~wg    119    S*-
Naš stric — vojak*
(Orisal — Josip Bekš.)
tv J§P]»i» e vem' a^ sem v resi"ci sVAh ali ležal samo v omotici ... MSfKS^        Le včasih sem začul stensko uro,   katere nihalo je  leno ©Si^Bil nihalo sem in tje. Pod oknom je zamijavkal  maček, tam pri ^¦Esosedu pa je tulil  pes  zategnjeno  in  nekako v srce  prodirajoče. ^1'2*!!*     Nevoljno sem se premetaval po postelji, a vedel nisem  sam, česa --^Ii2i     želim, morebiti spanca — ali da bi se vzdramil. . . 40@jŠm          In končno sem se zavedel svojega sluha.
^|g§i          Prav počasi — razločno, da sem razumel najmanjšo besedico —
/h/LSj&      in z mehko zategnjenim napevom je donela \z stranske  sobe na-/TtSL     šemu stricu priljubljena pesem:
^                                Jura, Jura, stari vojak,
i         /                                Pije, pije iz pipe tobak — —"                                               \
Obrnil sem se z nevoljo na drugo stran ter zakašljal ... Nič ni poma-galo; pesem se je razlegala dalje pritajeno v gluho noč. In začel sem misliti . . .
Ruski in srbski pevci, ki hodijo od koče do koče ter popevajo narodne pesmi, so mi rojili po glavi. In res, bolje si jih nisem mogel predstavljati, kakor če sem slišal to pesem našega strica. Skrivnostno, kakor v nedo-glednih ruskih stepah ali plodnih srbskih poljanah obdonavskih, je donel ta glas: Videlo se je, da pevec, ki ga poje, čuti — da ima mehko dušo. In tak je bil naš stric.
MStriček, kam pa ?"
nZa nosom, he he he, za nosom; ali znaš tudi ti za nosom?" Pa je malo postal, parkrat živo pogledal izpod košatih obrvij, stisnil palico pod pazuho ter zapalil svoj vivček.
^Kam vas pa privede nos?"                     ¦
^Kamor jaz hočem, he he he, kamor hočem; ej, moj nos je dober, star — pa dober."
In nehote sem se nasmehnil. Ta prirojena šegavost je bila našemu stricu lastna že od nekdaj.
,,Veš ti, fante, ki se razumeš na branje, pa ki znaš tisti jezik, v kate-rem se bere sveta maša, moj nos ni, kar si bodi. Da sem sploh še med živimi, se imam zahvaliti v prvi vrsti Bogu, potem pa svojemu nosu "
In potegnil je parkrat na debelo dim ter stopical počasi ob kozolcu...
nPravijo, da vrana duha smodnik, in da je še ni nihče ustrelil. Vidiš, tak sem jaz, he he he — jaz. Takole navzkriž vklenjenega so me že peljali Pijemontezi — pa sem jo upihal, težko sicer, pa upihal sem jo. Po noči je bilo. Mesec je sijal še enkrat bolj debelo, kot pri nas — na Italijanskem je vse mogoče — pod zamreženim oknom sta koračila dva belohlačneža z nabitima puškama, pa z bridkima sabljama v rokah, jaz sem pa gledal skozi zamreženo okno tje v noč, pa tožilo   se mi je po domu.  In vzdihnil  sem
\fi                                       ¦       -~:   120   ^
sam pri sebi: Bog ve, kaj dela moja mati — pa solza mi je kanila na roko. Obrisal sem si oko, pa glej spaka; zadel sem ob nos. Primaruha, zakaj sem pa Kranjec, sem si mislii, pa sem zgrabil za omrežje — he he he — zunaj se je pa slišal glas: la trora trora, to se pravi po naše, kakor bi strašilo, pa sta jo ubrala oba, oba sta jo ubrala. Saj pravim, taki-le so Italijani — jaz pa, ne bodi len, smuk skozi okno, pa sem bil na njivi hehehe, pa samo moj nos mi je pomagal, ki sem ga zadel z roko. Hehehe, samo moj nos, res!"
O, jaz  bi ga poslušal tega strica cel dan, celo noč ...                     t
Star je bil, da ne bom lagal, gotovo že šestdeset let, korenjak pa še tak, da je bilo kaj. I pravzaprav res ni potreboval palice, pa nosil jo je le iz navade, recimo, kakor gospodski ljudje.
Res, raven je bil, prav raven, kakor vojak. Ko bi vi vedeli, kako me je včasih Beserciral." In če sem se iz hudomušnosti obrnil na ^links" mesto na ,,rechts", pa je dejal prav važno: ,,E, fant, ti pa ne boš, pravim ti, da ne boš; tak že ne, kakor sem bil jaz." —                         .          •       .
:>-.-_ .•  * » *                                      ¦                                      ;
Precej pozno v jeseni je že bilo. Drevje je stresalo zadnje liste ifl bstra sapa je brila preko strnišč.
Naš stric je jel — pokašljevati . ..     '^-   :'':-    >   iv,i>,   _     =.        -•
,,Ti, Jože, kaj ne, da res pokašljujem; pa bezd me v grlu; ti prebita ree ti. Jože, kaj ne, da res kašljam — kh-kh. I — hm!"
Moral sem se smejati. Mož je vedel, da kašlja, pa meje popraševal, pa kako otročje! —
»Kaj pa poprašujete; saj menda vendar sami veste!"
,,Lej, lej, kako naj vem. Le verjemi mi, da še nisem kašljal v svojem življenju. Ljudi sem že slišal, pa tudi konje, satn pa res še nisem nikoli. Ti sitni kašelj, ti!" In jaz sem zaslutil... a verjeti nisem mogel. ..
nE, stric, saj ni še nič hudega to; ste se že prehladili, ko ste spravljali drva domov. Samo pride, samo zopet preide", sem ga tolažil. T        rKaj — lej, lej! Pa še kaj misliš — kaj? Star vojak, pa da bi umiral! V ognju že, vpostelji pa nikdar. —
Jura, Jura, stari vojak         ~         :
¦   ¦..: ¦   ,• ¦      ,    , i'                           Pije, pije iz pipe tobak".
In zbpet je zazvenela ona mehka njegova struna, mehka sicer, a polna srč-nosti in življenja.
Mož se ni nadejal, da — smrt mu še ni prihajala na misel.
..   ;    Pa kmalu je potrkala celo na vrata.
:• Nad belo poijano so prihajale vrane. Njih glas je pretresal mozeg. On, stari vojak pa je ležal na odru . .. Pred njim se ni zgrinjal sivi dim, ni mu ¦donelo na uho pokanje pušk in topov, bolestni vzdihi ranjencev, srčen glas poveljnikov, ne, on je ležal miren, smehljajoč na odru. Tistih potez, ki so se tako prikupile vsakemu človeku, treznih, prevdarnih, in ob enem smeh-ljajočib, mu ni izbrisaia tudi tako nepričakovana smrt.. .
Oj, kako  so  sladke!
-*s   122   :*-
Oči so mu bile sicer trdno sklenjene, a ostali obraz brez izraza bolesti...
Jaz pa se poleg ginjenosti nisem mogel vzdržati, da bi se ne spomnil one noči, pripovedovanja o njegovem nosu, njegove priljubljene:
Jura, Jura, stari vojak, Pije, pije iz pipe tobak.
O, nič več je ne bom čul iz Tvojih ust, nič več se ne bom naslajal ob Tvojih dovtipih. Smrt je končala svoje delo, Ti si nem ...