299
Slovstvene stvari.
Slovensko-nemški slovar in gosp. Levstik.
Pred štirimi leti sem bil v Ljubljanskem bogoslovju, kjer smo vredovali slovensko-nemški slovar; iz več slovarjev naredili smo enega. Imeli smo Zalokarjev slovar, in Miklošičevo, Cafovo in Majerjevo zbirko. Kako smo delo opravili, ne morem govoriti, le toliko se mi dozdeva, da ne prav izvrstno: delali smo vsak po svoji glavi, brez edinostnega načrta. Vre-dovanje mi je bilo tako dolgočasno, kakor iskanje logaritma ali pa čakanje vlaka na Zidanem mostu. — Kakor se vidi, lahko katero izpregovorim o slovarju in o Levstiku, kar hočem tudi storiti.
Zalokarjev slovar je bil za tisek zelo pripravljen; marsikaj bi se le moralo zbrisati, nekoliko besed pa je manjkalo, katere so se morale nabrati v zgoraj imenovanih zbirkah. Zalokar si je s tem delom pridobil za slovensko literaturo velike zasluge. Kar se tiče Miklošičeve, Cafove, Majarjeve zbirke, rečem, da so le zbirke, pa nič več; ko bi se tudi vse te zbirke natisnile, bil bi slovar nerabljiv, ker prepomanjkljiv. V novem slovarji bo Zalokarjev slovar duša, kosti in meso; druge zbirke pa bodo vlasi, koža in nohti.
Predno smo bogoslovci dobili slovar v roke, bil je njegov vrednik Levstik. Pa kako ga je vredoval! Vredoval? Ne, ne, igral se je ž njim. V začetku, v sredi ali na koncu slovarja je kako besedo izpulil, obesil ji na rep dolgo rajdo razlaganja; napisal je to razlaganje na listič in ga vteknil v pole. Tako je besede pulil iz slovarja in se je igraje ž njimi prekuceval za lastno veselje in kratkočasovanje. Ker se je s slovarjem igral kakor mačka z mišjo, ni nič uredil, ne „ene" pole ne.
Kako praktično je pa bilo njegovo razlaganje, vidi se iz besedo „slovou, katero je razložil. („Nov." 1869 štev. 16.)
Slovo gen. — esa n. a) Abschied, Urlaub, slavu, slovu (pravilno: slovo) Mark.; slovo dati, Urlaub geben, Meg.; — vzeti, Urlaub nehmen, gospodar mu je — dal Met. 272., ampak je — vzel sv. pismo Kast; potle je on — vzel od bratov, Dalm.; — dobiti, verabschiedet werden, Kmet 1.; tisto noč po slovesu; ogr.-sl. slobodo vzeti; slobo vzeti, Abschied nehmen, Kuzm. Apost. dej 18. 21, 20. 1; b) brv.-slov. sloboda licentia Habd. diet., kr. slov. Erlaubniss v izreku: s slovesom, cum venia Meg., sit venia verbo: ta človek ima, s slovesom, garje, Idrija, dol.; — strsl. svoboda, svobota, libertas, v poznejših časih pri Slovanih ob nemških mejah, Abschied: svobodu otL priššidL polučivt, vita seti. Sabbae, daždt svobodu (verabsehiede, daj slovo) trapezotvortcu, Joan. Cbrys. et aliorum hom. a. 1574 cod. serb. v Miki. lex. 827, 828; — strvn. Urlaub, licentia, fas; urlaube, per-missu Graff 2. 75, 76 son. Urlaub, Erlaubniss: tapisagria
heisst Leuskraut mit Urlaub,   Ortolph. —--------To še
ni popolnoma polovica njegove študije o „slovo". Vsega nečem prepisati, ker nečem bralcev mučiti. Kaj se vidi iz vsega tega?
300
Prvič. — Lev8tikje popolnoma zmožen za ure-dovanje slovarja, kar nihče tajiti ne more, ki je zdrave pameti. Da bi bil pa edini Levstik za to zmožen, ta misel je mogla prirasti iz divjaka strankarstva. Ne le duhovni v dolgih suknjah, ampak tudi v kutah bi bili zmožni.    Dokazov menda ni treba dr. Zamiku.
Drugič. — Levstik ni slovarja uredoval, in menda tudi ni imel misli, uredovati ga, morebiti se mu je to zdelo predolgočasno in dolgotrajno. Ker ga ni uredoval, ni uredil ne ene pole; on seje le igral.
Tretjič. — Le"vstik je slovar uredoval — naj smem rabiti to besedo — nepraktično (kakor smo videli), neprimerno (Miklošičeva misel). — V takem slovarju se ne bi še učenjak razvedel, a kaj še le navadni ljudje (Miklošičeva misel). — Slovniki niso nabrane monografije, ampak so knjige, v katerih se lahko poišče in najde pomen jn raba te ali one besede (Miklošičeva misel). — Se Grimmovo velikansko delo ne dopušča etimologiji in oziru na tuje jezike *) toliko prostora (Miklošičeva misel). — Kje bi bil prostor za fraseologijo? (Miklošičevo vprašanje). — Tudi se je na staroslovenščino bolj oziral , kakor bi se smelo (Miklošičeva misel). — Tako je sodil in zavrgel Miklošič Levstikovo uredovanje, gl. „Nov.u 1869 št. 16.
Četrtič. — Ker Levstik ni ne ene pole uredil — razlage omenjene njegove so pa čisto nepraktične in nerabijive za slovar.
Petič. — Kolikor časa je Levstik imel slovar v rokah, za toliko časa so Slovenci „okradeni" silno potrebnega slovarja. Pregrešenje na slovenskem slovstvu je, da se je toliko časa pustilo pri Levstiku povalje-vanje rokopisov. Napačno so tedaj ravnali možje, ki so vedeli za Levstikovo čudno uredovanje, pa niso skrbeli, da bi se mu bilo delo odvzelo. Skoda časa, škoda slovstva! Zakaj, ko bi bil g. Levstik slovar še dalje tako uredoval, ne bi ga bil uredil tudi z Metuza-lemovimi leti. Pa šalo v kraj, sam učeni mož, g. Miklošič je rekel, da je življenje enega človeka prekratko za ,,takou uredovanje, kakoršno je nameraval Levstik, in da bi Levstiku, hotečemu po tem razmerju izdelati celo knjigo, predno bi dospel do polovine, moralo od dela pero razvneti se in izgoreti.
Ker Mladoslovenci le silijo Levstika za uredovanje, sklepamo iz vsega dosle rečenega, da jim ni za slovar, ampak le za osebo Levstika. Ko bi jim bilo za slovar in za slovensko slovstvo, nasvetovali bi za urednika moža, ki bi slovar uredil pred sodnjim dnem in pa praktično. Dr. Zarnik pravi, da je za vrednika slovenskega slovarja sposoben edini Levstik, da se tedaj mora delo izročiti njemu, pri tem se sklicuje na svoje prijatelje: na Vošnjaka, Jurčiča, Celestina, Suklja in Levca, da so tudi ti njegovih misli. Trditi, da je „edini" Levstik zmožen za to delo, je neumno; kdor se količkaj peča s slovenskim slovstvom, ve, da imamo vendar več mož za to sposobnih, ne le v svetovnem, ampak tudi v duhovskem stanu. Jaz vem za učenjaka v redovni obleki, ki slovarja gotovo ne bi slabeje uredil nego Levstik. Oe se Zarnik sklicuje na mišljenje svojih prijateljev, je to tako smešno, kakor da bi se jaz sklicaval na svoje Črevlje, rekši, da Levstik ni sposoben. Kaj vedo tisti njegovi prijatelji o načinu Levstikovega uredovanja! in ko bi vedeli in bi imeli le nekoliko hrepenenja po brzem dokončanju slovenskega slovarja,  morali bi z Zamikom vred reči:
*) Naj opomnim, da je Levstik slovenskim besedam prideval tudi razlaganje iz romanskih jezikov. Razlaganje ni bilo več podobno slovarju, ampak široko razkoračenim filolo-gicnim razpravam.
„Le Levstika ne!  Ta slovarja ne bi nikdar zgotovil, in če ga bi, ne bi bil za rabo!"