?» — «Kaj neki imate, mačje blato imate!» — mu odgovori Podganek. Grof je imel res to v pesti, zato je Podganku verjel, da je desetnik. Jožef Kenda. ZGODBA O OČETOVI ZAPUŠČINI živel je oče, ki je imel tri sine. Preden je umrl, jih je poklical k sebi in jim rekel: «Nisem trpel imetja pri hiši, zato umiram revež in nimam, da bi vam kaj zapustil. Samo še nekaj vina je v sodu v kleti, razdelite si ga pravično med seboj in gospodarite z njim pametneje, kot sem jaz » Oěe je umrl, sinovi so se pa menili, kako bi si razdelili pravično med seboj vino v sodu. Imeli so namreč en sam sod, zato vina niso mogli pretočiti, Pa so se domenili tako, da zvrtajo tri luknje v sod in vtaknejo v nje tri pipe — vsakemu svojo —, da bo po njej užival vsak svoj delež očetove zapuščine. Mlajši brat je bil zapravljivec in pijanec. Tičal je vedno pri pipi in srkal sladko vince, misleč: «Bolje, da ga popijem prej kot poslej.» Starejša brata sta bila pa štedljiva in zmerna. Nista se dotaknila pipe, misleč: «Naj ostane vino za večjo potrebo in za bolezen.» Toda kako sta se začudila, ko sta našla sod — prazen. Tudi njuno vino je po bratovi pipi izteklo v njegovo požrešino grlo. Andrej Šavli. O SINU, KI JE IMEL KRATEK KONEC PAMETI IN MRVICO ZASTOPNOSTI živel je njega dni oče, ki ga je vse 'življenje tresla revšičina. Imel je sina, ta pa kratek konec pameti in mrvico zastopnosti. Preden je oče umrl, ga je poklical k sebi in mu rekel: «Sin moj, denarja in gradov ti ne morem zapustiti. Bog ti je dal konec pameti in mrvico zastopnosti, prav ju uporabljaj, pa boš že kako živel med dobrimi ljudmi. Zapomni si pa zlati nauk, ki ti ga dajem s seboj na pot: Ce greši mimo poštenih ljudi, karkoli naj počenjajo, jim vedno iz srca želi: «Bog daj več!» Vsaj drugim privošči srečo, če je že sam nimaš. Slabega ti to voščilo tako in tako ne more prinesti.» Oče je umrl, sin pa je šel po svetu. S seboj je nesel kratek košček pameti in mrvico zastopnosti pa še očetov nauk. Pa ga pot zanese mimo žitnega polja, ki ga je pravkar pobila toča. Ljudje hodijo z žalostnimi obrazi med njivami in ogledujejo uni-Seni sad svojega trúda. «Ej, ljudje božji, kaj se tako kisate?» jih nagovori in jim vošči: «Bog daj ve6!» Ljudje se razjezijo in ga malone kamenjajo kot kačo: «iKdo te je tako učil, da nam voščiš nesrečo?» Sin se začudi in vpraša: «Kako pa bi moral reči?» «Reči bi moral: Nikoli več nam ljubi Bog ne pošiljaj kaj takega,» mu pravijo ljudje. Zapomni si njih nauk in gre dalje. Pride mimo hleva, pred katerim je srečni gospodar ogledoval pravkar skot^o tele. «Nikoli več nam ljubi Bog ne pošiljaj takega!» spregovori sin. Mož pa se razjezi, misleč, da mu zasmehuje lepo živinče, in pravi: «Reci rajši: Bog daj vsako leto enega!» Ker je imel sin konec pameti in mrvico zastop-nosti, si zapomni še ta nauk in gre dalje. Pride mimo hiše, iz katere so bas nesli mrliča. «Bog daj vsako leto enega!» vošči. Pa tudi to voSčilo ljudem ni bilo pogodu. Kljub vsej žalosti so se v jezi spravili nad njega in ga skoraj pobili na tla: «Smrkavec, reci rajši: Bog mu reši dušo! Pa zmoli en očenaš za ranjkega in pojdi dalje po svoji poti.» Sin si zapomni še Ip, zmoli očenaš za ranjkega in gre dalje po svoji poti. Pride mimo kovača, ki je baŠ podkaval starega konja. Popotnik mu že od daleč zavpije: «Bog mu reši dušo!» Nato hoče zmoliti še en očenaš, pa ga kovač na-hruli v jezi, misleč, da se fant noťčtije. Reče mu: «Saj mrha nima duše! Zato reci: Le trdno naj stoji! Ce pa tega nočeš, molči in pojdi dalje.» Sin se izgovarja, da tega ni vedel, zahvali se za nauk in gre dalje. Pride Aiimo dveh drvarjev, ki žagata debel hrast ob poti. «Le trdno naj stoji!» jima želi sin, kakor se je naučil od kovača. Drvarja pa s tem nista zadovoljna, temveč ga oštejeta, rekoč: «Ti že pokaževa! Reci rajši: Bog daj, da bi padel L» No, sin si zapomni še nauk drvarjev in gre dalje. Pride do fanta, ki je splezal na košato vrbo nad potokom, da jo oklesti. Ustavi se pod vrbo in želi fantu na vrbi: «Bog daj, da bi padel!» Fantu je bilo to že preveč. Splezal je z vrbe in pahnil popotnega sina v potok, rekoč: «Ne jaz, padi rajši ti, ki imaš prekratek konec pameti in predrobno mrvico zastopnosti.» Od tu dalje molči zgodba o popotnem sinu. Jaz si mislim takole: če je v potoku utonil, je zgodbe tako in tako konec. Ce pa je srečno prilezel iz vode, mu je ta hladna kopel morda toliko pomagala, da se mu je podaljšal prekratki konec pameti in povečala predrobna mrvica zastopnosti, tako da je želel ljudem dobro vselej le po njih prilikah in sreči. Andrej Šavli. O NAGLICI Nekoč so živeli trije bratje. Imeli so za vasjo leseno kočo in grunt. Pa jim je delo zasmrdelo in so nekega dne rekli očetu: «Pravijo, da so na svetu ljudje, ki nič ne delajo, pa jim le dobro gre in jim denarja nikoli ne manjka. Mislili smo in premislili tako, da bi šli pogledat po svetu, kje so tisti ljudje, kaj jedo in kako živijo.» Oče jim ni branil. Mislil je: «Ce se kaj naučijo, bo le dobro.» Na glas pa je rekel: «Pojdite po svetu in ko najdete ljudi, ki živijo od sv. Duha, mi pridite povedat. Pravijo, da ni dobro odpravljati se brez zlatih naukov od doma v svet, zato me dobro posl\iâajte: Ko gre pameten človek po svetu, dobro gleda pred se, da kaj vidi in se kaj prida nauči. Tako delajte tudi vi: Vse vam prav pride, kar se naučite; če prej ne, čez sedem let.» «Še slabše kot brez zlatih naukov pa je odhajati od doma v svet brez denarja. Zato jim je dal oče mošnjo denarja in rekel: «To vam bo za prvo silo.» Bratje so poslušali zlate nauke in vzeli denar, se zahvalili za oboje in šli po svetu- Prišli so v krčmo, naročili pijače in pili. Ker pa niso bili praznih glav, niso samo pili, ampak tudi gledali okrog sebe, da bi se kaj naučili. V krčmi je sedel mlad in lepo oblečen fant. Bil je mlad čevljar in najlepši fant v vasi, ki se je menil z lepo krčmarjevo hčerjo, da bi se vzela, če bi ga hotela. Sedel je za mizo, lepa krčmarjeva hči pa mu je nosila na mizo četrtinko za četrtinko. Ko je odhajal, je vrtel z zadregi klohulc v roki, pokazal na prazen kozarec in četrtinko ter vprašal: «Koliko sem dolžan. Rezka?» «O nič, nič, je že vse plačano,» je zardela brhka Rezka? Bratje, ki so sedeli v kotu krčme, pili in buljili v svet, da bi kaj videli in spoznali, so sedaj res nekaj videli in spoznali. «■Ali sta videla?» je vprašal starejši brat mlajša dva. «Videla!« sta mu odgovorila onadva. «"Ta je eden izmed tistih, ki nič ne delajo, a vendar lepo živijo,» je zaključil starejši brat. «Ta pa je!» sta pritrdila mlajša. «Pa bi mi kupili njegov klobuk,» je menil starejši brat. Ker sta bila s tem predlogom zadovoljna tudi mlajša brata, so koj plačali, kar so popili, in šli za mladim čevljarjem. Dohiteli so ga in mu rekli: «Ali bi nam prodal svoj klobuk?» Čevljar se je ustavil in jih pogledal začudeno. Ko pa je videl, s kakšnimi ljudmi ima opravka, se je nasmehnil in rekel: aCe mi daste zanj toliko, da si kupim novega, zakaj ne?» «Toliko vam damo in še dvakrat toliko», so rekli bratje. Fant je zahteval toliko in toliko. Bratje so mu dali še dvakrat toliko. Nato je vzel najstarejši brat klobuk in so šli dalje. «■Sedaj smo dobri,» je rekel in predlagal mlajšima: «Ker smo kupili klobuk, zato da bi živeli brez dela, pojdimo v prvo krčmo ob poti, da se do sitega zastonj najemo in napojimo. Bo 'že klobuk vse plačal.» Mlajša dva si tega nista dala dvakrat reči. Šli so v prvo krčmo ob poti, sedli za pregrnjeno mizo, naročili drago kosilo in najboljše pijače. Sedaj niso več buljili v svet, ampak le v krožnike, saj jim ni bilo treba nič več znati. Ko so se dositeg^ najedli in napojili, je vstal od mize najstarejši brat, vzel klobuk v roko, ga vrtel s prsti, stopil pred krčmarja in vprašal : «Koliko smo dolžni?» Krčmar je čečkal nekaj s kredo po tablici in nato povedal, koliko so zajedli in zapili. Starejši brat pa je le še bolj vrtel klobuk v roki in vpraševal: «Koliko smo dolžni?» Krčmar mu je zopet povedal, da toliko in toliko. Bratje pa se sedaj jamejo-čtiditi in izgovarjati: «Ali ni že plačano? Saj mora biti že plačano.» Krčmar je mislil, da je nasedel goljufom, zato je stopil na cesto in .poklical orožnika. Hočeš, nočeš so morali bratje plačati mastno in slano kosilo in pijačo ter so odšli dalje. «Ti ne znaš,» je rekel srednji brat starejšemu, «meni daj klobuk!» Starejši brat je dal klobuk srednjemu. Šli so v drugo krčmo ob poti, kjer so jedli in pili. Toda takrat si niso upali več toliko naročiti. Ko so odhajali, je stopil srednji brat s klobukom v roki pred krčmarja in ga vprašal po računu. Krčmar mu je koj povedal, koliko znaša. Bratje so se začudili in trdili, da je i-a-čun že plačan. Nastal je prepir. Krčmar je poklical orožnike. Bratje so morali pošteno plačati in le za las je manjkalo, da jih niso še vtaknili v luknjo. Nato je poskusil še najmlajši brat svojo srečo s klobukom, pa se mu ni zgodilo nič boljše kakor prvima. Bratje so morali plačati vse do zadnje stotinke, kar so zapili in zajedli. Tako so se znašli ob koncu tega ponesrečenega poizkusa zopet na cesti! «Osleparil nas je!» je rekel najmlajši brat. «Osleparil!» sta mu pritrdila mlajša dva. «Mi se za takšen klobuk nismo zmenili, zato nam mora vrniti denar, če je pravica na svetu,» je rekel starejši. «Denar nazaj!» sta pritrdila mlajša. Šli so in poiskali čevljarja, ki jim je bil prodal klobuk. Ko so prihajali k hiši, jih je čevljar že od daleč opazil. Imel je vajenca. Temu je ukazal, naj se uleže na posteljo in naredi mrtvega. Ko ga bo udaril prvič s palico, ki sloni v kotu, naj se samo malo strese. Ko ga bo udaril drugič, naj se strese močneje. V tretje pa naj skoči s postelje, zažvižga in gre skozi vrata. I>eček je vse obljubil in se ulegel kakor mrtev na posteljo. Čevljar je postavil okrog postelje sveče in jih prižgal. Bratje so prihrumeli v hišo, sikajoč kot gadi od jeze. Ko pa so videli, da je smrt v hiši, so se potolažili in rekli: «Bog se usmili duše rajnkega.» Nato pa so čevljarja koj trdo prijeli: «Ampak s tem-le klobukom ste nas pošteno osle-parili. Cisto navaden klobuk je, zato zahtevamo denar nazaj.» Čevljar se je začudil in rekel: «Kako to? Gotovo niste klobuka prav držali. Kje ste ga prijeli?» Bratje so pomislili in zajecljali: «Kje?... Kje?.,. Kje pa ga je treba pravzaprav prijeti?» «Le na tistem mestu, kjer je skupaj sešit,» jim je razložil čevljar. Bratje so se spogledali, udarili po čelu in rekli: «Na to še pomislili nismo, tepci! Bomo vedeli vsaj za drugič.» Nato so pokropili mrliča in rekli: «■Živeti znaš brez dela, a smrti le ne moreš odgnati.» «Tudi to znam,» je rekel Sevljar. «V kotu imam palico. Če z njo trikrat udarim mrtvega človeka, zopet oživi.» «Zakaj ne obudiš potem tega-le, saj je vendar tvoj sin ali vsaj brat?» so se začudili bratje. Čevljar pa je zmajal z glavo in,rekel: «Lahko bi ga, pa nočem. Ko že Bog tako hoče, naj bo. On vedno prav stori, kar stori.» Bratje se čudijo, mežikajo si med seboj in mislijo: «Baš takšne palice nam je treba» Na glas pa pravijo: «Mi bi to palico radi kupili. Ali jo prodaste?» «Zakaj ne, če dobro plačate?» je rekel čevljar. «Koliko?» Čevljar jim pove, koliko zahteva za palico. Bratje so bili s tem zadovoljni in so rekli: «Trikrat več vam damo zanjo, samo če je res, kar pravite.» «Res je, res,» je rekel čevljar. «Da pa ne boste kupovali mačka v žaklju, vam pred očmi obudim tega le fanta, četudi ga prej nisem mislil oživiti.» Vzel je v roko palico in stopil k postelji, na kateri je ležal vajenec. Udaril ga je prvič s palico — fant se je narahlo stresel. Drugič se je stresel močneje. Ob tretjem udarcu pa je skočil s postelje na noge živ in zdrav, zažvižgal in šel skozi vrata. Bratom so stopile od samega začudenja in zija-nja oči skoraj iz jamic. Plačali so, vzeli čarobno palico in šli z njo dalje po svetu. «Sedaj smo dobri,» je rekel starejši brat. «Dobri,» sta mu pritrdila mlajša dva. Šli so po svetu in prišli v mesto, ki je bilo vse zagrnjeno v žalost. Ljudje so hodili potrti in z objo- kanimi obrazi po ulicah. Iz oken so vihrale črne za stave. «Kakšna nesreča je prišla nad vas?» so vprašali bratje žalujoče ljudi. Oni pa jim žalostni odgovorijo: «Smrt in bolezen sta prišli med nas. Ljudje po-mirajo kakor za stavo. Davi je umrla sama kraljeva hči. Vse je obljubil kralj tistemu, ki bi jo rešil, pa ga ni bilo.» «Nič ne žalujte, ljudje,» so rekli bratje, «mi imamo čarobno palico, s katero obujamo mrliče.» Ljudje so se spogledali. Dvignili so glave in v očeh se jim je vžgala iskra upanja. «Najprej h kraljevi hčeri!» je predlagal starejši brat. Mlajša dva sta mu pritrdila. Zglasili so se pri kralju in mu povedali kako in kaj,. Žalosten jih je kralj poslušal. Ni jim verjel, a mislil si je: «Škoditi to več ne more.» Zato jim je dovolil, da smejo obuditi mrtvo kraljično. Najprej je stopil starejši brat pred mrtvo kraljično. Udaril jo je s čarobno palico. Prvič... Nič. — Drugič... (Nič. — Tretjič... tudi nič. Kralj se je razsrdil, ukazal je zvezati predrznega sleparja in ga vreči v temnico. Nato je stopil pred kralja drugi brat in rekel: «Starejši brat ne zna. Palica je dobra. Meni pustite, da vam obudim hčer.» Kralj noče o tem nič več slišati. Srednji brat pa ga le prosi in prosi. Naposled se da kralj preprositi in pusti, da poiskusi še srednji brat obuditi mrtvo kraljično. Ali tudi temu se ni godilo bolje kot prvemu — kraljična je ležala nepremično in se ni hotela prebuditi. Kralj se je še huje razsrdil, ukazal je srednjega brata zvezati in vreči v temnico. Tedaj je stopil pred kralja najmlajši brat in rekel: «Vedel sem, da ne bo nič, ker manjka mojemu starejšemu bratu v glavi eno kolesce, srednjemu pa dve. Samo jaz lahko oživim vašo hčer.» Sedaj je bil kralj uverjen, da se hočejo bratje norčevati iz njegove žalosti in nesreče, zato je hotel mlajšega brata kar zapreti. Naposled se je le dal premotiti in dovolil še najmlajšemu bratu, da je poizkusil srečo s čarobno palico. Toda zaman. Mlatil je mrtvo kraljično, kakor bi otepal fižol v skednju, pa ni nič zaleglo. Kralj je skoro zdivjal od jeze. Ukazal je zvezati tudi najmlajšega brata in ga vreči v temnico. Sedaj so se znašli vsi trije bratje v luknji. Tu so ječali leto dni. Cez leto dni jim je kralj ukazal našteti nekaj gorkih in nato so jih izpustili. Znašli so se zopet na cesti. «iK sleparju! Drago nam bo plačal to!» je rohnel najstarejši brat. «K sleparju!» sta mu pritrdila mlajša. Šli so in poiskali čevljarja, ki jim je bil prodal čarobno palico. Ta jih je že od daleč zagledal, ko so se bližali hiši. Pristavil je k ognju lonec smole in jo mešal s kuhalnico. Bratje so vstopili in sikali vanj kot sršeni. Čevljar pa je napravil nedolžen in zaïuden obraz ter jih vprašal : «Kaj pa je?» «Navadno lesko si nam prodal za čarobno palico,» silijo bratje s palico vanj. «■Ali niste nič opravili?» «Nič.» Bratje so v sveti jezi pripovedovali čevljarju, kako drago so jo takrat izkupili s palico. Čevljar jih je poslušal, nato pa rekel: «Kam ste pa pravzaprav udarili mrtvo kraljično?» Bratje so zazijali v čevljarja in nategnili obraze: «Kam?... Kam?... Kam pa je treba udariti?» «Ravno nad srce,» jim je pojasnil čevljar. «Aaa!» so osupnili bratje in se udarili s pestjo po čelu: «Tepci! Prej bi morali to vedeti!» Med tem je čevljar neprestano nekaj mešal v loncu na ognjišču. Bratje ga nekaj .časa gledajo, ugibajo in nato vprašajo: «Kaj pa kuhate v loncu?» «Naglico,« jim je odgovoril ta. «Hm, naglico? Zakaj vam bo pa ta?» poizvedujejo dalje bratje. Čevljar pa jim je povedal, da naglico prodaja. Za šeflo naglice toliko in toliko denarja. Z njo se pride lahko v eni uri za dan hoda daleč. Bratje so si mežikali med seboj in si na tihem mislili: «Dovolj časa smo zapravili v ječi, zato nam je bas takšne maže treba.» Na glas pa so rekli: «Mi bi radi kupili to žavbo, ker se nam mudi po opravkih.» Čevljar je bil zadovoljen. Stopil je naprej starejši brat, vrgel denar na mizo in zahteval šeflo naglice. Čevljar je postavil starejšega brata med vrata, da bi imel pred seboj prosto pot. Nato je vzel denar in mu prismolil šeflo vrele smole pod srajco. Videti bi ga morali, kako je starejši brat skočil! Kakor blisk jo je ubrat'skozi vrata in izginil za vogalom hiše. Mlajšla brata sta se spogledala in rekla: «To že ni goljufija, ko na lastne oči vidiva, kako naglica pomaga,» Stopil je naprej srednji brat, vrgel še enkrat toliko denarja kot starejši in rekel: «Meni dve šefli, da bom bežal še bolj kot starejši brat, sicer ga nikoli več ne dohitim.» Čevljar je spravil denar in prismolil srednjemu bratu pod srajco dve šefli vrele smole. Skočil je iz hiše, kot bi se vsi zelenci zakadili za njim. Ostal je najmlajši brat sam. Zbal se je, da bratov ne bo več dohitel, zato je plačal in zahteval kar tri šefle naglice. Čevljar je spravil denar in prilepil tudi najmlajšemu bratu le dve šefli vrele smole pod srajco. Tretje šefle, ki jo je plačal, ni hotel več počakati, tako se mu je mudilo. Kako se je potem godilo bratom, ne vem. Ko sem davi začel pisati to pravljico, sem videl tri brate, ki so bežali po poti mimo mojega okna. Najbrž so bili to oni. Počakati niso hoteli, da bi jih vprašal, kako in kaj je sedaj z njimi in kod liodijo. Zato moram pravljico za sedaj končati in vam jo bom pripovedoval dalje, ko se bratje ustavijo. Andrej Šavli. SAMSON IN ČEVLJARČEK živel je svoje dni čevljarček, ki je rajši lagal, kakor zabijal žeblje v podplate. Nekoč ga je zanesla pot mimo Samsonové bajte. Samson je sedel pred svojo bajto in se grel. Bil je tolik orjak, da bi lahko nesel pol hriba v košHi. Čevljarček se je postavil predenj in mu predlagal, naj se poizkusita, kateri izmed njiju je močnejši. Velikan je debelo pogledal pritlikavca in rekel: «Ali te je še kje kaj? Ti se hočeš poizkusiti z menoj v moči? Kar pridi jutri zjutraj, kamenje bova s pestmi drobila.» Drugo jutro je zavezal zviti čevljarček v ruto kepo skute in šel k Samsonu kamenje drobit. Velikan je pograbil debelo skajo, jo del na koleno in udaril po njej s pestjo s takšno močjo, da se je zdrobila v prah. Čevljarček pa je vzel iz rute kepo skute, jo del na koleno in udaril s pestjo, da je brizgnila na vse strani. Samson je rekel: «Poglejva, kdo je bolje zdrobil svoj kamen. Moj je prah.» «To ni še nič! Iz mojega se je kar voda pocedila,» mu je odgovoril čevljarček. Samson se je čudil: «Moža ni nikjer, a močan je le. Jutri se bova izkušala, kdo vrže kamen bolj daleč.» Čevljarček si je prinesel drugo jutro vrabca v žepu, Samson je pograbil skalo in jo zabrusil s takšno silo, da je čevljarčka, ki mu je stal preblizu, skoro odneslo. Ta pa je vzel iz žepa vrabca in ga izpustil, da je zletel še delj od Samsonové skale ter sploh izginil nekam za goro. Samsona je jezilo, da ga mali čevljarček prekaša, toda ni odnehal. Rekel je: «Jutri gi^eva pa češnje zobat.» Di-ugo jutro sta šla češnje zobat. Samson upogne debelo vejo in obira češnje. Čevljarček pa kar zleze na upognjeno vejo in brez skrbi zoblje. Zdajci zagleda Saroson na drugem vrhu lepše češnje, zato spusti upognjeno vejo. Toda joj! «Frrr!» je smuknila veja v zrak in ^ njo je oclletel tudi čevljarček, ki je sedel na njej. Padel je na tla onstran plota baš pred staro ženico, ki je šla po poti.