255
Zgodovinska črtica o davkih.
Mnogovrstni so potje do denarja; nič manj mnogovrstna je pa tudi premetenost, pridobljeni denar iz žepa posamesnih ljudi izvoditi v veliko splošno državno
vrečo. Kdo bi našteval vse, od česar se je že plačeval davek, in vse pretveze iznajti nove, in zvikšati stare davke?
V prvi vrsti je bil človek tisti, ki se je nadačal kot človek, in potem njegovo delo.
Stare čase znimar pustivši ozrimo se le v novejše, in našli bomo naslednje davke:
1702. leta bila je v Prusiji, ktera je mnogo mnoga denarja potrebovalo, ko je postala kraljestvo, vpeljana glavnina ali glavni davek. Tega davka ni bil ni-kdor prost, še cel6 kraljevska rodovina ga je morala plačevati; takrat je vendar vsak vedel, če je bil tudi prav neumen, da ima glavo; tako je dandanes še na Angleškem. Kralj je za svojo glavo plačeval po 4000, kraljica po 2000, dedič-kraljevič po 1000, in daljni sorodniki po 600, 400 in 300 tolarjev. Vojaki od maršala do štabnega častnika so vsako leto plačali eno mesečno plačo. Največ tega davka pa so, kakor je sploh še dandanes navada, plačali nizi stanovi: rokodelski pomočnik je plačeval po 12, kmet po 8—12 grošev, dni-narice po 4 groše.
Stric tega davka bil je, če tudi ne dolgo, deviški davek. Vsaka devica je od 20. do 40. leta, če se ta čas ni omožila, po 1 tolar plačevala na leto. Ta davek je imel namen, spodbujati jih k možitvi. Razumnejše bi pač bilo, da bi se bil ta davek naložil fantom, ki se ne marajo ženiti.
S temi davki so si roko podajali davki od stvari, ki so le bolj potrata ali nagi zda, na pr. od kočij, a le v glavnem mestu, za poškodovanje tlaka od 12 grošev do 3 tolarjev; ženske so od kinča ali lišpa na glavi plačevale po 1 tolar; odnogovic, črev-ljev, šolnov, šlebedrov za vsak par kakor tudi za vsak klobuk plačevalo se je po 1 groš; med davki, ki so največ nesli, bil je davek od lasulj (barok) vpeljan 1698. leta, — ta davek je bil ob enem tudi bramba domačih izdelkov, kajti francoska lasulja je stala 25, pruska le 6 odstotkov prave cene; 1701. leta je Francoz Elija Papus ta davek vzel v najem; ker pa ni bilo moč v okom priti kontrabantu, in ker so oni, ki so nosili lasulje, morali vedno seboj nositi tudi privoljenje za lasuljo, da jim niso bile strgane z glave, zato se je najem koj drugo leto opustil in ta davek vredil tako, da so naj visi dvorniki in vojaki plačevali po 2l/2 tol., drugi uradniki in oficirji do majorja po 2 tolarja; uradniki do tajnikov po 1 tolar; nizi uradniki, strežaji, kupci, kramarji in meščanje po 16 grošev; rokodelski pomočniki, služabniki in vsi drugi po Y2 tol. Ta uredba je bila nova v Prusiji, davka pa Prusi niso prvi vpeljali; v Saksoniji ga je vpeljal deželni zbor 1676. leta, in vsaki lasulji postavil 10 tol. cola, češ, da bode ustavil gizdavost, kar se pa ni zgodilo.
Na Angleškem je enak davek, kterega je o času francoske prekucije vpeljal Pit, imenuje se davek od bele moke (štupe), s ktero se potresajo lasje. Se dandanes so angleških velikašev strežaji črnih las, brk in brad videti z dragimi belimi potresenimi lasmi. Pita so takrat zasmehovali ter se iž njega norca delali.
Pit in pomanjkanje denarja za tadasnjo vojsko sta vpeljala davek od oken, ki je nehal še le 1851. leta. Tudi ta davek so zasmehovali in se mu odtegovali s tem, da so zazidavali cele vrste oken z napisi: Pito vi spisi knjiga L, II., III., IV., V., VI. itd. Tudi na Nemškem se je bil vpeljal ;ta davek. Maks Heinrich bavarski (od 1650. do 1688. 1.) je bil na vsako šipo po 3 solde postavil davka.
Vrnimo se na Prusko, ktero je že od nekdaj najbolj slovelo z davkarskimi postavami. Ne le nagizda se je nadačevala, ampak tudi stvari, na videz nagizdne,
v resnici pa potrebne  za življenje.    Taki so bili davki
•p
256
od kave, čaja in čokolade; in sicer po 2 tolarja se je moralo plačevati na leto za vsako teh pijač. Friderik veliki je pa ozir kave še dalje segnil. On je bil tega mnenja, da kava človeka slabi in nezmožnega dela za vojno službo, zato je vpeljal samotrštvo in kavo so smeli sami žgati le visi stanovi: plemeniti oficirje, udje deželnih kolegij in duhovniki.
Daljni davek, odpravljen še le z vpeljavo utave, je bil kraljičin davek; plačevala gaje vsa država kraljičini, ko se je omožila. V Meklenburgu je bil ta davek v navadi že v 13. stoletji ter je takrat donašal 20.000 tolarjev.
Največ in najčudnejših davkov se je na Nemškem vpeljalo za časov Ludevika XIV. francoskega kralja, kterega so hoteli posnemati, a zarad tega so bili tudi v vednih denarnih stiskah. Na Bavarskem na pr. se je moral davek plačati od možitve ali ženitve (pod Maks. Jožefom (od 1745.—1777. 1.), ta privoljenja so donašala 150.000 tolar, na leto. Znani Vehse o nekem grofu pripoveduje, da je svojim podložnikom naložil davek, s kterim je plačal zdravnike, ki so mu celili zlomljeno nogo; ta davek je še precej dolgo pobiral potem, ko mu je bila noga zaceljena.
V neki drugi nemški deželi, ki je sama oskrbovala lekarnice (apoteke), bil je vpeljan davek od driske. Vsak kmet je moral štirikrat v letu vžiti dva lota Sed-ličeve soli, po kteri žene človeka, in da jo je kupil, dokazati pri sodniji (Vehse zgodov. nemških dvorov, knjiga 48. str. 292.). Se predrznejši je bil grof Friderik II. hesen-kaseljski, znani prodajalec duš. Podložni so mu morali  plačevati njegove preš.....;   rekli
so temu davku „solni vinar". Take samovoljnosti so vladale skoraj po vseh nemških deželah, odkar so ob moč prišli deželni stanovi in je vso moč na-se potegnil absolutizem. Montesquieu pravi: davek je tisti del, ki ga vsak državljan daje od svojega premoženja zato, da mu varno ostane ostalo premoženje, in da to vživa mirno in poljubno. Nam se zdi, da davek s svojim namenom že davno več ni v pravi razmeri, in da varnega in poljubnega vžitka svojega premoženja predrago ne plačujejo le tiste vrste državljanov, ki vživajo — državne penzije.
Kakošne davke imamo dandanes, ni nam treba popisovati, saj jih vsak le preveč čuti,  kdor jih plačuje.