ORIS NAJSTAREJŠE ZGODOVINE LAŠKEGA TONE KNEZ Laško je geografsko, upravno in gospodar- sko središče spodnjega Posavinja. Zraslo je v ozki dolini Savinje ob vznožju strmih pobo- čij slikovitega Huma, Žikovce, Šmihela in Kri- štofa. Sredi hribovite pokrajine z izrazito kmetijsko proizvodnjo ima to malo mesto ze- lo pestro in razgibano kulturno zgodovino. Če- prav sodi med najmlajša slovenska mesta — mestne pravice je dobilo leta 1927 — ima La- ško razmeroma dolgo naselitveno tradicijo, ki se pričenja že v prazgodovinskem času. Na podlagi arheoloških izkopanin bomo skušali razložiti davno zgodovino tega kraja, preden je tu zrasla srednjeveška naselbina — trg z ime- nom Laško oz. Tyuer. Mesto je bogato pomembnih umetnostnih spomenikov, nekateri med njimi, kot na pri- mer laška nadžupnijska cerkev sv. Martina in podružnična cerkev Karmelske Matere božje v Marija Gradcu, po kvaliteti in pomembnosti presegata celo širši regionalni okvir. V stavbni zgodovini farne cerkve so odlično zastopana vsa stilna obdobja od pozne romanike (»la- ška skupina« cerkva s kvadratnim prezbite- rijem in vzhodnim zvonikom) do poznega ba- roka, cerkev v Marija Gradcu pa je poslikana z. izredno kvalitetnimi freskami iz leta 1526. V mestu se je rodilo tudi nekaj znamenitih mož, ki so se s svojim znanjem in močjo svo- jega peresa trajno zapisali v slovensko kul- turno in politično zgodovino, začenši od uče- nega humanista Mihaela Tiffernusa in arhi- tekta in starinoslovca Avguština Tiffernusa, prek baročnega kiparja Janeza Gregorja Bo- žiča, mimo zgodovinarja Ignaca Orožna in geografa Frana Orožna ter politika dr. Karla Slanca do sedanje srednje generacije Lašča- nov, ki delujejo na raznih, zelo odgovornih mestih v slovenskem gospodarstvu, znanosti in kulturi. Različne industrijske panoge v me- stu zagotavljajo kraju še kar primeren ugled ter delež v slovenskem gospodarstvu, zdravi- lišče s termalnimi vrelci pa daje kraju turi- stično obeležje in od nekdaj sloves zdravilno- sti, še posebej pa, odkar je postalo medicin- sko-rehabilitacijski center. Zaradi vse obsežnejše in hitrejše stanovanj- ske, industrijske in komunalne gradnje v zad- njih letih izgublja mesto svojo skladno sred- njeveško mestno zasnovo, ki se je skoraj, 150 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 terasasto dvigovala od brega Savinje k pobočjem Starega gradu. Danes se mesto brez posluha za krajinske vrednote širi v vse smeri, nastajajo nove stanovanjske soseske, odpirajo se novi pogledi, žal pa se ob tem velikokrat rušijo in uničujejo bolj ali manj pomembne zgodovinske in naravne značilnosti kraja, med njimi tudi arheološke ostaline, priče davne la- ške zgodovine. V prometnem oziru so dolino ob spodnji Sa- vinji že zelo zgodaj uporabljali kot zvezo med zgornjo Savinjsko in spodnjo Savsko doli- no. Prve poti po tej dolini segajo v prazgodo- vinski čas, najmanj v bronasto dobo, o čemer pričajo posamezne zelo stare arheološke najd- be vzdolž Savinje. Mnogo bolj pomembno vlogo pa je ta pot, ki je izpričana, dobila v rimskem času, saj je tu tekla najkrajša zveza med dvemia rimskima upravnima središče- ma: Celejo (Celje) in Neviodunom (Drnovo pri Krškem) na Krškem polju. Pod Rimljani je bil sezidan že prvi most čez Savo pri Zidanem mostu. Drugi most čez Savo je dal pozidati vojvoda Leopold VI. okrog leta 1222. Šele v letih 1815—1816 je bila zgrajena prvia sodob- nejša cesta ob desnem bregu Savinje od La- škega do Zidanega mosta. O slabih prometnih zvezah v hriboviti laški okolici, še posebej za promet z vozovi vse do začetka 19. stoletja, nam potoži laški rojak, zgodovinar Ignac Oro- žen v zgodovinskem opisu laške dekani j e z besedami v prevodu: »Vsa bivša fara ali sedanja dekanija Laško je s hribi in gorami tako na gosto preprežena, da med njimi najdemo le m.ajhne dolinice. Ceste, ki vodijo skozi ta gorati predel, so bile pred 100 leti še tako primitivne, da z vozom po njih skorajda ni bilo moč potovati. In ven- dar so bile te tesne doline in višine naseljene in kultivirane že pred krščansko ero pod Rim- ljani, kot dokazujejo tistim časom pripadajo- če, tukaj najdene in večjidel še vidne starine.« Največji prometni in gospodarski poudarek, svoje okno v svet, je dobilo spodnje Posavinje šele z izgradnjo Južne železnice Dunaj—Trst, ki je stekla na tem odseku septembra 1849. Šele s to prometno žilo so postali ti kraji po- vezani s širokim svetom od Srednje Evrope do Jadranskega morja in Sredozemlja, za ži- vahno gospodarsko dejavnost so bili dani ugodni pogoji. V stranskih dolinah so začeli na industrijski način izkoriščati premogovni- ke, zgradili so prve obrate za predelavo lesa, termalni vrelci v Laškem in v Rimskih Topli- cah pa so postali temelji turističnega prome- ta in balneološkega zdravljenja. Prav Južna železnica in živahna turistična propaganda sta pripomogli, da so ob koncu prejšnjega in v začetku tega. stoletja postale Rimske Toplice, posebej pa še Laško, daleč znana letoviška in zdraviliška kraja tedanje avstroogrske monar- hije, ki so jih obiskovali aristokrati in celo gostje iz dunajskih dvornih krogov. i ARHEOLOŠKA ZAPUŠČINA Ob naštevanju arheoloških najdb iz Laške- ga je treba poudariti, da v mestu in okolici še ni bila opravljena niti temeljita arheološka to- pografija, niti se ni v mestu načrtno izkopava- lo. Vse doslej znane arheološke najdbe z mest- nega področja so slučajne najdbe, ki so jih od- krili pri raznih gradbenih delih, rimski kam- niti spomeniki pa so že stoletja dolgo vzidani na pročeljih nekaterih stavb v Laškem. Žal zanje ne vemo njihove prvotne lokacije, ne poznamo pa tudi najdiščnih okoliščin. Število prazgodovinskih najdb iz Laškega je skrom- no, čeprav je to varljiv videz, ker laško pod- ročje še ni arheološko temeljito raziskano in zato trenutna količina arheoloških izkopanin ne daje resnične podobe prazgodovinske na- selitve. Že samo ime kraja — Laško — kaže na predslovensko naselitev tega kraja. Naši pred- niki, prvi Sloveni, so ob prihodu in naselitvi naših krajev poimenovali staroselce, ki so jih zatekli, z imenom Vlahi in Lahi. S tem ime- nom so označili za razliko od sebe neslovanske Romane, poznoantične prebivalce naših kra- jev oz. romanizirane prebivalce še starejših, keltskih in ilirskih etničnih skupin iz pred- rimskega časa. Preseneča dejstvo, da pozna- mo prav iz okolice Laškega na zemljepisno ozko omejenem področju največ takih kra- jevnih imen v Sloveniji: Lahomno, Lahomšek, Laško, Laška vas, Lahov graben in potok La- homščioa ali Lahomnica. Skoraj v vseh teh krajih so že bile najdene bolj ali manj zgo- vorne arheološke ostaline, ki to trditev pod- pirajo. Načrtno arheološko raziskovanje laške- ga okoliša pa bo nedvomno prineslo nove do- kaze v prid tej trditvi. Da je bilo Laško z oko- lico v rimskem času precej obljudeno, je v naj- večji meri zasluga toplih zdravilnih vrelcev v Laškem in Rimskih Toplicah, ki so jih Rim- ljani po svoji navadi s pridom izkoriščali. Najstarejše najdbe iz Laškega izvirajo iz prazgodovinskih žarnih grobov, ki so jih od- krili že v prejšnjem stoletju na posestvu Ra- stenegg (danes Pot na Svetino št. 22), jugo- vzhodno pod Starim gradom. Po tedanjem ob- redu pokopavanja so mrtve sežigali na grma- di, njihov pepel so dali v veliko glinasto po- sodo — žaro, k pepelu pa so priložili še kakšno skledico s hrano, bronasto iglo ali pa zaponko za zapenjanje oblačila. Deželni muzej v Grad- | KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 151 CU hrani iz tega najdišča pet bronastih igel in nekaj glinastih posod oz. njihovih razbitih os- tankov. Oblike tu odkritih predmetov nam povedo, da sodijo ti grobovi v 8. stoletje pred r.i. št., ko se v naših krajih pričenja najstarej- ša železna doba. O etnični pripadnosti teh pre- bivalcev lahko le ugibamo. Bili so najbrž pri- padniki nekega ilirskega ali pa južnopanon- skega plemena. Nič določenega ne vemo, kje je bila nasel- bina, h kateri je sodilo to grobišče. Domnevati jo smemo na dveh mestih: na Starem gradu in njegovih pobočjih, ali pa na naravni terasi, kjer je v zadnjem desetletju zrasla stanovanj- ska soseska Pristava (starejše domače ime za ta predel je bilo »Majerhof« ali »Flisov ma- rof«). Ker so na Pristavi gradili z veliko nag- lico in ker žal ni bilo nikogar, ki bi pri izko- pih pazil na morebitne arheološke najdbe, je bilo s tem najbrž pomembno arheološko naj- dišče v Laškem uničeno. K najdbam iz predrimskega, časa štejemo tudi najdbe treh keltskih novcev. Prvega je že leta 1839 laški dekan Matija Balon daroval graškemu Joaneju. Drugi keltski srebrnik so našli leta 1880 v zasipni plasti pod kaplanijo, kamor so dovažali zemljo s parcele ob poslop- ju, ki se je nekoč imenovalo Weixelberghof (do leta 1979 poslopje Zdravstvenega doma). Tudi ta kovanec je prišel v zbirko graškega muzeja. Identifikacija obeh navedenih novcev v muzeju danes ni možna, ker stari numizma- tični fond ni urejen. Tretji keltski srebrnik, najden v Laškem, z žigom TINGO na reversu — njegove najdiščne okoliščine niso znane — se hrani v zbirki koroškega deželnega muzeja v Celovcu. Najdbe iz rimskega časa so v Laškem bolj številne, predvsem pa kvalitetnejše in bolj monumentalne, čeprav do danes še ne vemo zanesljivo, niti kje je nastala v Laškem rim- ska naselbina niti kje naj iščemo njej pripa- dajoče grobove. Od ostalin iz rimskega časa poznamo samo umetniško oblikovane kam- nite spomenike in nekaj rimskih novcev brez natančnejših najdiščnih podatkov. Vsi kam- niti spomeniki iz rimskega časa, ki so se nam ohranili, so bili že pred stoletji iztrgani iz svoje prvotne lege in so jih zaradi privlačnih oblik in najbrž tudi iz pietetnih nagibov pre- nesli in vzidali na pročelja nekaterih zgradb. Zelo verjetno je, da so pri zidanju laške cerkva in pri pozidavi srednjeveškega trga uničili os- tanke rimske naselbine in najbrž tudi grobo- ve. Le srečno naključje nam še lahko prinese kakšno presenečenje oz. razrešitev te uganke. Iz Laškega poznamo naslednje rimske kam- nite spomenike: 1. Na pročelju trgovske hiše na Orožnovem trgu št. 2 (rojstna hiša geografa Orožna) je vzidan relief krilate Meduzine glave. Kamno- seška obdelava reliefa je zelo kvalitetna in kaže umetniško hotenje klesarja. upodobitev je realistična z rahlo stilizacijo. Zaradi odbi- tega nosu in poškodovane partije okrog ust- nice, je podoba precej utrpela na lepotnem videzu. Relief je bil izdelan v celejanski kam- noseški delavnici, odlično primerjavo zanj po- znamo v zbirki celjskega muzeja. Lik Medu- zine glave je v antični upodabljajoči umetno- sti zelo pogost in priljubljen motiv. Njena po- doba ima v prvi vrsti zastrašujoč in zlo od- vračajoč (apotropeičen) namen, šele kasneje je dobila tudi okrasno funkcijo. Lik te grozo vzbujajoče žene s kačjimi lasmi so postavljali Rimljani največkrat na vrh nagrobnih spome- nikov, svetišč in javnih zgradb, da bi odvra- čala nesrečo, zle duhove in uroke. Laški relief je najbrž krasil vrhnji del neke velike grob- nice. Kje je bila podoba najdena, se žal ne ve. Relief je datiran v prvo polovico 2.. stoletja. 2. Na severni strani kaplanije (Aškerčev trg 2) je vzidan drugi antični relief. Na njem je upodobljena po rimski šegi oblečena moška oseba — mož je oblečen v tuniko in sagum — ki vodi na vrvi privezano žival, kosmatega psa, v ozadju pa se je na krivenčastem steblu Relief Meduzine glave vzidan na pročelju hiše na Orožnovem trgu 2 v Lašlcem 1521 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Rimski kamniti lev iz Laškega. Sedaj postavljen pred vhodom v zdravilišče v Rimskih Toplicah razcvetel bohoten zvezdast cvet fantazijske rastline. Prizor na reliefu je vzet najbrž iz res- ničnega lovskega življenja: lovec-gonjač drži na povodcu slednega psa, ki zalezuje divjad. Kolenčasto steblo z rozeto pa simbolizira nemara gozdno pokrajino. Zanesljivo lahko trdimo, da je ta relief krasil grobno kapelico nekega premožnega pokojnika v rimskem ča- su, ki je bil strasten lovec. Relief je bil do leta 1839 vzidan v laškem karnerju. Nastanek reliefa je datiran v začetek 3. stoletja. 3. Najbolj monumentalen domnevni rimski kip je vzidan v vdolbini na zunanji južni stra- ni Frančiškove kapele laške cerkve. To je mo- gočen kamnit lev, čigar poreklo je sporno. Žival je upodobljena v desno stran ležečem po- ložaju z odprtim, režečim gobcem, levo šapo pa drži na okroglem predmetu (ovnova gla- va?). Po našem mnenju so podobo tega leva, za katerega menimo, da je iz rimskega časa, v 18. stoletju nekoliko »popravili«. Nakodrali so mu grivo, deloma preklesali partijo okrog gob- ca in na podnožje so mu vklesali latinski izreK MeDVLLae eXCV bo s kronogramom, ki daje letnico 1720. To je najbrž leto, ko so leva ba- rokizirali in ga vzidali v nalašč zanj prirejeno vdolbino na pročelju Frančiškove kapele, ki je bila tega leta tudi dograjena. Nekateri stro- kovnjaki, dobri poznavalci provincialnorim- ske plastike, odločno zanikajo njegovo poreklo iz rimskega časa, in so prepričani, da je bil lev izklesan šele leta 1720, kot pove krono- gram na njegovem podnožju. 4. Drugi, nekoliko manjši in tudi manj kva- litetno izdelan kamnit lev (ki ima danes od- bito glavo), je bil vzidan v nekdanjem laškem špitalu. Ko je poslopje razpuščenega špitala leta 1839 kupil Gustav Adolf Uhlich, tedanji lastnik kopališča v Rimskih Toplicah, je dal kamnitega leva prepeljati v Rimske Toplice, kjer stoji še danes pred vhodom v zdraviliško poslopje. Podoba tega leva je bila izklesana v 1. ali 2. stoletju n. št. 5. Tretji rimski kamniti lev je bil vzidan v vdolbini nad vhodom v nekdanji kamer, kot nam kaže Gajšnikova upodobitev v njegovi Topografiji nadžupnije Laško iz sredine 18. stoletja. Ko so karner leta 1839 porušili, se je za tem levom izgubila sled in danes velja za izgubljenega. — Vsi trije kamniti levi so ne- koč sestavljali ovršja rimskih nagrobnikov, tako oblikovani nagrobniki so bili v provinci Fanoni j i in v Noriku zelo pogost in očitno pri- ljubljen okras. 6. V zadnji steni oltarne menze roženvenske kapele v laški cerkvi je vzidan v celoti ohra- njen rimski nagrobni napisni kamen, ki se glasi: SATVRIO / D. GASTRIC / SABINI. SER .' V. F. SIBI. ET / SEPTVMAE / CONIVGI / ANN. LX. V slovenskem prevodu: Saturi j, go- spodarja Gastrica Sabina suženj, je za življe- nja postavil (spomenik) sebi in ženi Septumi, stari šestdeset let. 7. Pri manjši prezidavi v laškem župnišču poleti 1970 so našli odlomek rimskega nagrob- nika z upodobitvami umrlih. Gre za družinski nagrobnik prvotno pokončno pravokotne ob- like, ki je imel spodaj napis, zgoraj pa doprsno reliefno upodobljene člane družine. Ohranil se je močno izlizan in oskrbljen levi zgornji del nagrobnika s podobo ženske-matere in majhnega otroka. 8. Spomladi leta 1953 je posestnik Fertič iz Lahomnega odkril na svojem vrtu marmornat KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 153 i relief okrogle oblike. V školjkasto pogloblje- nem okroglem medaljonu z venčastim robom je doprsno upodobljena ženska v strogi fron- talni drži. Njena upodobitev je toga, podoba sama je poprečen provincialen kamnoseški iz- delek. Medaljon je del značilnega vrhnjega za- ključka nagrobnika, kakršni so bili v Noriku zelo v modi. Portretni medaljon je nastal naj- brž ob koncu 2. stoletja n. št. 9. Pri čiščenju podstrešja laške cerkve so leta 1977 našli manjši fragment rimskega na- grobnika. Reliefno okrašeni odlomek pred- stavlja del vrhnjega zatrepa nagrobne stele z okrasom bršljanove vejice in stiliziranim Me- duzinim obrazom. 10. Istega leta je bil v župnišču najden od- lomek družinskega nagrobnika z reliefno upo- dobljenimi pokojniki. Ohranjen je samo desni spodnji del nagrobnika s podobo moškega, či- gar glava je odbita. 11. Ob isti priložnosti so leta 1977 na dvori- šču župnišča odkrili fragment reliefno okra- šenega dela kamnitega nagrobnika. V profili- ranem okviru je upodobljena viseča girlanda in volovska glava-bukranion. Vsi našteti rimski spomeniki v Laškem so izklesani iz grobozrnatega belega pohorskega marmorja, ki so ga za potrebe kamnosekov (pretežno so ti delovali v Celeji — Celju) lo- mili najbliže v vasi Hudinja nad Vitanjem, kjer je opuščeni rimski kamnolom še danes opazen. Ti spomeniki so krasili ovršja in pro- čelja rimskih nagrobnikov, trajnih obeležij ne- kega obdobja in civilizacije naše davne zgo- dovine. Opisani kamniti spomeniki so le del bogate arheološke dediščine, ki se nam je oh- ranila do današnjih dni. Dokazujejo nam, da je bila v Laškem razmeroma bogata rimska naselbina, ali vsaj postojanka premožnih me- ščanov iz bližnje Celeje, ki so v laških ter- malnih vrelcih iskali zdravja in zabave. Laško in Rimske Toplice sta bila pod Rimljani ne- dvomno zelo živahna »turistična« kraja, kar sta ponovno postala šele sredi prejšnjega sto- letja z otvoritvijo južne železnice. Med drobnimi najdbami iz rimskega časa, ki so bile odkrite v Laškem, navajajo poročila iz prejšnjega stoletja več rimskih novcev: sre- brnik cesarja Gordijana ter bronasti novci ce- sarjev Nerona, Domicijana, Antonina Pija, Aleksandra Severa, Gordijana III., Pupijena, Filipa in Honorija, dele bronastih in železnih predmetov, opeko in dele mozaičnega tlaka. Leta 1951 je bil pri hiši Pod gradom št. 5 naj- den bronast novec cesarja Trajana, ki ga hra- ni laška muzejska zbirka. Ce so podatki o novčnih najdbah točni, še posebej o novcu ce- sarja Honorija (vladal 395—423), potem lahko računamo z naselitvijo laškega prostora pod rimsko upravo od prvega, pa do prvih deset- letij petega stoletja našega štetja. O najdbi ostankov rimskih kopaliških na- prav v Laškem so poročale Novice iz leta 1852 takole: »Iz Celja smo zvedeli, da polčetrt ure pred Laškim (Markt Tüffer) tikama Savine so za- deli kopači na vrelec kteriga voda je veliko bolj vroča (29 1/2 stop. R) kakor v zdravilnih toplicah Laških (Tüfferbad = Rimske Topli- ce, op. p.). Ko so delavci dalje kopali, so zadeli na stari zid, ki obstoji iz majhnih okroglastih kamičkov, ki so s cementam terdno skupej za- lepljeni; našli so pa v globočini tudi železno kljuko nekakih vrat, ki je s prav debelo rijo obdana bila. Ker so v starodavnih časih Rim- ci tu gospodovali, od koder tudi dan današnji ime »Laško« izvira, ni dvomiti, da so tu nek- daj bile Rimske toplice, kterih sled so pre- tekli mesec našli. Škoda le, da je vrelec tako blizo vode ali popolnoma v vodi, kadar Savi- na veci prihaja, — da tedaj ne bo lahko tu toplic napraviti.« * * * Ob koncu tega kratkega pregleda arheolo- ških najdb iz Laškega lahko zaključimo, da je bilo Laško po doslej znanih podatkih naselje- Rimski kamniti medaljon s portretom ženske, najden v I-ahomnem pri Laškem. V muzejski zbirki v Laškem 154 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Fragmentarno ohranjen rimski družinski nagrobnik s podobo matere in otroka. V muzejski zbirki v Laškem no že na začetku železne dobe, v 8. stoletju pred n. št. Kje je bila prazgodovinska nasel- bina, kolikšen je bil njen obseg in kako dolgo je trajala še ne vemo. O navzočnosti Keltov v L stoletju pred n. št. v Laškem govorijo naj- deni keltski novci. Svoj razcvet pa je kraj doživel s prihodom Rimljanov, ki so s pridom izkoriščali termalne vrelce v Laškem in v Rimskih Toplicah. Laško območje je pod Rim- ljani spadalo pod mestno upravo Celeje, ce- lotno Posavinje pa v provinco Norik. Rimski spomeniki v Laškem so ostanki večjih kam- nitih nagrobnikov in grobnic, bar govori za razmeroma premožne ljudi, ki so bili v njih Ijokopani. 2al pa še vedno ne vemo, kje je bilo rimsko grobišče in kje pripadajoča bivališča. Rimske terme so bile nedvomno na prostoru, kje stoji danes kompleks zdraviliških stavb. V nevarnih časih proti koncu 4. in v 5. stoletju n. št. je kraj najbrž opustel, ker so se prebi- valci umaknili v zavetja — refugije na okoli- ške hribovske višine pred ropajočimi ljudstvi, ki so prodirala prek naših krajev od vzhoda. Ob propadu zahodnorimske države in v času preseljevanja ljudstev življenje prebivalcev v laškem okolišu gotovo ni zamrlo, saj številna krajevna imena nasprotno dokazujejo, da so prvi doseljeni Slovenci našli v teh krajih stare, domorodne prebivalce, pretežno keltskega po- rekla. Ponovno je kraj pridobil na pomenu spet v visokem srednjem veku z ustanovitvijo pra- fare sv. Martina, s sedežem obširne laške go- spoščine z deželskim sodiščem in formiranjem trga ža vlade avstrijskega vojvode Leopolda VI. Babenberžana, imenovanega Slavni. Pod nemškimi fevdalci je kraj dobil ime Tyuer ali Tüffer, ki ima svoj izvor v slovanski besedi deber (tesen, soteska), ohranjeno še danes v v krajevnem imenu laškega predmestja De- bro. LITERATURA 1. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant IV. Theil: Das Dekanat Tüffer (1881). — 2. Arheo- loška najdišča Slovenije (Ljubljana 1975), 283 s. — 3. E. Diez, Arheološki vestnik 26, 1975 (1976), 250 ss. — 4. T. Knez, Časopis za zgodovino in na- rodopisje n. v. 12, 1976, 193 ss.