Ribičič, Miklavževa noč Pred prazniki je »Mladinska matica« izdala Josipa Ribičiča otroško povest »Miklavževa noč«, ki je tako po svoji umetnški in vzgojni vrednosti kakor tudi ikot tiskarsko delo vredno vse pozornosti. Knjiga, ki jo je z ilustracijami opremil M. Bamb:č tako, da mu gre dobršna zasluga pri dovršitvi Ribičičevega dela, je v naši mladinski književnost' prvi primer štiribarvnega tiska (natisnila jo je litografija Čemažar in drug) in po oprcmi je knjiga že na prvi pogled prava, resnična Miklavževa noč: Kakor je za otroka ta noč tako polna vseh nedognanih svetlih skrivnosti, da v vseh nočeh mesec dni pred Miiklavžem in še mesec dni po njem vse luči zanj povsem drugače gore kakor po navadi in imajo vse besede in vse stvari čisto nov, vse drugačen, nadresničen pomen, tako je tudi ta knjiga na prvi pogled najvernejši izraz tega otroškega doživetja ;n že njeno zunanje lice obeta, da krijc v sebi brez dna skrivnosti za otroško srce. Ribičičeva povest je prav za prav psihološka novela, toda fabula je razpletena in razgibana na tako zanimiv način, da je otroku kakor najbolj drzno, najbolj fantasfčno zamišljena pravljica. Pisatelj je zgodbo o Miiklavževi noči malega, sirbtnega Vanka (tako bo pač treba sklanjati to ime) zasnoval povsem realistično. Mali Vanek, ki je zaslutil, da Miklavža k njemu ne bo, se na praznični večer potepc po sejmu in s stojnice, polne igrač, izmakne majhen avto. Ko se vrne do- mov in leže spat, prebije noč v grozničnih sanjah: vsa bujna krasota Miklavževe noči gre mimo njega in vsa grozota strahu in pekoče vesti nad storjenm grehom mu iz duse vstaja pred očmi. V okviru psihološkega realizma je tako pisatelj iz novele napisal pravljico, ki se na vsaiko stopinjo prepleta z neposredno, stvarno resničnostjo: to je prav gotovo smer, ki mora vanjo stremeti moderna mladinska književnost. Ena je odlika mladinskega plsatelja Ribičiča: nikdar se ne da zavajati v tisto larpuflartistično fantastiko, ki v nji noben glas z resnčnega sveta nič več ne zveni, nikdar ni dolgočasen z moralno pridigo. Njegova težnja je, slikati otrokovo dušo in njegov svet tako, kakor dandanes razumemo realizem: ne podajati samo človeka »aus sich«, tistega ponotranjenega človeka, ki so ga tradicije uveljavile v naš' književnosti, temveč resničnega človeka v resničnosti njegovih socialnih relacij do družbe. Njcgova tendenca ni vsijiva, je rezervirana, ne moralizira: stvari naj same govore. Vsaka resnična umetnina ima že sama po sebi svoje etične vrednote in jih ji ni treba še posebej prilagati in podčrtavati. Kakor za vsako umetnino, velja ta resnica tudi za mladinsko knjigo. Svet, ki se v njem godi Ribičičeva povest, je podstrešna izba :;n pa duša proletarskega otroka. ki s široko odprtimi očmi gleda socialno krivico današnjega sveta. Misel knjige sama družabno sicer ni izrazrto progrestvna, toda napisana je iz srca, ki je na stežai odprto toku časa in stvari. Kakor prejšnja Ribičičeva dela, tako je tudi njegova »M:klavževa noč« majhen kamen, iz kakršnih bo v bodočnosti zidana mladinska literatura, ki pojde s socialnim in duhovnim razvojem sveta. Bambičeve ilustracije povest razikošno podčrtavajo, toda po svoji raz:grani, groteskni fantastiki so z realističnim besedilom v rahlem navzkrižju. V knjigi moti nekaj jezikovnih fn tiskovnih napak, kakršne bi iz mladinskega dela morale pač za vsako ceno izostati. L. Mrzel-Frigid.