0 Kronika 2022, letnik 70, številka 2 Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 31. maja 2022 Naslednja številka izide/ Next issue: oktober/ October 2022 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gašperšič - angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 320 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Mesto Ljubljana, okoli leta 1660 / The city of Ljubljana, around 1660 (SI ZAL LJU/0337 Zbirka zemljevidov in kart [The collection of maps], št. [Nr.] 587) Na zadnji strani/ Back cover: Cesarski dvoglavi orel / The imperial double-headed eagle (Mestni muzej Ljubljana [City Museum Ljubljana], 510:LJU;0031100, foto / Photo: M. Paternoster) Razprave Julijana Visočnik: Nova rimska napisna plošča iz Celeje v luči tam že dokumentiranih grških imen ............................253 Žiga Oman: Vmb sölichen mütwillen – napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha z Mute samostanu Šentpavel v Labotski dolini. Prispevek k raziskavam fajde ter Dravske doline v 15. stoletju ..........................267 Vanja Kočevar: Ljubljana kot prizorišče dedne poklonitve cesarju Karlu VI. leta 1728. Raba javnih prostorov za vladarsko inscenacijo na primeru kranjske prestolnice ....................................................................285 Boris Golec: Slovenska toponimika Ljubljane do prvega tiskanega popisa toponimov iz leta 1787 .....................................307 Daša Ličen: Zbližati, izobraziti in razvedriti slovanski živelj. Članstvo Slavjanskega društva v Trstu ob pomladi narodov .....................................................363 Uroš Košir: Ruska kapelica in grob neznanega ujetnika med mitom in resnico ..................................................375 Eda Belingar: Od Banke Italije do Upravne enote. Palača Gregorčičev drevored 3 v Postojni ....................387 Mirjana Kontestabile, Jurka Lepičnik Vodopivec: O uporabi učil pri poučevanju bodočih učiteljev na Učiteljišču Portorož-Koper (1947–1968) ................403 Jelka Piškurić: »Kot primestni se čutimo večkrat zapostavljene«: urbanistični in infrastrukturni razvoj Iga, 1961–1989 ...................................................................419 Matija Zorn, Blaž Komac: »Soča najlepša reka v Evropi« – med hidroenergijo in naravovarstvom ..........................447 Marija Počivavšek: Lepo mesto. 150 let Turističnega in kulturnega društva Celje (Aleksander Žižek) ............475 Mitja Kapus: Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci (Mojca Peternel) .......................................476 Bernik in njegove Domžale: o župniku Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 20. stoletja (Miroslav Stiplovšek) ..................................477 Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pisatelj (ur. Milček Komelj) (Ignacij Voje).................................480 Daniel Siter: Rogaška Slatina pod kljukastim križem. Zdravilišče med okupacijo 1941–1945 (Klemen Kocjančič) ........................................................482 Ocene in poro~ila Borl v 20. stoletju. Knjižna zbirka: Svet Belanov, zvezek 5 (ur. Mira Petrovič in Sonja Golc) (Matjaž Grahornik) ......................................................484 253 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 003.071:811.14’373.232(497.431Celje)"-01" Prejeto: 7. 1. 2022 Julijana Visočnik doc. dr., arhivska svetovalka, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI–1000 Ljubljana E-pošta: julijana.visocnik@rkc.si ORCID: 0000-0002-7222-5052 Nova rimska napisna plošča iz Celeje v luči tam že dokumentiranih grških imen IZVLEČEK Leta 2016 so pri arheološkem nadzoru na Miklošičevi cesti 1 v Celju naleteli na na več kosov razlomljeno in ne v celoti ohranjeno nagrobno ploščo, na kateri je mogoče prepoznati vsaj dve imeni grškega izvora. Pričujoča najdba je spodbuda ne samo za to, da v skladu z metodologijo epigrafske stroke objavimo nov rimski nagrobni napis, temveč tudi za to, da na njem dokumentirana grška imena postavimo v kontekst drugih, do sedaj že poznanih grških imen iz mesta Celeja in njenega agra. KLJUČNE BESEDE Celeja, Norik, epigrafika, onomastika, nagrobniki ABSTRACT NEWLY DISCOVERED ROMAN INSCRIPTION SLAB FROM CELEIA IN LIGHT OF THERE PREVIOUSLY ATTESTED GREEK NAMES In 2016, during archaeological surveillance at Miklošičeva ulica 1 in Celje, a tombstone was found broken into several pieces and not completely preserved, on which at least two names of Greek origin can be discerned. The pre- sented find is an encouragement not only to publish new Roman funerary inscription according to the methodology of the epigraphic profession but also to put the Greek names documented on it in the context of other Greek names known until now from the town of Celeia and its ager. KEYWORDS Celeia, Noricum, epigraphy, onomastics, tombstones 254 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 Grška imena na napisih v Rimskem imperiju Pri rimskih napisih, predvsem na nagrobnikih, so imena glavna sestavina vklesanega besedila. Sestava imen, večdelnost in izvor posameznih delov imena nam lahko o omenjenih posameznikih povedo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Sklepati je namreč mo- goče na njihov družbeni izvor in pripadnost, pa tudi na njihovo geografsko poreklo. Pri tem imajo prav posebno mesto grška imena oziroma imena grškega izvora. Na rimskih napisih ne srečamo samo imen la- tinskega izvora; ker je bila rimska država imperij, ki se je razprostiral na treh celinah in vladal številnim ljudstvom, so imena teh domačih avtohtonih ljud- stev v procesu romanizacije našla pot predvsem na nagrobnike in votivne spomenike. Na spomenikih z napisi tako najdemo etruščanska, keltska, germanska, vzhodnjaška … in seveda grška imena. Kot je imela grška kultura (jezik, književnost, umetnost) posebno mesto v srcu in mislih Rimljanov, so imela tudi ime- na grškega izvora poseben status v (rimski) onoma- stiki, ki jo je mogoče preučevati predvsem s pomočjo ohranjenega epigrafskega materiala. Za vsa ostala nelatinska imena načeloma velja, da so geografsko pogojena in deloma omejena (imena keltskega izvo- ra so dokumentirana predvsem v provincah s prete- žno keltskim prebivalstvom). Ker pa je tudi v antiki prihajalo do migracij, so se s prebivalci »selila« tudi njihova imena. Za razliko od vseh ostalih imen je pri imenih gr- škega izvora potrebna nekoliko večja pazljivost pri določanju izvora in geografske pogojenosti. Grška imena sama po sebi namreč ne pomenijo (samo) tega, da se za njimi skrivajo Grki oziroma »Vzhodnjaki«. V Italiji ali v t. i. zahodnih provincah bomo povsod naleteli na (ne tako majhen) delež prebivalstva z gr- škimi imeni. V teh primerih lahko le redko potrdimo grški izvor. Grška imena so v teh primerih uporab- ljena kot osebno ime (cognomen) v sestavu tridel- ne imenske formule tria nomina ali samostojno kot idionimi. Pri tem je zanimivo, kako so grška osebna imena (cognomina) prehajala v sistem rimske nomen- klature. Velik del sužnjev ob koncu republike in na začetku cesarstva izvira s helenističnega vzhoda, torej iz grškega jezikovnega prostora. Še pozneje so sužnje nabavljali predvsem na vzhodu, kjer so že za časa he- lenizma obstajale veletržnice za trgovanje s sužnji, ki so bili grecizirani in so imeli grška imena. Kot takšni so prihajali v Rim in drugam na zahod Rimskega ce- sarstva. Raziskave so pokazale, da so tudi sužnji, ki so izvirali iz zahodnih delov Rimskega cesarstva, pravi- loma (pogosto?) imeli grška imena; tako se zdi bolj verjetno, da je grško ime znamenje družbenega po- ložaja in redkeje etnične ali geografske pripadnosti.1 1 Matijašić, Uvod, str. 62; Bruun, Slaves and freed slaves, str. 608–609. Vsekakor pa so številni sužnji v Rimu in drugod v za- hodnih provincah imperija za svoja imena uporabljali tudi latinska imena (cognomina), kakor so tudi številni svobodni na tem ozemlju za osebno ime dobili ime grškega izvora.2 Med latinskimi osebnimi imeni so nekatera še posebej pogosto uporabljali za sužnje, na primer Be- nignus, Felicius, Felix, Fortunatus, Hilarus.3 Povsem gotovi, da gre dejansko za sužnja, smo samo v pri- meru, ko je ob grškem imenu zapisana beseda ser- vus (serva), lahko tudi v eni od okrajšanih možnosti. Prebivalci z enim imenom so lahko imeli suženjski status (sploh če je bilo ime grškega izvora); lahko so bili navadni (peregrini) prebivalci, v poznejšem ob- dobju pa celo pomembnejši posamezniki. Tudi ime- na na krščanskih napisih so enodelna in si zaslužijo posebno obravnavo, saj so se kristjani v prvih stoletjih našega štetja od ostalega prebivalstva vsaj malo ločili tudi po imenih. Krščanske napise je tako do določe- ne mere mogoče prepoznati tudi s pomočjo imen, ki jih srečamo na njih. Posebna skupina imen se je tako oblikovala iz imen, ki so ohranjena na krščanskih napisih oziroma na mozaičnih tleh prvih krščanskih središč v Celeji.4 Pri večdelnih imenih je težko ugotoviti, ali gre dejansko za sužnja ali imamo morda opravka z osvo- bojencem ali celo s peregrinom, čigar ime je sestav- ljeno iz dveh delov, od katerih je drugi del očetovo ime v genetivu. Obstajajo namreč primeri, pri katerih očetovemu imenu ne sledi beseda filius (ali okrajšava zanjo: F, FI, FIL), kar je bila običajna praksa pri t. i. peregrini filiaciji. V takih primerih ostaja kanček dvoma, ali je pred nami dejansko peregrin (in manjka beseda filius) ali gre za sužnja (pa niso zapisali besede servus) oziroma morda celo za osvobojenca (v tem primeru je izpuščena beseda libertus).5 Grška imena kot del tridelne imenske formule (njen zadnji del – osebno ime oziroma cognomen) velikokrat srečamo pri osvobojencih. Grško osebno ime je bilo namreč ime, ki ga je posameznik upora- bljal samostojno, ko je bil še suženj. Ob osvoboditvi (manumissio) je dobil prvi dve imeni gospodarja, kot 2 Bruun, Slaves and freed slaves, str. 608–609. 3 Solin, Namen in alten Rom, str. 1047. 4 Bratož, Krščanstvo v antiki, str. 11–27 (kratek oris krščanstva v antiki na našem prostoru); Bratož, Kratek oris, str. 205–221. 5 Rimski sistem poimenovanja je pojasnjen na mnogih mestih, med drugim v vseh epigrafskih priročnikih, saj se brez osnov- nega vedenja o rimski nomenklaturi napisov sploh ni mogoče lotiti. Izčrpno in kronološko pa je rimsko onomastično prak- so prikazal Salway v prispevku What’s in a Name? A Survey of Roman Onomastic Practice from c. 700 B.C. to A.D. 700. Še vedno so merodajni članki v zborniku L’ onomastique latine iz leta 1977; pri tem ima posebno mesto Alföldyjev članek (Alföldy, Die Personennamen in der römischen Provinz No- ricum, str. 249–264), saj je namenjen osebnim imenom v rim- ski provinci Norik. Prim. še Mainardis, Norma onomastica, str. 559–562, kjer avtorica predstavi določene vidike razvoja onomastičnih norm na primerih iz Akvileje. Za splošni pre- gled rimskega imenskega sistema prim. še Salomies, Names and identities, str. 77–87. 255 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–2662022 osebno ime pa mu je ostalo njegovo ime iz časa, ko je bil suženj. V primeru, da osvobojenec nima imena tipa tria nomina, ga je težje prepoznati. Pomešati ga je namreč mogoče z običajnimi peregrini.6 Tudi njegovo ime je velikokrat podano samo z dodatkom drugega imena v genetivu. Če temu sledi še črka L za libertus, potem ni dvoma, če tega ni, si je treba pomagati s kontekstom in drugimi vzporednicami. Razmeroma zanesljiv namig se lahko skriva v večdelnem imenu, ki je uporabljeno kot neke vrste filiacija. Za takšnega prebivalca (na primer polnopravnega rimskega dr- žavljana) obstaja večja verjetnost, da je sužnje imel in jih tudi osvobajal (na primer Fortunatus Caii Antonii Rufi s(ervus)).7 Novo epigrafsko najdbo iz Celja bi na tem me- stu želeli postaviti v kontekst v Celeji epigrafsko že dokumentiranih grških imen, zato si bomo najprej ogledali primere iz celejskega agra, v nadaljevanju pa tudi tista grška imena, ki jih že poznamo v samem mestu. Grška imena na napisih v agru Celeje Grška imena na napisih celejskega agra so izpri- čana le sporadično, pa še to v glavnem v primerih, ko so uporabljena samostojno, torej kot idionimi. Le izjemoma je grško ime v agru dokumentirano tudi kot del tridelne imenske formule. Na območju agra so se ohranila le štiri samo- stojna grška imena; osebam, ki jih nosijo, je mogoče pripadnost suženjskemu sloju pripisati le na osnovi natančne preučitve celotnega napisa in primerjave z drugimi. Grška imena niso vedno znamenje statusa sužnja, z njimi so lahko poimenovani tudi osvobo- jenci in njihovi potomci.8 Tabela 1 Aristonicus 3. st. RICe 278 Chresimus Augg(ustorum) 2. pol. 2./začetek 3. st. RICe 427 Eutyches 2. pol. 2. st. RICe 431 Eutyches Iuliorum 2. pol. 2. st. RICe 430 Asclepiodotus 2. pol. 2./začetek 3. st. RICe 425 Ime Aristonicus je v Noriku izpričano samo v tem primeru,9 pa tudi drugod se ne pojavlja pogosto; ne 6 Prim. Dardaine. Les affranchise, str. 213–228, želi s pomočjo imen mestnih osvobojencev ugotoviti nomenklaturo za cives Latini. Ugotovi, da obstajajo razlike v strukturi poimenovanja med osvobojenci mest z rimskim pravom in tistimi z latin- skim (na primer noriški municipiji). V »rimskih« so pravilo- ma poimenovani s tria nomina, v »latinskih« pa je nomen- klatura zelo različna: gentilicij, samostojno ime; tria nomina so zelo redka. Primeri iz Celeje to potrjujejo, saj so tako tria nomina kakor tudi samostojna imena. 7 RICe 423. 8 O grških imenih v Rimu glej Solin, Zu den Griechischen Namen, str. 161–175; Alföldy, Die Personennamen, str. 259, 264. 9 OPEL I, str. 75. sodi torej med tista grška imena, ki bi bila značilna za sužnje.10 M^etil(ius) Maximinus vir egṛ[egius], omnibus mun^eribus fuṇ[ctus], e^t A^urel(ia) V^era coniux. M^et[ilii]: A^elianus, Dumvira^nu[s], 5 Lucc(---), Simplicia^nus, Me[tilianus?] Victoria^nus, Sev^era[---?] fili(i) ex su(i)s pos(uerunt) cu[rante?] [Aris?]tonico fra[tre] ------11 Ker je napis najverjetneje iz 3. stoletja, ime Ari- stonicus (sicer ohranjeno fragmentarno) nujno ne na- kazuje več suženjskega porekla, sploh če je naslednja beseda res frater. Besedna zveza vir egregius pove, da je bil Metilij Maksimin pripadnik viteškega reda (tudi vladajoče municipalne elite). Na čas od sredine 3. st. naprej kažejo tudi drugi dejavniki, na primer onomastični: večina imen je brez prvega imena, (t. i.) gentilna imena pa so oblikovana zelo prosto. Wede- nig12 na osnovi oznake vir egregius sklepa,13 da so bili Metiliji pripadniki vladajočega sloja (vitezi) in da so kot takšni opravljali določene municipalne službe, ki pa na napisu niso izpričane. Tudi Chresimus se v Noriku pojavi samo v tem primeru, a je po drugih delih imperija izpričan po- gosteje.14 I(ovi) O(ptimo) M(aximo) Culm^ina^li. Ch^resimus Augg(ustorum) [...] 5 ------15 Chresimus je bil cesarski suženj (ali morda osvobo- jenec), ki je najverjetneje deloval na statio Atrantina,16 saj je bil njegov votivni spomenik, posvečen Jupitru, 10 Solin, Sklavennamen II, str. 194: celo v Rimu je med imeni sužnjev izpričano samo enkrat (in enkrat v obliki za ženski spol). Prim. še Solin, Zu den Griechischen Namen, str. 172– 174, kjer omenjeno ime predstavi v okviru imenske družine Aristo-. 11 RICe 278; CIL III 5111 = ILLPRON 1854, cf. ANSl 270 (Pa- hič); HD059834 = lupa 4086 = EDCS-14500416. 12 Wedenig, Administration, str. 109–111 (C 2). 13 Za viteze so se uporabljali trije nazivi: vir eminentissimus, v. perfectissimus, v. egregius, ki sem jih navedla hierarhično. V. egregius je rangiran najnižje, kot takšen je primeren tudi za pripadnike municipalne elite, ki so opravljali službe v lokalni upravi. 14 OPEL II, str. 54; Solin, Sklavennamen II, str. 469–470, ga uvrsti med imena, ki so po pomenu blizu pridevnikoma upo- raben, koristen (χρήσιμος). 15 RICe 427; CIL III 11673 = ILLPRON 1946 = RINMS 103, cf. ANSl 268 (Bolta, Šašel); HD066788 = lupa 9252 = EDCS- 14600169. 16 Visočnik in Železnikar, Atrans, str. 272–277, 284–286 (za spomenike z napisi s Trojan, ki so v veliki meri povezani s statio Atrantina). 256 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 Najboljšemu, Največjemu, zaščitniku gorskih vrhov (prelazov), najden prav na Trojanah. Postavili bi ga lahko v čas, ko sta vladala dva cesarja, po drugi strani pa je lahko bil suženj dveh zaporednih cesarjev. Da- tiramo ga torej lahko v čas med drugo polovico 2. in začetkom 3. stoletja. Ime Eutyches se pojavlja povsod po Rimskem im- periju.17 Skupaj s sorodnimi različicami je bilo raz- širjeno med sužnji in osvobojenci v Rimu. Ime Felix, ki je latinska različica grškega imena Eutyches, ima enak pomen, torej: srečen, srečko. Obe imeni, latin- sko in grško, pa sodita med najbolj priljubljena imena za sužnje.18 V agru Celeje je dokumentirano na dveh različnih napisih, obeh povezanih z upravo carinske postaje na Trojanah, ki so jo praviloma upravljali suž- nji (včasih osvobojenci). V drugem primeru je ime- nu Eutyches, podobno kot imenu Chresimus, dodana oznaka, čigav suženj je bil: Iuliorum. Evtih je bil torej suženj Julijev. Norei(a)e August(ae) e^t Honori stat(ionis) At^ran^t(inae). 5 Bellicius e^t Eutyches c(ontra)sc(riptores) stat(ionis) eiusdem ex vot(o).19 Eutyches (in verjetno tudi Bellicius) je bil suženj treh Julijev: T. Iulius Capito, C. Iulius Epaphroditus in Iulius Antonius, ki so delovali kot conductores portorii Illyrici v drugi polovici 2. stoletja (156–171).20 D(eo) I(nvicto) Ṃ(ithrae). Eutyches Iulior(um) c(onductorum) p(ortorii) p(ublici?) ser(vus) c(ontra)s(crip)ṭ(or?) 5 stationis Boiod[u(rensis)] ex vik(ario) Benigni vil(ici) stat(ionis) Atrantin(ae) aram cum signo Lunae 10 ex voto posuit pr(o)s(edente) (?) T(ito) Cla(udio) Senill(o).21 17 Prim. Lochner von Hüttenbach, Die römerzeitlichen Perso- nennamen, str. 76; OPEL II, str. 128–130. Prim. še sorodna imena: Eutychus, Eutychio, Eutychis (iz εὐτυχής – srečen, ugo- den). 18 Solin, Sklavennamen I, str. 86–93. 19 RICe 431; CIL III 5123 = ILS 1858 = ILLPRON 1934, cf. ANSl 268 (Bolta, Šašel); HD060190 = lupa 9519 = EDCS- 14500428. 20 Ørsted, Roman Imperial Economy, str. 321–327; Piso, Fasti II, str. 294. 21 RICe 430; CIL III 5121 (+ 2198) = ILS 1857 = ILLPRON 1928 = RINMS 105, cf. ANSl 268 (Bolta, Šašel); Duo nomina Med grškimi imeni celejskega agra je še ime Asclepiodotus, ki je kot vsa ostala (z izjemo prvega) prav tako izpričano na enem (dveh?) trojanskem vo- tivnem spomeniku. Gre za enega redkih primerov, ko je grško ime na napisih celejskega agra del imenske formule tria nomina, oziroma v konkretnem primeru duo nomina, gre namreč za Aurelija z osebnim ime- nom: Asclepiodotus. Hecate Augusta^e. Aurelii, Asclepiodo- 5 tus et Lucius, pro sal(ute) sua e^t suor(um) v(otum) s(olverunt) l(ibentes) m(erito).22 Ime Asclepiodotus je izpričano le sporadično, na območju celejskega agra ga srečamo dvakrat – oba primera sta povezana s Trojanami. Čeprav ni izrec- no zapisano (ali pa zaradi fragmentarnosti ni več ohranjeno),23 lahko oba Asklepiodota povežemo s službovanjem na statio Atrantina.24 Grška imena v mestu Če so grška imena v agru predvsem idionimi, jih v mestu praviloma najdemo kot dele formule tria no- mina, torej kot osebna imena (cognomina). Če izha- jamo iz zakonitosti rimske nomenklature ob osvoba- janju sužnjev, to ni presenetljivo. Za sužnje je namreč veljalo, da so imeli eno samo ime (t. i. idionim), ob osvoboditvi pa so prevzeli gospodarjevo prvo ime (praenomen) in njegov gentilicij (nomen gentile), svoje prvotno ime pa ohranili v vlogi osebnega imena (cog- nomen). V samem mestu je bilo gotovo več družin s sužnji (priseljeni italski kolonisti v prvem obdobju), s tem pa tudi več osvobojencev, katerih imena so bila sestavljena na pravkar opisan način. Imena tria no- mina lahko delimo še naprej glede na tip gentilicija: cesarski ali italski. Pri cesarskih gentilicijih bi lahko šlo tudi za cesarske osvobojence. Tria nomina Tria nomina s cesarskimi gentiliciji Do danes poznamo le dve imeni s cesarskim gen- tilicijem, eno moško, drugo žensko. HD066801 = lupa 9254 = EDCS-14500426. 22 RICe 425; CIL III 5119 (+ p. 1827, + p. 2285) = ILS 3273 = ILLPRON 1931 = RINMS 102, cf. ANSl 268 (Bolta, Šašel); HD066799 = lupa 9250 = EDCS-14500424. 23 Na fragmentarnem RICe 433 se zdi, da je še enkrat izpričano isto ime: Aurelius Asclepiodotus. 24 Alföldy, Noricum, str. 255; OPEL I, str. 15. 257 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–2662022 Tabela 2 Flavius Parthenopaeus ok. 200 RICe 56 Ulpia Aphrodisia 2. st. RICe 79 Ime Parthenopaeus lahko povežemo z imeni gr- ških mitoloških junakov.25 Preostala pa je še predstavnica Ulpijev; njeno osebno ime je Aphrodisia, ki je še posebej pogosto pri osvobojencih in sužnjih.26 Tria nomina z ostalimi (italskimi) gentiliciji V mestu je več oseb tipa tria (duo) nomina z gr- škim osebnim imenom in gentilicijem italskega iz- vora. Te osebe so najverjetneje osvobojenci italskih kolonistov ali njihovi potomci. Ker so v mestu imele sedež pomembne celejske družine, je tam potekala večina »osvobajanja« sužnjev, zato je takšna situacija dokaj pričakovana (gl. tabelo 3). Status osvobojencev lahko predvidevamo za dru- žine Kasijev, Enijev, Matijev, Rufijev in Varijev, ki so- dijo med uglednejše in premožnejše celejske družine. Pri Gaju Juniju Nikandru grško ime ni (več) znak osvobojenskega statusa. Osebno ime Nicander sicer ni pogosto, v Noriku je namreč dokumentiran samo ta primer (dva pa še v Panoniji).27 ------ et C(aio) Iunio Nicandr(o) fil(io) ann(orum) XXXVIII, Matt(iae) P(ublii) f(iliae) Verinae 25 Solin, Sklavennamen II, str. 341. 26 Lochner von Hüttenbach, Die römerzeitlichen Personenna- men, str. 17; OPEL I, str. 64; Solin, Sklavennamen II, str. 281 (imena iz sveta bogov). 27 OPEL III, str. 100; Solin, Sklavennamen II, str. 217, kot ime za sužnje v Rimu ni pogosto. ann(orum) XXIIII 5 et C(aio) Iunio Isaeo vet(erano) ex dec(urione) a^la^e I Com(magenorum) an(norum) LX [et Ul]p(iae) A[f ]rodisiae a^n(norum) XXV m(ensis) I.28 Isaeus29 in Nicander sta bila brata, očetovo ime ni ohranjeno. Oče bi lahko bil veteran v enoti ala I Commagenorum, ki se je okoli leta 72 še mudila na vzhodu, od 106 naprej pa je izpričana v Noriku.30 Če je bil že oče vojak, vojak pa je bil tudi brat, gotovo ne gre za prvo generacijo osvobojencev. Ne moremo pa izključiti možnosti, da je bil njihov prednik osvobo- jenec. Vsi dokumentirani Cornelii v Celeji so moški, a samo v enem primeru gre za ime z vsemi tremi deli: Caius Cornelius Felix. Dve osebni imeni nista latin- skega izvora: Iantumarus je keltsko, Ephitincanus pa grško, pri katerem lahko predvidevamo status osvo- bojenca. Ime Ephitincanus bi moralo biti pravilno zapisano kot Epitynchanus; med sužnji je bilo raz- meroma dobro izpričano (vsaj v Rimu).31 Podobno je z imenom Apolaustus, ki ga v Noriku srečamo samo dvakrat.32 Ime Eudaemon sodi med imena s pome- nom srečen (oziroma) nesrečen, zabeleženi pa so trije primeri iz Narbonske Galije.33 V Celeji je ime izpričano dvakrat, v obeh primerih gre za isto osebo: Lucius Cassius Eudaemon, najverjetneje osvobojenca Lucija Kasija Maksima, ki je na dveh počastitvenih napisih omenjen kot centurion Šeste železne legije (legio VI Ferrata).34 28 RICe 79; CIL III 5224 = ILLPRON 1684; HD057845 = lupa 136 = EDCS-14500536. 29 OPEL II, str. 197. 30 Prim. Zając, Familien aus Celeia, str. 73–74. 31 Solin, Sklavennamen II, str. 431. 32 OPEL I, str. 65; sodi v skupino imen s pomenom prijeten, dobrodošel: prim. Solin, Sklavennamen II, str. 450. 33 Sodi med imena s pomenom srečen (oziroma) nesrečen (So- lin, Sklavennamen II, str. 432): εὐδαίμων = srečen, blažen. 34 RICe 226 in RICe 227. Tabela 3 PRAENOMEN NOMEN GENTILE COGNOMEN DATACIJA OBJAVE Lucius Cassius Eudaemon 90–96 RICe 226 Lucius Cassius Eudaemon 90–96 RICe 227 Cassius Eutropus ok. 200 RICe 56 Cornelius Ephitincanus ok. 200 RICe 56 Quintus Ennius Apollonius 2. st. RICe 73 Caius Iunius Nicander 2. st. RICe 79 Caius Iunius Isaeus 2. st. RICe 79 Titus Mattius Hecato 2./3. st. RICe 40 Publicius Callistus ok. 200 RICe 38 Caius Rufius Apolaustus 1. st. RICe 118 Rufius Herma ok. 200 RICe 38 Varius Daphinus ok. 200 RICe 56 Marcus Vibius Dioscurus 1./2. st. RICe 125 258 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 Sledijo imena, ki so povezana z bogovi in mitolo- gijo. Ime Dioscurus je ohranjeno le v nekaj primerih;35 tako sta se imenovala znamenita mitološka dvojčka: Kastor in Poluks (Διόσκοροι – »božanska sinova«). Nekoliko pogostejše je ime Apollonius, ki ga je mo- goče srečati povsod, a je v Noriku ohranjen samo ta primer.36 Najverjetneje je izpeljano iz imena enega od mest (tudi grških kolonij) z imenom Apollonia (to pa iz imena boga Apolona).37 Nadaljujemo lahko z ime- nom Apollinaris, ki se pojavlja povsod, a ni pogosto.38 Ime Hecato je izpričano samo v dveh primerih, poleg tega še enkrat v Italiji.39 Herma je kljub končnemu -a moško ime, ki se nekoliko pogosteje pojavlja v Italiji in Dalmaciji.40 Najprej je imelo obliko Hermas, ki se je v latinskem okolju večinoma podomačila v Her- ma (iz Ἑρμῆ). Imeni Eutropus41 in Daphinus42 sre- čamo kot osebni imeni predstavnikov pomembnih celejskih rodbin, namreč Kasijev in Varijev (oba sta osvobojenca). Callistus je osebno ime grškega izvora, saj gre za superlativ pridevnika lep καλός.43 Suženjsko poreklo je v tem primeru še verjetnejše, saj ga nakazuje tudi gentilicij Publicius, ki so ga praviloma prejeli nekda- nji javni sužnji (iz publicus = javen); municipalni servi publici so imeli v primerjavi z ostalimi nekoliko pri- vilegiran položaj.44 »Peregrina filiacija« V samo enem primeru je bilo grško ime uporab- ljeno kot del imena, ki spominja na ime tipa peregri- na filiacija. Ob pogledu na celoten napis ugotovimo, da sicer ne gre za takšne vrste ime, čeprav je sestavlje- no na tak način: Euhodia Fructi namreč ni Fruktova hči, temveč njegova žena, kot lahko preberemo v na- daljevanju (uxor). Tabela 4 Euhodia Fructi uxor 2. pol. 2. st.–3. st. RICe 130 35 OPEL II, str. 102: v Noriku samo ta primer. 36 OPEL I, str. 66. Prim. še Solin, Sklavennamen II, str. 268. 37 Pape in Benseler, Wörterbuch, str. 109. 38 OPEL I, str. 65–66; Kajanto, Cognomina, str. 211. 39 OPEL II, str. 174; prim. še Solin, Sklavennamen II, str. 276. 40 OPEL II, str. 179. 41 OPEL II, str. 128; v Noriku je izpričan samo ta primer ime- na; po enega srečamo še v Panoniji, Dalmaciji in Narbonski Galiji ter dva v Italiji. Prim. še Solin, Sklavennamen II, str. 574–575. 42 OPEL II, str. 92–93. V tej obliki se ime v Noriku pojavi dva- krat; v drugih provincah pa lahko srečamo še druga sorodna imena: Daphnis, Daphnius, Daphnus … Uvrstimo ga lahko med imena, ki so izšla iz stvarnih imen za rastline (Δάφναι); prim. Solin, Sklavennamen II, str. 514–516. 43 Kajanto, Cognomina, str. 231; Lochner von Hüttenbach, Die römerzeitlichen Personennamen, str. 43; razmeroma pogosto ime, a sta v Noriku samo dva primera: OPEL II, str. 24–25. 44 Prim. Wedenig, Administration, str. 126–127 (C 18); za gen- tilicij Publicius glej še komentar pri C 21, str. 129. Ženskega osebnega imena Euhodia v obliki za moški spol skoraj ne najdemo, pa tudi v ženski obliki ni pogosto.45 Zanimivo je, da je ime zapisano s -h, čeprav je h takrat v tem položaju že izginjal. Ime je grškega izvora, o čemer govori tudi sam napis: D(is) m(anibus). Euhodiae Fructi uxor(i), an(norum) XL, 5 dom(o) Epheso, Insequens ser(vus) fec(it).46 Evhodija je natančneje definirana z imenom svo- jega moža (ne očeta), poleg tega lahko preberemo, da gre za priseljenko z vzhoda (iz Efeza) – očitno je pripadala mobilni sferi takratne družbe.47 Najverjet- neje ni potovala sama, pač pa skupaj s svojo družino – očetom ali možem,48 ki je na napisu tudi omenjen, zato se zdi verjetneje, da sta se preselila skupaj. Stelo pa je postavil suženj Insequens. Idionimi Skupino enodelnih (samostojnih, osebnih) imen oziroma idionimov tvorijo tri imena, kar je primerlji- vo s stanjem v agru (5). Tabela 5 Aphrodisia 2. pol. 1./začetek 2. st. RICe 98 Beronice 2. pol. 5. st. RICe 232 Philomus (?) 1./2. st. RICe 140 Aphrodisia je razmeroma dobro razširjeno grško žensko ime, ki je bilo še posebej pogosto pri osvobo- jencih in sužnjih.49 V našem primeru o suženjskem statusu ne moremo govoriti, treba pa je upoštevati fragmentarnost napisa: Cor[nelius] Ian^tum[arus] h(ic) s(itus) [e(st)] [--- Aphr]od[i]si- 5 [a coni]ugi [---] f(ecit) sibi et suis.50 45 OPEL II, str. 125; prim. še Solin, Sklavennamen II, str. 558– 559. 46 AIJ 60. 47 Kolšek, Dolga pot Euhodije, str. 487–490. 48 Kakoschke, Ortsfremde, 2002, str. 603–604; Bruun, Tracing Familial Mobility, str. 176–204. 49 Lochner von Hüttenbach, Die römerzeitlichen Personenna- men, str. 17; OPEL I, str. 64; prim. še Solin, Sklavennamen II, str. 281; avtor ga uvrsti med imena, povezana z imeni bogov. 50 RICe 98; ILJug 390 = ILLPRON 1778; HD066988 = lupa 810 = EDCS-14400595. 259 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–2662022 Ime Beronice51 se je pri nas ohranilo na krščan- skem mozaičnem napisu, s čimer gre povezovati gr- ški izvor, saj so v času krščanstva (in sploh v pozni antiki) grška imena pridobila priljubljenost: [Ma]xim[inus] et Bero[nice] f(ecerunt) p(edes) LXX.52 Preostalo je še ime Philomus, ki je bilo v času re- publike in zgodnjega cesarstva priljubljeno, a je v 1. stoletju skoraj izumrlo. Po 1. stoletju tako naletimo samo še na osamljene primere. Na grškem obmo- 51 Solin, Sklavennamen II, str. 248, ime med sužnjami ni preveč razširjeno, izpričano pa je v več oblikah: Berenice, Berenyce (Βερενίκη). 52 RICe 232; CIL III 1436811 = AIJ 65; HD067323 = EDCS- 14600379. čju je ime sicer razširjeno, zato se obdrži dlje kot na zahodu. Podobno se zgodi tudi z drugimi imeni na Philo-, ki so v pozni dobi na zahodu redka, postane- jo pa ponovno priljubljena pri kristjanih.53 V našem primeru ga ne moremo povezovati s krščanstvom, pa tudi za suženjski status nimamo nobenega oprijem- ljivega dokaza: ------ et] Philomus socro ann(orum) LX et Litanunic[ae] ------54 53 Solin, Zu den Griechischen Namen in Rom, str. 141; Solin, Sklavennamen II, str. 234 – med sužnji v Rimu dobro zasto- pano. 54 RICe 140; CIL III 14104 = ILLPRON 1750; HD067041 = lupa 5299 = EDCS-29900146. Celeja z označenim najdiščem nove nagrobne plošče na Miklošičevi 1. Podlaga za zemljevid Register kulturne dediščine RKD, interpretacija po Lazar, Celeia, str. 71–101. Priprava zemljevida Mateja Belak ZRC SAZU. 260 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 Nova fragmentarno ohranjena nagrobna plošča z napisom iz Celja Med 16. novembrom 2016 in 13. majem 2017 je potekal arheološki nadzor pri projektu obnove vodo- voda in pločnika na Miklošičevi in Kocbekovi ulici v Celju. Arheološki nadzor je izvajala ekipa Pokra- jinskega muzeja Celje, in sicer med 16. novembrom in 16. decembrom 2016, nato pa spet 3. aprila in 13. maja 2017. V prvi fazi, torej konec leta 2016, je bila izvedena zamenjava vodovodnih cevi na Miklošičevi ulici. Arheološka ekipa je dokumentirala bolj izpove- dni severni profil izkopa, v katerem je bilo na globini od 0,7 do 1,1 metra pod današnjo hodno površino vidnih več poškodovanih antičnih zidov s pripada- jočimi hodnimi površinami. Izkop za staro napeljavo je presekal tudi prostor s hipokavstom, katerega ste- brički in oboki so bili lepo vidni v severnem profilu pred hišo na Miklošičevi 3. V zgornjem delu zasutja starega kanalizacijskega jarka pred hišo na Mikloši- čevi 1 so med strojnim izkopom našli odlomke rim- skega nagrobnega spomenika z napisom. Po zimskem premoru zaradi neugodnih vremenskih razmer so se gradbena dela nadaljevala v Kocbekovi ulici, kjer se je po strojni odstranitvi polnila obstoječega jarka za vodovodno napeljavo prav tako pokazalo uničenje antičnih plasti in struktur. Antični arheološki ostan- ki so bili na globini približno 1,0 m pod današnjo hodno površino.55 Fragmente nagrobne plošče danes hranijo v depoju Pokrajinskega muzeja Celje.56 Opis: Nagrobna plošča iz marmorja je fragmen- tarno ohranjena, saj je razlomljena na štiri večje kose (in enega skoraj zanemarljivo majhnega), ki jih v gro- bem lahko sestavimo, a je očitno, da napisno polje ni v celoti ohranjeno. Rekonstrukcija napisa in njegovo branje sta tako otežena. V celoti ohranjene črke so sicer lepe in pravilne, med njimi so dosledno uporab- ljena ločilna znamenja. V prvi vrstici je med črkama D in M kot ločilno znamenje vklesana celo hedera, prav tako v zadnji med F (?) in C.57 Trikotna ločilna znamenja pa je mogoče zaslediti v vrsticah 2, 3, 4 in 5. 55 Poročilo o arheološkem nadzoru, str. 7. 56 Juretu Krajšku in Pokrajinskemu muzeju Celje se zahvalju- jem za dovoljenje za objavo zanimivega spomenika, za pomoč pri rekonstrukciji plošče in za posredovanje podatkov. 57 Takih primerov v Celeji ni veliko, glej RICe 67, RICe 137, RICe 147, RICe 385, RICe 415. Fragmenti a, b, c, d (foto: J. Visočnik). 261 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–2662022 Dimenzije posameznih fragmentov: a. 58 x 79 x 14 cm b. 19 x 40 x 14 cm c. 32 x 48 x 14 cm d. 25 x 32 x 14 cm Predvidena velikost celotne nagrobne plošče je tako približno 100 x 100 x 14 cm (?). V celoti ohranjena nagrobna plošča bi tako lah- ko bila skoraj kvadratne oblike s stranico okoli enega metra. K plošči je najverjetneje sodil še droben frag- ment, ki bi ga lahko postavili povsem na dno plo- šče, na njem pa so morda obrisi še ene hedere, katere funkcija sicer ni popolnoma jasna. Višina črk: 6,5 (v. 1), 6 (v. 2), 5 (v. 3), 4 (v. 4), 3,5–4 (v. 5, 6) cm. Ligature: ET (v. 2), HE in ET (?) (v. 4). Transkripcija: D(is) M(anibus). T I(berius ?) Hierocles eˆt [---]nia f(ilia ?) +CLA v(ivi) f(ecerunt) [sibi et?] fi(ilio) Herac[---] et fil(io) 5 - - - - - - [--- ]MUS lib(ertus?) [f(aciendum)] c(uravit). 1 Zgornji desni del črke D je odbit. 2 Od prvih dveh črk sta ohranjeni le zgornji po- lovici. Za tretjo in četrto črko druge besede lahko le sklepamo, da gre za E in R. 3 Začetek tretje vrstice manjka – je odlomljen. Pred črko C je ostanek še ene črke, ki je neprepo- znavna. Prav tako ni jasno, ali ji je sledilo še ločilno znamenje. Risba sestavljene nagrobne plošče, Jure Krajšek, PMC. 262 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 4 Začetek tretje vrstice manjka – je odlomljen. 5 Začetek tretje vrstice manjka – je odlomljen. 6 Zdi se, da manjka samo črka F iz zaključne for- mule F C – faciendum curavit (curaverunt). Prevod: Božanskim Manom. Tiberij (?) Hierokel in hči …NIA … sta za življenja postavila sebi (?) in sinu Heraklu in sinu … Za postavitev poskrbel osvo- bojenec …MUS. Komentar: Ime Tiberius je prvo ime (praenomen), ki ga še najbolj poznamo kot prvo ime cesarja Tiberi- ja.58 Srečamo ga predvsem pri cesarskih osvobojencih, na splošno pa ni pretirano pogosto uporabljeno in razširjeno. S slovenskega prostora poznamo le nekaj primerov: Tiberius Claudius Peregrinus (Trebnje),59 ki je opravljal službo beneficiarija, Tiberius Barbius Primus in Tiberius Claudius Eudius z iste nagrobne stele60 v neviodunskem agru ter Tiberius Dabonius Ingenuus.61 Nekaj Tiberijev je dokumentiranih tudi že iz Celeje in njenega agra: Tiberius Claudius Favor (libertus),62 Tiberius Iulius Peculiaris,63 Tiberius Iulius Severus64 in Tiberius Iulius Civis.65 Zelo podoben primer sestave imena, kot ga ima- mo najverjetneje na obravnavani plošči, v Celeji že poznamo: Tiberius Exsoratuys,66 ki smo ga umestili med t. i. neprava duo nomina. Pri tem ne gre niti za pravo dvodelno imensko formulo, ki bi bila sestavlje- na iz prvega imena in gentilicija ter bi imetnika ta- kega imena lahko datirali v zgodnje obdobje morda 1. stoletja pr. Kr., niti za formulo, ki bi bila sestavlje- na iz gentilicija in osebnega imena ter bi jo lahko datirali v konec 2. ali v 3. stoletje po Kr. Imeni, ki ju lahko razumemo preprosto kot osebni imeni, sta pridani drugo drugemu. Zdi se, da začetnima črkama v drugi vrstici sledi grško ime Hierocles, pri čemer je treba poudariti, da sta črki E in R zaradi loma precej poškodovani. Ime z isto osnovo – Hiero – je v Celeji67 že dokumentirano, posamezne primere pa je mogoče najti tudi v Italiji, Hispaniji, Dalmaciji, Daciji in Me- ziji.68 Na ime Hiero naletimo tudi v Rimu, a tudi tam ni med najpogostejšimi (samo 5 primerov).69 Še red- keje se v Rimu pojavlja ime Hierocles, namreč samo trikrat: Hierocli Aug. disp(ensatori) operum publicorum, 58 Prim. Mainardis, Norma onomastica, str. 563, kjer ga uvrsti med republikanska prva imena, ki so se ohranila do cesarske dobe. 59 RINMS 154 = ILSl 118. 60 ILSl 74. 61 ILSl 50. 62 RICe 97. 63 RICe 104. 64 RICe 106. 65 RICe 284. 66 RICe 152. 67 CIL III 5199 = RICe 228; Kakoschke, Personennamen, str. 447. 68 OPEL II, str. 181. 69 Solin, Sklavennamen II, str. 253. Hierocles Aug., Hierocles – karijski suženj (PIR2 H 172).70 Ker začetek tretje vrstice manjka, ne moremo z gotovostjo zaključiti, katero žensko ime je bilo tam vklesano. Očitno gre za ime, ki se zaključi z NIA. Eno izmed takšnih imen, ki bi lahko prišlo v poštev, je Iunia, ki je v vzhodnoalpskem prostoru tako ali tako pogosto.71 Zaradi loma pa ponovno ni povsem jasno, kaj sledi črki F in v kakšni zvezi so črke C (?), če gre dejansko za to črko, L in A. Če preberemo CLA, bi bil to lahko začetek imena Claudia; med imenoma na -nia in na Cla- pa bi tako stala še filiaci- ja. Tretja vrstica se tako zaključi s črkama V in F, ki ju lahko preberemo kot vivus fecit ali vivi fecerunt, kar se zdi bolj verjetno, saj v nasprotnem primeru imenu Hierocles v nominativu ne bi sledil veznik et. Odlomljen je tudi začetek četrte vrstice, a glede na zaključek prejšnje (V F) bi morda lahko sklepali, da se je besedilo v tej vrstici nadaljevalo s sibi et. FI je verjetno začetek besede filio, ki se nadaljuje z grškim imenom, najverjetneje Heracles.72 Za tem imenom je za zaključek te vrstice še enkrat fil za filio oziroma filiae, saj se zdi mogoče, da je peta vrstica povsem izgubljena. V šesti, kjer je napis ohranjen le v dru- gi polovici, vidimo ostanek moškega imena na -mus; temu sledijo črke LIB, ki jih zelo verjetno lahko pre- beremo in razumemo kot libertus. Glede na kontekst grških imen, ki so (sta) zapisana na plošči, je to več kot realna možnost. Zaključki Konec leta 2016 so na Miklošičevi ulici 1 v Celju pri arheološkem nadzoru naleteli na večkrat prelom- ljeno nagrobno ploščo z napisom, ki jo danes sesta- vljajo štirje večji fragmenti. Prav zaradi teh lomov napis ni v celoti ohranjen oziroma ga ni mogoče v celoti rekonstruirati. Že ob prvem poskusu branja pa postane jasno, da so na plošči najverjetneje zapisa- na grška imena, zato napis še bolj pritegne pozor- nost. Za grška imena po Rimskem imperiju pač velja določena specifika in jih načeloma bolj povezujemo z družbeno pripadnostjo lastnika imena kot z nje- govim izvorom (origo). Grška imena so bila namreč posebej priljubljena med sužnji in za sužnje, ob nji- hovem osvobajanju pa so jih imeli osvobojenci. Iz idionimov za sužnje se tako preobrazijo v osebna imena (cognomina) kot del imenske formule tria no- mina za osvobojence. Tako obravnavana plošča z napisom postane iz- hodišče za analizo že znanih grških imen na območju mesta Celeja in agra. V podeželskem zaledju Celeje 70 Prav tam, str. 208–209. 71 OPEL II, 208. 72 Ime Heracles sicer ni pogosto, najdemo ga le v posameznih primerih, glej Solin, Sklavennamen II, str. 332. Srečamo ga tudi v obliki Eracles. 263 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–2662022 so v glavnem dokumentirani grški idionimi, ki jih lahko povezujemo s službovanjem na trojanski carin- ski postaji (statio Atrantina). Tamkajšnje nižje urad- niške službe so bile namreč praviloma rezervirane za sužnje in osvobojence (vilici, vicarii, contrascriptiores, scrutatores …). Le v enem primeru iz agra gre za t. i. duo nomina, ki pa prav tako izvira s Trojan (Aurelius Asclepiodotus). V samem mestu je situacija nekoliko drugačna, idionimov sicer ni občutno manj (so trije), je pa pre- cej več imen tipa tria (duo) nomina z grškim oseb- nim imenom (15 primerov). To ne preseneča; gotovo je bilo v mestu veliko več premožnih in vplivnejših družin, ki so imele večje število sužnjev in so jih tudi osvobajale. V večini primerov tovrstnih imen lahko namreč ugotovimo, bodisi iz konkretnega zapisa na spomeniku ali iz konteksta, da za njimi dejansko sto- jijo osvobojenci. Primeri, kot sta Caius Iunius Nican- der in Caius Iunius Isaeus, pri katerih zaradi poveza- nosti z delovanjem v vojski osvobojenskega statusa ne moremo predvideti, so le izjema. Na novonajdeni nagrobni plošči je kljub frag- mentarnosti mogoče razbrati dve grški imeni: najver- jetneje gre za Hierocles in Heracles, pri čemer je treba poudariti, da drugih imen (gotovo so tam bila) ni mogoče rekonstruirati. Pri prvem se zdi, da ni šlo za idionim (glede na to, da naj bi pred njim stalo še ime Tiberius), drugo pa je bilo verjetno res samostojno, saj sta za in pred njim črki FI (za filius) in ET. V pred- zadnji vrstici se zdi, da je bila poleg imena na -MUS vklesana beseda libertus, saj so še vedno vidne črke LIB. Na ta način se vsebina napisa na nagrobni plošči lepo zaokroži in se še enkrat potrdi večkrat omenjeno dejstvo, da so grška imena le redko odraz porekla ozi- roma izvora, prej so pokazatelj družbene pripadnosti. Datacija: Glede na uporabljeno uvodno nagrob- no formulo (D M), lepe in pravilne črke ter celotno strukturo napisa ga lahko datiramo v 2. stoletje ali v prvo polovico 3. stoletja. LITERATURA Alföldy, Géza: Die Personennamen in der römischen Provinz Noricum. Colloques internationaux du C. N. R. S. N. 564 - L'onomastique latine (13-15 oc- tobre) (ur. N. Duval). Paris: Centre National de la Recherche Scientifique, 1977, str. 249–264. Alföldy, Géza: Noricum. London, Boston: Routledge & K. Paul, 1974. Bratož, Rajko: Kratek oris zgodovine krščanstva na Slovenskem v pozni antiki. Zgodovinski časopis 35, 1981, št. 3, str. 205–221. Bratož, Rajko: Krščanstvo v antiki. Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik). Celje: Mo- horjeva družba, 1991, str. 11–27. Bruun, Christer: Slaves and freed slaves. The Oxford handbook of Roman epigraphy (ur. C. Bruun, J. Ed- mondson). New York: Oxford University Press, 2015, str. 605–626. Bruun, Christer: Tracing Familial Mobility: Female and Child Migrants in the Roman West. Migra- tion and Mobility in the Early Roman Empire (ur. L. De Ligt, L. E. Tacoma). Leiden, Boston, 2016, str. 176–204. Dardaine, Sylvie: Les affranchise des cites dans les provinces de l’ occident Romain: statut, onoma- stique et nomenclature. Ciudades privilegiadas en el occidente romano (ur. J. González). Sevilla: Sec- retariado de Publicaciones, Universidad de Sevil- la, Diputación de Sevilla, 1999, str. 213–228. Kajanto, Iiro: The Latin Cognomina. Commentatio- nes Humanarum Litterarum, XXXVI 2. Helsin- ki: Societas Scientiarum Fennica, 1965. Kakoschke, Andreas: Die Personennamen in der römi- schen Provinz Noricum. Hidesheim, Zürich, New York: Olms-Weidmann, 2012. Kakoschke, Andreas: Ortsfremde in den römischen Provinzen Germania inferior und Germania supe- rior. Möhnesee, 2002 (Osnabrücker Forschungen zu Altertum und Antike – Rezeption 5). Kolšek, Vera: Dolga pot Euhodije. Arheološki vestnik 13–14, 1962–1963, str. 487–490. Lazar, Irena: Celeia. The autonomous towns of Noricum and Pannonia = Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien. Noricum (ur. Marjeta Šašel Kos, Peter Scherrer). Ljubljana: Narodni muzej Slove- nije, 2002, str. 71–101. Lochner von Hüttenbach, Fritz: Die römerzeitlichen Personennamen der Steiermark. Herkunft und Aus- wertung. Graz: Leykam, 1989. Mainardis, Fulvia: Norma onomastica e uso del nome in Aquileia Romana: alcune riflessioni. Aquileia dalle origini alla constituzione del ducato Langobardo. Storia – Amministrazione – Società. Atti della XXXIII settimana di Studi Aquileie- si, 25-27 aprile 2002 (ur. G. Cuscito). Edizioni Quasar 54. Trieste: Editreg, 2003, str. 559–589. Matijašić, Robert: Uvod u latinsku epigrafiju. Pula: Filozofski fakultet u Puli, 2002. Ørsted, Peter: Roman imperial economy and Romani- zation: a study in Roman imperial administration and the public lease system in the Danubian provin- ces from the first to the third century A.D. Copenha- gen: Museum Tusculanum Press, 1985. Pape, Wilhelm in Benseler, Gustav: Wörterbuch der griechischen Eigennamen. Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 1959. Piso, Joan: Fasti provinciae Daciae. 2, Die ritterlichen Amtsträger. Bonn: R. Habelt, 2013. Salomies, Olli: Names and identities. Onomastics and prosopography. Epigraphic Evidence. Ancient History from Inscriptions (ur. J. Bodel). London, New York: Routledge, 2001, str. 73–94. Salway, Benet: What's in a Name? A Survey of Ro- man Onomastic Practice from c. 700 B. C. to A. 264 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 D. 700. Journal of Roman Studies 84, 1994, str. 124–145. Solin, Heikki: Die Stadtrömischen Sklavennamen. Ein Namenbuch I-III. Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 1996. Solin, Heikki: Namen in Alten Rom. Namenfor- schung / Name Studies / Les noms propres. 2. Halb- band, Registerband (ur. Ernst Eichler, Gerold Hil- ty, Heinrich Loeffler, Hugo Steger, Ladislav Zgu- sta). Berlin: De Gruyter, 1996, str. 1041–1048. Solin, Heikki: Zu den Griechischen Namen in Rom. Colloques internationaux du C. N. R. S. N. 564 – L’onomastique latine (13-15 octobre) (ur. N. Duval). Paris: Centre National de la Recherche Scientifique, 1977, str. 161–175. Visočnik, Julijana: Jezikovne značilnosti napisov an- tične Celeje z okolico kot vir za preučevanje romani- zacije celejskega prostora. Oddelek za klasično filo- logijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2007. Wedenig, Reinhold: Epigraphische Quellen zur städti- schen Administration in Noricum. Klagenfurt: Ge- schichtsverein für Kärnten, 1977 (Aus Forschung und Kunst, 31). Zając, J.: Einige vermögende Familien aus Celeia in der römischen Provinz Noricum (1.–3. Jh. u. Z.). Rivista storica dell'Antichità 8, 1978, str. 63–88. Železnikar, Janja in Visočnik, Julijana: Atrans. Manj- ša rimska naselja na slovenskem prostoru = Minor Roman settlements in Slovenia (ur. Jana Horvat, Irena Lazar, Andrej Gaspari). Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 249–293. Okrajšave AIJ: Hoffiller, Viktor, Saria, Balduin: Antike In- schriften aus Jugoslavien. Heft I: Noricum und Pan- nonia Superior. Zagreb: Narodne novine, 1938. CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. ILJug: A. and J. Šašel: Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos ... repertae et editae sunt: Si- tula 5, Ljubljana 1963; Situla 19, Ljubljana 1978; Situla 25, Ljubljana 1986. OPEL: Onomasticon provinciarum Europae Latina- rum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilágy collecta. Composuit et cor- rexit B. Lőrincz. Vol. I: Aba–Bysanus, Budapest 2005. Vol. II: Cabalicius–Ixus, Wien 1999. Vol. III: Labarum–Pythea, Wien 2000. Vol. IV: Qua- dratia–Zures, Wien 2002. RICe: Visočnik, J., 2017. The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager. Celje, Ljubljana: Celjska Mo- horjeva družba: Društvo Mohorjeva družba. RINMS: M. Šašel Kos: Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije / The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia. – Situla 36, Ljubljana 1997. S U M M A R Y Newly discovered Roman inscription slab from Celeia in light of there previously atte- sted Greek names At the end of 2016, archaeological surveillance at Miklošičeva ulica 1 in Celje revealed a tomb- stone with an inscription broken into several pieces, which is today assembled of four larger fragments. Due to these fractures the inscription has not been completely preserved or cannot be completely re- constructed. However, even the first reading makes it clear that the slab most probably includes Greek names, which makes the inscription all the more intriguing: throughout the Roman Empire, Greek names have certain specifics and are generally more associated with the social background of the name’s owner than with their origin (origo). Greek names were popular among and for slaves and were also re- tained by freedmen upon their liberation. Thus, they transform from idionyms for slaves into personal names (cognomina) as a part of the tria nomina name formula for freedmen. Hence, the discussed inscription slab becomes the starting point for the analysis of previously known Greek names in the area of the town of Celeia and its ager. In the rural hinterland of Celeia, mostly Greek idionyms are documented that can be connected to work at the Trojane customs station (statio Atranti- na). In fact, lower grade official jobs there were as a rule reserved for slaves and freedmen (vilici, vicarii, contrascriptiores, scrutatores, etc.). There is only one example from the ager involving the so-called duo nomina, but which also originates from Trojane (Au- relius Asclepiodotus). The situation is somewhat different in the town itself; there are not significantly less idionyms (there are three), but there are many more names of the tria (duo) nomina type with a Greek personal name (15 examples). Naturally, this fact brings no surprises; without doubt, the town had many more wealthy and influential families that had a larger number of slaves, whom they also freed. In the majority of such names, we can discern either from the actual inscrip- tion on the tombstone or from the context that they do indeed name freedmen. Examples such as Caius Iunius Nicander and Caius Iunius Isaeus, in which we cannot presume the status of freedmen due to their connection with the army, are merely an exception. On the newly found tombstone, two Greek names can be discerned despite its fragmentary pres- ervation: these are most probably Hierocles and Hera- 265 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–2662022 cles, but what needs to be emphasised is that other names (which were certainly present) cannot be re- constructed. It seems that the first one was not an id- ionym (considering that it was supposedly preceded by the name Tiberius), while the other was probably indeed independent, since it was preceded and fol- lowed by the letters FI (for filius) and ET, respective- ly. In the penultimate line, it seems that in addition to the name in –MUS the word libertus was incised, since the letters LIB can still be seen. This way, the content of the inscription on the tombstone is nicely rounded off and reconfirms the several-times-men- tioned fact that Greek names are rarely a reflection of the origin but are rather an indicator of social class. (prevod Maja Sužnik) 266 JULIJANA VISOČNIK: NOVA RIMSKA NAPISNA PLOŠČA IZ CELEJE V LUČI TAM ŽE DOKUMENTIRANIH GRŠKIH IMEN, 253–266 2022 Na napisih s Trojan (statio Atrantina) je dokumentiranih največ grških imen, prim. RICe 425 (zgoraj) in RICe 427 (spodaj). 267 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 340.15:321.62(497.412)"14" Prejeto: 22. 3. 2022 Žiga Oman doc. dr., znanstveni sodelavec, Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja, Čentur 1F, SI–6273 Marezige E-pošta: ziga.oman@irris.eu Vmb sölichen mütwillen – napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha z Mute samostanu Šentpavel v Labotski dolini Prispevek k raziskavam fajde ter Dravske doline v 15. stoletju IZVLEČEK Članek analizira napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha, mutskega gradiščana vojvoda Albrehta VI. Habsburškega, samostanu Šentpavel v Labotski dolini. Fajdo je oktobra 1440 sprožila domnevna kršitev mutske jurisdikcije s strani Štefana Prušenka, šentpavelskega oskrbnika gradu Marenberg. Sigmundova odpoved miru v času po sklenitvi premirja v širšem celjsko-habsburškem konfliktu kaže, da je njegova sovražnost integralni del tiste med grofi Celjskimi in rimskim kraljem postala šele po izteku premirja med njimi konec aprila 1442. Viri, ki podrobno dokumentirajo enotedensko zaostrovanje spora med Weißpriachom in opatom Janezom I., so proučeni na dveh ravneh. Natančno branje dokumentov prispeva k razumevanju jezika sovražnosti ter vloge čustev v fajdi, siceršnji pretres virov pa dopolnjuje raziskave Dravske doline v nemirnem 15. stoletju. KLJUČNE BESEDE fajda, maščevanje, reševanje sporov, jezik sovražnosti, zgodovina emocij, Muta, Marenberg, Weißpriach, Prušenk, Šentpavel v Labotski dolini, Dravska dolina, 15. stoletje ABSTRACT VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – SIGMUND VON WEIßPRIACH'S DECLARATION OF ENMITY TO SAINT PAUL'S ABBEY IN LAVANTTAL A CONTRIBUTION TO THE RESEARCH ON FEUD AND ON THE FIFTEENTH-CENTURY DRAVA RIVER VALLEY This paper analyses the declaration of enmity by Sigmund von Weißpriach, Duke Albrecht VI of the Habsburgs' castellan of Muta (Hohenmauten), to Saint Paul's Abbey in Lavanttal. The feud broke out in October 1440 due to an alleged breach of Muta's jurisdiction by Stephan Prüschenk, Saint Paul's castellan of Marenberg. Sigmund's renunci- ation of peace after a truce was made in the wider Cilli-Habsburg conflict, shows that his enmity became an integral part of the one between the Counts of Cilli and the King of the Romans only after their truce expired at the end of April 1442. Sources documenting the one-week exacerbation of the conflict between Weißpriach and Abbot Johannes I are examined on two levels. A close reading of documents contributes to the investigation of the language of enmity and the role of emotions in feuds, while the overall analysis of the sources complements studies on the Drava River Valley in the turbulent fifteenth century. KEY WORDS feud, vengeance, dispute settlement, language of enmity, history of emotions, Muta, Marenberg, Weißpriach, Prüschenk, Saint Paul's Abbey in Lavanttal, Drava River Valley, fifteenth century 268 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 Jožetu Mlinariču v spomin Uvod1 Mariborski akademik Jože Mlinarič (1935–2021) je pred četrt stoletja v eni svojih obsežnih monografij o štajerskih samostanih 15. stoletje v Dravski dolini označil za čas nemirov, saj »so v prvi polovici stoletja povzročale pustošenja sovražnosti med plemstvom«, v drugi pa osmanski vpadi. Lokalno plemstvo je fajde, ki jih je Mlinarič povsem ustrezno imenoval sovražno- sti, bílo zlasti z benediktinskim samostanom Šentpa- vel v Labotski dolini (Sankt Paul im Lavanttal), ob grofih Celjskih največjim, a že pešajočim zemljiškim posestnikom na prostoru med Pohorjem in Kozja- kom.2 Pod opatoma Ulrikom III. (1401–1414) in Ul- rikom IV. (1414–1432) je bil samostan v fajdah vsaj z gospodi z Rabštajna (Rabenstein) na Koroškem,3 na Štajerskem pa z Otonom Pergauerjem4 in Hansom Schrampfom, ki so skušali povečati svoje posesti in pravice na račun benediktincev. Samostanske posesti so škodo znova utrpele proti sredini stoletja, v času konflikta med grofi Celjskimi in notranjeavstrijskim vojvodom Friderikom V. Habsburškim oziroma (od 1440) rimskim kraljem Friderikom IV.,5 ko je bil 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na ob- močju današnje Slovenije in sosednjih dežel (ARRS, P6-0435), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Za komentar osnutka članka ter spe- cialistične nasvete se zahvaljujem Tomažu Lazarju, Janezu Mlinarju in Vinku Skitku. 2 Koropec, Zemljiške gospoščine, str. 32 sl.; Slovenski zgodovinski atlas, str. 88–89. 3 Mir je pomagal skleniti deželni knez (UBStP, št. 374, 1420, 4. september, str. 334). 4 Zoper njegovo silovito pustošenje po šentpavelskih posestih (Fala, Lovrenc na Pohorju, Ruše, Bezena itd.) leta 1408 naj bi s kar dvatisočglavo vojsko nastopil štajerski deželni glavar (Ankershofen, Beiträge, str. 22). Muto je v spopadih zasedel Bernard Ptujski in jo leta 1409 vrnil knezoškofiji Bamberg (Kos, Vitez in grad, str. 333). Sovražnost je naposled pomiril deželni knez, tudi s posredovanjem grofov Celjskih, Pergauer pa se je v zameno za neko (gotovo visoko) vsoto odrekel vsem zahtevam do samostana (UBStP, št. 325, 1407, 23. april, str. 322–323; prav tam, št. 353, 1407, 23. april, str. 323–324; prav tam, št. 358, 1408, 27. november, str. 325–326). Čeprav je An- kershofen Pergauerja navajal kot celjskega oskrbnika Mute 17 let preden je prišla v roke grofov (Kos, Vitez in grad, str. 333–334), bi utrdbo lahko že tedaj imeli v zastavi. 5 Večletni spopad (1437–43, premirje 1440–42) je največkrat in najpodrobneje obdelana fajda v slovenskem zgodovinopis- ju. Pričakovano, saj je njen izid politična razmerja v notranje- avstrijskem prostoru dokončno prevesil v prid Habsburžanov. Posledično so se ji posvetili ali se je vsaj dotaknili vsi, ki so se ukvarjali s politično in vojaško zgotovino ter zgodovino plemstva v 15. stoletju, na primer Habjan, Celjsko-avstrijska vojna; Štih, Celjski grofje; Mlinar, Podoba; Otorepec, Seznam; Nared, Seznam; Lazar, Vojaška zgodovina, str. 186–310; Kosi, Celjska klientela. Nove študije še kar odkrivajo relevant- ne podrobnosti. Viri, ki jih je objavil Matjaž Bizjak, denimo, najnatančneje doslej kažejo, kdaj so izbruhnili spopadi: naj- kasneje oktobra 1437 (Bizjak, Računske knjige, str. 45, 71 in 86; prim. Krones, Cillier Chronik, str. 87). opat Janez I. Poschenbeuter6 (1432–1446) na Habs- buržanovi strani.7 V čas tistega spopada sodi tudi fajda, ki jo je opa- tu napovedal Sigmund pl. Weißpriach,8 gradiščan Mute, sicer že od leta 1425 celjske posesti,9 ob iz- bruhu sovražnosti pa očitno v zastavi Friderikovemu mlajšemu bratu, vojvodu Albrehtu VI. Sovražnost je oktobra 1440 sprožila domnevna kršitev mutske jurisdikcije s strani Štefana Prušenka (Prüschenk),10 6 UBStP, št. 407, 1432, 4. september, Šentpavel, str. 358, op. 1. 7 Mlinarič, Marenberški samostan, str. 86. Mlinarič je, po Bedu Schrollu, povzel Marchstallerja. 8 Leta 1444 je izpričan kot svétnik vojvoda Albrehta VI., ko je bil ta predsednik komornega sodišča v Nürnbergu. Naj- kasneje leta 1450 je Sigmund kot glavar Brežic stopil tudi v salzburško službo, v kateri je enajst let kasneje postal glavar Ptuja. Bil je član pomembne koroške viteške rodbine, ki je izvirala iz solnograške regije Lungau, na začetku 15. stoletja pa je svoje jedrne posesti imela v okolici Sovodnja (Gmünd) na Koroškem. Sigmund je bil ustanovitelj spodnjeavstrijsko- gradiščanske veje Weißpriachov. Imel je vsaj sina Ulrika († 1493). Na strani svetorimskega cesarja (od 1452) Frideri- ka III. se je boril proti madžarsko-hrvaškemu kralju Matiju Korvinu in postal glavar Forchtensteina (danes na Gradi- ščanskem), kasneje pa je zaradi cesarjevih dolgov zamenjal stran. Prestop h Korvinu mu je prinesel naziv župana Sopro- na, tj. najvišjega uradnika krone v županiji, ter baronski naziv v deželah svetoštefanske krone. Proti cesarju se je Sigmund boril še v fajdi Andreja Baumkircherja (1467–1471), nakar je od Friderika več let po sodni poti terjal poravnavo raznih dolgov. Umrl je leta 1479. Weißpriachi so kljub tradicio- nalnim vezem z deželnimi knezi te tkali tudi s konkurenti Habsburžanov, na primer s knezonadškofijo Salzburg, grofi Celjskimi in Goriškimi. Bili so najmočneje zastopana rodbi- na v cesarjevem dvornem svetu, saj so bili Friderikovi svétniki kar trije Sigmundovi bratje: Andrej, Boltežar ter Burkhart, kasnejši kardinal duhovnik (od 1460) in salzburški knezo- nadškof (1461–1466) (Heinig, Kaiser, str. 222–225 in 447; Klein, Burchard, str. 27–28). 9 Grad z nemškim imenom Hohenmauten je do leta 1498, ko ga je dal porušiti rimski kralj Maksimilijan I. Habsburški, stal nad štajerskim trgom Muta, tik ob deželni meji s Koroško. Utrdba in naselje sta ime dobila po tamkajšnji mitnici (Sto- par, Grajske stavbe, str. 60). Knezoškofija Bamberg je Muto kot del pomiritve sovražnosti s Celjskimi 13. februarja 1425 predala grofom v zameno za koroški gospostvi Hartneidstein in Vivšnik (Weiseneck). Fajda je izbruhnila zaradi vprašanja pristojnosti tamkajšnjih deželskih sodišč nad bamberškim mestom Volšperk (Wolfsberg) in trgom Grebinj (Griffen). Dve leti zatem so grofi Šentpavel oprostili mitnine na Muti in v bližnjem Dravogradu (Mlinar, Podoba, str. 61; Mravljak, Muta, str. 48). 10 Tudi Prušink (v literaturi in celo v virih včasih narobe Pru- šnik oziroma Prüschnickh ipd.), kasnejši baroni Štatenbergi ter grofje Hardeggi. V 15. stoletju so bili Prušenki nekajkrat oskrbniki deželnoknežjega gradu Guštanj, pod njim ležeči upravni dvor pa so obdržali večji del stoletja (1410–1479), zato je po njih dobil ime Prušinkov oziroma Prušnikov (sic) dvor (danes dvorec Javornik). Štefan je tam prvič izpričan leta 1435 skupaj z bratom Boltežarjem, po čigar smrti je v letih 1453–1456 prejel več posesti pri Guštanju. Po letu 1453 je imel Štefan kot cesarjev komornik bliskovito kariero, ki jo je ovenčal tudi z nakupom gospostva Štatenberg leta 1458, med drugim pa je pridobil še hišo v Mariboru. V zakonu z Mar- jeto pl. Reichegg (Reicheneck) je imel vsaj sinova Sigmun- da in Henrika. Štefan je umrl leta 1466. Njegova sinova sta bila povzdignjena v barona Štatenberga in leta 1495 v grofa Hardegga, Sigmund (ok. 1445–ok. 1500) pa je postal eden najtesnejših zaupnikov cesarja Friderika in kralja Maksimi- 269 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 šentpavelskega oskrbnika gradu Marenberg, ki je stal približno šest kilometrov vzhodno od Mute.11 Fajda slovenskemu zgodovinopisju ni neznana, a je v litera- turi vselej podana kot integralni del širšega konflikta, Weißpriach pa kot človek Celjskih. Doslej sta sov- ražnost najpodrobneje obdelala Josip Mravljak v raz- pravi iz leta 1928 in Tomaž Lazar v svoji disertaciji leta 2009, kot prvi pa koroški zgodovinar Gottlieb baron Ankershofen leta 1856, po anonimni šentpa- velski kroniki z naslovom Archivium, ki je nastala v 17. stoletju.12 Tedaj je o celjsko-habsburškem kon- fliktu v svoji zgodovini samostana pisal tudi šentpa- velski opat Hieronim Marchstaller (1616–1638).13 Vendar kaže, da njegova zgodovina in anonimna kro- nika nista najzanesljivejša vira za obravnavano fajdo. Natančnejše branje primarnih virov pokaže, da so- vražnost med Weißpriachom in Šentpavlom ni bila nujno neposredno povezana s celjsko-habsburško. Mutski gradiščan se je v pertinentnih primarnih vi- rih predstavljal zgolj kot Albrehtov človek, prav tako je opatu mir odpovedal manj kot dva meseca po skle- nitvi premirja med grofi in kraljem. Našteto seveda ne izključuje Weißpriachove povezave s Celjskimi, navsezadnje je bila rodbina fleksibilna v svojih za- vezništvih, nekaj članov pa je izpričanih med klien- telo grofov, mogoče tudi Sigmundov sin.14 A kaže, da je bila v obravnavanem primeru vendarle ključna Sigmundova povezanost z Albrehtom, plemičeva so- vražnost s Šentpavlom pa je del celjsko-habsburške postala šele, ko je vojvoda z grofi pozno spomladi leta 1442 sklenil zavezništvo zoper svojega brata in je poteklo Friderikovo podaljšano premirje s Celjskimi. Ob poskusu razjasnitve kronologije fajde med Weißpriachom in Šentpavlom ter njene povezanosti s širšim celjsko-habsburškim konfliktom je razprava osredotočena na jezik sovražnosti v reševanju sporov ter na vlogo čustev v fajdi kot komunikaciji krivic. Sočasen prepis petih zaporednih pisem med Weiß- priachom in opatom Janezom iz prve polovice okto- bra 1440 je pomemben vir za raziskave maščevanja, saj dokaj gostobesedno dokumentira zaostritev spo- ra od obelodanitve krivice do odpovedi miru v zgolj lijana (Skitek, Guštanj in Kotlje, str. 27–32, 43–45, 83 in 113; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 135; Heinig, Kaiser, str. 78–88). 11 Grad je do požara leta 1697 (Stopar, Grajske stavbe, str. 54) stal nad istoimenskim štajerskim trgom. V starejši literaturi sta utrdba in naselje včasih imenovana Marenberk, a je bilo uradno ime kraja do leta 1952 Marenberg, odtlej pa Radlje ob Dravi (Snoj, Etimološki slovar, str. 342). 12 Mravljak, Muta, str. 48–49; Lazar, Vojaška zgodovina, str. 254–256; Ankershofen, Beiträge; prim. Mlinar, Podoba, str. 92–93. 13 UBStP, št. 407, 1432, 4. september, Šentpavel, str. 358, op. 1. 14 Že vsaj od leta 1418. V letih 1436–1446 sta med njimi izpri- čana Hans in Ulrik (Kosi, Celjska klientela, str. 27, 40 in 43), ki je morda Sigmundov sin (prim. Heinig, Kaiser, str. 223), že leta 1427 pa najbrž tudi njegov stric Nikolaj (prim. prav tam, str. 222, op. 308) kot glavar grofije Ortenburg s Strmcem (Sternberg), tj. tamkajšnji namestnik grofov (Banfi, Uprava, str. 35). dobrem tednu dni. Pri tem je zaradi formaliziranega izrazja protagonistov spora za razumevanje jezika15 fajde in vloge čustev v njej tudi v obravnavanem pri- meru ključno natančno branje (close reading) virov ter upoštevanje spoznanj16 zgodovine emocij. Fajda kot komunikacija krivic Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila!17 Začeti analizo teksta iz 15. stoletja z uvodnim verzom epa, ki je od Weißpriachove sovražnosti s Šentpavlom časovno še precej bolj oddaljen kot tretje desetletje 21. stoletja, se lahko zdi grob anahronizem (ali avtorjev napuh), a stičišča niso povsem trivialna. Thomas Dixon je v nedavnem pregledu zgodovine jeze pokazal, da so izrazi zanjo vselej označevali do- kaj raznolik nabor čustev, ki je praviloma vključeval tudi željo po povračilu za krivico. Antični, srednje- veški in zgodnjenovoveški misleci so jezo v tem po- menu tolmačili na dva načina: kot časten odziv na krivico ali kot iz te izšel nebrzdan bes, blaznost ozi- roma, v krščanski dikciji, greh. Tudi Ahilova jeza je v Iliadi izražena v obeh oblikah: jeza (μηνις) zoper Agamemnona z začetka epa naj bi izražala hladno sovražnost ali zamero, povsem drugačno od Pelido- vega besnenja po Patroklovi smrti, ki je šlo onkraj družbenih norm.18 Enako dihotomijo so poznali srednjeveški prav- niki, teologi in drugi misleci ter seveda širša druž- ba. Jeza (ira) vsaj do 16. stoletja ni opredeljevala le naglavnega greha in nenadzorovanega besa, temveč zlasti formalizirano sovražnost med sosedi.19 Vendar je morala biti taka jeza pravična, ira iusta, sicer je bila nečastna in grešna (gl. sliko). Čeprav se je bil časten mož dolžan odzvati na krivico (sramoto), po potre- bi tudi z nasiljem, da je obdržal svojo čast oziroma moškost, so njegova čustva in dejanja pri tem mo- rala ostati v ravnovesju (za razliko od mladeničev in žensk, baje podvrženih nebrzdanim strastem). Jeza častnih mož in njihove sovražnosti niso smele biti (zgolj) refleks, morale so biti upravičene in služiti pravici. To naj bi iskali trezne glave, vselej priprav- ljeni na pomiritev, čeprav to ne pomeni, da čustva nikoli niso prevladala. Že za doseganje zadoščenja, sploh brez tvegane uporabe nasilja, je jeza kot komu- nikacija krivic morala delovati prepričljivo, naj je bila še tako formalizirana. Enako kot so družbene nor- me zahtevale, da časten mož uravnoteži svoja čustva, 15 Gl. Oman, Maščevanje, str. 30–49. 16 Za nedavni pregled stanja raziskav, metodologije, osrednjih vprašanj ter nadaljnjih izhodišč gl. na primer Nagy in Frevert, History of Emotions. Relevantni zborniki in študije o vlogi čustev v maščevanju v srednjem veku so na primer Smail, The Consumption; Throop in Hyams, Vengeance; Tuten in Billado, Feud; Gilbert in Smail, Emotion; Miller, Hrafnkel. 17 Homer, Iliada, 1, 1. 18 Dixon, What is the History, str. 10–22. 19 Bossy, Christianity, str. 35–36. 270 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 je zavoljo istih idealov tudi časten odziv na krivico moral biti tej sorazmeren, naj je pri iskanju pravice uporabil nasilje ali ne.20 Odziv na krivico je moral slediti ravnotežju me- njave, ki je v jedru maščevanja,21 pa tudi v etimolo- škem izvoru22 slovenske besede. V skladu z načeli menjave, tj. recipročnosti in uravnoteženosti, je bilo treba krivico (dar) vrniti z enakim ali »z obrestmi« (protidar).23 Antropološke in zgodovinopisne študije so ma- ščevanje, imenovano tudi sovražnost ali fajda,24 opre- delile kot prakse, običaj ali celo sistem25 reševanja sporov in družbenega nadzora, ki je težil k ohranja- nju družbenega reda, miru ter ravnotežja moči v do- ločeni skupnosti. Zgolj ta težnja naštetega seveda ni mogla vselej zagotoviti, prav tako ga je maščevanje lahko tudi porušilo. Vedno pa je narekovalo primer- no uravnoteženo oziroma častno povračilo, ki naj bi pridobilo (izsililo) zadoščenje za krivico in s tem za- gotovilo pravico – tudi z bolj ali manj omejenim nasi- ljem, čeprav je pogosto zadostovala že grožnja z njim, izražena tudi z jezo. Posledično je imelo maščevanje pomembno vlogo pri reševanju sporov in družbenem nadzoru. Ker je morala biti krivica obelodanjena, da so lahko skupnost in/ali njene oblasti v sporu kadar koli posredovale ter sprte strani povedle k pomiritvi, preden bi bila sovražnost usodna za celotno skupnost, je bila mediacija družbeni imperativ, fajda pa je služila komunikaciji krivic, podobno kot tožba.26 Kljub težnji običaja k sklenitvi ali obnovi miru menjave v maščevanju ni vodila ljubezen, ki naj bi ga v skladu z družbenimi predstavami (ideali) končala, temveč sovražnost. Napajala sta jo dolžnost do rodbi- ne in/ali zaveznikov (med drugim fevdalne familiæ) ter čut za pravico in čast, ki je terjal zadoščenje za krivico, brez (obnove) katerih ni moglo biti sprave in trajnega miru. S tem je maščevanje kot dolžnost doseči zadoščenje za krivico, tudi z nasilnim povrači- lom, služilo pravici. Navzlic idealom, ki še danes od- mevajo v anglofonem protestniškem geslu no justice, no peace, mir, ki je končal spor, še zdaleč ni bil vedno pravičen – vendar je zaradi istih idealov vselej moral vsaj delovati kot tak, da je lahko obveljal. Tem idea- lom so morale slediti tudi ostale stopnje maščevanja, vključno z napovedjo sovražnosti ter izrazjem, gesta- mi in čustvi, ki so izražala (občutek) krivice. 20 McGrath, The Politics; Pohl-Zucker, Hot Anger; Miller, Threat, str. 16–17; Miller, Hrafnkel, str. 48–54 in 69. 21 Lévi-Strauss, Elementary, str. 479–485. 22 Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 327. 23 Prim. Mauss, Esej, str. 136 in 148. 24 Tako je bila fajda definirana že v zbirki langobardskih prav- nih besedil iz 7. stoletja, ob prvem zapisu te germanske bese- de: faida, hoc est inimititia (MGH, LL 4/I, člen 45, str. 20). Iz nje oziroma iz njenih sorodnic izvirata tudi angleška feud in nemška Fehde (Oman, Maščevanje, str. 33). 25 Verdier, La vengeance, str. 13–42; Darovec, Turpiter interfe- cus. 26 Oman, Maščevanje, str. 15–20. Sovražnost je izbruhnila, če krivica ni bila primer- no oziroma častno poravnana ali pa je nasilno povra- čilo veljalo za ustreznejši odziv na krivico kot plačilo odškodnine, predvsem za uboj. Stanje vzajemne so- vražnosti je trajalo, dokler ni bil zlasti z mediacijo skupnosti in/ali njenih oblasti med sprtimi stranmi sklenjen mir, ki je obnovil ali vzpostavil nov družbeni odnos: (formalizirana) sovražnost se je spremenila v (formalizirano) prijateljstvo (zavezništvo) in/ali lju- bezen (sorodstvo). To so osnovne stopnje oziroma obredi maščevanja, prisotni v vseh kulturah, ki so ga prakticirale, kar kaže na obstoj občečloveške prakse reševanja sporov: obelodanitev krivice kot zahteva po zadoščenju – nasilno povračilo, ki lahko izsili zado- ščenje – posredovanje skupnosti v sporu – premirje, ki naj določi pogoje za mir – sklenitev miru kot ob- nova pravice. Prehode med stopnjami so komunici- rali specifični izrazi, čustva in geste.27 Ker je bilo obredje, izrazje in čustvovanje mašče- vanja vsem vpletenim znano, jim je vselej omogočalo določen manevrski prostor, zgodovinarjem pa bra- nje med vrsticami oziroma tišin in lukenj v naraciji, vključno s čustvi, četudi niso eksplicitno podana. Pri branju v virih »zamolčanih« čustev pomaga koncept oziroma metoda emocionalnih skript. Raz- vil jo je Robert Andrew Kaster, ki poudarja, da »ko razumemo osnovno strukturo mišljenja in obnašanja, združeno v določenem izrazu, ki označuje določeno ču- stvo, in ko razumemo, kako so te strukture med seboj po- vezane, lahko z več samozavesti trdimo, da razumemo – skozi oči« tedanjih ljudi »in ne skozi filter naše lastne čustvenosti – prizore, ki temeljijo na enakih strukturah, četudi ne vsebujejo čustvene govorice«.28 Pri tem je za branje čustev v fajdi ključno razumevanje obredja in jezika maščevanja, tj. njegove »strukture«. Krivica (iniuria), ki je sprožila maščevanje, pra- viloma ni bila nikoli povsem neizzvana, temveč je izhajala iz že obstoječih nesoglasij z izvorom v za- merah, zavisti ali frustracijah zaradi ekonomskega, političnega ali siceršnjega družbenega (ne)uspeha tekmecev, sosedov ali sorodnikov. Pri tem ni bilo nujno, da so bili odnosi pred izbruhom ali eskalacijo spora prijateljski, lahko so bili zgolj boljši kot slabši. Hujše kot so bile obstoječe zamere, lažje so jih zao- strile ne le večje krize, na primer vojne in epidemije, temveč že »vsakdanji«, z današnjega vidika minorni posegi v pravice, premoženje ali družbene odnose, ki so vzpostavljali in ohranjali položaj ter čast ljudi vseh slojev in skupnosti vseh vrst. Položaj in čast sta bila 27 Prav tam, str. 36–49. 28 »[W]hen we understand the basic structures of thought and be- havior that converge on a given emotion-term, and when we understand how those structures are related both to each other and to the structures associated with other terms, we can claim with greater confidence to understand—through [...] eyes, and not through the filter of our own sensibilities—scenes built upon the same structures, even when they happen to be devoid of emotion- -talk« (Kaster, Emotion, str. 10; prev. avtor članka). 271 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 nenehno javno preizkušana, potrjevana in izražana v skupnosti, ki jih je sodoločala. Ljudje so neslogo najprej kazali z zagrenjenostjo, hladnostjo, ravnodu- šnostjo ipd. Tak odnos je praviloma zaostrilo dejanje, ki ga je ena stran razumela (določila, izkoristila) kot krivico, za katero je zahtevala zadoščenje. Z obelo- danitvijo krivice je spor prešel v védnost skupnosti, sovražnost v širšem pomenu besede je postala javna. Če obelodanitev krivice ni vodila k želeni poravnavi, se je lahko pritisk za izsiljenje primernega zadoščenja okrepil z javnimi žalitvami, (formalizirano) jezo in naposled še z (idealno) omejenim nasiljem. Nasploh je bilo treba obelodaniti vsako zaostritev odnosov v sporih, saj so le javna dejanja veljala za častna.29 Zato je morala biti tudi sovražnost javno napo- vedana, če naj jo je skupnost (vas, mesto, dežela itd.) sprejela kot upravičeno zahtevo po zadoščenju. V pro- cesu uzakonitve maščevanja v Svetem rimskem cesar- stvu je v 12. stoletju javna napoved sovražnosti posta- la obvezna, kar je privedlo tudi do pisnih odpovedi miru (diffidatio, Absage).30 Fajda v pomenu nasilnega povračila sicer ni šele s tem postala subsidiarno prav- no sredstvo, saj je bilo nasilje tudi po običaju vselej legitimno šele, ko so bile izčrpane vse možnosti za mirno rešitev spora. V Cesarstvu je bilo to uzakonje- no leta 1235, z mirom cesarja Friderika II.31 V poz- nosrednjeveškem Cesarstvu je bilo treba sovražnost tudi po zakonu napovedati pri belem dnevu, ustno ali pisno, praviloma na nasprotnikovem domu in s pričami, vselej pa javno. Z napovedjo sovražnosti je nasprotnik postal sovražnik (inimicus, hostis, feindt), ki mu je bilo dovoljeno škodovati v okviru po običaju primernih oziroma uzakonjenih32 omejitev – vendar 29 Gluckman, Custom, str. 9–10; Boehm, Blood Revenge, str. 92–94 in 125; Miller, Bloodtaking, str. 54, 182, 187 in 216; Althoff, Spielregeln, str. 11–13; Wieland, Nach der Fehde, str. 416–425 in 446. 30 Oman, Maščevanje, str. 53–66. 31 MGH, Const. 2, št. 196a, str. 253–254. 32 Uzakonitev pravil sovražnosti v Cesarstvu je privedla do šele, ko je potekel rok, ki je sovražniku omogočil, da se je ustrezno in častno pripravil na povračilo ali napo- sled le pristal na poravnavo. V Cesarstvu je bil ta rok načeloma tri dni,33 a je po posameznih deželah segal vse od dneva in noči do šestih tednov in treh dni.34 Ker je maščevanje temeljilo na načelu kolektivne odgovornosti, so fajde vselej vključevale vse, s kate- rimi so bile sprte strani v pozitivnih odnosih, naj so temeljili na sorodstvu, prijateljstvu, različnih obvezah ali odvisnostih. Vsi ti odnosi, ne le sorodstveni, so bili opredeljeni kot prijateljstvo, kot nekogaršnji »vsi ljudje«. Zato so bile razlike med raznimi prijatelji (amici, freundschafft, fründe), kot so bili pomočniki, podporniki, služabniki in najemniki, večidel zabri- sane. A kljub temu je bilo za napoved sovražnosti vedno treba pridobiti že soglasje lastnega sorodstva, katerega podpora še zdaleč ni bila avtomatična.35 Glavno sredstvo fajde je bilo škodovanje so- vražnikovemu premoženju, zlasti z ropanjem (živine, pridelka, premičnin) oziroma rubežem ter požiga- njem (staj, hlevov in drugih gospodarskih poslopij, z idealno izjemo kašč in čebelnjakov), razvpitima Raub und Brand. Ob omejitvah po običaju in zako- nu so oblike nasilja določala predvsem sredstva, ki so jih imele sprte strani na razpolago. Večji spopadi in obleganja so bili redki tudi v fajdah med plemstvom, podobno kot v srednjeveških vojnah,36 pogosto pa je bilo prisvajanje podložnikov, tudi s smrtnimi žrtva- mi. Načrtno ubiti sovražnika je bilo sicer načeloma neprimerno, razen kot povračilo za uboj, posilstvo, težke rane in hude žalitve, torej v smrtni sovražno- zmotnega prepričanja, da je Fehde svojski nemški običaj (plemstva), a so tudi drugod po Evropi v sovražnostih spošto- vali podobne omejitve, čeprav na državni ravni niso bile uza- konjene (prim. Kaminsky, The Noble Feud; Firnhaber-Baker, From God's Peace, str. 29; Firnhaber-Baker, Techniques, str. 95 in 97). Temeljno kvalitativno razliko med fajdo in vojno tvori zlasti (ne)spoštovanje različnih imunitet, ne glede na iz- raz, s katerim je spor označen v virih (Oman, Maščevanje, str. 32–33), saj je lahko zaradi podobne taktike (Lazar, Vojaška zgodovina, str. 19) ločnica med plemiško fajdo in srednje- veško vojno precej zabrisana. Prav tako so bile v srednjem veku legalne fajde nižjih slojev (Reinle, Bauernfehden), ne le plemstva. 33 Tridnevni rok, imenovan krvave noči, poznajo tudi islandske sage; po že tedaj starem pregovoru so bile »krvave noči naj- bolj vroče«. Kaže, da je šlo za rok, v katerem je lahko oškodo- vana stran ohladila svoja čustva ter preudarila odziv na krivi- co (prelito kri), da ne bi njen odziv deloval kot nepremišljen (Miller, Hrafnkel, str. 69), tj. neuravnotežen. 34 Oman, Maščevanje, str. 39–40 in 57–59. 35 Prav tam, str. 41. Ločevanje po stanu (podpornik višjega, po- močnik enakega in služabnik nižjega ranga od plemiča, ki je vodil fajdo), ki ga je predlagal Otto Brunner (Land, str. 57–58), je z natančnejšo analizo virov zavrnila Regina Schäf- fer. Kot pomočniki, sodelavci ali tovariši so bili praviloma opredeljeni ljudje, ki so v fajdi opravljali določeno funkcijo, služabniki pa so bili z nosilcem fajde pravno povezani tudi si- cer, denimo kot uslužbenci ali podložniki. Podporniki so bili neredko zastopniki v fajdi, na primer plemič ali najemnik za meščana ali najemnik za podložnika (Schäffer, Fehdeführer, str. 204–205 in 219–220). 36 Lazar, Vojaška zgodovina, str. 19–20. Jeza (Ira) na sliki Sedem naglavnih grehov in štiri poslednje reči (ok. 1505/10). Avtorstvo sporno, Hieronymus Bosch ali kak sledilec. Hrani Museo del Prado, Madrid (Wikimedia Commons). Upodobljen je greh jeze, ne ira iusta. 272 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 sti (inimicitia mortalis, totveintschaft); danes bi rekli v krvnem maščevanju. Napadi na cilje, ki niso veljali za častivredne, tj. kršitve osebnih (otroci, ženske, star- ci, duhovščina, Judje), časovnih (nedelja, treuga Dei ali Božje premirje,37 adventni in postni čas) ter pro- storskih (cerkev, samostan, pokopališče, dom, pravna fora, sedež oblasti, mlin, kovačija itd.) imunitet, so bili neprimerni po običaju ter prepovedani po držav- nem (cesarski mir) in deželnem pravu. Zato so lahko bili kršitelji po koncu sovražnosti sankcionirani kot deželni sovražniki,38 zlasti če se od kazni niso zmo- gli ali želeli odkupiti ali pa so bile kršitve preprosto prehude. Tudi tožbe so veljale za izraz sovraštva in so neredko tekle vzporedno s fajdami, čeprav je bila sodna pot načeloma pojmovana kot manj častna, zla- sti za plemstvo, in so se je praviloma39 posluževale šibkejše strani ter duhovščina. Pomembno vlogo je imel tudi spomin, saj je vzdrževal ali napajal sovra- štvo skozi pripovedi, pesmi ali kronike, ki so nudile širok nabor krivic oziroma »krivic«, s katerimi je bilo mogoče »upravičiti« kršitve premirja in celo miru.40 Znotraj teh omejitev je bil običaj dokaj fleksibi- len in, kot opozarja William Ian Miller, za razliko od zakonodaje vedno poln dvoumnosti ter neskladij glede ključnih vprašanj primernosti, pravičnosti ali častnosti dejanj v specifičnem sporu. To sicer še zda- leč ne pomeni, da je bilo dovoljeno vse, kajti kulturne in družbene norme oziroma ideali, ki so zamejevali običaj, so bili večidel le ponotranjeni – vendar ne do te mere, da sprte strani v omejitve maščevanja ne bi nikoli podvomile, jih poskušale prirediti v svoj prid ali jih kršiti, bodisi načrtno bodisi v navalu čustev. Podobno velja za (ne)spoštovanje pravnega reda da- nes. Prav tako so se ljudje vselej zelo dobro zavedali, da sta bila maščevanje ter varovanje časti draga, tako finančno kot sicer. Daleč od tega, da bi bili zgolj žrtve svojih nagonov, so bili tudi srednjeveški ljudje več kot sposobni (samo)kritike lastnega ravnanja ter politič- nih in moralnih sistemov, v katerih so živeli.41 Predzgodba v Dravski dolini Sodeč po ohranjenih primarnih virih, je bila šentpavelska kršitev mutskega pomirja vojvoda Al- brehta VI. tista krivica, ki je Sigmunda pl. Weißpri- acha tako sprovocirala, da je opatu odpovedal mir, ali pa jo je zgolj (ali bolj) preračunljivo uporabil za legitimacijo napada na samostan, ki je že bil oslabljen zaradi konflikta med Celjskimi in kraljem. Če bi bil 37 V praksi se ni uspelo uveljaviti. Trajalo naj bi od večernic v sredo do sončnega vzhoda v ponedeljek, s čimer je sledilo časovnemu razponu Jezusovega pasijona (Smail in Gibson, Vengeance, str. 148–150). 38 Nared, Seznam. Ob naštetih so obstajale še bolj lokalno ve- ljavne imunitete (prim. prav tam, str. 336). 39 Od tega »pravila« je pri duhovščini odstopala zlasti višja (gl. na primer Eulenstein, Statt Krummstock). 40 Oman, Maščevanje, str. 19 in 41–43. 41 Miller, Hrafnkel, str. 13–14 in 188. plemič član klientele prvih, bi bila ključna ovira za njegov napad na opata 23. avgusta 1440 sklenjeno enoletno premirje med grofi in kraljem ter njunimi ljudmi,42 ki ga kot človek Celjskih ne bi smel kršiti z napadom na kraljevega zaveznika. Kot očitno Al- brehtov človek pa je Sigmund imel bolj proste roke, čeprav je vojvoda istega dne in na isti lokaciji kot s Celjskimi (začasno) poravnal tudi svoj večletni spor z bratom.43 V takem položaju je bila kršitev premirja zelo tvegana, zato najbrž ni bilo dovolj, da je Weiß- priach svojo sovražnost upravičil skladno z običajem in zakonodajo, ampak je bržčas moral računati na oziroma imeti zaslombo pri svojem gospodu Al- brehtu, najverjetneje pa tudi tihi pristanek lastnikov Mute, Celjskih. Sicer že plemičevo sklicevanje na vojvoda v korespondenci z opatom kaže, da bržkone ni deloval povsem na lastno pest. Ni znano, kdaj natančno je prišlo do domnev- ne kršitve mutskega pomirja in ali je res šlo za iz- virno krivico, ne le za zaostritev kakih predhodnih nesoglasij, denimo Weißpriacha s Prušenkom ali z opatom. Mogoče pa je bila Sigmundova sovražnost s Šentpavlom tudi kako povezana s predhodnim spo- rom samostana s Hansem Schrampfom. Schrampf se je kot habsburški oskrbnik gradu Marenberg že najkasneje leta 1416 zapletel v fajdo s samostanom, ker je želel povečati pristojnosti in dohodke svoje odvetščine (vogtey) nad vzhodno od utrdbe ležečim šentpavelskim Remšnikom. Poskus mediacije s strani štajerskega deželnega glavarja je Schrampf ignoriral in šele deželni knez je aprila 1417 spor privedel k pomiritvi.44 Seveda pomiritve niso vselej prinesle pravega prijateljstva in ljubezni, čeprav so morale tako delovati vsaj navzven, in tudi Schrampf se je dobrih dvajset let po miru s Šentpav- lom spet spravil nadenj. Za Hansa velja podobno kot za Weißpriacha. Če se spopadov ni udeležil kot človek Celjskih, bi lahko njihovo sovražnost s Friderikom vsaj skušal izkoristi- ti na račun Šentpavla. Če pa je bil Schrampf človek grofov, je imel v času do sklenitve premirja dokaj pro- 42 SI AS 1063/4491, 1440, 23. avgust, Haimburg. 43 MDC XI, št. 182, 1440, 23. avgust, Haimburg, str. 70. Spor je izviral iz Friderikovega ponižanja brata, saj mu je Albreht leta 1436 v zameno za finančno in siceršnjo (sramotno) podporo, tj. vzdrževanje, moral priznati oblast nad vsemi deželami in posestmi, ki sta jih sicer imela v skupni lasti, obenem pa se je moral odpovedati političnemu delovanju. Kralj je najbrž tudi zaradi neuspehov v prvi fazi fajde proti Celjskim moral voj- vodu popustiti ter mu prepustiti del posesti in prihodkov (La- zar, Vojaška zgodovina, str. 253). S tem je Albreht 23. avgusta 1440 na Koroškem prejel grad in mesto Pliberk (Bleiburg), grad Guštanj ter trg in urad Železna Kapla (Eisenkappel), na Štajerskem mesta Slovenj Gradec, Leoben (z gradom), Judenburg in Voitsberg, 10.000 madžarskih (ogrskih) goldi- narjev ter za dve leti dve petini dohodka iz dediščine njunega očeta, tj. iz notranjeavstrijskih dežel (MDC XI, št. 182, 1440, 23. avgust, Haimburg, str. 70). 44 UBStP, št. 368, 1416, 23. januar, Hall in Tirol, str. 330; prav tam, št. 369, 1417, 20. januar, Gradec, str. 330–331; prav tam, št. 370, 1417, 28. april, Dunajsko Novo mesto, str. 331–332. 273 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 ste roke, saj je bil samostan kot kraljev zaveznik že v spopadih z drugimi klienti Celjskih, med drugim z Jurijem Gössom z Rabštajna.45 Medtem ko se je Šentpavel dajal z Gössom, je Schrampf opatu enkrat pred 24. februarjem 1439 na deželni cesti pri Muti »z nasiljem in zoper deželno pravo« (mit gewalt vnd gegen landesrecht) zaplenil dva nedvomno težka voza s 16 vlečnimi konji in opremo ter dva očitno velika soda vina, pri čemer mu je pomagal tudi Wolfgang Schrampf.46 Gotovo kak sorodnik, bržčas identičen s kasnejšim celjskim gradiščanom Vuzenice.47 Nato je Hans konje odvedel (prodal?) v Celje.48 Sočasni viri sicer molčijo o tem, kdo je bil tedaj gradiščan Mute, ali je bila komu zastavljena in v čigavem taboru sta bila Schrampfa. Leta 1441 se je Hans zaradi ropa pri Muti in ugrabitve dveh Safnerjev, članov družine iz klientele Celjskih,49 znašel na seznamu deželnih so- vražnikov, ki so bili izključeni iz tedaj podaljšanega premirja med grofi in kraljem. Na seznamu, izdanem 12. marca, so bili kršitelji deželnega prava, ne glede na stran, ki so ji pripadali v konfliktu.50 Zdi se, da navedba Schrampfa na seznamu podpira tezo, da je spopade izkoriščal (zlasti) v svoj prid, ne oziraje se na stran ali pa s prestopi med taboroma. Ne nazadnje je bil nekoč habsburški človek. Kakor koli, kralj je še med spopadi s Celjskimi zoper Hansa sprožil sodni postopek zaradi dejanja, ki je kršilo eno od omeji- tev vodenja fajde,51 a so začetek procesa vsaj trikrat prestavili. Schrampf je 21. maja 1439 prejel varno spremstvo, da bi se lahko udeležil sojenja,52 ki naj bi se naposled začelo na praznik sv. Janeza Krstnika (24. junij) leta 1440.53 Listine o nadaljnjem razvoju zade- ve sicer molčijo, a Hansov pristanek med deželnimi sovražniki kaže, da proces, če je do njega sploh prišlo, ni zalegel. Čeprav ni znano,54 ali je bil Weißpriach gradiščan Mute že v času Schrampfovega ropa ali pa je to bil kateri od Schrampfov, bi Hans tak položaj zaradi 45 Kosi, Celjska klientela, str. 31. Opat je z Gössom 23. julija 1439 sklenil premirje do božiča istega leta (UBStP, št. 436, 1439, 23. julij, str. 384). 46 UBStP, št. 426, 1439, 24. februar, Dunajsko Novo mesto, str. 380; prav tam, št. 427, 1439, 7. april, Dunaj, str. 380–81. Archivium oziroma Ankershofen (Beiträge, str. 23) dogodek umešča v leto 1421. 47 Banfi, Uprava, str. 43. 48 Chmel, Materialien, št. LI, str. 69; prim. Otorepec, Seznam, str. 342. 49 Vsaj en del (Otorepec, Seznam, str. 342, op. 121; Kosi, Celj- ska klientela, str. 34 in 43). 50 Nared, Seznam. 51 Rop na javni, tj. kraljevi ali deželni cesti (Oman, Maščevanje, str. 57). 52 UBStP, št. 431, 1439, 21. maj, Dunajsko Novo mesto, str. 382. 53 UBStP, št. 434, 1439, 11. julij, Hall in Tirol, str. 383; prav tam, št. 438, 1439, 9. november, Dunajsko Novo mesto, str. 385–386; prav tam, št. 443, 1440, 5. marec, Dunaj, str. 389. 54 Ko je v literaturi na Muti naveden pred letom 1440 (na pri- mer Banfi, Uprava, str. 39), gre za povzemanje Marchstallerja, ki pa tozadevno, kot kaže, ni najbolj verodostojen (sekundar- ni) vir (gl. predzadnje poglavje te razprave). ropa vsaj po premirju med Celjskimi in kraljem go- tovo izgubil, Sigmund pa bi lahko Muto prevzel po 23. avgustu 1440. Če je bil namreč Hans (tudi) zaradi nedovoljenega napada kot deželni sovražnik izklju- čen iz podaljšanja premirja leta 1441, je bil najbrž izključen že iz njegove sklenitve leto poprej, ki prav tako omenja deželne sovražnike,55 a ne poimensko. Mogoče je bil to razlog, da ga ni bilo med Weißpria- chovimi ljudmi, ko je ta napovedal sovražnost opatu. Kakršna koli je že bila povezava med Weißpria- chom in Schrampfom, če je sploh obstajala, je Sig- mundovo sovražnost s samostanom sprožila kršitev Albrehtovega pomirja na Muti s strani šentpavelske- ga oskrbnika Marenberga. V tem je določena ironi- ja, saj sta Friderik in Albreht utrdbo v začetku maja 1437 opatu zastavila prav zaradi nenehnih težav, ki so mu jih povzročali tamkajšnji habsburški oskrb- niki – med njimi Hans Schrampf. Šentpavelskega oskrbnika je moral potrditi Friderik ali njegovi de- diči, oskrbnik pa je moral med drugim priseči, da ne bo posegal v pristojnosti marenberškega deželskega sodišča, ki je pripadalo deželnemu knezu, sicer bi po- ložaj po tretjem opominu izgubil.56 Ewren veint sein wellen: legitimacija in napoved sovražnosti Naj je šlo za iskren odziv na krivico ali le za iz- govor za napad, je Sigmund pl. Weißpriach za časti- vreden in legalen začetek sovražnosti s Šentpavlom potreboval ustrezno pravno podlago in družbeno legitimacijo, skladno z obredjem maščevanja. Toliko bolj, ker je šlo za občutljivo situacijo, manj kot dva meseca po sklenitvi enoletnega premirja med Celj- skimi in Friderikom. Predvsem je moral dokazati, da so propadli vsi predhodni poskusi mirne rešitve spora in da je lahko pravico dosegel le z nasiljem. Upravičevanje sovražnosti seveda ni vselej temeljilo na dejanskih ali občutenih krivicah, saj so lahko bile po potrebi namišljene ali utemeljene za nazaj.57 Če je Weißpriach res le prežal na priložnost za napad na benediktince, na kar bržčas kaže hitra zaostritev spora, je imel jeseni 1440 srečo. Lahko je izkoristil dejanje, ki je tudi v manj napetih časih neredko vodi- lo v fajde oziroma služilo za njihovo legitimacijo: kr- šitev jurisdikcije,58 ki je bila vedno neločljiv del časti njenega nosilca. Dejanje, ki ga je pojmoval kot kršitev svoje in voj- vodove časti, je obelodanil Weißpriach, s čimer se je opredelil za oškodovano stran, ki terja zadoščenje. V 55 SI AS 1063/4491, 1440, 23. avgust, Haimburg. 56 UBStP, št. 415, maj 1437, str. 366; prav tam, št. 416, 1437, 18. maj, Šentpavel, str. 367. 57 Oman, Maščevanje, str. 38. 58 Podoben primer je, recimo, spopad med brandenburškim vo- lilnim knezom na eni ter bavarskim (Landshut) vojvodom, würzburškim in bamberškim knezoškofom na drugi strani leta 1460 (Zmora, State, str. 96–97). 274 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 četrtek po mihaelovem, 6. oktobra 1440, se je Sig- mund pisno pritožil šentpavelskemu opatu Janezu, ki se je tedaj mudil v od Mute približno 50 kilometrov vzhodno ležečem deželnoknežjem mestu Maribor. Plemič je opatu očital, da je šentpavelski gradiščan Marenberga z »napetimi samostreli in nabitimi roč- nimi topovi« (mit geladen armüsten vnd hantpuxen) gnal nekega ujetnika iz Sobote (Soboth),59 približno dvanajst kilometrov severozahodno od Mute, čez go- spostvo60 Sigmundovega gospoda, vojvoda Albrehta VI. – mutski grad je očitno imel v zastavi. Weißpri- ach je dejanje, o katerem so ga obvestili njegovi ljudje, dojel kot (ali izbral za) krivico in ga temu ustrezno označil za protipravno oziroma zlonamerno61 (müet- willen), tj. krivično. Plemič (ali njegov pisar) besed ni izbral naključno, kaj šele v afektu. Jasno so izra- žale dojemanje dejanja kot krivice, bile so primerno formaliziran in uravnotežen izraz njegove jeze, ki je podkrepila in upravičevala zahtevo po zadoščenju. Četudi jeza ne bi bila resnična, je morala biti nedvo- umno izražena, saj je bila ira iusta pričakovan odziv na krivico. Občutek krivice je Weißpriach še podkre- pil z zapisom, da se to pod predhodnimi gradiščani Marenberga ni dogajalo, se pravi vodenje ujetnikov čez mutsko pomirje, povrhu z napetim oziroma na- bitim orožjem. Čeprav so opatovi ljudje čez pomir- je gnali (predvidoma nevarnega) zločinca, je nabito in napeto orožje izražalo pripravljenost na spopad oziroma delovalo kot grožnja ali izziv, podobno kot izvlečen meč. Skratka, šlo naj bi za nekaj nezaslišane- ga; tako je lahko Sigmund z opredelitvijo dejanja za izjemno, čeprav to ne bi bilo, upravičil tudi izjemen odziv nanj. Sicer povsem spoštljivo pismo načeloma ni zahtevalo nemogočega. Weißpriach je od opata in njegovega gradiščana terjal zgolj nedoločeno zado- ščenje (genügen), a z jasnim svarilom, naj se dobro zavedata, da njune protipravnosti (krivice) ni dolžan trpeti (nicht füget czu leiden), temveč se mora ravnati glede na nujo (nattdurfft) vojvoda Albrehta. S tem je Sigmund podkrepil in dodatno legitimiral svoje zah- teve: ni šlo (le) zanj, temveč za čast njegovega gospo- da. To in opredelitev dejanja za nezaslišano je upra- 59 Mravljak, Muta, str. 49. 60 Namreč čez mutsko pomirje na ozemlju marenberškega de- želskega sodišča, kjer je gospostvo imelo pravico do nižjega sodstva nad svojimi podložniki. Ujetnik, ki ga je dal šentpa- velski oskrbnik gnati čez pomirje, je bil torej najverjetneje obtožen dejanja, za katero je grozila smrtna kazen. (Morda kak Schrampfov človek?) Po Mravljaku so bile meje pomirja »ob potoku, ki tvori še danes [1928] mejo na vzhodu med Spodnjo Muto in Sv. Primožem I. (Kaiserbach), od Drave gor po jarku do vrha Bricnika, odtod po potu in rebru do Boronika in Hadernika, potem skozi Hadernikov gozd na veliko bukev (tedaj seveda!) v Mlakah, odtod naravnost dol k Bistrici in ob tej dol do mosta čez Bistrico« (prav tam). 61 Predrznost bi bil preblag prevod. Beseda mutwille je bila zla- sti tedaj večpomenska in je označevala predvsem samovoljno, protipravno ali nepravično (krivično) ter zlobno oziroma zlo- namerno dejanje (Grimm in Grimm, Deutsches Wörterbuch, https://www.dwds.de/wb/dwb/mutwillen, pridobljeno: 18. 8. 2021). vičevalo tudi eksplicitno grožnjo z nasiljem. A zgolj grožnja z njim ni avtomatično vodila v fajdo. Pravi- loma je šlo za podkrepitev zahteve po zadoščenju in večidel je že grožnja z nasiljem vodila v mediacijo ter pogovore o nenasilni in za obe strani častni poravna- vi ter povrnitvi pravice.62 Seveda pa opat plemičeve zahteve ni nujno tolmačil kot častne, prej nasprotno. Lahko jo je razumel kot žalitev (krivico) samostana in sebe. To je morda še okrepila Weißpriachova zah- teva po takojšnjem odgovoru; očitno kar po (hitrem) slu, ki ga je ta k Janezu poslal v Maribor – izurjen jezdec bi za pot potreboval največ nekaj ur, odvisno od razmer na poti.63 Opatov formalno prijateljski odgovor je plemič prejel že naslednji dan, v petek, 7. oktobra – najbrž zato, ker se je v mestu ob Dravi64 z opatom mudil tudi njegov gradiščan oziroma oskrbnik65 Marenber- ga Štefan66 Prušenk, ki ga je Janez medtem že za- slišal. Prušenk je potrdil, da je odvedel oziroma dal odvesti ujetnika čez vojvodovo mutsko pomirje, a je (opat) poudaril, da je bilo vodenje ujetnikov čezenj v pristojnosti marenberškega deželskega sodišča. Pravico do tega sta samostanu (leta 1437) namreč potrdila rimski kralj Friderik in njegov brat, vojvo- da Albreht. Opat je nejevoljnega Weißpriacha skušal pregovoriti v mirno rešitev spora in predlagal posvet (einen tag cze sëczen), na katerem bi oskrbnika zaslišal še v njegovi prisotnosti. Če bi se Prušenkovo dejanje nato izkazalo za krivično (vngerechten), se je bil Janez pripravljen ukloniti plemičevi zahtevi po zadošče- nju, če bi se izkazalo, da je oskrbnik ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi oziroma pravično (rechtleich), pa naj pri marenberški jurisdikciji (gerechtikait) osta- ne kot dotlej. Janez je Sigmunda še prosil, naj mu odgovor pošlje po (najbrž kar svojem) slu, da ne bi opat in njegovi ljudje pri plemiču ostali v nemilosti ali nezaupanju (vngenad noch verdacht) ter njunih po- sledicah (was ir in dem tuen wellet), tj. da bi se izognili sovražnosti.67 Weißpriachov odgovor je sledil dva dni kasneje, v nedeljo, 9. oktobra. Opatov predlog za zaslišanje Prušenka je sprejel z vsaj formalizirano nejevoljo. Po- nudbo, ki je zavlačevala z zadoščenjem oziroma ga je dovolj neposredno zavračala, je očitno interpretiral 62 Prim. Reinle, Bauernfehden, str. 259. 63 StiAStP, UK 276, fol. 14r, 1440, 6. oktober, Muta (grad), Sig- mund pl. Weißpriach opatu Janezu iz Šentpavla v Labotski dolini (sočasni prepis). 64 Samostan je svoje posesti v Mariboru in njegovi okolici up- ravljal iz stavbe pri Gornjih ali Koroških vratih na zahodu mesta (danes stik Koroške ceste (št. 26), Vodnikovega trga in Strossmayerjeve ulice), a je tamkajšnji upravnik v 15. stoletju skrbel zlasti za gorskopravno posest. Ostalo posest v okolici mesta so opatje od začetka istega stoletja upravljali zlasti s Fale v Dravski dolini (Mlinarič, Odnosi, str. 246–247). 65 Tako je imenovan v šentpavelskih dokumentih. 66 UBStP, št. 453, 1441, 14. maj, Šentandraž, str. 389. 67 StiAStP, UK 276, fol. 14r, 1440, 7. oktober, Maribor, Janez opat Šentpavla v Labotski dolini Sigmundu pl. Weißpriachu (sočasni prepis). 275 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 kot dodatno krivico, četudi odgovora osebno morda ni tako doživljal. Opata je sicer naslovil enako spo- štljivo kot prej, a je bil v odgovoru odločen in jasen, da je nevzdržno oziroma krivično68 (vnpilleich) že to, da si opat sploh domišlja, da mu lahko določi po- svet o gospostvu in jurisdikciji (herschafft vnd seiner gerechtikait) njegovega gospoda, vojvoda Albrehta. S tem je bila še enkrat jasno izražena Sigmundova jeza: opatov predlog je bil (nova) krivica, saj naj bi si prilaščal odločanje o jursdikciji gospostva, s tem pa impliciral gradiščanovo in vojvodovo podrejenost Šentpavlu. A če je Weißpriach želel zgolj legitima- cijo za napad na Šentpavel, je treba v tem kontekstu brati tudi opatovo »nevzdržno« ponudbo. Navseza- dnje je Janez spor želel rešiti ali vsaj ublažiti skladno z uveljavljenimi praksami mediacije. Vendar so bile ponudbe za posvet vedno dvorezen meč, saj so jih lahko tolmačili kot izraz nasprotnikove šibkosti ali kot dodatno krivico, četudi se je prejemnik ponudbe zavedal, da ta ni nečastna. Zdi se, da je to taktiko ubral tudi Sigmund. Navsezadnje je lahko bila do- datna krivica le v prid legitimaciji njegovih morebiti že izdelanih načrtov za napad. Vsekakor je vztrajal pri svojem in še naprej zahteval (peger) zadoščenje od opata in njegovih ljudi (von euch vnd den eẅren), tj. oskrbnika, vazalov, oborožencev, uradnikov in dru- gih, češ da ga bo rad sprejel (gern auff nemen). A opat je lahko njegovo zahtevo tolmačil kot krivico že zato, ker je zadoščenje po običaju vključevalo določeno ge- sto samoponižanja.69 V danem primeru nekomu, ki mu to ni šlo, saj Janez zahteve ni imel za osnovane. Ampak mogoče je Weißpriach računal prav na tak odziv. Pismo je še enkrat zaključil z jasno grožnjo: če zadoščenja ne bo dobil, naj se opat zaveda, da ima do tega pravico (seÿ in gedenkch das ich auch daz ain racht hab) – namreč da ga izsili z nasiljem.70 Opatov odziv je plemič najbrž pričakoval, morda si ga je celo želel, saj je za napoved legalne sovražno- sti najprej moral dokazati, da so propadli vsi poskusi mirne rešitve spora. Weißpriachovega odgovora, po- slanega v nedeljo, Janez mogoče ni prejel ali celo ni želel prebrati pred ponedeljkom, nakar si je za od- govor vzel še nekaj dni. To je bil morda izraz nestri- njanja z nasprotnikom v zadevi, ki jo je ta imel za nujno, gotovo pa je to storil zato, da je lahko dobro premislil odgovor in se o njem posvetoval z zaupni- ki, najbrž tudi s Prušenkom, kajti spor se je nevar- no zaostroval. Odgovor Sigmundu, spisan v sredo, 68 Neprimerno bi bil preblag prevod (Grimm in Grimm, Deu- tsches Wörterbuch, https://www.dwds.de/wb/dwb/unbillich, pridobljeno: 18. 8. 2021). 69 Zgolj samoponižanje storilca pred oškodovano stranjo je lah- ko obnovilo čast obeh strani, kar je bilo nujno za sklenitev miru. Vendar so morali posredniki kljub temu pogosto opo- zarjati, da je tako samoponižanje častno, da so ga sprte strani naposled sprejele (Darovec, Blood Feud). 70 StiAStP, UK 276, fol. 14r, 1440, 9. oktober, Muta (grad), Sig- mund pl. Weißpriach opatu Janezu iz Šentpavla v Labotski dolini (sočasni prepis). 12. oktobra, je bil še vedno formalno prijateljski, a hkrati nepopustljiv. Kljub temu, da je mutski gra- diščan njegovo ponudbo za posvet zavrnil kot kri- vično, je Janez vnovič upal, da Weißpriach odgovora ne bo razumel kot samostanovo prilaščanje pravice do razsojanja o vojvodovem gospostvu in jurisdik- ciji, tj. kot prilaščanje obojega. A če je Weißpriachu res šlo le za predočitev (krivice) in pritožbo (anbrin- gen vnd erklagen) nad Prušenkom, je opat ponovil, da ga je pripravljen pred njim zaslišati (eüch tag vnd verhörung willig waren) ter glede na slišano zoper oskrbnika pravično (pilleich) ukrepati. Sigmundova grožnja, če je bila res mišljena za izsilitev zadoščenja, ni bila uspešna, četudi je že dvakrat jasno svaril s so- vražnostjo. Opatu se namreč ni zdelo, da je Weißpri- achu ob zaslišanju svojega oskrbnika dolžan (nicht [...] phlichtig) dati še zadoščenje, saj ne njemu ne Prušenku še ni bila dokazana nobena nepravičnost (kein vnpilleich kait) oziroma krivičnost. Kljub temu je poudaril, da sta z oskrbnikom pripravljena priti na zaslišanje in razsodbo (mit euch willig in verhörung vnd recht) s Sigmundom pred rimskega kralja (in no- tranjeavstrijskega vojvoda) Friderika ter njegovega brata vojvoda Albrehta, ki ju je Janez imel za edino pristojno instanco v sporu.71 Zgolj z zavračanjem plemičevih zahtev opat ni nujno pokazal posebnega poguma, saj je taktika slu- žila zlasti zavlačevanju in preusmerjanju k mediaciji ali na sodno pot, kjer je imel samostan načeloma več možnosti za uspeh kot v spopadih. Morda je Janez tudi menil, da Sigmund zgolj blefira – zlasti če si še ni pridobil slovesa človeka nagle jeze (v obeh pomenih besede)72 –, ker si pač želi boljše izhodišče v pogaja- njih o ustreznem zadoščenju. Sploh v času premirja bi samostan lahko računal na kraljevo intervencijo in podporo. Vendar se je opat gotovo zavedal, da lah- ko preusmerjanje konflikta na sodno pot tega tudi nevarno zaostri. Ker je bila dobrososedska izvenso- dna in uravnotežena poravnava družbena vrednota, je sodna pot veljala za nečastno in nekrščansko, saj je uspeh zagotovila le eni strani, tožba pa posledično za novo krivico oziroma za izraz sovraštva.73 Želja po razsodbi pred kraljem je bila sicer še v okviru media- cije po običaju, ni pa nujno, da jo je Weißpriach tako tolmačil oziroma želel tako tolmačiti. Kakor koli, opatova vnovična zavrnitev zahteve po zadoščenju brez ustreznih dokazov – še zadnjič: kar je bil izid, ki ga je Weißpriach mogoče pričakoval in si ga želel – je plemiču po dobrem tednu dopiso- vanja gor in dol po Dravski dolini naposled prinesla legitimacijo za fajdo. Njegovo »prizadevanje«, da bi spor rešil po mirni poti, ni bilo uspešno; tudi zato, 71 StiAStP, UK 276, fol. 14v, 1440, 12. oktober, Maribor, Janez opat Šentpavla v Labotski dolini Sigmundu pl. Weißpriachu (sočasni prepis). 72 Prim. Miller, Threat, str. 15 sl. 73 Smail, The Consumption, str. 1–14. 276 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 ker Janezu ni dal praktično nobenega manevrskega prostora, bržkone nalašč. Prav tako ga izrecne gro- žnje s sovražnostjo tudi Weißpriachu niso pustile, saj bi njegov ugled najbrž trpel,74 če jih ne bi udejanjil po že drugi zavrnitvi s svarilom okrepljene zahteve po zadoščenju. V petek po kolomanovem, 14. oktobra 1440, je opatu primerno spoštljivo (uravnoteženo) pojasnil oziroma ponovil svoje razloge za odpoved miru. Ker je šentpavelski gradiščan Marenberga tako krivično (vmb sölichen mütwillen) kršil jurisdikcijo njegovega gospoda, vojvoda Albrehta, je Sigmund od Janeza zahteval zadoščenje. A ker ga ni dobil, je njemu in njegovim ljudem s svojimi ljudmi, ki so pismo sope- čatili oziroma podpisali, napovedal sovražnost: »Že- limo biti vaši in vašega samostana in vseh vaših sovra- žniki in vam škodovati podnevi in ponoči, v tem bosta naša čast in ponos75 zoper vas in vse vaše [...] ter bomo s Sigmundom pl. Weißpriachom v miru in nemiru.«76 Ob Weißpriachu so napoved sovražnosti pečatili Boltežar Hagen, Klavž Lukawer, Fric Offner in Ju- rij Renner (Walthesär Hagen, Chlaws Lukawer, Fricz Offner, Jörig Renner), poimensko pa je zabeleženih še 29 drugih, z glavnim odpovednikom miru, Weißpri- achom, skupaj 34 mož. Število opatovih sovražnikov je bilo sicer še večje, ker je Gašper Garnar zapisan s svojim moštvom (geselschafft) oziroma oboroženci; 74 Prim. Miller, Threat, str. 25. 75 Grimm in Grimm, Deutsches Wörterbuch, https://www.dwds. de/wb/dwb/glimpf, pridobljeno: 18. 8. 2021. 76 [V]nd die ich auff ewren pringen mag, ewrer vnd ewrers gotz- haus vnd aller der ewren veint sein wellen vnd wellen ewren schaden trachten peÿ tag vnd peÿ nacht vnd wie wir des bekömen mügen vnd wellen darin vnser er vnd gelinphen gegen euch vnd all den eẅren pebätt haben ẅir wellen auch all die in dem brieff pegriffen sind in des obgenantten Sigmunds von Weispriach frid vnd vnfrid sten (StiAStP, UK 276, fol. 14v, 1440, 14. okto- ber, Muta (grad), Sigmund pl. Weißpriach opatu Janezu iz Šentpavla v Labotski dolini (sočasni prepis)). verjetno so jih imeli tudi drugi sopečatniki oziroma sopodpisniki.77 Našteti so v sočasnem šentpavelskem prepisu dokumenta navedeni v treh stolpcih, ki so tu zara- di uporabnosti za nadaljnje raziskave, na primer za identifikacijo navedenih, podani v diplomatičnem prepisu (gl. zgornjo tabelo).78 Več kot 34 izurjenih mož, ki so se jim kasneje pridružili še drugi, ni bilo tako majhno število, kot se morda zdi. Povsem je zadostovalo za škodovanje s plenjenjem in požiganjem. Za primerjavo s silami samostana bo bržčas dovolj podati, da je kralj Fride- rik v letih 1446/47, ko je od Šentpavla zaradi pre- teče madžarske nevarnosti zahteval vojaško pomoč, računal na 70 do 100 oborožencev, od tega vsakič okoli 30 konjenikov.79 Razmerje med konjeniki in pešaki med Weißpriachovimi ljudmi ni znano, a so bili sopečatniki napovedi sovražnosti (in med njimi navedeni Kchresperger) najverjetneje plemiči, torej konjeniki, pešaki pa so bili bržkone vsaj Garnarjevi ljudje. Obenem je Sigmund najbrž lahko računal še na ustrezno zaslombo pri Albrehtu, čeprav ta, glede na nedavno poravnavo vojvoda z bratom, bržčas ni vključevala eksplicitne vojaške podpore. Prav tako ni nujno, da so vsi podpisniki Weißpriachove napovedi sovražnosti v tej tudi aktivno sodelovali, a je kopiče- nje odpovednikov miru na listini gotovo delovalo kot dodaten psihološki pritisk na naslovnika. Skratka, sovražnost je bila napovedana in škodo- vanje se je načeloma lahko začelo tri dni in tri noči kasneje, tj. 18. oktobra, v torek po sončnem vzhodu. Mir je moral biti nasprotniku odpovedan čez dan in pred pričami, torej pred opatom ali njegovimi zastopniki, na enem od samostanskih dvorov, deni- 77 Prav tam. 78 Prav tam. 79 UBStP, št. 462, 1446, 18. maj, str. 402–403; št. 467, 1447, 21. januar, Dunaj, str. 404–405. Tabela: Podpisniki Weißpriachove napovedi sovražnosti šentpavelskemu opatu z dne 14. oktobra 1440. Sigmund von Weiſpriach Watheſär [sic] Hagen Hanns Kchreſperger Chlaws Lukaẅer Fricz Offner Jörig Renner Chriſtoff Gäher Nÿcoleſch Korkobicz Hanns Folkel Hennſel Reychart Haimrich [sic] Lucas Michel Haffner Jörig Poſch Vlreich Harracher Jeronime Reinhart Hanns Raÿtter Mert von der öſ [sic] Eÿſſnenſtata Jorig Thäbrer Vlreich Moſſer von Payeren Thoman von Ottenburg Lucas Fuxs ſwancz Herbman Hupp[...]taſchnb Vlreich Rawen satel Niclaz Semenicz Larencz Peringer Pricze Stolczinger Vlreich Czellner Francz von Prankch Chaſpar Frülinger Chaſpar Garnar mit ſeiner geſelſchafft Jörig Krabatc Chüncz Peÿſſer Sigmund Töller Hanns Stolczinger a Danes Eisenstadt (Željezno, Kismarton) na Gradiščanskem, tedaj Zahodna Madžarska. b Poškodba dokumenta. c Ni najbolj verjetno, da iz Laškega, saj se je tisti zaradi sodelovanja pri zasedbi Žusma leta 1437 znašel na seznamu deželnih sovra- žnikov (prim. Lazar, Vojaška zgodovina, str. 236; Otorepec, Seznam, str. 337). 277 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 mo v Marenbergu, Šentpavlu, Mariboru, na Fali ali kje drugje. Med napovedjo sovražnosti in začetkom škodovanja je opat imel tudi možnost, da se neovi- rano vrne v Šentpavel. Kljub Mravljakovi trditvi, da o »izidu [napovedi sovražnosti] ni znano nič«,80 je o poteku fajde vendarle nekaj podatkov, četudi zmedo povzročata Marchstallerjeva zgodovina samostana in anonimna kronika iz 17. stoletja. Mutski vozel: potek in konec fajde Čeprav večidel ni znano, kako je potekala sovraž- nost med Weißpriachom in Šentpavlom, kar je v virih sicer prej pravilo kot izjema, sploh za manjše fajde, nekaj podatkov vendarle nudi tudi listinsko gradivo. Kaže, da Štefan Prušenk ni prav dolgo ostal oskrbnik Marenberga. Kralj Friderik je opata že 10. decembra 1440 prosil za uslugo, naj oskrbništvo utrdbe preda Boltežarju Rotenpergerju.81 Opat bi se lahko z zamenjavo strinjal, če se Prušenk v spopadih dotlej ni izkazal, ali preprosto zato, ker je v času kra- ljevega premirja s Celjskimi tako ali drugače prispe- val k fajdi s človekom Friderikovega brata. Oskrbni- kova (neželena) ogrozitev premirja bi bila lahko tudi razlog za Friderikovo željo po njegovi zamenjavi. Prav tako bi lahko Štefan za zamenjavo zaprosil sam. Prušenk je šentpavelski ščitonoša (armiger) sicer ostal vsaj do srede maja 1441, ko je bil med pričami kom- promisa o poravnavi samostana z lavantinsko škofijo v Šentandražu (Sankt Andrä) zaradi nekih desetin.82 A po oktobru 1440 ni več izpričan kot oskrbnik Ma- renberga, do januarja 1442 pa se je Prušenkov odnos z opatom tako poslabšal, da ga je ta izvzel iz krajšega premirja z Weißpriachom. V sredo po treh kraljih, 10. januarja 1442, sta Nikolaj pl. Weißpriach83 v imenu svojega sorodnika (vetter) Sigmunda in vseh njegovih ljudi ter šentpa- velski opat Janez z vsemi svojimi ljudmi do nasled- njega četrtka84 ter dneva in noči zatem (den tag vnd nacht vber), tj. do jutra 19. januarja, prekinila svoj »kreg,85 zlovoljo in sovražnost« (kriegs, vnwillen vnd 80 Mravljak, Muta, str. 49. 81 StiAStP, UK 277, fol. 10r, 1440, 10. december, Dunajsko Novo mesto, Kralj Friderik opatu Šentpavla v Labotski dolini. 82 UBStP, št. 453, 1441, 14. maj, Šentandraž, str. 389. Spor je bil poravnan tri tedne kasneje (prav tam, št. 454, 1441, 9. junij, Šentandraž, str. 389–399). 83 Mogoče stric ali morebitni istoimenski bratranec (prim. Hei- nig, Kaiser, str. 222, op. 308). 84 Phingstag (UBStP, št. 456, 1442, 10. januar, str. 399). Da ne gre za binkošti (Pfingsten) (prim. Lazar, Vojaška zgodovina, str. 255), kaže tudi datacija podelitve varnega spremstva Hansu Schrampfu leta 1439: v četrtek pred binkoštmi (Phincztag vor dem heil. Phingstag) (UBStP, št. 431, 1439, 21. maj, Dunajsko Novo mesto, str. 382). 85 Prevajati besedo krieg, iz katere izhaja tudi slovenska kreg, kot vojna tu ni smiselno. Ne nazadnje je tedaj najpogosteje ozna- čevala spor (Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 271; Grimm in Grimm, Deutsches Wörterbuch, https://www.dwds.de/wb/ dwb/krieg). absag).86 Weißpriach je obljubil, da bo dotlej s samo- stanom v »zvestem neškodljivem miru in prekinitvi« (getreẅn vngeuerlichen frid vnd anstand), torej v pre- mirju. (Enako je moral obljubiti tudi Janez.) Takih kratkih premirij je bilo v fajdah najbrž precej; to je med drugim služilo izmenjavi ujetnikov. Vendar je opat iz premirja izvzel Štefana Prušenka in njegove ljudi oziroma pomočnike (helffern), za katere se Janez ni želel zavzeti (sich vmb seu nichtz annemen wil). Na drugi strani je Sigmund iz premirja izvzel Henrika Zwykha in druge z gradu Feuersberg nad Globasni- co (Globasnitz) v Podjuni ( Jauntal). Zwykh, ki ni bil med izvornimi podpisniki Weißpriachove odpove- di miru, in predvidoma njegovi ljudje so zajeli dva opatova hlapca ali oboroženca (knecht), njuna konja in večjo vsoto denarja. Zato je opat Nikolaja prosil za posvet (sprüch), tj. posredovanje pri Sigmundu, glede katerega so se sporazumeli, da bo v Velikovcu (Völkermarkt) pred iztekom premirja. Weißpriach je obljubil, da bo zajeta hlapca in konja predal v Glo- basnici – ko je bila predaja opravljena, sta bila Zwykh in posadka s Feuersberga vključena v premirje oziro- ma se je to izteklo.87 Enako kot je Prušenk dotlej najverjetneje že izgu- bil ali predal oskrbništvo Marenberga, tudi Sigmund ob sklenitvi tega premirja morda ni bil več gradiščan Mute. Kaže, da je vojvoda Albreht grad najkasneje leta 1441 vrnil Celjskim, ki naj bi za gradiščana na- stavili nekega Ulrika. Po drugih virih pa naj bi bil Ulrik le zemljiški uradnik.88 Ko je umrl (padel?), je 7. aprila 1441 del njegovih posesti na Muti prevzel Jurij Leysser,89 še en človek Celjskih,90 čeprav ni iz- recno naveden kot tamkajšnji gradiščan. Mogoče je bil Weißpriach prisiljen zapustiti grad, ker se je med premirjem zapletel v fajdo s kraljevim zaveznikom ali pa so se Celjski z Albrehtom dogovorili za konec zastave. Ni znano, zakaj se je opat odpovedal Prušenku, a možnosti je več: zavračanje premirja, nesposobnost na bojišču, kršitev pravil sovražnosti itd. Lahko bi šlo tudi za posledico Sigmundovega pritiska, da je urav- notežil opatovo željo po osvoboditvi njegovih ljudi, ne da bi zato trpela plemičeva čast. Kot vse ostalo v maščevanju so morali biti primerno uravnoteženi tudi pogoji za premirje. Pod nesposobnost na bojišču lahko sodi tudi ra- zlog, ki ga nudi Archivium: opatovo nenaklonjenost Prušenku bi lahko zakrivila Weißpriachova zasedba in/ali oplenitev gradu Marenberg, do česar naj bi po 86 Absage je sicer odpoved (miru), a jo je tu bolj smiselno brati kot njeno sopomenko, tj. napoved sovražnosti oziroma sov- ražnost. 87 UBStP, št. 456, 1442, 10. januar, str. 399–400. 88 Banfi, Uprava, str. 45. 89 Hišo v trgu na Muti z dvorcem, desetine v Ribičju in pri cer- kvi sv. Janeza itd. (Mravljak, Muta, str. 49). 90 Prav tam; Kosi, Celjska klientela, str. 32. 278 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 kroniki sicer prišlo šele leta 144291 – a bržkone ne v mrazu in (predvidoma) globokem snegu Kozjaka v prvi polovici januarja. Nasploh je treba preizprašati kronologijo spopa- dov, ki jo je po anonimni kroniki podal Ankershofen. Glede na ohranjene listine tudi pri preostalih fajdah Šentpavla v prvi polovici 15. stoletja ne Archivium ne Marchstaller nista najbolj zanesljiva (sekundarna) vira. Obenem je kronika edini vir,92 ki poda potek celjsko-habsburškega konflikta na Štajerskem leta 1442, saj ga je Marchstaller postavil zgolj v nedolo- čen čas po letu 1438.93 Marchstallerjev sintetični opis škode, ki jo je sa- mostan utrpel v celjsko-habsburškem spopadu, vsaj glede kronologije tu obravnavane fajde ni najbolj prepričljiv. Opat je v 17. stoletju zapisal, da je samo- stan trpel, ko je leta 1438 izbruhnila vojna (bellum) Celjskih in (sic) vojvoda Albrehta z rimskim kraljem. Šentpavlu, ki je držal s kraljem, sta celjski gradiščan Mute, Sigmund pl. Weißpriach, in Hans Schrampf napovedala vojno, zbrala vojsko, samostanu zapleni- la 16 konj, zajela njegove služabnike in podložnike, med njimi lovrenškega župnika Jakoba, ter še dva konja in dosti denarja. Opatu sta nato na pomoč pri- šla štajerski deželni glavar Janez gospod Stubenberg ter deželni upravitelj in pisar Dipold Anspach, ki se jima je pridružil šentpavelski gradiščan Marenberga Vid Hengspacher s 300 možmi. Ko se je že zdelo, da je celjske nevarnosti konec in so bili najemniki 91 Ankershofen, Beiträge, str. 24. 92 Mlinar, Podoba, str. 93. 93 UBStP, št. 407, 1432, 4. september, Šentpavel, str. 358–359, op. 1. odslovljeni, sta Friderik in Ulrik (II.) Celjska, ki sta oblegala Marenberg, Schrampfu in Weißpriachu ukazala, naj naskrivaj napadeta grad. Ker napad ni uspel, sta z »jeklom in ognjem opustošila« (ferro et flamma absumunt) samostanske posesti pod gradom, vključno s pristavo. Nato so se celjski ljudje v noči pred praznikom sv. Petronile (31. maj) prikradli v Šentpavel, požgali ves trg, proti visoki odkupnini zajeli samostanske podložnike ob reki Labotnici in požgali njihovo imetje. Enako se je zgodilo s šentpa- velskimi podložniki v Pesnici pri Mariboru. A to ni bilo dovolj, saj so se celjske sile še drugič utaborile pred samostanom, še enkrat požgale trg Šentpavel in celó cerkev sv. Erharda (huda kršitev pravil fajde) ter opustošile posesti podložnikov v Labotski dolini. Zatem so se sovražniki (hostes) odpravili v Mohliče (Möchling), požgali opatov upravni dvor in oplenili upravnikove podložnike. Med drugim so jim razbili okna, peči in sode za vino. Spopad je pomiril šele ce- sar (sic) Friderik, ki ga je opat Janez prosil za odško- dnino. Ker je ni prejel, je samostan za dolgo padel v revščino.94 Archivium oziroma Ankershofen poda drugačno in še bolj sumarno kronologijo, po kateri je Weiß- priach sovražnost opatu napovedal šele leta 1442, ni pa omenjen pri predhodnem celjskem obleganju Marenberga istega leta, ko naj bi ga branil Hengs- pacher. Sodeč po Ankershofnovi podaji kronike je Weißpriach v fajdi s Šentpavlom vdrl v Labotsko dolino, oplenil in zoper odkupnino zajel tamkajšnje samostanske podložnike, oblegal utrjeni samostan in oplenil istoimenski trg, pri čemer je do temeljev 94 Prav tam. Grad Marenberg (levo zgoraj) nad samostanom dominikank v istoimenskem kraju. Bakrorez je nastal poldrugo stoletje (Vischer, Topographia Ducatus Stirie, sl. 245) po obravnavani fajdi, a se lokacija utrdbe v vmesnem času ni spremenila (Stopar, Grajske stavbe, str. 54). 279 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 požgal tudi cerkev sv. Erharta. Nato je napadel Mo- hliče, kjer je požgal dvor šentpavelskega upravnika ter oplenil in proti odkupnini zajel še njegove pod- ložnike. Istega leta naj bi zajel tudi lovrenškega žu- pnika Jakoba in enega tržana.95 Weißpriachovi ljudje so oplenili tudi gostilničarje, zlasti tistim pri vaseh Led (Eis)96 in Velka97 ter pri Marenbergu so razbili sode, vsem pa peči in okna. Nadalje so opatu odvzeli 15 vlečnih konj z vso opremo in »povsem oplenili« (plünderten [...] ganz und gar aus) njegovega gradi- ščana Štefana Rischniggerja (sic) – očitno98 je mišljen Prušenk. Opat naj bi Weißpriacha zaradi škode tožil pred kraljem, ki je končno vzpostavil mir, a ni prejel nobene odškodnine, zaradi česar naj bi Šentpavel pa- del v veliko revščino.99 Več podrobnosti kaže, da so zapisi v obeh kroni- kah amalgam podatkov (na primer Schrampfovega ropa s Zwykhovim zasegom) iz različnih listin, naj- brž v želji po njihovi smiselni sintezi. Vsekakor je Weißpriach kot mutski gradiščan vojvoda Albrehta oktobra 1440 Šentpavlu napovedal sovražnost. Tedaj je bil Prušenk šentpavelski oskrbnik Marenberga. Hengspacher, ki naj bi ga po Marchstallerju Weiß- priach in Schrampf napadla leta 1439, se v sočas- nih šentpavelskih listinah pojavi le kot sopečatnik za svojega sorodnika (vetter) Vida pl. Lazza, ki je 24. aprila 1441 prevzel samostanov upravni dvor v Mohličah.100 Ni znano, kdaj in kdo je zamenjal Pru- šenka, ki po oktobru 1440 ni več naveden na Ma- renbergu. Kot že predlagano, je oskrbništvo mogoče izgubil zaradi fajde, pri opatu pa v nemilost padel zaradi poraza proti Weißpriachu, torej najbrž enkrat med majem 1441 in januarjem 1442 – morda pa že prej, če se je opat strinjal s kraljevim predlogom za zamenjavo Prušenka z Rotenpergerjem. Ta možnost Sigmundovo oplenitev ali kar zasedbo Marenberga postavlja v čas celjsko-habsburškega premirja, torej ne v okvir širšega konflikta. Do neuspelega101 celj- skega obleganja Hengspacherja je lahko prišlo pred začetkom premirja konec avgusta 1440 ali po njego- vem izteku konec aprila 1442. Če je bil Hengspacher branilec Marenberga leta 1442, oskrbnik bržčas ni 95 Tako Archivium (UBStP, št. 457, 1442, str. 400), Ankershofen pa je dejanje postavil v leto 1421 (Ankershofen, Beiträge, str. 23). 96 Vas v občini Ruda (Ruden) v vzhodni Podjuni (Lazar, Vojaška zgodovina, str. 256). 97 Pri Dravogradu ali pri Podvelki v Dravski dolini (prim. Bla- znik, Historična topografija, str. 454–455). 98 Leta 1426 sta v šentpavelskih listinah sicer izpričana Peter in Andrej Rieschnigh, a sta bila podložnika v Allersdorfu v Labotski dolini (UBStP, št. 390, 1426, 1. september, str. 346– 347). 99 Ankershofen, Beiträge, str. 24; prim. Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 254. 100 UBStP, št. 451, 1441, 24. april, str. 397. 101 Marenberg je bil pri tem praktično izjema, saj se preostale manjše utrdbe v celjsko-habsburškem spopadu niso izkazale za varna zavetja (Lazar, Vloga gradu, str. 452). ostal dolgo, saj kaže, da je položaj že naslednje leto prevzel102 Hans Spangsteiner mlajši. Schrampfovo sodelovanje pri napadu na utrdbo se zdi verjetnejše, če je do celjskega obleganja prišlo pred sklenitvijo premirja103 ali po njegovem izteku. Obenem kaže, da Schrampfa njegov pristanek med deželnimi sovražniki leta 1441 ne postavlja prav vi- soko v hierarhiji klientele Celjskih,104 sicer bi se ti verjetno zavzeli za njegovo vključitev v premirje, ne glede na kršitve. (Weißpriachovi karieri tudi požig cerkve ni škodil, če je bil zanj sploh odgovoren oziro- ma spoznan za odgovornega.) Vendar je Hans proti odkupnini zajel tudi dva najbrž celjska človeka, zato niti ni bil nujno (ves čas) njihov človek, temveč mor- da bolj neodvisen akter. Obe kroniki Schrampfov rop opatovih vpreg pri Muti leta 1439 sicer podajata kot del sovražnosti samostana s Celjskimi. Naracija obeh sekundarnih virov skali jasnost po- teka fajde. Je ta mutski oziroma mutsko-marenberški vozel sploh mogoče presekati? Kot najbolj verjetno se kaže, da je Weißpriach enkrat po napovedi sov- ražnosti oblegal in morda zavzel Marenberg ali vsaj oplenil tamkajšnje samostanske ljudi in posesti. Če jesen leta 1440 ni bila preveč deževna ali pokrajine ni zgodaj prekril globok sneg, je do napada na Ma- renberg morda prišlo že tedaj, sicer pač enkrat po pomladanskih odjugah ter, načeloma, postu in veliki noči leta 1441. Enako velja za plenjenje in pustošenje v Labotski dolini in Mohličah. Gostilne v Dravski dolini pa bi lahko razdejal kadar koli, vsaj dokler je še bil na Muti. A prav tako je mogoče, da je v Šentpavel in drugam vpadel šele po celjskem obleganju Ma- renberga, če ga je Hengspacher branil leta 1442; ne- dvomno po izteku premirja grofov s kraljem. Morda je bil Weißpriach udeležen tudi pri tistem obleganju in morebitnem vnovičnem vdoru v Labotsko dolino. Če potek sovražnosti med Weißpriachom in Šentpavlom ostaja nejasen, pa o njuni pomiritvi kot (za)ključnem obredju maščevanja105 ni znanega nič, tudi ne o odškodnini oziroma spravnini, vrnitvi ujet- nikov, podložnikov, naropanega premoženja itd. Če plemič in opat miru nista sklenila posebej ali prej, sta bila kot zaveznika ene oziroma druge strani (ne sicer poimensko) vključena (še) v premirje med Habsbur- žanoma 16. avgusta 1443 oziroma v istega dne skle- njeni Friderikov mir s Celjskimi.106 Medtem ko so 102 Jeseni 1443 ga je opat poplačal za obnovitvena in druga dela na utrdbi (UBStP, št. 459, 1443, 22. september, Gradec, str. 401). Hengspacher je bil nato oskrbnik Marenberga še vsaj leta 1453, ko je Friderik znova prosil, naj ga zamenja Boltežar Rotenperger (prav tam, št. 493, 1453, 26. maj, Gradec, str. 401). 103 Podobno kronologijo je predlagal Lazar, vendar z Weißpria- chovim sodelovanjem le pri obleganju leta 1442 (Lazar, Vo- jaška zgodovina, str. 239–240; prim. Lazar, Vloga gradu, str. 452). 104 Prim. Nared, Seznam, str. 338–340. 105 Gl. Oman, Maščevanje, str. 46–48. 106 SI AS 1063/4511 in 4512, 1440, 16. avgust, Dunajsko Novo mesto. 280 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 Šentpavel in njegovi ljudje, v prvi vrsti podložniki, še dolgo trpeli zaradi posledic pustošenj, je Weißpri- acha in Prušenka po miru v širšem konfliktu čakala bliskovita kariera pod Albrehtom oziroma Frideri- kom – Sigmunda pa tudi nove sovražnosti. Sklep Analiza korespondence med Weißpriachom in opatom kaže, da mora pozornost pri branju doku- mentov o sovražnostih (in pomiritvah) vselej veljati tudi besedam (njihovi večpomenskosti, etimologi- ji itd.), ki te odnose izražajo, ne le »površinskemu« podajanju dogajanja. Aplikacija natančnega branja med drugim pokaže, da Weißpriachova raba besed mütwille in vnpilleich ni označevala zgolj predrznosti in neprimernosti, temveč je izražala krivico (iniu- ria), s čimer je v skladu z obredjem maščevanja terjal ustrezno zadoščenje. Ne nazadnje je ta zahteva v do- kumentih sledila njegovi rabi obeh besed. S pozna- vanjem jezika in obredja maščevanja ter z upošteva- njem metodologije zgodovine emocij je nato mogoče precej zanesljivo določiti tudi prevladujoče čustvo, na katerem je temeljila Sigmundova raba specifičnega izrazja: jeza (ira). Čeprav v virih ni eksplicitno po- dana, so družbene norme terjale, da je časten moški krivico obelodanil z uravnoteženo in (u)pravič(e)no jezo (ira iusta), ki je morala biti jasna, naj je bila še tako formalizirana. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1063, Zbirka listin (1163–1868) StiAStP – Stiftsarchiv Sankt Paul UK – Urkunden St. Paul, spletni dostop: https:// www.monasterium.net/mom/AT-StiAStP/UK/ fond (pridobljeno: avgust 2021) OBJAVLJENI VIRI Bizjak, Matjaž (ur.): Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1: deželnoknežji obračuni za Kranjsko (Landesfürstliche Abrechnungen für Krain) 1436– 1448. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2016. Chmel, Joseph (ur.): Materialien aus österreichischen Geschichte. Aus Archiven und Bibliotheken. Erster Band. Wien: Peter Rohrmann, 1837. MDC XI – Monumenta historica ducatus Carinthiae = Geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärn- ten. Elfter Band. Die Kärntner Geschichtsquellen: 1414–1500. Izd. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1972. MGH, Const. 2 – Monumenta Germanicae Histo- ria: Constitutiones et acta pvblica imperatorvm et regvm: Tomvs 2. inde ab a. MCXCVIII. vsqve ad a. MCCLXXII. Ur. Ludwig Weiland. Hannover: Hahn'sche Buchhandlung, 1896. MGH, LL 4/I – Monumenta Germanicae Historia: Legvm: Tomvs 4. inde ab anno Christi qvingentesi- mo vsqve ad annvm millesimvm et qvingentesimum: I. Edictus Langobardorum. Ur. Friedrich Bluhme. Hannover: Hahn’sche Buchhandlung, 1868. UBStP – Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten. Ur. Beda Schroll. Wien: Kai- serliche Akademie der Wissenschaften in Wien, 1876. LITERATURA Althoff, Gerd: Spielregeln der Politik im Mittelalter: Kommunikation in Frieden und Fehde. Darmstadt: Primus Verlag, 1997. Ankershofen, Gottlieb von: Beiträge zur Landes- chronik (Aus den Annalen des Stiftes St. Paul. Mit Erläuterungen von G. F. v. Ankershofen). Archiv für vaterländische Geschichte und Topo- graphie 3, 1856, str. 20–37. Banfi, Jaka: Uprava grofov Celjskih (1341–1456). Kronika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. Boehm, Christopher: Blood Revenge: The Enactment and Management of Conflict in Montenegro and Other Tribal Societies. Philadelphia: University of Philadelphia Press, 1984. Bossy, John: Christianity in the West 1400–1700. Ox- ford: Oxford University Press, 1985. Brunner, Otto: Land und Herrschaft: Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buch- gesellschaft, 1990 [1939]. Darovec, Darko: Blood Feud as Gift Exchange: The Ritual of Humiliation in the Customary System of Conflict Resolution. Acta Histriae 25, 2017, št. 1, str. 57–96. Darovec, Darko: Turpiter interfectus: The Seigneurs of Momiano and Petrapilosa in the Customary System of Conflict Resolution in Thirteenth- -century Istria. Acta Histriae 24, 2016, št. 1, str. 1–42. Dixon, Thomas: What is the History of Anger a History of ? Emotions: History, Culture, Society 4, 2020, str. 1–34. Eulenstein, Julia: Statt Krummstock das Schwert: Erzbischöfliche und adlige Fehdeführung im Erzstift Trier an der Wende zum 15. Jahrhun- dert. Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung (ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle in Michael Rothmann). Affalterbach: Didymos- -Verlag, 2013, str. 75–102. 281 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 Firnhaber-Baker, Justine: From God's Peace to the King's Order: Late Medieval Limitations on Non-Royal Warfare. Essays in Medieval Studies 23, 2006, str. 19–30. Firnhaber-Baker, Justine: Techniques of Seigneurial War in the Fourteenth Century. Journal of Medi- eval History 36, 2010, str. 90–103. Gilbert, Kate in White, Stephen D. (ur.): Emotion, Violence, Vengeance and Law in the Middle Ages: Essays in Honour of William Ian Miller. Leiden, Boston: Brill, 2018. Gluckman, Max: Custom and Conflict in Africa. Lon- don: Basil Blackwell, 1955. Grimm, Jacob in Grimm, Wilhelm: Deutsches Wör- terbuch, Erstbearbeitung (1854–1960). Digitalisi- erte Version im Digitalen Wörterbuch der deutschen Sprache. https://www.dwds.de/wb/dwb/ (pridob- ljeno: avgust 2021). Habjan, Vlado: Celjsko-avstrijska vojna od leta 1438 do 1443 ali vojna za Ljubljano in Istro. Kronika 19, 1971, št. 3, str. 137–148. Heinig, Paul-Joachim: Kaiser Friedrich III. (1440– 1493) in seiner Zeit. Studien zum 500. Todestag am 19. August 1493/1993, Bd. 1. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag, 1993. Homer: Iliada: prvi, tretji, šesti, deseti, štirinajsti, osemnajsti, devetnajsti, dvaindvajseti in štiriin- dvajseti spev. Prevod: Jelena Isak Kres. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 [8. stol. p. n. š.]. Kaminsky, Howard: The Noble Feud in the Later Middle Ages. Past and Present 177, 2002, št. 1, str. 55–83. Kaster, Robert A.: Emotion, Restraint, and Commu- nity in Ancient Rome. Oxford: Oxford University Press, 2005. Klein, Herbert: Burchard. Neue Deutsche Biographie. Dritter Band: Bürklein–Ditmar. Berlin: Duncker & Humblot, 1957, str. 27–28. Koropec, Jože: Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja. Maribor: Za- ložba Obzorja, 1972. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kosi, Miha: Celjska klientela. Socialna in prostor- ska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih. Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stolet- jem (ur. Boris Golec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 11–64. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chro- nik als Grafen von Cilli. Zweiter Theil: Die Cillier Chronik. Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Lazar, Tomaž: Vloga gradov v srednjeveškem vojsko- vanju. Kronika 60, 2012, št. 3, str. 443–464. Lazar, Tomaž: Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Doktorska disertacija. Ljub- ljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2009. Lévi-Strauss, Claude: The Elementary Structures of Kinship. Boston: Beacon Press, 1969 [1949]. Mauss, Marcel: Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC, 1996 [1925]. McGrath, Kate: The Politics of Chivalry: The Func- tion of Anger and Shame in Eleventh- and Twelfth-Century Anglo-Norman Historical Narratives. Feud, Violence and Practice: Essays in Medieval Studies in Honor of Stephen D. White (ur. Belle S. Tuten in Tracey L. Billado). Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2012, str. 55–69. Miller, William Ian: Bloodtaking and Peacemaking: Feud, Law, and Society in Saga Iceland. Chicago: University of Chicago Press, 1996. Miller, William Ian: Hrafnkel or the Ambiguities: Hard Cases, Hard Choices. Oxford: Oxford Uni- versity Press, 2017. Miller, William Ian: Threat. Feud, Violence and Prac- tice: Essays in Medieval Studies in Honor of Stephen D. White (ur. Belle S. Tuten in Tracey L. Billa- do). Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2012, str. 9–27. Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih vi- rih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2005. Mlinarič, Jože: Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje: Mohorjeva družba, 1997. Mlinarič, Jože: Odnosi med šentpavelsko opatijo in gospodi iz Melja, gospodi Mariborskimi in ma- riborskimi meščani v srednjem veku. Kronika 29, 1981, št. 3, str. 241–250. Mravljak, Josip: Muta. Časopis za zgodovino in naro- dopisje 23, 1928, str. 42–52. Nagy, Piroska in Frevert, Ute: History of Emotions. Debating New Approaches to History (ur. Marek Tamm in Peter Burke). London etc.: Bloomsbury Academic, 2019, str. 189–215. Nared, Andrej: Seznam »deželnih sovražnikov« iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke. Zgodo- vinski časopis 56, 2002, št. 3–4, str. 327–344. Oman, Žiga: Maščevanje na Slovenskem v zgodnjem novem veku: sovražnosti in pomiritve na Kranjskem in Štajerskem. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča v Mariboru, 2021 (v tisku). Otorepec, Božo: Seznam »deželnih sovražnikov« na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440: iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436– 1446. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1996, str. 331–342. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962. Pohl-Zucker, Susanne: Hot Anger and Just Indignati- on: Justificatory Strategies in Early Modern Ger- 282 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 man Homicide Trials. Emotion, Violence, Vengeance and Law in the Middle Ages: Essays in Honour of William Ian Miller (ur. Kate Gilbert in Stephen D. White). Leiden, Boston: Brill, 2018, str. 25–48. Reinle, Christine: Bauernfehden: Studien zur Fehde- führung Nichtadliger im spätmittelalterlichen römi- sch-deutschen Reich, besonders in den bayerischen Herzogtümern. Wiesbaden: Franz Steiner Verlag, 2003. Schäffer, Regina: Fehdeführer und ihre Helfer: Ver- such zur sozialen Schichtung von Fehdenden. Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwi- schen adeliger Handlungslogik und territorialer Ver- dichtung (ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle in Michael Rothmann). Affalterbach: Didymos- -Verlag, 2013, str. 203–220. Skitek, Vinko: Guštanj in Kotlje skozi srednji in novi vek. Ravne na Koroškem: Zgodovinsko društvo za Koroško, 2019. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Smail, Daniel L. in Gibson, Kelly: Vengeance in Me- dieval Europe: A Reader. Toronto: University of Toronto Press, 2009. Smail, Daniel L.: The Consumption of Justice: Emo- tions, Publicity and Legal Culture in Marseille, 1264–1423. Ithaca NY, London: Cornell Univer- sity Press, 2003. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Če- trta knjiga: med Solčavskim in Kobanskim: občine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Dravo- grad, Radlje, Maribor-Ruše. Ljubljana: Viharnik, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove dežel- noknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU 1996, str. 247–252. Throop, Susanna A. in Hyams, Paul R. (ur.): Ven- geance in the Middle Ages: Emotion, Religion and Feud. Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2010. Tuten, Belle S. in Billado, Tracey L. (ur.): Feud, Vi- olence and Practice: Essays in Medieval Studies in Honor of Stephen D. White. Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2012. Verdier, Raymond: La vengeance: La vengeance dans les sociétés extra occidentales. Paris: Edition Cujas, 1980. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- riae: izbor. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006 [1681]. Wieland, Christian: Nach der Fehde – Studien zur In- teraktion von Adel und Rechtssystem am Beginn der Neuzeit: Bayern 1500 bis 1600. Epfendorf an der Neckar: bibliotheca academica Verlag, 2014. Zmora, Hillay: State and Nobility in Early Modern Germany: The Knightly Feud in Franconia 1440– 1567. Cambridge: Cambridge University Press, 1997. S U M M A R Y Vmb sölichen mütwillen – Sigmund von Weißpriach’s Declaration of Enmity to Saint Paul’s Abbey in Lavanttal. A Contribution to the Research on Feud and on the Fifteenth- -Century Drava River Valley In early October 1440, a quarrel broke out be- tween Sigmund von Weißpriach, Duke Albrecht VI of the Habsburgs’ castellan of Muta (Hohenmauten) in Styria, and the Benedictine Saint Paul’s Abbey in Lavanttal, Carinthia. It originated in an alleged breach of Muta’s jurisdiction by Stephan Prüschenk, Abbot Johannes I’s castellan of Marenberg in Sty- ria. Weißpriach demanded appropriate satisfaction for what he regarded as an injury to himself and his lord, threatening that he would attain justice by himself, i.e. with violence, if his demand went unanswered. This was in accordance with the cus- tom of vengeance or feud (Fehde), by then already long codified in Imperial and provincial legislation. However, as the abbot remained adamant that there was no breach of jurisdiction and offered to settle the matter through counsel or royal mediation, Sig- mund issued a declaration of enmity (Absage) to Jo- hannes and “all his people” in order to keep his hon- our. Little is known about the course of this feud in the Styrian-Carinthian border region, save that Weißpriach at least once lay siege to Marenberg castle and the abbey, as well as pillaged its estates and subjects. By the time of a brief truce in Janu- ary 1442, Prüschenk and the abbot had fallen out, and both Stephan and Sigmund seem to have lost or left their positions as castellans of Marenberg and Muta. Weißpriach’s feud with the abbey has thus far been regarded as an integral part of the wider Cilli-Habsburg conflict and Sigmund as a man of the Counts. Yet the start of hostilities in the fall of 1440, almost two months after a year-long truce was made between the Counts of Cilli and the King of the Romans, shows that Weißpriach’s enmity be- came part of the larger one only after the prolonged truce expired in late spring of 1442 and an alliance had been made between the Counts and King Fred- erick IV’s brother, Duke Albrecht. Likewise, no direct links between Sigmund and the Counts are attested in pertinent sources, which, along with his 283 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 later career, seems to demonstrate that he was (fore- most) the Duke’s man. Apart from the chronology of the feud and alli- ances therein, this paper also addresses the language of enmity and the role of emotions in feuds, applying a close reading and the methodology of the history of emotions to analyse the correspondence leading up to the nobleman’s Absage to the abbey. This ap- proach shows that Sigmund chiefly used two words to express the injustice, thus demanding appropri- ate satisfaction: mütwille and vnpilleich, ostensibly as cognates of the Latin legal term iniuria. While the quite formal correspondence of the analysed sources is devoid of emotion-talk, understanding the rituals and language of vengeance nonetheless allows us to ascertain the main underlying emotion of Weißpri- ach’s response: anger or wrath (ira). Even when they are balanced and formalised as ira iusta or even omitted from the sources, as in the investigated case, emotions that express anger are always to be expect- ed as an integral element in the communication of injustice, and thus also of feud. (prevod: Žiga Oman) 284 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 Razvalini gradov Marenberg (zgoraj) in Muta (spodaj) (foto: Igor Sapač, 2016). 285 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.731Karl VI. 394.4(497.451.1)"1728" Prejeto: 2. 12. 2021 Vanja Kočevar dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: vanja.kocevar@zrc-sazu.si Ljubljana kot prizorišče dedne poklonitve cesarju Karlu VI. leta 1728 Raba javnih prostorov za vladarsko inscenacijo na primeru kranjske prestolnice* IZVLEČEK Razprava obravnava vladarsko inscenacijo cesarja Karla VI. na javnih prostorih Ljubljane ob dedni poklonitvi kranjskih deželnih stanov. V počastitev visokega gosta, ki se je v kranjski prestolnici mudil med 26. in 30. avgustom ter 20. in 22. septembrom 1728, so ljubljanske mestne oblasti postavile več (efemernih) arhitekturnih stvaritev, kot sta slavoloka pred Vicedomskimi vrati in na pročelju rotovža. Medtem ko je bil prvi slavolok, za katerega je cesarjevo marmorno poprsje prispeval Francesco Robba, permanentne narave in je mestna vrata krasil do njihovega rušenja leta 1791, je bil drugi pred mestno hišo zgolj efemeren, čeprav se je nekaj njegovih plastik ohranilo. Za cesarja so kranjski deželni stanovi zgradili tudi bogato okrašeno ladjo tipa »la peota«, s katero je Karel VI. po dedni poklonitvi Ljubljano zapustil in septembra na poti v Gradec vanjo spet priplul. KLJUČNE BESEDE dedna poklonitev, Kranjska, Ljubljana, cesar Karel VI., kranjski deželni stanovi, simbolna komunikacija, simbolna reprezentacija, vladarska inscenacija, Kaiserstil ABSTRACT LJUBLJANA AS A SITE OF PAYING HEREDITARY HOMAGE TO EMPEROR CHARLES VI IN 1728. THE USE OF PUBLIC SPACES FOR THE STAGING OF SOVEREIGN’S POWER IN THE CARNIOLAN CAPITAL The article discusses the staging of sovereign power of Emperor Charles VI in Ljubljana’s public spaces during the act of Hereditary Homage (Erbhuldigung) by the Estates of Carniola. To honour the arrival of the distinguished gu- est, who stayed in the Carniolan capital between 26 and 30 August, and again between 20 and 22 September 1728, * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »PODOBA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v prostoru med vzho- dnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800« (P6-0437 (A)) in temeljnega raziskovalnega projekta »Zgodovinski atlas sloven- skih mest« ( J6-9358 (A)), ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Besedilo je z novimi raziskavami razširjen prispevek, ki je bil predstavljen na znanstvenem posvetu Stadt und Zukunft. Europa und sein Südosten im langen 18. Jahrhundert (28. maj 2021) in objavljen kot poglavje v monografski publikaciji – gl. Kočevar, Ljubljana als Schauplatz. Za pomoč pri pripravi razprave se zahvaljujem Lilijani Žnidaršič Golec, Borisu Golcu, Ani Pokrajac Iskra, Janezu Polajnarju, Mateju Hriberšku in Mihi Preinfalku. 286 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 the city authorities erected several (ephemeral) architectural artworks, such as two arches of triumph, one in front of the Vidame Gate and the other on the façade of the Town Hall. Whereas the former arch, for which Francesco Robba contributed a marble bust of the Emperor, was of permanent nature and graced the city gate until its demolition in 1791, the latter arch was an ephemeral artwork in front of the Town Hall, although a few of its sculptures have ne- vertheless been preserved to date. The Estates of Carniola also built a splendidly adorned “peota” boat, aboard which Charles VI left Ljubljana after the Hereditary Homage and then returned in September on his way to Graz. KEY WORDS act of Hereditary Homage (Erbhuldigung), Duchy of Carniola, Ljubljana, Emperor Charles VI, Estates of Carniola, symbolic communication, symbolic representation, staging of sovereign’s power, Kaiserstil. ča prav vprašanju simbolne reprezentacije deželnega kneza ob dedni poklonitvi. Poleg tega je baročni teater deželnoknežjega bli- šča, v kar so se dedne poklonitve prelevile do zgod- njega 18. stoletja, kranjski deželni prestolnici omo- gočil, da je svoje novo baročno lice predstavila še dunajskemu dvoru in širši javnosti. Ljubljana se je namreč po zlomu drugega turškega obleganja Du- naja in premiku bojišč »velike turške vojne« (1683– 1699) proti jugovzhodu razvila v pomembno regio- nalno središče kreditnega poslovanja in veletrgovine. Prav z oživitvijo trgovanja med osvobojeno Ogrsko in habsburškimi posestmi v Italiji, ki je potekalo sko- zi Kranjsko, je v Ljubljani prišlo do akumulacije ka- pitala, ki je omogočila, da se je kranjski »novi Rim« razvil v živahno umetniško središče.6 Viri in literatura Kot najpomembnejši vir je razpravi služila pu- blikacija o dedni poklonitvi Erb-Huldigungs Actus im Herzogthum Crain, ki jo je enajst let po pokloni- tvi (1739) po naročilu deželnih stanov objavil Karel Sajfrid Perizhoffer pl. Perizhoff.7 Opis poklonitve je sicer sekundarni vir,8 vendar je Perizhofferjevo delo oprto na primarno stanovsko gradivo in za nameček vsebuje edicijo 78 dokumentov, ki se navezujejo na 6 Vidmar, Ljubljana kot novi Rim, str. 11–22. 7 Polec, Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehrenhaimb, Sloven- ska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi413770/ (28. april 2021). 8 Primarni viri za dedno poklonitev Karlu VI. leta 1728 v Arhivu Republike Slovenije: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 350 (fasc. I-179), Deželnozborski spisi 1727– 1730; SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg, šk. 86 (fasc. 50), snopič 18–19; šk. 401–402 (fasc. 276), Landtags- abhandlungen 1727–1732; šk. 869, Registratursprotokoll 23 (1723–1731); šk. 919, Landtagsprotokoll 45; šk. 938, Carnio- liae pragmatica, Pars II. V Nadškofijskem arhivu Ljubljana: NŠAL, ŠAL, šk. 16, Škofijski protokol 33 (Protocollum Officii Episcopalis Labacensis de anno 1727, 1728 et 1729), fol. 196–198, 203. V Avstrijskem državnem arhivu: Ältere Zeremonialakten (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-6); Zeremonialprotokoll (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14); Konzepte der Zeremonialprotokole (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot-Konzepte 8). Uvod Julius Bernhard von Rohr je v delu Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft der großen Herren, ki je izšlo leto dni po dedni poklonitvi Kranjske Karlu VI., ta obred opredelil z besedami: »Poklonitev je prisežno zagotovilo podložnosti in zvestobe, ki jo podložnik poda svojemu deželnemu gospodu. K njej so zave- zani vsi podložniki, svobodnjaki (Landſaßen) in pre- bivalci [dežele], katerega koli položaja že so, in sicer tako pogosto, kot se dogodi sprememba osebe dežel- nega gospoda.«1 Definiciji gre dodati opažanje mo- dernega zgodovinopisja, da so se dedne poklonitve v zgodnjem novem veku iz preprostih pravnih dejanj razvile v razkošen baročni teater pompoznega rituala, ki je dosegel vrhunec prav s t. i. »Kaiserstilom« v času Karla VI.2 Anekdota celo pravi, da je bil Karel VI. tako pre- dan strogi dvorni etiketi, da naj bi še tik pred smrtjo, 20. oktobra 1740, opazil, da sta ob njegovi smrtni postelji stali le dve namesto štirih sveč, kot je pro- tokol predpisoval za cesarja.3 Četudi je anekdota ne- mara zgolj plod domišljije, saj domnevna cesarjeva opazka o nepravilnosti simbolne reprezentacije ob lastni smrtni postelji v Ceremonialnem protokolu ni zabeležena,4 vendarle nazorno kaže na pomen sim- bolne reprezentacije v obravnavanem času. Ker so bila politična dejanja v predmodernih obdobjih po naravi vselej simbolna dejanja,5 se ta razprava posve- 1 Prosti prevod izvirnika: »Die Huldigung iſt eine eydliche Verſicherung von der Unterthaenigkeit und Treue, welche ein Unterthan ſeinem Landes-Herrn leiſtet, und ſind hierzu alle Unterthanen, Landſaßen und Einwohner, von was fuer Condition ſie auch ſeyn moegen, ſo offt verbunden, als ſich eine Veraenderung mit der Perſon des Landes-Herrn begiebt« (Rohr, Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft, III. Theil, VII. Capitul, § 1, pag. 657–658). Druge definicije dedne pokloni- tve gl. v Leitner, Die Erbhuldigung, str. 98; Mell, Grundriß, str. 143; Vilfan, Rechtsgeschichte, str. 138; Holenstein, Die Huldi- gung, str. 9; Strohmeyer, Svoboda politike, str. 89–90; Maťa, The Care of Thrones, str. 30. 2 Gelder, Eighteenth- and Ninetheenth-Century Corona- tions, str. 10, 14; Vokáčová, The Bohemian Coronation, str. 143–167. 3 Maria Theresia: Österreichs große Herrscherin, str. 13. 4 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 17, fol. 230v–233v. 5 Gelder, Eighteenth- and Nineteenth-Century Coronations, str. 12. 287 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 obravnavani dogodek.9 Kot pomembna sta se izka- zala tudi Ceremonialni protokol št. 14,10 ki ga hrani dunajski Haus-, Hof- und Staatsarchiv, ter potopis celotnega dednopoklonitvenega potovanja Karla VI. Erb-Huldigungs-Actus in Inner-Oesterreich, id est Steuer, Cärnthen, Crain, Görtz, Triest und Fiume wie solcher Anno 1728 Ihro Röm. Kays. ... May. ... Carolo Sexto ... praestiret und abgelegt worden, ki ga je po letu 1735 prispeval dvorni knjigovodja Johann Adam von Heintz.11 Poleg tega gre izpostaviti še Kratko poro- čilo ali opis privrženosti, ki jo je 26. avgusta 1728 ob prihodu njegovega cesarskega in kraljevega katoliškega veličanstva itd. itd. Karla šestega v Ljubljano v vojvo- dini Kranjski najponižneje izkazal mestni magistrat omenjenega mesta Ljubljane,12 objavljeno 15. septem- bra 1728 v prilogi k 74. številki časopisa Wienerisches Diarium.13 Sama dedna poklonitev vojvodine Kranjske Karlu VI. še ni bila deležna večje pozornosti zgodovino- pisja. Franz Xaveri Legat (1839),14 August Dimitz (1876)15 in Josip Mal (1917)16 so prispevali povzetke Perizhofferjevega opisa, nekaj prostora sta ji v svojih delih namenila tudi Josip Gruden17 in Vladislav Fa- bjančič.18 Sicer pa je v zgodovinopisju več zanimanja kot sama poklonitev vzbudilo cesarjevo potovanje skozi notranjeavstrijske dežele, o čemer so pisali: Si- mon Rutar,19 Anton Koblar,20 Walter Šmid,21 Karl Pirc,22 Daniela Hahn,23 Eva Holz24 in Stefan Sei- 9 Gl. Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 71–208. 10 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14. 11 Razprava se opira na izvod, ki ga hrani Avstrijski državni arhiv (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101), dva eksemplarja Heintzevega potopisa sta na voljo tudi v Avstrijski nacionalni biblioteki (ÖNB Sammlung von Handschriften und alten Drucken, Cod. Ser. n. 2704, 2705). 12 Prosti prevod naslova Kurtzer Bericht / oder Beſchreibung / der bey den 26ſten Auguſti des 1728ſten Jahres nacher Laybach im Hertzogtum Crain beſchehener Ankunft Seiner Kaiſerl. und Königl. Catholischen Majestaet etc. etc. CARL des Sechſten durch den Stadt=Magiſtrat ernannter Stadt Laybach allerunterthä- nigst bezeigten Devotion (Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 13 Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]. O prihodu Karla VI. v Ljubljano je poročal tudi graški časnik Posttäglich-Grätzerisch-Außfliegenden Mercurius – gl. Golob, Mediale Reflexionen, str. 16. 14 Legat, Erbhuldigung in Krain, str. 61–62, 65–66, 69–70. 15 Dimitz, Geschichte Krains, IV. Theil, str. 150–151 (op. 1). 16 Mal, Poklonitev cesarju Karlu VI., str. 1–3. Josip Mal je svoj članek, ki je bil objavljen v časopisu Slovenec 30. januarja 1917, napisal ob zadnji dedni poklonitvi, ki jo je deputaci- ja vojvodine Kranjske podala zadnjemu avstrijskemu cesarju Karlu I. na Dunaju. 17 Gruden, Zgodovina, str. 934–938. 18 Fabjančič, Ljubljanski sodniki, 4. zvezek, str. 123. 19 Rutar, Zur Schiffahrt auf der Laibach, str. 70–71. Simon Ru- tar pri opisu plovbe Karla VI. po Ljubljanici kot vir navaja »Illyrisches Blatt 1833, p. 75« (non vidi). 20 Koblar, Cesta čez Ljubelj, str. 222–226. 21 Šmid, Der Loibelpass. 22 Pirc, Podružnica Sv. Ane (Nadaljevanje). 23 Hahn, Zwei Besuche im österreichischen Litorale. 24 Holz, Die Habsburger in Krain, str. 32–37. tschek.25 Latinske napise na spomenikih v čast ce- sarjevemu obisku so raziskovali Anton Jellouschek,26 Anton Koblar27 in Julijana Visočnik.28 Sicer se je v zadnjem desetletju ponovno poja- vil tudi interes zgodovinopisja za dedne poklonitve, poleg že omenjenih Daniele Hahn in Stefana Sei- tschka29 so študije na tem področju prispevali: Su- sanne Gmoser,30 Petr Maťa,31 Klaas Van Gelder,32 Thomas Cambrelin, Miloš Řezník33 in avtor te raz- prave.34 Umetnostnozgodovinskim vidikom razvoja Kranjske v poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju pa so se v zadnjem času posvečali zlasti Luka Vidmar,35 Matej Klemenčič36 in Ana Pokrajac Iskra.37 Inscena- cijo dedne poklonitve leta 1728 je namreč treba po- staviti tudi v umetnostnozgodovinski kontekst. Kranjska dedna poklonitev Karlu VI. in vladarska reprezentacija (1728) Karel VI. je dedne poklonitve notranjeavstrijskih dednih dežel sprejel šele slabih sedemnajst let po kronanju za cesarja, kar po mnenju Stefana Seitschka kaže na upadajoči pomen tovrstnih umestitvenih ri- tualov.38 Zavlačevanje pa lahko kaže tudi na upadanje politične moči deželnih stanov Štajerske, Koroške in Kranjske. Karlov oče, cesar Leopold I., je namreč no- tranjeavstrijske dedne poklonitve sprejel leta 1660, le tri leta po prevzemu oblasti. Predhodnik Karla VI., njegov starejši brat Jožef I., pa kot prvi habsburški deželni knez notranjeavstrijskih dednih poklonitev ni sprejel niti osebno niti po komisarjih, čemur bi vendarle lahko botrovali tudi kratkost njegove vlada- vine in španska nasledstvena vojna.39 Dejstvu, da je bilo cesarjevo dednopoklonitveno potovanje v notranjeavstrijske dežele naposled po- trebno, je botrovalo več razlogov, med katerimi sta bila najpomembnejša skrb dvora, da bi lahko dolo- čeni notranjeavstrijski fevdi (Lehensvergaben) prešli v dedno last, saj je od zadnjih dednih poklonitev mi- 25 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728. 26 Jellouschek, Die Lapidar-Denkmäler in Laibach, str. 13–19. 27 Koblar, Cesta čez Ljubelj, str. 222–226. 28 Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 371–391, 605. 29 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728. 30 Gmoser, Die Erbhuldigungen in Österreich unter der Enns; ista, Die steirischen Erbhuldigungen. 31 Maťa, The Care of Thrones. 32 Gelder, Eighteenth- and Nineteenth-Century Coronations; isti, Inaugurations in the Austrian Netherlands. 33 Gl. Gelder (ur.), More Than Mere Spectacle. 34 Kočevar, Dedna poklonitev vojvodine Kranjske nadvojvodu Ferdinandu; isti, Logarjev okrašeni vol; isti, Dedna poklo- nitev Avstrije nad Anižo; isti, Dedna poklonitev vojvodine Kranjske kralju Ferdinandu III. 35 Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. 36 Klemenčič, Francesco Robba; isti, Podoba baročne Ljubljane. 37 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave. 38 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 51–68. 39 Gl. Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 60–61. Prim. Sei- ts chek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 50–51. 288 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 nilo že skoraj 68 let, in blagodejni učinki menjave zraka na zdravje cesarice Elizabete Kristine. Dvor si je namreč obetal, da bo sprememba zraka prispevala k cesaričini ponovni zanositvi.40 Med cesarjevim dednopoklonitvenim poto- vanjem, ki je trajalo od 17. junija do 18. oktobra 1728,41 se je pomemben del habsburškega dvora, ki je s spremstvom štel 959 oseb,42 z Dunaja preselil v Gradec. Štajerska prestolnica je nato postala osrednja točka, kjer se je nastanil glavni del dvora, Karel VI. pa se je 16. avgusta43 od tam podal v ostale notranjeav- strijske dežele. Na tej poti ga je spremljal manjši dvor s spremstvom (hoffstaat und comitiva), ki je sodeč po seznamu štel 480 oseb.44 Če k tej številki prištejemo še glasbenike, ki so potovali v lastni režiji,45 lahko sklepamo, da je Karel VI. iz Štajerske odrinil s pribli- žno petstoglavim spremstvom.46 Cesar je iz Gradca preko Maribora odpotoval proti Koroški in v Celovcu 22. avgusta sprejel dedno poklonitev koroških deželnih stanov.47 Dva dni po- zneje je odrinil iz koroške prestolnice in se 25. avgu- sta na konju povzpel na Ljubelj, kjer sta ga pričakala dva obeliska (Spiz=Saülen, Ruhm- und Glori-Saeule, Pyramiden) z latinskimi napisi, ki so visokemu gostu želeli dobrodošlico na Kranjskem.48 Na deželni meji 40 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 130; Seitschek, Herrschaftsantritt, str. 94–103, 98. 41 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 120r, 121v, 228v–229r. Seitschek navaja, da se je cesar na Dunaj vrnil že 12. oktobra 1728 (Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 73). 42 Seštevek je narejen po seznamu General lista aller deren mit beyden regierenden kay: may: und dero älteren durchlauchtigsten erzherzogin Maria Theresia nach Gratz mit zu reysen oder vor- oder nach zu gehen habenden hoffstatts, canzleyen und extra be- ruffenen personen (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34, 22). 43 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 171r, 175v– –176v. O štajerski dedni poklonitvi Karlu VI. gl. Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 104–106; Gmoser, Die steirischen Erb- huldigungen, str. 272, 278–279. 44 Seštevek je narejen po (drugem) seznamu General lista der mit ihro kay: may: von Gratz auß in die weitere I: Ö: länder mit zu gehen habender kay: hoffstaat und comitiva (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34, 22). 45 AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA, Ktn. 34, fol. 53r–53v. 46 Po drugi strani Johann Adam von Heintz v svojem sezna- mu Haubtlista deren mit der kay[serlichen] hoffstatt von Grätz auf die weithere erbhuldigungsörther […] mitzugehen persohnen […] navaja le 138 oseb (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 201v–206v). Število spremstva, ki je s cesarjem prispelo v Ljubljano, tako ostaja predmet nadaljnjega raziskovanja. Tre- ba je še opozoriti, da celotno cesarjevo spremstvo ni potovalo istočasno, temveč je del osebja na naslednjo postajo vselej pri- šel pred cesarjem. O dednopoklonitvenem potovanju Karla VI. po notranjeavstrijskih deželah gl. Hahn, Zwei Besuche im österreichischen Litorale, str. 67–84 (transkripcija Ceremonial- nega protokola o Trstu), str. 102–112, (Abbildung 2: Reiserou- te Karl VI.), str. 124; Golob, Mediale Reflexionen, str. 11–17; Holz, Die Habsburger in Krain, str. 31–37; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, (zlasti) str. 73–77. 47 O koroški dedni poklonitvi gl. Seitschek, Die Erbhuldigungs- reise 1728. 48 Latinske napise z Ljubelja in s Trojan je v Ljubljani nezna- nokdaj natisnil tiskar J. G. Mayr (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-13, fol. 9r–12v). Prepise so prispevali tudi Heintz se je od cesarja poslovila koroška stanovska delegaci- ja, sprejel pa ga je kranjski deželni glavar Volf Vajkard grof in gospod Gallenberg. Sledila sta kosilo v Trži- ču in avdienca, v katero je Karel VI. poleg deželnega glavarja sprejel še Adama Sajfrida grofa Auersperga in Franca Sajfrida grofa Thurna-Valsassino.49 Iz Tržiča je cesar pot nadaljeval v Kranj,50 kjer ga je pred mestom pričakal dvajsetčlanski stanovski od- bor (Außſchus),51 mestni sodnik pa mu je izročil ključe mesta.52 Nato je cesar v svoji »retiradi« stanovske od- bornike sprejel v avdienco, pri kateri je imel pozdrav- ni govor nadomestni deželni maršal Anton Jožef grof Auersperg,53 nakar je vladar zbrane stanove pripustil k rokoljubu. Stanovski odbor je v Kranju prisostvoval še cesarjevi večerji in se nato vrnil v Ljubljano. Visoki (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 67v–69v), Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 24–28 in Koblar, Cesta čez Lju- belj, str. 222–226. Transkripcijo s komentarjem je priskrbela Julijana Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 387–390. 49 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 191r–191v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 67v–69v; Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 28. O cesarjevem potovanju iz Gradca do Ljubljane gl. Šmid, Der Loiblpaß, str. 161, 163; Pirc, Podružnica Sv. Ane (Nadaljevanje), str. 1–2; Holz, Die Habsburger in Krain, str. 33; Seitschek, Die Erbhuldigungs- reise 1728, str. 68–70; Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 374–375, 387–390. Julijana Visočnik navaja tudi Richterjev članek Karl VI. auf dem Wege von Loibl nach Laibach 1728 (non vidi) – gl. Visočnik, »Piramida« na Zgor- njem Motniku, str. 374 (op. 13). Zemljevid celotnega dedno- poklonitvenega potovanja Karla VI. po notranjeavstrijskih deželah gl. v Hahn, Zwei Besuche im österreichischen Litorale, str. 124 (Abbildung 2: Reiseroute Karl VI.). 50 Heintz navaja, da sta v Kranju cesarja pozdravila še dva kro- nograma, in sicer se je prvi na mestnih vratih glasil IngreDIere CaroLe VI De tVo aDVentV gratVLatVr (prosti prevod: Vstopil boš, Karel VI., tvojega prihoda se veseli [mesto] (1733(!))), dru- gi na hiši poleg cesarjevega kvartirja pa aDVe[n]IentI CaroLo seXto sIt LaVs, honorqVe seMper (prosti prevod: Prihajajočemu Karlu šestemu bodi hvala in čast vekomaj (1728)) (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 70r). Za nesebično pomoč pri pre- vajanju iz latinščine zahvalo dolgujem Mateju Hriberšku. 51 Odbor so sestavljali: deželni glavar Volf Vajkard grof in go- spod Gallenberg, Henrik knez Auersperg, deželni upravnik in upravitelj Orfej grof Strassoldo, nadomestni deželni mar- šal in poverjenik Anton Jožef grof Auersperg, pičenski škof Jurij Ksaverij Marotti, stiški opat Aleksander baron Engels- haus, feldmaršal Filip Jožef grof Harrach, poverjenik Janez Adam grof Rasp, Baltazar Sajfrid grof in gospod Gallenberg, Volf Herbard grof Lamberg, Volf Sigmund grof in gospod Gallenberg, Adam Sajfrid grof Auersperg, Aleksander grof Auersperg, generalni prejemnik Andrej Danijel grof Barbo- -Waxenstein, Jošt Vajkard grof Barbo-Waxenstein, Franc grof Lamberg, Franc grof Lichtenberg, Franc Karel Hohenwart in deželni vicedom Franc Sajfrid grof Thurn-Valsassina (Periz- hoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 28–29; Gregorič, Cisterci- jani, str. 95–99; gl. tudi Visočnik, »Piramidi« na Zgornjem Motniku, str. 384–386). 52 Pozdravni nagovor kranjskega mestnega sodnika Volfa Niko- laja Adelmana gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, Num 68, str. 185–186 in SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, šk. 8 (fasc. 10, 11), Kranj, Govor mestnega so- dnika 1728. Zahvalo za ta podatek dolgujem Borisu Golcu. 53 Govor nadomestnega deželnega maršala Jožefa Antona grofa Auersperga gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, Num 69, str. 186–187. 289 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 gost je pot proti kranjski prestolnici nadaljeval na- slednji dan, 26. avgusta, preko Sorškega polja, kjer so ga počakali postrojeni škofjeloški meščani.54 Ko je posadka z ljubljanskega gradu naposled opazila bližajoči se sprevod, je v pozdrav sprožila tri- deset strelov iz težkih topov. Na Kapucinskem trgu (danes Kongresni trg), pred Vicedomskimi vrati, kjer so mestni očetje cesarju v čast postavili slavolok, je Karla VI. sprejel notranji svet z županom Matijo Kri- stjanom na čelu.55 Župan je imel pozdravni govor56 in cesarju predal mestne ključe.57 Cesar je odgovoril, nakar je sprevod ob spremljavi druge salve vstopil v mesto, krenil po Gosposki ulici proti Novemu trgu in od tam preko (Šuštarskega) mostu proti mestni hiši, kjer je cesarja pričakal drugi slavolok, sloneč na pročelju rotovža.58 Pred stolnico sv. Nikolaja, kjer je cesar izstopil iz kočije, ga je pričakal deželni glavar Volf Vajkard grof Gallenberg skupaj s cerkvenimi in svetnimi stanovi.59 Pred vhodom v cerkev je (novi) ljubljanski knezo- škof Feliks Sigmund grof Schrattenbach60 na čelu stolnega kapitlja in kranjskega klera dal cesarju po- ljubiti pacem61 in ga pokropil z blagoslovljeno vodo (Asperges gegeben).62 Nato se je cesar podal v cerkev k oratoriju, ki je bil postavljen na desni strani glavnega oltarja. Od vrat do stopnic glavnega oltarja je osem starejših članov magistrata nad cesarjem nosilo bal- dahin. Nato je ljubljanski knezoškof na listni strani glavnega oltarja s pomožnimi kleriki ob spremljavi cesarskih glasbenikov in zvonjenja v vseh ljubljan- skih cerkvah odpel Te Deum laudamus. Ob odhodu iz stolnice je odjeknila še tretja salva. Po pobožnosti v cerkvi se je cesar napotil v škofijski dvorec, kjer je bila urejena njegova rezidenca (Reſidenz). Tam je nato ob prisotnosti deželnih stanov obedoval, knezoškof pa je izrekel svoj blagoslov jedi.63 54 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 30. 55 Gl. Fabjančič, Ljubljanski sodniki in župani, 4. zvezek, str. 122–123. 56 Govor ljubljanskega župana Matije Kristjana je objavljen v Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9–10] in Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, Num 70, pag. 187. 57 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 191r–192r. 58 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 31–32; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 70r–70v. 59 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 33. 60 Miklavčič, Schrattenbach baron Heggenberški in Ostroviški, Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/ose- ba/sbi549806/ (29. 4. 2021). 61 Pax – liturgični predmet za pozdrav miru, ploščica miru. Za- hvalo za pomoč pri razjasnitvi tega pojma dolgujem Lilijani Žnidaršič Golec. 62 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 192r–194v. 63 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 192r–194v; Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 33–34; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 70–71r. Franz Xaveri Legat za razliko od naštetih virov navaja, da je bil v stolnici odpet am- brozijanski koral – ambrosianischer Lobgesang (Legat, Erbhul- digung in Krain, str. 62). Časnik Wienerisches Diarium je 15. septembra 1728 o prvem dnevu cesarjevega bivanja v Ljubljani med drugim poročal o slovesni razsvetljavi: »Zvečer je bilo nato razsvetljeno celotno mesto, ki je bilo v čast njegovega najvišjega cesarskega veličanstva malo prej skoraj popolnoma obnovljeno, in sicer zlasti mestna hiša. Takšen blišč so povečale svetilke, izde- lane s pridnostjo, lastno temu namenu.«64 Heintz k temu dodaja, da je bila mestna hiša razsvetljena vse dni cesarjevega obiska, razsvetljavo pa so imele tudi nekatere druge hiše, delno s svetilkami, delno z ba- klami. Hiše v ulicah, skozi katere je potekal cesarjev sprevod, so bile okrašene tudi s tapetami in slikami.65 Naslednji dan, v petek, 27. avgusta, je zasedal po- klonitveni deželni zbor.66 Stanovska deputacija je z dvema kočijama od rezidence do deželne hiše pri- peljala deželnoknežja komisarja Sigmunda Rudolfa grofa Wagensperga in Franca Sajfrida grofa Thurna- -Valsassino ter ju s »kurialno ceremonijo« (Curial- -Ceremonien)67 pospremila v lontovž. V deželni izbi (Land-Stuben), kjer je bil za komisarja postavljen oder z baldahinom, je grof Wagensperg pred zbra- nimi stanovi najprej imel govor, nato pa je cesarski tajnik »nadomestnemu« dednemu deželnemu mar- šalu Antonu Jožefu grofu Auerspergu izročil kre- 64 Prosti prevod izvirnika: »Den Abend darauf wurde die gantze Stadt / welche zu Ehren allerhoechſt Seiner Kaiſerl. Majeſeſtaet kurtz zuvor faſt voellig renoviret worden / und zwar ſonderlich das Raht-Haus illuminiret / welchen Pracht die auf die Wieneriſche Manier hierzu eigenes Fleiſſes verfer- tigte Lanternen vergröſſerten« (Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 65 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v–76r. 66 Število udeležencev deželnega zbora nam še ni znano, to bodo nemara pokazale bodoče raziskave sejnih zapisnikov kranjskega deželnega zbora. O potencialnem številu ude- ležencev dedne poklonitve gl. op. 92 in 98. Perizhofferjeva publikacija sicer vsebuje tudi seznam kranjskih deželanov, ki navaja vsaj 14 članov kurije prelatov (število ljubljanskih kanonikov ni navedeno), nato avtor po priimkih navaja 464 članov obeh plemiških kurij ter 12 odposlancev deželnoknež- jih mest, ki so predstavljali četrto kurijo (v deželnem zboru je bilo dejansko zastopanih 11 deželnoknežjih mest, deset od teh so zastopali mestni sodniki, prestolnico Ljubljano pa tudi župan). Potemtakem bi leta 1728 oziroma 1739 nekaj nad 490 oseb imelo pravico udeležiti se kranjskega deželne- ga zbora (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 209–231). Številka se zdi previsoka, če jo primerjamo z drugimi seznami kranjskega plemstva in stanov, nastalimi med 15. in 18. sto- letjem (prim. Nared, Seznami kranjskega plemstva; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 225–283). Za primerjavo navedimo, da se je dedne poklonitve Ferdinandu IV. 25. septembra 1652 v Ljubljani udeležilo »le« 126 članov kranjskih deželnih sta- nov (Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 420–427; Koče- var, Vojvodina Kranjska, str. 242–249). Poleg tega Perizhoffer- jev seznam vsebuje več priimkov družin, ki so do 18. stoletja vsaj na Kranjskem že izumrle, na primer Bohorič (Bohoritſch), Črnomaljski (Tſchernembl), Trubar (Truber) itd. 67 Po Perizhofferjevih navedbah je bila ta »kurijalna ceremoni- ja« enaka kot pri običajnih deželnih zborih, ko so deželno- knežji komisarji deželnim stanovom v deželno hišo prinesli deželnozborsko propozicijo, izstopili pred stopnicami, de- želni maršal pa jim je v spremstvu drugih odličnikov iz vrst deželnih stanov šel nekaj stopnic nasproti (Perizhoffer, Erb- -Huldigungs Actus, str. 35, 38). 290 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 denčno pismo.68 Grof Auersperg je pismo odprl, ga prisotnim prebral ter deželnoknežji strani odgovoril v imenu stanov.69 Komisarja sta nato stanovom iz- ročila cesarsko dednopoklonitveno propozicijo (Erb- Huldigungs-Propoſition), čemur je sledil stanovski odgovor. Nato sta komisarja po enakem protokolu sejo zapustila.70 Stanovi so v deželni izbi počakali svojo deputaci- jo, ki je deželnoknežja komisarja pospremila nazaj do škofijskega dvorca, in po njeni vrnitvi začeli posvet o propoziciji. Naposled je deželni zbor sestavil izja- vo (Erklaerungs-Schrift), v kateri je cesarja prosil, da bi bila dedna poklonitev tako kot v preteklosti tudi tokrat opravljena po starem načinu in navadi (den alten Modum und Gebrauch).71 Stanovi so izvolili de- vetčlanski odbor (Außſchus)72 za cesarsko konferenco (Kayſerl[iche] Conferenz). Deželni glavar, tudi sam član odbora, pa se je popoldne s stanovskimi svetniki posvetoval o tem, katere teme v povezavi z dedno po- klonitvijo in dednimi deželnimi službami naj stanov- ska stran načne na prihajajoči cesarski konferenci.73 V soboto, 28. avgusta, so se člani stanovskega od- bora že zgodaj sestali na posvetu in se ob določeni uri zglasili v bivališču gostitelja cesarske konferen- ce, cesarskega vrhovnega dvornega mojstra Rudolfa Sigmunda grofa Sinzendorfa, ki je bil nastanjen v hiši ljubljanskega generalnega vikarja Janeza Jako- ba Schillinga.74 Konferenca je razpravljala o vsebini deželnozborske izjave prejšnjega dne ter praktičnih vidikih izvedbe poklonitve (Curialia). S stališča sim- bolne komunikacije je najpomembnejša druga točka pisma cesarskega sekretarja, ki je stanovom sporočala, da bi bil cesar zadovoljen, če bi lahko proti odpustitvi telesne prisege (Coerperlicher Jurament) stanovom iz- dal zaščitno pismo (Schadloß-Brief), s katerim bi jim zagotovil spoštovanje njihovih privilegijev.75 68 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 36–37, (transkripcija kredenčnega pisma) Num 71, pag. 188–189. 69 Transkripcija govora deželnega maršala: Perizhoffer, Erb- -Huldigungs Actus, Num 72, pag. 189–190. 70 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 37, AT ÖStA HH- StA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 194v. 71 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 38, (transkripcija de- želnozborske izjave) Num 73, pag. 190–191. 72 Odbor so stanovi izvolili izmed svojih najodličnejših čla- nov, kot poudari Perizhoffer. Sestavljalo ga je devet mož: deželni glavar Volf Vajkard grof in gospod Gallenberg, de- želni upravnik in upravitelj v eni osebi Orfej grof Strassol- do, namestnik dednega deželnega maršala Anton Jožef grof Auersperg, pičenski škof Jurij Ksaverij Marotti (škofoval 1716–1740), stiški opat Aleksander baron Engelshaus (opa- toval 1719–1734), feldmaršal Filip Jožef grof Harrach, Volf Herbard grof Lamberg, generalni prejemnik Andrej Danijel grof Barbo-Waxenstein in Franc Karel pl. Hohenwart (Pe- rizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 29, 38–39, 45; The Hie- rarchy of the Catholic Church, Diocese of Pedena. https://www. catholic-hierarchy.org/diocese/dp508.html (14. 3. 2022); Gregorič, Cistercijani, str. 95–99). 73 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 38. 74 Perizhoffer, Erb Huldigungs Actus, pag. 39–41 (shema konfe- rence, pag. 40). 75 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 39–44. Točka o »tele- Pravica deželnih stanov treh notranjeavstrijskih dežel, da jim ob dedni poklonitvi vsak novi dežel- ni knez najprej s telesno prisego obljubi spoštovanje njihovih svoboščin, je izvirala iz privilegijske listi- ne kralja Rudolfa I. za štajerske ministeriale iz leta 1277.76 Z izstavitvijo dveh privilegijev Albrehta II. za Koroško in Kranjsko leta 1338, ki sta določala, naj se plemstvo teh dveh dežel v zadevah, ki v njunih li- stinah niso urejene, ravna po štajerskem pravu,77 je to vir subsidiarnega prava postalo tudi v sosednjih deže- lah.78 To določilo je pravico do deželnoknežje telesne prisege ob dednih poklonitvah posredno dajalo tudi Korošcem in Kranjcem. Vendar je ta pravica v praksi veljala le, če je bila podprta z realno politično silo stanov, ter je bila zato dober indikator razmerja moči med deželnoknežjo in stanovsko stranjo. Poleg tega (ne)izvajanje tele- sne prisege s stališča simbolne komunikacije kaže na ugled, ki so ga posamezne dežele uživale v očeh dvora. Koroška in Kranjska sta v tem pogledu z de- dno poklonitvijo leta 1660 začeli zaostajati za svojo »večjo sestro« Štajersko. Tako Leopold I. leta 1660 kot Karel VI. leta 1728 sta namreč Štajercem telesno prisego podala, četudi v okrnjeni obliki pred stanov- skim odborom in ne pred vsemi stanovi,79 medtem ko so se morali Korošci in Kranjci zadovoljiti le z zaščitnim pismom.80 sni prisegi« se glasi: »Fuers andere: Waeren ihro Kayserl[iche] Majest[ät] etc. etc. allergnaedigist urbietig / gegen Erlassung deß Coerperlichen Juraments dise treugehorsamste Land- Staende hingegen mit einem Schadloß-Brief zuversehen« (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 41). Gl. tudi AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 194v–195r. 76 Določilo Rudolfove listine o telesni prisegi se glasi: »Ut autem tenor hujus privilegii à futuris dictae terrae Principibus ratus & ſtabiliter teneatur, praeſenti praecipimus ſanctione, ut dum Princeps qui pro tempore fuerit à Miniſterialibus Styriae fi- delitatis exigit Juramentum. Ipſi ad praeſtationem hujuſmodi Sacramenti, minimè conſtringantur, donec Princeps & do- minus corporali ſuo Juramento promittat, ſe praeſens privile- gium in omnibus & ſingulis ſuis articulis ſervaturum« (Mell, Grundriß, str. 145–146 (op. 724)). 77 Določilo Albrechtove listine o subsidiarnosti štajerskega pra- va na Kranjskem: »Ouch wellen wier, daz alle herrn, dienst- leut und ander edel leut ze Chrain in allen andern sachen, die hie nicht verschriben sind, richten nach dem recht als unser herren und edel leut in unserm lande ze Steyr« (Nared, Ob- java in prevod, str. 73–76; SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5793 (1338, september 16., Gradec)). 78 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 200–201; Vilfan, Rechtsgeschi- chte, str. 135–136. 79 Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 103, 105; Gmoser, Die Steiri- schen, str. 272, 276–277. 80 Za kranjsko poklonitev Leopoldu I. leta 1660 gl. AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 2, Teil 1, fol. 942. Za koroško po- klonitev leta 1660 gl. AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 2, Teil 1, fol. 926, 931 in za leto 1728: AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 181r–183v, 186v–189r; Aelschker, Geschichte Kärntens, Zweiter Band, str. 862–863, 876–877; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 147, 148–157. O zgodovini ustoličevanja koroških vojvod in karantanskih knezov gl. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod; Štih, Ustoličevanje koroških vojvod (2000); isti, Ustoličevanje ko- roških vojvod (2012). 291 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Perizhoffer, čigar publikacija je nastala po naroči- lu deželnih stanov, v svojem opisu dedne poklonitve glede tega pojasnjuje, da so stanovi spregled telesne prisege cesarju omejevali zgolj na osebo deželnega kneza in da spregled ne bi veljal, če bi dedno po- klonitev sprejeli njegovi komisarji. Nadaljuje, da bi bili morebitni deželnoknežji komisarji ob poklonitvi primorani priseči v vladarjevem imenu in v duši ter »jurament« podati stoje z dvignjenimi tremi prsti. K temu avtor opisa dodaja, da so stanovi na to pristali po lastni želji in ne po dolžnosti.81 Popoldne, po končani konferenci, je deželni gla- var Volf Vajkard grof Gallenberg vsem članom de- želnih stanov naznanil, da se morajo naslednji dan ob 7. uri zjutraj zbrati v deželni hiši.82 Sicer je tisto soboto potekalo še bogoslužje pri avguštincih »pred mestom« (cerkev Marijinega oznanjenja pri dana- šnjem frančiškanskem samostanu), ki se ga je udeležil tudi cesar.83 V cesarski rezidenci so v čast rojstnemu dnevu cesarice, ki je sicer ostala v Gradcu, priredili slovesno praznovanje (Gala).84 Pozornost dvornega knjigovodje Johanna Adama von Heintza pa je tega dne vzbudil neki »baron« Dinzl, ki je v urad cesarske- ga dvornega kontrolorja v skladu s fevdno dolžnostjo pripeljal vola za kuhinjo.85 Nenavadni dogodek, o katerem poroča Heintz, v drugih pregledanih virih ni omenjen, pač pa je druge primarne vire, ki govorijo o tem, kako je uživalec fevda koseškega dvora v Logu vzhodno od Ljubljane oddal vola v cesarsko kuhinjo,86 v »arhivu gospostva Fužine« našel Henrik Etbin Costa, ki je leta 1846 na to temo objavil članek. Costa navaja, da je fevdno dolžnost leta 1728 opravil Ludvik Ksaver Dinzl,87 kot datum izpolnitve fevdne dolžnosti pa navaja dan poklonitve, torej 29. avgust,88 in ne dan poprej kot Heintz. Co- stov prispevek je pomemben zlasti zaradi podatka o načinu dostave vola, avtor namreč zapiše: »… žrtvena žival, ki jo je terjala fevdna dolžnost, je bila vselej slo- vesno okrašena in v prazničnem sprevodu oddana v kuhinjo cesarskega dvora v Ljubljani …«89 81 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 41, 54–55, (prepis za- ščitnega pisma Karla VI.) Num 77, pag. 205–207. 82 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 44. 83 Anton Jellouschek navaja transkripcijo latinskega napisa, ki je bil v spomin na cesarski obisk cerkve vzidan na levi strani glavnega oltarja ( Jellouschek, Die Lapidar-Denkmäler, str. 17). 84 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195r. 85 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 71r–72v. Družina Dinzl pl. Angerburg sicer ni imela baronskega naslova (gl. Preinfalk, Družina Dinzl). 86 O tem običaju gl. Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 290–302; Kočevar, Logarjev okrašeni vol, str. 13. 87 O Ludviku Ksaverju Dinzl pl. Angerburgu (1704–1772) gl. Preinfalk, Družina Dinzl, str. 264; Smole, Graščine, str. 68. 88 Costa, Kleine historische Notizen, str. 4. 89 Prosti prevod izvirnika: »… das lehenmäßige Opferthier wurde aber jederzeit festlich geschmückt und im feierlichen Zuge in die Küche des kaiserlichen Hoflagers zu Laibach abgeliefert …« (Costa, Kleine historische Notizen, str. 4). Costov članek iz leta 1846 je trenutno edini znani »vir«, ki Na podlagi zgornje notice sta Sergij Vilfan in Pe- ter Štih razvila misel, da je oddaja okrašenega vola v slovesnem sprevodu deželnoknežji kuhinji pome- nila koruptno razumevanje prvotnega pomena sta- roslovenskega oziroma staroslovanskega obreda, v katerem bi lahko bil vol, podobno kot »pisane živali« pri srednjeveškem ustoličevanju koroških vojvod, del državnopravne slovesnosti.90 Do »skvarjenja« tega običaja oziroma njegove prireditve fevdalnemu druž- benemu redu bi potemtakem lahko prišlo ob dedni poklonitvi Kranjske Frideriku III. leta 1444, ko je deželni knez Neži, hčeri Andreja Logarja, podelil v fevd koseški dvor v Logu. Friderikova listina je med drugim določala, da mora vsakokratni vazal logar- skega dvora deželnemu knezu ob njegovem prihodu v deželo dati vola za kuhinjo.91 V nedeljo, 29. avgusta, je na vrsto naposled pri- šla dedna poklonitev. Po glavarjevem naročilu so se stanovi zbrali v deželni izbi lontovža92 in »na dvor« (nach Hof) odposlali svojega višjega tajnika Janeza Antona Vermatija pl. Vermersfelda, ki je cesarskemu komorniku Janezu Gašperju grofu Cobenzlu sporo- čil, da zbrani stanovi pričakujejo poklonitveno avdi- enco. Po prejemu dovoljenja so se deželni stanovi v točno določenem sprevodu93 odpravili do škofijskega dvorca v predsobo. Od tam je poklonitveni sprevod (huldihungszug) krenil skozi zadnja vrata dvorca, po govori o tem, da je bil vol okrašen in v Ljubljano odgnan v sprevodu. Nemara bodo to v prihodnosti potrdile raziskave fonda Graščina Fužine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (SI ZAL LJU 296, Graščina Fužine, Ljubljana (1616–1925), šk. 26, Lehen in der Auen – kupoprodajne pogodbe). 90 Na možne vzporednice te kranjske posebnosti z obredom ustoličevanja na Koroškem je Sergij Vilfan opozoril leta 1966 (Vilfan, Koseščina v Logu) in tezo kontekstualiziral leta 1996 (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, str. 107–109). Vil- fanovo misel je leta 2012 dodatno razvil Peter Štih, ki dom- neva, da bi lahko bil novoveški običaj z obrobja Ljubljane relikt nekdanje gentilne ureditve Karniolcev (Štih, Ustoliče- vanje (2012), str. 327). 91 Določilo se v izvirniku glasi: »wen wir in unsern landt Crain khomen einen ochsen dienet gen kuchen« (SI AS 1, Vice- domski urad za Kranjsko, šk. 195 (fasc. I/106a), Lit. L, Fevdni akti, IX, št. 10, Lehen eines Hofs zu der Auuen, 1578, marec 17, Gradec; SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 12 (fasc. 7 (5)), št. 205, Purkhard Hüzing lehens Brief den 18 7ber 1636). O tem gl. Vilfan, Koseščina v Logu, str. 190. Tu se po- javi še ena zanimiva vzporednica s koroškim ustoličevanjem, namreč Friderik III. (V.), ki je leta 1443 zabil zadnji žebelj v krsto koroškega ustoličevanja s tem, ko si je pri tamkaj- šnjih stanovih zagotovil spregled »ponižujočega« obreda in namesto tega dedno poklonitev opravil v Št. Vidu. Če teza o staroslovenskih oziroma staroslovanskih koreninah obre- da oddaje vola drži, je pretkani strateg iz hiše Habsburg leto dni pozneje pometel še z ostanki starih gentilnih običajev na Kranjskem (Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 293–294). 92 Na podlagi pregledanih virov lahko število stanovskih ude- ležencev zgolj ocenjujemo glede na podatke o stanovskem banketu, ki je sledil ob koncu dedne poklonitve, in sicer naj bi se ga po do zdaj znanih podatkih udeležilo 172 članov kranjskih deželnih stanov (prim. Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 60–61; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v). Več o tem v op. 98. 93 Vrstni red stanovskega sprevoda od lontovža do škofijskega dvorca gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 45–47. 292 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 »Lingovi uličici«94 (das sogenant-Lingiſche enge Gaeß- lein, današnja Mačkova ulica) prišel na Špitalsko uli- co (Spittal-Gaſſen, današnja Stritarjeva ulica) in nato na [Mestnem] trgu zavil levo proti stolnici.95 V stolnici so cesarja pod baldahinom pospremili do prestola, ki ga je čakal na evangeljski strani glav- nega oltarja. Potem ko je ljubljanski knezoškof ob spremljavi dvornih glasbenikov odpel slovesno sv. mašo v čast sv. Duhu, so se udeleženci poklonitve v enakem redu vrnili v škofijski dvorec. Nato je cesar v svoji »retiradi« (Retirada) sprejel v avdienco stanovske komisarje, ki so ga prosili, naj sprejme njihovo dedno poklonitev. V ta namen je cesar v spremstvu dvorja- nov in nosilcev dednih deželnih služb prišel v viteško dvorano (Ritter-Stuben), kjer ga je čakal prestol.96 Pravno dejanje dedne poklonitve je začel govor dvornega vicekanclerja grofa Seilerna, ki mu je s sta- novske strani odgovoril nadomestni deželni maršal grof Auersperg, nakar je zbrane nagovoril tudi ce- sar. Sledila je prisega, katere besedilo je stanovom narekoval dvorni vicekancler. Potem je cesar stanove pripustil k rokoljubu (Hand-Kuß), kar je spremljalo zvonjenje zvonov vseh ljubljanskih cerkva, streli iz pušk in topovske salve. Nato so se zbrani iz viteške dvorane napotili nazaj v stolnico, kjer je potekala po- božnost in so intonirali Te Deum laudamus. Medtem je bila viteška dvorana pripravljena za cesarski ban- ket, ki je sledil po vrnitvi iz cerkve.97 Ko je cesarska kuhinja pripravila obed, je sta- novska delegacija cesarja v sprevodu pospremila do dvorane. Pri jedi so Karlu VI. stregli nosilci dednih deželnih služb,98 banket pa je spremljala glasba ce- 94 Prim. Vlado Valenčič navaja ime »Lingarjeva ulica« (Valen- čič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, str. 226). Zahvalo za opozorilo na ta podatek dolgujem Borisu Golcu. Gl. tudi Golec, Slovenska toponimika Ljubljane, str. 322–324. 95 Opis vrstnega reda poklonitvenega sprevoda (Huldigungszug) gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 44–47; (Heintz) AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. pag. 72v–73v. 96 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195r–197v; Pe- rizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 51–52. 97 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 53–56; AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 199r. Opisa se nekoliko razlikujeta, Perizhoffer namreč navaja, da so salve iz topov in pušk trajale neprekinjeno od rokoljuba do pobožnosti v stolnici, Ceremonialni protokol pa navaja dve ločeni salvi. 98 Kranjske dedne deželne službe (Erbämter) so ob dedni po- klonitvi leta 1728 opravljali: 1) dvorni mojster – Franc Sajfrid grof Thurn-Valsassina (tudi kranjski deželni vicedom), 2) ko- mornik – Adam Sajfrid grof Auersperg je kot najstarejši iz družine nadomeščal svojega očeta, nosilca dveh dednih časti Franca Antona grofa Auersperga, ki je bil nepokreten zaradi putike, 3) deželni maršal – isti, 4) konjušnik – Franc Bernard grof Lamberg je nadomeščal Franca Antona kneza Lamber- ga, 5) lovski mojster – Sajfrid Baltazar grof in gospod Gal- lenberg, ki je nadomeščal svojega brata Volfa Vajkarda grofa in gospoda Gallenberga, 6) paličar – Jožef Ferdinand baron Egkh, ki je nadomeščal svojega bratranca Jurija Sigmunda barona Egkh-Hungerspacha, 7) točaj – Janez Gašper grof Cobenzl, 8) strežaj – Franc Karel pl. Hohenwart, 9) sokolar – Janez grof Lanthieri, ki je nadomeščal svojega bratranca Franca Antona grofa Lanthierija, 10) narezovalec – Leopold grof Sauer, ki je nadomeščal Ignacija grofa Sauerja, 11) sre- sarske kapele.99 Ceremonialni protokol poroča, da je ob cesarjevem prvem požirku vina (bey dem Er- sten Trunck) odjeknila še ena topovska salva.100 Sle- dil je banket za stanove, ki je potekal tako, da je bila vsakemu od enajstih nosilcev dednih deželnih služb dodeljena miza, za katero je lahko povabil enajst dru- gih članov stanov. Poleg teh miz je bila še posebna dvanajsta ali »prosta« miza (freye Tafel), za katero je sedelo štirideset deželanov ter odposlanci mest.101 Zaključek dedne poklonitve je pospremilo ljud- sko slavje, zlasti na [Mestnem] trgu.102 Po zaključku obeh banketov je Karel VI. obdaroval nekatere no- silce dednih deželnih služb ter med cesarske tajne svetnike in komornike povzdignil več kranjskih ple- mičev.103 V ponedeljek, 30. avgusta, je cesar po kosilu zapustil kranjsko prestolnico in odplul po dobrih 23 kilometrov104 dolgi vodni poti proti Vrhniki, kočije cesarskega spremstva pa so bile na pot proti Gori- ški poslane že prej. V pristanišču »na Bregu« (am Rain, danes Breg) ga je pričakala nova osebna ladja (Leib-Schiff) z imenom Carolus Borromaeus, s kate- brničar – Alojzij Herbard grof Kacijanar; dedna služba ku- harskega mojstra je bila na Kranjskem tisti čas vakantna, zato je tudi ob dedni poklonitvi ni nihče opravljal (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 43–44; Ceremonialni protokol in Heintz navajata tudi insignije, ki so jih prejeli nosilci dednih deželnih služb, gl. AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195v–197r; (Heintz) AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. pag. 72v, 73v–75v). 99 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 57–59. 100 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r. 101 Prvih osem miz (dvornega mojstra, komornika, deželnega maršala, konjušnika, lovskega mojstra, paličarja, točaja in strežaja) je bilo postavljenih v tako imenovani »Bratovščinski dvorani« (Bruderſchaft-Saal), tri mize (srebrničarjeva, narezo- valčeva in sokolarjeva) so bile v semenišču (Alumnat-Stuefft), »prosta miza« (freye Tafel) pa je bila postavljena »v škofiji« (in dem Biſtum) (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 60–61). Heintz omenja še mizo za župane: nebst einer vor die suppani und einer frey tafl (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v). Kot je bilo omenjeno že v op. 66 in 92, bi lahko ob predpo- stavki, da je »miza za župane«, ki jo omenja Heintz, identična s »prosto mizo«, sklepali, da se je dedne poklonitve udeležilo 172 članov kranjskih deželnih stanov. 102 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v–76r. 103 Cesar je deželnemu glavarju Volfu Vajkardu grofu in go- spodu Gallenbergu podaril svoj portret, okrašen z diamanti, hlevskemu mojstru Francu Bernardu grofu Lambergu je po- daril svojega konja, na katerem je jezdil pri poklonitvenem sprevodu, točaju Janezu Gašperju grofu Cobenzlu pa poso- do, s katere je jedel in pil pri banketu. Sajfrid Bonaventura Werthenthall (Ordinierung-Commissarius) je prejel cesarsko medaljo, okrašeno z diamanti, zlate medalje pa je cesar poklo- nil cesarskemu upravitelju v Idriji Francu Antonu Stember- gu in Janezu pl. Schluderbachu. V cesarske tajne svetnike so bili promovirani: Franc Sajfrid grof Thurn-Valsassina, Orfej grof Strassoldo in Adam Sajfrid grof Auersperg. Med ce- sarske komornike pa so bili sprejeti: Sigmund Anton Ursini grof Blagaj, Ferdinand Ernst grof Saurau, Jožef Anton grof Auersperg, Volf Sigmund grof in gospod Gallenberg, Franc Bernard grof Lamberg, Leopold grof Sauer ter Alojz Her- bard grof Kacijanar (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 62–63). 104 Simon Rutar je leta 1892 navedel, da je Ljubljanica med Ver- dom in odcepom Gruberjevega kanala dolga 23,1 kilometra (Rutar, Zur Schiffahrt, str. 66). 293 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 ro je zvečer prispel na Vrhniko. Poleg tega je bilo v pristanišču za ostale dvorjane in deželne poverjeni- ke pripravljenih še dvanajst manjših stanovskih ladij (Landſchaftliche Storien).105 105 Omenjeni tip ladje (Storien) še ni identificiran. Poleg njih je bila v pristanišču pripravljena tudi ladja neidentificiranega tipa Chaichio, in sicer za princa Franca Štefana Lotarinškega. Princ je namreč v Ljubljano prispel naknadno in nato odplul proti Vrhniki (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64). Gl. tudi: AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 76v–77r. Cesar je iz Ljub- ljane odpotoval proti zahodu in se po prejetih dednih poklo- nitvah Goriške, Gradiške, Trsta ter Reke v Ljubljano vrnil v ponedeljek, 20. septembra, ter v sredo, 22. septembra 1728, nadaljeval pot nazaj proti Gradcu (Perizhoffer, Erb-Huldi- Rečnega ladjevja so se visoki gostje ponovno poslužili tri tedne pozneje, ko se je cesar po obisku Gorice, Trsta in Reke skupaj s princem Francem Štefanom Lotarinškim vračal proti Gradcu. Karel VI. je v ponedeljek, 20. septembra, dopoldne krenil iz Postojne ter po kosilu v Logatcu pot nadaljeval na Vrhniko, kjer se je vkrcal na svojo osebno ladjo Karel Boromejski ter na čelu flotilje dvanajstih ladij odplul proti Ljubljani. Salve težkih topov z Ljubljanskega gungs Actus, pag. 64–70; AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v). O tem gl. Rutar, Zur Schiffahrt, str. 70–71. 106 Karta je narejena na osnovi tlorisa Ljubljane Ivana Dizme Florjančiča pl. Grienfelda iz leta 1744 (Florjančič, Deželopi- sna karta vojvodine Kranjske). Raba javnih prostorov Ljubljane ob dedni poklonitvi vojvodine Kranjske cesarju Karlu VI., 26.–30. avgust 1728 (kartografinja: Mateja Rihtaršič).106 294 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 gradu so trajale od trenutka, ko je posadka uzrla jadro in zastave cesarske ladje, vse dokler se ni visoki gost nastanil v svoji rezidenci v škofijskem dvorcu.107 Naslednji dan, v torek, 21. septembra, je bil praz- nik sv. Mateja, apostola in evangelista, zaradi česar je cesar potovanje za en dan prekinil in v Ljublja- ni opravil slovesnost viteškega reda Zlatega runa (Toiſon-Feſt), člane ljubljanske Academiae philharmo- nicorum pa je doletela čast, da so v rezidenci igrali med cesarjevo večerjo. V sredo, 22. septembra, je Karel VI. po kosilu naposled zapustil kranjsko prestolnico in se napotil proti Schermpüchlu,108 s čimer se v virih verjetno označuje dvorec Češenik pri Domžalah,109 kjer je prenočil. Naslednji dan, 23. septembra, se je cesar prek Trojan, kjer ga je pred kranjsko-štajersko deželno mejo pričakal s cesarskimi insignijami okra- šen obelisk,110 napotil na Štajersko.111 Ljubljana v očeh dvora Ljubljana, ki je svojo zadnjo dedno poklonitev112 107 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 66; AT ÖStA HH- StA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 101v. 108 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 66–67. Ceremonial- ni protokol 14. o cesarjevem drugem obisku v Ljubljani po- roča: »Luna 20.mâ Sept[embris]. Giengen Ihro May: Von Adelsberg biß Loitsch, speiseten daselbst zu Mittag, und geruheten zu Laibach zu übernachten, Woselbsten Sie auch Martis 21.mâ Sept[embris]: als am fest S[anc]ti Mathaei Stil- le gelegen. Mercurii 22.dâ Sept[embris]: Setzten Ihro May: nach eingenohmenen Mittag Mahl dero Reyse weiters biß Schörnbüchel fort, alwo Sie Nachtlager hielten« (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v). Heintz navaja, da je princ Franc Štefan Lotarinški Ljubljano »s pošto« zapustil že dan prej (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 103r). 109 Smole, Graščine, str. 114–116. Eva Holz navaja Čemšenik (Holz, Die Habsburger in Krain, str. 37). Dilemo o tem, ka- teri kraj oziroma grad je dejansko mišljen, nazorno predstavi Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 374, 378 (op. 26). 110 Marmornati obelisk (Ruhm=Saule) so postavili kranjski de- želni stanovi, krasili so ga latinski napisi v cesarjevo čast, na vrhu pa je bil proti Kranjski obrnjen cesarski orel z insigni- jami (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 68; Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 376–379, 380–386). Objava latinskih napisov z obeliska gl. v Mayr (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-13, fol. 5r–8v); Perizhoffer, Erb- -Huldigungs Actus, pag. 68–70; transkripcija s prevodom v slovenščino Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 380–383, (komentar) 384–386). Ob obelisku se je v imenu kranjskih stanov od Karla VI. poslovil deželni glavar Volf Vajkard grof in gospod Gallenberg ter se nato vrnil v Ljublja- no, cesar pa je pot nadaljeval proti Vranskemu in Celju. 111 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 67; AT ÖStA HH- StA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 103v–104r. 112 Dedna poklonitev Karlu VI. leta 1728 je bila zadnja kranjska poklonitev, ki je potekala po ustaljenem protokolu v Ljublja- ni. Ker Karlova hči in naslednica Marija Terezija z izjemo Avstrije pod (22. november 1740) in nad Anižo (25. junij 1743) ni sprejela dednih poklonitev drugih dednih dežel, so v Ljubljani 13. maja 1743 kot nadomestek pripravili slavje (Lob- und Danck-Feſt) v počastitev vladaričinega 26. rojstne- ga dne in češkega kronanja, ki je potekalo dan pred tem. Od takrat dalje so stanovi ob menjavah na prestolu prejeli le še dočakala v novi baročni preobleki,113 je pri cesarju vzbudila mešane občutke. Stefan Seitschek navaja, da si je Karel VI. že na dan slovesnega vhoda v mesto, 26. avgusta 1728, v svoj dnevnik med drugim zabe- ležil: »…, statt schlecht, kirchen hibsch haus, so(nst) schlos auf ein berg mit wald umbgeben …«114 (prosti prevod: »mesto slabo, cerkve lepe, hiše, sicer na hribu grad obdan z gozdom«). Poleg tega si je deželni knez tri dni pozneje, 29. avgusta, v zvezi z dedno pokloni- tvijo zabeležil, da jo je spremljal dober govor (»r[e]dt gut«), kar po Seitschekovem mnenju pomeni, da je cesar protokol dedne poklonitve jemal popolnoma resno.115 Boljši vtis kot na cesarja je kranjski »novi Rim«116 naredil na avtorja potopisa dednopoklonitvenega potovanja Johanna Adama von Heintza. Dvorni računovodja je namreč Ljubljani namenil več kom- plimentov, ko je občudoval njene sakralne objekte rekoč: »Pri cerkvah je premagala Gradec in Celovec, predvsem stolnica, ki je zaradi svoje nove gradnje in čudovitih slik (večinoma jih je napravil slavni slikar Quaglio)117 vredna ogleda.«118 Pohvalil je tudi zu- okrožnico, naj ta dogodek obeležijo s slovesno sv. mašo. V 19. stoletju so se dedne poklonitve ponovno pojavile, vendar so tedaj potekale po odposlanstvih na Dunaju (Mal, Poklonitev cesarju Karlu VI., str. 1; Kočevar, Dedna poklonitev Avstrije nad Anižo, str. 155–159). 113 Gl. Klemenčič, Podoba baročne Ljubljane. 114 Celoten sestavek o Ljubljani se glasi (transkripcija Stefan Seitschek): »10 ½ zu Labach, schon wetter, aber war mer schr** einsahken, flah, ander bergig, wohl ankomen, logir in bischofhof an der kirchen, statt schlecht, kirchen hibsch haus, so(nst) schlos auf ein berg mit wald umbgeben, hie einfa- hren wie Car(n)ten, te Deum; nachereinrichten, St. Julian auf Graz abfehrtigt, schreiben« (Seitschek, Die Erbhuldigun- gsreise 1728, str. 70). 115 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 70. 116 Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. 117 Giulio Quaglio (1668–1751). 118 Prosti prevod izvirnika: »In denen kürchen praevalirte sie Grätz und Clagenfurth, vornehml[ich] die dom-kirchen, welche wegen ihres neüen gebaües, und herlichen mahlere- yen (mehrstentheils von dem berümbten mahler Quaja ver- fertiget worden) würdig zusehen ist.« Celoten Heintzev opis Ljubljane pa se glasi: »Beschreibung der stadt Labach. Die stadt Labach belangend: ist diese eine mittelmässige stadt mehresten theils engen gassen, wirdt durch den fluß Labach in der mitten getheilet, worvon der hinter theil mit einem schloßwerckh versehen ist, die stadt hat 4. thöre, nembl[ich]: das Franciscaner, Spitthall, Teütsche und Wasser-thor. In denen kürchen praevalirte sie Grätz und Clagenfurth, vornehml[ich] die dom-kirchen, welche wegen ihres neüen gebaües, und herlichen mahlereyen (mehrstentheils von dem berümbten mahler Quaja verfertiget worden) würdig zuse- hen ist. Es befündet sich darbey ein canonicat, dessen vorste- her und bischof dermahliger h[err] graf v[on] Schrottenbach ist, nach diser folget an schönheit die nächste kürchen de- ren closter frauen bey st: Ursula, so über dem wasser lieget, und obwohlen dermahlen auser denen alter-blättern nichts von mahlereyen zu sehen, auch die altär selbsten noch nicht verfertiget seyndt, so ist sie doch billich weegen ihren wohl ordinirten gewölbern, und kuppeln, auch der äüserl[ichen] alla Romana, und in forma eines amphi-theatri mit quatraten und grossen saulen, in die rundung gezogenen facciada sehr lobens würdig. 3ten die kürchen des collegii deren P: P: Soc: Jesu, welche weegen ihren vielfältig- und grossen durchauß 295 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 nanjo okrasitev mesta, ki je pomembno prispevala k primerni počastitvi visokega gosta: »Pri tem gre pri- pomniti, da so bila pri poklonitvenem sprevodu okna in galerije v tistih ulicah, po katerih je šel sprevod, okrašena z lepimi tapetami in slikami, kar se ni zgo- dilo niti v Gradcu niti v Celovcu …«.119 Scenografija dedne poklonitve na prostem Medtem ko sta za pripravo interierjev zgradb po deželi, v katerih se je med svojim potovanjem zadrže- val cesar, poskrbela dvorna furirja, ki sta na Kranjsko prispela že marca,120 ter je bila v ljubljanskem škofij- skem dvorcu, stolnici in deželni hiši postavljena »sce- nografija« dedne poklonitve (dva prestola in oder), je kranjska prestolnica v počastitev visokega gosta na prominentnih javnih prostorih v mestu postavila več arhitekturnih stvaritev. V tem kontekstu kaže omeni- ti zlasti dva slavoloka,121 ki ju je ljubljanski magistrat postavil pred Vicedomskimi vrati in pred samim po- slopjem mestne hiše na Mestnem trgu. Ker se je z ugotavljanjem umetniške kvalitete in opisovanjem posameznih arhitekturnih elementov obeh slavolokov obširno ukvarjal Matej Klemenčič,122 se ta razprava omejuje na predstavitev opisov obrav- navanih arhitekturnih stvaritev, ki jih stroka do zdaj še ni uporabila, in na presojo njihovega pomena za reprezentanco Karla VI. kot deželnega kneza vojvo- dine Kranjske. Ključna razlika med slavolokoma je njun »rok trajanja«. Medtem ko je bil prvi slavolok pred Vicedomskimi vrati postavljen kot trajni spo- menik cesarjevemu obisku in je mesto krasil vse do leta 1791, ko so bila mestna vrata porušena,123 sodi drugi pred rotovžem na področje t. i. efemerne arhi- tekture, ki je bila po tedanji Evropi običajna sprem- ljevalka podobnih slovesnosti.124 von schönsten marmor gemachten altären, eine deren schön- sten kirchen kann gennent werden« (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 71v–72v). 119 Prosti prevod izvirnika: »Worbey noch zu bemercken ist, daß bey dem huldihungszug die fenster und gallerien in denen je- nigen gassen, alwo der zug durch ginge, mit schönen tappet- ten und mahlereyen geziert waren, welches weeder in Grätz, noch in Clagenfurth geschehen ist …« (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 76r–76v). 120 Holz, Die Habsburger in Krain, str. 32; Perizhoffer, Erb-Hul- digungs Actus, pag. 2. 121 Postavitev slavolokov ob dednih poklonitvah v Ljubljani lah- ko neizpodbitno dokažemo le za leto 1728, ki se mu posveča ta razprava. Kljub pretežni odsotnosti slavolokov s scenografij dednih poklonitev pa je v kranjski prestolnici vendarle ob- stajala določena tradicija postavljanja slavolokov v čast slove- snih dogodkov. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove namreč poroča, da je bilo v Ljubljani ob slovesnosti kanoni- zacije svetih Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverija, 5. ju- nija 1622, postavljenih pet slavolokov (Letopis, str. 93 [103]). 122 Gl. Klemenčič, Francesco Robba, str. 15, 69–74, 269 (z naved- bo vse ključne znanstvene literature). 123 Klemenčič, Francesco Robba, str. 69–74, 269. 124 Gl. Rohr, Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft, III. Theil, VII. Capitul, § 1, pag. 661. Ker je bil Perizhofferjev opis prvega slavoloka125 že večkrat predmet obravnave (umetnostno)zgodo- vinske stroke, se razprava posveča opisu, ki ga je 15. septembra 1728, devetnajst dni po cesarjevem priho- du v kranjsko prestolnico, objavil Wienerisches Diari- um, in sicer so lahko Dunajčani o slavoloku prebrali naslednje: Poleg tega je omenjeni mestni magistrat, da bi tudi zanamcem zapustil znamenje svoje najpodložnejše pri- vrženosti, ki jo goji do njegovega najvišje imenovanega cesarskega veličanstva itd., pri tako imenovanih Dežel- no-vicedomskih vratih, skozi katera je njegovo cesarsko veličanstvo itd. opravilo vstop [v mesto], v skladu z da- našnjimi pravili gradnje dal zgraditi veličasten kamniti slavolok, visok 22 čevljev,126 [okrašen s] stebri, pirami- dami in trofejami, [ki ga je po naročilu magistrata posta- vil] slavni umetnik Francesco Robba, po rodu iz Benetk, ki je zdaj meščan in kipar v Ljubljani. In ta [slavolok] je [magistrat] z največjo podložnostjo s pomočjo slede- čega napisa posvetil njegovemu najvišjemu cesarskemu veličanstvu, čigar podobo iz najizvrstnejšega belega ge- noveškega marmorja lahko občudujemo skupaj s Famo, ki stoji nad njim [na vrhu slavoloka]. [Napis] je naslednje vsebine: »Carlo VI. Romanorum Monarchae, germani- ae, Hiſpaniae, Hungariae, Bohemiae Regi, Archi-Duci Auſtriae, &c. &c. Hanc Urbem ad accipiendum à Duca- tu Carnioliae homagium ingredienti S. P. Q. Labacenſis, Anno 1728.« Pri Fami pa beremo naslednje besede: »Gloria Martis. Claud.« S tem so bila Deželno-vice- domska vrata spremenjena v spomenik in slavolok.127 Prosti prevod latinskega posvetila cesarju se gla- si: »Karlu VI. rimskemu vladarju; kralju Germanije, Španije, Ogrske [in] Češke; nadvojvodi Avstrije itd. 125 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 31–32. 126 Čevelj (der Schuh ali der Fuß) je meril približno 31,6 cm, kar bi pomenilo, da je bil slavolok visok slabih 7 metrov (6,952 m) (Hudelja, Nemško-slovenski zgodovinski slovar, str. 342, 803). 127 Prosti prevod izvirnika: »Andertens hatte erſagter Stadt= Magiſtrat um auch der Nach=Welt ein Zeichen ſeiner aller- unterthaenigſt gegen allerhoechſt = ernannt Seiner Kaiſerl. Majestät etc. tragenden Devotion zu hinterlaſſen / an dem ſogenannten Landes=Vice-Domb-Thor / durch welches Sei- ne Kaiſerl. Majeſtät / etc. den Einzug gehalten / eine praechti- ge Triumph=Porten von Stein 22 Schuhe hoch durch den be- ruehmten Kuenſtler Franceſco Roba von Venedig gebuertig / der Zeit Burger / und Stein=Bild=Hauer zu Laybach / mit Sau- len / Piramiden / und Trophaeis nach der jetzigen Bau=Regel verfertiget / und ſolche mittels der bald nach folgenden Uberſchrift allerhoechſt ſeiner Kaiſerl. Majestaet / deſſen Bild- nuß von dem feineſten weiſſen Genueſer=Marmor / ſamt der ober derſelben ſtehenden Fama nicht wenig zu bewunderen / in Allerunterthänigkeit dediciret mit nachfolgender Schrift. Carlo VI. Romanorum Monarchae, germaniae, Hiſpaniae, Hungariae, Bohemiae Regi, Archi-Duci Auſtriae, &c. &c. Hanc Urbem ad accipiendum à Ducatu Carnioliae homa- gium ingredienti S. P. Q. Labacenſis, Anno 1728. Bey der aber ſeynd folgende Worte zu leſen: Gloria Martis. Claud. Wordurch dieſes Landes=Vice-Dombische Thor in ein Mo- numentum, und Ehren=Pforten verwandelt worden« (Wie- nerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 296 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 itd., vstopajočemu v to mesto k poklonitvi vojvodi- ne Kranjske. Magistrat in ljubljansko ljudstvo, leta 1728.« Z napisom poleg Fame, ki bi se v prostem prevodu glasil: »Slava Marsu. Claud[ianus]«, pa se je ljubljanski magistrat po vsej verjetnosti skliceval na delo De Consulatu Stilichonis poznoantičnega latin- skega pesnika Klavdijána (Claudius Claudianus), ki je živel v poznem 4. in zgodnjem 5. stoletju.128 Matej Klemenčič ugotavlja, da je magistrat ki- parju Francescu Robbi za izdelavo slavoloka skupno odštel 440 goldinarjev 29 krajcarjev. Od slavoloka se je ohranilo marmorno poprsje Karla VI., ki je po 128 Prim. Claudianus, De Consulatu Stilichonis (1,16). O Klavdi- jánu gl. Antika: leksikon, str. 277–278. Klemenčičevi oceni kiparjevo lastnoročno delo. Ki- par je cesarja upodobil v oklepu, z verigo viteškega reda Zlatega runa, ki jo je slikar Johann Michael Rainwaldt pozlatil, z bogato skodrano lasuljo ter z lovorjevim vencem rimskega triumfatorja okrog gla- ve. Klemenčič nadaljuje, da je Robba gibanje zaključil z lahnim nagibom glave, kot bi Karel VI. pogled s slavoloka obračal proti opazovalcu, ki se po Kapu- cinskem (danes Kongresnem) trgu približuje Vice- domskim vratom. Cesarjeva busta je po letu 1791 krasila mestno hišo, danes pa jo hrani Mestni muzej Ljubljana.129 129 Klemenčič, Francesco Robba, str. 69–74, 269. Francesco Robba: Karel VI., marmor (Mestni muzej Ljubljana, 510:LJU;0018710, foto: M. Paternoster). 297 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 O drugem, »efemernem« slavoloku, ki je stal pred poslopjem rotovža,130 Wienerisches Diarium poroča: Na enem vogalu mestne hiše je bila najprej postav- ljena boginja miru, nad njo pa podoba Karla Velikega z napisom »Pace Magnus«, na drugem vogalu pa bog voj- ne Mars in nad njim podoba Karla V. z napisom »Bello Magnus«. Na sredini slavoloka je stalo nadvse sijajno izdelano poprsje njegovega sedaj vladajočega cesarskega veličanstva itd. itd. Karla VI., nad njim pa se je naprej nagibala Fama, ki je z obeh smeri kazala na njegovo najvišje cesarsko veličanstvo z napisom »Hic utroque«. Vrh slavoloka je krasil dvoglavi orel s cesarskimi insig- nijami. Na sredini loka je molel naprej zelo umetelno kiparsko izdelan lintvern, ki predstavlja mestni grb, 29. avgusta tega leta, na dan poklonitve, pa je ljudem delil rdeče in belo vino.131 Opis drugega slavoloka, ki je imel »fontano z vinom«,132 najdemo tudi pri Heintzu: Magistrat pa je kot izraz veselja poleg tridnevne razsvetljave mestne hiše na dan dedne poklonitve dal teči tri sode133 vina, pri čemer so delili tudi kruh. V ta 130 Opis gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 32–33. Anonimni pisec Ceremonialnega protokola št. 14 si je o drugem slavoloku zabeležil le, da je ljubljanski magistrat pred mestno hišo napravil vodnjak za vino (Wein=Rühnen) na tam postavljenem slavoloku (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r). Matej Klemenčič navaja, da je opi- sa obeh slavolokov prispeval tudi anonimni avtor biografije princa Evgena Savojskega iz leta 1739 z naslovom Des großen Feldherrn Eugenii, Herzogs von Savoyen, Heldentaten (pag. 426) (Klemenčič, Francesco Robba, str. 74, 188, 269). 131 Prosti prevod izvirnika: »Erstlichen wurde auf einem Ecke des Raht=Hauſes die Goettin des Friedens / oberhalb aber die Bildnuß Caroli Magni mit der Uberſchrift Pace Magnus, auf dem anderen Ecke aber der Kriegs=Gott Mars, und oberhalb die Bildnuß CAROLI V. mi[t] der Uberſchrift Bello Magnus vorgestellet. In der Mitte des Ehren Gerueſts aber ſtunde ein ueberaus koeſtlich verfertigtes Bruſt-Stuk Seiner anjetzo Re- gierenden Kaiſerl. Majeſtaet etc. etc. CAROLI VI., oberhalb ſtellete ſich hervor die Fama zu beeden Seiten auf alleroechſt Seine Kaiſerl. Majeſtaet deutend / mit der Uberſchrift: Hic utroque. Und den Gipfel des Ehren=Gerueſts zierete ein zwey=koepfiger Adler mit denen Kaiſerl. Inſignien. In der Mitte der Schwib=boegen aber / blickete hervor ein ſehr kuenſtlich von Bild=Hauer=Arbeit verfertigter Lind=Wurm / welcher die Stadt=Wappen praeſentirt / und an dem 29. Auguſti dieſes Jahres / als an dem Tage der Huldigung dem Volk rot= und weiſſen Wein ausſpenden wuerdet« (Wieneri- sches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 132 Besedna zveza je povzeta po Juliusu Bernhardu von Rohru, ki navaja, da so bile podobne »fontane z vinom« pogoste spremljevalke dednopoklonitvenih slavij: »… ſo laeſt man ih- nen auch wohl einen oder ein paar Tage Fontainen mit Wein ſpringen, ...« (Rohr, Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft, III. Theil, VII. Capitul, § 41, pag. 677). 133 Beseda »sod« (das Faß) tu verjetno nastopa kot votla mera za vino. V strokovni literaturi glede njegove prostornine naleti- mo na različne podatke, čemur verjetno botruje dejstvo, da so votle mere za vino precej variirale med različnimi mesti in deželami ter se s časom spreminjale (Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 72). Vilfan navaja podatke iz leta 1526, po katerih naj bi sod na Štajerskem in Kranjskem tedaj me- ril 40 veder po 26,25 litra, kar pomeni 1.049,6 litra (Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 72). Potemtakem je ljubljan- ski magistrat za ljudsko slavje ob dedni poklonitvi leta 1728 namen je mesto na mestno hišo dalo postaviti neke vr- ste slavolok, na sredini katerega je stal po rimsko (alla Romana) izdelan sod, ta sod in slavolok, postavljen čez altano mestne hiše, je nosil letečega zmaja, iz katerega žrela je teklo rdeče in belo vino. Nekoliko višje od ome- njenega soda sta bila na obeh straneh pritrjena metalizi- rana ščita, desni [je nosil] mir z napisom »pace magnus«, levi pa vojno z besedami »bello magnus«. Pred ščitoma je bila postavljena fama s svojim običajnim rogom, izpu- ščajočim besede »hic utraque«.134 Klemenčič ugotavlja, da je magistrat dekoracijo druge »častne konstrukcije« (Ehren-Geraeſtes) zaupal zlasti slikarju Johannu Michaelu Rainwaldtu in ki- parju Heinrichu Michaelu Löhru. Od zgoraj našte- tega okrasja pročelja mestne hiše se je ohranilo več plastik. Možno je, da sta skulpturi Karla Velikega in Karla V., ki sta krasili stranici efemernega slavoloka, identični s slabo ohranjenima kipoma, ki danes sto- jita v nišah fasade cerkve sv. Florijana na današnjem Gornjem trgu.135 Leta 2010 je bilo v Narodni galeriji odkrito tudi slabo ohranjeno poprsje Karla VI.136 iz nežgane gline (terracruda). Klemenčič meni, da bi to plastiko lahko izdelal sam Roba kot repliko marmor- ne buste z Vicedomskih vrat v cenejšem materialu, kot sta štuk in glina.137 Od »drugega« slavoloka se je po vsej verjetnosti ohranil tudi dvoglavi orel s cesarskimi insignijami, ki je leta 1728 krasil vrh konstrukcije pred rotovžem. Mestni muzej Ljubljana namreč hrani eksponat dvo- glavega orla, ki je bil nekdaj na pročelju mestne hiše. pripravil 3139,8 litra vina. Po drugi strani v Nemško-sloven- skem zgodovinskem slovarju Nika Hudelje zasledimo, da je sod znašal 10 dunajskih veder po 56 litrov, torej 560 litrov (Hudelja, Nemško-slovenski zgodovinski slovar, str. 242, 304). V slednjem primeru je Ljubljana dedno poklonitev Karlu VI. počastila s 1680 litri vina. K zgornjima izračunoma, ki dajeta precej različna rezultata, je vendarle treba dodati, da je bil avtor vira – Johann Adam von Heintz – Dunajčan, na Du- naju pa so uporabljali nekoliko drugačne votle mere za vino – kranjske so bile z njimi poenotene šele sredi 18. stoletja (Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 55). 134 Prosti prevod izvirnika: »Der magistrat aber hat zur frey- dens bezeügung nebst einer 3. täg[igen] illumina[ti]on ihres rathhauses an den huldigungstag 3 vaß wein rennen lassen, worbey auch brodt außgeworffen worden. Zu welchen ende besagte stadt an dero rathhauß ein arth von einer triumph- -porten aufrichten liese, auff dessen mittel ein alla Romana gemachtes vase stunde, solches vas, und den über die althane des rathhauß gemachter triumphbogen truge ein fliegender trach, auß dessen rachen, roth und weiser wein flosse, etwas höher aber besagte vase war[en] zu beeden seithen metalli- sirte schildt angeheft [?] vor von der zur rechten den frieden mit der überschrift pace magnus, der zur lincken aber den krieg mit den worthen bello magnus. Vorstellet aber diesen beeden schildern folge die fama mit ihren gewöhnlichen horn, die worth außstossend: hic utraque« (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v–76r). 135 Klemenčič, Francesco Robba, str. 71–72, 269. Viktor Steska navaja, da naj bi ena od soh na pročelju cerkve sv. Florijana predstavljala Karla Boromejskega in ne Karla V. (Steska, O nekaterih ljubljanskih spomenikih, str. 54–55). 136 Narodna galerija, kat. št. A14. Gl. Klemenčič, Francesco Rob- ba, str. 71 (sl. 84, 85), 269. 137 Klemenčič, Francesco Robba, str. 71–72, 269. 298 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 V strokovni literaturi se je uveljavilo mnenje, da je le- sena skulptura nastala ob dedni poklonitvi Karlu VI. leta 1728,138 čemur v prid govori cesarjev monogram »C:VI:« (Carolus VI.), ki ga orel nosi na prsih.139 Ven- dar je treba ob tem opozoriti, da krona nad orlovima glavama bolj kot na cesarsko krono Svetega rimskega cesarstva140 (Reichskrone),141 spominja na osebno kro- no cesarja Rudolfa II. (Krone Kaiser Rudolfs II.), ki je 138 Prav tam, str. 71, 269. 139 Tudi v Konjicah (danes Slovenske Konjice) je Karla VI., ki se je vračal v Gradec, 23. septembra 1728 pričakal portal z dvoglavim orlom, ki je na prsih nosil cesarjev monogram (Vi- sočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 379). 140 Za opozorilo na to pomembno podrobnost vljudno zahvalo dolgujem Ani Pokrajac Iskra in Janezu Polajnarju (MGML – Muzeji in galerije mesta Ljubljane). 141 Diem, Die Symbole Österreichs, str. 161–164, Farbabbildung I; Haag (ur.), Meisterwerke der Weltilichen Schatzkammer, str. 22–25. uradna Krona Avstrijskega cesarstva (Krone des Kai- sertums Österreich) postala šele leta 1804.142 Ob tem se odpirajo tri vprašanja, in sicer ali je krona nad or- lovima glavama pristna ali je bila zamenjana v začet- ku 19. stoletja in ali je lesena skulptura kljub mono- gramu Karla VI. res nastala v zgodnjem 18. stoletju. Kot pomemben del zunanje reprezentance Kar- la VI. kot deželnega kneza lahko štejemo tudi njego- vo osebno ladjo (Leib-Schiff). Nosila je ime ene- ga glavnih dejavnikov katoliške prenove 16. stolet- ja in cesarjevega imenskega patrona sv. Karla Bo- romejskega,143 ki je v času vladavine Karla VI. tudi na Kranjskem postal priljubljen svetnik.144 Ladjo 142 Diem, Die Symbole Österreichs, str. 183–189, Farbabbildung III; Haag (ur.), Meisterwerke der Weltilichen Schatzkammer, str. 136–139. 143 Seitschek, I. Person und Familie, str. 14–32, 30–31. 144 Steska, O nekaterih ljubljanskih spomenikih, str. 54. Dvoglavi orel (Mestni muzej Ljubljana, 510:LJU;0031100, foto: M. Paternoster). 299 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Carolus Borromaeus, kot jo imenuje Perizhoffer,145 so po dogovoru z dvorom zgradili kranjski deželni sta- novi.146 Perizhoffer navaja, da je bilo plovilo z jadrom zgrajeno po zgledu tipa ladij Peoten (it. la peota), sicer značilnih za Jadransko morje.147 Heintz pa si je za- beležil, da je šlo za »galejo« (gallere), ki naj bi imela 36 vesel.148 Oba, Perizhoffer in Heintz, hvalita kvaliteto iz- delave in umetelnost ornamentike, ki naj bi ladjo povzdigovala v »monarhični stan«. Notranjost ladje je bila oblečena v dragoceni žamet in damast, zuna- njost pa so krasile pozlačene rezbarije. Posadko je sestavljalo 12 mož, šest ljubljanskih in šest italijan- skih mornarjev, ki so kot gondoljerji nosili svilene obleke v stanovskih livrejskih barvah.149 Verjetno je bila umetelno izdelana tudi ladja tipa Chaichio, ki je v ljubljanskem pristanišču čakala princa Franca Štefa- na Lotarinškega, vendar s podatki o njej trenutno še ne razpolagamo.150 Kot je bilo omenjeno že v prejšnjem poglavju, je Heintz v kranjski prestolnici pohvalil okrasitve oken in galerij, od katerih se mu je v spomin vtisnila zlasti ozaljšava hiše v Ljubljani živečega francoskega »briv- 145 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64. 146 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 76v–77r; Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 9, 64; Num 26, pag. 119–120. 147 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64. Ladje tipa la peota so bile v povprečju dolge do 15 metrov, široke do 2,5 metra in visoke več kot 1 meter. Na premcu in krmi so imele del palube prekrit z deskami, na sredini plovila pa je bil pokrit prostor, imenovan il falze, ki je spominjal na baldahin ter je bil prekrit z damastom in svilo. »Il falze« je lahko gostil do 12 oseb, ki so sedele za mizo. Peoto so uporabljali predvsem na Beneškem, in sicer za rečni promet in regate. Znana sta dva tipa ladje, prvi, z jamborom, jadri in vesli ter drugi, ki je imel le vesla. Običajno so veslali štirje mornarji, ob svečanih rega- tah pa osem mornarjev. Za navedene podatke iskreno zahvalo dolgujem kustosu za starejšo zgodovino pomorstva dr. Flaviju Boninu iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« v Piranu. Gl. Bonin, Belo zlato, str. 218–219. 148 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 77r. Število vesel (36), ki naj bi jih po von Heintzevih navedbah imela cesarjeva osebna ladja, se zdi spričo običajnih dimenzij ladij tipa la peota in šte- vila mornarjev (12), ki ga navaja Perizhoffer, previsoko. 149 Perizhofferjev opis ladje Karel Boromejski se glasi: »Im- mittels / und bey diſer Gelegenheit erachte ich ſo denck= als beſchreibens=wuerdig zu ſeyn / diſe Schiff=Fahrt in eine beſondere Notam zu nehmen / was maſſen Erſtlichen das Kayſerliche Leib=Schiff mit Namen CAROLUS BORO- MAEUS, von einem in Schiff=Bau beſt=erfahrnen / und eigenen Fleiſes hierzu beſtelten Meiſtern ſehr kuenſtlich / auf Art / der auf dem Adrianiſchen=Weer ſo genanter Peoten inſtruirt / und angegeben / nachdem ſolches inwendig mit koſtbaren / verportirten Sammet / und Damasck /außwendig aber mit vergolten kuenſtlichen Bildhauer=Zieraten in einem Monarchiſchen Stand gebracht ware / ſamt allen darzu er- forderlichen Segel= und anderen Geraetſchaften / auch theils Laybacheriſchen ſechs Schiff=Leut= und ſechs Waelliſchen Barcarollen / welch= alle auf Gondolier=Art mit denen in der Landſchaftlichen Livrèe-Farb hergeſchaften ſeidenen Kley- dungen angethan / an bemelt=ſogeſagten Rain zu Laybach am Waſſer auf das praechtigſte in der Bereitſchaft geſtanden iſt« (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64). O tem gl. Rutar, Zur Schiffahrt, str. 70–71. 150 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64. ca ali lasuljarja« (barbirer oder peruckenmacher) Pierra Toussainta Taboureta.151 Ta je namreč ob povratku cesarja in lotarinškega princa v Ljubljano, 20. septem- bra, razsvetlil obe okni svoje hiše, in sicer tako, da je bil na desnem oknu upodobljen cesarski orel, nad katerim je bil latinski napis: Austria per quinas pingit sua scuta volucres, tres volucres scuto stirps Lotharinga gerit (prosti prevod: Avstrija na svoje ščite [tj. grbe, op. V. K.] slika po petero ptic, tri ptice nosi na ščitu lotarinški rod), pod njim pa: Quique hic tres illic, numero sunt impar utrinque, ut sint par numero, jungito quinque tribus (prosti prevod: Ta pet, oni tri, po številu sta na obeh straneh neenaka; da bosta po številu enaka, združi pet s tremi). V levem oknu je bil upodobljen lotarinški grb z latinskim nadpisom: Crux terno volucres, geminus, leo, lilia, pisces, quinque puto regum, sunt sita signa simul (prosti prevod: Križ, po tri ptice, dvojček, lev, lilija, ribe, pet kraljev menim, [ta] znamenja so skupaj na znakih [tj. grbih, op. V. K.]) in podnapisom: Erravi una domus gerit hoc Lotharingia quid optem, ùt tot reg- norum sit domus ista capud152 (prosti prevod: Zmotil sem se: ena hiša, lotarinška, nosi to, zaradi česar bi želel, da bi bila ta hiša glava tolikih kraljestev).153 Bralcu je bilo, tako Heintz, predstavljeno tudi »ponemčeno« besedilo v vezani besedi, ki ga v na- daljevanju za lažjo primerjavo z latinskim besedilom navajam v izvirniku. In sicer je pod avstrijskim gr- bom pisalo: Fünf vögellein Österreich führet in seinem schilde, Lotharing hat eben gleich drey vögellein im wappen bilde, da fünf dort drey einsamb beyd in der zahl ungleich, knipf beede nur zusamb, so seynd ein paar und gleich154 (prosti prevod: Pet ptičic nosi Avstrija v svo- jem ščitu, Lotaringija ima prav tako tri ptičice v svojem grbu, tu samih pet, tam tri, obojih po številu neenakih, le stki ju skupaj, da sta par in enaka). Pod lotarinškim grbom pa je bil rimani napis, ki ga Heintz navaja v naslednji obliki: Ein creytz drey vögellein, zwey löwen lillie, fische, fünf könig wie ich mein, in diesen ich erwi[n]sche, ach nein ich hab geirret, das lotharing[ische] hauß, dies alles im wappen führet, drumb bricht mein wunsch herauß, Gott laß mein wunsch gelingen, thue so viell reich bereiten, vors hauß von Lotharingen, alß viell die wappen deüten.155 151 Šorn, Tabouret, Pierre Toussaint, Slovenska biografija. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi681406/ (9. 5. 2022). Zahvalo za ta podatek dolgujem Mihi Preinfalku. 152 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 101v–102r. 153 Za nesebično pomoč pri prevajanju iz latinščine zahvalo dol- gujem Mateju Hriberšku. 154 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 102r. 155 Prav tam. 300 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 Besedilo bi se v prostem prevodu glasilo: En križ, tri ptičice, / dva leva, lilije, ribe, / pet kraljev, kakor me- nim, / to si jaz želim, / oh ne, motil sem se, / da lotarin- ška hiša, / v grbu vse to nosi, / zato izbruhne moja želja, / Bog dovoli uspeti moji želji, / stori, da bo pripravlje- nega toliko bogastva / za Lotarinško hišo, / kolikor ga kažejo grbi.156 Upodobitve dedne poklonitve Karlu VI. Bera likovnih upodobitev kranjskih dednih po- klonitev je žal precej skromna. Ohranjena sta ba- kroreza, ki sta ju prispevala Johan Koch in Andreas Trost ter prikazujeta premike vojaškega spremstva 156 Za nesebično pomoč pri prevajanju iz nemščine zahvalo dol- gujem Borisu Golcu. cesarja Leopolda I., ko je leta 1660 v Ljubljani spre- jel kranjsko dedno poklonitev.157 Po tej plati dedna poklonitev Karlu VI. leta 1728 s petimi shematični- mi skicami tlorisov posameznih protokolarnih dejanj dedne poklonitve v Perizhofferjevi publikaciji precej izstopa. Umetnostnozgodovinska stroka je opozorila tudi na obstoj likovne upodobitve dedne poklonitve Karlu VI., ki pa žal ni ohranjena. Kot je izpostavila Ana Po- krajac Iskra, je kranjsko dedno poklonitev tri leta po slovesnem dogodku na eni od fresk v glavni dvorani gradu Križ pri Komendi158 upodobil slikar Jožef ( Jo- 157 Gl. katalog razstave Knjiga, znanje, razum, št. 114, 115; str. 164. 158 O gradu Križ pri Komendi in družini Auersperg gl. Smole, Graščine, str. 241–242; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 173; Preinfalk, Auerspergi, str. 177–185. Ostanki freske s prizorom pravnega dejanja dedne poklonitve kranjskih deželnih stanov cesarju Karlu VI. leta 1728 (INDOK, Križ pri Komendi, fototeka, inv. št. s20794, foto: Fran Šijanec, 1947). 301 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 seph) Mayr.159 Grad je namreč med letoma 1730 in 1733 prezidal in temeljito prenovil Anton Jožef grof Auersperg (1696–1762),160 ki je pri dedni poklonitvi leta 1728 kot substituirter dedni deželni maršal nado- meščal svojega očeta, dejanskega nosilca dedne služ- be, Franca Antona grofa Auersperga (1659–1729),161 ker ta zaradi protina ni mogel sodelovati pri dedni poklonitvi.162 Anton Jožef, ki je grad od očeta podedoval leta 1729,163 je v veliki dvorani dal slikarju Mayrju nad kaminoma naslikati dva velika prizora. Prvi je upo- dabljal bitko pri Sisku (22. junija 1593), v kateri se je proslavil »kranjski Ahil« in prednik Antona Jože- fa – Andrej Auersperg,164 drugi pa dedno pokloni- tev kranjskih deželnih stanov cesarju Karlu VI. leta 1728, ki se je je udeležil naročnik sam.165 Ker so grad Križ pri Komendi novembra 1943 požgali partizani,166 so se do današnjih dni ohranili le fragmenti upodobitve bitke pri Sisku,167 freska s prizorom dedne poklonitve pa je žal izgubljena. V fo- toteki Informacijsko-dokumentacijskega centra pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije so hranili le posnetek razvaljene velike dvorane iz leta 1947, ki kaže, da se je od požiga do tedaj ohranil le skrajni levi zgornji vogal freske; na njem je vidna figura cesarja Karla VI., ki sedi na prestolu, in je uničena od pasu navzdol. Levo od cesarja je videti do prsi ohranjeno figuro, ki nad desnim ramenom morda drži palico ali prapor.168 Poleg tega je krajši opis freske leta 1929 prispeval France Stelè: »Slika na desni predstavlja dvorano s cesarjem na tronu, na levi skupina treh ljudi v črnih oblekah z lasuljami na glavah, na desni večja skupina, pred njo pa mlad govornik. Napis: EX hoMagIaLI DeVotIonI festIVItate CarnIoLIae (poklonitveni 159 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 281–282. 160 Gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 414–415. 161 Prav tam, str. 433–434. 162 Podatek o protinu Franca Antona grofa Auersperga navaja Heintz v svojem opisu dednopoklonitvenega potovanja leta 1728 (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 72v). 163 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 282. 164 Prav tam, str. 284. O Andreju Auerspergu in bitki pri Sisku gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 83–85, 412. 165 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 285, 287. 166 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 173. 167 Leta 1947 sta bila dva fragmenta freske bitke pri Sisku sneta, leta 2017 pa sta bila restavrirana in ponovno združena v eno- ten prizor. Manjkajoče polje je bilo nadomeščeno s pomočjo rekonstrukcije po fotografiji Franceta Stelèta ( J. Mayr, Bitka pri Sisku z Andrejem Auerspergom na konju, sneta freska, MGML, 510:LJU;0065412; o tem gl. Pokrajac Iskra, Sten- ske poslikave, str. 284–285, reprodukcija Sl. 1). 168 Opis je povzet po Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287. Fotografija gl.: INDOK, Križ pri Komendi, fototeka, inv. št. s20794 (foto: Fran Šijanec, 1947). Za razliko od fragmentov upodobitve bitke pri Sisku fragment freske s prizorom dedne poklonitve ni bil snet (Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287, op. 26). Figura levo od cesarja bi lahko bil dvorni vi- cekancler Friderik grof Seilern (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 53). akt kranjskih deželnih stanov l. 1728).«169 Napis se v prevodu glasi: »S slovesnosti zveste poklonitve Kranjske«. Kronogram daje letnico poklonitve 1728. Ana Pokrajac Iskra domneva, da je ena od upodob- ljenih figur predstavljala naročnika – Antona Jožefa grofa Auersperga.170 Večji stropni freski z upodobi- tvama dedne poklonitve Karlu VI. sta se ohranili na Koroškem, in sicer v Veliki grbovni dvorani koroške deželne hiše v Celovcu171 in v Knežji dvorani bene- diktinskega samostana Osoje (Ossiach).172 Sklep Dedna poklonitev vojvodine Kranjske deželne- mu knezu, cesarju Karlu VI., leta 1728 je postregla s precej novostmi na področju vladarske reprezen- tacije v odprtih mestnih prostorih. Po do zdaj zna- nih podatkih gre namreč za prvo dedno poklonitev v Ljubljani, za potrebe katere sta bila zgrajena dva slavoloka. Prvi, ki je stal pred Vicedomskimi vrati, je bil trajnega značaja in je mestna vrata krasil do leta 1791, drugi, postavljen pred mestno hišo, pa je bil efemerna arhitekturna stvaritev. Med »začasne« stva- ritve lahko štejemo tudi okrasitev mestnih zgradb s tapetami in slikami v ulicah, po katerih sta potekala cesarjev vhod v mesto in dednopoklonitveni sprevod (huldigungszug), razsvetljavo in razkošni ladji, ki so ju deželni stanovi zgradili za cesarja in princa Franca Štefana Lotarinškega. S stališča reprezentacije v javnih prostorih je kranjska dedna poklonitev leta 1728 sledila sočasnim srednjeevropskim trendom, kot jih v delu Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft der großen Herren iz leta 1729 navaja Julius Bernhard von Rohr. Kot lokalno posebnost kaže izpostaviti dejstvo, da je Ljubljana, ki je bila vse od selitve dvora Ferdinanda II. iz Grad- ca na Dunaj leta 1619 geografsko precej oddaljena od svojih habsburških deželnih knezov, z bogato okrasitvijo in kvalitetnimi kiparskimi deli, ki jih je za slavoloka prispeval kipar Francesco Robba, dedno poklonitev dobro izkoristila, da je dvoru in širšemu bralstvu tiskanih medijev predstavila novo baročno podobo, ki si jo je nadela po porazu Turkov pred Du- najem leta 1683. S stališča simbolne komunikacije lahko ocenimo, da je Kranjska skupaj s Koroško tako kot pri dedni poklonitvi Leopoldu I. leta 1660 tudi pri poklonitvi leta 1728 v primerjavi s svojo notranjeavstrijsko part- nerico Štajersko v očeh dvora izgubila nekaj prestiža, saj deželni knez v Ljubljani in Celovcu, za razliko od Gradca, ni prisegel pred stanovskim odborom, temveč je stanovom spoštovanje njihovih svoboščin zagotovil le z zaščitnim pismom, kar tudi kaže, da 169 Stele, Politični okraj Kamnik, str. 404; navaja tudi: Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287. 170 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287. 171 Gl. Prinz Eugen und das barocke Österreich, str. 86. 172 Gl. Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 154. 302 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 so bili kranjski in koroški deželni stanovi politično šibkejši. Poleg tega so morali Kranjci na potrditev svojega deželnega ročina s strani Karla VI. čakati še do leta 1736, medtem ko je cesar štajerske privilegije potrdil že leta 1731. VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI INDOK – Informacijsko-dokumentacijski center pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije Fototeka MGML – Muzej in galerije mesta Ljubljane Fototeka NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL – Škofijski arhiv Ljubljana ÖStA – Österreichisches Staatarchiv [FHKA] Finanz- und Hofkammerarchiv [SUS] Sammlungen und Selekte, [HS] Handschriftensammlung des Finanzarchivs [HHStA] Haus-, Hof- und Staatsarchiv, [HA] Hofarchive, Privat- und Familienfonde, [OMeA] Obersthofmeisteramt [ÄZA] Ältere Zeremonialakten [ZA-Prot] Zeremonialprotokolle (splet: https://www.archivinformationssystem.at/ detail.aspx?ID=1007). [ZA-Prot-Konzepte] Konzepte der Zeremo- nialprotokolle SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko. AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg. AS 11, Komisija za fevdne zadeve. AS 1080 Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 296, Graščina Fužine, Ljubljana (1616– 1925). ČASOPISI Maria Theresia: Österreichs große Herrscherin 1717– 1780 (ur. Rainer Nowak). Slovenski narod, 1917. Wienerisches Diarium, 1728. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Aelschker, Edmund: Geschichte Kärntens von der Ur- zeit bis zur Gegenwart mit Rücksicht auf Cultur- verhältnisse, Zweiter Band: Von Kaiser Karl V. bis zur Gegenwart. Klagenfurt: J. Leon sen., 1885. Antika: leksikon (ur. M. C. Howatson). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Bonin, Flavio: Belo zlato krilatega leva: razvoj sever- nojadranskih solin v obdobju Beneške republi- ke. Piran: Pomorski muzej; = Pirano: Museo del mare »Sergej Mašera«, 2016. Claudianus, Claudius: De Consulatu Stilichonis (splet: https://www.perseus.tufts.edu/hopper/). Costa, [Henrik Etbin]: Kleine historische Notizen. Mittheilungen des historischen Provinzial=Vereins für Krain, 1, 1846, št. 1, str. 4. Diem, Peter: Die Symbole Österreichs: Zeit und Geschi- chte in Zeichen. Wien: Kremayr & Scheriau, 1995. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, IV. Theil, Vom Regierungs- antritt Leopold I. (1657) bis auf das Ende der französischen Herrschaft in Illyrien (1813). Lai- bach: I. v. Kleinmayr & F. Bamberg, 1876. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodni- kov in županov 1269–1820, 4. zvezek, Župani in sodniki 1650–1785 (ur. Sonja Anžič-Kemper in Barbara Žabota). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2012 (Gradivo in razprave 34). Florjančič de Grienfeld, Ivan Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske [Kartografsko gradivo]. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994. Gelder, Klaas Van (ur.): More Than Mere Spectacle: Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries, Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31. New York; Oxford: Berghahn Books, 2021. Gelder, Klaas van: Eighteenth- and Nineteenth- -Century Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy: Why Do They Matter?. More Than Mere Spectacle: Coronations and Inau- gurations in the Habsburg Monarchy during the Ei- ghteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 1–28 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). Gelder, Klaas van: Inaugurations in the Austrian Netherlands: Flexible Formats at the Interface between Constitution, Political negotiation, and Representation. More Than Mere Spectacle: Coro- nations and Inaugurations in the Habsburg Monar- chy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berg- hahn Books, 2021, str. 168–197 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). Gmoser, Susanne: Die Erbhuldigungen in Österreich unter der Enns 1564–1835. Bedeutungswandel oder Bedeutungsverlust? Wien: [S. Gmoser] diplomsko delo, 2010. Gmoser, Susanne: Die steirischen Erbhuldigungen. Beiträge zur Rechtsgeschichte Österreichs, 2, 2012, št. 2, str. 263–281. 303 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Golec, Boris: Slovenska toponimika Ljubljane do prvega tiskanega popisa toponimov iz leta 1787. Kronika 70, 2022, št. 2, str. 307–362. Golob, Andreas: Mediale Reflexionen auf Schritt und Tritt: Zeitungsberichterstattung über Habs- burgerreisen im 18. Jahrhundert. Habsburger un- terwegs, Vom Barocken Pomp bis zur smarten Buis- nesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 9–29. Grafenauer, Bogo: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 1952. Gregorič, Jože: Cistercijani v Stični: Ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta. Ljubljana: Cistercijanski sa- mostan v Stični, 1980. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Del 1. Celje: Mohorjeva družba, 1992. Haag, Sabine (ur.): Meisterwerke der Weltilichen Schatzkammer. Wien: Kaiserliche Schatzkammer Wien, 2017 (Kurzführer durch das Kunsthistori- sche Museum Wien, Band 2). Hahn, Daniela: Zwei Besuche im österreichischen Li- torale. Triest als Station der innerösterreichischen Erbhuldigungsreisen Leopolds I. 1660 und Karls VI. 1728. Wien: [D. Hahn] diplomsko delo, 2013. Hisch, Heribert: Die Erbhuldigungen in der Steier- mark. Graz: Inauguraldissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakul- tät der Karl Franzens Universität Graz, 1949. Holenstein, André: Die Huldigung der Untertanen. Rechtskultur und Herrschaftsordnung 800–1800. Stuttgart: Gustav Fischer Verlag, 1991. Holz, Eva: Die Habsburger in Krain. Habsburger unterwegs: Vom barocken Pomp bis zur smarten Bu- sinesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 31–43. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski slovar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2016. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1999. Jellouschek, Anton: Die Lapidar-Denkmäler in Laibach. Mitteilungen des historischen Vereins für Krain 5, 1850, št. 2, str. 13–19. Klemenčič, Matej: Francesco Robba (1698–1757): Be- neški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani. Mari- bor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2013. Klemenčič, Matej: Podoba baročne Ljubljane v umetnostni zgodovini. Knjiga, znanje, razum: od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800): prispevki z znanstvenega posveta ob razstavi, 7. in 8. oktober 2020 (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej, 2021, str. 258–278. Knjiga, znanje, razum: od protestantizma do razsvet- ljenstva (1500–1800): prispevki z znanstvenega posveta ob razstavi, 7. in 8. oktober 2020 (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana: Muzej in galeri- je mesta Ljubljane, Mestni muzej, 2021. Koblar, Anton: Cesta čez Ljubelj in ljubeljski pira- midi. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 3, 1893, št. 6, str. 218–226. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev Avstrije nad Anižo kraljici Mariji Tereziji leta 1743 v Linzu: prispevek k umestitvam Marije Terezije kot vla- darice. Marija Terezija: med razsvetljenskimi refor- mami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Prein- falk in Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa: Založba ZRC, 2018, str. 123–161. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj- ske kralju Ferdinandu III. leta 1631. Kronika 67, 2019, št. 2, str. 219–234. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj- ske nadvojvodu Ferdinandu leta 1597. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 201–232. Kočevar, Vanja: Ljubljana als Schauplatz der Erbhul- digung an Kaiser Karl VI. im Jahr 1728: Herr- scherrepräsentation im öffentlichen Raum am Beispiel der krainischen Hauptstadt. Stadt im Wandel. Europas Südosten im langen 18. Jahrhun- dert/Towns in change. Europe's Southeast in the long 18th century (ur. Mathias Beer, Harald Heppner in Ulrike Tischler-Hofer), Neue Forschungen zur Ostmittel und Südosteuropäischen Geschichte. Berlin: Verlag Peter Lang, 2022 [v tisku]. Kočevar, Vanja: Logarjev okrašeni vol: relikt predfev- dalnih (staro)slovanskih prvin dednih poklonitev na Kranjskem. Znanstveni neoliberalizem in razu- mevanje dediščine v kontekstu časovne preobrazbe: zbornik izvlečkov (ur. Peter Kumer). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 2016, str. 13. Kočevar, Vanja: Vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): politična zgodovina osrednje slo- venske dežele. Ljubljana: Filozofska fakulteta Uni- verze v Ljubljani (doktorska disertacija), 2016. Legat, Franz Xaveri: Erbhuldigung in Krain im Jah- re 1728. Carniolia 11, 1839, št. 16, str. 61–62; št. 17, str. 65–66; št. 18, str. 69–70. Leitner, C. G. von: Die Erbhuldigung im Herzog- thume Steiermark. Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, Heft 1, 1850, str. 98–136. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove: (1596–1691) / prevedla Marija Kiauta (ur. France Baraga). Ljubljana: Družina; Provincialat Družbe Jezusove, 2003. Mal, Josip: Poklonitev cesarju Karlu VI. v Ljublja- ni (Zgodovinski spomini). Slovenec, XLV, 30. 1. 1917, št. 24, str. 1–3. Maťa, Petr: The Care of Thrones: A Plethora of In- vestitures in the Habsburg Composite Monarchy and Beyond from the Sixteenth to the Eighte- enth Century. More Than Mere Spectacle: Corona- tions and Inaugurations in the Habsburg Monarchy 304 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 29–66 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwal- tungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz; Wien; Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929–1930 (splet: http://www.literature.at/viewer.alo?objid= 19290&page=1&viewmode=fullscreen). Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini) 1338–1736. Kranjski deželni privilegiji = Carnio- lan provincial privileges = Krainische Landespri- vilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 35–68. Nared, Andrej: Objava in prevod privilegijev kranj- skega plemstva (1338) ter plemstva v Marki in Metliki (1365). Kranjski deželni privilegiji = Car- niolan provincial privileges = Krainische Landes- privilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 70–77. Nared, Andrej: Seznami kranjskega plemstva in kranjskih deželnih stanov. Arhivi 28, 2005, št. 2, str. 313–334. Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehrenhaimb, Karl Sey- frid: Erb-Huldigungs Actus im Hertzogthum Cra- in. Gedruckt zu Laybach: bey Adam Friderich Reichhardt ..., [1739]. Pirc, K[arl]: Podružnica Sv. Ane in Št. Anska dolina (Nadaljevanje). Cerkveni glasnik za Tržiško župni- jo 3, 1926, 23, str. 1–3. Pokrajac Iskra, Ana: Stenske poslikave glavne dvo- rane gradu Križ pri Komendi. Knjiga, zna- nje, razum: od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800): prispevki z znanstvenega posveta ob razstavi, 7. in 8. oktober 2020 (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej, 2021, str. 280–297. Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005 (Thesaurus memoriae, Dissertatio- nes 4). Prinz Eugen und das barocke Österreich. Katalog der Ausstellung der Republik Österreich und des Landes Niederösterreich in den Marchfeldschlössern Schloß- hof und Niederweiden vom 22. April bis 26. Oktober 1986 (ur. Karl Gutkas), Katalog des Niederöster- reichischen Landesmuseums. N.F. 170. Wien: Kuratorium zur Veranstaltung der Ausstellung 1986. Rohr, Julius Bernhard von: Einleitung zur Ceremoni- el-Wissenschafft Der großen Herren: Die in vier be- sondern Theilen, Die meisten Ceremoniel-Handlun- gen, so die Europäischen Puissancen überhaupt, und die Teutschen Landes-Fürsten insonderheit […]. Berlin: Bey Joh. Andreas Rüdiger, 1729 (splet: https://www.digitale-sammlungen.de/de/view/ bsb10557476?page=5). Rutar, Simon: Zur Schiffahrt auf der Laibach. Mit- teilungen des Musealvereins für Krain 5, 1892, št. 1, str. 65–82. Seitschek, Stefan: Die Erbhuldigungsreise 1728, Organisation und Durchführung. Habsburger unterwegs, Vom Barocken Pomp bis zur smarten Buis nesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 45–85. Seitschek, Stefan: Herrschaftsantritt. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letz- ten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek, Herbert Hutterer in Gerald Theimer). Wien: Generaldi- rektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 94–103. Seitschek, Stefan: I. Person und Familie. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek, Her- bert Hutterer in Gerald Theimer). Wien: Gene- raldirektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 14–32, 30–31. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stelè, France: Politični okraj Kamnik: topografski opis, V Ljubljani: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1929 (Umetnostni spomeniki Slovenije 1). Steska, Viktor: O nekaterih ljubljanskih spomenikih. Zbornik za umetnostno zgodovino 1, 1921, št. 1/2, str. 49–55. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: štu- dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vojn (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011 (Rdeča zbirka). Šmid, Walter: Der Loibelpass. Carniola 2, 1909, št. 3–4, str. 156–163. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod med zgo- dovino in predstavami. Problemi njegovega izro- čila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razume- vanje pri Slovencih. Zgodovinski časopis 66, 2012, št. 3–4, str. 306–343. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod. Enciklo- pedija Slovenije (ur. Marjan Javornik), zvezek 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 116–117. Valenčič, Vlado: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Zgodovinski arhiv: Partizanska knjiga, 1989 (Gradiva in razprave 9). Vidmar, Luka: Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013 (Acade- mia scientiarum et artium Slovenica 15). Vilfan, Sergij: Koseščina v Logu in vprašanje kosezov v vzhodni okolici Ljubljane. Hauptmannov zbor- nik (ur. Pavle Blaznik). Ljubljana: Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, 1966, str. 179–215. 305 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od nase- litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1961 (1996). Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Sloven- skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero. Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 27–86. Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen: bis zum Jahre 1941. Graz: Leykam, cop. 1968 (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien, Band 21). Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Sloven- ci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996 (Zbirka Pravna obzorja 5). Visočnik, Julijana: »Piramida« na Zgornjem Motni- ku in njen zgodovinski kontekst. Studia Historica Slovenica 18, 2018, št. 2, str. 371–391, 605. Vokáčová, Petra: The Bohemian Coronation of Charles VI and Its Hidden Message. More Than Mere Spectacle: Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 143– 167 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). SPLETNI VIRI Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm https://woerterbuchnetz.de/?sigle=DWB#1 (22. april 2021). Slovenska biografija Miklavčič, Maks: Schrattenbach baron Heggenber- ški in Ostroviški, Sigmund Feliks (1674–1742) (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi549806/) Polec, Janko: Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehren- haimb, Karl Seyfrid (1694–?) (https://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi413770/) Šorn, Jože: Tabouret, Pierre Toussaint (med 1670 in 1700–1747) (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi681406/) The Hierarchy of the Catholic Church, Diocese of Pe- dena https://www.catholic-hierarchy.org/diocese/ dp508.html S U M M A R Y Ljubljana as a site of paying Heredita- ry Homage to Emperor Charles VI in 1728. The use of public spaces for the staging of sovereign’s power in the Carniolan capital Emperor Charles VI received the Hereditary Homage (Erbhuldigung) of the Inner Austrian prov- inces in 1728, nearly seventeen years after being crowned as Emperor. This points to both the declin- ing significance of such installation rituals and the deficit of political power wielded by the Estates of Styria, Carinthia, and Carniola. However, despite its gradual fading, the ceremony of Hereditary Hom- age reached the pinnacle of its exterior splendour in the early eighteenth century and converted from a modest legal act into a magnificent theatre of pro- vincial princely splendour. The Emperor received the Hereditary Homage of the Duchy of Carniola in its capital Ljubljana, where he arrived on 26 August 1728, at the head of an entourage estimated to have included up to five hundred aides. The following day, the homage-giving provin- cial assembly received the sovereign’s proposition for Hereditary Homage and appointed a commit- tee to hold a conference with representatives of the Imperial Court. At the conference, the committee was informed of the sovereign’s expectation for the Estates to release him from taking an oath with a raised hand in exchange for the letter of protection, to which they agreed. From the perspective of sym- bolic communication, the abolition of taking an oath with a raised hand points to the fact that, compared to Styria, where the sovereign took it in front of the Estates’ committee, Carniola had lost some of its for- mer prestige in the eyes of the Court and that its Estates had become politically weaker. The act of Hereditary Homage itself took place on Sunday, 29 August. The Estates first set out for the imperial residence in the episcopal mansion and then headed with the emperor in the procession of homage to the Holy Mass celebration at the cathe- dral. Then followed the legal act of Hereditary Hom- age in the Knights’ Hall of the imperial residence, after which the participants again set out for the cathedral, where Te Deum laudamus was sung, and the ritual was concluded by the provincial princely and Estates’ banquet. Charles VI left Ljubljana the following day aboard the luxurious boat Carolus Bor- romaeus, which the Estates had built for him, and he made another stop in the city between 20 and 22 September on his way to Graz. In addition to the precious “peota” boat bearing the name of the Emperor’s homonymous patron 306 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 saint, St. Charles Borromeo, Ljubljana honoured the arrival of the distinguished guest by erecting two arches of triumph. Whereas the first arch, for which Francesco Robba contributed a marble bust of the Emperor, was of permanent nature and graced the city gates until their demolition in 1791, the second one stood as an ephemeral artwork in front of the Town Hall, although a few of its sculptures have nevertheless been preserved to date. Ljubljana, which had developed into an important regional trade and art centre following the Habsburg victories in the “Great Turkish War” (1683–1699), also saw the cer- emony of Hereditary Homage as an opportunity to present its new Baroque appearance to the Vienna Court. 307 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6'373.21 930.2(497.451.1) Prejeto: 22. 4. 2022 Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0003-0367-0141 Slovenska toponimika Ljubljane do prvega tiskanega popisa toponimov iz leta 1787* IZVLEČEK Starejša slovenska toponimika Ljubljane, nekdanje prestolnice vojvodine Kranjske in danes Republike Slovenije, je bila doslej deležna le sporadične obravnave. Glede na to, da sta bila v osrednjeslovenskem prostoru pisna uradoval- na jezika nemščina in v cerkveni sferi latinščina, slovenščina pa je bila pred 19. stoletjem potisnjena na obrobje, se slovenski toponimi in mikrotoponimi pojavljajo v virih z veliko zamudo. Samo eden je dokumentiran še v poznem srednjem veku, večina pa prvič šele v 18. stoletju, največ v slovensko vodeni oklicni knjigi ljubljanske stolne župnije. Celo slovensko ime Ljubljane v izvirni obliki ni dokumentirano pred drugo polovico 16. stoletja. V nasprotju s pri- čakovanji se prvič ne pojavi v rokopisnem viru, ampak v eni najzgodnejših v slovenščini natisnjenih knjig (1566). Prispevek obravnava vire za slovensko toponimiko Ljubljane in njihovo izpovedno vrednost, podaja nekaj opažanj o razvoju slovenskih toponimov ter sistematični pregled njihovih pojavitev do vključno prvega tiskanega popisa uličnih imen v nemščini in slovenščini (1787). KLJUČNE BESEDE Ljubljana, slovenska toponimika, ulična imena, cerkvene matične knjige, oklicne knjige ABSTRACT SLOVENIAN TOPONYMY OF LJUBLJANA UP TO THE FIRST PRINTED LIST OF TOPONYMS FROM 1787 Early Slovenian toponymy of Ljubljana, the capital of the Republic of Slovenia and formerly of the Duchy of Carniola, has so far only received sporadic research attention. With German and Ecclesiastical Latin being official written languages in the central Slovenian territory and Slovenian remaining marginalized until the nineteenth century, Slovenian toponyms and micro-toponyms did not appear in sources until a very late stage. Whereas only one Slovenian toponym dates back to the Late Middle Ages, the vast majority were first recorded no earlier than the eighteenth century, mainly in the register of banns kept in Slovenian by Ljubljana’s cathedral parish. What is more, not even the Slovenian name of Ljubljana was documented in its original form until the second half of the sixteenth century. However, contrary to expectations, it did not first appear in a manuscript source but in one of the earliest * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-9358 (Zgodovinski atlas slovenskih mest) in raziskovalnega programa P6-0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna. 308 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 books printed in Slovenian (1566). The contribution discusses sources for the Slovenian toponymy of Ljubljana and their explanatory value, it presents a few observations regarding the development of Slovenian toponyms, and brings forth a systematic overview of their appearances up to and including the first printed list of street names in German and Slovenian (1787). KEY WORDS Ljubljana, Slovenian toponymy, street names, church civil registers, registers of banns in edina ohranjena iz 18. stoletja, je tudi najpomemb- nejši vir za pričujočo razpravo.9 Tako kot za Ljubljano še nimamo sistematičnega pregleda starejše slovenske mestne in predmestne to- ponimike, pogrešamo raziskavo o pojavljanju samega krajevnega imena Ljubljana. V slovenskih besedilih je dokumentirano od druge polovice 16. stoletja, prva desetletja v veliki večini primerov v protestant- skih tiskih in šele v 18. stoletju v večji meri v zapisih uradovalne narave. Zato skuša pričujoča obravnava zapolniti tudi to vrzel. Vprašanje, zakaj je starejša slovenska toponimi- ka prestolnice Kranjske, osrednje in po jeziku najbolj slovenske med zgodovinskimi deželami našega pro- stora, tako skromno dokumentirana, se tesno nave- zuje na vprašanje vloge slovenščine v pisni uradovalni praksi do srede 19. stoletja. Zelo dolgo so bili skoraj vsi slovenski uradovalni zapisi namenjeni samo ustni rabi, in sicer priseganju in javnemu razglašanju, ra- zlogi za njihov nastanek pa strogo praktične narave.10 Tako so ljubljanske toponime v slovenščini zapisali le tedaj, kadar ni bilo pri roki ustreznega nemškega ali latinskega imena oziroma kadar so hoteli nagovoriti širšo javnost, zlasti s cerkvenimi oklici in oblastnimi javnimi razglasi. Do prve polovice 18. stoletja jih je razen redkih izjem mogoče najti samo kot »tujeje- zične« navedke v nemških in latinskih uradovalnih zapisih svetne in cerkvene provenience. Namen pričujočega prispevka ni prikaz ljubljan- ske toponimike kot takšne in njene etimologije, temveč predstavitev dokumentiranih slovenskih to- ponimov v večstoletnem časovnem razponu do jože- finske dobe. Za zgornjo časovno mejo je bila iz več razlogov izbrana letnica 1787: prvič zato, ker je tega leta v nemščini in slovenščini izšel prvi uradni raz- glas, katerega vsebina, ne pa tudi primarni namen, je mestna in predmestna toponimika; drugič, ker se po sredi osemdesetih let 18. stoletja viri za toponimiko zgostijo in je bila na njihovi podlagi že obravnavana; in tretjič, ker se je mestna toponimika ravno tedaj precej spremenila s predrugačeno namembnostjo ne- katerih objektov in odstranitvijo drugih (porušenje mestnih vrat in obzidja, ukinitev pomembnih sta- rejših samostanov, preselitev gimnazije in liceja idr.). 9 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759. 10 Prim. Golec, Uradovalna slovenika, str. 215–217 in 231. O starejših slovenskih toponimih v Ljubljani, preden so se ulična imena proti koncu 18. stoletja začela standardizirati in ustaljevati,1 so zgodovinarji doslej pisali le sporadično, kar je v znatni meri po- sledica dejstva, da je (bilo) védenje o ljubljanskih (mikro)toponimih v slovenščini zaradi šibke doku- mentiranosti zelo omejeno. Valvasor nam je, denimo, v Slavi vojvodine Kranjske (1689) poleg slovenskih imen za vseh šest mestnih vrat in za dve predmestji2 razkril samo eno ulično ime, in še to v predmestju.3 Slovenska ulična imena, dokumentirana na prelomu iz 18. v 19. stoletje, je zbral in v kratkem članku pred- stavil Ivan Vrhovnik (1896). Oprl se je na Vodnikove Lublanske novice in oklicne knjige treh ljubljanskih predmestnih župnij, šentpetrske, trnovske in franči- škanske, ki vsebujejo vrsto slovenskih toponimov.4 V prvi polovici 20. stoletja je več objav doživela sloven- ska različica uradnega razglasa iz leta 1787 o novi župnijski razdelitvi Ljubljane s predmestji, ki nava- ja večje število uličnih in tudi nekaj hišnih imen.5 Razglas ponuja prvi tiskani popis mestnih in pred- mestnih toponimov, pri čemer ne gre za sistematični prikaz čisto vseh imen ulic, trgov in mestnih predelov – tak je šele seznam iz leta 18486 –, ampak njego- vo vsebino omejuje namembnost. Nasprotno je bilo do konca 20. stoletja komaj kaj znanega o ljubljan- skih slovenskih toponimih iz stoletij pred jožefinsko dobo. Na izjemno redke slovenske označbe, začenši z imenom Starega trga v latinsko pisani listini iz leta 1345, je v monografiji o zgodovini ljubljanskih ulič- nih imen sproti opozoril Vlado Valenčič (1989), ne da bi vprašanje kontekstualiziral.7 Sam sem v obrav- navi pozno odkrite zakladnice slovenske toponimi- ke – v slovenščini vodene oklicne knjige ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja za obdobje 1737–1759 – predstavil precej zapisov slovenskih (mikro)toponi- mov (1999), vendar prav tako ni šlo za prikaz celote, ampak za opozorilo na uporabno vrednost knjige kot zgodovinskega vira.8 Omenjena najstarejša oklicna knjiga stolne župnije, ki je v celoti pisana slovensko 1 Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 22–30. 2 Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. 3 Prav tam, str. 729. 4 Vrhovnik, Slovenska imena. 5 Gl. seznam objav: Valenčič, Zgodovina, str. 31, op. 18. 6 Prav tam, str. 43. 7 Prav tam, str. 8–21. 8 Golec, Slovenica, str. 142–143. 309 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Naša obravnava čez zgornjo časovno mejo poseže le izjemoma, zlasti ko gre za dopolnitev védenja o že dotlej dokumentiranih imenih. Prostorsko je omeje- na na mestno pomirje, ki je segalo na jugu do po- toka Rakovnik, na zahodu do potoka Glinščica pod Vičem, na severu do pobočja Rožnika in nekdanje cerkve sv. Krištofa za Bežigradom, na vzhodu pa do Vodmata in prvotne ljubljanske župnijske cerkve sv. Petra.11 Izjemoma so upoštevane še vasi onstran po- mirja, tiste tik ob njegovi meji in one, ki so dale ime poznejšim ljubljanskim četrtim – Vič, Šiška in Moste – ter suknarna na Selu. V prispevku so najprej obravnavani viri in njihova izpovedna vrednost (v kronološkem zaporedju glede na začetek nastajanja), nato pojavljanje slovenskega imena Ljubljane in Ljubljanice, opažanja o sloven- ski toponimiki z nekaterimi njenimi posebnostmi ter nazadnje pregled vseh evidentiranih toponimov. Viri za slovensko toponimiko Ljubljane in njihova izpovedna vrednost Najzgodnejša slovenska toponima, povezana z Ljubljano in njeno bližnjo okolico, srečamo še v po- znem srednjem veku v listinskih virih, a gre za osam- ljeni izjemi. Prvi in tudi edini toponim, ki se nanaša na območje mesta, je bil zapisan leta 1345 in se je ohranil v knjigi tržaškega vicedomina. V slovenščini je omenjen eden od treh delov mesta, Stari trg, od koder je prihajal Pere, upnik nekega Tržačana: Pere de Starigaterch de Glubiana.12 Četrt stoletja mlajša je slovenska omemba Šiške (Chisschia) blizu meje me- stnega pomirja,13 kjer je bil pred cerkvijo sv. Jerneja leta 1370 sklenjen habsburško-beneški mir. V listini je izrecno navedeno, da se vas tako imenuje v slo- venskem oziroma slovanskem jeziku: in villa […] in sclauonico appellatur Chisschia ante ecclesiam sancti Bartholomei dicte ville.14 Poleg teh dveh evidentno slovenskih imen v poznosrednjeveških in poznejših nemških in latin- skih besedilih najdemo tiste slovenske toponime iz predmestij in primestja, ki niso imeli nemških ustre- znic in so jih v zapisu samo prilagodili jeziku bese- dila. Pred letom 1500 so takšni Krakovo (Krakaw, Croca),15 Poljane (Polan, Pölan),16 Prule (Pruol)17 in 11 Opis pomirja po zapisu iz srede 16. stoletja v: Kos, Srednjeve- ška Ljubljana, str. 39. Prim. kartografsko upodobitev v: Histo- rischer Atlas, Landgerichtskarte, Bl. 31, Laibach. 12 Gradivo za zgodovino Ljubljane V, V/71, Trst, 1345, junij 24. Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 8; Kosi et al., Historična topo- grafija Kranjske, str. 789. 13 Opis meje mestnega pomirja iz srede 16. stoletja pravi, da meja teče od Apfaltrerjevega stolpa (na Rožniku) proti sv. Jerneju v Šiški na potoček (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 39). Prim. Historischer Atlas, Landgerichtskarte, Bl. 31, Lai- bach. 14 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1319. 15 Prav tam, str. 812. 16 Prav tam, str. 812–813. 17 Prav tam, str. 813. Vodmat (Vdmod, Vdmat ipd.),18 ne pa, denimo, Gra- dišče (Purchstal, Purgstal ipd.).19 Ko se okoli leta 1500 začnejo v virih redneje po- javljati tudi ulična imena,20 ni med njimi nobenega slovenskega, zato pa v urbarjih srečamo predmestne in primestne (mikro)toponime. V urbarju šentpetrske župnijske cerkve iz let 1517–1519 so taka imena njiv: na Prulah, »bey dem Pruel«,21 pri Kuclu, »bey dem kutzel« oziroma »bey dem Kuzel«,22 na jezu ali ježi, »Nagesy«,23 pri Friškovcu, »bey Brischkhawitz«,24 na Rakovniku, »in Rakhonickh«,25 idr. Omenjeni Ku- cel (kutzel, Kuzel) je skoraj brez dvoma identičen z nemškim toponimom Püchel (Am Puhell, Am Puchl, Am Pühel vor dem vizdom thor), ki v sočasnih urbarjih vicedomskega urada za Kranjsko (1496, ok. 1515 in 1527)26 označuje območje vrtov in njiv pred Vice- domskimi vrati27 oziroma celotno zemeljsko ježo z vrtovi in hišami, ki je tekla vzporedno z Ljubljanico od Blatne vasi (Kolodvorska ulica) do Gradišča.28 Iz- vorno slovensko ime te lokacije doslej ni bilo znano, ampak ga je v literaturi nadomeščal prevod »Grič«.29 Medtem ko smo za srednji vek vezani na listine in urbarje, se število virov s podatki o ljubljanskih kra- jevnih imenih – ne glede na jezik – z novim vekom občutno poveča. Z letom 1521 se začenjajo ohranjeni zapisniki mestnega sveta, v katerih so dokumentirani številni prenosi lastninske pravice (dedovanja, kupo- prodaje idr.) pri hišah in drugih nepremičninah. Te so označene po legi: večkrat z imenom ulice in poleg tega največkrat še z imenoma obeh sosedov. Včasih so ulična imena omenjena tudi v računskih knjigah, tj. knjigah mestnih prejemkov in izdatkov, sklenjeno ohranjenih od leta 1581 dalje, od začetka 17. stoletja pa lahko toponimom sledimo še po davčnih knjigah (od 1600) in mestnih urbarjih (od 1620).30 Poleg tega jih srečujemo v opisih nepremičnin v zapuščin- skih inventarjih meščanov, plemičev, uradnikov in duhovnikov.31 18 Prav tam, str. 1683. 19 Prav tam, str. 811–812. 20 Valenčič, Zgodovina, str. 11. 21 Gradivo za zgodovino Ljubljane XII, XII/4, str. 9. 22 Prav tam, str. 7 in 9. 23 Prav tam, str. 7. 24 Prav tam, str. 8. 25 Prav tam, str. 9. 26 Prav tam, XII/2, str. 7; XII/3, str. 4; XII/5, str. 6. – Kucel se v urbarju šentpetrske župnijske cerkve 1517–19 nanaša na dve njivi, popisani v razdelku Činž od njiv in oštatov; za njuno lociranje je uporaben podatek, da je lastnik sosednje njive prebival na bližnjem Novem trgu (prav tam, XII/4, str. 7 in 9). 27 Valenčič, Zgodovina, str. 11. – Toponim je prvič izpričan leta 1374 (an dem puehel zu Laybach) (prav tam, str. 19, op. 20; Gradivo za zgodovino Ljubljane I, I/79). 28 Mal, Stara Ljubljana, str. 188. 29 Valenčič, Zgodovina, str. 11; Mal, Stara Ljubljana, str. 188. 30 Valenčič, Zgodovina, str. 11; SI ZAL LJU 488, Mesto Lju- bljana, rokopisne knjige, popis fonda. 31 Zlasti v: SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Dežel- nega sodišča v Ljubljani. 310 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Iz virov ljubljanskega mesta, nastalih v 16. sto- letju, za zdaj poznamo le en nov slovenski toponim v obzidanem mestu. Gre za majhen trg Žabjak na njegovem južnem obrobju, za katerega dolgo ni bilo nemške ustreznice; to so namreč začeli uporabljati šele v 18. stoletju (Froschplatz, Froschgasse).32 Žabjak je prvič dokumentiran leta 1581 v najstarejši ohra- njeni knjigi mestnih izdatkov,33 sicer pa v mestnih sejnih zapisnikih najdemo dva slovenska primestna toponima – Rakovnik (1547) in Friškovec (1587)34 –, ki smo ju srečali že v začetku stoletja v urbarju šentpetrske župnijske cerkve. Zelo pomemben vir za slovensko toponimiko v samem mestu je slovenska protestantska književ­ nost. Čeprav bera novih (mikro)toponimov zaradi njene nabožne naravnanosti ni velika, gre za sploh najstarejša slovenska besedila, ki govorijo o Ljubljani. Kot bomo videli v nadaljevanju, sta izpod peresa Pri- moža Trubarja prvič dokumentirani imeni Ljubljana (Lublana) in Ljubljanica (Lublanica), izvemo pa tudi za stolno cerkev sv. Nikolaja, dve zasebni hiši, me- snice in (Špitalski) most. Skromni primeri slovenske mestne toponimike, omejene na prostor med stolni- co in Ljubljanico, so naslednji. Primož Trubar (1566): »… ∫u∫eb vtim u∫teklim, ne∫ramnim, lashniuim Menihu per S. Miclaushu V= lublani inu vnega touarishih …«.35 Isti (1575): »Vtim 1562. leitu, ∫em v Lublani pri Poshoui hyshi bil, Sa Poshouo hisho pruti vodi od ∫ada, ie eniga Me∫∫aria hisha …«.36 Isti (1575): »… de iest te Otroke Vlublanici pod Me∫nizami kerszhujem …«.37 Matija Trost (1588): »… po kriuizi dolshili, kakòr da bi kriuu vuzhili, […] otroke pod Mu∫tom v´Lublanizi kar∫tili …«.38 Spoznanje, da je prvi vir za slovensko ime Ljub- ljane prav Primož Trubar, ima tako rekoč simbolno vrednost. Oče prve slovenske knjige je zapustil tudi najstarejše slovensko pričevanje o Ljubljanici, o ljub- ljanski stolnici, kjer je bil pred prestopom v luteran- sko vero kanonik, in prvo slovensko poimenovanje za katero od ljubljanskih meščanskih hiš – Poschevo. Še več, ta hiša, v kateri je Trubar krajši čas prebival, zaradi letnice 1528 nad vhodnim portalom velja za najstarejšo datirano ljubljansko hišo.39 Dejstvo, da za slovensko ime mesta, reke, stolnice in posameznih hiš prvič izvemo iz nabožne književ- nosti, je obenem nazorna potrditev, kako zanemar- ljivo vlogo je imela pisana slovenščina v poznem 32 Valenčič, Zgodovina, str. 20, op. 31. 33 Prav tam, str. 19, op. 31. 34 Prav tam, str. 20, op. 46. 35 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Psalter 1566, bVIa. 36 Prav tam, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 189. 37 Prav tam, 190. 38 Prav tam, Trost, Ena lepa inu pridna prediga, 116. 39 Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 26 in 117. srednjem in zgodnjem novem veku v uradovalni sfe- ri, kjer bi pojavitev takšnih imen pričakovali najprej, precej bolj zgodaj, kot jih dejansko zasledimo. V ne- popolno ohranjeni matični knjigi ljubljanske prote- stantske občine iz let 1578–1596,40 ki jo lahko prav tako štejemo med uradovalne evidence in so jo vodili v nemščini, ni, denimo, nobenega izvorno slovenske- ga (mikro)toponima iz mesta ali predmestij, z roba mestnega pomirja pa je v slovenščini omenjen le Ra- kovnik, in sicer leta 1591 s slovenskim predlogom iz: is Rakovnika.41 Prelomnico v kvantiteti zapisovanja slovenskih toponimov v Ljubljani pomeni začetek vodenja cer­ kvenih matičnih knjig katoliške Cerkve. Krstne, poročne in mrliške matice stolne župnije Sv. Nikola- ja ter predmestne oziroma okoliške župnije Sv. Petra imajo sicer v tem pogledu zelo različno izpovedno vrednost. Precej bogat vir je prva krstna matica stol- ne cerkve sv. Nikolaja za obdobje 1588–1602,42 ki je bila za raziskovanje toponimike doslej vse prema- lo upoštevana.43 Vanjo so vpisovali krste za celotno šentpetrsko župnijo, iz katere se je stolna izločila šele v dvajsetih letih 17. stoletja z imenovanjem prvega stolnega župnika.44 Knjigo so vodili v latinščini – tako kot do jožefinske dobe matice nasploh –, vendar s krajšimi nemškimi pasusi in redkejšimi slovenskimi besednimi zvezami. Slovenščina je bogato zastopana s krajevnimi imeni ljubljanskega podeželja, srečamo pa tudi dragocene zapise toponimov iz predmestij in samega mesta. Način vodenja prve krstne matice naj ponazorijo trije primeri z njene prve strani (pag. 1) z začetka leta 1588, ki omenjajo predmestji Poljane in Trnovo ter vas Glince na meji mestnega pomirja. den 18 dits Baptizatus Seba∫tianus Pater Jacob Maidit∫ch an der pelandt. Comp: Thomas Noukakh et Matheus Pleh … den 10 febr: est Baptizata Gerdrud pr. Michel Kramer. Comp. Laur… Prenner, is Ternou ./. Eodem die est Baptizata Gerdrud pr. Jurj Nouak is Glinize. Comp: Bast des Vodopiuiz Millner ./. V knjigi pri redkokaterem vpisu krsta ni navedbe kraja bivanja krščenca, večkrat srečamo domovanje botrov in pri mestnih ljudeh včasih še oznako pokli- ca ter bivališča v nemščini. Občasno se pojavijo tudi mestni (mikro)toponimi, ki so večinoma zapisani v nemščini in gotici, nekaj malega pa je vendarle slo- 40 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6. Rekonstrukcija knjige na podlagi poznejših izpisov v: Žabota, Protestantizem v Ljubljani, str. 106–251. 41 Žabota, Protestantizem v Ljubljani, str. 241. 42 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602. 43 Iz te in drugih matic stolne župnije je toponime z območ- ja župnije Trnovo črpal Ivan Vrhovnik (Vrhovnik, Trnovska župnija, str. 35–36). 44 Žnidaršič Golec, Kapiteljski arhiv Ljubljana, str. 8; prim. Höfler, Gradivo, str. 119. 311 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 venskih. Toponimi imajo pogosto slovenski predlog, ki mu praviloma ustreza slovenski sklon (is Vurliga, i∫∫hi∫hke, na Jami), a ne vedno (na primer is Ternou). Lahko gre tudi za kombinacijo latinskega predloga in slovenskega sklanjanja toponima (ex Smreke, ex Dobruna).45 Neredka je kombinacija latinske oznake de villa in slovenskega toponima, ki je naveden bodisi v imenovalniku (de villa Vizh, de villa Rasori) bodisi z dodanim slovenskim predlogom (de villa is Gori- ze, de villa od Dobrunnina).46 Nekajkrat je ime kraja tudi v latinskem prevodu (de S: Martino, de Villa S: Martini),47 največkrat samo delnem, z latinskim pri- devnikom (de ∫uperiori ∫hi∫hka).48 Mesto kot takšno se v vpisih krstov pojavlja redko (na primer ex civitate Lab:, In urbe Labaco),49 pogoste- je pa srečamo predmestja (na primer auß der Vorstatt, de ∫uburbio nomine Pola=[ne], extra Labacum ad S: Jo- hannem, prope S: Petrum extra Labacum, in suburbio, de loco Suburbij, ex suburbio Noua va∫s, extra civitate 45 Vsi primeri so vzeti z začetka knjige (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588–1602, pag. 1–5). 46 Prav tam, pag. 94. 47 Prav tam, pag. 16. 48 Prav tam, pag. 30. 49 Prav tam, pag. 12 in 37. apud. S. Jahanni, extra muros).50 Posamezni deli ob- zidanega mesta, njegovi trgi in ulice ter mestna vrata so navedeni samo izjemoma. Ta vrsta toponimov je zapisana nemško, latinsko ali slovensko. Ker je vseh skupaj zelo malo, si jih oglejmo v celoti. Nemška uli- ca, današnja Križevniška, ima enkrat nemško ime: in der Theitschen gasen (1590)51 in nekajkrat latin- sko: in platea Teutonica (1598),52 ex platea Theutoni- ca (1599).53 Špitalska ulica je zastopana le v nemški obliki: ex ∫pitalga∫∫en (1598),54 Novi trg pa v latin- ski: ex foro nouo (1599).55 Edina mestna ulica, ki jo najdemo tako v nemščini kot slovenščini, je Rožna: in der Rossengassen (1590),56 V roßini ga∫si (1592),57 In Ro∫∫en ga∫∫en (1597).58 Od šestih mestnih vrat59 je dokumentiranih troje: v nemščini Kloštrska ali 50 Prav tam, pag. 12, 22, 29, 37, 44, 142, 167, 179, 234. 51 Prav tam, pag. 34. 52 Prav tam, pag. 181. 53 Prav tam, pag. 188. 54 Prav tam, pag. 183. 55 Prav tam, pag. 186. 56 Prav tam, pag. 38. 57 Prav tam, pag. 65. 58 Prav tam, pag. 153. 59 O mestnih vratih: Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 37–38; Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. Slovenska omemba Rožne ulice (V roßini ga∫si) leta 1592 v najstarejši krstni matični knjigi ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588–1602, pag. 65). 312 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Frančiškanska (Thortwartl beim Closter Thor, 1595),60 v slovenščini pa Pisana (pred pissanimi vrati, 1592; pred pi∫sanimi Vrati, 1593)61 in Vicedomska (pred Fi∫tamlij Vrati, 1598).62 Za Pisana ali Karlovška vrata je izpričana tudi latinska različica: ante portam pulhram (1591).63 Pri slovenskih navedbah vrat sta mišljeni predmestji, ki so ju v živi slovenski govo- rici tako označevali tudi pozneje: pred vrati. Bastijo ob obzidju blizu Vicedomskih vrat srečamo skupaj z edino slovensko oznako Ljubljane: Sa Wo∫htio per Lublanij (1598),64 medtem ko je Grad vsakokrat na- veden samo v latinščini: In Arce (1596), Labaci Sub Arce (1596), Vigili de arce (1600).65 Razumljivo je, da so veliko pogosteje kot posa- mezni deli znotraj mesta zastopana predmestja, saj so enako kot mesto, vasi in zaselki štela za krajev- ne enote. Večje ko je bilo predmestje, večje je bilo število tamkajšnjih krščencev in pogostejši slovenski zapisi toponima. Majhnih predmestij pred Vice- domskimi vrati in Pisanimi vrati (Karlovško pred- mestje) ter njihovih skupno treh slovenskih omemb smo se že dotaknili. Neprimerno pogosteje sta v prvi stolni krstni matici zastopana Trnovo in Krakovo, kar nekaj pa je tudi slovenskih in siceršnjih omemb Gradišča in Poljan, pri čemer so od teh štirih napol vaških, napol predmestnih naselij samo Poljane en- krat izrecno označene kot predmestje. Prvi zapisi slovenskih predmestnih toponimov so skoraj vsi z latinskimi predlogi, na primer ex Chrakou (1589), de Krakeuo (1589),66 de villa Ternouo (1590),67 De Sub- urbio nomine Pola=[ne] (1589), in Polana (1590), de Polana (1590),68 de Gradisch (1590).69 Do zgodnjih devetdesetih let ima slovenski predlog le eden: is Ter- nou (1588),70 nato pa sledi vrsta slovenskih predlož- nih zvez, kot so: i∫ Krakoviga (1592), is Krakounu (1594),71 is Ternouiga (1593), na Ternouim (1595),72 Is gradi∫he (1594), V gradi∫shi (1596),73 is Polane (1590), na Polanni (1595).74 Šentjanško in Šentpe- trsko predmestje sta v slovenščini izpričana le redko: od S. Jansha (1591), per S. Janschi (1593),75 od S: Petra (1591).76 Forštat, kot so s sprejetim nemcizmom ime- novali širše predmestno območje onstran Špitalskih 60 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602, pag. 113. 61 Prav tam, pag. 61 in 80. 62 Prav tam, pag. 181. 63 Prav tam, pag. 52. 64 Prav tam, R 1588–1602, pag. 176. 65 Prav tam, pag. 127, 141 in 223. 66 Prav tam, pag. 11 in 22. 67 Prav tam, pag. 37. 68 Prav tam, pag. 22, 33 in 37. 69 Prav tam, pag. 44. 70 Prav tam, pag. 1. 71 Prav tam, pag. 68 in 99. 72 Prav tam, pag. 85 in 112. 73 Prav tam, pag. 102 in 139. 74 Prav tam, pag. 43 in 118. 75 Prav tam, pag. 53 in 76. 76 Prav tam, pag. 52. vrat in Ljubljanice, pa je naveden samo z latinskim predlogom: in Forstatt (1592), In forstat (1597).77 V imenovalniku in z latinsko predložno zvezo se enkrat pojavi tudi predmestje Nova vas (ex suburbio Noua va∫s, 1598),78 poznejša Blatna vas,79 ki je prav tako ležala na tem območju. Od toponimov v neposredni okolici mesta srečujemo še Rožnik (Me∫nariou Sin is Ro∫henpoha, 1589; is Ro∫enpoha, 1592)80 in dvo- rec Podturn, današnji Tivolski grad (pod Turnam, 1595),81 v zapisu ex pago Hale∫i (1600) pa se skriva Kolezija,82 ki je dobila ime po priimku mlinarja s pre- loma iz 15. v 16. stoletje.83 V prvi krstni matici za obdobje 1588–1602 na- letimo tudi na posamezne navedbe zgradb in drugih mikrotoponimov, kar je v poznejših maticah precej bolj redko. Gre predvsem za nemška poimenova- nja, manjkrat za latinska, od objektov pa največkrat za predmestne pristave (na primer in das Hoffspit- tal, auf der Wag, in des Hallers Morhoff, in Viztdumb Mahrhoff, in domo Ebondii in Lab:, vor dem Teutschem Hauß, in des Freinkhouizh Müll, Domus Teutonicae Lab.).84 Slovenskih poimenovanj je le za pokušnjo: Fornaža, Cegelnica in Wazova pristava. Največkrat je zastopana Fornaža, za katero se ne skriva frnaža (opekarna), ampak neka steklarska delavnica, kot je pri prvih dveh pojavitvah jasno razvidno iz omembe steklarne in steklarja: filiolus M.[agistri] Francisci ex domo Vitrearia, vulgo Far= Nasha dicta (1589); Seba- stianus Glössermacher in der Fornascha (1592).85 Ope- karna, nekje v Trnovskem predmestju, kjer je bila ta dejavnost potrjeno doma pozneje, je izpričana kot Cegelnica: Od Zegelnice (1598).86 Tudi edina v slo- venščini omenjena pristava, Wazova, je stala v enem od predmestij: Wazaui pri∫tavi (1598).87 Po letu 1600 je tovrstnih natančnih geograf- skih navedb v maticah zelo malo. V matičnih knji- gah stolne župnije, omejene na obzidano mesto in del predmestij, je tudi nasploh veliko manj navedb krajev in njihovih slovenskih oblik kakor v maticah šentpetrske župnije, katere prva krstna matica se za- 77 Prav tam, pag. 66 in 153. 78 Prav tam, pag. 167. 79 Prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 189. 80 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602, pag. 16 in 58. 81 Prav tam, pag. 109. 82 Prav tam, pag. 214. – Kolezija je malo zatem dokumentirana tudi v dveh mestnih urbarjih iz let 1620–1623 (an der Colle- sia); od tamkajšnjega mlina je leta 1620 plačeval dajatev mli- nar Jakob Hallossa (Fabjančič, Nekaj o ljubljanskih uličnih imenih, str. 44). 83 Vrhovnik, Trnovska župnija, str. 272–273; Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 41. Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 15 (z napa- ko: okrog leta 1600 namesto 1500). 84 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602, pag. 6, 7, 13, 15, 30, 31, 32, 93. 85 Prav tam, pag. 21 in 60. – Pozneje še: Francisci Muran de Forna∫ha, 1592 (pag. 60), Francisco Ninket in fornassa, Seba- stiano Zinbal in fornassa, 1595 (pag. 130). 86 Prav tam, pag. 171. 87 Prav tam, pag. 179. 313 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 čenja leta 1629 in kjer je navajanje enih in drugih iz praktičnih razlogov ostalo pravilo.88 Sistematično iskanje po maticah obeh župnij iz 17. in 18. stoletja bo gotovo navrglo še kak prej ne- dokumentiran slovenski toponim. Naša raziskava se je osredotočila na mrliške matice šentpetrske župni- je, ki se začenjajo leta 169089 in v katerih je mogo- če najti slovenske zapise ne le predmestnih, ampak tudi nekaj mestnih toponimov. Pojavljanje slednjih je posledica dejstva, da sta imeli obe župniji vse do leta 1779, ko so začeli pokopavati pri Sv. Krištofu (za Bežigradom),90 skupno glavno pokopališče pri Sv. Petru in da so zlasti revnejše prebivalce mesta po- kopavali šentpetrski duhovniki, zato so jih tudi ima- trikulirali v tamkajšnjih mrliških knjigah, ne v stolni župniji. Gledano v celoti v 17. stoletju srečamo malo no- vih slovenskih mestnih in predmestnih toponimov, vsega skupaj skoraj za polovico manj kot v 16. sto- letju in neprimerno manj kakor v 18., ko se obsto- ječim pridružijo še nove vrste virov. V prvi polovici 17. stoletja sta, denimo, prvič dokumentirana Tranča – leta 1611 v razglasu mestnih oblasti kot Kamaun (Pod Khamaunam)91 – in Mestni trg, ta s sprejetim nemškim izrazom Plac v prisežnem obrazcu za nad- zornika žitne trgovine: netem Plazu, tukaie Vlubnani (1620–36).92 Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) naše poznavanje mestne in predmestne toponimike obogatil predvsem s slovenskimi imeni za vseh šest mestnih vrat in dve predmestji, Trnovo in Krakovo.93 V topografskem orisu Ljubljane v XI. knjigi Slave so njeni nemški in slovenski toponimi sploh prvič do- kumentirani iz domoznanskih nagibov, pri čemer se je Valvasor v zvezi z ulicami, trgi in mestnimi predeli zadovoljil s pavšalno navedbo, da je v mestu okoli 30 ulic, ne da bi vsaj glavne navedel tudi poimensko.94 Pomembnejši objekti, skupaj 22, so z izključno nem- škimi poimenovanji prikazani in oštevilčeni na ve- duti mesta,95 ulična imena in posamezni objekti pa se pojavljajo raztreseno, zlasti v zvezi z zanimivimi dogodki.96 Med temi je s slovenskim imenom nave- den samo predmestni toponim Galove ulice (Galove ulce), za katerega očitno ni obstajala nemška ustre- znica in ga je Valvasor povzel iz opisa požara oziroma zapisal iz lastnega védenja.97 Slovenska imena vasi in 88 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige; ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige. 89 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1690– 1748, M 1715–1748, M 1749–1779. 90 Pokopališče pri Sv. Krištofu je bilo posvečeno 3. maja 1779 (prav tam, M 1779–1812, fol. 1r). 91 V.[rhovec], Slovenski listič, str. 254. 92 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-4. 93 Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. 94 Prav tam, str. 673. 95 Prav tam, med str. 666 in 667. 96 Prim. prav tam, str. 708 sl. 97 Prav tam, str. 729. dvorcev v mestni okolici so dokumentirana pri opisih vasi v II. knjigi Slave ter v topografiji gradov, mest in trgov v XI. knjigi.98 Začetek 18. stoletja je prinesel novo vrsto virov – župnijske oklicne knjige, iz katerih je mogoče črpati daleč največji nabor ljubljanske toponimike obrav- navanega obdobja. Nesklenjena vrsta latinsko vode- nih oklicnih knjig župnije Sv. Petra se začenja leta 1706,99 pri stolni župniji Sv. Nikolaja pa se je iz 18. stoletja ohranila ena sama oklicna knjiga za obdobje 1737–1759,100 vendar je za našo problematiko prvo- vrsten vir, saj so jo v celoti pisali slovensko. V oklicnih knjigah najdemo podatke, ki jih v ma- tičnih ni oziroma jih v njih srečujemo le v omejenem obsegu. Ker so bili oklici namenjeni javnosti, ne na- zadnje preprečevanju zlorab pri sklenitvah zakonskih zvez, so morale biti oklicane osebe iz oklica jasno prepoznavne. Tako so standardna vsebina oklicev tudi takšni podatki: natančno bivališče, poklic, oče- tovo ime in status, nedavne spremembe bivališča in navedbe, pri kom je oseba bila oziroma je še vedno v službi. Vpisi porok v poročnih maticah nasprotno precej skoparijo s podatki o poklicih, bivališča nava- jajo samo pri osebah od drugod, ne vsebujejo navedb ljubljanskih predelov, ulic in hiš, redki so tudi podatki o službovanju. Oklicne knjige so tako v primerjavi s poročnimi maticami kot s krstnimi in mrliškimi veli- ko bogatejši vir podatkov o posameznikih, omenjena slovenska oklicna knjiga iz srede 18. stoletja pa prava zakladnica slovenskega besedja za spoznavanje so- cialne strukture, antroponimike, toponomike in de- lov življenjskih poti. Slovenske toponime srečujemo raztresene po vseh latinsko pisanih oklicnih knjigah šentpetrske župnije od leta 1706 dalje, vendar v večjem številu šele od se- demdesetih let 18. stoletja. Tako kot v matičnih knji- gah so pogosto zapisani z latinskim predlogom, na primer in Cravie Dolini (1717),101 extra pi∫saneh urat (1784),102 njihovemu zapisu pa je botroval povsem praktičen razlog: da duhovnik med oklicevanjem ne bi imel težav in pomislekov, kako latinsko zapisan toponim prevesti v slovenščino. »Ex antiquo foro« je z lahkoto poslovenil v »s Starega trga« ali »in Ripa« pravilno prevedel »na Bregu«, pri katerem drugem imenu pa bi se mu lahko zataknilo. V slovenski oklicni knjigi stolne župnije Sv. Niko- laja za obdobje 1737–1759, ki vsebuje več kot 2300 98 Gl. na koncu prispevka Pregled slovenskih toponimov, 9. Pri- mestni toponimi. 99 Iz 18. stoletja se je ohranilo sedem oklicnih knjig (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklicne knjige 1706–1724, 1757–1758, 1769–1775, 1780–1796 in 1797– 1808). V knjigi za obdobje 1757–1758 sta prvo leto zapore- doma vpisana tudi dva slovenska oklica (pag. 9–10). 100 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759. 101 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1706–1724, pag. 111. 102 Prav tam, oklicna knjiga 1780–1796, s. p., 19. 6. 1784. 314 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 oklicev, so dosledno latinski samo datumi. Zelo redko se pojavljajo latinski izrazi za poklice in kraje, več pa je nemških. Redno je navedeno bivališče (»iz stano- vanjem«, okrajšano kot is∫t:, ist: ipd.) ter pogosto, kje je oseba v službi (u dellu, v´slu∫hbe ipd.), nemalokrat tudi njeno prejšnje bivališče in prejšnja služba, če je do spremembe prišlo šele pred kratkim. Naj vsebino oklicev ponazori nekaj izbranih primerov. [fol. 8r – 8. 11. 1738] 8. Hujus: Carolus Weber ledig en Shidani fabricant u Zhebulove fabrike u dellu, nu is∫t: usame Magdaleno ranzhega Blasa Wraidigon Sakon= sko Hzer, poprei u Gorizze Sdej na ∫tarem Tergu is∫t: Kil.[ler] [fol. 14r – 7. 11. 1739] 7. Hujus: Marca Bla∫s vdouz Sa zhernemi Menihi u Copponiveh hishah is∫t: usame Mizzo ranzh= =ega Micha Bregaria Sakonsko hzer, Sa Capucinarie is∫t. Kil.[ler] [fol. 54r – 6. 6. 1745] 6to hujus: Hans Irg Unreidinger en Pintarski ge∫el per P. P. Jesuvitarijh ú collegio ú shlusbe inu Istanu. usame D: Doretheo ranzhiga D: Josepha Debellaka, burgaria, nu Pintarskiga moi∫tra sapusheno vdovo Sa P. P. Capuzinarij istanuvanju. Kil.[ler] [fol. 77r – 14. 4. 1748] Eodem: Fortunat ShoklitshLedig poprei en Lokaÿ tukei ú me∫ti, Sdei na forshtati is∫t: vsame Mizzo Shettelnouko Sapusheno vdovo, tudi poprei letu ú Me∫ti, Sdei na pollanah is∫t: K.[iller] [fol. 178r – 23. 9. 1758] 23. hujus Marcus Rupnigk ledig en Brainouz sunei Pi∫sanih urat v Mestne Per∫tave jst: usame Miza ranziga Mo∫hzha sakonsko hzher, poprei per Shlahtnimo Gospudo Baronieso ushl: sdei v Gradi∫ho jst: Duditsch Za preučevanje toponimike, ne le ljubljanske, ampak nasploh, je zelo pomembno, da oklicne knji- ge odražajo živo rabo toponimov, saj jih je moralo cerkveno občestvo prepoznati. Kot bomo videli v na- daljevanju, so odličen pokazatelj, katera imena so v določenem času še oziroma že bila v rabi, lahko tudi v alternativni. Oklicne knjige, še posebej omenjena slovenska, ponujajo vrsto dotlej v slovenščini nedokumentiranih toponimov – od imen nekaterih ulic do posameznih hiš, manufaktur, pristav, vodnjakov in drugih objek- tov. V slovensko vodeni knjigi stolne župnije (1737– 1759) je, denimo, prvič v slovenščini izpričano ime za Novi trg, Breg, Špitalski in Čevljarski most, v njej pr- vič srečamo slovenska imena ljubljanskih samostanov oziroma redov (avguštinski, frančiškanski, kapucin- ski, klariški, uršulinski, diskalceatski, jezuitski kole- gij in Križanke, komenda nemškega viteškega reda), dveh mestnih in ene primestne cerkve (Sv. Florijan, Sv. Rozalija in Sv. Krištof ) ter pomembnih javnih zgradb, kot so Ljubljanski grad, Vicedomski dvorec, Deželna hiša (Lontovž) in Mestna hiša (Rotovž). V slovenskih oklicih in slovenskih delih latinskih oklicev je mogoče poleg običajne pravopisne ne- enotnosti – opraviti imamo z zelo nedosledno rabo bohoričice v tiskih osrednjega slovenskega prostora, obogateno z grafemi w, y in x – že na prvi pogled opaziti jezikovno neenotnost, značilno tudi za istega zapisovalca. Tako je isti duhovnik v enem dnevu isto besedo zapisal na dva ali celo več načinov. Pri toponi- mih izstopajo različne sklonske končnice. V slovenski oklicni knjigi, denimo, v istem oklicu najdemo zapisa Sunei Shpitauskeh vrat in Sunei Shpitau∫kih vrat ali pa v´ gmein Me∫tni hi∫he in v´ gmein mei∫tni hi∫hi.103 Iz napačne izbire sklonov bi lahko celo sklepali, da oklicevalec ni dobro obvladal slovenščine, na primer ∫unei pi∫sanih Vratteh, pred P. P. Augustinarjeh, Sraum PP: Franziskainarjah.104 Vendar takšni pojavi v tem času niso bili tako redki niti med znanimi sloven- skimi pisci, ki so zapisovali po govoru. Na zapis so vplivali različni razlogi: tvorba po analogiji, redukcije naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov itd. Neka- tere ponavljajoče se besede in sklanjatve v slovenski oklicni knjigi so tipične samo za enega zapisovalca ali pretežno zanj. Ker je bil od štirih stalnih zapisoval- cev oklicev samo Jožef Dudič rojen Ljubljančan,105 se naravnost vsiljuje vprašanje, ali je jezik Dudičevih oklicev dejansko njegov idiom in torej nepotvorjena ljubljanščina srede 18. stoletja, oziroma koliko odsto- pa od tedanje mestne govorice. Predstavitev virov zaključujemo s prvim tiska- nim pregledom ljubljanske toponimike, s slovenskim in nemškim razglasom o novi župnijski razdelitvi Ljubljane in njenih predmestij iz leta 1787.106 Ne- 103 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 134r in 160v. 104 Prav tam, fol. 60v, 172r in 184v. 105 Dudič, ki se je v oklicni knjigi prvič podpisal 18. januarja 1757, se je rodil 12. marca 1729 v Šentpetrskem predmestju (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, R 1725– 1731, fol. 103r), a je še kot otrok prišel živet v mestno župnijo sv. Nikolaja, kjer je družina že prebivala ob materini smrti leta 1737 (ex urbe) (prav tam, M 1715–1748, pag. 107). Leta 1754 je ob terezijanskem ljudskem štetju izpričan kot 24-letni du- hovnik, stanujoč pri očetu na takratnem Živinskem, danes Prešernovem trgu (Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 137). V Ljubljani je prejel tudi vsa kleriška posvečenja do mašni- štva 16. junija 1753 (Volčjak, Ordinacijska protokola, str. 189, 193, 195 in 199). 106 Za pričujoči prispevek je bil uporabljen danes edini znani izvod, shranjen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 313r–314v). Dvojezični tiskani razglas se je sicer ohranil v dveh izvodih. Njegova slovenska različica je bila v prvi polovici 20. stoletja v strokovni literaturi ob- javljena po obeh, po omenjenem iz ljubljanskega mestnega arhiva (Pipp, O zgodovini statistike, str. 307) in po izvodu v ljubljanskem škofijskem arhivu, ki ga je objavitelj našel »med regulacijskimi spisi« (Miklavčič, Predjožefinske župnije, str. 30–31, op. 128), a ga danes ni v evidenci (prim. NŠAL, 315 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 datirani in nepodpisani dokument je nastal po jože- finski preureditvi ljubljanskih župnij in župnijskih meja, potem ko so leta 1785 ustanovili tri nove žup- nije: Sv. Jakob, Marijino Oznanjenje (frančiškani) in Trnovo.107 Njegov nastanek lahko glede na vsebino in datirani rokopisni zaznamek umestimo v septem- ber 1787,108 avtorstvo pa brez pridržkov pripišemo NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 39, Regulacija župnij; fasc. 44, Regula- cija župnij 1782–1785). 107 Miklavčič, Predjožefinske župnije, str. 30. 108 Valenčič je razglas datiral v leto 1787 na podlagi datuma pre- zentacije dokumenta (Sub Praeso) 27. september 1787, pripi- sanega s črnilom na izvodu v ljubljanskem mestnem arhivu (Valenčič, Zgodovina, str. 26 in 31, op. 18; SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314v). Za datiranje je poleg tega podatka ključno, da popis ulic, predmestij in vasi v župniji Sv. Petra ne vklju- čuje krajev na območju Rudnika, kjer je 1. septembra istega leta nastala krajevna lokalija (o datumu ustanovitve: NŠAL, ŽA Ljubljana – Rudnik, Matične knjige, R 1787–1819, pag. [2]). Nekateri elementi bi sicer lahko kazali na zgodnejši nastanek razglasa, celo še pred dokončno ustanovitvijo treh novih župnij (1785), saj sta navedena medtem že ukinjena samostana avguštincev eremitov in bosonogih avguštincev ter na stari lokaciji frančiškanski samostan, ki se je leta 1784 preselil v kompleks ukinjenega eremitskega samostana. Raz- glas vsebuje tradicionalna poimenovanja zaradi njihove jasne prepoznavnosti; tudi na seznamu hišnih posestnikov iz leta 1787 je, denimo, še navedena Avguštinska ulica (Augustiner- gasse), čeprav so samostan medtem že prevzeli frančiškani, po katerih se je ulica začela imenovati Frančiškanska (Valenčič, ljubljanski škofiji. V njenem arhivu je namreč ohra- njena rokopisna različica nemškega dela razglasa, ki jo je mogoče imeti za predlogo tiskane verzije, saj so odstopanja od natisnjenega besedila zelo majhna.109 Zgodovina, str. 25 in 28). Bolj kot to preseneča, da razglas navaja cerkev Sv. Rozalije na Grajskem hribu, ki so jo, potem ko je utrpela hude poškodbe v požaru leta 1774, že leta 1786 zaprli, prodali na dražbi in podrli (Lavrič, Cerkev sv. Rozalije, str. 237). 109 Rokopisni dokument v nemščini ni datiran in ima danes na arhivski srajčki letnico 1784 (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 44, Regulacija župnij 1782–1785, Ljubljana 1784, s. d.). Ne- koliko drugačen kakor na nemški različici tiskanega razglasa je naslov (Eintheilung deren Pfarren in der Stadt, und Vorstäd- ten zu Laÿbach), pri vsaki župniji pa najdemo navedbo, ali je stara ali nova. Rokopis se od razglasa razlikuje predvsem po tem, da za vsako ulico, predmestje oziroma vaško naselje (včasih tudi za dve ali tri enote skupaj) navaja število hiš in družin, pri treh župnijah (šentpetrski, šentjakobski in Mariji- nega Oznanjenja) pa še tretji dragoceni podatek – število duš. Seštevki duš, ki jih za vsako od petih župnij vsebuje razglas iz leta 1787, so enaki kot v rokopisu, le da gre pri dveh za očit- no prepisovalsko napako: pri šentpetrski župniji ima razglas 3410 duš, rokopisni popis pa 3460, kolikor znaša tudi sešte- vek, pri župniji Marijinega oznanjenja je število duš v roko- pisu napačno sešteto kot 2500, a jih je bilo v resnici 2700, kot pravilno navaja razglas. Majhne razlike opazimo v zaporedju podeželskih krajev šentpetrske župnije, sicer pa je tiskani raz- glas na nekaterih mestih natančnejši, saj navaja tudi začetno in/ali končno hišno številko, s katero sta zamejena Mestni trg in Ulica Sv. Jakoba, pri Mestnem trgu imenuje dve hiši, v Prvi vpis v slovenski oklicni knjigi stolne župnije Sv. Nikolaja (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 1r). 316 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Dejstvo, da je bil razglas natisnjen tudi v slovenščini, ne le v nemščini, priča o tem, da je bil namenjen širši javnosti, torej javno prebran, nima pa dveh ključnih elementov javnega razglasa, datacije in podpisa obla- stva, ki ga je izdalo. V resnici gre bolj za orientacijski pripomoček, v katero župnijo spadajo posamezni deli Ljubljane in bližnje okolice. Škofija ga je po vsem sodeč poslala mestu s prošnjo, da ga izobesi in ustno razglasi. Kot je ugotavljal V. Valenčič, ki je dokument tudi poimenoval razglas, so tedaj »prvič v uradnem doku- mentu z navajanjem ulic označevali razdelitev mesta na neke teritorialne enote«, besedilo pa vsebuje »na- Karlovškem predmestju eno hišo in novi most. Rokopis ima pri Grajskem hribu samo cerkev Sv. Rozalije, medtem ko ti- skani razglas pozna tudi cerkev Sv. Jurija, dejansko grajsko kapelo. Na drugi strani samo rokopis omenja del Kurje vasi, ki je spadal k predmestju Poljane. zive večjega števila ljubljanskih ulic«. Takih, ki ne bi bile znane že od prej, po Valenčičevih ugotovitvah ne omenja – kot bomo videli, to sicer ne velja v celoti za slovenska imena –, zato pa so nekatere označe- ne z nekoliko drugačnimi nazivi. Prvič imamo tudi možnost neposredno primerjati slovensko in nemško toponimiko. Primerjava je pokazala, da je bilo poi- menovanje večkrat povsem samostojno, neodvisno od drugojezičnega imena.110 Ker je bila doslej objavljena samo slovenska raz- ličica razglasa, ne pa tudi nemška, sta v nadaljevanju predstavljeni obe besedili, za lažjo primerjavo sta na- vedeni vzporedno. 110 Valenčič, Zgodovina, str. 26. Eintheilung der Pfarrbezirke in Laibach, und in den Vorstädten. POPISVANJE Tih Ga∫s inu Hi∫h, katere k´v∫aki lublanski Fari v´ mej∫tu inu pred mej∫tam ∫li∫hjo. Hauptpfarr in der Domkirche bei St. Niklas in Laibach. Dazu gehören: Die Domga∫∫e mit der Haupt= und Pfarrkirche St. Niklas. Die Häuser am Plaz bis zum Neugebäu , und zwar bis zum Nro. 178 inklu∫ive, oder die Häu∫er am Plaz bis zum Neugebäu , und Anton kerreri∫che Hau∫e inklu∫ive; an der andern Seite die Häu∫er, am Plaz bis zum Peter Anton karg= niati∫chen Hau∫e inklu∫ive. Franziskanerga∫∫e ∫ammt Klo∫ter Fi∫cher= und Fleischbänkga∫∫e, Lin= gerga∫∫e. Spitalga∫∫e, ∫ammt der Kirche. Die Häu∫er hinter der Mauer ∫ammt Schlo∫∫er= und Strohga∫∫el Judenga∫∫e. Neumarkt. Rain ∫ammt Selenderga∫∫e. Deut∫chga∫∫e ∫ammt Wachtplaz, und Kirche U. L. Frauen. Herrenga∫∫e. Anzahl der Seelen 2598. Ta vik∫hi fara v´∫hkofovski zęrkvi ∫vetiga Niklausha v´Lublani. K´leti fari ∫li∫hi : S´Niklavska ga∫sa s´to vik∫hi , inu ∫hkofovsko zęrkujo ∫vętiga Niklavsha. Hi∫he na plazu gori do Tran- zhe inu ∫izer do N. 178 v´me∫s v´sęte. Ali ∫he dergazh: v´∫se hi∫he na plazu do Tranzh inu An- ton Kęrarjove hi∫he v´me∫s v´sę- te; na ti drugi ∫trani hi∫he na plazu do Pęter Anton Kargniato- ve hi∫he v´me∫s ∫htęte. Franzi∫hkanarska ga∫sa s´klo∫h- tram Rib∫hka inu mè∫ni∫hka ga∫sa, Lingerjova ga∫sa. Shpitavska ga∫sa s´zęrkuvjo. Hi∫he sa Sidan is ∫hlo∫sarsko inu ga∫so. Judovska ga∫sa. Novi Terg. Bręg s´Erlanderjovo ga∫so Krishanska ga∫sa inu hi∫he per ∫ovdashki vahti s´krishansko zęr- kujo Divize Marie. Fi∫tanska ga∫sa. Shtivilu tih du∫h 2598. 317 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Pfarr St. Jakob zu Laibach. Dazu gehören : St. Jakobsga∫∫e ∫ammt der Kir= che. Die Häu∫er vom Neugebäu gegen St. Jakobskirche beider∫eits, und zwar an einer Seite von Nro. 177. an der andern von Nro. 113. inklu∫ive. Altenmarkt. St. Florianga∫∫e ∫amt der Kirche. Krönga∫∫e. Ro∫enga∫∫e. Fro∫chga∫∫e. Schloßberg mit der Kirchen St. Georg und Ro∫alia. Ga∫∫en gegen Schloßberg. Nahren∫teigga∫∫e. Karlstädtervor∫tadt über die neue Brüke bis zum Ti∫chler inklu∫ive. Anzahl der Seelen 2243. Fara ∫vetiga Jakoba v´Lublani. K´leti fari ∫li∫hi : Svętiga Jakoba Ga∫sa s´Zerkuv- jo. Tę hi∫he od noviga sidanja al tranzhe pruti ∫vętimu Jakobu na obęh ∫tranęh , inu ∫izer na eni ∫trani od N. 177 na ti dru- gi od N. 113 v´me∫s ∫htęte. Stari Terg. Svętiga Florjava [sic!] ga∫sa s´ zęr- kuvjo hrenova ga∫∫a. Ro∫hna ga∫∫a. Shabjek. Grad s dvemi Zęrkvami Svę- tiga Jurja , inu ∫vęte Ro∫alię na hribu. Ga∫za pruti grajskimu hribu. G a ∫ z a Hi∫he pred pi∫∫anim vratami zhes ta novi mo∫t do ti∫hlarjo- ve hi∫he v´me∫s ∫htete. Shtivilu tih du∫h 2243. Pfarr St. Peter in der Vor∫tadt. Dazu gehören : St. Petersvor∫tadt von der Koth= ga∫∫e hinab nach dem Weg, und dem Wa∫∫erga∫∫el des Baumei∫ters Prager Anzufangen bis zur Kirche mit den ∫ämmtlichen Häu∫ern in Kühethal, dann der Kirche St. Chri∫toph, des Meß= ners und Perlashäu∫ern. Thomat∫chovo ∫amt Kirche St. Margaritha. St. Märten ∫amt der Kirche St. Martini. Hra∫tie, Oberje, Jar∫che. Udmat ∫amt dem Baron kodeli= ∫schen Gut Thurn. Sello ∫amt der Tuchfabrik und Kapelle des heil. Johann von Nep. Mo∫tach. Stephansdorf ∫amt der Kirche St. Stephan. Vor∫tadt Pollana bis zur Karl= ∫tädtervor∫tadt exklu∫ive. Anzahl der Seelen 3410. Fara ∫vętiga Petra pred Mę∫tam. K´leti fari ∫li∫hi : St. Pętersku predmej∫tje od blatne va∫i doli per poti inu od Pama∫trove Progarjove hi∫he ∫azhęti v´∫e hi∫he per vodi do- li do ∫vętiga Petra s´v∫im hi- ∫hami v´kravji va∫si, inu s´Zęr- kuvjo ∫vętiga Kri∫htofa s´Me∫h- narjovo, inu Perle∫ovo hi∫ho Bę∫higrad imenvano. Thomazhov s´Zęrkuvjo ∫vęte Marjete. Shmartna s´ Zęrkuvjo ∫vętiga Martina. Hra∫tje , Oberje , Jar∫he. Udmat , s´Baron Kodęlovim Gradam. Sello s´Faberko inu Zerkuvzo ∫vętiga Janne∫a Nep. Mo∫tah. Shtęfanova va∫s s´ Zerkuvjo ∫vętiga Shtefana. Predmej∫tje Pollane noter predmei∫tja do pred pi∫∫anim vratmi. Shtevilu tih du∫h 3460. 318 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 111 Neberljiv del vrstice na pregibu lista, na tem mestu je sicer omenjena Pu(c)hfinkova hiša. Pfarre Maria Verkündigung in der Vor∫tadt. Dazu gehören: Vor∫tadt Gradi∫che mit der Kirche SS. Trin. und dem Ur∫ulinerklo∫ter, und zwar wie die Land∫tra∫∫e ∫chei= det, nämlich wie man zum deut∫chen Thor hinauskömt, alle die Häu∫er ∫o rechts der Stra∫∫e liegen , bis an die Gleinitzerbrüke rechter Hand. Die ganze Kapuzinervor∫tadt ∫amt der Kirche St. Johann Ev. dann dem Kapuzinerklo∫ter. St. Petersvor∫tadt vom Spital= thor anzufangen mit Ein∫chluß des […]111 rechts und links bis zur Kothga∫∫e, von dannen links bis zum Diskalzeatengarten , und bis zum Ga∫∫el ∫o vom Baumei= ∫ter Prager zum Laibachfluß haltet. Auch die Häu∫er ∫o hinter der Au= gu∫tinerkirche liegen, dann die Häu= ∫er rechts und links der Land∫tra∫∫e die inklu∫ive des Klo∫ters und Gar= ten der Diskalzeaten und Kirche St. Jo∫eph , wie auch das Exje∫uitengut Thurn , Leopoldsruhe , neue Welt, und Unter∫chi∫chka mit der Kirche St. Bartholome aus der Pfarr St. Peter und St. Veit ob Laibach. Anzahl der Seelen 2700. Fara per Marii Divizi Angelskiga zhe∫henja pred Mę∫tam. K´leti fari ∫li∫hi. Predmej∫tje Gradi∫he s´zęrkuv- jo ∫vete Trojize inu s´Nunskim Klo∫htram , inu ∫izer koker vęl- ka zę∫ta pęle namrezh , koker ∫e s´kus krì∫hanske vrata vun pride, v´∫∫e hi∫he katęre na de∫ni ∫trani zę∫te ∫toję do mo∫ta na glinzih na dę∫ni roki. V´∫se hi∫he per kapuzinarjih s´zerkuvjo ∫vętiga Joannesa Evan- geli∫ta, inu s´ kapuzinarskim Klo∫tram. Shempętersku predmej∫tje od ∫hpitauskih vrat sazhęti per Puhfinkovi hi∫hi na dę∫ni , inu lęvi ∫trani do blatne va∫si pot- ler od tod na lęvi ∫trani do shkol- zjatskiga vèrta inu do ga∫ze, ka- tęra od Pama∫tra Pragerja k´Lub- lanzi pęle. Tudi hi∫he, katere sa Augu∫h- tinarsko zęrkuvjo stoję, potler hi∫he na dę∫ni inu lęvi ∫trani per zę∫ti do shkolzjat∫kiga klosh- tra , verta , inu zerkve ∫vętiga Jo∫hefa. Tudi gradizh turn, ka- teri je enkrat Je∫vitarjam ∫li∫hal, grad blisu ∫hi∫hke pruti Lubla- ni, novi ∫vet, inu ∫podna ∫hi- ∫hka s´zerkuvjo ∫vetiga Jerneja, karje pod St. Peter, inu pod St. Vid nad Lublano ∫li∫halu. Shtevilu tih du∫h 2700. Pfarr St. Johann Bapt. in der Tirnau. Dazu gehören : Vor∫tadt Tirnau. Vor∫tadt Kra= kau bis zum deut∫chen Thor in= klu∫ive der Häu∫er ∫o zum deut∫chen Thor aus der Stadt hinaus links gelegen ∫ind bis inklu∫ive des Dokt. po∫∫ovitzi∫chen Schlö∫∫el , und dort herum zer∫treuten Häu∫er bis an die Gleinitzerbrüke an der Land∫tra∫= ∫e links. [število duš manjka] Fara ∫vętiga Janne∫a v´ Ternovim. K´leti fari ∫li∫hi. Ternovu. Krakovu do krishanskih vrati s´tim hi∫hami, katęre pred kri- shanskim vratmi na lęvi ∫trani is Me∫ta hoditi ∫toje do po∫∫ovzho- viga grada s´tim okul ∫trę∫∫enimi hi∫hami do mo∫ta na glinzih per zęsti na lęvi ∫trani. Shtevilu tih du∫h 1378. 319 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Kot rečeno, je bila predloga razglasa nemška, slo- venska različica pa njen prevod. Tudi če ne bi poznali rokopisne predloge in takratne uradovalne prakse, o tem nazorno priča navedba slovenskega toponima Moste kot Mo∫tah, avtomatično posnetega po nem- škem Mo∫tach. Jezikovne poteze slovenske različice verjetno ne kažejo na prevajalca domačina, ampak prej na Dolenjca ali Notranjca, ki ga izdaja zlasti re- fleks jata (v mejstu, pred mejstam, predmejstje). Čeprav je iskal izvirna slovenska poimenovanja – od tod po- nekod opazne razlike med besediloma112 –, je vpliv nemške predloge opazen tudi v imenih. Očiten pri- mer je izraz predmestje, ki se je v takratni ljubljanski slovenščini, kot je dokumentirana v oklicnih knjigah, začel šele postopoma uveljavljati namesto običajnega izraza forštat oziroma namesto opisnih poimenovanj, povezanih z mestnimi vrati (pred Pisanimi vrati, pred Vicedomskimi vrati idr.). Slovenskega poimenovanja predmestje pred nastankom razglasa iz leta 1787 ni mogoče zaslediti – v šentpetrski oklicni knjigi je tudi v osemdesetih letih vedno samo forštat113 – nato pa se pred koncem stoletja pojavi že večkrat.114 Razglas vsebuje zelo veliko uličnih imen, a iz praktičnih razlogov izpušča nekatere manjše ulice. V obzidanem mestu, denimo, pogrešamo današnjo Čevljarsko ulico, izpričano prvič v devetdesetih letih v nemščini (Schustergasse)115 in na prelomu stoletja (med 1798 in 1815) v slovenščini kot Šuštarska ga- sa.116 V predmestju ni navedena Nunska (Klosterfra- uengasse), kot so se v drugi polovici 18. stoletja začele po uršulinkah imenovati Galove ulice117 in ki je v slovenščini prav tako kot Šuštarska dokumentirana na prelomu stoletja, kot Nunska gasa.118 Več sloven- skih poimenovanj je, kolikor je znano, v razglasu iz- pričanih prvič, poleg predmestij – Šempetrskega (Št. Petersku predmejstje, Šempetersku predmejstje), Gradi- šča (Predmejstje Gradiše) in Poljan (Predmejstje Pola- ne), ki jih dotlej srečujemo brez oznake predmestje – na primer Ključavničarska ulica (Šlosarska gasa), Karlovški most (ta novi most), Kravja vas (prej Kravja dolina), Ribiška ulica (Ribška gasa) in Mesniška uli- ca (Mesniška gasa). Postavlja se vprašanje, ali so bila vsa imena vzeta iz dejanske rabe oziroma katera bi lahko nastala na novo s prevodom. Tako na primer ni potrjeno, da bi se prijelo ime Mesniška gasa, ki je 112 Valenčič, Zgodovina, str. 26–28. 113 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p. – Poleg običajnega latinskega ex suburbio/in suburbio zasledimo na primer in Vorstadt (29. 12. 1781, 10. 2. 1783), na For∫tate (18. 1. 1783), na For∫tadt (7. 2. 1783), is for∫htata (29. 3. 1788), na For∫tati (26. 1. 1788). 114 Prim. Vrhovnikove omembe, ki jih avtor ne razvršča po virih (Vrhovnik, Slovenska imena, str. 116 in 148). 115 Vrhovec, Die erste Häusernumerierung, str. 167; prim. Va- lenčič, Zgodovina, str. 24. – O času nastanka seznama uličnih imen, ki ga je objavil Vrhovec, gl. v nadaljevanju. 116 Vrhovnik, Slovenska imena, str. 148. 117 Valenčič, Zgodovina, str. 17. Prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 189–190. 118 Vrhovnik, Slovenska imena, str. 148. za zdaj znano le iz tega vira.119 Veliko je zlasti prvih slovenskih omemb cerkva: avguštinske Marijinega Oznanjenja (zdajšnje frančiškanske), uršulinske sv. Trojice, župnijskih sv. Jakoba v mestu in sv. Janeza v Trnovem, kapucinske cerkve sv. Janeza Evangelista, eremitske sv. Jožefa, špitalske sv. Elizabete in cerkve (kapele) sv. Jurija na Gradu. Ne nazadnje je razglas prvi vir, ki določno pove, kaj je bil konec 18. stoletja Bežigrad. Skupaj s cerkvijo sv. Krištofa namreč navaja mežnarjevo in »Perlesovo hišo, Bežigrad imenvano«. Slovensko ime Ljubljane in Ljubljanice Preden se posvetimo nekaterim značilnostim mestne in predmestne toponimike, se bomo usta- vili pri slovenskih zapisih toponimov Ljubljana in Ljubljanica,120 najsi gre samo za omembe v tujejezič- nih ali pojavitve v slovenskih besedilih. V literaturi se ponavlja trditev, da je Luwigana – gre za kronološko tretji znani zapis imena Ljubljane iz leta 1146 – slo- venska in romanska oziroma slovansko-romanska oblika imena.121 Glede na nastanek listine Bernarda Spanheima v Ogleju in glede na samo obliko zapisa je zapis Luwigana vendarle težko imeti za slovenske- ga. V poznem srednjem veku je v virih iz bližnjega romanskega obnebja – iz Trsta, Vidma, Čedada in drugih krajev – mogoče najti več podobnih romani- ziranih oblik imena Ljubljane, zlasti Glubiana, tudi Iubiana, Lubiana, Glublana ipd.122 Le en vir, nastal leta 1409 v Čedadu, nekega Ljubljančana imenuje z obliko, v kateri se Ljubljana do prve tretjine 19, sko- raj vedno pojavlja v slovenščini: Lublana (Martino de Lublana).123 Neupoštevaje ta primer z začetka 15. stoletja, ki je bolj verjetno plod naključja kakor zvest zapis sloven- skega imena mesta, je Ljubljana ena redkih, če ne kar edina evropska prestolnica, katere ime je v jeziku dr- žavotvornega naroda v izvirni obliki prej dokumen- tirano v tiskanem kot rokopisnem besedilu. Časovna razlika med njima sicer znaša samo štiri leta, pri če- mer je še pomenljivejše, da ime tako pozno zasledi- mo v rokopisnih virih. Kot bomo videli, se v tisku najprej pojavi leta 1566, in to trikrat v delih prote- stantske književnosti. Kolikor je znano, toponim v nobenem od sicer zelo redkih slovenskih rokopisnih dokumentov, nastalih do vključno 16. stoletja, ne na- stopa pred letom 1570, ko so v kranjski prestolnici izdali rokopisni razglas o vinskem dacu. Gre za sploh prvi znani slovenski uradovalni dokument, datiran v 119 Valenčič jo po nemški različici razglasa imenuje Uličica proti mesnicam (Valenčič, Zgodovina, str. 24), njenega slovenske- ga imena Mesniška pa ne navaja (prim. kazalo prav tam, str. 251). Prav tako ga ni zasledil Vrhovnik v Lublanskih novicah in oklicnih knjigah s preloma iz 18. v 19. stoletje. 120 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov. 1. Ljublja- na in Ljubljanica. 121 Štih, Castrum Leibach, str. 14. 122 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 740–771. 123 Prav tam, str. 762. 320 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Ljubljani, in za najstarejši znani v slovenščino pre- vedeni razglas.124 V dataciji na koncu razglasa ali t. i. zapovednega lista, ki ga je izdal deželni upravitelj Ja- nez Khisl in je ohranjen v treh prepisnih različicah, v prvi in drugi različici najdemo zapis Vlübliani,125 v tretji pa vliubliani.126 Zapisa občutno odstopata od oblike Lublana, ki je v protestantski književnosti druge polovice 16. stoletja dokumentirana kar 27- krat (ob njej le enkrat oblika Ljublana), v rokopisih domačega izvora pa se, kot bomo videli, pojavlja od začetka 17. stoletja. Lübljana oziroma Ljubljana, kot se obliki v razglasu iz leta 1570 glasita v fonetičnem prepisu, nista mogli biti vzeti iz domače žive rabe. Za tisti čas nenavadni obliki pojasnjuje dejstvo, da prevajalec razglasa ni bil domačin, ampak Hrvat čakavec, o čemer pričajo tako pravopisne kot jezi- kovne poteze.127 Oblika Ljublana (VLIVBLANI) se v slovenski protestantski književnosti pojavi enkrat samkrat, in sicer v naslovu Juričičeve Postile (1578), natisnjene v Mandelčevi tiskarni v Ljubljani.128 Tako kot prevajalec razglasa za vinski dac je bil tudi Jurij Juričič čakavski Hrvat, doma iz Vinodola, če ne gre v obeh primerih sploh za istega avtorja.129 Ista oblika je v hrvaških rokopisnih zapisih dokumentirana še pozneje, denimo v dveh zadolžnicah iz 17. stoletja, ki sta nastali v Ljubljani.130 Obliki Ljubljana lahko v protestantski književ- nosti sledimo skoraj tri desetletja, od treh pojavitev v treh različnih delih leta 1566 do zadnje natisnje- ne protestantske knjige z letnico 1595.131 Pomenlji- vo je, da je prva pojavitev v imenovalniku, in sicer v Trubarjevem Abecedariumu, kjer je navedena med besedami z začetno črko L: lublana.132 To je iz 16. stoletja eden od samo dveh znanih zapisov toponima v imenovalniku.133 Iz istega leta sta tudi prvi pojavi- tvi v mestniški obliki: v Lublani. Ena je Trubarjeva v Psaltru, povezana s prvo znano slovensko omembo 124 O dokumentu gl. zlasti: Jug, Slovenski »zapovedni list«; Ver- bič, Slovenski zapovedni list. 125 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 416, fasc. 285, pag. 1888; prav tam, šk. 328, fasc. 217a, s. p., 17. 10. 1570 (po tej različici objava v: Jug, Slovenski »zapovedni list«, str. 79–82). 126 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 416, fasc. 285, pag. 1896. 127 Jug, Slovenski »zapovedni list«, str. 78. 128 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Juričič, Postilla II 1578, 214. 129 Avtorstvo razglasa za vinski dac je Juričiču pripisal S. Jug ( Jug, Slovenski »zapovedni list«, str. 78–79). 130 Prva je zadolžnica dveh Ozaljčanov, datirana 15. februarja 1615 w Lÿwblanÿ (HAZU, Acta Croatica, DC–V–178), dru- ga pa zadolžnica Jakova Cvitkovića z datacijo Vlublgani 28. februarja 1671; Cvitković je istega dne v Ljubljani podpisal še eno zadolžnico, v kateri pa je toponim zapisal v slovenski obliki Vlublani (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 79, I/45, lit. F VI–6). 131 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana. 132 Prav tam, Trubar, Abacedarium oli tablica 1566, A 3a. 133 Drugi zapis je prav tako Trubarjev, nastal pa je leta 1575 (prav tam, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 270). katerega od ljubljanskih mestnih toponimov (per S. Miclaushu V= Lublani),134 druga pa Kreljeva v Otročji bibliji (VLublani).135 Velika večina zapisov je mestni- ških (22 od 28), od tega polovica (11) iz kratkega obdobja 1575–1580 na naslovnicah tiskov Mandel- čeve tiskarne (VLVBLANI, po enkrat VLUBlani in VLIVBLANI).136 Poleg imenovalnika in mestnika se Lublana dvakrat pojavi še v rodilniku (od Lublane)137 ter po enkrat v tožilniku (v´Lublano)138 in orodniku (nad Lublana).139 Slovensko ime kranjske prestolnice je sočasno dokumentirano tudi na naslovnici Vram- čeve Kronike (1578), edinega kajkavskega tiska Man- delčeve ljubljanske tiskarne: vLublane.140 Prav tako je v protestantski književnosti prvič izpričan pridevnik lublanski, vsega skupaj enajstkrat. Vsakič je povezan bodisi z enim od ljubljanskih ško- fov bodisi s katerim od kanonikov, enkrat z dvema škofoma in enkrat z dvema kanonikoma. Sedemkrat ga zasledimo pri Trubarju v delu Noviga testamenta pusledni deil (1577)141 in štirikrat v prevodu pogreb- ne pridige za Trubarjem izpod peresa Matije Trosta (1588).142 Po ugasnitvi protestantske tiskane besede ga najprej srečamo leta 1604 v rokopisnem sinodal- nem dekretu škofa Tomaža Hrena, zopet v besedni zvezi s škofom (shkoff Lublan∫ki).143 Od okoli leta 1620 se toponim Lublana in njego- va pridevniška izpeljanka lublanski pojavljata redno, začenši s prisežnimi obrazci mesta Ljubljane za me- ščane in nekatere nižje mestne uslužbence. Za me- stne funkcionarje na čelu z županom so bili namreč na voljo samo obrazci v nemščini. V najzgodnejših, nastalih leta 1620 ali kmalu zatem, srečamo tudi prvo slovensko oznako Ljubljane kot deželnega glav- nega mesta – poglavito mesto (tiga Poglauitiga me∫ta Lublanè ipd.).144 Da Slovenci in Kranjci prestolnico Kranjske imenujejo Lublana, je omikani svet seve- da spomnil tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689),145 potem ko je slovensko ime mesta že pred tem ovekovečil v podnaslovu bakroreza Ljubljane v Topografiji Kranjske (1679).146 134 Prav tam, Trubar, Psalter 1566, bVIa. 135 Prav tam, Krelj, Otrozhia biblia 1566, H2b. 136 Prav tam, geslo Ljubljana. 137 Prav tam, Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 106; Tru- bar, Hishna postilla 1595, I, 30. 138 Prav tam, geslo Ljubljana, Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 114. 139 Prav tam, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 202. 140 Moguš, Povijest, str. 67. 141 ZRC SAZU, ISJFR, Občnoimenska kartoteka, geslo ljub- ljanski, Trubar, Noviga testamenta pusledni deil, 1577, 416, 417, L 1a, Mm 4a, MM 5a, MM 5b in Nn 2b. 142 Prav tam, Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 107, 108, 109 in 115. 143 Steska, Tomaž Hren, str. 55. 144 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-1, LJU-4, LJU-5, LJU-6, LJU-7, LJU-8. 145 Valvasor, Die Ehre XI, str. 665. 146 Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, sl. 127; bakrorez ponatisnjen v: Valvasor, Die Ehre XI, str. 336. 321 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 V prvi polovici 18. stoletja se v zapisih domače provenience kot posledica vokalne redukcije začne pojavljati redkejša oblika Leblana,147 ki je dokumenti- rana že konec 17. stoletja (1690) na Škofjeloškem.148 V petdesetih letih 18. stoletja se ji izpod peresa mlaj- šega pisca oklicne knjige stolne župnije pridruži še ena, Iblana.149 Zanimivo je, da je od štirih vikarjev pi- sal Iblana, in to dosledno, samo Jožef Dudič, ki je bil edini rojen Ljubljančan,150 kar bi torej kazalo, da je bila takšna oblika tedaj v sami Ljubljani najbolj uve- ljavljena. Za razliko od Lublane so sodobniki obliki Leblana in Iblana občutili kot regionalizma oziroma lokalizma. Medtem ko ni znano, da bi Leblana kdaj našla pot tudi v knjige in druge tiske, je oblika Iblana – skupaj s pridevnikom iblanski – v tisku izpričana pozneje, v prvi tretjini 19. stoletja.151 Tako kot je posebnost Ljubljane zgodnejša po- javitev njenega slovenskega imena v tiskanem kot v rokopisnem besedilu, je zelo pozno, šele sredi 18. sto- letja, prvič v slovenščini dokumentirano ime Ljub­ ljanskega gradu. Mestni gradovi se v virih praviloma omenjajo pred mesti, od katerih so bili skoraj vedno starejši, toda glede na marginalno vlogo pisane slo- venščine ne preseneča, da prvo slovensko omembo deželnoknežjega gradu nad Ljubljano srečamo skoraj dve stoletji za slovenskim imenom mesta. Toponim Grad je, kolikor je znano, najbolj zgodaj izpričan šele leta 1739 v oklicni knjigi stolne župnije Sv. Nikolaja (pod gradam),152 s polnim imenom Ljubljanski pa v istem viru dobri dve desetletji pozneje, leta 1758 (na Iblanskimo gradv).153 Valvasor pol stoletja prej (1689) ni čutil potrebe po posebnem navajanju slovenskega imena gradu, ki se je imenoval enako kot mesto.154 Pri opisu Ljubljane iz istega razloga ni zapisal slovenskega imena reke, ki teče skozi kranjsko pre- stolnico.155 Prav tako ga nima v isti, XI. knjigi Slave v posebnem razdelku o reki in plovbi po njej,156 ga je pa navedel v II. knjigi v poglavju o rekah in potokih na Gorenjskem, in sicer kot Lablaneza.157 Sloven- sko ime Ljubljanice je tako kot toponim Ljubljana prej dokumentirano v tisku kakor v rokopisnih virih, kot Lublanica slabo desetletje za Ljubljano. Prvič se pojavi leta 1575 v Trubarjevem Katekizmu z dvejma 147 Najprej in največkrat jo zasledimo v oklicni knjigi stolne žup- nije iz let 1737–1759 (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, na primer fol. 5Av 14r, 103v). 148 [Kos], Dva kratka rokopisa, str. 768. 149 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, na primer fol. 167v, 168v, 169r. 150 O Dudiču gl. op. 105. 151 Simonič, Slovenska bibliografija, str. 61, 374 in 600. 152 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 10v. 153 Prav tam, fol. 178v. 154 Valvasor, Die Ehre XI, str. 335–337, 669–671. 155 Prav tam, str. 665. 156 Prav tam, str. 673–687. 157 Valvasor, Die Ehre II, str. 154. izlagama (Vlublanici),158 nato pa v protestantski knji- ževnosti še dvakrat, pri Matiji Trostu prav tako v me- stniku (1588)159 in v Trubarjevi Hišni postili (1595) v imenovalniku (ta Lublaniza).160 Prvi dve omembi se nanašata na reko v sami Ljubljani, medtem ko go- vori zadnja o Ljubljanici na splošno in jo postavlja ob bok Savi. Razen pri Valvasorju (1689) ni za zdaj znana nobena druga omemba reke kot Ljubljanice vse do tiskanega razglasa o župnijski razdelitvi iz leta 1787, ki priča o medtem dokončani vokalni reduk- ciji tretjega, nenaglašenega samoglasnika: Lublanca (k´Lublanzi).161 Še več, iz obravnavane dobe ni znan niti en zapis njenega imena v rokopisnem uradovalnem ali kakem drugem dokumentu, če izvzamemo oznako voda. Za Ljubljančane je bila reka prejkone samo voda oziro- ma so jo tako označevali pogosteje, Ljubljanica pa so jo imenovali predvsem v komunikaciji navzven. V takšnem kontekstu nastopa že pri Trubarju (1575) in Trostu (1588). Oba sta namreč nagovarjala širšo javnost, ne samo ljubljanske, zato je bilo reko treba imenovati s splošno prepoznavnim imenom. Je pa že Trubar enkrat, ko je bilo iz sobesedila jasno, da gre za reko, zapisal: pruti vodi (1575).162 V prvi polovici 17. stoletja in prvi četrtini 18. stoletja najdemo tri poi- menovanja Ljubljanice kot vode, vsa v internih me- stnih dokumentih, v prisežnih obrazcih za mestnega valpta in tesarje: na Vodi (1620–36), per Vode (1636– 37), per Vodj (1716–1722).163 Ne nazadnje v ta kon- tekst spada tudi omemba vratarja pri Vodnih vratih v krstni matici leta 1614: Jerni Vratar na uodi.164 Dvoj- no označevanje – enkrat Lublanca in drugič voda – je dokumentirano v razglasu iz leta 1787,165 obakrat v zvezi z oznako ulic v Šentpetrskem predmestju, ki sta vodili k reki, pri čemer je bilo »per vodi« že ustaljeno ulično ime za današnje Petkovškovo nabrežje.166 Nekaj opažanj o slovenski toponimiki Ljubljane Pri pregledu virov smo lahko videli, kako, kdaj in tudi zakaj sploh so bili posamezni toponimi zapisani. V nadaljevanju se bomo samo na kratko pomudili pri splošnih opažanjih o slovenski toponimiki Ljubljane 158 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljanica, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 190. 159 Prav tam, Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 116. 160 Prav tam, Trubar, Hishna postilla 1595, II, 228. 161 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314v. 162 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 189. 163 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU- 11, LJU-13 in LJU-15. 164 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614– 1621, pag. 15. 165 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314r in 314v. 166 Prim. Suhadolnik in Budna Kodrič, Šentpetrsko predmestje, str. 288. 322 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 ter se ustavili ob nekaterih posebnostih in zanimi- vostih. Kot je za obravnavano dobo ugotavljal V. Valen- čič, so ulična imena nastajala in se spreminjala ne- odvisno od mestne in državne uprave. Oblasti so po potrebi uporabljale imena, ki so bila razširjena med ljudstvom, medtem ko uradna potreba po rabi ulič- nih nazivov ni bila pogosta. V spisih so si pri označe- vanju hiš in zemljišč pomagali s splošnimi krajevnimi oznakami ter z navajanjem lastnikov in sosedov, za boljšo lokalizacijo pa je mnogokrat služilo omenja- nje pomembnejših objektov, predvsem javnih zgradb, cerkva, samostanov, mestnih vrat in mostov.167 Tako so se tedaj nasploh izražali, ko so hoteli nekaj prostorsko opredeliti. Celo vrsto takšnih pri- merov v slovenščini vsebuje slovenska oklicna knjiga stolne župnije Sv. Nikolaja 1737–1759, na primer pred temi Novemi Nunami, pod tranzho, na ∫tarem terg bli∫o PP: Jesuvitarjou, bli∫o ∫tare ∫hulle, Sa Pater Au- gustineriah, prute G: G: Clari∫sarzam, pret Polousam, Sraum PP: Franziskainarjah.168 Iz tovrstnih oznak je pogosto zelo težko ali sploh nemogoče ugotoviti, za katero ulico v okolici določenega objekta je dejansko šlo. Poleg tega je bil obseg ulic oziroma delov me- sta precej fluiden. Tako so isti objekt enkrat ozna- čili po enem in drugič po drugem toponimu. Mer- zenheimovo hišo, danes Gosposka ulica 6,169 je na primer isti duhovnik oklicevalec v istem letu 1758 najprej postavil v Gosposko ulico (v Gospud Mer- zenhaimove hi∫he in Herrn ga∫sen), nato pa na Novi trg (v G. Merzenhamove hi∫he na novem Tergo).170 V umestitvi na Novi trg se prejkone odraža pojmova- nje Novega trga v širšem pomenu besede, kot ene od mestnih četrti. Takšni primeri so se zlahka dogajali, vse dokler ni aritmetičnega oštevilčenja hiš, uvedenega leta 1770, po dobrem stoletju leta 1877 zamenjala ulična nu- meracija.171 Pred tem so sicer že precej časa obstajali ulični napisi na zidovih hiš na začetku in koncu vsake ulice. V mestih so jih po posameznih deželah začeli uvajati v jožefinski dobi, pri čemer ni znano, od kdaj jih je imela Ljubljana, ampak le, da so bili leta 1819 nekateri že neberljivi in da jih na vogalih nekaterih ulic sploh ni bilo.172 Leta 1770 uvedeno aritmetič- no hišno oštevilčenje – ločeno za Ljubljano-mesto (obzidani del), Karlovško predmestje, Trnovo, Kra- kovo, Kapucinsko predmestje, Šentpetrsko predme- stje, Poljane in Kurjo vas – samo po sebi torej ni bilo neposredno povezano z uličnimi imeni, so pa odtlej 167 Valenčič, Zgodovina, str. 22. 168 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 2v, 36r, 49r, 60v, 126v, 132r, 147v in 184v. 169 Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 93–94. 170 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 169r in 175v. 171 O hišni numeraciji: Valenčič, Zgodovina, str. 22 in 51–73. 172 Prav tam, str. 33. objavljali sezname hišnih posestnikov, od katerih so vsaj nekateri vsebovali tudi imena ulic.173 Nekatera imena ulic in trgov so bila v obravnava- ni dobi zelo trdoživa, kot na primer Stari trg, Novi trg, Rožna ulica ali Hrenova ulica, in so obstala vse do danes, druga pa spremenljiva, kar velja zlasti za manjše in manj pomembne ulice. Poimenovanja so se spreminjala zaradi izginjanja objektov in nastaja- nja novih ter zaradi spremenjene namembnosti le- -teh oziroma celotnih območij. Tipičen primer je območje okoli cerkve sv. Jakoba, ki je kot orientacij- ska točka ostajala v senci jezuitskega kolegija, v okvir katerega je spadala od konca 16. stoletja. V slovenski oklicni knjigi 1737–1759 najdemo ničkoliko omemb jezuitov in kolegija, sv. Jakob kot tak pa ni omenjen niti enkrat. Do izraza je prišel šele po porušenju po- gorelega ukinjenega kolegija (1774) in ustanovitvi šentjakobske župnije (1785).174 Kot je znano, so nekatere ulice dobile ime po pri- imku (markantnejšega) hišnega posestnika oziroma rodbine, ki je v njej prebivala oziroma imela tam iz- razito stavbo ali dejavnost.175 Takšna je še obstoječa Salendrova, prvotno Salitingerjeva ulica, ki nosi ime po tam živečih Salitingerjih v zadnjih desetletjih 16. in prvih desetletjih 17. stoletja.176 Iz priimka mlinarja Kolezije je še v 16. stoletju nastalo ime za predmestni predel Kolezija,177 izvor ugaslega imena Galove ulice, dokumentiranega od poznega 17. stoletja za del da- našnje Slovenske ceste, pa pripisujejo pristavi in vr- tovom grofov Gallenbergov.178 Prav tako je ugasnilo ime Lingova oziroma Lingarjeva ulica, ki ga je kratka ulica v mestnem središču, današnja Mačkova, dobila 173 Prav tam, str. 22. – Pri tem je nujno treba opozoriti na zmoto v zvezi s prvim tiskanim seznamom hišnih posestnikov, ki ga poznamo le iz Vrhovčeve prirejene objave (1902), v kateri je objavljen vzporedno s seznamom posestnikov leta 1796, ob vsaki hišni številki pa je za oba skupaj navedeno ulično ime (Vrhovec, Die erste Häusernumerierung). Valenčič je zapisal, da na seznamu iz leta 1770 najdemo »prvič skupaj navedena imena ulic v stari Ljubljani« (Valenčič, Zgodovina, str. 22), in se hkrati čudil, kako je lahko na mestu današnjega Vodni- kovega trga naziv Šolski trg (Schulplatz) in zakaj imajo tri hiše na sosednjem Krekovem trgu oznako Glavna stražnica (Hauptwache), saj so frančiškanski samostan prezidali za šol- ske namene šele v letih 1788–90, glavna stražnica poleg njega pa je bila zgrajena po letu 1790 (prav tam, str. 24; Vrhovec, Die erste Numerierung, str. 165 in 166). Toda Vrhovec v re- snici ni zapisal, da se ulična imena nanašajo na leto 1770, ampak jih je zelo verjetno povzel po seznamu hišnih pose- stnikov iz leta 1796. Ker nesporno odražajo stanje po letu 1790, v pričujočem prispevku niso upoštevana. Vprašljiva je tudi Vrhovčeva datacija seznama iz leta 1770. Pri h. št. 209 je, denimo, kot lastnik naveden tobačni urad (prav tam, str. 167), ki naj bi hišo prevzel šele leta 1774 (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 72–73), h. št. 221 pri Glavni stražnici pa je že označena kot novo šolsko poslopje (str. 160). 174 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov, 6. Cerkve- ne zgradbe in zgradbe v cerkveni lasti. 175 Prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 190. 176 Valenčič, Zgodovina, str. 16. 177 Vrhovnik, Trnovska župnija, str. 272–273; Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 41; Valenčič, Zgodovina, str. 15. 178 Valenčič, Zgodovina, str. 17. 323 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 po nepomembnem ljubljanskem steklarju s konca 17. in prvih desetletij 18. stoletja.179 Po tej analogiji se zdi izvor uličnega imena iz priimka mogoč tudi za Hrenovo ulico, ki je od vseh naštetih dokumentirana najbolj zgodaj, v nemščini v začetku 16. stoletja, in katere ime se je tako kot pri Salendrovi obdržalo do naših dni.180 Da bi Hreno- va lahko dobila ime po danes neznanem posestniku Hrenu in ne po vrtnini,181 je tem verjetneje, ker po- znamo primer nastanka ljubljanskega uličnega imena iz priimka že sredi 15. stoletja. Gre za enkrat sam- krat, leta 1453 omenjeno Zwelserjevo ulico (in der Zwelser gassen) nekje v bližini Novega trga in Spod- njega Brega, kjer je bil tedaj ali nekaj prej posestnik neki Zwelser.182 S časovno distanco od nastanka iz priimka se je lahko ulično ime občutno spremenilo, ker se je izvor toponima medtem zabrisal s potonitvijo priimka v pozabo. To se je zgodilo pri Salendrovi, prvotno Sa- litingerjevi ulici, katere ime je v 18. stoletju prav zato zapisano v toliko različicah, vse do komajda prepo- 179 Prav tam, str. 24–25. 180 Prav tam, str. 11, 43 in 59. 181 Do te uveljavljene razlage je bil zadržan že Valenčič (Valen- čič, Zgodovina, str. 11). 182 Gradivo za zgodovino Ljubljane XI, XI/44, str. 7. Prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 198. znavne Selenikarjove gase (v´ Selenikarjove ga∫se, v´ Se- lenikariove Ga∫se).183 Podobnemu primeru smo priča pri imenu Lingarjeve ulice, prvotno Lingove, ki se je te ozke ulice za meščanskim špitalom oprijelo konec 17. ali v prvi tretjini 18. stoletja po tja priženjenem steklarju s priimkom Lingau.184 Kolikor je znano, je toponim prvič dokumentiran v nemščini leta 1739 v opisu obiska cesarja Karla VI. leta 1728 (das sogenant- Lingiſche enge Gaeßlein),185 ko je Lingova družina tu še imela hišo (do 1731). V slovenščini ulico med letoma 1746 in 1754 v oklicni knjigi mestne župnije sreču- jemo kot Lingovo oziroma Lingovkino gaso186 in še leta 1783 v šentpetrski oklicni knjigi kot Lingovo gaso (in Lingovi Ga∫si).187 V nekaj let mlajšem tiska- nem razglasu iz leta 1787 pa je že imenovana Lin- gerjova ga∫sa188 in je s tem imenom – kot Lingarjeva 183 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov, 4. Mestni predeli, predmestja, ulice, trgi in mostovi. O razvoju tega ulič- nega imena gl. Valenčič, Zgodovina, str. 16. 184 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. III. del. Veliki trg, s. p., Lin- garjeve ul. 7. 185 Kočevar, Ljubljana kot prizorišče, str. 292. 186 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 61r, 64v, 75r, 90r, 94v, 112r, 135r. 187 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 6. 2. 1783. 188 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratu- Izsek iz Kaltschmidtove vedute Ljubljane sredi 18. stoletja (Florijančič pl. Grienfeld, Deželopisna karta, list 3). 324 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 ulica – prišla tudi v literaturo.189 Ni nemogoče, da je takšno obliko dobila prav tedaj umetno, s prevodom nemškega toponima Lingerga∫∫e – z nemško pripono -er –, ki ga najdemo v nemški različici razglasa in njeni rokopisni predlogi.190 A očitno je oblika Lin- garjova prešla tudi v širšo rabo. V necitiranih virih s konca 18. stoletja – bodisi v eni od oklicnih knjig bodisi v Lublanskih novicah – je namreč I. Vrhovnik našel obe slovenski obliki: v´ Lingarjove ga∫se in v Lingove ga∫se.191 Po priimkih dveh družin hišnih gospodarjev je bila v 18. stoletju prepoznavna današnja Krojaška uli- ca. Svoje prvo znano ime Kunstljeva ulica, izpričano samo v nemščini (1753),192 je dobila po družini Kun- stelj (Khunstl), ki je imela od srede 17. stoletja do leta 1713 hišo na njenem začetku ob Ljubljanici.193 Isto vogalno hišo, danes Cankarjevo nabrežje 19, je leta 1714 pridobil trgovec Matija Kristjan, poznejši ljubljanski mestni sodnik in župan,194 po katerem so jo začeli imenovati Kristjanova. Kristjan je leta 1721 kupil še hišo na drugem koncu uličice, na Mestnem trgu ob vhodu vanjo (danes Mestni trg 20 in Kroja- ška 1),195 kar je lahko dodatno prispevalo k utrditvi novega poimenovanja. Doslej neznano ime Kristja- nova ulica (Kristjanova gasa) je tako kot Galove ulice dokumentirano samo v slovenščini v oklicni knjigi (1740 in 1756)196 in se ni obdržalo prav dolgo. S pre- hodom hišne posesti v druge roke je poimenovanje po Kristjanu izginilo. V nemški različici razglasa o razdelitvi ljubljanskih župnij iz leta 1787 je imeno- vana Strohga∫∫el (Slamna uličica), kar je v slovenski različici zgolj gasa (inu ga∫so). Ime Krojaška se pojavi kmalu zatem v nemščini (Schneidergasse) v seznamih hišnih posestnikov iz let 1798 in 1800.197 Primer današnje Krojaške ulice priča o tem, kako pogosto so lahko ime menjavale majhne in manj pre- poznavne ulice. Včasih ga nemara sploh niso imele, drugič je v viru dokumentirano poimenovanje morda bolj priložnostna kakor splošno uveljavljena ozna- ka. V tem kontekstu pritegne pozornost mikroto- ponim Lahovše, ki ga, kolikor je znano, srečujemo ra, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314r. – Po rokopisnem dokumen- tu o razdelitvi Ljubljane in njenih predmestij med župnije, ki je rabil kot predloga za tiskani razglas iz leta 1787, je imela Lingarjeva ulica (Linger Gasse) od vseh najmanj hiš, samo štiri (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 44, Regulacija župnij 1782– 1785, Ljubljana 1784, s. d., Eintheilung deren Pfarren etc.). 189 Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 24–25, 28, 226. 190 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 313r; NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 44, Regulacija župnij 1782–1785, Ljubljana 1784, s. d., Eintheilung deren Pfarren etc. 191 Vrhovnik, Slovenska imena, str. 116. 192 Valenčič, Zgodovina, str. 18 in 21, op. 76. 193 Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 70–71. 194 Prav tam. O Kristjanu gl. Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov. 4. zvezek, str. 115–119. 195 Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 106. 196 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 17v in 156r. 197 Valenčič, Zgodovina, str. 24–26. samo v oklicnih knjigah 18. stoletja in za katerega, enako kot za bližnjo Kristjanovo ulico, ne poznamo nemške ustreznice. Prav tako ni znano, da bi bile La- hovše že kdaj omenjene v literaturi.198 Iz nekaterih pojavitev v slovenski oklicni knjigi stolne župnije je razvidno, da je šlo za del Mestnega trga (1737: na plazzo ulahou∫hah, 1739: u=Lahoushe na plazu, 1753: na plazo bliso Lahousha).199 Nobene od oklicanih oseb in njihovih delodajalcev v tem času ni mogoče najti med hišnimi lastniki200 ali med Ljubljančani, popi- sanimi ob ljudskem štetju leta 1754,201 na srečo pa se toponim Lahovše pojavi še leta 1773 v šentpetrski oklicni knjigi (in Lachousche in Civitate Labacen∫i), ki razkriva, da je bila nevesta tam v službi pri baronu Erbergu.202 Ker so Erbergi imeli tedaj na Mestnem trgu eno samo hišo (Mestni trg 17, Cankarjevo na- brežje 25), se je pozornost usmerila nanjo. Nastala je pred letom 1600 z združitvijo dveh patidenčnih hiš in bila do leta 1691 v rokah rodbine pl. Lachenheim.203 Po slednji je sredi ali v drugi polovici 17. stoletja tudi dobila ime; poplemeniteni pl. Lachenheimi, ki so se tako naslavljali od petdesetih let, so se namreč prvotno pisali Lah (Lach).204 Gre za veliko stavbo z notranjim dvoriščem, t. i. Rakovčevo hišo nedaleč od Tranče, ki ima posebno vlogo v slovenski kulturni zgodovini. V njej je umrl slikar Fortunat Bergant, tu je nekaj časa prebival France Prešeren, danes pa nudi streho Slovenskemu gledališkemu muzeju.205 Toponimi so se skozi čas prenašali na dva nači- na – ustno in pisno –, pri čemer so med tremi jeziki zapisovanja – slovenščino, nemščino in latinščino – obstajale velike razlike. Latinščina, v kateri so pisali predvsem v cerkveni sferi – zato so latinski toponimi najpogosteje zapisani v matičnih in oklicnih knjigah –, je bila kot mrtev jezik v specifičnem položaju. (Mi- kro)toponime je bilo treba vanjo prevesti iz živega jezika, na primer Rippa za Breg, Judea platea za Ži- dovsko ulico ali Porta ho∫pitalis za Špitalska vrata.206 Iz praktičnih razlogov, še posebej, če so bili teže pre- vedljivi, so jih v latinskih besedilih neredko zapisali nemško ali slovensko. Takšni praksi dolgujemo celo vrsto zapisov slovenskih poimenovanj. Teh je nepri- merno manj v nemških besedilih, ki so bila za razli- ko od latinskih v veliki večini svetne provenience. V nemščini kot živem jeziku so se imena uveljavljala in utrjevala na drugačen način, s pisnim in ustnim spo- 198 Prim. zlasti Valenčič, Zgodovina, str. 250 (kazalo). 199 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 1v, 11r in 127v. 200 Prim. Suhadolnik in Anžič, Mestni trg. 201 Prim. Šturm (ur.), Ljubljanske družine. 202 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1769–1775, s. p., 24. 4. 1773. 203 Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 103. 204 Golec, Rodbina Graffenweger, str. 258. 205 Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 103. O sami stavbi: prav tam, str. 34. 206 Vsi trije primeri so iz leta 1757 iz oklicne knjige šentpetrske župnije (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklicna knjiga 1757–1758, pag. 8, 42 in 55). 325 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 ročanjem, saj je bila drugi najpogostejši pogovorni jezik v mestu, hkrati pa edini v svetni pisni rabi, kot je za Ljubljano nazorno izpričal Valvasor (v prevo- du): »Navadni jezik v Ljubljani je na splošno kranjski in nemški, pri plemstvu in trgovcih tudi italijanski, vse pa se zapisuje samo v nemščini.«207 Nekateri ljubljanski nemški toponimi so se precej razlikovali od slovenskih, kar dokazuje, da so imeli samostoj- no, od slovenščine neodvisno razvojno pot, na primer Narrensteig za Reber ali Deutschegasse za Križansko gaso (Križevniško ulico).208 Vendar po drugi strani ni mogoče povsem izključiti možnosti, da so dobesedne slovenske ustreznice nemških poimenovanj sicer ob- stajale, a niso dokumentirane. Kolikor je znano, Križevniška ulica v obravnavani dobi niti enkrat ni izpričana s slovenskim imenom Nemška, ampak vedno le kot Križanska oziroma Križenska, prvič leta 1738 v slovenski oklicni knjigi in nato še velikokrat. Morda je bilo ime Nemška živo v zgodnejši dobi, potem ko se je v drugi polovici 16. stoletja začelo uveljavljati v nemščini: Deutsche Gas- se.209 S tem nemškim imenom je dvakrat (1748 in 1757) navedeno tudi v slovensko vodeni oklicni knji- gi (in der Teÿtschen gassen, in der Teÿt∫chen Ga∫∫en),210 kar kaže na to, da slovensko ime Nemška gasa tedaj bodisi ni (več) živelo bodisi ni (več) bilo običajno. Pomenljiva je hkrati zabeležena dvojna, nemška in slovenska oznaka ulice (1757), ki potrjuje vsebin- sko različnost poimenovanja v obeh jezikih: »in der Teÿt∫chen Ga∫∫en Ist: Krishke ga∫se«.211 Pri tem se vsiljuje vzporednica z bližnjimi Nemškimi ali Kri- ževniškimi mestnimi vrati. Valvasor jih sedemdeset let prej (1689) imenuje s slovenskim imenom Nem∫ke urata, kar je bila »kranjska« ustreznica za nemško ime das Teut∫che Thor.212 V 18. stoletju pa srečamo samo številne omembe Križanskih oziroma Križenskih vrat, največ v oklicni knjigi 1737–1759, pa tudi slo- venski tiskani razglas iz leta 1787 pozna za deutsches Thor slovensko ustreznico krì∫hanske vrata.213 Možni sta dve razlagi: prva, da so Valvasorjeva Nem∫ke urata njegov dobesedni prevod, ki ni ustrezal dejanskemu slovenskemu poimenovanju, in druga, da se je slo- vensko ime Nemška vrata do srede 18. stoletja že docela izgubilo in se umaknilo Križanskim vratom. Drugačno od prakse sredi 18. stoletja je tudi Val- vasorjevo poimenovanje Frančiškanskih vrat, ki jih imenuje Kloštrska (Klo∫terske urata), kar pomensko ustreza nemški različici (Klo∫ter=Thor).214 V slovenski 207 Valvasor, Die Ehre XI, str. 708. 208 Valenčič, Zgodovina, str. 26. 209 Prav tam, str. 14. 210 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 79r in 165v. 211 Prav tam, fol. 165v. – Ist: = stanujoč (iz stanovanjem). 212 Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. 213 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov, 2. Mestna vrata in deli mestnega obzidja. 214 Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. oklicni knjigi 1737–1759 najdemo samo poimenova- nje vrat po frančiškanih, nikoli po kloštru.215 Na drugi strani je Valvasor Karlovška vrata (Carl- städter Thor) v slovenščini pravilno poimenoval Pi- sana (Pi∫ane urata).216 To ime, ki ga v 18. stoletju srečujemo zelo pogosto in brez konkurence v kakem drugem slovenskem poimenovanju,217 je dokumenti- rano že leta 1592 v prvi krstni matici stolne župnije (pred pissanimi vrati).218 Bilo je vsekakor starejše od nemškega poimenovanja po trdnjavi Karlovac, ki so jo malo prej šele zgradili. Še več, po Valvasorju je bila zgradba zelo stara,219 kar pomeni, da je v obliki, ka- kršno je imela v njegovem času, nastala pred prezida- vami mestnega obzidja in drugih vrat v prvi polovici 16. stoletja.220 Tako je povsem mogoče, da so vrata slovensko ime Pisana dobila še v srednjem veku, lah- ko pa tudi zaradi kake poslikave iz 16. stoletja, ki je izpodrinila nedokumentirano starejše slovensko po- imenovanje. Že V. Valenčič je opozoril na dve zanimivosti v zvezi z uličnim imenom Galove ulice (Galove ulce, Galave ulce) za del današnje Slovenske ceste med Kongresnim trgom ter odcepoma za Čopovo in Cankarjevo ulico. Prva je ta, da se ime ne glede na jezik v vseh znanih virih – in teh ni malo, začenši z Valvasorjem (1689) – pojavlja samo v slovenščini, druga pa je v množinski oznaki ulice, ne gasa, kot bi bilo pričakovati. Po Valenčičevem mnenju moramo razlog iskati v naravi te tedaj predmestne poti, obda- ne z vrtovi in pristavami, po čemer se je bistveno raz- likovala od mestnih ulic. Za mestne ulice so v sloven- ski govorici uporabljali popačeni nemški izraz gasa, naziv Galovih ulic, povzet po njihovem nemestnem značaju, pa se je držal v domači obliki. Ulice so imele takrat še svojevrsten pomen, pomenile so ozko pot, koder so gonili živino na vodo ali pašo ali z njo vozi- li ven, na polje.221 Kar zadeva slovensko množinsko obliko imena, kaže pripomniti, da je vsaj enkrat, in sicer leta 1713 v šentpetrski mrliški matici, vendarle izpričana tudi edninska oblika: ex Galloua vulza.222 Množinsko ime ulice je bilo v Ljubljani na splošno v rabi še globoko v 19. stoletju. Na dvojezičnih uličnih napisih, ki jih je mesto dobilo leta 1848, so tako ime- novane vse mestne ulice, na primer Sv. Florjana ulice, Hrenove ulice, Rožne ulice itd.223 Na drugi strani vzbudita pozornost dva toponi- 215 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov, 2. Mestna vrata in deli mestnega obzidja. 216 Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. 217 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov, 2. Mestna vrata in deli mestnega obzidja. 218 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602, pag. 61. 219 Valvasor, Die Ehre XI, str. 667. 220 Prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 36–37. 221 Valenčič, Zgodovina, str. 17. 222 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1690– 1748, pag. 134. 223 Valenčič, Zgodovina, str. 43. 326 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 ma, eden v mestu in drugi v predmestju, ki se tudi v slovenski oklicni knjigi 1737–1759 pojavljata samo v nemški obliki in sta temu ustrezno zapisana v kur- zivni gotici. Oba sta nastala razmeroma pozno ter, kot kaže, dolgo nista dobila slovenske ustreznice, ampak sta bili v rabi samo nemški poimenovanji. Prvi toponim je Novi svet, nemško »die neue Welt«, ime pristave leta 1731 umrlega Janeza Gašperja pl. Kržana v predmestju ob današnji Gosposvetski cesti, ki jo je ta kupil štiri leta prej in jo sam poimenoval z novim imenom.224 To se v slovenski oklicni knji- gi pojavi v letih 1751 in 1753 s slovensko predložno zvezo (Na Neÿ Welt, na Neÿwelt).225 Ljubljančani so nemško ime podomačili v Najbelt, kot je leta 1780 dvakrat zapisano v oklicni knjigi šentpetrske župni- je (in Naibelth, in Naibelt viciniae S. Chri∫tophori).226 Slovenska različica Novi svet (novi ∫vet) se pojavi leta 1787 v dvojezičnem tiskanem razglasu,227 pri čemer se glede na povedano postavlja vprašanje, koliko je tedaj resnično živela med ljudstvom. Drugi pozno nastali toponim je ulično ime Gosposka ulica, o ka- terem je V. Valenčič zapisal, da se v virih pojavlja od srede 18. stoletja in da so ulico začeli tako označevati po vzoru drugih mest; tu so namreč poleg vicedom- skega dvorca stale hiše najodličnejšega kranjskega plemstva.228 Dejansko je prvi za zdaj znani zapis tega uličnega imena nastal več desetletij prej, leta 1715 v šentpetrski mrliški matici (in Herrnga∫ßen).229 Svoje drugo ime je ulica dobila po vicedomskem dvorcu – Fištamiji230 – in se je v slovenščini glasilo Fištam- ska oziroma Fištanska gasa, torej Vicedomska ulica. Njegovo slovensko obliko dvakrat zasledimo (1741) v slovenski oklicni knjigi stolne župnije (v fi∫tamske ga∫se),231 nemške pa vsaj za zdaj ne poznamo. V nemških besedilih je ulica vedno navedena kot Her- rengasse in se s tem imenom precej pogosto pojavlja tudi v slovenski oklicni knjigi 1737–1759,232 večkrat s slovenskim predlogom.233 Tako skoraj ni dvoma, 224 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. V. del. Kapucinsko predmestje, s. p. Novi svet. 225 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 108r in 122v. 226 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 31. 7. 1780, 21. 9. 1780. 227 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314v. 228 Valenčič, Zgodovina, str. 18 in 21, op. 73. 229 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1690– 1748, pag. 157. 230 Valenčič, Zgodovina, str. 26. – Prim. oznaki za bližnja Vice- domska vrata: pred Fi∫tamlij Vrati leta 1598 v krstni matici stolne župnije (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matič- ne knjige, R 1588–1602, pag. 181) in Fiztamske urata sto let pozneje, leta 1689, pri Valvasorju (Valvasor, Die Ehre XI, str. 667). 231 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 24v in 25v. 232 Prav tam, na primer fol. 2r, 4v, 5r, 5Av, 8r. 233 Leta 1739: u herrn ga∫∫en (fol. 13v), 1746: v: herrnga∫∫en (1746 fol. 64v), 1748: v´ herrnga∫∫en (fol. 80v) in 1757: v´herenga∫se (fol. 166v). da je Ljubljančani sredi 18. stoletja še niso imeno- vali s slovenskim imenom Gosposka, ampak samo s privzetim nemškim Herrengasse in z alternativnim starejšim slovenskim Fištamska gasa. Pomenljivo je, da v razglasu o župnijski razdelitvi iz leta 1787 za nemško različico Herrengasse najdemo slovensko ime Fištamska gasa (Fi∫tanska ga∫sa)234 in ne Gosposka. To se je proti koncu 18. stoletja očitno šele začelo uveljavljati kot alternativa nemški različici imena. Nanj prvič naletimo v oklicni knjigi šentpetrske žup- nije leta 1788: vgosposki ga∫si.235 Na prelomu iz 18. v 19. stoletje sta dokumentirani obe slovenski različici – Gosposka gasa in Fištamska/Fištomska gasa,236 nato pa je poimenovanje po vicedomskem dvorcu izginilo, k čemur je veliko prispevalo dejstvo, da je bila funk- cija deželnega vicedoma že leta 1747 odpravljena.237 Pri uličnih imenih, kjer se slovensko in nemško ime po vsebini nista ujemali, je treba upoštevati še en dejavnik. Medtem ko se nemška poimenovanja niso prenašala le ustno, ampak tudi pisno, na primer prek mestnih davčnih knjig, urbarjev in mestnih sejnih oziroma sodnih zapisnikov, slovenska v obravnavani dobi praktično niso imela takšne opore. Kadar so jih zapisali v izvirni obliki, je šlo za prenos po govorno- -slušni poti, komaj kdaj, če sploh, pa z naslonitvijo na pisno predlogo, tj. s prepisom iz kakega dokumenta. Zaradi opore v pisni tradiciji so lahko bila nem- ška imena konservativnejša, kar pomeni, da niso nujno odražala dejanskih poimenovanj svojega časa. Toponim se je med ljudstvom že izgubljal ali sploh povsem ugasnil, pisarniška tradicija pa ga je še ohra- njala. Zgovoren primer je ime Ribiška ulica, nemško Fischergasse, za Križevniško ulico, sicer najstarejše, že leta 1366 prvič dokumentirano ljubljansko ulič- no ime v ožjem pomenu besede, tj. kot ime ulice, ne trga ali območja.238 V splošni rabi je bilo do srede 16. stoletja, v drugi polovici stoletja pa ga je začelo zamenjevati novo ime Nemška ulica (Deutsche Gasse). Tega je ulica dobila po nemškem viteškem redu kot zemljiškem gospodu tamkajšnjih hiš, potem ko za- njo ni bila več značilna ribiška dejavnost.239 Sredi 18. stoletja se v slovenski oklicni knjigi 1737–1759 po- javljata dve imeni: slovensko Križanska/Križenska gasa in nemško Deutsche Gasse.240 In vendar še v tem času naletimo tudi na staro ime Ribiška ulica (Fis- cher Gassen), zapisano v urbarju ljubljanske komen- 234 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 313r in 314r. – Na podlagi tega podatka je Valenčič ovrgel Vrhovčevo mnenje, da je ulica vodila ob notranji strani mestnega zidu po današnjem Dvor- nem trgu (Valenčič, Zgodovina, str. 26). 235 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 3. 4. 1788. 236 Vrhovnik, Slovenska imena, str. 116; prim. Valenčič, Zgodovi- na, str. 28. 237 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 36. 238 Valenčič, Zgodovina, str. 9 in 19, op. 11. 239 Prav tam, str. 14. 240 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov. 327 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 de iz leta 1738,241 v katerega je lahko prišlo samo na podlagi pisne tradicije, s prepisovanjem iz starejših urbarjev. Ko so križniki leto prej (1737) svojo posest prodali ljubljanskemu mestu, je v pogodbi v izogib dvoumnostim navedeno dvojno ime, zgodovinsko Ribiška ulica in aktualno Nemška ulica.242 Ime Ribi- ška ulica se je prejkone že v tem času oprijelo uličice pri škofiji na drugem koncu mesta, kjer je dokumen- tirano v razglasu o župnijski razdelitvi iz leta 1787 (Rib∫hka ga∫sa).243 Podoben primer ohranjanja starega imena prek pisne tradicije, potem ko ga je v ustni rabi že za- menjevalo ali povsem zamenjalo novo ime, je prej obravnavana današnja Krojaška ulica. V slovenski oklicni knjigi je v letih 1740 in 1756 po uglednem hišnem posestniku in mestnem funkcionarju označe- na kot Kristjanova gasa (v: Chri∫tianove ga∫se, v Xtia- nove ga∫se),244 vendar so leta 1753 v urbarju mestne komore uporabili staro ime, ki ga je nosila po rodbini Kunstelj (in so genandt Kunstlischen Gassel).245 Kot že rečeno, imajo slovenske toponimske ozna- ke v oklicnih knjigah to prednost oziroma dodatno vrednost, da odražajo dejansko rabo toponimov svo- jega časa. Če je bil izraz Kunstlova gasa sredi 18. sto- letja starejšim Ljubljančanom še domač, bi bilo ime Ribiška gasa za Križevniško ulico popoln anahroni- zem in se v oklicni knjigi sploh ne bi moglo znajti. Slovenska poimenovanja v oklicnih knjigah in drugih virih so bila torej veliko bolj vezana na dani trenutek, bila so aktualnejša in so pogosto imela drugačno spo- ročilno vrednost od zapisanih nemških poimenovanj. Uporabljeni viri pričajo tudi o soobstoju dveh ali več v slovenščini rabljenih toponimov za isto lokacijo oziroma objekt. Kot je opozoril Valenčič, ime Reber, ki so ga za pot s Starega trga na Grad včasih uporab- ljali tudi nemško pisani viri, le ni bilo tako razširjeno in ustaljeno, saj ima razglas o župnijski razdelitvi iz leta 1787 slovensko oznako Gasca.246 Uporaba več sočasnih poimenovanj za isti (mikro)toponim je bila posledica spremenjenih zgodovinskih okoliščin, kot so sprememba namembnosti, novogradnja ipd. Za Trančo, leta 1788 porušeno stavbo, v kateri je domo- vala mestna ječa, pred koncem srednjega veka pa me- stna hiša (rotovž), so sredi 18. stoletja uporabljali tri poimenovanja, ki jih vsa najdemo v slovenski oklic- ni knjigi. Ime Komun, povezano s prvotno funkcijo stavbe,247 se je moralo že izgubljati, saj ga srečamo samo enkrat, leta 1738 (pred Communam). Nepri- merno pogostejši sta drugi imeni, Tranča in Novo 241 Žnidaršič Golec, Urbar ljubljanske komende, str. 209. 242 Prav tam, str. 207. 243 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314r. 244 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 17v in 156r. 245 Valenčič, Zgodovina, str. 18 in 21, op. 76. 246 Prav tam, str. 26 in 28. 247 Prav tam, str. 30. zidanje,248 ki ju kot sinonima pozna tudi razglas o župnijski razdelitvi iz leta 1787, ta tako v slovenski kot nemški različici.249 Nedvomno je bilo med tremi imeni najmlajše Novo zidanje, ki ga je Tranča očitno dobila, potem ko je staro stavbo leta 1632 zamenjala nova, nadomestna.250 Ko se Tranča leta 1752 v slovenščini prvič ome- nja kot Novo zidanje,251 je bila nadomestna stavba že častitljiva stoletnica – in ob prvi slovenski omembi še zdaleč ne edina. Kot smo videli, je vrsta imen zelo zgodnjega nastanka dokumentiranih v slovenščini šele v slovenski oklicni knjigi 1737–1759, tako na primer Novi trg (1737),252 Lontovž (1738),253 Grad (1739)254 in Rotovž (1744).255 Novi trg, ki se v virih pojavi leta 1267,256 je torej na prvo znano slovensko omembo čakal skoraj pol tisočletja. Stari trg s prvo slovensko omembo iz leta 1345257 ga je v tem pogle- du prehitel za nekaj manj kot štiristo let. V 18. stoletju, ko se število zapisov slovenskih toponimov izjemno poveča, je od nastanka toponi- ma do njegovega prvega znanega zapisa minevalo vse manj časa. Tako kot Kristjanova ulica je v prvi polovici stoletja dokaj hitro izpričana cerkev sv. Ro- zalije na Grajskem hribu. Zgrajena je bila v letih 1708–9,258 njeno slovensko ime pa prvikrat zasledi- mo leta 1744 v oklicni knjigi stolne župnije (bli∫o S: Rosaliae).259 Karlovški most, ki je leta 1774 premostil nastajajoči Gruberjev prekop,260 je z imenom »ta novi most« leta 1787 prišel v slovenski razglas o župnijski razdelitvi,261 solitrarna v Poljanskem predmestju, ki je delovala od leta 1774,262 pa je do prve znane slo- venske omembe (1783)263 potrebovala že manj kot desetletje. Spremljanje istega toponima skozi daljši čas je v nekaterih primerih razkrilo razlike, ki kažejo na je- zikovni razvoj. Tako so Poljane v stolni krstni ma- tici konec 16. stoletja vedno izpričane v ednini, kot Polana: is Polane, na Polanni, I∫ polanie, na polanej in 248 Gl. v nadaljevanju Pregled slovenskih toponimov. 4. Mestni predeli, predmestja, ulice, trgi in mostovi. 249 Gl. objavo razglasa na str. 341. 250 Suhadolnik in Anžič, Stari trg, str. 39–40. 251 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 120v. 252 Prav tam, fol. 2r. 253 Prav tam, fol. 4r. 254 Prav tam, fol. 10v. 255 Prav tam, fol. 51r. 256 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 788. 257 Prav tam, str. 789. 258 Lavrič, Cerkev sv. Rozalije, str. 234–235. 259 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 49r. 260 Kopriva, Ljubljana skozi čas, str. 82. 261 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314r. 262 Suhadolnik in Budna Kodrič, Poljansko predmestje, str. 218; prim. Slokar, Zgodovina solitrarn, str. 111. 263 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 25. 1. 1783. 328 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Na Polanie (med letoma 1590 in 1598).264 V istem viru rabo edninske oblike potrjujejo sočasni latinski zapisi (1590): in Polana, de Villa polana, de Polana.265 Nasprotno v drugi tretjini 18. stoletja ni več sledu o ednini, ampak v oklicni knjigi srečujemo izključ- no množinsko obliko Polane, na primer na pollanah (1738), s´ Pollan (1752), na pallanah (1752).266 Pri Trnovem je v istem časovnem razponu predlog v (v Trnovem) morda zamenjal prvotnega na (na Trno- vem). Mestniška oblika je žal izpričana enkrat sam- krat, leta 1595 (na Ternouim),267 zato bi lahko šlo tudi za zapisovalčev spodrsljaj. Poldrugo stoletje pozneje v slovenski oklicni knjigi 1737–1759 srečujemo samo predlog v, na primer uternovim (1737), vternovim (1737), u Ternovem (1738).268 Pri zapisovanju topo- nima Žabjak pa se je drugi, nenaglašeni samoglasnik pozno uveljavil kot a (Žabjak) namesto e (Žabjek). V obravnavani dobi je oblika Žabjak še redka izjema: Schabiackh (1582 v knjigi mestnih izdatkov),269 Scha- biag (1780 v šentpetrski oklicni knjigi).270 Razumljivo je, da so bila najhitrejšim spremem- bam podvržena poimenovanja zasebnih hiš in pri- stav. Nekatera so se gotovo ohranjala dlje kakor pri- imek lastnika, za večino v virih sporočenih pa sme- mo sklepati, da se nanašajo na takratnega gospodarja. Zlasti v šentpetrski oklicni knjigi 1780–1796 zasle- dimo tudi več hišnih imen po dejavnosti, na primer in Ledrerjove hishe, v´ hribove ga∫se v´ Pomoranzhar- jove hishe, in Nadlarjove hishi pod Gradam idr.271 Ne nazadnje so po sredi 18. stoletja prvič dokumentirana tedaj še nemška imena ljubljanskih gostiln, poimeno- vanih po hišnih znamenjih: leta 1757 Bildeman (per bildemanu) in Hiršenbirt (per Hirshen Wirto), 1758 Reselbirt (per Re∫selwirto Sa PP. Capucin) in Štern- birt (v´ ∫htern Wirtove Hi∫he sa P. P. Capucinarje)272 ter leta 1783 v latinskem sobesedilu Elefant oziroma Slon (apud Elefanten Wirth in via regia).273 Spremembe poimenovanj, vendar neprimerno manj številčne kot pri zasebnih hišah, srečujemo tudi pri cerkvenih in javnih svetnih zgradbah. Pri cerkve- nih so se največje dogodile po porušenju jezuitskega kolegija (1774) in jožefinski ukinitvi več samosta- 264 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602, pag. 43, 118, 154, 167 in 168. 265 Prav tam, pag. 33, 36 in 37. 266 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 2v, 116v in 117r. 267 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602, pag. 112. 268 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 1r, 1v in 2v. 269 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imen- ska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Žabjek. 270 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 9. 11. 1780. 271 Prav tam, s. p., 9. 5. 1785, 23. 7. 1785, 28. 6. 1786. 272 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 163v, 167r, 169r in 174r. 273 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 8. 7. 1783. nov v osemdesetih letih 18. stoletja, torej ob izteku časovnega okvira pričujoče obravnave in po njem. Praviloma jih je pogojevala spremenjena namemb- nost objektov, kar se je odrazilo tudi v uličnih imenih. Tako se je ime Frančiškanska ulica preselilo iz me- sta v predmestje, na današnjo Nazorjevo ulico, tj. za nekdanji samostan in cerkev avguštincev eremitov, ki sta postala frančiškanska.274 Pri javnih svetnih zgrad- bah pa je, denimo, po ukinitvi vicedomskega urada (1747)275 sčasoma ugasnilo ime Fištamija, zadnjič iz- pričano leta 1759 skupaj z alternativno oznako Pur- ka (pret Purko al Fistamio)276 in posredno še v imenu Vicedomske ulice – Fištanske gase – v razglasu o župnijski razdelitvi iz leta 1787.277 V istem času je v slovenščini prvič dokumentiran izraz magistrat, ki je dal današnje ime mestni hiši – Magistratu. Potem ko se je v nemščini uveljavljal vsaj že nekaj časa, ne le za mestno oblastvo, ampak tudi za stavbo – Rotovž (ob ljudskem štetju leta 1754 srečamo zanj oznako Magistrat haus) –,278 ga v slovenščini prvič zasledimo leta 1789 kot oznako oblastva: per lublanskimo Ma- gistratu Expeditor, Registrator inu taxator.279 Najvišji mestni organ v Ljubljani se je namreč od leta 1785 tudi uradno imenoval magistrat.280 Pregled slovenskih toponimov V pregledu toponimov in mikrotoponimov, ki vključuje Ljubljano s predmestji in mestnim pomir- jem, niso predstavljene vse pojavitve posameznega (mikro)toponima, ampak njihov reprezentativen izbor. Pri vsakem toponimu je najprej naveden za- pis v imenovalniku (če je v virih sploh dokumenti- ran), razen če je znatno mlajši od drugih pojavitev. Upoštevane so vse predložne zveze (pri, nad, ob, za, pod itd.), pri vsaki pa najzgodnejši zapis posamezne oblikoslovne različice (na primer na lepem pottu, na Lepem poto, na leppem potti). Kadar so različni samo zapisi in ne tudi njihova glasovna vrednost (na pri- mer na pollanah, na polanach, na Pollanah), je naveden samo kronološko prvi zapis, izjemoma dva, če je med njima velika časovna razlika ali če gre za kako drugo posebnost, kot je stično pisanje predloga in toponima (na primer nabregu, nabrego). S po enim primerom so upoštevane vse različice zapisa predloga v (na primer u Shpetauske ga∫se, ushpetauske ga∫∫e, vshpetau∫ke ga∫se, v: shpetauske ga∫se) ter razlikovanje med začetnima oziroma končnima u in v (na primer vratteh – urat- teh, Discalceatou – Discalceatov). Navedbe v pregledu 274 Valenčič, Zgodovina, str. 28 in 227. 275 Žontar, Struktura uprave, str. 36. 276 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 183r. 277 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314r. 278 Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 102. 279 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1780–1796, s. p., 27. 6. 1789. 280 Žontar, Struktura uprave, str. 111. 329 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 se od tistih v izvirnikih razlikujejo le v eni podrobno- sti: če je beseda v viru zapisana v dveh vrsticah, najsi bo razdeljena z deljajem ali brez (na primer Augu∫ti= narje), je deljenje odpravljeno (Augu∫tinarje). Toponimi so po potrebi v opombah razloženi z današnjim imenom oziroma lokacijo. Zasebne hiše in drugi objekti so praviloma umeščeni samo v me- stni predel ali ulico, kolikor je lokacija izpričana v viru oziroma posebej ugotovljena za pomembnejše objekte. Namen pričujočega prispevka namreč ni ugotavljanje natančnih lokacij, denimo od katere do katere hiše je segala določena ulica. Tak pristop bi zahteval posebno obravnavo, ki občutno presega vprašanje slovenske toponimike.281 Kratice KM-Nik, = krstna matica župnije Ljubljana – Sv. Ni- kolaj 1588–1602282 KM-Pet = krstna matica župnije Ljubljana – Sv. Pe- ter 1629–1634283 MM-Pet = mrliške matice župnije Ljubljana – Sv. Peter 1690–1779284 OK-Nik = oklicna knjiga župnije Ljubljana – Sv. Ni- kolaj 1737–1759285 OK-Pet = oklicne knjige župnije Ljubljana – Sv. Pe- ter 1706–1796286 1679 – Valvasor = Topografija Kranjske287 1689 – Valvasor = Slava vojvodine Kranjske, knj. I– XV288 1787 – razglas = dvojezični tiskani razglas o razdeli- tvi Ljubljane na župnije289 281 Za ugotavljanje natančnih lokacij so zelo uporabni viri: Fab- jančičeva Knjiga ljubljanskih hiš, na njeni podlagi objave J. Suhadolnika, S. Anžič in N. Budna Kodrič (gl. seznam virov in literature), ljudsko štetje iz leta 1754 (objava: Šturm (ur.), Ljubljanske družine), za čas po letu 1770 pa hišne številke in tiskani seznami hišnih posestnikov (Valenčič, Zgodovina, str. 22). 282 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588– 1602. 283 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, R 1629– 1634. 284 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1690– 1748 (mesto z bližnjo okolico do 1715), M 1715–1748 (me- sto z bližnjo okolico), M 1749–1779. 285 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759. 286 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Razne knjige, šk. 20, oklic- na knjiga 1706–1724, oklicna knjiga 1757–1758, oklicna knjiga 1769–1775, oklicna knjiga 1780–1796. – Upoštevani nista oklicni knjigi 1772–1776 (prav tam) in 1780–1785, pri katerih gre za dvojnika z zelo majhnimi odstopanji vpisov od knjig 1769–1775 in 1780–1796. 287 Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. 288 Valvasor, Die Ehre. 289 SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 313r–314v. 1. LJUBLJANA IN LJUBLJANICA Ljubljana: Lublana, Ljubljana, Lübljana, Ljublana, Lubnana, Leblana, Iblana, lublansko mesto Lublana: • lublana (1566 – Trubar)290 • V= Lublani (1566 – Trubar),291 VLublani (1566 – Krelj),292 ulublani (1737 – OK-Nik, fol. 1r), vlublani (1739 – OK-Nik, fol. 13r), vlublane (1743 – OK- Nik, fol. 35r), ulublane (1745 – OK-Nik, fol. 49r), vlublan (1745 – OK-Nik, fol. 50v), v´ Lublane (1756 – OK-Nik, fol. 159v) • nad Lublana (1575 – Trubar)293 • od Lublane (1588 – Trost)294 • v´Lublano (1588 – Trost),295 v Lublana [v Ljubljano] (1746 – prisega)296 • per Lublanij (1598 – KM-Nik, pag. 176) • tiga Poglauitiga me∫ta Lublanè (1620 – prisega meščana),297 tega poglauitega me∫ta Lublane (1620– 36 – prisega nadzornika žitne trgovine),298 tega poglauitige mesta lublane (najverjetneje 1705–7 – prisega tesarjev)299 • tiga po∫teniga me∫ta lublane (1620 – prisega merilca vina in mestnega stražnika)300 Ljubljana: • vliubliani (1570 – razglas o vinskem dacu)301 Lübljana: • Vlübliani (1570 – razglas o vinskem dacu)302 Ljublana: • VLIVBLANI (1578 – Juričič)303 Lubnana: • Vlubnani (1620–36 – prisega nadzornika žitne trgovine),304 Leblana: • u leblana [v Ljubljano] (1690 – zasebno pismo)305 • u leblani (1690 – zasebno pismo),306 u Leblane (1738 – OK-Nik, fol. 5Av), u Leblani (1738 – OK- Nik, fol. fol. 5Av), vleblani (1750 – OK-Nik, fol. 103v) 290 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Abacedarium oli tablica 1566, A 3a. 291 Prav tam, Trubar, Psalter 1566, bVIa. 292 Prav tam, Krelj, Otrozhia biblia 1566, H2b. 293 Prav tam, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 202. 294 Prav tam, Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 106. 295 Prav tam, 114. 296 Južnič, Slovenska prisega, str. 171. 297 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-1. 298 Prav tam, LJU-4. 299 Prav tam, LJU-13. 300 Prav tam, LJU-2. 301 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 416, fasc. 285, pag. 1896. 302 Prav tam, pag. 1888; prav tam, šk. 328, fasc. 217a, s. p., 17. 10. 1570 (po tej različici objava v: Jug, Slovenski »zapovedni list«, str. 79–82). 303 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Juričič, Postilla II 1578, 214. 304 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-4. 305 [Kos], Dva kratka rokopisa, str. 768. 306 Gl. prejšnjo opombo. 330 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 • nad leblano (1739 – OK-Nik, fol. 14r) • Sleblane (1744 – prisega zidarjev)307 Iblana: • s Iblane (1757 – OK-Nik, fol. 167v) • v Iblane (1758 – Ok, fol. 172r) lublansko mesto: • per Lublanskim mestu (1743 – pobotnica)308 • Lublanskiga mesta (1749 – OK-Nik, fol. 91v) Ljubljanica: Lublanica, Lablaneca, Lublanca, voda Lublanica: • Vlublanici (1575 – Trubar),309 v ´Lublanici (1588 – Trost)310 • ta Lublaniza (1595 – Trubar)311 Lablaneca: • Lablaneza (1689 – Valvasor II, str. 154) Lublanca: • k´Lublanzi (1787 – razglas) voda: • na Vodi (1620–36 – prisega mestnega valpta)312 • per Vode (1636–37 – prisega tesarjev),313 per Vodj (1716–1722 – prisega mestnega valpta),314 per vodi (1787 – razglas) 2. LJUBLJANSKI GRAD Z GRAJSKIMI OBJEKTI Grad: Grad, Iblanski grad Grad: • Grad (1787 – razglas) • na pollanah pod gradam (1739 – OK-Nik, fol. 10v), pod gradam na pollanah (1739 – OK-Nik, fol. 12r) • pod gradam (1743 – OK-Nik, fol. 39v) • na gradu (1741 – OK-Nik, fol. 27v), na grado (1742 – OK-Nik, fol. 30r) • Sa gradam (1752 – OK-Nik, fol. 119r), is Shempeterske farre Sa Gradam (1758 – OK-Nik, fol. 170r) Iblanski grad: • na Iblanskimo gradv (1758 – OK-Nik, fol. 178v) Grajski hrib: Grajski hrib • pruti grajskimu hribu (1787 – razglas) smodniški stolp pod Gradom: Pulfrerš(a)315 307 Golec, Slovenska prisežna, s. p., Zidarji s Kranjskega (KRN- -ZID-1). 308 Rupel, Slovenska pobotnica, str. 323. 309 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljanica, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 190. 310 Prav tam, Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 116. 311 Prav tam, Trubar, Hishna postilla 1595, II, 228. 312 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU- 11. 313 Prav tam, LJU-13. 314 Prav tam, LJU-15. 315 Lokacija nad cerkvijo sv. Florijana ob današnji Osojni poti Pulfrer-: • ex Pulfrer. (1731 – MM-Pet, pag. 80) Pulfrerš(a): • na pulfrer∫hi (1748 – OK-Nik, fol. 78v) stolp na Gradu316 • ù Thurnu na gradu (1748 – OK-Nik, fol. 79r) 3. MESTNA VRATA IN DELI MESTNEGA OBZIDJA Bastija: 317 Boštija, Bostija Boštija: • Sa Wo∫htio per Lublanij (1598 – KM-Nik, pag. 176), Sa Boshtijo (1752 – OK-Nik, fol. 116v) Bostija/Boštija: • Sa Bo∫tio in parochia Civitaten∫i (1771 – OK-Pet, pag. 119) Frančiškanska vrata:318 Franciškanarska vrata, Franciskanarska vrata, Franciskanerska vrata – gl. tudi Kloštrska vrata Franciškanarska vrata: • na Francishkanarskeh uratteh (1740 – OK-Nik, fol. 15v) Franciskanarska vrata: • Sunei PP: Franci∫canarskeh vrat (1740 – OK-Nik, fol. 16r) Franciskanerska vrata: • na Franciskanerskih vratteh (1741 – OK-Nik, fol. 27v) Kloštrska vrata:319 Klošterske vrata – gl. tudi Frančiškanska vrata • Klo∫ter=Thor / Craineri∫ch Klo∫terske urata (1689 – Valvasor XI, str. 667) Križanska/Križenska vrata gl. Križevniška vrata Križevniška vrata:320 Križenska vrata, Križanska vrata – gl. tudi Nemška vrata (Golec, K podobi Ljubljane, str. 62). Prim. omembo v neki oklicni knjigi s konca 18. stoletja: na Pulfrarsho (Vrhovec, Slovenska imena, str. 148). 316 Eden od grajskih stolpov, leta 1748 bivališče »turnarja« (bur- garia, nu Thurnaria ùThurnu na gradu). 317 Utrdba na vogalu mestnega obzidja pri Vicedomskih vratih, ki je stala na prostoru med današnjo Vegovo ulico in Kon- gresnim trgom (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 37; Valvasor, Die Ehre XI, str. 666). 318 Na današnjem Krekovem trgu, pri nekdanjem frančiškan- skem samostanu, imenovana tudi Poljanska in Samostanska (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 38; Valenčič, Zgodovi- na, str. 15; Mal, Stara Ljubljana, str. 188). 319 Gl. prejšnjo opombo. 320 Pri Križankah, na današnjem Trgu francoske revolucije, ime- novana po nemškem viteškem redu (križniškem), drugo ime zanje je bilo Nemška vrata (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 37 in 38; Valenčič, Zgodovina, str. 15; Mal, Stara Ljublja- na, str. 188). 331 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Križenska vrata: • Sunei Kri∫hen∫kih vrat (1737 – OK-Nik, fol. 2r), Sunei Kri∫hen∫keh vrat (1740 – OK-Nik, fol. 21r), Sunei Krishenskeh urat (1753 – OK-Nik, fol. 130v), sunei Krischenskih uratich (1756 – OK-Nik, fol. 159v), sunei Krishenskih (sic!) na Zheste (1758 – OK-Nik, fol. 175r) • na kri∫henskeh vratah (1739 – OK-Nik, fol. 12r), na Krishenskih uratah (1755 – OK-Nik, fol. 143r) • pred Krishenskem vratame (1738 – OK-Nik, fol. 3r), pred kri∫hen∫kem vrat: (1741 – OK-Nik, fol. 26r), pred krishen∫kimi vratmi (1749 – OK-Nik, fol. 92r), pret Krishenski uratme (1752 – OK-Nik, fol. 118v), pret Krishenski vratmi (1752 – OK-Nik, fol. 118v) Križanska vrata: • Sunej krishanskeh uratt (1738 – OK-Nik, fol. 5Ar), ∫unei Krishanskeh vratt (1738 – OK-Nik, fol. 4v), Sunei Kri∫hanskih vrat (1740 – OK-Nik, fol. 18v), ∫unei Krishanskeh vratteh (1743 – OK-Nik, fol. 88r) • per kri∫han∫kih vratah (1745 – OK-Nik, fol. 52v) • pred Krishanskmi vrattmi (1742 – OK-Nik, fol. 28v), pred Kri∫hanskim vratmi (1753 – OK-Nik, fol. 130r), pred krishanskim vratmi (1787 – razglas) • na Krishanskih vrattah (1742 – OK-Nik, fol. 29v), na Krishanskeh vratteh (1741 – OK-Nik, fol. 23v), na Krishanskeh uratteh (1746 – OK-Nik, fol. 59v), na Krishanskih vratteh (1747 – OK-Nik, fol. 74r), na Krishanskih uratteh (1747 – OK-Nik, fol. 73v), na Krishanskeh uratah (1753 – OK-Nik, fol. 127r), na Krishanskih uratah (1757 – OK-Nik, fol. 161v), na Krishanskih vratih (1757 – OK-Nik, fol. 165v), na Krishanskeh urateh (1781 – OK-Pet, s. p., 28. 4. 1781) • na ∫unanih kri∫hanskeh vratah (1739 – OK-Nik, fol. 12r) • do krishanskih vrati (1787 – razglas) • s´kus krì∫hanske vrata (1787 – razglas) mestna vrata:321 vrata • khenimu Vuratariu na N: Vuratich (1620–36 – prisega za mestnega vratarja)322 Nemška vrata:323 Nemške vrata – gl. tudi Križevniška vrata • das Teut∫che Thor / Craineri∫ch Nem∫ke urata (1689 – Valvasor XI, str. 667) 321 Mišljena so vsa mestna vrata. 322 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-7. 323 Gl. op. 320. Slovenska omemba Pisanih vrat (pred pissanimi vrati) leta 1592 v najstarejši krstni matični knjigi ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588–1602, pag. 61) 332 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Pisana vrata:324 Pisane vrata, Pisana vrata Pisane vrata: • das Oe∫tliche oder Carlstädter Thor / in der Land=Sprache Pi∫ane urata benennet (1689 – Valvasor XI, str. 667) Pisana vrata: • pred pissanimi vrati (1592 – KK, pag. 61), pred Pi∫sanimi Vrati (1718 – OK-Pet, pag. 122), pred Pi∫sanem Vratam (1758 – OK-Nik, fol. 179r) • Sunei pi∫saneh vratt (1737 – OK-Nik, fol. 1v), Sunei pi∫sanih vrat (1737 – OK-Nik, fol. 2r), ∫unei pi∫sanih Vratteh (1746 – OK-Nik, fol. 60v), ∫unei pi∫saneh uratt (1747 – OK-Nik, fol. 68r), Sunej Pi∫sanech urat (1780 – OK-Pet, s. p., 31. 12. 1780), Sunai Pi∫anih urath Paroh. civitatis (1783 – OK- Pet, s. p., 23. 4. 1783), Sunei pi∫saneh Urate Paroch. civit: (1785 – OK-Pet, s. p., 11. 5. 1785) • na Pi∫sanich Vrathi parochiae Civitaten∫sais (1715 – OK-Pet, pag. 95), na pi∫saneh vratteh (1737 – OK-Nik, fol. 2r), na pi∫sanih uratah (1738 – OK- Nik, fol. 5v), na pi∫sanih vratah (1738 – OK-Nik, fol. 6r), na pi∫saneh vratah (1740 – OK-Nik, fol. 20v), na pi∫saneh uratah (1756 – OK-Nik, fol. 158r) • Sraun pi∫sanih vrat (1738 – OK-Nik, fol. 5Ar) • bli∫u Pi∫saneh uratt (1740 – OK-Nik, fol. 20v), bli∫o pi∫sanih vrat (1742 – OK-Nik, fol. 28v), bli∫o pi∫sanih vrateh (1752 – OK-Nik, fol. 29v), blisu pi∫sanech vratt (1750 – OK-Nik, fol. 96r) • per pi∫saneh vratah (1741 – OK-Nik, fol. 26v), per pi∫sanih vratah (1742 – OK-Nik, fol. 29r), per pi∫saneh vratteh (1751 – OK-Nik, fol. 105r), per pi∫sanih uratah (1757 – OK-Nik, fol. 163v) • Hi∫he pred pi∫∫anim vratami (1787 – razglas)325 • extra pi∫saneh urat (1784 – OK-Pet, s. p., 19. 6. 1784) • is Pi∫sanih Urate (1785 – OK-Pet, s. p., 23. 7. 1785), is Pi∫sanih Urat Paroch S. Jacobi in Civitate (1785 – OK-Pet, s. p., 10. 9. 1785) • do pred pi∫∫anim vratmi (1787 – razglas) stolp v Židovski ulici:326 turn v Judovski/Judovi gasi • is Judouske ga∫se ú Turnu (1747 – OK-Nik, fol. 73v), ú Judovi ga∫si ù Turni (1752 – OK-Nik, fol. 115r) Špitalska vrata:327 Špetalske vrata, Špitavska vrata, 324 Na koncu današnjega Gornjega trga oziroma začetku Kar- lovške ceste, imenovana tudi Starotrška ali Karlovška vrata (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 37; Valenčič, Zgodovi- na, str. 15; Mal, Stara Ljubljana, str. 188). 325 Oznaka za Karlovško predmestje, nemška ustreznica v raz- glasu se glasi Karlstädtervort∫tadt. 326 Stolp na mestnem obzidju ob Ljubljanici, blizu izteka dana- šnje Židovske ulice na Dvorni trg (Kos, Srednjeveška Ljublja- na, str. 34). 327 Pri Špitalskem mostu, danes Tromostovju, na začetku dana- šnje Stritarjeve ulice, poimenovana po meščanskem špitalu in mostu (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 38; Mal, Stara Špetavska vrata Špetalske vrata: • deß Spital=Thors / Crainerisch Spètalske urata (1689 – Valvasor XI, str. 667) Špitavska vrata: • pred Spitau∫kem vratmi (1742 – OK-Nik, fol. 28r), pred Shpitau∫kim Vratmi (1752 – OK-Nik, fol. 115v) • na Spitauskih uratah (1758 – OK-Nik, fol. 169r) • Sunei Spitau∫keh vrat (1743 – OK-Nik, fol. 37r), Sunei Shpitau∫kih vrat (1754 – OK-Nik, fol. 134r) • od ∫hpitauskih vrat (1787 – razglas) Špetavska vrata: • ∫unei Shpetauskeh uratt (1739 – OK-Nik, fol. 9v), Sunei Shpetauskeh vrat (1754 – OK-Nik, fol. 133r) Vicedomska vrata:328 Fištamlij vrata, Fictamske vrata, Fištamska vrata Fištamlij vrata: • pred Fi∫tamlij Vrati (1598 – KM-Nik, pag. 181) Fictamske vrata: • das Vizdom=Thor / in der Land=Sprache Fiztamske urata (Valvasor XI, str. 667) Fištamska vrata: • na fi∫tam∫kih vratah (1740 – OK-Nik, fol. 19r) Vodna vrata:329 Vodne vrata, Vodna vrata Vodne vrata: • deß Wa∫∫er=Thors / Craineri∫ch Uodne urata (Valvasor XI, str. 667) Vodna vrata: • na vodnih uratah (1738 – OK-Nik, fol. 3v), na vodnih vratah (1744 – OK-Nik, fol. 45r), na vodneh urateh (1754 – OK-Nik, fol. 137r) • perpu∫havez is vodneh vrat (1741 – OK-Nik, fol. 24r) Za zidom – gl. razdelek 4. Mestni predeli, predmestja, ulice, trgi in mostovi 4. MESTNI PREDELI, PREDMESTJA, ULICE, TRGI IN MOSTOVI Ajdovščina:330 Ajdovšna, Ajdovšina, Šajtovšina Ajdovšna: • ex Aidoushna (1708 – MM-Pet, pag. 93) Ljubljana, str. 188; Valenčič, Zgodovina, str. 15, jih zmotno postavlja na Prešernov trg). 328 Na izteku današnje Gosposke ulice na Dvorni trg, poimeno- vana po vicedomskem uradu (Fištamiji) na mestu današnjega rektorata univerze (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 38; Valenčič, Zgodovina, str. 15; Mal, Stara Ljubljana, str. 188). 329 Na Žabjaku, kjer je mesto pobiralo pristojbino od blaga, pri- peljanega po Ljubljanici (Valenčič, Zgodovina, str. 16). 330 Območje današnjega križišča Slovenske in Gosposvetske ce- ste, v rimski dobi križišče dveh cest s številnimi grobovi (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 48–49; Valenčič, Zgodovina, str. 15). 333 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Ajdovšina: • Aidouschina (18. stol. – matična knjiga)331 Šajtovšina:332 • na Shaitoushim in via regia prope discalceatos (1784 – OK-Pet, s. p., 340. 1. 1784)333 Blatna vas:334 Blatna vas – gl. tudi Nova vas • ex Blatnaua∫s (1690 – MM-Pet, pag. 1), ex Wlatna va∫∫ (1758 – OK-Pet, pag. 76) • vblatne va∫∫e (1741 – OK-Nik, fol. 24r), u blatni va∫si (1742 – OK-Nik, fol. 28r), v blatne Va∫se (1747 – OK-Nik, fol. 72r), úblatni va∫se (1749 – OK-Nik, fol. 86r) • na forshtati v Blatni va∫si (1758 – OK-Nik, fol.178v) • od blatne va∫i (1787 – razglas) • do blatne va∫si (1787 – razglas) Breg: Breg • na brego (1737 – OK-Nik, fol. 1v), na bregu (1738 – OK-Nik, fol. 5Av), nabregu (1748 – OK-Nik, fol. 82v), nabrego (1754 – OK-Nik, fol. 133v), na Brege (1755 – OK-Nik, fol. 148r), na Wrege (1756 – OK-Nik, fol. 154r), na Wrego (1770 – OK-Pet, pag. 103) • Bręg (1787 – razglas) Cesta:335 Cesta, Cejsta – gl. tudi Velika cesta Cesta: • ex Zesta (1709 – MM-Pet, pag. 102), ex Zeste (1712 – MM-Pet, pag. 126) • is Ce∫ste (1725 – MM-Pet, pag. 252) • Na Zeste (1714 – MM-Pet, pag. 154), na Zhesti parochiae Labacensis (1714 – OK-Pet, pag. 75), na ce∫te (1738 – OK-Nik, fol. 6r), na Ce∫ti (1740 – OK-Nik, fol. 15v) • na Ceste Sunei Krishanskeh vrat (1757 – OK-Nik, fol. 162r), na Zesti pred Krishenskmi Vratme (1758 – OK-Nik, fol. 171v), sunei Krishenskih (sic!) na Zheste (1758 – OK-Nik, fol. 175r) Cejsta: • na Cei∫te (1755 – OK-Nik, fol. 140v) 331 Valenčič toponim brez točne navedbe vira navaja med novimi slovenskimi toponimi, ki se v 18. stoletju pojavijo v matičnih knjigah (Valenčič, Zgodovina, str. 18). Starejši viri toponima Ajdovščina ne poznajo, čeprav je star, saj se nanaša na ostanke iz predslovanske dobe (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 48–49). 332 Prim. Vrhovnik, Slovenska imena, str. 148. 333 Morda identično s Šajtavimi hišami na Cesti blizu bosonogih avguštincev: U Schaitavich hi∫has (sic!) prope P. P. Di∫cal. in via regia (OK-Pet, s. p., 26. 7. 1782). 334 V Šentpetrskem predmestju med nekdanjima Šentjanžem in Posavjem, leta 1853 preimenovana v Kolodvorsko ulico (prim. Valenčič, Zgodovina, str. 11, 48; Mal, Stara Ljubljana, str. 189; Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 51–52). 335 Največkrat je mišljena današnja Rimska cesta z začetkom Tr- žaške, v 18. in 19. stoletju imenovana Tržaška cesta (Valenčič, Zgodovina, str. 14, 26 in 28), lahko tudi državna cesta proti Celovcu in Dunaju (prav tam, str. 17–18). Prim. Kos, Srednje- veška Ljubljana, str. 43. Čevljarski most: Šuštarski most, Šuštarski must, Suštarski most, Suštarski must, Šušterski most, Šuštarski mojst Šuštarski most: • zhe∫h Shu∫tarski Mo∫t (1737 – OK-Nik, fol. 1v), zhe∫s Shu∫tarske Mo∫t (1739 – OK-Nik, fol. 10r), zhe∫t ∫hu∫tarski mo∫t (1744 – OK-Nik, fol. 48v), zhes Shu∫tarki (sic!) mo∫t (1755 – OK-Nik, fol. 150r) Šuštarski must: • zhes Shushtar∫ke mu∫t (1742 – OK-Nik, fol. 34r), zhes Shu∫htarski mu∫t (1748 – OK-Nik, fol. 75v), zhes Shushtarke (sic!) mu∫t (1748 – OK-Nik, fol. 79v) Suštarski most: • zhes Su∫htarske mo∫t (1744 – OK-Nik, fol. 48v), zhe∫s ∫u∫htarski most (1747 – OK-Nik, fol. 70v) • Sraun Sushtar∫kiga mo∫ta (1750 – OK-Nik, fol. 99r) Suštarski must: • zhes Su∫htar∫ki mu∫t (1739 – OK-Nik, fol. 13v) Šušterski most: • na Shu∫hterskimu mo∫tu (1749 – OK-Nik, fol. 91v) Šuštarski mojst: • pred ∫hu∫tarskim Moi∫tam (1748 – OK-Nik, fol. 76r) Dolenjska cesta:336 Dolenska cesta • na Dolenski Zesti (1785 – OK-Pet, s. p., 13. 1. 1785) Forštat, Forštot – gl. Predmestje Frančiškanska ulica:337 Franciškanarska gasa, Franciskanarska gasa, Franciskanerska gasa, Frančiškajnarska gasa, Franciskajnarska/ Franciškajnarska gasa, Frečkajnarska gasa Franciškanarska gasa: • u francishkanarski ga∫si (1738 – OK-Nik, fol. 3r), v=Francishkanar∫ke ga∫se (1748 – Ok, fol. 77v), v: franzishkanar∫ke ga∫se (1748 – OK-Nik, fol. 77v), • Franzi∫hkanarska ga∫sa (1787 – razglas) Franciskanarska gasa: • v=franci∫canar∫ke ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 4r), ufranciskanarski ga∫si (1740 – OK-Nik, fol. 19r), u Franciskanarski ga∫si (1740 – OK; fol. 20r) Franciskanerska gasa: • ùfranciskanerski ga∫se (1750 – OK-Nik, fol. 98v), v´franci∫canerske ga∫se (1753 – OK-Nik, fol. 127v), v´ Franciscanerski ga∫se (1758 – OK-Nik, fol. 169v) Frančiškajnarska gasa: • v franzhishkainarski gasi (1757 – OK-Nik, fol. 166r), v Franzhishkainarske Ga∫se (1758 – OK- 336 Današnja Karlovška cesta. 337 Današnja Študentovska ulica (Valenčič, Zgodovina, str. 18). 334 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Nik, fol. 171r) Franciskajnarska/Franciškajnarska gasa: • v Franciskainarski ga∫si (1758 – OK-Nik, fol. 173r), v´ franciskainarske ga∫se (1758 – OK-Nik, fol. 175r) • na voglo franzishkainarske ga∫se (1758 – OK-Nik, fol. 174r) Frečkajnarska gasa: • v Frezhkainarski ga∫se (1759 – OK-Nik, fol. 181v) Galove ulice:338 Galave ulce, Galove ulce, Galova vulca, Gole ulce Galave ulce: • insgemein Galave Ulze genannt (1689 – Valvasor XI, str. 729) • ex Galaua Vlzoch (1719 – MM-Pet, pag. 31), ex Galauih Vlz (1725 – MM-Pet, pag. 55) • Galauech Vlzach (1719 – MM-Pet, pag. 33) Galove ulce: • ex Gallouih ulzach (1713 – MM-Pet, pag. 133), ex Gallovich ulz (1714 – MM-Pet, pag. 138), ex Gallouh vlz (1713 – MM-Pet, pag. 142), ex Galove vlze (1741 – MM-Pet, pag. 307), ex Gallove Vlzach (1742 – MM-Pet, pag. 142), ex Galouo ulze (1744 – MM-Pet, pag. 158), • vgallovih vlzah (1745 – OK-Nik, fol. 52r), ù gallovih ullzah (1751 – OK-Nik, fol. 108r), Vgaloveh vlzah (1757 – Ok, fol. 162r) Galova vulca: • ex Galloua vulza (1713 – MM-Pet, pag. 134) Gole ulce: • ex Golech Vlz (1715 – MM-Pet, pag. 163) Gosposka ulica: Herrengasse, Gosposka gasa – gl. tudi Vicedomska ulica Herrengasse:339 • v=herrn ga∫sen (1739 – OK-Nik, fol. 8r), u herrn ga∫∫en (1739 – OK; fol. 13v) v: herrnga∫∫en (1746 – OK-Nik, fol. 64v), v´ herrnga∫∫en (1748 – OK-Nik, fol. 80v), v´herenga∫se (1757 – OK-Nik, fol. 166v) Gosposka gasa: • vgosposki ga∫si (1788 – OK-Pet, s. p., 3. 4. 1788) Gradišče:340 Gradiš, Gradiše – gl. tudi Predmestje Gradišče Gradiš: • ex Gradisch (1589 – KM-Nik, pag. 11) 338 Del sedanje Slovenske ceste od Kongresnega trga do Can- karjeve in Čopove ulice (Valenčič, Zgodovina, str. 16 in 17). Prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 189–190. 339 Zapisano v nemščini in v gotici (razen v zadnjem primeru), vendar s slovenskim predlogom. Toponim je prvič izpričan v mrliški matici šentpetrske župnije: in Herrnga∫ßen (1715 – MM-Pet, pag. 157). V slovenski oklicni knjigi stolne žup- nije 1737–1759 se pojavlja tudi z nemškim predlogom in, na primer in herrn ga∫∫en (1737 – OK-Nik, fol. 2r), in enkrat še z določnim členom in der herrn= Ga∫∫en (1752 – OK; fol. 121v). 340 Mišljeno je širše predmestje pred Križevniškimi vrati. • in Gradi∫h (1590 – KM-Nik, pag. 39) Gradiše: • V gradi∫shi (1596 – KM-Nik, pag. 139), u gradishe (1738 – OK-Nik, fol. 3v), u Gradishu (1738 – OK-Nik, fol. 4v), ugradi∫ho (1738 – OK- Nik, fol. 5v), u gradishse (1738 – OK-Nik, fol. 6v), Vgradisho (1739 – OK-Nik, fol. 12v), v=gradi∫he (1740 – OK-Nik, fol. 16v), u gradishi (1741 – OK- Nik, fol. 24r), vgradishe (1741 – OK-Nik, fol. 24v), Shenpeterske Fare v gradi∫ho (1758 – OK-Nik, fol. 175v) • de vila Is gradi∫he (1594 – KM-Nik, pag. 102), I∫ gradi∫ha (1597 – KM-Nik, pag. 155), Is Gradischa (1598 – KM-Nik, pag. 171) • Gradi∫hij (1599 – KM-Nik, pag. 196) • in gradi∫he (1738 – OK-Nik, fol. 7r )341 Hrenova ulica: Hrenova platea, Hronova platea, Hrenova gasa, Hrinova gasa, Hribova gasa Hrenova platea:342 • ex Hrenoua platea (1709 – MM-Pet, pag. 102), ex Hrenova platea (OK-Pet, pag. 64) Hronova platea:343 • ex Hronoua platea (1713 – MM-Pet, pag. 135) Hrenova gasa: • ex Hrenoua ga∫sa (1709 – MM-Pet, pag. 105) • uhrenovi ga∫si (1737 – OK-Nik, fol. 2r), uhrenovi ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 3v), u Hrenove ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 4v), vhrenove ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 12v), u Hrenove ga∫si (1740 – OK- Nik, fol. 19r), v=hrenovi ga∫si (1744 – OK-Nik, fol. 48v), u Hrenou ga∫s (1780 – OK-Pet, s. p., 5. 5. 1780) • hrenova ga∫∫a (1787 – razglas) Hrenava gasa: • ex Hrenava ga∫se (1721 – OK-Pet, pag. 157) Hrinova gasa: • v: hrinove ga∫si (1738 – OK-Nik, fol. 7v), vhrinove ga∫se (1747 – OK-Nik, fol. 74v), v hrinovi ga∫se (1752 – OK-Nik, fol. 121r) Hribova gasa:344 • v´ hribove ga∫se (1785 – OK-Pet, s. p., 23. 7. 1785) Judovska gasa gl. Židovska ulica Karlovški most:345 (ta) Novi most • zhes ta novi mo∫t (1787 – razglas) Karlovško predmestje:346 hiše pred pisanim vratami, predmejstje do pred pisanim vratmi hiše pred pisanim vratmi: 341 Z nemškim predlogom in, ker je besedilo pred tem nemško. 342 Platea = lat. mestna ulica. 343 Gl. prejšnjo opombo. 344 Očitno zapisovalski spodrsljaj. 345 Most čez Gruberjev kanal, zgrajen leta 1774 (Kopriva, Ljub- ljana skozi čas, str. 82). 346 Območje onstran Pisanih vrat ob današnji Karlovški cesti. 335 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 • Hi∫he pred pi∫∫anim vratami (1787 – razglas)347 predmejstje do pred pisanim vratmi: • noter predmei∫tja do pred pi∫∫anim vratmi (1787 – razglas)348 Ključavničarska ulica: Šlosarska gasa • is ∫hlo∫sarsko […] ga∫so (1787 – razglas) Kolezija: Halesi, Kolezija, Kalezija Halesi: • ex pago Hale∫i (1600 – KM-Nik, pag. 214) Kolezija: • Collesia (1620–23 – mestna urbarja)349 •ex Kollesie (1714 – MM-Pet, pag. 141). ex Cole∫ia (1721 – MM-Pet, pag. 44), ex Tijrnou Kolesie (1734 – MM-Pet, pag. 97) • v: Kolesie (1742 – OK-Nik, fol. 29v), vkolesie (1748 – OK-Nik, fol. 78v) Kalezija: • ú Kalesije (1747 – OK-Nik, fol. 75r) Kristijanova ulica: Kristjanova gasa350 • v: Chri∫tianove ga∫se (1740 – OK-Nik, fol. 17v), v Xtianove ga∫se (1756 – OK-Nik, fol. 156r) Krakovo: Krakevo, Karkovo, Krakovno/Krakovnu, Krakovo, Krakovu Krakevo: • de Krakeuo (1589 – KM-Nik, pag. 22) Karkovo: • is Karkoviga (1589 – KM-Nik, pag. 9) Krakovo: • de Krakouo (1590 – KM-Nik, pag. 40) • in der Landsprache Krakhovo genannt (1689 – Valvasor XI, str. 667) • V krakouim (1596 – OK-Nik, pag. 139), ukrakovim (1737 – OK-Nik, fol. 1r), vkrakovim (1737 – OK-Nik, fol. 1r), u Krakovem (1737 – OK-Nik, fol. 1v), ukrakovem (1739 – OK-Nik, fol. 14r), v´ Krakovimu (1749 – OK-Nik, fol. 90r), v Krakoum (1751 – OK-Nik, fol. 110v), ú Krakovimu (1753 – OK-Nik, fol. 125v), u Krakoven (sic!) (1755 – OK-Nik, fol. 144v), , vkrakovëm (1755 – OK-Nik, fol. 145r), v Krakouem (1756 – OK-Nik, fol. 162r), ukrakoum (1757 –– OkK, fol. 163v), v´ Kraukoum (1758 – OK-Nik, fol. 176v) • is Krakoviga (1592 – KM-Nik, pag. 68), i∫ Kragoviga (1593 – KM-Nik, pag. 77), ijs Crakoua (1598 – KM-Nik, pag. 171), is Krakouiga (1751 – OK-Nik, fol. 110v), is Crakoviga (1756 – OK-Nik, fol. 160v), s Krakouga (1758 – OK-Nik, fol. 174v) Krakovno/Krakovnu: • is Krakounu (1594 – KM-Nik, pag. 99), 347 V nemškem delu razglasa je na tem mestu ustreznica Karlstädtervort∫tadt. 348 Gl. prejšnjo opombo. 349 Fabjančič, Nekaj o ljubljanskih uličnih imenih, str. 44. 350 Današnja Krojaška ulica. Krakovu: • Krakovu (1787 – razglas) Križanska ulica gl. Križevniška ulica Kravja dolina:351 Kravja dolina, Kraja dolina – gl. tudi Kravja vas Kravja dolina: • ex Kravia Dollina (1712 – MM-Pet, pag. 123) • in Cravie Dolini (1717 – OK-Pet, pag. 111) • is Krauia dolina (1744 – MM-Pet, pag. 153) Kraja dolina: • ex Kraja Dolina (1751 – MM-Pet, pag. 18) Kravja vas:352 Kravja vas – gl. tudi Kravja dolina • v´kravji va∫si (1787 – razglas) Križevniška ulica: Križenska gasa, Križanska gasa, Kriška gasa Križenska gasa: • v: Kri∫hen∫ke ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 3r), vkrishenske ga∫se (1742 – OK-Nik, fol. 31v), vkri∫henski ga∫si (1748 – OK-Nik, fol. 76v), v Krishenski ga∫se (1749 – OK-Nik, fol. 89r), ù Krishenske ga∫se (1751, OK-Nik, fol. 112v) Križanska gasa: • u Krishanske ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 4r), u Krishanski ga∫se (1740 – OK; fol. 17v), u Krishanski ga∫si (1741 – OK-Nik, fol. 22r), v Krishanske Ga∫se (1754 – OK-Nik, fol. 137r), v´krishanski Ga∫se (1757 – OK-Nik, fol. 164v), v Krishanski Ga∫si (1759 – OK-Nik, fol. 185r) • Krishanska ga∫sa (1787 – razglas) Kriška gasa: • in der Teÿt∫chen Ga∫∫en […] Krishke ga∫se (1757 – OK-Nik, fol. 165v) Kurja vas:353 Kurja vas, Kuja vas Kurja vas: • ex Kuria vas (1749 – MM-Pet, pag. 3), ex Kurje va∫s (1771 – MM-Pet, pag. 382) • u Kurie ua∫se (1754 – OK-Nik, fol. 138r), v´ Kurie va∫se (1756 – OK-Nik, fol. 158r) • ex shranga in Kurjava∫s (1759 – MM-Pet, pag. 105) • na Shrange pod Kurjo va∫s (1780 – OK-Pet, s. p., 31. 12. 1780) Kuja vas: • Sa gradam in Kuja va∫s (1772 – OK-Pet, pag. 164) 351 Pretežno kmečki del Šentpetrskega predmestja v smeri seda- nje Vidovdanske ceste (Valenčič, Zgodovina, str. 17 in 18). 352 Gl. prejšnjo opombo. 353 Del tedanjega Karlovškega predmestja, na začetku Dolenjske ceste, za Karlovškim mostom (Valenčič, Zgodovina, str. 18 in 45). 336 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Lepi pot:354 Lepi pot, Lejpi pot, Lepa pot Lepi pot: • ex lepiga pota (1713 – MM-Pet, pag. 133) • na lepem pottu (1744 – OK-Nik, fol. 43r), na Lepem poto (1748 – OK-Nik, fol. 79r), na leppem potti (1751 – OK-Nik, fol. 107r), na lepe pote (1752 – mestni urbar),355 na lepim pote (1787 – OK-Pet, s. p. 25. 2. 1787) Lejpi pot: • na Leipem poto (1769 – OK-Pet, pag. 6) Lepa pot: • ex lepa pot paroch. Civit. (1785 – OK-Pet, s. p., 29. 1. 1785) Lingarjeva ulica:356 Lingova gasa, Lingovk(i)na gasa, Lingerjova gasa Lingova gasa: • vlingove ga∫se (1746 – OK-Nik, fol. 61r), ú lingove ga∫si (1747 – OK-Nik, fol. 75r), ú Lingove ga∫se (1749 – OK-Nik, fol. 90r), ú lingovi ga∫si (1749 – OK-Nik, fol. 94v), ù Lingove ga∫se (1751 – OK-Nik, fol. 112r), v=lingove ga∫se (1754 – OK- Nik, fol. 135r) • in Lingovi Ga∫si (1783 – OK-Pet, s. p., 6. 2. 1783) Lingovkina/Lingovkna gasa: • vlingoukini ga∫se (1746 – OK-Nik, fol. 61r), vlingoukne ga∫se (1746 – OK-Nik, fol. 64v) Lingerjova gasa: • Lingerjova ga∫sa (1787 – razglas) Luža:357 Luža • ex Lusha (1714 – MM-Pet, pag. 142) • na Lu∫he (1742 – ok, fol. 28r), na lushi (1747 – OK-Nik, fol. 67r) Mesniška ulica:358 Mesniška gasa • mè∫ni∫hka ga∫sa (1787 – razglas) 354 Lepi pot v starem pomenu je obsegal del ceste od Rimske do nekdanje št. 11 na Tržaški cesti (Vrhovnik, Trnovska župni- ja, str. 271). Poznejši Lepi pot je bila z lipovim drevoredom zasajena poljska pot, ki je pred letom 1890 potekala nekako od izteka Rimske ceste v Tržaško na jug, proti Gradaščici; njegova sedanja smer je drugačna (Valenčič, Zgodovina, str. 17). Prim. tudi Mal, Stara Ljubljana, str. 189. 355 SI ZAL LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, urbar mesta Ljubljane 1752–1756, fol. 105. Prim. Valenčič, Zgodo- vina, str. 21, op. 68. 356 Današnja Mačkova ulica (Valenčič, Zgodovina, str. 24). 357 Današnji Borštnikov trg, ime po nekdanjem ribniku (Valen- čič, Zgodovina, str. 18; Mal, Stara Ljubljana, str. 189). 358 To ulico Valenčič po nemških virih imenuje Uličica proti me- snicam, postavlja jo »za škofijo, na prostoru današnjega Poga- čarjevega trga«, in pravi, da »je vodila k mesarskim stojnicam za škofijskimi poslopji, na današnjem Adamič-Lundrovem nabrežju« (Valenčič, Zgodovina, str. 24). Bila je tesno poveza- na z Ribiško ulico, saj sta v razglasu o razdelitvi Ljubljane na župnije iz leta 1787 navedeni skupaj; po rokopisni predlogi za isti razglas sta imeli samo 6 hiš (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 44, Regulacija župnij 1782–1785, Ljubljana 1784, s. d., Eintheilung deren Pfarren etc.). Mesniška je tekla vzdolž Ljubljanice, Ribiška pa v drugo smer, od reke proti škofiji (gl. tudi pri Ribiški ulici). Mestni trg:359 Plac • netem Plazu, tukaie Vlubnani (1620–36 – prisega nadzornika žitne trgovine),360 na plazzo (1738 – OK-Nik, fol. 4r), na plazu (1738 – OK-Nik, fol. 4r), na plazi (1745 – OK-Nik, fol. 51r), na plaz (1758 – OK-Nik, fol. 174r), na plazu (1787 – razglas) Mesto:361 Mesto/Mestu, Mejsto Mesto/Mestu: • noter tu me∫tu (1620 – prisega mestnega vratarja),362 noter tu Me∫tu ali uunkai Sme∫ta (1636–1656 – prisega vratarja pri Vodnih vratih)363 • tukei u Me∫ti (1740 – OK-Nik, fol. 17v), tukei u Me∫tu (1742 – OK-Nik, fol. 28r) • vme∫to (1741 – OK-Nik, fol. 25r), ú me∫ti (1743 – OK-Nik, fol. 38v), ume∫ti (1747 – OK-Nik, fol. 69v) • ∫unei Me∫ta (1744 – OK-Nik, fol. 47r) • is Me∫ta (1787 – razglas) Mejsto/Mejstu: • v´ mej∫tu inu pred mej∫tam (1787 – razglas) Nemška ulica, gl. Križevniška ulica Nova vas, predmestje:364 Nova vas – gl. tudi Blatna vas • ex suburbio Noua va∫s (1598 – KM-Nik, pag. 167) • ex Nova va∫s (1740 – MM-Pet, pag. 306) Nova vas, pod Gradom:365 Nova vas • ex Nova va∫s sub Arce (1741 – MM-Pet, pag. 311) Novi most, gl. Karlovški most Novi svet:366 Neuwelt, Najbelt, Novi svet Neuwelt • Na Neÿ Welt (1751 – OK-Nik, fol. 108r), na Neÿwelt367 (1753 – OK-Nik, fol. 122v) Najbelt: • in Naibelth (1780 – OK-Pet, s. p. 31. 7. 1780), in Naibelt viciniae S. Chri∫tophori (1780 – OK-Pet, s. p., 21. 9. 1780) Novi svet: • novi ∫vet (1787 – razglas) 359 Toponim se lahko nanaša tudi na ulice, ki vodijo z Mestnega trga. 360 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-4. 361 Celoten obzidani del Ljubljane, prvotno samo območje med Trančo in frančiškanskim samostanom pri Poljanskih vratih (Kos, Stara Ljubljana, str. 35). 362 Golec, Mestna prisežna besedila, s. p., Ljubljana 1. del, LJU-7. 363 Prav tam, LJU-9. 364 Gl. pri Blatni vasi. O njuni identičnosti: Mal, Stara Ljubljana, str. 189. 365 Neugotovljena lokacija pod Gradom, nekje med Poljanskim in Karlovškim predmestjem. 366 Del sedanje Gosposvetske ceste (Valenčič, Zgodovina, str. 26). 367 Zapisano v nemščini in v gotici, vendar s slovenskim predlo- gom. 337 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Novi trg:368 Novi trg • na novim tergo (1737 – OK-Nik, fol. 2r), na novem tergo (1738 – OK-Nik, fol. 5r), na novem Tergu (1747 – OK-Nik, fol. 71r), na Noven (sic!) tergo (1755 – OK-Nik, fol. 144v), na novimo Tergo parochiae Lab. (1770 – OK-Pet, pag. 71) • Novi Terg (1787 – razglas) Pasji brod:369 Pasji brod • na pa∫simu brodu (1753 – OK-Nik, fol. 131r) Pri vodi:370 Per vodi • v´∫e hi∫he per vodi doli do ∫vętiga Petra (1787 – razglas) Podgrad, Pod Gradom:371 Podgrad, Pod Gradam Podgrad: • ex Podgradt (1751 – MM-Pet, pag. 25), ex Pod grad (1757 – MM-Pet, pag. 85), ex podgrada Vicin: S: Petri (1758 – MM-Pet, pag. 94), ex Podgrada (1758 – MM-Pet, pag. 102) Pod Gradam: • Pod Gradam (1751 – MM-Pet, pag. 96) Poljane:372 Polana, Polane, Palana Polana: • in Polana (1590 – KM-Nik, pag. 33), de Villa polana (1590 – KM-Nik, pag. 36), de Polana (1590 – KM-Nik, pag. 37) • is Polane (1590 – KM-Nik, pag. 43), I∫ polanie (1597 – KM-Nik, pag. 154), • na Polanni (1595 – KM-Nik, pag. 118), na polanej (1598 – KM-Nik, pag. 168), Na Polanie (1598 – KM-Nik, pag. 167) Polane: • na pollanah (1738 – OK-Nik, fol. 2v) • s´ Pollan suetiga Petra Farre (1752 – OK-Nik, fol. 116v) Palane: • na pallanah (1752 – OK-Nik, fol. 117r) Poljansko predmestje: Predmejstje Polane – gl. tudi Poljane • Predmej∫tje Pollane (1787 – razglas) 368 Lahko tudi širše območje, celotna četrt Novi trg, eden od treh obzidanih delov srednjeveškega mesta (prim. Kos, Srednjeve- ška Ljubljana, str. 7 in 34). Gl. primer Merzenheimove hiše na str. 322. 369 Pot na Pasji Brod se je do leta 1923 nekaj časa imenovala današnja Gerbičeva ulica, ki je vodila proti kopališču Pasji brod (Valenčič, Zgodovina, str. 130 in 158). 370 Ulica »per vodi« je bilo območje poznejšega Sv. Petra nasipa, zdajšnjega Petkovškovega nabrežja, kjer so hiše med dana- šnjim Prešernovim trgom in Resljevo cesto segale do reke (Suhadolnik, Šentpetrsko predmestje, str. 288). Nemška razli- čica v razglasu iz leta 1787 se glasi Wasserga∫∫el. 371 Okoliš Pod Gradom je obsegal današnjo Streliško ulico, Lončarsko stezo in Strmi pot (Valenčič, Zgodovina, str. 26). 372 Toponim vključuje Zgornje in Spodnje Poljane. Predmestje:373 Forštat, Forštot Forštat: • in Forstatt (1592 – KM-Nik, pag. 66) • na for∫htato (1737 – OK-Nik, fol. 1v), na forshtati (1738 – OK-Nik, fol. 7r), na forshtatu (1745 – OK-Nik, fol. 55r), na forshtate (1738 – OK-Nik, fol. 12v), Na forstatt (1757 – OK-Nik, fol. 168r), na For∫tate (1783 – OK-Pet, s. p., 18. 1. 1783), na for∫tadt (1783 – OK-Pet, s. p., 7. 2. 1783) • is for∫htata (1788 – OK-Pet, s. p., 29. 3. 1788) • per S. Petro na forstate (1756 – OK-Nik, fol. 155r) • na forshtati v Blatni va∫si (1758 – OK-Nik, fol.178v) Forštot: • na forstote (1756 – OK-Nik, fol. 154r) Predmestje Gradišče: predmejstje Gradiše – gl. tudi Gradišče • Predmej∫tje Gradi∫he (1787 – razglas) Prule: Prule • ex Prule (1723 – MM-Pet, pag. 50), ex Prul (1725 – MM-Pet, pag. 53), ex Prullach (1725 – MM-Pet, pag. 53) Reber: Reber, Gasca Reber: • ex Rebru (1707 – OK-Pet, pag. 4), ex Reber in urbe (1712 – OK-Pet, pag. 63), • vrebro (1737 – OK-Nik, fol. 2r), urebri (1738 – OK-Nik, fol. 7r), urebro (1738 – OK-Nik, fol. 7v), vrebri (1739 – OK-Nik, fol. 9v), v=rebro (1739 – OK-Nik, fol. 11r), u rebru (1742 – OK-Nik, fol. 30v), v´ Rebre (1758 – OK-Nik, fol. 169r) • per S: Floriani u rebri (1738 – OK; fol. 5r), per S: Flor: u rebro (1751 – OK-Nik, fol. 105v) • ù rebri pod S: Rosalio (1749 – OK-Nik, fol. 85v) • ex vrbe in Rebru (1713 – OK-Pet, pag. 69), in Rebro (1757 – OK-Pet, pag. 80) Gasca: • Ga∫za (1787 – razglas)374 Ribiška ulica (uličica):375 Ribška gasa 373 Območje onstran Špitalskega mostu in Ljubljanice do Sv. Petra, o čemer med drugim pričajo omembe Blatne vasi in Šentpetra kot njegovih delov. – To območje se od 15. stole- tja kot edini del Ljubljane zunaj obzidja imenuje predmestje (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 52). Druga predmestja so praviloma imenovana samo z imenom (Poljane, Krakovo, Tr- novo, Gradišče itd.). Gl. tudi opombo pri Šentjanžu/Šentjan- škem predmestju. 374 V nemški različici razglasa: Nahren∫teigga∫∫e. S tem nemškim imenom je Reber dokumentirana že sredi 16. stoletja (Valen- čič, Zgodovina, str. 14 in 26–27). 375 Glede na skupno navedbo Ribške in Mesniške gase je Valen- čič ugotavljal, da je bil ribji trg tedaj v bližini mesnih stojnic (Valenčič, Zgodovina, str. 28), pri obravnavi seznama ulic, hiš in hišnih lastnikov iz leta 1782 pa je zapisal, da je bila Ribiška uličica (Fischergassel) med semeniščem in nekdanjim fran- čiškanskim samostanom (prav tam, str. 24), tj. na zahodnem 338 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 • Rib∫hka […] ga∫sa (1787 – razglas) Rožna ulica: Rozina/Rožina gasa, Rožna gasa, Rožena gasa Rozina/Rožina gasa: • V roßini ga∫si (1592 – KM-Nik, pag. 65) Rožna gasa: • uro∫hne ga∫se (1737 – OK-Nik, fol. 1v), u roshne ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 5v), uro∫hni ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 12r), v=ro∫hne ga∫se (1740 – OK- Nik, fol. 15r), u roshni ga∫si (1714 – OK-Nik, fol. 22r), v´ Ro∫hne ga∫se (1749 – OK-Nik, fol. 92v), v Ro∫hni Ga∫si (1757 – OK-Nik, fol. 163v), v Roshne ga∫si (1758 – OK-Nik, fol. 178v) • konz ro∫hne ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 3v) • is roshne ga∫se Paroch. S. Jacobi in Civitate (1785 – OK-Pet, s. p., 3. 9. 1785) • Ro∫hna ga∫∫a (1787 – razglas) Rožena gasa: • v´Roshene ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 12r), v Roshene Ga∫si (1741 – OK-Nik, fol. 26v), u roshene ga∫se (1755 – OK-Nik, fol. 148v) Salendrova ulica: Salintegerjova gasa, Salentengarjova gasa, Salintagerjova gasa, Salentingerjova gasa, Salintagarjova gasa, Salentingarjova gasa, Salintergorjova gasa, Salentigarjova gasa, Selenikarjova gasa, Erlanderjova gasa, Selenderjova gasa Salintegerjova gasa: • u ∫alintegerioue ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 5v) Salentengarjova gasa: • v: Salentengarjove ga∫se (1742 – OK-Nik, fol. 30v) Salintagerjova gasa: • ú Salintageriove ga∫si (1746 – OK-Nik, fol. 60v) Salentingerjova gasa: • v∫alentingerjoue ga∫se (1746 – OK-Nik, fol. 62v) Salintagarjova gasa: • ú Salintagarjove ga∫si (1747, OK-Nik, fol. 73v) Salentingarjova gasa: • V=Sallentingarjove ga∫se (1750 – OK-Nik, fol. 97v) Salintergorjova gasa: robu današnjega Vodnikovega trga. Zadnje ne drži. Ribiška (Ribška) in Mesniška ulica sta bili namreč fizično povezani, sicer ju razglas iz leta 1787 ne bi navajal skupaj. Med mesar- skimi stojnicami vzhodno od Špitalskega mostu ter lokacijo ulice med semeniščem in frančiškanskim samostanom pa ni bilo nobene povezave in sta ležali precej vsaksebi. Še več, ro- kopisni dokument o razdelitvi Ljubljane na župnije, ki je rabil kot predloga za omenjeni razglas, pove, da sta imeli obe ulici skupaj le 6 hiš (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 44, Regulacija župnij 1782–1785, Ljubljana 1784, s. d., Eintheilung deren Pfarren etc.). Ribiška ulica je bila lahko samo nadaljevanje Mesniške v drugo smer, proti jugu, od Ljubljanice do škofij- ske palače. Takoj za njima je v obeh virih navedena Lingarje- va (Lingova) gasa, današnja Mačkova, ki je nadaljevanje Ri- biške v smeri proti zahodu, od škofijske palače proti Špitalski, današnji Stritarjevi ulici. Gl. tudi op. 358 pri Mesniški ulici. • ù Salintergoriove ga∫se (1752 – OK-Nik, fol. 114r) Salentigarjova gasa: • v Sallentigariove ga∫se (1758 – OK-Nik, fol. 174v) Selenikarjova gasa:376 • v´ Selenikarjove ga∫se (1753 – fol. 125r), v´ Selenikariove Ga∫se (1755 – fol. 151v) Erlanderjova gasa: • s´Erlanderjovo ga∫so (1787 – razglas) Selenderjova gasa: • v ∫elenderjovi gasi (konec 18. stol.)377 Slamna uličica:378 Gasa • inu ga∫so (1787 – razglas) Spodnje Poljane:379 Spodne Polane, Spudne Polane Spodne Polane: • na Spodneh Pollanah (1737 – OK-Nik, fol. 1v), na Spodnih Pollanah (1741 – OK-Nik, fol. 25v) Spudne Polane: • na spudneh pollanah (1740 – OK-Nik, fol. 16r) Stari trg:380 Stari trg, Stare trg Stari trg: • de Starigaterch de Glubiana (1345 – listina)381 • na ∫tarem tergo (1737 – OK-Nik, fol. 1r), na ∫tarem tergu (1738 – OK-Nik, fol. 4v), na ∫tarim tergo (1745 – OK-Nik, fol. 54v), na ∫tarem terg (1744 – OK. fol. 49r), na ∫tarmo tergo (1757 – OK– Nik, fol. 162v), na∫tarem tergo (1752 – OK-Nik, fol. 114v) • prute ∫tarem tergo (1750 – OK-Nik, fol. 99r) • Stari Terg (1787 – razglas) Stare trg: • ex Stareterch (1715 – MM-Pet, pag. 158) 376 Vse tri pojavitve te oblike v dveh oklicih so delo istega zapi- sovalca Simona Reicha, ki je duhovniško službo v Ljubljani nastopil šele leta 1752. Pravilnost lociranja imena v Salen- drovo ulico potrjujeta navedbi v oklicu iz leta 1755, da sta bili oklicani osebi v službi pri »gnadljivem« gospodu pl. Stember- gu; gre za Franca Antona pl. Steinberga, lastnika hiše v tej ulici, danes Salendrova 6 (Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 28–29, 134). 377 Vrhovnik, Slovenska imena, str. 116. 378 Ulica, v nemški različici razglasa iz leta 1787 imenovana Strohga∫∫el, po Valenčiču najbrž ni imela slovenskega imena (Valenčič, Zgodovina, str. 26), lahko pa bi bilo tudi pomotoma izpuščeno, tako da je ostala samo »gasa«. 379 Za razliko od Zgornjih Poljan, ki so imele v starejši dobi predmestni značaj in so ležale od današnjega Krekovega trga do Ambroževega trga, so bile Spodnje Poljane vzhodno od tod še kmečko naselje (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 58; Valenčič, Zgodovina, str. 9). 380 Lahko tudi širše območje od današnjega Starega trga, eden od treh obzidanih delov srednjeveškega mesta (Kos, Sred- njeveška Ljubljana, str. 7). V tem pomenu pri prvi slovenski omembi toponima v 14. stoletju. 381 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 789; Gradivo za zgodovino Ljubljane V, V/71. 339 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Šentjanž, Šentjanško predmestje:382 S. Janž • od S. Jansha (1591 – KM-Nik, pag. 53) • per S. Janschi (1593 – KM-Nik, pag. 76) Šentpeter, Šentpetrsko predmestje:383 S. Peter, S. Peter na forštate, Št. Petersku predmejstje, Šempetersku predmejstje S. Peter: • od S: Petra (1591 – KM-Nik, pag. 52) S. Peter na forštate: • per S. Petro na forstate (1756 – OK-Nik, fol. 155r) Št. Petersku predmejstje: • St. Pętersku predmej∫tje (1787 – razglas) Šempetersku predmejstje: • Shempętersku predmej∫tje (1787 – razglas) Školciaska/Školciaška gasa:384 Školciaska/ Školciaška gasa • is Skolziaske ga∫se (1785 – OK-Pet, s. p., 19. 1. 1785) • ú Schkolziaske ga∫se (1785 – OK-Pet, s. p., 5. 11. 1785) Šlosarska gasa – gl. Ključavničarska ulica Špitalska ulica:385 Špitavska gasa, Špetavska gasa, Špitavža gasa Špitavska gasa: • ú Spitauske gasse (1738 – OK-Nik, fol. 3r), v: Shpitau∫ke ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 13r), ú Spitauski ga∫si (1750 – OK-Nik, fol. 102r), v´ Shpitauski Ga∫se (1752 – OK-Nik, fol. 120r) • Shpitavska ga∫sa (1787 – razglas) Špetavska gasa: • u Shpetauske ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 5r), ushpetauske ga∫∫e (1738 – OK-Nik, fol. 5v), vshpetau∫ke ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 7r), ushpetauski ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 10r), ushpetauske ga∫si (1739 – OK-Nik, fol. 10v), v: shpetauske ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 11r), u shpetauski ga∫si (1742 – OK-Nik, fol. 28v) 382 Drugo ime za Predmestje, ki ga je dobilo po cerkvi sv. Jane- za Krstnika, porušeni že sredi 16. stoletja (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 52–53). Cerkev je stala na stičišču današnje Trubarjeve in Vidovdanske ulice (Höfler, Gradivo, str. 116). Po njej so od 15. do 18. stoletja imenovali »pri Šentjanžu« ali »Šentjanško predmestje« celotno predmestno območje proti Sv. Petru na vzhodu in proti severu, na zahodu pa vse do da- našnje Slovenske ceste (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 52; prim. Valenčič, Zgodovina, str. 9 in 11). 383 Na (širšem) območju župnijske cerkve Sv. Petra (prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 55–56). Ime je izpodrinilo prejšnje Šentjanž oziroma Šentjanško predmestje (gl. prejšnjo opom- bo). 384 Predhodnica današnje Dalmatinove ulice, imenovana po sa- mostanu bosonogih avguštincev (diskalceatov), ki je stal med sedanjima Dalmatinovo in Tavčarjevo ulico (Valenčič, Zgodo- vina, str. 28). 385 Današnja Stritarjeva ulica (Valenčič, Zgodovina, str. 9). Špitavža gasa: • v´ Spitaushe ga∫se (1757 – OK-Nik, fol. 165r) Špitalski most:386 Špitavski most, Špetavski most, Must Špitavski most: • pred Shpitau∫kem Mo∫tam (1737 – OK-Nik, fol. 2r), pred Shpitau∫kim mo∫tam (1739 – OK-Nik, fol. 12v) • Sunei Shpitau∫kiga mo∫ta (1753 – OK-Nik, fol. 126v) • na Shpitau∫kim mo∫to (1753 – OK-Nik, fol. 131r), na Shpitauskmo Mosto (1758 – OK-Nik, fol. 180r) Špetavski most: • pred shpet= mo∫tam (sic!)387 (1738 – OK-Nik, fol. 3v), pred Spetauskim mo∫tam (1743 – OK-Nik, fol. 37r), pred Spetauskem Mo∫tam (1744 – OK-Nik, fol. 45v) Must: • pod Mu∫tom v´Lublanizi (1588 – Trost)388 • pret Mu∫tam (1753 – OK-Nik, fol. 123r)389 Šuštarski most – gl. Čevljarski most Trata:390 Trata • na pollanah na Tratti (1740 – OK-Nik, fol. 14v), na tratte Sunei PP: Franci∫canarskeh vrat (1740 – OK-Nik, fol. 16r) Trnovo: Trnovo, Trinuvo, Turnovo, Tronovo, Tornovo, Trnovo, Trnavo, Trnovu Trnov: • is Ternou (1588 – KM-Nik, pag. 1) Trnovo: • de villa Ternouo (1590 – KM-Nik, pag. 37) • na Ternouim (1595 – KM-Nik, pag. 112), uternovim (1737 – OK-Nik, fol. 1r), vternovim 386 Na mestu današnjega Tromostovja, imenovan tudi Spodnji most (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 23–34). 387 Zapisano v dveh vrsticah, zato deljeno in okrajšano. 388 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Ena lepa inu pridna prediga 1588, 116. – Trost omenja most v zvezi z očitki Primožu Trubarju, da je v Ljubljanici pod njim krščeval otroke. Glede na neposredno bližino špi- talske cerkve sv. Elizabete, središča ljubljanske in kranjske protestantske Cerkve, je gotovo mišljen ta most, imenovan tudi Spodnji most, in ne Čevljarski ali Zgornji most. 389 Kateri most je mišljen, je ugotovljivo s pomočjo drugih po- datkov v oklicu. Na tej lokaciji je pri »žlahtnem gospodu« Kappusu stanovala Mica, hči Anžeta Dimca, oklicana 21. ja- nuarja 1753 (fol. 123r). Vse kaže, da do poroke ni prišlo, saj ni vpisana ne v poročni matici stolne ne šentpetrske župnije (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, P 1745–1770, pag. 111– 116; ŽA Ljubljana – Sv. Peter, P 1745–1763, pag. 87–96). Mica Dimic je ostala v dotedanji službi in je ob ljudskem šte- tju naslednjega leta 1754 navedena kot 33-letna služkinja pri družini doktorja obojega prava Antona Kappusa v Kappusovi hiši v predmestju, nedaleč od Špitalskega mostu (Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 137). 390 Glede na omembo Frančiškanskih vrat očitno v njihovi bliži- ni, na Zgornjih Poljanah. 340 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 (1737 – OK-Nik, fol. 1v), u Ternovem (1738 – OK- Nik, fol. 2v), ú Ternouge (1742 – OK-Nik, fol. 28v), v´ Ternovem (1752 – OK-Nik, fol. 118r), úternoum (1757 – OK-Nik, fol. 165v) • is Ternouiga (1593 – KM-Nik, pag. 85), de Sternouiga (1596 – KM-Nik, pag. 140), is Ternoviga (1742 – OK-Nik, fol. 28v), sternoviga (1752 – OK-Nik, fol. 116r) • Crainerisch Tèrnovo benam∫et (Valvasor XI, str. 667) Trinuvo: • de strinuiga (1595 – KM-Nik, pag. 1o6) Turnovo: • ex ∫turnoviga (1595 – KM-Nik, pag. 110), Tronovo: • de loco is Stronouiga (1595 – KM-Nik, pag. 129) Tornovo: • is Tornouiga (1599 – KM-Nik, pag. 196) Trnavo: • v ternauum (1749 – OK-Nik, fol. 92r), v´ ternaum (1749 – OK-Nik, fol. 92r) Trnovu: • Ternovu (1787 – razglas) • Fara ∫vętiga Janne∫a v´ Ternovim (1787 – razglas) ulica pri klarisah/za klarisami:391 gasa od starih nun, gasa za starimi nunami gasa od stareh nun: • od ∫tareh Nun u Ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 5r), od ∫tareh Nun dolli ú ga∫si (1747 – OK-Nik, fol. 75r) gasa za staremi nunami: • ú ga∫se sa ∫taremi Nunami (1743 – OK-Nik, fol. 35r) ulica pri uršulinkah:392 gasa od novih nun • od Noveh Nun u ga∫se (1740 – OK-Nik, fol. 18r) ulica proti Novemu trgu:393 gasa prute novem trgo • vga∫se prute novem tergo (1753 – OK-Nik, fol. 130v) 391 Na območju nekdanjega samostana klaris, ki je stal na vogalu Cankarjeve in Slovenske ceste, na lokaciji sedanjega poslopja Banke Slovenije (Höfler, Gradivo, str. 117). Ni gotovo, ali gre za eno ulico ali dve in za kateri. 392 Glede na omembo pristave v isti ulici (u Landtshaubtmanove per∫tave od Noveh Nun u ga∫se is∫t:) v edini znani omembi uli- ce iz leta 1740 gre za uličico, ki je vodila proti zahodu vzdolž uršulinskega samostana in vrta ter je vrisana na Florijančiče- vem zemljevidu Ljubljane iz leta 1744 (Florijančič, Deželopi- sna karta, list 3, danes Ulica Josipine Turnograjske. 393 Ena od ulic na območju mestnega predela Novi trg, prejkone Križevniška. Zdravnika dr. Sigmunda Jožefa Petermana, ki je ob poroki leta 1753 živel v tej ulici, ne najdemo ne med hišnimi posestniki (Suhadolnik in Anžič, Novi trg) ne v po- pisu prebivalstva leta 1754 (Šturm (ur.), Ljubljanske družine), je pa njegova vdova Ana Marija Terezija od okoli leta 1778 imela hišo v Križevniški ulici, danes h. št. 7, ki je bila do tedaj last baronov Mordaxov (Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 115). ulica z Mestnega trga:394 iz Placa v gasi • is plaza u ga∫si (1741 – OK-Nik, fol. 22r) ulica za Škofijo:395 za škofijo v gasi • Sa Skoffio u ga∫si (1740 – OK-Nik, fol. 15r) Ulica Sv. Florijana:396 Svetiga Florjana gasa • Svętiga Florjava (sic!) ga∫sa (1787 – razglas) Ulica Sv. Nikolaja:397 Sniklavška gasa • S´Niklavska ga∫sa (1787 – razglas) Ulica Sv. Jakoba:398 Svetiga Jakoba gasa Svętiga Jakoba Ga∫sa (1787 – razglas) uličica proti Grajskemu hribu:399 gasca pruti grajskimu hribu • Ga∫za pruti grajskimu hribu (1787 – razglas) uličica proti Ljubljanici:400 gasca, katera od pamastra Pragerja k Lublanci pele401 • do ga∫ze, katęra od Pama∫tra Pragerja k´Lublanzi pęle (1787 – razglas) Velika cesta: 402 Velka cesta – gl. tudi Cesta • vęlka zę∫ta (1787 – razglas) Vicedomska ulica:403 Fištamska gasa, Fištanska gasa – gl. tudi Gosposka ulica Fištamska gasa: 394 Ena od uličic, ki vodijo z Mestnega trga. – Oklicanca, ki sta leta 1741 oba živela v tej ulici – trgovec Raimund Raimundi in Marija Elizabeta, vdova trgovca Jurija Erazma Weissa –, nista dokumentirana niti v mestnih davčnih knjigah in ur- barjih (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg) niti v popisu prebi- valstva leta 1754 (Šturm (ur.), Ljubljanske družine). 395 Verjetno današnja Dolničarjeva ulica, lahko tudi nekdanji Lingarjeva (današnja Mačkova) ali Ribiška. Jurij Kramar, leta 1740 že pokojni oče neveste Mice Kramer, ki je živela v tej ulici, ni znan iz mestnih davčnih knjig in urbarjev (Suhadol- nik in Anžič, Mestni trg). 396 Pozneje Florijanska ulica, danes Gornji trg (Valenčič, Zgodo- vina, str. 22 in 227). 397 Ulica pred stolno cerkvijo Sv. Nikolaja, v razglasu iz leta 1787 z nemškim imenom Domgasse, danes Ciril-Metodov trg (Va- lenčič, Zgodovina, str. 26, 62 in 227). 398 Nekdanja ulica na prostoru poznejšega trga Sv. Jakoba, ki je nastal po letu 1774, po požaru in porušenju jezuitskega kole- gija (Valenčič, Zgodovina, str. 24), danes Levstikov trg. 399 Danes Ulica na Grad, za cerkvijo sv. Florijana proti Graj- skemu hribu. Ulični seznam iz leta 1877 ima novo ime Ulice (sic!) na grad in staro ime Drugi Reber (Valenčič, Zgodovina, str. 62), ki ga srečamo v seznamu iz leta 1848: Za sv. Florija- nam ali drugi reber (prav tam, str. 43). 400 Danes uličica Za čreslom med Trubarjevo in Petkovškovim nabrežjem, poimenovana po usnjarski obrti (Valenčič, Zgodo- vina, str. 67). 401 Stavbenik Lovrenc Prager je bil lastnik hiše na sedanji Tru- barjevi cesti št. 14 (Suhadolnik, Šentpetrsko predmestje, str. 197), na vogalu ulice Za čreslom. 402 Rimska cesta (Valenčič, Zgodovina, str. 28). 403 Današnja Gosposka ulica (do Novega trga), kar je bilo že v 18. stoletju njeno drugo ime (Valenčič, Zgodovina, str. 26 in 28). 341 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 • v fi∫tamske ga∫se (1741 – OK-Nik, fol. 24v) Fištanska gasa: • Fi∫tanska ga∫sa (1787 – razglas) Za zidom:404 Za zidam, Za zidan • Sa Sidam (1738 – OK-Nik, fol. 5Ar), Sasidam (1750 – OK-Nik, fol. 98v), Sidam (sic!) (1750 – OK-Nik, fol. 100r) Sa Sidan (sic!) (1754 – OK-Nik, fol. 131v), in Civitate Sa∫idam (1772 – OK-Pet, pag. 197), Hi∫he sa Sidan (1787 – razglas) Zgornje Poljane:405 Gorne Polane • na gorneh Polanah (1782 – OK-Pet, s. p., 27. 9. 1782) Žabjak:406 Žebjek, Žabjek, Žabjak, Žajbjek 404 Danes Cankarjevo nabrežje, ulica je dobila ime po mestnem obzidju, ki je potekalo od Čevljarskega do Špitalskega mosta, današnjega Tromostovja (Valenčič, Zgodovina, str. 15–16). 405 Območje od današnjega Krekovega trga do Ambroževega trga (Valenčič, Zgodovina, str. 9). 406 Iz obdobja 1581–1635 so vse omembe znane iz nemških vi- rov, tu pa upoštevane samo prve tri (SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imenska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Žabjek). Žebjek: • Schebieck (1581 – knjiga mestnih izdatkov)407 Žabjek: • Schabiekh (1581 – knjiga mestnih izdatkov),408 Shabjek (1787 – razglas) • ex Schabiek (1709 – MM-Pet, pag. 106) • na ∫habjeko (1737 – OK-Nik, fol. 1r), na Shabieku (1738 – OK-Nik, fol. 5Av), na Shabjeki (1740 – OK-Nik, fol. 15r), na Shabieke (1755 – OK-Nik, fol. 141r) Žabjak: • Schabiackh (1582 – knjiga mestnih izdatkov),409 in Schabiag Parochiae Civit: (1780 – OK-Pet, s. p., 9. 11. 1780) Žajbjek: • ex Shaibiek (1730 – MM-Pet, pag. 78) Židovska ulica: Judovska gasa, Judova gasa Judovska gasa: • u Judouske ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 6v), v: 407 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imen- ska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Žabjek. Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 19, op. 31). 408 Prav tam. 409 Prav tam. Začetek slovenskega dela razglasa o novi župnijski razdelitvi Ljubljane iz leta 1787 (SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, Reg. I, šk. 45, fasc. 33, fol. 314r). 342 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Judou∫ke ga∫se (1738 – OK-Nik, fol. 8r), u Judouski ga∫si (1739 – OK-Nik, fol. 11v), V=Judou∫ke ga∫se (1740 – OK-Nik, fol. 18r), vJudou∫ke ga∫se (1742 – OK-Nik, fol. 32v), vjudouski ga∫si (1787 – OK-Pet, s. p., 14. 9. 1787) • is Judouske ga∫se (1747 – OK-Nik, fol. 73v) • Judovska ga∫sa (1787 – razglas) Judova gasa: • u Judovi ga∫se (1739 – OK-Nik, fol. 13v), u judove ga∫se (1740 – OK-Nik, fol. 15v), u Judovi ga∫si (1740 – OK-Nik, fol. 20r), v: Judove ga∫se (1748 – OK-Nik, fol. 80v), vJudove ga∫se (1750 – OK-Nik, fol. 103v), v: Judovi ga∫se (1751 – OK-Nik, fol. 111v) • konz Judovae ga∫se (1754 – OK-Nik, fol. 132v) 5. SVETNE JAVNE ZGRADBE Balovž, gl. Igrišče cesarski ali dvorni špital:410 cesarski špital, casarski špital, cesarski špetal cesarski špital: • uze∫sar∫kim Shpitallo (1738 – OK-Nik, fol. 6r), v Ce∫sarkim (sic!) Shpittalo (1738 – OK-Nik, fol. 38v), ú Ce∫sarskim Spittalu (1747 – OK-Nik, fol. 71v) casarski špital: • v: Ca∫sarskim Shpitallo (1739 – OK-Nik, fol. 12v) cesarski špetal: • vcae∫sarskem Shpetallo (1742 – OK-Nik, fol. 30r), v: Cae∫sarskim Shpetallo (1745 – OK-Nik, fol. 63v) deželna hiša (Lontovž):411 Lontovž, Londhaus, Lontavž, Lantaus Lontovž: • u Londtoushe (1738 – OK-Nik, fol. 4r), v Lontou∫he (1740 – OK-Nik, fol. 21v), vlontou∫he (1740 –OK-Nik, fol. 21v), v Lontou∫ho (1759 – OK-Nik, fol. 184r) • per Lontou∫he (1748 – OK-Nik, fol. 76Ar) • pred Londtousham (1743 – OK-Nik, fol. 35v), pred Lontousham (1744 – OK-Nik, fol. 43v) Londhaus: • pred Londthausam (1747 – OK-Nik, fol. 71r) Lontavž: • pred Lontausham (1748 – OK-Nik, fol. 78r) Lantaus: • blisu Landtau∫a (1749 – OK-Nik, fol. 90v) 410 Stavba na Vodnikovem trgu (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 72–73). 411 Danes palača Slovenske akademije znanosti in umetnosti na Novem trgu (Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 25–26 in 122–124). Igrišče (Balovž):412 polovž • pret Polousam (1755 – OK-Nik, fol. 147v) • sa pollousam (1756 – OK-Nik, fol. 176v) • v Gradi∫ho v Polouso (1758 – OK-Nik, fol. 179r) • ex sa Polousham ∫ub No. 71 parochiae B. V. M. annunciate (1787 – OK-Pet, s. p., 6. 2. 1787) Kamaun, Komun – gl. Tranča kasarma, kasarna – gl. vojašnica kruhna kamra, krušna kamra – gl. mestna kruharna lazaret pri Sv. Petru:413 lazaret, lazeret lazaret: • ex Lasareth (1696 – MM–Pet, pag. 36) • de Lazaretho (1703 – MM–Pet, pag. 66) lazeret: • ex Lazereth (1696 – MM–Pet, pag. 37) Lontovž gl. deželna hiša mestna hiša (Rotovž):414 Rotovž, Ratavž, Rotavž Rotovž: • ú Rottousho (1744 – OK-Nik, fol. 51r) • per Rotoushe (1757 – OK-Nik, fol. 164v) • na plaz sraum Rotousha (1759 – OK-Nik, fol. 182v) Ratavž: • Sraun rathausha (1754 – OK-Nik, fol. 134v) Rotavž: • blisu Rotausha (1757 – OK-Nik, fol. 161v) mestna kruharna:415 hrušna kamra, krušna kamra, kruhna kamra hrušna kamra: • nad hrusna Kamra (1718 – OK-Pet, pag. 126) krušna kamra: • pod Kruschno Kamro (1715 – OK-Pet, pag. 89) • na Kru∫hne Camre (1737 – OK-Nik, fol. 1r) • per: kru∫hne kamre (1738 – OK-Nik, fol. 5Ar) • pred kru∫hno kamro (1739 – OK-Nik, fol. 11v) • bli∫o kru∫hne Camre (1740 – OK-Nik, fol. 18r) • Sraun krushne kamre (1743 – OK-Nik, fol. 38r) kruhna kamra: • od kruhne kamre zhe∫s (1743 – OK-Nik, fol. 39r) • na kruhni kamri (1744 – OK-Nik, fol. 46v) 412 Stanovsko zabavišče oziroma igralnica na mestu današnje Drame ob Igriški ulici, opuščeno po letu 1774 s preureditvijo redute, stavba porušena po potresu 1895 (Mal, Stara Ljublja- na, str. 119). 413 Na mestu poznejše šentpetrske vojašnice na današnjem Vra- zovem trgu (Suhadolnik in Budna Kodrič, Šentpetrsko pred- mestje, str. 105–106, 274–275 in 325). 414 Danes Magistrat na Mestnem trgu 1 (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 21–25). 415 Stavba na Starem trgu 4 (Suhadolnik in Anžič, Stari trg, str. 15). 343 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 • pred kruchno kamro (1750 – OK-Nik, fol. 101r) • blisu kruhne kamre (1740, OK fol. 19v) meščanski špital:416 burgarski špetal, purgerski špital, purgarski špital, mestni špital burgarski špetal: • uburgarskim Spettalu (1740 – OK-Nik, fol. 17r), ú burgarskim Shpetalu (1749 – OK-Nik, fol. 93v) purgerski špital: • vpurgerskim Shpittallo (1749 – OK-Nik, fol. 84v) purgarski špital: • v purgarskemo Spitalo (1755 – OK-Nik, fol. 148v), v´ purgarskimo Spitallo (1755 – OK-Nik, fol. 140v), ), v´ purgarskim Spitalo (1755 – OK-Nik, fol. 141r), vpurgarskimo Spitalo (1755 – OK-Nik, fol. 148v) mestni špital: • vme∫tnim Spittallo (1745 – OK-Nik, fol. 52v) Novo zidanje/zidajne – gl. Tranča pošta:417 pošta • na po∫hte (1738 – OK-Nik, fol. 6r), na poshti (1746 – OK-Nik, fol. 57v) proviantna hiša na Poljanah pod Gradom:418 proviont pod Gradam, proviant za Gradan, profiantarska hiša pod Gradam proviont pod Gradam: • na Proviontu pod gradam (1773 – OK-Pet, s. p., 23. 5. 1773) proviant za Gradan: • na Provianth sa gradan (1784 – OK-Pet, s. p., 19. 1. 1784) profiantarska hiša pod Gradam: • v profiantarski hishi pod gradam (1787 – OK-Pet, s. p., 14. 9. 1787), Podgradam v Profiantarski hi∫hi (1787 – OK-Pet, s. p., 3. 12. 1787) Rotovž gl. Mestna hiša Stara šola (v meščanskem špitalu):419 stara šula 416 Na današnji Stritarjevi ulici na mestu Kresije, ukinjen leta 1811 (Höfler, Gradivo, str. 119). 417 Za ta čas neznana lokacija, pozneje se kot pošta omenja več hiš (prim. Suhadolnik in Anžič, Kongresni trg, str. 51). 418 Vojaško oskrbovališče (skladišče za živež) in pekarna na Stre- liški ulici med letoma 1764 in 1787 (Suhadolnik in Budna Kodrič, Poljansko predmestje, str. 73, 215–216; Vrhovnik, Slo- venska imena, str. 147). 419 Omemba v oklicni knjigi leta 1742 staro šolo določno po- stavlja v Špitalsko ulico. Gre za mestno nemško šolo, ki je delovala v meščanskem špitalu, kar med drugim dokazujeta učiteljevo bivanje v špitalski stavbi po ljudskem štetju iz leta 1754 (Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 90) in oblastno poročilo o stanju trivialnih šol iz leta 1761, po katerem je bila prva od dveh ljubljanskih šol v meščanskem špitalu, druga pa na Žabjaku (SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 75, Lit. T–4, vol. 1–2, Ausweis etc., 17. 9. 1761). O šoli v meščanskem špitalu v 17. in 18. stoletju gl. tudi: Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, str. 7–8, 14 in 19. • per ∫tari ∫hulle (1738 – OK-Nik, fol. 5Av), per ∫tare Shulle (1741 – OK-Nik, fol. 26v) • pred ∫taro shullo (1738 – OK-Nik, fol. 6r), u Shpetauski ga∫si pred ∫taro Shulo (1742 – OK-Nik, fol. 28v) • bli∫u ∫tare Shulle (1740 – OK-Nik, fol. 19r), bli∫o ∫tare ∫hulle (1746 – OK-Nik, fol. 60v) • Sraun ∫tare Shulle (1741 – OK-Nik, fol. 23r) Tranča: 420 Tranča, Dranča, Kamaun, Komun, Novo zidanje/zidajne Tranča: • ex Tranza (1715 – MM-Pet, pag. 160), penes Trantscha (1774 – OK-Pet, s. p., 23. 8. 1774) • sraven tranzhe (1738 – OK-Nik, fol. 5r), Sraun Tranzhe (1741 – OK-Nik, fol. 23r) • per tranzhe (1738 – OK-Nik, fol. 5Av), per Tranzhi (1748 – OK-Nik, fol. 77v) • pred Tranzho (1739 – OK-Nik, fol. 9r) • bli∫o tranzhe (1740 – OK-Nik, fol. 20v), bli∫u tranzhe (1741 – OK-Nik, fol. 26r) • pod tranzho (1743 – OK-Nik, fol. 36r) • gori do Tranzhe (1787 – razglas), do Tranzh (1787 – razglas), Dranča: • bli∫o dranzhe (1753 – OK-Nik, fol. 124v) Kamaun: • Pod Khamaunam (1611 – razglas)421 Komun: • pred Communam (1738 – OK-Nik, fol. 2v) Novo zidanje:422 • bli∫o Noviga Sidania (1752 – OK-Nik, fol. 120v), blis noviga Sidanja (1758 – OK-Nik, fol. 172r), Novo zidajne: • blisu noviga Sydaina (1756 – OK-Nik, fol. 160v) • pret novem Sidainam (1753 – OK-Nik, fol. 127r) • per novemo Sidaino (1755 – OK-Nik, fol. 146r) • Sraven noviga Sidaina (1758 – OK-Nik, fol. 170r), sraum Noviga Sydaina (1759 – OK-Nik, fol. 185r) Novo zidanje al Tranča: • od noviga sidanja al tranzhe (1787 – razglas)423 420 Leta 1788 porušena stavba s podhodom v ulici Pod Trančo na stičišču Starega in Mestnega trga. Ime Tranča prihaja od mestne ječe za najhujše hudodelce, ki je bila v nadstropju. Do leta 1494 je tu ali za stavbo stala stara mestna hiša (ro- tovž), od tod ime Komun, ime Novo zidanje pa očitno po nadomestni stavbi, ki je leta 1632 zamenjala prvotno Trančo. Suhadolnik in Anžič, Stari trg, str. 39–40; Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 11–13; Valenčič, Zgodovina, str. 15 in 30. 421 V.[rhovec], Slovenski listič, str. 254. – Izvirnik danes ni v evidenci. Lokacijo je opredelil tudi Vrhovec: »Kamaun zvala se je Tranča«. Desetletje pozneje beremo v mestnih urbarjih 1620–23 »Vndter dem Comaun« (Fabjančič, Nekaj o ljub- ljanskih uličnih imenih, str. 45). 422 Prim. dvojno poimenovanje v tiskanem seznamu ljubljanskih ulic iz leta 1787: »te hi∫he od noviga sidanja al tranzhe« (Va- lenčič, Zgodovina, str. 27). 423 V nemški različici razglasa: vom Neugebäu. 344 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Vicedomski dvorec:424 Fištamija, Feštamija, Vicštamija, Purg, Purg(a), Purk(a), Purka Fištamija: • ufi∫tamie (1739 – OK-Nik, fol. 9r), ú Fi∫tamij (1742 – OK-Nik, fol. 28v), v: Fi∫tamije (1742 – OK-Nik, fol. 34r) • pred fistamia (1738 – OK-Nik, fol. 5v), pred fi∫tamio (1742 – OK-Nik, fol. 33v), pred fistamijo (1745 – OK-Nik, fol. 54v), pret Purko al Fistamio (1759 – OK-Nik, fol. 183r) • blisu fistamie (1742 – OK-Nik, fol. 28r), bli∫o fi∫tamije (1756 – OK-Nik, fol. 156r) • sraven fi∫tamie (1750 – OK-Nik, fol. 100r) Feštamija: • pred fe∫tamie (1740 – OK-Nik, fol. 16r) • ù Fe∫tamije (1751 – OK-Nik, fol. 113v), ù festamije (1752 – OK-Nik, fol. 113v) Vicštamija: • pred viz∫tamio (1744 – OK-Nik, fol. 50v) Purg: • penes Purg in Civitatensis Parochiae (1773 – OK- Pet, ps. P., 22. 9. 1773) Purg(a)/Purk(a): • v: purg (1753 – OK-Nik, fol. 125v), v´ Purke (1753 – OK-Nik, fol. 128v), v´ Purge (1755 – OK- Nik, fol. 148v) Purka: • pret Purko al Fistamio (1759 – OK-Nik, fol. 183r) vojašnica v Šentpetrskem predmestju:425 Kasarma, Kasarna Kasarma: • in Ca∫sarma (1743 – MM-Pet, pag. 323) Kasarna: • ex Ca∫sarna (1779 – MM-Pet, pag. 691) • infra Kasarnam (1784 – OK-Pet, s. p., 4. 5. 1784) 6. CERKVENE ZGRADBE IN ZGRADBE V CERKVENI LASTI avguštinska cerkev Marijinega Oznanjenja:426 avguštinarska cerkev • sa Augu∫htinarsko zęrkuvjo (1787 – razglas) avguštinski samostan: 427 patri avguštinarji, patri 424 Deželnoknežji dvorec na mestu današnjega rektorata univer- ze na Kongresnem trgu, porušen po potresu 1895, do leta 1747 sedež vicedomskega urada za Kranjsko (Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 23–24). 425 Neznana lokacija pred letom 1754, ko so t. i. novi lazaret preuredili v šentpetrsko vojašnico. Danes stavba medicinske fakultete na Vrazovem trgu (Suhadolnik in Budna Kodrič, Šentpetrsko predmestje, str. 105–106 in 274–275). 426 Današnja frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu. Avgu- štinska do razpusta samostana 1782, frančiškanska od 1784, župnijska od 1785 (Höfler, Gradivo, str. 116–117). 427 Današnji frančiškanski samostan na Prešernovem trgu (gl. prejšnjo opombo). avguštinerji, črni menihi patri avguštinarji: • pred PP: Augu∫tinarie (1740 – OK-Nik, fol. 15r), pret PP. Augu∫tinari (1755 – OK-Nik, fol. 145v), pred P. P. Augustinarjeh (1758 – OK-Nik, fol. 172r), pred P. P. Augustinariam (1758 – OK-Nik, fol. 178r) • Sa PP: Augustinarje (1744 – OK-Nik, fol. 49r), • bli∫o PP: Augustinarjou (1753 – OK-Nik, fol. 122v), blisu PP. Augustinariou (1755 – OK-Nik, fol. 147r) patri avguštinerji: • Sa PP: Augu∫tiner (1745 – OK-Nik, fol. 52v), Sa Pater Augustineriah (1753 – OK-Nik, fol. 126v) črni menihi: • Sa zhernemi Menihe (1738 – OK-Nik, fol. 5Ar), Sa zherne Menihe (1739 – OK-Nik, fol. 9v), Sa zhernemi Menihi (1739 – OK-Nik, fol.14r), Sa zherni Menihi (1741 – OK; fol. 25r), Sa zhernimi menihi (1741 – OK-Nik, fol. 26v) bratovska hiša – gl. hiša bratovščine sv. Rešnjega telesa frančiškanski samostan:428 patri franciskanarji, patri franciskanerji, patri franciskajnarji, franciskani, klošter patri franciskanarji: • pred PP: franci∫canarie (1737 – OK-Nik, fol. 1r) • bli∫so PP Franci∫canarjou (1740 – OK-Nik, fol. 19r) patri franciskanerji: • pret PP. Franciscanerie (1754 – OK-Nik, fol. 139r) patri franciskajnarji: • Sraum PP: Franziskainarjah (1759 – OK-Nik, fol. fol. 184v) franciskani: • pred franciskanie (1741 – OK-Nik, fol. 24r) klošter: • Franzi∫hkanarska ga∫sa s´klo∫htram (1787 – razglas) hiša bratovščine sv. Rešnjega telesa:429 bratovska hiša • Meshnar v´ Bratouske hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 167r) 428 Samostanska stavba na današnjem Vodnikovem trgu je bila po preselitvi frančiškanov v razpuščeni samostan avguštincev eremitov (1784) v letih 1788–1790 prezidana v licej, ob po- tresu 1895 poškodovana in v letih 1902–3 odstranjena, cerkev Marijinega Vnebovzetja pa porušena že leta 1786 (Höfler, Gradivo, str. 121). 429 Bodisi oratorij sv. Rešnjega telesa na mestu današnjega stol- nega župnišča na Ciril-Metodovem trgu bodisi kaka druga hiša stolne bratovščine sv. Rešnjega telesa, v kateri je stanoval mežnar. Mežnar iste bratovščine je namreč leto prej, 1756, v oklicni knjigi naveden kot stanujoč na Poljanah: S. R. Telle∫a bratou∫hine Mesnar na Pollanah Ist. (OK-Nik, fol. 158v). O bratovščini in oratoriju gl. Lavrič, Ljubljanske baročne bra- tovščine, str. 297–298. 345 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 hiša Schillingove kuratne ustanove (beneficija) pri Sv. Petru:430 Štiftenga • v Stiftenge (1783 – OK-Pet, s. p., 18. 1. 1783) jezuitski kolegij:431 (patri) zavitarji, patri jezuviti, patri jezuvitarji, patri jezvitarji, patri jezuitarji, patri jezuiterji (patri) zavitarji: • u Collegiume per P. P. Savitarieh (1738 – OK-Nik, fol. 3v), per PP: Savitarieh (1741 – OK-Nik, fol. 25v), • pred PP: Savitarie (1739 – OK-Nik, fol. 10r), pred Savitarie (1739 – OK-Nik, fol. 14r), • blisu PP. Savitariou (1745 – OK-Nik, fol. 63v) patri jezuviti: • pred PP: Jesuvitae (1740 – OK-Nik, fol. 18v) patri jezuvitarji: • pred PP Jesuvitariam (1738 – OK-Nik, fol. 3r), pred PP: Je∫uvitarje (1740 – OK-Nik, fol. 15r), pred PP: Jesuvitarije (1750 – OK-Nik, fol. 96v), pred P. P. Jesuvitarjeh (1758 – OK-Nik, fol. 172r) • per P. P. Jesuvitarijh ú collegio (1745 – OK-Nik, fol. 54r), per P. P. Jesuvitarijh (1754 – OK-Nik, fol. 54r) 430 Suhadolnik in Budna Kodrič, Šentpetrsko predmestje, str. 256– 257. 431 Pri Sv. Jakobu na današnjem Levstikovem trgu, razpuščen z ukinitvijo jezuitskega reda leta 1773, naslednje leto pogorel v požaru in bil odstranjen (Höfler, Gradivo, str. 122). • na ∫tarem terg bli∫o PP: Jesuvitarjou (1744 – OK- Nik, fol. 49r) patri jezvitarji: • pred PP: Jesvitarie (1747 – OK-Nik, fol. 73v) patri jezuitarji: • per PP. Jesuitarih (1746 – OK-Nik, fol. 58r), per PP. Jesuitariah v´ Collegiume (1754 – OK-Nik, fol. 134v) • pret PP. Jesuitare (1759 – OK-Nik, fol. 185v) patri jezuiterji: • pred PP: Jesuiterie (1754 – OK. fol. 134v), pret PP. Jesuiterie (1755 – OK-Nik, fol. 145v) kapucinski samostan:432 (patri) kapucinarji, (patri) kapucinerji, (patri) kopcinarji, kapucinarski klošter (patri) kapucinarji: • Sa Capucinarie (1737 – OK-Nik, fol. 1v), Sa P.P. Capucinarje (1739 – OK-Nik, fol. 13r), Sa P. P. Capuzinarij (1745 – OK-Nik, fol. 54r), Sa Kapucinariam (1752 – OK-Nik, fol. 121r), sa P. P. Cappuzinariam (1758 – OK-Nik, fol. 180r), sa Capucinarjami paro: civit: (1784 – OK-Pet, s. p., 26. 6. 1784) • bli∫o PP: Capucinarjou (1754 – OK-Nik, fol. 432 Na današnjem Kongresnem trgu na mestu parka Zvezda, razpuščen leta 1810 in do kongresa 1821 povsem porušen (Höfler, Gradivo, str. 117). Prva slovenska omemba ljubljanskega jezuitskega kolegija leta 1738 v slovenski oklicni knjigi stolne župnije Sv. Nikolaja (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 3v). 346 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 132r), blisu PP Capucinariou (1745 – OK-Nik, fol. 56r) • pred: Capucinarie (1742 – OK-Nik, fol. 32r), pred PP: Capucinarje (1747 – OK-Nik, fol. 71v), pred Capucinarj (1753 – OK-Nik, fol. 122v), pred P. P. Kapucinarih (1757 – OK-Nik, fol. 168r), pred P. P: Kappucinari (1758 – OK-Nik, fol. 178r) • per kapuzinarjih (1787 – razglas) (patri) kapucinerji: • Sa Capucinerje (1745 – OK-Nik, fol. 55v), sapater Kapucinerie (1753 – OK-Nik, fol. 128v) • pret PP. Cappucinerie (1754 – OK-Nik, fol. 136r) (patri) kopcinarji: • sa PP. Kopzinari (1757 – OK-Nik, fol. 162r), sa PP. Kopzinarje (1757 – OK-Nik, fol. 162v) kapucinarski klošter: • s´ kapuzinarskim Klo∫tram (1787 – razglas) klariški samostan:433 gospe klarisarce, (te) stare nune gospe klarisarce: • pred GG: Clari∫sarzami (1738 – OK-Nik, fol. 2v), pred Gospemi Clari∫arzhi (1742 – OK-Nik, fol. 32v) • bli∫o GG: Clari∫sarz (1738 – OK-Nik, fol. 8r), bli∫o GG: Clari∫sarz v S. Petra farre (1755 – OK- Nik, fol. 150v), blisu Gospa Clari∫sarz (1757 – OK- Nik, fol. 161v) • prute G: G: Clari∫sarzam (1754 – OK-Nik, fol. 132r) • pret GG. Clari∫sarze (1754 – OK-Nik, fol. 137r) (te) stare nune: • pred ∫taremi Nunami (1737 – OK-Nik, fol. 2r), pred ∫tarimi Nunnami (1745 – OK-Nik, fol. 52v), • bli∫u teh ∫tareh Nun (1740 – OK-Nik, fol. 20v), bli∫so ∫tareh Nunn (1745 – OK-Nik, fol. 56v) • preke ∫tarem Nunam (1742 – OK-Nik, fol. 29v) • prute ∫tarem Nunnam (1742 – OK-Nik, fol. 33r) • per stareh Nunah (1757 – OK-Nik, fol. 162v) Križanke (komenda križniškega oz. nemškega viteškega reda):434 Križenke, Križanke, Križanija, Križenija Križenke: • ukri∫henkeh (1737 – OK-Nik, fol. 2r), v: Kri∫henkeh (1741 – OK-Nik, fol. 22r), vkri∫henkeh (1742 – OK-Nik, fol. 34r), vkrishenkih (1755 – OK-Nik, fol. 144r) • pred Kri∫henki (1738 – OK-Nik, fol. 6v), pred Kri∫henke (1739 – OK-Nik, fol. 9v) Križanke: • vkri∫hankeh (1743 – OK-Nik, fol. 40r) • pred Kri∫hanke (1744 – OK-Nik, fol. 44r) 433 Na lokaciji sedanjega poslopja Banke Slovenije, na vogalu Cankarjeve in Slovenske ceste, razpuščen leta 1782 (Höfler, Gradivo, str. 117). 434 Samostan križniškega reda v Križankah je bil ukinjen po dru- gi svetovni vojni (Höfler, Gradivo, str. 121–122). Križanija: • vkri∫hanie (1742 – OK-Nik, fol. 28r), vkrishanije (1742 – OK-Nik, fol. 31v), ú Krishanie (1746 – OK-Nik, fol. 58r), u Krishanje (1746 – OK-Nik, fol. 60r), vkri∫hanije (1753 – OK-Nik, fol. 122r), v´ Krishanije (1753 – OK-Nik, fol.128r) • pred Krishanio (1738 – OK-Nik, fol. 5r), pred Kri∫hanijo (1750 – OK-Nik, fol. 96v) • blisu Krishanie (1744 – OK-Nik, fol. 48v), blisu Krishanje (1748 – OK-Nik, fol. 75v) Križenija: • v Kriseni (1757 – OK-Nik, fol. 166r) • pred Kri∫henio (1752 – OK-Nik, fol. 129r) križevniška cerkev Device Marije: križanska cerku Divice Marije • s´krishansko zęrkujo Divize Marie (1787 – razglas) Marijino Oznanjenje, cerkev in župnija:435 Devica Marija angelskiga češenja, Annunciata B. V. M. na štengah, Divica Marija pred mostam Devica Marija angelskiga češenja: • Fara per Marii Divizi Angelskiga zhe∫henja pred Mę∫tam (1787 – razglas) Annunciata B. V. M. na štengah: • parochia Annunciatae B. V. M. na ∫tengah (1788 – OK-Pet, s.p., 1. 1. 1788) Divica Marija pred mostam: • fare divize Mariae pred mo∫tam (1789 – OK-Pet, s. p., 3. 10. 1789) samostan bosonogih avguštincev (diskalceatov):436 patri diskalceati, patri diskalciati, školcjatski klošter patri diskalceati: • bli∫o PP. di∫calceatou (1738 – OK-Nik, fol. 6v), blisu PP: Discalceatou (1738 – OK-Nik, fol. 7v), blisu PP: Discalceato (1750 – OK-Nik, fol. 102v), bliso Pater Discalceatov (1755 – OK-Nik, fol. 141v) • prute PP: di∫calceatam S: Petra farre (1742 – OK- Nik, fol. 31v) • per PP: Di∫calceatih (1745 – OK-Nik, fol. 49r) patri diskalciati: • Sa PP: Di∫calciate (1743 – OK-Nik, fol. 41v) školcjatski klošter: • do shkolzjat∫kiga kloshtra (1787 – razglas) 435 Nekdanja avguštinska cerkev Marijinega Oznanjenja na da- našnjem Prešernovem trgu, od leta 1784 frančiškanska in od 1785 župnijska cerkev v upravi frančiškanov (Höfler, Gradi- vo, str. 116–117). 436 Na Ajdovščini ob Slovenski cesti, med sedanjima Dalmati- novo in Tavčarjevo ulico, ukinjen leta 1784, nato deželna bol- nišnica, poslopje porušeno po potresu 1895 (Höfler, Gradivo, str. 118; Valenčič, Zgodovina, str. 28). 347 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Stiški dvorec:437 Šitiški hof, Šetiški hof Šitiški hof: • v: ∫hittihkim hoffo (1740 – OK-Nik, fol. 21r) Šetiški hof: • v∫hetishkem hoffo (1742 – OK-Nik, fol. 28v), ú Shetti∫hkim hoffu (1745 – OK-Nik, fol. 54v) Sv. Elizabeta – gl. špitalska cerkev Sv. Florijan, cerkev:438 Sveti Florjan, Šenflorjan Sveti Florjan • per S: Florianu (1738 – OK-Nik, fol. 2v), per S: Floriani u rebri (1738 – OK-Nik, fol. 5r), per S: Floriano (1738 – OK-Nik, fol. 7v) • blisu S: Floriana (1740 – OK-Nik, fol. 17v), bli∫o S: Floriana (1743 – OK-Nik, fol. 37r), blisu Suetiga Floriana (1752 – OK-Nik, fol. 118r) • nad S. Florianam (1754 – OK-Nik, fol. 133v) • pret S. Florianam (1755 – OK-Nik, fol. 139r) • Sraun S. Floriana (1756 – OK-Nik, fol. 156r) • sa S. Florianam (1756 – OK-Nik, fol. 158v)439 • Me∫hnar S. Floriana (1757 – OK-Nik, fol. 162v) • Svętiga Florjava (sic!) ga∫sa s´ zęrkuvjo (1787 – razglas) Šenflorjan: • pret Shn= Florianam (1754 – OK-Nik, fol. 134v) Sv. Jakob, cerkev in župnija:440 fara svetiga Jakoba v Lublani, Sveti Jakob • Fara ∫vetiga Jakoba v´Lublani (1787 – razglas) • pruti ∫vętimu Jakobu (1787 – razglas) Sv. Janez Evangelist, kapucinska cerkev:441 sveti Joanes Evangelist • s´zerkuvjo ∫vętiga Joannesa Evangeli∫ta, inu s´ kapuzinarskim Klo∫tram (1787 – razglas) Sv. Janez Krstnik, cerkev in župnija v Trnovem:442 Sveti Janez • Fara ∫vętiga Janne∫a v´ Ternovim (1787 – razglas) Sv. Jernej, cerkev v Spodnji Šiški443 437 Dvorec cistercijanskega samostana v Stični na današnjem Levstikovem trgu, ob ukinitvi samostana leta 1784 prešel na verski sklad (Suhadolnik in Anžič, Stari trg, str. 20 in 168). 438 Na današnjem Gornjem trgu, podružnica stolne župnije Sv. Nikolaja, od leta 1785 podružnica novoustanovljene župnije Sv. Jakoba (Höfler, Gradivo, str. 119). 439 Po uličnem seznamu z nemškimi in slovenskimi imeni iz leta 1848 se je ulica, navedena med Florijansko (Sv. Florjana uli- ce) in Rebrijo, imenovala Za sv. Florijanam ali drugi reber (Valenčič, Zgodovina, str. 43). 440 Župnija s sedežem v nekdanji jezuitski cerkvi, ustanovljena leta 1785 (Höfler, Gradivo, str. 122). 441 Samostanska cerkev na današnjem Kongresnem trgu na me- stu parka Zvezda, opuščena z ukinitvijo samostana 1810 in do kongresa leta 1821 popolnoma porušena (Höfler, Gradivo, str. 117). 442 Od 1785 samostojna župnija, prej podružnica stolne župnije Sv. Nikolaja (Höfler, Gradivo, str. 120). 443 Podružnica župnije Šentvid (Höfler, Gradivo, str. 110). • ∫podna ∫hi∫hka s´zerkuvjo ∫vetiga Jerneja (1787 – razglas) Sv. Jožef, cerkev bosonogih avguštincev (diskalceatov):444 Sveti Jožef • do […] zerkve ∫vętiga Jo∫hefa (1787 – razglas) Sv. Jurij, kapela na Gradu:445 Sveti Jur(ij) • Grad s dvemi Zęrkvami Svętiga Jurja , inu ∫vęte Ro∫alię na hribu (1787 – razglas) Sv. Krištof, cerkev za Bežigradom:446 Sveti Krištof • per S: Chri∫topho (1742 – OK-Nik, fol. 31r) • s´Zęrkuvjo ∫vętiga Kri∫htofa (1787 – razglas) Sv. Nikolaj, stolnica: S. Miklavž, S. Meklavž, Šmeklavž, Šemklavž, Šemeklavž, Šmiklavž, Šemiklavž, Senklavž, Šenklavž, Šenmeklavž, Šenmeklovž, Sveti Nikolaus, Šmaklavž, Šenmiklavž, Šenmeklavž, Šenmeklovž, Sveti Niklavž S. Miklavž: • per S. Miclaushu V= lublani (1566 – Trubar)447 S. Meklavž: • pred S: Meklausham (1739 – OK-Nik, fol. 8v), Šmeklavž: • pred Smeklausham (1744 – OK; fol. 43r), pred Shmeklausham (1746 – OK-Nik, fol. 62v) • ú Smeklaushe (1744 – OK-Nik, fol. 44v) • bli∫u S. Meklausha (1740 – OK-Nik, fol. 20r) Šemklavž: • v: Semklau∫ho (1746 – OK-Nik, fol. 61r) • Sa Shemklausham (1745 – OK-Nik, fol. 55v) • pred Shemklausham (1744 – OK-Nik, fol. 43r) • bli∫o Shemklausha (1747 – OK-Nik, fol. 37r) Šemeklavž: • ù She Meklaushe (1749 – OK-Nik, fol. 92r) • blisu Shemeklausha (1755 – OK-Nik, fol. 145v) Šmiklavž: • pred Smiklausham (1750 – OK-Nik, fol. 180v) Šemiklavž: • v Shemiklaushe (1755 – OK-Nik, fol. 147r) Senklavž: • Sa Senklausham (1742 – OK-Nik, fol. 30v) Šenklavž: • bli∫o Shen=klau∫ha (1755 – OK-Nik, fol. 150v Sveti Nikolaus: • Sa S: Nicolausam (1742 – OK-Nik, fol. 30v) • pred S. Nicolausam (1748 – OK-Nik, fol. 81r) • bli∫o S. Nicolausa (1755 – OK-Nik, fol. 148r) 444 Samostanska cerkev na Ajdovščini, po ukinitvi samostana (1784) skupaj s samostanom prezidana v deželno bolnico, porušeno po potresu 1895 (Höfler, Gradivo, str. 118). 445 Še obstoječa, zdaj obnovljena (Höfler, Gradivo, str. 120). 446 Podružnica župnije Sv. Petra, pri njej od 1779 mestno poko- pališče, večkrat predelana stavba porušena leta 1958 (Höfler, Gradivo, str. 113). 447 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Psalter 1566, bVIa. 348 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 • S: Nicolausa zerkue (1750 – OK-Nik, fol. 95v) Šmaklavž: • Sa Smaklausham (1748 – OK-Nik, fol. 75v) Šenmiklavž: • pret Shn Miklausham (1753 – OK-Nik, fol. 128r), pred Shn=Miklausham (1753 – OK-Nik, fol. 128r), pret Shen Miklausham (1755 – OK-Nik, fol. 141r) Šenmeklavž: • pred Shen Meklausham (1754 – OK-Nik, fol. 134v) Šenmeklovž: • pret Shen Meklou∫ham (1756 – OK-Nik, fol. 152r) Sveti Niklavž: • v´∫hkofovski zęrkvi ∫vetiga Niklausha v´Lublani (1787 – razglas) • s´to vik∫hi, inu ∫hkofovsko zęrkujo ∫vętiga Niklavsha (1787 – razglas) Sv. Peter, župnija, cerkev in predmestje: S. Peter, S. Petra fara/fara S. Petra, Svetiga Petra fara, fara Svetiga Petra pred mestam, fara S. Pjetra, Sveti Peter, Št. Peter S. Peter: • od S: Petra (1591 – KM-Nik, pag. 52) S. Petra fara/fara S. Petra: • S: Petra farre (1739 – OK-Nik, fol. 9r), fare S: petra (1754 – OK-Nik, fol. 131v) • u S: Petra farri (1746 – OK-Nik, fol. 67r), vfarre S. Petra (1756 – OK-Nik, fol. 156r), v S: Petra farre (1743 – OK-Nik, fol. 37r) Svetiga Petra fara: • v=Suetiga Petra farre (1744 – OK-Nik, fol. 42v), v: Svetiga Petra farre (1744 – OK-Nik, fol. 45r) • Suetiga Petra Farre (1752 – OK-Nik, fol. 118r) fara Svetiga Petra pred mestam: • Fara ∫vętiga Petra pred Mę∫tam (1787 – razglas) Sv. Pjetra fara: • S: Pietra farre (1745 – OK-Nik, fol. 63v) Sveti Peter: • per Suetemo Petro v´ faroushe (1750 – OK-Nik, fol. 150r) • do ∫vętiga Petra (1787 – razglas) Št. Peter [župnija]: • karje pod St. Peter […] ∫li∫halu (1787 – razglas) Sv. Rozalija, cerkev pod Gradom:448 Sveta Rozalija (na hribu) • bli∫o S: Rosaliae (1744 – OK-Nik, fol. 49r) • ù rebri pod S: Rosalio (1749 – OK-Nik, fol. 85v) • Meshnar S. Rosaliae (1758 – OK-Nik, fol. 179r) • Grad s dvemi Zęrkvami Svętiga Jurja , inu ∫vęte Ro∫alię na hribu (1787 – razglas) 448 Podružnica stolne župnije Sv. Nikolaja pod Gradom, kratek čas od 1785 do porušenja naslednje leto podružnica novo- ustanovljene župnije Sv. Jakoba (Höfler, Gradivo, str. 119; Lavrič, Cerkev sv. Rozalije, str. 237). Sv. Trojica, uršulinska cerkev:449 Sveta Trojica • s´zęrkuvjo ∫vete Trojize inu s´Nunskim Klo∫htram (1787 – razglas) škofijski dvorec: Škofija • uskoffie (1738 – OK-Nik, fol. 6v), u Shkoffie (1740 – OK-Nik, fol. 17r), v: Shkoffije (1741 – OK- Nik, fol. 24r), vshkoffije (1742 – fol. 31r) • pred skoffio (1739 – OK-Nik, fol. 11v), pret Shkoffio (1758 – OK-Nik, fol. 173r )450 • od shkoffie zhe∫s (1739 – OK-Nik, fol. 10r) • srauen Skoffie (1755 – OK-Nik, fol. 140r), Sraum Shkoffie (1758 – OK-Nik, fol. 178v) • bli∫o Shkoffije (1756 – OK-Nik, fol. 154r), blisu Skoffije (1755 – OK-Nik, fol. 148v) • Sa Skoffio (1740 – OK-Nik, fol. 15r) • penes Skofiam (1784 – OK-Pet, s. p., 27. 5. 1784) špitalska cerkev sv. Elizabete:451 [špitavska] cerku • Shpitavska ga∫sa s´zęrkuvjo (1787 – razglas) Štiftenga – gl. hiša Schillingove kuratne ustanove (beneficija) pri Sv. Petru uršulinski samostan:452 (te) nove nune, gospe uršlinarce, gospe uršulinarce (v kloštru), gospe uršelinarce, gospe uršulinerce, mlade gospe uršulinarce, nunski klošter (te) nove nune: • pred temi Novemi Nunami (1738 – OK-Nik, fol. 2v), pred Novim nunami (1741 – OK-Nik, fol. 22v), pred novem Nunnami (1743 – OK-Nik, fol. 38r), pred novemi Nunami (1744 – OK-Nik, fol. 51r) • blisu Noveh Nun (1738 – OK-Nik, fol. 5Ar), blisu teh Noveh Nun (1741 – OK-Nik, fol. 25v) gospe uršlinarce: • bli∫u GG: Vr∫hlinarz (1740 – OK-Nik, fol. 15r) gospe uršulinarce: • per Gospeh Vrshulinarzhah ù Clo∫tru (1751 – OK-Nik, fol. 112v) • bli∫o GG: Vr∫ulinarz (1751 – OK-Nik, fol. 109r), blisu GG. Vr∫ulinarz (1753 – OK-Nik, fol. 124r) • pred GG: Vr∫ulinarzami (1744 – OK-Nik, fol. 45v), pred GG: Vr∫ulinarzame (1744 – OK-Nik, fol. 45v) • per Gospeh Vrshulinarzah (1750 – OK-Nik, fol. 101v), per Gospeh Vrshulinarzhah (1750 – OK- Nik, fol. 103v) • pred G: Vr∫ulinarzami (1742 – OK-Nik, fol. 30r), pred Gospeh Vrshulinarzheh (1747 – OK-Nik, fol. 69r), pred GGospeh (sic!) Vrshulinarzhah (1747 449 Cerkev uršulinskega samostana na Kongresnem trgu. 450 Leta 1877 je bilo uvedeno uradno ulično ime Pred škofijo in odpravljeno leta 1952 (Valenčič, Zgodovina, str. 62 in 227). 451 Nekdanja cerkev ob Špitalski, danes Stritarjevi ulici, na mestu Kresije, profanirana in prezidana leta 1831 (Höfler, Gradivo, str. 119). 452 Še delujoči samostan ob Slovenski cesti. 349 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 – OK-Nik, fol. 69v), pret GG. Vr∫ulinarze (1753 – OK-Nik, fol. 130v) • prute GG: Vr∫ulinarzam (1755 – OK-Nik, fol. 151r) • Sraven GG. Ur∫hulinarzah (1757 – OK-Nik, fol. 164r), sraum Gospeh Vrsulinarzeh (1758 – OK- Nik, fol. 179r) gospe uršelinarce: • per Gospeh Vrshellinarzah (1746 – OK-Nik, fol. 65r) gospe uršulinerce: • blisu GG. Ur∫hulinerz (1754 – OK-Nik, fol. 139r) mlade gospe uršulinarce: • sraum teh Mladeh Gospeh Vr∫hulinarzeh (1757 – OK-Nik, fol. 169r) nunski klošter: • s´zęrkuvjo ∫vete Trojize inu s´Nunskim Klo∫htram (1787 – razglas) župnišče pri Sv. Petru: farovž • per Suetemo Petro v´ faroushe (1750 – OK-Nik, fol. 150r) 7. ZASEBNE HIŠE IN DVORCI453 Abondijev dvorec (pristava) ob Tržaški cesti: 454 Posovčov grad • na Po∫souzovim gradu is Sunei Shrange (1786 – OK-Pet, s. p., 2. 6. 1786) • do po∫∫ovzhoviga grada (1787 – razglas)455 Amonova hiša v Rožni gasi: gospe Amonovke hiša • v Roshne ga∫si ranze gospe Amonouke Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 178v) Antingarjeva hiša za avguštinci: Antingarjova hiša • sa PP. Augustinarie v G. Antingariove hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 175v) Antonova hiša v Predmestju: Antonova hiša • ex Suburbio Sub. No. 89 v Antonovi hi∫hi (1787 – OK-Pet, s. p., 10. 2. 1787) Auersperg – gl. Turjaški grofovski dvorec in Turjaški knežji dvorec Baroniusova hiša na Cesti pred Križevniškimi vrati: doktar Baroniusova hiša, Baroniesova hiša doktar Baroniusova hiša: • v Doctar Baroniusove hi∫he (1756 – OK-Nik, fol. 159r), v´ Doctar Baroniu∫ove hi∫he (1757 – OK- 453 Razen za pomembnejše stavbe (dvorce) in nekatere specifič- ne (gostilne) niso identificirane natančne lokacije, ampak je navedeno samo območje, kot je sporočeno v citiranem viru oziroma ugotovljeno iz drugih virov na podlagi lastništva. 454 Nekdanji dvorec v predmestju Gradišče pri tržaški mitnici, katerega lastnik je bil med letoma 1767 in 1794 odvetnik dr. Jožef Possaviz (Smole, Graščine, str. 63; prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 131). Šentpetrska oklicna knjiga ga leta 1769 do- ločneje postavlja na Lepi pot: apud Dnum Doctorem Po∫soviz na Leipem poto (OK-Pet, pag. 6). 455 Nemška ustreznica v razglasu se glasi: bis inklu∫ive des Dokt. po∫∫ovitzi∫chen Schlö∫∫el. Nik, fol. 161r), Sunei Krishanskeh urat v´ Doctar Baroniu∫sove hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 165r) Baroniesova hiša: • na zheste Shlahtniga Gespuda v Baroniesove Hi∫he (1757 – OK; fol.,168r) Bebarjeva hiša pod Gradom: Bebarjova hiša • v Bebarjove hishe pod Gradam (1784 – OK-Pet, s. p., 29. 12. 1784) Blagajeva hiša na Starem trgu: graf Blagajova hiša • vgraff Blagaijove hi∫he (1753 – OK-Nik, fol. 121v) Brecljeva hiša: gospud Brecelnova hiša • v´ gospud Brezelnove Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 178r) Brezaričina hiša na Zgornjih Poljanah: Brežarčena hiša • in Bresharzhene hishe in Super: Pölland (1773 – OK-Pet, s. p., 15. 5. 1773) Bulovčeva hiša: Bulovčova hiša • v Bulouzhove Hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 167v) Cargniatijeva hiša na Mestnem trgu:456 Anton Kargniatova hiša • na plazu do Pęter Anton Kargniatove hi∫he (1787 – razglas) Coppinijeve hiše za avguštinci: Copponive hiše • Sa zhernemi Menihi u Copponiveh hishah (1739 – OK-Nik, fol. 14r) Čadeževa hiša na Cesti: Čadežova hiša • sunei Krishenskih na Zheste v Zhadeshove Hi∫he(1758 – OK-Nik, fol. 175r) Čebulova hiša v Špitalski ulici: Čebulova hiša • v Shpitauski ga∫si v g: Zhebulove Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 178r) Detelova hiša za patri avguštinci: Detelava hiša • u Detelau Hi∫i retro P. P: Aug. (1782 – OK-Pet, s. p., 1. 2. 1782) De Werthova hiša v Križevniški ulici: De Wertova hiša • v´ Krishanske Ga∫se v´ de Werthove hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 169r) Domicljeva hiša na Poljanah • in Pelondt in in Domicelnovech hi∫sah (1717 – OK-Pet, pag. 110) Dudičeva hiša pred avguštinci: • pred P: P: Augustinarie v G. Duditschove Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 178r) Elefantenwirt:457 Elefantenvirt • apud Elefanten Wirth in via regia (1783 – OK- Pet, s. p., 8. 7. 1783) Engelshauserjeva hiša: graf Engelshauserjova hiša • ù Graff Engelshau∫eriove hishe (1758 – OK-Nik, fol. 111r) 456 Danes Stari trg 1 (Suhadolnik in Anžič, Stari trg, str. 137). 457 Gostišče Slon ob današnji Slovenski cesti (danes hotel Slon), po katerem je dobila ime Slonova ulica, prvič izpričana leta 1797 kot Slonova gassa, današnja Čopova ulica (Valenčič, Zgodovina, str. 28; Suhadolnik in Anžič, Kongresni trg, str. 75; prim. Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, str. 36). 350 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Erberjeva hiša za kapucinskim vrtom: Erbarjova hiša • Sa Capucinarskem Vertam u Erbarioue hishe (1739 – OK-Nik, fol. 10v) Erbergova/Erberičina hiša na Cesti: Erberčena hiša • na Cei∫te v´ Erberzhene hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 169v) Erbergova/Erberičina hiša na Bregu: baron Erberčina hiša • na Brego v´ Baron Erberzhine hi∫he (1756 – OK- Nik, fol. 160v) Ettlova hiša na Starem trgu: Ettelnova hiša • v Ettelnove hishe na ∫tarem Tergo (1757 – OK- Nik, fol. 164r) Franketova hiša pri Sv. Rozaliji: doktor Franketova hiša • v Doctor Franketovi hishi sraun Svete Rosalie Parochiae Civitatis (1784 – OK-Pet, s. p., 24. 7. 1784) Garzarollijeva hiša na Poljanah: Garzarolova hiša • ex Polland sub No. 39 v Garzarolovi hi∫he (1787 – OK-Pet, s. p., 13. 1. 1787) Gladikova hiša za kapucini: Gladikova hiša • Sa PP. Capucinerie v´ Gladikove hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 165r), v Gladikove Hi∫he sa P. P. Cappucinarie (1757 – OK-Nik, fol. 167v) Goldšmidova hiša Za zidom: Golčmedova hiša • Sa Sidam v golzhmedove hishe (1757 – OK-Nik, fol. 162r) Gradiškova hiša v Kravji dolini: Gradiškova hiša • V Gradi∫kov Hi∫i in Kravja Dolina (1781 – OK- Pet, s. p., 26. 9. 1781) Hannova hiša Za zidom: Honova hiša • sa Sydam v´ G. Honove hi∫he (1752 – OK-Nik, fol. 120r), v´ honove hishe sa Sidam (1759 – OK- Nik, fol. 181r) Hirschenwirt:458 Hiršenvirt/Hiršenbirt • per Hirshen Wirto (1757 – OK-Nik, fol. 167r) Kajžarjeva hiša pred Škofijo (1758 – OK-Nik, fol. 178v): Kajžarjova hiša • v Gospud Kaisharjove Hi∫he pred Shkoffio Kamrarjeva hiša na Žabjaku: Kamrarjova hiša • na Schabieko v Kamrariove hi∫he (1757 – OK- Nik, fol. 165r) Kerrerjeva hiša na Mestnem trgu:459 Anton Kerarjova hiša • na plazu do Tranzh inu Anton Kęrarjove hi∫he (1787 – razglas) Kleplatova hiša na Poljanah: Kleplotova hiša • v´Kleplotove hishe in Poelland (1784 – OK-Pet, s. p., 29. 12. 1784) 458 Neidentificirana lokacija. Ne gre za gostilno »pri Jelenu« na začetku Resljeve ceste pri Zmajskem mostu, ki je dobila ime po lastniku Jalnu z začetka 19. stoletja, obstajala pa je vsaj že leta 1782 (Suhadolnik in Budna Kodrič, Šentpetrsko predme- stje, str. 171–172; Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, str. 25). 459 Danes Stari trg 2 (Suhadolnik in Anžič, Stari trg, str. 138). Kmetovkina hiša na Zgornjih Poljanah: Hmetovkena hiša • ú Hmetoukene hishe in Sup: Pölland (1773 – OK-Pet, s. p., 23. 5. 1773) Knajdlova hiša v župniji Sv. Petra: Knajdelnova hiša • v´ Knaidelnove hishe paroch. S. Petri (1785 – OK- Pet, s. p., 23. 7. 1785) Knezova hiša na Starem trgu: Knezova hiša • v Knesove hi∫he na ∫tarem Tergo (1757 – OK- Nik, fol. 160v) Konarjeva hiša v Predmestju: Konarjova hiša • in Konariove hi∫hi in Suburbio (1781 – OK-Pet, s. p., 22. 6. 1781) Kontova hiša: Kontova hiša • Sa menihe ú Kontove hishe (1785 – OK-Pet, sa. P.-, 4. 1. 1785) Kopačeva hiša v Predmestju: Kopačova hiša • v´Koppatschove hishe in suburbio (1784 – OK- Pet, s. p., 4. 11. 1784) Križanova hiša onstran Šuštarskega mostu: Križanova hiša • zhe∫t ∫hu∫tarski mo∫t u Krishanove hishi (1755 – OK-Nik, fol. 48v) Krznarske hiše pri bosonogih avguštincih: Karznarske hiše • apud Discalceatos ú Karsnarskich hischah (1715 – OK-Pet, pag. 89) Kuharjeva hiša v Križevniški ulici: Kuharjova hiša • v Krishenske Ga∫si v Kuharjove Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 178v) Kukova hiša na Mestnem trgu: Kukova hiša • v G. Kukovi hi∫he na plazo (1758 – OK-Nik, fol. 180r) Kukova hiša na Poljanah: Kukova hiša • in Polland ú Kukovi Hishe (1787 – OK-Pet, s. p., 3. 1. 1787) Lahovše na Mestnem trgu:460 Lahovše (na Placu) • na plazzo ulahou∫hah (1737 – OK-Nik, fol. 1v), u=Lahoushe na plazu (1739 – OK-Nik, fol. 11r) • vlahou∫he (1738 – OK-Nik, fol. 3v), ulahou∫he (1738 – OK-Nik, fol. 4v), u Lahoushe (1738 – OK- Nik, fol. 5Av), vlahousho (1742 – OK-Nik, fol. 34r), v Lahouse (1757 – OK-Nik, fol. 168v) • na plazo bliso Lahousha (1753 – OK-Nik, fol. 127v) • in Lachousche in Civitate Labacen∫i (1773 – OK- Pet, s. p., 24. 4. 1773) Laternarjeva hiša na Poljanah: Lahtirnarjova hiša, Laternarjova hiša Lahtirnarjova hiša: • ex Polland ú Lahtirnarjove hishe (1786 – OK-Pet, s. p., 17. 6. 1786) 460 T. i. Rakovčeva hiša, ena največjih stavb ljubljanske meščan- ske arhitekture z notranjim dvoriščem (Mestni trg 17, Can- karjevo nabrežje 25). 351 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Laternarjova hiša: • in Pölland ú Laternarjovi hishi (1787 – OK-Pet, s. p., 4. 5. 1787) Lectarjeva hiša na Poljanah: Lectarjova hiša • in Polland ú Leztarjove hishe (1785 – OK-Pet, s. p., 2. 4. 1785) Ledrerjeva hiša na Poljanah: Ledrerjova hiša • ex Pölland, inq. in Ledrerjove hishe (1785 – OK- Pet, s. p., 9. 5. 1785) Lichtentalova hiša pri Križankah: Liehentalava hiša • pred Kri∫henio v Liehtentalave Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 170v) Ložarjeva hiša na Zgornjih Poljanah: Ložarjova hiša • na gorneh Polanah u Losharjovi hishi (1782 – OK-Pet, s. p., 27. 9. 1782) Ložarjeva kajža v Gradišču: Ložarjava kajža • u Gradi∫he v Lo∫harjave kai∫he (1787 – OK-Pet, s. p., 1. 2. 1787) Merzenheimova hiša na Gosposki ulici: Merzenheimova hiša • v Gospud Merzenhaimove hi∫he in Herrn ga∫sen (1758 – OK-Nik, fol. 169r) • v G. Merzenhamove hi∫he na novem Tergo (1758 – OK-Nik, fol. 175v)461 461 Ista Merzenheimova hiša v Gosposki ulici, v kateri sta leta 1754 živela oba v oklicih omenjena delodajalca ženinov, pl. mesarjeva hiša na Ribjem trgu: eniga mesarja hiša • eniga Me∫∫aria hisha (1575 – Trubar)462 mestna hiša na Cesti: (gmajn) mestna hiša • na ce∫te v´ mestni hi∫he (1755 – OK-Nik, fol. 142v), na ceiste v´gmein me∫tne hi∫he (1758 – OK- Nik, fol. 171v), v gmein mestne Hi∫he na Zeste (1758 – OK-Nik, fol. 176r) mestna hiša blizu Tranče: (gmajn) mestna hiša, gmajn mejstna hiša (gmajn) mestna hiša: • blisu noviga Sydaina v´ gmein Me∫tni hi∫he (1756 – OK-Nik, fol. 160v), v Mestni hi∫he sraum Noviga Sydaina (1756 – OK-Nik, fol. 160v) gmajn mejstna hiša: • blisu noviga Sydaina v´ gmein mei∫tni hi∫hi (1756 – OK-Nik, fol. 160v) mestna hiša, imenovana pri Bildemanu, na Mestnem trgu:463 mejstna hiša per Bildemanu • v´ Mei∫tni hi∫he per bildemanu (1757 – OK-Nik, fol. 163v) mestna hiša v Trnovem: mestna hiša Marotti in grof Purgstall (Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 25–26). 462 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 189. 463 Prvi ljubljanski hotel »Pri divjem možu« (zum Wilden Mann), blizu Magistrata, danes Ciril-Metodov trg 21, za- čel delovati leta 1736 (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 31–32 in 83; prim. Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, str. 9). T. i. Rakovčeva hiša na Mestnem trgu 17 – nekdanje Lahovše, ki so dobile ime po rodbini Lah pl. Lachenheim (foto: B. Golec, marec 2022). 352 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 • v Ternovim v Me∫tni Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 177r) Mežurkana hiša: Mežurkana hiša • ú Me∫hurkane hishi (1742 – OK-Nik, fol. 30v) Mikuličeva hiša pri Sv. Florijanu: Mikuličova hiša • per S. Floriano v´ G. Mikulizhove hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 167r) Milharčičeva hiša pri avguštincih: Milharčičova hiša • pred P. P. Augustinariam v´ Gospud Milharzhizhove Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 180r) Mulejeve hiše na Poljanah: Muleove hiše • ex Pölland v Muleovih hi∫hah (1787 – OK-Pet, s. p., 6. 10. 1787) Nadlarjeva hiša pod gradom: Nadlarjova hiša • in Nadlarjove hishi pod Gradam (1786 – OK-Pet, s. p., 28. 6. 1786) Obrezova hiša v Gradišču: • in Gradishe u Obresatovi hishi (1787 – OK-Pet, s. p., 2. 6. 1787) Pekovša/Pekovska hiša v Predmestju: Pekouša hiša • in Suburbio ù Pekoushi hishi (1781 – OK-Pet, s. p., 28. 4. 1781) Petermanova/Petermanč(i)na hiša na Starem trgu: Petermončna hiša • v Petermonzhne Hi∫he na ∫tarmo tergo (1758 – OK-Nik, fol. 174v), na ∫tarmo Tergo v Petermonzhne Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 178v) Petrovkina hiša pred Špitalskimi vrati: Petravke hiša • in Petrauke hi∫si ante portam hospitalensem (1717 – OK-Pet, pag. 116) Pilgramova hiša: Pilgromova hiša • v´ G. Pilgromove hi∫he (1755 – OK-Nik, fol. 151r) Pillichgrätzova/Billichrätzova hiša:464 Piligracova hiša, barona Pilihgraca hiša • v Piligrazove Hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 162r) • v Gnadliviga gospuda Barona Pillichgraza Hi∫he (1759 – OK-Nik, fol. 184v) Pintarjeva hiša v Krakovem: Pintarjova hiša • v Krakoum v Pintarjove Hi∫he (1759 – OK-Nik, fol. 185r) Piškurjeva hiša v Gradišču: Piškurjava hiša • v Pi∫hkurjave Hi∫he in gradi∫he (1782 – OK-Pet, s. p., 5. 9. 1782) Podrožnik, dvorec:465 gradič (pod Rozenpaham), Gruberjav grad Gradič (pod Rozenpaham): • v: gradizhu sub Rosenpach (1783 – OK-Pet, s. p., 30. 8. 1783) • v Gradizhu pod Rosenpaham (1784 – OK-Pet, s. p., 19. 6. 1784) 464 Na mestu dela današnje Kresije, proti škofijskemu dvorcu (Suhadolnik, Živilski trg, str. 8–9; prim. Šturm (ur.), Ljub- ljanske družine, str. 61). 465 Na mestu današnje Vile Podrožnik, zgrajene po drugi svetov- ni vojni (Stopar, Grajske stavbe, str. 132–135). Gruberjav grad:466 • v gruberjaumu grad sub Rosenbach (1784 – OK- Pet, s. p., 16. 4. 1784) Pomarančarjeva hiša v Hrenovi ulici:467 Pomorančarjova hiša • v´ hribove ga∫se v´ Pomoranzharjove hishe (1785 – OK-Pet, s. p., 23. 7. 1785) Poscheva hiša na Ribjem trgu: Pošova hiša • pri Poshoui hyshi (Trubar – 1575)468 • Sa Poshouo hisho (Trubar – 1575)469 Posovčov grad – gl. Abondijev dvorec (pristava) v Gradišču in Lepi pot Pragerjeva hiša v Šentpetrskem predmestju: pamaster Progarjova hiša • od Pama∫trove Progarjove hi∫he (1787 – razglas) Puchenthalova hiša (v predmestju): Puhentalava hiša • v Jamnikov pri∫tav Sraven Puhentalave hise paroch: civitatis (1784 – OK-Pet, s. p., 16. 4. 1784) Puchfinkova hiša v Šentpetrskem predmestju: Puhfinkova hiša • per Puhfinkovi hi∫hi (1787 – razglas) Rasternova hiša pri Tranči: g. Rastnarja hiša • v´ Gnadloviga G. Rastnaria hi∫he Sraven noviga Sidaina (1758 – OK-Nik, fol. 170r) Rösselwirt za kapucinarji:470 Reselvirt/Reselbirt • per Re∫selwirto Sa PP. Capucin: (1758 – OK-Nik, fol. 169r) Sanetova hiša: Sanetova hiša • v Sanetove hi∫he (1756 – OK-Nik, fol. 155r) Savinškova hiša v Židovski ulici: Savinšikova hiša • v Savin∫hikovi hi∫hi vjudouski ga∫si (1787 – OK- Pet, s. p., 14. 9. 1787) Slivarjeva hiša: Slivarjova hiša • v Gospud Slivariove Hische (1757 – OK-Nik, fol. 163r) Smrekarjeve hiše na Cesti: Smrekarjove hiše • v Smrekariovih hi∫hah na Cei∫te (1757 – OK-Nik, fol. 164v) Spreizerjeva hiša na Poljanah: Spreizerjova hiša • na Pollanah v´ Spreizeriove hi∫he (1758 – OK- Nik, fol. 169v) Steinhoffnova hiša:471 Steinhoffnova hiša • ù Stainhoffnove hishi (1749 – OK-Nik, fol. 91r), v Stainhoffnove Hische (1757 – OK-Nik, fol. 162v) 466 Jezuit Gabrijel Gruber je dvorec kupil leta 1774, v lasti njego- ve družine je ostal do prodaje leta 1787 (prav tam, str. 133). 467 Poimenovanje po nekem trgovcu z južnim sadjem. 468 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Katehismus z dvejhma izlagama 1575, 189. 469 Prav tam. 470 Gostilna »Reselbirt« (»zum weissen Rössel«) na sedanji Wol- fovi ulici 12, na mestu Oražnovega doma (Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, str. 33; prim. Suhadolnik in Anžič, Kongresni trg, str. 58, 169–170 in 190–191). 471 Sredi 18. stoletja sta v stolni župniji izpričani dve Stein- hoffnovi hiši, ena na Mestnem trgu in druga v predmestju Gradišče (prim. Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 104 in 168–169). 353 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 Steinhoffnova hiša v Predmestju: Steinhoffnava hiša • v Steinhoffnav Hi∫chi in Suburbio (1781 – OK- Pet, s. p., 7. 7. 1781) Sternwirtova hiša za kapucini:472 Sternwirtova hiša • v´ ∫htern Wirtove Hi∫he sa P. P. Capucinarje (1758 – OK-Nik, fol. 174r) Strassoldova hiša na Novem trgu: graf Strassoldova hiša • v graff: ∫tra∫oldo hi∫he Na Novim tergo (1743 – OK-Nik, fol. 40r) Šajtove hiše na Cesti blizu bosonogih avguštincev: Šajtave hiše – gl. tudi Ajdovščina • U Schaitavich hi∫has (sic!) prope P. P. Di∫cal. in via regia (1782 – OK-Pet, s. p., 26. 7. 1782) Šelonkine hiše proti bosonogim avguštincem: Šelonkene hiše • v∫hellonkeneh hi∫hah prute PP: di∫calceatam S: Petra farre (1742 – OK-Nik, fol. 31v) Šrajeva hiša v župniji Sv. Jakoba: Šrajova hiša • v ∫hrajovi hi∫hi parochiae S. Jacobi (1787 – OK- Pet, s. p., 13. 1. 1787) Tišlarjeva hiša na Dolenjski (Karlovški) cesti: Tišlarjova hiša • do ti∫hlarjove hi∫he (1787 – razglas) Turjaški grofovski dvorec:473 Terjaški hof, grafa Ignaci Auersperga hof, graf Ignaci Auersperški hof, landshaubtmanov hof, grafa Ignaci Auersperg hiša Terjaški hof: • uterja∫hkim hoffo (1738 – OK-Nik, fol. 5r), vterja∫hkim hoffo (1739 – OK-Nik, fol. 8v), ú Terjaskim hoffu (1743 – OK-Nik, fol. 35r) grafa Ignaci Auersperga hof: • v: graffa Ignati Aversperga hoffo (1742 – OK-Nik, fol. 33v) graf Ignaci Auersperški hof: • ú Graff Ignati Aversperskim hoffu (1746 – OK- Nik, fol. 58v) landshaubtmanov hof: • u Landtshaubtmanovem hoffu474 (1746 – OK- Nik, fol. 65v) grafa Ignaci Auersperg hiša:475 • v´ Graff Ignati Aversperg hi∫he (1753 – OK-Nik, fol. 123r) Turjaški knežji dvorec:476 Firšt Auerspergov hof, 472 Glede na lokacijo skoraj brez dvoma gostilna Zlata zvezda (»Zum Goldenen Stern«), izpričana s tem imenom od konca 18. stoletja, sicer gostilna že v tridesetih letih 18. stoletja, da- nes Wolfova ulica 8 (Suhadolnik in Anžič, Kongresni trg, str. 58 in 166; Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, str. 34). 473 Auerspergov dvorec ali Turjaška palača na Gosposki ulici, da- nes Mestni muzej Ljubljana (Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 20–21 in 105). 474 Med letoma 1742 in 1759 je bil kranjski deželni glavar Anton Jožef grof Auersperg (Klun, Reihenfolge der Landeshaupt- leute, str. 84). 475 Lahko tudi katera druga hiša v lasti grofa Ignaca Auersperga. 476 Na mestu današnje Narodne in univerzitetne knjižnice (Tur- jaška ulica 1) nad Novim trgom in Gosposko ulico, porušen po potresu 1895 (Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 35–36). Firšt Auersperški hof, Firštov hof, Fürštov hof, Ferštov hof Firšt Auerspergov hof: • vfir∫ht Averspergovim hoffo (1742 – OK-Nik, fol. 31v), v: firsht=Averspergovimo hoffo (1753 – OK- Nik, fol. 123v) Firšt Auersperški hof: • ú firsht Aversperskim hoffu (1743 – OK-Nik, fol. 40v) Firštov hof: • vfir∫htovem hoffo na novim tergo (1751 – OK- Nik, fol. 109r), v´ Firshtovem hoffe (1753 – OK- Nik, fol. 127v), v: firshtovim hoffo (1753 – OK-Nik, fol. 129r), v Fir∫htoumo Hoffo (1758 – OK-Nik, fol. 171r) Fürštov hof: • v´ für∫htovem hoffe (1753 – OK-Nik, fol. 127r) Ferštov hof: • v´ Fershtoumo Hoffo (1757 – OK-Nik, fol. 164v) Vahtarjeva hiša na Spodnjih Poljanah: Vahtarjova hiša • na Spudneh Pollanah v Vahtariove hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 170v) Vertezova hiša za bosonogimi avguštinci: Vertezova hiša • Sa PP: Di∫calciate v Wertesou hi∫he (1743 – OK- Nik, fol. 41v) Vidmarjeva hiša na Starem trgu: doktarja/doktorja Vidmarja hiša • v ∫hlahtniga Gosp: Doctarja Vidmarja Hi∫he na Starmo Tergo (1758 – OK-Nik, fol. 179r), na Starmo tergo v Shlahtniga Gospuda Doctorja Vidmarja Hi∫he (1758 – OK-Nik, fol. 180r) Weinachtova hiša na Starem trgu: Wainohtova hiša, Weinahtova hiša Wainohtova hiša: • v=Wainohtove hi∫he (1744 – OK-Nik, fol. 48v), ù Wainohtovi hishi na ∫tarem tergu (1748 – OK-Nik, fol. 83r) Weinahtova hiša: • v weinahtovi hi∫he (1755 – OK-Nik, fol. 143v) Wisenthalova hiša na Bregu: Bisentalova hiša • na Brego v´ Bisenthalove hi∫he (1757 – OK-Nik, fol. 164v) Zalerjeva hiša v Predmestju: Salerjova hiša • ex suburbio v salerjove hi∫he (1787 – OK-Pet, s. p., 1. 2. 1787) Zergollernova hiša na Mestnem trgu:477 gospud Cergola hiša • ú Gnadl Gospud Zergolla hi∫he […] na plazo (1753 – OK-Nik, fol. 123v) 477 Danes Mestni trg 8 (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 94–95). 354 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 8. DRUGI OBJEKTI IN MIKROLOKACIJE (Auerspergova) pristava: Marof • hortularis Illmi Principis na Maroffe u∫tanvaine (1787 – OK-Pet, s. p., 26. 1. 1787) Bormesova pristava v Gradišču/ na Cesti za Balovžem: žlahtniga gespuda Bormesa perstava, Vornisova pristava žlahtniga gespuda Bormesa perstava: • v´ Gradi∫ho ∫hlahtniga Gespuda Barmesa Per∫tsave (1758 – OK-Nik, fol. 174r) Vornisova pristava: • na cei∫te v´ G. Worni∫ove pri∫tavi sa pollousam (1758 – OK-Nik, fol. 176v) brv na Poljanah: brv • na Pollanah pret Bervio (1758 – OK-Nik, fol. 158v) cegelnica – gl. opekarna Codellijev vrt v Gradišču: Codelov vrt • ù Codellovem vertu u gradishe (1750 – OK-Nik, fol. 104r) Čebulova svilarna ob Ljubljanici:478 (g.) Čebulova fabrika, židana fabrika (g.) Čebulova fabrika: • u Zhebulove fabrike (1738 – OK-Nik, fol. 3r), u G: Zhebulove fabrike (1738 – OK; fol. 5v), uzhebulove Fabrike (1739 – fol. 10r) židana fabrika: • is ∫hidane fabrike (1741 – OK-Nik, fol. 25v) • na ∫hidani fabrike per G: Zhebullo vdello (1748 – OK-Nik, fol. 76Ar) Eberlova pristava na Cesti: Eberlova pristava • na Ceiste v´ Eberlove Pri∫tave (1759 – OK-Nik, fol. 181r) Erbergova pristava: pristava gnadl. baron Erberga • vpri∫tave Gnadl: Baron Erberga (1746 – OK-Nik, fol. 62v) Fornaža (steklarna): Farnaža, Fornaža Farnaža: • ex domo Vitrearia, vulgo Far= Nasha dicta (1589 – KM-Nik, pag. 21) Fornaža: • in der Fornascha (1592 – KM-Nik, pag. 60), de Forna∫ha (1592 – KM-Nik, pag. 60) in fornassa (1595 – KM-Nik, pag. 130) Forstlechnerjev mlin na Poljanah: Foršlehnarjov/ Foršlehnerjov malen, Forstlechnarjov malen Foršlehnarjov malen: • na polanach ú g: Forshlechnariomo malno (1738 – OK-Nik, fol. 3r), u vor∫chlechnarjaumu Malehnu (1783 – OK-Pet, s. p., 28. 4. 1783) Foršlehnerjov malen: • na Forshlehnerjoumo Mallno […] vfarre S. Petra 478 Manufaktura Jerneja Čebula, delovala od zgodnjih tridesetih let 18. stoletja do leta 1754 ali malo dlje na neidentificirani lokaciji, v eni večjih hiš ob Ljubljanici (Šorn, Svilarske manu- fakture, str. 105–109), bodisi v Šentpetrskem bodisi v Poljan- skem predmestju. (1756 – OK-Nik, fol. 156r) Forstlehnarjov malen: • v For∫tlechnarioumo Malno (1781 – OK-Pet, s. p., 15. 7. 1781) glavna stražnica pred Križevniškimi vrati:479 sovdaška vahta, velka vahta sovdaška vahta: • per ∫ovdashki vahti (1787 – razglas) velka vahta: • in civitate […] per velke vahti (1788 – OK-Pet, s. p., 3. 1. 1788) Gradaščica, potok: Malalablaneca, Gradašica • Mallalablaneza oder Grada∫chiza (1689 – Valvasor II, str. 155) Inharjeva pristava pri bosonogih avguštincih: Inharjova pristava • â Inhariove pristave penes discalceatos (1715 – OK-Pet, pag. 94) Jama pred kapucinarji:480 Jama pred kapucinarje • v Jame pred Kapucinarje paroch. civit. (1782 – OK-Pet, s. p., 6. 7. 1782) • per Kovazh u Jame (1786 – OK-Pet, s. p., 7. 1. 1785) Jamnikova pristava zraven Puchenthalove hiše: Jamnikova pristava • v Jamnikov pri∫tav Sraven Puhentalave hise paroch: civitatis (1784 – OK-Pet, s. p., 16. 4. 1784) jezuitski vodnjak: zavitarska štirna, jezuitarska šterna – gl. tudi vodnjak na Starem trgu zavitarska štirna: • Sdraven Savitarske Stirne (1757 – OK-Nik, fol. 162r) jezuitarska šterna: • pret Jesuitarsko Shterno (1759 – OK-Nik, fol. 182r) kapucinski vrt: kapucinarski vrt • Sa Capucinarskem Vertam u Erbarioue hishe (1739 – OK-Nik, fol. 10v) Kleplatova pristava na Spodnjih Poljanah: Kleplatava pristava • ú Kleplatavi Pristavi in infer: Pölland (1784 – OK- Pet, s. p., 1. 1. 1784) kolezijski mlin: kolezeški mlin • v Kolleseskem malleno (1755 – OK-Nik, fol. 144r) križevniška pristava: križenski majerhof • na Kri∫henskim Mayrhoffo (1739 – OK-Nik, fol. 11r) Lipica:481 Lipica • gegen oder bey Lippiza ligendt (1691)482 479 Valenčič, Zgodovina, str. 24. 480 V starem obmestnem jarku na območju današnjega Kongres- nega trga (Vrhovec, Slovenska imena, str. 148). 481 Lokacija pred Nemškimi ali Križevniškimi vrati, proti ali na sedanjem Borštnikovem trgu; ime najverjetneje po drevesu. Neznani vir iz leta 1691 govori o pristavi z vrtom pred Nem- škimi vrati, ki stoji proti oziroma pri Lipici (Mal, Stara Ljub- ljana, str. 191). 482 Gl. prejšnjo opombo. 355 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 • ex Sub lipiza (1729 – MM-Pet, pag. 73) Mačkova pristava: Mačkova pristava • v Mazhkove pristave (1785 – OK-Pet, s. p., 126. 7. 1785) Martinova pristava v mestni župniji: Martinova pristava • ex Martinove pri∫tave parochiae civitatensis (1757 – OK-Pet, pag. 5) mesnice ob Ljubljanici • Vlublanici pod Me∫nizami (1575 – Trubar)483 mestna pristava na Cesti: mestna perstava • v´me∫tne pristave na ceste (1755 – OK-Nik, fol. 142v) mestna pristava pri Frančiškanskih vratih: mestna pristava • v´me∫tne Pri∫tavi prope portam PP. Franci∫s. (1781 – OK-Pet, s. p., 23. 6. 1781) mestna pristava pri Pisanih vratih: mestna perstava • sunei Pi∫sanih urat v Mestne Per∫tave (1758 – OK-Nik, fol. 178r) mitnica na Lepem potu:484 šranga • na Po∫souzovim gradu is Sunei Shrange (1786 – OK-Pet, s. p., 2. 6. 1786) mitnica na Poljanah: šranga • per Schrangi in Polland (1786 – OK-Pet, s.p., 16. 2. 1786) mitnica pod zvonarno v Karlovškem predmestju: šranga pod zgonarijo • pot Sgonario per Shrange (1758 – OK-Nik, fol. 170v) mitnica pri bosonogih avguštincih: šranga • penes P. P: Discal. officialis in ∫hranga (1757 – OK-Pet, pag. 7), in ∫chranga penes PP: Di∫calceatos (1757 – OK-Pet, pag. 24) mitnica v Kurji vasi/pred Pisanimi vrati: pod šrango, šranga, šranga pod Kurjo vas, šranga per Kurje ves, šranga zunej pisaneh vrat/pred pisanim vratmi • ex Pod Shrango prope Kuria va∫s (1771 – OK-Pet, pag. 121) • ex Shranga versus Infer: Carn. (1774 – OK-Pet, s. p., 20. 1. 1774) • Sunej Pi∫sanech urat na Shrange pod Kurjo va∫s (1780 – OK-Pet, s. p., 31. 12. 1780) • Na Shrange per Kurje ve∫s (1782 – OK-Pet, s. p., 11. 5. 1782) • na Schrangi pred pi∫sanim uratmi (1784 – OK- Pet, s. p., 2. 1. 1784) nakladniški urad na Bregu: aušlak • na aushlaku […] na bregu (1742 – OK-Nik, fol. 31r), na bregu ú Aushlaku (1745 – OK-Nik, fol. 57v), v=aushlako na brego (1747 – OK-Nik, fol. 483 ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, geslo Ljub- ljana, Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, 190. 484 Prim. »na lepim pote außer der Schrangen« (1787 – OK-Pet, s. p., 25. 2. 1787). 69v), na Aushlaku na bregu (1751 – OK-Nik, fol. 105r), na Au∫hlaku (1752 – OK-Nik, fol. 121r), na au∫hlako (1756 – OK-Nik, fol. 157v) opekarna v Krakovem: cegunca • per zegunze vkrakovim (1739 – OK-Nik, fol. 8v) opekarna v Trnovem: cegunca • per zegunze vternovim (1754 – OK-Nik, fol. 136v) opekarna: Cegelnica • Od Zegelnice (1598 – KM-Nik, pag. 171) Padarska pristava: Padarska pristava • v Padarski Pri∫tavi Paroch. civitatis (1784 – OK- Pet, sd.p., 1. 1. 1784) Pauerjeva pristava v Blatni vasi: Simon Pauerova pristava • u Simon Pauerovi Pristavi in Blatna va∫s (1784 – OK-Pet, s. p., 13. 8. 1784) Paumeistrova pristava: Paumajstrova pristava • v´ Paumaistrove Pri∫tave (1756 – OK-Nik, fol. 158v) Peerova/Peerovkina pristava: Perovkna perstava, žlahtniga g. Pera perstava – gl. tudi pristava mestnega župana Perovkna perstava: • ù Gospe Peroukni per∫tavi (1752 – OK-Nik, fol. 121r) žlahtniga g. Pera perstava: • v´ Shlahtniga g: Peera Per∫tavi (1759 – OK-Nik, fol. 184r) Pezderčeva pristava v Blatni vasi: Pezderčova perstava • u Pe∫derzhou Persthau in Blatna va∫s (1782 – OK-Pet, s. p. 23. 8. 1782) pot v Šentpetrskem predmestju: per poti • doli per poti (1787 – razglas) pristava deželnega glavarja (grofa Sauraua) blizu uršulinskega samostana:485 landshaubtmanova perstava • u Landtshaubtmanove per∫tave od Noveh Nun u ga∫se (1740 – OK-Nik, fol. 18r) pristava mestnega špitala pri bosonogih avguštincih: pristava • ex Pristava seu Vila hospitalis Civici Penes P. P. Discalceator. (1717 – OK-Pet, pag. 113) pristava mestnega župana (Peera) v Blatni vasi:486 g. purgermajster perstava – gl. tudi Peerova/ Peerovkina pristava • v´ Blatni va∫si ∫hlahtniga G: Purger Mai∫ter Per∫tavi (1758 – OK-Nik, fol. 177v) Smrekarjeva pristava: Smrekarjova pristava • ù Smrekariu pri∫tave (1751 – OK-Nik, fol. 110v) 485 Med letoma 1734 in 1742 je bil kranjski deželni glavar Kor- binijan grof Saurau (Klun, Reihenfolge der Landeshauptleu- te, str. 84). 486 Od leta 1749 do smrti 1762 je bil ljubljanski župan Matevž Franc Peer (Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov. 4. zvezek, str. 34). 356 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 solitrarna v Poljanskem predmestju:487 salitarska fabrika • na Salitarske fabrike (1783 – OK-Pet, s.p., 25. 1. 1783) solni urad:488 solar(i)ja • Beÿ dem ∫alzambt /: vulgo Solarja/ (1780 – OK- Pet, s. p., 8. 6. 1780) studenec v Krakovem: studen(e)c • ú Krakovem per ∫tudenzi (1742 – OK-Nik, fol. 29r) suknarna na Selu:489 landšaftna fabrika, fabrika, fabrika na Seli, faberka, pantelfabrika: landšaftna fabrika: • na Landtshafftne fabrike (1744 – OK-Nik, fol. 45v) fabrika: • na fabrike (1738 – OK-Nik, fol. 7v), na fabrike u S: Petra farri (1746 – OK-Nik, fol. 67r), na Fabrik (1782 – OK-Pet, s. p., 26. 6. 1782) • ú fabrike (1746 – OK-Nik, fol. 57v) fabrika na Seli: • per Fabrike na Selli (1751 – OK-Nik, fol. 112v) faberka: • Sello s´Faberko (1787 – razglas) pantelfabrika:490 • na Pantelfabriki (1787 – OK–Sv. Peter, s. p., 1. 2. 1787) svilarna – gl. Čebulova svilarna škofijski mlin v Vodmatu: škofijski malin, škofijski malen škofijski malin: • v´ Skofiskem Malinu (1752 – OK-Nik, fol. 117v) škofijski malen: • v Shkoffükem (sic!) maleno (1782 – OK-Pet, s. p., 31. 11. 1782), ex Skofiskiga malna in Udmath (1784 – OK-Pet, s. p., 10. 1. 1784) • ex Skofiskiga Malna (1784 – OK-Pet, s. p., 29. 1. 1784) školcjatski vrt (vrt bosonogih avguštincev): školcjatski vrt • do shkolzjatskiga vèrta (1787 – razglas) • per zę∫ti do shkolzjat∫kiga kloshtra , verta , inu zerkve ∫vętiga Jo∫hefa (1787 – razglas) tobačna apalta: tobarsk opalda, apalta, opalta, opalda491 tobarsk opalda: • ú tobarsk opaldi (1741 – OK-Nik, fol. 27r) 487 Delovala med letoma 1774 in 1788 na današnji lokaciji Stre- liška ulica 18 v Poljanskem predmestju (Suhadolnik in Budna Kodrič, Poljansko predmestje, str. 218; prim. Slokar, Zgodovina solitrarn, str. 111). 488 Neugotovljena lokacija. 489 Pri dvorcu Selo zunaj mestnega pomirja. Delovala med leto- ma 1724 in 1803, sprva kot obrat kranjskih deželnih stanov, od 1747 v zasebni lasti (Šorn, Začetki industrije, str. 29, 59 in 116). 490 Prim. latinski izraz panni-fabrica, na primer leta 1769: ex Sello penes panni-fabricam vicin. S. Petri (OK-Pet, s. p., pag. 25). 491 Neidentificirana lokacija. apalta: • per Apalte (1744 – OK-Nik, fol. 42v) • v: apalte (1746 – OK-Nik, fol. 58r), v=appalte (1754 – Ok-Nik, fol. 138r) • na Apalte (1753 – OK-Nik, fol. 125v) • is Apalte (1754 – OK-Nik, fol. 141r) • pret Apalto (1759 – OK-Nik, fol. 182r) opalta: • v=oppalte (1744 – OK-Nik, fol. 50r) opalda: • is opalde (1758 – OK-Nik, fol. 172r) • na Opalde (1758 – OK-Nik, fol. 174v) • sraum Opalde (1758 – OK-Nik, fol. 178v) »tobačna tovarna« na Glincah: tobakarska fabrika • ú Tobakarski fabriki Adjunct na Glinzah (1782 – OK-Pet, s. p., 21. 9. 1782) Tropperjeva pristava na Luži: Troparjova pristava • na Lushe v´ Tropariove Pri∫tave (1756 – OK-Nik, fol. 153r) vodnjak na Mestnem trgu: šterna, šterna na Placu • pred ∫terno (1739 – OK-Nik, fol. 11v)492 • na plazu pred ∫terno (1744 – OK-Nik, fol. 48r) • na plazo blisu shterne (1757 – OK-Nik, fol. 165v) vodnjak na Starem trgu: šterna na Starem trgu – gl. tudi jezuitski vodnjak • na ∫tarem tergu per ∫terni (1744 – OK-Nik, fol. 45r) • na ∫tarem tergo pred ∫hterno (1739 – OK-Nik, fol. 13v), pred ∫terno na ∫tarem tergu (1740 – OK-Nik, fol. 14v), na ∫tarem tergu pred ∫terno (1740 – OK- Nik, fol. 18r), pred ∫terno na ∫tarem tergo (1741 – OK-Nik, fol. 23r) Wazova pristava: Wazava pristava • Wazaui pri∫tavi (1598 – KM-Nik, pag. 179) Zidanje:493 Zidanje • v∫idanio (1756 – OK-Nik, fol. 151v) znamenje na Lepem potu: znamine na Lepem potu/poti • na lepem pottu per Snaminu (1744 – OK-Nik, fol. 43r), na leppem potti per ∫naminu (1751 – OK-Nik, fol. 107r) znamenje blizu Pisanih vrat: znamine zunej Pisaneh vrat • ∫unei pi∫saneh vratt blisu Snamina (1750 – OK- Nik, fol. 98r) • ∫unei pi∫saneh vratt per ∫naminu (1751 – fol. 107r) zvonarna/zvonarni v Karlovškem predmestju:494 zgonarija • blisu Sgonarie (1750 – OK-Nik, fol. 101r) 492 Glede na podatek, da je bila nevesta v službi »per Slaht: G: Tombshzu«, gre za vodnjak na Mestnem trgu, kjer je imel Franc Karel pl. Tomšič leta 1754 nedaleč od rotovža hišo in v njej stalno bivališče (Šturm (ur.), Ljubljanske družine, str. 101). 493 Verjetno del škofijskega kompleksa. Tu je namreč leta 1756 po oklicni knjigi prebival zakristijski mežnar stolnice sv. Ni- kolaja. 494 Ena ali dve zvonarni, ki sta tedaj stali ob Karlovški cesti – Sa- massova in Dimic-Huettererjeva (Golec, Glasbeniki, str. 51). 357 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 • pot Sgonario per Shrange (1758 – OK-Nik, fol. 170v) 9. PRIMESTNI TOPONIMI495 Barje: Morast • ex Morast (1772 – MM-Pet, pag. 425) Bežigrad:496 Bežegrad, Bežigrad Bežegrad: • Beshegrad (18. stol. – matična knjiga)497 Bežigrad: • s´Zęrkuvjo ∫vętiga Kri∫htofa s´Me∫hnarjovo, inu Perle∫ovo hi∫ho Bę∫higrad imenvano (1787 – razglas) Cekinov grad:498 grad blizu Šiške pruti Lublani • grad blisu ∫hi∫hke pruti Lublani (1787 – razglas)499 Friškovec: Briškavic, Friškovic, Friškavic, Friškovec, Friškovc Briškavic: • bey Brischkhawitz« (1517–19 – urbar šentpetrske župnijske cerkve)500 Friškovic: • Frischcowitz (1587 – mestni sejni zapisniki)501 Friškavic: • Frischkhauiz (1605 – knjiga mestnih izdatkov)502 Friškovec: • Frischkhouez (1616 – mestni sejni zapisniki)503 Friškovc: • Na Friskovz (18. stol. – matična knjiga)504 495 Poleg območja mestnega pomirja so upoštevane še vasi on- stran njegovih meja, tiste tik ob meji in bližnje, ki so dale ime poznejšim ljubljanskim četrtim: Vič, Šiška in Moste. 496 V tem času se je toponim nanašal (samo) na Perlesovo hišo v bližini cerkve sv. Krištofa, o čemer priča razglas iz leta 1787: »Perle∫ovo hi∫ho Bę∫higrad imenvano«. V šentpetrski mrliški matici je leta 1773 najbrž ista posest, kjer je tedaj živel gostil- ničar Jožef Pisel, podložnik gospostva Fužine, označena kot »ex Perleshoff« in brez hišne številke (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1749–1779, pag. 444). Leta 1806 pa beremo o škodi, ki so jo francoske čete povzročile med nastanitvijo na pristavi Bežigrad (Mayerhof Beschegrad) (Fabjančič, Procvit pivovarništva, str. 38). 497 Valenčič navaja toponim brez vira med tistimi, ki se v 18. stoletju pojavijo v matičnih knjigah (Valenčič, Zgodovina, str. 18). 498 Leta 1787 je prišel v last rodbine Szögeny, po kateri je dobil sedanje ime (Smole, Graščine, str. 108; Stopar, Grajske stavbe, str. 25–27). 499 Nemška ustreznica v razglasu se glasi: Leopoldsruhe. 500 Gradivo za zgodovino Ljubljane XII, XII/4, str. 8. 501 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imen- ska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Friškovec. Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 20, op. 46. 502 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imen- ska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Friškovec. 503 Prav tam. 504 Toponim navaja Valenčič brez vira med tistimi, ki se v 18. stoletju pojavijo v matičnih knjigah (Valenčič, Zgodovina, str. 18). Glince: Glinica, Linica, Glinovica, Glince, Glinece Glinica: • de uilla Gliniza (1590 – KM-Nik, pag. 35), a Gliniza (1596 – KM-Nik, pag. 122) • na glinizi (1589 – KM-Nik, pag. 18) Linica: • is Linize (1596 – KM-Nik, pag. 123) Glinovica: • Na glinouizi (1597 – KM-Nik, pag. 148) Glince: • Gleintz (∫on∫t Glinze) (1689 – Valvasor II, str. 118) • na glinzah (1738 – OK-Nik, fol. 5Av) • na glinzheh (1738 – OK-Nik, fol. 5Av), na Glinzeh vic. B. M. V. in Rosenbach (1783 – OK- Pet, s. p., 25. 1. 1783) • is Glinz is So∫seske Divize Maria is Roshenpoha v ∫henpeterske farre (1758 – OK-Nik, fol. 174v) • do mo∫ta na glinzih (1787 – razglas), do mo∫ta na glinzih per zęsti (1787 – razglas) Glinece: • na Glinezah S. Petra fare (1755 – OK-Nik, fol. 143r) Jama pri Sv. Krištofu: Jama505 • … deswegen Jamma, welches auf Crainerisch Loch bedeutet, genannt wird (1689 – Valvasor XV, str. 373)506 Kodeljevo, dvorec:507 Turn, Turèn, Pod turnam, baron Kodelov grad • Turn (1679 – Valvasor, sl. 264; 1689 – Valvasor XI, str. 579), Turèn (1689 – Valvasor XI, str. 579) • apud perillustrem dominum Codeli Pod Thurnam (1717 – OK-Pet, pag. 112) • Udmat, s´Baron Kodęlovim Gradam (1787 – razglas) Morast – gl. Barje Moste:508 Moste, Muste Moste: • is Mo∫ta (1589 – KM-Nik, pag. 16) • Mo∫tah (1787 – razglas) 505 Ker tu ni bilo naselja, se lahko vse omembe Jame v matičnih in oklicnih knjigah nanašajo samo na Jamo v Šiški, na primer is Jame (1591 – KM-Nik, pag. 48), na Jami (1593 – KM-Nik, pag. 87). 506 Valvasorjev vir o turškem taborjenju na Jami pri Sv. Krištofu, na Jami v Šiški in na Poljanah pod Gradom leta 1472 danes ni v evidenci ( Jug, Turški napadi, str. 14–15). O lokaciji pri Sv. Krištofu, imenovani Turška jama, in tamkajšnji vsakoletni otroški igri v spomin na dogodek, ki je potekal na velikonoč- ni ponedeljek, zadnjič v letu razširitve pokopališča 1875, gl. Steska, Turška jama, str. 139–140. 507 Zunaj mestnega pomirja, tik ob meji (Historischer Atlas, Landgerichtskarte, Bl. 31, Laibach). Starejše ime Turn ob Ljubljanici, v rokah rodbine Codelli od leta 1700 do konca druge svetovne vojne (Stopar, Grajske stavbe, str. 57). 508 Zunaj mestnega pomirja. 358 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Muste: • de villa Mu∫ta (1590 – KM-Nik, pag. 43) • de pago Mustah (1631 – KM-Pet, pag. 23) • is Mu∫ta (1596 – KM-Nik, pag. 143), ijs Must (1629 – KM–Pet, pag. 7), is must S. Petra farre (1756 – OK-Nik, fol. 157v) Podturn (Tivolski grad):509 Pod Turnam, Pod Turnom, gradič Turn • pod Turnam (1595 – KM-Nik, pag. 109) • Pod Turnom (1679 – Valvasor, sl. 355; 1689 – Valvasor XI, str. 584), Pod Turnam (1689 – Valvasor XI, str. 584) • gradizh turn, kateri je enkrat Je∫vitarjam ∫li∫hal (1787 – razglas) Rakovnik:510 Rakonik, Rakanik, Rajkanik, Rakovnik Rakonik: • Rakhonikh (1547 – mestni sejni zapisniki),511 Rakhonikh/Rakhonik (sredi 16. stol. – opis pomirja)512 Rakanik: • Rakhanigkh (1568–69 – mestni sejni zapisniki)513 Rajkanik: • Raikhanikh (1570 – mestni sejni zapisniki)514 Rakovnik: • is Rakovnika (1591)515 • ex Rakounikh (1707 – MM-Pet, pag. 91) • pod rakounikam S: Pietra farre (1745 – OK-Nik, fol. 63v) • bli∫o rakounika (1755 – OK-Nik, fol. 142r) Rožnik, pri Ljubljani:516 Roženpoh • Me∫narjou Sin is Ro∫henpoha (1589 – KM-Nik, pag. 16), is Ro∫enpoha (1591 – KM-Nik, pag. 58) • is So∫seske Divize Maria is Roshenpoha v ∫henpeterske farre (1758 – fol. 174v) Spodnja Šiška:517 Šiška, Inferiori Šiška, Spudna Šiška, Spodna Šiška, Šišca Šiška (pred cerkvijo sv. Jerneja) 509 V 16. stoletju nazadnje v rokah Melhiorja Pantaleona, v lasti jezuitov od leta 1601 do razpusta reda 1773, nato poletna rezidenca ljubljanskega škofa, leta 1790 prenesen na študijski sklad (Stopar, Grajske stavbe, str. 136–140; Smole, Graščine, str. 366). 510 Na meji mestnega pomirja. 511 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imen- ska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Rakovnik. Prim. Valenčič, Zgodovina, str. 20, op. 46. 512 Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 39. 513 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imen- ska kartoteka k Cod. I in XIII, Ljubljana – Rakovnik. 514 Prav tam. 515 Žabota, Protestantizem v Ljubljani, str. 241. 516 Meja pomirja je prečkala Rožnik na pobočju pri Apfaltrerje- vem stolpu (Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 39). 517 Zunaj mestnega pomirja. • in villa […] in sclauonico appellatur Chisschia ante ecclesiam sancti Bartholomei dicte ville (1370 – listina)518 Inferiori [Spodnja] Šiška: • de uilla Inferiori Shi∫hka (1590 – KM, pag. 32) Spudna Šiška: • v=Spudne ∫hishke S. Vita farre (1752 – OK-Nik, fol. 115r), v´ Spudne Shiske (1753 – OK-Nik, fol. 123r), v´ Spudni Siski (1758 – OK-Nik, fol. 179v) Spodna Šiška: • ∫podna ∫hi∫hka s´zerkuvjo ∫vetiga Jerneja (1787 – razglas) Šišca: • is ∫hishze s. Jerneia so∫seske (1759 – OK-Nik, fol. 181v) Šiška:519 Šiška – gl. tudi Spodnja Šiška • de Villa Shi∫hka (1590 – KM-Nik, pag. 14), de Shi∫hka (1590 – KM-Nik, pag. 33) • Schiska, oder Unterkheutch (1689 – Valvasor II, str. 124) • in der Schischka einen Hof (1689 – Valvasor XI, str. 669), in der Schi∫chka, und wird ebenso Jamma benam∫t (1689 – Valvasor XV, str. 373) • V Siski (1590 – KM-Nik, pag. 26), v=∫hi∫hke (1737 – OK-Nik, fol. 1r), S: Petra farre ushi∫hke (1738 – OK-Nik, fol. 2v), v∫hi∫hke (1738 – OK- Nik, fol. 2v), S. Petra Farre, v: ∫hi∫hke (1748 – OK- Nik, fol. 83v), u schiski (1750 – OK-Nik, fol. 100r), S. Petra farre v∫hi∫hke (1755 – OK-Nik, fol. 144v) • i∫∫hi∫hke (1588 – KM-Nik, pag. 1), is ∫hi∫hke (1590 – KM-Nik, pag. 43), is Sishke (1753 – OK- Nik, fol. 123v), is Schiske (1758 – OK-Nik, fol. 176v) Tivolski grad – gl. Podturn Vič:520 Vič, Bič, Vajč Vič: • de vila Vizh (1589 – KM-Nik, pag. 19), de Villa Wizh (1590 – KM-Nik, pag. 37) • Weut∫ch (∫on∫t Nauizhu) (1689 – Valvasor II, str. 126) • de vila Nevizho (1594 – KM; pag. 102), na Vizhi (1596 – KM-Nik, pag. 122), de vicu ne Witsche (1600 – KM-Nik, pag. 224), Ne witsche (1600 – KM-Nik, pag. 224), na vizhu u Shempeterski farri (1739 – OK-Nik, fol. 10r), na vizhem (1740 – OK- Nik, fol. 16r), na vizho (1742 – OK-Nik, fol. 34r), na Vizhe (1746 – fol. 62v), na vizu […] fare S: Petra (1754 – OK-Nik, fol. 131v), na vizho S. Petra farre (1756 – OK-Nik, fol. 155v) • is Viza (1589 – KM-Nik, pag. 7), iß Vitschia (1590 – KM-Nik, pag. 26), Me∫nar is Vit∫ha (1591 518 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1319. 519 Zunaj mestnega pomirja. 520 Zunaj mestnega pomirja. 359 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 – KM-Nik, pag. 54), s Vizha s Shempeterske Fare (1758 – OK-Nik, fol. 169v), s vizha (1758 – OK- Nik, fol. 178r), is Vizha (1759 – OK-Nik, fol. 181r) Bič: • is Bizha (1596 – KM-Nik, pag. 133) Vajč: • Na Veizi521 (1597 – KM-Nik, pag. 148) Vodmat:522 Vudmat, Udmat Vudmat: • de villa Vudmat (1595 – KM-Nik, pag. 114) Udmat: • ex pago Udmat (1632 – KM-Pet, pag. 22), ex Udmat (1632 – KM-Pet, pag. 32), • Udmat ligt … (1689 – Valvasor II, str. 125), Udmat (1787 – razglas) • vudmatho S. Petra farre (1756 – OK-Nik, fol. 157r) VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 2, Škofijski arhiv Ljubljana 2 ŽA Ljubljana – Rudnik, Matične knjige ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ra- zne knjige ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, Razne knjige SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Dežel- nega sodišča v Ljubljani SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna regi- stratura ZRC SAZU, ISJFR – Znanstvenoraziskovalni cen- ter SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ra- movša Sekcija za zgodovino slovenskega jezika: Občno- imenska kartoteka, Lastnoimenska kartoteka LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih prebivalcev. I. del. Stari trg; II. del. Novi trg; III. del. Veliki trg; IV. del. Šentpetrsko predmestje; V. del 521 Zapis napol v gotici. 522 Na meji mestnega pomirja. Kapucinsko predmestje; VI. del. Predmestje Gradišče. Ljubljana, 1940–1943 [1944] (tipkopis). Fabjančič, V.[ladislav]: Nekaj o ljubljanskih uličnih imenih in o priimkih iz začetka 17. stoletja. Kro- nika slovenskih mest IV, 1937, str. 40–45. Fabjančič, Vladislav: Procvit pivovarništva v Ljublja- ni – 18. in 19. stoletje. Kronika slovenskih mest V, 1938, str. 37–42, 95–99, 133–139, 209–221. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 4. zvezek. Župani in so- dniki 1650–1785. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2012. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksi- mile. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1995 (Monu- menta slovenica, VI). Golec, Boris: Glasbeniki in z glasbo povezane ose- be v slovenski oklicni knjigi ljubljanske stolne župnije iz let 1737–1759. De musica disserenda XVII, 2021, št. 2, str. 45–57. Golec, Boris: K podobi Ljubljane po kongresu leta 1821. Stavbe in njihovi lastniki v franciscejskem katastru. Kronika 69, 2021, št. 1, str. 43–88. Golec, Boris: Mestna prisežna besedila v slovenskem jeziku do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2009 (Elektronske znanstvenokritične iz- daje slovenskega slovstva). Golec, Boris: Rodbina Graffenweger in njena vloga v življenju Janeza Vajkarda Valvasorja. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 233–276. Golec, Boris: Slovenica iz prve polovice 18. stoletja v metliški poročni matici in ljubljanski oklicni knji- gi. Arhivi 22, 1999, št. 1–2, str. 133–158. Golec, Boris: Slovenska prisežna besedila trških skup- nosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca pred- marčne dobe. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011 (Elektronske znanstvenokritične izdaje sloven- skega slovstva). Golec, Boris: Uradovalna slovenika od začetkov do prelomne srede 19. stoletja. Jezik in slovstvo 65, 2020, št. 3–4, str. 215–235, 356. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. I. zvezek. Listine 1243–1397. Ljubljana: Mestni ar- hiv, 1956. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. V. zvezek. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Tr- stu 1326–1348. Ljubljana: Mestni arhiv, 1960. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. XI. zvezek. Fevdna knjiga Jamskih 1453–1480. Ljub- ljana: Mestni arhiv, 1966. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. XII. zvezek. Urbarji 1490–1527. Ljubljana: Mestni ar- hiv, 1968. 360 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 Gruden, Josip: Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi. Kulturno- -zgodovinska študija. Carniola 6, 1915, št. 1–2, str. 1–21. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo- žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljublja- na: Viharnik, 2015. Jug, Stanko: Slovenski »zapovedni list« iz leta 1570 in novi vinski davek. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 23, 1942, str. 74–84. Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 24, 1943, str. 1–61. Južnič, Stanislav: Slovenska prisega kostelskih pun- tarjev. Arhivi 20, 1997, št. 1–2, str. 171–177. Klun, V. F.: Reihenfolge der Landeshauptleute in Krain. V: Klun, V. F.: Archiv für die Landesgeschi- chte des Herzogthums Krain. I. Heft. Laibach: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1852, str. 81–85. Kočevar, Vanja: Ljubljana kot prizorišče dedne po- klonitve cesarju Karlu VI. leta 1728: Raba javnih prostorov za vladarsko inscenacijo na primeru kranjske prestolnice. Kronika 70, 2022, št. 2, str. 285–306. Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas. Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Borec, 1989. [Kos, Franc]: Dva kratka rokopisa iz 17. stoletja. Ljubljanski zvon X, 1890, št. 12, str. 768. Kos, Milko: Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice. Ljubljana: »Kronika«, 1955 (Knjižnica »Kronike« časopisa za slovensko kra- jevno zgodovino, Zvezek 1). Kosi, Miha – Bizjak, Matjaž – Seručnik, Miha – Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Druga dopolnjena izdaja. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2021 (Slovenska historična topografija 1). Lavrič, Ana: Cerkev sv. Rozalije na ljubljanskem Gradu. Kronika 59, 2011, št. 2, str. 231–246. Lavrič, Ana: Ljubljanske baročne bratovščine in nji- hovo umetnostno naročništvo. Arhivi 34, 2011, št. 2 (Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Marti- na Dolinarja), str. 295–317. Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturno- zgodovinski oris. Ljubljana: Mestni muzej, 1957. Miklavčič, Maks: Predjožefinske župnije na Kranj- skem v odnosu do politične uprave. Glasnik Mu- zejskega društva za Slovenijo XXV–XXVI, 1944– 1945, str. 3–64. Moguš, Milan: Povijest hrvatskoga književnoga jezi- ka. Zagreb: Globus, 1993. Pipp, Lojze: O zgodovini statistike, ljudskih štetij in popisov prebivalstva. Kronika slovenskih mest I, 1934, št. 4, str. 306–310. Rupel, M.[irko]: Slovenska pobotnica iz 1743. Slavi- stična revija II, 1949, str. 323. Simonič, Franc: Slovenska bibliografija. I. del: Knji- ge (1550–1900.). Ljubljana: Slovenska Matica, 1903. Slokar, Ivan: Zgodovina solitrarn in smodnišnic v Ljubljani in njeni okolici. Kronika 9, 1961, št. 2, str. 110–114. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Staroslav [Vrhovnik, Ivan]: Gostilne v Stari Ljubljani. Ljubljana: Jutro, 1926. Steska, Viktor: Tomaž Hren in gornjegrajska sinoda l. 1604. Čas VI, 1912, str. 49–57. Steska, Viktor: Turška jama pri sv. Krištofu v Ljublja- ni. Kronika slovenskih mest V, 1938, str. 139–140. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska, Četrta knjiga. Ljubljana, grad in dvor- ci. Ljubljana: Viharnik, 1999. Suhadolnik, Jože: Živilski trg in Plečnikove tržnice z okolico v zgodovini. Arhitekturni in zgodovinski oris predela med Ljubljanico, Ciril-Metodovim trgom, Stritarjevo in Kopitarjevo ulico ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgo- dovinski arhiv, 1997. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga. Arhitekturni in zgodo- vinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljublja- na. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2009. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris predela med grajskim hribom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajske- ga dela Ciril–Metodoveg trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgo- dovinski arhiv, 2000. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Novi trg z okolico. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovin- skega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2006. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljublja- na: Zgodovinski arhiv, 2003. Suhadolnik, Jože in Budna Kodrič, Nataša: Poljansko predmestje. Zgodovinski in arhitekturni oris me- stnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljublja- na: Zgodovinski arhiv, 2013. Suhadolnik, Jože in Budna Kodrič, Nataša: Šentpe- trsko predmestje. Zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko 361 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–3622022 gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljublja- na: Zgodovinski arhiv, 2017. Šorn, Jože: Svilarske manufakture v Ljubljani (1725– ok. 1800). Kronika I, 1953, št. 2, str. 103–111. Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Obzorja, 1984. Štih Peter: Castrum Leibach. Najstarejša omemba Ljubljane in njeni začetki. Faksimile s komentarjem in zgodovinskim uvodom = Castrum Leibach. The first recorded mention of Ljubljana and the city’s ear- ly history. Facsimile with commentary and a history introduction. Ljubljana: Mestna občina, 2010. Šturm, Lovro (ur.): Ljubljanske družine v 18. stoletju. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mo- horjeva družba; Ljubljana: Inštitut Karantanija: Slovenska matica, 2018. Valenčič, Vlado: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, Partizanska knjiga, 1989 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradiva in razprave 9). Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogt- hums Crain, I–XV. Laybach – Nürnberg: Wolf- gang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Verbič, M.[arija]: Slovenski zapovedni list iz leta 1570 – prevod iz nemškega izvirnika. Drugi Tru- barjev zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige (ur. Mirko Rupel). Ljubljana: Slovenska matica, 1952. Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola Ljubljanske (nad-) škofije 1711–1824. 1. del: 1711–1756. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2013 (Viri 36). V.[rhovec], J.[anez] [Ivan]: Die erste Häusernume- rierung Laibachs. Mitteilungen des Musealvereines für Krain 15,1902, str. 101–108. V.[rhovec], J.[anez] [Ivan]: Slovenski listič iz leta 1611. Ljubljanski zvon VI, 1886, št. 4, str. 253– 254. Vrhovnik, Ivan: Trnovska župnija v Ljubljani. Ljub- ljana: [s. n.], 1933. Vrhovnik, J.[anez] [Ivan]: Slovenska imena ljubljan- skih ulic pred 100 leti. Izvestja Muzejskega dru- štva za Kranjsko VI, 1896, str. 116, 147–148. Žabota, Barbara: Protestantizem v Ljubljani od začet- kov v dvajsetih letih 16. stoletja do konca dvajsetih let 17. stoletja. Doktorska disertacija (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). Ljubljana, 2019. Žnidaršič Golec, Lilijana: Kapiteljski arhiv Ljublja- na. Inventar fonda. 1. zvezek, fasc. 1–60. Ljubljana: Stolni kapitelj, 2006 (Nadškofijski arhiv, Priroč- niki 3). Žnidaršič Golec, Lilijana: Urbar ljubljanske ko- mende iz leta 1738. Križanke (ur. Luka Vidmar). Ljubljana: Srednja šola za oblikovanje in fotogra- fijo, 2018, str. 206–217. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Sloven- skem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. S U M M A R Y Slovenian toponymy of Ljubljana up to the first printed list of toponyms from 1787 Early Slovenian toponymy of Ljubljana, the capi- tal of the Republic of Slovenia and formerly of the Duchy of Carniola, has so far only received sporadic research attention. With German and Ecclesiastical Latin being official written languages in the central Slovenian territory and Slovenian remaining mar- ginalized until the nineteenth century, Slovenian toponyms and micro-toponyms did not appear in sources until a very late stage. Whereas only one Slovenian toponym dates back to the Late Middle Ages, the vast majority were first recorded no earlier than the eighteenth century, mainly in the register of banns kept in Slovenian by Ljubljana’s cathedral par- ish. What is more, not even the Slovenian name of Ljubljana was documented in its original form until the second half of the sixteenth century. However, contrary to expectations, it did not first appear in a manuscript source but in one of the earliest books printed in Slovenian (1566). The question of why the earliest Slovenian topon- ymy of the capital of Carniola, the central and lin- guistically the most Slovenian of all historical prov- inces forming Slovenian territory, was documented so poorly, is closely linked to the question concerning the role that Slovenian played in the practice of offi- cial text-writing before the mid-nineteenth century. For a very long time, nearly all Slovenian official texts were intended for oral use, that is, for taking oaths and making public proclamations, and the reasons for their creation were of strictly practical nature. Therefore, Ljubljana toponyms were only recorded in Slovenian when there was no appropriate German or Latin name at hand or when officials wanted to address the broadest possible public audience, espe- cially with church banns and public proclamations issued by the authorities. Barring a few exceptions, until the first half of the eighteenth century, they can only be found as “foreign-language” quotations in of- ficial German and Latin texts of secular and ecclesi- astic provenance. This contribution aims to present Slovenian to- ponyms that were documented over the course of several centuries up to the Josephinian era. The year 1787 was selected as the upper time limit for several 362 BORIS GOLEC: SLOVENSKA TOPONIMIKA LJUBLJANE DO PRVEGA TISKANEGA POPISA TOPONIMOV IZ LETA 1787, 307–362 2022 reasons, but above all because it was marked by the publication of the first official German–Slovenian proclamation concerning urban and suburban to- ponymy and because Slovenian toponyms from that time received much less attention than those for the period from the end of the eighteenth century on- wards. The contribution first presents types of toponymic sources and their explanatory value, then the occur- rence of the Slovenian names of Ljubljana and the Ljubljanica River and observations regarding Slove- nian toponymy with some of its particularities, and, finally, an overview of all toponyms documented. The earliest and very isolated pair of Slovenian toponyms related to Ljubljana and its immediate surroundings can be found in late medieval docu- ments. On the other hand, a highly important source for Slovenian toponymy of the city itself is the Slo- venian Protestant literature of the second half of the sixteenth century. Although containing only a hand- ful of new (micro)toponyms, these are the earliest Slovenian texts about Ljubljana. A turning point in the quantity of recording Slovenian toponyms came when the Catholic Church introduced the practice of keeping civil registers, which remained in Latin until the Josephinian period. A veritable treasure trove is the first register of births that the Cathe- dral of St. Nicholas kept for the period 1588–1602, which has so far been largely overlooked in topo- nymic research. Overall, very few new Slovenian ur- ban and suburban toponyms can be encountered in the seventeenth century—nearly half less than in the sixteenth century and disproportionately less than in the eighteenth century, when new types of sources began to emerge alongside the existing ones. In his monumental work, Die Ehre deß Hertzogthums Crain [The Glory of the Duchy of Carniola] (1689), the Car- niolan polymath J. V. Valvasor vastly expanded the knowledge of Ljubljana’s urban and suburban to- ponymy, above all with the Slovenian names of all the six city gates and two suburbs. The beginning of the eighteenth century brought about a new type of sources–parish registers of banns (that is, notices of proposed marriages), which provide for by far the largest selection of Ljubljana toponymy in the pe- riod under discussion. The incomplete series of Latin registers of banns kept by the suburban parish of Sveti Peter starts in 1706, whereas the Cathedral of St. Nicholas has only preserved a single register of banns from the eighteenth century (for the period 1737–1759), which constitutes a prime source hav- ing been compiled exclusively in Slovenian. Chrono- logically the most recent source for the discussion at hand is the printed German–Slovenian proclamation on the new division of Ljubljana and its suburbs into parishes from 1787, which contains a host of street names and allows for the very first direct comparison of German and Slovenian toponyms. Over the centuries discussed, street names were created and changed independently of respective city and state governments. Whenever necessary, the authorities would use names that were widespread among the population, whereas the official need to use street names arose less frequently. When marking houses and land plots in official files, the authorities resorted to general designations of places and indica- tions of owners and neighbours; localization was also often facilitated with references to major landmarks, especially public buildings, churches, monasteries, city gates, and bridges. Some names of streets and squares from the period discussed have persisted and survived unchanged to the present day, whereas oth- ers did not, especially names of less important streets and alleys. Finally, designations also changed due to the disappearance of some buildings and emergence of new ones as well as because of the changed use of buildings or entire areas. 363 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 061.2(450.361Trst=163.6)"1848" Prejeto: 25. 4. 2022 Daša Ličen asist. z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: dasa.licen@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0001-8202-6295 Zbližati, izobraziti in razvedriti slovanski živelj Članstvo Slavjanskega društva v Trstu ob pomladi narodov IZVLEČEK Leta 1848 je v Trstu nastalo Slavjansko društvo. Njegovi člani so si prizadevali zbližati, izobraziti in razve- driti slovanski živelj v Trstu ter ga obenem vključiti v veliko slovansko družino. Po ustaljenih pripovedovanjih je bilo to društvo izraz vseh tržaških Slovanov, vendar ga avtorica članka na podlagi obširnega arhivskega gradiva razgrinja drugače, in sicer kot izraz tankega sloja visoko izobraženih tržaških Slovanov. Poudarja tudi pomen in- telektualnih mrež, ki so vplivale na delovanje ključnih akterjev Slavjanskega društva in s tem na njihovo vlogo v procesu razširjanja liberalnih idej. KLJUČNE BESEDE Slavjansko društvo, Slovani, Trst, buržoazija, socialne mreže, društva ABSTRACT TO BRING TOGETHER, EDUCATE, AND ENTERTAIN THE SLAVS. MEMBERSHIP IN THE SLAVIC SOCIETY IN TRIESTE DURING THE SPRINGTIME OF NATIONS The Slavic Society was founded in Trieste in 1848. Its members endeavoured to bring together, educate, and entertain the Slavic inhabitants of Trieste while also integrating them into the great Slavic family. According to the established narrative, the Slavic Society was the voice of all Trieste Slavs; however, based on extensive archival materials, the author of the article presents it as the voice of a thin stratum of well-educated Trieste Slavs. She also emphasises the importance of intellectual networks that influenced the activities of the key actors of the Slavic Society and their role in disseminating liberal ideas. KEY WORDS Slavic Society, Slavs, Trieste, bourgeoisie, social networks, voluntary associations 364 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 Uvod V pričujočem članku kritično pretresam uveljav- ljene predstave o Slavjanskem društvu, v katero so se leta 1848 včlanili številni tržaški Slovani. Med njegove poglavitne cilje je ob medsebojnem druže- nju in spoznavanju spadala skrb za izobraževanje in večjo enakopravnost slovanskih prebivalcev Habs- burške monarhije. Pod vprašaj postavljam idejo, da je bilo Slavjansko društvo nekakšen zastopnik vseh tržaških Slovanov. Zdi se namreč, da gre v njegovem primeru za institucijo razmeroma majhne skupine izobraženih aktivistov. Dobro leto po ustanovitvi je Slavjansko društvo združevalo že več kot 300 rednih članov. Vendar je nabor imen v kopici virov, ki sli- kajo delovanje društva, skromen. Iz razpoložljivih virov je mogoče izluščiti predvsem ponavljajoča se imena nekaterih posameznikov: Ivan Cerar (1789– 1849), Ivan Blažir (1820–1866), Jovan Vesel Koseski (1798–1884), Simon Rudmaš (1795–1858) in Ivan Macun (1821–1883).1 Gre za visoko izobražene mo- ške, nosilce pomembnih odborniških funkcij, orga- nizatorje prireditev in pisce prispevkov tako za oba društvena lista kot za druge tiskane medije. V Trst so prišli iz drugih krajev, v mestu so delovali nekaj let in tu vseskozi gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualnimi krogi urbanih središč Habsburške monarhije. V nadaljevanju torej utemeljujem stališče, da je Slavjansko društvo izraz tankega sloja izobražen- ske »prebuditeljske« elite, pri tem pa bom prikazala vpetost najaktivnejših članov in društva kot takega v široke socialne mreže, kar nakazuje, da ideje, ki so pomenile jedro društva, niso bile samonikle. Bile so rezultat številnih dopisovanj in fizičnih obiskov dru- gih krajev, kjer so se lahko omenjeni tržaški aktivisti navzemali navdušenja za »slavjanstvo«. Te mreže so združevale podobno misleče slovanske oziroma slo- venske člane izobraženske elite v urbanih aglomera- cijah na vseh koncih in krajih habsburškega imperija. Krhanje stikov s posamezniki in društvi onkraj Trsta, ki je bilo rezultat odhajanja članov tržaške izobra- ženske elite, je po letu 1849 bistveno prispevalo k vse večji mlačnosti Slavjanskega društva. Vse strožji poli- tični okvir ter bolezni, smrti in premestitve najvpliv- nejših članov društva so nazadnje privedle do popol- ne transformacije in konec petdesetih let 19. stoletja do prenehanja delovanja Slavjanskega društva. V nadaljevanju najprej predstavim društvo in njegove najpomembnejše člane ter nakažem njihovo vpetost v socialne mreže, nato spregovorim o skupnih lastnostih teh posameznikov in poskusim pokazati, da je bila gibalo društva razmeroma maloštevilna 1 V razpoložljivih virih so imena in priimki naštetih zapisana v različnih oblikah. Iz želje po jasnosti in razumljivosti upo- rabljam imena, pod katerimi so ti posamezniki najbolj znani danes. V primeru Koseskega pa sledim argumentaciji Andra- ža Ježa, Stanko Vraz in nacionalizem, str. 356. skupnost pripadnikov izobraženskega meščanstva. Zatem analiziram vključenost Slavjanskega društva v slovanske izobraženske mreže ter pojasnim, zakaj in kako je prišlo do zatona Slavjanskega društva. Poleg političnega konteksta je, kot rečeno, k zatonu močno prispeval umik najaktivnejših društvenikov, s čimer so se pretrgale mnoge niti, ki so tržaške slavjane dru- žile z drugimi slovanstvu naklonjenimi gibanji po vsem imperiju. Da bi se izognili nesporazumom, naj še pojasnim, zakaj v pričujočem besedilu Slavjanskega društva ne istim s »slovenskim«, ampak ostajam pri izvirnem »slavjanskem« oziroma »slovanskem«. Razpoložljivi viri sugerirajo, da je šlo pri članih Slavjanskega dru- štva za nekoherentno in spreminjajočo se mešanico pisanih kolektivnih čutenj in identifikacij, ki jih lah- ko povzamemo z izrazi, kot so panslavizem, avstro- slavizem, ilirizem, jugoslovanstvo, naklonjenost ideji Slovenije oziroma »slovenstva« – v različicah, ki so bolj ali manj podobne današnji – in ne nazadnje izra- žanje naklonjenosti Habsburški monarhiji kot taki.2 Nastanek in delovanje društva Turbulentno leto 1848 je pustilo pečat na različ- nih področjih družbenega življenja, med drugim tudi na društvenem. Očetje in razširjevalci svežih pobud, med njimi posebno političnih, so iskani oder dobili v vse številnejših društvih,3 ki so razprla do tedaj ozek prostor javnega družbenega delovanja, omogočala kritične razprave o družbenih problemih in ustvarja- la »javno mnenje«.4 Če se izrazim v besednjaku Jür- gena Habermasa, so bila društva – ob tisku – temelj oblikovanja družbenega prostora, ki mu pravimo me- ščanska javnost.5 Čeprav je Slavjansko društvo luč sveta uradno ugledalo decembra 1848, so se priprave na ustano- vitev začele že nekaj mesecev prej. Oktobra 1848 so pobudniki razposlali »Povabljenje« na ustanovni obč- ni zbor, ki je potekal novembra.6 Ob tej priložnosti je bil kot predsednik, »verjetno zgolj zaradi svojega pesniškega slovesa«, potrjen Jovan Vesel Koseski, kot tajnik pa gimnazijski učitelj Ivan Macun.7 Že pred formalnim nastankom je društvo štelo skoraj dvesto 2 Podrobneje o vprašanju identifikacij članov Slavjanskega društva v poglavju Prvo društvo tržaških Slovencev? Slavjan- sko društvo (1848–1858) (Ličen, Kulturna društva v Trstu). 3 Judson, Habsburški imperij, str. 183–184. 4 Leta 1848 ni bilo ustanovljeno le tržaško Slavjansko društvo, pač pa so pobude lokalnih aktivistov v kombinaciji s tole- rantnejšim pravnim okvirjem spodbudile nastanek podobnih društev tudi v drugih urbanih središčih Habsburške monar- hije. Tako so denimo nastali Riječka čitaonica (Polić, Riječka čitaonica, str. 26) ter graško in dunajsko Društvo Slovenija, kratek čas je obstajalo tudi goriško Slavjansko bravno družtvo (Marušič, Pregled, str. 170) in ne nazadnje Slovensko društvo v Ljubljani (Novice, 26. 7. 1848, str. 130). 5 Habermas, The Public Sphere, str. 49–55. 6 Vilhar, Trst, str. 108. 7 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 365 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 članov – med njimi ni bilo niti ene ženske –, število članov pa je v naslednjih mesecih še naraščalo.8 Tudi v kasnejših letih v Slavjanskem društvu ni bilo žensk, saj po društveni zakonodaji iz leta 1848 ženske niso smele biti članice političnih društev.9 Sodelovale so zgolj na društvenih zabavah in plesih.10 Do slovesne ustanovitve društva je prišlo v prvih društvenih prostorih v Palači Tergesteo na osrednjem Borznem trgu. Ob tej priložnosti so prostore svečano okrasili s slovanskimi in monarhičnimi barvami. Kot je v otvoritvenem govoru tistega večera dejal Koseski, »slavjanske barve ob stropu dvorane blesketajo, slav- janska lica se nam po vsih straneh svetijo, slavjanske misli naše persi dvigajo: in slavjanske besede naš po- sluh zadevajo.«11 Ustanavljanje društva pa ni imelo zgolj ceremo- nialne, pač pa tudi formalno plat, ki so jo narekovala zakonodajna določila. Ustanovni odborniki Slavjan- skega društva oziroma Slavjanskega zbora, kot se je društvo sprva imenovalo, so v svoj pravilnik pod toč- ko 1. zapisali naslednje namene: a. Dvignjenje slavjanstva v Austriji po mogočnosti na nar višji stopnjo izobraženja po vodilu slobode, ena- kosti in bratinstva. b. Zagotovljenje in obramba ustavnih naprav na potu enacih pravic vsih austrijanskih narodnosti. c. Vzajemnost, približevanje in sporazumevanje vsih kolen velikega slavjanskiga naroda. d. Podpiranje cesarstva in ustavnega prestola.12 Predstavniki Slavjanskega društva so tržaško državno namestništvo že januarja 1849 seznanili z odstopom predsednika Koseskega. Neuradno naj bi njegova odločitev izhajala iz nestrinjanja s politič- no angažiranostjo Slavjanskega društva.13 Z odsto- pom Koseskega je predsedništvo februarja 1849, ko je društvo štelo že 336 članov,14 prešlo v roke Ivana Cerarja, kontrolorja pri glavnem carinskem uradu. Cerar je bil po besedah Salvatorja Žitka od samega začetka duša Slavjanskega društva.15 Močno si je pri- zadeval za ustanovitev društvenega časopisa in ga že marca 1849 naznanil namestništvu.16 Društvu in novemu mesečniku Slavjanski ro- doljub vnovičen preobrat na političnem prizorišču Habsburške monarhije ni spodmaknil tal pod noga- mi. Marca 1849 je bila namreč razglašena nova usta- va, ki je zavrla društveno življenje ter pričela društva strogo ločevati na politična in nepolitična.17 Strožja 8 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 9 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 461. 10 Verginella, Ženska obrobja, str. 166. 11 Slovenija, 15. 12. 1848, str. 192. 12 Po Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 13 Prav tam. 14 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 1–22. 15 Žitko, Leto 1848, str. 293. 16 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 3, 5. 17 Marušič, Pregled, str. 164; Zajc Cizelj, Pravna osnova, str. 146–148. pravna določila, ki so od marca 1849 vse bolj omeje- vala delovanje društev širom monarhije, so spreme- nila tudi tržaški društveni svet. Kljub povečanemu nadzoru so člani Slavjanskega društva sklenili ostati politično društvo, zato so oblastem vnovič predložili pravila in seznam odbornikov.18 Kot so zapisali, dru- gače od drugih društev niso želeli »plašno odstopiti, in v tihe pohlevne berilne ali literarne družtva spre- meniti se«.19 Nov pretres je sledil že jeseni 1849, ko je umrl predsednik Cerar, s katerim je usahnil tudi Slav- janski rodoljub. Za predsednika je bil marca 1850 v prvi številki novega društvenega mesečnika razglašen German Angelić (1822–1888), diakon pravoslavne cerkve, medtem ko je mesto namestnika (še naprej) zasedal Simon Rudmaš,20 prizadeven društvenik, du- hovnik in šolnik. Angelić in Rudmaš sta si potem funkciji izmenjala.21 Že avgusta 1850 je izšla zadnja številka drugega časopisnega poskusa, v kar so člane prisilile »nepredvidljive okoliščine«. Iz zapisa lahko sklepamo, da je šlo za odsotnost urednika oziroma pomanjkanje sredstev, s katerimi bi ga plačali.22 Med dejavnostmi, ki so združevale člane Slavjan- skega društva, je bilo razen sestankov ter pisanja pro- gramskih in drugih besedil tudi druženje razvedrilne narave. Člani so lahko v društveni čitalnici listali raz- novrstno čtivo: naročeni so bili na 34 različnih ča- sopisov.23 Med bolj sproščene društvene aktivnosti je spadalo petje slovanskih pesmi, »vse tó kar močno v dosego naših namenov perpomore«.24 Manjkale niso niti gledališke predstave, kajti »kazališne, gledišne, ali če hočete, teatralne igre k obudi jezikoslovja, in tako k omiki ljudstva veliko prizamorejo«.25 Člani Slavjan- skega društva so uživali tudi na »veselicah«, a so v ob- javljenih besedilih obenem večkrat ponavljali, da »ne smemo rok v krilo djati, ne smemo le novine čitati, ali v našem zbornišu le kratek čas jiskati, in se radovati. Naš pervi namen je bil viši, je bil imenitnejši ...«26 V letih restavracije, ki so sledila »pomladnemu« letu, so bili številni prebivalci imperija prisiljeni pov- sem pozabiti na politično udejstvovanje. Novi ukrepi so segli tudi na področje delovanja društev. Ustanav- ljanje in delovanje društev je od konca leta 1852 re- guliral nov patent, s katerim so vsa društva prešla pod nadzor države, ki jim je za delovanje morala podeliti koncesijo.27 Z uvedbo strožjih ukrepov je povezana 18 Slavjanski Rodoljub, april 1849, str. 9. 19 Slovenija, 5. 6. 1849, str. 178. 20 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 5. 21 Prav tam. 22 Jadranski Slavjan, julij 1850, str. 120. Predsednik Simon Rud- maš si je sicer neuspešno prizadeval pridobiti gmotna sred- stva za angažma novega predvidenega urednika društvenega lista – Lovra Tomana (1827–1870) (NUK, ZLT). 23 Sturman, Le associazioni, str. 37. 24 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 7. 25 Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 4. 26 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 2. 27 Zajc Cizelj, Pravna osnova, str. 148. 366 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 tudi ključna sprememba v delovanju Slavjanskega društva.28 Policijsko poročilo iz leta 1852 priča o tem, da je bilo oktobra 1851 Slavjansko društvo, v tem primeru opredeljeno kot »Slavenverein«, zadnje tržaško društvo, ki je opustilo politično delovanje.29 Kolesje zgodovine ga je iz družbeno angažiranega foruma pretvorilo v prostočasni kazino. Viri, ki pričajo o Slavjanskem društvu po letu 1852, so redki. Vemo, da je do leta 1853 redno izda- jalo Koledarčke za prihajajoče leto.30 V različnih šte- vilkah časopisov, ki datirajo v december 1853, nisem zasledila sicer rednega poročanja o koledarčku za leto 1854. Robi Sturman pa pravi, da je bil koledarček za leto 1854 sicer pripravljen, a ga nazadnje niso natis- nili.31 Da je društvo leta 1853 še delovalo in s tem preživelo ljubljansko Slovensko društvo, izvemo tudi iz poročila tržaškega podestata. Slavjansko društvo je postavil ob bok drugim združenjem, katerih čla- ne je družila želja po »družabnih srečanjih in pošteni zabavi«.32 Na tem mestu je Slavjansko društvo poi- menovano Società Slava, vendar ga vse pogosteje naj- demo pod imenom Casino Slavo, s čimer se je tudi na ravni ciljev in poimenovanja približalo tržaškim dru- štvom, kazinom, namenjenim kulturnemu razvedrilu elite. Tudi po mnenju Marte Verginella se je Casino Slavo vse bolj pretvarjal v zbirališče slovanske elite in se s tem bližal salonskim društvom tipa Casino Vecchio.33 Društvene aktivnosti so bile od leta 1853 ome- jene na občasne zabave.34 V ljubljanskih Novicah so konec januarja 1854 poročali o plesu, ki ga je orga- niziralo Slavjansko društvo. Društvene veselice naj bi bile dobro obiskane, a so se nekateri člani pritoževali nad tem, da se »društva pravi namen, zavolj kterega se je osnovalo, žalibog, vedno bolj zanemarja, in ra- zun slovanskih časopisov ki na mizi ležé, se v njem skoraj nič več ne najde, kar bi opravičilo ime njego- vo«. Vse to naj bi se odražalo tudi na spremembah v članstvu: »To je uzrok, da je več družbinikov, gorečih za narodno reč, odstopilo, in mnogo druzih udov, ktere je le bolj mar za hopsasa, hajsasa, pristopilo.«35 Do preobrazbe je bil kritičen tudi škof Jernej Legat, ki je bil član društva vse od ustanovitve. Zdelo se mu je nadvse sporno, da je društvo postalo prostor, kjer naj bi dekleta iskala moža.36 Podobno mnenje je z Legatom delil France Cegnar.37 Samo Pahor pravi, da zadnjo omembo Slavjan- skega društva najdemo leta 1856, ko so njegovi člani 28 Gl. Marušič, Die Vereinstätigkeit, str. 547; Klabjan, Puzzling, str. 269. 29 AST, LAP, 9, 1852, 1/9.1. 30 Verdelski, Opis, str. 478. 31 Sturman, Le associazioni, str. 37. 32 AST, LAP, 13, 1853, 1/9.1. 33 Verginella, Sloveni, str. 457. 34 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 13. 35 Novice, 4. 2. 1854, str. 39. 36 Verginella, Sloveni, str. 457. 37 Novice, 27. 12. 1854, str. 416. organizirali pustno prireditev.38 Zatem naj bi društvo »ostalo slovensko zgolj še po imenu (Casino slavo)«.39 O tem, da je leta 1856 še obstajalo in združevalo 210 članov, poročajo tudi viri namestništva.40 Med spi- si namestništva sem naletela na indice, ki pričajo o delovanju Slavjanskega društva po letu 1856, in si- cer da se je Casino Slavo leta 1858 preimenoval v »Società del casino filodramatico«.41 Iz poročila je razvidno, da so se oblasti strinjale s spremembo ime- na in namembnosti. Po novem naj bi se namreč člani Società del casino filodramatico osredinjali predvsem na dramsko in glasbeno umetnost. Da se je Casino Slavo pretvoril v Società del casino filodramatico, je razvidno tudi iz mimobežne omembe tržaškega ar- hivista Pierpaola Dorsija.42 Najkasneje leta 1858 je torej izvirno Slavjansko društvo popolnoma izginilo s tržaškega prizorišča. Najaktivnejši društveniki Med tistimi, ki so najživahneje sodelovali v Slav- janskem društvu, je bil od samega začetka Simon Rudmaš. Rodil se je leta 1795 v kmečki družini na Koroškem,43 v Gradcu študiral filozofijo in po dveh letih vstopil k benediktincem.44 Že v tridesetih letih 19. stoletja je izražal zanimanje za napredek na po- dročju pedagogike in s tem nadaljeval tudi po letu 1839, ko je postal vodja normalne šole v Trstu in izdal vrsto učnih knjig.45 Od samega začetka je bil med najbolj zagnanimi člani Slavjanskega društva, nekaj časa tudi njegov predsednik, urednik in pisec številnih prispevkov za drugi društveni list – Jadran- ski Slavjan. Ko se je s sodelavcema podal na študijsko potovanje v Švico in Nemčijo, kjer je želel svoja teo- retična znanja o pedagoških procesih in organizaciji šolstva podpreti s praktičnimi izkušnjami, je to obšir- no opisal v več prispevkih za Jadranski Slavjan. Med njegovimi dolgoletnimi prijatelji je bil škof Anton Martin Slomšek, s katerim je stike ohranjal tudi po letu 1851, ko je zapustil Trst.46 Prvi predsednik Slavjanskega društva Jovan Vesel Koseski (1798–1884) je prav tako izhajal iz kmeč- ke, resda premožnejše družine. Literarne aspiracije je kazal že v gimnazijskih letih, kasneje, med študijem prava na Dunaju in v Gradcu, pa je svojo naklonje- nost verzom še poglobil in napisal prvi slovenski sonet.47 V dvajsetih letih 19. stoletja je vstopil v dr- žavno službo in bil leta 1832 premeščen v Trst, kjer 38 Pahor, Družina Kalister v Trstu, str. 49. 39 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 13. 40 AST, LAP, 28, 1856, 1/9. 41 AST, LAP, 35, 1858, 1/9.1. 42 Dorsi, Stranieri in patria, str. 121. 43 Lach, Rudmaš, str. 1143. 44 Logar, »Simon Rudmaš« (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi524611/) (24. 2. 2022). 45 Prav tam. 46 Lach, Rudmaš, str. 1144. 47 Jež, Stanko Vraz in nacionalizem, str. 356. 367 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 je opravljal funkcijo finančnega svetovalca.48 Sočasno je vneto pesniško ustvarjal ter za Novice prevajal gr- ška, italijanska, angleška, nemška in ruska besedila.49 K pisanju ga je dolga leta spodbujala tudi živahna korespondenca z Bleiweisom, ki je občasno potekala v nemškem in občasno v slovenskem jeziku.50 Leta 1848 si je Koseski v nemščini dopisoval tudi s filolo- gom in slavistom Franom Miklošičem (1813–1891), ki je tega leta postal predsednik dunajskega Dru- štva Slovenija.51 Koseski je bil kot dobro povezan in ugleden pesnik, prevajalec in pravnik eden ključnih članov Slavjanskega društva ter je kljub hitremu od- stopu s predsedniške funkcije ostal eden najvidnejših tržaških Slovanov tudi v kasnejših letih. Delo Koseskega je bilo pri srcu še enemu po- membnemu članu Slavjanskega društva, in sicer Iva- 48 Koblar, »Vesel-Koseski, Jovan« (https://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi778833/) (24. 2. 2022). 49 Krek, Slovenska literatura, str. 118. 50 NUK, ZJVK. 51 NUK, ZJVK. nu Macunu, ki je Koseskega v svoji pesniški zbirki okronal za »kralja sedanje slovenske poezije«.52 Ma- cun se je rodil leta 1821 v Slovenskih goricah ter štu- diral filozofijo in pravo v Gradcu. Že v mladih letih je vzpostavil stike s Stankom Vrazom, pod vplivom katerega je leta 1844 postal dopisnik časopisa Zora dalmatinska. Dve leti kasneje je postal suplent na tržaški gimnaziji, leta 1848 pa je napredoval v stal- nega gimnazijskega učitelja.53 Podobno kot Rud- maš in Koseski je tudi Macun v času bivanja v Trstu prizadevno deloval v javnosti. Svoj čas je namenjal predvsem razpravam o vprašanju maternega jezika in pozival k dvigu izobraženosti. Bil je prvi tajnik Slav- janskega društva in tako avtor nekaterih najizčrpnej- ših poročil o njegovih prvih korakih. Svoj čas pa je vendar namenjal tudi leposlovju. 52 Dom in svet, 20. 12. 1899, str. 65. 53 Šlebinger, »Macun, Ivan« (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi337395/) (24. 2. 2022). 368 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 Koseskemu je kot društveni predsednik leta 1849 sledil Ivan Cerar, ki se je leta 1789 rodil v Škofji Loki. Njegov oče je bil orglar in najbrž učitelj. Gimnazi- jo je sprva obiskoval v Ljubljani, kasneje v Novem mestu, konec leta 1816 pa je postal oskrbnik gozda pri Ilirski Bistrici. Znano je, da je leta 1821 napisal gozdarski spis, ki velja za prvi prispevek v slovenšči- ni na to temo. Služboval je v več krajih, leta 1839 pa prispel v Trst, kjer je sprva deloval kot inšpektor finančnih straž in bil kasneje povišan v kontrolorja pri glavnem carinskem uradu.54 Cerar je v zrelih letih vse odločneje vstopal v javno sfero. Po nasvetu Kose- skega in neznanega tržaškega kanonika je leta 1848 celo (neuspešno) kandidiral v dunajski parlament.55 Istega leta je začel objavljati v Novicah in bil kasne- je pobudnik časopisa Slavjanski rodoljub, ki je prvič izšel leta 1849. Morda je Rudmaš Cerarja prav zato označil za »najtrdnejši steber društva«, medtem ko ga je Luka Svetec postavil ob bok Francetu Prešernu in Antonu Mažgonu, dvema »rodoljuboma«, ki sta tako kot Cerar umrla leta 1849.56 Zelo pomemben akter je bil tudi Ivan Blažir, ki se je rodil leta 1820 v Kranju. Z izjemo dejstva, da je bil njegov oče gostilničar,57 je o njegovem otroštvu in od- raščanju znanega malo. Leta 1842 je bil imenovan za uradniškega praktikanta pri kameralni upravi v Trstu, leta 1848 je nastopil službo pri policijskem ravnatelj- stvu in leto kasneje napredoval v drugega koncipista tržaške vlade.58 Do leta 1850 lahko zasledimo več Blažirjevih časopisnih prispevkov, v katerih je pou- darjal pomen prevajanja zakonov, da bi bili razumljivi vsem. Svoja besedila je objavljal tudi v obeh društve- nih mesečnikih, a je mnoga stališča že pred nastan- kom Slavjanskega društva izpostavil v tržaškem ča- sopisu L'Osservatore triestino in v Giornale del Lloyd.59 Nekaj besed je treba nameniti tudi Dimitriju Vla- disavljeviću, ki je na društveni oder stopil že ob otvo- ritvi. Rojen je bil leta 1788 v Kuzminu pri Sremski Mitrovici,60 gimnazijo in teološke študije pa je opra- vil v Karlovcu, od koder ga je pot peljala na Reko61 in potem leta 1812 v Trst.62 V Trstu je dvakrat tedensko poučeval ilirski jezik in književnost. Aktivno je de- loval v društvu, bil je med društvenimi odborniki in pisal za oba društvena lista. Posebno zanimivo je Vla- disavljevićevo prijateljevanje s pesnikom in vladiko Črne gore Petrom II. Petrovićem Njegošem.63 Kot Vladisavljević je tudi Marko Kvekić (tudi 54 Jevnikar, »Cerer, Ivan Nepomuk« (https://www.slovenska-bi- ografija.si/oseba/sbi1005210/) (24. 2. 2022). 55 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. 56 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 12. 57 Marušič, »Blažir, Ivan« (https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1004340/) (24. 2. 2022). 58 Prav tam. 59 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 3. 60 Slovan, 15. 6. 1886, str. 186–188. 61 Wurzbach, Vladisavljević, str. 102. 62 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 47. 63 Bonači, Njegoš u Splitu, str. 138. Kvekvič in Kvekvić) pripadal tržaški pravoslavni skupnosti in prijateljeval z velikim Njegošem.64 Za razliko od do sedaj omenjenih je predstavnik neko- liko drugačnega, starejšega tipa meščanstva. Njegov status ni temeljil na izobrazbi, pač pa predvsem na premoženju, bil je namreč trgovec. V emporialni Trst se je priselil v dvajsetih letih 19. stoletja.65 Trgovska klima je na Kvekićev posel vplivala ugodno, na občin- skih volitvah leta 1848 se je uvrstil med izbrane sve- tovalce, in sicer v kategorijo posestnikov nepremič- nin, veletrgovcev, tovarnarjev in ladjarjev.66 Kvekiću je bil blizu tudi svet kulture in politike. Od samih začetkov je bil član Slavjanskega društva in izvoljen celo za predsednika, za kar se je članom prijazno za- hvalil, a funkcijo kljub temu odklonil.67 Naj nazadnje omenim še Antona Rušnova, ki je bil kot večina drugih najaktivnejših udov Slavjan- skega društva del državnega uradniškega aparata, a edinstven po tem, da je bil plemiškega porekla. O njem je znanega izredno malo, a vemo, da je leta 1848 predsedoval osrednjemu zdravstvenemu magistratu v Trstu.68 Konec istega leta je bil med prvimi člani Slavjanskega društva, leto kasneje pa je postal eden od društvenih odbornikov in je kot tak gmotno pri- speval k društvenemu časopisu Jadranski Slavjan.69 Tržaški Slovani kot pripadniki izobraženskega meščanstva Ko se je leta 1849 Viljem Dušan Lambl (1824– 1895), tajnik pripravljalnega odbora slovanskega kongresa v Pragi, na obisku v Trstu seznanil s Slav- janskim društvom, ga je označil za »elitno«.70 Napisal je, da je društvo »v rokah samih starih, zelo važnih in izredno besedljivih gospodov«.71 Tudi Borut Klabjan je prepričan, da je bilo Slavjansko društvo pretežno v domeni buržoazije,72 medtem ko je Salvator Žitko v enem svojih člankov zapisal, da pri Slavjanskem dru- štvu »po mnenju nekaterih italijanskih zgodovinarjev ni šlo za asociacijo okoliškega slovenskega prebival- stva, ki je bilo v veliki meri nacionalno neosveščeno, temveč za zvezo avstrijsko usmerjenih meščansko 64 Prav tam. 65 Dogo, La comunità, str. 591. 66 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 67 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 4. Kvekić je zanimiv tudi zaradi hčere Darinke, ki se je rodila v drugi polovici tridesetih let 19. stoletja. Na večerji pri Špiru (tudi Spiro) Gopčeviću, še enem premožnem Tržačanu srbskih korenin, je mlada Darin- ka leta 1854 spoznala Danila Petrovića Njegoša, naslednika črnogorske vladike Petra. Danilo naj bi v Trstu imel kopico prijateljev in se tam oglasil na poti z Dunaja, nevedoč, da bo v Trstu spoznal bodočo soprogo in jo komaj dan kasneje zapro- sil za roko (Vrčević, O knjazu Danilu). Razvoj dogodkov kaže na visok družbeni status družine Kvekić in na njeno vpetost v elitne družbene mreže. 68 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 47. 69 Jadranski Slavjan, april 1850, str. 46. 70 Klabjan, Češka, str. 72–73. 71 Klabjan, Čehi v zalivu, str. 73–74. 72 Klabjan, Puzzling, str. 267. 369 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 birokratskih-trgovskih skupin širšega balkanskega prostora oziroma slovanskega dela monarhije«.73 Z Bourdieujevimi besedami lahko zapišemo, da so ti najvidnejši in najaktivnejši člani posedovali specifičen kulturni, socialni in simbolni kapital, ki je definiral horizont njihovega delovanja oziroma specifičen habitus.74 Zgornji orisi biografij kažejo na veliko značilnosti, ki so družile najaktivnejše člane Slavjanskega društva in jih označujejo kot posebno skupino meščanstva: izobrazba, večjezičnost, visoka stopnja pismenosti, družbena angažiranost, mobil- nost, pripadnost istim socialnim mrežam in vzpon po družbeni lestvici. Koseski, Macun in drugi so v večini pripadali razmeroma enotnemu in vse bolj vplivne- mu Bildungsbürgertumu, tj. izobraženemu oziroma izobraženskemu meščanstvu.75 Tudi Ana Cergol Paradiž in Irena Selišnik sta v natančni raziskavi »slovenskih« intelektualcev, ki so v drugi polovici 19. stoletja bivali v Trstu, dognali, da jih je veliko izhajalo iz kmečkega okolja. S pomočjo šolanja in izobraz- be so si ustvarili premoženje in se naposled še dobro poročili.76 V prvi polovici 19. stoletja je po osnovni šoli s šolanjem nadaljeval le malokdo. Še leta 1854 je bilo »slovenskih« dijakov manj kot 1000, od teh se jih je na univerzitetni študij vpisala le peščica.77 Po za- ključenem študiju se mnogi dijaki in študentje niso vrnili v rodni kraj, pač pa so si zaposlitev poiskali na Dunaju, v Celju, Trstu ali kakem drugem impe- rialnem središču.78 Ker predstavniki izobraženega meščanstva navadno niso izhajali iz vrst plemstva ali premožne gospode, sta pridobljena izobrazba (sploh na področju humanistike) in zaposlitev v državnem uradništvu (Beamte), sodstvu ali šolstvu zanje pome- nili vzpon na družbeni lestvici.79 Nastajal je torej sloj, ki ni bil definiran ekonomsko ali politično, temveč predvsem kulturno. Meritokratski pristop, ki je imperialno državno službo oblikoval že od časov Jožefa II., in razsvetlje- na vera v pozitivne učinke izobraževanja sta v prvi polovici 19. stoletja državne uslužbence ustoličila kot 73 Žitko, Leto 1848, str. 293. Interpretacijam Slavjanskega društva kot pretežno elitne skupnosti nasprotuje mnenje hrvaškega novinarja Iveta Mihovilovića (1971), ki je v svo- ji kronologiji Slavjanskega društva ob stoletnici njegovega nastanka društvo razumel skozi lečo razrednega boja. Da bi opozoril na »revolucionarne ideje« njegovih članov, se je oprl na marksistično terminologijo in govoril o »eksploataciji« s strani »dominantne građanske klase Talijana«, »zamecih zadruge«, »subverzivnosti« in seveda »borbi« (Mihovilović, Slavjansko društvo, str. 7–9). Mihovilovićeve besede je verjet- no treba razumeti v luči povojne Jugoslavije, ki se je zavezala izničenju buržoazije in diktaturi proletariata. Ta leitmotiv je vplival tudi na njegovo razumevanje preteklosti. 74 Bourdieu, Praktični razlogi. 75 Kocka, The European Pattern. 76 Cergol Paradiž in Selišnik, Soproge, str. 78. 77 Šuštar, The historical, str. 510. 78 Prav tam, str. 515. 79 Več v Cohen, Education. vodilno skupino nastajajoče civilne družbe.80 Leto 1848 je pomenilo prelomnico, s katero se je krepko povečala družbena inkluzivnost. V javni sferi je bilo odslej odmerjenega več prostora posebnemu sloju, ki so ga zastopali Macun, Rudmaš, Vladisavljević in drugi vplivni člani Slavjanskega društva. Tanka plast intelektualcev, ki so se zavzeto zanimali za jezik, zgo- dovino, politiko, šolstvo in kulturo, je zdaj svoje ideje vse pogosteje razširjala v tiskanih medijih oziroma ob različnih javnih ali poljavnih društvenih priložnostih. Predstavniki inteligence so postajali javne figure: šte- vilni med njimi so svoje ideje prevajali v politično do- jemljiv jezik in tako oblikovali javno mnenje.81 Glede na široka zanimanja in družbeno anga- žiranost ne preseneča, da je bila prav izobraženska elita motor nacionalnega razcveta.82 Neznani av- tor je v Jadranskem Slavjanu zapisal: »Kar sta milo sonce in vlažni dež zelišem in cvetlicam, to so dobri, za domovino vneti vradniki svojemu narodu!«83 Po Pietru Judsonu je bila leta 1848 nacionalna misel- nost prisotna zgolj med majhno, a dobro pismeno skupino urbanih prebivalcev.84 Bili so pobudniki šte- vilnih kolektivnih gibanj, ki so se v desetletjih po letu 1848 izkristalizirala v nacionalna in materializirala v vsakdanu splošne populacije. Od šestdesetih let 19. stoletja lahko govorimo o fazi nacionalnega »prepo- roda«, ko se pod vplivom večje politične svobode in dostopa do politične oblasti pričenja na nastajajočem nacionalnem ozemlju razpredati trdna nacional- na organizacijska struktura, ki pa vendar temelji na poprejšnjih dogodkih, predvsem turbulentnem letu 1848. Pri tem ima izobraženo meščanstvo s svojo interpretativno mrežo, ki se je vzpostavila okoli leta 1848 in nato prevladala tudi med bolj neukimi sloji prebivalstva, pomembno vlogo. Seveda pa so bili med člani Slavjanskega društva tudi premožni podjetniki, pripadniki t. i. Wirtschafts- bürgertuma. Med njimi najdemo zelo uspešnega finančnika in mecena Janeza Kalistra.85 Najdemo tudi cerkvene može, ki jih pogojno prav tako lahko štejemo med izobražensko meščanstvo, sploh v slo- venskem primeru. Zelo aktivni so bili denimo Simon Rudmaš, Mihael Verne in Miha Švab. Člani društva so bili verjetno tudi delavci, saj so bila vrata odprta vsem, »naj si bodo v gosposki ali kmečki suknji«.86 Vpetost v socialne mreže Za razmeroma majhno skupino visoko izobra- ženih meščanov, ki so vodili Slavjansko društvo, je 80 Göderle, Administration, str. 63. 81 Krueger, Czech, str. 6. 82 Prav tam. 83 Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 96. Verjetno Simon Rud- maš. 84 Judson, Habsburški imperij, str. 212. 85 NŠK, H, 7, 32, Seznam članov (Elenco de'Nomi). 86 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 2. 370 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 bila značilna izrazita fizična in idejna vpetost v ši- roke mišljenjske mreže. Tovrstna omreženost ni za- nimiva zgolj sama po sebi, ampak tudi kot posebna značilnost meščanstva – in če govorimo o izmenjavi idej, zlasti izobraženskega meščanstva. Stiki s sodob- nimi razmisleki slovanskih in drugih intelektualcev so odmevali tudi v Trstu ter nedvomno vplivali na mišljenjske vzorce in prakse tamkajšnje slovanske in- teligence. Zato bi bilo nesmiselno trditi, da je bilo Slavjansko društvo samonikel izraz političnih in kul- turnih hotenj lokalnih Slovanov. Vključenosti v socialne mreže je med drugim bo- trovalo dejstvo, da je bil Trst za najaktivnejše člane društva zgolj začasni dom, saj je narava njihove za- poslitve terjala nenehne premike. Tako so Rudmaš, Cerar, Sporer in drugi večkrat zamenjali kraj bivanja. S pomočjo občasnih živih stikov in predvsem pisem so ohranjali stike z nekdanjimi sodelavci, družinski- mi člani in prijatelji. Izpostavljeni historični akterji so bili torej izrazito mobilni, kar je Ernst Bruckmül- ler opredelil kot eno ključnih značilnosti tedanjega meščanstva.87 Tudi tisk je pripomogel k vzpostavitvi mreže podobno mislečih prebivalcev Trsta, Reke, Ljubljane, Gradca, Dunaja, Gorice in nekaterih dru- gih krajev. Že v kratkih biografskih orisih najaktivnejših čla- nov sem izpostavila nekaj potez posameznih egocen- tričnih mrež. Na tem mestu pa bom, da bi poudarila vpliv široke idejne mreže na delovanje društva, pri- kazala še pregled stikov, ki jih je Slavjansko društvo kot združenje gojilo z drugimi društvi, pa tudi stike, ki so jih posamezni vplivni člani vzdrževali z drugimi društvi, in nazadnje še vpetost v cirkulacijske mreže tiskanih medijev. Mreže poznanstev in povezav med različnimi društvi so se pletle že od samega začetka. Koseski, prvi predsednik Slavjanskega društva, je decembra 1848 člane Slovenskega društva v Ljubljani pisno obvestil o nastanku novega društva v Trstu.88 Spod- buda k ustanavljanju »slovenskih« društev je decem- bra istega leta prišla tudi s strani Matije Majarja (1809–1892). Majarjeve ideje se vsebinsko sicer niso povsem skladale z idejami, ki so združevale člane Slavjanskega društva v Trstu. Tržačani so bili slovan- sko in zgolj pogojno slovensko usmerjeni, vendar to ni bila ovira pri sodelovanju z eksplicitno slovenski- mi društvi. Slavjansko društvo v Trstu je namreč goji- lo stike s številnimi rodoljubnimi društvi, ki so imela sedeže na Dunaju, v Gradcu, Gorici in drugod. Tržačani so sodelovali tudi z geografsko bolj od- daljenimi, a podobnimi društvi, denimo z Družtvom za povjesticu jugoslavensku89 in češkim društvom Slovanska lipa. Interes so izkazovali tudi za društva drugačnega tipa, na primer za Kmetijsko društvo v 87 Bruckmüller, Nove raziskave. 88 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. 89 Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 89–91. Gorici, ki je v Jadranski Slavjan pošiljalo izčrpna po- ročila o svojih skupščinah.90 Skratka, stiki Slavjanskega društva z drugimi dru- štvi in vplivnimi Slavjani so bili precej pogosti. Tudi posamezni člani društva so gojili številne interese (od poezije do gozdarstva), pisali za zelo različne časopi- se in sodelovali v različnih društvih. Ivan Cerar je bil na primer vse od leta 1827 član Kranjske kmetijske družbe, sprva redni, nato dopisni.91 Od julija 1848 ga najdemo tudi med člani že omenjenega Sloven- skega društva v Ljubljani.92 Člani Slovenskega dru- štva v Ljubljani so bili tudi drugi člani Slavjanskega društva, na primer uradnik Ludvik Paveš in seveda Koseski.93 Članstvo Slavjanskega društva je do dolo- čene mere sovpadalo tudi s članstvom leta 1851 usta- novljenega Društva Sv. Mohora (kasnejša Mohorjeva družba), ki je ciljalo na pobožnejše naročnike in si prizadevalo širiti katoliško literaturo. Prvaka Slavjan- skega društva, Miha Švab in Jovan Vesel Koseski, sta v knjižici Društva Sv. Mohora iz leta 1852 zavedena celo kot društvena odbornika.94 Stike s sorodnimi izobraženskimi krogi so člani Slavjanskega društva gojili tudi s pomočjo tiska. Na enem izmed seznamov časopisja, ki ga je prejemalo Slavjansko društvo, poleg že omenjenih Novic naj- demo še dva ljubljanska časopisa: Vedež in Slovenija. Iz Zagreba so Tržačani prejemali Novine hervaške, slavonske i dalmatinske in Slavenski Jug, Noviny Lipu Slovanske in Nàrodni Noviny iz Prage, Moravské No- viny iz Brna, Zoro dalmatinsko iz Zadra, Napredak iz Karlovca, Serbske Novine iz Beograda in Zoro galčko iz Lviva.95 Občasno so v Slavjanskem rodoljubu in Ja- dranskem Slavjanu objavili besedila iz sorodnih ča- sopisov, na primer Zore Dalmatinske,96 kar kaže tudi na tesne stike med uredništvi. Članom so bili na raz- polago tudi v nemščini pisani časopisi, ki so se osre- dinjali na slovanske skupnosti, na primer Laibacher Zeitung mit dem Ilyrischen Blatt in Der Serbe. Ne na- zadnje so bili seznanjeni s časopisjem, pisanim v ita- lijanskem jeziku (Osservatore Triestino, Il Diavoletto, Gazzetta di Milano, Gazzetta di Zara in drugi).97 Slovo vodilnih članov Na novo uvedeni neoabsolutistični ukrepi so vpli- vali na postopno zamrtje številnih društev, med njimi 90 Jadranski Slavjan, april 1850, str. 37; Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 94. 91 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 10. 92 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. Na seznam članov je vpisan kot Johann Cörrer, medtem ko se je istega leta v pismu članom Slovenskega društva podpisal kot Janez Cerer, pod poziv kranjskim Slovencem, posebno tistim v postojnski kresiji, pa kot Janez Cerrer (Zörrer). 93 Prav tam. 94 AST, LAP, 13, 1853, 1/9.1. 95 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 6–7. 96 Jadranski Slavjan, april 1850, str. 40. 97 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 6–7. 371 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 tudi Slavjanskega. K njegovi preobrazbi in zamrtju pa je prispeval tudi odhod najpomembnejših članov. Prvi se je od društva poslovil Ivan Cerar. Zaradi ko- lere je preminil že avgusta 1849.98 Sledil mu je Ivan Macun, ki je bil premeščen v Zagreb, kjer je kot gim- nazijski učitelj nastopil oktobra 1850. Zaradi števil- nih kritik, ki jih je požela njegova krestomatija, naj bi se za kratek čas zaprl vase in se umaknil »vsake- mu javnemu narodnemu delu«.99 Z objavo podobnih besedil je potem nadaljeval. Leta 1852 je sodeloval pri sestavi hrvaške terminologije, kasneje je pripravil več slovnic in drugih šolskih knjig, tik pred smrtjo pa tudi delo Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (1883), ki ga je posvetil Franu Miklošiču. Naj do- dam, da je Macun v šestdesetih letih prevzel še eno pomembno vlogo, postal je tajnik Narodne čitalnice v Ljubljani.100 Kljub umiku iz Trsta je torej ostal ak- tiven v javnem življenju in zavzet za rodoljubne cilje. Istega leta kot Macun je s tržaškega prizorišča iz- ginil Ivan Blažir. V svojem zadnjem javnem pismu, ki ga je leta 1850 objavil v Jadranskem rodoljubu, je agitiral za rabo materinščine, kritiziral povezovanje z Nemci ter hvalil cesarja in »milo Avstrijo«.101 Od te- daj se v javnosti, kot kaže, ni več oglasil, pri čemer ni povsem znano, zakaj. Trst je zapustil najkasneje leta 1855, ko je postal tajnik na notranjem ministrstvu na Dunaju.102 Približno v istem času je iz Slavjanskega dru- štva odšel Anton Rušnov. Poleti 1850 se je preselil na Reko, kjer je pod banom Jelačićem nastopil novo funkcijo. Postal je »banski povjerenik« oziroma »iz- voljeni veliki župan v Reki«.103 Obvestilo iz Jadran- skega Slavjana, ki je sledilo njegovemu odhodu, priča o »solznih očeh« tržaških Slavjanov, pa vendar tudi o veselju, da je bila ta pomembna naloga poverjena prav sotrudniku Rušnovu.104 Eden hujših udarcev za Slavjansko društvo je bila premestitev Simona Rudmaša. Z začetkom leta 1851 je nastopil službo šolskega svetnika in nadzor- nika ljudskih šol na rodnem Koroškem. Naselil se je v Celovcu, kjer je vztrajno nadaljeval z »akcijo«.105 Bil je aktiven v Društvu Sv. Mohora, nekaj časa tudi kot odbornik;106 naročen je bil na Slovensko bčelo107 in velikokrat omenjen v raznih tiskanih medijih. V Slovenskem prijatelju: Časopisu za šolo in dom ga je 98 Jevnikar, »Cerer, Ivan Nepomuk« (https://www.slovenska-bi- ografija.si/oseba/sbi1005210/) (24. 2. 2022). 99 Šlebinger, »Macun, Ivan« (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi337395/) (24. 2. 2022). 100 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. 101 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 6–8. 102 Marušič, »Blažir, Ivan« (https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1004340/) (24. 2. 2022). 103 Jadranski Slavjan, avgust 1850, str. 117–118. Nepodpisani avtor vira je verjetno Simon Rudmaš. 104 Prav tam. 105 Lach, Rudmaš, str. 1144. 106 Slovenska bčela, 1. 1. 1852, str. 1–2. 107 Slovenska bčela, 1. 1. 1852, str. V. zaradi rodoljubnih pedagoških naprezanj hvalil sam Majar.108 Do leta 1852 zelo angažiranega Koseskega ni ča- kalo nič dobrega. Operacija tura na licu je imela hude posledice. Otrpnili so mu udi, zaradi česar se je bil že leta 1852 prisiljen upokojiti.109 Čeprav je pred nasto- pom bolezni načrtoval objavo verzificirane mitologi- je in zgodovine človeštva pod naslovom Jabelkobranje in Golobnjak, je za kar šestnajst let umolknil.110 Tr- sta ni zapustil. Leta 1884 je tu umrl in bil pokopan na pokopališču pri Sv. Ani. Na njegovem pogrebu je spregovoril eden njegovih dolgoletnih prijateljev France Cegnar.111 Naj naposled omenimo še Vladisavljevića in Kve- kića, ki Trsta nista zapustila. Lahko le ugibamo, kaj točno se je z njima zgodilo. Morda je na šibitev njune vloge v tržaškem javnem življenju vplivala tudi njuna visoka starost. Ne nazadnje sta že pred koncem šeste- ga desetletja 19. stoletja oba našla svoj poslednji mir; Kvekić je svet živih zapustil leta 1855, Vladisavljević pa tri leta kasneje.112 Nastop Bachovega absolutizma je brez dvoma vplival na oženje javnega prostora in diskurza ter s tem na življenje društev, ki so bila prisiljena opustiti politične ambicije. A ob zunanjih dejavnikih so bili, kot rečeno, ključni tudi notranji. Kot kaže, so se ne- kateri najaktivnejši člani Slavjanskega društva kmalu po letu 1849 razkropili na različne konce monarhi- je, drugim jo je zagodlo zdravje, za tretje pa so bile usodne bolezni. Člani, ki so se preselili drugam, so v novem kraju nadaljevali z delovanjem v javnem živ- ljenju. Tu velja omeniti predvsem Macuna in Rud- maša, ki se je kot rodoljub v naslednjih desetletjih udejstvoval še bolj goreče. To bi lahko pomenilo, da Bachov absolutizem ni bil edini razlog za postopno zamrtje Slavjanskega društva. Na to kažejo tudi zgo- raj omenjene kritike vse bolj zabavljaškega značaja Slavjanskega društva, ki so prihajale s strani sodob- nikov in kažejo na to, da bi bilo – novemu režimu navkljub – resnejše politično delovanje v kulturni preobleki mogoče tudi v petdesetih letih, ko bi le ob- stajali posamezniki, ki bi jih to zanimalo. Društvo kot izraz peščice izobraženih meščanov Slavjansko društvo potemtakem ni zastopalo ko- lektivnega stališča tržaških Slovanov oziroma Slav- janov, saj je v resnici združevalo le njihov manjši del. Še več, v društvu je bilo zares aktivnih le manjše šte- vilo članov, ki sem jih identificirala kot predstavnike izobraženega meščanstva. Najbolj zavzeti člani Slav- janskega društva so pripadali maloštevilni skupnosti 108 Slovenski prijatel, 1856, str. 129–132. 109 Koblar, »Vesel-Koseski, Jovan« (https://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi778833/) (24. 2. 2022) 110 Prav tam. 111 Dom in svet, 1. 12. 1898, str. 714. 112 Slovan, 15. 6. 1886, str. 170. 372 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 visoko izobraženih in spremembam naklonjenih me- ščanov, ki so bili leta 1848 predvsem s pomočjo dru- štev in časopisja ključni akterji v procesu osamosva- janja angažiranega javnega mnenja. Njihov angažma pa ni bil samonikel. Nasprotno, bil je plod stikov s številnimi drugimi podobno mislečimi angažirani- mi rodoljubi in rodoljubnimi društvi. Kroženje idej je obenem omogočala vključenost v podobno bralno mrežo. Gosta, po prostoru celotne srednje Evrope razpredena socialna mreža je podobno misleče ro- doljube, društva in medije prepletala v razmeroma enotno skupnost, ki se je leta 1848 živahno razmah- nila, a je bila nedolgo zatem v veliki meri utišana. Vse strožji mehanizmi državnega nadzora, ki so nastopili v petdesetih letih, so delovanju Slavjanskega društva prirezali krila, k zaspanemu koncu društva pa je pri- spevalo tudi izginotje aktivističnega humusa. Pri- padniki skupnosti izobraženih meščanov, ki je vodila Slavjansko društvo, sicer niso bili rojeni v Trstu, so pa med letoma 1848 in 1852 v njem prebivali ter v tem času bistveno vplivali na tamkajšnjo slavjansko skupnost, še bolj pa na podobo o tedanjih tržaških Slovanih, kakršno imamo danes. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani, 1848– 1853. AST – Archivio di Stato di Trieste LAP, Luogotenenza Atti Presidiali (1850–1905). NŠK – Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino in etnografijo Kulturna društva na Tržaškem 1845–1927, fasc. 7; mapa 32, Slavjansko društvo, Seznam članov (Elenco de'Nomi). NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica ZJVK – Rokopisni oddelek, Ms 1912, Zapuščina Jovana Vesela Koseskega. ZLT – Rokopisni oddelek, Ms 1446, Zapuščina Lovra Tomana. ČASOPISI Dom in svet, 1898–1899. Jadranski Slavjan, 1850. (Kmetijske in rokodelske) Novice, 1848, 1854. Slavjanski Rodoljub, 1849. Slovan, 1886. Slovenija, 1848–1849. Slovenska Bčela, 1852. Slovenski prijatel, 1856. LITERATURA Bonači, Ivan: Njegoš u Splitu. Njegoš i Hrvati. Zbor- nik o Njegošu (ur. Radoslav Ratković in Jelena Đurović). Zagreb: Nacionalna zajednica Crno- goraca Hrvatske; Podgorica: Matica crnogorska, 2011, str. 138–143. Bourdieu, Pierre: Praktični razlogi: o teoriji delovanja. Ljubljana, Krtina, 2019 [1977]. Bruckmüller, Ernst: Nove raziskave zgodovine av- strijskega meščanstva. Zgodovinski časopis 45, 1991, št. 3, str. 369–389. Cergol Paradiž, Ana in Selišnik, Irena: Soproge slo- venske elite v Ljubljani in Trstu. Prispevki za no- vejšo zgodovino 58, 2018, št. 2, str. 51–84. Cohen, Gary B.: Education and Middle-Class Society in Imperial Austria 1848–1918. West Lafayette: Purdue University Press, 1996. Dogo, Marco: La comunità serbo-illirica di Trieste v Storia economica e sociale di Trieste. 1748–1901. Storia economica e sociale di Trieste I, La città dei gruppi 1719–1918 (ur. Roberto Finzi in Giovanni Panjek). Trst: Lint, 2001, str. 573–602. Dorsi, Pierpaolo: Stranieri in patria. La parabola del gruppo minoritario tedesco nella Trieste austria- ca. Clio XXXVII, 2001, št. 1, str. 5–58. Dorsi, Pierpaolo: Le fonti per la storia dell’asso- ciazionismo sloveno nell' Archivio di Stato di Trieste. Arhivi 25, 2002, št. 1, str. 119–127. Göderle, Wolfgang: Administration, Science, and the State: The 1869 Population Census in Au- stria-Hungary. Austrian History Yearbook 47, 2016, str. 61–88. Habermas, Jürgen: The Public Sphere: An Encyclo- pedia Article (1964). New German Critique 1, 1974, št. 3, str. 49–55. Jež, Andraž: Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Judson, Pieter: Habsburški imperij: nova zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2018. Klabjan, Borut: Čehi v zalivu. Zgodovinski časopis 60, 2006, št. 1–2, str. 69–94. Klabjan, Borut: Puzzling (out) citizenship and na- tionality: Czechs in Trieste before and after the First World War. Beyond the Balkans: towards an inclusive history of Southeastern Europe (ur. Sabi- ne Rutar). Zürich, Münster: Lit Verlag, 2014, str. 265–278. Klabjan, Borut: Češka, slovenska in slovanska naro- dna zavest v Trstu od leta 1848 do prve svetov- ne vojne. Trst: Umetnostni izraz ob nacionalnem vprašanju: glasba, likovna in besedna umetnost ob slovensko-italijanski meji v drugi polovici XIX. stoletja do prihoda fašizma (ur. Aleksander Rojc). Trst: Glasbena matica; Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 67–90. 373 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 Kocka, Jürgen: The European Pattern and the Ger- man Case. Bourgeois Society in Nineteenth-Century Europe (ur. Allan Mitchell, Gus Fagan in Jürgen Kocka). Oxford: Berg, 1993 [1988], str. 13–39. Krek, Gregor: Slovenska literatura. Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Slovenci 2. Kranjska, Primorje. Ljubljana: Založba ZRC, 2018 [1891], str. 97–121. Krueger, Rita: Czech, German & Noble. Status and National Identity in Habsburg Bohemia. Oxford: Oxford University Press, 2009. Lach, Alois: Rudmaš, Šimen. Enzyklopaedie der Slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfangen bis 1942. Band 3: PO–Ž (ur. Ka- tja Sturm-Schnabl in Bojan-Ilija Schnabl). Du- naj: Böhlau, 2016, str. 1143–1145. Ličen, Daša: Kulturna društva v Trstu kot prizorišča identifikacijskih procesov tržaškega prebivalstva (1848–1914). Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2021. Marušič, Branko: Pregled društvene dejavnosti v Av- strijskem primorju (1848–1918). Annales series historia et sociologia 9, 1999, št. 1, str. 163–193. Marušič, Branko: Die Vereinstätigkeit im österrei- chischen Küstenland (Triest, Görz-Gradisca, Is- trien). Die Habsburgermonarchie 1848–1918. Band VIII, Politische Öffentlichkeit und Zivilgesellschaft 1. Teil: Vereine, Parteien und Interessenverbände als Träger der politischen Partizipation (ur. Helmut Rumpler in Peter Urbanitsch). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006, str. 541-585. Mihovilović, Ive: Slavjansko društvo (Iz »Kola«, br. 4–1948). Slavjanski Rodoljub. Faksimile vseh šestih številk iz leta 1849 (ur. Stanislav Renko). Trst: Za- ložništvo tržaškega tiska, 1971, str. 7–9. Pahor, Milan: Družina Kalister v Trstu. Podoba Trsta v 19. in začetku 20. stoletja ter narodni prepo- rod tržaških Slovencev. Kronika 58, 2010, št. 1, str. 29–58. Pahor, Samo: Tržaški Slovenci v letih 1848–49 in Slavjanski Rodoljub. Slavjanski Rodoljub. Faksi- mile vseh šestih številk iz leta 1849 (ur. Stanislav Renko). Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1971, str. 3–6. Polić, Maja: Riječka čitaonica od osnutka do 1918. godine. Rijeka 16, 2001, št. 2, str. 13–71. Sturman, Roberto: Le associazioni e i giornali sloveni a Trieste dal 1848 al 1890. Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, 1996. Šuštar, Branko: The historical development of the formation of the elite in the south of the Habs- burg Empire. Slovenes and the schooling of the intellectual class in the late 1800s and early 1900s. History of education & children's literature 10, 2015, št. 1, str. 505–526. Verdelski, Josip: Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgo- dovinskega pregléda starih in sedanih Slavjanov, kakor še tudi kratke omémbe njihove osode in omike. Trst: Avstrijski Lloyd, 1872. Verginella, Marta: Sloveni a Trieste tra Sette e Otto- cento. Da comunità etnica a minoranza naziona- le. Storia economica e sociale di Trieste (ur. Roberto Finzi, Giovanni Panjek, Giacomo Borruso in Lo- redana Panariti). Trieste: Lint, 2001, str. 441–471. Verginella, Marta: Ženska obrobja: vpis žensk v zgodo- vino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006. Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev od naseli- tve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1961. Vilhar, Srečko: Trst v dva tisoč letih. Jadranski kole- dar. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1959, str. 103–111. Zajc Cizelj, Ivanka: Pravna osnova za delovanje dru- štev 1849–1941. Arhivi 27, 2004, št. 1, str. 145– 166. Žitko, Salvator: Leto 1848 in proces formiranja na- cionalne zavesti pri tržaških in istrskih Slovencih. Annales 9, 1999, št. 2, str. 291–300. Wurzbach, Constant von (ur.): Vladisavljevic, De- meter. Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich. Dunaj: K. k. Hof und Staatsdruckerei, 1885, str. 102. SPLETNI VIRI Slovenska biografija Jevnikar, Martin: Cerer, Ivan Nepomuk (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005210/). Koblar, France: Vesel-Koseski, Jovan (https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi778833/). Logar, Janez: Simon Rudmaš (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi524611/). Marušič, Branko: Blažir, Ivan (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi1004340/). Šlebinger, Janko: Macun, Ivan (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi337395/). Portal Montenegrina. Kulturna kapija Crne Gore Vrčević, Vuk: O knjazu Danilu. Prvič objavljeno v Vijestima od 3. do 13. aprila 2010. Http://mon- tenegrina.net/nauka/istorija/crna-gora-u-xix-v/ vladavina-knjaza-danila/o-knjazu-danilu-vuk- -vrcevic/ 374 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 S U M M A R Y To bring together, educate, and entertain the Slavs. Membership in the Slavic Society in Trieste during the Springtime of Nations In 1848, Trieste witnessed the establishment of a new voluntary association, “Slavjansko društvo” or the Slavic Society. A year later, the society already had over 300 regular and exclusively male members who strove to bring together the Slavic inhabitants of Trieste, educate and entertain them, as well as to integrate the local Slavs in what they perceived as the great Pan-European Slavic family. The sources available make repeated mention of the following individuals: Ivan Cerar (1789–1849), Ivan Blažir (1820–1866), Jovan Vesel Koseski (1798–1884), Si- mon Rudmaš (1795–1858), and Ivan Macun (1821– 1883). These were well-educated men, holders of important committee positions, organisers of events, and writers of articles for both the Society’s journals and other printed media. Having come to Trieste from elsewhere, they were active in the city for a few years and throughout maintained close contacts with pro-Slavic intellectual circles in the urban centres of the Habsburg Monarchy. The Slavic Society has commonly been in- terpreted as the voice of all Slavs living in Trieste. However, drawing on an array of sources available, the author of the article questions this notion and suggests that the voluntary association was, in fact, the voice of a very thin stratum of the local Slavic bourgeoisie. More specifically, the Slavic Society was founded and actively led by approximately a dozen of educated men. In addition, the article highlights the importance of social networks that influenced the spread of liberal ideas, practices, and, not least, hopes that the members held and strove to disseminate. At that time, a dense social network spread across Central Europe integrating like-minded patriots, as- sociations, and media into a relatively unified com- munity that was largely silenced not long after 1848. The increasingly stringent mechanisms of state con- trol that came in the 1850s clipped the wings of the Slavic Society, and the disappearance of the activist humus further contributed to its end. In this context, the author interprets the Slavic Society not simply as a grassroot and innate association but as a part of the bigger Central and Southeastern European intellec- tual network. 375 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 341.341-052"1914/1918" 726.821(497.452Vršič) Prejeto: 12. 12. 2021 Uroš Košir dr., znanstveni sodelavec, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: uros.kosir@ff.uni-lj.si ORCID: 0000-0002-8193-2875 Ruska kapelica in grob neznanega ujetnika med mitom in resnico IZVLEČEK Prispevek obravnava problematiko Ruske kapelice in groba neznanega ruskega vojnega ujetnika na Vršiču, okoli katerih so spletene številne zgodovinsko nedokazane trditve. Te se nanašajo na čas in razlog izgradnje kapelice ter na število grobov v njeni bližini, v času med svetovnima vojnama pa se je izoblikovala celo komemoracija, osredotočena na grob neznanega ujetnika, ki danes ni več neznan. Na podlagi časopisnih virov in arhivskega gradiva je prika- zano nasprotje med napačnim razumevanjem in interpretiranjem omenjenih ostalin iz časa prve svetovne vojne ter njunim resničnim zgodovinskim ozadjem. KLJUČNE BESEDE Vršič, Ruska kapelica, grobovi, vojni ujetniki, prva svetovna vojna ABSTRACT THE RUSSIAN CHAPEL AND THE GRAVE OF AN UNKNOWN PRISONER OF WAR. BETWEEN MYTH AND TRUTH The contribution discusses the problem of the Russian Chapel and the grave of an unknown Russian prisoner of war on the Vršič Pass, which are at the centre of many historically unfounded assertions, especially those concerning the date and the reason for the construction of the chapel and the number of graves in its vicinity. The interwar period even witnessed the institution of a commemoration dedicated to the grave of an unknown prisoner of war, whose identity is now no longer a mystery. Based on newspaper sources and archival materials, the article points to discre- pancies between the misapprehension and erroneous interpretation of the above-mentioned vestiges of the First World War and their actual historical context. KEY WORDS Vršič Pass, Russian Chapel, graves, prisoners of war, First World War 376 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–386 2022 Uvod1 »Ko so se Avstrijci pripravljali l. 1916. in 1917. na ofenzivo proti Italiji, so zgradili cesto iz Kranjske gore preko Vršiča v Trento na Goriškem. Za zgradbe so pora- bili ruske vojne ujetnike, ki so morali delati noč in dan, po zimi in poleti, da je bila cesta pravočasno dograjena. Snežni plazovi so podsuli na tisoče bednih ujetnikov, več sto pa so jih pomorile razne bolezni. Več sto teh žrtev so tovariši pokopali v gozdiču v bližini sedanje planinske koče v Gozdu, nad grobovi pa so postavili skromen pra- voslavni božji hram v pristnem ruskem slogu.« Priču- joči zapis je nastal deset let po končani prvi svetovni vojni in je bil leta 1928 objavljen v časopisu Jutro.2 Le desetletje je preteklo od konca vojne in ne lokalno prebivalstvo ne mediji ne tedanja oblast niso pozna- li resnice o Ruski kapelici, gradnji ceste, številu tam umrlih ter o mnogih drugih ostalinah, ki jih še danes zasledimo ob vršiški cesti. Danes, po več kot 100 le- tih, smo bližje resnici, kot smo ji bili v vsem času med prvimi povojnimi leti in sedanjostjo. Razlogi za sta- nje so večplastni in tičijo v napačnih interpretacijah ostalin na terenu, v širjenju nepreverjenih informacij od ust do ust, v nedostopnosti vojaških dokumentov ter v pomanjkanju poglobljenih raziskav Ruske ka- pelice in drugih ostalin prve svetovne vojne na Vr- šiču. Marsikateri podatek, ki še dandanes večinoma kroži v medijskih objavah v času vsakoletne proslave pri kapelici, je tako bližje mitom kot resnici, ki jo pri- čujoči prispevek odstira vsaj v nekaterih segmentih. Miti o dogodkih in dediščini prve svetovne vojne na Vršiču Ko govorimo o mitih, povezanih s prvo svetovno vojno in Vršičem, govorimo o stvareh, ki so v druž- bi sprejete kot »dejstva«, čeprav za njimi stojijo le govorice, ki jim zaradi odsotnosti ali nepoznavanja dokazov o nasprotnem preprosto verjamemo. Kljub temu, da uporaba besede »mit« za »v javnosti uve- ljavljene predstave o preteklosti ali za dejstva, ki jih je znanost zavrgla in presegla«, ni najustreznejša,3 so v besedilu s to besedo označena napačna in v javnosti razširjena »dejstva«, ki se pojavljajo med ljudmi in v strokovnih ter medijskih objavah. Razlog je v popu- larizaciji le določenih segmentov vršiške zgodovine, ki so skozi čas igrali vlogo v prid določenim poli- tičnim in družbenim vrednotam, preostali vidiki, ki niso spadali v tedanje ali trenutne okvire, pa so (bili) 1 Prispevek je nastal v okviru projekta Med vojno in mirom – Arheologija Vršiča kot zaledja prve svetovne vojne in stičišča svobode, ujetništva, kultur, narodov in verstev (Z6-2664), ki ga financirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republi- ke Slovenije in Občina Kranjska Gora. Avtor se zahvaljuje Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Maksimiljanu Koširju in Branetu Horvatu za posredovane fotografije. 2 Jutro, 11. 7. 1928, str. 3. 3 Štepec, Fragmenti, str. 63. prezrti. Nekatera v nadaljevanju omenjena »dejstva« so tako absurdna, da jih je mogoče bolj povezovati z miti kot z le napačnimi podatki ali nezavedanjem dejstev. Spet v drugih primerih pa gre v resnici le za napačne informacije in interpretacije ter za posledico nepoznavanja nepremičnih ostalin na terenu in ar- hivskega gradiva. Z Vršičem in vojnimi dogodki so povezane številne zgodbe in podatki, ki jih zasledi- mo med kranjskogorskimi domačini, v medijih ter v strokovnih in znanstvenih publikacijah. Ti podatki se navezujejo predvsem na ruske vojne ujetnike in nji- hove žrtve ter na izgradnjo vojaške cestne in žičnične povezave med Kranjsko Goro in Trento. Med manj pomembne napačne interpretacije de- diščine sodi ljudsko poimenovanje odseka ceste, ki vodi od današnje Tonkine koče mimo Poštarskega doma na trentarsko stran. Odsek, ki je danes name- njen le pohodnikom in kolesarjem, je poznan kot »ta stara cesta«. Poimenovanje je razširjeno predvsem med kranjskogorskimi domačini, razlog za poimeno- vanje ceste kot take pa je preprost. Po končani prvi svetovni vojni je bila cesta preko Vršiča v vedno slab- šem stanju, na kar so opozarjali tudi številni tedanji časopisi.4 4 Tabor, 17. 2. 1922, str. 2; Jutro, 12. 9. 1924, str. 3; Jutro, 4. 11. 1926, str. 6; Slovenec, 5. 7. 1936, str. 6. Slika 1: Ruski vojni ujetniki in avstro-ogrski vojaki pred Rusko kapelico. Fotografija je bila verjetno posneta konec leta 1915, kapelica pa še ni bila popolnoma dograjena (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, inv. št. R 119). 377 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–3862022 Za razliko od italijanskega odseka ceste je bila cesta na kranjskogorski strani podvržena propadu. V časopisu Jutro so jo opisali tako: »/…/ Tudi Vršiče- va cesta je na italijanski strani ne le ohranjena, marveč vzorno vzdrževana. Tod gori brne avtomobili v lepih vijugah. Na naši strani je cesta večinoma le še kamenit, razoran in zasipan jarek s podrtimi škarpami, podrti- mi mostovi, nedostopna razvalina, ponekod slabejša od nekdanje steze /…/.«5 Ob odločitvi o obnovi in reši- tvi ceste pred popolnim propadom so vsa dela v času od obdobja med svetovnima vojnama do današnjih dni usmerjali v današnjo traso ceste, ki je prevozna za avtomobilski promet, »ta stara cesta«, ki tudi izvira iz prve svetovne vojne, pa je bila prepuščena propa- du. Posledično je današnji vozni odsek »nov«, drugi (zapuščeni) odsek pa »star«. V nasprotju s poime- novanjem pa je bil v resnici prvi zgrajen odsek med Tonkino kočo mimo Erjavčeve koče in preko sedla, del med Tonkino kočo in Poštarskim domom ter na trentarsko stran pa napravljen kot obvozna cesta po obsežnih marčevskih plazovih leta 1916.6 Tako je »ta stara cesta« v resnici »nova«, današnja pa je starejša. 5 Jutro, 12. 9. 1924, str. 3. 6 Zupanič Slavec, Ruska kapelica, str. 107; Mihelič, Katalog, str. 154. Ena od govoric o vršiški cesti vključuje tudi tlako- vanje iz granitnih kock, ki naj bi bile delo vojnih ujetnikov, kar ne drži. Vojne fotografije jasno kažejo, da je bila cesta le nasuta z gruščem. Zaradi trenutne odsotnosti arhivskih ali drugih virov, ki bi natančno datirali izdelavo tlakovanj na ne- katerih serpentinah, je problematika izpuščena iz pričujočega besedila. V oči sicer bolj bodejo predvsem napačne oce- ne števila mrtvih vojnih ujetnikov, tako v skupnem številu kot v številu žrtev plazu, napačno pa je tudi mišljenje o vzrokih, zaradi katerih je nastala Ruska kapelica. V prispevku Petdeset let ruske ceste prek Vršiča (1611 m) je Uroš Župančič leta 1967 zapisal: »Po- samezni grobovi in številna pozabljena in zapuščena skupna grobišča in pokopališča so na gosto raztresena od Kranjske gore do Ruske kapelice na ovinku št. 8 in da- lje mimo Koče na Gozdu, okoli Erjavčeve koče, na Hudi ravni, v Lemeh in Trenti. Povsod tam leže izmučena in pozabljena trupla preko 10.000 ruskih vojnih ujet- nikov, daleč od svoje tako zelo ljubljene domovine.«7 Izvor ocenjenega števila ni omenjen, kljub temu pa lahko predvidevamo, da izvira iz zapisa enega od očividcev tamkajšnjih dogodkov – Franca Urana. Ta je leta 1957 zapisal, da so cesto gradili izključno ru- ski ujetniki,8 ki naj bi jih bilo na celotnem delovišču okoli 12.000,9 po njegovih ocenah pa naj bi življenje izgubilo najmanj 10.000 Rusov.10 Kot verodostojne gre vzeti njegove opise dogodkov, ki jih je sam do- živel, opisi dogodkov po njegovem odhodu z Vrši- ča pa stojijo na trhlih temeljih in niso verodostojni. Omenjeno pretirano število je bilo izpostavljeno tudi 7 Župančič, Petdeset let ruske ceste. 8 V besedilu uporabljena besedna zveza »ruski ujetniki« ozna- čuje ujete pripadnike ruske cesarske vojske, ki so jo v času prve svetovne vojne tvorili različni narodi, med katerimi so bili tudi Ukrajinci, Gruzijci, Belorusi itd. (gl. Fischer, Ruski vojni ujetniki, str. 351). 9 Uran, Kako se je delala cesta, str. 157. 10 Prav tam, str. 163. Slika 2: Zadnja stran fotografije Ruske kapelice (identična sliki 1), ki je bila poslana po pošti 4. februarja 1916, več kot en mesec pred marčevskimi plazovi (hrani Maksimiljan Košir, Vodice). 378 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–386 2022 v prispevku Zvonke Zupanič Slavec, ki pa izvor na- pačno pripisuje Župančiču samemu in ne Uranu.11 O več tisoč pokopanih je leta 1949 pisal tudi časopis Primorski dnevnik.12 Poudarjanje prisotnosti ruskih ujetnikov je z leti popolnoma prikrilo prisotnost ujetnikov drugih na- rodnosti, kot so Srbi, Črnogorci in Italijani, ki so bili v različnih časovnih obdobjih, četudi v veliko manj- šem številu, ravno tako prisotni.13 Trenutna ocena na območju med Kranjsko Goro in Trento (Na Logu) pokopanih vojnih ujetnikov, ki temelji na različnih popisih iz vojnega in povojnega obdobja, znaša vsaj 320 oseb. Med njimi so bili en črnogorski vojni ujet- nik ter 20 srbskih, 48 italijanskih in 251 ruskih voj- nih ujetnikov.14 Vmesni člen med miti o Ruski kapelici in miti o številu mrtvih so snežni plazovi leta 1916. Glede na podatke tedanjega kranjskogorskega župnika Andre- ja Krajca naj bi bilo končno število žrtev marčevskih plazov 272,15 na podlagi različnih virov in številk pa je bila končna ocena že znižana na okoli 200.16 V literaturi se pri številu vseh žrtev vršiških plazov sicer množično pojavlja tudi podatek o 400 umrlih ujetnikih in vojakih,17 pri katerem gre ravno tako za pretirano številko, posebno če upoštevamo, da je bilo na celotnem delu med Kranjsko Goro in Trento (Na Logu) pokopanih 428 oseb.18 Glede na popise žrtev in pripisane oznake »Lawine« ali datume, ki sovpa- dajo z datumi vseh plazov v letih 1916 in 1917, je kot žrtve mogoče upoštevati 125 oseb, med njimi 106 ru- skih vojnih ujetnikov, 18 avstro-ogrskih stražarjev in ene neznane osebe.19 Z žrtvami plazov je neposredno povezan tudi mit o nastanku Ruske kapelice, z njim pa mit o tamkaj pokopanih vojnih ujetnikih. Ruska kapelica Preprosta lesena stavba s stolpičema s podvojeni- ma čebulastima kupolama v pravoslavnem slogu20 je danes zagotovo eden najbolj poznanih spomenikov, povezanih s prvo svetovno vojno na Slovenskem. Ka- pela sv. Vladimirja, širše poznana kot Ruska kapelica, predstavlja izjemno vojaško dediščino, povezano z 11 Zupanič Slavec, Ruska kapelica, str. 113. 12 Primorski dnevnik, 19. 5. 1949, str. 3. 13 Glej Košir, Vojaška pokopališča in grobovi (v objavi) in Košir, Vojaško pokopališče v Kranjski Gori (v objavi). 14 Košir, Vojaška pokopališča in grobovi (v objavi). 15 Koren in Testen, Ruske sledi, str. 118; Pamić, Ruska kapelica, str. 108. 16 Mihelič, Katalog, str. 145. 17 Mulej, Snežni plazovi, str. 97; Mihelič, Katalog, str. 149. 18 Košir, Vojaška pokopališča in grobovi (v objavi). »Število ruskih žrtev vršiške gradnje ceste vojni strokovnjaki ocenjujejo na nekaj sto, poleg tistih okvirno 300, ki so umrli pod plazovi v marcu 1916 in maju 1917« (navedeno v Zupanič Slavec, Ru- ska kapelica, str. 113). Iz podanih ocen je razvidno, da je bilo navadno precenjeno predvsem število žrtev plazov. 19 Košir, Vojaška pokopališča in grobovi (v objavi). 20 Pamić, Ruska kapelica, str. 105. zaledjem soške fronte. Kljub njeni pomembnosti je o njej v resnici znanega izredno malo, do pomembnej- ših spoznanj pa je prišlo šele pred nekaj leti. V Registru nepremične kulturne dediščine lah- ko pod evidenčnim vpisom (EŠD 855) Vršič – Ru- ska kapelica, ki je od leta 2015 spomenik državnega pomena, zasledimo naslednji opis: »Lesena kapela, posvečena sv. Vladimirju, je edinstven spomenik nadna- cionalnega pomena. 1917 so jo zgradili preživeli ruski vojni ujetniki v spomin umrlim ob gradnji ceste čez Vr- šič. Ob njej so grobovi in kamnita grobnica ( Josip Sla- vec, 1936–37).«21 Vpis vsebuje dve ključni, a povezani napaki: letnico izgradnje in vzrok postavitve kapelice. Kljub temu, da so pravilnejši podatki znani že nekaj let (opisani v nadaljevanju), se napačne informacije še vedno pojavljajo, predvsem v medijih, a tudi v lite- raturi. Na spletni strani Društva Slovenija-Rusija, ki bdi nad vsakoletnimi proslavami, lahko zasledimo, da je bila kapelica zgrajena v spomin na trpljenje ruskih ujetnikov,22 vabilo na proslavo leta 2021 pa navaja,23 da je bila v spomin žrtvam plazov zgrajena leta 1916. Na enake trditve sicer naletimo tudi v večjih sloven- skih medijih.24 Letnica 1917 se kot leto izgradnje kapelice pojavlja celo v samostojnem poglavju mo- nografije o ujetnikih carske Rusije iz leta 2018.25 Preden se posvetimo resnici o Ruski kapelici, poglejmo, kako so jo videli v prvih povojnih letih in vse do poznih štiridesetih let 20. stoletja. Kapelica se omenja že leta 1921 v Zborniku za umetnostno zgodo- vino, v katerem je France Stele zapisal: »Pod Rimlovo kočo se nahaja v bližini ceste, kjer je bilo za vojne veliko taborišče ujetih Rusov in Srbov, kot edini spomenik te dobe ruska kapelica iz lesa, ki ima zelo lično fasado z 2 stolpoma s čebuljasto streho. Spomeniški urad je poskrbel popravilo kapelice, katere obstoj je bil ogrožen in ogra- ja okoli nje. Dela so dovršena; stroški so znašali 2950 K.«26 Pred obnovo je bila kapelica v slabem stanju in je bila tik po končani vojni celo izropana.27 Ker je bila zgrajena na zasebnem zemljišču Josipa Jaklja, je ta leta 1923 zahteval odškodnino z grožnjo, da bo sicer kapelico podrl.28 Zemljišče je leta 1932 odku- pila Ruska Matica, ki je prirejala vsakoletne proslave ob kapelici, ter jo s tem rešila pred propadom.29 Iz objav v časopisju v dvajsetih letih prejšnjega stoletja 21 http://rkd.situla.org/ (Evidenčna številka enote – EŠD 855 (7. 12. 2021). 22 http://drustvo-sloru.si/language/sl/ruska-kapelica/zgodovi- na/ (7. 12. 2021). 23 https://kranjska-gora.si/dogodki/ruski-vikend/ (7. 12. 2021). 24 https://www.rtvslo.si/slovenija/pocivalsek-pri-ruski-kape- lici-povezani-smo-po slovanski-krvi/589336 (7. 12. 2021); https://www.24ur.com/novice/slovenija/ruska-kapelica.html (7. 12. 2021). 25 Pamić, Ruska kapelica, str. 105–106. 26 Stele, Varstvo spomenikov, str. 89. 27 Slovenec, 11. 4. 1922, str. 2. 28 SI ZAL JES 004, Zapisniki sej občine Kranjska Gora letnik 1908 do 1923, škatla 17 – zapisnik seje občinskega odbora z dne 10. 11. 1923. 29 Slovenec, 19. 2. 1932, str. 7. 379 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–3862022 je razvidno, da se je kapelice prijel spominski vidik zaradi vsakoletnih proslav, ki so potekale ob njej. V časopisu Slovenec tako v daljšem opisu proslave in počastitve umrlih ruskih vojnih ujetnikov leta 1929 zasledimo, da bo »kapelica /…/ vedno ostala spomin na njih težko usodo ter neomajno versko prepričanje«.30 Do očitnejše povezave kapelice in žrtev plazov je moralo priti kasneje, saj prvo neposredno omembo takšnega vzroka postavitve zasledimo leta 1939: »Vsi ti vojaki so umrli pod plazovi in vsi so kar tam pokopani. Mene je kar groza obšla, ko sem hodila med tistimi grobovi. V spomin so jim postavili kapelico in ji dali ime Ruska kapela.«31 Takšna povezava je sicer posredno nakaza- na že leta 1928, ko se omenja pokop »več sto« žrtev plazov, nad grobovi pa naj bi postavili »pravoslavni božji hram v pristnem ruskem slogu«.32 Tudi v času 30 Slovenec, 9. 7. 1929, str. 3. 31 Prosveta, 27. 3. 1939, str. 3. 32 Jutro, 11. 7. 1928, str. 3. po končani drugi svetovni vojni se je povezava med plazovi in kapelico nadaljevala: »Spomniš se lesenega križa pod kočo. 'Neznanim vojakom 1914–1918' je na- pisala nanj dobra roka preprostega človeka. Spomniš se razpadajoče, vendar tako slikovite lesene ruske kapelice ob cesti na Vršič. To so spomini na nesrečne plazove v letih prve svetovne vojne.«33 In ravno to povezovanje žrtev plazov leta 1916 in izgradnje Ruske kapelice je prisotno še danes. Odsotnost arhivskega gradiva in redkost vojnih fotografij sta dolga desetletja botrovali nepoznavanju resničnega ozadja nastanka kapelice, kar se je spre- menilo leta 2015, ko je zbiratelj starih razglednic Maksimiljan Košir dobil sicer vsem že dobro po- znano fotografijo vojnih ujetnikov in avstro-ogrskih stražarjev pred Rusko kapelico. Za razliko od do se- daj poznanih identičnih fotografij je bila ta poslana po pošti 4. februarja 1916, dober mesec pred mar- 33 Tovariš, št. 4, 23. 1. 1948, str. 83. Slika 3: Podoba kapelice v zgodnjih povojnih letih. Fotografija je verjetno nastala po prvi obnovi, saj sta bila prvotna pravoslavna križa na strehi (glej sliko 1) zamenjana s katoliškima (hrani Uroš Košir). 380 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–386 2022 čevskim plazom,34 kar dokazuje zgodnejši obstoj ka- pelice. O dilemi o času gradnje kapelice je leta 2018 pisal že Janko Boštjančič,35 omenjena razglednica (fotografija) pa je bila predstavljena tudi na razsta- vi Življenje za c(es)arja v Parku vojaške zgodovine v Pivki.36 Dodaten dokaz o njeni zgodnejši izgradnji se je pojavil leta 2019, ko se je na spletu prodajal album fotografij, med katerimi so bile tudi fotografije pre- stolonaslednika Karla ob obisku Kranjske Gore, Vr- šiča in Trente 11. januarja 1916. Med fotografijami je bila tudi do tedaj neznana fotografija Ruske kapelice. Glede na stopnjo dograjenosti objekta je razvidno, da je fotografija, posneta 11. januarja 1916, sicer kasnej- šega nastanka kot do sedaj vsem znana fotografija z vojnimi ujetniki in stražarji.37 Obe fotografiji dokazujeta, da je bila kapelica v resnici dokončana že v prvi tretjini januarja 1916, za- četek njene gradnje pa lahko postavimo v leto 1915. Resnični razlog za njeno izgradnjo se skriva v potrebi po verskem objektu zaradi številčne prisotnosti ru- 34 https://www.starerazglednice.si/post/156837038231/ruska- -kapelica-na-vrsicu-dober-mesec-dni-pred (7. 12. 2021). 35 Boštjančič, Prispevek k dilemi o času gradnje. 36 https://www.parkvojaskezgodovine.si/slovesno-odprtje-raz- stave-zivljenje-za-cesarja/ (7. 12. 2021). 37 Pipan, Skale bodo pripovedovale (v objavi). skih vojnih ujetnikov, ki so potrebovali pravoslavno duhovno oskrbo, in zaradi vojnega prava. Zagoto- vitev primerne verske oskrbe sta namreč predpiso- vali II. Haaška konvencija leta 1899 in IV. Haaška konvencija iz leta 1907, katerih 18. člen narekuje, da »vojni ujetniki uživajo popolno svobodo pri izvajanju svoje vere, vključno z obiskovanjem bogoslužja kate- re koli cerkve, ki ji pripadajo, pod edinim pogojem, da upoštevajo ukrepe reda in policije, ki jih izdajo vojaške oblasti«.38 Pravice in obveznosti vojnih ujetnikov so bile še natančneje določene v Stockholmskem proto- kolu iz leta 1915, ki so ga podpisale Rusija, Avstro- -Ogrska in Nemčija.39 38 Prevod avtorja; Convention (II) with Respect to the Laws and Customs of War on Land and its annex: Regulations concerning the Laws and Customs of War on Land. The Ha- gue, 29 July 1899 (https://ihl-databases.icrc.org/applic/ihl/ ihl.nsf/Article.xsp?action=openDocument&documentId=54 774BDCCA065E89C12563CD00515DDD (11. 1. 2022); Convention (IV) respecting the Laws and Customs of War on Land and its annex: Regulations concerning the Laws and Customs of War on Land. The Hague, 18 October 1907 (https://ihl-databases.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Article.xsp? action=openDocument&documentId=76DC38EB2D3A31 54C12563CD00516724 (11. 1. 2022). 39 Rachamimov, POWs and the Great War, str. 76–78. Slika 4: Kapelica po letu 1937, ko je bila ob njej zgrajena grobnica. Prvotna obloga iz lubja je bila zamenjana s skodlami (hrani Brane Horvat). 381 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–3862022 Grob neznanega ruskega ujetnika in pokopališče pri Ruski kapelici Z Rusko kapelico so neposredno povezani tudi pokopi ruskih vojnih ujetnikov. Opis Vršiča iz leta 1922 omenja ruske grobove le pod Erjavčevo kočo,40 a že leta 1926 se Ruska kapelica pojavlja kot pro- stor, kjer je »pokopanih mnogo v vojski umrlih ruskih ujetnikov«.41 Članek o ruskih grobovih iz istega leta navaja: »Tu okrog kapelice so nato polagali k večnemu počitku svoje tovariše, ki so dotrpeli. Kdo ve njih število, kdo njih ime? Morda jih je bilo manj, morda več, ka- kor onih, ki so jih zagrebli plazovi pod Prisojnikom in pod Rupo. Nihče ne more tega vedeti, eno pa je gotovo, da je Vršič največje rusko pokopališče v Sloveniji, ako ne v celi Jugoslaviji«.42 Pokopanih ujetnikov naj bi bilo celo več sto, nad grobovi pa je bila postavljena kape- lica.43 V članku Svečanost ob grobu neznanega ruskega vojaka iz leta 1928 lahko preberemo, da je tedanji kranjskogorski notar, dr. Ivan Grašič, na enem izmed stotero grobov dal izdelati kamniti križ z napisom »Neznani ruski vojak, počivaj v miru«.44 Ob tej letni slovesnosti je bil blagoslovljen tudi omenjeni grob, ki je postal simbol ruskih vojnih ujetnikov. Njegov pomen je segal celo tako daleč, da je bila celotna vr- šiška slovesnost posvečena izbranemu grobu: »Kakor vsako leto, je počastila tudi letos v nedeljo, dne 20. t. m. ljubljanska 'Ruska matica' spomin ruskega Neznane- ga vojaka na Vršiču.«45 Grob je postal ena osrednjih točk spominskega prostora ob Ruski kapelici; nanj so svečano odlagali spominske vence, ob njem pa so potekali svečani govori.46 Grob je tako predstavljal simbolni grob vseh neznanih pokopanih ruskih voj- nih ujetnikov na Vršiču in v okolici. Simbolika »neznanega vojaka« je v povojnem času sicer igrala pomembno vlogo in obenem postala osrednji del spominjanja na žrtve vojne v prestolnicah številnih držav.47 Spominjanje »neznanega vojaka« obenem pomeni spominjanje vsakega vojaka, a hkra- ti ne izpostavlja dotičnega posameznika.48 V Franciji in Veliki Britaniji so spomenik oziroma grob nezna- nega vojaka uredili že leta 1920.49 Pri tovrstnih spo- menikih (grobovih) gre praviloma za dejanski pokop neznanega vojaka, ki je na primer v Veliki Britaniji potekal 11. novembra 1920.50 Od štirih, po nekaterih podatkih tudi šestih neznanih britanskih vojakov, ki so jih pripeljali iz Francije, je bil naključno izbrani 40 Slovenec, 15. 8. 1922, str. 5. 41 Tedenske slike, 5. 11. 1926, str. 3. 42 Jutro, 4. 11. 1926, str. 6. 43 Jutro, 11. 7. 1928, str. 3. 44 Prav tam. 45 Jugoslovan, 24. 7. 1930, str. 3. 46 Jutro, 2. 7. 1933, str. 6. 47 Klabjan, Nation and commemoration, str. 401. 48 Gillis, Memory and identity, str. 11; nav. v. Klabjan, Nation and commemoration, str. 404. 49 Klabjan, Nation and commemoration, str. 404. 50 Bryan, Unlived lives, str. 13. pokopan v Westminstrski katedrali.51 Osnovna ideja »neznanega vojaka« je v tem, da vsakdo, ki pogreša svojega sorodnika in ne ve, kje je pokopan, v njem vidi osebno vez.52 Italijani, ki so grob in spomenik neznanemu vojaku postavili leta 1921, so z različnih delov nekdanjega bojišča v Oglej prenesli enajst ne- znanih vojakov,53 od katerih je Tržačanka Maria Ber- gamas izbrala enega, ki je bil nato pokopan v Rimu.54 Tako je bil neznani vojak lahko katerikoli izmed vseh italijanskih neznanih vojakov. Tudi v Sloveniji je bil načrtovan spomenik neznanemu vojaku, ki so ga želeli pokopati na Brezjah. V Zvezi bojevnikov so leta 1937 zapisali: »/…/ Tu naj bi stal grob neznanega vojaka, spomin vseh slovenskih vojakov, katerih trupla leže križem sveta, po vseh deželah, kjer je vihrala vojna morija /…/.«55 Pokop in nastanek spomenika nista bila nikoli uresničena, Zveza bojevnikov pa je z dru- go svetovno vojno razpadla.56 Posledično je bil grob neznanega ujetnika pri Ru- ski kapelici verjetno edini grob, ki ga lahko do dolo- čene mere enačimo z značilnimi »grobovi neznanih vojakov« po drugih državah. Z grobom, oziroma z njegovo okolico, pa so povezane predvsem nejasnosti v zvezi s številom preostalih grobov.57 V časopisih iz dvajsetih in tridesetih let pogosto zasledimo omem- be številnih grobov, a šele leta 1932 lahko opazimo nedvoumen zapis o enem in edinem grobu: »Kakor vsako leto, so tudi včeraj pohiteli ruski emigranti na Vr- šič, da se ob edinem grobu ruskega neznanega vojaka ob tem najslavnejšem in obenem najveličastnejšem simbolu strašnega trpljenja in ogromnih žrtev ruskega naroda poklonijo spominu mučenikov-ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je deloma pobrala lakota, deloma pa zasuli plazovi med gradnjo ceste iz Kranjske gore na Vršič.«58 Podobne omembe zasledimo tudi v kasnejših letih, zapis iz leta 1936 pa zopet malo izkrivi podano podobo: »Kma- lu smo dospeli do 'ruske kapelice', katero so tudi zgradili ruski vojni ujetniki. Okoli po hribu so leseni križci, ki značijo grobove nepoznanih vojakov.«59 Zaradi nasprotujočih si zapisov o številu grobov sta na mestu vprašanji, koliko ruskih vojnih ujetni- kov je bilo res pokopanih v okolici kapelice in ali je grob neznanega ujetnika res edini. Prostor, kjer stoji kapelica, ima danes pomembno spominsko vlogo, v času prve svetovne vojne pa so bile tam postavlje- ne številne barake, poznane pod imenom »Wald- 51 Cross, In memoriam, str. 254–255. 52 Hanson, The unknown soldier, str. 463; nav. v Bryan, Unlived lives, str. 13. 53 Klabjan, Nation and commemoration, str. 404. 54 Baxa, Roads and Ruins, str. 16. 55 Dežman, Pokopališča in spomeniki, str. 39–40. 56 Svoljšak, Nekaj utrinkov, str. 279–280, 288. 57 Enako je mogoče opaziti tudi na lokaciji pokopališča pod Erjavčevo kočo, kjer se povsod v literaturi omenja število 63, v resnici pa je bilo tamkaj pokopanih 20 ruskih in srbskih ujetnikov (Košir, Vojaška pokopališča in grobovi, v objavi). 58 Slovenski narod, 4. 7. 1932, str. 2. 59 Nova doba, 22. 1. 1936, str. 6. 382 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–386 2022 -Baracken«.60 Avstro-ogrska oblast je bila pri ozna- čevanju in popisovanju grobov svojih vojakov in ujetnikov zelo natančna, popisi pa so nastajali med celotno vojno. Skica lokacij posameznih grobov in pokopališč, verjetno iz leta 1918, na območju ome- njenih barak prikazuje le en posamezen grob (Ein- zeln Grab) in ne pokopališča, kot je na primer ozna- čeno pod Erjavčevo kočo. Naš neznani ruski ujetnik, okoli katerega se je v letih med svetovnima vojnama vzpostavila komemorativna praksa ob Ruski kapelici, je v resnici Peter Polovčev (Polowčew), ki je bil poko- pan 17. novembra 1915. Prvotno je bil pripadnik 3. stotnije 460. (ruskega) pehotnega polka, na Vršiču pa je delal kot ujetnik v 350. delovnem oddelku vojnih ujetnikov (Kriegsgefangene Arbeit Abteilung 350). V avstro-ogrskem popisu pokopanih je lokacija poko- pa navedena kot »pri Waldbaraki pod Rusko kapelo« (Bei Waldbaracke, unterhalb der russ. Kapelle).61 Glede na ohranjene popise v okolici kapelice torej ni bilo 60 AT ÖStA/KA VL KGräber – Tolmein, karton 4. 61 Prav tam. nobenega drugega groba. Grob neznanega ujetni- ka ni mit, je le posledica nedostopnosti ohranjenih dokumentov. Kar bi lahko označili za mit, so stote- ri grobovi ob kapelici. Tu najbolj izstopajo omem- be križev,62 ki naj bi stali okoli kapelice, kar kaže na možnost obstoja kenotafov, ki so jih zaradi različnih razlogov morda postavili po končani vojni. Na to na- kazuje tudi pričevanje domačinke iz Kranjske Gore, katere oče naj bi pomagal prekopavati grobove na Vršiču, za katere pa ji je povedal, da so bili številni prazni.63 Ob kapelici je tudi grobnica ruskih ujetnikov, ki jo je leta 1937 ob gradnji novega cestnega odseka med Rusko kapelico in Kočo na gozdu postavil stav- benik Josip Slavec. V grobnico naj bi položil ob delu odkrita okostja,64 čeprav nikjer ni objavljeno ne šte- vilo ne lokacija, kjer so bili posmrtni ostanki odkriti. 62 Nova doba, 22. 1. 1936, str. 6. 63 Pogovor S. H. z avtorjem dne 28. 5. 2021. 64 Zupanič Slavec, Ruska kapelica, str. 117; Pamić, Ruska kape- lica, str. 105. Slika 5: Grob Petra Polovčeva – »neznanega ruskega ujetnika« v bližini kapelice (foto: Uroš Košir, 2021). Slika 6: Vpisani grob Petra Polovčeva na avstro-ogrskem seznamu pokopanih na območju Vršiča (AT ÖStA/KA – Tolmein, karton 4). 383 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–3862022 Med domačini iz Kranjske Gore in v objavah lahko zasledimo, da so v grobnico prenesli tudi posmrtne ostanke z vojaškega pokopališča v Kranjski Gori.65 Resnica je nekoliko drugačna, saj vsi arhivski doku- menti govorijo o tem, da so posmrtne ostanke večine ruskih vojnih ujetnikov s kranjskogorskega vojaškega pokopališča prenesli v beograjsko grobnico.66 Na tem mestu je treba omeniti, da je bilo na civilnem kranj- skogorskem pokopališču pokopanih tudi 24 ruskih ujetnikov in 12 avstro-ogrskih vojakov,67 o njihovih prekopih pa za zdaj ni znanih nobenih podatkov. Morda so bili prekopani h kapelici, a za potrditev bo treba najti ustrezno arhivsko gradivo. Zaključek Ruska kapelica in grob neznanega ruskega ujetni- ka sta bila (in sta še vedno) pomembno spominsko 65 Pamić, Ruska kapelica, str. 105. 66 Košir, Vojaško pokopališče v Kranjski Gori (v objavi); SI ZAL JES 004/Občina Kranjska Gora/škatla 39; Živanović, Ruski grobni kompleksi, str. 115, 132. 67 AT ÖStA/KA – Krain, karton 89; NŠAL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917–1921; Košir, Vojaška pokopališča in grobovi (v objavi). mesto, povezano z ruskimi vojnimi ujetniki in prvo svetovno vojno. Zaradi odsotnosti in nedostopnosti arhivskega gradiva sta bila oba podvržena napačnim interpretacijam, ki pa se širijo še danes, in to kljub novim spoznanjem, pridobljenim pred nekaj leti. To- kratno besedilo tem spoznanjem dodaja še druga, ki tako kapelico kot grob predstavljajo v novi luči, ki je bližje resnici. Vsi trenutni dokazi kažejo, da se je gradnja kapelice začela že leta 1915, končala pa se je konec istega leta ali morda v začetku leta 1916, kar popolnoma ovrže povezavo med postavitvijo kapelice in žrtvami plazov. Obenem okoli kapelice verjetno niso bili izkopani številni grobovi, ampak je v njeni okolici, ne upoštevajoč grobnice iz obdobja med svetovnima vojnama, pokopan le ruski ujetnik Peter Polovčev, ki ni več »neznani ujetnik«. Z nadalj- njim raziskovanjem dediščine prve svetovne vojne na Vršiču bodo morda odkriti nadaljnji dokazi o grad- nji kapelice, grobovih ter drugih vidikih življenja in dela ujetnikov, pa tudi avstro-ogrskih vojakov na tem strateškem in prelepem gorskem prelazu. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT ÖStA/KA – Österreichisches Staatsarchiv, Kri- egsarchiv VL KGräber – Tolmein. VL KGräber – Krain. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917– 1921. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana JES 004, Občina Kranjska Gora. USTNI VIRI Pogovor z domačinko iz Kranjske Gore, S. H., z dne 28. 5. 2021. ČASOPISI Jugoslovan, 1930. Jutro, 1924, 1926, 1928, 1933. Nova doba, 1936. Primorski dnevnik, 1949. Prosveta, 1939. Slovenec, 1922, 1922, 1929, 1932, 1936. Slovenski narod, 1932. Tabor, 1922. Tedenske slike, 1926. Tovariš, 1948. Slika 7: Grobnica ruskih vojnih ujetnikov, za katere zaenkrat ni znano, od kod so bili prineseni (foto: Uroš Košir, 2021). 384 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–386 2022 LITERATURA Baxa, Paul: Roads and Ruins. The Symbolic Landscape of Fascist Rome. Toronto: University of Toronto Press, 2010. Boštjančič, Janko: Prispevek k dilemi o času gradnje Ruske kapelice pod Vršičem. Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju (ur. Barbara Nadbath, Dimitrij Mlekuž in Janko Boštjančič). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Monografije CPA 7, 2018, str. 101–104. Bryan, Rachel: Unlived Lives, Imaginary Widowho- od and Elizabeth Bowen’s A World of Love. The Review of English Studies, 2020, str. 1–18. Convention (II) with Respect to the Laws and Cu- stoms of War on Land and its annex: Regulations concerning the Laws and Customs of War on Land. The Hague, 29 July 1899 (https://ihl-da- tabases.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Article.xsp?acti on=openDocument&documentId=54774BDCC A065E89C12563CD00515DDD Convention (IV) respecting the Laws and Customs of War on Land and its annex: Regulations con- cerning the Laws and Customs of War on Land. The Hague, 18 October 1907 (https://ihl-data- bases.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Article.xsp?actio n=openDocument&documentId=76DC38EB2 D3A3154C12563CD00516724 Cross, Robin: In memoriam. Remembering the Great War. London: Ebury Press, 2008. Dežman, Jože: Pokopališča in spomeniki na Gorenj- skem. Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918 (ur. Barbara Kalan). Kranj: Gorenjski muzej, 2014, str. 38–61. Fischer, Jasna: Ruski vojni ujetniki na ozemlju Re- publike Slovenije 1914–1918. Zgodovinski časopis 63, 2009, št. 1–2, str. 350–372. Gillis, John R.: Memory and Identity: The History of a Relationship. Commemorations. The Politics of National Identity (ur. John R. Gillis). Princeton – New Jersey: Princeton University Press, 1994, str. 3–24. Hanson, Neil: The Unknown Soldier: the Story of the Missing of the Great War. New York: Doubleday, 2005. Klabjan, Borut: Nation and Commemoration in the Adriatic. The Commemoration of the Italian Un- known Soldier in a Multinational Area: the Case of the Former Austrian Littoral. Acta Histriae 18, 2010, 3, str. 399–424. Koren, Tadej in Testen, Petra: Ruske sledi iz dni prve svetovne vojne na Slovenskem. Monitor ISH XVI/1, 2014, str. 107–156. Košir, Uroš: Vojaška pokopališča in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne na ob- močju med Trento in Kranjsko Goro. Zgodovinski časopis, 2022 (v objavi). Košir, Uroš: Vojaško pokopališče v Kranjski Gori. Na fronti 15, 2022 (v objavi). Mihelič, Miha: Katalog v pisnih virih odkritih lokacij, povezanih s prisotnostjo vojnih ujetnikov carske Rusije med prvo svetovno vojno na slovenskem ozemlju. Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju (ur. Barbara Nadbath, Dimitrij Mlekuž in Janko Boštjančič). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Monografije CPA 7, 2018, str. 137–302. Mulej, Franc: Snežni plazovi, smrtne žrtve in materi- alna škoda. Ujma 8, 1994, str. 96–103. Pamić, Renata: Ruska kapelica pod Vršičem. Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slo- venskem ozemlju (ur. Barbara Nadbath, Dimitrij Mlekuž in Janko Boštjančič). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Monografije CPA 7, 2018, str. 105–112. Pipan, David Erik: Skale bodo pripovedovale (v ob- javi). Rachamimov, Alon: POWs and the Great War. Cap- tivity on the Eastern Front. London: Bloomsbury, 2014. Stele, Franc: Varstvo spomenikov. Zbornik za umet- nostno zgodovino 1, 1921, št. 1, str. 79–93. Svoljšak, Petra: Nekaj utrinkov iz delovanja veteran- ske organizacije Zveza bojevnikov: »Organizacija Bojevnikov je trdna in močna, je zveza src in duš. Je temelj prijateljstva in ljubezni med narodi«. Prispevki za novejšo zgodovino 46, 2006, št. 1, str. 277–288. Štepec, Marko: Fragmenti o mitu in zgodovini. Mit- sko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodo- vino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Kranj, 19.–21. oktober 2006 (ur. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 61–70. Uran, Franc: Kako se je delala cesta na Vršič. Planin- ski vestnik 3, letnik XIII, 1957, str. 149–163. Zupanič Slavec, Zvonka: Ruska kapelica – rodovom v spomin in opomin. Vršiška cesta in ruski ujet- niki (1915–1917). Ruska kapelica pod Vršičem. Ob 15-letnici slovensko-ruskih srečanj (1992–2006) (ur. Zvonka Zupanič Slavec in Petra Testen). Ljubljana: Unireal: Znanstveno društvo za zgo- dovino zdravstvene kulture Slovenije, 2007, str. 55–119. Živanović, Milana V.: Ruski grobni kompleksi u Srbiji u 20. veku. Beograd: Filozofska fakulteta, Univer- za v Beogradu, doktorska disertacija, 2019. Župančič, Uroš: Petdeset let ruske ceste prek Vršiča (1611 m): 10000 umrlih in ponesrečenih. Nedelj- ski dnevnik, 2. 4. 1967 (dostop na https://www. gore-ljudje.si/10000-umrlih-in-ponesrecenih). 385 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–3862022 SPLETNI VIRI http://drustvo-sloru.si/language/sl/ruska-kapelica/ zgodovina/ http://rkd.situla.org/ https://kranjska-gora.si/dogodki/ruski-vikend/ https://www.24ur.com/novice/slovenija/ruska-kape- lica.html https://www.parkvojaskezgodovine.si/slovesno-od- prtje-razstave-zivljenje-za-cesarja/ https://www.rtvslo.si/slovenija/pocivalsek-pri-ruski- -kapelici-povezani- https://www.starerazglednice.si/ post/156837038231/ruska-kapelica-na-vrsicu- -dober-mesec-dni-pred smo-po slovanski-krvi/589336 S U M M A R Y The Russian Chapel and the grave of an un- known prisoner of war. Between myth and truth The First World War in the area of the Vršič Pass, which constituted the hinterland of the Soča (Isonzo) Front, left numerous vestiges still testifying to the events that unfolded over a hundred years ago. Among the most noteworthy is the Russian Chapel with a grave of an unknown Russian68 prisoner of war and a tomb of an unknown number of Russian prisoners of war. Despite its status as a monument of national significance, not much is known about the chapel or other vestiges of the war in the area, about which many historically unfounded or unverified stories have circulated for decades, some downright verging on myths. Over time, it is possible to detect erroneous or strongly excessive estimates of the number of de- ceased prisoners of war and casualties of avalanches, especially in 1916. With the help of censuses con- ducted in wartime and postwar years, the once ram- pant rumours about 10,000 dead Russian prisoners of war were reduced to no more than 320 (1 Mon- tenegrin, 20 Serbian, 48 Italian, and 251 Russian), and a total of 428 persons, including prisoners of war and Austro-Hungarian soldiers, buried in the area between Kranjska Gora and the Trenta Valley (Na Logu). There are two major misconceptions regard- ing the chapel itself, that is, the date and the rea- 68 By Russian prisoners we mean prisoners of the Russian im- perial army, which was composed of soldiers of many nations and ethnicities that were part of the Russian Empire. son for its construction. The perception still widely shaped by people, media, and literature is that the chapel was erected in 1916 to commemorate the cas- ualties of the March avalanche. Some sources even mention 1917 as the year of construction. However, in 2015, a photograph emerged of the chapel, mailed on 4 February 1916, more than a month before the March avalanche, and in 2019 another previously unknown photograph appeared, dated 11 January 1916—the day when the Vršič Pass received the visit of the heir to the throne, Karl Franz Joseph. Both photographs clearly demonstrate that the chapel was already erected in early January 1916, and that its construction may even have commenced as early as 1915. At the chapel stands the grave of an unknown Russian prisoner of war, and newspapers from the 1920s and 1930s make mention of numerous graves in its proximity. According to Austro-Hungarian inventories of individual graves and graveyards around the Vršič Pass, only one Russian soldier, Pe- ter Polovchev, was in fact buried at the chapel. His grave has been preserved to date and, thanks to the newly discovered information, its current inscription “unknown Russian soldier” can now be replaced by his real name. During the interwar period, the grave represented the unofficial “grave of the unknown soldier” and symbolized all Russian prisoners of war buried there. Further research into the heritage of the First World War on the Vršič Pass will perhaps furnish more information regarding the chapel, the graves, as well as other aspects of the life and work of both prisoners of war and Austro-Hungarian soldiers in this marvellous and strategically important moun- tain pass. 386 UROŠ KOŠIR: RUSKA KAPELICA IN GROB NEZNANEGA UJETNIKA MED MITOM IN RESNICO, 375–386 2022 Slika 8: Vojni ujetniki na cesti pod tedanjo Rimlovo kočo (hrani: Uroš Košir). 387 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 721:336.71(497.471Postojna)"1924/1927" Prejeto: 2. 11. 2021 Eda Belingar univ. dipl. etnologinja in prof. sociologije, konservatorska svetnica, ZVKDS, OE Nova Gorica, Delpinova 16, SI–5000 Nova Gorica e-pošta: eda.belingar@zvkds.si Od Banke Italije do Upravne enote Palača Gregorčičev drevored 3 v Postojni IZVLEČEK Gradnja palače Banke Italije (Banca d'Italia), danes Gregorčičev drevored 3 v Postojni, se je pričela poleti 1924. Gradilo je podjetje Doria & Oblach iz Trsta po predhodnem projektu, ki ga je pripravil tehnični urad generalnega poslovodstva Banca d'Italia, in v skladu s skicami lokalnega tehničnega vodstva. Po dveh prekinitvah gradnje, po- zimi 1925 in 1926, je bila gradnja dovršena poleti 1927. Za javnost so bili prostori agencije tržaške podružnice Banca d'Italia v Postojni odprti 15. oktobra 1927. V prispevku je opisan potek gradnje ter postopki po otvoritvi, ki so jih izvajali zaradi opustitve prvotne rabe in prehajanja v lastništvo različnim ustanovam. Prispevek je napisan na osnovi pridobljenih arhivskih virov in lastnih opažanj ob izvajanju obnovitvenih del v letih 2020 in 2021, ob katerih je avtorica prispevka sodelovala kot odgovorna konservatorka. KLJUČNE BESEDE Postojna, palača Gregorčičev drevored 3, Banca d'Italia, stavbna zgodovina, Upravna enota Postojna ABSTRACT FROM THE BANK OF ITALY TO THE ADMINISTRATIVE UNIT THE PALACE AT GREGORČIČEV DREVORED 3 IN POSTOJNA The construction of the Palace of the Bank of Italy, now Gregorčičev drevored 3 in Postojna commenced in the summer of 1924. It was implemented by the Trieste-based Doria & Oblach company in accordance with the preli- minary project prepared by the technical office of the Bank of Italy’s central management and in congruence with the sketches provided by the local technical management. After interruptions in the winters of 1925 and 1926, the con- struction was completed in the summer of 1927. Trieste’s branch office of the Bank of Italy in Postojna opened its door to the public on the 15th of October in 1927. This article describes the construction process and procedures following the opening, related to the abandonment of the building’s original use and its passing through the hands of different institutions. The article is based on obtained archival sources as well as the author’s own observations made during the renovation works performed in 2020 and 2021, in which she took part as the responsible conservator. KEY WORDS Postojna, Palace, Gregorčičev drevored 3, Banca d’Italia, architectural history, Administrative Unit Postojna 388 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 V zaledju glavne postojnske mestne prometnice, današnje Tržaške ceste, stoji ob Gregorčičevem dre- voredu monumentalna stavba, ena najmarkantnej- ših v mestu, zgrajena v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja kot agencija Banke Italije (Banca d'Italia). Za zunanjo arhitekturo je bil izbran slog, navdihnjen s črtami pozne renesanse, z rustikalnimi poudarki, ki se razkrojijo od podnožja navzgor, kar daje vtis trdnosti in moči. Stavba v celoti deluje zelo robustno in spominja na nekatere starodavne stavbe italijanskih kovnic. Po zgraditvi južne železnice leta 1857 se je pose- litev v Postojni širila v prostoru med današnjo Ljub- ljansko cesto in železniško progo. Tu so začele rasti vile premožnejših domačinov, v obdobju med svetov- nima vojnama pa tudi upravne stavbe in sedeži itali- janskih političnih organizacij. V obdobju med letoma 1830 in 1918 je bilo tako v tem prostoru zgrajenih 50 hiš, nekaj še ob cesti severno od starega trškega jedra.1 Po koncu prve svetovne vojne si je Italija v skla- du z londonskim sporazumom, sklenjenim 26. maja 1915, prilastila zahodni del slovenskega ozemlja. Postojna se je po prvi svetovni vojni znašla v nepo- srednem zaledju rapalske meje na italijanski strani. 1 Navajajo Valvasorjevo poročilo v Slavi vojvodine Kranjske, da je trg prijeten, da ima lepe hiše in prijetna stanovanja (Kos in Umek, Postojna, str. 104). Konec leta 1918 so del dotedanjega glavarstva Po- stojna z okraji Postojna, Idrija, Vipava, Ilirska Bistri- ca in Senožeče, ki so prej sodili v deželo Kranjsko, po zasedbi italijanskih čet priključili deželi Goriško- -Gradiški. V začetku novembra 1918 so v Postojno prišli prvi italijanski vojaki. Po zasedbi so italijanske oblasti najprej ukinile narodne odbore in obnovi- le predvojne občinske organe s slovenskimi župani, po priključitvi Italiji leta 1921 pa so začele na novo pridobljeno ozemlje razširjati italijansko upravo in zakonodajo. Za fašistično ideologijo so se navduše- vali karabinjerji, cariniki in policijski agenti, ki so se po letu 1920 začeli naseljevati v večjih krajih Pivške kotline.2 Z rapalsko pogodbo 12. novembra 1920 je regija tudi uradno prišla pod Kraljevino Italijo.3 Leta 1923 so Julijsko krajino, ki je obsegala vsa pridobljena ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske, vključno s Postoj- no, po zgledu upravne ureditve v Italiji razdelili na 2 Fatur, Pivka, str. 208, 210, 211. 3 Po prvi svetovni vojni so bili k Italiji priključeni nekdanja avstrijska dežela Trst z okolico, Goriško-Gradiška, Istra ter okraja Postojna in Idrija nekdanje Kranjske. Primorsko ozemlje, ki je bilo z rapalsko pogodbo priključeno Italiji, se je med vojnama imenovalo dežela Julijska krajina (Venezia Giulia). Konec leta 1923 je fašistična vlada čez noč ukinila goriško pokrajino. Razdelila jo je med furlansko, tržaško in istrsko. Postojnski politični okraj je priključila Tržaški po- krajini (Waltritsch, Slovensko bančništvo, str. 119, 123, 127; Robežnik, Določitev (https://www.muzej-nz.si/si/izobraze- vanje/1357) (29. 11. 2021). Stavba Banca d’Italia leta 1929 (iz zbirke Emila Tominca, Postojna). 389 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 pokrajine. Italija je sem načrtno naseljevala številčno italijansko vojaško, polvojaško in civilno administra- tivno osebje, kar se je odražalo tudi v poselitvi Postoj- ne. Z naraščanjem števila novih prebivalcev mesta se je pojavila potreba po vzpostavljanju raznih ustanov za zadovoljevanje potreb novega prebivalstva. Začetek gradnje bančne palače v Postojni Tako je tudi Banca d’Italia s sedežem v Rimu pre- poznala poslovno priložnost in začela s postopkom priprave na gradnjo enote v Postojni. 30. aprila 1923 se je bančni nadzorni svet na seji odločil v Postoj- ni ustanoviti agencijo, ki bo pod nadzorom podruž- nice banke v Trstu.4 Začeli so z iskanjem ustrezne lokacije. Direktor podružnice v Trstu Michelangelo Zago si je maja 1923 v družbi izrednega občinskega pooblaščenca Luigija Ronchija v Postojni ogledal tri ustrezne lokacije za gradnjo agencije. Prva, lastnina zasebnice in posestnice Katarine Kenda, zemljišče s parcelno št. 2675 v izmeri 1030 m2, v naravi park z drevesi, ki je ležala zraven obsežne gradnje iste la- stnice na parcelni št. 114, je bila ocenjena kot odlična lokacija in kot »najboljše, kar si lahko zamislimo«, saj je stala ob glavni cesti ter zraven prefekture in ob- činskega poslopja. Druga lokacija je bila v lasti An- tonia Giumlia4 ter je obsegala parcelni št. 165/2 in 183/5 v izmeri 1250 m2. Ležala je na nasprotni strani občinskega poslopja in stavbe Prefekture ob stranski cesti. Kot tretjo so si ogledali parcelo v lasti društva Sokolski dom na takratni parcelni št. 358/2 in v iz- meri 1470 m2. Ležala je za parkom Prefekture ter bila ovrednotena kot primernejša od druge, ker je bila večja in umeščena med tremi cestami. Vendar naj bi bil nakup težavnejši, »ker je bila pred kratkim kupljena s strani društva«.5 Generalni direktor banke je 7. junija 1923 naročil, naj bo zemljišče kupljeno po najgospodarnejši ceni, zato je odsvetoval nakup zemljišča Katarine Kenda, 4 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 5. 5. 1923. 5 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 30. 5. 1923. Izsek iz katastrske mape s parcelami, za katere se je zanimala Banca d’Italia (ASBIT (t), Banca d’Italia, Stabili, pratt. n. 410, str. 115). 390 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 ki je bilo najdražje.6 Po tehtanju najboljših možno- sti je do nakupa prišlo že istega poletja. Odločili so se za nakup zemljišča Antonia Giumlie, lekarnarja v Postojni na takratni Viale Oberdan. 31. julija je di- rektor banke v Trstu podpisal kupoprodajno pogod- bo, uredil vpis v zemljiško knjigo ter generalnemu direktorju v Rimu izrazil svoje prepričanje, da je bil nakup opravljen pod poštenimi pogoji. Za 1.239 m2 zemljišča so odšteli 8.673 lir, poleg ostalih stroškov pa je celotna kupnina znašala 13.757,80 lire.7 Po nakupu zemljišča so začeli s konkretnejšimi postopki za gradnjo. Tako je direktor podružnice v Trstu sedežu v Rim sporočil, da je inženirju Vincen- zu de Simoneju iz Postojne plačal 350,50 lire8 za iz- delavo prostorskega načrta in njegove kopije.9 Izme- ro terena je izvedel geometer Massimiliano Premru in za delo računal 140 lir. Gradili so po predhodnem projektu, ki ga je pripravil tehnični urad generalne- ga poslovodstva banke na podlagi direktive inž. Bia- gia Accolti-Gila z generalnega poslovodstva banke. Izbran je bil arhitekt Gastone Boisdechesne,10 a o razlogih in postopkih za njegov izbor v arhivskem gradivu ni podatkov. Za gradnjo so potrdili podjetje Doria & Oblach. Podjetje je avgusta 1924 pripravilo dopis s predračunom za gradnjo poslopja banke.11 V dopisu je navedlo pogoje, pod katerimi je pripravlje- no prevzeti delo. Podjetje bi bilo pripravljeno izvesti zemeljska, zidarska, kamnoseška in tesarska dela. V cenah, ki jih je ponudilo, so bili zajeti uspešnost in upravljanje izvedbe, vsi stroški in zakup zapiranja gradbišča, pri- stojbine za gradbeno dovoljenje in zavarovanje tako delavcev kot morebitne škode, povzročene zaradi požara, ter izdelava vmesnih in končnega tehnične- ga pregleda. Podjetje se je zavezalo izvesti vse izrisa- ne detajle, upoštevati statične izračune za stabilnost struktur v armiranem betonu ter zanje prevzeti polno odgovornost. Položilo je garancijo v vrednosti 10.000 lir v gotovini ali zakladnih menicah, kavcijo, ki bo vr- njena po uspešno opravljenem tehničnem pregledu. Zagotovilo je izplačilo pologa v trimesečnih obrokih po začasnih situacijah. Nepredvidene stroške bi ob- računavali soglasno. Cene naj bi obravnavali trikrat v treh mesecih, odvisno od nihanja cen. Podjetje je delavce zavarovalo pri Nacionalnem inštitutu za po- škodbe, premije pa je redno plačevalo. Za izvedbo železne konstrukcije so najeli podjetje Società per le costruzioni in ferro, Ditta Francesco Villa di Angelo Bambelli & C. iz Milana. 6 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 7. 6. 1923. 7 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 6. 8. 1923. 8 100 lir bi bilo danes vrednih pribl. 92,65 € (https://inflation- history.com/) (5. 3. 2021). 9 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 14. 3. 1924. 10 Arhitekt Gastone Boisdechesne je imel podjetje v Trstu, in sicer Boisdechesne & Bonetti, Studio d'architettura, Impresa di costruzioni, Trieste, Via S. Lazzaro 15, tel. 41-14, c.c. I. Trieste. 11 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 29. 8. 1924. Vsa nesoglasja bi reševali z neizpodbitno sodbo enega ali treh sodnikov, ki bi bili določeni soglasno. V primeru nesoglasja bi vsaka stran imenovala po ene- ga sodnika, tretjega pa bi imenovala prva dva ali pa predsednik civilnega in kazenskega sodišča v Trstu. Sledil je predračun z natančnim popisom predvide- nih del. Septembra 192412 so se pričela dela z izkopi za temelje, zaključek del pa je bil predviden v istem mesecu. Kmalu so se pojavili pomisleki o nadaljeva- nju del, ker še ni bilo odločeno o točnem poteku meje med Italijo in Jugoslavijo oziroma o lokaciji medna- rodne železniške postaje. Avgusta 1924 sta se namreč sestali jugoslovanska in italijanska komisija ter raz- pravljali o ureditvi jugoslovansko-italijanske meje. Pojavila se je bojazen, da bi vse mednarodne žele- zniške postaje, tudi tista v Postojni, ostale na ozem- lju Jugoslavije. Železniške postaje, zlasti mednaro- dne, so bile po prepričanju italijanskih oblasti jedro, okoli katerega se začno priseljevati ljudje z različnimi interesi; graditi se začnejo trgovine, menjalnice, ho- teli in stanovanjske hiše, kar omogoča tudi uspešno poslovanje bančnih ustanov. V nasprotnem primeru bi se gradnja bančnega poslopja ne izkazala za eko- nomsko upravičeno. Od tod sta izvirala bojazen in dvom sedeža banke v Rimu o upravičenosti nadalje- vanja gradnje banke v Postojni. Oktobra 1924 je arhitekt Boisdechesne banki v Trstu sporočil, da so temelji stavbe v Postojni izve- deni, a s pripisom, da prosi za navodila za gradnjo v prihodnje. Direktor banke v Trstu se je zavzel za nadaljevanje del s pripisom, da je treba pred izvedbo zahtevnejših del poznati odločitev razmejitvene ko- misije.13 Negotovost se je nadaljevala še ves naslednji mesec. Direktor banke v Trstu je potožil, da ima te- žave pri pridobivanju točnih podatkov o prestavitvi železniške postaje v Postojni na ozemlje Jugoslavije, saj niti od predsednika italijanske delegacije za raz- mejitveno linijo Furlanije Julijske krajine, polkovnika Itala Gariboldija, niti od šefa oddelka državnih že- leznic, polkovnika Tessadorija, ni prejel odgovora o dokončni odločitvi glede razmejitvene linije. Zato se je odločil za ustavitev del, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da se je bližala zima, ki v Postojni ni primeren čas za gradnjo.14 Negotovost glede nadaljevanja del se je vlekla do naslednjega poletja. Tedaj je padla odločitev. Tudi če bi mejno postajo premaknili, bi bilo še vedno dovolj razlogov, ki bi upravičili ustanavljanje agencije v Po- stojni. Po drugi strani pa je bilo treba upoštevati, da je bilo že kar nekaj stroškov z nakupom zemljišča 12 O začetku gradnje v dokumentaciji najdemo nasprotujoča si podatka. Arhitekt Carlo Polli je v poročilu tehničnega pre- gleda 5. januarja 1928 zapisal, naj bi se gradnja pričela poleti 1925. Upoštevajoč ostale zapise smemo sklepati, da to velja za aktivnejše izvajanje gradnje, medtem ko so temelje zgradili že leta 1924. 13 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 22. 10. 1924. 14 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 8. 11. 1924. 391 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 za to gradnjo in z izgradnjo temeljev, torej za dela, ki bi bila z opustitvijo gradnje izničena. Zato je bil sprejet sklep, da se z deli nadaljuje, po možnosti že v tekočem letu. O tem so obvestili arhitekta Boisde- chesneja s pripombo, naj gradbeno podjetje pozove k nadaljevanju gradnje.15 Julija 1925 tako poročajo o ponovnem poteku del, to pot skladno s soglasjem arhitekta Biagia Accolti-Gila. V naslednjih mesecih sledijo dopisi direktorja podružnice v Trstu dell'Olia generalnemu direktorju v Rimu s priloženimi opisi izvedenih del in zahtevki za izplačilo gradbenemu podjetju Doria & Oblach. Konec novembra je bila 15 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 4. 6. 1925. streha prekrita. Na pobudo arhitekta Boisdechesneja so zaprosili tudi za izplačilo nagrad delavcem, ki so delali na gradbišču.16 16 Podani so poimenski seznam delavcev, slovenskih s poitali- jančenimi imeni, njihova zadolžitev in višina nagrade. Tako je asistentu Pugnettiju pripadalo 1.000 lir, vodji zidarjev Rug- geru Fabrisu 200 lir, zidarjem Micheleju Skalzu, Nicoloju Valentinu, Antoniu Scalameri, Andrei Gallizii, Giovanniju Cibeju, Luigiju Bandiju, Giovanniju Gallizii, Nataleju Di Glerii, Liberu Gressani, Feliceju Adamiju, Giovanniju Plaz- zatti, Pietru Gallizii in Massimu Cardigani vsakemu po 60 lir, kamnoseku Antoniu Bulfani 60 lir, mizarjem Vincenzu Manfrediju 60 lir, Luigiju Cecu, Francescu Stibelliju po 40 lir, nekvalificiranim delavcem Vincenzu Prelascku, Antoniu Umeku in Ugu Uggiju, Mircu Cibeju, Oresteju Dacher- Račun v višini 21.109 lir za oklepna vrata je bil poravnan 23. decembra 1926 (ASBIT (t), Banca d’Italia, Stabili, pratt. n. 411, 14. 10. 1925, str. 159). 392 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 Že med gradnjo so se pojavljale prošnje za upo- rabo prostorov novozgrajene stavbe. Tako je ministr- stvo za finance iz Rima upravo banke v Rimu zapro- silo za rezervacijo prostorov za nastanitev matičnega urada, češ da »v Postojni ni mogoče najti spodobnih pro- storov, obenem pa je treba imeti na naši skrajni vzho- dni meji, naseljeni s Slovenci, državne urade«,17 a je bil odgovor negativen. Obenem je med gradnjo prišlo do zahtev po reviziji pogodbeno potrjenih cen iz leta 1924, ker so se razmere na trgu poslabšale. Arhitekt Boisdechesne je revidirane cene potrdil ob pripisu, da bodo zidarska dela končana od julija do oktobra 1925.18 Zatem so pričeli naročati opremo prostorov. Oktobra zasledimo dopisovanje s podjetjem Ditta Parma Antonio & Figli, Saronno, Prima fabbrica italiana di casseforti e impianti di sicurezza iz Sa- rone, pri katerem so naročili protivlomna vrata.19 Pri podjetju Società per le costruzioni in ferro, Francesco Villa di Angelo Bombelli iz Milana so naročili ko- vinske police za zakladnico, ki so po železnici prispe- le septembra 1927. Razdeljene so bile na štiri dele, vsaka dolžine 1,2 m; globoke so bile 60 cm in visoke ju, Leopoldu Jerancichu, Giuseppeju Pierevcu in Eugeniju Chiabaju po 35 lir, Giovanniju Mosetigu, Luigiju Spazzapa- nu, Pietru Spazzapanu in Giuseppeju Samzu po 30 lir, ženski Marii Sacher pa 30 lir (ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 19. 11. 1925). 17 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 10. 2. 1925. 18 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 26. 7. 1925. 19 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 14. 10. 1925. 3,5 m, tehtale pa so kar 1445 kg. Imele so dvojni ključ in ročno izdelano leseno lestev z železnimi kav- lji. Ročno so bile poslikane v žgani emajl.20 2. decembra 1926 je bil opravljen tehnični pre- gled. Ugotovljeno je bilo, da je stavba zgrajena v skla- du z načrti, predstavljenimi 14. avgusta 1925 v pisar- ni postojnskega župana, ter da je v celoti dokončana. Stavbi je bila dodeljena hišna številka 317.21 Po dveh prekinitvah, pozimi 1925 in 1926, je bila gradnja dovršena poleti 1927. Za javnost so bili pro- stori odprti 15. oktobra 1927. Celoten strošek grad- nje je znašal 1.741.252,53 lire, odbitki za garancijo pa 97.225,53 lire. Oktobra 1927 se je v stavbo naselil blagajnik ban- ke Guglielmo Pettinari. Njegovo stanovanje v prvem nadstropju je obsegalo pet prostorov, vključno s kuhi- njo in eno manjšo sobico. Letna najemnina je znašala 1.500 lir brez stroškov ogrevanja, ki so jih določili posebej.22 Uprava banke je hkrati želela dati stavbi svečan videz, zato je direktor podružnice v Trstu arhitekta Carla Pollija zaprosil za pripravo predračunov za izdelavo in montažo osemnajstih kandelabrov s sve- čano razsvetljavo, ki bi jih namestili nad devet oken glavne fasade. Pridobljen je bil račun podjetja Navar- 20 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 13. 10. 1927. 21 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 1816, 29. 10. 1936 – overjena kopija izvirnika z dne 11. 12. 1926. 22 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 09. 1. 1928. Pogled na Postojno in Banca d’Italia v ospredju. Današnji Gregorčičev drevored, tedaj Viale Oberdan, je pozidan le s posameznimi vilami (iz zbirke Emila Tominca, Postojna). 393 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 ra iz Trsta v višini 2.624,80 lire.23 O tem, ali je bilo to delo izvršeno, nimamo podatkov. Prve poškodbe in prodaja palače V drugi polovici leta 1928 se že začnejo pojavljati zapisi o določenih poškodbah na objektu. Novembra je bilo treba urgentno popraviti sistem radiatorjev.24 Zaradi mrzlih zim ter hladnih in ledenih neviht je zmrznila voda v ceveh centralne kurjave.25 Popoka- le so cevi in določeni deli radiatorjev. Pokvarila se je električna napeljava.26 Jakob Fajdiga je na predraču- nu, ki ga je izstavil za popravilo pomanjkljivosti, na- vedel še popravilo dimnika kotlov centralne kurjave, 23 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 8. 2. 1928. 24 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 31. 12. 1928. 25 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 5. 2. 1929. 26 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 22. 5. 1929. brušenje in čiščenje rje v notranjosti in na zunanjščini ter manjša popravila na radiatorjih.27 Leta 1930 je bila k posesti banke odstopljena in prodana polovica mejnega zidu in pripadajočega zemljišča na parceli št. 163/15, v naravi travnik, v lasti Giovannija Zwöl- fa, sina Matije, ki je mejila s parcelo št. 165/2 v lasti banke. Mejni zid v dolžini 30,1 m in širini 45 cm je postal skupna last.28 Leta 1931 je bila ugotovljena neustreznost dim- nikov priročnih kuhinj v stanovanju blagajnika, var- nostnika ter šefa agencije v Postojni, ki niso pravilno delovali, in to »ne le ob neugodnem vetru«. Inženir Ar- turo Benvenuti je potožil, da marsikateri projektant daje prednost estetiki pred funkcionalnostjo, kar je veljalo tudi za banko v Postojni. Zato je predlagal zamenjavo obstoječih dimniških kupol s takimi iz 27 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 411, 22. 8. 1929. 28 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 8. 5. 1930. Skica kandelabra iz ponudbe podjetja Umberta Navarra iz Trsta, namenjenega svečani razsvetljavi glavne fasade (ASBIT (t), Banca d’Italia, Stabili, pratt. n. 411, 1. 2. 1928, str. 52). 394 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 gladkega betona, obdanimi s keramičnimi lijaki, ki so bili »bolj priporočljivi, obenem pa bi tudi estetika stavbe, čeprav so ti dimniki enostavni, ne trpela«.29 Težave so imeli tudi z zamakanjem jame za zbi- ranje odpadkov. Dno betonske jame na vrtu stavbe se je poškodovalo, tako da je vanjo vdrla podtalnica in uporaba ni bila več možna. Za rešitev problema infiltracije vode je inženir Benvenuti, sodelavec pod- jetnika Bonicacija Alfierija, ki je pripravil predračun, predlagal izvedbo manjšega vodnjaka dimenzij 0,3 x 0,3 m in višine 20 cm. Iz tega vodnjaka, napolnjene- ga s kamni in pokritega s perforirano pločevino, bi bila napeljana cementna cev premera 10 cm, katere iztok bi bil zaščiten s kovinsko mrežico, s čimer bi preprečili uhajanje trdnih snovi, odplake pa bi se od- vajale v obstoječi medprostor okoli stavbe. Dno jame bi ometali s cementno malto in izvedli hidroizolacijo »RIUNITO«. S to rešitvijo bi odpravili tudi zastaja- nje vode na strehi garaže. V letih 1932 in 1933 so na stavbi izvedli več po- pravil. Vse kovinske mreže oken in ograje pred pala- čo je bilo treba očistiti rje in ponovno lakirati, neka- teri elementi ogrevalnega sistema spet niso delovali, zaradi poledenitve in vetra v zimskem času je prišlo do premaknitve številnih strešnikov, žlebovi pa so bili zamašeni z zemljo in odpadlim materialom s strehe, tako da niso odvajali vode, kar je povzročilo močno zamakanje na podstrešju. Popravila je opravil zidar Amedeo di Floriano, za kar je računal 301,50 lire.30 29 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 25. 8. 1931. 30 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 21. 8. 1933. Konec leta 1933 je direktor banke v Trstu ugotav- ljal, da so tako v stanovanju šefa banke kot v stano- vanju blagajnika »predmeti, ki še niso inventarizirani in ovrednoteni«.31 Leta 1934 so banko zaprli, stavbo pa začeli prodajati. Banka namreč ni imela interesa nadaljevati rekonstrukcijskih del z namenom, da bi jo uporabili za nastanitev, skušala se je tudi izogni- ti precejšnjim stroškom vzdrževanja. Za stavbo se je zanimal inženir Michele Molinari, vodja pisarne vojaških inženirjev pri Poveljstvu armadnega zbora v Postojni, in sicer bi stavbo uporabili za nastanitev častnikov. Stavba je bila takrat opisana kot »omembe vredna gradnja novejšega datuma, širokopotezno do- končana, obdana z velikim vrtom, zaprtim z umetni- škimi vrati«.32 Stavba je stala 1.819.000 lir, a dodatni stroški, povezani s prilagoditvami in izboljšavami, so to vsoto povečali na skoraj 2 milijona lir. Pri tem je 19.000 lir odpadlo na nakup zemljišča, 1.800.000 lir pa na gradnjo. Za stavbo se je zanimala tudi Nacio- nalna fašistična stranka (Partito Nazionale fascista), ki jo je hotela za potrebe nastanitve »Case del Fascio« pridobiti zastonj, nad čimer pa vodstvo banke ni bilo navdušeno.33 Leta 1934 so začeli stavbo prazniti. Tako je di- rektor banke iz Trsta Zago v Rim poročal, da so v Belluno poslali vse razen blagajne iz šefove pisar- ne, ki so jo namenili agenciji v Vogheri, ter lestenca iz kovanega železa z zunanjščine palače, poslanega Centralni stavbni administraciji. V Postojni so osta- la oklepna vrata s pripadajočo ključavnico, napis v železu na vratih, napisi v medenini (Banca d'Italia, Direzione, Uffici) na vhodnih vratih v palačo in v salonu za stranke, medeninasti grbi ob vhodnih vra- tih, lesena predelna stena s šipami med salonom za stranke in blagajno, dva grelnika vode v stanovanjih ter steber za zastavo, ki jim ga kljub trudu ni uspelo sneti. Priložen je bil še natančen seznam električnih difuzorjev in lestencev, ki so bili prav tako poslani na omenjeni naslov. Na seznamu je bilo 7 železnih difuzorjev, oksidiranih, z opalnim in matiranim ste- klom, premerom posode 30 cm in celotne dolžine 136 cm, 3 medeninaste plafoniere z mat posodami premera 15 cm, 2 medeninasti plafonieri, oksidira- ni, z izrezanim kristalnim globusom, premera 8 cm, 1 medeninasta luč s steklenim globusom premera 8 cm; 1 preprosta plafoniera z mat tulipanom, 4 me- deninasti difuzorji z verigo, mat kristal, premer po- sode 17 cm, 5 nepremočljivih luči s steklenim glo- busom, 3 nepremočljive luči s steklenim globusom in 31 Tako je bila v stanovanju šefa banke peč na drva znamke Osva F.G. n°1269, v jedilnici lestenec iz kovanega železa s 7 plameni ter v salonu medeninasti lestenec s 6 plameni, v stanovanju blagajnika enaka peč, lestenec s 4 plameni in me- deninasti lestenec s 4 plameni. Mesec kasneje so v šefovem stanovanju opazili še 2 plafonieri. ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 18. 11. 1933. 32 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 28. 2. 1934. 33 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 13. 3. 1934. Skica obstoječih in predlaganih dimnikov (ASBIT (t), Banca d’Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 25. 8. 1931, str. 169). 395 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 kletko za zaščito, 23 enostavnih obeskov z medenina- stimi rozetami in krožnikom iz emajliranega železa, 1 medeninasti lestenec s 6 plameni in mat tulipani celotne dolžine 170 cm, 1 lestenec v kovanem železu, osmerokotni, s 7 plameni; osrednja posoda iz bruše- nega kristala premera 30 cm, stranske posode iz bru- šenega kristala v obliki borovega storža premera 8 cm in celotne dolžine 2 m, 1 lestenec v kovanem železu s 4 plameni, osrednji zvon iz barvanega porcelana, premera 40 cm, stranske posode iz mat stekla v obliki borovega storža celotne dolžine 2 m, 1 medeninasti lestenec s 4 plameni, osrednje posode v mat steklu, premera 25 cm, stranski globusi v mat steklu v obliki borovega storža celotne dolžine 1 m in 3 medeninasti obroči s porcelanasto belo-zeleno ploščico.34 Julija so s stavbe odstranili še oklepna vrata in vrata, vgrajena v objektu, napis v kovanem železu in medenini »Banca d'Italia« ter napise in črke v me- denini, »Direzione« in »Uffici«, ki so bili poslani v Ivrejo.35 Tja so novembra poslali še štiri lestence in plafoniere ter pripadajočo električno napeljavo.36 V stavbi so tako ostale le banje, oprema sanitarij v dveh stanovanjih, telefonski aparat, katerega naročnina bi potekla 21. septembra, premična svetilka, otroška po- steljica s pripadajočo vzmetnico, posteljnino in ode- jami, en stol in ena miza. Slednje je bilo namenjeno 34 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 23. 5. 1934. 35 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 22. 6. 1934. 36 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 30. 11. 1934. skrbniku Achillu Torreju, ki pa ga takrat v Postojni ni bilo. »Sicer je objekt popolnoma prazen in ni več kaj varovati.«37 Oktobra 1934 je skrbnika Achila Torreja zamenjal Gino Zavoli, občinski sel, ki ga je predla- gal župan, za kar naj bi prejel 30 lir mesečno.38 Julija 1935 stavbe še vedno niso oddali v najem ali prodali. Direktor banke v Trstu je vodjo kabineta, sekretarja dr. Federica Tagliapietro, pooblastil, da preveri sta- nje stavbe. Ta je ugotovil zadovoljivo splošno stanje stavbe, za razliko od vrta in parka, ki sta bila zelo za- raščena. V nadstropju s pisarnami je bila obilica pra- hu zaradi slabega tesnjenja oken, ki bi jih bilo treba naoljiti, da se ne bi preveč presušila.39 Dr. Tagliapietra je še opazil, da je voda v cevi vodovoda, napeljana v kurilnico, nenehno kaplja- la, posledično je močila stene in tla prostora. Mo- kre madeže je opazil tudi v nekaterih sobah, zlasti v bližini radiatorjev. Ti so bili tudi močno zarjaveli, zato takojšnja uporaba ni bila možna. Tagliapietra je predlagal uporabo premaza z antikorozijsko mastjo ali lakom. V stranišču stanovanja, ki ga je že zase- dal blagajnik, sta bila razbit porcelanast umivalnik in pipa. V mansardi madežev niso opazili, in kot je zatrjeval skrbnik, jih ni bilo niti nikoli prej. Za izvedbo čiščenja palače, zlasti v nadstropju s pisarnami, za naoljenje podov, popravilo vodovodne 37 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 30. 8. 1934. 38 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 2. 10. 1934. 39 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 2. 7. 1935. Načrt za popravilo jame z odpadki (ASBIT (t), Banca d’Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 19. 11. 1931, str. 161). 396 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 cevi v kleti, ki je zamakala, in odstranitev rje z radia- torjev je vodja kabineta predlagal, da v soglasju s po- stojnskim podestajem ta dela opravijo občinski delav- ci pod skrbnim vodstvom upravnika mestne hiše, ki mu je poverjena skrb za palačo. Obenem bi bilo treba, zlasti v primeru oddaje v najem ali prodaje, preple- skati stene, predvsem v stanovanjih, in obzidati od- prtino, ki je nastala po odstranitvi vrat zakladnice.40 Direktor Zago je arhitekta Romita povprašal za vzrok ugotovljenih poškodb. Ta je pojasnil, da so na- stale zaradi večletnega puščanja žlebov in cevi gretja. 40 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 2. 7. 1936. Stavba že več let ni bila ogrevana, poleg tega pa je tisto leto v Postojni padlo veliko dežja in snega, ob tem, da objekt ni bil prezračevan. Težava naj bi bila tudi v tem, da skrbnik, ki mu je bila zaupana skrb za stavbo v zameno za plačevanje mesečne najemnine, ni bil popolnoma predan službi. Sprva je bil samski, potem pa si je ustvaril družino, in ne le to – k njemu sta prišli živet še mama in sestra. Čas, ki ga je prej namenjal stavbi, je potem posvečal skrbi za družino. Ker so bili veliki madeži pod okni, so domnevali, da so bila ta ob nalivih odprta. Zato so razmišljali o tem, da bi skrb za stavbo zaupali re- sni družini, morebiti le zakonskemu paru, ki naj bi Izrisi lestencev banke (ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4958, 23. 5. 1934, str. 80). 397 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 v zameno za brezplačno nastanitev in uporabo vrta stavbo ustrezno vzdrževal. Predvsem pa bi bilo treba urediti ogrevanje, s katerim so bile ves čas težave.41 Predlagali so Danteja Cesnicha, ki je bil označen kot izjemna oseba v vsakem pogledu, bivajoč na številki 13 v Viale Oberdan. »Cesnich je tridesetletni mladenič. Je poročen in ima nekajmesečno hčerko. Od 1. februarja do 31. julija je bil zaposlen v naši ustanovi, a jo je mo- ral zaradi njenih pravil zapustiti. Poročil se je namreč s sestro uslužbenca hranilnice. V času, ko je bil zaposlen v hranilnici, se je izkazal v vseh pogledih. Po poklicu je be- toner, vendar je iznajdljiv in dobrovoljen. Spozna se na vsako ročno delo. Na naše priporočilo je pravkar zaposlen na mehanični žagi pri podjetju Raffaela Marinija.«42 Po potrditvi skrbništva Cesnichu se je ta zavezal, da bo kot »dober družinski oče skrbel za stavbo in brezplač- no opravil manjša popravila ter sproti obveščal o nastali škodi ali poškodbi«. Soglašal je z brezplačno rabo sta- novanja v pritličju, uporabo vrta in parka zanj in dru- žino ter s prejemanjem mesečnega dodatka v višini 30 lir kot pavšalnega povračila stroškov porabe vode in razsvetljave.43 V zapisniku o predaji poslov stavbe v lasti ban- ke, izvedeni 16. septembra 1936 med odhajajočim oskrbnikom Ginom Zavolijem in novim, Dantejem Cesnichom, v prisotnosti Antonia Petita, je bilo na stavbi ugotovljenih precej pomanjkljivosti, predvsem slabo stanje ometov, radiatorjev ter električne in vo- dovodne napeljave. Apetite po stavbi je poleg ministrstva za narodno prosveto še vedno imela fašistična stranka, to pot za nastanitev lokalnega Dopolavora,44 »ob manjši odško- dnini za uporabo«,45 a jo je vodstvo banke ponovno zavrnilo. Bolj je bilo navdušeno nad zanimanjem Tr- žaške hranilnice za nakup stavbe, zato je tehnične- mu svetovalcu, arhitektu Romitu, poverilo pripravo ocene vrednosti nepremičnine ter opredelitev nujnih potrebnih del.46 Ta je pripravil obsežno poročilo. »Nepremičnino sestavljajo zemljišče, ležeče na kri- žišču avenije, ki se odcepi od glavne postojnske ceste in stranske poti, stavba, ki služi za urade in zasebna sta- novanja, ter manjše stavbe za vozila. Zemljišče ima pravokotno obliko in z dvema stranicama meji na ome- njeni cesti, z drugima dvema pa na zasebna zemljišča. Del zemljišča je park. Ob cestah je območje ograjeno s kovano ograjo, proti sosednjim zemljiščem pa z zidom, visokim približno 2,50 m. Osrednja stavba je sestavlje- na iz delno vkopane kleti, pritličja, prvega nadstropja 41 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 6. 7. 1936. 42 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 8. 8. 1936. 43 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 16. 9. 1936. 44 V obdobju fašizma organizacije, ki so skrbele za prostočasne dejavnosti predvsem delavstva. 45 Vodstvo banke je fašistični stranki odgovorilo, da banka ne more oddati stavbe za uporabo brezplačno, ker bo ta v krat- kem prodana, da pa še vedno pričakuje strankino morebitno ponudbo za nakup (ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 16. 7. 1936, julij 1936). 46 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 22. 10. 1936. in uporabnega podstrešja. V kletne prostore dostopamo po kamnitih stopnicah. En prostor služi kot pralnica, v delu, obrnjenem proti garaži, pa sta kurilnica in skla- dišče premoga. Ostali prostori lahko služijo kot shramba ali shramba pod stopniščem. Do pritličja lahko dostopa- mo bodisi po stopnicah na sredini glavne fasade bodisi po stopnišču na zadnji strani stavbe. Od stopnic proti aveniji vstopimo v ložo, iz nje pa pridemo do predsobe ali atrija. Desno od njega so prostori z uradi, natančneje pa: salon za stranke, za njim, predeljena s klopjo, blagaj- na z zakladnico, ob strani pa tri pisarniške sobe in dve stranišči. Prvo nadstropje je razdeljeno v dve stanova- nji, eno s šestimi sobami, predsobo, kuhinjo, kopalnico in dvema straniščema (od katerih je eno v kopalnici), drugo pa s petimi sobami, predsobo, kuhinjo, kopalnico in stra- niščem. Podstrešje je uporabno in lahko v celoti služi kot shramba. Zgradba je solidna, z betonskimi temelji, ste- nami iz apnenca, predelnimi stenami iz opeke, stropi iz armiranega betona, lesenim ostrešjem in kritino iz tegol z dvojnim prekrivanjem. Stopnice so iz trdnega apnenca z železno ograjo, tlak sob iz hrastovega parketa, v pomožnih prostorih iz kera- mičnih ploščic, tlak atrija in salona za stranke v polira- nem marmorju. Klop proti salonu za stranke je prevle- čena s poliranim kamnom, vrata pa so v orehovem lesu. Okenski okvirji so dvojno zastekljeni z roletami. Okna pritličja so opremljena s kovanimi mrežami. V stavbi so vodovodna napeljava, električna energija za raz- svetljavo in centralna kurjava z radiatorji. Garaža za avtomobile je opečna gradnja z betonskim tlakom, za- glajenim z malto, lesenim ostrešjem in korci z dvojnim prekrivanjem.«47 Podane so bile še površine posa- meznih prostorov celotnega zemljišča, glavne stavbe in garaž ter ocenjena vrednost nepremičnine. Do končne odločitve in prodaje je prišlo leta 1937. Za nakup stavbe v Viale Oberdan je bila skle- njena pogodba s postojnsko občino.48 Ta bi v stavbo, sestavljeno iz polkleti z 10 prostori, dvignjenega pri- tličja z 12 in prvega nadstropja z 18 sobami, v skla- du z zakonsko opredeljenimi obveznostmi namestila Kraljeve srednje šole za poklicno usposabljanje in Kraljevo gimnazijo Giosue Carducci, a o realizaciji tega predloga nimamo podatkov. Prodaja bi se mo- rala izvršiti za vsoto 275.000,00 lir, plačljivo v šestih letnih obrokih po 51.600,00 lir, vključno z obrokom glavnice in obrestno mero v višini 4,5 %, začenši z letom 1938 ter brez kakršnih koli tedanjih in pri- hodnjih davkov in dajatev. Dogovorjeno je še bilo, da bosta pogodbenici v primeru spremembe stopnje zakonskih obresti izvedli določene prilagoditve. Da bi zagotovila redno plačilo omenjenih šestih anuitet, bi občina Postojna dohodek od davkov vezala v ko- rist banke, tako da bi izdala listino o izplačilu rente v korist banke.49 47 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 26. 10. 1936. 48 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, 27. 5. 1937. 49 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4959, julij 1937. 398 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 Sčasoma so ugotovili napako v izračunu rente, ki je popravljena znašala 52.335,30 lire. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 1. oktobra 1937 v Trstu na sedežu banke na Corso Cavour 13.50 Zadnji obrok za nakup stavbe je bil plačan 3. marca 1938.51 Od Banca d'Italia do Upravne enote Postojna Nekdanja Banca d'Italia je robustno historistično zasnovano poslopje s sedemosnim, rizalitno razgiba- 50 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 1696, 1. 10. 1937. 51 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 1696, 14. 3. 1938. nim glavnim pročeljem, ki ima vhodni, osrednji del, do katerega vodi zunanje stopnišče, nekoliko uma- knjen in pokrit z nadstreškom, slonečim na štirih segmentno sestavljenih slopih. Nad vhodom je stal kovinski napis Banca d'Italia. V kamnu so poudarje- ni tudi vogali, okvirji oken in pritlični del. Okna ter vhodna vrata pritličja imajo kovane mreže. Stranski fasadi sta triosni, retrofasada pa je ravna in sedemo- sna. Strešni napušč je raven, sloneč na konzolah, ki se pojavljajo v paru. Za stavbo so bili utilitarni prizidki. Zgradba je bila od samega začetka ograjena z zidom, na katerem je bila montirana ograja. Med drugo sve- tovno vojno, leta 1942, so najprej odstranili ograjo z Izris detajlov fasade in nadstreška nad vhodno ložo (ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 4960, str. 66). 399 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 zidu. Železo je šlo za potrebe vojne, tj. v predelavo v orožje. Zaradi povečanega števila avtomobilov so leta 1955 porušili še zid okrog zgradbe. Datum izgradnje, A. D. MCMXXVII (1927), so vklesali v kamniti prag in vklesane vdolbine zalili s svincem. Takrat iz- delan prag z napisom letnice izgradnje zgradbe je še vedno ohranjen, a vgrajen v prag garaže na naslovu Prešernova ulica 4 v Postojni. S praga banke je bil odstranjen leta 1962 ob urejanju parkirnih prostorov pred zgradbo. Gradnja stavbe je bila ves čas skrbno nadzoro- vana, tako sama izvedba kot izbor zelo kvalitetnih materialov, predvsem različnih kamnov, lesa in ko- vinskih elementov. Če je zunanji videz klasičen, je gradnja sodobna. Uporabljeni so bili sodobni ma- teriali, kot sta armirani beton ter cement za nosilne konstrukcije. Stavba je bila razsvetljena z električno energijo, imela je vodovodno napeljavo in ogrevalni sistem s centralno kurjavo. Pri gradnji so sodelovali tako domači kot italijanski mojstri. Še po 100 letih jo lahko ocenimo kot zelo kvalitetno gradnjo. Palača je že z mogočno zunanjščino odsevala svojo funkcijo, ki naj bi ljudem vzbujala občutek trdnosti in zaupa- nja. Kljub temu pa je prvotno namembnost obdržala le nekaj let. Gradbeni material oziroma kamenje za talni zid iz klesanih kosov kamna z ravno rezanimi stranicami in grobo lomljeno površino, bunjo, fasa- do pritličja ter obrobe pritličnih oken so pridobivali iz bližnjega kamnoloma na parcelni št. 2297/23 k. o. Postojna, kjer so še ostanki betonskega temelja, na katerega je bil nameščen stroj za drobljenje kame- nja. Po predračunu naj bi bile stopnice, tako zunanje kot notranje, prag vhodnih vrat in vhodnega portala, stebri lože, vrhnji rob talnega zidu, okenske police in obrobe oken, obroba vhodnih vrat in podnožje oken v nabrežinskem kamnu. Za zidavo so uporabili pesek iz Sagrada (?) in Planine.52 Vhod stavbe zapirajo ve- lika, umetelno okovana vrata. Iz vhodne veže, atrija, vstopimo v salon za stranke s pultom, obloženim s kamnitimi ploščami in lesenimi bančnimi okenci. Leta 1973 je slikar Lojze Perko naslikal veliko sliko s panoramo Predjamskega gradu z okolico, ki so jo namestili nad bančna okenca v avli. Ob obnovi stav- be leta 2020 je bila slika odstranjena in shranjena v Notranjskem muzeju v Postojni. Strop v salonu je profilirano izdelan. V nadstropne prostore dostopa- mo po kamnitem stopnišču s kovano ograjo. Salon za stranke, stopnišče in vhodni atrij so tlakovani s črnimi, sivimi in svetlimi marmorji in apnenci. Tla v pisarnah so bila obložena s parketom. Pritličje je bilo namenjeno poslovanju s strankami. Poleg atrija in salona za stranke so bili tu blagajna z zakladnico, računovodstvo ter pisarna in salon bančnega zastop- nika, levo od vhodnega atrija pa stanovanje skrbnika banke. V nadstropju sta bili dve stanovanji. Klet je služila za kurilnico in pralnico ter pomožne prostore. Banka je bila sprva namenjena za investicije, vendar ni bilo dovolj prometa, zaradi česar je bila leta 1937 prodana takratni postojnski občini. Ob- činski uslužbenci so tu delo opravljali približno do leta 1948. Po koncu druge svetovne vojne je imel v stavbi sedež takratni Mestni narodnoosvobodilni od- bor. Organi lokalne skupnosti so bili v stavbi do leta 1955, od tedaj naprej do 1980 pa Ljudska milica. Pod isto streho so bili še drugi lokalni in državni usluž- benci, potekale pa so tudi razne društvene dejavnosti. Pisarna Ljudske tehnike je povezovala razna društva s področja tehnične kulture, tu sta delovala prosvetni in gledališki oddelek ter gasilsko društvo, poučevali so glasbo in fotografiranje.53 Stavba je bila več let prazna in ni bila v uporabi vse od preselitve nekdanje Policijske uprave Postojna v Koper leta 2010 oziroma od decembra 2011, ko so jo zapustili zadnji uslužbenci.54 Po večletnem sa- 52 ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili, pratt. n. 410, 18. 8. 1924. 53 Felicijan, Zgradbe (https://notranjskokraskenovice.word- press.com/2013/05/28/zgradba-sredi-postojne/) (6. 4. 2020). 54 Pred ustanovitvijo samostojne Uprave javne varnosti, nato Uprave za notranje zadeve in nazadnje Policijske uprave Po- stojne je v tej zgradbi približno od leta 1955 imela prostore takratna Ljudska milica. Po ustanovitvi Uprave javne varnosti leta 1980 se je Ljudska milica, ki je združevala postajo pro- metne milice in postajo milice, preselila v stavbo nekdanjega zdravstvenega doma na Ulico 1. maja v Postojni, kjer je sedaj stanovanjski blok. Palača okoli leta 1930 (iz zbirke Emila Tominca, Postojna). 400 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 Palača po obnovi (foto: Janez Marolt, 2021). Izris vhodne fasade (ASBIT (t), Banca d’Italia, Stabili, pratt. n. 5007, str. 17). 401 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–4022022 mevanju so vodstva Občine Postojna, Upravne enote Postojna, Ministrstva za notranje zadeve ter Ministr- stva za javno upravo iskala in našla rešitev – stavbo so namenila za potrebe Upravne enote Postojna. Po večletnih prizadevanjih je leta 2018 palača, ki je v la- sti Republike Slovenije, iz upravljanja Ministrstva za notranje zadeve prešla v upravljanje Ministrstva za javno upravo. Začeli so se postopki za celovito ob- novo prostorov palače za potrebe umestitve Upravne enote Postojna, ki sedaj gostuje v pritličju občinske stavbe na Ljubljanski cesti, sprva s pridobivanjem dokumentacije, sredi novembra 2019 pa z začetkom gradbenih del. Leta 2021 je prišlo do dogovora, da bodo v obnovljeno stavbo namestili še Geodetsko pi- sarno, ki prostore najema v stavbi okrajnega sodišča, in območno izpostavo Ajpesa.55 Otvoritev obnovlje- ne stavbe je bila decembra 2021. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ASBIT – L’Archivio storico della Banca d'Italia, Rim ASBIT (t), Banca d'Italia, Stabili. LITERATURA Belingar, Eda in Baša, Marko in Kosovel, Marko: Palača Gregorčičev drevored 3 v Postojni. Iz prete- klosti v sedanjost. Ljubljana: Ministrstvo za javno upravo, 2021. Fatur, Silvo: Pivka med obema vojnama. Ljudje in kraji ob Pivki. Prva knjiga (ur. Silvo Fatur). Po- stojna: Kulturna skupnost Postojna, 1975, str. 208–245. Kos, Janez in Umek, Ema: Postojna, Podoba od trga do mesta. Ljudje in kraji ob Pivki. Druga knjiga (ur. Rado Gospodarič). Postojna: Kulturna skup- nost Postojna, 1985, str. 99–120. Waltritsch, Marko: Slovensko bančništvo in posojilni- štvo na Goriškem. Gorica: Kmečka banka, 1982. SPLETNI VIRI Felicijan, Alojz Albert: Zgradbe sredi Postojne https://notranjskokraskenovice.wordpress. com/2013/05/28/zgradba-sredi-postojne/ https://inflationhistory.com/ Robežnik, Nataša: Določitev slovenske zahodne meje v 20. stoletju https://www.muzej-nz.si/si/izobrazevanje/1357 55 Belingar et al., Palača, str. 5. S U M M A R Y From the Bank of Italy to the administrative unit. The palace at Gregorčičev drevored 3 in Postojna In this article we present the palace former- ly housing a branch office of the Bank of Italy (Banca d’Italia) and now occupying the address of Gregorčičev drevored 3 in Postojna. We hereby pre- sent the construction process and the materials used, as well as the historical context necessitating its con- struction. The article also sheds light on procedures following the opening, related to the abandonment of the building’s original use and its passing through the hands of different institutions. The palace was constructed as a joint effort of domestic and Italian masters. The state-of-the-art building at the time was furnished with electric lighting, water installa- tions, and central heating system, and constructed using contemporary materials. The article is based on obtained archival sources and author’s own observa- tions made during the renovation works performed in 2020 and 2021, in which she took part as the re- sponsible conservator. After the First World War, Postojna ended up on the Italian side of the Rapallo border. Italian gov- ernment systematically settled large groups of Italian military, semi-military and civil administration per- sonnel in town, which also reflected in its settlement pattern. The growing population increased the ne- cessity to establish an array of new institutions that would meet the needs of Postojna’s new inhabitants. Bank of Italy recognized a business opportunity and commenced preparations to construct a branch office in Postojna. At the bank supervisory board’s session on the 30th of April in 1923, the bank decided to estab- lish an agency office in Postojna under the branch of Trieste and started with the search for a suitable location. Architect Gastone Boisdechesne was ap- pointed to draw the designs. The construction of the palace commenced in the summer of 1924. It was implemented by the Trieste-based Doria & Oblach company in accordance with the preliminary pro- ject prepared by the technical office of the Bank of Italy’s central management and in congruence with the sketches provided by the local technical person- nel. After being suspended in the winter months of 1925 and 1926, the construction was completed in the summer of 1927. Before that, on the 2nd of De- cember in 1926, the building passed the technical in- spection, which established that the construction had been brought to full completion and implemented in congruence with the plans, presented on the 14th 402 EDA BELINGAR: OD BANKE ITALIJE DO UPRAVNE ENOTE, 387–402 2022 of August in 1925 in the office of Postojna’s mayor. The building was given the house number 317. Tri- este’s agency office of the Bank of Italy in Postojna opened its door to the public on the 15th of October in 1927. That same month, its treasurer moved into an apartment on the second floor. The same building also became home to the bank’s director and trustee. In the second half of 1928, the first records emerged about the damage that the building suffered because of Postojna’s extreme weather conditions. Repara- tions were carried out regularly until 1934, when low turnover caused the bank to shut down and its prem- ises to be vacated. The furnishings and small tools were moved to various branches in Italy. The bank ultimately sold the palace in 1937 to the then Mu- nicipality of Postojna. The building housed the municipal administra- tion until 1948 and then again in the early 1950s. Between 1955 and 1980, it accommodated the Slo- venian Militia as well as other local and state offi- cials and activities. After being vacated in 2011, it was finally taken over in 2018 by the Ministry of Public Administration, which launched preparations for an overall restoration of the palace to house the Administrative Unit of Postojna. The construction works commenced in mid-November 2019, and in 2021 an agreement was reached for the renovated building to also house the Geodesy Office and the Regional Branch Office of the Agency of the Repub- lic of Slovenia for Public Legal Records and Related Services. The renovated building was inaugurated in December 2021. 403 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 37.091.64(497.472)"1947/1968" Prejeto: 22. 11. 2021 Mirjana Kontestabile prof. zgodovine in diplomirana pedagoginja, arhivska svetnica, Pokrajinski arhiv Koper, Kapodistriasov trg 1, SI–6000 Koper E-pošta: mirjana.kontestabile@arhiv-koper.si Jurka Lepičnik Vodopivec dr. ped. znanosti, redna profesorica, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Cankarjeva 5, SI–6000 Koper E-pošta: jurka.lepicnik@pef.upr.si O uporabi učil pri poučevanju bodočih učiteljev na Učiteljišču Portorož­Koper (1947–1968) IZVLEČEK Učila so imela v preteklosti in imajo še danes pomembno vlogo pri kvalitetnem izobraževanju učiteljev. Na njiho- vo uporabo v šolah so vplivali vsakokratni zgodovinski kontekst vzgoje in izobraževanja, šolska regulativa ter razvoj industrije, znanosti in didaktike. Po drugi svetovni vojni se je z elektrifikacijo širila uporaba različnih medijev, kot so magnetofon, radio in diaprojektor. Že na C.-kr. moškem učiteljišču Koper (1875–1909) so učilom posvečali veliko pozornosti, še posebej pri poučevanju fizike, saj so imeli zelo dobro opremljen kabinet. Pri vzpostavitvi učiteljišča za južno Primorsko po končani drugi svetovni vojni, ki so ga najprej odprli v Portorožu, so poskrbeli tudi za učila, zbirke učil ter izobraževalno tehnologijo. Ker učiteljišče ni imelo kontinuirane tradicije, se je srečevalo s pomanjkanjem učil. Konec 50. let je nabavljanje učil vse bolj zamiralo, saj so učiteljišča preoblikovali v pedagoške gimnazije. KLJUČNE BESEDE Učiteljišče Portorož, učiteljišče Koper, metodika, načelo nazornosti, naravoslovna učila, družboslovna učila, kabinet predvojaške vzgoje, avdiovizualna sredstva ABSTRACT ON THE USE OF TEACHING AIDS AT THE COLLEGE OF EDUCATION PORTOROŽ–KOPER (1947–1968) In the past and still today, teaching aids have played an important role in providing future teachers with quality education. Their use in schools was affected by different historical contexts of education, school regulations as well as the development of industry, science, and didactics. After the Second World War, the use of a variety of media, such as tape recorder, radio, episcope, and slide projector, spread with electrification. As can be gathered from its well- -equipped cabinet, the Imperial-Royal College of Education for Men in Koper (1875–1909) devoted much atten- tion to teaching aids, especially in physics instruction. On its establishment after the Second World War, the college of education for southern Littoral, first opened in Portorož, also provided teaching aids, collections of teaching aids, 404 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 and educational technology. In the absence of continued tradition, the college faced a lack of teaching aids. At the end of the 1950s, increasingly less teaching aids were bought as colleges of education converted into high schools of education sciences. KEY WORDS College of Education Portorož, College of Education Koper, method, principle of clarity, natural science teaching aids, social science teaching aids, pre-military education cabinet, audio-visual aids Uvod Koper ima pomembno tradicijo izobraževanja učiteljev, saj je štiriletno C.-kr. moško učiteljišče tu delovalo v obdobju 1872–1925. Hrvaške oddelke učiteljišča so leta 1906 preselili v Kastav,1 slovenske oddelke pa leta 1909 v Gorico, kjer je nastalo prvo popolnoma slovensko moško učiteljišče v Avstro- -Ogrski, saj so vse predmete poučevali v slovenskem jeziku.2 V Kopru so ostali italijanski oddelki. Po drugi svetovni vojni so ponovno ustanovili najprej izposta- vo tolminskega učiteljišča v Portorožu, nato pa v za- četku leta 1947 Slovensko učiteljišče Portorož, ki se je leta 1953 preselilo v Koper, postalo petletno in tu delovalo do ukinitve leta 1968. Na obeh učiteljiščih so pri izobraževanju bodočih učiteljev velik poudarek dajali metodiki, načelu nazornosti in poučevanju, ki so ga dijaki opravljali na vadniških osnovnih šolah. Ker so učitelji na osnovnih šolah poučevali prirodo- pis od tretjega do petega razreda, so učiteljišča imela zbirke naravoslovnih učil s področij biologije, kemi- je, fizike in mineralogije. Med poukom so pri fiziki in kemiji izvajali eksperimente. Dijake učiteljišč so usposabljali za kulturno-prosvetno delovanje, zato so učiteljišča imela glasbeno vzgojo, ki je poleg petja obsegala igranje instrumenta, bodisi violine, klavirja ali flavte. Po reformi osnovne šole, ki je leta 1958 po- stala osemletna, so učiteljišča ukinili, nadomestila jih je višja pedagoška šola. Naravoslovne predmete so od 6. do 7. razreda poučevali učitelji, ki so se izobraževali na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Ta se je leta 1964 preimenovala v Pedagoško akademijo. Zgodovina uporabe učil Prelomnico pri uporabljanju učil je prineslo na- čelo nazornosti, s katerim je Jan Amos Komensky3 izpostavil pomen izkustvenega učenja skozi čutne 1 Jakovljević, Učiteljska škola, str. 215. 2 Cencič, Slovensko moško učiteljišče, str. 55. 3 Jan Amos Komensky (1592–1670) je utemeljitelj sodobne pedagogike, razvil je načelo nazornosti. Pod vplivom huma- nizma in razsvetljenstva je želel, da bi poučevanje, izobraže- vanje in vzgajanje v nasprotju s sholastičnimi metodami po- stalo bolj življenjsko. Zavzemal se je za osnovno šolo, ki naj bi bila namenjena vsem, ne glede na socialno poreklo ali spol, poučevanje pa naj bi potekalo v maternem jeziku. Njegovo najpomembnejše delo je Velika didaktika (Blažič et al., Di- daktika, str. 11). zaznave ter neposredno opazovanje kot vir znanja.4 Kasneje se je Johann Heinrich Pestalozzi5 zavzemal za razumevanje učne vsebine, Johann Friedrich Her- bart6 pa je utemeljil sistematičnost in stopnjevanje učnega procesa; poudaril je pozornost učenca, ki jo učitelj doseže z nazorno demonstracijo, in s tem lažje razumevanje učne vsebine.7 Jean Piaget8 je utemeljil psihološki vidik nazornosti in razvojne psihologije, ki poteka od predlogičnega prek konkretno-situa- cijskega do formalno logičnega mišljenja po 12. letu starosti. Metoda nazornosti, v preteklosti so jo poi- menovali metoda kazanja ali kazalni pouk, ki jo danes štejemo med didaktična načela, je razvijala spoznanja in doživljajske sposobnosti. S pomočjo nazornosti so učitelji spodbujali motivacijo, tako so bili učenci v neposrednem stiku z učno vsebino ter so neposredno pridobivali in utrjevali nova znanja. Danes je metodi- ka kot specialna didaktika samostojna interdiscipli- narna veda. V preteklosti in tudi danes vedno znova opozarjajo na pravo mero uporabe učil. Brez uporabe nazornosti je pouk lahko postal spoznavni formali- zem, prepogosta uporaba nazornosti pa je lahko vo- dila v prakticistično znanje.9 Velik pomen so učilom pripisovali učitelji, ki so se v obdobju Avstro-Ogrske šolali na štiriletnih učite- ljiščih, nastalih po 3. osnovnošolskem zakonu, spre- jetem leta 1868. Prva samostojna dela o didaktiki na Slovenskem so nastajala konec 19. in v začetku 20. stoletja.10 Leta 1888 je profesor teologije Ivan Zu- pančič, predavatelj pedagogike na ljubljanskem bo- goslovnem učilišču, pripravil Pedagogiko za študente teologije, ki je v drugi izdaji izšla leta 1904. Starosta slovenskega zgodovinopisja Franc Kos je po objavi 4 Prav tam, str. 188. 5 Johann Heinrich Pestalozzi (1746–1827) se je zavzemal za razumevanje učne vsebine in načelo nazornosti (Blažič et al., Didaktika, str. 189). 6 Johann Friedrich Herbart (1776–1841) je pedagogiko ute- meljil kot akademsko disciplino. Na pedagoškem področju je uveljavil učno sistematiko in stopnje pouka. Zagovarjal je po- stopno poučevanje učne vsebine od enostavnega k zahtevne- mu in izhajal iz učenčeve pozornosti (Blažič et al., Didaktika, str. 127). 7 Prav tam, str. 127. 8 Jean Piaget (1896–1980) je nazornost utemeljil na podlagi psihologije ter razvoj učenčevega mišljenja razdelil na predlo- gično, konkretno-situacijsko in formalno logično mišljenje, ki se razvije po 12. letu starosti (prav tam, str. 189). 9 Prav tam, str. 193. 10 Prav tam, str. 18. 405 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 več člankov v Učiteljskem tovarišu v času poučevanja na C.-kr. moškem učiteljišču Koper leta 1890 izdal Vzgojeslovje, Viktor Bežek, profesor in ravnatelj C.- -kr. moškega učiteljišča Koper, pa je leta 1917 objavil Občno ukoslovje z umoslovnim uvodom. Stanko Goga- la je leta 1933 izdal Temelje obče metodike, ki so kot ponatis izšli še leta 1951 in 1953. Veliko člankov o didaktičnih in metodičnih te- mah so učitelji objavljali v učiteljskih revijah Učiteljski tovariš, Popotnik, Slovenski učitelj in Šola. Slovenska matica je med letoma 1869 in 1877 izdala svetovni atlas v slovenskem jeziku. Leta 1900 je bila ustano- vljena Slovenska šolska matica z namenom izdajanja strokovnih in poljudnoznanstvenih publikacij, ki so bile kot priročniki namenjene učiteljem.11 Zanemarljive niso niti razprave in praktični pri- ročniki o uporabi ustreznih učnih metod in učil, ki so jih objavljali učitelji. Henrik Schreiner12 je leta 1895 izdal priročnik Prirodoslovni pouk v ljudski šoli. Ivan Lapanje, ki je med letoma 1869 in 1871 pouče- val na rudniški šoli v Idriji, je napisal vrsto člankov o metodiki ter izdal knjigi Praktična metodika za učite- lje in učiteljske pripravnike ter Navod za poučevanje na nižji stopnji narodne šole.13 Spodbujal je uporabo učil pri poučevanju in bil soustanovitelj društva Šola,14 ki je skrbelo za opremljanje šol z zbirkami učil.15 Leta 1923 je Dragotin Přibil z Jankom Bezjakom izdal učbenik Vzgojeslovje s temeljnimi nauki o dušeslovju za učiteljske in srodne duše.16 Na Primorskem so uči- telji konec 19. stoletja veliko pozornosti namenili zbirkam učil. Osrednjo zbirko kamnin je na pobu- do Ivana Lapanjeta zbral prirodoslovec Ferdo Seidl, ki je med letoma 1887 in 1915 poučeval na goriški realki; njegova zbirka je bila uničena med prvo sve- tovno vojno.17 Pionir slovenskih šolskih rudninskih zbirk je bil Edmund Čibej, ki je leta 1881 maturiral na koprskem učiteljišču.18 Dopisoval si je z muzeji na Dunaju in v Pragi ter z njimi izmenjeval kamnine in rudnine. Eden prvih pobudnikov promoviranja in izdelovanja učil Josip Prijatelj je leta 1898 maturiral na ljubljanskem učiteljišču. V obdobju, ko je pou- čeval na Tolminskem, je na učiteljskih konferencah predaval o uporabi učil.19 Zbral je skupino učiteljev, 11 Šavli, Vrsta skozi čas, str. 28. 12 Henrik Schreiner (1850–1920) je na Dunaju študiral ma- tematiko, fiziko in prirodoslovje. Najprej je kot suplent po- učeval na realni gimnaziji III. okrožja na Dunaju. Nato je poučeval na učiteljišču v Bolzanu, kjer je bil tudi namestnik ravnatelja. V letih 1890–1920 je bil ravnatelj mariborskega učiteljišča. 13 Šavli, Vrsta skozi čas, str. 27. 14 Društvo Šola je pričelo delovati v Idriji 1. avgusta 1871. Na občnem zboru 25. septembra 1872 so ga preimenovali v Na- rodna šola in njegov sedež preselili v Ljubljano (Hojan, Na- rodna šola, str. 56). 15 Prav tam, str. 26. 16 Prav tam, str. 227. 17 Šavli, Vrsta skozi čas, str. 29. 18 Prav tam, str. 70. 19 Dimnik, Letopis, str. 178. ki je sestavljala zbirke in zanje nabirala materiale, odvečne primerke pa pošiljala zbirnim centrom v druge okraje in dežele takratne Avstrije, in sicer v zameno za učila, ki niso bila dosegljiva v slovenskih pokrajinah. Med ravnateljevanjem na meščanski šoli v Ormožu v letih 1922–1938 se je Prijatelj srečal z učiteljem Viljemom Kunstom. Ta je po drugi sve- tovni vojni vodil Tovarno učil Črnomelj, nato se je preselil v Zagreb, kjer je bil zaposlen na Zavodu za školsku opremu. S hčerko Zoro sta sodelovala tudi pri didaktičnih igračah podjetja Mehanotehnika Izola. Leta 1964 sta izdala knjižico Elektro-pionir s 64 po- skusi s področja elektrotehnike.20 Poleg nazornosti in razvoja didaktike so v prete- klosti v slovenskih pokrajinah na uporabo učil po- membno vplivali razvoj znanosti, velika znanstvena odkritja sredi 19. stoletja, avstrijska zakonska regu- lativa šolskega področja, Slovenska šolska matica in uvedba poučevanja realnih predmetov, kot so priro- dopis v ljudskih šolah ter fizika, kemija in biologija v realkah21 in gimnazijah.22 Tretji osnovnošolski zakon iz leta 1868 je nazorni pouk okrepil z uporabo sten- skih slik v ljudskih šolah, leta 1874 pa so v 4. razred ljudskih šol uvedli prirodopis. Iz gradiva Ljudske šole Povir razberemo, da so v začetku 20. stoletja priro- doslovne predmete v šolah poučevali že v 3. razredu. Učna snov prirodopisa in prirodoslovja je obsegala fizikalne vsebine: zrak, zračna črpalka, gasilna briz- galka, zračni tlak, razširjanje toplote, toplomer, pre- vodnik toplote, voda (tališče), širjenje telesa zaradi toplote, magnetizem, elektrika (torna elektrika), lom, tlakomer.23 Uvedba realij24 v nižje razrede gimnazije je spod- budila opremljanje kabinetov fizike. Učni in šolski red, sprejet leta 1870, je predpisoval, da morajo šole imeti učne pripomočke ter pri poučevanju uporabljati stenske slike in zemljevide.25 Uporaba učil je razcvet doživela sredi 19. stoletja z opremljenimi kabineti fi- zike, v katerih so izvajali eksperimente, profesorjem fizike pa so omogočali raziskovanje. Koper se ponaša s tradicijo poučevanja naravoslovnih znanosti, najprej na Collegio dei nobili, ki so ga piaristi26 ustanovili na 20 Kunst, Elektro-pionir. 21 Srednja šola s poudarkom na poučevanju prirodoslovnih in tehničnih ved. Nižja realka je bila triletna in je dijake priprav- ljala na poklic, višja realka pa je trajala sedem let in dijake pripravila za vpis na visoko tehniško šolo. 22 V preteklosti so obstajale nižje in višje gimnazije. Nižja gim- nazija je obsegala štiri razrede, višja gimnazija pa je bila od 5. do 8. razreda osemletne gimnazije. Klasične gimnazije imajo poudarek na poučevanju jezikov, filozofije in kulture, realne gimnazije pa na poučevanju prirodoslovnih predmetov in ži- vih jezikov. 23 SI PAK KP/0794 OŠ Povir, t. e. 7, šolsko leto 1913/14. 24 V preteklosti je pouk realij obsegal prirodopis, zemljepis in zgodovino. 25 Šuštar, Zgodovinski razvoj, str. 430. 26 Piaristi ali scolopi so pripadali katoliškemu redu, ki ga je ko- nec 16. stoletja ustanovil Jožef Kalasanc (San Giuseppe Ca- lasanzio). Najprej je kongregacija, ki je skrbela za izobraže- vanje v verskem duhu, ustanavljala brezplačne šole, ki so bile 406 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 začetku 17. stoletja.27 Po marčni revoluciji so liceje, ki so imeli fizikalne kabinete, priključili gimnazijam.28 Ko so v Kopru leta 1848 ponovno odprli gimnazijo, je družina Grisoni29 donirala sredstva, s katerimi so namenjene tudi Židom in revnim. Kot red Chierici Regolari Poveri della Madre di Dio delle Sculoe Pie jih je katoliška cerkev priznala leta 1622 (enciklopedija Treccani). 27 Krmac, L´imperial, str. 15. 28 Južnič, Pouk fizike, str. 143. 29 Rodbina Grisoni se je v Koper naselila konec 14. stoletja. V Velikem svetu so njeni predstavniki zasedali pomembne funkcije. Sredi 18. stoletja jim je beneški Senat podelil dedni naslov grofa. Zakonca Francesco Grisoni (1841) in Maria Anna Grisoni (1858) sta znana po dobrodelnosti. Podpirala sta delovanje koprskih ustanov, velik del njunega premoženja pa je bil po njuni smrti namenjen koprskim ustanovam (Bo- leta 1855 opremili kabinet fizike.30 V tem obdobju lahko na področju fizike sledimo hitremu razvoju akustike, optike in elektromagnetizma ter prvim po- skusom z elektriko. Poleg koprske gimnazije je imelo bogat kabinet za fiziko in kemijo C.-kr. moško uči- teljišče Koper, ki so ga leta 1872 v Koper preselili iz Rovinja. Leta 1875 je postalo edino moško učiteljišče v Avstrijskem primorju.31 Imelo je slovenski, italijan- ski in hrvaški oddelek, njegov uradni jezik pa je bila nin in Rogoznica, Koprska rodbina Grisoni, str. 7). 30 Sabaz, Il Gabinetto, str. 203. 31 Avstrijsko primorje (1849–1918) je nastalo ob ukinitvi trža- škega gubernija ter je obsegalo mesto Trst, pokneženo grofijo Goriško in Gradiško ter mejno grofijo Istro. Po prvi svetovni vojni ga je zavzela Italija. Fizikalni pripomočki s seznama prof. Lenardia, ki so jih z rovinjskega učiteljišča preselili na C.-kr. moško učiteljišče Koper (SI PAK KP/0100, t. e. 1, a. e. 3). 407 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 nemščina. Pri pouku je bila razširjena uporaba mate- rinščine, zato je večina pouka na slovenskem oddelku potekala v slovenščini, le v četrtem letniku pretežno v nemščini. Na njem se je izšolalo več kot 400 slo- venskih učiteljev, ki so na Primorskem poučevali do konca prve svetovne vojne. Pri pouku fizike in kemije so dijaki fizikalne in kemične pojave spoznavali z ek- sperimenti. Tako so pridobivali znanja, potrebna za razumevanje industrije in vsakodnevnih življenjskih pojavov. Da je bil kabinet fizike, prirodopisa in kemi- je sodobno opremljen, je razvidno iz seznama, ki ga je sestavil profesor fizike na moškem učiteljišču Koper Francesco Lenardio ob selitvi učiteljišča iz Rovinja v Koper, saj obsega 79 didaktičnih pripomočkov.32 Za področje fizike razberemo učila za mehaniko, toplo- to, zvok, optiko, tekočine in pline ter izvrsten astro- nomski daljnogled. Na Primorskem je bilo med prvo svetovno vojno uničenih veliko zbirk in učil. Po končani vojni in pri- ključitvi Primorske k Italiji ter z Gentilejevo šolsko reformo leta 1923 so bile slovenske šole prepoveda- ne, med njimi tudi slovenska učiteljišča. Slovenske učitelje so selili v notranjost Italije in na Primorsko pošiljali italijanske učitelje. Iz šol so bila odstranjena vsa učila, ki so bila v nasprotju z italijansko oblastjo ter kasneje s fašizmom. Oris razmer na Primorskem po drugi svetovni vojni Razvoja znanja in izobraževanja ni mogoče razu- meti brez zgodovinskega, kulturnega in političnega konteksta. Za obdobje po letu 1945 na Primorskem sta značilni dve nasprotujoči si ideologiji, prepad med slovenskim in italijanskim prebivalstvom ter težke povojne gospodarske razmere, otežene z odrezano- stjo ozemlja od tradicionalnih središč ter ekonomski- mi in političnimi ukrepi jugoslovanske oblasti. Leta 1945 je bila Primorska soočena z nerešenim vprašanjem meje med Italijo in Jugoslavijo, ustano- vitvijo cone A in cone B v Julijski krajini, ki sta bili ukinjeni leta 1947, ter z nastankom Svobodnega tr- žaškega ozemlja, ki se je ravno tako delilo na cono A in cono B. Cona A je obsegala Trst z ožjo okolico, upravljala jo je Zavezniška vojaška uprava. Cona B je segala od Škofij do Novigrada in je bila pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade. Ponovna vzpostavitev slovenskega šolstva na Pri- morskem po končani drugi svetovni vojni je med letoma 1945 in 1947 tako potekala med dvema različnima vojaškima upravama: zavezniško anglo- -ameriško, ki je bdela tudi nad šolstvom v coni A, in jugoslovansko v coni B, kjer je šolsko politiko obli- kovala prosvetna komisija Pokrajinskega narodno- osvobodilnega odbora za Primorsko (PNOO).33 V 32 SI PAK KP/0100, t. e. 1, a. e. 3. 33 Gombač, Slovensko šolstvo, str. 182. Jugoslaviji se je s področjem izobraževanja ukvarja- la posebna komisija pri Centralnem komiteju (CK) KPJ.34 Po ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) leta 1947 je za področje šolstva cone B STO, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo, skrbel Istrski okrajni ljudski odbor (IOLO) ter po letu 1950 Okrajni ljudski odbor (OLO) Koper. Učiteljišče Portorož­Koper Po končani drugi svetovni vojni se je slovensko šolstvo ponovno razširilo na celotno Primorsko. Ob- dobje je zaznamovalo povojno pomanjkanje, šolska poslopja so bila med vojno poškodovana, nekatera porušena ter brez opreme in učil. Pomanjkanje uči- teljev je bilo ena večjih težav, saj so bili med vojno izgnani, izseljeni, ranjeni, nekateri so padli. Najizra- zitejše je bilo pomanjkanje učiteljev na Primorskem, še posebej v slovenski Istri, saj tu slovenski učitelji niso poučevali in se izobraževali 25 let; zaradi raz- narodovalne politike, ki se je krepila s fašizmom, je Primorsko zapustilo več kot 1200 učiteljev.35 Da bi omilili pomanjkanje, so organizirali učiteljske tečaje v Postojni, Tržiču in Trstu,36 kjer so izobrazili, kot so jih poimenovali, učitelje tečajnike. Leta 1945 je v coni A primanjkovalo 50, v coni B pa 122 učiteljev.37 Takoj po vojni je bilo kar 83 šol (skoraj 30 odstotkov) brez učiteljev.38 PNOO za Slo- vensko primorje je sklenil ustanoviti slovensko učite- ljišče v Tolminu ali Postojni. Ker je bila Postojna po- rušena, so učiteljišče 25. novembra 1945 ustanovili v Tolminu.39 Poleg tega so poskušali ustanoviti sloven- sko učiteljišče v Trstu.40 Decembra 1946 so profeso- rico matematike in fizike Dušo Gajšek Felle iz Ljub- ljane napotili v Trst, da bi ustanovila učiteljišče.41 Iz Trsta so jo premestili v Portorož, kjer so ustanovili oddelek tolminskega učiteljišča. V tem času je vpra- šanje razmejitve postajalo vse bolj zapleteno. Nad slovenskim šolstvom v coni A je bdela zavezniška vo- jaška uprava, Pokrajinskemu narodnoosvobodilnemu odboru in Prosvetni komisiji pa je uspelo ohranjati vpliv nanj. Delovale so nekatere slovenske šole, ki jih ZVU ni priznala. Ravno tako ZVU ni priznavala ne- katerih učiteljev in profesorjev, saj so uporabljali ne- dovoljene učbenike in za učitelje organizirali tečaje, čeprav so bili prepovedani.42 34 Gabrič, Šolstvo, str. 74. 35 Lavrenčič-Pahor, Primorski učitelji 1914–1941. 36 SI PAK KP/0355, t. e. 1, dopis 7. 10. 1946. 37 Gabrič, Oživljanje, str. 139. 38 SI PAK KP/0355, t. e. 1, Zapisnik seje Prosvetne komisije pri PNOO, 7. 5. 1946. 39 Cencič, Šola, str. 172. 40 SI PAK KP/0355, t. e. 1, 7. 10. 1946; pogovor z Dušo Gajšek Felle v Ljubljani, 14. 3. 2003. 41 Duša Gajšek Felle je bila prva v. d. ravnateljice Učiteljišča Portorož. 42 Bajc, Obnova, str. 335. Gl. tudi Gombač, Slovensko šolstvo, str. 188. 408 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 PNOO za Slovensko primorje je le mesec dni po ustanovitvi oddelka tolminskega učiteljišča in 10 mesecev pred pariško mirovno konferenco, na kate- ri so določali potek zahodne jugoslovanske meje, z odlokom 15. januarja 1947 ustanovil »Državno Slo- vensko učiteljišče v Portorožah«. Z rednim delom so na učiteljišču pričeli 10. februarja 1947.43 Najprej so organizirali dvomesečni tečaj za dijake, ki jim je vojna preprečila šolanje, da bi jih pripravili na ma- turo.44 Nato je Oddelek za prosveto PNOO poleg rednega prvega letnika odprl dvoletni tečaj za dijake, ki so imeli zadostno predznanje za študij na učitelji- šču. Učiteljišče se je 17. februarja 1947 iz vile Helios preselilo v vilo Marija, kjer so najprej imeli dve učil- nici in zbornico, ki je bila hkrati ravnateljeva pisarna. Vsa oprema je bila izposojena.45 Kasneje, v šolskem letu 1949/50, so dobili novo pohištvo, 40 miz in 5 omar za učila.46 Prostore so si v vili Marija delili z nižjo gimnazijo Portorož ter s slovensko in italijan- sko osnovno šolo. Septembra 1949 je učiteljišče v vili Marija imelo 4 učilnice, kopalnico so preuredili v ravnateljevo pisarno. Učila po drugi svetovni vojni Za obnovo šolstva po vojni sta značilni dve obdo- bji; najprej so v letih 1945–1950 obnavljali in oprem- ljali šolske stavbe ter reševali problem pomanjkanja učiteljev. Ravno tako je bilo med vojno uničenih ve- liko učil, zato jih je po vojni povsod primanjkovalo, na Primorskem pa še posebej. Najbolj je primanjko- valo učil za fiziko, kemijo, zgodovino in zemljepis.47 V obeh vojnah je bilo uničenih veliko zemljevidov, vsaka nova oblast je šole opremila z novimi učili in zemljevidi.48 Protner idr. navajajo, da so po vojni obnovili po- doben sistem usposabljanja učiteljev za poučevanje na elementarni stopnji, kot je bil pred vojno.49 Učite- lje, ki so poučevali na nižji gimnaziji, so izobraževali na višjih pedagoških šolah, gimnazijske profesorje pa na univerzi.50 Učiteljišča so bodočim učiteljem podala široko splošno izobrazbo ter dobro strokovno-teoret- sko orientacijo pedagoških, psiholoških, didaktičnih in predmetnometodičnih vsebin s poudarjeno prak- tično usposobljenostjo, ki so jo izvajali na vadnicah.51 43 SI PAK KP/0783, t. e. 12, Poročilo Državnega slovenskega učiteljišča v Portorožah, 3. 3. 1947. 44 SI PAK KP/0783, t. e. 29, Imenovanje izpitne komisije 10. 1. 1947. Gl. tudi dopis 75/48; prim. Tul, Povojno izobraževanje, str. 61. 45 SI PAK KP/0783, t. e. 12, Konferenčni zapisniki 1947. 46 SI PAK KP/0783, t. e. 12, Letno poročilo 1949/50. 47 Hočevar, Pripravljanje, str. 198. 48 Prav tam, str. 186. 49 Protner et al., Primerjava, str. 91. 50 V Kraljevini Jugoslaviji so se učitelji, ki so poučevali na uči- teljiščih, šolali na Višji pedagoški šoli v Zagrebu in Beogradu (prav tam, str. 91). 51 Prav tam, str. 87. Osnovna šola je bila najprej petletna, z začetkom šolskega leta 1947 pa je postala sedemletna. Imela je štiri razrede osnovne šole in tri razrede višje osnovne šole, učenci pa so lahko šolanje iz štiriletne osnovne šole nadaljevali tudi na triletnih nižjih gimnazijah, višja gimnazija je trajala štiri leta.52 Učitelje, ki so po vojni poučevali na petletnih in kasneje sedemletnih osnovnih šolah, so na uči- teljiščih usposobili za poučevanje pouka prirodopi- sa od tretjega do petega, kasneje sedmega razreda. Učni predmet je obsegal znanja botanike, zoologije, somatologije,53 evolucije, mineralogije, geologije in fizike. Zato so učiteljišča imela bogate naravoslovne zbirke rudnin, mineralov in živali ter učila in kabine- te za fiziko, kemijo in biologijo, saj so med poukom izvajali eksperimente. Iz vpisnice Osnovne šole Gorjansko v šolskem letu 1946/47 razberemo, da je snov tretjega razreda pri prirodopisu obsegala znanja o domačih živalih, pticah selivkah, mnogovrstnosti živali, človeškem te- lesu, pljučih, čutih, čutilih in prebavilih ter znanja o vodi, vrenju, hlapenju, dežju, snegu, toči, rosi, slani in vetru.54 Naslednje šolsko leto so snov tretjega razreda razširili z znanji o elektriki, telefonu in koloradskem hrošču.55 V šolskem letu 1950/51 je pouk prirodopisa v tretjem razredu obsegal vodo, zrak, veter, termome- tre, kamenine, apnenec, lapor, pesek, glino, steklo, sol, šoto, premog, nafto, železo, baker, svinec, živo srebro, rastline in živa bitja, cvet in plod.56 V šolskem letu 1946/47 so v četrtem in petem razredu pri prirodopi- su obravnavali sesalce, gada in modrasa, zastrupitve, ptice, sviloprejke, čebele, ribe, gozd in njegov pomen, človeško telo, oko, uho, nos, tip in vonj ter poglavja iz fizike, toploto in njene vire, raztezanje teles, termo- meter, tlakomer, apnenec, železo, magnetizem, hla- penje, železo in električne pojave.57 V šolskem letu 1950/51 so v petem in šestem razredu snov prirodo- pisa razširili na človeško okostje, sklepe, mišice, srce, kri, ledvice, živčevje, možgane, hrbtenjačo in čutila. Obravnavali so tudi škrob, sladkor, maščobe, beljako- vine in rudnine. Dodali so znanja, namenjena zdravju in higieni, obravnavali so zobovje, bacile, cepljenje na vasi, tuberkulozo in boj proti njej ter opekline, oze- bline in garje.58 Po letu 1950 so pričeli dvigovati kvaliteto pou- ka, izpostavili so razvojno stopnjo učenca in načelo 52 Zakon o sedemletnem obveznem šolanju je bil sprejet 11. julija 1946. Osemletne osnovne šole so tako do leta 1950 postale sedemletne, po letu 1950 pa ponovno osemletne. Ta- krat je nastalo veliko nižjih gimnazij. 53 Veda o človeškem telesu. 54 SI PAK KP/0618, t. e. 1, Vpisnica 3. razred 1946/47. 55 SI PAK KP/0618, t. e. 1, Tednik šolskega dela, 3. razred 1947/48. 56 SI PAK KP/0618, t. e. 1, Tednik šolskega dela, 3. razred, 1950/51. 57 SI PAK KP/0618, t. e. 1, Vpisnica 4. in 5. razred, 1946/47. 58 SI PAK KP/0618, t. e. 1, Tednik šolskega dela za 4., 5. in 6. razred 1950/51. 409 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 nazornosti. Na uporabo učil je vplival tudi inform- birojevski razkol s Sovjetsko zvezo, saj so v ospredje postavili učno snov in se izogibali dogmatskim me- todam.59 Leta 1950 so ponovno uvedli osemletno šolsko obveznost. Osemletne ljudske šole so se delile na štiriletno nižjo stopnjo in štiriletno višjo stopnjo, nižja gimnazija pa je ponovno postala štiriletna. Na gimnazijo so se lahko učenci vpisovali le iz nižje gim- nazije, na srednje šole pa iz osemletne osnovne šole. Večina takratnih šol so bile nižje organizirane ljud- ske šole na podeželju. Večinoma so imele eno ali dve učilnici, največ štiri. Na Primorskem so prevladovale dvooddelčne šole (z dvema učilnicama), na katerih so poučevali kombiniran pouk več razredov hkrati. Leta 1953 se je oblast odločila za temeljito šolsko reformo;60 s splošnim zakonom o šolstvu je bila leta 1958 uzakonjena enotna osnovna šola. Velik vpliv na razvoj šolstva v Sloveniji po drugi svetovni vojni je imel II. kongres pedagoških delav- cev leta 1950, ki ga je na Bledu organiziralo Peda- goško društvo Slovenije. Iva Šegula je izpostavila ra- zvojno psihologijo ter učenje, ki vodi od empiričnega k logičnemu spoznanju. Mile Horvat je opozoril na pogoje dela v šoli, na katere je imel neposreden vpliv družbeno-ekonomski položaj Slovenije s prevladujo- čim kmetijstvom.61 Nov družbeni sistem je poudarjal znanstveni pogled na svet, nova oblast je razvijala ce- stno in komunalno infrastrukturo, ob tem je potekala obsežna elektrifikacija, zelo hitro sta se razvijali teh- nika in tehnologija ter širila industrializacija, kar je povečevalo potrebe po izobraženih kadrih. Uporaba novih medijev po drugi svetovni vojni je tesno povezana z elektrifikacijo, posebej manjših kra- jev. Mile Horvat je pri učnih metodah z učili izposta- vil pomen tehničnih pripomočkov in avdiovizualnih sredstev pri pouku z uporabo stenskih slik in mo- delov, diapozitivov, fotografij in poučnih filmov ter radijskih ur in episkopa.62 Zavzemal se je za nazorni pouk oziroma izkustveno učenje v nasprotju z razšir- jenim verbalizmom. Bodoče učitelje so na učiteljiščih v tretjem in četrtem letniku seznanili z osnovami fil- ma in fotografije ter uporabo radijske tehnike. Spo- znavali so 16-milimetrski filmski trak in delovanje ročne snemalne kamere. Pridobljeno teoretično in praktično znanje jim je omogočalo izdelovanje dia- pozitivov ter uporabo diaprojektorja, episkopa, radia in kinoprojektorja pri pouku.63 V okviru Sveta za prosveto in kulturo je deloval oddelek za učila, ki je nadziral uporabo učil, saj so morala biti usklajena z novim družbenim redom. To- varno učil so iz Ljubljane preselili v Črnomelj, ven- dar ji ni uspevalo zadovoljiti povpraševanja po učilih, zato so učitelje spodbujali, da sami izdelujejo učila. 59 Šilih, Značilnosti, str. 56. 60 Gabrič, Šolska reforma, str. 51. 61 Horvat, Tehnični pripomočki, str. 161. 62 Prav tam, str. 172. 63 Prav tam, str. 180. Ciril Hočevar je objavil članek o pripravi in uporabi učil pri pouku.64 Spodbujal je risanje slik na papir, tako so jih lahko uporabljali več let, na višji stopnji pa je spodbujal risanje zemljepisnih skic pri pouku zem- ljepisa in zgodovine.65 Za pouk matematike je pripo- ročal doma izdelana geometrijska telesa iz lepenke. Zahtevnejša so bila učila za pouk fizike; učitelje so spodbujali, da so sami izdelovali vzvode, tehtnice, škripce, vijake, kolo in vitel. Pri pouku prirodopisa so lahko izdelovali gobe iz gline. Med učitelji je bilo veliko lovcev, nekateri so znali nagačiti živali, oči za nagačene živali so kupovali v steklarni iz Hrastnika.66 Iz ubitih živali so dobivali živalske skelete, za čiščenje skeletov so uporabljali mravlje. Učitelje so spodbujali, da izdelujejo šolske zbirke semen, zemlje, lesa, kovin, kamenin, nafte in herbarij. Hočevar je učila delil na risbe: načrti, zemljevidi, grafikoni, zgodovinski trak; učila iz kartona: geome- trični liki in telesa; učila iz lesa: fizikalni aparati, lese- ni modeli; učila iz modelirne mase: reliefi, gobe; učila iz žice; nagačene živali in skeleti živali; zbirke: semen, nafte, kemikalij, lesa, vrst zemlje, kamnin, herbarij. Učila na učiteljišču Portorož­Koper Učiteljišče Portorož se je ob ustanovitvi leta 1947 srečevalo s pomanjkanjem šolskih potrebščin, učil in knjižnice ter s prostorsko stisko, saj je zanj značil- na prekinjena kontinuiteta delovanja. Septembra so ravnatelja II. gimnazije Celje prosili, naj jim odstopi višek učil; izpostavili so pomanjkanje šolskih tabel, ki so jih kasneje prevzeli na železniški postaji Hrpelje- -Kozina.67 Pri Državni založbi Slovenije so oktobra naročili prva učila, šestilo, trikotnik, ravnilo za tablo in toplomer.68 Marca 1947 so se državni dekliški osnovni šoli Kranj zahvalili za podarjene šolske po- trebščine: »Učiteljstvo in mladina državnega učiteljišča v Portorožah se Vam zahvaljujemo za prijazno – 19 kg težko – pošiljko šolskih potrebščin, s katero ste nas zares presenetili, prav iskreno zahvaljuje. Smo sicer v lepem letoviškem naselju ob morju, težko pa nam je tu nabav- ljati šolske potrebščine.« Kranjska šola jim je podarila 145 zvezkov, 20 risalnih zvezkov, 21 trikotnikov in 32 svinčnikov.69 Poleg problematike pomanjkanja učil se je uči- teljišče v Portorožu otepalo s prostorsko stisko, po preselitvi iz vile Virginija v vilo Marija so si prostore delili s slovensko nižjo gimnazijo in osnovno šolo. Učiteljišče je imelo prostore v prvem nadstropju; ker je bila stavba dotrajana, so pričeli popuščati tramovi. Okrajnemu ljudskemu odboru Koper so pisali: »V prvem nadstropju vile Marija, kjer sta nastanjeni nižja 64 Hočevar, Pripravljanje, str. 186. 65 Prav tam, str. 188. 66 Prav tam, str. 191. 67 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 29. 9. 1947. 68 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 11. 10. 1947. 69 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 2. 3. 1947. 410 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 gimnazija in učiteljišče v Portorožu, so se zaradi pre- perelih tramov tla tako vgreznila, da preti nevarnost, da se bo zrušil strop v spodnje ležeči učilnici gimnazije …«70 Prostorska stiska je pogojevala uporabo učil, saj ni bilo prostora za njihovo odlaganje, zato so ostajala nedosegljiva. Že aprila 1948 so naročili večjo količi- no lesa za šolsko opremo. Zapisali so: »Vsa učila in knjige so zložena v raznih prostorih na golih tleh, kjer jih ni mogoče koristno in smotrno uporabljati in kjer se vsak dan bolj kvarijo.«71 Decembra so ponovno na- ročili 6 kubikov smrekovih desk, 2 kubika bukovih desk in 160 kvadratnih metrov vezanih plošč, kar naj bi zadostovalo za omare, namenjene prirodoslovni, kemijski in fizikalni zbirki učil, mineraloško zbir- ko, risalne modele, katedre, klopi, šolske table, zidne obešalnike in risalne deske za dijake.72 Prostor za učila so pridobili šele leta 1951. Sep- tembra 1952 so skušali garažo preurediti v fizikal- ni kabinet, vendar jim je za sanacijo vlažne garaže zmanjkalo sredstev. Profesorji niso imeli zbornice, zato so prosili za novo stavbo, predlagali so vilo Fe- licita.73 Ker je Okrajni ljudski odbor Koper Portorož na- menil razvoju turizma74 in v pričakovanju, da bo cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla Jugoslavi- 70 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 10. 8. 1947. 71 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 2. 4. 1948. 72 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 23. 12. 1948. 73 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 25. 10. 1949. 74 Rogoznica, Otroštvo, str. 671. ji, se je leta 1953 učiteljišče preselilo v Koper, ki se je razvijal v upravno središče. Začasne prostore je dobi- lo v pritličju italijanske gimnazije, nato pa v prvem nadstropju novozgrajene šole Janka Premrla Vojka, kjer je ponovno primanjkovalo prostora. Leta 1958 se je preselilo v prostore današnje Gimnazije Koper, kjer je delovalo do leta 1968. Poleg učilnic je imelo dva kabineta za fiziko in kemijo. Druga učila so bila shranjena v omarah na hodnikih. Učila so naročali pri Tovarni učil Črnomelj, Dr- žavni založbi Slovenije, Knjigarni Lipa, podjetju Muleža v Zagrebu, Iskri Kranj, Tovarni glasbil Me- lodija v Mengšu, podjetju TOS Školski servis Zagreb ter Zagrebačkem knjižarskem poduzeču. Za pouk kemije so opremo naročali v tovarni Kemoservis. Učiteljišče je tako kot druge srednje šole finančna sredstva za nakup učil pridobivalo tako, da je v in- vesticijskem planu šole predvidelo potrebna finančna sredstva za naslednje šolsko leto. Leta 1951 so za učila namenili 49.000 din, leta 1952 59.000 din, leta 1955 pa 120.000 din, vendar je bila vsota večja zgolj zaradi visoke devalvacije.75 Z učili so leta 1956 opremili tudi vadnico učiteljišča Koper, OLO Koper jim je za to namenil dodatnih 58.000 din.76 Učila so postajala vse dražja, leta 1957 so zanje namenili 150.000 din.77 Za 75 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 14. 4. 1955. 76 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 8. 10. 1956. 77 SI PAK KP/0783, t. e. 31, Pripombe k sedanjemu sistemu učiteljišča in predlog za razpravo. Stavba današnje Gimnazije Koper, kjer je učiteljišče Koper delovalo v letih 1958–1968 (SI PAK KP/0344). 411 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 primerjavo naj navedem, da je takrat kilogram moke stal 65 din.78 Za nabavo učil sta poleg učiteljišča skr- bela še IOLO Koper in OLO Koper. Družboslovna učila Iz dopisov učiteljišča razberemo, da je primanj- kovalo stenskih zemljevidov. Pred začetkom šolske- ga leta 1947/48 so od ministrstva za prosveto dobili zemljevid Evrope.79 Leta 1951 so naročili globuse ter stenski zemljevid Jugoslavije in Svobodnega tr- žaškega ozemlja.80 Leta 1952 jim je knjigarna Lipa ponujala stenske zemljevide Afrike, Evrope, Azije, Balkanskega polotoka, Severne Amerike in Južne Amerike, Prometno karto Jugoslavije, Politično kar- to sveta in Turistično karto Slovenije.81 Zemljevid Ljudske Republike Slovenije so dobili leta 1956,82 dve leti po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Absolventi učiteljišča so v tretjem letniku v sklopu poučne ekskurzije obiskali več jugoslovanskih repu- blik, pri čemer so uporabljali ročne zemljevide.83 Po vojni so na Primorskem velik razmah dožive- la prosvetna in folklorna društva. Krajevni, občinski in okrajni sveti Svobod so prirejali proslave, kulturne prireditve in politične manifestacije.84 Dijake so na učiteljiščih usposabljali za vodenje kulturno-prosvet- nega dela na vasi, zato je bil velik poudarek na po- uku petja, glasbeni vzgoji in učenju instrumenta. V začetku petdesetih let so dijaki učiteljišča nastopali na kulturnih prireditvah v zaledju Slovenske Istre.85 Slovensko-hrvaška prosvetna zveza iz Trsta je uči- teljišču podarila violino,86 Pokrajinska komisija za upravo narodne imovine pa mu je dodelila klavir.87 Ker so oba klavirja potrebovali pri pouku, je primanj- koval klavir,88 ki bi ga dijaki uporabljali le za vaje, zato so oktobra 1957 kupili nov klavir.89 Ob koncu delovanja učiteljišča je glasbena zbirka instrumentov obsegala 7 violin, 5 flavt, 1 namizni harmonij, 1 pia- nino in 2 klavirja.90 Učiteljišče je imelo kar tri pevske zbore: dekliške- ga, mešanega ter manjši dekliški zbor dijakinj prvih dveh letnikov. Slednji je bil namenjen praktičnim vajam za dijake, ki so se v petem letniku odločili za specializacijo glasbenega pouka.91 Dekliški in meša- ni pevski zbor učiteljišča sta nastopala na prireditvah Okrajnega ljudskega odbora Koper in prazniku obči- 78 SI PAK KP/0783, t. e. 31, 3. 10. 1957. 79 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 18. 8. 1947. 80 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 22. 2. 1951, 12/51. 81 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 9. 6. 1952. 82 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 7. 11. 1956. 83 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis K 272/51. 84 Hasl, Moje zgodbe, str. 138. 85 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 16. 2. 1952, 27. 2. 1953. 86 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 28. 10. 1947. 87 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 30. 4. 1947. 88 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 27. 3. 1957. 89 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 17. 10. 1957. 90 SI PAK KP/0783, t. e. 34, Inventar 15. 1. 1962. 91 Hasl, Moje zgodbe, str. 136. ne Koper, udeleževala sta se zborovskih revij ter pev- skih festivalov v Celju in Zagorju ob Savi.92 Naravoslovna učila Problematiko uporabe učil pri pouku fizike na strokovnih šolah, med katere je sodilo tudi učitelji- šče, je na I. pedagoškem kongresu leta 1950 pred- stavil France Kvaternik.93 Izpostavil je pomen fizike v obdobju, ko se je pričela razvijati industrija, z njo povezana elektrifikacija, promet in mediji. Fizika je postala pomemben predmet tehničnih šol. Opozoril je na pomanjkljivo predznanje dijakov, poučevanje fizike brez eksperimentov in posledično brez razu- mevanja fizikalnih pojavov ter na pomanjkanje učbe- nikov in usposobljenih profesorjev fizike.94 Od ustanovitve do leta 1953 je fiziko na učite- ljišču poučevala Duša Gajšek Felle. Nekdanja dija- kinja Jolanda Fičur se je spominja: »Meni je bila všeč prof. Gajškova, ona je za vsako novo poglavje pri fiziki pokazala eksperiment.«95 Prva učila za fizikalni pouk je učiteljišče naročilo leta 1948, zbirko so postopoma izpopolnjevali do leta 1960. Prvo omaro, v kateri so hranili učila za fiziko, so naročili septembra 1947.96 Leta 1949 so pri DZS naročili centrifugalni stroj, Wattov regulator, prerez parnega stroja, aerostat z drsnikom, fizikalni globus, dvotaktne in štiritaktne motorje ter učila za aerostatiko.97 Leta 1951 so na- ročili model atoma, transformator s pomožnimi deli, vrtavko in uro z nihalom, aparat za težišče, napravo za prevodnost toplote, elektromagnetno polje in uro z nihalom.98 Leta 1953 so zbirko izpopolnili z apa- ratom za elektrolizo vode ter aparatom za destilacijo vode, elektroforjem, paličastim magnetom, lečami in Peltonovo turbino.99 Leta 1955 so OLO Koper obve- stili, da so nekatere naprave, kot na primer aparat za demonstracijo valovanja, zastarele, ter podrobno na- vedli vsa manjkajoča učila za fiziko. (gl. Tabelo 1)100 Leta 1956 jim je oddelek za prosveto in kultu- ro OLO dostavil poizkuse iz mehanike.101 S širitvi- jo elektrifikacije se je v gospodinjstvih povečevala uporaba električnih naprav. Dijake učiteljišča so poučevali tudi o varni uporabi elektrike in manjših gospodinjskih aparatov. V ta namen je Okrajni odbor ljudske tehnike Koper učiteljišče opremil z učnimi plakati načrtov električnega kuhalnika, likalnika ter električnega razdelilca.102 92 Prav tam, str. 139. 93 Kvaternik, Fizika, str. 231. 94 Prav tam, str. 233, 234. 95 SI PAK KP/0783/001 Zvočni zapisi, Fičur, Jolanda, 12. 8. 2021, Intervju o šolanju na Učiteljišču Koper. 96 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 27. 8. 1947. 97 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 22. 2. 1949 in 3. 6. 1949. 98 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 2. 10. 1951 in 22. 2. 1951. 99 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 2. 7. 1953. 100 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 14. 4. 1955. 101 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 2. 2. 1956. 102 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 30. 1. 1956. 412 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 Po sprejeti reformi osnovnega šolstva, z ukinitvijo sedemletne osnovne šole, ki je postala osemletna, je leta 1959 Svet za šolstvo LRS izdal seznam predpisanih učil za učiteljišča, med njimi tudi tistih za poučevanje fizike.103 Na učiteljišču Koper so nasprotovali posre- dovanemu seznamu učil kot normativu za oprem- ljanje učiteljišč z učili.104 Opozorili so na pomanjka- nje laboratorijev za dijake ter na premajhno število posameznih učil na dijaka. Navedena zbirka učil za fiziko se jim je zdela zelo osiromašena. (gl. Tabelo 2) Sredi petdesetih let v letnih poročilih učiteljišča zasledimo perečo problematiko pomanjkanja profe- sorjev fizike in matematike. Iz zbranih ustnih virov nekdanjih dijakov je razvidno, da so ob začetku delo- vanja učiteljišča pri pouku fizike, biologije in kemije izvajali veliko eksperimentov.105 Konec petdesetih let je primanjkovalo usposobljenih profesorjev fizi- ke. V začetku šestdesetih let je fiziko na koprskem učiteljišču poučeval kar gimnazijski profesor mate- matike, posledično so pri pouku izvajali vse manj ek- sperimentov.106 Dijak Darij Dujmovič se spominja: 103 SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 21. 3. 1959. 104 SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 27. 3. 1959. 105 SI PAK KP/0783/001 Zvočni zapisi, Fičur, Jolanda, 12. 8. 2021, Intervju o šolanju na Učiteljišču Koper. 106 SI PAK KP/0783, t. e. 33, Analiza uspehov po učnih predme- tih, 1. 7. 1961. »Fiziko nas je poučeval prof. Gorjup iz gimnazije, tudi kabinet smo si delili z gimnazijo, spomnim se le eksperi- mentov z elektriko.«107 Na učiteljišču so poleg zbirke učil za fiziko imeli tudi zbirko učil za kemijo. Kemijo je poučeval rav- natelj Janez Janež, dijaki so si najbolj zapomnili ek- sperimente s pokalnim plinom in posledično zadi- mljene učilnice.108 V začetku 50. let je učiteljišče pri podjetju Kemoservis naročilo večjo količino pribora in kemikalij. Pribor je obsegal prahovke, pihalke, epruvete, termometre, mrežice za kuhanje, tehtni- ce, stekleničke, Erlenmayerjeve bučke, steklenice za kuhanje, kozarce za kuhanje, steklene lijake, Wol- fejeve steklenice, steklene valje, gumijaste zamaške, gumijaste cevi, steklene cevi, železna stojala in vrsto kemikalij.109 Leta 1954 so pri Zagrebačkem knjižarskem poduze- ču naročili steklene špiritne svetilke, Kippove aparate in pincete. Naročilo ni bilo dostavljeno, zato so jim kasneje ponudili polivinilni klorid, aparat za destili- rano vodo, napravo za elektrolizo vode, univerzalno 107 SI PAK KP/0783/001 Zvočni zapisi, Dujmovič, Darij 22. 7. 2021, Intervju o šolanju na Učiteljišču Koper. 108 SI PAK KP/0783/001 Zvočni zapisi, Fičur, Jolanda, 12. 8. 2021, Intervju o šolanju na Učiteljišču Koper. 109 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopisi 12. 4. 1951. Tabela 2: Seznam učil za pouk fizike po normativu Sveta za šolstvo LRS iz leta 1959 ( SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 21. 3. 1959). mehanika nonij, mikrometer, kronometer, analitične terazije, navadne terazije, hidrostatične terazije, Žolijeva tehnica, piknometer, telesa za merjenje teže, modeli motorjev zvok monokord, Kvinkcova ali Kuntova cev, garnitura zvočnih vilic, aparat za Hladinijeve modele, sireno in trobila toplota kalorimeter, Buacelov gorilnik, steklene barve, steklene posode različnih velikosti, aparat za Boji-Mariotov zakon, plinski termometer, termometri, črpalka za redčenje zraka magnetizem elektrika magneti raznih oblik, inklinacijska igla, deklinacijska igla elektroskop, elektrofor, električni stroj, kondenzatorji elektromagnetizem transformatorji, akumulator, galvanometer, ampermeter, miliampermeter, voltmeter, induktivna tuljava, induktorji, kalorimeter, transformator, oscilator optika zatemnitev kabineta, optična klop s priborom, natrijska svetilka, spektro-optična rešetka, mikroskop, fotoapa- rat s komoro in aparatom za povečavo fotografij, kinoprojektor, fotocelica, polarimeter Tabela 1: Seznam manjkajočih učil za pouk fizike, ki so ga sestavili na učiteljišču Koper leta 1955 (SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 14. 4. 1955). mehanika nonij, mikrometrski vijak, štoparica, metronom, dinamometri, naprave za prikazovanje paralelograma, pribor k centrifugalnemu stroju, pribor za Arhimedov princip, aparat za prikazovanje osmoze, zračna razredčevalka s priborom, zračna zgoščevalka, aneroidi, barograf, manometer, model Franciscove turbine, aparati za aerodinamiko kalorika termometri, termokolori, termograf, hidroskop, termosteklenica, priprave za preverjanje toplote, cevke in steklenice iz netaljivega stekla, grelec elektrika galvanometer, voltmeter, ampermeter, usmerilnik, upori ali aerostati, akumulator 6 v, akumulator Ni – Fe, Rühm- korffov induktor, generator, elektromotor, električni števec, mikrofon, aparat elektromagnetne indukcije, kondenza- torji, rentgenske cevi, elektrotehnični pribor (stikala, varovalke, razdelilniki), električni aparati, Föhn aparat optika Harklova optična plošča, optična klop, konkavna in konveksna zrcala, spektroskop, fotoaparat, episkop, diaskop, daljnogled 413 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 napravo za elektrolizo in mikroskope.110 Naslednje leto so ponovno naročili manjkajoče kemikalije.111 Med prva učila za pouk biologije, ki so jih naroči- li leta 1949, sodita mavčni model človeškega okostja ter slika človeškega okostja.112 Leta 1950 so pri pod- jetju Muleža v Zagrebu naročili učila iz mavca: mali in veliki trup človeka, presek glave, uho, presek ledvic, razstavljive možgane, oko na steklu, larinks z zobmi, čeljust z zobmi, nogo, srce, živčni sistem, presek ko- lena in presek roke.113 Leta 1951 so zbirko dopolnili s stenskimi slikami gliv in gob, modeli ušesa in očesa ter alkoholom za konserviranje učil.114 Leto kasneje so naročili stenske slike krvave uši, monilije, filokse- re, gobavca, cidiuma, jabolčnega molja, sviloprejke, lubadarja, zeljne stenice, čebele in cepljenja sadnega drevja.115 Zbirko so izpopolnili leta 1953, ko so naro- čili zelenonogo tukalico, krastačo, srako, smrdokavro, velikega detla, kalina, šojo, rumenega strnada, južno postovko in vrtavko, stenske plakate delitve amebe in peronospore ter sliko cepljenja sadnega drevja. Pri prevozu sta se poškodovala modras in zelena žaba.116 Leta 1955 so OLO Koper obvestili, da jim manjkajo sestavljeni deli cvetnice, slike praproti, mahov, rastlin in živali v njihovem okolju ter anatomske slike živali. 110 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 6. 4. 1955 in 22. 5. 1955. 111 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 23. 5. 1955. 112 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 3. 6. 1949 in 23. 8. 1949. 113 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 9. 10. 1950. 114 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 22. 2. 1951 (15/51), 5. 6. 1951. 115 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 27. 12. 1952. 116 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 2. 7. 1953. Želeli so naročiti pribor za mikroskopiranje in špiri- te ter zbirke žuželk.117 Iz popisa inventarja leta 1961 je razvidno, da je učiteljišče imelo tri šolske mikro- skope in enega monokularnega. Zbirka učil biologije je obsegala 114 učil, od tega 16 modelov, 4 živalska okostja, 92 nagačenih živali in 22 učil botanike.118 Zbirko nagačenih ptic, ki so jih hranili v kabinetu, so dijaki s profesorjem enkrat letno razprašili, okrtačili in razkužili.119 Učila predvojaške vzgoje V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji je vojaška obveznost kot zakonsko urejena dolžnost dr- žavljanov temeljila na naborniškem sistemu.120 Del vojaške obveznosti je bil nabor vojakov. Leta 1953 so sprejeli Uredbo o organizaciji predvojaške vzgoje, na podlagi katere so vse srednje šole dobile predmet predvojaške vzgoje s kabinetom in učili.121 Predmet je bil obvezen za dijakinje in dijake štiriletnih srednjih šol.122 Šole so OLO Koper posredovale letna poroči- la o poteku pouka in številu obveznikov predvojaške vzgoje.123 Vsaka šola je imela kabinet za predvoja- 117 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 4. 4. 1955. 118 SI PAK KP/0783, t. e. 33, Inventar 15. 1. 1962. 119 SI PAK KP/0783/001 Zvočni zapisi, Fičur, Jolanda, 12. 8. 2021, Intervju o šolanju na Učiteljišču Koper. 120 Ur. l. FLRJ, št. 28 - 179/1946, Zakon o vojaški obveznosti državljanov FLRJ. 121 Ur. l. FLRJ, št. 53/1953. 122 SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 7. 7. 1959. 123 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 12. 12. 1955. Tabela 3: Seznam 63 kemikalij, ki jih je učiteljišče Koper za izvajanje poizkusov naročilo leta 1950 (SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopisi 12. 4. 1951). amonijak 250 g formaldehid 100 g kalij v kroglicah 100 g amonijakov klorid 200 g fosfor beli 50 g kalijev hidrogen 100 g aceton 100 g fosfor rdeči 50 g kalijev klorat 200 g arzen 10 g fosforna kislina 50 g klorno apno 100 g bakrov oksid 100 g feriklorid 100 g kloroform 50 g boraks 100 g glicerin 100 g kalijev bikarbonat 50 g solitrna kislina 500 g grafit 100 g kalijev jodid 10 g dekstrin 50 g grozdni sladkor 100 g kalijev nitrat 100 g etilni eter 100 g jod 10 g kalijev permanganat 100 g etilni alkohol 100 g kafra 10 g kalijev cianamid 10 g ferrum 100 g kalcij 10 g lakmus tinktura 50 g magnezij 50 g oglje lipovo 100 g živo srebro 500 g mlečni sladkor 50 g oksalna kislina 50 g živosrebrni oksid 50 g natrij 50 g parafin 100 g železni opilki 250 g natrijev bromid 10 g pirolozuit 100 g žveplo v palicah 200 g natrijev fosfat 100 g solna kislina 1000 g žveplena kislina 1000 g natrijev hidroksid 100 g srebrov nitrat 25 g vinska kislina 50 g natrijev nitrat 100 g superoksid 100 g vazelin beli 100 g natrijev silikat 250 g svinčev oksid 50 g železov oksid 50 g natrijev acetat 100 g svinčev acetat 100 g natrijev bisulfat 100 g oglje kostno 100 g 414 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 ško vzgojo, ki je bil namenjen zgolj temu predme- tu. Opremljen je bil z učili za izvajanje moškega in ženskega programa. Šolam so naložili, da v proraču- nu za vojaška učila letno namenijo med 150.000 in 200.000 din, enako višino sredstev so letno porabili za ostala učila.124 Učni načrt je obsegal vojaški pouk, civilno zaščito ter znanja s področja sanitete, kemije in komunikacij.125 Kabineti so bili opremljeni z zračnimi puškami, šolskimi naboji ter šolskimi brzostrelkami in mitra- ljezi, ki so jih šole dobile zastonj. Vse puške so morale imeti orožne liste, ki so jih hranili na vojaškem odse- ku OLO Koper.126 Puške so morali imeti zaklenjene. Pri streljanju z zračnimi puškami so lahko uporabljali le svinčena zrna, strogo prepovedano je bilo streljanje v ljudi, živali ali ptice.127 V okviru pouka predvojaške vzgoje je Sekretariat izvršnega sveta za narodno obrambo LRS organizi- ral tekmovanja v streljanju z zračno puško. Namen tekmovanj je bila krepitev usposobljenosti rokovanja s puškami in drugim orožjem. Tekmovali so tudi v metanju ročnih bomb in ocenjevanju razdalje objek- tov. Na okrajnem tekmovanju, ki ga je organiziral Oddelek za narodno obrambo pri OLO Koper, so streljali s pravo puško na 100 metrov v športno tarčo ter metali ročno bombo.128 Poleg tekmovanj so od leta 1957 pri predvojaški vzgoji sodelovali pri pripravi proslav 1. maja, dneva dela, in 25. maja, dneva mladosti. Od leta 1958 sta bila to zelo pomembna praznika, ki so ju prazno- vali po celotni Jugoslaviji. K praznovanju so želeli pritegniti predvsem mladino, ustanavljali so odbore predvojaške vzgoje, vse občine so morale imeti odre- de predvojaške vzgoje z zastavami. Mladina je v vseh mestih in vaseh krasila trge in ulice, priredila prvo- majsko parado in na predvečer 1. maja poskrbela za kurjenje kresov.129 Leta 1959 se je predmetnik predvojaške vzgoje spremenil.130 Za dopolnitev kabineta so pri podjetju Slavko Rodić iz Bugojna naročili komplet šolskih ročnih defenzivnih bomb, komplet šolskih pehotnih min, komplet šolskih protitankovskih min, komplet šolskih protimagnetnih tankovskih min, šolsko pe- hotno mino, naboje in detonatorje.131 Prometna vzgoja Konec petdesetih let je začel naraščati promet osebnih avtomobilov in mopedov, posledično je na- raščalo število prometnih nesreč, zato so pri promet- 124 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 27. 9. 1955. 125 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 23. 2. 1956. 126 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 30. 1. 1957. 127 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 30. 1. 1957. 128 SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 6. 5. 1960. 129 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 8. 8. 1957. 130 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 7. 7. 1959. 131 SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 5. 12. 1959. ni policiji začeli s prometno preventivno dejavnostjo. Leta 1958 je Odbor za vzgojo in varnost v cestnem prometu nadomestil ukinjen Referat za varnost in vzgojo v cestnem prometu.132 Iz dopisa OLO Koper razberemo, da je bilo v okraju Koper od januarja do oktobra 1958 kar 394 prometnih nesreč, 26 s smrt- nim izidom, 148 z lažjimi in 171 s težjimi poškod- bami. OLO Koper in Odsek za promet pri Tajništvu za notranje zadeve Koper sta za izboljšanje varnosti v prometu v šole uvedla prometno vzgojo. Poleg Tedna prometa so razpisali nagrade za najboljši spis in sliko na temo prometa.133 Na učiteljišču Koper so dajali velik pomen poučevanju prometnih predpisov, pro- metnih znakov in pravil v prometu.134 Na učiteljišču so dijaki v 5. letniku opravili vozniški izpit za vo- znike motornih koles. Teorijo prometnih predpisov in praktično vožnjo so poučevali prometni policisti. Prometna milica je učiteljišču posodila motorno kolo za opravljanje prometnega izpita. Leta 1960 je učite- ljišče kupilo motor Colibri, za katerega je skrbel prof. Marjan Malc, ki je poučeval tehnični pouk.135 Bodoči učitelji so varnost v prometu poučevali na vadniški šoli. V prvem razredu so učence podučili o prometnih predpisih in se sprehodili po Kopru, kjer so opazovali promet in prometne predpise. V dru- gem razredu so varnosti v prometu namenili dva te- dna pouka, po učni poti skozi Koper so si ogledali in spoznavali prometne znake. V tretjem in četrtem razredu so učno pot ponovili in si ogledali film o varnosti v prometu, v Pionirskem domu so nekateri učenci obiskovali prometni krožek.136 Uporaba avdiovizualne opreme S širjenjem elektrifikacije se je po drugi svetovni vojni krepila uporaba avdiovizualnih sredstev. Leta 1950 so na učiteljišču dobili prvi radio, s katerim so lahko spremljali poučne glasbene oddaje, ki jih je za srednje šole od marca 1950 pripravljalo podjetje Ra- diofonia. Po uvodni razlagi, ki je trajala približno 10 minut, je sledil 40-minutni glasbeni program.137 Sre- di petdesetih let so dobili ozkotračni kinoprojektor, namenjen poučnim filmom. Filme za predvajanje so si izposojali na Zavodu za šolski in poučni film.138 Okrajni odbor ljudske tehnike je pripravil tečaj za rokovanje z ozkotračnim kinaprojektorjem, ki sta se ga udeležila dva zaposlena z učiteljišča Koper. Po končanem tečaju sta opravljala izpit pri posebni komisiji Državnega sekretariata za notranje zadeve 132 https://www.avp-rs.si/preventiva/pogled-v-preteklost/ (19. 9. 2021). 133 SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 3. 3. 1958. 134 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 15. 1. 1957. 135 Prav tam. 136 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 15. 1. 1957, K 14/57. 137 SI PAK KP/0783, t. e. 29, dopis 13/50. 138 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 16. 9. 1957. 415 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 LRS.139 Naročili so tudi diaprojektor in episkop ter diafilme in magnetofon. Z diaprojektorjem, diafilmi in episkopom so opremili tudi vadniško šolo, kjer so dijaki na hospi- tacijah in učnih nastopih spoznavali avdiovizual- no opremo.140 Učiteljišče je leta 1956 Radio Koper zaprosilo za glasbene posnetke, ki bi jih na magne- tofonu uporabljali pri pouku glasbe.141 Profesor slo- venščine Jože Hočevar je tako opisal uporabo ma- gnetofona med poukom: »Hm, smo pa seveda iskali te novitete, naš inšpektor je bil prof. Mikolič Stane, on je bil silno vesel, ko smo kaj novega odkrili in jaz sem v Kopru imel to srečo, so imeli tudi magnetofon, ki je bil še na žico, ne na trak, tisti prav prastari, oni so to za glasbo uporabljali, sem jih pa prosil, če ga meni posodijo in so mi z radija v zbornici posneli Staneta Severja, ki je recitiral Kettejevega Pijanca ali Prešernovo Zdravljico, to so bile zlate rezerve. Ne vem, kako smo to tehnično naredili, mi je pomagal tudi profesor Malc ali kdo drug, da sem imel na enem traku vsa ta slovenska besedila, da so drugo iz- brisali. Samo potem sem si moral pisat seznam, kako po vrsti so, da bom našel tisto pravo recitacijo.«142 Iz inventarnega popisa leta 1962 je razvidno, da je 139 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 3. 10. 1957. 140 SI PAK KP/0783, t. e. 31, dopis 2. 2. 1957. 141 SI PAK KP/0783, t. e. 30, dopis 19. 11. 1956. 142 SI PAK KP/0783/001 Zvočni zapisi, Hočevar, Jože, 17. 7. 2016, Intervju o poučevanju na Učiteljišču Koper. zbirka avdiovizualne opreme učiteljišča obsegala ra- dijski aparat Kosmaj, diaprojektor, episkop, optično mizo, magnetofon, diktafon, 16 gramofonskih plošč in električni gramofon.143 Za zaključek Učitelji, ki so se izobraževali na učiteljiščih, na- stalih kot srednje šole pod Avstrijo s tretjim osnov- nošolskim zakonom leta 1868, so na ljudskih šolah poučevali prirodopis, ki je obsegal znanja iz biologije, somatologije, kemije, fizikalnih pojavov in mineralo- gije. Zato so tudi po drugi svetovni vojni na štirile- tnih ter kasneje petletnih učiteljiščih poučevali pred- mete, kot so biologija, fizika in kemija. Učiteljišča so imela bogate zbirke predvsem naravoslovnih učil. Za slovensko učiteljišče, ki je bilo leta 1947 ustanovljeno najprej v Portorožu in leta 1953 preseljeno v Koper, je značilno, da ni imelo tradicije ter ustrezne opreme in učil. Iz dopisov od ustanovitve leta 1947 pa do leta 1968, ko je maturirala zadnja generacija učiteljiščni- kov, lahko sledimo opremljanju šole z učili. Prevla- dovala so naravoslovna učila, ki so pri pouku fizike in kemije omogočala izvajanje eksperimentov, ter učila za biologijo, kot so skelet in deli človeškega telesa, plakati bolezni, živali in škodljivcev ter zbirka na- 143 SI PAK KP/0783, t. e. 34, popis inventarja 15. 1. 1962. Episkop (SI PAK KP/0783, t. e. 32, dopis 31. 3. 1958). 416 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 gačenih živali, predvsem ptic. Med družboslovnimi učili so prevladovali predvsem zemljevidi in glasbeni instrumenti. V sklopu predmeta predvojaške vzgoje je učiteljišče leta 1954 dobilo kabinet z učnimi pri- meri strelnega orožja ter kasneje različnimi vrstami min. Učiteljišče je naročalo avdiovizualno opremo, ki do konca šestdesetih let še ni doživela večjega razcve- ta. Konec petdesetih let so veliko pozornost nameni- li varnosti v cestnem prometu, učitelji so v zadnjem letniku opravljali vozniški izpit za motorno kolo. Z uvedbo enotne osnovne šole se je izrisalo spremenje- no izobraževanje osnovnošolskih učiteljev. V začetku šestdesetih let so se pri pouku naravoslovnih pred- metov srečevali s pomanjkanjem ustrezno izobra- ženih profesorjev, posledično so opravljali vse manj eksperimentov in nabavljali vse manj naravoslovnih učil. Z ukinitvijo učiteljišč so se učitelji, ki so pouče- vali na predmetni stopnji, izobraževali na pedagoški akademiji, kasnejši pedagoški fakulteti. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper KP/0023 – Istrski okrajni ljudski odbor Koper, 1945–1947. KP/0100 – Učiteljišče Koper, 1870–1926. KP/0344 – Zbirka fotografij in razglednic, 1800– 1999. KP/0355 – Zbirka dokumentov o šolstvu, 1791– 1946. KP/0618 – Osnovna šola Gorjansko, 1920–1967. KP/0783 – Učiteljišče Portorož - Koper, 1946– 1968. KP/0794 – Osnovna šola Povir, 1874–1991. TISKANI VIRI Uradni list FLRJ, št. 28 - 179/1946, Zakon o vojaški obveznosti državljanov FLRJ. Uradni list FLRJ, št. 53/1953, Uredba o organizaciji predvojaške vzgoje. USTNI VIRI Pogovor z Dušo Gajšek Felle v Ljubljani, 14. 3. 2003. SI PAK KP/0783/001, Zvočni zapisi: Intervju z Jožetom Hočevarjem (r. 13. 9. 1928, stanu- joč v Portorožu), Koper, 14. 7. 2016. Intervju z Darijem Dujmovičem (r. 1941, stanujoč v Ankaranu), 22. 7. 2021. Intervju z Jolando Fičur (r. 1936, stanujoča v Kopru), 12. 8. 2021. LITERATURA Bajc, Gorazd: Obnova tržaških slovenskih šol po drugi svetovni vojni in politična emigracija iz Slo- venije. Šolska kronika 13, 2004, št. 2, str. 330–344. Blažič, Marjan in Ivanuš-Grmek, Milena in Kramar, Martin in Tancar, Mladen: Didaktika. Novo me- sto: Visokošolsko središče, Inštitut za raziskoval- no in razvojno delo, 2003. Bonin, Zdenka in Rogoznica, Deborah: Koprska rodbina Grisoni. Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2016. Cencič, Majda: Slovensko moško učiteljišče v Gorici. Učiteljice v šolskih klopeh (ur. Vlasta Tul). Nova Gorica: pokrajinski arhiv Nova Gorica, 2005, str. 55–74. Cencič, Majda: Šola za znanje učiteljev. Koper: Za- ložba Annales, 2004. Dimnik, Jakob: Teme in teze. Pedagoški letopis. Ljub- ljana: Slovenska šolska matica, 1907, str. 178–179. Gabrič, Aleš: Oživljanje kulturne dejavnosti na pri- morskem v očeh slovenske kulturne politike. Pri- morska srečanja 15, 1990, št. 104/105, str. 139–144. Gabrič, Aleš: Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Gabrič, Aleš: Šolstvo na Slovenskem v letih 1945– 1951. Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete 24, 1991, str. 67–92. Gombač, Metka: Slovensko šolstvo v coni A Julijske krajine 1945/46. Šolska kronika 14, 2006, št. 1, str. 182–190. Hasl, Miran: Moje zgodbe. Koper: Libris, 2013. Hočevar, Ciril: Pripravljanje in uporaba učil pri pou- ku. Kongres pedagoških delavcev LRS na Bledu, II. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950, str. 186–198. Hojan, Tatjana: Narodna šola (1871–1924), društvo v podporo slovenskemu šolstvu. Šolska kronika 21, 2012, št. 1–2, str. 53-68. Horvat, Mile: Tehnični pripomočki pri sodobnem pouku. Kongres pedagoških delavcev LRS na Ble- du, II. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950, str. 161–186. Jakovljevič, Božo: Učiteljska škola u Kopru i školo- vanje hrvatskih učitelja. Annales 6, 1996, št. 8, str. 213–224. Južnič, Stanislav: Pouk fizike v Kopru v luči srednje- evropskih sodobnikov. L´insegnamento della fisica nell´ottocento a Capodistria. Koper: Ginnasio Gian Rinaldo Carli, 2008, str. 143–187. Krmac, Dean: L´imperial regio Ginnasio Giusti- nopolitano (1814–1918). Breve profilo storico. L´insegnamento della fisica nell´ottocento a Capodi- stria. Koper: Ginnasio Gian Rinaldo Carli, 2008, str. 27–68. Kunst, Viljem in Kunst, Zlata: Elektro-pionir: navo- dila za 64 poskusov s področja elektrike. Ljubljana: Mladinska knjiga in drugi, 1962. 417 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–4182022 Kvaternik, Franc: Fizika na strokovnih šolah. Kon- gres pedagoških delavcev LRS na Bledu, II. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950, str. 231–244. Lavrenčič-Pahor, Minka: Primorski učitelji 1914– 1941. Prispevek k proučevanju zgodovine sloven- skega šolstva na Primorskem. Trst: Narodna in štu- dijska knjižnica, odsek za zgodovino, 1994. Nučič, Črtomir: Pouk kemije v strokovnih šolah. Kongres pedagoških delavcev LRS na Bledu, II. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950, str. 195–214. Protner, Edvard in Medveš, Zdenko in Batinič, Šte- fka in Miovska Spaseva, Suzana in Spasenović, Vera in Šušnjara, Snježana in Zorić, Vučina in Vujisić Živković, Nataša: Primerjava razvoja izo- braževanja učiteljev v državah nekdanje Jugosla- vije. Šolska kronika 21, 2012, št. 1–2, str. 82–98. Protner, Edvard: Pedagogika in izobraževanje učite- ljev: 1919–1941. Nova Gorica: Založba Educa, 2000. Rogoznica, Deborah: Otroštvo v razmerah vojne uprave. Skrb za otroke v coni B Svobodnega trža- škega ozemlja s posebnim poudarkom na koprski okraj. Zgodovina otroštva (ur. Aida Škoro Babič). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, str. 622–679. Sabaz, Loredana: Il Gabinetto di fisica dell´I.R. Gin- nasio Superiore di Capodistria. L´insegnamento della fisica nell´ottocento a Capodistria. Koper: Gin- nasio Gian Rinaldo Carli, 2008, str. 203–211. Sklepi I. kongresa pedagoških delavcev, ki je bil na Bledu od 16. do 20. oktobra 1950. Kongres peda- goških delavcev LRS na Bledu, II. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. Šavli, Andrej: Vrsta skozi čas. Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2017. Šilih, Gustav: Značilnosti in pogoji kvalitetnega po- uka. Kongres pedagoških delavcev LRS na Bledu, I. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950, str. 45–75. Šuštar, Branko: Zgodovinski razvoj poučevanja s sli- kami. Šolska kronika 22, 2013, št. 3, str. 425–446. Tul, Vlasta: Povojno izobraževanje primorskih par- tizanskih učiteljev. Čas, ki živi: zbornik referatov s strokovnega posveta ob 60-obletnici začetkov par- tizanskega šolstva na Primorskem (ur. Vlasta Bel- tram). Ajdovščina: Skupnost partizanskih učite- ljev Primorske, 2003, str. 26–45. SPLETNE STRANI https://www.avp-rs.si/preventiva/pogled-v-prete- klost/ S U M M A R Y On the use of teaching aids at the College of Education Portorož–Koper (1947–1968) In the past and still today, teaching aids have played an important role in providing future teach- ers with quality education. Their use in schools was affected by different historical contexts of education, school regulations as well as the development of industry, science, and didactics. As can be gathered from its well-equipped cabinet, the Imperial-Royal College of Education for Men in Koper (1875–1909) devoted much attention to teaching aids, especially in physics instruction. Primary school teachers that pursued their education at Austrian colleges, estab- lished as secondary schools under the third Primary Education Act of 1868, instructed natural science comprising the knowledge of biology, somatology, chemistry, physical phenomena, and mineralogy. Therefore, similar subjects were also taught at four- year and later five-year colleges of education after the Second World War. The Slovenian college of education, first estab- lished in 1947 in Portorož and then moved to Koper in 1953, did not have a continued tradition, and it faced a chronic lack of teaching aids and appropri- ate equipment. In the records kept from its estab- lishment in 1947 until 1968, when the last gener- ation of students graduated, it is possible to follow the process of furnishing the school with teaching aids. Apart from the collection for physics, chemistry, geography, history, biology, and music, in 1954 the college also obtained a cabinet with teaching aids for pre-military education. The predominantly natural science teaching aids were used in physics and chem- istry instruction to facilitate the implementation of experiments, followed by biology teaching aids, such as the skeleton and parts of the human body, posters of diseases, animals, pests, and a collection of taxi- dermy animals, especially birds. The most common teaching aids in social sciences were maps and music instruments. As part of pre-military education intro- duced in 1954, the college of education also obtained a cabinet with specimens of firing arms and later var- ious kinds of grenades. The development of teaching aids kept the pace with technological advances. After the Second World War, the use of a variety of me- dia, such as tape recorder, radio, episcope, and slide projector, spread with electrification. The college of education procured audio-visual equipment, which did not experience a major boom until the end of the 1960s. At the end of the 1950s, much attention was paid to teaching road safety, and the last year students did a motorcycle driver’s license. The intro- 418 MIRJANA KONTESTABILE, JURKA LEPIČNIK VODOPIVEC: O UPORABI UČIL PRI POUČEVANJU BODOČIH UČITELJEV ..., 403–418 2022 duction of uniform primary education brought about changes in the education of primary school teachers. In the early 1960s, natural science instruction was marred by the lack of qualified teachers; as a result, increasingly less experiments were performed, and increasingly less natural science and other teaching aids were purchased. After colleges of education were abolished, teachers that taught the higher level of primary education pursued their education at the teaching academy, later to become the faculty of ed- ucation. 419 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.4:338.49(497.451Ig)"1961/1989" Prejeto: 31. 1. 2022 Jelka Piškurić dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: jelka.piskuric@scnr.si ORCID: 0000-0002-2202-7330 »Kot primestni se čutimo večkrat zapostavljene«: urbanistični in infrastrukturni razvoj Iga, 1961–1989 IZVLEČEK Ig je po letu 1965, kot mnoga druga večja primestna naselja Ljubljanske kotline, postopoma začel izgubljati pr- votni podeželski značaj. To je bil čas hitrega procesa deagrarizacije in postopnega dvigovanja življenjskega standar- da, ki sta prinesla spremembe v vsakdanjik in način življenja Ižancev. Posledično lahko sledimo željam po urbani- stični ureditvi naselja, modernejši infrastrukturi in javnih servisih, ki bi celoviteje zadovoljevali potrebe prebival- stva in prinesli višjo kakovost življenja. Avtorica v prispevku predstavi razvoj kraja med letoma 1961 in 1989, ki je bil zaradi pomanjkanja finančnih sredstev izjemno počasen. Občina Ljubljana Vič – Rudnik se je namreč spopadala s čedalje večjim proračunskim primanjkljajem, kar so najbolj občutili ravno podeželski kraji, ki so bili pri razvoju in vzdrževanju obstoječe infrastrukture najbolj zapostavljeni. KLJUČNE BESEDE Ig, 1961–1989, socializem, demografski razvoj, urbanistični razvoj, infrastruktura ABSTRACT »AS INHABITANTS OF A SUBURBAN AREA, WE OFTEN FEEL NEGLECTED«: URBAN AND INFRASTRUCTURAL DEVELOPMENT OF IG, 1961–1989 After 1965, Ig, like many other major suburban settlements in the Ljubljana Basin, gradually began to lose its rural character. That was the time of rapid deagrarianization and gradually increasing living standard, which intro- duced changes in the daily reality and lifestyle of Ig’s inhabitants, including their aim to urbanize the settlement and provide it with modern infrastructure and public services that would meet their needs better and improve the quality of their lives. The author presents the development of Ig between 1961 and 1989, which was very sluggish due to in- sufficient funding. The growing budget deficit facing the Municipality Ljubljana Vič–Rudnik had an especially dev- astating impact on rural areas as the most disadvantaged in developing and maintaining the existing infrastructure. KEY WORDS Ig, 1961–1989, socialism, demographic development, urban development, infrastructure 420 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Uvod Prispevek je nadaljevanje že objavljenih člankov o razvoju vasi Ig v času socializma. Temelji zlasti na arhivskih in tiskanih virih, saj to obdobje krajevne zgodovine do sedaj še ni bilo sistematično raziskano. Ob pomanjkanju ohranjenega arhivskega gradiva za Krajevno skupnost Ig sem se tudi pri raziskovanju tega zadnjega socialističnega obdobja morala večino- ma nasloniti na gradivo skupščine občine Ljubljana Vič – Rudnik. V 60. letih se je življenje ustalilo v so- cialističnih tirnicah in teklo naprej brez večjih pre- tresov. A s tem tudi v občinskih zapisnikih žal ni bilo mogoče najti daljših zapisov o razvoju Iga. Bolj kot z manjšimi kraji so se namreč ukvarjali z večjimi, skup- nimi razvojnimi projekti. Od sredine 70. let naprej, ko je v zapisnikih začelo prevladovati obširno dele- gatsko gradivo, je bilo konkretnih podatkov o razvoju posameznih lokalnih skupnosti še manj. Pri razisko- vanju mi je bila v pomoč tudi Naša komuna, glasilo občinske konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Ljubljana Vič – Rudnik. A mno- gokrat sem odkrivala le drobtinice. V nadaljevanju sem pridobljene informacije skušala strniti v logično celoto, ki prikazuje urbanistični in infrastrukturni ra- zvoj kraja. Prispevek je v prvi vrsti namenjen obogatitvi po- znavanja ižanske zgodovine, hkrati pa služi kot pri- Zemljevid sedanje Občine Ig (Benkovič, Geografski oris občine Ig, str. 234). 421 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 kaz značilnosti obravnavanega obdobja in izzivov, s katerimi so se srečevali ljudje v vsakdanjem življenju. Sorodne zgodbe namreč najdemo v vseh podeželskih krajih občine Ljubljana Vič – Rudnik, najverjetneje pa bi jih odkrili tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Razvojne težave so zagotovo izvirale tudi iz gospo- darske šibkosti občine Ljubljana Vič – Rudnik, ki je bila že ob ustanovitvi najmanj razvita izmed vseh ljubljanskih občin. V 70. letih je gospodarsko še do- datno nazadovala, tako da so jo podatki o narodnem dohodku na prebivalca za leto 1978 uvrščali na 48. mesto med šestdesetimi slovenskimi občinami.1 Po- manjkanje proračunskih sredstev so posledično naj- bolj občutili podeželski kraji. Demografski razvoj Število prebivalcev Iga je postopoma naraščalo celotno obdobje socializma. Večji porast števila pre- bivalcev celotne krajevne skupnosti je bil zabeležen v obdobju med letoma 1953 in 1961, nato je število naraščalo nekoliko počasneje. Ig je leta 1961 štel 847 prebivalcev, leta 1971 970 in leta 1981 1095. Indeks rasti prebivalstva je med letoma 1961 in 1971 zna- šal 104,8, kar je bilo manj od slovenskega povprečja (108,1) in znatno manj kot indeks porasta za okoli- ška naselja mestnega območja Ljubljane, ki je v tem obdobju znašal kar 134,8.2 Nekoliko hitrejša rast pre- bivalstva je bila nato zopet opazna v 70. letih – indeks rasti prebivalstva se je do začetka 80. let zvišal na 114. 1 Dogovor o temeljih družbenega plana, str. 38. 2 Prebivalstvo in gospodinjstva ob popisih 1948, 1953, 1961, 1971 in stanovanja 1971 (https://www.stat.si/publikacije/po- pisi/1971/1971_3_01.pdf (13. 10. 2021)); Popis prebivalstva 1981 (https://www.stat.si/publikacije/pub_popis_1981_Na- selja_prebivalstvo.asp (13. 10. 2021)); SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 15. Po podatkih ankete, izvedene za potrebe prostorske- ga ureditvenega načrta, od konca 70. let do leta 1984 niso beležili opaznejšega števila priselitev ali odseli- tev iz krajevne skupnosti Ig.3 Hkrati indeks staranja v začetku 80. let kaže na ugodno razmerje med mlajši- mi in starejšimi, saj je na 100 oseb, mlajših od 15 let, v krajevni skupnosti živelo le 46 oseb, starih 65 let ali več.4 V nadaljevanju 80. let se je število prebival- cev Iga hitreje povečevalo (indeks rasti 165). K temu so pripomogli izgradnja stanovanjskih blokov in dve načrtno grajeni naselji enodružinskih hiš v naseljih Na gmajni in Rastovka (Rastuka).5 Večje spremembe v načinu življenja so v vsakda- njik Ižancev prodirale v 60. letih, ko je bil proces de- agrarizacije najhitrejši oziroma se je povečevalo šte- vilo zaposlitev v nekmetijskih dejavnostih, to pa je prineslo tudi postopno zviševanje življenjskega stan- darda. Vse več ljudi je iskalo delo v Ljubljani, kjer je bilo sredi 70. let zaposlenih kar 70 odstotkov de- lovno aktivnega prebivalstva. Največja delodajalca v kraju sta bila v tem času Kovinska industrija Ig ter Mizarstvo in tapetništvo Ig, manjše število ljudi je bilo zaposlenih v obrti, trgovini, šoli in vrtcu, odprl pa se je tudi obrat Silvaprodukta.6 S tem je na Igu že prevladovalo polkmečko prebivalstvo in predvidevali so, da bo v prihodnje kraj doživel še večji priliv prebi- valstva iz Ljubljane.7 A Ig, »veliko razpotegnjeno naselje, na južnem robu Ljubljanskega Barja, pod gozdnatim gričem Pungar- 3 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 39–42. 4 Prav tam, str. 35. 5 Benkovič, Geografski oris občine Ig, str. 242. 6 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 15–26. 7 Prav tam, str. 21. Rast števila prebivalcev Iga od popisa leta 1961 do popisa leta 1991. 847 970 1095 1804 0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600 1800 2000 1950 1960 1970 1980 1990 2000 Št ev ilo p re bi va lce v Leto popisa Ig: rast števila prebivalcev 422 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 tom«,8 ni imel ugodnih geografskih pogojev za rast in gospodarski razvoj. »Zemlja je peščena in ilovnata, na severni strani pričenja Barje, zato tu prevladujejo travniki. Pod vasjo je ozek pas peščene zemlje, ki se zelo razširi proti zahodu (njive Peščenke). Na zapadu ome- juje prostor grič Gorica. Sredi naselja sta dva močna in stalna kraška izvira Ižice, tako imenovani Studenec, ki je dal naselju tudi prvotno ime Ig-Studenec,« lahko pre- beremo v Podrobnem urbanističnem redu naselja Ig.9 Kljub temu se je naselje širilo in bilo v začetku 80. let daleč največje v tem predelu, medtem ko so imela druga naselja v okolici manj kot 500 prebivalcev.10 »Po Kokoletovi opredelitvi centralnih krajev v Sloveniji se naselje Ig uvršča v razred tipičnih centralnih vasi gle- de na opremljenost s centralnimi dejavnostmi.«11 Te so bile centralna osnovna šola, vrtec, krajevni oziroma matični urad, zdravstveni dom in tri trgovine. Urbanistični razvoj Urbanistični razvoj vasi je bil, kot bomo vide- li v nadaljevanju, sprva omejen zaradi pomanjkanja ustreznih načrtov. Tako kot drugje po Sloveniji tudi tu opažamo nenačrtne gradnje in deloma stihijsko širjenje vasi. Zazidalni načrt za Ig je bil pristojnim organom za urbanizem predložen v odobritev leta 1961. Občinski organi so v tem času že menili, da so urbanistični na- črti nujno potrebni tudi za manjše kraje v občini, da bi se izognili anarhiji pri novogradnjah.12 Leta 1962, 8 Prav tam, str. 5. 9 Prav tam. 10 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 34. 11 Prav tam. 12 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 2, a. e. 3, Zapisnik 5. ločene seje ob- činskega zbora in zbora proizvajalcev, 24. 6. 1961, Poročilo sveta za urbanizem – razprava, str. 1; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 2, a. e. 3, Zapisnik 7. ločene seje občinskega zbora in zbo- ra proizvajalcev, 19. 8. 1961, Obravnava poročila o izvršitvi družbenega plana in proračuna Občine Ljubljana – Vič – Rudnik za I. polletje 1961, str. 21. po združitvi občin Vič in Rudnik, je bil zazidalni na- črt za Ig znova predložen v obravnavo Občinskemu ljudskemu odboru (OLO) Ljubljana. Največja težava celotne občine so bili namreč dolgotrajni in zaplete- ni postopki pri izdajanju lokacijskih odločb, k čemur je pripomoglo tudi pomanjkanje urbanistične doku- mentacije. Le do 5 odstotkov odločb je bilo rešenih v zakonitem dvomesečnem roku. Medtem ko so mora- li na območju mesta Ljubljana o lokacijskih dovolje- njih razpravljati občinski svet za urbanizem, posebna komisija za lokacije pri Zavodu za urbanizem in kot zadnji urbanistični inšpektorat OLO Ljubljana, ki je tudi izdal soglasje, je na podeželju pisno soglasje v tem času še izdajal urbanistični inšpektorat Ljudske republike Slovenije. Ker je ta organ dobival vloge iz celotne republike in je imel le enega zaposlenega, so postopki potekali zelo počasi, večina odločb pa je bila negativnih. Gradnja na podeželju je bila namreč v prvi vrsti dovoljena kmetom za kmečka stanovanja in gospodarska poslopja, pri čemer naj bi se ohranila strnjena celota naselja.13 Konec leta 1962 je zbor volivcev na Igu znova pozval k izdelavi urbanističnega oziroma zazidalnega načrta vasi, ki so ga imeli za nujno potrebnega za na- daljnji razvoj vasi,14 a načrt je tudi leta 1963 še vedno čakal na potrditev.15 Kot razberemo iz nadaljnjih raz- prav, je bil Ig nato do sredine 60. let vsaj v določeni meri urbanistično obdelan oziroma obstoječi načrt sprejet, kar naj bi omogočilo novogradnje.16 Vendar tako na Igu kot v drugih večjih izvenmestnih krajih občine Ljubljana Vič – Rudnik stanovanjska gradnja v tem času ni bila obsežna. Gradili so manjše število individualnih stanovanjskih hiš ali drugih stanovanj- skih poslopij, nekaj gospodarskih poslopij z garaža- mi, v nekaterih primerih pa je šlo za adaptacije starih zgradb.17 Omejitve pri gradnji so leta 1966 Ižance spodbudile, da so na zboru volivcev zopet zahtevali popravek urbanističnega načrta, določitev take cene 13 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 4, a. e. 7, Zapisnik 25. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 15. 2. 1962, Poročilo sveta za urbanizem ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1962, str. 4. 14 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 4, a. e. 7, Zapisnik 26. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 29. 12. 1962, Pre- gled sklepov, predlogov in mnenj zborov volivcev od 20/11 do 20/12-62, str. 13. 15 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 8, Zapisnik 5. ločene seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 21. 9. 1963, Po- ročilo o izpolnjevanju družbenega plana za leto 1963 občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 28; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 9, Zapisnik 8. ločene seje občinskega zbora in zbora de- lovnih skupnosti, 23. 11. 1963, razprava k Poročilu k predlo- gu osnutka družbenega plana in proračuna Občine Ljubljana Vič Rudnik za leto 1964. 16 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 43. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 16. 12. 1965, Anali- za pogojev gospodarjenja v letu 1966, str. 44. 17 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 54. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 13. 10. 1966, Po- ročilo in zaključni račun komunalnega sklada za leto 1965 in problematika komunalnega urejanja na območju občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 19. Razglednica z veduto Iga, v ozadju Pungart in Krim, okoli 1965 (SI ZAL LJU 342). 423 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 zemljišč, ki bi ustrezala tako kupcu kot prodajalcu, ureditev komunalnega prispevka in skrajšanje po- stopka za izdajanje gradbenega dovoljenja.18 Kot se je izkazalo, zemljišča, ki so bila v načrtu določena kot zazidljiva, niso bila vedno naprodaj. »Lani smo sprejeli urbanistični načrt za Ig. Ig je ta načrt dolgo časa želel in načrt je bil sprejet po vseh predpisih, dano je so- glasje skupščine SRS, samo sedaj ugotavljamo, da kljub načrtu na Igu ne more nihče graditi in kljub temu, da je za gradnjo veliko interesentov. Ti sedaj grade na črno izven Iga. In čemu to? Zaradi tega, ker lastniki zemljišč pravijo 'mi zemljišč ne damo', ni pa zakona ali drugega predpisa, ki bi omogočal, da se tem lastnikom zemljišča uzamejo in jih da na razpolago graditeljem. Dokajšnja sredstva za urbanistični načrt smo tako pravzaprav vr- gli stran,« so zapisali v eni od občinskih razprav.19 Problematika zazidljivih zemljišč se je nadaljevala tudi v začetku 70. let. Leta 1970 je bila oblikovana prva faza urbanističnega programa za izvenmestno območje občine Ljubljana Vič – Rudnik, ki pa so ji na Igu očitali, da omejuje rast naselja. Pripombe zbo- ra volivcev na Igu so šle zlasti v smer, naj se razširijo zazidljiva zemljišča ter omogoči gradnja hiš tako ob glavni cesti proti Kremenici kot ob cesti do posestva Kazensko poboljševalnega doma (KPD) na levi stra- ni oziroma do odcepa proti Kovinski industriji Ig na desni strani ter razširitev zazidljivih površin na pre- dele Švajgortl, Mostec, del Trneka, Lušče in Doline. Predlogi za širitev Iga so bili sprejeti le deloma.20 18 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 25, Zapisnik 56. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 8. 12. 1966, Infor- macija o stališčih odbora za urbanizem, stanovanjsko gradnjo in komunalne zadeve republiškega zbora skupščine SRS ter o stališčih zborov volivcev k sklepom in stališčem občinske skupščine o problematiki stanovanjsko komunalnega gospo- darstva, urbanizma in zemljiške politike, str. 5. 19 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 53. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 22. 9. 1966, raz- prava k Obravnavi problematike stanovanjsko-komunalnega gospodarstva, urbanizma in zemljiške politike, str. 20–21. 20 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 40, Zapisnik 17. seje občin- Zato se je na eni od občinskih sej oglasil ižanski od- bornik Boris Jakopin, ki je bil v 70. letih predsednik krajevne skupnosti Ig. »Želel bi pripomniti, da je naša krajevna skupnost predlagala določene površine za za- zidavo. Ig je že imel urbanistični načrt, vendar nam je bil ta v oviro in smo izgubili cca 30 domačinov, ki niso mogli graditi doma. Naša Kovinska industrija Ig je prisiljena, da uvaža južne brate v tovarno. Zato smo predlagali take površine v zazidavo, za katere vemo, da lahko zaradi lastništva takoj postanejo zazidljive ozi- roma se na njih lahko gradi. Naši predlogi so v večini primerov odobreni, zanima pa me, zakaj ni osvojen predlagani del Iga proti zapadu do KPD-ja,« je vpra- šal.21 A obveljal je argument, da so naselje skušali ob- držati v obstoječih obrisih, zato nadaljnje širitve niso bile predvidene.22 Podobne razprave so se nadaljevale dve leti ka- sneje, ko so ponovno želeli razširiti zazidalne površi- ne na Igu.23 V razpravi je Jakopin zopet poudaril, da problematika stanovanjske gradnje na Igu izhaja iz starega zazidalnega načrta. »Na Igu imamo zazidal- ni načrt že 10 let, toda kaj nam povzroča? To, da nihče graditi ne more, ker je zemljišče v privatni lasti in ga ne prodajo,« je povedal in tokrat še povečal število ljudi, ki jih je prostorski načrt omejeval pri gradnji.24 »Pri nas smo izgubili najmanj 50 delavcev, ki so zaposleni na skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 4. 6. 1970, Poročilo in predlog k I. fazi urbanističnega programa za izven mestno območje občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 12–13. 21 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 40, Zapisnik 17. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 4. 6. 1970, razprava k Poročilu in predlogu k I. fazi urbanističnega programa za izven mestno območje občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 27. 22 Prav tam. 23 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 22, a. e. 48, Zapisnik 42. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 14. 12. 1972, Pre- dlog Odloka o dopolnitvah odloka o urbanističnem progra- mu mesta Ljubljane, str. 2. 24 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 22, a. e. 48, Zapisnik 42. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 14. 12. 1972, raz- prava k Predlogu Odloka o dopolnitvah odloka o urbanistič- nem programu mesta Ljubljane, str. 44. Gasilska parada na Igu leta 1963. Na prvi fotografiji je del vasi ob Gostilni Gerbec, na drugi središče vasi s pogledom na poslopje krajevne skupnosti, na desni pa vidimo izvir reke Ižice in gasilski dom (arhiv družine Piškurić). 424 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Igu, graditi pa so morali drugod,« je dejal in poudaril: »Nekdo od odbornikov je pravilno postavil vprašanje, da bo podjetje na deželi vplačevalo v sklad, delavec pa ne bo mogel dobiti kredita, ker ne bo zazidalnega načrta. Na Igu ne moremo dobiti gradbenega dovoljenja, ker ni kanalizacije. Ali je to res glavni vzrok, da ne moremo graditi?«25 Kot razberemo iz odlomka, se je slaba vo- lja zaradi omejitev širila tudi na terenu.26 A težave pri širitvi kraja so povzročale tudi geo- grafske značilnosti. Kot glavna omejitev za širitev Iga je veljal barjanski teren z nizko nosilnostjo tal, kar je onemogočalo razvoj naselja proti vzhodu. Drugi dejavniki so bili še: sklenjene gozdne površine, večje kmetijske površine, rezervati za ceste in druge ko- munikacijske naprave, rezervati za komunalne vode, ambientalno in spomeniško zaščitena območja ter površine za posebne namembnosti. Glede na narav- ne danosti je Ig obsegal tri območja: obrobno kraško hribovje, Iški vršaj in barjanski teren. Obrobno kra- ško hribovje (Pungart), večinoma poraslo z gozdom, je na jugu tvorilo naravno omejitev urbanizacije. Po- tencialne možnosti za urbanizacijo so predvideli le na manjši planoti ob cesti Ig–Kurešček. Iški vršaj, na katerega skrajnem vzhodnem robu je ležal Ig, je nudil najkakovostnejše kmetijske površine, hkrati pa je bilo to zaradi geomehanskih in morfoloških zna- čilnosti najustreznejše gradbeno zemljišče.27 V prod- natih nanosih Iškega vršaja pa so opazili še dodaten potencial: »To je kmetijsko izkoriščen prostor, ki je v marsičem sličen z gorenjskimi ravninami. Predvsem so tu pomembne še neizkoriščene zaloge podtalnice, zato postaja območje iškega vršaja danes potencialni rezer- vat za oskrbo jugovzhodnega dela Ljubljane z vodo.«28 Barjanski teren, ki se je raztezal severno in vzhodno od nanosov Iške, je bil zaradi slabe nosilnosti in po- nekod poplavnosti manj primeren za urbanizacijo, v prid pozidavi pa je govorilo to, da je bil kmetijsko slabše kakovosti, saj je obsegal predvsem travnike in pašnike, deloma porasle s preslico, ki je onemogočala uporabo v kmetijske namene.29 Kot mikroklimatska značilnost je bila izpostavljena še pogosta megla v povezavi s temperaturno inverzijo in brezvetrjem v hladnejših mesecih.30 Želje po širitvi in urbanistični ureditvi naselja, ki bi prinesle tudi višjo kakovost življenja, so bile velike. Glede na popis stanovanj iz leta 1971 je bilo na Igu 279 stanovanj, ki so bila večinoma dvosobna. 39 sta- novanj je bilo v družbeni lasti, v njih je prebivalo 124 oseb. Ostala so bila zasebna, v okviru stanovanjskih hiš. Do leta 1918 je bilo zgrajenih 109 stanovanj, po letu 1945 pa 122, kar pomeni, da je bilo veliko stano- 25 Prav tam. 26 Prav tam. 27 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 9. 28 Prav tam, str. 6. 29 Prav tam, str. 9–10. 30 Prav tam, str. 8–9. vanj starih, mnogo tudi več kot 50 let. 222 stanovanj oziroma več kot 80 odstotkov je bilo opremljenih z elektriko in vodo, urejeno kopalnico je imelo 123 sta- novanj oziroma 44 odstotkov. Skoraj vsa stanovanja so imela eno gospodinjstvo, 14 jih je imelo dve in le eno tri gospodinjstva. 10 stanovanj je imelo stranišče priključeno na javno kanalizacijo, 144 na hišno kana- lizacijo, tako imenovano greznico, še vedno pa je bilo evidentiranih 119 stranišč na dvorišču.31 Kljub gradbenim omejitvam se je Ig do sredine 70. let v določenem obsegu že razširil z novograd- njami. Po letu 1965 je tako kot mnoga druga večja primestna naselja postopoma začel izgubljati prvot- ni podeželski značaj, za kar gre vzroke iskati tudi v spremembah stanovanjske politike. »V času po gospo- darski reformi 1965 je bil namesto do tedaj veljavne- ga sistema stanovanjskih skladov uveljavljen sistem, ki je osnovno skrb za reševanje stanovanjskih problemov naložil delovnim organizacijam in občanom. Delovne organizacije so stanovanjsko problematiko svojih delav- cev reševale predvsem z dajanjem posojil, kar je močno povečalo obseg individualne gradnje. Zaradi rastoče de- agrarizacije je kmetijsko zemljišče izgubljalo svojo kme- tijsko vrednost in je zaradi povečanega povpraševanja začelo pridobivati na gradbeni vrednosti,« so zapisali v podrobnem urbanističnem redu.32 Med letoma 1970 in 1974 je bilo zgrajenih še 15 novih stanovanjskih hiš. Interes za gradnjo je bil velik tako pri domačinih kot pri Ljubljančanih. Za gradnjo večstanovanjskih hiš, ki bi služile nastanitvi delavcev, pa so se zanimali Kovinska industrija Ig, Sekretariat za pravosodje in osnovna šola. A intenzivnejša gradnja v kraju je bila v tem času še zavrta zaradi nedodelanega zazidalne- ga načrta ter splošne prepovedi gradnje in parcelacije zemljišča na večji zazidljivi površini severno od na- selja.33 Kljub temu je vaško jedro Iga izkazovalo le še manjše število prostih zazidljivih površin, tako da so se novogradnje začele širiti predvsem na severnem in vzhodnem obrobju naselja. Pojavljale so se posa- mezne nedovoljene gradnje, tako na površinah s pre- povedjo gradnje kot izven zazidljivih površin.34 Ob inventarizaciji objektov, ki je bila opravljena za po- trebe urbanističnega programa Ljubljane, so na Igu zabeležili le štiri objekte, zanimive s stališča kulturne dediščine. Ob tem so zapisali: »S preureditvami, ki so nastale na objektih v zadnjih desetletjih, je naselje Ig iz- gubilo svojo prvotno etnografsko vrednost.«35 Novo priložnost za urbanistični razvoj kraja je pomenil Podrobni urbanistični red za naselje Ig, ki ga je skupščina občine Ljubljana Vič – Rudnik spre- jela na seji 16. marca 1976.36 Predlog zanj je oktobra 31 Prav tam, str. 18–20. 32 Prav tam, str. 23. 33 Prav tam, str. 12–13. 34 Prav tam, str. 23. 35 Prav tam, str. 12. 36 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Dostava projektov, 23. 8. 1976. 425 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 1974 izdelal Ljubljanski urbanistični zavod, nato je potekala njegova javna razgrnitev.37 Na predlog je bilo podanih več pripomb, pri čemer so mu neka- teri lastniki nasprotovali, saj so določene površine, ki so bile namenjene za zidavo, še vedno kmetijsko obdelovali, drugi pa so, nasprotno, želeli razširitev zazidalnega območja še na njihove parcele, na kate- rih so želeli graditi stanovanjske hiše (na zazidalnem območju Rastovka). Slednjim so dovolili razširitev zazidalnega območja proti vzhodu, če bi to dopuščal teren z vidika nosilnosti in vodnogospodarskih raz- mer. Prvim pa so ugodili le toliko, da so določili, naj se njihova zemljišča pozidajo v zadnji etapi.38 Kra- jevna skupnost Ig in Petrol sta predlagala dopolnitev 37 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Sklep št. 350-11/73, 30. 6. 1975. 38 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Obrazložitev k predlogu odloka o sprejemu podrobnega urbanističnega reda za obmo- čje naselja Ig, str. 1; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 24, a. e. 53, Za- pisnik 59. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, urbanističnega reda z lokacijo bencinske črpalke ob Ižanski cesti ob vstopu v naselje Ig.39 Petrol, ki je že- lel zgraditi črpalko na Igu, je menil, da bi taka loka- cija zajela promet vseh motornih vozil iz Ljubljane. Prvotno je bila namreč predlagana lokacija vzhodno od Kovinske industrije Ig ob cesti Ig–Iška vas (ob opuščenem kamnolomu nasproti pokopališča). Ta lo- kacija bi bila zanje ugodna le v primeru, če bi prišlo do realizacije načrtovane obvozne ceste, ki bi poteka- la mimo Kovinske industrije Ig proti Iški vasi.40 18. 4. 1974, Urbanistični red za naselja in območja v občini Ljubljana Vič – Rudnik, str. 4. 39 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Obrazložitev k predlogu odloka o sprejemu podrobnega urbanističnega reda za obmo- čje naselja Ig, str. 2. 40 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 39–40; SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Dopolnitev urbanističnega reda za naselje Ig, 29. 8. 1975. Podrobni urbanistični red za naselje Ig, veljavna urbanistična dokumentacija iz leta 1972 (SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150). 426 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Podrobni urbanistični red je predvideval, da se bo število prebivalcev povečalo za trikrat, temu pa naj bi sledilo število zgrajenih stanovanjskih enot. Večino- ma naj bi še naprej gradili individualne stanovanjske hiše na večjih parcelah z ohišnico, pri čemer naj bi se jim v bodoče pridružila še vrstna gradnja. Prostor za novogradnje je bil deloma predviden na že pozi- danem območju, v vrzelih med obstoječimi objekti, zlasti pa na tistih nepozidanih predelih, kjer je bila stanovanjska gradnja mogoča. Podrobni urbanistični red je zazidljive površine razdelil na posamezne zazi- dalne otoke, ki so predstavljali smiselno zaokrožene celote. Glavna kriterija pri njihovem oblikovanju sta bila ohranitev vizualne podobe naselja s Pungartom kot naravno dominanto ter sožitje starih in novih gradenj. Vsa infrastruktura (šolstvo, varstvo otrok, tr- govinska oskrba, zdravstvo, kulturne in druge dejav- nosti) je bila zaradi gručaste zasnove naselja predvi- dena v njegovem središču, kar bi pomenilo, da bi bile vse zazidljive površine od te infrastrukture oddaljene največ 15 minut hoje. Lokacije proizvodnih dejav- nosti naj bi bile na robu naselja. Prav tako naj bi bil tranzitni promet speljan po dveh obvoznicah mimo naselja.41 Šolske športne površine in telovadnica naj bi bile namenjene tudi prebivalcem naselja. Zelene površine so bile predvidene znotraj zazidljivih povr- šin ob stanovanjskih zgradbah, cestah in poteh. Večje zelene površine, ki naj bi se ohranile v naselju, pa so bile območje izvira in nadaljnjega toka Ižice, varo- valni pas ob pokopališču ter kmetijska površina na severnem robu naselja, ki pa je bila le začasno izvzeta iz urbanizacijskih posegov, saj je bila takrat še eksi- stenčnega pomena za lastnike, ki so se preživljali s kmetijstvom.42 Sprejetje podrobnega urbanističnega reda je pripomoglo k večji urbanizaciji naselja in njegove okolice. Podatki kažejo, da se je struktura stanovanj v krajevni skupnosti Ig v 70. letih že dodobra spre- menila – prevladovati so začele novogradnje, ki so 41 Prav tam, str. 21–24. 42 Prav tam, str. 37–38. Predvidena lokacija bencinske črpalke ob načrtovani obvozni cesti (SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150). 427 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 bile bolje opremljene. Glede na popis iz leta 1981 je bilo v krajevni skupnosti Ig 592 stanovanj (od tega 576 naseljenih), povprečna velikost stanovanja je bila 60,4 m2. 38,5 odstotka stanovanj je bilo dvosobnih, 26 odstotkov trosobnih, 20 odstotkov enosobnih, 11 odstotkov štirisobnih ter 3,5 odstotka pet- in več- sobnih. 22 odstotkov stanovanj je bilo zgrajenih pred letom 1918, enak delež je bil tudi stanovanj, zgraje- nih med letoma 1961 in 1971. 17 odstotkov stano- vanj je bilo zgrajenih med letoma 1946 in 1960, 15 odstotkov po letu 1975 ter 12,5 odstotka med leto- ma 1971 in 1975. Le 9 odstotkov je bilo zgrajenih med letoma 1919 in 1945. 76,5 odstotka stanovanj je bilo opremljenih z vodovodom, kanalizacijo oziroma greznico in elektriko, 13 odstotkov le z vodovodom in elektriko, 8 odstotkov le z elektriko, 1,5 odstot- ka stanovanj pa je bilo neopremljenih. Kopalnico je imelo 63 odstotkov stanovanj, stranišče z izpiranjem 61 odstotkov. Večina stanovanj je bila v zasebni lasti, v družbeni lasti jih je bilo 40 oziroma 6,8 odstotka. 19 stanovanj oziroma 16 odstotkov je bilo registrira- nih za namen počitka in rekreacije.43 Gradnja je bila tako intenzivna, da so zapisali: »Nekdaj izrazito obce- stni naselji Ig in Iška vas sta zaradi močne pozidave v novejšem času te osnovne značilnosti izgubili in se pričeli dokaj brezoblično širiti. Na Igu spominja na ta tip pred- vsem glavna vaška cesta z značilno obulično zazidavo, kjer so stavbe skoraj praviloma obrnjene z ožjo fasado proti glavni cesti.«44 Del novogradenj je še vedno po- tekal mimo urbanističnih smernic. V začetku 80. let so bili uveljavljeni novi prostor- ski ureditveni pogoji za območje krajevnih skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj. Njihov namen je bil uskla- diti delno spremenjene razvojne zahteve, ki so izvi- rale iz sprememb v organizaciji življenja, smernic o 43 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 48–49. 44 Prav tam, str. 84. urbanizaciji območja s stališča širšega prostorskega razvoja v okviru programa Ljubljana 2000 ter zahtev po zaščiti naravnih virov (to je vodnih virov, kme- tijskih zemljišč, gozda, krajinskih parkov in narav- nih rezervatov). Poleg tega naj bi skušali v zazidljive površine vključiti tudi gradnje, ki so nastale mimo načrtovanega razvoja.45 Skupščina občine Ljubljana Vič – Rudnik je prostorske ureditvene pogoje, ki jih je januarja 1984 izdelal ZIL Tozd Urbanizem Ljub- ljana, sprejela 23. januarja 1985.46 Ob tem so zapisali: »V krajevni skupnosti Ig se novogradnja širi kot zapol- nitev vrzeli v že obstoječih naseljih, kjer so graditelji predvsem domačini in v novem naselju na Igu, kjer so graditelji tudi iz Ljubljane, Cerknice in Kranja. Na območju KS je malo možnosti za celovito novogradnjo, zaradi številnih rezervatov (vodarna Brest, JLA, KPD, kmetijska območja) in velikega deleža barjanskih povr- šin. Možne so še zapolnitve vrzeli in pozidave obrobnih gozdnih površin. V letu 1983 je bilo na območju KS Ig 30 počitniških hišic.«47 Na podlagi novih prostorskih ureditvenih pogojev je bil sprejet zazidalni načrt VS 236 za naselje Ig, ki je določal štiri zazidalne otoke na vzhodu in severoza- hodu naselja s stanovanjskimi in eno stanovanjsko- -obrtno cono.48 Meje zazidalnih otokov so se z mini- malnimi korekturami ujemale s tistimi, določenimi v Podrobnem urbanističnem redu za naselje Ig iz leta 1974, le en zazidalni otok je bil na željo Krajevne skupnosti Ig delno razširjen proti severovzhodu.49 V severnem delu naselja je zaradi varovanja kmetijskih 45 Prav tam, str. 1. 46 Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za kra- jevne skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj, Uradni list SRS, št. 4/1985, str. 227. 47 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 49. 48 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Zazidalni načrt VS 236 – Ig za zazidalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P 2, str. 1–3. 49 Prav tam, str. 4. Struktura stanovanj na Igu glede na leto izgradnje (popis iz leta 1981) pred 1981 med 1919 in 1945 med 1946 in 1960med 1961 in 1971 med 1971 in 1975 po 1975 428 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 površin odpadlo približno 12 hektarjev zazidljivih površin, za katere so predvidevali, da jih bodo ure- jali z zazidalnim načrtom ob nekoliko večji gostoti zazidave. Ohranjene so bile le površine v zazidalnem otoku za šest stanovanjskih blokov. Opuščene zazid- ljive površine so bile nadomeščene ob robu gozda na jugozahodu, predvsem pa na manj kakovostni zemlji v vzhodnem delu Iga.50 Javna razprava o zazidalnem načrtu VS – 236 je potekala 26. novembra 1984 v kinodvorani na Igu, sprejet je bil marca 1985.51 Gradnja šestih stanovanjskih blokov, ki je bila del načrtne stanovanjske izgradnje mesta Ljubljana, se je na Igu pričela leta 1984. Ti stanovanjski bloki so v nekoliko večjem obsegu vplivali na demografsko in zunanjo podobo vasi, a tudi tu je pri gradnji prihaja- lo do zapletov. Dva bi morala biti zgrajena do kon- ca leta 1985, a se je gradnja zamaknila zaradi težav pri izgradnji kanalizacije.52 Težave pri gradnji nove soseske je povzročil tudi nepopoln investicijski pro- gram. Gradnja stanovanj je bila sprva namenjena za prodajo na trgu, nakar je investitorstvo gradnje pre- 50 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 91. 51 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Vabilo, 21. 11. 1984; Odlok št. 350-11/84, 6. 3. 1985. 52 Kanalizacijski vozel na Igu, Naša komuna, 24. 9. 1985, št. 12, str. 4. vzela Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana oziroma njen odbor za solidarnost. Zato so morali stanovanja, ki so bila prvotno načrtovana v večjih merah, ponovno projektirati v okvirih, ki so veljali za solidarnostna stanovanja. Vse to je gradnjo zamakni- lo za 15 mesecev. Ponovno se je zapletlo jeseni 1986, ko je Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana odstopila kot investitor gradnje ostalih štirih blokov. V začetku leta 1987 sta bila prva dva bloka zgrajena, tehnični pregled opravljen, nista pa še imela uporab- nega dovoljenja. Na ostale štiri bloke so opominjale le štiri gradbene jame. Hkrati so poročali, da se upra- vičenci do solidarnostnih stanovanj zaradi oddalje- nosti od Ljubljane na Ig niso želeli seliti.53 Kot vidimo, je bil Ig v 80. letih že deležen pro- cesa suburbanizacije. V večji meri je namreč postal zanimiv za Ljubljano kot naselitveno območje ter prostor, ki nudi možnost za rekreacijo in oddih. Na- daljevali so se tudi načrti za oskrbovanje Ljubljane s pitno vodo iz podtalnice Iškega vršaja.54 »Gibanja v zadnjih letih, ko je pridobilo na vrednosti kmetijstvo, ko se začenja obraten tok z begom iz mest, pa spet dajejo vrednost Igu in njegovi okolici,« so ob tem zapisali v 53 Stanovanjski vozel na Igu, Naša komuna, 20. 1. 1987, št. 1, str. 2. 54 Ig bo rasel v vsakem primeru, Naša komuna, 23. 11. 1982, št. 19, str. 6. Načrt Iga z zazidalnimi otoki, Prostorski ureditveni pogoji za območje krajevnih skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj, 1984 (SI ZAL LJU 80/2, t. e. 247, a. e. 403). 429 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Naši komuni.55 Število gospodinjstev na Igu je v tem obdobju naraščalo hitreje kot število prebivalcev, kar je bila posledica zviševanja življenjskega standarda in spremembe življenjskega sloga, saj je počasi izginjala navada, da je pod isto streho živelo več generacij.56 Posledica zviševanja življenjskega standarda in spre- membe življenjskega sloga pa je bila prav tako potre- ba po modernejši infrastrukturi in javnih servisih, ki bi celoviteje zadovoljevali potrebe prebivalstva. Komunalna infrastruktura Pomembne naloge krajevnih skupnosti so bile pospeševanje komunalne, gospodarske, socialne, zdravstvene in vzgojno-varstvene dejavnosti na svo- jem območju, gradnja in vzdrževanje vodovodov ter kanalizacije, pa tudi skrb za javne površine, krajevne ceste, javno razsvetljavo in pokopališča.57 Krajevna skupnost Ig je obsegala naselja Ig, Kot, Staje, Do- bravica, Kremenica, Sarsko, Iška vas, Iška, Gornji Ig, Iška Loka in Matena.58 Za obravnavano obdobje je značilno, da je financiranje njihovega infrastruktur- nega razvoja večkrat izpadlo iz letnih načrtov občine Ljubljana Vič – Rudnik, kar je pri ljudeh sprožalo nejevoljo, včasih pa so o tem odkrito spregovorili tudi občinski odborniki iz teh krajev.59 Leta 1975 je na primer odbornik krajevne skupnosti Ig Modic na ši- roko opisal infrastrukturne izzive svojega okolja, ki so segali od ureditve transformatorskih postaj, asfal- tiranja cest in razvoja trgovske mreže do razširitve šolskih prostorov in ureditve telefonske centrale.60 Prosil je, naj se predlogi krajevne skupnosti uvrstijo v končni program razvoja občine za obdobje 1976– 1980, »ker je tako nemogoče da bi ispadlo iz plana tako veliko območje občine kot je Ižansko«.61 Z vsemi opisa- nimi – in še marsikaterimi drugimi – izzivi so se spo- padali počasi, pri tem pa je bil vedno znova potreben družbeni angažma domačinov. 55 Prav tam. 56 Prav tam. Prim. tudi Gestrin, Svet pod Krimom, str. 142. 57 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 20, a. e. 44, Zapisnik 28. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 6. 1971, Analiza /problematika/ krajevnih skupnosti občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 2–3. 58 Prav tam, str. 9. 59 Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 27, a. e. 59, Zapisnik 13. seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 6. 1975, Obravnava osnutka družbenega plana razvoja občine Ljubljana Vič – Rudnik, str. 28–30; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbora krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka smernic Ljubljane in ljubljanskih občin do leta 2000, str. 3; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbora krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka programa dela skupšči- ne občine in njenih zborov za leto 1980, str. 15–17. 60 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 27, a. e. 59, Zapisnik 13. seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 6. 1975, Obravnava osnutka družbenega plana razvoja občine Ljub- ljana Vič – Rudnik, str. 28–29. 61 Prav tam, str. 30. Ena večjih infrastrukturnih izzivov v naselju sta celotno obdobje socializma ostajala vodovod in oskr- ba s pitno vodo. Težave so se vrstile tudi v obravna- vanem obdobju. Vodovod za Ig in okoliška naselja je bil deloma zgrajen pred prvo svetovno vojno. Takrat je bil zajet površinski tok potoka Krvavice, a vodo- vod je v taki obliki zadostoval le do začetka tridesetih let 20. stoletja. Iz ohranjenih virov vidimo, da sta se Ig in bližnja okolica po koncu druge svetovne vojne napajala iz lastnega izvira, to je iz Studenca sredi Iga (pod cesto in hišami). Izvir je bil kraški, kalnost in slaba bakteriološka slika pa sta že zgodaj pokazali na njegovo neustreznost. Kljub temu so vodo tudi v ka- snejših letih črpali v rezervoar nad Igom, iz katerega so jo distribuirali uporabnikom. Iz obstoječih virov ni razvidno, koliko uporabnikov je takratni vodovod de- jansko oskrboval, že v 50. letih pa lahko spremljamo nenehna prizadevanja za njegovo popravilo in obno- vo, kar nam daje vedeti, da prebivalcev ni ustrezno oskrboval s pitno vodo.62 V prvi polovici leta 1961 sta bila izdelana inve- sticijski program in projekt za rekonstrukcijo vodo- voda na Igu, a dela so potekala zelo počasi. S prvo etapo so pričeli v drugi polovici leta, največji delež denarja pa so prispevali občani s samoprispevkom.63 V začetku leta 1962 je bil za rekonstrukcijo vodo- voda potrjen še predlog o uvedbi posebnega krajev- nega samoprispevka v naravi, ki je obsegal kopanje jarkov, polaganje cevi in prispevek v lesu iglavcev. Pri individualnih zadolžitvah posameznih zavezancev (to so bili zasebni kmetijski proizvajalci, obrtniki, sa- mostojni in svobodni poklici, delavci in uslužbenci, ki so imeli stalno bivališče na območju vasi Ig pri Ljubljani, Staje, Iška vas, Kot in Iška) so upoštevali njihovo gospodarsko moč.64 V šolski kroniki pa so v šolskem letu 1961/62 zapisali: »Po več kot 20. letih je stekel vodovod.«65 Svečana otvoritev vodovoda je bila 62 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 51; Piškurić, Ig od leta 1952, str. 168–169. 63 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 2, a. e. 3, Zapisnik 7. ločene seje ob- činskega zbora in zbora proizvajalcev, 19. 8. 1961, Obravnava poročila o izvršitvi družbenega plana in proračuna Občine Ljubljana – Vič – Rudnik za I. polletje 1961, str. 23; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapisnik 14. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 28. 2. 1962, Analiza realizacije družbenega plana za leto 1961, str. 76. 64 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 1, a. e. 1, Obrazložitev predloga dnev- nega reda 15. ločene seje občinskega zbora in zbora proizva- jalcev ter 13. skupne seje občinskega zbora in zbora proizva- jalcev ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik, 31. 3. 1962, str. 2; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapisnik 15. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 31. 3. 1962, Poročilo in predlog k odloku o vpeljavi posebnega krajevnega prispev- ka za rekonstrukcijo vodovoda za vasi Ig pri Ljubljani, Staje, Iška vas, Kot in Iška; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapi- snik 15. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 31. 3. 1962, Odlok in predlog k odloku o vpeljavi posebnega krajevnega prispevka za rekonstrukcijo vodovoda za vasi Ig pri Ljubljani, Staje, Iška vas, Kot in Iška, 31. 3. 1962, str. 1–2. 65 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika državne ljudske šole na Igu, str. 120. 430 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 napovedana za december 1961, so poročali v Naši ko- muni in zapisali: »Te dni je na Igu vse živo – mladina in odrasli, med njimi smo videli tudi pionirje, ki kopljejo in polagajo zadnje metre cevi.«66 Kljub poročanju o otvoritvi so dela na vodovo- dnem omrežju z različno intenzivnostjo potekala tudi v naslednjih letih. Leta 1962 so poročali, da so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev izvedli le nekaj manjših del, ki so jih plačali iz sredstev vodo- vodnega odbora,67 posamezna dela so bila izvedena tudi leta 1963.68 Razširitvena dela so nato z majh- nimi koraki napredovala tako leta 1965 (tega leta preberemo, da je bilo v krajevni skupnosti Ig 8 kilo- metrov krajevnega vodovoda) kot leta 1966, nadalj- nja sredstva pa so bila predvidena tudi za leto 1967.69 Krajevne skupnosti, ki so morale same skrbeti za nadgradnjo in razširitev vodovodov ter razna vzdr- ževalna dela, so se za sredstva potegovale ob vsako- letnih načrtih dela občine Ljubljana Vič – Rudnik. Zaradi skromnih investicijskih sredstev, s katerimi je razpolagala občina, pa je med njimi prihajalo tudi do prerekanj, katera denar bolj potrebuje.70 V eni od takih razprav je predstavnik Iga Karl Pfundner, sicer ravnatelj ižanske osnovne šole, povedal: »Sredstva v višini 4 milijone din za vodovod in ostalo, bodo v leto- šnjem letu še preskromna za vse dejavnosti, ki jih ima krajevna skupnost predvidene. Ves primanjkljaj bo krit s samoprispevkom.«71 A že leta 1968 so sredstva za ob- novo vodovodnega sistema zopet izpadla iz predlo- 66 Ig, Naša komuna, 29. 11. 1961, št. 10, str. 7. 67 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 5, Zapisnik 19. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 30. 6. 1962, Poročilo sveta za komunalne zadeve ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik za prvo polletje 1962, str. 6. 68 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 8, Zapisnik 5. ločene seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 21. 9. 1963, Po- ročilo o izpolnjevanju družbenega plana za leto 1963 občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 32. 69 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 43. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 16. 12. 1965, Ana- liza pogojev gospodarjenja v letu 1965, str. 61; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 54. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 13. 10. 1966, Poročilo in zaključ- ni račun komunalnega sklada za leto 1965 in problematika komunalnega urejanja na območju občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 20; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 21, Zapisnik 47. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 10. 3. 1966, Poročilo in predlog proračuna občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1966 (denarni podatki v novih dinarjih), str. 6; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 25, Zapisnik 59. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 2. 2. 1967, Analiza pogojev gospodarjenja v letu 1967 in predlog osnutka prora- čuna občine za leto 1967 ter predlog sklica zborov volivcev in zborov delovnih ljudi v delovnih organizacijah, str. 11. 70 Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 21, Zapisnik 47. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 10. 3. 1966, razprava k točki Obravnava in sprejem resolucije o usmeritvi razvoja občine v letu 1966 in proračuna občine za leto 1966, str. 40–47. 71 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 13, a. e. 26, Zapisnik 62. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 30. 3. 1967, razprava k predlogu resolucije o usmeritvi občine v letu 1967 in pred- logu proračuna občine Ljubljana Vič Rudnik za leto 1967, str. 18. ga proračuna, čeprav je krajevna skupnost Ig prejela odločbo sanitarne inšpekcije, ki ji je nalagala sanacijo neustreznega zajetja, zgrajenega leta 1910.72 Tudi v naslednjih letih je krajevna skupnost pogosto izpadla pri dodeljevanju dodatnih sredstev za reševanje težav z vodovodom.73 Krajani so z raznimi samoprispevki in prostovoljnim delom med letoma 1965 in 1970 pomagali pri manjših delih na vodovodu, krajevna skupnost pa je v obnovo preusmerjala sredstva, ki jih je dobila za redno poslovanje.74 Kljub vsem naporom ižanski vodovod v začet- ku 70. let ni ustrezal sanitarnim zahtevam, vodo pa so morali klorirati. Dela za potencialno sanacijo so vključevala tudi raziskavo podtalnice, za katero pa se je hkrati zanimal Mestni vodovod Ljubljana.75 A kmalu se je izkazalo, da so želeli odkrite zaloge vode nameniti izključno za oskrbo Ljubljane s pitno vodo. Izgradnja vodarne je bila načrtovana v Brestu (dogra- jena je bila v začetku 80. let). Ta namera je poskrbela za nemalo slabe volje na Igu in v sosednjih krajev- nih skupnostih, ki niso bile predvidene za priklop na omenjeno vodarno. Zato je delegat krajevne skupno- sti Ig Franci Brenčič v razpravi pripomnil: »Popolno- ma se strinjam, da je potrebno z vodo, katere je na Bar- ju edino veliko, oskrbeti tiste, ki danes pijejo higiensko oporečno vodo in se ta voda črpa izpod njihovih nog. Ne strinjamo se, da se skozi območja izpeljujejo vodovode od magistrale-avtoceste za nekoga, ki je pač higiensko ne- oporečen in je vode verjetno bolj potreben, kot tisti, ki na tem območju žive. Smatramo, da je nesprejemljivo sta- lišče pristojnih organov in organizacij skupščine mesta Ljubljane in delovnih organizacij, ki na tem delajo, da se lokalni vodi (konkretno na Igu) ne morejo priključiti na ta vodovod.«76 Leta 1984 se je območje krajevne skupnosti Ig še vedno v celoti oskrbovalo z vodo iz lokalnega vo- dovodnega sistema, ki je bila občasno še vedno ne- 72 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 14, a. e. 31, Zapisnik 15. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 28. 3. 1968, razprava k Predlogu resolucije o usmeritvi razvoja občine Ljubljana Vič Rudnik v letu 1968 in k Predlogu odloka o proračunu občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1968 ter Predlogu odloka o spremembi odloka o sredstvih za financiranje vzgo- je in izobraževanja ter predloga finančnih načrtov posebnih računov za leto 1968, str. 23. 73 Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 43, Zapisnik 27. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 20. 5. 1971, Pojasnila in odgovori na predloge in sklepe zborov volivcev, ki so bili v času od 20. februarja do 5. marca 1971, str. 14. 74 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 20, a. e. 44, Zapisnik 28. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 6. 1971, Analiza /problematika/ krajevnih skupnosti občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 83–84. 75 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 51; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 24, a. e. 52, Zapisnik 55. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 1. 1974, Spisek vodovodov in ustreznost pitne vode občine Ljubljana Vič – Rudnik, str. 3. 76 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 36, a. e. 77, Zapisnik 26. seje zbora krajevnih skupnosti, 16. 7. 1980, Obravnava osnutka dogovo- ra o temeljih družbenega plana mesta Ljubljane za obdobje 1980–1985, str. 18–19. 431 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 ustrezne kakovosti in jo je bilo treba klorirati.77 Tudi v naslednjih letih ni bilo jasno, na kateri vodo- vod se bo Ižancem uspelo priključiti, zato so lahko le obnavljali dotrajani krajevni vodovod. Leta 1985 so zamenjali 1,2 kilometra cevi, podobno opravilo so načrtovali tudi leta 1986.78 Delegacija krajevne skupnosti pa je ob sprejemanju dogovora o temeljih družbenega plana občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1986–1990 oskrbo z vodo izpostavila kot eno največjih težav. Povedali so: »Sanacija vodoo- skrbe na področju vodovoda Ig – Iška vas zajema poleg sanacije črpališča, ki je bila v danem trenutku izbrana za najhitrejšo začasno rešitev, tudi sanacijo celotnega vodovodnega omrežja, izdelavo podzemskega katastra za omenjeno področje, priključitev na mestni vodovod in prevzem v upravljanje. Glede na dosedanja velika vlaganja uporabnikov vodovoda pri novogradnji, vzdr- ževanju in popravilih smo prepričani, da bodo z enako zavzetostjo in odgovornostjo obnavljali in dograjevali objekte vodooskrbe, vendar predvidena vlaganja daleč presegajo zmožnosti izključno uporabnikov. Zato pri- čakujemo večje angažiranje širše družbene skupnosti za dokončno ureditev vodooskrbe na našem področju.«79 77 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47, 106. 78 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 79 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 46, a. e. 97, Zapisnik 27. seje zbora krajevnih skupnosti, 24. 4. 1985, Pisni predlogi, pripombe, Kanalizacija, kolikor jo je na Igu sploh bilo,80 je bila zgrajena za odvajanje meteorne vode in spelja- na v melioracijske jarke ali potoke. Zgrajena je bila le v severozahodnem delu naselja, a je bila tudi tam neurejena. Večina fekalnih vod je bila speljana preko greznic, nekatere pa celo neposredno v obcestne jarke in meteorne kanale, kar je slabo vplivalo na okolje in zlasti v sušnem času povzročalo smrad.81 »Ljudje upo- rabljajo sistem greznic. Zabrv pa je v nezavidljivem po- ložaju, ker je tam talna voda zelo visoka. Cestno podjetje preganja mnoge, ker speljujejo obtok v obcestne jarke,« so leta 1971 zapisali v Naši komuni ob vprašanju, zakaj se v spodnjem delu Iga nabira gnojnica.82 Idejni projekt za kanalizacijo s čistilno napravo ob Ižici je bil sicer v začetku 70. let že izdelan,83 a do njegove realizacije zaradi pomanjkanja sredstev ni prišlo, zato je priha- jalo do težav pri upravljanju z odpadnimi vodami.84 Jakopin je menil, da se vrtijo v začaranem krogu, »iz stališča k osnutku dogovora o temeljih družbenega plana ob- čine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1986–1990, str. 3. 80 Leta 1965 na primer omenjajo krajevno kanalizacijo v dolžini 150 metrov. Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 43. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 16. 12. 1965, Analiza pogojev gospodarjenja v letu 1966, str. 61. 81 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13, 52. 82 Milovan Dimitrić, Krajevni praznik v upornem Igu, Naša ko- muna, junij 1971, št. 6, str. 4. 83 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 52. 84 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. Pogled na Ižico iz leta 1965. Na levi vidimo ozek lesen most, ki je dal ime predelu Zabrv, v ozadju pa poslopje žage (arhiv družine Piškurić). 432 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 katerega brez denarja ne moremo in ne moremo ven. Trenutno vse to rešujemo s ponikalnicami, v katere spe- ljujemo odplake, nekateri pa imajo greznice. To bo kmalu postal resen in nerešljiv problem, če se ga ne bomo lotili z vsemi ustreznimi financami.«85 Podrobni urbanistični red iz leta 1974 prav tako ni predvideval večjih vod- nogospodarskih posegov, tudi ob predvidenem pove- čanju števila prebivalstva. Novi zazidalni kompleksi so bili načrtovani pretežno na propustnih tleh in naj ne bi bili ogroženi od površinskih vod. Predvidevali so le ureditev potoka Draščica, zamenjavo oziroma povečanje propusta pod asfaltno cesto ter izkop ne- kaj manjših melioracijskih jarkov. Vse fekalne oziro- ma odpadne vode je bilo načeloma obvezno speljati ločeno v greznico ali čistilno napravo, industrija naj bi imela po potrebi tudi predčiščenje. Meteorne vode naj bi vodili neposredno v Ižico ali ponikalnice. Ure- janje Ižice v kraju ni bilo predvideno, ob njej naj bi uredili le manjše rekreacijske pasove ali zelenice.86 Kljub opisanim načrtom ustreznega kanalizacij- skega omrežja na Igu sredi 80. let še ni bilo.87 Zazi- dalni načrt VS 236 za naselje Ig, sprejet leta 1985, je zaradi slabe komunalne urejenosti naselja le še enkrat predlagal celostno rešitev problematike.88 Leta 1985 je bilo lokacijsko dovoljenje za čistilno napravo na Igu sicer pridobljeno, čakali so še na gradbeno do- voljenje, krajevna skupnost pa vseh premoženjsko- pravnih zadev ni mogla rešiti sporazumno.89 A kma- lu se je ponovno zapletlo pri izgradnji kanalizacije in čistilne naprave, ki sta bili potrebni za izgradnjo stanovanjske soseske šestih blokov. Zaradi omejenih finančnih sredstev in visoke inflacije je bilo do pred- videnega roka zgrajenih le 600 metrov povezoval- nega kanala, kar je pomenilo tudi zamik pri gradnji soseske.90 Tudi leta 1986 je bila kanalizacija še vedno v izgradnji. Toda kanalizacijski vod, ki je potekal med bloki in čistilno napravo, ni predvideval priključkov za ostale individualne hiše, zato so se domačini spra- ševali, kako bodo uredili drugotni vod in posamične priključke.91 Hkrati so na Igu opozarjali na nesmo- trno porabo sredstev, saj bi lahko ob urejanju kana- lizacije polagali tudi novo vodovodno infrastrukturo, da ne bi dvakrat razkopavali ceste in polagali asfalta. 85 Prav tam. 86 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 41. 87 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 88 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Zazidalni načrt VS 236 – Ig za zazidalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P 2, str. 7. 89 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 45, a. e. 96, Zapisnik 15. skupnega zasedanja zbora združenega dela, zbora krajevnih skupnosti in družbenopolitičnega zbora, 6. 3. 1985, Predlog zazidalnega načrta VS 236 Ig za območje zazidalnih otokov S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P2, str. 28. 90 Kanalizacijski vozel na Igu, Naša komuna, 24. 9. 1985, št. 12, str. 4. 91 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. »Predlog je bil v ustreznih službah sicer prevzet, žal pa ne tudi uresničen,« so zapisali.92 Prvi projekti za kana- lizacijo v starem delu Iga in v naselju Rastuka so bili izdelani šele leta 1989.93 Tudi odstranjevanje smeti in odpadkov sprva ni bilo ustrezno urejeno. »Danes predstavljajo problem predvsem večji kosovni odpadki. Proizvodne organiza- cije imajo urejen odvoz odpadnih snovi. Z naraščajočo urbanizacijo se bo povečala tako količina smeti kot osta- lih odpadkov. Opuščena gramoznica ob cesti Ig – Podpeč, kjer se že danes priložnostno odlaga smeti, je za deponi- jo smeti neprimerna, ker je na Iškem vršaju predvide- no črpališče podtalnice za potrebe Ižanskega vodovoda. Kot začasno rešitev predlagamo lokacijo za deponijo v primerni globeli na Pungartu. Kasneje bo treba problem odlaganja smeti reševati v okviru ljubljanskih odlaga- lišč,« so zapisali sredi 70. let.94 Kako so v naslednjih letih urejali odvoz smeti, ni zapisano, a komunalno podjetje Snaga je leta 1984 že redno odvažalo smeti in odpadke na centralno deponijo Barje pri Ljubljani, medtem ko lokalne deponije niso bile predvidene.95 Krajane je mučilo predvsem to, da so jih pri plačilu odvoza enačili z mestnim prebivalstvom, ki je imelo po eni strani odvoz bolje urejen, več je bilo zabojni- kov za smeti, po drugi strani pa so na vasi biološke odpadke namenjali za kompost ali živalsko krmo.96 Električna energija je na Ig prihajala iz razdelilne transformatorske postaje Grosuplje, po daljnovodu Grosuplje–Vrhnika. Daljnovod je bil zgrajen med letoma 1936 in 1939, Ig je bil na električno omrež- je slavnostno priključen 26. novembra 1939.97 Julija 1961 je podjetje Elektro Ljubljana – okolica dobi- lo gradbeno dovoljenje za gradnjo transformatorske postaje na Igu.98 V dokumentaciji za pridobitev grad- benega dovoljenja so zapisali: »V zvezi z urbanistično obdelavo vasi Ig ter gradnjo novih stanovanjskih hiš ter javnih zgradb, se nam samo od sebe postavlja vpraša- nje preskrbe istih s kvalitetno električno energijo. Z ozi- rom na to, da je splošno znano, da je električno omrežje vasi Ig zastarelo in dotrajano, postaja to vprašanje še bolj pereče. Iz meritev, ki so bile izvedene že leta 1958 je razvidno, da so napetostne prilike zelo slabe, posebno na konceh vodov, ki so zelo dolgi.«99 Podjetje Elektro 92 Prav tam. 93 B. Vrhovec, Na Igu so praznovali, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 94 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 33. 95 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47, 103. 96 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 97 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 42; Ižanci so dobili elektriko, Slovenec, 26. 11. 1939, št. 272a, str. 5. 98 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 65, a. e. 109, Odločba št. 3922-E/1, 27. 7. 1961. 99 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 65, a. e. 109, Idejna energetska rešitev napajanja Iga z ozirom na njegov urbanistični razvoj, str. 1. 433 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Ljubljana – okolica je s prenovo električnega omrežja pričelo šele leta 1961, pri čemer so z lastnim delom pomagali tudi krajani.100 Na Igu je do takrat obrato- vala le ena transformatorska postaja, ki je oskrbova- la tudi vasi Iška Loka in Staje. Težavo so pomenili predolgi nizkonapetostni vodi, saj je bila razdalja do zadnjega odjemalca na Igu kar dva kilometra.101 Čeprav je bilo prebivalstvo Iga takrat še večinoma kmečko, so predvidevali, da se bo njegova struktura kmalu spremenila, število prebivalcev pa podvojilo.102 »Vzporedno z naraščanjem prebivalstva bo naraščala tudi potreba po električni energiji. S prihodom delavcev in presnavljanjem kmečkega prebivalstva v delavskega, bo seveda potreba po električni energiji močno narasla. /…/ Na Igu, kjer je danes skoraj 100% kmečko prebival- stvo, bi bilo v bodoče zelo težko določiti koliko bo kmečkih in koliko delavskih gospodinjstev. Poleg tega je mogoče nastajanje novih kmečko – delavskih gospodinjstev, kjer je en družinski član delavec, ostali pa kmetje,« so za- pisali.103 Glede na predvideni razvoj vasi (v začetku 60. let so gradili nove prostore Kovinske industrije Ig na robu vasi in novo šolo, ob tem pa so načrtovali še stanovanjsko izgradnjo in nekatere javne servise) so menili, da vas nujno potrebuje dve transformatorski postaji. Ena bi napajala središče vasi z novim nase- ljem, druga pa del Iga na cesti proti Škofljici in Ljub- ljani. Za razvoj v nadaljnjih desetletjih so predvide- vali še izgradnjo tretje postaje.104 Kot se je izkazalo že v naslednjem desetletju, so bile opisane ocene porabe električne energije podcenjene. 17. maja 1967 je na Igu zasvetila javna razsvetlja- va.105 Občina Ljubljana Vič – Rudnik se je do kon- ca desetletja s podjetjem Elektro Ljubljana – oko- lica dogovorila za več transformatorskih postaj na podeželju, med drugim tudi za Ig – center, a njena realizacija je zamujala.106 »Iz prvotnega proračuna so izpadla sredstva za investicije za trafo postaje. Mene to skrbi in bojim se, ker imam slabe izkušnje s podjetjem Elektro Ljubljana – okolica. Na celem našem območju niso v 40-letih naredili nič drugega kakor, da vzdržujejo staro električno napeljavo. Pred 40. leti je bila elektrika potrebna samo za luč, sedaj pa so gospodinjstva že močno modernizirana. Za proračun je to boljše, samo kje je ga- rancija, da bo podjetje šlo v investicije na našem obmo- čju. Mi nimamo nobenega programa od te enote (Elektro Ljubljana – okolica) in prosil bi, da se tukaj nekaj ukre- 100 Prav tam; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapisnik 14. lo- čene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 28. 2. 1962, Poročilo o delu krajevnih odborov, 19. 2. 1962, str. 3. 101 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 65, a. e. 109, Idejna energetska rešitev napajanja Iga z ozirom na njegov urbanistični razvoj, str. 1–2. 102 Prav tam, str. 6. 103 Prav tam, str. 7–8. 104 Prav tam, str. 7–13. 105 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika državne ljudske šole na Igu, str. 120. 106 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 2. 1969, razprava k Obravnavi in sprejemu predloga odloka o proračunu občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1969, str. 26–28. ne. Na Igu ni predvidene trafo postaje. Ižanska kovinska industrija je s tem podjetjem podpisala pogodbo za 7 mi- lijonov za izgradnjo trafo postaje pred tremi leti, ven- dar pogodba še danes ni realizirana. Če bi dali finančna sredstva krajevnim skupnostim in bi te postavile ohišje, bi bilo boljše,« je bil ob sprejemanju proračuna za leto 1969 kritičen Jakopin.107 Leta 1971 je v pogovoru za Našo komuno povedal: »Trafopostaja bi že stala, če se ne bi zataknilo pri zemljišču. V začetku nam je lastnik obljubil zemljišče, kasneje pa je to preklical in iskati smo morali novo lokacijo v bližini, ki bi ustrezala že nareje- nim načrtom. Vse je že zmerjeno in v avgustu bodo za- čeli graditi, sicer zapade kredit odobren za gradnjo.«108 V 70. letih je bil daljnovod dotrajan tako v me- hanskem (dotrajani drogovi) kot električnem pogle- du, saj je obratoval na meji termične obremenljivosti. Prihajalo je tudi do večjih padcev napetosti.109 »Elek- trično omrežje na Igu je zelo obremenjeno. Komaj, komaj je še mogoče dobiti priključek, pa še to ne povsod. Mi- zarsko podjetje bi moralo narediti svojo TP, pa tudi žic bi bilo treba zamenjati, vsaj večji delež. Ponekod imajo elektriko le izven hiše. So pa tudi primeri, ko ljudje ne morejo gledati niti televizije, tako šibek je tok,« so na primer zapisali leta 1976.110 Na območju Iga so bile takrat sicer že štiri transformatorske postaje, omrež- je je bilo v glavnem izvedeno prostozračno. Zapisali so, da je bil večji del omrežja zastarel, razen omrežja transformatorske postaje Ig – center, ki je bilo rekon- struirano leta 1972, in nekaterih drugih krajših od- sekov omrežja. Večji porabniki električne energije so bili industrija, obrt, šola in vrtec. Večjo porabo elek- trične energije je narekoval tudi nov življenjski slog, ki je prišel z rastjo življenjskega standarda in poskr- bel, da so vse bolj izginjale razlike v načinu življenja mestnih in podeželskih prebivalcev. Zato so menili, da bi naselje potrebovalo nadgradnjo omrežja.111 Do večjih nadgradenj očitno ni prišlo, saj so tudi sredi 80. let zaznavali potrebo po novih transformatorskih postajah, in sicer tako za novo naselje stanovanjskih hiš na Igu kot za naselji Kot in Matena.112 Je pa leta 1977 potekala zaključna faza gradnje južne trase daljnovoda od Ljubljane do Divače, ki je bila spelja- na v neposredni bližini Iga proti Krimu in naprej na Primorsko.113 Slaba urejenost cest je bila naslednja težava, s ka- tero so se soočali prebivalci Iga. V 60. letih sledimo 107 Prav tam, str. 26. 108 Milovan Dimitrić, Krajevni praznik v upornem Igu, Naša ko- muna, junij 1971, št. 6, str. 4. 109 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 42. 110 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 111 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 42–45. 112 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 113 Janez Kern, V polnem razmahu, Naša komuna, 19. 9. 1977, št. 8, str. 4. 434 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 nenehnim prizadevanjem za asfaltiranje glavne ceste skozi naselje, a tudi prelaganju občinske odgovorno- sti za urejanje te problematike na krajevne skupnosti, podjetja in posameznike.114 Eden od zborov volivcev je še leta 1969 izpostavil nujno rekonstrukcijo ceste skozi Ig, ki naj bi bila v obupnem stanju. Za njeno čiščenje in vzdrževanje pa so predlagali zaposlitev stalnega cestarja.115 Odgovor občine je bil: »Zahte- vo po urejanju ceste II. reda skozi naselje Ig je skupščina obravnavala v sklopu programa sanacij poškodb ob po- plavah ter za sanacije ceste odobrila v letu 1969 znesek 500.000 dinarjev ob pogoju, da bo tudi republiški cestni sklad sofinanciral dela. Cesto skozi naselje Ig, ki je cesta 114 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 54. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 13. 10. 1966, Poro- čilo o realizaciji programa za popravila in rekonstrukcije cest in ulic v letu 1966, str. 2; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 14, a. e. 30, Zapisnik 12. seje občinskega zbora in zbora delovnih skup- nosti, 1. 2. 1968, Poročilo o delu skupščine občine in njenih organov, str. 3. 115 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 2. 1969, Infor- mativno poročilo o poteku zborov volivcev in zborov delov- nih ljudi v času od 8. 2. do 16. 2. 1969, str. 16. III. reda, vzdržuje Cestno podjetje Ljubljana, kateremu bomo posredovali vašo prošnjo po stalnem cestarju.«116 Leta 1970 je bilo v občini Ljubljana Vič – Rud- nik le 3 odstotke cest asfaltiranih, do leta 1971 pa je ta številka narasla na 5 odstotkov. Izvenmestne ceste (takrat imenovane ceste IV. reda) so pogosto pote- kale po barjanskih ali hribovitih predelih, zato so se hitreje uničile, tako da bi bilo potrebno njihovo re- dno obnavljanje. Največja težava pri sanacijah je bilo nenehno pomanjkanje denarja.117 Vzdrževanje kra- jevnih poti je bilo prepuščeno krajevnim skupnostim, vzdrževanje cest IV. reda pa Komunalnemu podjetju Vič, ki se je borilo s premajhnim številom cestarjev, zlasti na podeželju, kjer zaradi nizkega plačila veči- noma niso mogli dobiti delovne sile. Krajevne skup- nosti so z dodeljenim denarjem večinoma lahko ku- pile le gramoz, medtem ko so morale za popravilo računati na prostovoljno delo krajanov.118 Kako nizka so bila sredstva, vidimo iz naslednjega zapisa: »S ta- kim načinom vzdrževanja se z minimalnimi sredstvi dosežejo dokaj dobri uspehi, saj nihče ne bi mogel s tako nizkimi sredstvi vzdrževati krajevnih poti.«119 Ker v proračunu občine za leto 1972 zopet ni bilo predvideno asfaltiranje ceste skozi Ig, je Jakopin v razpravi pripomnil, da so krajani sicer na vseh zborih volivcev zahtevali asfaltiranje cest skozi naselje, a naj bi bili za to pripravljeni tudi sami nekaj prispevati.120 »Konkretno moram povedati, da vsaki dve uri vozi skozi Ig avtobus, imamo ambulanto, v kateri ne moremo imeti odprtih oken zaradi prahu in ne vem, zakaj ta cesta ni prišla v program letos, saj je v srednjeročnem programu. Predvidena pa je ureditev cest, po katerih ne vozi avto- bus in ki so v slabem stanju zaradi črnograditeljev,« je bil kritičen in dodal, da so ljudje že preveč obreme- njeni z raznimi prispevki: »Ob prispevku 40:60 pri nas ceste Ig, Iška Loka, Matena ne bomo nikdar asfaltirali. 116 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 3. 1969, Odgo- vor na pripombe zborov volivcev, ki so bili od 8/2 do 16/2- 1969, str. 18. 117 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 21. seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 10. 12. 1970, Srednjeročni program gradenj in rekonstrukcij cest IV. reda, mestnih ulic in cestnih objektov (1971–1975), str. 1; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 25. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 3. 1971, Obravnava poročila o vzdrževanju cest IV. reda in mestnih ulic, str. 32. 118 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 3. 1971, Obrav- nava poročila o vzdrževanju cest IV. reda in mestnih ulic, str. 3–6; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 20, a. e. 44, Zapisnik 28. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 6. 1971, Analiza /problematika/ krajevnih skupnosti občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 83–84. 119 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 3. 1971, Obrav- nava poročila o vzdrževanju cest IV. reda in mestnih ulic, str. 5. 120 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 21, a. e. 46, Zapisnik 36. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 30. 3. 1972, razprava k Obravnavi in sprejemu predloga odloka o proračunu občine Ljubljana Vič Rudnik za leto 1972, str. 27–28. Eden od daljnovodov južne trase v bližini Iga, marec 1980 (foto: Dragan Arrigler, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). 435 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Zakaj? Ves vodovod gre s samoprispevkom, elektrifika- cija gre na račun občanov, potem je tu še prispevek za otroško varstvo in šolstvo. Kdo bo ob vsem tem še dal prispevek za ceste?«121 Septembra 1973 je Ig le doča- kal asfaltiranje kilometer dolgega odseka od avtobu- sne postaje do šole.122 Kako počasno je bilo urejanje krajevnih cest, kaže podatek, da je krajevna skupnost med letoma 1973 in 1976 asfaltirala še skupno 1,2 kilometra cest, in to večinoma s samoprispevki.123 Sredi 70. let je bil tako Ig z Ljubljano povezan z asfaltirano cesto, ki je potekala preko Ljubljanskega barja, s Škofljico in Podpečjo pa še vedno z maka- damskima cestama. Prometna ureditev znotraj nase- lja je ostajala slaba. Glavna cesta je bila sicer asfal- tirana, a pritoževali so se, da je zelo ozka in slabo urejena. Skozi strnjeno vaško naselje je bil speljan ves tranzitni promet v smeri doline Iške in Kureščka. Ob glavni cesti je bila tudi avtobusna postaja. Ostale ce- ste v naselju so bile večinoma makadamske in slabo vzdrževane, parkirišča niso bila urejena, čeprav so v tem času na Igu našteli 150 osebnih in 8 tovornih avtomobilov, traktor pa naj bi imela kar »vsaka dru- ga hiša«.124 Zaradi predvidenega porasta tranzitnega prometa so v podrobnem urbanističnem redu, kot že omenjeno, predvidevali razbremenitev prometa skozi naselje z izgradnjo dveh obvoznih cest. Prva, ki bi povezovala cesto iz Ljubljane in dolino Iške, naj bi se odcepila pred naseljem in potekala po delno obstoje- či poljski poti mimo Kovinske industrije Ig. Druga, ki bi povezovala cesto iz Ljubljane in Kurešček ozi- roma Škofljico, pa naj bi na ovinku pred vstopom v naselje presekala jugovzhodni del naselja ter pri tem prečkala reko Ižico.125 Omenjeni načrti se v tem desetletju niso reali- zirali in med željami Ižancev ter prebivalcev drugih krajevnih skupnosti sta tudi ob koncu 70. let ostajali prenova lokalnih cest in izgradnja bencinske črpalke na Igu.126 Ižanska cesta oziroma Ižanka, to je cesta, ki preko barja vodi v Ljubljano, je bila v 70. letih v izre- dno slabem stanju, asfaltna prevleka pa v veliki meri uničena, na kar so prebivalci opozarjali že vrsto let. Deloma so jo popravili v letih 1973 in 1974 ter pri tem zapisali: »Velikanskih lukenj, v katerih je ostalo av- tomobilsko kolo, ni več, na veliko veselje voznikov. As- faltna prevleka, ki je sedaj zakrpana, sicer ni najboljša, vendar v primerjavi s prejšnjimi luknjami odlična.«127 121 Prav tam, str. 28. 122 Dočakan asfalt, Naša komuna, 9. 11. 1973, št. 11, str. 5. 123 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 124 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 14, 39–40. 125 Prav tam, str. 39–40. 126 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 19. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 5. 12. 1979, Obravnava in sprejem osnutka programa družbenoekonomskega razvoja Občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1976–1980 v letu 1980, str. 7. 127 Zakrpana cesta, Naša komuna, 28. 11. 1974, št. 11, str. 6. Zime so cesto vedno znova uničile. »Sedaj so jo malo zakrpali in obljubili novo prevleko. Zaenkrat je to le še obljuba, ki pa upajmo, da bo uresničena,« so znova za- pisali leta 1976.128 Promet po Ižanki se je nezadr- žno povečeval, medtem ko so avtobusne povezave z Ljubljano ukinjali z obrazložitvijo, »da se ne splača«.129 Ob koncu desetletja je tako Ižance že zanimalo, kdaj bo predvidena razširitev Ižanske ceste, za katero so ugotavljali, »da je ob nenehnem naraščanju prometa ob- čutno preozka«.130 Odgovor so dobili po enem letu, in sicer da je za cesto pristojna Republiška skupnost za ceste, ki ji bodo posredovali vprašanje.131 Urejenost cest je ob vse večji obremenjenosti, ki je bila zagotovo tudi posledica vedno bolj intenzivne motorizacije, ostajala problematična. Potreba po nji- hovem asfaltiranju je naraščala, želja je bila tudi po ureditvi osrednjega avtobusnega postajališča.132 Za- zidalni načrt VS 236 za naselje Ig je sredi 80. let še vedno predvideval obvozno cesto proti Kureščku in tokrat tudi rekonstrukcijo regionalne ceste Ig–Škof- ljica. Večje parkirišče je bilo predvideno ob regionalni cesti nasproti Mizarstva in tapetništva Ig, deloma za zaposlene, deloma za obiskovalce naselja.133 Toda ob- vozna cesta proti Kureščku je med drugim posegala v obstoječe kmetije, zato ni bila sprejeta z navduše- njem. Anton in Franc Balant, ki sta imela kmetijska zemljišča na trasi, predvideni zanjo, sta v svoji pri- pombi zapisala: »Na sestanku je bilo rečeno, da cesto že- lijo krajani Iga – ve pa se kateri in da naj bi jo gradili tudi krajani. Ne vem, če je ta cesta tako zelo pomembna na Igu (mislim obvoznico), saj se vsak dan na stotine ljudi vozi po daljših in slabših cestah, ki so potrebne vsaj poštenega vzdrževanja, če že ne novogradnje. Tudi kak drug objekt (zdravstveni dom, trgovina, kulturni dom itd.). Lahko bi rekel, da je Ig kot tak v slovenskem pro- storu zaostal kraj, saj nima skupnih naprav, ki bi tako velikemu kraju pripadale. Z novimi naselji na Ig, pa tudi nismo pridobili drugega kot hišne številke. Kaj pa vodovod, kanalizacija, ureditev starega naselja in vzdr- ževanje starejših zgradb?«134 Zato so ob sprejetju za- zidalnega načrta predlagali, naj se cesta spelje okoli ogroženih kmetij.135 Obvozni cesti nista bili nikoli 128 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 129 Prav tam. 130 Odgovori na vprašanja delegatov, Naša komuna, Delegatska priloga, 20. 11. 1979, št. 10, str. 67. 131 Prav tam. 132 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 133 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Zazidalni načrt VS 236 – Ig za zazidalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P 2, str. 11. 134 Odgovori na pripombe ob javni razgrnitvi predloga zazidal- nega načrta VS 236 – Ig, Naša komuna, Delegatsko gradivo, 4. 2. 1985, št. 2, str. 25–26. 135 Odlok o sprejemu zazidalnega načrta VS 236 – Ig za zazi- dalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P2, Naša komuna, delegatsko gradivo, 4. 2. 1985, št. 2, str. 26; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 45, a. e. 96, Zapisnik 15. skupnega zasedanja zbora zdru- 436 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 zgrajeni. Šele leta 1989 pa je bil na primer asfaltiran 1,3 kilometra dolg odsek ceste Ig–Iška Loka. Okoli 30 odstotkov stroškov so pri tem krili iz krajevnega samoprispevka, ostalo pa je prispevala Komunalna skupnost ljubljanskih občin.136 Predsednik skupščine krajevne skupnosti Ig Matija Rebolj je ob tem po- udaril pomen krajevnega samoprispevka, s pomočjo katerega je bil izdelan in sprejet načrt za asfaltiranje in ureditev vseh cest v krajevni skupnosti.137 Jeseni istega leta naj bi začeli tudi z izgradnjo osrednje av- tobusne postaje, vaška postajališča pa naj bi prav tako nastala s prostovoljnim delom krajanov.138 V 70. letih se je z modernizacijo in spremembo življenjskega sloga željam pridružil še telefonski pri- ključek, in to kljub visokim cenam in dejstvu, da so morali novi naročniki ob širitvi telefonskega omrežja večino bremena nositi sami. Leta 1972 je Ig dobil novo avtomatsko telefonsko centralo, kar so takrat označili kot veliko pridobitev, »saj je bil doslej Ig prak- tično odrezan od sveta. Telefonsko zvezo iz Ljubljane na Ig je bilo treba namreč včasih čakati tudi po tri ure, saj je bilo vse preobremenjeno. Tako se je bolj splačalo peljati se na Ig, saj je bilo to hitreje. Z Iga je bilo sicer malo lažje dobiti zvezo, vendar še vedno težko.«139 To je bila te- žava zlasti za podjetja, ki so imela večje število klicev na dan in so si zato najbolj prizadevala za izgradnjo nove centrale. Prostor zanjo so dobili v stavbi kra- jevne skupnosti, natančneje, v nekdanji ambulanti, ki so jo ob tej priložnosti preselili. Pričakovali so, da bo nova centrala zadostovala za potrebe Iga in okolice, kjer naj bi takrat evidentirali okoli 150 potencialnih ženega dela, zbora krajevnih skupnosti in družbenopolitič- nega zbora, 6. 3. 1985, Predlog zazidalnega načrta VS 236 Ig za območje zazidalnih otokov S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P2, str. 28. 136 B. Vrhovec, Odprli cesto Ig – Iška loka, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 137 B. Vrhovec, Na Igu so praznovali, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 138 Prav tam. 139 M. D., Iški avtomatski telefon, Naša komuna, 26. 6. 1972, št. 7/8, str. 3. naročnikov,140 a že kmalu se je izkazalo, da so bile potrebe občutno večje. Leta 1975 je sicer že obstajal dogovor za razširitev telefonske centrale na Igu z do- tedanjih 160 na 520 priključkov, »za kar je že pobran potreben samoprispevek in oddan na poseben račun PTT podjetja ni pa zajet v družbenem razvoju«.141 Ker ko- nec 70. let v dokumentih še vedno zasledimo, da so občani želeli okrepitev telefonske centrale,142 lahko sklepamo, da do nje ni prišlo. So pa leta 1977 Ižanci dobili prvo javno telefonsko govorilnico.143 Večje število novih telefonskih priključkov je bilo realiziranih šele leta 1983. Povpraševanje se je pove- čalo z gradnjo novih naselij, telefon pa so želeli tudi ostali krajani. Novi naročniki so morali pri tem pla- čati prispevek za telefonsko omrežje in za priključek, z ostalimi krajani Iga in okolice pa opraviti udarniške ure pri kopanju jarkov in polaganju kablov.144 »Resda so nekateri ob organizaciji udarniške akcije imeli pri- pombe, vendar pa je bil namen te udarniške akcije zbli- žanje krajanov, saj je že sedaj na Igu novih prebivalcev iz Ljubljane in okolice,« so zapisali v Naši komuni in dodali: »V začetku je bilo sicer nekaj telefonskih mo- tenj, sedaj, ko pa so te odpravljene, pa smo krajani Iga in okolice veseli te pridobitve.«145 A prav kmalu je bila zopet načrtovana razširitev priključkov.146 Najprej so bili obnovljeni prostori pošte na Igu s pripadajočo infrastrukturo,147 leta 1986 pa so krajani Iga, Iške vasi in Tomišlja dobili še 420 telefonskih številk, nov »ve- lik uspeh prebivalcev podkrimskega sveta, ki pa je zah- teval od krajanov obilo prostovoljnega dela ter znatne denarne prispevke«.148 Edina infrastruktura, ki so jo v 70. letih označi- li kot lepo urejeno, je bilo pokopališče, ki je ležalo v naselju, na ravnini v bližini ceste Ig–Iški vintgar. Nanj sta gravitirala takratna krajevna skupnost Ig in naselje Pijava Gorica.149 Krajevna skupnost Ig je leta 1963 pred pokopališčem zgradila parkirni prostor ter uredila zelene površine in novo pot na pokopališče. V 140 Prav tam. 141 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 27, a. e. 59, Zapisnik 13. seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 6. 1975, Obravnava osnutka družbenega plana razvoja občine Ljub- ljana Vič – Rudnik, str. 29. 142 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 19. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 5. 12. 1979, Obravnava in sprejem osnutka programa družbenoekonomskega razvoja Občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1976–1980 v letu 1980, str. 7. 143 Zabeleženo v objektiv, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 12. 144 B. Srebotnjak, Na Igu je zazvonil telefon, Naša komuna, 20. 11. 1983, št. 15, str. 4. 145 Prav tam. 146 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 107. 147 Kmalu prenovljena pošta na Igu, Naša komuna, 20. 11. 1984, št. 14/15, str. 11. 148 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 149 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 33. Javna telefonska govorilnica na Igu (vir: Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 12). 437 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 ta namen je uporabila 2.200 m2 zemljišča, last Župni- je Ig, ki ga je nameravala odkupiti.150 Ker je bilo sredi 70. let prostih površin le še okoli 200 m2, so načrto- vali njegovo širitev proti vzhodu in jugu. Ob vstopu na pokopališče je bila predvidena mrliška vežica, ki je pokopališče do takrat ni imelo, zeleni zaščitni pas okoli pokopališča pa naj bi bil širok najmanj 20 me- trov.151 Do sredine 80. let je na pokopališču skorajda zmanjkalo prostih površin, zato so ga že označili kot slabo opremljenega in utesnjenega, izdelan je bil tudi projekt njegove razširitve.152 Leta 1989 so začeli gra- diti mrliške vežice.153 Zdravstveno varstvo Ena pomembnejših prioritet občinskih organov je bila okrepitev zdravstvene oskrbe na podeželju, za katero so v 60. letih menili, da je napredovala. Kljub temu vidimo ponavljajoče se težave, zlasti kadrovske in prostorske narave. Zdravstveni dom Ljubljana Vič – Rudnik je na Igu ohranil ambulanto in otroško posvetovalnico,154 ki sta se spopadali s prostorskimi težavami. V tem desetletju je bilo večkrat izpostav- ljeno tudi pomanjkanje stanovanj za zdravstvene delavce, zaradi česar je bila njihova fluktuacija večja. »Tudi na Igu in Škofljici bi bilo nujno misliti na gradnjo stanovanj za zdravstvene delavce, saj se lahko le stal- ni zdravstveni delavec posveti v celoti delu zdravstve- ne preventive in zdravstveni prosveti,« so menili.155 Na Igu so konkretno izpostavili rešitev problema stanovanja za babico.156 »Problem babice na Igu smo začasno rešili na ta način, da smo v Domu obrambne vzgoje sprostili za njene potrebe sobo. Istočasno je bilo s tamkajšnjimi krajevnimi faktorji dogovorjeno, da bodo v najkrajšem času skušali rešiti tudi to vprašanje,« so še 150 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 9, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 1. 1964, Poročilo in predlog k sklepom premoženjsko pravnih zadev. 151 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 33. 152 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 153 B. Vrhovec, Na Igu so praznovali, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 154 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 5, Zapisnik 18. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 9. 6. 1962, Poroči- lo sveta za zdravstvo ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1961, str. 13; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 4, a. e. 7, Zapisnik 3. ločene seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 7. 1963, Poročilo o zdravstvenem in socialnem varstvu v občini Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 12; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 22, Zapisnik 48. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 31. 3. 1966, Poročilo sveta za zdravstvo o ugotovitvah in problematiki zdravstvenega varstva v letu 1966, str. 1–3. 155 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 22, Zapisnik 48. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 31. 3. 1966, Poročilo sveta za zdravstvo o ugotovitvah in problematiki zdravstve- nega varstva v letu 1966, str. 3. 156 Prav tam, str. 12. povedali.157 Kaj več o delovanju ambulant do konca desetletja ne izvemo, vidimo le, da zobne ambulante na Igu še ni bilo.158 Sredi 70. let je bilo na Igu v obeh ambulantah za- poslenih šest ljudi. Vanju so gravitirali tako prebivalci krajevne skupnosti Ig kot prebivalci krajevnih skup- nosti Tomišelj in Golo – Zapotok.159 »Velikost prosto- rov zdravstvenega doma Ig za današnje razmere sicer zadostuje,« so zapisali, a dodali, da »bo v perspektivi potrebno zagotoviti večje in funkcionalno ustreznejše prostore. Ker v okviru obstoječe lokacije ni možnosti za razširitev, bo potrebno zgraditi novo stavbo.«160 Var- stvo ostarelih ni bilo organizirano, tudi v prihodnosti ga niso predvidevali.161 So pa očitno obstajali načrti za zobno ambulanto. Na zboru volivcev Ig, ki je po- tekal v začetku leta 1973, so krajani namreč zahtevali odgovor, »kje so finančna sredstva v višini 70.000 din (Kovinska Ig), ki so bila dana za nabavo zobnega in- ventarja za ambulanto na Igu in kdaj bo ZD Ljubljana pristopil k realizaciji obljub«.162 Ravno v tem času so bili prostori ambulante iz stavbe krajevne skupnosti prestavljeni v nekdanje upravne prostore Kovinske industrije Ig, ki jih je podjetje v ta namen odstopi- lo. Adaptacijo je plačalo Mizarstvo in tapetništvo Ig, nekaj je prispevala še krajevna skupnost.163 Zobna ambulanta je v teh prostorih zagotovo že delovala leta 1976. V zvezi z delovanjem splošne ambulante pa niso pozabili opozoriti na nekatere težave, »saj je zdravnik preobremenjen, pereče je vprašanje pregledov predšolskih otrok, pa še kaj bi se našlo«.164 Ob koncu desetletja je zobna ambulanta delovala nekaj dni v te- dnu, medtem ko je splošna ambulanta postala veliko premajhna za obsežno območje, ki ga je pokrivala.165 Do povečanja zdravstvenih kapacitet tudi do konca socializma ni prišlo, še več, ambulante na Igu so se borile za obstoj. Sredi 80. let je bilo v enoti Zdravstvenega doma Vič – Rudnik na Igu še vedno le šest zaposlenih, kljub temu, da je bila ponovno evi- dentirana potreba po večjem zdravstvenem domu z 157 Prav tam, str. 17. 158 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 23. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 28. 1. 1971, Poroči- lo Zdravstvenega doma Ljubljana o osnovnem zdravstvenem varstvu občanov z območja Ljubljana Vič Rudnik v letu 1969, str. 3, 5. 159 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 14. 160 Prav tam, str. 31–32. 161 Prav tam, str. 14. 162 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 22, a. e. 49, Zapisnik 46. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 29. 3. 1973, Poročilo o izvršenih zborih volivcev in zborih delovnih ljudi v dneh od 28. 2. do 11. 3. 1973, str. 10. 163 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 164 Prav tam. 165 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 19. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 5. 12. 1979, Obravnava in sprejem osnutka programa družbenoekonomskega razvoja Občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1976–1980 v letu 1980, str. 7. 438 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 lekarno. Hkrati vidimo, da so prostore že označili kot neustrezne za izvajanje zdravstvenega varstva.166 V iskanju ustrezne lokacije so se spomnili tudi na no- vozgrajeni Dom za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine Dolfke Boštjančič v Dragi, a ide- ja pri domačinih ni naletela na odobravanje. »Glede zdravstvene postaje Ig, se nikakor ne strinjam s tem, da se postaja preseli v Drago, kakor se s tem ne bo strinjal noben krajan naše krajevne skupnosti. To je postavljeno čisto na rob območja celotnega, ki ga zajema ambulan- ta na Igu,« je izpostavil Jakopin na eni od občinskih sej.167 Kot težavo so izpostavljali tudi neurejeno av- tobusno povezavo.168 Do sprememb ni prišlo, tako da je leta 1986 zdravstvena postaja na Igu delovala v nemogočih razmerah, sanitarna inšpekcija pa ji je grozila z zaprtjem. Na Igu so se kljub temu borili, da bi obdržali celotno dejavnost, splošno in zobozdrav- stveno ambulanto ter patronažno službo, poiskali so tudi primernejšo lokacijo, ki jim jo je bila v najem pripravljena odstopiti Kmetijska zadruga Ljubljana, a kot vedno so manjkala finančna sredstva.169 Tudi zobni ambulanti so do konca desetletja kar nekajkrat izdali odločbo o prekinitvi dela zaradi ne- ustreznih higienskih pogojev, premajhnih prosto- rov in drugih pomanjkljivosti. Tu je ideja o selitvi v Drago uspela, ambulanta naj bi se v Dom za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine Dolfke Boštjančič začasno preselila junija 1989. Ižanci so imeli o selitvi tudi tokrat podobne pomisleke, v sami krajevni skupnosti pa so dvomili, da bodo novi pro- stori zadoščali za pokrivanje potreb celotnega pod- krimskega območja. Pacientov je bilo veliko, čakalna doba za naročnike pa zelo dolga.170 Zobozdravstvena ambulanta, ki je bila namenjena tako gojencem za- voda kot ostalim prebivalcem, se je dejansko odprla šele v prihodnjem letu, saj ni bilo zobozdravnika, ki bi jo prevzel.171 Leta 1990 so po šestih letih čakanja in mnogih razpravah odprli tudi novo zdravstveno postajo v kletnem delu enega od novozgrajenih blo- kov. Na 128 m2 je bila predvidena splošna ambulanta, urejen je bil tudi prostor za patronažno službo, sis- tematske preglede šolskih otrok in dvakrat mesečno za svetovalnico za predšolske otroke. Ureditev zobne ambulante v istih prostorih je zaradi pomanjkanja fi- 166 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55. 167 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 46, a. e. 97, Zapisnik 32. seje druž- benopolitičnega zbora, 26. 6. 1985, Povzetki osnutkov samo- upravnih sporazumov o temeljih plana SIS družbenih dejav- nosti in materialne proizvodnje občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986–1990, str. 32. 168 Prav tam, str. 30–32. 169 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 170 B. Vrhovec, Zobna ambulanta na Igu se seli, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 5. 171 Zobna ambulanta na Igu in stanovanje mlademu znanstveni- ku, Naša komuna, 17. 4. 1990, št. 5/6, str. 10. nančnih sredstev čakala na boljše čase.172 Ob tem so zapisali, da novih prostorov za ambulanto sploh ne bi bilo, če ne bi vse skupaj »pospešila sanitarna inšpekcija, ki je zahtevala, da se ukine delo v starih, pretesnih in pomanjkljivo opremljenih prostorih«.173 Vzgoja in izobraževanje Osnovna šola Ljuba Šercerja Ig je bila popolna osemletka s podružnicami na Golem, v Tomišlju in Iški vasi že od konca petdesetih let.174 Pouk je pote- kal v eni izmeni, vendar so bili štirje oddelki tudi v starem šolskem poslopju. Učenci do vključno 4. ra- zreda so prihajali iz ožjega gravitacijskega območja šole – poleg Iga še iz vasi Staje, Kot, Dobravica, Kre- menica, Sarsko, Iška Loka in Matena.175 Na ižanski šoli so v šolskem letu 1964/65 prvič kupili kombi, zanj je kredit najela Kmetijska zadruga Mokerc, in z njim začeli učence iz oddaljenih krajev prevažati do podružnične šole Golo oziroma na Ig.176 Število šoloobveznih otrok je sprva zmerno naraščalo, le v začetku 70. let se je na celotnem gravitacijskem ob- močju šole nekoliko zmanjšalo, kar so pripisali ne- nehnemu zmanjševanju povprečnega števila družin- skih članov.177 Za večje število šoloobveznih otrok je poleg povečanega števila rojstev v 70. letih poskrbelo priseljevanje na Ig v naslednjem desetletju. Šolska infrastruktura se je po izgradnji nove šole leta 1965 razvijala razmeroma počasi, čeprav je bila nova šola že ob dokončanju premajhna za vse šolo- obvezne otroke.178 Na novogradnji so se že ob kon- cu leta 1965 pojavile nepredvidene težave, tako da je bilo treba sanirati kotlarno in odvodno kanalizacijo ter urediti zunanjost, dodatne stroške pa je povzroči- la tudi podražitev opreme.179 Šola je dobila odločbo inšpekcije, ki ji je nalagala, da mora popravila opraviti do septembra 1970.180 »Na novi šoli, ki je stara štiri 172 B. Vrhovec, Nova zdravstvena postaja na Igu, Naša komuna, 22. 5. 1990, št. 7/8, str. 7. 173 Prav tam. 174 Piškurić, Od stare do nove šole, str. 295–296. 175 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13, 29. 176 Jože Levstek, Na Igu smo prvi začeli voziti oddaljene učence v šolo, Naša komuna, april 1965, št. 4, str. 4. 177 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 41, Zapisnik 19. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 9. 1970, Predlog programa gradenj šol, telovadnic in vzgojno varstvenih zavo- dov v občini Ljubljana Vič Rudnik do leta 1967, str. 16; SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 29; SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55. 178 Piškurić, Od stare do nove šole, str. 301. 179 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 41. seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 11. 11. 1965, Poročilo in predlog o spremembi in dopolnitvi (rebalansa) finančnega načrta sklada za šolstvo občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1965, str. 3. 180 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 40, Zapisnik 15. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 26. 3. 1970, razprava k obravnavi zaključnega računa in poslovnega poročila sklada 439 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 leta, je izvedba oken tako slaba, da zamaka in zavod za raziskavo materiala je ugotovil, da je treba v najkraj- šem času popraviti stanje, v obratnem primeru bo treba v celoti zamenjati 11 oken. Mislim, da je treba sredstva, ki so v prvem predlogu bila, šoli dodeliti,« je poročal Ja- kopin na eni od občinskih sej, a iz nadaljnje razprave je razvidno, da so sredstva izpadla iz letnega načrta občine.181 So pa leta 1970 v srednjeročni načrt občine vklju- čili gradnjo telovadnice na Igu, saj so bili glede na dolgoročni načrt, sprejet marca 1969, dolžni posto- poma dograditi telovadnice pri že obstoječih šo- lah.182 Šola je potrebe po prostoru za športno vzgo- jo in rekreacijo deloma zadovoljila leta 1971, ko je bilo odprto novo asfaltirano igrišče,183 še vedno pa ni imela telovadnice, saj se je njena izgradnja vztrajno odmikala.184 »Nimamo telovadnice, radi bi šolo dozidali za negospodarske investicije za leto 1969 ter finančnega na- črta za leto 1970, str. 10. 181 Prav tam. Gl. tudi Mojca Kaučič, Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. Iz članka je razvidno, da težave z okni še leta 1977 niso bile odpravljene. 182 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 41, Zapisnik 19. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 9. 1970, Predlog programa gradenj šol, telovadnic in vzgojno varstvenih zavo- dov v občini Ljubljana Vič Rudnik do leta 1967, str. 11–12. 183 Aleš Bućan, Kratka zgodovina OŠ Ig, Mostiščar, marec 2016, št. 2, str. 8; Jože Grebenc, Novo asfaltno igrišče, Naša komuna, junij 1971, št. 6, str. 7. 184 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13, 29. z večnamenskimi prostori in uredili telovadnico. Po sre- dnjeročnem načrtu naj bi dobili telovadnico že letos, pa jo bomo menda šele leta 1979. Kot primestni se čutimo večkrat zapostavljene,« je leta 1976 povedal ravnatelj Pfundner. Izgradnja telovadnice je bila istega leta sprejeta v program samoprispevka II, načrtovana pa za leto 1981.185 Za gradnjo je bilo že v Podrobnem urbanističnem redu naselja Ig predvidenega 1,35 hektarja zemljišča, medtem ko so z adaptacijo starega šolskega poslopja takrat še želeli pridobiti stanovanja za povečano število učiteljev.186 Leta 1977 je ravnateljica osnovne šole postala Ema Durjava, za katero so zapisali, da je bila poleg izkušenj na mestu razredne učiteljice 4. razreda na osnovni šoli Oskar Kovačič včlanjena v zvezo komu- nistov in da je bila aktivna na več družbenopolitičnih funkcijah v občini Ljubljana Vič – Rudnik.187 Prizi- dek in telovadnico k osnovni šoli Ig so iz sredstev sa- moprispevka II pričeli graditi junija 1979. Projektant objekta je bil DO Slovenija Projekt, izvajalec del pa DO Vegrad Velenje. Dela so bila končana z izdajo 185 Ne vedno v zadnjem planu, Naša komuna, Program samopri- spevka II v Ljubljani, 15. 11. 1976, št. 11, str. III. 186 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 30. 187 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 30, a. e. 65, Zapisnik 35. seje zbora združenega dela in 34. seje zbora krajevnih skupnosti, 26. 7. 1977, Poročilo in predlog k imenovanju ravnatelja Osnovne šole »Ljubo Šercer« Ig, str. 1–3. Poslopje šole tik pred izgradnjo (arhiv družine Piškurić). 440 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 uporabnega dovoljenja 1. februarja 1980, vendar so v poročilu o poteku izgradnje ugotavljali, da je bila izvedba projekta slaba. Med drugim je bila potreb- na sanacija temeljev, zaradi neustrezne zunanje ka- nalizacije pa je v pritličju zamakalo. Pri tehničnem pregledu je bilo ugotovljenih 35 napak, ki so jih od- pravljali v garancijskem roku.188 »Pri šoli Ig nastajajo težave pri samem izvajalcu. Danes smo ponovno pisali ostro pismo na centralo podjetja Vegrad Velenje. Na tem objektu so v zaključnih delih, vendar se izvajalec ne znajde. Prosi za tehnični pregled objekta, vendar, dokler kvaliteta ne bo ustrezala, ne bomo zaprosili za tehnič- ni pregled,« so še zapisali.189 Tudi Durjava je na seji družbenopolitičnega zbora novembra 1983 še vedno opozarjala na »velike težave, ki jih imamo z novo telo- vadnico, ki je bila zgrajena iz sredstev samoprispevka. Streha pušča, bojimo se zime, ko se nam bo podrla. /…/ Ob ugotovljenih napakah urgiraš na vse mogoče strani, vendar se vsi zgovarjajo en na drugega.«190 Starega šolskega poslopja niso adaptirali za sta- novanja, ampak je ostalo namenjeno za pouk nižjih razredov, čeprav je tudi njega že načenjal zob časa.191 V krajevni skupnosti pa so sredi 80. let znova ugo- tavljali, da je osnovna šola premajhna, zlasti njena kuhinja, in da ne ustreza takratnim potrebam orga- nizacije osnovnega šolstva.192 Prostorska stiska se je v naslednjih letih še nekoliko stopnjevala, predvsem zaradi povečanega priseljevanja na Ig. Zato je bil ko- nec 80. let ponovno uveden dvoizmenski pouk.193 Postopoma je naraščala tudi potreba po otroškem varstvu. Čeprav naj bi zaposlene matere že v začet- ku 60. let pogrešale možnosti za varstvo otrok,194 se obratovanje vrtca na Igu ponovno omenja šele leta 1969. Takrat je bila gradnja oziroma adaptaci- ja upravnih prostorov nekdanje Kmetijske zadruge Mokerc195 za potrebe vrtca zapisana v dolgoročnem načrtu za gradnjo šol, telovadnic in vzgojnovarstve- nih zavodov v občini. Takrat so predvidevali štiri od- 188 O poteku izgradnje objektov iz sredstev samoprispevka II, Naša komuna, delegatska priloga, 12. 1. 1982, št. 1, str. 5. 189 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 36, a. e. 77, Zapisnik 26. skupne seje družbenopolitičnega zbora, zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 9. 1980, Obravnava poročila o izva- janju programa gradnje objektov iz samoprispevka II v občini Ljubljana Vič – Rudnik, str. 36. 190 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 43, a. e. 91, Zapisnik 17. seje druž- benopolitičnega zbora, 22. 11. 1983, Vprašanja in predlogi delegatov, str. 30. 191 Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. 192 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55. 193 Nataša Uršič, 50 let OŠ Ig skozi oči dolgoletne ravnateljice mag. Stanke Rebolj, Mostiščar, junij 2016, št. 5, str. 7. 194 Kje ostajajo zamisli mladih?, Naša komuna, februar 1964, št. 2, str. 5. 195 Kmetijska zadruga Mokerc se je oktobra 1967 zaradi poslov- nih izgub priključila Agrokombinatu Barje. Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 14, a. e. 31, Zapisnik 16. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 18. 4. 1968, Poročilo odborniških komisij za obisk gospodarskih organizacij, str. 4. delke, ki bi sprejeli 100 otrok.196 Vrtec je bil nato spr- va organiziran v okviru osnovne šole, ki je prostore nekdanje zadruge dobila v najem za najmanj 10 let. Ker je imela občina Ljubljana Vič – Rudnik premalo proračunskih sredstev za funkcionalno preureditev prostorov in nakup opreme, naj bi ji pri financiranju pomagala Temeljna izobraževalna skupnost Ljublja- na. Tokrat so omenjali prostor le še za 70 predšolskih in šolskih otrok.197 Konec leta 1970 je bilo v vzgojnovarstveni zavod Ig vpisanih 26 oziroma 27 predšolskih otrok, kar naj bi predstavljalo 16,9 odstotka vseh predšolskih otrok na območju zavoda (teh naj bi bilo 154). Na sprejem ni čakal noben otrok. Zapisali so, da naj bi to za samo vas zadostovalo, medtem ko so bile druge vasi po nji- hovem mnenju preveč oddaljene, da bi otroke dajali v vrtec.198 Potrebe so se na primestnem območju precej razlikovale od mestnega, kjer je bil v tem času že velik pritisk na prosta mesta v vzgojnovarstvenih zavodih. Vrtec na Igu je bil tako kot drugi vrtci v podeželskih krajih majhen. Ocenjevali so, da je pritisk na podeže- lju manjši zato, ker je tu še obstajala možnost varstva pri starih starših, sosedih in znancih. Hkrati so pri- znali, da je lahko manjši pritisk na vrtec pogojen tudi z drugimi okoliščinami, kot so neustrezni prostori za varstvo in pomanjkanje ustreznega kadra. V tem času gradnje novega vrtca na Igu zaradi majhnih potreb še niso predvidevali.199 Razmere so se hitro spremenile. Leta 1974 je bilo v vrtcu do 30 otrok v dveh oddelkih, leta 1977 pa jih je bilo 41, a že takrat bi potrebovali prostor za dodat- nih 20 otrok. Do začetka 80. let se je število otrok v vrtcu povečalo na 54.200 Vrtec je v 70. letih še vedno 196 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 3. 1969, Dolgo- ročni načrt za novogradnjo šol, telovadnic in vzgojnovarstve- nih zavodov, str. 2, 5. 197 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 2. 1969, Infor- mativno poročilo o poteku zborov volivcev in zborov delovnih ljudi v času od 8. 2. do 16. 2. 1969, str. 10; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 26. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 3. 1969, Odgovor na pripombe zborov volivcev, ki so bili od 8/2 do 16/2-1969, str. 20; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 35, Zapisnik 3. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 19. 6. 1969, Informativni bilten Te- meljne izobraževalne skupnosti Ljubljana št. 4/1969, str. 60; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 41, Zapisnik 18. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 6. 1970, Delov- ni program TIS Ljubljana za leto 1970, str. 98. Po nekaterih podatkih naj bi Temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana osnovni šoli Ljuba Šercerja leta 1969 zagotovila le 8.000 di- narjev za opremo novega oddelka za predšolske otroke. 198 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 43, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 15. 4. 1971, Bilten štev. 1–2 (marec 1971), str. 217–224; Pepca Oprešnik, Brez vrtcev je enakopravnost fraza, Naša komuna, november 1970, št. 6, str. 6. 199 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 43, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 15. 4. 1971, Bilten štev. 1–2 (marec 1971), str. 231–232. 200 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13–14; SI ZAL LJU 80/2, 441 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 deloval v zasilno urejenih prostorih nekdanje kme- tijske zadruge. Prostori so bili opisani kot začasni in nefunkcionalni, zato kljub večjemu interesu prebi- valcev razširitev v obstoječi obliki ni bila mogoča.201 V Naši komuni so celo zapisali: »VVZ ima sedaj svoje prostore v stanovanjski hiši Ljubljanskih mlekarn,202 vendar prostori niso na primerni lokaciji, ker so v bližini skladišča z umetnimi gnojili, ki so strupena in z orodjem, ki bi bilo lahko vzrok za nesrečo, če vzgojiteljice ne bi dovolj pazile na svoje malčke. /…/ Poleg tega tudi ni prostora za igranje, saj je na eni strani cesta, na drugi pa voda.«203 Ker so s povečano urbanizacijo predvidevali dodatno naraščanje potreb po otroškem varstvu, je bil nov vrtec načrtovan že v Podrobnem urbanističnem redu naselja Ig. Lokacija za njegovo izgradnjo v veli- kosti 3750 m2 je bila predvidena v neposredni bližini šole.204 Sredstva za vrtec so bila zagotovljena s sa- moprispevkom III. Projektant in izvajalec gradbenih del je bil Marles Maribor, vrtec pa je bil načrtovan za 100 otrok. Leta 1983 je bila pripravljena projektna dokumentacija, pripravljalna dela so se začela juni- ja istega leta, gradbena pa oktobra. Do zamika pri začetku gradnje je prišlo zaradi zamud pri pripravi projektne dokumentacije, dolgotrajnega zbiranja so- glasij na projektno dokumentacijo, nerešenih težav odvodnjavanja in spremembe v temeljenju. Težave so se nadaljevale tudi med samo gradnjo. Pri izkopu za zaklonišče so naleteli na vodovodno omrežje, ki je napajalo severni del Iga, zapletlo se je tudi z odtokom za meteorno vodo, ki je bil v projektni dokumentaciji napačno zarisan.205 Na to je že v času gradnje opozo- rila tudi Durjava: »Na nasprotni strani /šole/ se gradi vrtec. Ob gradnji sedaj iščejo, kje so elektrovodi, iščejo vo- dne vode. Krajevna skupnost pa je plačala 4,5 milijona ob gradnji telovadnice samo zato, da bo ob gradnji vrtca imela elektriko pri roki. Vsi načrti so bili takrat narejeni, vendar jih iščejo povsod in jih ne najdejo.«206 Posebna težava je bila namestitev naprave za kloriranje vode, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55; Mojca Kaučič, Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. 201 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 30–31. 202 Kmetijska zadruga Mokerc se je leta 1967 priključila Agro- kombinatu Barje, ta pa v 70. letih Ljubljanskim mlekarnam. 203 Mojca Kaučič, Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. 204 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 30–31. 205 Nina Čož, Odprla so se vrata vrtca na Igu, Naša komuna, 23. 10. 1984, št. 13, str. 7; Poročilo o poteku priprav za gradnjo in o gradnji objektov iz programa samoprispevka III na obmo- čju občine Ljubljana Vič – Rudnik, Naša komuna, delegatsko gradivo, 6. 3. 1984, št. 2, str. 23; Poročilo o poteku priprav za gradnjo in o gradnji objektov iz programa samoprispevka III na območju občine Ljubljana Vič Rudnik, Naša komuna, delegatsko gradivo, 11. 9. 1984, št. 7, str. 52. 206 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 43, a. e. 91, Zapisnik 17. seje druž- benopolitičnega zbora, 22. 11. 1983, Vprašanja in predlogi delegatov, str. 30. ki je bila na območju Iga sanitarno oporečna, a so nato ugotovili, da zadostujejo že naprave, ki so bile nameščene pri samem zajetju. Tehnični pregled je bil izveden avgusta 1984; tako bi objekt moral biti dan v uporabo 1. septembra 1984, vendar izvajalec ni od- pravil vseh pomanjkljivosti, tako da se je vrtec odprl šele oktobra.207 Infrastruktura za posebne namene V času, ko so Ižanci tako težko čakali na ureditev osnovne infrastrukture, so v kraju rasli in se razvijali tudi nekateri objekti za posebne namene. Zavod Dom obrambne vzgoje je marca 1964 ustanovila občinska skupščina. Njegova naloga je bila izvajati aktivnosti predvojaške vzgoje, hkrati pa naj bi nudil nekatere usluge tudi drugim uporabnikom (na primer za tečaje, strelska in druga tekmovanja ali prireditve). Zavodu je bila dana v upravljanje stavba strelskega doma na Igu, ki so ga domačini zgradili s prostovoljnim delom na ruševinah nekdanje ita- lijanske postojanke. Po ustanovitvi je zavod najprej opravil nekatera gradbena dela na stavbi, uredil vse lastninske pravice za pripadajoča zemljišča in nato vodil tečaje predvojaške vzgoje za vseh pet ljub- ljanskih občin. Z združitvijo oddelkov za narodno obrambo in ustanovitvijo Uprave za narodno obram- bo pri Mestnem svetu je zavod leta 1967 prenehal z delovanjem, njegove nepremičnine in dejavnosti pa so prenesli na Upravo za narodno obrambo.208 Ob tem se je na občinskih sejah znova razvnela razprava, iz katere je razvidno, da domačini niso bili zadovolj- ni s tem, da so izgubili svoj strelski dom. »S tem, ko je bil ustanovljen Zavod, so družbene organizacije na Igu izgubile strelski dom. Prav mladinska organizacija se je zavzemala, da bi v tem domu dobila vsaj mini- malne prostore za občasne sestanke, prireditve, izvedbo raznih vaj itd. Z zavodom so imele te organizacije več ali manj težave, predvsem pa mladinska organizacija, ki želi, da se ji s tem, ko se zavod nekje uradno ukinja, omogoči udeležba v prostorih strelskega doma,« je po- vedal eden od odbornikov.209 A Jakopin je menil, da je bila problematika strelske družine ustrezno rešena, iz njegovega odgovora pa vendarle vidimo, da so do- mačini vložili veliko dela v gradnjo doma, česar ni bilo mogoče nadomestiti. »Strelska družina je dobila 207 Nina Čož, Odprla so se vrata vrtca na Igu, Naša komuna, 23. 10. 1984, št. 13, str. 7; Poročilo o poteku priprav za gra- dnjo in o gradnji objektov iz programa samoprispevka III na območju občine Ljubljana Vič Rudnik, Naša komuna, delegat- sko gradivo, 11. 9. 1984, št. 7, str. 52. 208 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 13, a. e. 29, Zapisnik 9. seje občinske- ga zbora in zbora delovnih skupnosti, 23. 11. 1967, Poročilo in predlog za prenehanje delovanja zavoda Dom obrambne vzgoje Ig, str. 1. 209 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 13, a. e. 29, Zapisnik 9. seje občinske- ga zbora in zbora delovnih skupnosti, 23. 11. 1967, razprava k Poročilu in predlog za prenehanje delovanja zavoda Dom obrambne vzgoje Ig, str. 47. 442 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 primerno odškodnino in tudi druge prostore. O tem ni- mamo kaj razpravljati, ker je vse dogovorjeno. Vendar je nekoliko težka politična situacija zunaj glede na to, da je bil dom dejansko zgrajen z udarniškim delom mla- dincev in drugih, da so okoliški kmetje dali prostovoljno veliko lesa in sedaj smo dobili druge prostore, ki se bodo morali adaptirati. Težko pa bo sedaj računati na udar- niško delo. To vprašanje obstoja. Mi ga skušamo olajšati in prikazati, da je zadeva s tem urejena, ko je bila dana primerna odškodnina in drugi prostori,« je povedal.210 Objekt je tudi v kasnejšem času ostal namenjen izvajanju vaj v sklopu splošne ljudske obrambe. Ker je imela Uprava za narodno obrambo v dolini ob objek- tu strelišče, je na vajah pogosto prihajalo do moč- nega hrupa, ki je motil okoliške prebivalce. Meritve, ki so bile opravljene po pritožbi krajevne skupnosti nad prevelikim hrupom, so pokazale, da raven hrupa res presega dovoljene normativne vrednosti, »zlasti če je pričakovati pogosto streljanje iz več orožij«.211 Da bi prebivalcem tega dela Iga zagotovili ustrezne bival- ne pogoje, so v podrobnem urbanističnem redu celo predlagali, naj se strelišče seli na drugo lokacijo, kjer bi bilo od naselja ločeno z naravno bariero ali kako drugače.212 Krajani so se nad hrupom pritoževali tudi v naslednjih letih, a nadomestna lokacija ni bila 210 Prav tam. 211 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 34. 212 Prav tam, str. 34–35. nikoli sprejeta. Krajani so pri tem Komisiji za vloge in pritožbe očitali pristranskost ter menili, da jim ni dana možnost soodločanja.213 Drugo varovano območje na Igu, s katerim so imeli Ižanci manj stika, je bil kazensko poboljše- valni dom za ženske. Zapor je na ižanski grad prišel kmalu po koncu druge svetovne vojne. Sprva je bil namenjen moškim obsojencem, od leta 1956 pa žen- skam.214 Republiški sekretariat za notranje zadeve je nameraval zapor v sedemdesetih letih razširiti še z oddelkom za lažje moške prestopnike. Zemljišče je bilo predvideno ob vznožju Pungarta med Igom in Stajami. Poleg bivalnih prostorov naj bi zgradili tudi delavnice.215 Leta 1984 so v sosednji Dragi odprli še Dom za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine Dolfke Boštjančič. Temeljni kamen so postavili leta 1982 in do leta 1984 dokončali prvi dve fazi izgradnje, ki sta vključevali pet domov in spremljevalne objekte (kuhinjo, pralnico, delavnico za delovno usposablja- nje in bolniški oddelek). Tretja faza gradnje, v kateri so gradili telovadnico in objekt za delovno usposab- ljanje ter individualno obravnavo otrok, je v tistem času še potekala. Zavod je bil zgrajen za 200 otrok in mladostnikov ter je bil del skupnih nalog v okviru 213 Informacija – o lokaciji strelišča na Igu, Naša komuna, 19. 2. 1980, št. 4, str. 7. 214 Piškurić, Začetki zapora na ižanskem gradu, str. 257–270. 215 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 35. Razglednica Iga, odposlana leta 1967. Levo zgoraj je Dom obrambne vzgoje (arhiv družine Piškurić). 443 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 mesta Ljubljana. Investitorji so bili republiška skup- nost socialnega skrbstva, republiška skupnost za izo- braževanje, loterijski zavod ter Skupnost pokojnin- skega in invalidskega zavarovanja.216 Zaključek »Želim si večjo družbeno politično aktivnost prebi- valcev Iga, saj je to v bistvu edini pogoj, da s skupni- mi močmi speljemo nekatere naloge, ki stoje pred nami. Želim si, da bi bili vsaj tako aktivni pri družbeno po- litičnih organizacijah, kot smo pri delovanju krajevne skupnosti. Sicer pa skupaj z Ižanci želim, da bi v letu 1974 naša dokaj zanemarjena vas čimbolj napredovala, da bi jo komunalno uredili,« je ob iztekajočem se letu 1973 za Našo Komuno povedal Oto Comino, takratni predsednik krajevnega odbora SZDL.217 216 Nina Čož, Odprt dom Draga pri Igu, Naša komuna, 2. 10. 1984, št. 12, str. 9; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 44, a. e. 93, Zapis- nik 21. seje zbora krajevnih skupnosti, 27. 6. 1984, Poročilo o uresničevanju družbenega plana občine Ljubljana Vič – Rud- nik za obdobje 1981–1984, str. 33; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 44, a. e. 94, Zapisnik 23. seje zbora krajevnih skupnosti, 26. 9. 1984, Obravnava in sprejem predloga o poimenovanju DE Krim – Rudnik I, DE Krim – Rudnik II, Doma za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine na Igu, str. 60. 217 V letu 1974 si želimo!, Naša komuna, 20. 12. 1973, št. 12, str. 9. Ig in njegova neposredna okolica sta v obravna- vanem obdobju napredovala izjemno počasi. Po eni strani je kraj z urbanizacijo izgubljal nekdanjo vaško podobo in se spreminjal v primestno podeželsko na- selje, v svojo sredo pa vabil nove prebivalce. Moderne individualne hiše in naselja (tudi stanovanjskih blo- kov) so rasla tako na podlagi urbanističnih načrtov kot mimo njih, pridružile so se jim tudi posamezne nove javne zgradbe. Po drugi strani razvoj spremlja- joče infrastrukture ni dohajal hitre rasti naselja. Prizadevanja lokalnih samoupravnih organov za pridobitev finančnih sredstev, ki bi omogočala na- daljnji razvoj kraja, so pogosto naletela na nerazume- vanje občine Ljubljana Vič – Rudnik ali pa le na po- manjkanje denarja v že tako prazni občinski blagajni. Občina se je namreč od 70. let naprej spopadala s čedalje večjim proračunskim primanjkljajem, kar je vplivalo zlasti na vzdrževanje obstoječe infrastruktu- re in gradnjo nove. Medtem ko v mestu v tem času še vidimo zagon socialistične modernizacije, ki je pri- nesla nove stanovanjske soseske in objekte družbe- nega standarda, je bilo podeželje deležno počasnej- šega razvoja. Gospodarska kriza 80. let je stanje le še poslabšala. Pri tem so pomanjkanje najbolj občutili ravno podeželski kraji, čeprav so bile njihove potrebe pogosto večje. Zato še konec 80. let nekatere osnovne potrebe, kot so asfaltirane ceste in pitna voda, niso bile v celoti urejene. Krajevni praznik pa je bil pogo- Razglednica Iga s pogledom na središče vasi in izvir Ižice, okoli 1980 (arhiv družine Piškurić). 444 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 sto priložnost za svečane otvoritve še tako majhnih pridobitev. Zato so tako kot v začetnem obdobju socializma, ali pa še celo nekoliko bolj, krajani Iga sami prispe- vali denar ter prostovoljno delo za obnovo in moder- nizacijo infrastrukture, kar kaže, da samoprispevki še niso popolnoma izgubili nekdanje vloge, čeprav so imeli ljudje v ta mehanizem čedalje manj zaupanja. V dokumentih lahko za celotno obravnavano obdo- bje spremljamo počasno uresničevanje zastavljenih ciljev ali celo stagnacijo. Pri projektih so se nenehno pojavljale tudi težave zaradi zamud in slabe kakovo- sti gradnje. Pomanjkanje denarja za podeželske kraje je spro- žalo nezadovoljstvo krajanov, ki so ga včasih javno izrazili na občinskih sejah. Glavni očitek je bil, da bi morala Ljubljana več sredstev nameniti za izvenme- stna območja oziroma, kot je povedal ižanski dele- gat Franc Brenčič: »Naša želja je, da bi bila v osnutku smernic razvoja Ljubljane in ljubljanskih občin prisot- na tudi območja oz. krajevne skupnosti izvenmestnega območja. Da se ne bo Ljubljana 2000 nehala tam, kjer se končajo mestne meje pač pa tam, kjer se končajo meje občin v Ljubljani.«218 Nasploh so v organih krajevne skupnosti ugotavljali, »da je njihov vpliv na urejanje prostora prešibak, in da je razlika v razvoju med me- stnimi in vaškimi krajevnimi skupnostmi prevelika«.219 Drugi očitek je bil, da krajevna skupnost sicer neneh- no načrtuje izboljšave svoje infrastrukture, vendar ve- dno izpade iz letnih občinskih načrtov. »Tu pa postav- ljam vprašanje smisla takšnega delegatskega sistema,« je bil kritičen Brenčič in dejal: »Planirali smo konkretno asfaltiranje ceste zaradi zaščite podtalnice. Zavedamo se, da kar takoj ne moremo priti v plan. Vendar, če bi nas karkoli kdo vprašal, ali rekel, pridete na vrsto čez tri leta, bi to vedeli. Če pa nam nihče nič ne reče, ampak nas enostavno črta iz programa, mislim, da je to že preveč avtoritativnosti v tem delegatskem sistemu v posamez- nih strokovnih službah. V takem primeru je nonzens de- lati plane in programe, ker vsi, ki pri takšnih planih in programih sodelujejo, ne vidijo učinka.«220 Ig je bil nekoliko hitrejšega razvoja deležen po letu 1995, ko je znova postal središče samostojne ob- čine, seveda pa pridobitve tudi tokrat niso prišle čez noč. Ig se je na primer do začetka novega tisočletja priključil na črpališče pitne vode v Brestu, medtem ko je bil dostop do kanalizacije za vse občane urejen šele po tej prelomnici. Prav tako so bile do začetka 218 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka smernic Ljubljane in ljubljanskih občin do leta 2000, str. 3. 219 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 56. 220 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka programa dela skupščine občine in njenih zborov za leto 1980, str. 15–17. novega tisočletja asfaltirane vse občinske ceste, cesta proti Škofljici pa je še nekaj časa ostala makadamska. Zaradi bližine glavnega mesta je kraj po eni strani vztrajno vabil nove prebivalce, po drugi pa sta ravno bližina in pestrost ponudbe v mestu ovirali razvoj ne- katerih dejavnosti.221 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 80, Skupščina občine Ljubljana Vič – Rud- nik, 1955–1994. LJU 342, Zbirka fotografij. LJU 460, Osnovna šola Ig, 1872–1970. ČASOPISI Mostiščar, glasilo občine Ig, 2016. Naša komuna, glasilo OK SZDL Ljubljana Vič – Rud- nik, 1964–1990. Slovenec, 1939. SPLETNI VIRI Statistični urad Republike Slovenije, Prebivalstvo in gospodinjstva ob popisih 1948, 1953, 1961, 1971 in stanovanja 1971 https://www.stat.si/publikacije/popi- si/1971/1971_3_01.pdf (13. 10. 2021) Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva 1981 https://www.stat.si/publikacije/pub_po- pis_1981_Naselja_prebivalstvo.asp (13. 10. 2021) TISKANI VIRI Dogovor o temeljih družbenega plana občine Ljubljana Vič–Rudnik za obdobje 1981–1985: Družbeni plan občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1981– 1985. Ljubljana: Skupščina občine Ljubljana Vič – Rudnik, 1981. Uradni list SRS, št. 4/1985. LITERATURA Benkovič, Monika: Geografski oris občine Ig. Krim odmev bo dal: Zbornik občine Ig 2002 (ur. Miha Preinfalk). Ig: Občina Ig, 2002, str. 233–253. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, 1993. 221 Prim. Benkovič, Geografski oris občine Ig, str. 253–254. 445 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Piškurić, Jelka: Ig od leta 1952 do ustanovitve Obči- ne Ljubljana Vič-Rudnik. Kronika 69, 2021, št. 1, str. 155–180. Piškurić, Jelka: Od stare do nove šole na Igu. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 289–302. Piškurić, Jelka: Začetki zapora na ižanskem gradu. Kronika 68, 2020, št. 2, str. 257–272. S U M M A R Y »As inhabitants of a suburban area, we often feel neglected«: urban and infrastructural development of Ig, 1961–1989 The contribution describes the urban and in- frastructural development of Ig between 1961 and 1989. In the 1960s, the village life, already organized and settled in line with socialist principles, went on without major perturbations. That was also the time of rapid deagrarianization and gradually increasing living standard, which introduced changes in the daily reality and lifestyle of Ig’s inhabitants, includ- ing their aim to urbanize the settlement and provide it with modern infrastructure and public services that would meet their needs better and improve the quality of their lives. Although Ig’s urban development was initially limited due to a lack of appropriate plans, the great desire to expand nonetheless allowed the settlement to grow somewhat with new constructions. The first zoning plan envisaging the overall development of the settlement and its infrastructure was passed in the mid-1970s and slightly modernized ten years later. The adoption of the zoning plan facilitated the urbanization of Ig and its wider area. As the data reveal, the structure of Ig’s housing had changed significantly by the end of the 1970s, with newly constructed and better equipped buildings starting to predominate. Becoming increasingly attractive to the inhabitants of Ljubljana as a settlement area additionally offering plenty of opportunities for rec- reation and leisure activities, Ig also underwent the process of suburbanization during the 1980s. How- ever, its urban development gradually deprived it of the former village appearance and converted it into a suburban rural area. Modern single-family hous- es and residential areas grew within or outside the scope of zoning plans, followed by the construction of new public buildings. Conversely, Ig and its immediate surroundings made very slow progress in terms of infrastructur- al development, which clearly could not keep pace with the settlement’s rapid expansion. In search of funding to ensure further development of the area, the local self-administration frequently met with the indifference of the Municipality of Ljubljana Vič– Rudnik or faced a lack of funds from the already drained municipal purse. Some of the most basic needs, such as paved roads and drinking water, were thus still to be fully regulated at the end of the 1980s. The lack of resources for rural areas often fuelled discontentment among local inhabitants, who them- selves made enormous contributions towards reno- vating and modernizing infrastructure by providing both financial means and voluntary work and thus also demonstrating that the weight of self-imposed contributions had not been completely diminished despite the declining overall trust in this mechanism. Finally, the documents shed light on the sluggish re- alization of the set goals or even stagnation during the period under discussion, apart from which the local projects were also marred by constant delays and the poor quality of construction. 446 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Gasilska parada na Igu leta 1963; pogled od Studenca proti sedanji osrednji avtobusni postaji (zgoraj) in pogled od Studenca proti Baniji (spodaj) (arhiv družine Piškurić). 447 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 913:556.53(497.47) 621.22:502 Prejeto: 1. 8. 2021 Matija Zorn dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0002-5788-018X Blaž Komac dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: blaz.komac@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0003-4205-5790 »Soča najlepša reka v Evropi«* – med hidroenergijo in naravovarstvom IZVLEČEK Soča je pomemben vodni vir, katerega vodni potencial so zgodaj uporabili za transport in pridobivanje energije, v zadnjem stoletju predvsem električne. (Bila) je tudi stalen »poligon« za velike hidroenergetske načrte. V njenem srednjem in spodnjem toku je bilo zgrajenih več hidroelektrarn, ki letno proizvedejo več kot 1100 GWh električne energije, potencial reke pa je ocenjen na 1800 GWh. V obdobju od druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije so se ambiciozni načrti gradnje hidroelektrarn pojavljali vsako desetletje. Predstavljena je kronologija dogajanja in spreminjajoči se argumenti za gradnjo in proti njej, razvoj razprav pa je postavljen tudi v kontekst razvoja naravo- varstvene misli in sodelovanja državljanov pri odločitvah. KLJUČNE BESEDE okoljska zgodovina, hidroenergija, naravovarstvo, HE Trnovo, HE Kobarid, HE Trebuša, HE Učja, Soča, Posočje ABSTRACT »THE SOČA, THE MOST BEAUTIFUL RIVER IN EUROPE« – BETWEEN HYDROELECTRIC POWER AND NATURAL PROTECTION The Soča River is an important water source, and its water potential was used early for transport and energy production, in the last century especially for electricity. For this reason, the Soča Valley is (was) a permanent »testing ground« for large hydropower plans. Several hydropower plants were built in its middle and lower reaches, generating over 1,100 GWh of electricity per year, and the potential of the Soča River is estimated at 1,800 GWh. In the period * Julius Kugy je leta 1934 v knjigi »Die Julischen Alpen in Bilde« zapisal (str. 120): »Es ist meine Meinung, daß der Isonzo des schönste Fluß Europas ist.«; prevod: »Menim, da je Soča najlepša reka v Evropi« (Kugy, Julijske, str. 246). 448 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 from the Second World War until Slovenia’s independence, ambitious plans for the construction of hydropower plants appeared every decade. The chronology of events and the changing arguments »for« and »against« construction are presented, and the development of the discussions is also placed in the context of the development of the idea of nature conservation and participation. KEY WORDS environmental history, hydropower, environmental protection, HPP Trnovo, HPP Kobarid, HPP Trebuša, HPP Učja, Soča River, Soča Valley Uvod1 Zgornje Posočje je ena osrednjih slovenskih turi- stičnih pokrajin,2 a še do pred nekaj desetletji je bila »poligon« za velike hidroenergetske načrte (slika 1), ki »naj bi rešili težave pri preskrbi z elektriko in spod- budili gospodarski razvoj«.3 Reliefne oblike, povezane z vodotoki, so zelo pri- vlačne za turiste, a tudi hidrotehnike, ki bi »koristno« uporabili moč reke. Obstoječe hidroelektrarne (HE) na Soči letno proizvedejo 1150 GWh električne energije (preglednica 1), potencial reke pa je ocenjen na 1800 GWh.4 Izziv za izrabo Soče je njen hudour- niški značaj z velikim nihanjem pretokov ter obilico sedimentov.5 Pretočna nihanja lahko »ukrotimo« z izgradnjo pregrad,6 ki jih je danes v Alpah več kot 350. HE poleg pokrajinskih sprememb pomenijo tudi nevarnost poplav ob morebitnem podrtju pre- grad7 ali zaradi napačnega upravljanja, kot na primer na Dravi leta 20128 ali v Vajontu (Italija) leta 1963.9 Pri umeščanju HE se pojavi tudi vprašanje ekonom- skih koristi. Kratkoročne koristi ima lokalno okolje le v času gradnje. Do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja so takšni objekti lokalno nudili varna delov- na mesta, danes pa zaradi avtomatizacije le peščico. Lastniki večjih HE imajo sedeže zunaj Alp, zato tudi davki ne ostajajo v lokalnem okolju.10 Prispevek daje vpogled v spreminjajoča se raz- merja med energetskimi, kapitalskimi, okoljskimi in družbeno-političnimi spremembami, glede česar 1 Raziskava je bila izvedena v okviru raziskovalnega programa »Geografija Slovenije« (P6-0101) ter raziskovalnega projekta »Ustvarjanje, vzdrževanje, ponovna uporaba: mejne komisije kot ključ za razumevanje sodobnih meja« ( J6-2574), ki ju fi- nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Povzetek članka je 31. 7. 2021 izšel v Sobotni prilogi Dela (Komac in Zorn, Samo od naravnih, str. 22–23). 2 Vranješ, Zgodbe. 3 Pirih, Soška dolina, str. 313. 4 Šimac, Izraba vodne, str. 52. 5 Radinja, Geografska problematika, str. 99; Radinja, Rečni režimi; Hrvatin in Zorn, Climate. 6 Radinja, Projektirana HE Trnovo; Pirih, Soška dolina, str. 316. 7 Komac in Zorn, Naravne in umetne. 8 Zorn, The economic role. 9 Dykes in Bromhead, The Vaiont. 10 Bätzing, Die Alpen, str. 231, 233–234. je Soča primerljiva s sicer energetsko bolj izrablje- nimi rekami v italijanskih Alpah.11 Osredotoča se na obdobje, ko so v takratni Socialistični republiki Sloveniji (SRS) obstajali ambiciozni načrti za izgrad- njo velikih HE. Predstavlja kronologijo dogajanja in spreminjajoče se argumente »za« in »proti«, razvoj razprav pa postavlja v kontekst razvoja naravovar- stvene misli in sodelovanja državljanov pri odloči- tvah. Analiza temelji na strokovni in publicistični literaturi. Hidroenergija v Alpah Alpe so velik vodni vir, pomemben za oskrbo s pitno vodo in gospodarstvo. Pomen povprečnega odtoka alpskih vodotokov, ki je približno 216 mili- jard m3 vode na leto, je elektrogospodarstvo prepo- znalo že v drugi polovici 19. stoletja. Werner Bät- zing12 razlikuje več obdobij razvoja (preglednica 1). V obdobju 1890–1920 nastajajo prve HE za potrebe lokalnega gospodarstva, nato do leta 1940 v Alpah zgradijo več kot 200 umetnih zajezitev, alpska elek- trika pa služi industrijskim središčem zunaj Alp. V obdobju 1940/55–1970 zgradijo več kot 100 novih zajezitev. Po letu 1970 se pojavijo okoljski protesti zoper velike energetske projekte, njihova gradnja se z izjemo črpalnih elektrarn povečini konča. Med leto- ma 1990 in 2011 težnje po uporabi obnovljivih virov energije v Alpah vodijo v načrtovanje novih in večjih črpalnih HE, ki pa so jih zgradili malo. Po nesreči jedrske elektrarne v Fukušimi marca 2011 pride v nekaterih alpskih državah zaradi opuščanja jedrske energije do novih hidroenergetskih pobud. Danes je v Alpah 550 večjih HE s skupno močjo okrog 46 GW, največ v Italiji (14,4 GW) in najmanj v Slove- niji (0,5 GW).13 Letni potencial slovenskih rek 9100 GWh je »le« polovično »izkoriščen« ter odvisen predvsem od rek s povirjem v Alpah.14 11 Natek, Možnosti nadaljnjega; Bonan, An alpine energy; Bo- nan, Le acque. 12 Bätzing, Die Alpen, str. 221–222, 226–227. 13 Prav tam, str. 230. 14 Water and Water Management, str. 151, 164. 449 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Hidroenergija v Posočju Začetki hidroenergetske izrabe V Posočju so bile HE, zgrajene med letoma 1890 in 1920, povezane z lokalnim gospodarstvom. Že ko- nec 19. stoletja sta obratovali HE za potrebe rudni- kov živega srebra v Idriji (od leta 1893) ter svinca in cinka v Rablju (od leta 1898).15 V medvojnem obdobju (preglednica 2) držav- ni interes prevlada nad lokalnim. Leta 1921 so bili 15 Kofol, Gospodarska raba, str. 150; Pavšič Milost, Zgodba o luči, str. 14, 17; Nusdorfer-Vuksanović in Vidrih-Lavrenčič, Elektrarne, mlini, str. 4; Pirih, Soška dolina, str. 317. predstavljeni načrti za izgradnjo devetih HE med iz- virom Soče in Tolminom s skupno močjo 100,8 MW, od smelih načrtov pa sta bili uresničeni HE Plužna in Log (preglednica 2). Po načrtih iz leta 1929 je bila od sotočja z Idrijco do Gorice načrtovana veri- ga petih HE. Jez za HE pri Kobaridu bi imel 72 m, na Knežci pa 53 m. Obstajali so načrti izrabe največ- jega slovenskega visokogorskega (Krnskega) jezera (1394 m), desetletje kasneje so zgradili HE Doblar in Plave16 (preglednica 2). Skupna moč HE, zgra- jenih med svetovnima vojnama, je 51 MW, letna 16 Nusdorfer-Vuksanović in Vidrih-Lavrenčič, Elektrarne, mli- ni, str. 5, 7, 15; Pirih, Soška dolina, str. 318, 322, 324–325. Slika 1: Obstoječe in načrtovane HE v Posočju (Radinja, Geografska problematika; ENGIS; SENG). 450 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Preglednica 1: Moč in povprečna proizvodnja HE v upravljanju družbe Soške elektrarne (po SENG) glede na obdobja razvoja hidroenergetskega omrežja v Alpah. Obdobja v preglednici se kumulativno ne seštevajo (razen v zadnji vrstici), temveč prikazujejo nove pridobitve v posameznih obdobjih. obdobje razvoja hidroenergetskega omrežja (po Bätzingu) skupna moč (MW) delež (%) povprečna letna proizvodnja (GWh) delež (%) 1. 1890–1920 0,73 0,22 3,00 0,26 2. 1920–1940 51,44 15,26 253,55 21,95 3. 1940/55–1970 - - - - 4. 1970–1990 42,14 12,50 145,88 12,63 5. 1990–2011 241,97 71,77 749,40 64,88 6. 2011– 0,85 0,25 3,30 0,29 Skupaj 337,13 100,00 1155,13 100,00 Preglednica 2: HE v Posočju, ki jih upravlja družba Soške elektrarne (po SENG). HE vrsta vodotok začetek obrato­ vanja država v času izgradnje obdobje razvoja hidroenergetskega omrežja v Alpah (po Bätzingu) moč (MW) delež (%) povprečna letna proizvodnja (GWh) delež (%) Mesto mala Idrijca 1909 Avstro-Ogrska 1 0,2 0,06 0,7 0,06 Možnica mala Koritnica 1911 Avstro-Ogrska 1 0,53 0,16 2,3 0,20 Gradišče mala Vipava 1922 Kraljevina Italija 2 0,15 0,04 0,55 0,05 Plužna mala Gljun 1931 Kraljevina Italija 2 1,72 0,51 5,3 0,46 Log mala Mangartski potok 1931 Kraljevina Italija 2 1,6 0,47 4,6 0,40 Podmelec mala Bača 1931 Kraljevina Italija 2 0,425 0,13 1,4 0,12 Hubelj mala Hubelj 1931 Kraljevina Italija 2 2,1 0,62 10 0,87 Marof mala Idrijca 1932 Kraljevina Italija 2 0,44 0,13 1,7 0,15 Doblar 1 velika Soča 1939 Kraljevina Italija 2 30 8,90 150 12,99 Plave 1 velika Soča 1940 Kraljevina Italija 2 15 4,45 80 6,93 Knežke Ravne 1 mala Prošček 1979 Jugoslavija 4 0,1 0,03 0,47 0,04 Pečnik mala Peklenska grapa 1983 Jugoslavija 4 0,125 0,04 0,36 0,03 Solkan velika Soča 1984 Jugoslavija 4 32 9,49 105 9,09 Cerkno mala Zapoška 1984 Jugoslavija 4 0,436 0,13 1,25 0,11 Trebuša mala Trebušica 1985 Jugoslavija 4 0,76 0,23 2,1 0,18 Jelenk mala Jelenk 1987 Jugoslavija 4 0,07 0,02 0,1 0,01 Zadlaščica mala Zadlaščica 1989 Jugoslavija 4 8 2,37 35 3,03 Mala Rupa mala Idrijca 1989 Jugoslavija 4 0,648 0,19 1,6 0,14 Bača mala Mohorčev potok 1991 Slovenija 5 0,5 0,15 1,5 0,13 Knežke Ravne 2 mala Prošček 1993 Slovenija 5 0,81 0,24 3,7 0,32 Tolmin mala Tolminka 1995 Slovenija 5 0,109 0,03 0,6 0,05 Plave 2 velika Soča 2002 Slovenija 5 20 5,93 116 10,04 Doblar 2 velika Soča 2002 Slovenija 5 40 11,87 199 17,23 Klavžarica mala Klavžarica 2006 Slovenija 5 0,303 0,09 1,2 0,10 Ajba mala Soča 2008 Slovenija 5 0,25 0,07 1,4 0,12 Avče črpalna Soča 2009 Slovenija 5 180 53,39 426 36,88 Kneža mala Kneža 2018 Slovenija 6 0,85 0,25 3,3 0,29 SKUPAJ mala 20,13 79,13 SKUPAJ velika 137 650 SKUPAJ 337,126 100 1155,13 100 451 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Slika 2: Predvidene HE v Posočju v drugi polovici petdesetih let preteklega stoletja ( Jelenc, Izkoriščanje vodnih, str. 263). Slika 3: V petdesetih letih preteklega stoletja je bila v načrtu hidroenergetska povezava Bohinjskega jezera in doline Soče (Žnideršič, Razgovor s projektantom, str. 4). 452 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Slika 4: Predvidene HE v Posočju v šestdesetih letih preteklega stoletja (Radinja, Geografska problematika, str. 101). Slika 5: Moč (MW) obstoječih in načrtovanih HE v Posočju glede na obdobje razvoja hidroenergetskega omrežja v Alpah. 453 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 proizvodnja pa več kot 250 GWh električne energije (preglednica 1 in slika 5), kar je približno sedmina razpoložljive energije (14 %).17 Hidroenergija kot temelj razvoja in začetki množičnega naravovarstvenega gibanja Po drugi svetovni vojni so si pobude za hidro- energetsko izrabo Soče in pritokov sledile približno na vsakih deset let. Jugoslavija, ki ji je leta 1947 po pariškem mirovnem sporazumu pripadlo območje Srednjega in Zgornjega Posočja,18 je potrebovala električno energijo za razvoj industrije, zato so v pet- desetih letih zaživele razprave o gradnji verige sed- mih HE (sliki 2 in 3). Proizvodnja električne energije bi se povečala za sedemkrat (na 1583 GWh), Soča pa bi »dajala več električne energije, kot je bila sposobnost vseh elektrarn v predvojni Jugoslaviji«.19 V šestdesetih letih so načrte nekoliko spremenili (slika 4), a še ve- dno z letno proizvodnjo 1300 GWh električne ener- gije oziroma petkrat več kot takratne HE20 (slika 5). Šestdeseta leta je zaznamovala skoraj stalna ener- getska kriza. Z zahtevami po zmanjšanju porabe elektrike v gospodarstvu za četrtino21 so se pojavili prvi strokovni pomisleki o upravičenosti usmeritve celotne Soške doline zgolj v hidroenergetsko izrabo, saj bi to otežilo razvoj drugih panog, kot sta smučar- ski (prvi načrti so iz leta 1965) in s plovbo povezan turizem.22 V spodnjem toku v Italiji je pomembna kmetijska ali namakalna vloga Soče, zato je bila po mirovnem sporazumu Jugoslavija dolžna ohranjati dovolj visok pretok.23 Ti velikopotezni hidroenergetski načrti so v šest- desetih (HE Trnovo), sedemdesetih (HE Kobarid) in osemdesetih letih (HE Trebuša na Idrijci) sprožili ostre polemike med zagovorniki in nasprotniki gra- dnje. Šestdeseta leta in HE Trnovo Sredi šestdesetih let je »zgraditev hidroelektrarne na Soči pri Bovcu razgibala našo javnost tako, kot še nobena podobna namera ... Skoraj vselej smo s simpa- tijami spremljali nastajanje novih elektrarn … zdaj pa je naenkrat toliko uglednih strokovnjakov in velik del 17 16 % po: Šimac, Izraba vodne, str. 54. 18 Zorn in Mikša, The Rapallo Border. 19 Jelenc, Izkoriščanje vodnih, str. 264, 266; Pirih, Soška dolina, str. 326. 20 Radinja, Geografska problematika, str. 100; Šimac, Izraba vodne, str. 53. 21 Švajgar, Kakšna bo, str. 3; Delo 6, 31. 10. 1965, št. 297, str. 2, »Za dobro četrtino manj elektrike: Dnevna potrošnja se mora zmanjšati od 49 na 36 milijonov kWh«. 22 Golja in Brilly, Urejanje podeželskega; Delo 6, 14. 12. 1965, št. 337, str. 6, »Kaninske žičnice – sanje prihodnosti: Za nji- mi stoji neizčrpno turistično zaledje obmejnih mest v Italiji«; Vranješ, Zgodbe. 23 Treaty, str. 381. javnosti proti elektrarni.«24 Na jugozahodu Bovške kotline so načrtovali 80 m visoko pregrado (slika 6), za katero bi nastalo okrog 10 km dolgo in do 2 km široko umetno jezero (sliki 7 in 8), ki bi obstajalo dva meseca poleti in mesec pozimi. Vodo iz jezera bi do HE Trnovo (slika 9) odvajali po 5 km dolgem cevovodu skozi Polovnik. HE z močjo 140 MW bi ob povprečni letni proizvodnji 470 GWh služila za kritje energetskih konic.25 Ob razgrnitvi načrtov je prišlo do javnega so- očenja dveh pogledov – ekonomska korist proti na- ravnim lepotam.26 Izvršni svet Skupščine SRS je 7. februarja 1964 imenoval osemčlansko komisijo za preučitev možnosti in potrebe izgradnje HE Trnovo, ki so jo sestavljali: predstavniki znanosti (Geološki zavod, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljub- ljani), interesnih združenj (Gospodarska zbornica SRS, Elektrogospodarska skupnost Slovenije, Zve- za hortikulturnih društev Slovenije) in javnih služb (Zavod za vodno gospodarstvo SRS, Konservatorski zavod SRS, Okrajna skupščina Koper). Delo je kon- čala 15. junija 1964 in ugotovila, da je gradnja večje akumulacijske HE nujna iz energetskih pogledov, da je izmed akumulacijskih HE Trnovo tehnično in ekonomsko najugodnejša ter da sta največja pomisle- ka nihanje vodne gladine akumulacijskega jezera in spremenjen vodni režim Soče pod pregrado. Gradnjo je odobrila, a tudi predlagala, naj nihanje gladine v turistični sezoni ne presega enega metra in da naj investitor poskrbi za zunanji videz akumulacije, da naravne lepote ne bodo prizadete. Poskrbeti mora tudi za sporazum z Italijo zaradi spremembe vodne- ga režima Soče.27 Eden od članov komisije je kasneje zapisal:28 »Komisija se je sestajala v času elektroenergetske krize in zato ne moremo mimo dejstva, da je prav ta težka ener- getska situacija občutno vplivala na ves potek dela ko- misije, zlasti še na končno odločitev …«, ter dodal: »… Čudno je tudi to, da je imela komisija na razpolago vsega tri mesece (od tega je delovala praktično le dva meseca), medtem ko je Elektrogospodarska skupnost pripravljala svoj projekt že od leta 1955.« Zaradi pomislekov komisije in nasprotovanja jav- nosti je Izvršni svet sklenil, da bo vprašanje izgradnje obravnavano javno. Pripravo načrtov je v okviru jav- ne razprave poleg strokovnih odzivov (preglednica 3) spremljala prava ljudska vstaja z zaporami cest, tribu- nami, demonstracijami in zbori krajanov.29 »Načrti so v javnosti naleteli na takšno nasprotovanje, kakršnega 24 Prav tam, str. 137. 25 Debelak, Hidroelektrarna Trnovo, str. 45, 47; Jug, Geografski pogoji, str. 43, 48; Peterlin, Ob načrtu, str. 139; Pirih, Soška dolina, str. 320; Radinja, Geografska problematika, str. 100. 26 Šimac, Izraba vodne, str. 55; Ravbar in Orožen Adamič, Var- stvo narave, str. 243. 27 Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 14. 28 Prav tam, str. 15–16. 29 Močnik, Smaragdno zelena. 454 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Slika 6: Načrtovana pregrada v Bovški kotlini pri mostu prek potoka Boka, ki bi se dvigala približno 80 m visoko, in obris jezera; pogled proti vzhodu (Sršen, Zakaj Turistična zveza, str. 3). Slika 7: Bovško jezero (Peterlin, Ob načrtu, str. 139). Slika 8: Bovška kotlina z obrisi akumulacijskega jezera; pogled proti zahodu. S številko 4 je označena pregrada, s številko 6 Čezsoča in s številko 8 Bovec (Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 16–17). 455 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 ni bil dotlej deležen noben poseg v naravo v Sloveniji in najbrž niti v Jugoslaviji.«30 Javni razpravi v dnevnem in revijalnem tisku lahko sledimo vse leto 1964 do jeseni 1965.31 V članku posebej izpostavljamo pri- spevke iz (poluradnega) časnika Delo.32 Razprave o upravičenosti gradnje najdemo tudi v strokovni publicistiki. Poudarjali so, da bo zajezitev spremenila podobo in funkcijo Bovške kotline, saj bi potopila 165 hiš v Čezsoči, kjer je živelo okrog 460 prebivalcev, 162 ha obdelovalnih zemljišč in 15 km cest, dolvodno pa spremenila hidrološke funkcije So- 30 Peterlin, Soča – preizkus, str. 203. 31 Peterlin, Maks Wraber; Peterlin in Sedej, Projekt hidroelek- trarne, str. 14. 32 Menaše, Javna razprava. če.33 Geograf Darko Radinja je izpostavil pomisleke zoper predvideno 60-metrsko kolebanje jezera ob največji globini 80 m. Ugotavlja, da bi HE zaradi skromne industrializacije malo pomenila za Soško dolino, ob tem pa nesorazmerno preobrazila njeno okolje, saj bi nespremenjena ostala le petina rečnega toka.34 V Planinskem vestniku ugotavljajo, da bi bila gradnja HE Trnovo »doslej brez dvoma najradikalnej- ši in najtežji poseg v naravne lepote Slovenije«, ki bi zahteval potrditev na referendumu, saj naj bi imela 33 Radinja, Geografska problematika, str. 99; Radinja, Projekti- rana HE Trnovo, str. 114. 34 Radinja, Geografska problematika, str. 99; Radinja, Projekti- rana HE Trnovo, str. 114–118. Preglednica 3: V javni razpravi izpostavljeni argumenti »za« in »proti« gradnji HE Trnovo ter organizacije, ki so jih zastopale (Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 14; Ravbar in Orožen Adamič, Varstvo narave, str. 240). ZA gradnjo PROTI gradnji argument organizacija argument organizacija Slovenija nujno potrebuje akumulacijsko elektrarno za kritje dnevnih in letnih konic energijske potrošnje ELES (Elektro- -Slovenija) Bovška kotlina je najizrazitejše in najpo- membnejše dolinsko območje v Julijskih Alpah Konservatorski zavod SRS od vseh mogočih različic je projekt v Sloveniji najugodnejši ELES Soča je razen Save Bohinjke edina naša večja alpska reka, ki v zgornjem toku še ni industrijsko onesnažena Konservatorski zavod SRS zaradi manjših pritokov struga Soče pod jezom ne bi bila popolnoma suha ELES predvidena akumulacija bi potopila pet pomembnih naravnih znamenitosti in bi z redukcijo vode prizadela tudi estetske vrednote spodnje doline Učje ter Soške doline med Žago in Kobaridom Konservatorski zavod SRS z nastankom umetnega jezera se podnebje, vlažnost in meglenost Bovške kotline ne bi spremenili Hidrometeorolo- ški zavod SRS obstaja možnost povečanja vlažnosti, znižanja temperature in kalnosti vode Turistična zveza Slovenije kakovost sedimentov v predvideni aku- mulaciji bi bila v zdravstvenem pogledu ugodna Univerza v Ljubljani, Inštitut za zdravstveno hidrotehniko Zgornja Soška dolina zasluži zavarovanje zaradi posebnih krajinskih in naravnih vrednot Urbanistični inštitut SRS bazen bi se praznil v pozni jeseni in pozimi, dnevna nihanja gladine bi bila nepomembna ELES na naše ozemlje sega le majhen del Alp, ki ga je zato treba izkoriščati v karseda naravni obliki, da ne bi izgubil svoje tipičnosti Planinska zveza Slovenije akumulacija bi bila po predvidenem režimu obratovanja HE skladna z interesi turizma Goriška turistična zveza, Odbor za turistično izgradnjo Gornjega Posočja posledice akumulacije bi negativno vpliva- le na razvoj turizma v Soški dolini Urbanistični inštitut SRS; Turistična zveza Slovenije graditev HE bi bila gospodarsko po- membna za vso tolminsko občino Skupščina občine Tolmin, lokal- ne organizacije SZDL in ZKS; Skupščina okraja Koper akumulacija bi poplavila območje, ki je zanimivo v florističnem pogledu Zveza hortikul- turnih društev Slovenije naselbinska in kulturna pokrajina Bov- škega je v slovenskem merilu kompleksna dediščinska vrednota Konservatorski zavod SRS 456 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 zadeva »splošen pomen za republiko«.35 V Turističnem vestniku so poudarili, da »bi s HE Trnovo devastirali najkvalitetnejši in občutljivi prostor naravne pokrajine v Sloveniji« ter »neizmerljivo prirodno vrednost Bov- ške kotline«, in zavrnili trditve, da gre za manj vredna zemljišča. Poudarili so, da turizem zaradi svojih mul- tiplikativnih funkcij lokalnemu gospodarstvu prinaša neprimerno več koristi kot energetska izraba reke, ki bi bila »skromna«,36 ter da bo turizem »v interesu svojega lastnega obstoja in razvoja v maksimalni meri varoval prirodno bogastvo«.37 V reviji Varstvo narave so poudarili pomen podobe pokrajine za turizem, saj bi Bovško »zaradi HE Trnovo izgubilo svojo slikovito in obsežno kotlino sredi strmih pobočij. […] Turizem bi se moral posloviti z Bovškega praktično že ob pričetku gradnje […] Zgornje Posočje [bi] utrpelo zaradi HE Trnovo veliko in trajno gospodarsko škodo, ki bi jo težko ocenili.«.38 Poudarili so pomen reke kot naravne vred- note, saj je »Soča razen Save Bohinjke in zgornje Save Dolinke edina večja alpska reka, ki v zgornjem teku (od izvira do Tolmina) še ni industrijsko ali organsko onesnažena«.39 Turistična zveza Slovenije je turističnim organi- zacijam v Posočju poslala »škodljivo pismo«, v katerem jih je pozivala k nasprotovanju gradnji. Kasneje je svojo goriško podružnico prosila za mnenje o načr- tih, saj njihovo mnenje »kljub dosedanjim razpravam in glasovanjem še zmeraj ni povsem jasno«. Očitno so bili vzrok politični pritiski, saj je predsednik mestne skupščine Nova Gorica zavrnil očitke, da so »na prej- šnja stališča goriške turistične zveze s pritiskom in na 35 Potočnik, Planinska zveza, str. 16, 17. 36 Sršen, HE Trnovo, str. 265–267. 37 Sršen, Zakaj Turistična zveza, str. 15. 38 Debelak, Hidroelektrarna Trnovo, str. 47, 50. 39 Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne, str. 40. druge načine vplivali od zunaj«. Lokalna turistična zveza se je namreč leta 1963 izrekla za gradnjo (pre- glednica 3), na tajnem glasovanju upravnega odbora leta 1965 pa so se štirje člani ob enem vzdržanem in osmih odsotnih izrekli proti.40 Gradnjo je podprla takratna občina Tolmin, saj naj bi prebivalci že od »vsega začetka z zanimanjem spremljali priprave na gradnjo elektrarne«. Razpra- ve, kjer so se dotikali »problemov, ki bi jih morebitna gradnja povzročala«, sta okronala ugotovitev, da »ne gre za kakšne posebne naravne lepote«, in sklep občin- ske skupščine, da podpira gradnjo, za katero so leta 1963 že izdali vodnogospodarsko dovoljenje. Pomi- sleki o gradnji naj bi bili »brez trdne stvarne osnove«, saj naj bi HE delala s polno zmogljivostjo le prva dva meseca v letu, jezero pa naj bi bilo polno tri mesece v času turistične sezone. Pozimi bi se gladina znižala »maksimalno nekaj manj kakor 25 metrov … in je torej pisanje o 60 metrih nihanja neosnovano«. Poudarili so, da naj bi bili po gradnji rešeni vsi »ekonomski in drugi problemi, ki bi prizadeli prebivalstvo vasi Čezsoča«.41 Že čez dva dni so se s pismom odzvali prebi- valci prizadete vasi, v katerem celovito predstavijo družbenogospodarske spremembe zadnjega stoletja, predvsem silovitost takratnih sprememb in svojo prizadetost zaradi nevključenosti v procese odloča- nja. Omenijo, da je bila vas do tal porušena v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni je bila večina hiš poškodovana, sedaj pa bi morali »zaradi splošnih družbenih koristi doživeti še hujšo usodo, t.j. izgubiti poleg svojih domov tudi svoj rojstni kraj«. Oblastem očitajo, da v njihovi vasi od prvih načrtov leta 1953 40 Drobež, Nepotrebno glasovanje, str. 5. 41 Rutar, Elektrarna, str. 3. Slika 9: Reklama za izgradnjo HE Trnovo v časniku Delo, 11. 9. 1964. 457 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 »ne zaznamujejo nobenega napredka, marveč stagnaci- jo«. Zahtevali so takojšen začetek gradnje, še v istem letu, »če že mora priti do tega«, sicer bodo »vnaprej de- lali tako, kot da potopitve nikdar ne bo«.42 Dan kasneje pa že beremo, da »izredno nagla go- spodarska rast« pogojuje hude energetske težave in »bi morali biti pripravljeni tudi na hujše izpade v pro- izvodnji«. Zajezitev Soče utemeljuje pol nižja cena, gradnja velike akumulacije pa naj bi bila nujna za- radi hudourniškega značaja reke. Avtor ugotavlja, da »ostaja le problem narave in z njo povezanega turizma«, saj naj bi bila »dolina Soče menda res edinstvena«, a da bi imeli obiskovalci kljub zajezitvi »še kaj videti« in bi nova cesta najvišji slovenski slap Boka še bolj pribli- žala turistom. Avtor sklene, da je »narava nekaj, kar je treba varovati. Toda prav gotovo ni več čas za njeno romantično oboževanje.« Izpostavi še, da so se morali tudi v Asuanu turistični in kulturni interesi umakniti gospodarskim, enako na pritokih Pada, kjer preživi počitnice veliko turistov prav v hotelih ob umetnih jezerih.43 Zgornje mnenje je bilo teden kasneje dopolnje- no44 z utemeljitvijo, da je »siloviti gospodarski razvoj naše nekoč zaostale dežele« povzročil naraščanje porabe električne energije. Izpostavljen je pomen jezov HE za uravnavanje odziva na porabo energije in »neure- jene pretoke« nezajezene reke, kar povzroča »izgubo vode in s tem energije«. Svoje misli je prispeval tudi Anton Melik,45 geo- graf in član Slovenske akademije znanosti in umet- nosti, z nosilno tezo v smislu retoričnega vprašanja, da elektrarna ne bo pokvarila narave. Temeljna os njegove razprave zadeva sezonsko zniževanje gladine vode v jezeru med 25 in 45 m ter pomen razkritega površja brez rastja in z blatom, »s katerim moramo za trdno računati, da se bo takoj začelo usedati v dnu je- zera«, za estetsko doživljanje turistov. Podobno kot Planinska zveza Slovenije ugotavlja: »V vseh Alpah ni nobene dolinske hidroenergetske akumulacije v naselje- nih in že civiliziranih alpskih dolinah.«46 Problematika je bila predstavljena tudi z eko- nomskega vidika,47 saj »potrebujemo poceni hidroener- gijo«. Navedeni so tehnični in ekonomski razlogi za investicijo (35-letni rok za odplačilo posojil), pa tudi, da ne bo potopljena celotna Bovška kotlina, ampak le 9 km2 (od približno 15 km2 dna), od tega tretjina »neuporabnega denudacijskega področja Soče«, ki ni za- nimivo za turizem (danes prav to območje sodi med zavarovana območja in območja Natura 2000). Veli- ka vodna površina bo nudila več pogojev za turizem kot »sicer idilična vas Čezsoča«. 42 Kenda, Prebivalci Čezsoče, str. 2. 43 Kante, Odloča naj, str. 3. 44 Sajovic, Zakaj hidroelektrarna, str. 3. 45 Melik, Elektrarna, str. 3. 46 Potočnik, Planinska zveza, str. 17. 47 Kovač, Ekonomska vrednost, str. 3. V polemiko se je vključil tudi naravovarstvenik in inženir France Avčin,48 ki so ga izzvali v pove- zavi s predhodnim intervjujem.49 Poudaril je, da se v njem »borita dve duši« in da na vso stvar »gleda s trojnega gledišča«. Kot elektroinženir ugotavlja ostro energetsko krizo, kot fizik opozarja na populacijsko eksplozijo ter morebiten izhod v uporabi jedrske energije, kot naravovarstvenik pa poudarja, da naj bi Soča pri Bovcu »ostala Soča, blesteči tekoči smaragd, čudoviti raztaljeni opal, najlepša reka v Evropi«. Zani- mivo, kako v ozadju ostaja zavest o moči vladajočih, da se lahko kljub protestom odločijo v prid gradnji, ki se bo »morala« zgoditi: »Če bo ta greh nad edin- stveno lepoto naše male Slovenije, ene redkih še kolikor toliko nepokvarjenih dežela Evrope, le moral priti nad nas, potem bomo sprva z vsemi sredstvi morali doseči, da jezerska gladina vsaj poleti ne bo nihala več kot naravno nihajo vsa jezera.« Razpravo v časniku Delo so »bogatile« krajše agencijske novice o tem, da so »količine vode v baze- nih [jugoslovanskih, op. a.] akumulacijskih elektrarn še vedno nezadovoljive« in da so avgusta 1964 HE iz- polnile le 27 % plana.50 Poleg časopisne »vojne« med zagovorniki in na- sprotniki izgradnje je bil osrednji dogodek javne razprave »javni simpozij o družbeno-ekonomski upra- vičenosti gradnje hidroelektrarne Trnovo«, ki je med 24. in 26. novembrom 1965 potekal v organizaciji Republiškega sekretariata za urbanizem in bil skli- can po sklepu Skupščine SRS.51 Skupina poslancev je namreč Izvršnemu svetu postavila vprašanje, kaj je z gradnjo HE Trnovo. Izvršni svet je ugotovil, da »odgovora ni mogoče dati, ne da bi zaslišali našo jav- nost«, in naložil organizacijo javnega simpozija, ugo- tovitve simpozija pa bodo posredovane »skupščini, ki bo o tem mnenju končno tudi odločala«. To je bil po- memben korak k večjemu sodelovanju državljanov (participativnosti)52 pri odločanju o (nacionalno) po- membnih vprašanjih.53 Prvi dan simpozija je bil na sporedu ogled terena, drugi dan je bil namenjen strokovnim prispevkom, tretji pa razpravi. V zapisniku simpozija beremo:54 »Problem, ki ga obravnavamo je verjetno eden najdeli- katnejših in je razgibal duhove do te mere, da smo prišli do zaključka, da se je bati določene nestrpnosti. Pomen 48 Delo 5, 21. 9. 1964, št. 258, str. 3, »HE Trnovo z več plati: Ing. Francé Avčin: 'Skrbno pretehtati dobro in slabo!'«. 49 Delo 5, 23. 8. 1964, št. 242, str. 7, »Deset žebljic: France Av- čin«. 50 Delo 5, 16. 9. 1964, št. 253, str. 3, »Še vedno pomanjkanje električne energije«. 51 Zapisnik javnega; Peterlin, Ob načrtu, str. 139; Sršen, Zakaj Turistična zveza, str. 3. 52 Nared in Bole, Participatory Research. 53 Peterlin, Maks Wraber. V okviru sorodne javne razprave o zajezitvi doline Val di Genova (severna Italija) leta 1962 je bila sprejeta zahteva, da naj rimska vlada razveljavi dovoljenje za gradnjo največje evropske HE (Schiaroli, Salviamo). 54 Zapisnik javnega, str. 3. 458 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 simpozija pa ni samo v tem, da slišimo in da naša jav- nost sliši kaj mislijo prizadeti in tudi posredni in ne- posredni, temveč, da je to javna tribuna, kjer lahko na strnjen način vsi povedo kaj mislijo o tej gradnji.« Zanimivo je, da so zagovorniki prvi dan na tere- nu »pojasnjevali načrt kar v prihodnjem času« in »ne v pogojniku, kot bi pričakoval nepristranski opazovalec«.55 Drugi dan se je zvrstilo dvajset referatov, od katerih je polovica zagovarjala gradnjo (med njimi podjetji ELES in Soške elektrarne), druga polovica pa nara- vovarstvo in turizem. Tretji dan je v razpravi sodelo- valo več kot 40 razpravljavcev, skupaj pa je bilo okrog 150 udeležencev.56 Zagovorniki so trdili, da bo izgradnja »rešitev« za elektroenergetiko, nasprotniki pa ravno nasprotno, da se je za takšno rešitev treba spogledovati z zmog- ljivejšimi elektrarnami, kot so jedrske in termo- elektrarne.57 Nasprotniki gradnje so opozorili na morebitne negativne vplive na stabilnost kamnin- skih plasti58 in spomnili na dogodke v Vajontu (Itali- ja) leta 1963.59 Opozorili so na veliko prodonosnost Soče, zaradi katere se bo akumulacija hitro zapolni- la.60 Razpravo so začinile za takratni proticerkveni režim zanimive izjave: »Hiše bo treba porušiti, da ne bodo kazile videza, kadar bo akumulacija izpraznjena. Lahko pa pustimo cerkveni zvonik,61 katerega vrh bo vedno nad gladino.«62 Projektanti so poudarjali, da bo jezero zalilo povečini slabša zemljišča in da ga bo za 85 m visoko pregrado mogoče sočasno upora- biti za turizem.63 Ocenjevali so, da bi izgradnja HE na drugih slovenskih rekah ali na Planinskem polju zahtevala 1,5–2-kratno ceno.64 Nasprotno so predstavniki nekaterih ustanov (na primer Urbanistični inštitut SRS, Zavod za spome- niško varstvo SRS) in nevladnih organizacij (na pri- mer Turistična zveza Slovenije, Planinska zveza Slo- venije) osvetlili edinstvenost te pokrajine, ki je »celo po izjavah najeminentnejših strokovnjakov 'resnični prirodni park Evrope'«.65 Omenjali so tudi neprimer- 55 Menaše, Javni simpozij, str. 101. 56 Prešern, HE Trnovo, str. 2; Prešern, Nove pobude, str. 2; Za- pisnik javnega. 57 Bizjak, Načrt za HE, str. 99; Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 58 prim. Kuščer idr., Geološke raziskave; Potočnik, Planinska zveza, str. 21. 59 Ogromen zemeljski plaz, ki se je sprožil v akumulacijsko je- zero, je sprožil velikanski »cunami«, za posledicami katerega je umrlo okrog 2000 ljudi. Dykes in Bromhead, The Vaiont. 60 Potočnik, Planinska zveza, str. 21. 61 Cerkveni zvonik so na primer pustili v umetnem jezeru Lago di Resia, ki je poplavilo vas Curon (nemško Graun; severna Italija). Vas so poplavili kljub nasprotovanju lokalnega prebi- valstva. Umetno jezero je leta 1950 poplavilo 163 hiš in več sto hektarjev obdelovalnih zemljišč, odseliti pa se je moralo več kot 900 prebivalcev. Zvonik v jezeru je danes turistična znamenitost ( Javornik, Skrivnostna vasica). 62 Peterlin, Maks Wraber. 63 Sajovic, Zakaj hidroelektrarna, str. 3. 64 Platiše, Turizem, str. 3. 65 Prešern, Nove pobude, str. 2. nost jezera za kopanje in predvsem bojazen, da bi ga praznili tudi v poletni sezoni, ne le od oktobra dalje, ko so načrtovali znižanje gladine za 25 ali celo 60 m.66 Jugoslavijo je namreč januarja in februarja ter septembra in oktobra pestilo »splošno pomanjkanje električne energije«67 z redukcijami, ki so povzročale milijardne škode in so jih reševali z decentralizacijo proizvodnje.68 Poleg tega je šlo za ekonomsko vpra- šanje, ali bo Slovenija financirala gradnjo energet- skih objektov v drugih jugoslovanskih republikah, oziroma za vprašanje (de)centralne organiziranosti države. Takratni predsednik Izvršnega sveta je jav- no polemiziral, da »postaviti se na stališče, da je treba energetiko posebej financirati na nerazvitih območjih, bi pomenilo ostati pri koncepciji, da je energetika ena izmed tistih infrastrukturnih panog, ki naj bi jo imela posebej na skrbi federacija, [kar] bi bilo navzkriž z na- šimi temeljnimi koncepcijami gospodarske reforme … in bi bistveno zmanjšalo možnost našega gospodarstva«.69 Nasprotniki so poudarjali tudi estetske učinke (»or- jaška kotanja, polna blata«), nastanek megle, neizved- ljivost ribolova in prodonosnost ter erozivnost hu- dourniške reke.70 Sodelujoči so si z razpravo obetali uporabiti ustavno pravico, da »neposredno ali po izbranih dele- gatih … v okviru enotnega družbeno-političnega siste- ma, enakopravno in odgovorno odloča … o vseh drugih vprašanjih splošnega družbenega pomena«. Organiza- torji so se nadejali, da bi poleg tega simpozij omo- gočil neposredno sodelovanje še »vrsti občanov, ki bi želeli pojasniti svoje mnenje ob projektu HE Trnovo«, tako da bo izveden participativni demokratični pro- ces, s katerim se »skupščinska dvorana širi k občanom«. Temeljna teza je bilo spoznanje, da »obstajajo v vsaki deželi vrednote, ki so last naroda kot celote«, ne le inve- stitorjev ali upravnih organov.71 Tretji dan je bilo zanimanje za simpozij tolikšno, da vsi niso mogli v dvorano. Razprava pro et contra, h kateri se je javilo 40 govornikov, je imela tudi po- litične posledice, saj je »zvenela kot obtožba sedanje- ga sistema planiranja, ki nas je privedlo v hudo krizo glede električne energije«. Razpravo je treba razumeti v širšem kontekstu energetske politike, kjer so ome- njali tudi gradnjo cenejše termoelektrarne v Kopru, »zanemariti pa tudi ne smemo atomskih elektrarn, ki jih vse bolj grade v svetu«. Zanimiva je bila tudi z vidika »urejanja« vodotokov: zagovorniki gradnje so hudo- urniški značaj reke, ki je bil prvotno uporabljen kot razlog proti, preusmerili v svojo korist z izjavo, da bo reko »slej ko prej, tudi če ne bi gradili na njej akumu- 66 Delo 5, 23. 8. 1964, št. 242, str. 7, »Deset žebljic: France Av- čin«. 67 Seunig, Strokovnjaki, str. 2. 68 Kovač, Ekonomska, str. 3; Platiše, Turizem, str. 3. 69 Delo 6, 16. 12. 1965, št. 339, str. 1–2, »Zagotoviti bomo morali kar najbolj ekonomično gradnjo novih elektrarn«. 70 Prešern, HE Trnovo, str. 2. 71 Vošnjak, Pisma bralcev, str. 2. 459 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 lacijskega jezera, treba nekoliko 'krotiti' zaradi močnih erozijskih pojavov«.72 Soške elektrarne so organizirale svojo »civilno družbo« in iz Posočja oba dneva simpozija v dvorano pripeljale poseben avtobus »navijačev«,73 ki so »izžvi- žgali vsakogar, ki je utemeljeval nasprotna stališča. Vi- šek je ta cirkus dosegel, ko je nekdo izmed navijačev uga- snil luč in je 'populus' s huronskim vpitjem zahteval od nasprotne strani, naj da zdaj elektriko s svojo romantiko, če more.« Nasprotnike gradnje so »projektanti ožigosali z romantikom in sentimentalnežem«. Avtor nadaljuje: »Ali ne bi lahko imenovali romantičnost kvečjemu napo- vedi projektantov o bujnem razcvetu turizma ob novem bovškem jezeru z idiličnimi jadrnicami? Vsa dosedanja umetna jezera … dokazujejo nasprotno.«74 Planinska zveza Slovenije je že aprila 1964 ko- misiji Izvršnega sveta, ki je preučevala možnost iz- gradnje, poslala odklonilno stališče do posegov, ki bi spremenili naravno podobo. Utemeljila jih je z majh- nostjo in zato večjo dragocenostjo slovenskega alp- skega sveta.75 Dve leti kasneje so objavili dopolnjeno izjavo o pokrajini, ki jo imenujejo »vhod v 'Triglav- sko kraljestvo', kakor dr. Kugy to pokrajino imenuje«. V njej omenjajo, da so »doslej […] množični protesti […] ohranili naše alpske doline v glavnem v prvotni obliki. Ohranjen je tudi vrh Triglava.«76 V petdesetih letih so namreč želeli Bohinjsko jezero spremeniti v aku- mulacijski bazen za HE (slika 4),77 na Triglavu pa že konec štiridesetih let zgraditi vremensko postajo.78 Navajajo, da je treba iskati »drugačno, manj bolečo in manj usodno rešitev za hidroenergetski sistem, potreben za premagovanje energetske stiske«, in to »ne more biti vprašanje samo tehnikov, energetikov, industrijcev in ekonomistov«. Poudarjajo, da se jim »'sentimentalni' razlogi [za ohranitev reke, op. a.] zde zelo tehtni in v tem primeru celo prevladujoči. Saj pričajo o tisočletni navezanosti slovenskih ljudi na svojo čudovito domačijo in o odgovornosti do bodočih rodov.«79 Poudarjajo, da niso nasprotovali niti gradnji HE na Dravi in Savi niti triglavskim in kaninskim žičnicam ter da sploh ne verjamejo »zagotovilom in obljubam« o razmeroma stabilni gladini jezera v nedoločeni turistični sezoni: »Imamo jih za pretvezo, s katero naj bi se potolažili na- ivneži in javno mnenje.«80 Utemeljujejo pomen regije za razvoj planinskega turizma, zlasti če bi »olajšali in skrajšali dostop« do nje. Opozarjajo tudi na mogočo večjo ogroženost zaradi skalnih podorov in zemelj- skih plazov v okolici pregrade: »Prav v Bovški kotlini 72 Prešern, Nove pobude, str. 2. 73 Peterlin, Maks Wraber. 74 Bizjak, Načrt za HE, str. 99. 75 Planinski vestnik 64, 1964, št. 7, str. 315, »HE Trnovo, Iz dela PZS«. 76 Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 77 Žnideršič, Razgovor s projektantom. 78 Mikša in Zorn, The Julian Alps, str. 152. 79 Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 80 Prav tam, str. 18. Skalni podori so zajezili Ziljo, ki je poplavila dve vasi (Zorn, Podori na Dobraču). se utegne ponoviti primer, kakor ga je nedavno doživel Longarone-Vajont ali leta 1348 Dobrač v sosedni Ko- roški.« Navajajo še, da načrtovalci ne upoštevajo velikega sproščanja in posledičnega odlaganja sedimentov za jezom, kot je »v Pišnici pri Kranjski Gori, kjer je nizka pregrada povzročila popolno zaprodenje in onesnaženje ogromnega kompleksa nekdanjih travnikov in vse doline od spodnjega mostu do sedanjega hotela 'Erika'«. Svoje stališče utemeljujejo z demokratičnim pri- stopom, saj je 4. aprila 1965 na občnem zboru Pla- ninske zveze Slovenije 210 delegatov, ki so zastopali 80 planinskih društev, glavni in upravni odbor Pla- ninske zveze Slovenije ter 64.710 članov, zastopana pa so bila tudi vsa planinska društva iz Soške doline, »soglasno, brez enega samega ugovora ali glasu proti, po- trdil in še posebej podčrtal nasprotovanje vse planinske organizacije, ki se upira spremenitvi naravne podobe So- ške doline ter izrecno naročil, naj novi glavni in upravni odbor storita vse, kar je le mogoče, da do tega usodnega posega ne pride«.81 Na podlagi 73. in 137. člena Ustave SRS so predlagali izvedbo referenduma. Po javni razpravi je vlada Soškim elektrarnam na- ložila izdelavo okoljevarstvenega elaborata,82 v kate- rem so popisali in dokumentirali toliko naravnih in kulturnih vrednot, da Zavod za varstvo narave niti ne bi mogel dati soglasja. Skupščina SRS je leta 1966 sprejela sklep, da se odločanje o HE Trnovo odloži za 20 let. Z današnjega gledišča je zanimivo, da so nasprotniki gradnje rešitev po zadostitvi potreb po električni energiji videli ne v hidro-, pač pa v jedrski energiji.83 Projekt je bil odložen zaradi argumentov strokovnih služb in široke angažiranosti javnosti,84 kljub temu pa so zagovorniki še večkrat spomnili na nujnost gradnje HE:85 »Izredno nizka proizvodnja hi- droelektrarn v letošnjem januarju [1966, op. a.] pa nas znova opozarja na nujno potrebo gradnje akumulacij- skih hidroelektrarn.« Sedemdeseta leta in HE Kobarid Po zavrnitvi projekta HE Trnovo so pripravili predlog zajezitve Soške doline nad Kobaridom, kjer bi zgradili okrog 65 m visoko betonsko pregrado s 4,5 km dolgim in 107 ha velikim jezerom (slika 10). Povprečna letna proizvodnja električne energije bi bila 183 GWh, kar je skoraj tri četrtine povprečne letne proizvodnje dotedanjih elektrarn, skupna moč pa bi bila 63 MW. Podoben jez z nekoliko višjo pre- grado so načrtovali že med svetovnima vojnama. Ker bi reka v času polnjenja akumulacije ostala brez vode, 81 Potočnik, Planinska zveza, str. 16. 82 Peterlin in Sedej, Projekt hidroelektrarne; Wraber, Bovška hidrocentrala. 83 Peterlin, Ob načrtu, str. 140. 84 Debelak, Urbanistična obdelava, str. 3. 85 Seunig, Strokovnjaki, str. 2. 460 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 so načrtovali kompenzacijski bazen s pregrado pri Kamnem.86 V naravovarstvenem tisku smo lahko brali:87 »Ko- maj so se pomirili duhovi, ki jih je v letih 1964–66 raz- burila javna razprava o … HE Trnovo, že grozi druga 'soška fronta'. […] Jezero bi potopilo enega najlepših pre- delov soške doline, sotesko med Trnovim in Kobaridom … To je najtežje dostopni in morda javnosti najmanj znani del soške doline«, kjer ima reka velik strmec. Tudi v primeru HE Kobarid sta se oblikovala dva tabora. Skupščina občine Tolmin se je 11. junija 1970 86 Debelak, Urbanistična obdelava, str. 37; Pirih, Soška dolina, str. 324; Ravbar in Orožen Adamič, Varstvo narave, str. 242. 87 Peterlin, Oživljena pobuda, str. 54. izrekla za gradnjo, dobra tri leta kasneje (26. septem- bra 1973) pa je Republiški sklad za urbanizem raz- pisal komisijsko obravnavo za določitev smernic za izdelavo lokacijske dokumentacije. Za izdajo dovo- ljenja so se enotno izrekli: Skupščina občine Tolmin, regionalni klub poslancev, prizadete krajevne skup- nosti, turistična društva ter lokalne politične orga- nizacije. Nasproti so jim stali: Urbanistični inštitut SRS, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Planinska zveza Slovenije, Zavod za vodno gospodarstvo, Biro za prostorsko planiranje, Turistična zveza Slovenije in Skupnost za varstvo okolja Slovenije.88 Za nasprotnike je bila gradnja poleg nastale aku- 88 Ravbar in Orožen Adamič, Varstvo narave, str. 242. Slika 10: Predvideno akumulacijsko jezero HE Kobarid s kompenzacijskim bazenom pri Kamnem (Debelak, Soča, str. 207). 461 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 mulacije problematična zaradi spremembe pretočne- ga režima. Ker naj bi HE pokrivala potrebe po dnev- nih konicah, bi bila struga Soče dolvodno skoraj suha v času, ko bi jez zbiral vodo, v času delovanja turbin pa bi bil pretok dva- do trikrat večji od povprečnega. Še bolj jih je skrbelo, ker bi bila HE Kobarid le člen v verigi predvidenih elektrarn, saj je »dokazana funkcio- nalna povezava projektov HE Kobarid in HE Trnovo … HE Kobarid namreč postane bolj rentabilna … šele po zgraditvi HE Trnovo.«89 »Poznavalci razmer zato utemeljeno sklepajo, da je HE Kobarid samo trojanski konj, ki naj bi pozneje z argumentom, da ni gospodar- no ostati na pol poti, odprl vrata popolni hidroenergetski izrabi Posočja.«90 Opozorili so tudi na nevarnost po- rušitve pregrade, tudi v povezavi z lokalno potresno aktivnostjo po potresih leta 1976.91 Tudi v sedemdesetih letih je v državi primanjko- valo električne energije.92 Kot v desetletju pred tem so poudarjali, da gradnja nove HE ni zgolj lokalne- ga pomena, temveč da je širše nujna za pridobiva- nje električne energije93 ter hitrejši razvoj Tolminske kot perifernega depopulacijskega območja. Toda če so prej govorili predvsem o »urejanju« pretočnega režima hudourniške Soče, so v sedemdesetih letih v podkrepitev gradnje HE navedli:94 »Na Tolminskem so štiri vodna območja, na katerih povzročajo vode vsako leto zelo veliko škodo. Od škode, ki nastane v Sloveniji zaradi vode, odpade na tolminsko občino kar 46 odstot- kov, čeprav je vode zelo malo in so tokovi kratki, vendar tečejo po strmih pobočjih … Samo slap Boka pri Bovcu odplavi letno v Sočo okrog 400.000 kubičnih metrov pe- ska in kamenja … Da bi obvarovali Sočo in njene prito- ke ter onemogočili vodi tolikšno odnašanje zemlje, bi bilo treba zgraditi na rekah pregrade. V izdelavi je že načrt za popolno ureditev struge Soče od Tolmina do Kobarida, kjer je vodna erozija največja.« Poslanci so na glasovanju februarja 1971 kljub nasprotovanjem potrdili gradnjo. 5. marca 1971 je v Kobaridu sledil posvet. Ob tem smo lahko prebrali:95 »Soča ni last nekega delavskega sveta, ampak je last vseh Slovencev! […] Pomagajte, da se Zakon o zaščiti nara- ve, ki naj bi v svoje okrilje vzel tudi Posočje – čim prej uveljavi. Tu smo v tekmi s časom. Tokrat je v tem pogledu naš boj usoden!« Gradnjo je sicer že leta 1970 podprla Skupščina občine Tolmin, enako »krajevna skupnost Kobarid in drugi lokalni dejavniki«.96 Tudi »razširje- na seja predsedstva občinske skupščine Tolmin«, ki je zasedala 22. junija 1973 na Livku pri Kobaridu, je izglasovala gradnjo.97 89 Debelak, Soča, str. 209. 90 Peterlin, Oživljena pobuda, str. 54. 91 Debelak, Soča, str. 210. 92 Jakše, Kdo nam; Jakše, Tok čez. 93 Jeras, Kako naj, str. 2. 94 Delo 14, 30. 3. 1972, št. 87, str. 7, »Nevarni reki: Idrijca in Bača pogosto poplavljata – razglasitev nevarnega območja?«. 95 Jonko, Komu naj, str. 14. 96 Jakše, Igračkanje. 97 Delo 14, 22. 6. 1973, št. 168, str. 7, »Za ali proti HE«. Kljub usmerjenim diskusijam se je javna pole- mika razplamtela, potem ko je Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji 10. junija 1972 objavila javno pi- smo in zahtevala javno pojasnilo o tem, kaj se do- gaja s HE Kobarid.98 Navajali so, da se zagovorniki HE na zgornji Soči »Tolmincem dobrikajo in laskajo in obljubljajo, kaj vse bodo dobili v zameno za prodano Sočo … koncentriran turistični center, zaposlitev«. Zanimivo, da je tudi tokrat, podobno kot v šest- desetih letih, prišlo do odločanja na način neodlo- čanja. Odločitev o gradnji so zamrznili in prestavili za 20 let v prihodnost. Investitor je predložil načrte, sekretariat (ministrstvo) za urbanizem pa naj bi skli- cal »lokacijsko razpravo. Ta je bila najprej obljubljena za letos aprila [1973, op. a.], potem na julija in zdaj je (sklicana) za 26. septembra. Zakaj ni prišlo do odlo- čitve …?«99 Načrtovali so izgradnjo do leta 1976,100 poslanci pa so poudarili, da je »že skrajni čas za do- končno odločitev o HE Kobarid, ki je sicer majhna, toda energetsko in ekonomsko izredno pomembna«.101 Ko je oktobra 1973 končno prišlo do razprave, sekretariat ni oddal poročila. Novembra 1973 so si nasprotniki in zagovorniki skupaj ogledali območje, investitor pa je potem moral izdelati dodatne študije102 in predlo- žiti »kopico dodatnega gradiva«.103 Skupnost za varstvo okolja je nato decembra ob- javila »Spomenico«104 o HE Kobarid, ob kateri je časnik Delo bralcem sporočil, da sklepa polemiko. Skupnost so kritizirali ne toliko zaradi vsebine Spo- menice kot zaradi tega, ker je z javno objavo prestopila meje diskusije znotraj »demokratičnega centralizma«. Več visokošolskih in javnih zavodov (Biotehniška fakulteta, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Filozofska fakulteta, Medicinska fakulteta, Inštitut Jožefa Stefana, Urbanistični inštitut SRS, Zavod za spomeniško varstvo SRS) in društev (Urbanistično društvo Slovenije, Prirodoslovno društvo Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Slovensko etnograf- sko društvo, Planinska zveza Slovenije, več klubov študentov) je konec leta v odprtem pismu105 javnosti, republiški skupščini in vladi zahtevalo, da se HE ne 98 Delo 14, 10. 6. 1972, št. 156, str. 27, »Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji: HE Kobarid – odobrena gradnja?«; Delo 15, 12. 7. 1973, št. 187, str. 7, »Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji: Hidroelektrarna Kobarid ponovno pred odločitvi- jo«. 99 Jakše, Igračkanje, str. 5. 100 Potočnik, HE Kobarid. 101 Pasternjak, Energetika, str. 2. 102 Jakše, Kdo nam; Kozinc, Zadrega; Potočnik, Kobarid; Ste- fančič, Dodatne študije; Triler, Nova fronta. 103 Stefančič, HE Kobarid. 104 Delo 15, 8. 12. 1973, št. 331, str. 27, »Spomenica Skupnosti za varstvo okolja Slovenije o HE Kobarid«. Uporaba izra- za »Spomenica« se nanaša na prvi tak dokument z začetka 20. stoletja, s katerim so predlagali zavarovanje dela Julijskih Alp (Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spo- menikov. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1, 1920, št. 1–4, str. 69–75). 105 Delo 15, 30. 12. 1973, št. 353, str. 4, »Odprto pismo«. 462 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 zgradi, območje pa se razglasi za »naravno zname- nitost posebnega pomena«. Ob tem so spomnili, da je skupščina že junija 1966, ko se je izrekla proti gradnji HE Trnovo, »zahtevala tudi, da se zavarujejo najpo- membnejše naravne znamenitosti Slovenije in še posebej Posočja v okviru zakona o varstvu narave«. Nujnost odločitve sekretariata (ministrstva) za urbanizem o HE Kobarid so zahtevali še leta 1975, saj sta občin- ska skupščina v Tolminu106 in slovenski »Komite za energetiko«107 vztrajala pri gradnji, ob kateri naj bi bilo mogoče »po približnih ocenah 'iztisniti' iz sloven- skih rek še blizu 700 MW ali okoli 3,7 milijarde kWh … Na Soči, skupaj z njenim pritokom Idrijco, bi lahko (in najbrž bomo) zgradili« HE Solkan, Kobarid, Trebuša in Doblar II.108 Zgradili naj bi jih do leta 1980, saj sta interes izrazila »lokalno gospodarstvo in Ljubljan- ska banka«.109 Nasprotniki so omenjali omejitve razvoja turizma v regiji in reki Soči kot naravni vrednoti. Pri oceni Zavoda za spomeniško varstvo so Sočo ovrednoti- li.110 Pojavila so se tudi ugibanja o vplivu geološke sestave na zajezitev, zlasti v luči dogodkov v Vajontu leta 1963,111 čemur so geologi oporekali.112 Geografi so v Posočju organizirali zborovanje113 in Inštitutu za geografijo pri SAZU med sklepi naložili, »naj or- ganizira … ekskurzijo in ogled ožje pokrajine, ki jo za- jema projekt o gradnji HE Kobarid«, čemur bi sledila razprava Slovenskega geografskega društva, ki »naj o tem sprejme utemeljene zaključke ter z njimi seznani ustrezne ustanove«.114 Pomisleke je znova narekovalo tudi dejstvo, da bi bila ta HE zgolj ena v verigi HE, za katere so načrti že izdelani, zato »projekt ne zamejuje trnovske elek- trarne, temveč jo, nasprotno, celo utemeljuje. Predvideno jezero HE Kobarid seže natanko do kraja, kjer naj bi bila strojnica HE Trnovo.«115 Na javne glasove proti gradnji je treba gledati v luči naraščajoče okoljske zavesti,116 ki je bila pove- zana z močnim onesnaževanjem zraka, prsti in rek na industrijskih območjih. V povezavi s HE Kobarid so se oglasili lokalni zdravniki, ki so problematizira- li dejstvo, da kakovost življenja ni odvisna od novih tovarn, ampak je višja takrat, »ko je družba stabilna, urejena ... Ljudje morajo biti telesno in duševno zdra- vi, zavarovani pred vremenskimi spremembami, imeti 106 Potočnik, Nujno, str. 2. 107 Delo 18, 31. 12. 1975, št. 289, str. 6, »Za gradnjo elektrarn na Soči«. 108 Jakše, Koliko elektrarn. 109 Primorski dnevnik 33, 18. 3. 1977, št. 61, str. 3, »Industrijska voda tudi za namakanje: Reka Soča kot dejavnik združeva- nja«. 110 Orožen Adamič, Kako naj vrednotimo, str. 15. 111 Dykes in Bromhead, The Vaiont. 112 Kuščer, Kaj dobimo, str. 27. 113 Kunaver, Zgornje Posočje. 114 Plut, 10. zborovanje, str. 45. 115 Kozinc, Komu naj služi, str. 29. 116 Piskernik, Iz zgodovine; Polajnar Horvat idr., The deve- lopment. morajo dovolj hrane in pijače, varni morajo biti pred po- litičnimi, gospodarskimi in osebnimi krivicami … Ko- liko bodo k tem ciljem pripomogli stroji in kilovati HE Kobarid, je veliko vprašanje«,117 ter klicali k ohranitvi Soške doline.118 Leta 1978 je strokovna služba za naravno dedišči- no izrazila pomislek, da v najspornejšo skupino spa- dajo predvidene HE na zgornji Soči (Kobarid, Žaga, Kršovec), saj naj bi bila Soča »evidentirana kot naravni spomenik« in »gradnja ni skladna z osnutkom zakona o Triglavskem narodnem parku«,119 ki je bil potem spre- jet leta 1981. Načrtovalci so vztrajali, da je za izgrad- njo HE Kobarid »potrebno doseči dokončni dogovor predvsem z republiškim komitejem za varstvo okolja«.120 Konec sedemdesetih let so nasprotniki gradnje svoje mnenje znali vedno bolj argumentirati. Ugo- tavljali so, da prevladuje enostranski pogled. Čeprav sta naravna in kulturna dediščina »našli svoje mesto v regionalnem prostorskem planu Slovenije … naravnih vrednot in materialnega kulturnega izročila še vedno ne pojmujemo kot sestavine okolja«, kar vodi v etiketira- nje z izrazoma »'tehnokrati' oziroma z 'romantiki'«.121 Sprememba miselnosti je bila vidna tudi na lokal- ni ravni. Občina Tolmin je bila prvotno za gradnjo. Leta 1978 so izvedli posvetovanja na ravni naselij (krajevnih skupnosti). Rezultat je bila ugotovitev ob- činske skupščine, da med Tolminci odseva mnenje Slovencev, »ki se vse bolj opredeljuje za zaščito naravnih lepot«, vendar pa bi morali imeti »več razumevanja za intenzivnejša vlaganja za razvoj turizma«.122 Planinski vestnik je na to temo oktobra 1978 ob- javil pismo republiškega voditelja Edvarda Kardelja, ki ga lahko štejemo za politično točko preloma:123 »Nosimo pred sedanjostjo in bodočimi pokolenji tudi od- govornost za ohranitev lepot in čistosti našega gorskega sveta. Ne bom našteval primerov, toda nenačrtni, ne- premišljeni in neodgovorni posegi v prirodo, ki so jim v oporo komercializem, potrošniška miselnost, kratko- vidnost in egoizem posameznikov ter nekaterih skupin, mnogokrat povzročajo nepopravljivo škodo. Čas je, da naša družba odločneje postavi ta vprašanja na dnevni red.« Konec novembra so poročali, da so priprave na HE Kobarid obstale, ker je »republiški komite za ener- getiko neupravičeno prekinil izdelavo načrtov«, in to »le na osnovi pred kratkim objavljenih člankov v različnih javnih občilih«. Zato je Izvršni svet »sestavil informa- cijo … v kateri opozarja, da postopek, ki je po zakonu predviden za gradnjo objektov na zaščitenem območju reke Soče, še ni končan«.124 117 Horvat, Kardiolog, str. 27. 118 Kovačič, Nikar polovičnih, str. 29. 119 Rogelj, Sporna elektrika, str. 3. 120 Delo 20, 27. 9. 1978, št. 224, str. 2, »Do 1990 naj bi zgradili deset elektrarn«. 121 Peterlin, Nesprejemljiva, str. 8. 122 Roš, »Kobariška«, str. 2. 123 Kardelj, Pismo, str. 601. 124 Roš, Obstale priprave, str. 3. 463 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Naravovarstveniki (Zveza društev za varstvo okolja) so tudi tokrat objavili »spomenico« o obva- rovanju Soče in Idrijce ter jo dali podpisati številnim »uglednim in ekološko zavednim družbenim delavcem, umetnikom in znanstvenikom«. Glavna težava je bila tudi tokrat formalne narave, in sicer »nedemokrati- čen« proces »zbiranja podpisov oziroma preštevanja občanov«, ki »v času priprav na javno razpravo« ni potekal po predvidenih postopkih; bil je nepravi- len, na podlagi čustev ter »v nasprotju z ustavnimi in drugimi normami o načinu dogovarjanja in z de- mokratičnim postopkom odločanja po delegatski poti«. Takšna izjava pred izdelavo »strokovno utemelje- nega« urbanističnega načrta in formalno javno raz- pravo maja 1979 naj bi »vnašala med občane zmedo in negotovost«.125 Ustava namreč »natančno oprede- ljuje načine izražanja in soočanja različnih interesov« bodisi v okviru »organizacij združenega dela, zborov krajanov« bodisi »krajevnih konferenc SZDL kot sti- čišča širših javnih interesov«, spomenica pa »ne daje možnosti za kompromis«.126 Za konec oktobra 1979 je Izvršni odbor Zveze društev za varstvo okolja Slovenije z oglasom v časo- pisu sklical izredno skupščino o projektu HE Koba- rid in zaščiti Soče,127 čeprav naj bi v naseljih (krajev- nih skupnostih) o tem »strpno in celovito« razpravljali šele konec novembra. Takrat so »kritično ocenili dose- danji potek in vsebino razprav, ter neorganiziranih do- govarjanj« z uveljavljanjem »enostranskih mnenj, za- strašujočih napisov, sestajanja mimo socialistične zveze, zbiranja delegatov za izredno skupščino zveze društev za varstvo okolja«, kar je »dosedanjim razpravam dalo pečat vsiljevanja enostranskih stališč ter jih obarvalo s srdom in celo z žaljivostjo«.128 S skoraj polletno zamu- do je tako decembra potekal »drugi krog priprav na razpravo o HE Kobarid«, ko so se posvetov udeležili ugledni strokovnjaki (geolog, meteorolog, krasoslo- vec) ter nekateri predstavniki republiških družbe- nopolitičnih organizacij, ki so »po področjih najprej dopolnili podatke in mnenja, ki jih obsega gradivo, na- menjeno javni razpravi, ter nato odgovarjali na vpra- šanja predstavnikov tolminskih, občinskih in krajevnih družbenopolitičnih skupnosti«.129 Ob robu razprave so »'varstveniki narave' poskrbeli za zagrevanje vzdušja«, saj so začeli »mimo vseh uveljavljenih organiziranih oblik razprave, za katere potek je na Tolminskem zadol- žena SZDL, deliti izvlečke iz zapisnika izredne skup- ščine zveze društev za varstvo okolja, ki enostransko zagovarja zaščito narave v okolici Soče«. »Varstveniki narave« so na to odgovorili, »da nismo delili izvlečkov iz zapisnika … pač pa posredovali nekaj izvodov stro- kovnega poročila 'Soča, naravni fenomen Slovenije in HE Kobarid – Zakaj smo proti gradnji hidroelektrarne 125 Roš, Nepotreben dim, str. 2. 126 Rober, Vroča hči, str. 4. 127 Delo 21, 31. 10. 1979, št. 255, str. 15, »Obvestila«. 128 Roš, Strpno in celovito, str. 2. 129 Roš, Drugi krog, str. 10. na gornji Soči?', študije Urbanističnega inštituta Slove- nije, in to na prošnjo delegatov iz Tolmina«.130 Polemična razprava je pretresla sistem odločanja. Odprli so vprašanje, ali naj o tem odločajo le Tol- minci in tisti, ki so odgovorni za energetski razvoj, ali vsi Slovenci. Številni mediji o tem sploh niso želeli pisati, po objavi članka v reviji Teleks pa so celo pisali, da mladi do 20. leta ne morejo odločati o tem.131 Naj- ostrejšo kritiko je prispeval študentski časopis Tri- buna, v katerem so s filozofsko-pravnega stališča po- kazali, da so različna mnenja nujnost, poleg tega pa Posočje od HE Kobarid nima neposrednih koristi, temveč jasno škodo.132 Medtem pa so nekateri ener- getiki že ugotavljali, da bi bilo morda bolje graditi več manjših elektrarn.133 Nazadnje je julija 1980 odbor Izvršnega sveta Skupščine SRS za družbenoeko- nomsko ureditev, družbeni plan in razvoj na podlagi dolgoletnih razprav sklenil, da ne bodo gradili HE Kobarid, Kamno in Radovna oziroma se odločitev (ponovno) prestavi za dve desetletji.134 Zato je bila v Tolminu oktobra 1980 zaustavljena oziroma »za ne- določen čas« preklicana načrtovana javna razprava.135 V vmesnem času je bil leta 1976 sprejet Zakon o dolo- čitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki.136 Osemdeseta leta in HE Trebuša Družba Soške elektrarne se je v osemdesetih le- tih prejšnjega stoletja preusmerila v gradnjo manjših HE na pritokih Soče, kot je Zadlaščica, za kar je bilo precej zanimanja zasebnikov.137 Predvsem pa so obu- dili načrte za zajezitev Idrijce in Trebuščice (slike 1, 3 in 5). Tudi tokrat so se pojavili pomisleki, ali bi ve- likanska HE res toliko pomenila za Slovenijo (slika 11), da bi se splačalo »žrtvovati« del doline Idrijce.138 Za »največji prostorski poseg v Sloveniji« bi bilo za 120 m visoko pregrado poplavljenih 14 km2 zemljišč v 31 km doline Idrijce ter dolini Trebušica in Hote- nja. Tudi ta HE bi zadovoljevala potrebe po dnevnih konicah, z močjo 170 MW pa bi letno proizvedla 320 GWh elektrike, kar bi leta 2000 pomenilo »le« 0,63 % slovenske električne energije.139 Zajezitev bi poplavila tri vasi (Dolenja Trebuša, Stopnik in Reka), izselili bi okrog 700 prebivalcev, do več vasi pa bi bil onemogočen dostop. 130 Bizjak, Vse nared, str. 31. 131 Zalokar, Potrebna informacija, str. 4. 132 Podgornik, Proti anarhičnosti. 133 Slokar, Neizkoriščena, str. 4. 134 Delo 22, 2. 7. 1980, št. 154, str. 1, 7, »Ne za HE Kobarid in zajezitev Radovne: HE Kobarid in HE Kamno naj ne bi gra- dili«; Rogelj, Za dve desetletji, str. 1. 135 Roš, Ustavljena razprava, str. 3. 136 Zakon o določitvi. Zakon je bil leta 1986 dopolnjen (Zakon o spremembah). 137 Hobič, Tolmincem, str. 5; Roš, Kdo naj, str. 9. 138 Roš, Žrtvovati dolino, str. 7. 139 Lipovšek, Hidroenergija, str. 261–262. 464 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 V Idriji je bila februarja 1979 razprava o izko- riščanju Idrijce. Na posvetu društev za varstvo oko- lja so ugotovili, da bi jezero poplavilo ves prostor za poselitev in da projekti upoštevajo zgolj ekonomsko plat.140 Nasprotniki so opozarjali na spremembe kul- turne pokrajine, mogoče podnebne spremembe zara- di obsežnega jezera in izgubo habitatov. Akumulacije zaradi oporečnosti (sedimenti idrijskega rudnika ži- vega srebra) ne bi mogli uporabljati v turistične na- mene. Opozorili so tudi na možnost porušitve zaradi lege v idrijski prelomni coni.141 Ugotovili so, da je »skoraj pol stoletja aktualen projekt … že naredil veli- ko škodo. Povzročil je migracijo ljudi … povzroča škodo vsakemu, ki ostaja in je prikrita grožnja vsej občini … kot psihološki pritisk« zaradi »grožnje, da bo dolina prej ko slej potopljena«. Zanimivo, da so ob tej priložnosti zaznali »molk stroke, ki jo predstavlja sedem ustanov«; ugovor odločevalcev je bil, da nima smisla financira- 140 Roš, Razprave o okolju, str. 2. 141 Lipovšek, Hidroenergija, str. 263–264. ti raziskav, če ne vemo, ali bo projekt sploh mogoče izvesti.142 V Idriji so na okrogli mizi o varstvu okolja ugoto- vili, da bi se bilo treba bolj učinkovito organizirati na področju varstva okolja ter informiranosti in ozave- ščanja prebivalcev, zlasti v šolah. To je bilo nujno, saj so zagovorniki razglašali, da se »v društvih za zaščito okolja skriva nevarnost za družbo […] podpisnike li- stin proti HE Trebuša so klicali na odgovornost, opravka pa so imeli tudi z varnostnimi organi«, zato so ljudje »osveščeni, a nemočni!«.143 Tudi tokrat so se »ekološko ozaveščeni prebivalci doline« oglašali zunaj organizi- rane javne razprave, ki se marca 1987 še ni začela. Problematizirali so nevarnost porušitve »velikanske pregrade« na potresnem območju.144 Ugotovili so tudi, da so v gradivu za gradnjo demografska gibanja prikazana bolj pesimistično, kot so bila v resnici, in 142 Roš, Škodljiva, str. 4. 143 Bevk, Proti gradnji. 144 Roš, Črne napovedi, str. 9. Slika 11: Karikatura Andreja Novaka v Delu 21. 4. 1987 ob članku o »uporu« zoper gradnjo HE Trebuša, ki nakazuje spremembe energetske usmeritve (Roš, Škodljiva, str. 4). 465 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 da je velika razvojna ovira predvsem že tridesetlet- no čakanje na izvedbo projekta.145 Sledile so javne demonstracije, ko so se v Idriji »zganile prve ljudske množice«, mladi pa so postavili ekološko stojnico. Pri tem so zagovorniki molčali, kot bi želeli povedati, da »strokovne razprave sodijo v akademske kroge in ne med laične ljudske množice«.146 Na javni tribuni v Idriji je stotine udeležencev, med njimi »presenetljivo veliko mladih«, izreklo odločen »ne« elektrarni na Trebuši. Prebivalci niso več pristajali na »nikakršna pogajanja in dokazovanja, da bi žrtvovanje Idrijce pripomoglo k izboljšanju naše energetske bilance«.147 Nazadnje je junija 1987 proti gradnji HE Trebuša glasovalo tudi predsedstvo tolminske SZDL, kar je formalno zapečatilo njeno usodo.148 Dve leti kasneje je o tem še razpravljala tolminska skupščina, saj je bila HE Trebuša v državnih razvojnih dokumentih, ki jih je bilo na lokalno pobudo težko spremeniti, še vedno omenjena kot »objekt kontinuitete« in bi o njej 145 Roš, Malo navdušenje, str. 7. 146 Roš, Čemu uničiti, str. 10. 147 Roš, Odločen »ne«, str. 4. 148 Roš, Tudi predsedstvo, str. 6. odločali po letu 2000. Temu je nasprotovala mladina kot del SZDL, zato načrt ni dobil podpore.149 V začetku devetdesetih let so ob snovanju novega dolgoročnega programa ponovno razmišljali o verigi manjših pretočnih HE na Idrijci, o čemer so znova organizirali javno razpravo,150 medtem pa so se inve- stitorji v Posočju že preusmerili k manjšim HE (slika 1); zgrajeni sta bili na Zadlaščici (slika 12) in Knež- ci.151 Ob bližajočih se političnih spremembah so tudi prenovljeni komunisti v Idriji poudarili, da so na prvo mesto postavili okolje in nasprotovali posegom, »kakršen bi utegnil biti gradnja HE Trebuša«;152 enako stališče so leta 1992 zavzeli Zeleni Slovenije.153 V osemdesetih letih je bilo sicer v Posočju zgraje- nih več HE s skupno močjo več kot 42 MW; največja HE Solkan.154 Moč HE v Posočju pa je predvsem na- rasla leta 2009 z izgradnjo črpalne HE Avče (skup- na moč več kot 241 MW) (preglednica 2 in slika 5). 149 Roš, HE Trebuša, str. 11. 150 Roš, HE Trebuša – preteklost, str. 3; Roš, HE Trebuša je še sporna; Roš, Strah pred. 151 Roš, Elektrika; Roš, Koliko elektrarnic; Roš, Na Knežci. 152 Roš, Varstvo okolja. 153 Roš, HE Trebuša je še sporna, str. 2. 154 Pirih, Soška dolina, str. 326. Slika 12: Gradnja strojnice HE Zadlaščica oktobra 1987. Do strojnice se spušča cevovod (Roš, Elektrika, str. 5). 466 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Novo stoletje in vnovični poskusi zajezovanja Ministrstvo za infrastrukturo je leta 2009 podje- tju Soške elektrarne Nova Gorica izdalo energetsko dovoljenje za HE Učja155 s 40-metrsko pregrado. To je v zavest javnosti prišlo leta 2011 ob predlogu Nacionalnega energetskega programa. Menili so, da je predlog večje izrabe Soče s strani podjetja z več kot stoletno tradicijo pridobivanja električne energije smotrn, saj bi izrabo tehnično izrabljivega potenciala izkoriščanja kakovostne »modre obnovljive energije« povečali s tretjine na več kot 40 %. Če ne bi zgradili pregrad, bi se razvoj hidroenergetike, ki »že stoletje uspešno sobiva z okoljem«, na tem območju ustavil. Ob tem smo lahko prebrali, da je »za prihodnji razvoj … potrebno nedvomno dopustiti možnost hidroener- getske izrabe povodja Soče v smislu večnamenske izrabe objektov na način, da se predvidene koncesijske odseke na vodotoku Učja, Idrijca in ostalem porečju Soče vnese v predlagani nacionalni energetski program«.156 Obenem je potekala sprememba energetskega zakona, ki je bil v javni obravnavi le nekaj tednov med poletjem 2011, v 565. členu pa je vseboval do- ločbo, da se razveljavi zakon, ki varuje reko Sočo s pritoki. Zakon o določitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki iz leta 1976 je namreč prepovedal »gradnjo in rekonstrukcijo energetskih objektov ali na- prav na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči«. Predlog novega energetskega zakona je tudi določal, naj se na zavarovanem območju za reko Sočo s pritoki preneha uporabljati Zakon o ohranjanju na- rave iz leta 1996: »Gradnja in rekonstrukcija energet- skih objektov ali naprav se lahko načrtujeta na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči tudi na območju naravne vrednote, ki se s sprejetjem uredbe o državnem prostorskem načrtu na lokaciji prostorske ure- ditve državnega pomena ukine«.157 Šlo je za grob po- seg v zakone z vsebinskega področja, ki je v pristoj- nosti drugega ministrstva, oziroma za pravno prakso, ki jo je Republika Slovenija uporabila pri reševanju finančne krize.158 Med drugimi se je javno odzvala Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, ki je reko opredelila z naravovarstvenega, estetskega, prometnega, narav- nogeografskega, zgodovinskega in gospodarskega vidika:159 »Zdaj, ko se dolini naposled obeta boljša doba zaradi razcveta turizma in zaslužka z obiski, ki jih pri- vlačijo edinstvene naravne vrednote, pa naj bi jim prav te vrednote 'ukinil' načrtovalec energetskega razvoja v imenu 'prostorske ureditve državnega pomena'. Ni treba razlagati, kakšno nepopravljivo škodo bi prizadel tem 155 Register energetskih dovoljenj. 156 Stališča in predlogi, str. 14. 157 Omladič, Za zgornjo Sočo. 158 Zakon za uravnoteženje. Leta 2012 je bil sprejet zakon (do leta 2020 je bil še 22-krat spremenjen!), ki je spremenil več kot 20 drugih zakonov s številnih področij. 159 Trontelj, Soča in požrešnost. ljudem z dokončnim razvrednotenjem imetja, ki so jim ga v varstvo izročili njihovi očetje in dedje.« Poudarjajo tudi pomen turizma za pokrajino, ki jo zaznamujejo edinstvene naravne vrednote:160 »Ta namera priprav- ljavca zakona nas je osupnila, prizadela in zgrozila. Ne bomo komentirali komaj verjetne arogance, ki zveni iz hladnokrvne dikcije o ukinjanju naravne vrednote, reke Soče z dolino in pritoki. […] Javna razprava o osuplji- vem predlogu opustitve zakonskega varstva te dobrine in končna odločitev o njenem žrtvovanju bosta pokazali, ali je ta narod take dragotine še vreden […] Sočo uvršča- jo med tri najlepše evropske reke.« Zanimiva je omemba simbolnega pomena alpske reke za vse Slovence:161 »Soča je simbol slovenstva, še posebej pomemben, ker je na samem robu naše države. Soča je vseslovensko premoženje, narodna svetinja, na- ravna dediščina najvišjega reda. Ukiniti jo bi pomenilo razdediniti narod. Žrtvovati takšno premoženje v za- meno za banalne kilovatne ure elektrike, ki jih lahko dobimo na vrsto drugih načinov, bi bilo podobno ravna- nju barbarov, ki so v redkih starih knjigah in rokopisih videli samo njihovo kalorično vrednost in so z zakladi iz grajskih in samostanskih knjižnic kurili peči tudi takrat, ko so bila na razpolago drva.« Čeprav je poročilo o javni obravnavi Nacionalne- ga energetskega programa ugotovilo, da »izgradnja hidroelektrarn na Soči in njenih pritokih od izvira do Tolmina ni dovoljena«,162 je tema znova kulminirala leta 2018 z mednarodno akcijo, ko so športna pod- jetja, kajakaške šole, kajakaši in drugi vodni navdu- šenci delovali v okviru gibanja Balkan River Defen- ce, kot odziv na gradnjo številnih jezov v širši regiji. Zahtevali so umik načrtov gradnje HE na Učji in energetske izrabe zgornje Soče ter številnih rek na Balkanskem polotoku.163 V energetskih konceptih hidroenergijo razumejo kot »zeleno« (tudi »modro«), se pravi okoljsko nepro- blematično energijo. Tako »izkoriščanje energetskega potenciala vodá ostaja najpomembnejši obnovljivi vir energije v svetu«. Priznavajo pa, da je s tem načinom pridobivanja energije povezanih več težav, kot so vse pogostejše suše in dejstvo, da »energetska izraba ključ- nih rek pogosto 'tekmuje' s potrebami po pitni vodi ter vodi za namakanje v kmetijstvu in industriji«. Poleg tega je problematična »tehnologija uporabe vodne sile, ki pri najzmogljivejših elektrarnah temelji na velikih zajezitvah. Jezovi na rekah imajo zelo (škodljive) po- sledice za naravo in tudi za družbo, ki se jih vse bolj zavedamo.« Zato so se po podatkih svetovne organi- zacije za energijo IEA kljub gradnji nekaj zelo veli- kih HE (Etiopija, Brazilija, Kitajska) naložbe v nove zmogljivosti leta 2018 zmanjšale peto leto zapored. Z vidika prilagajanja učinkom podnebnih sprememb 160 Prav tam. 161 Prav tam. 162 Poročilo o javni, str. 21, 142, 161. 163 Močnik, Čas, da podremo; Močnik, Zadnji poziv; Delo, 8. 10. 2019, »Rekam najbolj škodi slabo izvajanje dobrih zakonov«. 467 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 je tudi pomenljivo, da dodatno izkoriščanje vodne energije k razogljičenju svetovne energetike zelo ver- jetno ne bo prispevalo toliko, kot so predvidevali.164 Mogoča rešitev je gradnja malih HE, kakršne so tri na rečici Kneži. Prvo je podjetje SENG zgradilo leta 1979, drugo 1993, tretjo pa je zgradil zasebnik. Naložba se povrne v približno 12 letih. V povezavi s tem so v podjetju poudarili, da »je potencial Soče iz- koriščen za tretjino« in da »tehnične možnosti še vedno obstajajo, smiselno je nadaljevati z raziskavami in iska- njem možnosti optimalne izrabe, seveda vse v sozvočju z naravo in sonaravnem urejanju po principih trajno- stnega razvoja«. Tako je še vedno v načrtih gradnja hidroelektrarne Učja, a »aktivnosti [trenutno, op. a.] ne potekajo«.165 Na novinarsko vprašanje je SENG odgovoril, da »načrtov, povezanih s projektom gradnje HE Učja, iz razvojnih dokumentov družbe zaenkrat ne bodo umaknile. Gradnja te elektrarne je namreč pomem- ben del našega poslanstva, ki je v nenehnem preverja- nju različnih možnosti energetske izrabe vodotokov.« Dodajajo, da bo »končna odločitev o gradnji HE Učja … seveda stvar širšega konsenza in vključevanja vseh deležnikov, ki jih ta projekt zadeva«. Spomnimo, da je imela leta 2011 tudi hčerinska družba Holdinga slovenskih elektrarn na čakanju HE Kobarid, ki je bil zavrnjen v sedemdesetih letih. »Posodabljanje« argumentacij, od naravovarstvenih do nizkoogljičnih Pri težnjah za gradnjo HE v Posočju gre za na- črtna in nenehna, že skoraj stoletna prizadevanja na- črtovalcev, upravljavcev HE ter državnih in lokalnih oblasti, ki ves čas ugotavljajo, da je visok potencial reke neizkoriščen, da voda odteka po njej in da je gradnja HE iz različnih razlogov nujna. Pred deset- letjem je takratni lokalni državni poslanec in bovški 164 Viršek, Elektrarnam. 165 Močnik, SENG gleda. župan ugotavljal:166 »Vsebinsko je zakon o Soči preži- vet. Ovira druge zasnove ali razmišljanja, saj je vsaka pobuda v tem prostoru preprosto zavrnjena z argumen- tacijo, da velja zakon o Soči iz leta 1976 … Da se niti ne sme razmišljati o novih stvareh, pa je v sodobnem času nesprejemljivo. Vsako umeščanje energetskega in drugega objekta zahteva dodatne presoje.« Morda ironično, pa je (v času pisanja članka) aktualni minister za okolje in prostor dejal:167 »Po drugi strani pa so ovira neživ- ljenjski predpisi, ki so ostalina preteklih dogajanj.« Tudi nekdanji minister za kmetijstvo in okolje si je zaželel, da »bi bila prostorska zakonodaja, ki govori o umeščanju tako državnih kakor tudi občinskih prostorskih projek- tov, prenovljena v skladu z zavezami EU. Prenova te zakonodaje pa po mojem mnenju pomeni dvoje: prvič, da postopki potekajo hitreje in drugič, da imamo vsi soglaso- dajalci pravico povedati naše mnenje.«168 Te izjave kažejo, da so izzivi pri upravljanju za- ščitenih območij in gradnji energetskih objektov ves čas prisotni, ne glede na državni sistem ali vladajočo stranko (slika 13). Zanimivo je, da se tudi danes, po- dobno kot na začetku hidroenergetske izrabe, pojav- ljajo razlage, da je elektrifikacija odgovor na potrebe, da je tako skladna z željami gospodarstva ter nujni pogoj za nadaljnji razvoj območja. Proti temu je vseskozi nastopal okoljevarstveni argument, ki je poudarjal enkratnost, neponovljivost, izjemnost in čistost reke ter vsestranski pomen nje- nega nezajezenega toka, ki je povrh vsega v več tipih zavarovanih območij (med drugim zakon o reki Soči s pritoki od 1976, Triglavski narodni park od 1981, Natura 2000 od 2004). Temu se je kasneje pridružil tudi celovitejši pogled na gospodarstvo, ki poleg in- dustrije omenja druge gospodarske dejavnosti, zlasti turizem. V zadnjih dveh desetletjih v razpravah o prihod- nji energetski usmeritvi Slovenije opažamo zanimivo 166 Močnik, Smaragdno zelena. 167 Prav tam. 168 Bahun, Natura 2000. Slika 13: Gradnja HE na Soči po lestvici sodelovanja državljanov S. R. Arnstein (Arnstein, A ladder; Komac, Zgodbe). 468 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 preusmeritev temeljne argumentacije. Skladno z od- zivi na podnebne spremembe hidroenergetska izraba namreč ni več le temelj industrializacije in »razvoja« določenega območja, pri čemer Soča ni le »energet- sko samozadostna«,169 temveč je postala pomem- ben del nizkoogljičnega, to je »čistega« pridobivanja energije. Zajezovanje (zavarovane) reke je iz lokal- nega naravovarstvenega izziva postalo lokalni način reševanja globalnega naravovarstvenega izziva, to je podnebnih sprememb. V tej luči je razumljiv odziv SENG, ki upravljajo HE na Soči, da strateške dokumente Evropske unije razumejo kot podporo svojim načrtom. Leta 2011 so zatrdili, da ne bodo umaknili »razvojnih načrtov« za gradnjo HE Učja, saj »direktive EU … zapovedujejo doseganje 25-odstotnega deleža obnovljivih virov ener- gije v energetski bilanci Slovenije«. Tako je odprt pro- stor za nadaljevanje javne razprave, ki vsakih nekaj let poteka od konca druge svetovne vojne dalje. Javnost, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v socia- listični družbi stežka dobila enakovreden prostor v primerjavi z odločevalci, ima danes na prvi pogled bolj »participativno« vlogo (slika 13), v resnici pa je prav tako »neenakopravno« razumljena kot subjekt prepričevanja in pristopa do »končne odločitve« (o gradnji HE Učja), ki »bo seveda stvar širšega konsenza in vključevanja vseh deležnikov, ki jih ta projekt za- deva«. Tu moramo opozoriti, da argumentacija ne navaja vključevanja javnosti, temveč le deležnikov, »ki jih ta projekt zadeva«,170 kar lahko vzporejamo z zgoraj opisanimi postopki izpred pol stoletja in izlo- čanjem lokalne družbe. Zanimiva je tudi argumentacija Gospodarske zbornice Slovenije, ki je kot predstavnica upravljavca HE ugotovila, da bo ob opustitvi omenjenih načr- tov prej ali slej prišlo do gradnje akumulacij, če že ne za potrebe hidroenergetike, pa za zaloge pitne vode. Tu ne gre za uporabo argumentacije podneb- nih sprememb samih, temveč za njihove pričakovane posledice – zmanjševanje pretokov alpskih rek, ki so že dejstvo. Toda namesto da bi obstoječe naprave pri- lagodili prihajajočim spremembam, bo po njihovem mnenju »razvoj prisilil človeštvo, da bomo veliko bolj čuvali vodno bogastvo kot vir življenja in vseh človeških aktivnosti. Ob upoštevanju navedenega bo nujno prišlo do gradenj akumulacij, ki bodo služile za pitno in teh- nološko vodo ter proizvodnjo električne energije. Soča s pritoki kot eden ključnih vodnih virov Slovenije je ne- precenljivo bogastvo.«171 V stoletju so argumenti za gradnjo jezov v pore- čju Soče prešli več obdobij, in sicer od zagotavljanja lokalnih potreb (1890–1920), prek odgovarjanja na potrebe industrializacije in splošnega razvoja širše regije (1920–1940), do splošnih razvojnih potreb 169 Seje delovnih teles. 170 Močnik, Zadnji poziv. 171 Stališča in predlogi, str. 14. (1940–1990), potreb trajnostnega razvoja s hidro- energijo kot predstavnico zelene energije (1990– 2011) in nazadnje nizkoogljičnih potreb (od 2011 dalje), v prihodnosti pa si lahko obetamo še vodno- oskrbni argument, ki bo glede na trende pretokov alpskih rek172 morda še najmočnejši. Argumentacija odseva gospodarski in družbeni razvoj, saj je skozi desetletja prešla od podpiranja »razvoja« sekundar- nih dejavnosti (industrija) do terciarnih (turizem). V obravnavanem času je tudi pri zagovornikih gradnje HE v argumentiranju prišlo do vsebinskega premika. Naraščal je naravovarstveni pomen HE. Do leta 2000 so bile razumljene predvsem kot opozici- ja naravovarstvenim prizadevanjem, kasneje pa so v razlogih »za« gradnjo poudarjali njihovo trajnostno vlogo kot »obnovljivega« vira energije,173 zlasti v pri- merjavi z drugimi, »fosilnimi« oziroma »ogljičnimi« viri energije.174 Da je gradnja HE še vedno aktualna, dokazuje tudi nedavni članek v časniku Delo (17. 5. 2021), v katerem navajajo, da je Ministrstvo za okolje in pro- stor HE vključilo v podnebno strategijo.175 Na Mini- strstvu za infrastrukturo sicer menijo, da v zgornjem toku Soče gotovo ne bodo gradili večjih HE, tudi na pritokih ne, saj Sočo varuje poseben zakon, so pa zelo naklonjeni postavitvi malih HE.176 Sklep V članku predstavljamo razvoj hidroenergetske izrabe Zgornjega Posočja v zadnjem stoletju, s pou- darkom na obravnavi zaporednih poskusov kaskad- nega zajezevanja z zakonom zaščitene Soče z več deset metrov visokimi pregradami v času po drugi svetovni vojni. Prvi poskusi večjih zajezitev segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Obsežni, za takrat- ni politični režim presenetljivi javni razpravi o HE Trnovo je sledil moratorij. V sedemdesetih letih so prav tako daljši čas javno obravnavali HE Kobarid. V obeh primerih naj bi gradnja HE reševala ener- getsko krizo v Sloveniji (in Jugoslaviji), argumenti proti pa so se naslanjali predvsem na edinstvenost reke Soče in omejitve prihodnjega razvoja turizma. Tudi diskusijo o HE Kobarid so sklenili z moratori- jem, javna razprava o HE pa se je sredi osemdesetih let prestavila na pritoke Soče. Tudi takrat so prebi- valci v obsežni javni razpravi, ki je bila kakor prej- 172 Glej: Hrvatin in Zorn, Trendi pretokov; Hrvatin in Zorn, Climate. 173 Energetiki izpostavljajo pozitivne vidike izrabe HE (Papler, Dejavniki proizvodnje, str. 2). 174 Mervar, Dlje ko bomo. 175 Tavčar, Evropa z novimi. 176 Leskošek, Gorski svet, str. 8. Na reki Soči je trenutno sedem jezov, trije v Sloveniji in štirje v Italiji, na njenih pritokih pa je več kot trideset malih hidro elektrarn (slika 1). V predlogih za celotno Slovenijo je bila leta 2019 predvidena gradnja doda- tnih približno dvajsetih velikih in stotih malih HE (Lesko- šek, Divje reke, str. 14–15). 469 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 šnji dve podprta z različnimi ustanovami s področja varstva okolja in turizma, zavrnili potopitev doline in izselitev prebivalstva. Oblasti so tudi tokrat odlo- čitev zgolj prestavile v prihodnost. Tako se v Posočju tudi v 21. stoletju srečujemo s poskusi sprememb zakonodaje in gradnje HE na pritokih Soče, zlasti na reki Učji. V prispevku ugotavljamo, da je v desetletjih prišlo do sprememb zlasti v argumentaciji »za« gradnjo HE, ki nekako sledijo družbeno-gospodarskemu razvoju, hkrati pa so zelo podobne razvoju drugod v Alpah. V družbenem kontekstu Slovenije je tudi pomembna ugotovitev, da gre pri demokratični vključenosti jav- nosti v procese odločanja oziroma pri participativnih procesih bolj za nekakšne »argumente moči« kot za »moč argumentov«. V času komunističnega sistema so bili naravovarstveniki na primer okarani, ker se niso držali ustaljenih »ustavno« določenih oziroma predpisanih načinov odločanja, v novejšem času pa smo priča ad-hoc spremembam zakonodaje,177 ki so spodbudile tudi mednarodno odmevne akcije. VIRI IN LITERATURA Arnstein, Sherry R.: A ladder of citizen participa- tion. Journal of the American Planning Association 35, 1969, št. 4, str. 216–224. Bahun, Polona: Natura 2000 ne pomeni nujno po- polne prepovedi gradnje infrastrukturnih objek- tov. Naš stik, 9. 8. 2013. Bätzing, Werner: Die Alpen: Geschichte und Zukunft einer europäischer Kulturlandschaft. München: Beck, 2015. Bevk, Samo: Proti gradnji vodne akumulacije za HE Trebuša. Idrijski razgledi 29–31, 1986, str. 113– 115. Bizjak, Alenka: Vse nared za razpravo o HE na Soči. Delo 21, 22. 12. 1979, št. 297, str. 31. Bizjak, Janez: Načrt za HE Trnovo in naša narodna zavest. Kaplje 66, 1966, str. 97–101. Bonan, Giacomo: An alpine energy transition: The Piave River from charcoal to “white coal”. Envi- ronmental History 25, 2020, št. 4, str. 687–710. Bonan, Giacomo: Le acque agitate della patria. L’industrializzazione del Piave (1882–1966). Roma: Viella, 2020. Debelak, Marjan (ur.): Urbanistična obdelava območja predlagane hidroelektrarne Kobarid. Ljubljana: Ur- banistični inštitut SR Slovenije, 1974. Debelak, Marjan: Hidroelektrarna Trnovo in regio- nalno planiranje. Varstvo narave 2–3, 1963/64 (1965), str. 45–51. Debelak, Marjan: Soča in hidroelektrarna Kobarid. Proteus 42, 1980, št. 6, str. 205–210. 177 Šifkovič Vrbica, Statusi. Drobež, M.: Nepotrebno glasovanje v Novi Gorici: Na seji goriške turistične zveze polemika o grad- nji HE Trnovo. Delo 6, 21. 11. 1965, št. 317, str. 5. Dykes, Alan P. in Bromhead, Edward N.: The Vaiont landslide: Re-assessment of the evidence leads to rejection of the consensus. Landslides 15, 2018, str. 1815–1832. Golja, Aleš in Brilly, Mitja: Urejanje podeželskega prostora za rekreacijske namene na primeru zgor- njega povodja reke Soče. Urbani izziv 19, 2008, št. 1, str. 94–103. Hobič, Vojko: Tolmincem ne bo manjkalo. Delo 22, 30. 7. 1980, št. 176, str. 5. Horvat, Matija: Kardiolog o HE Kobarid. Delo 15, 20. 7. 1973, št. 195, str. 27. Hrvatin, Mauro in Zorn, Matija: Climate and hy- drological changes in Slovenia’s mountain regi- ons between 1961 and 2018. Ekonomska i ekohi- storija 16, 2020, str. 201–218. Hrvatin, Mauro in Zorn, Matija: Trendi pretokov rek v slovenskih Alpah med letoma 1961 in 2010. Geografski vestnik 89, 2017, št. 2, str. 9–35. Jakše, Marko: Igračkanje na bregu. Delo 15, 20. 9. 1973, št. 256, str. 5. Jakše, Marko: Kdo nam »reže« elektriko. Delo 15, 18. 1. 1973, št. 15, str. 4. Jakše, Marko: Koliko elektrarn še na naših rekah. Primorski dnevnik 39, 28. 6. 1975, št. 9149, str. 6. Jakše, Marko: Tok čez pet let. Delo 15, 28. 6. 1973, št. 174, str. 1. Javornik, Špela: Skrivnostna vasica pogledala na dan. Delo, 2. 6. 2021. Jelenc, Stane: Izkoriščanje vodnih sil na Goriškem. Goriški zbornik 1947–1957, 1957, str. 261–266. Jeras, France: Kako naj preprečimo hudo električno sušo. Delo 14, 30. 3. 1972, št. 87, str. 2. Jonko, Ciril: Komu naj služi Soča? Tovariš 27, 16. 3. 1971, št. 11, str. 14. Jug, Venčeslav: Geografski pogoji za hidroenergetsko iz- rabo Soče in soški hidroenergetski sistem. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 1967. Kante, Lojze: Odloča naj ekonomski interes: Pred odločitvijo je treba objektivno določiti vse okoli- ščine. Delo 5, 5. 9. 1964, št. 242, str. 3. Kardelj, Edvard: Pismo Edvarda Kardelja Planinski zvezi Slovenije: Dokumenti s proslave ob 200- letnici prvega vzpona na Triglav. Planinski vestnik 78, 1978, št. 10, str. 601. Kenda, Franc: Prebivalci Čezsoče o gradnji hidro- -centrale Trnovo. Delo 5, 4. 9. 1964, št. 241, str. 2. Kofol, Karla: Gospodarska raba voda na Tolmin- skem. Vode (še) dovolj: Zbornik o vodah na Tolmin- skem (ur. Karla Kofol). Tolmin: Tolminski muzej, 2017, str. 113–160. Komac, Blaž in Zorn, Matija: Naravne in umetne pregrade ter z njimi povezani hidro-geomorf- 470 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 ni procesi. Geografski vestnik 88, 2016, št. 2, str. 69–90. Komac, Blaž in Zorn, Matija: Samo od naravnih le- pot se ne da živeti. Delo, Sobotna priloga 63, 31. 7. 2021, št. 175, str. 22–23. Komac, Blaž: Zgodbe iz Narnije – kako dolgo še? Delo, 11. 8. 2011. Kovač, Valentin: Ekonomska vrednost HE Trnovo: Nuklearna elektrarna za sedaj ne pride v poštev. Delo 5, 19. 9. 1964, št. 256, str. 3. Kovačič, Edmond: Nikar polovičnih resnic o Soči. Delo 15, 24. 11. 1973, št. 320, str. 29. Kozinc, Željko: Komu naj služi Soča. Tovariš 27, 1971, št. 8, str. 26–29. Kozinc, Željko: Zadrega s Sočo. Delo 15, 7. 11. 1973, št. 303, str. 2. Kugy, Julius: Die Julischen Alpen in Bilde. Graz: Ley- kam Verlag, 1934. Kugy, Julius: Julijske Alpe v podobi. Maribor: Založba Obzorja, 1971. Kunaver, Jurij (ur.): Zgornje Posočje: Zbornik 10. zbo- rovanja slovenskih geografov. Ljubljana: Geograf- sko društvo Slovenije, 1978. Kuščer, Dušan in Grad, Karl in Nosan, Anton in Ogorelec, Bojan: Geološke raziskave soške doline med Bovcem in Kobaridom. Geologija 17, 1974, str. 426–476. Kuščer, Dušan: Kaj dobimo, kaj izgubimo. Delo 15, 17. 11. 1973, št. 313, str. 27. Leskošek, Tina: Divje reke ali beton? Rok Rozman o vplivih hidroelektrarn. Planinski vestnik 119, 2019, št. 7–8, str. 12–15. Leskošek, Tina: Gorski svet in pridobivanje energije: Ministrstvo za infrastrukturo o načrtih Slovenije. Planinski vestnik 119, 2019, št. 7–8, str. 4–8. Lipovšek, Radovan: »Hidroenergija da, hidroelek- trarna Kuk ne«. Trebuški zbornik: Alpski mladinski raziskovalni tabor (1996–1998). Tolmin: Tolmin- ski muzej, 2003, str. 259–266. Malovrh, Polona: Lastniki zemlje razburjeni, Arso skrivnosten. Delo, 27. 9. 2019. Melik, Anton: Elektrarna ne bo pokvarila narave? Računati moramo z realnim stanjem v Soški do- lini med Boko in Bovcem. Delo 5, 14. 9. 1964, št. 251, str. 3. Menaše, Helena: Javna razprava o projektu hidro- elektrarne Trnovo v dnevnem časopisju. Varstvo narave 2–3, 1963/64 (1965), str. 53–58. Menaše, Helena: Javni simpozij o družbeno-eko- nomski upravičenosti gradnje HE Trnovo. Var- stvo narave 4, 1965 (1966), str. 101–104. Mervar, Aleksander: Dlje ko bomo tiščali glavo v pe- sek, višji bo končni račun. Delo, 8. 9. 2018. Mikša, Peter in Zorn, Matija: The Julian Alps (Slo- venia): between protection and »modernization«. Ekonomska i ekohistorija 13, 2017, str. 147–158. Močnik, Blaž: Čas, da podremo prvi jez na Soči? Delo, 31. 7. 2019. Močnik, Blaž: SENG gleda v sonce, čaka še veter. Delo, 18. 9. 2019. Močnik, Blaž: Smaragdno zelena luč za nove elek- trarne na Soči. Delo, 13. 7. 2011. Močnik, Blaž: Zadnji poziv za umik načrtov HE Učja. Delo, 3. 8. 2018. Nared, Janez in Bole, David (ur.): Participatory Re- search and Planning in Practice. Cham: Springer, 2020. Natek, Karel: Možnosti nadaljnjega sonaravnega ra- zvoja ob treh sosednjih južnoalpskih rekah: Piavi, Tilmentu in Soči. Dela 13, 1999, str. 201–211. Nusdorfer-Vuksanović, Metka in Vidrih-Lavrenčič, Lilijana: Elektrarne, mlini, žage, vodovodi … v po- rečju Soče 1918–1943: Predstavitev dokumentov Tehničnega urada Gorica. Nova Gorica: Pokra- jinski arhiv, 1991. Orožen Adamič, Milan: Kako naj vrednotimo po- krajino? Proteus 33, 1970/1971, št. 4, str. 152–156. Papler, Drago: Dejavniki proizvodnje električne energije na primerih izbranih hidroelektrarn na slovenskih rekah Drava, Sava in Soča. 27. posveto- vanje »Komunalna energetika / Power engineering« (ur. Jože Pihler). Maribor: Univerza v Mariboru, 2018, str. 1–20. Pasternjak, Aco: Energetika ima zdaj prednost. Delo 15, 4. 10. 1973, št. 270, str. 2. Pavšič Milost, Aleksandra: Zgodba o luči: Soške elek- trarne Nova Gorica 60 let. Nova Gorica: Soške elektrarne, 2007. Peterlin, Stane in Sedej, Ivan: Projekt hidroelektrar- ne Trnovo in varstvo pokrajine. Varstvo narave 2–3, 1963/64 (1965), str. 13–44. Peterlin, Stane: Maks Wraber: Botanik, ki je reševal zgornjo Sočo. Delo, 29. 4. 2016. Peterlin, Stane: Nesprejemljiva delitev na tehnokrate in romantike. Delo 20, 11. 10. 1978, št. 236, str. 8. Peterlin, Stane: Ob načrtu za akumulacijsko elektrar- no na Soči. Proteus 28, 1966, št. 6, str. 137–141. Peterlin, Stane: Oživljena pobuda za elektrarno na Soči. Proteus 33, 1970, št. 2, str. 53–55. Peterlin, Stane: Soča – preizkus naše zrelosti. Proteus 42, 1980, št. 6, str. 203–204. Pirih, Darja: Soška dolina bi bila precej drugačna: O neuresničenih načrtih za elektroenergetsko izra- bo vodotokov v Posočju. Tolminski zbornik 2020, 2020, str. 313–328. Piskernik, Angela: Iz zgodovine slovenskega varstva narave. Varstvo narave 2–3, 1963/1964 (1965), str. 59–74. Platiše, Gabrijel: Turizem ali električna energija? Delo 5, 22. 8. 1964, št. 288, str. 3. Plut, Dušan: 10. zborovanje slovenskih geografov v Zg. Posočju. Geografski obzornik 22, 1975, št. 3–4, str. 43–46. Podgornik, Rudi: Proti anarhičnosti v slovenskem elektrogospodarstvu in proti nekritični ekologiji! Tribuna 29, 1980, št. 7–8, str. 7. 471 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 Polajnar Horvat, Katarina in Smrekar, Aleš in Zorn, Matija: The development of environmental tho- ught in Slovenia: A short overview. Ekonomska i ekohistorija 10, 2014, str. 16–25. Poročilo o javni obravnavi predloga NEP: 1. del. Ljubljana: Inštitut Jožef Stefan (http://www. energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/pu- blikacije/nep/nep_javna_obravnava_porocilo.pdf (6. 6. 2021). Potočnik, Miha: Planinska zveza o HE Trnovo na Soči. Planinski vestnik 66, 1966, št. 1, str. 16–21. Potočnik, Peter: HE Kobarid do l. 1976. Delo 15, 25. 9. 1973, št. 261, str. 15. Potočnik, Peter: Kobarid. HE da ali ne? Delo 15, 13. 11. 1973, št. 309, str. 2. Potočnik, Peter: Nujno do odločitve za HE Kobarid. Delo 17, 6. 3. 1975, št. 54, str. 2. Premrl, Pawel P.: Viri za najčistejšo elektriko so ob- novljivi. Delo, 30. 1. 2020. Prešern, Ivan: HE Trnovo na javni tribuni: S simpo- zija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE. Delo 6, 26. 11. 1965, št. 322, str. 2. Prešern, Ivan: Nove pobude na simpoziju o HE Tr- novo. Delo 6, 29. 11. 1965, št. 323, str. 2. Radinja, Darko: Geografska problematika hidro- energetskega izkoriščanja Soške doline. Geograf- ski obzornik 13, 1966, št. 3–4, str. 98–104. Radinja, Darko: Projektirana HE Trnovo v Soški dolini. Geografski obzornik 12, 1965, št. 4, str. 114–119. Radinja, Darko: Rečni režimi v Zgornjem in Sred- njem Posočju. Zgornje Posočje: Zbornik 10. zbo- rovanja slovenskih geografov (ur. Jurij Kunaver). Ljubljana: Geografsko društvo Slovenije, 1978, str. 101–125. Ravbar, Marjan in Orožen Adamič, Milan: Varstvo narave ter problemi okolja ob načrtih za hidro- elektrarne v Zgornjem Posočju. Zgornje Posočje: Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov (ur. Jurij Kunaver). Ljubljana: Geografsko društvo Slovenije, 1978, str. 231–249. Rober, Marija: Vroča hči planin. Delo 21, 16. 3. 1979, št. 63, str. 4. Rogelj, Silvestra: Sporna elektrika. Delo 20, 24. 7. 1978, št. 168, str. 3. Rogelj, Silvestra: Za dve desetletji odložen sklep o Soči in Radovni. Delo 22, 3. 7. 1980, št. 155, str. 1. Roš, Katja: »Kobariška« elektrarna Tolmincem ni pogodu. Delo 20, 3. 11. 1978, št. 254, str. 2. Roš, Katja: Čemu uničiti dolino Idrijce za pičel delež elektrike? Delo 29, 16. 4. 1987, št. 89, str. 10. Roš, Katja: Črne napovedi za gradnjo idrijčine elek- trarne. Delo 29, 18. 3. 1987, št. 64, str. 9. Roš, Katja: Drugi krog priprav na razpravo o HE Kobarid. Delo 21, 11. 12. 1979, št. 287, str. 10. Roš, Katja: Elektrika iz gorskega potoka. Delo 29, 6. 10. 1987, št. 232, str. 5. Roš, Katja: HE Trebuša – preteklost. Delo 34, 27. 1. 1992, št. 21, str. 3. Roš, Katja: HE Trebuša je še sporna. Delo 34, 22. 1. 1992, št. 17, str. 2. Roš, Katja: HE Trebuša je za javnost vedno znova kamen spotike. Delo 31, 23. 11. 1989, št. 272, str. 11. Roš, Katja: Kdo naj bi gradil male HE na tolminskih vodah? Delo 29, 6. 1. 1987, št. 3, str. 9. Roš, Katja: Koliko elektrarnic namesto nevarne veli- kanke Trebuše? Delo 29, 4. 9. 1987, št. 215, str. 4. Roš, Katja: Malo navdušenje za elektrarno. Delo 29, 3. 4. 1987, št. 78, str. 7. Roš, Katja: Na Knežci so pognali drugo v verigi elek- trarn. Delo 35, 2. 12. 1993, št. 280, str. 12. Roš, Katja: Nepotreben dim? Delo 21, 7. 3. 1979, št. 55, str. 2. Roš, Katja: Obstale priprave na HE Kobarid. Delo 20, 24. 11. 1978, št. 273, str. 3. Roš, Katja: Odločen »ne« elektrarni na Trebuši. Delo 29, 18. 4. 1987, št. 91, str. 4. Roš, Katja: Razprave o okolju naj ne bodo površne. Delo 21, 27. 2. 1979, št. 48, str. 2. Roš, Katja: Strah pred hidroelektrarno Trebuša na Idrijci je odveč. Delo 32, 31. 1. 1990, št. 25, str. 7. Roš, Katja: Strpno in celovito o elektrarni na Soči. Delo 21, 22. 11. 1979, št. 273, str. 2. Roš, Katja: Škodljiva molčečnost stroke. Delo 29, 21. 4. 1987, št. 93, str. 4. Roš, Katja: Tudi predsedstvo tolminske SZDL je proti HE Trebuša. Delo 29, 11. 6. 1987, št. 134, str. 6. Roš, Katja: Ustavljena razprava o graditvi HE Koba- rid. Delo 22, 1. 10. 1980, št. 230, str. 3. Roš, Katja: Varstvo okolja ima v programu idrijske ZK pomembno mesto. Delo 32, 8. 2. 1990, št. 32, str. 7. Roš, Katja: Žrtvovati dolino Idrijce? Delo 28, 18. 2. 1986, št. 40, str. 7. Rutar, Franc: Elektrarna ne bo pokvarila narave: Sta- lišča skupščine občine Tolmin do gradnje HE Tr- novo. Delo 5, 2. 9. 1964, št. 239, str. 3. Sajovic, Dušan: Zakaj hidroelektrarna Trnovo? Po- trebe po električni energiji v Jugoslaviji stalno ra- sejo. Mnenje in kritika. Delo 5, 11. 9. 1964, št. 248, str. 3; 12. 9. 1964, št. 249, str. 3. Seje delovnih teles – Izbrani zapis seje: Odbor za gospodarstvo. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, 7. 5. 2015. Seunig, F.: Strokovnjaki o hidroenergetiki: Iz razpra- ve na včerajšnjem plenumu Elektrotehniške zveze Slovenije. Delo 7, 25. 2. 1966, št. 53, str. 2. Slokar, Tonja: Neizkoriščena energija iz slovenskih voda. Delo 22, 23. 5. 1980, št. 120, str. 4. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS, 1994. Sršen, Slavko: HE Trnovo. Turistični vestnik 13, 1965, št. 11, str. 265–269. 472 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Sršen, Slavko: Zakaj Turistična zveza Slovenije od- klanja gradnjo HE Trnovo. Turistični vestnik 14, 1966, št. 1, str. 3–15. Stališča in predlogi Gospodarske zbornice Slovenije do Osnutka predloga Nacionalnega energetskega programa Republike Slovenije za obdobje do leta 2030: Aktivno ravnanje z energijo. Ljubljana: Go- spodarska zbornica Slovenije, 2011 (https://www. gzs.si/pripone/STALI%C5%A0%C4%8CA%20 GZS%20na%20NEP%2015.%2010%202011. pdf (6. 6. 2021)). Stefančič, Zdravko: Dodatne študije. Delo 15, 16. 11. 1973, št. 312, str. 3. Stefančič, Zdravko: HE Kobarid: še dokumente. Delo 15, 17. 11. 1973, št. 313, str. 4. Šimac, Rudi: Izraba vodne energije porečja Soče. Go- riški zbornik, 1968, str. 53–56. Švajgar, Rasto: Kakšna bo dokončna odločitev? Po- spešiti je treba izbiro novih elektroenergetskih objektov. Delo 6, 12. 11. 1965, št. 308, str. 3. Tavčar, Borut: Evropa z novimi cilji, naš zaostanek pa se povečuje. Delo, 17. 5. 2021. Treaty of peace with Italy. Pariz, 10. 2. 1947. Triler, Andrej: Nova fronta na Soči. Tovariš 29, 1973, št. 47, str. 42–44. Trontelj, Jože: Soča in požrešnost energetikov: ali bomo dopustili »ukinitev naravne vrednote z uredbo«? Javne izjave. Ljubljana: SAZU, 22. 7. 2011. Viršek, Damjan: Elektrarnam z velikimi jezovi se iz- teka čas. Delo, 30. 9. 2019. Vošnjak, Mitja: Pisma bralcev: Zakaj javna razprava o gradnji centrale na Soči? Delo 6, 11. 11. 1965, št. 307, str. 2. Vranješ, Matej: Zgodbe z »najlepše reke«: humani- stičnogeografski pogled na zgodovino razvoja in upravljanja turizma na Soči. Geografski vestnik 92, 2020, št 2, str. 29–44. Water and Water Management Issues: Report on the State of the Alps. Alpine Signals – Special Edition 2. Bolzano: Permanent Secretariat of the Alpine Convention, 2009. Wraber, Maks: Bovška hidrocentrala v luči varstva na- rave in pokrajine. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, 1965. Zakon o določitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki. Uradni list SRS, 1976, št. 7. Ljub- ljana. Zakon o ohranjanju narave. Uradni list Republike Slo- venije, 1996, št. 4. Ljubljana. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dolo- čitvi zavarovanega območja za reko Sočo s prito- ki. Uradni list SRS, 1986, št. 29. Ljubljana. Zakon za uravnoteženje javnih financ. Uradni list Republike Slovenije, 2012, št. 40. Ljubljana. Zalokar, C.: Potrebna informacija: O Soči ne odlo- čajo le Tolminci …. Občinski poročevalec: glasilo občine Domžale 19, 18. 4. 1980, št. 5, str. 4. Zapisnik javnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje hidroelektrarne Trnovo. Ljub- ljana: Republiški sekretariat za urbanizem, 1965. Zorn, Matija in Mikša, Peter: The Rapallo Bor- der between Italy and Yugoslavia after the First World War. Histoire des Alpes 23, 2018, str. 165– 181. Zorn, Matija: Podori na Dobraču. Geografski vestnik 74, 2002, št. 2, str. 9–20. Zorn, Matija: The economic role of the Drava River in Slovenia: From navigation to hydropower. Po- dravina 17, 2018, št. 33, str. 32–62. Žnideršič, Martin: Razgovor s projektantom nove bohinjsko-soške elektrarne. Slovenski poročevalec 14, 2. 6. 1953, št. 128, str. 4. ČASOPISI Delo, 1964, 1965, 1972, 1973, 1975, 1978–1980, 2019. Planinski vestnik, 1964. Primorski dnevnik, 1977. SPLETNI VIRI ENGIS: Geografski informacijski sistem za podro- čje obnovljivih virov energije http://www.engis.si/portal.html (7. 6. 2021). Omladič, Luka: Za zgornjo Sočo vlada odpravlja okoljske omejitve https://kvarkadabra.net/2011/07/za-zgornjo-so- co-vlada-odpravlja/ (6. 6. 2021). Register energetskih dovoljenj. Ljubljana: Ministr- stvo za infrastrukturo http://www.energetika- portal.si/fileadmin/do- kumenti/podrocja/energetika/energetsko_dovo- ljenje/register_ed_20.05.2014.htm (6. 6. 2021). Schiaroli, Ludovica: Salviamo la Val di Genova, 20. 4. 2020 https://gognablog.sherpa-gate.com/salviamo-la- -val-di-genova/ (6. 6. 2021). SENG – Soške elektrarne https://www.seng.si/en/hydropower-plants/ (5. 6. 2021). Šifkovič Vrbica, Senka: Statusi NVO v javnem inte- resu pod udarom sprememb predpisov. Mreža za prostor, 20. 11. 2020 https://www.mrezaprostor.si/gradiva/odzivi/ pop-up-posvet-statusi-nvo-v-javnem-interesu- -pod-udarom-sprememb-predpisov-2/ (6. 6. 2021). 473 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–4742022 S U M M A R Y »The Soča, the most beautiful river in Euro- pe« – Between hydroelectric power and na- tural protection The article presents the development of hydro- power use in the Upper Soča Valley in the last centu- ry, with a particular focus on the successive attempts to build cascade dams of tens of meters in height on the legally protected Soča River in the period af- ter the Second World War. Four major hydroelectric power plants (HPPs) were built in its middle and lower reaches with an average annual energy produc- tion of about 1100 GWh, whereas the potential of the Soča River is estimated at up to 1800 GWh. In the article, we analyse the plans for further hydropower exploitation of the upper reaches of the river, as well as the reasons and arguments against them. We note changes in the argumentation in fa- vour of constructing HPPs over the decades, which in some ways follow the socio-economic develop- ment. At the same time, they are very similar to the development elsewhere in the Alps. In the last century, the arguments for the con- struction of dams in the catchment area of the Soča River went through several periods, namely, from: satisfying the local needs (Austria-Hungary; the 1st period according to Bätzing), responding to the needs of industrialization and general development of the wider region (Italy; the 2nd period), the needs of development (Yugoslavia; the 3rd and 4th periods), the needs of sustainable development with hydro- power as a representative of green energy (Slovenia; the 5th period), and, finally, the needs of low carbon society (the 6th period). A water supply argument can be expected in the future, which could become even stronger, given the trends of Alpine river flows. The first attempts to build large dams date back to the 1960s. An extensive public debate on the HPP Trnovo, which came as a surprise to the political re- gime of the time, was ended by a 20-year moratori- um. In the 1970s, the HPP Kobarid was also publicly discussed for a long time. In both cases, the argu- ments against were mainly based on the uniqueness of the Soča River and the limitations of the future development of tourism. In the 1980s, the damming of the Idrijca River was planned (HPP Trebuša) but met with fierce resistance, and the decision was ul- timately postponed. In the 21st century, the Upper Soča Valley has also faced attempts to change the legislation and build HPPs on the Soča tributaries, especially on the Učja River. Over the last two decades, we have observed an interesting shift in the basic argumentation in dis- cussions on the future energy orientation of Slove- nia. In line with the responses to Climate Change, hydropower use is no longer only the basis of indus- trialization and “development” of an area where the Soča River is “energy self-sufficient”, but it has also become an important part of low-carbon, i.e., “clean” energy production. The debate on the use of the Soča River is im- portant for Slovenia because it reflects the develop- ment of nature conservation and river management thought for several decades, with the expansion of the spatial importance of HPPs and with the grow- ing significance of participation of individuals and non-governmental organizations. In the Slovenian social context, it is important to note that the demo- cratic involvement of the public in decision-making or participatory processes reflects a kind of balance between the governmental “argument of power” and the non-governmental “power of argument”. 474 MATIJA ZORN, BLAŽ KOMAC: »SOČA NAJLEPŠA REKA V EVROPI« – MED HIDROENERGIJO IN NARAVOVARSTVOM, 447–474 2022 Pregrade za potrebe hidroenergetskih objektov na Soči – zgoraj: pregrada Podsela, zgrajena leta 1939 za potrebe HE Doblar; sredina: pregrada Ajba, zgrajena leta 1940 za potrebe HE Plave; spodaj: pregrada Solkan, zgrajena leta 1984 za potrebe HE Solkan (fotograf: Matija Zorn). 475 2022 Ocene in poročila Marija Počivavšek: Lepo mesto. 150 let Turističnega in kulturnega društva Celje. Celje: Turistično in kulturno društvo, Muzej novejše zgodovine Celje, 2021, 88 strani (Lepo mesto, 73) Priznam – sodobnik ob omembi Celja verjetno ne pomisli najprej na nepregledne množice turistov, ki se gnetejo po njegovih ulicah in stojijo v vrsti za vstop na Stari grad, v Staro grofijo ali Knežji dvor, a s tem današnje meščane, še bolj pa številne prejšnje generacije nehote globoko užali. Celjani smo namreč še danes zelo ponosni na »svoje« mesto – zlasti seve- da na njegovo zgodovino, včasih pa so ljudje hvalili in slavili tudi njegov »letoviški« potencial – kopeli v osvežujoči Savinji, prijetno podnebje in obilico mož- nosti za sprehode in druge užitke »poletne svežine«, kakor so preživljanje počitnic zdoma imenovali nek- daj. Celjani seveda nikoli nismo bili škrti ali trdosrčni in smo želeli ta dragulj deliti tudi z drugimi, zato je šlo pri vseh dejavnostih in akcijah, ki so (predvsem) bogatile in lepšale življenje domačinov vedno tudi za »turiste« in »letoviščarje«, ki jih je treba privabiti in navdušiti. Celje je s turizmom oziroma »olepševanjem« mesta (ki naj bi, kot sem zapisal, pritegnilo turiste) mislilo zelo resno – že leta 1871 je mesto na pobudo župana Neckermanna dobilo Olepševalno (kasneje Turistično in danes Turistično in kulturno) društvo (v istem letu kot gasilsko!), ki je torej v letu 2021 obeležilo že 150-letnico delovanja. Temu jubileju je bilo posvečenih več dejavnosti – med drugim med- institucionalna razstava, pripravljena v sodelovanju Muzeja novejše zgodovine Celje, Osrednje knjižnice Celje, Pokrajinskega muzeja Celje, Zgodovinskega arhiva Celje ter Turističnega in kulturnega društva. Najtrajnejši »spomenik« jubilantu pa je prav priču- joča monografija, v kateri je predstavljen pester kro- nološki pregled društvenega delovanja od začetka do danes. Uvodniku aktualnega predsednika Matije Gol- nerja sledi zgodovinski uvod z genezo »letoviškega« ugleda Celja ter prvimi investicijami v turistično in- frastrukturo – ureditvijo kopališč ob Savinji ter zasa- ditvijo parka. Sledijo opisi posameznih period, ki za- jemajo obdobje od ustanovitve društva do leta 2021, »naslovljeni« pa so z nekaterimi najpomembnejšimi celjskimi turističnimi znamenitostmi. Prvo perio- do 1871–1918 tako obeležuje mestni park, drugo (1918–1945) Putnikov paviljon, tretjo (1945–1991) Stari grad in zadnjo (1991–2021) Kvartirna hiša. Knjigo zaključuje kratka predstavitev vseh predsed- nikov društva (fotografija, letnici začetka in konca mandata). Pripoved o delovanju društva, ki je pod različni- mi imeni skrbelo za »olepševanje« mesta ob Savinji, s tem pa lepšalo tudi življenje domačinov in gostov, je samo vodilna nit pripovedi, ki posega praktično na vsa področja celjske zgodovine preteklega stole- tja in pol. Na društveno delovanje so vplivali narav- ni (povodnji), gospodarski (industrializacija, razvoj storitvenih dejavnosti) in družbeni dejavniki (rast prebivalstva, urbanizacija). Zlasti v odnosu do go- spodarskega razvoja mesta je bila v Celju že kmalu po ustanovitvi društva živa dilema »maslo (turisti) ali topovi (industrija)«. Zlasti Savinjo je industrializaci- ja Celja in celotne Spodnje Savinjske doline iz dra- gulja spremenila v Črni Nil, kot so pisali sodobniki. Zanimivo je dejstvo, da je bil za prvega (dolgolet- nega; 1871–ok. 1900) predsednika izvoljen rudarski 476 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 svetnik Emanuel Riedl, vodja revirnega rudarskega urada, sicer so se pa na tem mestu izmenjevali zlasti možje (v sodobnosti tudi ženske) s področja mestne (samo)uprave in dejavnosti, povezanih s poslanstvom društva (gostinstvo, turizem, kulturna dediščina). Industrializacija je spočetka z razvojem prometnih povezav skrajšala razdalje med kraji v monarhi- ji, ki so v Celje »pošiljali« največ turistov (Gradec, Dunaj), kmalu pa je začela nepovratno spreminjati tudi idilično pokrajino okrog zaspanega mesteca ob Savinji in mu jemati nedolžnost svežega in zelenega pribežališča daleč od ponorelega sveta. Mesto je do- čakalo ustanovitev olepševalnega društva s številnimi hoteli (5), kavarnami (4) in gostilnami, razširjenim in urejenim mestnim parkom, kopalnimi kabinami ob Savinji ter negovanimi drevoredi ob vpadnicah v mesto, društvo pa je poleg skrbi za urejen videz me- sta prevzelo tudi posredovanje »turističnih kapacitet« gostom in skrb za slavni Stari grad. S turizmom se je v občinski upravi profesionalno ukvarjal tudi tujsko- -prometni komite. Konec prve svetovne vojne se je društvo – Olep- ševalno in tujskoprometno društvo v Celju – vneto lotilo urejanja mesta (parka z igrišči, mestnih nasa- dov in drevoredov), Celje pa je dobilo novo zname- nitost – Putnikov paviljon s turistično pisarno ter uradni naziv »turistično mesto« (1936). Na predvečer druge svetovne vojne je občina večino društvenih de- javnosti profesionalizirala in prenesla nase, s čemer je društvo dejansko ugasnilo (februarja 1941). Križ čez ambiciozne občinske načrte (izgradnja modernega kopališča s 1300 m dolgim in 60 m širokim naravnim bazenom v Savinji!) je naredila okupacija, po njej pa je za formalni zagon društva poskrbel Okrožni odbor OF (1946). Dejanski ponovni začetek društvenega delovanja je leta 1949 označil prevzem upravljanja Starega gradu – ta je poleg znamenitosti v mestu in gostišča na Petričku predstavljal težišče mestne turistične ponudbe (leta 1979 je grad obiskalo kar 166.242 obiskovalcev). Za izvajanje manjših adapta- cijskih del v mestu ter oglaševalske storitve je društvo celo ustanovilo dve podjetji – Reklamo in Remont, ukvarjalo pa se je tudi z organizacijo koncertov, gle- daliških predstav v parku in na Starem gradu, izva- jalo zabavne, družabne in plesne prireditve, tombole ter silvestrovanja. Leta 1961 je društvo začelo izda- jati svoj časopis Lepo mesto, katerega posebna števil- ka je tudi pričujoča monografija, po novem pa ga je moč prebirati tudi na portalu Sistory. Someščane je društvo ozaveščalo še s podeljevanjem nagrad Zlata vrtnica za urejene hiše in vrtove ter prirejanjem turi- stičnih tekmovanj za učence. Za člane društva – sredi šestdesetih let jih bilo je okrog 900 – so organizirali izlete po Sloveniji, predavanja, promenadne koncer- te, obiske opere v Ljubljani, zanje pa so poskrbeli tudi z ugodnimi dopustniškimi namestitvami pri zasebni- kih na morju in v Savinjski dolini. Kar pričakovano je društvo konec sedemdesetih let 20. stoletja (znova) stopilo tudi na okope ekološkega gibanja, saj turisti ne obiskujejo krajev z onesnaženim zrakom, zemljo in vodo. Obdobje samostojne Slovenije je v začetku obele- žila denacionalizacija društvenih prostorov na Glav- nem trgu, pravdanje z Mestno občino Celje za uprav- ljanje Starega gradu (društvo je namesto upravljanja gradu dobilo prostore v Kvartirni hiši), (vnovična) profesionalizacija nekaterih društvenih dejavnosti – tokrat v javnem zavodu Celeia –, ter modernizacija delovanja v smislu prirejanja tematskih dogodkov (srednjeveški dnevi) in prezentacije velikih Celjanov (zbirka upodobitev v Kvartirni hiši, projekta Barbara in Ana Celjska). Zgodba o celjskem turističnem društvu, ki traja že 150 let, je zgodba o trmi, ponosu ter delavnosti ljudi, ki so ljubili in ljubijo svoje mesto, so nanj ne- izmerno ponosni in srečni, če jim uspe za njegovo lepoto in dušo vneti tudi ljudi od blizu in daleč. A čeprav (hvalabogu) nikoli ne bomo Bled, Portorož ali Postojnska jama, bomo to društvo potrebovali zato, da odpira oči nam – Celjanom, nam lepša in bogati življenje v mestu ter nam privzgaja ljubezen do do- mačega mesta. Če to privede k nam kakega turista, pa tudi ni nobene škode. Aleksander Žižek Mitja Kapus: Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci. Kamna Gorica: samozaložba, 2021, 720 strani. Naslov Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci že na daleč kaže, da je v delu obravnava- na ožja, lokalna problematika. Kamna Gorica leži v ozki dolini potoka Lipnica pod severnimi obronki Jelovice in je zaradi slikovitosti, številnih vodnih ka- nalov, mostov in mostičkov poznana kot Male (tudi Slovenske) Benetke. In tako kot Benetke niso samo romantično, ampak tudi skrivnostno mesto, tako je Kamna Gorica polna skritih zakladov, ki jih je priču- joča študija dodobra odstrla. Kraj, podobno kot Kro- pa, Železniki, delno celo Zagradec ob Krki s svojo izjemno arhitekturo že na zunaj spominja na meta- lurško preteklost našega prostora. V uvodnem poglavju je Mitja Kapus na kratko orisal zgodovino kraja in navedel podatke o prebi- valcih, ki jih je poiskal v matičnih knjigah. Sledi po- glavje s podatki o hišah in njihovih lastnikih, sliki iz reambulančnega katastra iz leta 1868 in popisa prebivalstva iz leta 1754. V najobširnejšem poglav- ju, ki obsega skoraj 500 strani, avtor predstavi 73 bi- vanjskih hiš v kraju. Drugim objektom v kraju, to je šoli, kovačiji, vignejcu, trgu in vodovodu z vodnjaki je 477 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 namenjeno posebno poglavje. Pri vsaki hiši je najprej njen zunanji opis, čemur sledi opis oziroma izvor nji- hovih stanovalcev. Kot pojasnjuje kataster, imajo ne- katere hiše poleg nekaterih trških oziroma mestnih značilnosti delavsko obrtniški značaj, saj gre za več- stanovanjske objekte, kakršnih v klasičnih kmečkih okoljih ne poznamo. Vse to postavlja hiše v Kamni Gorici v posebno kategorijo ljudske arhitekture, ki jo je treba zaradi enkratnosti in likovne ambicioznosti obravnavati kot najdragocenejši del slovenske dedi- ščine, ki se veže na oblike in načine delavskega življe- nja v preteklosti. Naslednje, več kot sto strani obsežno poglavje je avtor namenil rodbinskim drevesom za vsako obrav- navano hišo. Uporabnik tako na hiter in precej eno- staven način pride do želenih genealoških informacij. Čeprav gre v veliki meri za nizanje podatkov in če- prav je na podeželju bolj ali manj vse statično, imamo ob branju dela vendarle občutek, da se je v kraju ves čas nekaj dogajalo. Podobno kot že znane knjige hiš za Ljubljano in denimo Novo mesto, je tudi Kapuso- vo delo tipičen primer knjige, kjer kraj spoznavamo skozi zgodovino rodbin hišnih lastnikov. Bralcem, neveščim latinskih in nemških izrazov, so na koncu na voljo različni seznami, ki olajšajo bra- nje in razumevanje besedila, delo pa napravijo še bolj uporabno in zanimivo. Prijaznost do uporabnikov odraža poleg sistematičnosti še široka paleta slikov- nega gradiva, to je (originalnih) fotografij družin, hiš in dokumentov, ki so bili pri pisanju knjige temeljni vir informacij. Obsežna znanstvena monografija je rezultat šestletnega raziskovalnega dela v različnih arhivih v Ljubljani, Mariboru, Radovljici, Kamni Gorici in Trstu. V knjigo takega formata je vložena neizmer- na Kapusova potrpežljivost, temeljitost, predvsem pa vztrajnost in želja po poglobljenem vedenju osebne in krajevne preteklosti. Ob branju dela je namreč poleg odličnega občutka za estetiko in redoljubno- sti čutiti avtorjevo ljubezen do krajevne zgodovine in prebivalcev. Širok prikaz kraja skozi zgodovino hiš kaže na imenitnost in pomembnost kraja za širši slovenski prostor. Ljudje so zelo navezani na ta kraj, saj je de- nimo prejemnik plemiškega predikata Pichelstein tega prevzel kar po kraju. Jezuitski misijonar Mar- ko Anton Kapus, rudarski podsodnik Janez Kapus Pichlstein, mati Žige Zoisa, Kugyev ded Ivan Vesel Koseski, eden od ljubljanskih županov Ambrož Ka- pus, pesnik in politik Anton Toman ter slikar Ma- tevž Toman je le nekaj imen, ki pričajo o vpetost tega majhnega kraja v širši geografski kontekst. Ker monografija temelji na preučevanju obsežne- ga arhivskega gradiva, ima zagotovo vrednost tudi znotraj zgodovinske stroke in lahko služi kot izho- dišče za nadaljnja zgodovinska raziskovanja. Ob tem gre zapisati, da avtor ni zgodovinar, kot bi glede na vse zapisano morda pričakovali, ampak pravnik. Br- skanje po arhivskem gradivu in branje starih besedil zahteva posebne, običajno v času študija pridobljene veščine. Mitja Kapus jih je kot nezgodovinar moral usvojiti z dodatnim izobraževanjem, kar je samo še en pokazatelj njegove želje po raziskovanju in oseb- nega zanimanja za zgodovino domačega kraja. V samozaložbi izdana znanstvena monografija Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci ni torej le odraz avtorjevega osebnega odnosa do kraja, ampak je tudi kakovosten prispevek na področju lo- kalne zgodovine za ves slovenski prostor. Mojca Peternel Bernik in njegove Domžale: o župniku Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 20. stoletja. Domžale: Kulturni dom Franca Bernika Domžale, 2021, 559 strani. Kulturni dom Franca Bernika Domžale je v letih 2020 in 2021 izvedel svoj najobsežnejši in najzah- tevnejši založniški projekt. Uredniški odbor, ki ga je vodila njegova direktorica Cveta Zalokar, je izdal v treh knjigah ponatisa Zgodovine fare Domžale Fran- ca Bernika iz let 1923 in 1939, v tretji knjigi nje- govo delo Z nekdanje Goričice iz leta 1925 in natis fragmenta Zgodovine fare Domžale III iz leta 1948, ki ga v rokopisu hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani (NŠAL). Tako je udejanjil prizadevanja, da omogoči dostopnost Bernikovih del, v katerih so pomembni 478 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 podatki za čas od sredine 19. stoletja do druge sve- tovne vojne, nekaj pa tudi za starejša obdobja. Pri prvih treh knjigah, ki obsegajo 639 strani, je poskrbel tudi za spremne besede s pojasnili o vsebin- skih značilnostih in pomenu posameznih del. S četr- to knjigo pa si je zadal zahtevno raziskovalno nalogo, da s pritegnitvijo številnih avtorjev osvetli Bernikovo življenje in delovanje, ki je bilo od njegovega prihoda v Domžale leta 1903 do smrti leta 1948 neločljivo povezano z njimi na pastoralnem, družbeno-politič- nem, gospodarsko-socialnem in prosvetno-kultur- nem področju. Uredniški odbor je strokovne priprave monografije zaupal arhivskemu svetovalcu v NŠAL mag. Blažu Otrinu in višji kustosinji v Kulturnem domu Franca Bernika Katarini Rus Krušelj, ki sta prevzela zahtevno nalogo vsebinskega usmerjanja in usklajevanja v prizadevanjih, da bi avtorji v svo- jih razpravah in člankih osebnost Franca Bernika in njegovo delovanje v čim večji meri osvetlili z novo dokumentacijo ter tako obogatili zgodovino Domžal. Te naloge se je lotilo 16 avtorjev starejše in mlajše ge- neracije, nekaj že uveljavljenih raziskovalcev domžal- ske krajevne zgodovine in strokovnjakov za posame- zna vprašanja, ki so smotrno izbrane teme prikazali v dvajsetih poglavjih. Monografija obsega 560 strani in je ena najbolj celovitih in obsežnih raziskav zgodovi- ne Domžal v prvi polovici 20. stoletja. Blaž Otrin je v treh razpravah osvetlil Bernikov rod, začetke njegovega duhovniškega delovanja, nje- gova velika prizadevanja za ustanovitev domžalske župnije leta 1908 in za njeno uveljavitev kot ene »najodličnejših» v ljubljanski škofiji. Poudarimo naj, da je bila pred razglasitvijo Domžal za trg leta 1925 prav ustanovitev fare prvo visoko priznanje za njihov velik napredek v drugi polovici 19. stoletja. Avtor je predstavil tudi zadnje obdobje Bernikovega pasto- ralnega dela v težkih razmerah druge svetovne vojne in po njej ter žalno slovesnost ob njegovi smrti leta 1948. Matjaž Brojan je zapisal spomine pranečaki- nje Vide Bajželj na Franca Bernika in z njimi osvetlil tudi značilnosti njegovega značaja. Avtor te ocene je v svoji razpravi poudaril, da je Franc Bernik s tremi knjigami prvi osvetlil zgodo- vinsko podobo Domžal in oblikoval tudi temelje za nadaljnje raziskovanje njihovega vsestranskega na- predka od sredine 19. stoletja po velikem razmahu slamnikarske industrije, ki se je uveljavila tudi na evropskem trgu. Po vsebinski analizi je ugotovil, da v farni kroniki nista le cerkvena, temveč v pretežni meri upravno-politična, gospodarsko-socialna in prosvetno-kulturna zgodovina Domžal v prvi polovi- ci 20. stoletja, napisana predvsem po arhivskih virih. Bernik pa se ni uveljavil le kot začetnik domžalskega krajevnega zgodovinopisja, temveč tudi kot uspešen pisatelj nabožnih knjig. Anton Štrukelj je analiziral »dragoceno vsebinsko in duhovno bogastvo« petih Bernikovih nabožnih knjig ter v razpravi poudaril njihovo veliko odmevnost in pohvalne ocene. Mihael Kozjek je prvi podrobneje opisal plodno Berniko- vo delovanje tudi na glasbenem področju: uveljavil se je s članki v Cerkvenem glasbeniku, kot skladatelj cerkvenih zborovskih pesmi pa je bil dejaven zlasti do prihoda v Domžale. Kot beneficiat in kot prvi domžalski župnik je svoje glasbeno znanje pokazal kot zborovodja pevskih zborov in režiser predstav v okviru Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva, ki ga je leta 1904 preoblikoval, ter pri orga- nizaciji glasbenih dogodkov v cerkvi, v kateri je po- skrbel tudi za nove orgle. Matjaž Brojan je prikazal razmah dramske dejav- nosti v Domžalah v obdobju 1904–1933 z navedbo 98 predstav, med katerimi je večino režiral Bernik. Po oblastnem razpustu Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva leta 1933 je prenehal z dram- sko dejavnostjo. Pomembna prelomnica v kulturnem življenju v Domžalah je bila izgradnja Društvenega doma leta 1910, ki je bil po oceni Janeza Evangelista Kreka »pušelc« med slovenskimi društvenimi domo- vi. Cveta Zalokar je v razpravi 110 let Društvenega doma Domžale poudarila velike Bernikove zasluge za to pomembno domžalsko kulturno pridobitev. S šte- vilnimi podatki je osvetlila bogato kulturno, izobra- ževalno in drugo dejavnost v njem do okupacije leta 1941 ter spremembe njegove vloge po drugi svetovni vojni do leta 1998. Tedaj je Občina Domžale izro- čila Kulturni dom Franca Bernika dvema uporabni- koma, kulturnemu zavodu za prireditvene dejavnosti in Glasbeni šoli za izobraževalne dejavnosti, ki jo je 479 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 v njem izvajala že od leta 1950. Leta 1998 so bila končana velika obnovitvena dela, ki so potekala sko- raj desetletje. Njegovo zahtevno gradbeno obnovo, ki je terjala velika finančna sredstva, ter delovanje grad- benih odborov je podrobno opisal Matjaž Karlovšek. Bernik pa ni bil zaslužen le za razvoj Domžal v pomembno kulturno središče, temveč je prispeval tehten delež za njihov razvoj na številnih drugih po- dročjih. Katarina Rus Krušelj je prikazala pomembno Bernikovo vlogo v gospodarstvu, posebej zadružni- štvu, ter pri strokovnem-sindikalnem organiziranju slamnikarskega delavstva v njegovih prizadevanjih za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer. Nekateri mezdni boji s tirolskimi podjetniki so se zaostrili v stavke. Po prihodu v Domžale je Bernik prevzel vo- denje Hranilnice in posojilnice ter poskrbel, da je kot prvi domžalski denarni zavod uspešno izvajala svoje naloge tudi pri pomembnih naložbah v občini. S tre- mi zadružnimi organizacijami, Strojno zadrugo ter Kitarskim in Konzumnim društvom, si je Bernik pri- zadeval za izboljšanje gospodarskih in socialnih raz- mer v Domžalah. Vilma Vrtačnik Merčun je posebej opisala Bernikovo uspešno vodenje Kitarskega dru- štva (1908–1926) in poudarila, da je ta zadruga kljub številnim težavam »vsekakor upravičila svoj namen«. Jan Bernot je prikazal pomembno Bernikovo vlogo tudi pri osnovanju in preosnovanju ustanov na področju šolstva, zdravstva in sociale. Kot občin- ski odbornik in član šolskega sveta je bil zaslužen za povišanje domžalske osnovne šole v štirirazrednico. Bernik je bil tudi pobudnik za ureditev zdravstve- ne službe za Domžale in sosednje občine, za katere je bilo leta 1911 ustanovljeno zdravstveno okrožje s stalnim zdravnikom. Nato je bil dejaven član zdrav- stvenega zastopa. Po teh dosežkih pred prvo svetov- no vojno sta po Bernikovih dolgotrajnih prizadeva- njih leta 1929 začela delovati še Dobrodelni dom za onemogle in Otroški dom z vrtcem in zavetiščem. Tako je rešil problem, ki je bil za industrijske Dom- žale velikega socialnega pomena. Z razmahom slamnikarske industrije v Domža- lah so povezane tudi velike demografske spremem- be. V Bernikovih delih so podrobni podatki o po- trojitvi prebivalstva v Domžalah in spremembah v njegovi narodnostni sestavi. Raziskovalka migracij slamnikarskih delavk Saša Roškar je opisala njihovo zaposlovanje v evropskih podružnicah domžalskih tirolskih podjetij in ZDA. Množično izseljevanje domžalskega slamnikarskega delavstva konec 19. sto- letja in v začetku 20. stoletja ter njihovo zaposlovanje v slamnikarskih tovarnah v ZDA je z novimi podatki osvetlil Matjaž Brojan, posebej z vidika tesnih stikov župnika Franca Bernika s skoraj 400 domžalskimi izseljenci. Avtorja sta dopolnila podatke o problema- tiki izseljevanja slamnikarskega delavstva v Berniko- vih farnih zgodovinah. Na prelomu 19. in 20. stoletja je prišlo v Domžale okoli 300 nemških priseljencev iz Tirolske in Sude- tov, ki so se zaposlili v slamnikarski industriji. Pro- blematiko močne nemške manjšine je prva vsestran- sko obširneje osvetlila Ana Vrtovec Beno. Opisala je mednacionalne in socialne spopade, med katerimi so nekateri odmevali tudi v osrednjem časopisju. Zani- miva je tudi predstavitev zapuščine nemških prise- ljencev v domžalskem kulturnem prostoru in njihove usode med vojnama. Posebej podrobno je prikazala Bernikova prizadevanja za prijazno sobivanje med slovenskimi in nemškimi farani. Doslej manj znano tudi v slovenskem okvi- ru odmevno politično dejavnost Franca Bernika je prvi celovito osvetlil Jan Bernot. S svojo razpravo je pomembno izpopolnil podobo političnih razmer v Domžalah od Bernikove izvolitve za odbornika leta 1905, zlasti pa v času razpadanja Habsburške monar- hije in nastajanja jugoslovanske države. Tedaj je imel kot član izvršnega odbora Slovenske ljudske stranke (SLS) pomembno vlogo v katoliškem političnem ta- boru. Toda njegova opredelitev v strankinem razko- lu za tabor starinov dr. Ivana Šušteršiča proti struji mladinov z dr. Janezom Evangelistom Krekom in dr. Antonom Korošcem je leta 1919 pomenila konec njegove vloge političnega akterja na slovenski in tudi domžalski občinski ravni. Bernot je posebej podrob- no opisal obdobje Bernikovega političnega vzpona in padca (1916–1919). Kot odbornik se ni udeležil seje domžalskega občinskega odbora v podporo majniški deklaraciji. Zapletel se je v konflikte s prevladujočimi privrženci Koroščeve jugoslovanske usmeritve. O teh političnih spopadih so podatki v domžalskem žup- nijskem arhivu v NŠAL, Bernik pa o njih ni pisal v Zgodovini fare Domžale. Ob nastanku jugoslovanske države oktobra 1918 je bil Bernik politično osamljen, pol leta kasneje pa je bil tudi razrešen kot občinski odbornik. Nadaljnje politično dogajanje v Domžalah do leta 1941 je spremljal predvsem kot opazovalec. Bernotova razprava Politični profil Franca Bernika ni le tehtni prispevek h krajevni zgodovini, temveč tudi k zgodovini prelomnih dogodkov na slovenski poti iz Habsburške monarhije v jugoslovansko državo. Med prvo svetovno vojno v času viška politične dejavnosti je Bernik opravljal tudi funkcijo vojnega kurata. Skrbel je za ranjence in vojake, ki so bili na- stanjeni v Domžalah, prav tako pa tudi za begunce z Goriškega. Za to požrtvovalno dejavnost je bil tudi odlikovan. Katarina Rus Krušelj je s svojo razpra- vo še dopolnila podobo težkih razmer v Domžalah med vojno, ki jo je prvi opisal Bernik v Zgodovini fare Domžale leta 1923 in se z njo poklonil vojnim žrtvam med domžalskimi farani. Sodelavki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območne enote Kranj, Maja Avguštin in Judita Lux sta monografijo obogatili z razpravo o umetnostni podobi domžalske župnijske cerkve ter o protiturškem taboru na Goričici in zadnjih arheo- loških izkopavanjih leta 2017 ob preureditvi ploščadi pri cerkvi. Dragocen je tudi prispevek Matjaža Špo- 480 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 rarja o osvetlitvi Bernikovega časa s fotografsko za- puščino Petra Nagliča iz Šmarce. Monografija je bogato ilustrirana z nad 250 fo- tografijami iz številnih ustanov in zasebnih arhivov domžalskih zbiralcev, med katerimi so številne prvič objavljene. Iz opomb oziroma navedb virov in lite- rature, ki so jih avtorji oblikovali po navodilih, ve- ljavnih za sodelavce Kronike, se vidi, da so uporab- ljali gradivo iz NŠAL, Arhiva Republike Slovenije, Zgodovinskega arhiva Ljubljana in privatnih zbirk Matjaža Brojana in Ludvika Kovača, ter časopisje in objavljene vire, prav tako pa relevantno literatu- ro. Zlasti veliko podatkov so povzeli iz župnijskega arhiva Domžale v NŠAL, največ iz obsežnih roko- pisnih kronik Župnije Domžale, ki jih je za obdobje 1904–1941 pisal župnik Bernik. Župniku Francu Berniku je kot enemu najbolj delovnih duhovnikov ljubljanska škofija leta 1916 podelila častni naziv duhovnega svetnika, za velike zasluge je leta 1929 postal tudi prvi častni občan trga Domžale. Posebej velika počastitev njegovega dolgoletnega in bogatega delovanja v Domžalah pa je monografija Bernik in njegove Domžale, ki je re- zultat skupnih prizadevanj vseh sodelavcev Kultur- nega doma Franca Bernika in uredniškega odbora, ustvarjalnega sodelovanja z Župnijo Domžale, fi- nančne podpore Občine Domžale, velikih razisko- valnih prizadevanj avtorjev ter vseh, ki so skrbeli za njeno oblikovno in jezikovno pripravo. Monografija je doslej najobsežnejša raziskava zgodovine Dom- žal v prvi polovici 20. stoletja. Avtorji so s svojimi novimi izsledki za to obdobje pomembno dopolnili dve temeljni deli o zgodovini Domžal, knjigi Staneta Stražarja Domžale: mesto pod Goričico iz leta 1999 in 100 let župnije Domžale (ur. Blaž Otrin) iz leta 2008. Celotna edicija štirih knjig je dragocen prispevek k obogatitvi krajevnega zgodovinopisja Domžal. Miroslav Stiplovšek Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pisatelj (ur. Milček Komelj). Ljubljana: Slovenska matica, 2021, 164 strani (Odstiranja, 3). Ob stoletnici rojstva Emilijana Cevca sta se ga Slovenska matica in Slovenska akademija znano- sti in umetnosti spomnili s simpozijem, na katerem je sodelovalo sedem razpravljavcev. Čeprav je bilo o življenju Emilijana Cevca, o njegovem literarnem delu in predvsem o njegovem strokovnem delu na podro- čju umetnostne zgodovine že veliko povedanega in ocenjenega, so referenti tega simpozija dodatno osve- tlili nekatere njegove znanstvene in literarne dosežke. Predsednik SAZU Peter Štih je na kratko spom- nil na Cevčeve povezave s SAZU-jem, katerega član je bil skoraj četrt stoletja. Predsednik Sloven- ske matice Aleš Gabrič pa je poudaril, da je bil Cevc dolgoletni član upravnega odbora ter knjižnega in zgodovinskega odseka. Veliko je prispeval k pestrosti njenega založniškega programa. Nekatere pomemb- ne knjige s področja umetnostne zgodovine je objavil prav pri Slovenski matici. Sledil je nagovor moderatorja simpozija Milčka Komelja, ki je med drugim poudaril, da bo spričo mnogovrstne razsežnosti Cevčeve dejavnosti razno- vrsten tudi Cevčev simpozij. Cevca je predstavil kot kompleksno umetnostnozgodovinsko osebnost. Kot učenec Franceta Stelèta se je posvetil odkrivanju in razlaganju naših umetnostnih spomenikov srednje- veškega obdobja. Zelo je cenil tudi rokodelske podo- barje in ljudske ustvarjalce, v katerih je iskal prvinski ustvarjalni izraz. Vse življenje je ostal velik ljubitelj jaslic, ki jih je tudi sam zasnoval in dopolnjeval. Ker sem z njim sodeloval v upravnem odboru Slovenske matice in občudoval njegove raziskave srednjeveških fresk po naših cerkvicah, sem ga prosil, če mu lahko pokažem svoje jaslice, ki sem jih podedoval od babi- ce. Gre za devet lesenih barvno polihromiranih figu- ric, starih okrog 150 let. Z velikim veseljem se jih je ogledal in ugotovil, da so rezbarsko delo jasličarjev na Tirolskem. 481 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 Ker naj bi bilo izhodišče Cevčeve dejavnosti v li- terarnem delu, sta to tematiko obravnavala dva refe- renta. Robert Simonišek je obdelal Cevčevo literarno ustvarjalnost skozi njegov prvenec Preproste stva- ri. Poleg tega dela je Cevc napisal še okrog dvajset del izvirne proze. V edini leposlovni knjigi Preproste stvari je presenetil z izrazno močjo, izbranim jezikom in slogom. Ta način pisanja se odraža tudi v kasnejših strokovno znanstvenih delih. Omenjena knjiga je iz- šla leta 1944 v času vojnih razmer. V njej naletimo na slikovite orise kmečkega okolja, večjo pozornost pa je avtor posvetil izumirajočim humanističnim vredno- tam in idealom. Preproste stvari odkrivajo Cevčevo življenjsko pot. Mladi smo takrat stremeli za takšnim pisanjem. Dolgo je izrecno nasprotoval, da bi to pri- ljubljeno mladinsko knjigo ponatisnili. V spreme- njenih družbeno političnih razmerah pa je leta 1999 privolil v ponatis pri Slovenski matici. Matjaž Komelj v referatu Piščalka, kaljena v ognju ugotavlja, da naj bi bila knjiga Preproste stvari pro- tiutež tiste politike, ki jo je vodila OF. V medvojni Ljubljani je bil Cevc s svojo knjigo zelo izpostavljen, saj je veljal za enega vodilnih predstavnikov mlade literarne generacije. Cevc je preživel to turbulentno in tragično obdobje na obeh straneh. Bil je partizan in član partizanske gledališke skupine Agitteater, ki je nasprotovala meščanski kulturi. V roški ofenzivi so ga zajeli Italijani, nato pa je v Ljubljani postal eden najvidnejših predstavnikov nove literarne generacije. Distanciral se je od OF, na kar je vplivala tudi Dolo- mitska izjava. Po vojni večina te mlade literarne ge- neracije ni več obdržala vloge, ki jo je v njem v tistem trenutku dobila. Nekateri so emigrirali, drugi so bili marginalizirani. Mija Oter Gorenčič je analizirala Cevčeve raz- prave o srednjeveškem slikarstvu in ugotovila, da so mu bile še posebej pri srcu. Avtorica je skušala s svojim prispevkom zapolniti vrzel v dosedanjih analizah njegovih raziskav in nameravala predsta- viti Emilijana Cevca kot samosvojega raziskovalca in interpreta slovenskega stenskega slikarstva. Prve njegove objave so bile posvečene freskam na Križni gori pri Škofji Loki. Vedno znova se je vračal k njim in Križno goro zadnjič obiskal tik pred smrtjo. Ob objavi prispevka o freski sv. Nedelje v Crngrobu je menil, da ta skriva mnogo momentov, ki bi morali pritegniti tudi etnografa. Ob tej freski in tudi dru- gih srednjeveških freskah se je spraševal, ali je fre- skant motiv črpal neposredno iz svoje okolice ali iz slikanih predlog (npr. koledarjev). V teh freskah se po mnenju Cevca zrcali tudi neposredno življenje in duhovno razpoloženje našega človeka ob koncu 15. stoletja. Posebej ga je pritegnil ikonografski problem freske Jezusovega rojstva, ki prikazuje Jožefa, ki kuha v kozici močnik. Dotaknil se je tudi Luxurie – fre- ske gole ženske na severni zunanji steni v cerkvici na Visokem nad Kureščkom. Cevc jo identificira kot »Razvratnost«. Imenoval jo je kot krepko pri- digo, namenjeno preprostim ljudem in grajski go- spodi, saj je bila slika usmerjena proti gradu Turjak. Spraševal se je tudi, kaj je na Slovenskem spodbu- dilo gradnjo presenetljivo velikega števila cerkva na višjih predelih. Mnenja je bil, da vzrok ni bila samo vera, ampak številne stiske in tegobe našega človeka (turški vpadi). Dotaknil se je obravnave posameznih freskantov, kot npr. Janeza Ljubljanskega, Mojstra iz Suhe, in ugotovil, da so bili umetniki domačini, ven- dar ni nujno, da so bili slovenske krvi. Izpostavljeni naj bi bili umetnostnim sunkom iz srednjeevropske in mediteranske strani. Cevc se je še posebej posvetil razstavi kopij srednjeveških fresk pri nas v Narodni galeriji. Poleg pohvalnih besed je našel tudi nekaj sla- bih strani te razstave, predvsem pa je podpiral akcijo kopiranja fresk. Avtorica prispevka pojasnjuje, da se z digitalno fotografijo in spletno tehnologijo na nek način uresničujejo Cevčeve želje po nadaljnjem kopi- ranju srednjeveškega stenskega slikarstva v Sloveniji. Bil sem navzoč pri nekem pogovoru o srednjeveškem slikarstvu na Slovenskem, kjer je Cevc povedal nasle- dnje: »Ko je prof. Stelè proučeval zidno slikarstvo na Slovenskem je omenjal 20 cerkvenih objektov, sedaj ko jih proučujem jaz, jih je pa že 400.« In še vedno se odkrivajo nove cerkvice poslikane s freskami. Na tem mestu bi omenil, da je imel Cevc na XXI. zbo- rovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju 1. oktobra 1982 na okrogli mizi o celjskih grofih-knezih zelo odmeven diskusijski prispevek. Govoril je razmerju grofov Celjskih do likovne umetnosti in njihovem mecenstvu. Omenil je, da je v nekem delu odkril podatek o romanju Ulrika II. v Kompostelo. Uspelo mi je dobiti tekst španskih kronistov o omenjenem romanju in vsebino te kronike sem obdelal v krajši razpravi. V cerkvi v Crngrobu so se ohranile stare or- gle iz 18. stoletja. Za restavracijo omare in piščali se je zavzel moj nečak Gregor Voje. Orgle danes služijo svojemu namenu in verjetno bi bil Cevc zelo vesel te restavracije. Milček Komelj se je v svojem prispevku lotil Cev- čevega pogleda na slovensko renesanso. Renesansa je v slovenski umetnostni zgodovini predstavljala pose- ben problem. France Stelè in Izidor Cankar sta ko- mentirala začetek renesanse pri nas vsak iz svojega zornega kota. Cevc pa je ugotovil, da Slovenci prav- zaprav nimamo čiste renesanse. Celovit pogled na re- nesanso 16. stoletja mu je pokazal, da ta čas gotovo ni bil doba umetnostnega razcveta. Cevčevo gledanje na renesanso avtor ponazori v soočenju s pogledi njego- vih kolegov za umetnostno zgodovino. To vprašanje je posebej vznemirjalo umetnostnega zgodovinar- ja Naceta Šumija. Medtem ko si je Šumi prizade- val vzpostaviti renesanso kot enakovredno gotiki in baroku, je Cevc »renesančno« 16. stoletje štel skupaj s 17. stoletjem za umetnostno prehodno dobo. Tol- mačil ga je kot manierizem. Komelj je v svoji trez- nosti bolj zaupal Cevcu, Luc Menaše pa se je rad distanciral od katoliškega Cevca. Največji razmah re- 482 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 nesančnega kiparstva pri nas je zaobsežen v viteških in meščanskih grbovnih in figuralnih nagrobnikih in epitafih. Zaradi ikonografskih značilnosti pa lahko, kot ugotavlja Cevc, govorimo o umetnosti protestan- tizma. V slikarstvu so Cevca posebej vznemirjale fre- ske pri Sv. Primožu nad Kamnikom, ki jih je prišteval med vrhunske spomenike naše renesanse. Peter Krečič je v svojem prispevki ocenil Cevčevo knjigo Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi. Označil jo je kot drugo od treh orisov slo- venske umetnosti. Prvi je bilo Stelètovo delo, ki ga je Krečič označil kot zlato knjigo, usmerjeno v pri- hodnost, ki opredeljuje naloge stroki in poti do njih. Cevčevo delo pa je manifestacija izpolnitev teh na- log. Tretji Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih je leta 1975 prispeval Nace Šumi in s tem podal svoj pogled na stroko, njene dosežke in perspektive. V zadnjem referatu je Janez Stergar s svojimi, za širšo javnost zanimivimi spominskimi utrinki osvetlil osebno podobo Emilijana Cevca, ki je bil njegov so- rodnik in birmanski boter. Predstavil je marsikatero neznano podrobnost iz njegovega osebnega življenja ter ga prikazal kot izvirnega, prisrčnega ter duhovi- tega človeka. Na koncu knjige sta dodana povzetek razprave k nekaterim referatom ter zapis Maria Mavra s Cev- cem po Benečiji od 22. do 27. aprila 1975. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami. Na koncu knjige najdemo imensko kazalo in podroben zapis o avtor- jih prispevkov. Emilijan Cevc je oral ledino na tedaj še nezna- nem področju in hkrati postavil temelje, na katerih se umetnostna zgodovina kot znanstvena veda razvija še danes. Ignacij Voje Daniel Siter: Rogaška Slatina pod kljukastim križem. Zdravilišče med okupacijo 1941–1945. Ljubljana: Alma Mater Europaea, 2021, 459 strani. Leta 2021 je založba univerze Alma Mater Eu- ropaea izdala knjigo zgodovinarja Daniela Siterja z naslovom Rogaška Slatina pod kljukastim križem. Zdravilišče med okupacijo 1941–1945, ki temelji na avtorjevi magistrski nalogi. Knjiga predstavlja najno- vejše delo s področja lokalne zgodovine, pri čemer sta podrobno predstavljena popularno zdraviliško mesto ter njegova vloga v sklopu okupatorjeve uprave in ukrepov v času nemške zasedbe slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne. Knjiga začne odstirati zgodovinsko dogajanje v Rogaški Slatini (in neposredni okolici) že pred iz- bruhom druge svetovne vojne v tedanji Kraljevini Ju- goslaviji s predstavitvijo delovanja nemške kulturne zveze (Kulturbund) in pripadnikov nemške manjšine na tem območju v korist tretjega rajha v okviru t. i. pete kolone. Naslednje poglavje je namenjeno pregledu časa tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Takrat so se lokalni prebivalci pričeli zavedati prvih znakov pri- hajajoče vojne, nanjo pa so se pričele pripravljati tudi jugoslovanske oborožene sile; poudarek je zlasti na delovanju Dravske divizije, ki je imela nalogo braniti to območje. Temu sledi opis dogodkov aprilske voj- ne s kratkim pregledom celotnega jugoslovanskega ozemlja in nato še posebej v Rogaški Slatini. 9. aprila 1941 je bil kraj prvič bombardiran (zaradi prisotno- sti poveljstva Dravske divizije), nakar je sledil skoraj popoln propad jugoslovanske vojaške obrambe; 11. aprila je Rogaško Slatino zasedla nemška vojska. Z zasedbo se je spremenilo tudi upravno okolje, kraj je zdaj postal del nemške Spodnje Štajerske. Avtor natančno predstavi delovanje lokalnih (nemških) uradnikov glede oskrbe z osnovnimi živili in drugi- mi življenjskimi potrebščinami, ustanovitev nemških organizacij (s področja socialnega varstva) kot tudi s področja varnosti (orožništvo, nemške (para)voja- ške organizacije, tajna policija, varnostna služba) ter splošne lokalne samouprave. V Rogaški Slatini ni bila le nemška orožniška po- staja, ampak tudi izpostava tajne policije (gestapa) ter 483 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 lokalno poveljstvo Wehrmannschafta; sprva se je tu nahajala ena vermanska četa, a se je kmalu razdelila v tri čete, ki so pokrivale Rogaško Slatino in okoli- ške vasi. Pozneje so tu ustanovili še dodatno posebno četo in glasbeni vod. Za Wehrmannschaft je Rogaška Slatina imela posebno vlogo, saj je bila tu poveljniška šola »za potrebe vojaško-političnega izobraževanja, usposabljanja in ideološkega vzgajanja poveljniških kadrov vermanšafta iz Spodnje Štajerske ter zased- benega območja Koroške in Kranjske (Gorenjske z Mežiško dolino)« (str. 127). Avtor dodatno osvetli vsakodnevno življenje tečajnikov v tej šoli in orga- nizacijo dela. Avtor dalje posveti večjo pozornost delovanju Štajerske domovinske zveze (SHB), ki je nadome- stila nemško nacistično stranko na območju Spodnje Štajerske. SHB je bila tako odgovorna za izvajanje rasnega in političnega ocenjevanja lokalnega prebi- valstva kot tudi za (posledično) podeljevanje držav- ljanstva prebivalcem. Preko analize delovanja lokal- nega urada SHB v Rogaški Slatini tako bralec dobi vpogled v sistematično raznarodovalno delovanje nemškega okupatorja, ki je v prvem letu okupacije potekalo na celotnem nemško-zasedenem sloven- skem ozemlju. To raznarodovalno delovanje ni te- meljilo le na (ne)podeljevanju državljanstva (in s tem določenih pravic in obveznosti), ampak je obsegalo tudi razseljevanje in interniranje lokalnega prebival- stva, ukinitev lokalnih društev (in zaplembo njiho- vega premoženja) ter pomor lokalnih »nezaželenih« (reveži, slaboumni). Naslednje poglavje je namenjeno bolj poglobljeni predstavitvi nacističnega terorja na območju Rogaške Slatine, primarno na izvedenih izgonih in premo- ženjskih zaplembah. Zaradi specifične situacije na Spodnjem Štajerskem (predvsem zaradi pomanjka- nja nemških uradnikov na lokalnih in regionalni rav- ni) je že poleti 1941 sledila velika upravnopolitična reorganizacija lokalne samouprave. Občini Rogaška Slatina je bila priključena občina Kostrivnica, pri če- mer pa je bila del okrožja Celja, ki je zajemal kar 54 (novoorganiziranih) občin. Pomembno vlogo pri raznarodovalnemu delova- nju nemškega okupatorja je imelo tudi nemško šol- stvo, ki je posebej analizirano preko delovanja lokal- nih osnovnih, ljudskih in poklicnih šol. Dodatno je bilo prebivalstvo izpostavljeno tudi delovni in vojaški mobilizaciji, kljub temu da je takšno delovanje oku- patorja prepovedalo mednarodno vojno pravo. Avtor podrobno prestavi rekrutiranje prostovoljcev kot tudi mobilizacijo delovnih in vojaških obveznikov v nem- ške oborožene sile in delovne organizacije. To naredi tudi s predstavitvijo zgodbe prisilnega mobiliziranca Antona Belcerja iz Tržišča pri Rogaški Slatini, ki je bil poleti 1942 mobiliziran v nemško kopensko voj- sko in so ga po urjenju poslali na finsko fronto. Ko- nec vojne je doživel na Norveškem, kjer je pristal v britanskem vojnem ujetništvu. Z vojaškega vidika je bilo zdraviliško mesto uporabljeno tudi kot prostor za okrevališče in dopust nemških vojakov in policistov. Po prvem valu terorja, ki je trajal prvo leto oku- pacije, je nemški okupator naletel na naraščajoče odporniško gibanje. Avtor izpostavi primer odpor- niške celice v steklarni, njeno razkritje in posledične usmrtitve steklarjev. Sledil je nov val izseljevanja in deportacij sorodnikov partizanov in terenskih akti- vistov, tudi v koncentracijska taborišča. Predstavljena je usoda Erike Matko iz Rogaške Slatine, ene od t. i. ukradenih otrok, ki so jo sprva poslali v nemško otro- ško taborišče, pozneje pa jo je posvojila neka nemška družina. Toda splošni potek vojne se je v letu 1943 spreo- brnil v korist zaveznikov, kar je vplivalo tudi na na- daljnje dogodke v Rogaški Slatini ter okolici. Že po okupaciji spodnještajerskega ozemlja in vzpostavitvi vazalne NDH so na reki Sotli pričeli postavljati in utrjevati mejo, ki je hkrati »postala najjužnejša in za- ščitna meja Tretjega rajha« (str. 340). To utrjevanje meje v letih 1942–1943 je bilo primarno namenjeno preprečitvi čezmejnega odporniškega delovanja (kot tudi tihotapstva), po letu 1943 pa so pričeli utrjevati mejo tudi v okviru priprave obrambe nemškega rajha. Avtor tako analizira slatinski del t. i. jugovzhodnega zidu (Südostwall), zaradi gradnje katerega so v Roga- ški Slatini vzpostavili še kazensko delovno taborišče za prisilne delavce na tej fortifikacijski črti. S pričet- kom izgub na (predvsem) vzhodni fronti je Rogaška Slatina dobila dodatno funkcijo, in sicer so pričeli sem pošiljati (poleg ranjencev) tudi begunske otroke ter otroke iz večjih rajhovskih mest, ki so bila izpo- stavljena nenehnim zavezniškim letalskim napadom. Vse večja prisotnost nemških vojaških, policijskih in paravojaških sil v Rogaški Slatini je povzročila tudi večje zanimanje zaveznikov za to zdraviliško mesto, kar je bilo vidno predvsem v povečanju letalskih na- padov na cilje v okolici in v samem mestu. V zadnjem mesecu vojne je Rogaška Slatina predstavljala tudi pomembno točko na eni od glavnih poti, po kate- rih so bežali vodilni ustaški funkcionarji Neodvisne države Hrvaške. Zadnji uradni sestanek državno- političnega in vojaškega vodstva NDH se je zgodil prav v tem zdraviliškem mestu. Rogaška Slatina je bila osvobojena 10. maja 1945, a s tem datumom se pričujoča knjiga ne konča. Avtor nadaljuje s povojno zgodovino tega območja, ki je vključevalo odstranje- vanje ostalin vojne in okupacije, obnovo porušenih zgradb, na koncu pa predstavi dve množični povojni grobišči. Predstavljena knjiga predstavlja pomembno zgo- dovinopisno delo s področja slovenske vojaške, vojne kot tudi lokalne zgodovine, saj avtor na celovit in te- meljit način predstavi pred-, med- in povojne dogod- ke v Rogaški Slatini in neposredni okolici. S tem se dodatno osvetljuje del slovenske zgodovine, ki je bil predhodno spregledan oziroma ne dovolj raziskovan, tudi zaradi bolj provincialnega značaja tega zdravi- 484 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 liškega mesta. A prav predstavljeno delo, nastalo na podlagi večletnega raziskovanja, dokazuje, kako po- membno vlogo je imela Rogaška Slatina v času druge svetovne vojne v okviru nemške okupacijske uprave. Klemen Kocjančič Borl v 20. stoletju. Knjižna zbirka: Svet Belanov, zvezek 5 (ur. Mira Petrovič in Sonja Golc). Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl, 2020, 224 strani. Monografija Borl v 20. stoletju predstavlja peto knjižno delo, ki ga je leta 2005 ustanovljeno Društvo za oživitev gradu Borl (DgB) izdalo v okviru knjižne zbirke Svet Belanov. Z njo je društvo na poseben na- čin obeležilo 15-letnico delovanja. Založniška dejav- nost DgB je bila nekako začrtana v letu ustanovitve društva, z izdajo impozantnega zbornika Cirkulane: svet Belanov, ki sicer ne sodi v omenjeno knjižno zbirko. Je pa v lanskem letu v njenem okviru izšla že šesta knjiga, Sakralna dediščina Cirkulan. Grad Borl je zagotovo najpomembnejši objekt kulturne dediščine na širšem območju Haloz. Po- zornost pritegne s svojo impozantno lego na strmem skalnem pomolu nad reko Dravo. Pozidan naj bi bil (vsaj) že v 11. stoletju. S tem ni zgolj eden najsta- rejših dokumentiranih gradov na našem ozemlju, ampak tudi eden redkih, katerega nastanek sega na Ogrsko. Po letu 1261 je ogrski vpliv na tem obmo- čju začel pešati. Zaradi posestno nejasnega statusa gospodje Ptujski, salzburški ministeriali, na novo pridobljenega gospostva niso podredili ne deželnim knezom in ne salzburškemu nadškofu, pač pa so ga upravljali kot svobodno (alodialno) posest. Čeprav je imelo ekstrateritorialni značaj, je do konca 13. sto- letja de facto postalo del Štajerske. Prvotno je Borl služil predvsem kot obmejna trdnjava, pozneje pa je postal središče gospostva, ki je tekom stoletij menjalo številne plemiške lastnike. Današnjo podobo je grad dobil v 17. stoletju, ko so njegovi lastniki bili baroni (od 1668 grofje) Sauerji. Njihovo lastništvo je trajalo do leta 1801. Po kratkotrajnem lastništvu kneza Sta- nislava Poniatowskega ga je leta 1803 kupila Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand- -Stuppach (1764–1851), druga žena Antona Jožefa grofa Leslieja (1734–1802). Marija Vilhelmina je na borlskem gradu živela skoraj pol stoletja, njeno vez s temi kraji pa izpričuje dejstvo, da se je dala pokopati na pokopališču bližnje župnijske cerkve sv. Barbare v Cirkulanah. Ker v njenem leta 1786 sklenjenem za- konu ni bilo potomcev, je Borl podedoval njen nečak Ferdinand Henrik Avgust grof Wurmbrand-Stup- pach (1807–1886), ki je leta 1864 posestvo uradno predal sinu Ladislavu Gundakerju (1838–1901). Najnovejša monografija prinaša celovit pregled zgodovine borlskega gradu v burnem 20. stoletju. Osem avtorjev in avtoric je pripravilo sedem pri- spevkov. Monografija ima strokovni aparat in je bo- gato slikovno opremljena. Zelo dragoceni so zbrani dokumenti iz zasebnih arhivov in zbirk – denimo rodbin Wurmbrand-Stuppach, Kübeck, Erne Vrabl in številnih drugih. Posebej velja izpostaviti čudovite družinske fotografije plemiških rodbin Wurmbrand- -Stuppach in Kübeck iz začetka 20. stoletja, ki jih je avtoricama prvega prispevka v osebnem srečanju leta 2019 dal na razpolago Max Kübeck (* 1949), vnuk baronice Adalberte Marije, roj. grofice Wurmbrand- -Stuppach. Njegova leta 2014 izdana knjiga, avto- biografski roman Die blaue Brosche, Geheimnis einer Familie, je tudi služila kot vir navdiha za izdajo mo- nografije. Prvi prispevek avtoric Sonje Golc in Mire Petro- vič prinaša pregled zgodovine gradu Borl v prvi po- lovici 20. stoletja. Grad Borl je bil med letoma 1901 in 1922 v lasti omenjene Adalberte Marije in njenega moža Maximiliana barona Kübecka. Zaradi spreme- njenih političnih in družbenih razmer po koncu prve svetovne vojne je Adalberta posestvo z gradom leta 1922 prodala delniški družbi Borlin iz Varaždina, registrirani za vinogradništvo ter kletarstvo, ki je na- meravala kultivirati vinograde ter proizvajati in skla- diščiti vina po tedaj najmodernejših metodah. Grad Borl se je iz plemiškega domovanja spremenil v vele- 485 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 posestvo v lasti gospodarske družbe. Do leta 1932 je Borlin zaradi agrarne reforme in nato zakona o njeni likvidaciji razprodal oziroma med agrarne interesen- te razdelil okoli 50 ha zemljišč, tako da je od dobrih 196 ha borlskega veleposestva ostalo okoli 146 ha. Še preden je na borlskem veleposestvu povsem zaži- velo napredno vinogradništvo in tudi sadjarstvo, so v poslovanje delniške družbe Borlin zarezale finančna prevara (1930, mednarodna afera »Arnim«), velika gospodarska kriza (1931, najem kredita; 1933–1940, rubeži, dražbeni postopki in prisilne poravnave), naravne nesreče (1937, peronospora) in dokončno druga svetovna vojna. V času nacistične okupacije so Nemci grad zaplenili in ga spremenili v zbirno tabo- rišče za politične zapornike. Po koncu druge svetovne vojne so bila vsa zemljišča, zgradbe in nepremičnine razlaščene in razdeljene med različne uporabnike. Od nekdanjega veleposestva je do danes ostal le grad z neposredno okolico, skupaj 3,33 ha (2,89 ha kme- tijskih zemljišč z gozdom ter manj kot pol hektarja stavbnih zemljišč). V zaključku prispevka se avtorici dotakneta tudi razpleta denacionalizacije, kjer zah- tevki zakonitih dedičev nekdanjih lastnikov gradu za vračilo podržavljenega posestva niso bili uspešni. V prispevku dr. Aleša Marđetka izvemo o doga- janju na gradu Borl v času nacistične okupacije Slo- venije med letoma 1941 in 1945. Po uvodnem splo- šnem opisu aprilske vojne, okupatorjevega razkosanja Slovenije in njegovih raznarodovalnih ukrepov se av- tor podrobno posveti dogajanju na ptujskem obmo- čju. Za prvimi jetniki, ki jih je okupator izgnal s tega območja, so nacisti na osnovi ovadb aretirali politič- no sumljive ljudi in jih zaprli v ptujske zapore. Zaradi prenatrpanosti obstoječih zaporov je okupator začel iskati dodatne prostore, kamor bi lahko v okviru po- nemčevanja slovenskega ozemlja zaprli aretirane je- tnike do njihovega izgona iz domače zemlje. Nemški okupator je tedaj na Štajerskem ustanovil več t. i. za- časnih taborišč (Auffangslager), s čimer so te ustanove pravno razlikovali od zapora pod sodnim nadzorom. Eno od takšnih taborišč je postal grad Borl v Dola- nah. Kmalu po nemški okupaciji sta lastnika družbe Borlin, dr. Vuk pl. Vučetić in Zora Weiss, zapustila grad in odšla na Hrvaško, grad in posestvo Borl pa je zaplenil državni komisar za utrjevanje nemštva. Na borlskem gradu je začasno taborišče (od 1942 imenovano policijski zapor) za politične zapornike delovalo med aprilom 1941 in marcem 1943. V blo- ku okrog grajskega dvorišča je v prvem in drugem nadstropju bilo 15 prostorov (11 nekdanjih bivalnic in 4 gospodarski prostori) za bivanje okoli 100 jetni- kov, moških in ženskih skupaj. Povprečno je bilo v taborišču 60–80 jetnikov, v slabih dveh letih obstoja taborišča pa se je v njem znašlo okoli 1.200 jetnikov. Po ukinitvi taborišča je bil grad predan državnemu komisarju za utrjevanje nemštva. Do novembra 1943 je bil nenaseljen, potem pa so v njem uredili stano- vanja vojakov, ki so stražili most preko Drave, in de- lavcev, ki so na meji s Hrvaško kopali protitankovske jarke. V tem času so na gradu večkrat izvedli tečaje za voditelje nemške mladine. Mateja Muršec nam na podlagi ohranjenega ar- hivskega gradiva, časopisnih poročil in spominov nekdanjih zaposlenih predstavi slabih trideset let obratovanja letovišča gradu Borl. Največji razcvet je leta 1951 ustanovljeno letovišče beležilo v 60. letih, kar je bila posledica odprtja novega kopališkega ba- zena (1962). Poslovanje letovišča je ves čas oteževalo slabo stanje lokalnih cest in okoliških mostov. Nova cesta od Ptuja proti Zagrebu je Borl zaobšla in šte- vilo prehodnih gostov je močno upadlo. Finančne težave ni rešila združitev z gostinsko organizacijo Haloški biser (leta 1971) in ne priključitev h Kmetij- skemu kombinatu Ptuj (1975). Po odprtju Ptujskih toplic (1975; danes Terme Ptuj) je borlski kopališki bazen dobil (pre)hudo konkurenco. Izgradnja nove- ga betonskega mostu pri Borlu – spomladi 1978 je narasla Drava stari leseni most odnesla – je letovi- šču tisto leto povsem pokvarila turistično sezono in že naslednje leto so ga zaradi nakopičenih dolgov in negativnega inšpekcijskega poročila dokončno zaprli. Dr. Marjeta Ciglenečki se v članku o opremi gra- du Borl v 20. stoletju na nekaj mestih navezuje na predhodne prispevke. Ker je bil grad po koncu dru- ge svetovne vojne z izjemo kapele izpraznjen, so si upravljavci v njem urejenega letovišča zaželeli opre- me, ki bi se ujemala z značajem gradu. Tedaj je še prevladovalo splošno prepričanje, da so muzeji lahko izposojevalnica umetnin, zato so iz ptujskega muzeja in Federalnega zbirnega centra na Borl preselili večjo količino slik in nekaj pohištva. Po zaprtju letovišča je ptujski muzej izposojene predmete večinoma do- bil nazaj, a so bili poleg odtujenih nekateri v izredno slabem stanju. Avtorica ugotavlja, da je reverze in po- godbe o izposoji težko usklajevati z današnjim sta- njem muzejskega fonda, ker so predmeti inventarne številke dobili šele desetletje pozneje (v šestdesetih letih) in ker so predmete (slike in pohištvo) med so- banami premikali in jih v popisih različno poimeno- vali. Po osamosvojitvi Slovenije so se v grajski kapeli zvrstile tatvine; posebej velja izpostaviti izgubo dra- gocene slike z velikega oltarja, z upodobitvijo dona- torjev Jurija Friderika grofa Sauerja in njegove žene Marije Barbare, roj. grofice Trauttmansdorff. Ptujski muzej je dovoljenje za hrambo preostalih premičnin iz kapele dobil šele februarja 1994. Barbara Lečnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Maribor, je za zbornik prispevala članek o varovanju kulturne de- diščine na Borlu po zaprtju letovišča, ko se je pričela obsežna sanacija gradu. Grad Borl ni bil opredeljen zgolj kot umetnostnozgodovinski arhitekturni spo- menik, pač pa na podlagi temne zgodovine medvoj- nega obdobja tudi kot spomenik ljudske revolucije. Zaradi tega je dobil status kulturnega spomenika, posledično pa je bil v primerjavi z ostalo grajsko ar- 486 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 hitekturo na Slovenskem deležen skrbnejše obravna- ve oziroma obsežnih finančnih sredstev za celovito gradbeno sanacijo v obdobju 1982–1990, s katero so celoten grajski kompleks obvarovali pred uničenjem. Franc Milošič se je v prispevku posvetil zamislim za obnovo in revitalizacijo borlskega gradu od osem- desetih let 20. stoletja naprej, pri čemer se je dotaknil tudi dveh desetletij tega stoletja. Statična sanacija gradu v osemdesetih letih 20. stoletja, ki sta jo vodili in financirali Občina Ptuj in Kulturna skupnost Slo- venije, je dala osnovo za njegovo uspešno prihodnjo revitalizacijo. Kot najbolj domišljen in konkreten po- skus oživitve Borla avtor izpostavi celovit ureditveni načrt za vrhunski hotel z golf igriščem in širokim re- kreacijskim zaledjem (pohodništvo, fitnes, konjereja, jahanje) iz leta 1987. Poskus ni bil uspešen, deloma tudi zaradi vpeljave Zakona o ustanovitvi občin iz leta 1994, ki je dotedanjih 60 slovenskih občin raz- delil na novih 147, pri čemer se jih je na območju velike občine Ptuj oblikovalo kar 16. Grad Borl je pripadel občini Gorišnica, kamor je spadalo tudi ob- močje krajevne skupnosti Cirkulane. Z osamosvoji- tvijo tega haloškega dela je Borl ostal edina grajska stavba na območju majhne občine Cirkulane. Ta se zaveda odgovornosti in predvsem ogromnih stroškov njegovega vzdrževanja, zato se niti ne poteguje za njegovo lastništvo. Zadnji prispevek Monike Klinc prinaša pregled publikacij za promocijo turistične ponudbe na gradu Borl. Grad se je v turistične namene oglaševal že v ptujskem turističnem vodniku Pettau und seine Umge- bung iz leta 1895, kjer je Borl opisan med predlogi za izlete v bližnjo okolico Ptuja. Avtor Josef Felsner je v njem podrobno opisal grad, potencialnemu obisko- valcu pa še posebej priporočal ogled kadilnice z zbir- ko starega lovskega orožja in tarč, čudovite grajske knjižnice in bogate zbirke lovskih trofej. Turistična ponudba na Borlu je bila še posebej pestra v obdobju od začetka petdesetih let 20. stoletja, ko so grad pre- uredili v letovišče. To je v zelo kratkem času doživelo razcvet in Borl postavilo na turistični zemljevid sveta. Spremenjene, v zborniku večkrat opisane razmere, so konec sedemdesetih let 20. stoletja vodile v zaprtje letovišča, borlski grad pa vse od tedaj čaka na nove vsebine in boljše čase. Po letu 1999, ko je bil Borl razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in je njegova lastnica postala država, je grad brez stalne vsebine bolj ali manj sameval. Leta 2005 so domačini ustanovili DgB z namenom, da bi se preprečilo nadaljnje pro- padanje objekta. V letu izdaje knjige je Ministrstvo za kulturo s projektom »Drava: Obnova in oživljanje gradu Borl«, v znatni meri sofinanciranega s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, na gradu končno pričelo z večjimi obnovitvenimi deli v pri- tličju in nadstropju severovzhodnega in severozaho- dnega grajskega trakta, ki so se zaključila v lanskem letu. Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Mini- strstvom za okolje in prostor v Borlu ureja t. i. inter- pretacijsko-informacijski center območja NATURA 2000 – Grad Borl. V obnovljenem objektu bo inter- pretirana kulturna dediščina, povezana z biotsko ra- znovrstnostjo, prostor pa bo namenjen tudi gostinski dejavnosti. Za upravljanje gradu in stalne razstave je kot državni javni zavod na področju kulture predvi- den Prirodoslovni muzej Republike Slovenije. Vsaj delček zaslug za delno obnovo borlskega gradu si za- gotovo lahko pripišejo neutrudni člani DgB, ki so z izdajo strokovne monografije o Borlu v 20. stoletju pomembno prispevali k poznavanju njegove zgodo- vine prejšnjega stoletja. Matjaž Grahornik 2022 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove. ISSN 0023-4923 (tiskana izdaja) ISSN 2670-6865 (spletna izdaja) UDK 94(497.4)