JanuS Golec: ]urgec in Smuk. Pri poznem sv_ opravilu aa cvetno nedeljo je čital gospod kaplan trpljenje Kristusovo pri sv. maši, gospod župnik glasno na prižnici v slovenskem jeziku. Fantini so se porivali krog glavnega oltarja, ge posmihali in delali polglasne opazke. V kot ob ograjo ob bajilne mize sta se tiščala plaho dva dečji družbi neznana fantka. Držala gta v rokah vsak svoj presraee, ki je bil na vrhu okinčan s papirnatimi rožami in sta bingljali nanj privezani pomaranči. Že koj prvi pogled je razodeval, da sta siroti. Eden je tieal v dolgih mo ških hlačah, ki so mu bile trikrat prevelike, pritrjene čisto pod ramo, večkrat podvihane in nafaudane v sto gubah. Drugi je držal v rokah klobuk širokokrajnik, ki je bii kupljen za starega očanca in ne za otroka. Otročjad je takoj iztaknila smešnost hlač ter klobuka in ueprikladna noša ji je bila v posmeli ter zabavo. Najbolj razposajen je bil Brišnikov Tonček. Kazal je na plaha dečka in pošepetaval tovarišem, da sta prišla sinoči iz mesta na občino. Njegov oče župan je oddal enega posestniku Jurgecu, drugega pa staremu Smuku. Tonček je bil brjjiten in celo pesniške narave. Dolge hlače in prevelik klobuk mu je dal snov za sledečo pesmico: Jurgečve hlače pa Smukov klobuk, ko veter zapiha pa smuk pod klobuk. Zbadljivka v kitici je romala od ušesa do ušesa. Fantalini so se smejali, ponavljali stihe in se čudili iznajdljivo sti mladega Brišnika. Nemirmed poredno deco je motil g. župnika pri čitanju. Parkrat je zahteval glasno z lece mir ter red med otroci. Možje v prvih klopeh so svarili s prsti drzneže, nobeden se ni upal priviti za uho kolovodjo Brišnikovega Tončeka, ker mu je bil oče župan ter cerkveni ključar. Fantek je sedel navadno med službo božjo z očetom v klopi, tokrat župana ni biio v cerkvi in dečko se je pomešal med šolske tovariše. Niti eden od nagajivcev ni sklepal rok med sv. mašo, molitev jim je bila zgorajna pesmica; siroti sta pobožno klečali, gledali na oltar ter se oklepali krčevito lepo okrašenih presmecev. Po končanem sv. opravilu ven iz cer kve M|-.za tujcema v predolgih hlačah in pod širokim klobukom. Tonček je pel glasno svoj umotvor o Jurgečevih hlačah in Smukoveto klobuku, drugi so ponavljali za njim in se drenjali okrog plahih sirot. Brišnikov fante je tekal pred neznancema, pa jima smuknil za hrbet in že kar kričal zasmehovalne besede. Otroci so pozabili na presmece, saj sta jim bila Jurgec ter Smuk nova in vecja zabava nego cvetoče šibe. Kakor na pust se je obnašala otročjad in spremljala fantka proti vasi, kamor sta brzela v strahu ter trepetu. Pred selom je tekel potok in preko tega je vodila bolj ozka brv. Prehod preko vode je nastopil Tonček ritanski, da je lahko brundai dečkoma pod nos in pel porogljivo o Jurgečevih hlačab in Smukovem klobuku. Ko je prifrkal do konca brvi, ga je zagrabila kot strela iz jasnega krepka roka za vrat. Zatrepetal je, se obrnil, roke samega očeta so ga polagale preko kolena. Presmec mu je iztrgal Brišnik iz rok, ga obrnil narobe in padati je začelo po junaku Tončeku, da je bilo joj! Vodja zasmehovanja sirol, cvetnonedeljski pesnik je bil šiban z blagoslovljenim lesom, da se je drl, kakor bi ga deval živega iz kože. Otroci, ki so se smejali Jurgecu in Smuku, so se krohotali sedaj iz polnih grl pred vso vaško javnostjo osramočenemu Tončeku. Oče ga je izpustil iz rok, ga izročil prvemu hlapcu z naročilom. »Materi ga predaj in povej, kaj nama je napravil. Na golih kolenih mora klečati, dokler se ne vrnem!« Poleg očeta je bila še Tončkova krstna botra, ki je prinesla na cvetno nedeljo pogačo, se vračala domov in bila priča, kaj je zagrešil in bil kaznovan javno pred mladino in starejšimi farani. Kar je mogoče oče izpustil na udarcih v naglici, je nadomestila še doma mati, ko je čula o Tončkovi skrumbi službe božje in tako velikega praznika kakor je cvetna nedelja. Brišnik je bil kmalu doma, Tonček je moral obljubiti na golih kolenih kle "oč, da ne bo bril nikdar več norcev iz sirot. Hujša kazen od udarcev je bila očetova zapoved: »Jurgečevi siroti sem kupll nove hla če, Smukovi nov klobuk. Hlače oddaj pri Jurgecu, klobuk pri Smuku! Prosi odpuščanja pri obeh hišah!« Težka je bila Tončekova pot, moral jo je prestati in izpolniti do pičice očetovo naročilo. Iz na cvetno nedeljo kaznovanega Brišnikovega Tončeka je zrasel poznejši župan, cerkveni ključar in sploh prva osebnost v župniji. Bogzna kolikokrat nam je pripovedoval kot svarilen vzgled prebridek doživljaj cvetne nedelje. Zapomnil si je za vedno, da ni dovoljeno zasramovati revežav in to še celo ne na velik praznik med službo božjo. Enkrat v življenju je bil tepen od očeta in matere na samo cvetno nedeljo, pozneje je ubogal na besedo in postal prijatelj Jurgečevemu in Smukovemu rejencu.