PRIPOVEDKA O KMETU.
ADAM SEVER. LJUBLJANA.
Sredi .širokega polja je stal samoten
križ brez strešice. Lesena soha Kristova
je imela na glavi velikansko trnjevo krono
in po skrčenem telesu so se še poznale
rdeče kaplje, koje naj bi zjiačile kri. Rana
na srcu je globoko zijala.
Vsak dan je hodil mimo križa star
kmet, pokleknil je na travo pred razbitim
razpelom ter poljubil soho na prebodene
noge in odšel med njivami na delo. Potem
pa je delal ves dan na polju, da mu je
pot tekel po razoranem, izmučenem licu.
Opoldne, ko je tam konec travnikov za-
zvonilo, je pokleknil zopet na zemljo ter
molil proti solnčnemu obzorju.
in tako je vsejal žito in kmalu je do-
zorelo ; rumeno morje zrelega klasja se je
zibalo ob poletnem vetru.
Približala se je jesen, ona jesen, plodna
in bogata, ko listje tam po oddaljenih logih
požolti in po vasi pada sočno ovočje z vej
na tla, tje v mehko, redko travo.
Kmet je požel žito in zvozil z volički
domov, vsak dan pa je poklekal pod raz-
biti križ ter ga poljubljal. Soha je ostala,
kakor je bila.
In potem so se začele vlegati megle
vsako jutro. Kmet se je namenil, da vseje
ozimnino. Nekoč je vstal zarana ter šel na
polje. Debela megla je stala po ravnini, in
jedva je videl vola pred seboj, ki sta vlekla
plug, da zorje po njivi.
Ko je prišel do križa, vstavi se ter
moli. Imel je doma polno žitnico in zahva-
ljeval se je Bogu za blagoslov. Skrbelo
ga pa je, kam bi s tolikim bogastvom, in
zato. je. piremišlieval,. kaj ..bi storil, /zvečer
je prišel berač v hišo ter ga zaprosil ;
napolnil mu je malho s žitom, toda vkljub
temu se mu je zdelo, da ga obilica teži.
Sklenil je, da ga da polovico udovi, ki je
hodila k njemu z otroci v dnino.
Vola sta stala v megli poleg njega ter
stegala glave v jarmih. Kmetje baš mislil
vstati, da bi hitro zoral ter šel razdelit
žito. Nekaj pa ga je težilo in zdelo se mu
je, da mu nekaj leži na rami. Ozrl se je
kvišku in videl je, kako se je sklonil Krist
s križa proti njemu ter ga je objel. V
megli so žarele oči Križanega v neskončni
milini. In Krist je vzel poljskih cvetic,
katere so mu otroci vpletli v spomladi med
trnjevo krono ter jih spustil proti tlom.
Tedaj pa sta volička premaknila plug,
in ko je kmet pogledal, je visela lesena
soha na svojem mestu. Poljubil jo je na
noge ter odšel za plugom. Bil je zamišljen
in ni vedel, zakaj je Krist snel venec z
glave ter ga spustil iz rok.
Ko je zoral njivo oni dan ter se podal
domu, je prišel do ceste. Od daleč je za-
gledal popotnika, ki je bil ubog in prašen.
Kmet je vola ustavil ter počakal po-
potnika. Nagovoril ga je ter mu podaril
živino in plug, spomnivši se Krista sredi
širokega polja.
Bil je neizrečeno vesel in niti obrnil se
ni, ko je odšel v vas, tam konec travnikov..