FILM POSLIKANE PANJSKE KONČNICE
BORIS VIŠNOVEC
Sedaj, ko je film Poslikane panjske končnice že med gledalci, saj smo si ga lahko ogledali obiskovalci razstave na Dunaju, obiskovalci in ljubitelji filma v Idriji, pripravljeni pa sta tudi slovenska in nemška inačica kasete, želim opozoriti na nekaj podrobnosti, ki naj bi dopolnile razumevanje sporočila filma in dojemanje režijske zasnove filma.
Panjske končnice niso samo folklorna posebnost, ki naj bi nas usmerila v obujanje idilike in izginulega sveta, temveč samosvoj in enkraten likovni pojav, ki je prav tako
tudi del svetovne kulturne dediščine. V zgodbah, predstavljenih na končnicah, se zrcali dvesto let slovenske zgodovine, pa tudi možnosti za razumevanje tedanjega sveta, človekovega čustvovanja in razlage sveta. Zato smo skušali pri zasnovi filma predvsem spoznati notranji svet slovenskega človeka in obogateni z nekaterimi sodobnimi spoznanji, spregovoriti z občutki nekoga, ki je živel sto, dvesto let pred nami.
Svet poslikanih panjskih končnic je svet trdnih kmečkih domačij, z njim lastno patriarhalno samozadostnostjo in pomem-
bnostjo. Kot okras vsake domačije je pomenil čebelnjak s poslikanimi končnicami tudi osrednji prostor, kjer so se ljudje srečevali in komentirali dogodke, predstavljene na končnicah. Nenazadnje so končnice opravljale tudi pomembno vzgojno in kulturno poslanstvo, saj so bile na njih v tematskih sklopih predstavljene tako zgodbe iz realnega sveta kot pravljična in verska tematika. V filmu smo skušali s posameznimi prizori, njihovim nizanjem in z zgradbo celotnega filma prikazati to strnjeno simboliko, ki je pravzaprav odraz življenjskega utripa. Seveda pa del dediščine že obstaja v naših podzavestnih vzgibih, do česar bi se prikopali po bolj pretehtani sociološki in psihološki obravnavi končnic.
Že sama zgodba o trpečem Jobu, ki je dolgo veljal za zavetnika čebelarjev, nas navaja na dejstvo, da je ta nekoliko hudomušno predelana svetopisemska zgodba naperjena proti nežnemu spolu. Ljudska domišljija je pridala Jobu hudo ženo. Sicer pa je bil Job tudi zavetnik glasbenikov, ki trpečemu Jobu lajšajo življenje. Zgodba je v različnih inačicah znana tudi v drugih evropskih deželah. Domača inačica pripoveduje, da je Job plačal godca s črvi, ki so se spremenili v ose. V filmu smo posneli Joba v Brniški fari pri Beljaku na Koroškem. V kapelici poleg podružnične cerkvice Sv. Joba je na freski ob svetnikovi strani naslikan angel, v rokah drži kranjič. Ohranjene imajo tudi relikvije iz čebeljega voska, ki so jih uporabljali pri vsakoletnem praznovanju. Tako sta se izročilo, ki je prišlo iz Furlanije, in pripovedno izročilo iz Koroške, združili v osrednjeslovenskem izročilu.
Tem uvodnim prizorom sledi prikaz dela na polju in večernega vračanja z dela. Zatem predstavimo vrsto nabožnih podob iz Marijinega življenja. To so pravzaprav najstarejše znane končnice, v katerih središču je Marija, ob strani pa so šopki rož. Nato sledijo zgodbe iz Stare in Nove zaveze, ki smo jih skušali smiselno vključiti v zasnovo filma. Ob predstavitvi biblijskih motivov prikažemo z bogastom notranjega prostora intimo kmečkega doma. Tega so, tako kot končnice, oblikovali ljudski slikarji, ki so tudi tu uveljavili svoj specifičen način
slikanja. V nadaljevanju sledi prizor kmečke svatbe, sem pa smo vključili tudi znane škofjeloške kruhke. Pri prikazovanju bale in pri poroki je značilno poudarjanje bogastva. Zanimiv je prizor svatbe, kjer sta ženin in nevesta odsotna in zamišljena, kar po svoje potrjuje odnos med spoloma, ki smo ga nakazali v začetnih prizorih. Ljubezenska tematika je predstavljena zelo stvarno in realistično in se stopnjuje v vrsti satiričnih obračunov. Ozračje je brez romantike in kaže na težnjo po moški prevladi.
Zelo stvarno dejstvo za slovenskega človeka je bil odhod k vojakom. Na temo vojskovanja je nastalo veliko število končnic. Stalna je bila tudi prisotnost turške nevarnosti. Meje med stoletji so na teh končnicah zabrisane, prevladujejo prizori vojskovanja med Avstrijci in Turki ter med Avstrijci in Francozi. V ljudski pripovedi pogosto nastopa kralj Matjaž, ki naj bi ljudstvo osvobodil težkega življenja. Njegov lik je nastal iz spomina na ogrskega kralja Matijo Korvina, ki je bil znan kot pravičen vladar. Na končnicah, ki prikazujejo spopad Pegama in Lambergarja, gre za stari mitološki motiv boja med dobrim in zlim, ki se je iz antične mitologije preselil v krščansko. Iz slovenske mitologije je spopad med najemnikom Katarine Celjske in junakom z gradu Kamen pri Begunjah, ki ga je v boju za celjsko dediščino poklical na pomoč cesar. Razlage teh dogodkov so podane na način, kot si jih je zamislil preprost kmečki človek.
Nato zaživijo v filmu satirični prizori obračunov med ženskami, ki se bojujejo za moške, in pozneje z moškimi, ki posedajo v gostilni. V teh prizorih zaživi pristna ljudska domišljija celo do nadrealističnih prizorov, ki smešijo posamezne poklice in mimogrede poudarjajo veljavo kmečkega stanu. Film se tu stopnjuje in združi liniji, tako realistično kot fantastično oziroma poduhovljeno plast. Ponovimo motive iz predhodnih prizorov in strnemo doživetja, s tem pa pripravimo preskok v sedanjost. Zaključni del izpeljemo iz tematskih sklopov oziroma prizorov, ki smo jih postODoma uvajali v predhodnih sekvencah. Zato je tudi film sinhrona celota, kjer je vsak del
oziroma vsak prizor tudi del celote. Iz umevanja sporočilnosti, in medsebojne odvisnosti prizorov izvajamo tudi celotno razumevanje in sporočilnost filma.
Pri zasnovi filma, pri gradnji celote in pri izpeljavi tako slikovnega kot zvočnega dela
filma nas je vodila želja, da bi ostali zvesti prabiti slovenskega značaja. V njem je nostalgična zasanjanost, ki kot stalnica hitro spreminjajočega se sveta predstavlja tudi element modernosti.