44                            A. Gradnik: Doma. — B. Baebler: Idila.
f
Doma.
zaman sem trudil se veselje piti,
zaman v veselju tebe pozabiti
in nadam vsem za vekomaj umreti.
Glej nade te, ko po viharju cveti, ki željno solnca čakajo ubiti, da bi jih moglo zopet oživiti, so tebe v tihem čakale trepeti!
Zdaj vstajajo . . . tak trudne vse in vele
se dvigajo do luči zaželjene,
da bi cvetele spet, da bi živele . . .
A če imaš kaj vsmiljenja do mene,
v
ubij jih, draga! . . Čemu bi trpele življenje dolgo to, neutešene.
A. Gradnik.

Idila.
tiri leta, dolga leta                        Pastirica — lepa Minka,
služil sem mu jaz;                        plave nje oči —
hoj, da ste pri delu  mene            ne, pod našim  farnim zvonom
videli tačas!                                    lepše najti ni!
Zgodaj, ko rosila rosa,                 Ali čujte! Ko v nedeljo
solnce za goro —                         pasla je ovce,
pa klobuk sem del na glavo,       pa priteče lepa Minka
koso na ramo ...                        k meni iz gore:
v
Se je spala lepa Minka                »Pasem vrh Gorice ovce —
v postelji sladko —                     vse jih izgubim;
jaz klobuk sem del na glavo,      daj, pomagaj mi, da ovce
koso na ramo.                               spet nazaj dobim!«
In poiskal sem ji ovce . . . »A plačilo zdaj ? !« In zardela kot še nikdar Minka je tedaj . . .
B. Baebler.