YU ISSN 00227 9295 LETNIK XXIII. ŠT. 7 MARIBOR, 17. DECEMBRA 1983
REGRESIRANJE ŠTUDENTSKE PREHRANE-REŠITEV ZA ŠTUDENTSKE DOMOVE
Osnovna ideja regresiranja študentske prehrane — zagotoviti študentom vsaj en topli obrok dnevno — se ni povsem uresničila. V Mariboru se je povečalo predvsem število kosil, medtem ko je število prodanih malic skorajda enako kot pred regresiranjem.
Če poskušamo analizirati dosedanji potek regresiranja prehrane, si moramo zastaviti vprašanje, kaj je regresiranje prineslo študentskim domovom in kaj študentom. V Mariboru bi lahko z gotovostojo trdili da so veliko bolj zadovoljni študentski domovi, kot pa študenti. Zakaj? Odgovor dobimo, če primerjamo potek akcije v Mariboru in Ljubljani. V Ljubljani so ■ zbrali ponudbe in nato določili najugodnejšega ponudnika, tako se lahko študenti ljubljanske univerze hranijo tudi izven študentskih menz.
V Mariboru pa je imela vsa stvar majhno »lepotno« napako. Niso izbrali najugodnejšega ponudnika, temveč so vso
stvar prepustili samo študentskim domovom. Vzrok za to je jasen: težak materialni položaj študentskih domov, predvsem sektorja družbene prehrane. Tako se je v Mariboru ukrep za zaščito študentskega standarda sprevrgel tudi v ukrep za zaščito študentskih domov.
Študentski domovi so dobili monopol nad razdeljevanjem regresirane prehr^e, pa čeprav niso niti najcenejša niti najkakovostnejša restavracija v Mariboru.
Zakaj študentje'ne bi mogli izkoristiti že tako majhen popust vsaj po lastni izbiri hrane, recimo v restavraciji doma Janeza Hribarja, vCentru, mlečni restavraciji, itd. Očitnojebilo tokrat na univerzi, ki je vodila akcijo regresiranja prehrane, v ospredju reševanjatežkegapoložajaštudentske menze, ne pa interes vseh študentov univerze v Mariboru — v menzi se jih redno ne hrani niti desetina. Za študente bi bilo veliko bolj sprejemljivo, če bi poskusili rešiti problem menze predvsem z
večjo konkurenčnostjo, z bolj organiziranim delom in s podobnimi ukrepi. Če bi bila kvaliteta hrane boljša in cena sprejemljivejša. pa bi bilo mogoče verjetno precej več malic prodati delovnim organizacijam. Seveda pa je bila za univerzo to ugodna priložnost, da ao vsaj omilili težko situacijo vdomovih.
(& ne bi bilo tega ukrepa, bi bilo treba najti kaj drugega, saj nad višjimi cenami študenti v domovih ne bi bili preveč navdušeni, »glasnih« študentov v domovih pa si na univerzi verjetno najmanj želijo. Še vedno pa ni prepozno, da skušajo na univerzi razmisliti, (in tudi kaj narediti) o varianti, da bi lahko študent izkoristil 25 dinarjev tudi v nekaterih drugih restavracijah, vsekakor bi bilo to veliko bolj pravično in pošteno do vseh študentov mariborske univerze, kot pa je sedanji monopolni položaj študentske menze.
srp
ODMEV NA REGRESIRANO ŠTUDENTSKO PREHRANO
Potem ko so po dolgih pripravah in preložitvah boni oz. bloki za regrisirano študentsko prehrano le zagledali zeleno luč, so dvignili precej prahu in sprožili najrazličnejše polemike, odobravanja in tudi zavračanja. Da pa iz vseh teh mnenj ne bomo naredili dodatnega kaosa še mi, pojdimo lepo po vrsti.
KAJ PRAVIJO O REGRESIRANI PREHRANI UPORABNIKI - ŠTUDENTJE
Tisti, ki so doma v Mariboru, le redko zahajajo na malico in te ugodnosti v večini primerov ne koristijo, saj jedo doma ali pa zavijejo v restavracijo le občasno. Povsem drugače pa je pri »vozačih« in tistih, ki stanujejo v študentskih domovih Prvi odhajajo od doma v zgodnjih jutranjih urah, ki jim skorajda ne omogočajo, da bi pred odhodom zaužili zajtrk. Zato je zanje takšna rešitev več kot ugodna. Pravijo tudi, da se je sedaj malica celo izboljšala in da sta na voljo dva meniia. kar pred uvedborecjresiranjani bilo. Tisti, ki stanujejo v študentskih domovih ali pa kje drugje, pa ta vrednostni blok za malico v glavnem uporabijo za nakup kosila, saj so mnenja, da človek mora'jestiindajeprav »fajn«,če tudi družba nekaj prispeva. Skratka eni pravijo odlično, druge ne zanima, tretji so nezadovoljni in sprašujejo zakaj razlike med Mariborom in Ljubljano. Mi smo bili še bolj radovedni in smo potrkali na vrata pri direktorju študentskih domov tovarišu Popoviču, na Univerzi pa smo vprašanja po: stavljali študentu prorektorju Petru Andloviču.
KATEDRA: V razgovoru s študenti je bilo slišati, daje bilo obveščanje ob uvajanju regre-
sirane prehrane dokaj slabo in da študentje niso niti vedeli kje lahko bloke kupijo. Koliko je resnice v tem?
ANDLOVIČ: Res je. Pri informiranju nam je nekoliko zaškripalo predvsem pri plakatih in pri obveščanju tistih, ki jih ob začetku študijskega leta rft bilo v Mariboru. Težava je bila gotovo tudi v tem, ker se je prodaja začela takorekoč z istim dnem kot predavanja. Informiranje smo razen z nekoliko ponesrečenimi plakati opravili predvsem v tiskani obliki sporočil, ki smo jih razdelili na posameznih šolah, pri čemer sta VEKŠ in VTŠ dobila po 500 izvodov, tako daje bila večina tistih, ki so bili ob začetku predavanj v Mariboru ustrezno obveščena. Seveda smo ob prvih ocenah sprejeli tudi ustrezne ukrepe. Tako so na posameznih šolah ugotovili kateri dnevi v mesecu jim najbolj ustrezajo za prodajo, zagotovili so tudi stalen prostor in čas, prodaje prilagodili študentom.
KATEDRA: Kako pa je potekal ta »administrativni« del prodaje?
POPOVIČ: Čeprav smo se na izvajanje pripravljali že dalj časa, smo v realizacijo morali pr eiti izredno hitro in tako je v prvem mesecu prodaje prihajalo do nekaterih težav.
Študentje niso natanko vedeli, kako je s prenosljivostjo bonov in v prvem trenutku se jim je takšen nakup v začetku meseca zdel kot nov nepredvidljiv m nepotreben strošek, če pogledamo prodajo v septembru , nekoliko skozi številke, lahko povem, da je bone kupilo 900 Študentov. Povečala se nam je prodaja predvsem pri kosilih, med tem ko bi za malice vsaj za Sedaj rekel, da ni bistvene raz-
like. Razlika pa se pojavlja predvsem med študenti iz Maribora in ostalimi študenti, saj za prve malica le ni tako vabljiva kakor za ostale, bolje pa bi seveda bilo če bi bila tudi subvencija večja.
Če se dotaknem še nekoliko same prodaje, moram reči, da bomo bloke prodajali v začetku vsakega meseca po šolah, v teku meseca pa jih študentje lahko dobijo na obeh blagajnah študentskih domov v Tyrševi ulici in na Gosposvetski cesti, tako da so jim dostopni vsak delovni dan v mesecu.
KATEDRA: Univerza v Mariboru ima svoje oddelke tudi v
Celju, Kopru in Kranju. Kako je poskrbljeno za prehrano teh študentov?
ANDLOVIČ: Zaradi tehničnih težav smo v teh krajih z organizirano prehrano pričeli nekoliko kasneje. Študentski domovi, kot glavni izvajalec, so morali tudi tu zagotoviti prehrano in to tako, da so poiskali -ustreznega izvajalca. Zaradi tega je prišlo do zamude. Probleme smo rešili v Celju in Kranju nekoliko hitreje, dalje pa so čakali študentje v Kopru.
KATEDRA: Kako pa regresirana prehrana vpliva na standard študentov?
ANDLOVIČ: Danes, ko re-
alni osebni dohodki padajo, se prav gotovo zmanjšuje tudi standard študentov. S tem, ko poskušamo študentu zagotoviti vsaj en topel obrok dnevno, mu neposredno pomagamo pri zagotavljanju osnovnih pogojev za študij. Pri tem bi rad dodal še to, da subvencija 25 din ne pomeni celega premoženja. Če pa upoštevamo, da na mariborski univerzi študira' 4000 študentov in če bi vsi koristili to subvencijo, gre mesečno za sredstva v višini 300 starih milijonov, kar pa prav gotovo ni majhen znesek in ga je potrebno zagotoviti vsak mesec.
KATEDRA: Potem, ko so bili bloki le mesec dni v uporabi se je takoj povišala tudi cena kosila. Zakaj je prišlo do tega zvišanja?
POPOVIČ: Vemo, da je subvencija namenjena malici in da kosila niso subvencionirana. Zato je bilp potrebno uskladiti ceno kosila glede na ekonomske stroške. Ekonomska cena malice je bila osnovana že pred pričetkom predavanj, med tem ko smo pri kosilih morali počakati, da so se v študentske domove vrnili študentje in smo tako lahko sklicali svet domov, ki je bil sklepčen in je tudi sprejel povišanje in za katerega so glasovali tudi študentje pod težo dejstev.
ANDLOVIČ: Ob tem bi še rad dodal, da se cena malice ne more spreminjati neodvisno od sveta Univerze, saj mora le ta odobriti morebitno povišanje. Prav tako pa bo Univerza skrbefa za to, da se kvaliteta malice ne bo spremenila na slabše.
lakšni so torej odmevi v Mariboru. Zanimive pa so tudi informacije iz Ljubljane, kjer pa je vse bistveno drugače.
V Ljubljani študentje blokov niso Kupovali, saj so dobili vrednostne bonevvrednosti 25 din. Takoj se pojavi vprašanje, ZAKAJ? In odgovor? ZATO ker ima Ljubljana neprimerno večje število študentov in seveda šol. Te šole pa v mnogih primerih kljub zahtevam ob oodpisu samoupravnega sporazuma o subvencioniranju študentske prehrane še niso zagotovile ustreznih razdeljevalnic, saj vemo, da na vseh šolah nimajo kuhinj. Zato je takšen način razdeljevanja bonov za zdaj le začasen, saj bi se naj tudi ljubljanski študentje krepili s toplo malico tako kot mariborski. V tem trenutku je v Ljubljani še ta slabost, da za prehrano študentov ne skrbi samo en izvajalec. Študentske restavracije so v glavnem v rokah Študentskega centra ali Plave lagune, kjer pa jih nimajo so se dogovorih z zunanjimi izvajalci, kot je npr. Gostinsko podjetje Ljubljana, kar seveda študentom omogoča obisk restavracij kot sta Triglav in Vitez. Na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, pa so študentje dobili bone, s katerimi lahko kupujejo celo v prodajalnah Emone.
Svojevrstno zmago je dosegla tudi OO ZSMS na fakulteti za sociologijo politične vede .in novinarstvo, saj tukaj študentje dobijo vrnjeno razliko, če je nakup manjši od 25 din ali mnogokratnika te vrednosti, saj je v Ljubljani možno vnovčiti vse bone naenkrat in ne le po enega ob enem obroku.
Vse to pa seveda dviga voliko prahu tako pri podpisnikih kakor tudi pri mariborskih študentih, ki se ob takem reševanju problematike v Ljubljani čutijo ogoljufani.
Tatjana VVelzer
LEPO JE (BILO) V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD!
S tem, da /o spominjamo na včera/šnji dan. ne moremo zadovoljiti mladine danes. Moramo ji ponuditi nekaj, kar pričakuje od jutrišnjega dne.
(Oskar Wese)
Kaj lahko torej pričakujemo mladi od jutrišnjega dne? Družbeno ekonomski položaj mladih se v zaostrenih gospodarskih razmerah slabša. Imamo eno največjih stopenj nezaposlenosti v Evropi. Od skupnega števila 900.000 iskalcev zaposlitve, jih je kar 650.000 mlajših od 30 let. K temu moramo prišteti še »rezervno« arrhado delavcev na začasnem delu v tujini, ki se v vse večjem številu vračajo domov. Prav tako pereč je stanovanjski problem. V veliki večini delovnih organizacij je treba čakati na stanovanje vsaj 10 ali 15 let. Stanovanje in zaposlitev pa sta osnovna pogoja za ustvarjanje družine. Restriktivna kreditna politika bo prav tako v največji meri prizadela mlade.
V gradivu za razpravo o položaju mladih na sej'K CK ZKS je zapisano, da morajo mladi videti svojo prihodnost v uresničevanju dolgoročnega programa stabilizacije. ALI NI VELIKA KRIVICA, DA BO MORALA TA GENERACIJA VRNITI DOLGOVE, KI SO JIH NAREDILI STAREJŠI, ALI NI KRIVIČNO DO MLADIH, DA BODO MORALI PLAČEVATI ZA NAPAKE STAREJŠIH? Tukaj zagotovo ne velja tista znana teza — jugoslovanski fenomen odgovornosti — da smo za napake krivi vsi. Mladi nismo odločali
o gradnji sladkornih tovarn, rafinerij, termoelektrarn na mazut, Obrovcev ... Pod masko, krivi smo vsi, se skrivajo pravi kriči. Plačnik za vse to pa bo ta generacija.
Za to, da so Jugoslavijo pripeljali skorajda na rob bankrota, pa še nihče odgovarjal, kaj šele odstopil. Ali ni absurd, da pričakujemo od tistih, ki so nas zaradi neznanja, nesposobnosti, ali še česa drugega spravili v takšen položaj, da nas bodo iz tega tudi izvlekli? Ali ni absurd, da predsednik ZIS, torej vlade, ki je državo čezmerno zadolžila, gre na drugo, prav tako visoko funkcijo? Ali ni absurd,-da vedno znova slišimo teze o zaostrovanju odgovornosti, tisti, ki so za težave odgovorni, pa mirno grejejo svoje stolčke?
Mlada generacija je v raznih organih od občine naprej pa do federacije zastopana zgolj dekorativno, ker pač mora biti toliko in toliko odstotkov mladih. Čim bolj gremo proti vrhu piramide, tem manj je mladih. Smo ena izmed držav, ki Ima naj-starejše vodstvo, kljub temu da je revolucijo pred 40. leti izvedli mlada generacija. Imeli smo vrhovni štab, v katerem je imel najstarejši član 40 let. Danes na najvišjih mestih ni nikogar ki bi bil star pod 50 let. Partizanska generacija se stara. V razgovoru za Intervju je dr. Livada, profesor zagrebške univerze opozoril na to, da so pri nas problemi vodenia v nenavadni koliziji z etiko revolucionarne avantgarde. Čimbolj se je odmikal njen oboroženi del, čimbolj se je revolucija starala, tembolj se je raz-
mahnila negativna selekcija vodenja. Zavladali so poslušni in nepoučeni... To je nagrizlo en-tuziazem, samoiniciativo, kritični odnos do posameznikov in skupin, posledice pa so vidne še danes.
Kako dolgo bomo morali v naši družbi mladi še čakati, da bomo imeli zares možnost vplivati na vse pomembnejše odločitve, da bosta postala starost in mladost prepletena kot pogoj za uspešno delo, ne pa da bo imelo pivo monopol pred drugim.
Ali bomo morali mladi počakati,da bomo postali stari, da bomo lahko soodločali, ali bomo morali čakali, da nas bo znova kdo napadel in takrat z orožjem v roki dokazovati kaj zmore mladost kot naši očetje pred 40. leti.
Težave, v katerih smo, niso nepremagljive, boj za samoupravljanje, TA OSNOVNA PERSPEKTIVA MLADE GENERACIJE, se lahko konča samo z enim koncem — zmagalo bo samoupravljanje. Ali bo to čez 10 ali sto let, je odvisno le od nas samih. Sedanja mlada generacija ima v tem trenutku zgodovinsko dolžnost in odgovornost do prihodnje generacije, oblast ne more biti monopol starejših in zaslužnih, temveč monopol sposobnih in odgovornih.
KER
samo tiste družbe, ki so sposobne in voljne odkrivati in razvijati talente mladih, dati mladim vso svobodo udejstvovanja ter ustvarjanja — samo tiste družbe lahko imenujemo resnično sodobne in napredne. Samo njim pripada prihodnost.
SRP
SEJA SVETA UNIVERZE
OMEJEN UVOZ TUJE LITERATURE
18. novembra 1983 je bila sklicana 7. seja sveta Univerze v Mariboru. Dnevni red je bil dokaj pomemben in obsežen, zato se bomo ustavili samo ob nekaterih točkah.
Poročilo o izvršitvi sklepov 6. seje
v razpravi, ki se je razvila pod to točko, so bile vsekakor najpomembnejše vzgojno izobraževalne zasnove in programi, ki v nekaterih točkah še vedno niso dokončno oblikovani in usklajeni.
Tako ima VEKS predvsem probleme na področju boslovne informatike, VTŠ oz. vTO strojništvo se srečuje z zahtevami o paralelnem študiju sstrani fakultetezastrojništ-vo, med tem ko biotehnična fakulteta še zmeraj noče nič slišati o nadaljnem razvoju VAŠ. Nekoliko razveseljivejše so razmere na VPŠ in pa predvsem na PA. Kar se tiče VPŠ, jim je uspelo'uskladiti program za prvi letnik z ljubljansko pravno fakulteto, kar bo mariborskim študentom olajšalo morebitno nadaljevanje v Ljubljani. Še bolj ugodne so novice s PA, saj ljubljanska filozofska takulteta v celotT podpira razvoj in programe PA v smislu prehoda iz višje v visoko šolo.
Ugotovljeno je tudi bilo, da je bil v poletnih mesecih napravljen velik korak naprej, da pa bo pravočasno potrebno razrešiti še ostala vprašanja
Poročilo o dejavnosti sveta in njegovih organov za študijsko leto 1982/83
Informacija je bila izdana v obliki brošure in v glavnem vsebuje dogajanja okoli Univerze, sveta in njegovih organov. Želja je, da bi v prihodnje postala ta informacija nekoliko širša in pokrila tako delovanje celotne Univerze se pravi tudi dogajanje na posameznih šolah, saj le te predstavljajo bistvo Univerze. S takšnim poročilom ne bi dobili le celotnega pregleda o dogajanju na Univerzi, ampak bi tudi ostalo javnost lahko lažje in popolneje obvestili o tem, kaj se na Univerzi dogaja.
Delovni načrt sveta in njegovih organov za študijsko leto 1983/84
Program obsega kar 26 točk, med katerimi pa sta za študente zanimivi predvsem dve. Točka, ki govori o nalogah na področju obštudijske dejavnosti študentov in točka o dejavnosti na področju materialnega položaja študentov.
V prvi se zavzemajo za usklajevanje skupnih nalog pri telesni vzgoji študentov in spremljanje njihovega ustvarjanja, skrbeli bodo za pogoje kulturnih in drugih interesnih dejavnosti študentov in sodelovali pri zagotavljanju strokovnega vodstva obštudijskih dejavnosti.
Dejavnost v drugi točki pa je še mnogo bolj pestra Skrbeli bodo za standard študentov, načrtovali nadaljnjo izgradnjo študentskih domov in spremljajočih objektov, skrbeli bodo tudi za izboljšanje študentske prehrane, spodbujali smotrno zaposlovanje študentov preko študentskega servisa in opravljali sprotne analize socialne problematike študentov.
Skratka, oko naše alma matere bo skrbno bdelo nad nami in nam poskušalo zagotoviti čim boljše študijske pogoje.
Zanimivo mesto v tem programu pa smo opazili tudi pri univerzitetnem Marksističnem centru. Njihov program za leto 1983/84 je vse prej kot skromen, saj zajema kar tri tipkane strani in upravičena je bojazen predsednika sveta Univerze, Lojzeta Briškega, da MC ne bo tepel v celoti uresničiti ta preopti-mistični program, s katerim želijo po lastnin besedah organizirati kar največje število znanstveno-razi-skovalnih potencialov v Mariboru, s čimer želijo prispevati k razvoju marksistične kulture, mišljenja in zavesti.
Sprejetje varnostnega načrta Univerze
Ta točka dnevnega reda se je pokazala pomembna zlasti v besedah dr. Božidarja Kranjčiča ki je spregovoril o stanju v študentskih domovih, katero je bilo ob obisku
komisije na visoki ravni od kuhinje, do stanja v posameznih sobah in dežuranja študentov. Prav tako pa je dr. Kranjčič tudi dejal, da če bo skrb za standard študentov in pogoie študija pravilna, študentska populacija ne bo nikoli vir za širše nezadovoljstvo ali nemire.
Aktualna vprašanja gmotnega položaja študentov
Pod to točko je študent prorektor, Peter Andlovič, najprej spregovoril o regresiranju študentske prehrane ož. o samoupravnem sporazumu, ki so ga podpisale Univerza, šole v njenem okviru, Univerzitetna konferenca ZSMS in. Študentski domovi. O samem izvajanju pa je nekaj besed povedal direktor študentskih domov, B. Popovič. Izvajanje po njegovih besedah poteka brez problemov, beležijo porast števila kosil in se držijo vseh določil dogovora. Spoznali so tudi, da ima takšno posredno štipendiranje študentov pomembno vlogo, saj je očitno cena poglavitni vzrok, da se študentje odpovedujejo topli prehrani. Pove-, dal je tudi, da je zaželena večja subvencija. Kar pa zadeva cene, je pomembno to, da se bo s 1. decembrom že tretjič v mesecg.dni spremenila cena kosil. Prvo poviša-
Se je bilo 1. novembra in to na 140 n, vendar skupnost za cene ni dovolila tolikšnega povišanja in se je cena vrnila na prejšno, to je 110 din; s 1, decembrom pa se bo ponovno dvignila na 125 din, kolikor znaša dovoljena podražitev. Stakšnim spreminjanjem cen gotovo ne moremo biti zadovoljni in v prihodnje bo potrebno ceno predhodno uskladiti in šele nato povišati. Seveda bodo Študentski domovi s tem doživeli izpiad določenega dohodka, vendar pa je bilo prijetno slišati, da so devetmesečje končali brez izgub, čeprav so bile pred tem počitnice.
Naslednja tema te točke dnevnega reda je bila namenjena problematiki študentskih servisov. Zaradi zaostrenih gospodarskih pogojev, se je bistveno zmanjšal realni osebni dohpdek in s tem je tudi socialno-materialni položaj 'štu-
dentov vsak dan slabši. Tako si morajo nekateri študenti z delom preko študentskega servisa zagotoviti tudi do 50 % sredstev potrebnih za študij.
Z uvajanjem srednjega usmerjenega izobraževanja in s prehajanjem le-tega na univerzo se bo spremenila tudi vloga in pomen Študentskega servisa. Prav tako pa bo potrebno ponovno opredeliti položaj študentov oz. članov Študentskega servisa v OZD (vemo da člani niso samo študentje). Ena od spornih točk pa je tudi razporejanje dohodka študentskih servisov, saj ta dohodek ni samo plod delavcev študentskih servisov, temveč predvsem rezultat dela njihovih članov. 17. točka zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti pravi, da se s posredovanjem zaposlitve študentov lahko ukvarja le pooblaščena organizacija združenega dela, kar pa daje zakonsko osnovo za obstoj študentskega servisa kot OZD. Za takšno rešitev se zavzema tudi svet Univerze v Mariboru. Prav tako pa predlaga poenotenje dela ŠS v Sloveniji in zagotovitev takšnega statusa, ki ne bo pomenil zmanjšanja obsega del. Nadalje se tudi zavzema za nadaljnje samofinansi-ranje SS iz provizije, vendar naj bodo dohodkovni odnosi urejeni s samoupravnim sporazumom (ne strinja se z ukinitvijo provizije, saj iz nje priteka tudi denar za sofinansi-Tanje obštudijskih dejavnosti). Svet podpira tudi rešite/, da člani ki delajo v OZD ржекр ŠS, ustvarjajo podobna razmerja kot delavci v teh OZD.
Upravlianještudentskega servisa -naj bi bilo tripartitno in bi sklep« sprejemali s konsenzom-soglas-
jem.
Svet je prav tako opozoril, da bi kakršnokoli administrativno pose-pjanje v ŠS, ki bi zmanjševalo obseg dela in s tem možnosti dodatnega zaslužka študentov, pomenilo korak nazaj m bi lahko pirineslo neželjene politične posledice.
Tatjana VVelzer
Delegati zveznega zbora Skupščine SFRJ so 28. 9. 1983 imeli na dnevnem redu tudi sprejetje predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški obveznosti. Vendar je odbor za Ljudsko obrambo zvezne skupščine predlagal delegatom, da sprejem odložijo.
ZAKAJ?
Zato, ker so delegati iz Slo-emje na predhodnem usklajevanju predlagali podaljšanje razprave in to iz dveh razlogov. Prvič, ker vzgojno-izobraževal-ne skupnosti republik in pokrajin niso imele usklajenih stališč in predvsem zato, ker v tem času med mladino ni bilo organiziranih nobenih razprav, prav tako pa tudi na sejo odbora, ki je razpravljala o tej problematiki, ni bil povabljen predstavnik ZSMJ in tako niti formalno ni bila zagotovljena udeležba mladih.
Leta 1980 je bil sprejet se-- Linji zakon voinški obveznosti, ki je izenačil študente in ostalo mladino pri služenju vojaškega roka, saj sedaj vsi služijo 15 mesecev. Razlika je le ta, da študentje odslužijo najprej 12 mesecev, se vrnejo v šolske klop- ib *>o končanem .študiju odslužijo še ostanek. V takšnem načinu deljenega služenja vojaškega roka pa se je pojavilo nekaj težav: študentje so tudi potem, ko so se vrnili v šolske klopi, ostali rekruti, kar seveda pomeni določene ‘ omejitve, nekateri so si med tem premislili in prenehali s študijem, se zaposlili, poročili ■n podobno.
Kot posledica vsega tega pa se je pojavil predlog novega zakona, ki po besedah dr. Tineta Zoriča, prorektorja mariborske Univerze, vsebuje naslednje spremembe:
Po predlogu naj bi tudi študentje služili vojaški rok v enem delu, se pravi neprekinjeno 15 mesecev. Drugi del sprememb pa je ‘ namenjen športnikom-vojakom, ki bi po sprejetju tega zakona lahko nastopali za reprezentanco tudi med služenjem vojaškega roka.
Drugi del zakona lahko vsekakor pozdravimo, kajti s tem je kljub služenju vojaškega roka omogočen kontinuiran razvoj športnika, prav tako ‘pa bo to preprečevalo okrnjenost reprezentanc zaradi odhoda šDprtnikov v JLA.
Mnogobolj problematičen je prvi del. Študentje naj bi po predlogu odšli na služenje vojaškega roka med 1. in 5. avgustom in se vrnili do 15. septembra. To pomeni, da bi dejansko služili nekaj manj kot 14 mesecev, pri čemer bi jim mesec dni odpustil Zvezni sekretariat za Ljudsko obrambo, ostale dneve pa bi prispevali iz dopusta, do katerega so upravičeni med služenjem vojaškega roka. Že bežen pogled v to časovno razporeditev pove, da bi bili študentje tako prikrajšani za dvojne počitnice. Če bi prve pred služenjem vojaškega roka še lahko prezrli,
pa je to povsem nemogoče pri
fx>čitnicah ob koncu služenja vojaškega roka.
Študentje se bodo domov vrnili le 14 dni pred pričetkom predavanj in v tem času bodo morali urediti še veliko stvari, ki so povezane s pričetkom študija. Ko bodd to opravili, pa se bodo začela predavanja in to v prvem letniku, ki že sam px> sebi velja za dovolj težkega, kar bo vsekakor za študente, ki bodo le nekaj dni prej odložili vojaško, suknjo, še kako težko.
Veliko večji in pomembnejši. problemi so pri izvajanju vpisa, saj bi letamoral biti za vojake — študente končan do 20 julija. Pri tem se takoj pojavi vprašanje, kaj se bo zgodilo z vsem tistimi, ki do tega roka ne bodo opravili iz takšnega ali drugačnega (azloga mature in z vsemi tistimi, ki ne bodo uspešno opravili sprejemnih izpitov, ki sb danes spet vse pogostejši, pri tem pa prav dobro vemo, da bodo to v glavnem zelo dobri dijaki.
Za vse to »nesrečneže« je v predlogu zakona poskrbljeno tako, da se jim služenje vojaškega roka odloži za leto dni. Vsi ti se lahko v jeseni vpišejo na Univerzo, hodijo leto dni na predavanja, več kot pridno opravljajo izpite, da si zagotovijo vpisne pogojevvišji letnikin nato avgusta odidejo na služenje vojaškega roka. To torej pomeni, da študij za leto dni prekinejo in ga nato spet na-daljujejOv.če bodo seveda imeli pogoje. Če ne pa je leto za njih izgubljeno. Problem torej vsekakor ni enostaven.
Zato so na Univerzi predlagali Republiški skupnosti za izobraževanje, da skrajša šolsko leto za zadnji letnik usmerjenega izobraževanja in s tem omogoči tudi opravljanje popravnih izpitov, matur in sprejemnih izpitov v nekoliko daljšem časovnem obdobju, kar bi tudi »nesrečnikom« omogočalo, da si zagotovijo ustrezno mesto na Univerzi. Seveda se bo na to morala pripraviti tudi Univerza zaradi vpisa, opravljanja sprejemnih izpitbv in začetka predavanj v jeseni.
Tako bi ta gordijski vozel nekako le razvozlali, čeprav bi bil volk pošteno sit, koza pa nekoliko manj cela. Ob tem predlogu pa se ponovno pojavlja vprašanje ali je res pravična ta izenačitev študentov z ostalo mladino. Študentje morajo namreč tudi med študijem opravljati izpite iz področja splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, prav tako (Da je tudi največ rezer-. vnega starešinskega kadra prav med študenti, ki gredo tako na posebno šolanje že med služeniem vojaškega roka, svoje znanje pa redno izpopolnjujejo tudi po odslužitvi, zlato morda ne bi bilo napak, če bi namesto razmišlanja o 15 mesečnem služenju v enem delu, razmišljali o ponovno krajšem služenju za študente.
Tatjana VVelzer
Uvoz tuje literature je omejen že kar precej časa — vsekakor že predolgo. Presenetljivo je to, da se za uvoz popularnega tiska vsaj poleti še najde nekaj denarja (beri deviz), medtem ko ga za uvoz strokovnih publikacij takorekoč ni. So torej upravičeni glasovi tistih, ki trdijo, da vzrok omejevanja uvoza
— strokovnega tiska ni samo pomanjkovanje deviz, ampak namerno odtegovanje informacij? Poglejmo mnenja nekaterih naših
priznanih strr,VnuniaVnv:
DRAGO OCEPEK, »Menim, da so vsi ti ukrepi namenjeni počasnemu in jx>polnemu blokiranju vseh stikov univerzitetnih delavcev s tujino« (Deln 9R i**nii 1983)_
JOSIP ŽUPANOV, sociolog: »Informacijska blokada je ena najhujših reči, ki smo jih mogli narediti« (Dana 2. avaust 1983)
HUBERT POZAVNIK, psiholog: »Po mojem gre za sistematičen (xiskus, da bi se ožilo obzorje, gre za odtegovanje informacij in s tem tudi za dušenje refleksij.« (Teleks, 21. 7. 83)
Skoraj vsi strokovnjaki se strinjajo, da bomo s pomanjkanjem informacij z one strani meje še povečali svoj zaostanek za razvitimi državami, ki je že zdaj prevelik.
Znesek deviz, ki ga lahko prihranimo s takšnimi omejitvami (tovrstne omejitve so po mnenju Alenke Prelav v sorodu z omejenostjo), je malenkost v primerjavi s tistim, kar lahko in po vseh pravilih celo moramo izgubiti.
K sreči vsi ljudje le niso omejeni, in tako je tudi ZK na 8. seji CK ŽKS sprejela — med ostalimi — tudi tale sklep: komunisti si bomo prizadevali, da bo tuja znanstvena in strokovna literatura izločena iz omejitve uvoza. Zaradi nujnega varčevanja z deviznimi sredstvi pa moramo komunisti v raziskovalnih in visokošolskih organizacijah doseči, da se bo ta literatura medsebojno izmenjavala in smoterno kgristila. (Komunist, 14. oktober 1983, Delavski sklep 2.4.)
Sekretar UK ZKS V MARIBORU, Boris Sovič, pravi, da tega ne smemo razumeti tako, da bi za celo Slovenijo obstajal samo en vir, ampak morajo biti viri tudi regionalno porazdeljeni.
Pri problemu uvoza tuje literature govorimo predvsem o težavah visokošolskih organizacij, kar je sicer razumljivo, pozabljamo (за na probleme organizacij združenega dela. Tega si seveda ne bi smeli privoščiti, saj je včasih TUDI obstoj OZD odvisen od informacij iz tujine
— kako naj bo neka OZD uspešna na tujem tržišču, če ne dobiva pravočasnih in popolnih informacij o tem, kaj se v tujini dogaja? Resda hodijo naši gospodarstveniki kljub depozitu še zmeraj v tujino, vendar •ne morejo spremljati vsega, kar se tam dogaja, zato so informacije, ki jih ti ljudje prinesejo v svojo OZD, nepopolne in enostranske. Tudi znanstveno-raziskovalnicentri.tako na univerzah kot tisti, ki so samo-
' stojni, svojega dela ne morejo uspešno opravljati, če so takorekoč odrezani od ostalega sveta Dr. Ljubo Črepinšek, prodekan za znanstveno raziskovalno delo na
VTŠ, je povedal naslednje: »Sicer se zavedamo finančnih težav, vendar bomo nazadnje stemi omejitvami več izgubili kot pridobili. Raziskovalci se ne upajo lotiti bolj zahtevnih nalog, saj ne vedo, kaj so na tem področju že naredili na oni strani meja Bojijo se, da bodo raziskovali nekaj, kar je v tujini že raziskano in se s tem osmešili, in se zato lotevajo samo enostavnejših nalog. Lahko se nam zgodi, da bomo čez nekaj let imeli dovolj deviz, ne bomo p>a imeli znanstvenega kadra Znanstveno — raziskovalni delavci iz Maribora še nimamo takšnih težav, saj smo dovolj blizu meje, da si še lahko priskrbimo kakšno knjigo ali revijo iz tujine.
Morali bi se zavedati, da takšni relativno majhni in nerazviti državi, kot je naša, ne mora zadoščati domača znanstvena in strokovna literatura Celo tako velike in razvite države kot so ZDA, imajo zbrane dosežke vseh, celo nerazvitih držav. Problem je tudi v tem, da manj, ko je tujih knjig, manj te knjige krožijo, saj jih vsak ljubosumno hrani za sebe. Ne gre pa tudi za to, da bi v tej situaciji kupovali drage in debele knjige, ki bi petem ležale po , predalih. Ena rešitev bi bila, da bi namesto dragih knjig z Zahoda kupovali precej ceneje knjige iz vzhodnih držav, ki pa so v bistvu tako prevedene z Zahoda.
Vsekakor bi takšna rešitev bila možnost 'za precejšnje zmanjšanje izdatkov za tujo literaturo, vendar zgleda, da za odgovorne ni zanimiva Torej le odtegovanje informacij?!
Sicer p>a poglejmo, koliko tujih knjig je — ali p>a jih še bo — Drišlo.v Slovenijo letos.
Celotna Slovenija bo letos lahko uvozila 500 knjig, od teh 500 knjig pa bo mariborsko področje dobilo samo 25 knjig. Univerzitetna knjižnica v Mariboru je, kot nam je povedal njen ravnatelj dr. Bruno-Hartman, v letu 1983 dobila eno samo tujo knjigo!! Sicer dobi knjižnica nekaj revij iz tujine z zamenjavo (tako npr. zamenjujejo Časopis za zgodovino in narodopisje) in pa s tem, da kupujejo posamezne članke, ki so bili objavljeni v tujih publikacijah. Te članke plačujejo s posebnimi kuponi, ki jih izdaja Cankarjeva založba, so pa tudi za te kupone potrebne devize. Vse to p>a je seveda premalo za knjižnico, ki je matična knjižnica za -mariborske višje in visoke šole in DO.
Devize so vsak dan dražje in zato je verjetno upravičena domneva Borisa Soviča, da bodo knjižnice kmalu postavljene pred izbiro: ali uvažati zmeraj dražjo tujo literaturo ali bralcu ponuditi domačo, saj za oboje hkrati kmalu ne bo več sredstev.
Smo res tako zelo pametni, da nam zadostuje, domače znanje? Mislim, da ne. Že zdaj capljamo za razvitim svetom, s takšnimi in podobnimi omejenostmi (pardon, omejitvami), pa bomo ostali tako daleč zadaj, da sploh ne bomo več. videli in vedeli, kaj se v svetu dogaja.
Mirjam Šega
Uiil. UIUUIVUUIU*.
Btom.f mn rrAfun k: iu ntfln« n” ten* trn«. 3 птЛшгелМтпМод nu :n uo men Dbij^nutoflu* n mm (D« 1Ш ulhfciamnn na* .1« labn*
UNIVERZI
BRANKO HORVAT
Eden jzmed kandidatov za Nobelovo naarado za ekonomijo v letu 1983 '
Doktor Branko Horvat je bil nekaj preteklih tedno« v središču pozornosti, še posebej takrat, ko je nekaj tujih agencij objavilo (pozneje se je pokazalo netočno) informacijo, da je doktor Branko Horvat dobil letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za napačno informacijo in Nobelovo nagrado je dobil nekdo drugi. Kljub temu so sredstva javnega obveščanja namenjala Horvatu precej pozornosti. O tem govorijo tudi intervjuji v Danasu, Dugi, Intervjuju, itd. Zanimivo je, da slovenska sredstva javnega obveščanja temu dogodku niso namenila skoraj nikakršne pozornosti. Zakaj torej takšna popularnost človeka, zaradi izjav katerega je bilo, kot je zapisal zagrebški Danas, v povojnem razdobju pri nas zaplenjenih največ revij in časopisov? Dejstvo je, da je doktor Branko Horvat — predavatelj ekonomi-ie na zaarebški fakulteti za zunanjo trgovino — prvi Jugoslovan, ki je bil predlagan in tudi v najožjem izboru za Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Predlagala pa ga je ameriška ekonomska zveza. Neposredni povod za to je bila najnovejša Horvatova knjiga Politična ekonomija socializma (Branko Horvat THE BOJJI1CAL ECONOMY OF SOCIALISM - MARXIST SOCIAL THEORY, Armonk, N. Y., M. E. Sharpe Inc., 1982).
Zanimivo je to, da je knjiga izšla najprej v angleščini in šele januarja prihodnjega leta bomo dobili srbsko-hrvatski prevod. To je že petnajsta knjiga tega avtorja, ki je eden izmed naših zelo redkih ekonomistov, katerega dela prevajajo ali izvirna objavljajo v tujih jezikih (prevodi v angleščino, nemščino, španščino).
Iz sredstdstev javnega obveščanja smo izbrali dva odlomka, ki dovolj značilno govorita o mestu, ki ga ima Horvat v našem političnem in ekonomskem sistemu, od radikalnega kritika, do najbolj vsestranskega ekonomskega misleca pri nas:
Neven Mates (Danas) ... »Kandidatura Branka Horvata je močno odjeknila predvsem zaradi dveh navidezno povsem nasprotnih razlogov: ker bi — če bi bil nagrajen — bilo to priznanje raziskovalcu, ki analizira — po njegovih besedah — ogromen eksperiment naše samoupravljalske laboratorije, kot človek, ki je tudi sam zrastel iz revolucije in kot član zveze komunistov, a ob enem tudi strokovnjak, ki se je izdvojil s svojo radikalno kritiko sprejetega koncepta razvoja ...«
Dr. Marjan Korošič (ekonomska politika) ... »Horvat ima srečo ali nesrečo — kakor se vzame — da je bil v našem prostoru mnogokrat hvaljen, pa tudi ostro grajan. Hvaljen zaradi tega, ker je zagotovo najbolj vsestranski jugoslovanski ekonomski mislec, grajen pa zaradi tega, ker ga mnogi ne razumejo ali ne želijo razumeti...«
Najbrž bodo nasprotna mišljenja tudi o njegovi najnovejši knjigi: Politična ekonomija socializma.
Ker naši pralci naibrž ne poznajo stališč in pogledov letošnjega kandidata za Nobelovo nagrado in Jugoslavije, saj je objavljal predvsem v strokovnih časopisih, ker slovenska sredstva javnega obveščanja temu niso namenila skoraj nikakršne jjozomosti, kljub temu, da se zgodi le redko, da bi bil med kandidati tudi Jugoslovan, in ker želimo odpreti dialog o nekaterih ključnih ekonomskih vprašanjih, smo se odločili, da objavimo skrajšan intervju z doktorjem Brankom Horvatom, ki smo ga naredili že marca, vendar ga zaradi prostorskih pritiskov v skrajšani obliki objavljamo šele sedaj. Hkrati pozivamo vse ekonomiste, pa tudi druge, da nam pošljejo svoje kritične prispevke.
UREDNIŠTVO
„...VZPOSTAVITI JE TREBA PLANIRANJE, TRŽIŠČE IN
SAmOUPRAVLJANJE...”
Katedra: 0 ekonomski krizi lahko govorimo danes kot o svetovni krizi. Koliko je sprejemljiva trditev, da je naša kriza posledica svetovne krize?
HORVAT: Naša kriza očitno ni rezultat svetovne krize, zato ker je naša kriza predvsem politična in družbena, ekonomska kriza pa je rezultat te politične in družbene krize. Razen tega se je' naša kriza začela veliko pred svetovno krizo. Pri nas se je kriza začela v začetku sedemdesetih let, torej pred povišanjem cen nafte. Svetovna kriza je še poglobila našo krizo v tem smislu, da imamo večje težave pri plasmaju eksportnih dobrin na svetovno tržišče, to pa so povsem sekundarne posledice. To, kar je osnovno, se je zgodilo v naši državi in to nima nikakršnega vzroka v dogodkih v tujini.
Katedra: O prvi gospodarski reformi govorimo v letu 1965. V začetku je bila ta reforma precej uspešna. Kakšne so bile glavne značilnosti te reforme, zakaj reforma v nadaljevanju ni prinesla pričakovanih- rezultatov? Kakšen vpliv je imela pri tem smrt Borisa Kraigherja?
HORVAT: Najprej moram povedati, da sam v tej reformi nisem sodeloval in ne samo jaz, temveč tudi moj inštitut ne, čeprav.je bil to zvezni inštitut. In to je tudi ena od začetnih napak reforme, da ni bila zasnovana na znanstvenih raziskavah. V tem času so poskušali čimprej uresničiti nekakšno ekonomsko reformb, ki bi omogočila nadaljnji poljtični razvoj v smeri demokratizacije, mislilo se je, da se da to najbolje uresničiti z ekonomijo. Takrat je bila ta znana borba z reakcionarnimi Rankovičevimi silami, pa se je mislilo, da bo z ekonomijo hitreje in sigurneje dobljena politična bitka, in tukaj so bile napravljene te napake, da sama reforma, ni bila znanstveno zasnovana. Tako da niti v začetku ni bilo dobrih rezultatov, temveč nasprotno, takoj prvo leto je prišlo do zmanjšanja proizvodnje, to se je nadaljevalo tudi leta 1966. V letu 1967 smo imeli popolno stagnacijo.
Kar se tiče vloge Borisa’ Kraigherja, mislim, da bi se stvari precej spremenile, če bi ostal na položaju, ki ga je imel. Bil je eden redkih v zvezni vladi, ki je bil pripravljen sprejeti nasvet, sprejeti kritiko in bil je dovolj inteligenten, da uvidi napake, ki so bile storjene. Ljudje, ki so ga nasledili, na
žalost niso bili na njegovem nivoju, tako v pogledu teh karakternih lastnosti kot tudi v pogledu politične trdnosti, ki jo je on kot eden izmed soudeležencev reforme imel. Tako je bila za državo velika škoda, ker ni ostal na svojem položaju v kritičnem času uresničevanja reforme.
Katedra: Katere so bile glavne značilnosti naših reform do danes, predvsem kar se tiče ekonomskih ukrepov, vloge države?
HORVAT: Ideja reforme iz 65. leta je bila v tem, da se država umakne in da se gospodarstvo samo organizira. V praksi pa je to izgledalo kot „laissez faire" gospodarstvo. Država ni več uporabljala nikakršnih instrumentov ekonomske politike, z izjemo kreditno monetarnih, ki pa imajo povsem omejen domet.
Gospodarstvo pa se je znašlo brez koordinacije in planov, tako da nekaj let sploh nismo imeli planiranja, niti nismo imeli zakona o planiranju. Imeli smo torej nekak interregnum, ki je tudi dobre	efekte reforme
anuliral. Seveda so bili tudi dobri efekti reforme, kot je na primer odpiranje Jugoslavije na svetovno tržišče, prehod na svetovne cene, vzpostavljanje konkurentnega notranjega tržišča, upoštevanje ekonomskih zakonitosti,	porast izvoza,
itd . . . Storjeni so bili prvi koraki do	racionalno or-
ganiziranega gospodarstva, vendar brez zadostne koordinacije in brez dolgoročne perspektive, tako da so bili ti prvi koraki hitro opuščeni. Potem pa smo prišli v področje novih etatističnih zakonov. .
Katedra: O naslednji reformi govorimo v letu 1972. Kakšne so bile glavne značilnosti in pomanjkljivosti te reforme?
HORVAT:	Prav neuspehi
prve reforme iz leta 1965 so diskreditirali tržišče, tako da so se ponovno okrepile tiste sile, ki so si prizadevale za eliminiranje tržišča in za uvedbo raznih administrativnih metod. Razen tega je prišlo zaradi neuspeha reforme iz leta 1965 do nacionalističnih antagonizmov, ki so bili politično prevla-dani, vendar so ekonomsko pravzaprav ostali, tako da so bili vgrajeni v reformo iz 1972. leta v smislu ideje nacionalnih ekonomij, nacionalnih proletariatov, nacionalnega kapitala, nacionalne presežne vrednosti itd., kar se je pokrivalo z razpoloženjem do administra-
tivnih metod, tako da namesto da bi dobili enotno jugoslovansko tržišče, ki bi bilo korigirano z enotnim jugoslovanskim planiranjem, smo dobili osem nacionalnih tržišč, ki so bila regulirana z direktnimi administrativnimi intervencijami republiških izvršnih svetov. To pa je pomenilo ne samo negacijo osnpvne tendence reforme iz leta 1965, temveč tudi direkten povratek na etatistične metode. Zato mislim, da bi lahko nasproti reformi iz leta 65, ki jo lahko imenujemo „laissez faire", reformo iz leta 72 imenovali „neoetatistična" reforma.
Katedra: Danes govorimo o tretji gospodarski reformi. Ali imamo enotno stališče ekonomistov, kar se tiče ekonomskih ukrepov za rešitev iz krize, ali pa kot trdijo nekateri, obstajajo različni ekonomski modeli?
HORVAT: Mislim, da obstaja popolna enotnost vodečih jugoslovanskih ekonomistov v vseh važnih vprašanjih gospodarskega sistema, ekonomske politike in reforme, ki bi jo na tem področju morali izvesti. Tukaj mislim na ekonomiste, ki so zbrani v znanstveni sekciji zveze društva ekonomistov, in na razprave, ki so bile vodene okrog zadnjega partijskega kongresa in na sestankih znanstvene sekcije. Tukaj razhajanj sploh ni bilo. Vendar obstaja mala skupina, ki je zelo bučna in kateri namenja tisk mnogo prostora. Ta se razhaja z matico jugoslovanskih ekonomistov in pravzaprav zastopa neoetatistično tendenco elimi-ranja tržišča, eliminiranje kreditov, eliminiranje tokov kapitala in ustvarjanje pravzaprav ne-Kakšnih netržnih administrativnih mehanizmov za reguliranje gospodarstva.
Katedra: Kakšen je pri nas nasploh vpliv ekonomije na politiko oziroma politike na ekonomijo?
HORVAT: Kar se tiče odnosa med politiko in ekonomijo, lahko rečem, da je včasih imela profesionalna ekonomija vpliv na vodenje naše politike in kot vemo iz statističnih podatkov, je bil ta vpliv blagodejen in ugoden z ozirom na to, da se je naše gospodarstvo zelo dobro in hitro razvijalo. Vendar pa^ se je od 72. leta dalje s tendenco in mentaliteto administriranja in političnega vsiljevanja nepreverjenih in nefundiranih idej, vpliv profesionalnih ekonomistov vse bolj zmanjše-
val in mislim, da lahko zanesljivo rečemo, da profesionalna ekonomija pravzaprav ni imela nikakršnega vpliva pri uresničevanju neoetatistične reforme po letu 1972. To tezo lahko argumentiram z naslednjimi dokazi: reforma iz leta 72 je bila v osnovi uresničena s pomočjo nekaj sistemskih zakonov, bilo je pet, šest takšnih zakonov. Vsi ti zakoni so bili v razpravi med profesionalnimi ekonomisti, ali v znanstveni sekciji, ali v zveznem ekonomskem svetu in vsi ti zakoni so bili s strani ekonomistov po nekajkrat odklonjeni, kljub temu pa so bili sprejeti. Torej lahko rižemo, da je bil gospodarski sistem, ki ga imamo danes, 'vzpostavljen navkljub izrazito negativnim mišljenjem ekonomistov, oziroma alternativni predlogi, ki so jih ekonomisti dali, enostavno niso bili sprejeti.
Katedra: Vedno večji problem postaja zapiranje v republiške meje.
HORVAT:	Pravzaprav bi
morali govoriti ne le o zapiranju v republiške meje, temveč tudi v občinske, pa celo v meje znotraj podjetij v okvirih posameznih TOZD. To je tipični fenomen administrativnega pristopa organiziranja gospodarstva. Znano je, da pride tam, kjer deluje tržišče, do odpiranja gospodarstva. Rezultat tega je ne samo formiranje nacionalnega tržišča, temveč tudi svetovnega tržišča. Tam pa, kjer imamo administrativno upravljanje gospodarstva, si lokalne oligarhije prizadevajo zadržati kompletno kontrolo nad gospodarstvom na svojem območju, ker je to baza za politično moč. In to privede do zapiranja. Mi se tega zapiranja ne moremo rešiti z nikakršnimi parolami, z nikakršnimi resolucijami partijskih kongresov in z nikakršnimi formalnimi prokla-macijami, temveč samo z bistveno spremembo institucij, ki so bile formirane po letu 1972.
Katedra: V govorih raznih politikov večkrat slišimo, da morajo delavci odločati o dohodku. Na 11. kongresu ZSMS smo slišali podatek, da so lahko delavci v TOZD v Sloveniji v preteklih letih razpolagali le z 20 ali pa še manj. odstotki ostanka proste akumulacije. Če k temu doda-_ mo še podatek, da lahko' delavci razpolagajo le s tretjino svojih deviz, da' ne morejo
msm
mm
mmm
шт
ш&ш
odločati o cenah, zviševati OD, 'potem se res lahko vprašamo, s čim delavci sploh lahko razpolagajo?
HORVAT: Parola, da morajo delavci razpolagati s celotnim dohodkom, je najenostavnejša dehnagčgija. In to ne samo zaradi podatkov, ki ste jih navedli, in ki so seveda znani; in ne samo zato, ker je ne le od 72. leta, ta proces se je začel že prej, prišlo do omejevanja samoupravljanja, tako da imamo danes v podjetjih samo nekak privid samoupravljanja, saj niti eno ekonomsko odločitev, delavski svet, delovna organizacija ne more sprejeti samostojno. Torej je to demagogija, ne le zaradi teh razlogov, temveč tudi zaradi tega, ker je v organizaciji jugoslovanske družbe kavzalna zveza obratna. Z drugimi besedami, najprej je treba imeti politično moč, da bi lahko razpolagali z dohodkom. Nikoli ni mogoče, da bi najprej razpolagali z dohodkom politično moč pa bi imel v istem trenutku nekdo drug, ki bi imel druge interese. In prav zaradi tega, ker pri nas razvoj samoupravljanja ni spremljal odgovarjajoči razvoj samoupravljanja v politični asferi, je tu ostala koncentracija moči v rokah določenih skupin, ki imajo svoje posebne interese, delavci niso bili nikoli v stanju, da zavladajo s proizvodno sfero.
Katedra: Za tuje kredite, ki jih dobimo moramo izpolniti precej ostre pogoje.
HORVAT: Res je, da smo prišli v zelo žalostno situacijo, tako da nam mednarodni kapital diktira mere ekonomske politike. Navedel bi samo dva primera: Že dolgo vsaj petnajst let, jugoslovanski ekonomisti opozarjajo na negativne in škodljive efekte nizkih obrestnih mer, ki so bile zaradi visoke inflacije negativne. Noben predlog v smislu korekcije obrestnih mer Zvezni izvršni
svet ni hotel sprejeti. Zdaj pa, ko je mednarodni monetarni fond postavil kategorično zahtevo, pa je moral Zvezni izvršni svet ne samo zvišati, temveč drastično povišati obrestne mere na več kot dvajset in celo do trideset odstotkov. In to v trenutku, ko je celotno gospodarstvo zelo nestabilno. takšnem trenutku dobi takšen šok, da se obrestne mere iz meseca v mesec podvojijo. To je karakteristika položaja, ko nam od zunaj diktirajo, kaj moramo narediti, odznotraj pa, ko dajo predloge kvalificirani ekonomisti, jih nihče ne upošteva. Drugi element je ta, da bomo morali založiti naše zlato kot zagotovilo, da bomo kredite odplačali. S tem pogojem naša država ni bila posebej diskriminirana, saj se taki pogoji postavljajo tudi drugim državam, vendar so te druge države, ki morejo založiti svoje zlato, zares države, ki ne uživajo nikakršnega ekonomskega in političnega ugleda v svetu. Ta-ko smo prišli na nivo tistih gospodarstev, ki so pred bankrotom.
Katedra: Kje vidite vi rešitev iz težav, v katerih smo, na katerih področjih bi bile potrebne bistvene spremembe? Imamo neučinkovit pravni sistem, slabo planiranje, itd.?
HORVAT: To je tema, ki bi zahtevala posebno diskusijo. Morda bi samo označil osnovne smeri., Kar se tiče pravnega sistema, je ključen, da bi lahko samoupravno gospodarstvo, ki je decentralizirano gospodarstvo, sploh delovalo. Če pravni sistem ne deluje, potem decentralizirano gospodarstvo ne more delovati, to pomeni, da tudi samoupravljanje ne more delovati. Vemo, da je prišlo do razkroja našega pravnega sistema, ker so bili sprejeti zakoni, ki jih ni bilo mogoče uveljaviti, pa tudi tiste, ki jih je mogoče uveljaviti, gospodarski subjekti ne spoštujejo. Dolgo-
vi, krediti se ne plačujejo, celo ^anarine se ne plačujejo, da o večjih obvezah sploh ne govorimo. Tako da naš pravni sistem ne deluje, prvi predpogoj za reformo gospodarskega sistema pa je prav delovanje pravnega sistema. Kar se tiče samega gospodarskega sistema, je treba znova vzpostaviti
vse tri dimenzije, ki so ključne za jugoslovanski tip gospodarstva. To so: planiranje, tržišče in samoupravljanje. Nobena od teh treh dimenzij ne deluje. Kot vemo, je tržišče namerno eliminirano, zamenjava pa bi naj bil sistem sporazumevanja in dogovarjanja, -katerega pa večina ne spošuje. Insistiralo
se je, da se kreditni odnosi in finančni tokovi nasploh, tokovi kapitala zamenjajo prav tako z nekakšnim tipom dogovarjanja in institucionalnih aranžmajev, kot je tako imenovano združevanje dela in sredstev. Tako da je treba tržišče iz temeljev obnoviti, da ne govorim o tem, da so cene zakovane in da imamo popolno distorzijo v cenah. To je nekaj podobnega, kot smo imeli v obdobju administriranja, ko cene sploh niso bile realen prikaz dejanskih proizvodnih stroškov. Torej razen pravnega sistema in razen ponovne vzpostavitve tržišča je seveda treba ponovno vzpostaviti samoupravljanje. In to v tem smislu, da dobijo delovne organizacije popolno svobodo pri sprejemanju osnovnih ekonomskih odločitev. To pa so odločitve o velikosti proizvodnje, o asortimanu, uvozu, izvozu investicijah, o velikosti investicij, alokaciji investicij, zaposlovanju, razdelitvi dohodka, imenovanju vodilnih kadrov itd. Vse te odločitve so danes ali direktno regulirane z zakoni, ali pa enostavno onemogočene. Recimo, ni dovoljeno investirati, oziroma ni dovoljeno investirati v določen tip investicij, ni dovoljeno povečevati osebnih dohodkov izven nekakšnih norm, ne smejo se povečevati potni stroški. Z drugimi besedami, celotno gospodarsko življenje znotraj podjetij je predpisano s strani administracije in tako je onemogočeno vsakršno fleksibilno prilagajanje gospodarskim tokovom. Cene se sploh ne morejo spreminjati. Tako da je tretji predpogoj te reforme ponovno vzpostavljanje in ne samo vzpostavljanje prejšnjega nivoja samoupravljanja, temveč nadaljni razvoj samoupravljanja, saj očitno naš sistem samoupravljanja še zdaleč nismo razvili v obsegu, ki ga potenciali samoupravljanja
omogočajo.
Katedra: Kakšna naj bi bila vloga države in kakšna vloga republik?
HORVAT:	Država ima
nalogo, da vodi ekonomsko politiko, kar pomeni, ustvariti enake startne pozicije za vse gospodarske subjekte. Brez tega je svoboda samoupravnih delovnih organizacij nemogoča, saj če ima nekdo monopol, nekdo drugi pa druge privilegije, je to treba korigirati z administrativnimi merami, to pa gre na račun samoupravljanja. Tako da je osnovna naloga države, omogočiti takšne pogoje gospodarjenja, kjer se bo večal dohodek izključno na podlagi rezultatov dela in ne zaradi slučaja, privilegija, zapiranja, monopola. Država mora sprejeti piane in to pravočasno, ne kot sedaj, ko recimo, tekoči petletni plan še vedno ni sprejet, ker nekateri od osnovnih dogovorov še niso bili izvršeni. Izvršeni pa niso bili zato, ker se republiške oligarhije niso mogle dogovoriti. Tako da namesto demagoških parol o .'tem, kako se bo gospodarstvo dogovorilo, kako bo združeno delo rešilo to, kar združeno delo očitno ne more rešiti, mora država prevzeti na sebe povsem jasno definirane odgovornosti za organizacijo gospodarstva. Z druge strani pa se ta ista država absolutno ne sme vpletati v odločitve združenega dela. To, kar imamo danes, je demogoška parola, kako država ne sme organizirati gospodarstva, sočasno pa se je ta ista država vsilila delovnim kolektivom v tej meri, da je onemogočila vsakršno ekonomsko ali družbeno samoupravljanje, vsakršno avtonomijo pri sprejemanju odločitev. Morali bi torej ta sistem, ki je postavljen na glavo, ponovno postaviti na noge, kjer ima vsak točno določene naloge in odgovornosti v skupnem procesu gospodarjenja.
RAZmiŠURNJE S POVODOm-
KULTURA NA STRANSKEM TIRU ALI KAJ VEČ?
PASIVNOST fTlLADIH
Po dveh letih delovanja gledališke skupine Najdenčki na VEKš, dveh realiziranih predstavah in več ali manj resnem delu, se je letos zgodilo to, česar smo se nekateri po tihem bali. Najdenčki so razpadli zaradi premajhnega števila članov. Večina starih članov je gledališko skupino zapustila zaradi različnih vzrokov, letos pa sta se nam na novo priključila le dva nova. S tako majhnim številom članov pa ni mogoče pripraviti resnejše predstave, saj se zaradi neizkušenosti ne moremo spuščati v komorno delo, ker bi bili igralci preobremenjeni in vlog ne bi mogli zadovoljivo interpretirati. Najdenčki so seveda le del kulturne komisije, toda že lansko leto se je pokazalo, da so stari člani komajda bili pripravljeni (nekateri celo pod pritiskom skupine) nadaljevati začeto delo v gledališki skupini, kaj šele, da bi skrbeli za proslave, literarne večere (v začetku lanskega študijskega leta smo sicer pripravili literarni večer, na katerega pa so prišli le nastopajoči in nekaj članov kulturne komisije). Tako je bilo delo v kulturni komisiji omejeno le na gledališko skupino, z razpadom te pa tudi kulturna komisija zaenkrat ne obstaja več, čeprav sem letos spet pričakoval, da se bo delo vsaj v gledališki skupini nadaljevalo. Sklep je jasen: NI INTERESA!
Kaj se torej dogaja na visokih šolah (VEKŠ)? To se sprašujemo vsi tisti, ki se na šoli zavzemamo za kakršnokoli aktivnost, ki bi od študentov zahtevala malce več truda, kot pa je obiskovanje predavanj in vaj. A je naša težnja res tako iluzorna? A se moramo sprijazniti z golim idealizmom? Črnogledneži bodo seveda temu pritrdili, saj današnje stanje na VEKŠ na žalost to tudi dokazuje: predavalnice so polne (študenti, predvsem pa seveda bruci, trumoma rinejo v predavalnice in poslušajo predavatelje, katerih večina vestno, že leta in leta, lista po učbenikih in jih reproducira od spredaj nazaj in od zadaj naprej), v prostorih ZSM pa še vedno zdolgočaseno in brezdelno posedajo eni in isti obrazi ter njihovi kolegi in se gredo funkcionarje in sestanke,
najbolj obiskani mesti pa še vedno ostajata bife in Bruc (vsaj tol). Popolnoma brezplodno bi bilo, če bi sedaj obsedeli v bifeju in opazovali bruce kot grešne kozle, ampak se moramo že enkrat pošteno vprašati, kje so vzroki za vsesplošno mrtvilo! Mnogi pri tem razmišljanju ne sežejo dalje od zaključkov kot so: takšni so časi ali slaba generacija itd. Najbolj zagrenjeni kolnejo nezanimanje Študentov, jih obtožujejo. Vendar le-ti niso dosti krivi, če lahko o kakšni krivici sploh govorimo.
In prvo vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: KAJ JE PASIVNOST?
Pasivnost — nedejavnost, nedelo, izmikanje določenim nalogam, nesodelovanje, trpno čakanje, umaknjenost, brezvoljnost, ravnodušnost, nenasproto-vanje, neodgovarjanje na pritisk ... (B. Klaič: Veliki slovar tujk)
O pasivnosti ne smemo govoriti kot o nekem statičnem stanju, ampak jo moramo razumeti kot gibanje, reakcijo, odklon od zamišljenega razvoja medčloveških odnosov, kar je v splošnem rezultat krize človeških vrednot, avtomatizacije, robotizacije, elektronike. Torej pasivnost ne pomeni pretrganega filma, ne pomeni, da ni študentovskega ali delavskega gibanja, pomeni le specifične odnose, ki se*zrca-lijo znotraj današnjega časa, življenja. Pasiven odnos pa ne pomeni, da je življenje na nulti točki, ker čas teče, ker se ga pač ne da ustaviti. PASIVNOST JE GIBANJE, ki pa nas vznemirja, ker se ne kaže skozi konvencionalne oblike delovanja, ker ostaja prikritoin zato težko pristopno in na' zunaj odbija vsakršno obliko povezovanja, javnega izpostavljanja, konfron tacije. Je nevarno, ker je zaradi njegove hermetičnosti nanj težko vplivati in ga usmerjati in je zato prepuščeno samemu sebi, obenem pa neodporno proti negativnim vplivom In zato še bolj skrito in nepristopno. Je samo po sebi močno protislovno. In ravno ta neizraznost, ki nas močno bega, je tudi vir mnogih zablod, kot so recimo teze o asocialnosti in apolitičnosti, kar je pravzaprav že zaradi
same človeške narave nesprejemljivo in nasprotno današnjemu načinu življenja.
Če se sedaj oddaljimo od splošnih oznak pasivnosti in se usmerimo le na konkreten pasi-vizem mladine (študentov), imamo v vsej tej agoniji družbenosti še posebej zaskrbljene obraze. Za mladino so, kot za vsak družbeni sloj, značilne določene specifičnosti, in ravno te so lahko pogosto tudi odgovor na iskanje vzrokov.
Študenti (v nadaljnjem razmišljanju se bom omejil samo na ta del mladinske populacije) so subjekti vzgojno izobraževalnega procesa, so v stadiju izoblikovanja lastnih pogledov na svet, iščejo svoje mesto v družbi in v skladu s tem izražajo svoj odnos do sveta, družbe, časa . . . , v oblikah, ki jih je družba več ali manj sprejela (rock, punk . . .). Toda mladina danes še vedno ni dobila svojega družbeno priznanega mesta (razen mogoče na papirju), ostaja potisnjena ob družbeni rob, po drugi strani pa se ravno v tem zapostavljanju mladine s strani različnih političnih struktur, vzgojno-izobra-•ževalnih institucij in drugih organizacij kaže strah pred odkrito konfrontacijo, strah pred njeno potencialno močjo, zagnanostjo, ki je imanentna mladosti. Strah, da bi se zaslišal njen glas, ki bi ga potem bilo treba tudi upoštevati.
V tej točki problem pasivnosti že prehaja v problem ustvarjalnosti k nagnjenju k enkratnemu in izvirnemu v konfrontaciji z družbeno mentaliteto ustaljenega materialističnega mišljenja, ki se upira vsemu novemu in obetajočemu. Obskurantni birokratski mehanizem tako sprošča svoje mehanizme obrambe, duši ustvarjalnost in se na ta način ohranja. Takšna pozicija družbene usmeritve zavrača mladostni entuziazem, saj ta velikokrat ne rodi pomembnih, odločujočih družbenih učinkov, po drugi strani ustaljenih stališč pa je preveč razdiralen.
Posledice takšnega dušenja so danes zelo opazne. Eventualno gonilo razvoja je postalo razpuščeno krdelo mladih ljudi, ki se nalivajo s pijačo in se grejo „žure" Seveda je to že mno-
NA TEmO
gim j^sno, rezultat te „razjas-njenosti” pa je modema in atraktivna poza, ki se imenuje podpiranje mladih, kar je postal učinkovit recept v govorih in izjavah profesionalnih funkcionarjev in politikov, praktično pa ga zasledimo v grozljivih oblikah idejnega usmerjanja mladih in kanaliziranja ustvarjalnosti, entuziazma in energije v takšne ali drugačne „organizirane oblike dela" (npr, MDA).
Ob teh vprašanjih trčimo ob sistem šolstva, ki duši vsako individualno iniciativo učenca, dijaka ali študenta in ki priznava kot edino relevantno potrjevanje znanja 'beri osebnosti, kajti ta je v veliki meri izenačena z znanjem) znotraj režima ocenjevanja in izpitov, to je z učinkovito metodo mrtvičenja in usmerjanja energije v formalizem, ki že zdavnaj seka mimo vsake ustvarjalnosti. To je „are-stantska" politika preplašene generacije tradicij (ki so jo nekoč ustvarjali mladi), ki v slepem strahu, da tradicija (ki so si jo sami priredili in' zamazali) ne bi bila „oskrunjena", dušijo blasfemične krike z ulic in gostiln s prodajanjem in zagovarjanjem SVOJEGA (I?) znanja in „ubijajo" v imenu tega „znanja". V takem morilskem sistemu ni nobene možnosti za podporo rojevajočega se ustvarjalca (ali je bodoči genij ali ne še zdaleč ni pomembno), ker nosi v sebi hkrati z ustvarjalnim nujno tudi grozeče in destruktivno za obstoječe, ki je družbeno priznano.
Pedagoški proces je danes torej sestavljen iz hermetičnih postopkov zaviranja razvoja lastnega mišljenja mladega človeka znotraj njegovih predstav, vizij in čutenja v sveta ter ga Sili v quasi razmišljanje v začrtanem kalupu in na način, ki ga diktira institucija in ki bo primeren in bistven za ohranjanje obstoječega in podpiranega ciklusa in tendenc razvoja, ki je zamišljen.
V tako orientiranem šolstvu je seveda nesmiselno govoriti o kakršnikoli vzgoji (še posebej pa v visokem šolstvu). Fakultete pridno proizvajajo titulirane strokovnjake, ki pridno obdelujejo svoje okrašene vrtičke znanja, drugo pa jih ne zanima. „Vzgojeni" so in „vzgajajo" nas v „duhu samoupravnega socializma". Toda, naj mi nekdo raz-
loži, kaj sploh je ta „duh", kje ga čutimo (pri predavanjih na VEKŠ že ne, fraziranje in leporečje za katedro ni nobena vzgoja!). Znanstveniki znanstveno raziskujejo in izumljajo, kaj pa se bo zgodilo z njihovimi izumi, čemu bodo služili, za kaj so jih izumili, to jih ne zanima. Njihova naloga je, da izumljajo! Mi pa še vedno govorimo o vzgoj-no-izobraževalnem programu!? In kako naj tako vzgojeni starši vzgajajo svoje otroke? In kako naj tako vzgojeni učitelji vzgajajo učence? In kdo vzgaja mladinca, če ga ne uspejo vzgojiti starši in šola? Televizija, radio, ZSM . . . ? Ali se mogoče lahko vzgaja sam?
Profesorji pa v zboru govoričijo o pasivnosti mladine, o „zavoženih" generacijah, namesto da bi že enkrat spregledali, da so sami tisti, ki so pasivni, ki ne kažejo nobenega zanimanja za pravo pedagoško delo, da so se študentu odtujili- in se „zabarikadirali" s svojim znanjem. Edini stik profesorja in študenta so zdolgočasena predavanja in izpiti. Profesorja ne zanima, kaj počenja študent ob prostem času na šoli, ne zanimajo ga njegovi pogledi na svet, stališča do določenih problemov . . . Kako lahko potem tak profesor govori o pasivnosti študenta, ko pa je v odnosu do študenta ravno tako pasiven (ali celo bolj) kot študent v odnosu do profesorja, le da se profesor skriva za svojo „aktivnostjo" predavatelja, ki pa je Je maska za njegovo popolno inšrtnost. Toda profesor se bo še izgovarja! na znanstveno raziskovalno delo, na družbeno politično aktivnost. Toda te vrste aktivnost ni relevantna v odnosu do študenta. Zanj je pomembna le profesorjeva pedagoška aktivnost, ki pa je ni. Po drugi strani pa je tudi za profesorja lahko študent, ki dela v KS ali KUD, pasiven. Le redkokdaj se primeri, da profesor pokaže zanimanje za obštudijsko dejavnost, za probleme ZSM (npr. na lansko premiero Najdenčkov sta prišla le dva ali trije). In ker je profesor tisti, ki s svojo avtoriteto lahko najbolj vpliva na študenta, pasiven (zanima ga samo obisk vaj in mir v predavalnici), kako naj potem študent pride s predavanja željan aktivnosti, udejstvovanja na-
sploh in še posebej na šoli (VEKŠ)? Profesor, ki bi bil lahko največ pripomogel k večji živahnosti mladinca, je torej popolnoma odpovedal. Resda znanstveno raziskuje, toda za študenta je še vedno pasiven, nedejaven, ker pozablja na svojo osnovno dolžnost: pedagoško delo! Mogoče sam niti ni toliko kriv, saj od njega tega tudi nihče ne zahteva, niti najosnovnejšega pedagoškega znanja ne.
ZSM zvesto služi temu režimu in vsakega mladega entuziasta dobesedno omrtviči z različnimi funkcijdmi od delegatskih do predsedniških, s sestankovanji in kongresi brez vsakega smisla, s popolnoma zbirokratiziranimi odnosi, kar je vse močno nasprotno naravi mladosti. In če mladincu vseeno uspe „zavzdihniti" že kažejo nanj kazalci in se vpije v en glas: mladinski radikalizem!, kar še dodatno kaže na odtujenost mladinske organizacije ih nerazumevanje mla-dinčevega položaja." ZSM razume politično situacijo, gospodarske težave, ekonomsko krizo, program stabilizacije, . . , , ne razume pa mladinca.
Pasivnost moramo torej razumeti kot reakcijo, odziv, odpor do takšnega življenja, takšnih odnosov. Pojavljajo se težko razumljivi ekscesi posameznikov in skupin. Edini cilj njihovih ekstremnih narcisoidnih ekshibicij*^ velikokrat le opozoriti nase (na kakršen koli način) in potem izkoristiti morebitno širšo pozornost za manipuliranje in koketiranje z javno osovraženimi (družbeno nevarnimi) ideologijami, kar še potencira njihovo ekspo-niranost. Ideje poskušajo popularizirati z enakim orožjem kot se ga poslužujejo obstoječe vodilne strukture — z demagogijo (zadnji primer: Laibach kunstl). To pa je spet voda na mlin težnjam, da se mladinsko gibanje ogradi. Vzrokov je prav gotovo še več, vendar jih je treba iskati tudi tu-
e dolgo ni več vprašanje, zakaj je gledališka skupina ostala brez članov, ali je kultura na stranskem tiru ali kaj več. Bila je le člen v natrgani verigi, ki je morol odpasti.
Rok za od:-. :c:o je torej že zdavnaj potekel. 7 ha se je pojaviti za naslednji ,;itni -k. A bomo tudi tega presk TI ?
Bojan Ja' anove; J
IZOBRAŽEVALNI IN DRUŽBENI RAZVOJ
»PLANIRANJE KADROV«
... Kar zadeva izbiro posameznika, učenca in študenta, predvideva program ZKJ »zagotovitev enakih možnosti vsakemu mlademu človeku, da se opredeli v izbiri svojega življenjskega poki ica in da v okviru svojih sposobnosti ih interesa nadaljuje šolanje in dopolnjuje svoje znanje do najvišjih stopenj«.
Vidimo, da gre tukaj za odnos, ki je daleč od danes prevladujočih konceptov »planiranja Kadrov« in postavljanja izobraževanja direktno in včasih izključno v funkcijo dela.
bilo tako, temveč je to eden od pomembnih predpogojev socializma in to na tak način, da omogoča preseganje delitve dela na manualno in intelektualno, kar je spet conditio sine qua non samoupravnega socializma v pravem pomenu besede.
... O izobraževanju v funkciji dela ni več potrebno govoriti, zadržimo pa se za trenutek pri »planiranju kadrov«. Da bi bilo mogoče »planirati kadre«, je potrebno pred tem doseči natančnost v planiranju splošnega družbeno-ekonom-skega razvoja. To pa je redek primer v katerikoli, pa tudi v naši
Tekst IZOBRAŽEVALNI SISTEM IN DRUŽBENI RAZVOJ je njegov avtor Slobodan Drakulič podal na okrogli mizi o usmerjenem izobraževanju v Zagrebu pretekli mesec. Ker je tekst obsežen, (23 strani) smo zaradi prostorske stiske izbrali nekatere zanimive odlomke. Menimo, da bodo izkušnje in posledice ob uvajanju usmerjenega izobraževanja na Hrvaškem zanimive tudi za bralce v Sloveniji. Podnaslove v tekstu smo dodali v uredništvu.
katedraši
»Planiranje kadrov« je koncept, ki je enako oriliublien tako nri buržoaznih konzervativcih na političnem zahodu, kot pri eta-tistih na političnem vzhodu, a je bistveno nasproten samoupravnemu socializmu, To seveda ne pomeni, da bi moral izobraževalni sistem znotraj družbe uživati oopolno avtonomijo, kar med drugim že stoletja niti m mogoče, oziroma da bi moralo biti izobraževanje popolnoma privatna stvar posameznika (kar je prav tako težko predvidljivo), temveč da bi tako izobraževalni sistem, kot posameznik morala imeti mnoao večio avtonomijo od tiste, ki jo razumemo pod »planiranje kadrov« in biroKrat-sko-tehnokratsko koncepcijo družbenega razvoja nasploh.
Na temelju izgovora na ekonomske težave in probleme zaposlovanja zastopniki teh koncepcij etatizirajo sistem izobraževanja potom »administrativnega vmešavanja organov oblasti«, pri tem pa seveda ne rešujejo problem nezaposlenosti, ki je skoraj izključno odvisen od situacije v proizvodnem in ne v izobraževalnem sistemu.
Tako je »planiranje kadrov« največkrat sestavljeno iz omejevanja števila učencev in študentov (predvsem na družbe-no-humanističnih področjih), kar je z ene strani »planiranje za recesijo«Jn z druge strani preventivna kontrola nad »nezanesljivimi poklici«.
Tukaj se pojavlja vprašanje, ali je za samoupravni socializem stopnja in smer izobraževanja nujno in izključno v funkciji zaposlovanja. Iz navedenih stališč Магха in Engelsa, kakor tudi. iz programa ZKJ, to ni razvidno. Prav nasprotno, socializmu kot gibanju in samoupravni družbi kot projektu tega gibanja, niso potreom posamezniki, izobraženi izključno za opravljanje svojih delovnih nalog. Potrebni so ljudje, ki imajo presežek znanja in to predvsem na področjih, ki so v tesni povezavi z bistvenimi vprašanji razvoja nasploh. Presežek znanja je nepotreben in škodljiv v etatizmu, a nujen za socializem. Ko se planira število filozofov v družbi, potem se to dela na osnovi domneve, da morajo filozofi delati na mestih, za katera je nujen prav ta profil izobrazbe.
Ta domneva vsekakor velja v etatizmu in kapitalizmu, seveda s pozicije njihovega obstoja. Nikakor pa ne more veljati za socialistično gibanje ali družbo, v kateri bi naj prevladalo samoupravljanje nad etatizira-nimi »kapital odnosi«. Zakaj v samoupravni družbi ribiči ne bi bili tudi filozofi? Zakaj umetniki ne bi tudi ribarili? Zakaj delavci ne bi bili tudi sociologi? Ne samo, da ni razloga, da to ne bi
družbi. Že kar precej časa smo pričaneuresničevanju planov in programov in to v meri, ki a priori onemogoča vsako resnejše planiranje v izobraževalnem sistemu. Kdo je pred desetimi leti planiral sedanjo ekonomsko situacijo? In prav takrat je bilo treba sprejeti plane za »proizvodnjo kadrov« v izobraževalnem sistemu. Takrat so pričakovali in pro-gnozirali nadaljevanje trenda hitre ekonomske rast, ki je doživel prvi udarec v času »naftne krize« 1974. leta, drugi po nastopu splošne recesije v svetu in končno tretji, pogojen z nepojmljivim kaotičnim in eks-cesivnim zadolževanjem družbe pri tujih kreditorjih. Ne bi bilo takrat potrebno planirati »stabilizacije«? Potrebno bi bilo, saj je bila recesija napovedana z mnogimi kazalci.
Takrat bi morali planirati počasnejšo gospodarsko rast »z opiranjem na lastne sile«, da ne bi prišlo do sedanje situacije, v kateri je povečano zadolževanje (edina) rešitev problema prekomerne zadolženosti.
STATISTIČNI PODATKI O IZOBRAZBI V SRH
... Poglejmo sedaj statistične podatke o izobraževanju na primeru SR Hrvatske. Tako imenovana racionalizacija mreže osnovnega izobraževanja, na osnovi katere so ukinili male področne šole, je verjetno eden izmed vzrokov počasnega izboljševanja splošne izobrazbene strukture prebivalstva v tei republiki, 1953. leta je bilo brez šole oziroma je imelo nepopolno osnovno šolo 87,2 % populacije; 1961. leta ta % pade na 79,4 %; 1971 na 64.8% m 1918. leta na 46,1 %. To je vsekakor pomemben napredek, vendar le do stopnje, na kateri skoraj polovica prebivalstva nima niti osnovne šole. Ce k tem odstotkom dodamo še tiste, ki se nanašajo na prebivalce z osnovno šolo, dobimo odstotek ljudi brez strokovne izobrazbe, ki je znašal leta 1953 92 % od skupne pojaulacije, 1961	87,2%,
1971 78,3% in 1981 65,3 o/o, kar pomeni, da še danes 2/3 prebivalstva SRH nimata strokovne izobrazbe.
... Poglejmo sedaj položaj v srednjem izobraževanju. V obdobju med 1978—1979 in 1981 — 1982 število učencev v srednjih šolah praktično stagnira pri nekaj nad 200.000 učenci z možnostjo rasti zaradi tega, ker je srednje izobraževanje v vse večji meri pogoj za kakršno koli boljšo zaposlitev. To je razvidno iz podatkov, daje prešlo v usmerjeno iznbraže-vanje1977—19/8.leta91,6 % učencev, 1981 — 1902 leta pa celo 92,2 %. S tem postane
prva stopnja srednjega izobraževanja skoraj tako številčna kot osnovna šola. V zaključno stopnjo srednjega izobraževanja se je leta 1981—1982 vpisalo 90,9 % učencev, kar je prav tako zelo visok odstotek, ki bo pripomogel k izboljšanju splošne izobrazbene strukture prebivalstva. Vendar pa bo privedel tudi do večjega pritiska mladih na zaposlitev s srednjo strokovno izobrazbo. V sedanji situaciji to pomeni povečano nezaposlenost mladine, za kar bi bila možna rešitev povečanje števila vpisanih na fakultete. S tem pa bi problem nezaposlenosti le preložili. Tako pa se problem nezaposlenosti visoko izobraženega preDivaistva rešuje tako, da se »proizvedejo« nezaposleni s srednjo izobrazbo. Razlika je v tem, da bodo ti drugi nekaj let prej potrkali na vrata borz dela. Z ozirom na visoka pričakovanja v odnosu na reformo izobraževanja, ki se |e koncentrirala predvsem na usmerjeno izobraževanje, bi bilo logično pričakovati, da bodo tudi finančha vlaganja v izobraževanje rasla. Medtem ko imamo od 1976—1978 leta povečan odstotek sredstev za izobraževanje v skupni družbeni proizvodnji (1976 leta 1,6 %,
1978 1,9 %), pa do leta 1982 ta odstotek neprenehoma pada do 1,3 %. To pomeni, da je usmerjeno izobraževanje 1982 leta dobilo le 68,8 % zneska družbenega proizvoda, ki ga je dobilo leta 1978.
... Situacija v visokem šolstvu je precej podobna situaciji v srednjem šolstvu. Število študentov se je od leta 1975 do leta 1981 znižalo od 78.511 na 54.611, kar je manj kot leta 1971, ko je študiralo 63.971 študentov. Najbolj se je zmanjšalo število študentov v druž-beno-humanističnih znanostih in to od 12.880 leta 1979 na 10.837 leta 1981. Zmanjšalo se je tudi število študentov medicinskih znanosti, medtem ko beležijo tehnične, agro-
nomske in naravoslovne znanosti porasL Medtem, ko je bilo število vpisanih študentov ob delu na družbeno-humanistič-nih znanostih leta 1979 skoraj dvakrat večje od števila vpisanih natehničnih fakultetah, je to število leta 1981 za' 15% manjše. Nasploh je za študij ob delu značilna tendenca marginalizacije (1979 8.000 študentov, leta 1981 6.905 študentov).
K temu je verjetno pripomogla tudi ekonomska kriza, a tudi dejstvo, daje stuaij oodelu obenem tudi delo ob študiju, kar daje kot rezultat največkrat slab študij ob delu ali pa sl^o delo ob študiju. Razen tega izhaja sama zamisel študija ob delu od določenih premis, ki so zelo dubiozne. Predpostavlja se namreč, da se je mogoče zaposliti in delati in zatem pa-rarelno študirati, in da nobena od teh aktivnosti ni zanemarjena, kar pa je očitno zelo vprašljivo. Namreč, tudi študiranje je vrsta dela, čeprav ne proizvaja presežne vrednosti, je študij eden od predpogojev za bodoče ustvarjanje presežka vrednosti.
ŠTUDIJ OB DELU
Nadvse je vprašljivo, kako je mogoče doseči visoko stopnjo »splošnega svobodnega izobraževanja« o katerem je pisal Engels, v omejenih pogojih izobraževanja za delo in ob delu. Opozoriti je treba, da je takšen pristop z ene strani pragmatističen (izobraževanje za delo) in z druge strani ama-teristično-diletantističen (izobraževanje ob delu). Mi danes nismo ne pred proizvodnjo tehnološkega nivoa XIX stoletja, ne pred relativno enostavno družbo tega časa, da bi lahko družbene probleme reševali posamezniki, ki so pridobili svoje visoko izobraževanje v procesu, ki je podoben večer -njim šolam. Z vztrajanjem pri študiju ob delu se pravzaprav
.vi,V •
fi
,
vztraja pri izrednem študiju in izrednem delu.
Koncept študija ob delu zanemarja tudi potrebo kontinuitete v izobraževanju. To pomeni, da še vedno verjamemo, kako lahko mlad človek konča srednjo šolo, odsluži vojaški rok, se zaposli in dela nekaj let in se zatem vpiše na študij ob delu in z recimo pet let diskontinuitete v sistemskem intelektualnem delu enostavno ponovno vskoči v izobraževalni proces in ga normalno nadaljuje. To ne more veljati tako za intelektualno delo, kot tudi ne more veljati za kakršno koli drugo dejavnost, ki zahteva predizobrazbo ...
NEZAPOSLENOST
... Poglejmo, kako se je gibalo število nezaposlenih po različnih izobraževalnih nivojih v obdobju 1980—1£82. V tem triletnem obdobju je delež nezaposlenih KV in VKV delavcev porasel od 21,3 % na 24,3 %, pri srednjem izobraževanju od 17,5 % na '22,2 % ter pri višjem in visokem izobraževaniu od /,8 na 9,1 %. Največji porast nezaposlenih imamo prav pri skupini s srednjo šolo, kjer je tudi del mladine, ki je šla skozi usmerjeno izobraževanje za delo, najmanjši pa pri višjih in visokih šolah. Iz tega izhaja, da vztrajanje na omejevanjuštevila študentov in forsiranje zaposlovanj mladih ljudi takoj po srednjem izobraževanju, pravzaprav nima realne osnove V obstoječi družbeni situaciji.
Poglejmo še, kakšna je bila struktura nezaposlenih, ki imajo visoko strokovno izobrazbo. Od skupno 3.597 nezaposlenih leta 1981, jih je največ s fakulteto družbenih znanosti (2.087 oziroma 58,0 %), zatem iz tehničnih (551 ali 15,3 %) in medicinskih znanosti (550 ali 15,3 %), agronomije, gozdarstva in veterine (154 ali 4,3 %), naravoslovnih znanosti (141 ali 3,9 %) in umetniških akademij (92 ali 2,6 %). Vendar so pod družbenimi znanostmi zbrane tako humanistične kot ekonomske znanosti in celo telesna kultura. Tako odpade na ekonomske znanosti 542 ali 15,1 % nezaposlenih, na telesno kulturo pa 62 ali 1,7 %. Ob tem pa ostaja nejasno, zakaj je »333 učiteljev, ki so diplomirali na pedagoških akademijah« in imajo torej višjo in ne visoko izobrazbo, prišteto k skupini nezaposlenih, ki prihajajo s filozofske fakultete, vsled tega se je število nezaposlenih do-vecaio od 529 na 862. Celotna grupacija »fakultete družbenih znanosti" pa je imela 2.087 nezaposlenih in ne 1754 kot je pravilno. Zaradi vsega navedenega |e treba statistične podatke, o katerih govorimo jemati z rezervo ...
. . Reforma izobraževanja je odprla eno, za samoupravni socializem bistvenih vprašanj — vprašanje o funkciji izobraževanja (predvsem visokega) v družbenem razvoju. Ker je bilo o tem že govora v predhodnem tekstu, bomo sedaj ostali na mvou splošnih kritičnih pri-(Domb. S številčnim omejevanjem vpisa na fakultete v skladu s potrebami »združenega dela« se implicitno zastopa stališče po katerem je visoko izobraževanje nepotrebno za vse tiste, ki ne delajo na delovnih mestih, za katera je takšno izobraževanje zakonsko predvideno. Opozoril sem že, da je takšno stališče v nasprotju s konceptom izobraževanja, ki ga najdemo v socialističnem gibanju od samega zacetKa, pa tudi v programu 4KJ.
. Izobraževanje naj bi bilo pomembna proizvodna sila, kot ena od gonilnih sil družbenega razvoja, predvsem takrat, ko postane lastnina množic. Splošno svobodno izobraževanje čim večjega števila posameznikov tako postane predpogoj hitrejšega socio-kulturnega in tudi ekonomskega in političnega razvoja .. .
IZOBRAŽEVANJE ZA SAMOUPRAVLJANJE
■. . Zdi se, da se na nujnost uresničevanja višjega civilizacijskega nivoa vse pogosteje pozablja. Ta zahteva je ostala neizvršena tako, da je bila formalno zadovoljena. Namesto izobraževanja za samoupravljanje uvedeno izobraževanje o samoupravljanju — brez praktičnega izobraževanja. Namesto splošnega svobodnega izobraževanja in prakse samoupravljanja je na šolah in fakultetah uvedeno specialistično obvezno izobraževanje o teoriji m praksi samoupravljanja. Namesto marksističnega izobraževanja je uvedeno obvezno izobraževale o marksizmu.
Tako sta postala samoupravljanje in marksizem v glavah učencev kot nekaj abstraktnega, nekaj izven, kot predmet, vendar ne kot vsi drugi predmeti, temveč kpt specialni predmet, torej kot ideološki, »državni« predmet. Rezultat tega je degradacija dela izobraževanja in samega marksizma in samoupravljanja v očeh učencev . . . Izločeni ti predmeti v veliki meri dezavuirajo to, kar bi morali afirmirati. Saj marksizem in teorija samoupravljanja v tem svetu še vedno v naj večjem del u predstavljata primer presežka znanja — tistega znanja, ki ne obstaja zato, da bi ta svet še naprej obstajal nespremenjen, temveč obstaja presežek znanja zato, da bi ta svet bistveno spremenili.
To seveda ne pomeni, da bi morala ta družba zanemariti izobraževanje za delo in da bi zreducirali celotni izobraževalni proces na izobraževanje za spremembo družbe in civilizacijski razvoj, vendar pa ne bi smelo biti obratno — da se celotni izobraževalni proces zreducira oziroma poskuša zreducirati na izobraževanje za delo, na znanje, potrebno za zadovoljevanje potreb delovnega mesta. Ne smemo jaoza-biti, da »doseči in prehiteti« razvite države zahoda, nikakor ne sme biti razumljeno le s termini rasti, temveč vsaj enako s terminLrazvoja. Bistvena razlika med socialistično in "Buržoazno družbo ni v tem, da je socialistična družba bogatejša v spektakularnem smislu, temveč v tem, da je socialistična družba boljša drijžba v civilizacijskem smislu. Ne gre zato, da bi socialistična družba »premagala« buržoazno na osnovi buržoaznih kriterjev, temveč zato, da bi iz korenin menjala te kriterije z novimi, ki so nujno tudi višji.
Vloga socialističnega sistema izobraževanja ni v tem, ua moč svoje ideologije postavi nasproti moči ideologije buržoazne družbe, temveč da de-maskira vse ideologije, vključujoč tudi tiste, ki se namerno ali nenamerno razvijajo v sami socialistični oruzui, la sistem ni zato, da izobražuje delavce, ki so enako učinkoviti kot delavci v Ourzoazm družbi — zahvaljujoč to med drugim tudi idiotiz-mu specializacije — temveč aa omogoči razvoj svooodno izobraženih prebivalcev, ki bodo na delovnem mestu učinkoviti, ne zaradi kakšne zunanje, njim tuje sile, temveč paradi zavesti, da v svetu, kakršen je, standarde produktivnosti dela še vedno določajo tisti družbenoekonomski sistemi, v katerih je osnovni namen vsake proizvodnje presežek vrednosti in profit in ne zadovoljevanje in nadaljnji svobodni razvoj ljudskih potreb.
V zaključku želim še enkrat poudariti, da je treba dolgoročni razvoj izobraževalnega sistfcma tega društva planirati tako, da se znotraj njega proizvaja in prenaša optimum do-trebnega znanja in maksimum presežka znanja. Prvo zato, da bi lahko vse družbene dejavnosti optimalno delovale, in drugo zato, da bi sčasoma de-. lovale na vse višjih civilizacijskih nivojih.
DIAGNOZA SAMOUPRAVLJANJA
Vsako družbeno stanje, ki pomembno odstopa od prejšnjega ali od željenega stanja, zahteva povečani intelektualni napor pri opredeljevanju značilnosti, dejanskosti in ugotavljanj u vzrokov ža spremembo al i odstopanje od prejšnjega ali željenega stanja ali smeri gibanja. Ugotavljanje vzrokov za spremembe v tako zapletenem sistemu kot je družba — ne more potekati le na osnovi kvantitativnih podatkov, ampak predvsem na racionalni (znanstveni) analizi družbenih tokov, ki je bolj v domeni teoretskega premišljevanja. Povsem jasno je, da zaradi različne biokemijske strukture, različnih intelektualnih sposobnosti, različnih interesov, različne vzgoje in izobrazbe različni ljudje isto stvar ali pojav vidijo različno.
Možnost artikuliranja različnih mišljenj v njihovi avtentični obliki je eden od velikih ciljev naše revolucije. Premišljevanje vzrokov in značilnosti sedanjega družbenega trenutka v naši domovini pomeni dajati oceno o tem ali onem, ocenjevati pa pomeni kritizirati (kritiko, krino = sodim, ocenjujem).
V našem političnem žargonu ocenjevati in kritizirati ni enako. Oceno o družbenih dogajanjih, situacijah in tokovih dajajo uradni organi in organizacije (varnostna ocena, ocena, uresničevanja zakona o ...) in je zmeraj konstruktivna, Ooo-rpnamerna, ni niti leva niti desna. Kritika ima vedno prizvok napadalnosti oz. ji dodajajo dimenzijo agresivnosti. Zato v poročilih večkrat beremo: npr. »o oceni varnostno-politične situacije so delegati ostro kritizirali ...« Kako je za logiko politične birokracije nujno ločevanje ocene od kritike, enako nujno je ločiti kritiko glede na to, kaj in kako ocenjuje, če je kritika v interesu oblastnikov, tedaj je konstruktivna, ustvarjalna, revolucionarna, kadar pa je v nasprotju s temi interesi, destruktivna, zlonamerna, leva ali desna, kontrarevolucionarna ipd.
Tako človeku, ki se ukvarja s kritiko, zmeraj grozi nevarnost za etiketiranje, politično, moralno in človeško degradacijo in diskvalifikacijo glede na trenutno konstelacijo političnih interesov, odnosov moči v določenem okolju ipd.
če komunizem ni stanje, ki naj bi bilo vspostavljeno, ampak stalno gibanje, ki odpravlja sedanje stanje in če torej vspos-tavitev tega stanja za vse čase ni in ne more biti naša stvar, potem je jasno, kaj moramo storiti zdaj — novi svet lahko ustvarimo le s pomočjo kritike starega. Delavsko gibanje temelji na najostrejši kritiki obstoječe družbe. Kritika je
njegova življenjska stihija. Kritika se ne sme bati svojih posledic niti konflikta z obstoječimi silami. To je revolucionarni duh marksizma.
Da bi izpolnili svojo zgodovinsko nalogo pri ustvarjanju socialistične družbe v naši deželi, moramo posvetiti temu smotru vse svoje sile, biti kritični do sebe in svojega dela, biti nepomirljivi nasprotniki slehernega dogmatizma in biti rvesti revolucionarnemu duhu marksizma. Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško.
DIAGNOZA
Vsi, ki se ukvarjajo s kritiko (oceno) aktualnega družbenopolitičnega trenutka v Jugoslaviji, so si enotni vdiagnozi: kriza. Argumentov za tako diagnozo ni težko poiskati v vsakdanjem življenju, tukaj pa navedimo le nekatere manifestacije krize:
— področje nekontroliranega in nekontrolabilnega se v družbi nenehno povečuje;
— obnašanje bistveno odstopa od vrednostne orientacije;
— nereproduktivnost gospodarstva;
— razpad pravnega sistema;
— neefikasnost sistema odločanja;
— neefikasnost državnih in političnih ukrepov;
— avtarkičnost federalnih enot;
— kronično pomanjkanje izdelkov na trgu ipd. ipd.
Razlike nastajajo pri dimenzioniranju krize: pri nekaterih ocenah gre le za ekonomsko krizo, pri drugih za krizo celotnega političnega sistema. Pridružujemo setistemu mišljenju, ki sedanji družbeni trenutek ocenjuje kot krizo sedanje etape razvoja samoupravljanja, kot specifične oblike proletarskega gibanja pri nas, torej kot krizo tistega dela institucionalnega sistema, ki zavira in onemogoča nadaljevanje proletarskega gibanja. Povsem jasno je, da so ti deli institucionalnega sistema prisotni v političnem podsistemu, ekonomskem podsistemu, znanstvenem podsistemu ipd.
VZROKI
Kljub številnim tezam o vzrokih družbene krize pri nas, bomo v tem sestavku obravnavali le tri, ki so po osebnem prepričanju najbolj argumentirane. Pri razumevanju vzrokov je potrebno povdariti, da gre za premišljevanja vzrokov, ki se ne izključujejo, ampak skupaj da-
jajo odgovor na najbrž najpogostejše vprašanje našega časa.
Izhajajoč iz Marxove vizije komunizma, ki ni stanje, katerega moramo uresničiti, ampak gibanje, ki odpravlja sedanje stanje, nekateri avtorji postavljajo tezo, da je osnovni vzrok krize našega družbenega sistema odpravljanje (ukinitev) gibanja ter etabliranje sistema; družbeno (proletarsko) gibanje sejesprevrglo vdržavni sistem.
Po končanem oboroženem delu revolucije se proletariat organizira kot država, kar pomeni, da mora najprej prevzeti politično oblast. V zgodovinskih okoliščinah, v katerih so nastajale proletarske revolucije, je bilo edino mogoče politično oblast »zaupati« malemu številu partijskih, državnih in vojaških funkcionarjev. Koncentracija in centralizacija oblasti v kadrovski uniji partijskih, državnih in vojaških funkcionarjev je nujna zaradi odpravljanja nevarnosti kon; trarevolucije, nerazvitosti gospodarskega in političnega sistema itd.
Velika nevarnost za revolucionarno gibanje je, če ta začasna oblika oblasti postane trajna. Tedaj se namesto gibanja etablira sistem in vse družbene sile pod vodstvom kadrovske unije partijskih, državnih in vojaških funkcionarjev delujejo na utrjevanju in stabilizaciji sistema, namesto da bi še naprej vodile in pospeševale gibanje. Z enačenjem vodilne vloge in oblastniškega položaja je ustvarjena ena najbolj mračnih mistifikacij v zgodovini socializma.
V praksi to pomeni odpravljanje komunistične partije kot tistega dela delavskega razreda, ki ima to prednost, da ima
vpogled v pogoje, potek in rezultate proletarskega gibanja, sindikata kot avtentične delavsko-razredne organizacije, države kot institucije, ki zagotavlja uresničevanje proletarskih interesov...
Partijsko vodstvo izključuje široko članstvo iz političnega sistema, sindikat postaja partijski obesek, ki propagira neke dolgoročne interese in drži proletariat v stanju politične pasivnosti, država postaja partijska država, ki vse svoje institucije daje na razpolago nosilcem oblasti.
Že klasiki marksizma so opozarjali, da v primeru, če se diktatura proletariata uresniči v državnem ali partijskem aparatu, se objektivno, sama jx> sebi sprevrže v diktaturo nad proletariatom. •
Napetosti v takšni družbi so rezultat uresničevanja razredno nasprotujočih si interesov in odstopanje od	vrednostne
orientacije, ki je bila postavljena v času revolucionarnega gibanja.
Druga teza o vzrokih krize v družbenem sistemu je znana še iz časov krize meščanskih družb. To tezo zastopa S. M. Lipset ko pravi, da je družbi potrebno nenehno usklajevanje institucij in centralnega sistema vrednot; da bi lahko odpravila napetosti, ki izhajajo iz sprememb družbenih odnosov, ali kakor Habermas trdi, da do novih družbenih spopadov prihaja tam, kjer nastaja prepad med sistemom in svetom živ-. Ijenja. Torej, krizo v sistemu povzroča prepad med institucionalnim in dejanskim, dejanskim in željenim, normativnim in stvarnim — skratka med tistim, kar bi moralo biti in tistim kar dejansko je.
(Da ne bo pomote, tukaj ne govorimo o razkoraku teorije
(koncepcije) in prakse, ki je nujen in največji pri teoretski koncepciji, manjši pri politični koncepciji in najmanjši pri ustavno-normativni koncepciji. Tukaj razpravljamo o kvaliteti koncepcije in kvaliteti prakse).
Naj navedemo nekatera od teh razkorakov:
— koncepcija združenega dela, dogovorne ekonomije ipd. ob podjetniškem obnašanju organizacij združenega dela, izsiljevalske in monopolske funkcije dogovarjanja in sporazumevanja,
— decentralizacija, kot koncepcija odmiranja odtujene države in obstoj na tisoče odtujenih centrov moči (ekonomskih, finančnih, političnih ...);
— ob koncepciji enakosti zelo močna stratifikacija;
— koncepcija samoupravljanja kot sistema odločanja vseh o vsem je lahko samo ščit za manipulacijo in neodgovornost; itd.
Odstopanje prakse od koncepcije nastopa zaradi:
— slabe koncepcije in insti-tucionalizacije neobstoječega ali neuresničljivega
— slabe prakse in institu-cionalizacije željenega pa vendar neuresničljivega.
V obeh primerih ni neposredne povezave med prakso in koncepcijo.
Če koncepcija ne vključuje dejanske možnosti in vrednostne orientacije, potem je takšna koncepcija neuresničljiva, če praksa ni vsebovana v koncepciji, potem ta praksa ne more biti domišljena in ker so rezultati praktične dejavnosti zmeraj različni od tistih, ki jih predvideva koncepcija, je potrebno to prakso vedno znova normativizirati. Zato je Jugoslavija med prvimi v svetu po
številu norm, kar povzroča veliko povpraševanje po ljudeh, ki izdelujejo in razumejo (tolmačijo) norme.
Izhajajoč iz te teze, nastajajo napetosti v sistemu, ker predpisuje koncepcija nekaj neuresničljivega in sankcionira nekaj neobstoječega, na drugi strani pa mora praksa poiskati kompromis med zahtevami kom cepcije in med lastnimi zakonitostmi (v obeh primerih praksa ni neposredno sankcionirana).
Tretja teza o vzrokih krize izhaja iz premišljevanja vzrokov in posledic svetovne krize kapitala. Znano dejstvo je, da je svetovni ekonomski • sistem, sistem kapitala in da birokracija, kot vodilna frakcija buržo-azije ne more več uravnavati tokov blagovne reprodukcije. Kriza svetovnega sistema kapitala se razrešuje s prenosom oblasti iz rok birokracije v roke tehnokracije, kot nove vodilne frakcije buržoazije.
Domača birokracija je bila le podaljšana roka kapitalistične in je v glavnem odgovorna za sedanjo krizo, ki se kaže kot popolna tehnološka, ekonomska in znanstvena odvisnost od sveta kapitala. Domača tehnokracija skoraj niti ne obstaja in si je težko zamisliti, da bi ie-ta uspešno razvijala tehnologijo in uravnavala gospodarske tokove.
Torej, po tej tezi so vzroki krize v naši družbi rezultat svetovne krize kapitala, ki se je preko domače birokracije prenašala v našo državo, ta ista birokracija pa ni nič naredila, da bi pravočasno razvila samoobrambne mehanizme iz preprostega razloga, ker lahko egzistira samo kot podaljšana roka tujega kapitala.
PROGNOZA
Kaj bi morali narediti, da bi zmanjšali oz. odpravili napetosti v sistemu, ki povzročajo krizo? Odgovori so različni in odvisni od opredelitve vzrokov, vendar so si vsi enotni vtem, da je rešitev potrebno iskati izha-hajoč iz temeljev socialističnega samoupravljanja, kot specifične oblike proletarskega gibanja v Jugoslaviji, to pa so:
— družbena lastnina objektivnih pogojev reprodukcije (v ekonomskem in ne pravnem pomenu),
— uresničevanje zgodovinskih in tekočih interesov delavskega razreda (torej družbe v celoti),
— enakopravnost vsakega člana družbe kot proizvajalca, porabnika in državljana,
— utrjevanje bratstva in enotnosti in
— politika neuvrščenosti.
Kljub temu, daje ukvarjanje s
futuristiko zelo nehvaležno, omenimo le dve teoretsko in praktično najbolj verjetni varianti reševanja napetosti:
— postavljanje zveze komunistov na čelo naraščajočega nezadovoljstva z zelo jasnimi’ programom za uresničevanje velikih ciljev (kar zahteva ločitev od države in vračanje k delavskemu razredu), ki jih ne more uresničiti niti birokracija niti tehnokracija ali ~
— konfrotiranje zveze komunistov z nosilci naraščajočega nezadovoljstva, kar lahko pripelje do nasilja nad lastnim delavskim razredom.
Ali je v obeh primerih nujna uresničitev Brechtove teze, da se prevrati zmeraj dogajajo v slepih ulicah?
(Literatura: Jovanov: Teoretska koncepcija samoupravljanja, Diagnoza samoupravljanja; Vranicki: Marksizam i socija-lizam, Kritika i revolucija;lnič:„ Komunistička partija danas; Markovič: Teze o razvoju — Naše teme 12/82; Kosik: Dija-lektika krize; Županov: Margi-nalije o društvenoj krizi, Sociologija i samoupravljanje: Program ZKJ; Магх-Епфз1в: Izbrana dela I—V; Horvat: Ekonomska politika stabilizacije.)
  "  ..................
ШШШШ |
' ■ •>
~'v
■
Ulili
Skupščina
SRS
Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje
Zakuri o
usmerjenem
izobraževani
/Strokovni svoTT'~'% j |xjsebnih izobra-Vževalnih skupnosti.
------------- »	~~T	”
Imenovanje delovnih pp-
skupin za pripravo
pr
programskih jeder —
 ----------------------
Center za\
razvoj uni- X___________
verze yGradiva in
vabila za
'St rokovni svet N /Strokovni svet IS5 IMS za družboslovje/\naravoslovjo
------- r-'t- ^	—1~----------
Imenovanje uelovnTFT skupin za pripravo programskih jeder
Center za razvoj uni . verze
Gradiva in vabila za 1. sejo
Delovne skupine z. programska jedra
Delovni osnutki programskih jeder
^Strokovni svet SRS za vzgojo ^in izobražcvnnje
Sklopi in stališča skupnih vsebinah
Delovne skupino z programska jedra
Programske
zasnove
Visokošolske
organizacije
Delovni osnutki programskih jeder
Delovni osnutki vzgojnoizobraže-valnih programov (učni načrti predmetov)
^/Visokošol ske^N \organizaeije ‘J
Pripombe]
Osnutki programskih jeder
Osnutki programskih jeder
Center za razvoj uni verze
Visokošolske
organizacijo
Center za razvoj uni verze
Univerzi
'Strokovni sveti N posebnih izobraževalnih skupnosti
Strokovni svet Pl za družboslovje
Predlogi program skih jeder
trokovni svet IS laravoslovje
U niverzi
Vsklajeno mnenje B
POJASNILA
Potek izhaja iz časovnega načrta priprave VIP v visokem izobraževanja (Priporočila CRU, str. 11-16). Navedeni meseci so le okvirn na časovna orientacija. V pripravi in sprejemanju sodeluje 18 strokovnih svetov (IMS, SRS) ,
39 delovnih skupin in Pl visokošolskih temeljnih oz. delovnih organizacij.
Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževan
AVGUST
SEPTEMBER
Osnutki vzgojno-izobraževalnih programov (učni načrti predmetov)
OKTOBER_
I t eologi vzgojno
izobraževalnih
programov
rStrokovni svet SRS za vzgojo П 1/ob | *V Ulj'
BIROKRATSKI IZLIV
POTEK PRIPRAVE IN SPREJEMANJA PROGRAMSKIH JEDER VSEBIN TER NJIHOVO VKLJUČEVANJE V PROGRAME V VISOKEM IZOBRAŽEVANJU V SR SLOVENIJI
POlidv I ' ii 1' • f If4- SPREJEMANJA t • v ... lil !j j,|.H VSEBIN TER NJIHOVO
VKLJUČEVANJE V PROGRAME V VISOK!.. I 1 M‘MRAzEVANJU V SR SLOVENIJI PREDLOG, 3.6.198,1
S KATERIM
ZVOKOM
MLADINA
ZASTRUPLJA
ZRAK?
MINIL JE ŽE DOBER MESEC 00 JAVNE TRIBUNE V MLADINSKEM KULTURNEM CENTRU. KI JE NOSILA NASLOV PROBLEMI MIADINSKE KULTURE V MARIBORU
To je bilo srečanje, na katerem naj bi se razen opozarjanja na probleme, ki tarejo mladinsko kulturno udejstvovanje, sprejeli tudi določeni zaključki, s pomočjo katerih bi se lahko ustvarjalo naprej in to bolj množično, kvalitetno in hrabro, kajti le na takšen način bo mladinska beseda obveljala tudi tam, kjer so jo do sedaj smatrali za črvičenje tistih, ki jim gre predobro.
To črvičenje postaja „neprimerno" predvsem takrat, kadar na svojstven način opozarja na določene družbene probleme. Njegova neprimernost pa se še poveča s kritiko obstoječih družbenih razmer. Takrat je to že liberalno ali kakšno drugo anti-socialistično črvičenje.
Ker pa črvi večji del svojega življenja preživijo pod zemljo, nam izraz črvičenje lahko postane še bolj jasen. Kako torej priti na zemljo in tdm uveljavljati v okviru obstoječih institucij svojo kulturo, ki je izraz položaja mladega človeka v obstoječih družbenih razmerah?
Že tovariš Tito je v svojem intervvievu za časopis Mladost dejal: „Mladina ima kaj povedati in to mora storiti brez zadržkov. Torej ne le o najpomembnejših družbenih vprašanjih, temveč tudi ko gre za umetnost, film, zabavo mladine, šport in podobno." (Mladost, 30. 11. 1979)
Kje in na kakšen način pa je mladincu omogočeno, da uresničuje zgoraj navedene Titove besede? Zdi se, da je odgovor že na pladnju. Jugoslovan, ki še nima 27 let (kot se je v zadnjem času že pokazalo pa to velja tudi za starejše) ima svojo organizacijo z imenom ZSM (Zveza socialistične mladine). Ta naj bi svoje člane afirmirala tako na ravni Krajevne skupnosti, kot tudi na mnogo bolj oddaljeni federaciji.
slovje, str. 65). Tako se mnogi tovariši „Dušilci" trudijo — to pa jim tudi v veliki meri uspeva — da Mladinski kulturni center distancirajo kot kulturno ustanovo. To se da med ostalim doseči z omejevanjem komunikacij, oziroma upravljati z njimi v imenu nekoga. To je že od nekdaj izredno pomembno orožje birokratskih slojev. Če smo bolj konkretni, Mladinski kulturni,center ima velike težave s propagando, predvsem v javnih medijih.
Torej lahko spregovorimo tudi o mladinskih medijih, kot značilni karakteristiki mladinske kulture. Dokaz za to je veliko število mladih, ki se odloča za ta poklic. Seveda pa se v tem poslu različno znajdejo. Mnogo se jih sprijazni s takoimenovano blokado informacij in postanejo „Resavska škola sistema", torej se oddaljijo od resnične mladinske problematike, ali pa jih ta sploh preneha zanimati. Drugi pa poskušajo še naprej vrtati in izvrtati resnične probleme mladega človeka, ki zaradi posebnega pomena za družbo uživa posebno varstvo in družbeno skrb, zlasti pri delu in delovnih odnosih pa tudi sicer na različnih področjih družbenega udejstvovanja (Leksikon CZ Družboslovje, str. 176). Seveda pa sta varstvo in skrb odvisna od ogroženosti, ki jo čuti sistem pred mladinskim družbenim udejstvovanjem. To velja tudi za-tisk.
Kako je torej v Mariboru? Edino res pravo glasilo mladih je študentski časopis Katedra, ki pa bi po mnenju mnogih morala storiti veliko več, da mariborsko mladino (predvsem študentsko) spravi iz „odsotnosti za krizo". To naj bi dosegla predvsem z uveljavljanjem oblik mladinskega kulturnega delovanja, tako da bi imeli besedo tudi mladi kultur-iki, ki so velikokrat izločeni iz
И*!
če se vsaj za trenutek spomnimo 11. kongresa ZSMS, ki je bil oktobra 1982 v Novem mestu in na katerem je mnogo referat-mojstrov govorilo v stilu: „Mi mladi se moramo boriti za množično kulturo, umetniško ustvarjalnost mladih itd., itd., itd . •zraven tega pa je tam ostaio se veliko tabu tem, od katerih se v ZsM, da ne rečemo distancira (to predvsem velja za takoimenovano punk gibanje), in se lahko brez dvoma vprašamo, koliko mladincev se počuti, da so res pravi člani ZSM, koliko pa je tistih po sistemu ,,Knjiž'ca mi je v predalu".
Mnogi mladi, ki so prišli včasih tudi po čudežu do svojih prostorov, so se kaj hitro srečali s prikrito parolo: „Dajmo mladim prostor, da jim ga potem vzamemo." Istega dejstva se bojijo tudi v mariborskem Mladinskem kulturnem centru, oziroma Centru za prostočasno aktivnost mladih, kot je uraden naziv organizacije, ki deluje v okviru MK ZSMS Maribor. Ta center si je namreč zadal nalogo, da s kreativnim delom in z organiziranjem kvalitetnih prireditev začne borbo proti birokraciji, ki je glavni dušilec mladinske ustvarjalnosti. Seveda pa se večina aktivistov iz omenjene organizacije zaveda, da’je razlika v vplivnosti ogromna (Nekaj več o tem v Leksikonu CZ Družbo-
igre, žal tudi v mnogih mladinskih medijih.
V okviru Mladinskega kulturnega centra naj bi nastal časopis (eden od predlogov za naziv je Loly pop), ki naj bi na nekonvencionalen način obravnaval problematiko, o kateri je govora.
Ker je večini prisotnih bilo jasno, da nekaj v stilu Radia Študent v Mariboru ni mogoče ustanoviti, je beseda nanesla na radio Maribor in njegove mladinske oddaje, za katere se je celo slišal izraz „pionirski studio". V okviru že večkrat omenjenega centra naj bi se ustanovila redakcija, ki bi tiste minute radijskega programa namenjene mladini dejansko spremenila v mladinsko besedo.
Prav tako pa so se odprle možnosti sodelovanja z raznimi MKUD-i in se tako „vriniti" na šole oziroma v izobraževanje.
Ker pa smo na začetku tega teksta omenili, da je od te javne tribune minil že dober mesec, stvari pa se odvijajo več ali manj jx> starem (o vzrokih je vsaj delrto povedano v tekstu), bodo mladi še naprej zrak samo zastrupljali z zvokom, kar je kritika tistih, ki jih moti rock kultura, žal pa se bo ta zvok -zaradi neorganiziranosti zadušil na notnem črtovju birokratskih dirigentov.
Bojan Labovič ilustracija Didie Šenekar
PODKULTURA
IN
POMEN STILA
1. ODNOS MED PODKULTU-RAMI:
Podkulturo lahko pojmujemo kot manifestacijo skozi simbolične oblike odpora nasproti ofi-cielni kulturi, medtem ko kon-trakultura označuje splet „alternativnih" kultur iz šestdesetih let, mladine iz srednjega sloja, ki s svojimi eksplicitnimi političnimi in ideološkimi oblikami nasprotujejo vladajoči kulturi in politiki „establishmenta" — javne politične akcije, razglasi in manifesti.
Poglejmo odnos med podkul-turami in tistimi skupinami ter kulturami, proti katerim se pod-kultura navidez definira. Večina avtorjev še vedno pripisuje ogromen pomen nasprotju med mladimi in starimi, navajajoč obrede, ki obeležujejo prehod iz otroštva v zrelost. Vendar tem avtorjem manjka ideja o zgodovinski posebnosti, kakršnokoli pojasnilo, zakaj se te določene oblike pojavljajo v določenem času, kakšna je njihova razredna narava itd..
Povojna Britanija (govorimo namreč o stilskih pojavnostih v Veliki Britaniji) je doživela veliko sprememb v tradicionalnem življenju, kar se je odražalo tudi v pojavnosti podkultur in tem primernih stilov. Najprej gospodarska ekspanzija in ob tem priseljevanje Jamajčanov (črnci so nasploh imeli pomembno vlogo pri izoblikovanju stilskih obeležij in ob tem tudi glasbe določene podkulture, tako v ZDA ameriški črnci, kot v Veliki Britaniji ja-majški), ki se je v masovni obliki začelo v začetku šestdesetih let, potem pa gospodarska recesija in dva ali trije milijoni nezaposlenih v sredini in konec sedemdesetih let. V mladinski (pod)kul-turi je najprej pomemben faktor povečanja kupne moči, ustvarjanje tržišča (masovna kultura), določenega za „zadovoljevanje potreb" mladih in spremembe v izobraževalnem sistemu, zasnovane na zakonu iz 1944. leta, kar je prispevalo k pojavu generacijske zavesti med mladimi po vojni. Ta zavest je bila vkoreni-njena v splošno razredno izkušnjo, vendar je bila izražena v oblikah, ki so se razlikovale od tradicionalnih oblik, včasih pa so jim celo nasprotovale. Te različne oblike stilov bomo obdelali prihodnjič, zdaj poglejmo le splošna obeležja stilov in njihov pomen, oz. sjjoročilo.
2.
V petdesetih letih je Albert Cohen (Delinquent Boys — The Culture Of The Gang, Free Press 1955) poudarjal kompenzacijsko funkcijo mladinske družine — mladi iz delavskega razreda, ki niso imeli uspeha v šoli (in pozneje v poklicu), so se vključevali v družinsko življenje, da bi razvili drugačne izvore samospoštovanja. Tako so bile temeljne vrednosti „pravega" sveta — resnost, ambicioznost, prilagodljivost itd. *— nadomeščene s svojim nasprotjem — hedonizmom, nekonformizmom in „iskanjem zadovoljstev" (Vročica sobotne noči je pojavna oblika tega).
VVillmott Peter (Adolescent Boys in East London, Penguin 1969) in podobni so zavračali ideje o popolnoma brezrazredni kulturi mladih. VVillmott je trdil,-da so stili, ki so dostopni mladim, spremenjeni skozi kontradikcije in razdelitve, svojstvene razredni družbi.
Mediji imajo seveda pomembno vlogo v našem življenju. Poleg znanih imajo še ideološko — mediji ne dajejo družbenim skupinam samo „celovite" slike o drugih skupinah — oni tudi ponujajo, oz. vračajo (reflektirajo) delavcem „sliko" njihovega življenja, sliko, ki je „prirejena", oz. „uokvirjena" z ideologijo, torej je v mediju slika delavcev ,aka, kot jo hoče vladajoča ideologija. To velja tudi za podkulture. Podkulture so, vsaj deloma, predstave teh predstav, elementi, vzeti iz teh „slik" življenja delavskega (in drugih) razreda. Ni (namreč) razlogov za predpostavko, da podkulture
spontano potrjujejo samo tiste blokirane elemente, ki so izključeni iz medijev (zavest o podrejenem položaju, konfliktni model družbe itd). Tipični pripadniki ene kulture delavske mladine se deloma zoperstavljajo, deloma pa se strinjajo z vladajočo definicijo o tem, kaj in kdo so; obstoja del skupnega ideološkega polja, ne samo med njimi in kulturo delavskega razreda odraslih (pri katerih je tudi še prisotna zadušena tradicija odpora), temveč tudi med njimi in vladajočo kulturo (vsaj v njenih bolj „demokratskih", dostopnih oblikah).
Punkerji niso samo direktno odgovarjali na rastočo nezaposlenost, spremembe v moralnih standardih, ponovno odkritje siromaštva, depresije itd, oni so dramatizirali tisto, kar je poimenovano kot „padec Britanije", skonstruirali so jezik, ki je, v nasprotju s splošnoveljavno retoriko rock establishmenta, bil nepogrešljivo direkten in prize-men (zato psovke, omenjanje debelih hipijev, iumpen poza). V mračni, apokaliptični sredini poznih sedemdesetih let so se predstavljali kot „degeneriranci". Razne stilske celote, ki so jih sprejeli, so nedvomno izražale pravo agresijo in frustacijo.
3.
Svetost jezika. Pojmi, ki to zajemajo, so tesno povezani z idejami družbenega reda. Meje sprejemljivega lingvističnega izražanja so predpisane z določenim številom na pogled univerzalnih tabujev, ki garantirajo trajno razumljivost pomena. Kršenje teh tabujev bo imelo moč izzivati in vznemirjati. Zato ne preseneti, da je Levi — Strauss opazil pri proučevanju primitivnih mitov, da se napačen izgovor besed in napačna uporaba jezika šteje skupaj z incestom v največje grehe, ki lahko „povzročijo vihar in nevihto". Podobno temu izražajo spektakularne podkulture prepovedane oblike (zavest o razredu in razlikah) skozi prepovedane oblike (prekrške v normah oblačenja in obnašanja, kršenje zakonov). Te oblike se smatrajo za nečiste in se večkrat (kar je pomembno) definirajo kot „nenaravne". Izrazi, ki se v bulvarskem tisku uporabljajo za opis mladih, ki izražajo pripadnost podkulturi (kreteni, živali, pokvarjenci itd) pričajo o tem.
„Ni ta družba, zasičena z esteticizmom, že integrirala prejšnje romantizem, nadrealizem, eksistencializem, celo marksizem v določeni meri? Da, skozi trgovino, v obliki blaga. Tisto, kar je včeraj odkrito, postane danes kulturno blago široke potrošnje, tako potrošnja pogoltne vse, kar bi naj dajalo pomen in usmerjalo" — citat — Lefebvre.
Kako se podkulture „sprejmejo" v družbo? Najprej pojav podkulture vspodbudi val histerije v medijih. Ambivalentne reakcije — med grozo in zanosom, gnevom in zabavo. Predvsem stil (zunanji videz) se izmenično hvali (modne strani) in zavrača z zgražanjem („kritični zapisi"). Sam proces sprejemanja stilskih obeležij določene podkulture je tak — spreminjanje podkulturnih obeležij (obleke, glasbe in drugih) v predmete masovne proizvodnje (blagovna oblika) in „obeleževanje" ter ponovno definiranje deviantnega obnašanja s strani vladajočih grupacij — policije, sredstev medijev, sodstev (ideološka oblika).
Blagovna oblika — odnos med spektakularno podkulturo in raznimi industrijami je večpomenski. Podkultura se zanima za potrošnjo, deluje le v sferi prostega časa. Nastanek in širjenje novih stilov je neločljivo pb-vezan s procesom proizvodnje, reklamiranja in 'pakiranja, kar nujno vodi do gašenja subverzivne moči podkulture. Takoj, ko se prvotne novosti, ki označujejo podkulturo, prevedejo v blago in postanejo splošno dostopne, zgubijo podpomene, od-
mrejo. Tu se že navezuje ideološka oblika razvrednotenja podkulture — stilska obeležja začno razlagati kot eksotično posebnost, modno muho, brez subverzivnih podtonov, „čisto" pojavnost . . .
5.
Stil kot namerna komunikacija. Kaj in kako sporoča?
V retoriki slike Roland Barthes primerja „namerno" reklamno sliko in na videz „nedolžno" novinarsko fotografijo. Obe predstavljata sestavljene izraze posebnih kodov iij prakse, vendar novinarska fotografija deluje naravneje, spregledljivfeje od reklamne. Pomen slik je sigurno nameren — reklamna slika je jasna ali vsaj izrazita. To lahko prenesemo na podkulturo in na „navadni" stil (odnos med njima). Podkulturne stilske celote — te izrazite kombinacije oblek, plesa, glasbe, latovščine itd, so v približno istem odnosu na-pram konvencionalnim obrazcem („navadne" obleke in kravate, športna obleka itd), kot reklamna slika napram manj zavestno konstruirani novinarski fotografiji. '
Pomen ni nujno nameren. Kot znak se lahko pojmuje ne samo izrazito namerni komunikativni predmet, temveč vsak predmet. Na primer — konvencionalna obleka pbvprečnega človeka se izbira v okvirih denarnih zmožnosti in že ti izbori imajo pomen. Razen tega pa to izraža tudi komformizem. Medtem pa namerna komunikacija pripada drugemu redu — stoji ločeno, kot vidna konstrukcija, obremenjen izbor. Privlači pozornost in se ponuja razlaganju. Spektakularne podkulture so očitno zamišljene (izdelane). Prikazujejo svoja pravila ali vsaj kažejo, da se pravila lahko uporabljajo in kršijo.
6.
Vse podkulture izvirajo iz delavskega razreda in so izrazito potrošniške kulture. Prav skozi vidne rituale potrošnje, skozi stil, podkCiltura odkriva svojo „tajno identiteto" in sporoča* svoje prepovedane pomene. Način, na katerega se blago uporablja v podkulturi, ločuje samo podkulturo od ortodoksnih kulturnih formacij.
Kaj pomeni podkulturni stil samim članom podkulture? Pri-
svojeni predmeti, združeni v izrazite podkulturne celote, odražajo, izražajo in oglašajo .'. . aspekte skupinskega življenja. Izbrani predmeti, pa čeprav sami po sebi ali v adaptirani obliki, so bili v skladu s temeljnimi interesi, aktivnostmi, skupinsko strukturo in kolektivno predstavo o sebi, same podkulture. To so bili predmeti, v katerih so člani podkulture lahko videli odraz svojih osrednjih vrednot. Kot primer navedimo skinheade — čevlji, naramnice in kratki lasje so bili edini primerni, da so sporočali željene vrednote — „čvrstost, moškost in delavstvo". Na ta način so simbolični predmeti — obleka, izgled, jezik, rituali, stili medsebojnega obnašanja, glasba, po-Istali enotni z odnosom, situacijo in iskustvom skupine. Vsaka podkultura mladih je konstituirana skozi serijo spektakularnih sprememb celega niza predme: tov, vrednosti, zdravorazumar-stva itd. Določeni deli pretežno delavske mladine so lahko skozi tako prilagojene oblike izrazili svoje nasprotovanje vladajočim vrednotam in institucijam.
7.
Stil kot praksa pomena.
Stil ima nedvomno smisel za prvi val samozavedajočih se inovatorjev na nivoju, ki ni dosto-pen za tiste, ki postanejo „pripadniki" podkulture, ko se je le-ta že prebila na površino in zainteresirala javnost. Ta, drugi val („imitatorjev") je ponavadi obtožen za uničenje in razvrednotenje stila (ima pa nazive, kot recimo „plastični punkerji" ali „ziheraši", pa „načičkane raste", „vikend hipiji", „skute-raši" itd).
Prav tako se mladi različno udejstvujejo v neki podkulturi. Le-ta je lahko glavna razsežnost v življenju nekaterih, ali pa samo rahel odklon, sprostitev od monotonih, pa še vedno pomembnejših realnosti šole-, doma in službe. Lahko se uporablja kot sredstvo bega, popolne ločitve od okolja, družbe, ali kot večer zabave z vkalkulirano vrnitvijo v okolje po vikendu. •
(Naslednjič pa pregled vseh pomembnejših stilskih podkulturnih pojavnosti v povojni Britaniji).
MILKO POŠTRAK
BORŠTNIKOVO SREČANJE ’83
SLOVENSKO
STALNO
GLEDALIŠČE
TRST
Matjaž Kmecl: MUTASTI BRATJE
Kmeclovi Mutasti bratje nam odpirajo problematiko narodnostnih manjšin, ki jo lahko kljub konkretnosti prikazovanja koroških kmetov razumemo tudi Širše tpra-vzaprav bi jo tako morali razumeti, čeprav nam predstava sama tega ni nudila, toda že zaradi problematike, ki je bila pri nas vedno več ali manj pereča in nikoli locirana le na eno manjšino, se nam misel ne ustavlja samo pri koroških Slovencih).
Kmeclov pristop k temu tako aktualnemu problemu se giblje med grotesknostjo in tragičnostjo in je tako še toliko bolj zanimiv. Gre za dva pola različnih občutenj Koroške. Prvo je videnje dunajskega tu--rista in ljubljanskih sindikalnih izletnikov, za katere so koroške naravne lepote simbolično povezane z nacionalnim bojem (sprejemajo ga kot turistično atrakcijo, ki jamči, d^ izlet ne bo dolgočasen), ki se ga »udeležujejo« tudi sami z občudovanjem in bodrenjem koroškega kmeta v boju za ohranitev slovenstva, kar jih polni z vzneseno zavednostjo, ki jo drugače poznajo in občudujejo is slovenske zgodovine, polne boja za slovensko stvar, ki pa pomeni za Ljubljančana (podoba običajnega Slovenca) čustvo, ki počasi pripada preteklosti. Zato seveda nočejo zamuditi priložnosti, katera se jim ponuja in so polni poetičnih občutenj ob poslušanju slovenskih pesmi in recitacij pri kmečki mizi in dišečem kmečkem kruhu.
Na drugi strani pa s (poznavamo koroškega kmeta, ki mu takšno življenje predstavlja vsakdan, iz katerega ne more pobegniti kot turist. Težave ostajajo z njim, s stisko je treba živeti. Nacionalne pripadnosti ne razume kot vzvišeni boj za slovenske ideale, ampak kot težnjo za ohranitev osebne identitete, ki pa nujno sovpada s slovenstvom, eksistenčno stisko f>a zato še bolj otežujejo »zavedni« ljubljanski sindikalni izletniki z opevanjem »bojaza pravično slovensko stvar« Koroške pesmi so se zato spremenile zgolj v turistično atrakcijo, ki privabljajo turiste.
Skozi dogajanje spoznavamo tudi razslojenost med samimi kmeti, ki se izrazi skozi Osvvalda (izredno neprepričljiv lik Toneta Gogale), kateri je obremenjen z rodbinskim hlapčevstvom in ki mu pomenijo vzvišena nacionalna čustva samo nepraktično oteževanje že dovolj težkega življenja, ki se odkrito norčuje iz turistov in njihovega opevanja Korotana. Osvvald bi rad našel kompromis in v miru zaživel, vidi le težave v nori težnji za slovenske napise in slovenski pogreb, saj ie to zani le nasDrotovanie za vsako ceno. /ato ga okolje zaradi nreobremenjenosti z nacionalnimi ideali, kar še stopnjujejo »turisti«, izodči, postane odpadnik, la problem, bi lahko bil deležen prosebne pozornostj in obenem izredno kritičen. Vendar pa se ga je Kmecl (in Babič, ki je predstavo režiral) otresel (mogoče iz strahu pred odpiranjem tega problema?) tako, da je Osvvalda »opremil« z obilico negativnih karakteristik (grobost, pijančevanje, pohlep, cinizem ...) katere so ta problem zmaličile, ga skrile za emocionalno zaveso in ga postavile na obrobje dogajanje, kjer se je izrodil v navaden sentimentalizem.
Predstava je ostala tudi pri prikazovanju osnovnega konflikta površinska, ni zaostrila vprašanja, ki bi ga lahko pipeljala do kulminacije, kar pa je Kmeclov tekst kljub vsemu omogočal. Tudi sama scenska režija, ki je poskušala najti nek simboličen izraz s krvavečimi kp-renmami na eni in idilično domačijo na drugi strani, ni omogočila glob Ijega pristopa k obdelavi tega problema Predstava torej ni zazvenela vvsej svoji aktualnosti, temveč seje vtopila v brezizrazni simboličnosti in je bila s tem na moč podobna ljubljanskemu sindikalnemu izletniku.
mESTNO
GLEDALIŠČE
LJUBLJANSKO
DOMINIK SMOLE: ANTIGONA
Večna lema, pt lair-c na Kratko opredelili vsobino Smoletove Antigone konflikt med čustvom in dolžnostjo, ki ga pooseblja lik tebanskega kral|a Kreona (Tone Kun-
j>a ji je treba nameniti več pozornosti.
Že neobičajen začetek predstave (gledalci smo sedeli v popolni temi in poslušali glasbo) je dajal občutek, da bo Glej tokrat opravičil svoj naziv eksperimentalno gledališče. Z nenadnim treskom vrat so se prižgali reflektoni in sredi tesne dvoranice se je znašel velik kurnik, v katerem so bile zaprte kure, med njimi pa je bilo o opaziti tudi oba igralca. Ela je monodrama za dva igralca. Valič je upodobil lik umsko prizadetega človeka, ki je izgubil lastno identiteto in svojo eksistenco poistovetil z materino. To je »biografija«, ki je dokaz eksistiranja in se nam tudi presunljivo dokazuje, da ni nič več kot le samo dejstvo njene spoznave ož. občutenja. Valič nas s svojim likom popelje na popotovanje skozi biografski mozaik svoje matere, ki ga sestavljajo fragmenti surovosti, nasilja, tlačenja človekove eksistence na njen minimum, tiraniziranja in blokiranja človekovega razvoja v osebnost, skozi materino mladost, ko jo oče, ki je »zelo močan«, tepe po glavi, skozi poboljševalne zavode in zavode za duševno bolne, kjer je »huda rdeča sestra« in je ljubezen prepovedana, pa do zaporov, kier ie lepo, »sai veš kako dolgo bo tam«, in je toplo, pa tudi »zelo prijazni ljudje« so tam. Romanje se je sedaj kon-čalov kurniku, človekova eksistenca je izenačena s kurjo (toda še vedno nosi močna obeležja človečnosti), človek se je po koko šil, prenehal biti človek. Toda meja prenehanja še vedno ni jasna saj ni določljiva
Čeprav A. Tkačeva ni spregovorila niti besedice, pa je živo spremljala Valičevo pripoved z različnimi zvoki in gibi ter tako vedno znova opozarjala nase. Zato gledalec ni niti za hip smel podvomiti, da govori pravzaprav ona sama. Valič je bil v svoji vlogi zelo presunljiv. Da tudi prepričljiv. Počasi je zahajal v monotonijo in samoponavljanje, jDredvsem pa je bilo pogrešati se močneje izraženo »kurjo inteligenco«, ne toliko v verbalnem smislu kot na glasovnem, predvsem |Da gibnem ppdročju. Ta je bila le tu in tam dovolj prisotno. Izreden jDaje bil Valičev pristen in tesen stik z občinstvom, s katerim je gledalca nemalokrat zmedel. Tak življenjski stik med igralcem in gledalcem srečamo v naših gledališčih le redkokdaj.
AKADEfTlIJA
ZP
GLEDALIŠČE,
RADIO,
FILfTl
IN
TELEVIZIJO
Dane Zajc: POTOHODEC
Nesmiselno bi bilo luščiti lupino bogate Zajčeve metaforike in iskati sporočila in smisle dramatikove razbohotene domišljije, ki neustavljivo slika odrske podobe, kajti ravno Žajčev izraz je tista bistvena komponenta, ki zida vzdušia predstave in to vzdušje je tudi njeno bistvo. Zato se je vsak, ki je iskal skrite pomene med replikami metaforično nabitih monologov in dialogov, hitro utrudil, zmedel in zašel, kajti predstava je zahtevala čustveno odprtega gledalca, ki mora vsrkati odrsko dogajanje, se prepustiti, da se vanj naseli vzdušje in bivanjska stiska, ki je iz vsakega lika sevala drugače, razpoloženje, ki je gledalcu dopuščalo, da vidi svoje lastno neponovljivo bivanje v mreži, ki jo je razpredalo Zajčevo besedilo.
To pa je gledalcu uspelo, če se je podredil zakonitostim Zajčevega razmišljanja, to pomeni, da je zapustil oklep svojega ega in samQ-Umevno, brez dvomov in vprašanj, prestopil iz svojega sveta v svet. ki seje ponujal, toda pri tem še vedno ost? on sam v svoji človeški enkrat nosti.
To je izredno trda zahteva, ki postavlja na preizkušnjo, tako gledalca kot tudi igralski ansambel.
Gledalca zato, ker od njega zahteva popolno izpraznjenje, odpoved pokorščine raciu in ustaljerlt in veljavni zakonitosti spoznave in se mora tako »očiščen« predati odrski fantazmi. Še večja preizkušnja pra je za igralski ansambel, ki mora do-čarati takšno razpoloženje, ki bo gledalca vzpodbudilo, potisnilo, in ne samo to, tudi prisililo, da se izvali iz svoje lupine in zaživi med njihovimi liki.
Igralci so se (s pomočjo dobro vkomponirane kostumografije in scenografije Metke Zerovnik) trudili, da bi tej zahtevi zadostili, predvsem pa je izstopal Boris Ostan, čigar Potohodec je bil izdelan na zavidljivem nivoju igralske senzibilnosti. Na žalost pa je vzdušje ostalo na odru, četrti zid ni bil porušen, igralec in gledalec sta ostala vsaksebi. Razloge za to pa morata iskati oba — vsak v sebi.
Odrski občutek, ki bi ga morala predstava preliti med občinstvo, pa so rušili nekateri igralci, ki niso našli ustreznega izraza in se tako niso znali zliti v domišljijske podobe — zaradi pomanjkanja domišljije. Zato so njihovi liki ostali nedodelani in bledi (očesi postave, starka, on).
Vsekakor pa je odločitev študentov AGRFT, da so se lotili tega tako zahtevnega besedila vredna pozornosti in priznanja
HRVATSKI
FAUST
Največji dogodek _______
Borštnikovega srečanja sta brez dvoma uprizoritvi dramskega besedila Sloboda Šnajderja Hrvatski Faust, v izvedbi Narodnega gledališča »Avgust Cesarec« iz Varaždina in Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda (najboljša predstava letošnjega Sterijinega pozorja in Festivala malih in eksperimentalnih scen Sarajevo). O obeh predstavah je bilo veliko napisanega, sedaj pa smb si ju lahko po zaslugi Borštnikovega srečanja ogjedali tudi v -mariborskem gledališču.
Šnajderjev Hrvatski Faust je zelo zanimivo in provokativno besedilo, vendar sta se ga obe gledališči lotili po svoje. Varaždinska predstava je bila čvrsto poantirana in prodrejena zamišljenemu sporočilu, kar je režiser Petar Veček (obenem tudi scenograf in kostumograf in dobitnik izredne sterijine nagrade) dosegel z radikalnimi posegi v tekst in z združevanjem nekaterih likov (Afri-ča in komisarja v sklepnem prizoru, kar je izredna režijska zamisel). To je prispevalo k eksplozivnosti, intenzivnosti in čvrstosti predstave, obenem pa je izgubila ravno zaradi teh odmikov umetniško pretanjenost Šnajderjevega izraza. Zgodovinski prelom, soočenje dveh nasprotujočih si ideologij, v tem pa umetnost v vsej svoji kozmičnosti, enkratnosti in neminljivosti — to je bil konflikt, na katerem so gradili varaždinski gledališčniki svojega Hrvatskega Fausta. Spoznavamo ga skozi Afriča—Fausta (Božidar Alič). Umetnost postajadekla sistema, služabnica ideologij; Faust mora.svetu dokazati čistost in moč hrvaške nacije, Faust mora zbližati novo ljudsko oblast z ljudskimi množicami. Na bleščeči belini doživljamo skozi predstavo grozo in krvavost svetovnega spopada, peščena ura, ki pomeni smrt v množici smrti, in ko jo obrnemo, pomeni iztekanje drugega življenja, se nenehno obrača, oder je zatrpan s trupli iz Jasenovca (včasih tudi preveč, saj je efekt zaradi preeks-poniranosti začel bledeti in grozljivost se je začela zasičevati sama s sabo).
Beograjska predstava (režija Slobodan Unkovski) je bila doslednejša pri interpretaciji Šnajderjevega teksta in je gradila na njegovi dramaturgiji, ni pazaostrilanobene-ga vprašanja. Zato pa so beograj-čani temeljiteje izdelali svoj pristop, groteskni paralelizem z Goetejevim Faustom je prišel bolj do izraza, Mefisto se je prepričljiveje utelesil (Aleksandar Berček) in Faustovska mističnost je bila z virtuozno tenkočutnostjo vtkana v odnose med liki.
Igralski ansambel je bil v obeh predstavah dobro vigran in discipliniran, predvsem pa sta izstopala in pritegnila oba Afriča: Af rič Božidarja Aliča v sklepnem prizoru varaždinske predstave je ostal v sDomi-nu zaradi nabitosti z energijo, ki jo je izžareval njegov monolog: Afrič FVedragaManojlovičazaradi celovite, tenkočutno prikazane in doživete razdvojenosti umetnika, ki svoje stiske ne uspe rešiti.
Tako smo videli predstavi, eno intenzivno, izpovedno radikalno in drugo umetniško tenkočutno in poglobljeno, ki sta se v svoji različnosti medsebojne izredno dopolnjevali, njuna skupna točka je bil izreden Šnajderjev tekst; ki si je pozornost, katera mu je bila letos posvečena (uprizorili so ga v Varaždinu, Beogradu, Splitu un Šarajevu,) tudi zaslužil.
tner). To je osnovni problem drame, ki ga obkrožajo stiske in tragedije oseb, katere so posledično vezane na njegove odločitve. Gre za kraljevo odločitev, da izobči Polinejka, Ismeninega in Antigoninega brata, zaradi izdajstva v pretekli vojni in zato ta ne sme biti pokopan, kot se to spodobi za tebanskega meščana. Kreonovaodločitevje posledica volje ljudstva, ki mu mora biti zadoščeno za preživeto trpljenje; to je odločitev, ki jo Kreon sprejme kot tebanski kralj'. Toda kraljevi volji nasprotuje Ismena (Jožica Avbelj), ki pod vplivom rodbinskih čustev tega ne dovoli. To so povodi dramatičnega zapleta, v katerem nas Smole s svojim značilnim, poetično slikovitim, jezikom vodi skozi dogajanje.
Osnovni konflikt pa ne temelji na Ismeni in Kreonu, ampak leži v Kreonu samem, katerega razdvojenost dokončno spoznamo v njegovih morečih sanjah, ko se Kreon, vladar (poosebljenje dolžnosti), z mečem v roki bori proti Kreonu človeku (poosebljenje čustva) ki se bori z rožo v roki. Toda tako meč kot roža, obe orožji predreta srce, rešitev iz stiske ni mogoča in ostaja večno prisotna, pa čeprav na koncu navidezno prevlada dolžnost in Kreon da usmrtiti Antigono. Sanje se namreč ponovijo, toda Kreon vztraja: »Kralj sem torej jaz!«, kar nam daje mračno slutnjotiranije, ne le tiranije nasploh, temveč tudi med samim seboj. Ismena se, kot zunanje nasprotje Kreona, med iskanjem Polinejka oz. njegovega trupla vse bolj irr bolj zagrenjena obrača od Kreona in se * pogreza v svoj čustveni svet, ki ie_ tako blizu Antigoninemu (ta je pozneje proglašena za blazno), da se z njo nevede poistoveti — postane Antigona sama. Toda v krčevitem trenutku spoznanja brezizhodnosti (navidezno ga povzroči Kreonov paž (Boris Ostan), ki najde, v tem da nasprotuje kralju in hoče pomagati Antigoni pri iskanju Polinejka, svojo katarzično odrešitev) postane blazna sama.
Ismena je lik, skozi katerega Smole izpove svoj antropocentrični svetovni nazor, na drugi strani pa spoznavamo apologetsko pozicijo dvornega filozofa feiresiasa (Zlatko Šugman), ki je podoba filozofa — verbalnega artista, ki zna stvari postaviti tako, da služijo »redu in pravičnosti«.
Poetični Smoletov jezik in scenska režija Miodraga Tabačkega sta igralcem povzročala precejšnje preglavice, saj niso obvladali niti scenskega prostora niti Smoletovega jezika in so dajali videz dokaj nerodnih ekvilibristov, ki jim manjka 'še precej ur vaje. Scena je sicer zahtevala precejšnjo mero igralskih naporov, katere pa igralci niso vložili. To se ni opazilo samo v njihovi nerodnosti, ampak je tudi po-pačilo zvočni moment, ki ga je ponujala scenska režija, sai zaradi škripanja kamenčkov včasih ni bilo slišati igralcev, to pa je povzročalo nejevoljo občinstva. Smoletova poetičnost se je kar izgubljala v vsesplošni patetičnosti, v drdranju in v stereotipnih karakterizacijah likov — to vse in še fežijska nedodelanost (Franci Križaj) je prispe-valok linearnosti predstave,vkateri sta Kreon in Ismena popolnoma zbledela.
Kot da bi bila Smoletova Antigona pretrd oreh za ljubljanske gledališčnike.
EKSPERI-
mENTPLNO
GLEDALIŠČE
GLEJ
Herbert Ahternbusch: ELA
Letos se nam je eksperimentalno gledališče Glej v tekmovalnem sporedu sicer predstavilo s Sher-manovim Koznanm trikotnikom, na žalost pa letošnje glejevske predstave ne moremo primerjati.
Z lansko predstavo istega dela v realizaciji zagrebškefla teatra scena M. Pijade. Intenzivnost, pre-prepričljivost in pretresljigost zagrebške predstave ie letos zamenjal ponesrečen režijski prijem z Brechtovsko obarvanimi elementi in linearnost (ta je bila verjetno tudi namen in posledica režije, vendar pa je bila v tem kontekstu neprimerna) ter s tem razvlečenost in deloma tudi igralska neprepričljivost, tako, da je predstava pustila dokaj bled vtis. Zato pa so se Gle-jevci izkazali s postavitvijo Antern-buscheve Ele (igrala sta Aleš Valič in Alja Tkačeva), ki sicer ni bila tekmovalna, zaradi izredne zanimivosti, neobičamosti in tudi kvalitete
Množičnost spremljevalnih prireditev na eni in tekmovalno vzdušje profesionalnih gledališč na drugi strani sta dva vsebinska vidika Borštnikovega srečanja, ki pa bi morala biti le okvir za doseganje bistvenega namena BS, to je SREČANJE gledaliških ustvarjalcev (zaenkrat predvsem profesionalnih, ne pa tudi amaterskih,' kar je vsebinska pomanjkljivost), izmenjava izkušenj, pogledov na slovensko dramsko umetnost, polemik, kritičnih razprav itd. Toda ravno tu se je BS zataknilo, postalo je namreč zgolj površinska prireditev popularizacije teatra, revija slovenskih poklicnih gledališč (vendar pa na žalost ne tudi pregled najboljših gledaliških stvaritev prejšnje sezone). BS pomeni teden nabit do zgornje meje z različnimi prireditvami, toda le forma, kije izgubila vsebino, "gledališki cirkus-', razbobnana manifestacija.
Nedvomno je poučno-vzgojna težnja spremljevalnih prireditev (malo BS) domiselna, še kako potrebna in vredna vsega priznanja. Tudi novost letošnjega BS — pogovori z dramatiki, ki so bili v čitalnici mariborske knjižnice — je dobrodošla in korak k spoznavanju in zbliževanju javnosti s slovenskimi dramatiki. BS omogoča zaradi svoje organizacijske razvejanosti in sposobnosti, da se gledališke prireditve lahko odvijajo tudi v tistih krajih severovzhodne Slovenije. ki drugače ne morejo priti v stik s kvalitetnejšimi in priznanimi gledališkimi stvaritvami. Po tej plati moramo dati priznanje organizacijskemu odboru BS.
Toda vse to so le spremljevalne prireditve BS, pomenijo širjenje gledališko kulture izven institucionaliziranih gledaliških hiš. Bistvo BS, ki bi moralo nuditi možnost za tvorno soočenje gledaliških ustvarjalcev pa je enostavno zbledelo, organizacija je zatajila, zmanjkalo ji je sape. Gledališčniki so prišli v Maribor odigrat svojo predstavo, potem pa se takoj vrnili. Zakaj? Zato, ker jim BS ni ponudilo nobene organizacijske oblike, kjer bi stekla beseda o sodobnih gledaliških tokovih v Sloveniji, kjer. bi izmenjali stališča o določenih vprašanjih gledališke ustvarjalnosti, o metodah dela in izkušnjah, ki so si jih pridobili skozi dolgoletno prakso. Takšno srečanje bi jih obogatilo, vplivalo na njihovo delo, jim pomagalo in bi v bodočnosti tudi obrodilo sadove. BS bi moralo biti gledališka prireditev, ki bi v prvi vrsti rušilo institucionalne zidove, med katere se vse bolj zapirajo slovenska gledališča. Predstave bi morale biti le manifestacije njihove uspešnosti in prizadevnosti, bile bi le argument, s katerim bi gledališča dokazovala lasten razvoj in napredek, morali bi biti tema diskusije, saj bi kot njihova najboljša predstava prezentirala gledališko hišo samo.
SC®*
.Če naj bi BS bilo predvsem povezava med dramskimi delavci, bi moralo v težnji po širjenju gledališča odpreti nov kvalitativni vidik popularizacije in ne samo skrbeti za množičnost, kipa je njena dobra osnova. Mislim predvsem na kontinuirano in tvorno povezavo profesionalizma in amaterizma, ki je izredno slabo razvita (če sploh obstaja). Letos je sicer organizacijski odbor naredil prvi korak v tej smeri z začetnimi seminarji za režiserje KUD, vendar pa mislim, da to ni najbolj ustrezna oblika povezovanja, kajti iniciativa za temo in način razgovorov bi morala priti s strani amaterjev (pa tudi profesionalcev), vsekakor pa bi se morala graditi na osnovi sproščenega in ustvarjalnega dialoga. BS bi moralo le organizacijsko zagotoviti in izpeljati tako povezovanje in na tak način razbijati elitizem in profesionalno nadutost ter odtujevanje s privlačnejšimi oblikami razvijanja dialoga kot so to seminarji.
In nazadnje, tudi ni dialoga med gledališčem in občinstvom. Po predstavi se razbežijo tako gledalci kot igralci, med njimi ni povratne informacije, srečanje je omejeno na predstavo samo. Pasiven gledalec pa bi moral biti aktivno vključen v polemiziranje o predstavi, tako bi izrazil svoje kritično stališče, razprava bi mu razbistrila zmedene misli o predstavi, mu odprla nove aspekte razumevanja gledališke umetnosti. Igralec pa bi gledalca začutil tudi kot kreativno mislečega in ne samo kot pasivnega opazovalca, ki aplavzira po končani predstavi.
BS se je utopilo v morju prireditev, ki ga, kljub ogromnim naporom, organizacijsko več ne more obvladati. Gneča, naglica in nejevolja so napolnile mariborsko gledališče, zato sosi pokončanem BS vsi oddahnili. Predstave so se zavlekle do poznih nočnih ur, gledalci, nagneteni v gledališču, so s težkimi glavami spremljali predstave in potem odhiteli domov v posteljo, da bi naslednji dan -vzdržali-. To res niso okoliščine, ki bi omogočale kaj več kot zehanje v gledališču.
Pri vsem tem niti ni tako pomembno vprašanje selekcioniranja predstav, čeprav vidimo, da ne gre za kvaliteto, za produkcijo najboljših dosežkov na slovenskih odrih, ampak za golo formalno parado slovenskih gledališč. Realno morajo biti na BS zastopana vsa slovenska gledališča (pa čeprav na rovaš kvalitetnejših predstav), če hoče BS izpolniti svojo osnovna funkciia in oora vičjti.svoj obstoi. Na žalost smo biE letos (gledalci, predvsem pa igralci, Ka/ti o o na/ v prvi vrsti poveže izvajalce) prikrajšani za oboje. Ugotovitev ljubljanskega mladinskega gledališča je bila prav gotovo pravilna, ni pa bila pravilna n[ihova odločitev, da se BS niso udeležili, saj je na tak način n/ihovprotest proti takšnemu BS le mahanje v prazno, ne pa ustvarjalna tovariška kritika. Po drugi strani pa tudi zapiranje BS pred lutkovnim gledališčem nikakor ne more biti pravilno, ampak pomeni nazadnjaško, zaprto in omejeno politiko programskega odbora BS (kar so še podkrepile izjave kot je ta, da je bil Ignacij Borštnik le igralec, ne pa tudi lutkar).
Prireditev, kot je BS, mora biti na široko odprta za vsa področja gledališkega ustvarjanja! BS bi moralo v bodoče biti predvsem Kreativno srečan/e, obogateno s prireditvami in šele kut tako bo lahko prispevalo k resnični popularizaciji in kakovosti gledališkega življenja v Sloveniji.
Bojan Jablanovec
JANEZ KLASINC (igralec, SNG Maribor): »Pogrešam resnično srečevanje gledališčnikov, predvsem igralcev — Borštnik je bil vendar igralec. Zaradi prezaposlenosti se bolj malo srečujemo med <etom, zato bi se lahko več v času BS; včasih, v začetkih teaa festivala, je že bilo tako.«
GORAN SCHMIDT (umetniški vodja SLG Celje): »Sam bi si želel več delovnih in družabnih srečanj gledališčnikov, zdaj pa to preprečuje obseg prireditev. Pogrešam tudi lutke, saj je razvoj te zvrsti že dosegel tisti nivo, ko igralec ni več samo skrit za paravanom, temveč je tudi fizično prisoten na odru. Mislim, da je težko vspostaviti enoten vsebinski koncept prireditve, ker je gledališka produkcija raznovrstna in bi verjetno naredili krivico tistim, ki v ta koncept ne bi šli. Druga gledališka srečanja v Sloveniji so programsko mnogo bolj profilirana in zato je dobro, da Borštnikovo srečanje to ni. Mislim, da je raznovrsten vsakoletni pregled produkcije, kjer je spoštovati in vzpodbujati individualne poetike vsakega gledališča, potreben.«
TONE GOGALA (Igralec SSG Trst): »BS se mi dozdeva kot zapravljanje denarja, določene predstave obnavljamo po šestih mesecih. To so finančne težave, ki se jim sicer želimo izogniti. Tudi termin se mi zdi popolnoma zgrešen. Na splošno sem proti festivalom, ker se mi zdi, da se izgublja osnovni smisel srečanj.«
GOJKO ONIC (dramaturg): »Igralci se ne srečujejo niti privatno, kaj šele na festivalih. Mogoče bi lahko BS postalo nekje v prihodnosti tudi srečanje igralcev, ne le na raznih protokolarnih »skupščinah«, temveč tudi v realnih igralskih momentih. Kaj pa če bi se dobili igralci različnih gledaliških hiš širom Slovenije in pripravili skupno uprizoritev za BS? Mogoče bi lahko tudi akademijski podmladek prispeval svoj neformalni delež.«
JANEZ POVŠE (režiser): »Smisel festivala vidim v določenem strokovnem prerezu, ko se nam pokažejo glavne preokupacije v trenutni gledališki ustvarjalnosti.' Pomemben rezultat festivala bi se moral pokazati v neki strokovni analizi obstoječega stanja, katera bi odprla najpomembnejše probleme in zagate ustvarjalcey. Taka analiza bi se morala oblikovati že v medsebojnih srečanjih in dialogih, ko bi se v družabnih in hkrati strokovnih pogovorih razkrila tista problematika, ki nas nenehno vznemirja. Dosedanja selekcija je sinteza udeležbe vseh slovenskih gledaliških hiš, čeprav osebno mislim, da bi bil lahko izbor še ostrejši.
ZVONE ŠEDLBAUER treziser, umetniški vodja MGL): »Ideja BS mi pomeni možnost komunikacije. Ta komunikacija, kakršno nam BS nudi danes, je neustrezna, je zgolj posredovanje v eni smeri. Festival je preveč disper-zen in je plod preveč preprostih zamisli o enosmernem posredovanju kulture, tisto bore malo feedbacka pa prihaja do nas, gledaliških ustvarjalcv, samo v obliki zadovoljevanja formalnih institucionalnih stikov. Po končanem festivalu, ali kar po vsaki predstavi, ustvarjalci nimamo nobene možnosti stika o predstavi v obliki okrogle mize, v obliki polemičnega napada na predstavo, ali v obliki distančne analize sodelovati s tem kulturnim okoljem. Zaman je na stotinč uprizoritev, če razen predstave ni priložnosti za sproščen dialog z občinstvom.«
IGOR LAMPRET (ravnatelj in umetniški vodja SNG Drama): »Mislim, da je potrebno pustiti mladinskemu in lutkovnemu gledališču svoboden izraz njihovih mnenj in hotenj. Ni mogoče zanikati, da BS za kratek čas zakrije del izjemnih težav, v katerih je mariborsko gledališče, pa tudi ostalo gledališče v celoti. Poskušam razumeti določene občutke ponižanja in z njimi povezane poskuse izražanja gledališkega dostojanstva, ne morem pa mimo tega, da je odsotnost nekaj, kar je gledališču tuje, saj ga vedno označuje samo prisotnost, zaradi katere gledališče sploh je.«	Bilteni	BS
ANDREJ INKRET (gledališki kritiKj: »Festival se mi zdi v splošnem zadovoljiv, čeprav pogrešam večjo komunikacijo med teatri in predvsem med igralci. Čeprav je o tem že mnogo povedanega, mislim, da bi bilo potrebno okrepiti profesionalni in strokovni del BS. Idealna izbira najboljših predstav je razumljiva, mogoče bi lahko nastopilo določeno gledališče tudi z dvema predstavama, če jih selektor spozna za odlične. Zdi se mi, da je BS po »količinski« plati predstav doseglo zgornjo možno mejo. Osebno pa pogrešam več kritičnih vidikov, več intenzivnih diskusij, ki bi osvetljevale trenutno gledališko situacijo pri nas.	'
FILIBERT BENEDETIČ (direktor slovenskega radia Trst): »Srečanje mora nujno postati festival izvajalcev, ansambli zdaj prihajajo in odhajajo, ne srečujejo se. Vsaka polemika o festivalu je dokaz, da je festival živ in je posledica neke vitalnosti; dogovoriti pa se moramo v okvirih zdrave pameti. Ob festivalu bi morala potekati srečanja igralcev, kritikov, pogovori o problemih našega dela, o vprašanjih estetike, ki pestijo naš gledališki svet, razreševati bi morali organska vprašanja ki pestijo našo družbo in odnos do gledališča. Seveda, predstave so obiskane, vse spremljevalne prireditve, vse tisto »zraven« pa je ostalo na nivoju entuzijazma posameznikov.«
ZANIMANJE MLADIH ZA DODATNO IZOBRAŽEVANJE NA VIŠJI PRAVNI ŠOLI
Mladi 02. študentje, naj bi se nenehno izobraževali in izpo-oolnjevali, da bi lažje in boljše opravljali svoje družbeno poslanstvo.
Tako se je porodila ideja o organiziranju tečajev tujih jezikov na VPS. S temi tečaji, naj bi študentje dobili širše znanje tujih jezikov, saj jezikov ni v rednem študiju prava. Na podlagi tega je bilo izdano naslednje obvestilo in tudi možnost prostovoljne prijave:
ORGANIZIRANJE DOPOLNILNEGA TEČAJA TUJIH JEZIKOV ZA ŠTUDENTE VPS
Na pobudo OOZSMS skupamo za študente VPšorganizirati dopolnilne tečaje tujih jezikov (glede na število prijavljenih angleški ali nemški jezik). Predavanja bi bila organizirana po oddelkih, ki lahko štejejo od 15 do 20 študentov. Cena izobraževanja takšnega oddelka je 48.000,00 din, kar znaša na osebo le 2.400,00 din. Torej je možnost, ki se nam ponuja izredno ugodna. Tem bolj tudi zato, ker bo verjetno šola, če bodo na voljo finančna sredstva, udeležencem tečaja povrnila del stroškov (v kakšnem odstotku še ne vemo). O vseh ostalih organizacijskih podrobnostih se bomo v primeru, da bo zanimanje študentov zadovoljivo (kar pomeni vsaj 20 pripravljenih študentov) še dogovorili.
Bila je lepa ideja, vendar ne prepoceni. Toda, prijavljenih je bilo samo okoli 30 študentov; večina pa so se odločili za nemški jezik OOZSMS na VPŠ je zaprosila za pomoč vodstvo šole, vendar je le-ta porabila denar za obštudijsko dejavnost že v študijskem letu 1982/83. Preračunljivost pa taka.
Mladi, željni znanja, znova niso prišli na svoj račun.
KARMEN MOGE
^ • •
m
AIESEC - PRAKSA KORISTNA ZA DO?
V prejšnji številki smo vam predstavili AIESEC, zdaj pa poglejmo, s čim se ukvarjajo sedaj.
Za prakso v tujini se je letos prijavilo 50 študentov VEKŠ-a, vendar so se nekateri ustrašili, ko so zvedeli, da morajo opraviti preizkus znanja tujega jezika in prinesti potrdilo o opravljenih izpitih, tako da je kandidatov za prakso vtujini zdaj le še 37. Število študentov, ki bodo lahko odšli v tujino, je odvisno od tega, kolikšno število opravljanja praks v mariborski regiji bodo zbrali člani AIESEC-a Teh praks je vsako leto 20—30, vendar je letos nekaj težav zaradi stabilizacije, čeprav takšna študijska praksa ne koristi samo študentu, ampak tudi OZD. Ker vsi prijavljeni ne bodo sprejeti, se študentje rangira-jo v nekaj vrstni red, in sicer glede na znSnje tujega jezika, ki ti lahko prinese kar 50 % vseh točk, letnik študija, povprečna ocena, družbe-no-politično aktivnost in delovanje v AlESEC-u, za že opravljeno prakso v tujini pa dobi študent minus točke. Smer študija sicer ne vpliva na ta vrstni red, vendar imajo študentje smeri Analize in plan in smeri Poslovna informatika največ možnosti, saj je večina praks prav s tega področja. Dokončni rezultati izmenjave bodo znani meseca marca. Študent lahko izrazi željo, v kateri^ državi bi opravljal prakso. Letos so želje vseh študentov skoraj enake: približno polovica bi želela opravljati prakso v Zvezni republiki Nemčiji, ostala polovica pa v Skandinaviji, kar je seveda povsem nemogoče.
Takšna študijska praksa je seveda plačana (v valuti države, v kateri študent opravlja prakso), plačilo pa je odvisno od kraja in podjetja,-mora pa študentu pokriti vsaj stroške hrane in prenočišče. Včasih lahko študent s plačo krije tudi del recepcijskjh stroškov (izleti, ogledi ipd.), včasih pa gre to iz njegovega žepa. Za primerjavo naj povemo, da bodo tuji študentje, ki bodo prakso opravljali v Mariboru, dobili vsaj 10.000,- din na mesec in plačano bivanje v študentskem domu.
Študentje, ki bodo opravljali prakso v tujini, sami delno krijejo stroške računalniške izmenjave, in sicer prispevajo 1.000- din. Tudi AIESEC ima, podobno kot IAE-STE, težave z devizami, ki jih potrebuje za članarino mednarodnemu sekretariatu AIESEC-a in za udeležbo na mednarodnih srečanjih. Oboji imajo torej podobne težave, zato pa je način reševanja teh težav različen — AIESTE zbere devize za svoje delovanje od študentov v VTŠ, ki gredo na prakso v tujino, AIESEC pa s pomočjo šolp, medtem ko problem deviznih sredstev za 'udeležbo na mednarodnih srečanjih rešujejo tisti,, ki se ga udeležijo, vsak zase. Problemi z dinarji in devizami so res hudi, vendar upamo, da bo AlESEC-u (če že lAESTE-ju ni) še naprej uspevalo te probleme reševati drugače, ne pa z obremenitvijo študentov, ki odhajajo na prakso v tujino.
MIRJAM ŠEGA
V naši oraapizaciji, ki sedaj obstaja na VEKŠ-u v Mariboru že 21 let, se iz generacije v generacijo trudimo, ne samo da bi povečali število praks, s čimer bi omogočili večjemu številu naših študentov odhod na strokovno prakso v tujino, ampaktudi izboljšati kvaliteto praks, ki jih DO mariborske regije dajejo za tuje študente.
■ Kljub vsakoletnemu trudi pa se stanje na tem področju ni bistveno spremenilo. Posledica tega je, da so tuji študentje nasplošno zadovoljni s prakso, pritožujejo pa se, ker zaradi neznanja slovenskega jezika ne morejo sami, brez pomoči, narediti nič, kar bi koristilo tako DO, kot njim samim in se zato počutijo nekoristne. Osnovni vzrok zato pa je tudi na naši strani, saj je najlažje reči: »S tem da pride tuj študent k nam, lahko gre na prakso v tujino en naš študent.« Ostale ~ vidike pa zanemariti.
Vendar pa obstajata pri AIESEC praksi dva vidika, ki bi ju morala vsaka DO pretehtati, kadar se odloča o tem, ali nam bo odobrila prakso ali ne.
Prvi vidik je, da s tem, ko DO odobri AlESEC-u prakso, omogoči enemu našemu študentu odhod na strokovno prakso v tujino. Morda bo ravno ta študent nekega dne poiskal zaposlitev v tej-isti DO, ter bo lahko pri tem rekel, da zna več, kot je mogoče pridobiti le s študijem: ima izkušnje, ki jih je pridobil z opravljanjem strokovne prakse v nekem podjetju v tujini. In morda je to prav podjetje, s kateritn želi DO navezati poslovne stike.
Res je tp idealizirana situacija, vendar je dejstvo, da študent, ki opravlja AIESEC prakso, ne samo,
da pridobi znanje tujega jezika, ampak pridobi tudi strokovno znanje in delovne navade, kar sam študij ne omogoča,
Z odobritvijo prakse AlESEC-u se torej DO indirektono vključi v izpopolnjevanje izobraževanja mladih ekonomistov, za katere nam v sedanji ekonomski situaciji ni vseeno ali stopajo v združeno delo popolnoma ali le delno prioravljeni.
Drugi vidik pa bi lahko opredelili kot: Kako »izkoristiti« tujega štu-denta-praktikanta, ki opravlja strokovno prakso v DO? Seveda so za to potrebne določene priprave, ki so glede na to. kai lahko s tem DO pridobi, univerzalne.
Tako je npr. tuj študent lahko neposreden vir informacij o gibanjih v tujih gospodarstvih, npr. pri raziskavi tržišča za nove izdelke ali pri razvijanju računalniškega sistema Potrebno je le, da DO pravilno izrazi svoje zahteve glede praktikanta, glede na delo, ki ga naj za DO opravi tuj študent-praktikant. Tako lahko DO izbira državo iz katere želi praktikanta, področje njegove študijske usmeritve (npr. poslovna informatika — računalništvo, marketing,...), lahko pa zahteva od študenta tudi določene priprave za opravljanje prakse. Šele s takšnim gledanjem se lahko izpolni osnovni motiv AIESEC prakse, to je da študent pridobi novo znanje za svoje bodoče delo, pri tem pa pomaga DO zadovoljiti trenutne potrebe.
Sočasno pa je v interesu vsakega študenta, da v tujini (torej v DO) pokaže svoje znanje in s tem pomaga — »koristi« DO ali podjetju.
Livija Jelerčič
IAESTE
V prvi polovici novembra so na Visoki tehniški šoli pri sekciji IAESTE, zbirali prijave za opravljanje prakse v tujini. Letos je bilo zanjo še posebno zanimanje in vrata v mladinsko sobo so se kar pridno odpirala. Našteli so nekaj manj kot 45 prijav in pojavilo se je nekaj zanimivih vprašanj, na katera sta odgovarjala predvsem Marko in Vlado.
KATEDRA: Prijav je veliko, prostih delovnih mest za tuje študente v poletnih mesecih v Mariboru in najbližji okolici pa vedno manj, zato zagotovo vsi prijavljeni ne bodo mogli uresničiti svojih želja
MARKO, VLADO: To je res. Predvidevamo, da nam bo uspelo zagotoviti v mariborskih delovnih organizacijah približno 20 praks, kar seveda pomeni, da bo polovica prijavljenih morala spremeniti načrte za poletne počitnice. Kdo bodo ti nesrečni posamezniki je odvisno od njih samih, saj če jim uspe zagotoviti prakso v kateri od delovnih organizacij v mestu ali njegovi okolici, so si karto za prakso onstran naših meja že zagotovili.
KATEDRA: Gotovo pa to ni edini pogoj. Kako je z znanjem tujih jezikov in ali je ob prijavi potrebno tudi kaj plačati?
MARKO, VLADO: Pravico do prakse imajo seveda vsi študentje, ki so oz. bodo do odhoda na prakso končali drugi letnik katerekoli smeri na Visoki tehniški šoli. Prednost imajo boljši študentje. Zahtevano je tudi aktivno znanje vsaj enega tujega jezika, saj brez tega ni možno opravljati prav nikakršne prakse, ki jo posreduje mednarodna organizacija za izmenjavo študentov tehnične stroke. Pri tem posameznikom zaupamo in ne opravljamo testiranja njihovega znanja. Priporočamo pa, da znanje pred odhodom poglobijo ali obnovijo sami, ali pa v tečaju na Delavski Univerzi. V primeru uspešno opravljenega izpita pa šola tudi krije polovico stroškov, tako da je obisk tečaja prav dobra naložba
Ob prijavi plačila ni. To se šele pojavi, ko je posameznik izbran za določeno prakso. Takrat mora plačati 1500 din in devizni prispevek. Najtežje je seveda s tem drugim delom, zato načrtujemo, da bi zagotovili dovolj velika dinarska sredstva, ki bi nam omogočila nakup oz. zagotovitev deviz za vse potnike v tujino, s čemer bi jih rešili velikega bremena
KATEDRA: Prej sta omenila kot najpomembnejšo aktivnost članov sekcije zagotovitev' prakse za študente, ki bi radi spoznali našo deželo. Kakšne pa so ostale aktivnosti, ki naj bi jih posamezniki opravljali?
MARKO, VLADO: Naša naloga je, da smo v poletnih mesecih dobri gostitelji in tako primerno organiziramo življenje tujih študentov v prostem času, oz. smo jim na voljo, kadar potrebujejo našo pomoč ali nasvet.
Seveda smo tudi veseli, če kdo od tistih, ki so že bili na praksi v tujini, pripravi kakšno zanimivo predavanje o svojem potovanju, saj je to lanko prav dobra vspodbuda za vse tiste, ki se praksi odpovedo že takrat, ko slišijo, da ne bodo šli na prakso samo na osnovi prijave, ampak, daje za to potrebno tudi nekaj storiti.
Sekcija na Visoki tehniški šoli pa je prvo dejanje že opravila Prijave so zbrane in v decembru bo v Beogradu konferenca, kjer se bodo zbrali predstavniki vseh jugoslovanskih sekcij. Tam se bodo pogovorili o opravljenem delu in izbrali potnike za mednarodho konferenco IAESTE, ki bo januarja prihodnje leto in na kateri bo potekala izmenjava praks. Mariborčani upamo, da bo za Jugoslavijo potekala nadvse ugodno in da tako na naslednji jugoslovanski konferenci ne bo težav pri ‘delitvi med posameznimi sekcijami. Konference, kjer je prav, to glavna točka dnevnega reda, so vedno nekoliko vroče, saj je pri delitvi potrebno upoštevati, tako število zagotovljenih mest za tuje študente, kakor tudi to, da ne more ena sekcija dobiti prakse samo v evropskih in najzanimivejših izvenevrooskih državah, druga pa samo v manj priljubljeni vzhodni Evropi.	tatjana	vvelzer
BRUCGVSKE IGRE
V sredo, 9. 11. 1983, je Zveza športnih študentskih društev organizirala tradicionalne Brucovske igre.
Nastopali so bruci s PA-ja, VTŠ-a, VPŠ-a, VAŠ-a in VEKŠ-a. Letošnje igre se še posebej razlikujejo od prejšnjih po veliki izenačenosti ekip. Velika škoda je le, da si študentje v večjem številu ne ogledajo tekmovanj, na katerih sodelujejo njihovi kolegi. Še posebej zato, ker je veliko privlačnih in razburljivih tekem dobre kakovosti, saj nastopajo mnogi znani športniki mesta Maribor. Upajmo, da bo v prihodnje drugače.
Tako kot lani je veliki prehodni pokal osvojila Pedagoška akademija. Moralni zmagovalec pa je ekipa VTŠ-a, kajti zbrala je le 6 točk manj kot ekipa PA-ja, v dveh panogah pa sploh ni sodelovala.
Rezultati:
Mali nogomet:
VPŠ - VAŠ 3:0 PA - VTŠ 7:1 PA - VPŠ 8:3
1. PA - 10 točk
2. VPŠ - 8" točk
3. VTŠ - 6 točk
4. VAŠ — 4 točke
Namizni tenis:
VTŠ - VAS 3:0 VEKŠ - PA 3:0 VTŠ - VEKŠ 3:1
1. VTŠ - 10 točk
2. VEKŠ - 8 točk
3. VAŠ - 6 točk PA — 6 točk
KOŠARKA;
Moški:
PA - VAŠ 30:6 VEKŠ - VPŠ 33:18 VTŠ - PA 41:10 VTŠ - VEKŠ 81:53 VEKŠ - PA 20:0 bb
Ženske: VEKŠ PA -VPŠ VPŠ VAŠ
VAŠ 0:20 bb VPŠ 26:46 VAŠ 35:15 VTŠ 20:0 bb VTŠ 20:0 bb 1 VTŠ 10 točk
2. VEKŠ 8 točk
3. PA 6 točk
4. VPŠ 4 točke
5. VAŠ 2 točki
ODBOJKA
Moški:
PA - VAŠ 2:0 VTŠ - VEKŠ 2:0 VPŠ - PA 2:0 VTŠ - VPŠ 2:0 VTŠ - PA 2:0
1. VTŠ 10 točk
2. VPŠ 8 točk
3. PA 6 točk
4.-5. VEKŠ 4 točke VAŠ 4 točke
Končni vrstni red:
1. VPŠ 10 točk
2. VAŠ 8 točk
3. PA 6 točk
Ženske:
VEKŠ - VPŠ 2:0 VEKŠ - VAŠ 2:0 PA - VAŠ 2:0 VEKŠ - PA 2:0
1. VEKŠ 10 točk
2. PA 8 točk
3. VAŠ 6 točk
4. VPŠ 4 točke
1. PA 42 točk-
2. VTŠ 36 točk
3. VPŠ 34 točk
4.-5. VEKŠ 30 točk VAŠ 30 točk
Marko Krajnčič
ALI PO DOMAČE PRAVIADA
Od 1. do 7. novembra 1983 je bilo v FVimoštenu organizirano vsakoletno srečanje PF SFRJ, katerega seje udeležila tudi mariborska VPS s 15. študenti. Pravia-de se je udeležilo 20 pravnih fakultet, VPŠ ter Fakultetazadržavno varnost iz Skopja. Celotna FVavia-da je bila sestavljena iz:
— strokovnega dela, ki je bil v obliki predavanj in okroglih miz
— športnih srečanj, ki so se odvijala v košarki in malem nogometu
— iz kulturnih oz. prijateljskih srečanj, kjer se je vsaka ekipe predstavila s svojim kulturnim programom.
Mladi so se resno ukvarjali s vprašanji samoupravljanja in dela v OO ZSMS, kjer so ugotovili veliko razlik in nesorazmerij v samih statutih fakultet. Kot absurd je bila navedena trditev predstavnika PF iz Splita, ki je govoril, da se s končanim prvim letnikom PF v Splitu, ne moreš vpisati v drugi letnik na PF v Reki, čeprav sta obe PF v isti republiki.
Da oa ni vse izvenelo samo v okviru OOZSM. so bila tudi zani-
miva predavanja zelo aktualnih tem, večno zavitih v senco skrivnosti — Mednarodna špijonaža. Zato predavatelja iz beograjske PF nista bila presenečena nad izredno velikim obiskom. Tudi na poligraf niso pozabili (t. j. detektor za odkrivanje laži, ki registrira reakcije srca, dihanja in delovanja zunanjih želz).
V športnih srečanjih na Praviadi je VPŠ skupaj s PF iž Ljubljane sodelovala v dveh športnih panogah: v malem nogometu (moški) in košarki (moški). Čeprav je bila ekipa kombinirana in so fantje, prvič igrali skupaj, so v košarki zasedli drugo mesto. Klonili so šele v finalu, kjer so kljub borbeni igri prišle na dan posledice neprespanih noči. Manjkali so jim tudi visoki igralci. V malem nogometu so izpadli že v prvem kolu, ker niso bili kos preigrani ekip PF iz Novega Sada. Dekleta pa So bila bolj aktivna na plesih.
bkratka, bilo je lepo. Tudi prijateljstva niso manjkala. Bolj resni pa so odnesli od predavanj veliko zanimivih stvari.
KARMEN MOGE
Prizor iz zabavnega dela
SREČANJE PRAVNIH FAKULTET, VIŠJE PRAVNE ŠOLE IN FAKULTETE DRŽAVNE VARNOSTI SFRJ
ČUDOVITA BLAZNOST KAJ DELAJO 00 ZSMS NA ŠOLAH
Nagrade
Zlato plaketo Metod Badjura in 25.000 din je dobil Filip Robar za film Opre Roma, srebrno si delita (po 7500 dinj snemalec Slavo Vajt (Opre Roma, Izginjajoča podoba Narcisa) in scenograf Zdravko Paolč (Eva, Trije prispevki...). Srebrno plaketo in 8000 din je dobil Boris Jurjaševič za kratkometražnik Kronika norosti v omnibusu Trije prispevki k slovenski blazossti. Posebno priznanje Metod Badjura za mlajšega snemalca je dobil Zgranjjgchatattgr za filma Eva in Kronika norosti.
Priznanja Metod Badjura pa so prejeli: študent Igor Šmid, igralki Maida Potokar in Miranda Caharija, kostumografka Meta Sever, tonska mojstrica Hanna Preusp, animator Bojan Jurc in študent Šoštjan Korbar.
Umetniške slike, delo slikarja Dareta Zavška, nagrade, ki Jih podeljujejo STOP, Radio Celje-Novl tednik, pa so dobili: Miranda Caharija za Evo, ki je postala igralka leta. Peter Boštjančič za Emila (v Kroniki norosti), ki je postal igralec leta, in Vojko Zidar za študenta v Dihu, kije postal debutant leta.
S snemanja »Kronike norosti« iz omnibusa Trije prispevki k
slovenski blaznosti, 10. julij 1983 v Jakopičevem razstavišču
Od 2.—9. novembraje potekal vCelju teden domačegaf ilma Nazadnji festivalski dan je bila premiera novega slovenskega filma, omnibusa Trije prispevki k slovenski blaznosti..
 Filmske predstave je konec. Gledalci se razhajajo ... Nekateri si brišejo
solzne oči, ker jih je pretresla zgodba, ki se je pravkar odigrala na filmskem platnu .,. Druai imajo spet čisto svoie pripombe in vročično komentirajo ... Ah, ta film!
Toda, da ne bo pomote, takoj po večerni projekciji Treh prispevkov k slovenski blaznosti hi bilo nikakršnih solz, temveč je bila tedaj v celjskem kinu Union razdelitev nagrad. Prižgale so se luči. Obsedeli smo na stolih in pridno ploskali nagrajencem. Presenetljivo pa je bilo predvsem to, da se je na odru kmalu zvrstila skoraj vsaekipaTreh prispevkov k slovenski blaznosti ter pobrala kopico nagrad.
A preidimo zdaj od trofej k dejanjem.
Film sestavljajo trije kratki filmi: Kronika zločina, Kronika norosti in Kronika upora. Ustvarili so jih mladi režiserji: Žare Lužnik, Boris Jurjaševič, Mitja Milavec. Vsak od njih je prispeval svojo zgodbo, svoje občutenje, individualnost. Enako velja tudi za fotografijo, ki je pravtako delo treh različnih avtorjev-snemalcev (Ukon, Hochstatter, Filač).
Moram priznati, da me je film presenetil. Kakor so vsi trije deli skupaj Celovita »blaznost«, tako tudi vsak del zase predstavlja celoto. Glede na tematiko (zločin, norost, upor) je bilo pričakovati, da bo dogajanje v filmu tesnobno, frustrirajoče. Vendar so avtorji z domiselnostjo, humorjem in z natančnostjo filmskega gledanja zgradili mozaik bogatih in dinamičnih prizorov. Ni bilo časa za melodramatičnost, ki je tako značilna za večino slovenskih filmov.
Mislim, daje z mladimi ustvarjalci na področju filma začel pihati malo drugačen veter.	bojana rudi
Ekipa filma Trije prispevki k slovenski blaznost) na snemanju
Direktor fotografije Zoran Hochstatter, režiser Boris Jurjaševič in asistent kamere Boris Romih
Režiser Boris Jurjaševič z glavnim Igralcem Petrom Boštjančičem
ZMOTE RAVNATELJA TRAJANA
(Nadaljevanje in konec)
Zaradi dogodkov, ki so se zvrstili v času med sestavljanjem članka z zgornjim naslovom in njegovo objavo, sem bralstvu Katedre dolžan nekaj pojasnil:
Izkazalo se je, da svet Srednje tekstilne šole in ravnatelj Trajan Georgiev nista tako nekomunikativna itd.,'kot bi se to dalo razbrati iz njihovega dopisa in predvsem iz mojega članka. Programski svet Mladinskega kulturnega centra in svet šole sta v vmesnem času namreč dosegla čisto razumen dogovor: MKCjepo 19.30 uri odgovoren za dogajanje v vsej stavbi na Orožnovi 2, ne samo v kljubskih prostorih; točenje piva se prične ob 12. uri.
Stvar se je torej uredila in pomirila, mea culpa pa je v tem, da nisem počakal na razvoj dogodkov. V zvezi s tem se tudi opravičujem ravnatelju šole.
Upam, da moj članek odnosov med MKC in Srednjo tekstično šolo ni po nepotrebnem ponovno zaostril.
VISOKA TEHNIŠKA ŠOLA
Na Visoki tehniški šoli delujejo kar štiri osnovne organizacije ZSMS. To so 00 ZSMS VTO Strojništvo in tekstilna tehnologija, 00 ZSMS VTO Elektrotehnika, 00 ZSMS VTO Gradbeništvo in 00 ZSMS Kemijska tehnologija. Ker se nahajajo pod isto streho, poskušajo usklajevati kar se le da tudi svoje delo in sredstva ter svoje moči združujejo povsod tam, kjer se le da. Tako je predvsem na področju kulture, športa in informiranja.
V programih dela za študijsko leto 1983/84 so zapisali, da bodo na področju kulturne dejavnosti skupno pripravljali proslave in druge prireditve ob najrazličnejših praznikih, skrbeli zs nadaljno uspešno delovanje pevskega zbora VTŠ, ki so ga študentje že sprejeli za svojega, organizirali bi radi tudi stalno recitacijsko skupino. Skupno se bodo lotili študentskih prireditev, med katerimi ima prednost predvsem brucovanje. Na področju športa pa bodo tako sodelavci kakor tudi nasprotniki. Prvo bodo predvsem takrat, ko bodo zastopali VTŠ v okviru Univerze ali širše nasprotniki, pa kadar se bodo medseboj pomerile njihove ekipe. Pri organizacijskem delu pa bodo vsekakor skupno zavihali rokave.
Pomembne skupne načrte so
si v letošnjem študijskem letu zadali na področju informiranja. Obveščenost o dogajanju na šoli, v okviru univerze in na drugih sorodnih šolah je še kako pomembna. Zato bi radi ponovno oživili radio VTŠ, katerega naloga ne bi bila samo obveščanje, temveč tudi zabavanje študentov, saj bi v odmorih poskrbeli za dobro glasbo. Seveda bi radio skrbel predvsem za informacije, medtem ko bi nalogo širšega obveščanja prevzelo skupno glasilo VTŠ. Pri izdaji letega bi znanje, moči in predvsem dobro voljo združila uredništva posameznih glasil, ki so do sedaj bolj ali manj redno izhajala pri posameznih osnovnih organizacijah.
Skupna bo tudi „anketna dejavnost", ko bodo ocenjevali socialni položaj študentov, uspešnost študijskega procesa ali izvajali anketo s kakšnega drugega področja.
S tem pa načrtovana dejavnost osnovnih organizacij še ni zaključena. Tu je še cela vrsta vsakdanjih opravil kot so aktualna problematika s področja štipendiranja, ekonomskega položaja študentov, zaposlovanja, samoupravljanja in še bi lahko naštevali. Pomembno mesto zavzema tudi usmerjeno izobraževanje, ki se z vse večjimi koraki približuje tudi Univerzi.
Pri svojem delu načrtujejo v posameznih osnovnih organizacijah kar se da široko povezanost tako med njimi, kakor tudi z ostalimi družbenopolitičnimi organizacijami in samoupravnimi organi v okviru šole, univerze, občine Rotovž, mesta Maribor in drugih mest in fakultet, s katerimi že vrsto let sodelujejo. Paket „skupnega" programa pa so dopolnili še z internimi željami posameznih VTO, ki segajo od glasbeno-literarnih večerov, srečanj študentov in profesorjev športnih tekmovanj med letniki in seveda dodatnega obveščanja o dogajanju v lastni sredini.
Ob prebiranju tega bogatega programa, se kar samo po sebi vsiljuje vprašanje, kaj bo ostalo zapisano le na papirju in kaj bo resnično izvedeno. Dva meseca gotovo nista obdobje v katerem bi lahko premaknili gore, pa vendar je minilo dovolj časa da lahko govorimo o prvih uspehih in neuspehih.
Nalogo in pol s področja kulturne dejavnosti so že opravili. Ob 29. novembru so pripravili kratko proslavo, ki je nadomestila enega od odmorov in rezultat je bil več kot presenetljiv. Že nekaj let se je namreč dogajalo, da so proslave obiskovali le delavci, študentje pa so bili le izjeme. Njihovim kolegom, ki so se nekaj tednov pripravljali za nastop, to vsekakor ni bila primerna oddolžitev. Kakor da bi hoteli popraviti vse zamujeno, je bila ob letošnjem prazniku velika predavalnica pretesna za vse
obiskovalce in mnogim je ostalo le stojišče. Razveseljivo je, da se študentska zavest spet dviga in sedaj tisti aktivni upajo, da bo prešlo to „kesanje" tudi na delo v osnovnih organizacijah. Polovica opravljene naloge pa je priprava brucovanja, ki bo v drugi polovici decembra.
Tudi na področju športne dejavnosti so si pridelali pozitivno oceno. Sodelovali so v tradicionalnih brucovskih igrah, 6. decembra pa je bil tudi zbor športnega šolskega društva, ki pomeni začetek v novo aktivno sezono. Črno piko bi lahko pripisali le področju informiranja. To še vedno v glavnem temelji na plakatih, raznih obvestilih in predvsem ustnem informiranju, medtem ko tehnično težje izvedljiva radio in glasilo še spita zimsko spanje. S posameznimi rezultati pa se lahko pohvalijo osnovne organizacije izven „skupnega" paketa, pa čeprav gre pri tem v glavnem le za krpanje lukenj, ki so nastale po odhodu posameznikov. Še stalno je namreč prisotno le delo peščice ljudi, ki takorekoč podpira nedelo ostalih.
Kljub načrtom, uspešnim akcijam in dobremu delu nismo iznašli čarobne formule, po kateri bi v delo osnovnih organizacij pritegnili več mladih, pa čeprav je bilo o tem popisanega že mnogo papirja, medtem ko konkretnih predlogov ni ali pa so tako redke lastovke kot so redki aktivni mladinci.
Tatjana VVelzer
VISOKA PRAVNA ŠOLA
Prelistavali smo tudi delovni plan VPŠ, ki je v letošnjem letu kar precej obsežen, v primerjavi z lanskimi petimi listi. Se pravi, da je 00 ZSMS. na VPŠ dobila boljše vodstvo, ki poskuša znova obnoviti delovanje nekaterih komisij in dejavnosti, ki so pred leti že. uspešno delovale ter na ta način skuša povečati tudi zanimanje, aktivnost in vključevanje večjega števila študentov v izvajanje in uresničevanje zadanih nalog.
V planu so pojasnene naloge:
— organov OO ZSMS na VPŠ;
— delo v okviru univerze;
— delo v okviru univerzitetne konference:
— delo v okviru interfakultetne konference ■— sodelovanje med pravnimi fakultetami SFRJ.
V okviru organov OO ZSMS imajo posamezne komisije (za kulturo in prireditve, za kadrovska vprašanja, za MDA, šport, SLO in DS, informiranje in idejnopolitično delo) tudi svoie programe in finančne plane. Programi pa bodo uresničeni le, če bo dovolj denarja. Študentje oz. vodstvo samo pravi, da bi potrebovali 124.300,- din za uresničevanje planov.
Predsednik OO ZSMS, Igor Strnad, pa »utopično« pravi: »Naša velika moč je v naši zavesti, volji, želji, da spreminjamo in preobliku-
jemo stvari. Le tako se bomo jutri lahko kar najuspešnejše vklučili v združeno delo kot izgrajeni, oblikovani in polnovredni člani naše samoupravne skupnosti.
Zato se moramo v letošnjem letu potruditi in uresničiti naloge, ki smo si jih zadali v delovnem načrtu. Razen konkretno zastavljenih in terminološko razčlenjenih nalog, bomo poskušali uresničiti še druge želje študentov VPŠ. Predvsem mislimo na ureditev ustreznih prostorov, kjer bi imeli možnost izvajanja prireditev, saj takšnega prostora na VPŠ nimamo.
Skušali bomo tudi ustanoviti klub OZN. Radi bi v sodelovanju z Delavsko univerzo organizirali dopolnilni tečaj angleškega ali nemškega jezikš. Možnosti je veliko, potrebno je le nekaj volje in želje po delu. potrebno je l§,nekaj volje in želje po delu.
Ob tem pa pričakujemo veliko pomoči, samoiniciative in elana med samimi študenti VPŠ in se nadejamo ravno tako uspešnega sodelovanja, kot vsako leto, z delavci in uporabniki šole.«
Tako pravi predsednik OO ZSMS, kaj pa se bo iz tega izcimilo (upamo, da se kaj bo), pa boste Jahko prebrali v eni od naslednjih številk Katedre.
KARMEN MOGE
VISOKA EKONOMSKO-KOMERCIALNA ŠOLA
Če se omejimo na delo predsedstva ZSMS in komisij, smo lahko kar zadovoljni, zato si najprej oglejmo to.
Na VEKS-u delujejo naslednje komisije: Kulturna komisija, Komisija za tisk in informacije (v nadaljevanju KTI), AIESEC, Šolsko športno društvo (ŠŠD) Krpan, Foto sekcija, odsek za MDA, DS in SLO; komisija za idejno-politično delo pa nikoli ni v redu delovala, zato je letos tudi formalno ni.
Na začetku šolskega leta je delovalo samo predsedstvo,’pa še to bolj navzven kot na sami šoli. Predsedstvo ZSMS je namreč povezano z Univerzitetno konferenco ZSMŠ in ekonomskimi fakultetami v Jugoslaviji.
Na sami šoli je vladalo nekakšno mrtvilo, saj razen IESEC-a (delo AIESEC-a predstavljamo posebej), ni delovala nobena komisija Stari predsedniki komisij so skoraj vsi prenehali študirati — nekateri so se zaposlili, drugi so diplomirali ipd. — niso pa poskrbeli za svoje naslednike. Prva in glavna naloga predsedstva je torej bila: oživiti delo komisij, kar mu je delno tudi uspelo. Sicer pa, gremo kar po vrsti:
Kulturno komisijo so ustanovili popolnoma na novo, v njej pa
deluje približno 15 članov, ki bodo pripravljali proslave/literarne večere, gostovanja ipd. Organizirali so monodramo Sokratov zagovor in odziv študentov (okoli 100) je pokazal, da si takšnih stvari želijo. Na gledališko skupino kulturna komisija ne računa, saj so Najdenčki razpadli, za novo gledališko skupino pa ni zanimanja.
KTI sestavljajo sekcija šolsko glasilo, sekcija za plakatiranje in sekciia za interni radio.
Sekcija za šolsko glasilo je že izdela prvega Krpana, ki je bil študentom zelo všeč, saj je bil kritičen in aktualen.
Plakati na VEKŠ-u so pravočasni in tudi dovolj zanimivi, da se študent pred njimi zaustavi in jih prebere, žalostno pa je to, da skoraj vse delo v zvezi s plakatiranjem opravlja ena sama študentka.
Po daljšem premoru je ponovne začel delovati interni radio, in sicer, oddaja glasbo in tekoče informacije vsak dan od 10.—10.30. ure v bifeju. Oprema je popolnoma zastarela, ampak z dobro voljo se da tudi s takšno opremo kaj narediti.
S tekočimi informacijami seznanja študente tudi predsedstvo z informatorji in mini Krpani.
Tudi foto sekcija je ustanovljena
na novo, saj je bil lani v njej samo en član, letos pa jih je devet. S fotografijami želijo pr i kazati življenje in dogajanje na VEKŠ-u in prve fotografije si že Jahko ogledate v avli novega VEKŠ-a. (Predlpg članom foto-sekcije: kakšno uspelo in zanimivo fotografijo bi lahko odstopili tudi Katedri, se vam ne zdi?)
ŠSD je komisija, ki je še najbolj povezana z univerzo oz. z ostalimi višjimi in visokimi šolami v Mariboru, saj skupaj pripravljajo Aprilsko-imaiske igre, brucovske igre .. .
ŠŠD organizira tudi igre samoupravnih skupin in rekreacijsko plavanje v Pristanu vsako sredo od 20.—21.30 ure. Odziv študentov je slab, 15—20 jih pride na to plavanje, od delavcev šole pa ni bilo še nobenega.
Predsedstvo ZSMS bo poskušalo ustanoviti komisijo za MDA, DS in SLO, saj ugotavlj‘a, da se je precej študentov udeležilo MDA, ko so bili še dijaki, zdaj pa na MDA ne hodijo več. Ekonomske fakultete v Jugoslaviji vsako leto organizirajo MDA, vendar lani na VEKS-u ni bilo niti dveh študentov, ki bi se bila pripravljena udeležiti te delovna akcije.
Ostane nam še komisija za IPD, ki, kot sem že napisala, ne deluje oziroma niti ne obstaja. Vzrokov za to je seveda več in tega ne moremo odpraviti kar tako, s tisto staro pesmico, da so študentje pasivni in nezainteresirani. Tudi ostale komi-
sije imajo kadrovske probleme, pa vendar se najde vsaj nekaj študentov, ki sp pripravljeni delati.
Delo komisij (razen zgoraj omenjene) in predsedstva, nam daje torej podobo, da se na VEKŠ-u le nekaj dogaja, še več — daje vtis, da so govorice o nezainteresiranosti študentov pretirane. Vendar pa je tako aktivnih le okoli 70 študentov VEKŠ-a, vseh študentov pa je več kot 1200. Kaj pa vsi ostali -1 se udeležujejo prireditev, ki jih pripravljajo komisije, sodelujejo v drugih obštudijskih dejavnostih?
Tudi takšnih je nekaj, ampak žal je tudi teh zelo malo.
Poglejmo samo delo samou-, pravnih skupin (SaSk), v katere so organizirani študentje VEKŠ-a. Delo SaSk je takorekoč mrtvo in skupine verjetno tudi formalno ne bi več obstajale, če ne bi bil obstoj SaSk potreben za testiranje semestra, brez enega podpisa. Izbiranje predsednika in delegatov SaSk je v nekaterih skupinah potekalo tako, da je nekdo povedal pet številk in tisti, ki so na seznamu študentov bili vpisani pod to številko, so pač dobili to funkcijo.
Najbolj žalostno pa je to, da smo tega v veliki meri krivi študentje sami.
Ne samo, da nas ne zanimajo naše dolžnosti, izgleda, da nas tudi pravice ne. To pa je že vredno razmisleka!	.	11
Mirjam Sega | П
POSLALI SO NAM
VEČ DELA PRI ŠTUDENTSKEM SERVISU?
SINDIKAT DELAVCEV KULTURE SLOVENIJE občinski odbor maribor rotovž toaSičeva 35 62000 maribor
CDFRTO FICMO MGJBOJ SINDIKATU
Po desetih mesecih sea v soboto spet prejel vaše pismo z vabiloa na 5« redno sejo 00 Sindikata delavcev kulture občine ilaribor Rotovž. Ob tea sea se spoanil tiste sobote konec februarja letos, ko sea se po nekajmesečni odsotnosti vrnil dooov in pozno ponoči ob čaju pregledoval kup pošte prispele v tea času. Veselje ob prebiranju ai je skalil vaš zapisnik 4. redne seje z dne 3*11.'83 z izčrpno analizo problematike toplih obrokov kulturnih delavcev.
V času, ko na* je slabo gospodarjenje skozi desetletja pahnilo na rob finančnega poloma in energetslce katastrofe, pa še vedno namesto elektroenergetskih objektov gradimo stadione in naprave za drage mednarodne prireditve in olimpijado;
v času, ko nam je država zaprla meje., ko onemogoča uvoz prepotrebnih reproaaterifalov in tehnologije za naše delo, ki je dcma ne moremo izdelati, ko num seka vire tujih strokovnih informacij in nas tako peha v tehnično in duhovno izolacijo;
v času ko prepogosto zmanjkuje življensko pomembnih artiklov, vse veš pe Jih je možno kupiti le za tujo valuto, čeprav jih izdelujejo domače tovarne;
v času, ko ves svet ima nafto, benzin, kavo in banane, mi- veliki prijatelji neuvrščenih držav, ki te reči pridelujejo- pa r.e; v čaou, ko vse več svobodnih umetnjkov životari ali zapušča evobodni poklic, ker naa države z oiejevanjem pogodbenega avtorskega dela otežuje mcžr.ost ustavno zajamčene pravice do dela, ohlapni zakoni pa dopuščajp diletantom in popoldanskim šušmarjem, da nam profesionalcem kradejo delo;
V TEL' ČJLZO CE NOJ SINDIKAT UKVARJA S ?KQBLSN«T1KC TOPLIH LAL1C !!!
Fes redek primer nesramnega metanj^ peska v oči in odvračanja pozornosti preč od-glavnih problemov. Kiselnost tipa: “Dajmo jim piva in klobas, pa bodo Birni."
To ni sindikat, ki bi me ščitil pred samovoljo državnega aparata in delodajalcev, ampak ogromna skupine redno plačanih poklicnih uradrizo v službi tege opereta.
Fristopil sem na samem začetku in sprejel tudi nekaj funkcij in zadolžitev v svoji osnovni organizaciji, a po vsem tem vidim, da to ni ao< sindikat. Niti sluiajno ne mifflim tratiti dragocenih minut svojega življenje na vaših kulinaričnih sejal. Iožnte si svoje tople malice, bodite veseli in debeli, na cene pa pri tea prežvekovanju ne računajte.
Eišo HochstStter f o t ogr a f-u me t r. ik
|	94.	nngpmhra	'R4
“fnišo hochsiatter j
nns rf
loslab na naslove:
1.Jlndikat delavcev kulture ^lovenije CO Naribor rotovž, Tomšičeva 35,Earibor
2.Zveza sindikatov Slovenije Republiški odbor delavcev kulture Dalmatinova 4	61CC0	Ljubljana
3."VEČER." Zaribor, Jvetozarevska 14
študentski list	Maribor,	7.	dso.	1983
KATEDRA
Ob parku 7
62000 Maribor
Zadevai Ob asfaltiranju ossts od vodnega do sodnega stolpa
v sklopu rovitalisaoijo otarefca mestnega Jedra - Lenta.
MiJtm m««b> Ј«<цч> -	r««	airt.ilia. torornj.tgrii
Tako se sprašujejo:
- od dela utrujeni občani, ki se Sele rekreirati ob dravski obali,
- starejši občani, upokojenci, rekovalesoenti, ki komaj čakajo na mirni kotiček, kjer bi prešiveli kakšno uro počitka ob Dravi,
- matere s dojenčki in otrool, da bi lahko svoje malčke peljale na svešl srak ob sončni Dravi,	t
- učenoi in učitelji mariborskih šol, ki obiskujejo ta predel Maribora po določenih učnih načrtih in sl šele v miru in varnosti spoznati kulturno-zgodovinsko dediščino starega Mmribora,
- tekači rekreativci, ki tekajo na relaoijl vodni stolp - s*tU stolp,
- domači in tuji tuiisti,
- ne naftadnje preblvaloi tega predela Maribora, ki ee jim še 14 let obljublja, da bo dravska obala alušlla izključno le v rekreaoljsko-turlstlčne namene.
Ali je odločitev, da se bo ob sončni jušni obali Drave, po oestl, ki Je v gradnji, odvijal ves promet - osebni in tovorni - ali Je to res-nioa ali šala? Tako izredno lepe l«ge, zgodovinskih in arhitekturnih lepot in posebnosti, ki Jih premore ta mestni predel, pač ni za iznakaziti s avtomobilsko pločevino, o hrupom, s lspušniai plini, parki-ranjem in vsemu, kar temu sledi ( odmetavanje odpadkov, pranje in čiščenje avtomobilov itd,). Ves svet sl prizadeva storiti vse za varstvo okolja in kulturnozgodovinske dediščine, samo v Mariboru je ta dejavnost nedejavna, hroma.
Prosimo, na vrzite tega piana v koši II
8 tovariškimi pozdravi!
Za prebivalce Lenta Bervar Berta ЧлЛ*
S prvim januarjem 1984 bo začei veljati nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je — vsaj v eni točki — zanimiv tudi za študente. Ta točka namreč pravi, da so dijaki in študenti, ki delajo preko mladinskih in študentskih servisov, zavarovani v primeru invalidnosti in telesne okvare, če ta nastane kot posledica poškodbe pri delu ali poklicnega obolenja In kaj to pomeni v praksi? Predvsem več dela za študente in dijake. Do zdaj OZD pri delu kjer je obstajala možnost poškodbe, pa čeprav je bila ta nevarnost minimalna, niso zaposlovale študentov, saj so odgovarjale za njihovo varnost.
Z novim zakonom pa bodo dijaki in študenti, ki delajo -v OZD s posredovanjem študentskih servisov, izenačeni glede zavarovanja z delavci v rednem delovnem razmerju. Resda še ni jasno, kdo bo plačeval to zavarovanje — ali OZD ali študentski servisi — vendar je pripravljenost za
to na obeh straneh.
Določilo o invalidskem zavarovanju dijakov in študentov je bilo v zakon vnešeno po desetih letih boja študentskih servisov, pa še zdaj ni šlo vse gladko. V tezah za zakon je to določilo bilo, v predlogu zakona ga ni bilo, nakar so ga ob podpori Ri< ZSMS, Mariborske univerze in ostalih ponovno vnesli v zakon.
S sprejetjem zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je rešen eden od osnovnih problemov študentskih servisov. Še zmeraj pa je nerešena statusna opredelitev Študentskih servisov, opredelitev njihovega dela in primerna oblika svobodne menjave dela ki se zdaj uresničuje z 10 % oarticipacijo OZD Študentov ti problemi sicer ne zadevajo tako neposredno kot zavarovanje, pa venaar — aii do spet potreDno 10 let, aa do resen naslednji problem?
MIRJAM ŠEGA
(NBRESNE:
 Glejte, jaz nikoli nisem slišal vzklika „eho", temveč ,,eo". Ljudje po televiziji gledajo prenose tekem angleških klubov, in po vzoru publike teh klubov tudi tako navijajo. Tudi v Prištini se navijači povežejo s šali	in	si zibaje	pojejo
„eeeooo". Če bi slišal „ehome ne bi	bilo	več tukaj,	ne	bi
želel delati v sredini, ki tolerira podobne izpade ..."
(trener NK Priština Muzurovič, -S/V revija,	16.	11. 83)
,,. . . Mislim, da „eho" ne obstaja. Namreč, publika kriči nasprotnim igralcem „ole", ko izgubijo žogo, to pa zveni iz grl na stotine navijačev, ki se, ne morejo uskladiti, različno."
(Faton Domi, nogometaš NK Priština, SN revija, 16. 11. 83)
,,Na to, kar imamo v elektrogospodarstvu moramo biti ponosni!"
.(Miloš Prodanovič, namestnik generalnega direktorja JUGEL-a v oddaji sarajevske televizije Skupno)
,,. . . Posameznikom in skupinam smo dali pravico, da brez empiričnih preverjanj eksperimentirajo s celimi generacijami. In to pod firmo velikih idealov združenega dela. Zaradi te prosvetljene demagogije so ljudje otopeli, ne morejo se braniti, nasprotovati in postavljati vprašanja. Reforma v šolstvu je dober primer, kako se lahko manipulifa z vsem narodom. Velik del naše politične elite je neizobražen in ne pozna zgodovine svojega naroda, ne pozna zgodovinskih premis, vzrokov in načel, na katerih temeljijo hotenja družbe. Poznajo jih le fragmentirano in po posluhu. Te svoje fragmente pa namesto jasnih teoretičnih stališč spreminjajo v neko ideologijo . .
(Dr. Svetozar Livada, profesor zagrebške univerze, Intervju, 25. 11. 1983)
„. .'. To je jugoslovanski fenomen, da mladina tako mirno reagira na težke pogoje, v katerih živi. Jaz bi imenoval to revo- v lucionarna strpnost. . . Živimo v času, ko se ne more več tolerirati to, kar se je do včeraj toleriralo. Ne pomagajo več nikakršne obrazložitve, potrebne so spremembe ..."
(Peter Damjanovič, predsednik ZSM Srbije, seja RK ZSM Srbije)	*
,,. . . Morala je to, kar se mora, . . ." (neimenovani avtor s seje RK ZSM Srbije)
шшт '
SOLIDARNOST, ALI RES?
Ob pomanjkanju električne energije prihaja znova močneje v ospredje vprašanje solidarnosti.
Pojavljajo se vprašanja — predvsem v drugih republikah — zakaj imamo Slovenci manj omejitev, kot drugi. Pojavljajo se celo očitki ne-solidarnosti. Tako nekateri znova dokazujejo, da pojmujejo solidarnost precej drugače, kot pa je splošen pomen te besede tako Dri nas, kot v svetu. Solidarnost poj-• mujejo nekako takole: vsak ima pravico, da dela po svoje, na koncu pa so dolžni tisti, ki so bolj pridni in sposobni »solidarno- pokriti izgubo tistih, ki jim za delo in probleme ni kai pridfc mar. Takšno solidarno pokrivanje izgub se je v naši družbi že zelo »razpaslo«. Vse se giblje proti nekakšni uravnilovki, to jemlje voljo do dela boljšim, saj vedo, da bodo morali podpirati tiste, ki so delali slabo, slabšim pa izguba tudi ne pomeni veliko, saj jim bodo izgubo pokrili tisti, ki so delali boljše.
Takšna solidarnost postaja družbeno škodljiva. Zagotovo bi bila najslabša in najmanj poštena rešitev ob sedanji energetski krizi ta, da bi jo vsi občutili enako. Če smo se že odločili, da imamo osem elektrogospodarskih sistemov, se moramo odločiti tudi za to, da bo vsak odgovoren za posledice svojega (ne)dela. Prav je, da Slovenija pomaga drugim republikam, ki so zaradi svoje slabe energetske politike
vtežavah, ni pa prav, da vsi tisti, ki so za takšno stanje odgovorni, še vedno sedijo na svojih mestih. Izgovori, kot neugodne vremenske razmere, nizka cena energije, zvenijo že skorajda nesramno. Le kaj imajo ti vzroki opraviti s tem, da se politične oligarhije treh republik 10 (deset) let dogovarjajo in »usklajujejo svoje interese« o gradnji elektrarn na Drini (z Romuni smo sporazum o Donavi dosegli veliko hitreje); če v Makedoniji le nekaj deset kilometrov od velikih nahajališč premoga zgradijo termoelektrarno na mazut, itd. Ti isti tovariši pa danes zahtevajo »solidarnost«, čeprav sami’ niso tako solidarni, da bi odstopili. Kot v posmeh vsem nam zveni izjava namestnika generalnega direktorja JUGEL-a Miloša Prodanoviča, ki je v oddaji sarajevske televizije »Skupno« izjavil: da moramo biti na to, kar imamo v eieKtrogospoaarstvu ponosni. Le kaj je treba v Jugoslaviji narediti, da nekdo zaradi svojih napak odstopi?
SRP
RAINER VVERNER FASSBINDER TUDI V MARIBORU
Marksistični center univerze v Mariboru, Mladinski kulturni center in Filmska scena Maribor so organizatorji ciklusa filmov Rainerja VVernerja Fassbinderja, nemškega režiserja, ki je o sebi izjavil reporterju L'Expressa:
„Jez bi lahko bil za kino to, kar je Shakespeare za teater, .
Marx za politiko in Freud za psihologijo: nekdo, za katerim ni nič več kot prej."
V ciklusu si bomo lahko ogledali 7 filmov, k bodo simultano prevajani. Kdor si namerava ogledati vse filme, si lahko priskrbi abonma po ceni 250 dinarjev. V prosti prodaji pa bo cena za ogled posameznega filma 50 dinarjev. Abonmaje je moč rezervirati na Marksističnem centru v Krekovi 2 ali po telefonu 23-193 od 1. decembra med 8. in 14. uro. Dvignete pa jih od 14. do 20. ure v Kinu Gledališče.
Na sporedu bodo filmi:
11. 12. Hrepenenje Veronike Voss ob 18. uri
12. 12. Ouerelle, ob 20. uri
18. 12. Italijanček, ob 18. uri
19. 12. Trgovec štirih letnih časov, ob 20. uri 26. 12. Strah sesati dušo vase, ob 20. uri
8. I. Grenke solze Petre voh Kant, ob 18. uri
9.	1. Kitajska ruleta, ob 20. uri
Vsi filmi bodo predvajani ciklusa pa je izdatno pomagal ZRN iz Zagreba.
v Kinu gledališče, pri izvedbi Kulturni in informativni center Bojan Labovič
Univerzitetni časopis Kateara. Naslov uredništva: Ob parku 5, 62000 MARIBOR, tel. 22-004. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS v Mariboru.
Uredništvo: Srečko Pirtovšek (v. d. glavni in odgovorni urednik), Bojan Jablanovec, Mirjam Sega, Bojana Rudi, Tatjana Welzer, Karmen Moge. Sodelavci: Vlado Sruk, Ivo Soče, Marko Krajnčič, Suzana Trenta, Vladimir Rukavina, Milko Poštrak ...
Tehnični urednik: Marjan Hani, tajnica: Olga Iskra. Predsednik izdajateljskega sveta: Tomaž Kšela.
Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, Kulturne skupnosti SRS, Raziskovalne skupnosti SRS, Izobraževalne skupnosti SRS in Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS. Tisk: CGP Večer, Tržaška 14, Maribor. Cena izvoda 12 din. Nenaročenih tekstov in slik ne vračamo. Uradne ure: vsak delavnik od 13.00 do 14.00. Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1973.
NAROČILNICA
Naročam se na KATEDRO, časopis študentpv mariborske univerze.
Ime in priimek....................................................
Naslov................t...........................................
Naročnino 100 dinarjev (za študente) bom redno nakazoval na vaš žiro račun, katerega številko bom prepisal iz kolofona na zadnji strani.
Podpis ...........................................................
Ker bi razen skript želel prebrati tudi kaj konkretnega, mi zraven Katedre pošljite
še ........ izvodov knjige ZA SAMOUPRAVNO UNIVERZO, ki jo je napisal
vaš sodelavec Ivo Soče. 30 dinarjev (za izvod) bom plačal poštarju.
Ime in priimek ...................................................
Naslov............................................................
Podpis...........................................................