Dr. Leon Vončina. Prijatelj poštenim družbam je dr. Vončina 1. 1863 vstopil v narodno Citalnico ter je v odboru njenem marljivo deloval vse leta. — Tedaj se je osnovala naša Matica, in dr. Vončina je bil koj v pervem začasnem odboru, potem v opravilnem odseku, v kterem sta bila i dr. Bleiweis i dr. Costa, s kterima je Leon živel vedno v prijateljskih, malo da ne pobratimskib razmerah. V stalnem odboru je bil pervosednikov pervi namestnik in je razun več odborovih sej vodil celo dva občna zbora (I. IV.) slovenske Matice. V I. — 11. maj. 1865 —je v slovesnem ogovoru na pr. tudi omenil: nDanes je v rokah občnega zbora, da Matico spravi na pot, po kterem bode mogla delati slovenskemu narodu na korist in blagost. Matica doseže ta namen, če ne bode trpela v ulnjaku kvarljivih trotov; če nje ogenj ne bode požigal, ampak ogreval in svetil; če se bode ogibala vsega, kar bi utegnilo žaliti slovensko ljudstvo, ki je vdano katoliški cerkvi itd." (Letopis 1867 str. 9). — V IV. — 5. avg. 1868 — je nagovoril zbor blizo tako-le: ,,Slavni zbor! Gotovo upanje, ki smo ga smeli gojiti, da bode današnjemu občnemu Matičnemu zboru predsedoval naš društveni prvosednik gosp. dr. L. Toman, splavalo je po vodi, kajti naznanil nam je včeraj popoldne brzojavno, da mu brani bolezen, pričnemu biti pri današnjem velikem shodu. Moram se tedaj nenadoma jaz podvreči nalogi, da Vas, častna gospoda! prav priserčno pozdravim, in s svojimi slabimi močmi vodim pretresovauje reči, ki pridejo na dnevni red v ta naraen, da se množi telo iu pospešuje življenje našega Matičnega društva. Društveno življenje sicer štiriletni čas svojega dozdanjega obstanka nikakor ni hiralo, temuč širilo se je in rastlo bodi-si gledč denarstvenih moči, bodi-si glede udov, kterih se od leta do leta več pridružuje, bodi-si glede knjig, ktere ima društvo po svojem prvem namenu dajati na svitlo. Vendar kdo bi hotel tajiti, da je popolnoma pravična naša in vseh rodoljubov goreča želja, da se Matica naša v prihodnje še krepkejše razvija in še obilnejši sad prinaša? Kako to doseči, to ravno je namen naših skupnih letnih shodov; v ta namen smo se tudi danes tukaj zbrali. — Kar mene tiče, opouiinja me vest, da tajništvu, vsem odborovim odsekom in blagajniku očitno zahvalo izrečetn za neutrudljivo in vspešno delovanje njihovo, o sebi pa moram odkritoserčno reči, da nisem kos mestu, kteremu se dosihtnal nisem tnogel odpovedati". (Klici: nNi res, Ni res!) Predsednik sklepa govor svoj s tem, da zboru na serce polaga sv. Avguština oporain: nIn necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus charitas", po tem načelu — pravi — bodemo v duhu rodoljubne edinosti nalogo, ki jo nam dnevni red ponuja, gotovo rešili v pospčh naše slovenske Matice in v dušni posel slovenskega naroda". (Klici: Slava! gl. Letopis 1869 str. 33, 34.) — Napredoval je ranjki Leon tudi v cerkvenem delovanji in dostojanstvu p. 1. 1856 je postal v škofijski zakonski sodniji namestnik, 1. 1861 sodnijski, 1. 1865 konzistorijski sovetnik. — L. 1864 so ga doraačini v Novem Vinodolskem izbrali za častnega svojega Čitalničarja. — V ta namen, da bi pospeševal vedo domovinsko, vstopil je v društvo Zgodovinsko, in služil mu za blagajnika od 1. 1865 do 1. 1868. — L. 1867 je postal ud družbe Kmetijske, in za obilne zasluge vzlasti po katoliški družbi Rokodelski častni mestničan Ljubljanski; tudi se ni bal koristno delovati v političnih društvih ter javno vstopiti v narodni volilni odbor za vojvodstvo Kranjsko (gl. Novic. 1867 str. 17. 34..), dasiravno se mu je protilo v brezimennih pismih, v živih psovkab, zanikarnih časnikih itd., in gledč na vse to prav poje Resnicoljub: nTrud vsestranski dovolj nam kaže, za narod slovenski Da mu je bilo serce, čiste ljnbezni gorko. Niso plašili ga zbirajoči na nebu se oblaki, Varno čolniček je plul, če je grozilo morje. Kazal dejanski je vsim, kako se nam je boriti, Svetovati je znal, kakor oče ljnbeč." Dejanski pokazal je to res — opisavši življenje in delovanje slavnega rojaka slovenskega, kar je na svitlo dala družba sv. Mohora pod naslovom: BFriderik Baraga, pervi kranjski apostoljski misijonar in škof med Indijani v Ameriki". Spisal Dr. Leon Vončina, profesor bogoslovja v Ljubljani. Natisnil J. Blaznik 1. 1869 v m. 8°. str. 198. — nSlovi med nami sedaj Vodnik, slovi Prešern; ali vendar — sem dejal jaz v pristavku str. 197: BBaraga, svetla zvezda na slovstvenem nebu kranjsko-slovenskem inočipveindijanskem" — koliko Vodnikovih pesen, koliko Prešernovih poezij je razobčenih med prostim slovenskim Ijudstvom; koliko pa je ,,Dušne Paše", ,,Zlatih Jabelk", nNebeških Rož" itd., po kterih slovi in koristil bode Baraga slovenskemu narodu?!" — Vončina sam pa sklepa svoje opisovanje str. 184—5: BTako je tedaj umerl mož preblage čiste duše — mož ravnega serca, v kterem ni bilo ne ovinkov, ne zvijače; šel je v večni počitek mož neutrudljive delavnosti, mnozega terpljenja, mnozih britkosti in težav v vinogradu Gospodovem; zaspal je v Gospodu mož po volji Božji, mož po Kristusovem duhu, mvž ljubezni, ki je vse svoje izverstne zmožnosti obračal Bogu v čast in ljudetn v zveličanje, zlasti svojim ljubljenim divjakom; njegova dela ga bodo vedno hvalila ter v slavnem, hvaležnem spominu ohranila zlasti pri Indijanih v severnih krajih, kjer počiva njegovo truplo, dokler ga ne zbudi trobentni glas; in takrat — naj od svoje strani samo to še pristavimo — takrat se bo popolnoma vresničilo tisto tolaživno upanje in hrepenenje, ki je vedno navdajalo preblazega aposteljna Indijanov, in ktero je 23 let pred svojo smertjo kaj lepo in milo razodel z besedami" itd. itd. — nPreobširna pisava preveč kroži in se z besedarai in z izreki preobloži ter razum temni; prepočasna in dolgočasna svojo reč kroži in ongavi tako, da beseda poprej opeša, kakor konča", piše Slomšek (Drobt. 1862 str. 25); in iz tega vzroka smo na kakem radostnem potovanji smejali se ranjkemu Leonu, češ, da je besedo ali pisavo svojo vmeril preveč sam po sebi — prenadolgo, da bi trebalo jej škarij; ab ore Leonis libera me Domine (cf. ps. 21, 22); ali čestitali mu vselej brez zamere, kar je na pr. Gothe čestital priiatelju za god: nM6ge dein Lebensfaden sich spinnen, wie in der Prosa Dein Periode, bey dem leider die Lachesis schlaft." Kar je v nekterih narodnih društvih utihovati jel dub katoliški, prevpivan po Mladoslovencib, utnikal se je dr. Leon bolj v dobrodelne naprave, v katoliško drustvo politiško, v katoliško družbo za Kranjsko itd., v ktenh je delaven ud in odbornik nekterikrat govoril po nemški ali po slovenski (p. o zboru Vatikanskem; o Barbari Ubrikovi. .gl. Danic. 1869.) Vkatoliški družbi je sostavljal največ on latinske pa tudi nemške prošnje, čestitke ali hvalnice na pr. do deržavnega zbora o brezverskih postavah, do ministerstva za nauk in bogoč.istje, do papeževega nuncija (o Jezuitih v Repnjah), do bratov Cehov o Vaclavovi svečanosti, najrajši do ranjkega ljubeznjivega papeža Pija IX., čegar sloveči BNon possumus" ga je vednn navduševal (s;l. Triglav IV. 11.) — Oj kako bi se bil ranjki vzradoval tudi njegovega dostojnega naslednika, češ, mojega imena, LeonaXIII! Po pervi vzgnji Hrovat je znal Vončina še pozneje dokaj dobro hrovaško govoriti in pisati, kar spričujejo mnogi njegovi prijateljski dopisi. — Neko dobo. kedar se mu pri nas na Kranjskem ni vedlo prav po godu, hotel je celo prestopiti v biskupijo Senjsko, kar so mu pa odsvetovali iskreno vdani prijatelji, tedaj jedva sluteči, da ga po rani smerti Bog če utegniti nezgodam še vekšim! — Sam blaga duša je imel vdanih prijateljev nebrojno v vseh stanovih; vzlasti svoji so si bili že tudi ranjki kanonik Janez Novak (r. 1798, u. 1871), profesor in kanonik Janez Poklukar (r. 1802, u. 1867), giranazijski ravnatelj Janez Nečasek (r. 1813, u. 1866), kteri mi je o dr.L. Vončinu nekdaj sam dejal: nNisem še našel doslej človeka, da bi se ga bil mogel tako priserčno okleniti; pri njem nahajam vse svoje misli in želje, kakor jih celo pri svojem bratu ne najdem". — V družbi tacih resničnih in blagih prijateljev bil je o kaki domači veselici veliki Lev — otrok. — Bil pa je do prijateljev svojih tudi resničen, kedar je pri njih opazil kake nepravosti ali napačnosti, o čemur svedočijo lahko njegovi še sedaj živoči predstojniki in nekdanji prijatelji, in nam očitno kažejo nektere njegove poslanice, post. ,,Offenes Schreiben an die Liibl. Redaction der Laibacher Ztg." 1. 1860; MOdprto pistuo gospodu dr. Razlagu" v Slovencu 1. 1873. I. 6. itd., kar je po pravici vzbujalo tedaj pozornost in občudovanje. — Prijatelj je bil vzlasti samostauom, redovom ženskim in moškim, o kterih se je vedno rad razgovarjal. — Prijatelj je bil Ijubim součencem, s kterimi je 4. avg. 1874 — le tri mesece pred sraertjo — v dekanijski cerkvi Loški veselo obhajal petindvajsetletnico svojega mašništva ali sreberno sv. mašo. — Sploh velja o njem o pravik prijateljih stari rek: Amore, more, ore, re — Probantur amicitiae: Durch Lieb, Sitte, That und. Mund — Wird erst die rechte Freundschaft kund. Po tem takem se ni čuditi, da je včst o njegovi nevarni bolezni in prerani snierti z bridkostjo prešinila vse ia da se je ta bridkost očitno razodevala o njegovem sprelepem pogrebu. »Koliko spoštovan bil je ranjki, pišejo Novice (1874 str. 359), sijajno je svetu pričal pogreb njegov, ki je bil tako velikansk, da je res le malo tacih. Ne le veliko število mestjanov in mestjank vdeležilo se je sprevoda, ki ga je vodil stolni dekan Zupan, temuč tudi iz bližnjih in daljnih krajev domovine naše prihitelo je mnogo čestiteljev in prijateljev njegovih, ljubljencu svojemu zadnjo čast skazat. Le birokracija ni bila zastopana pri pokopu, se vč da: kaj boče ona pri pogrebu moža naroda, pri Slovanuz dušo in telesom?! Narodna čitalnica Ljubljanska, katoliško društvo, društvo rokodelskih pomočnikov in učencev so spremili sprevod s svojimi zastavami črno prepetimi, trugo pa so kinčali: krasni venec gospa Ljubljanskih, katerim iskren pomočnik je vsa leta bil pri obdarovanji ubozih šolskih otrok z zimsko obleko, — venec bogoslovcev, piehvaležnih mu učencev njegovih, venca rokodelskib pomočnikov in učencev, ki so v njem očeta svojega ljubili, — venec Matice slovenske, kateri podpredsednik je od prvega začetka bil, in venec narodne Citalnice, ki ga je visoko cenila kot mnogoletnega odbornika, ki nikdar nikoli ni skrival srca svojega do majke Slave; hvaležen za to mu je pevski zbor njen pred hišo in na pokopališču zapel milo nagrobnico." — Vsem tem je jako vgodna bila iskrena javna zahvala, ktero je slavnoznani brat njegov, gosp. Ivan Vončina, župan Zagrebski, ginjen tolike ljubavi in tolikega spoštovanja, do umerlega brata Leona, priobčil tedaj v slovenskih časnikih; kakor tudi solzica, ktero je v imenu součencev na grob preblazega součenca dr. Leona Vončina potočil (Zgod. Danica 1874 št. 46 str. 3G8) verli Janez Volčič, v kteri tuguje na pr.: Naš Leon! kje si, ti značaj preblagi, Ponos in slava, součencem dragi, Naj mlajši, naš preljubljeni voditelj ? Kje si, mladosti blaženi učitelj ? Prijatlov tvojih trumi serce poka; Slovenija za taboj milo joka!