List 50.
Gospodarske stvari.
Po katerem potu moramo naše sadjarstvo
povzdigniti.
Narodno-gospodarska važnost sadjarstva je uže davno poznata. Vselej in vedno se je priporočalo kmetovalcu, tudi na to stroko kmetijstva svojo pozornost obračati, a na Kranjskem imeli so vsi pozivi le malo vspeha. Kakor je brati v aktih kmetijske družbe, je zadnja uže pred sto leti vedela ceniti gospodarsko vrednost sadjarstva in je tudi v tem smislu delovala noter do današnjega dne. Gotovo ni kmetijske stroke, o kateri bi se bilo vsled inicijative kmetijske družbe toliko pisalo kot o sadjereji in morda izvzemši živi-narstvo tudi nobena druga stroka ni toliko državnih podpor dobila kot sadjarstvo.
In pri vsem tem je naše sadjarstvo še po vsem nerazvito, in žalostno moramo gledati na sosedne dežele, katere vsled svojega cvetočega sadjarstva množijo svojo narodno bogastvo. Kateri so pa vzroki vspe-vanja sadjarstva v naših sosednih deželah, posebno na Štajarskem? In kateri so vzroki, da s povzdigo sadjarstva pri nas ne gre naprej? Ne malomarnost do-tičnikov, ki so bili poklicani, sadjarstvo pospeševati, ampak spoznali niso onega pota, kateri je druge sadjarske dežele dovedil do cvetočega sadjarstva.
Edino pravi pot sadjarstvo pospešiti je, kmet o-valcu kakor hitro mogoče dati zadostno množino dobro izgojenega sadnega drevja izključljivo le tacih plemen in vrst, ki zadostujejo krajevnim (podnebnim) in kupčij-skim razmeram.
Na ta način delali so povsod, morebiti marsika-terikrat tudi nevede, koder so danes v sadjarstvu uže napredovali.
Ali se je na Kranjskem v tem smislu kedo kaj brigal? Ne! Res se je na vse kriplje priporočalo in podučevalo, kako drevje izgojevati, a kako borno malo se je doseglo. Če pa premislimo nepristransko ali je pa tudi kmetovalcem samim mogoče, si potrebno sadno drevje izgojiti, moramo odločno zanikati. Sadno drevo pravilno izgojiti (in le dobro izgojeno drevo je kaj vredno) zamore le tisti, ki ima v tej zadevi velike vaje in izkušnje.   Kmetu  se pa nikakor ne splača in
tudi časa in prilike nima za malo število dreves si potrebno vajo in izkušnje za izgojo sadnega drevja pridobiti, ker pa dreves od drugod ne dobi, se pa raje za sadjarstvo niti ne briga Da je to res, v izgled nam je naša dežela.
Na drugi strani je zopet res, da so se kmetovalci v nekaterih krajih kaj močno poprijeli sadjarstva, na pr. občine med Loko in Kranjem. Če pa preiščemo dobičke teh sadjarskih občin, najdemo kaj slabe razmere. Obilo sadno drevje teh občin obstoji skoz in skoz iz malo vrednih sort, ki niso za nobeno kupčijo, tistih sort, ki so kaj vredne, jih je pa premalo, da bi kupca v deželo privabile. Kmetovalci znajo biti prepričani, da tudi sadni kupci pridejo v deželo, če izvedo, da je najti dovolj sadja ene in tiste sorte. Zmes iz različnih sort, če so še tako dobre, kupec ne more rabiti, on mora, če hoče izhajati, z eno dobro sorto cel železnični vagon napolniti.
V tem smo edini, da moramo naše sadjarstvo povzdigniti , toraj delujmo v gori navedenem smislu. Dajmo kmetovalcu uže izgojeno drevo v roke, gotovo ga bode vsadil. Drevje izgojuje naj se v občinskih in okrajnih drevesnicah, c. k. kmetijska družba je pa že osnovala svojo veliko deželno drevesnico. Na ti način nam bode mogoče v kratkem času veliko sadnega drevja med kmetovalce spraviti. Vse drevje, ki se vsadi, naj bode pa le tacih sadnih sort, ki so za dobre spoznane in ki imajo kupčijsko vrednost. Za vso Kranjsko zadostovalo nam bode morda 12 jabelčnih in 12 hruševih sort, in gotovo bode vsaka občina iz tehzamogla4-6 njej priležnih sort izbrati. Na Kranjskem imamo skoro vse boljše sorte zastopane, le treba nam je pozvedeti, kako se obnašajo, in mogoče nam bode med dobrim najboljše izbrati.