POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
POSAMEZNA STE . iA DIN 1,-
Leto m.	O	M	LADINSKI	KULTURNO	-	POLITIČNI	LIST	š,*,.	s
Izhaja štirinajstdnevno	V	Ljubljani,	dne	19.	novembra	1937	Celoletna	naročnina	znaša	18	Din
tf—————----------------------------------------- .-.- -----------------------
SkoMjiv mzor
V	nacijonalnem taboru se cesto obravnava vprašanje združljivosti funkcij kulturnega, gospodarskega ali drugačnega značaja s funkcijo političnega značaja v eni osebi. V drugih taborih tega vprašanja ni, ker ne vidijo proti tej združljivosti nobene ovire. V klerikalnem in marksističnem je kulturno, gospodarsko ali kakršnokoli drugo življenje sestavni in celo političnemu življenju poflrejeni del. Samo pri nas se pogrešilo poudarja, da naj funkcijonar kulturne ali gospodarske organizacije ne sprejema istočasno vidnejših vlog v politični in obratno. Izdajajo se resolucije, dajejo navodila in zavzemajo načelna stališča, po katerih naj se članstvo te in te organizacje obvezno ali vsaj po možnosti ravna. Pretežno izražajo take resolucije iskreno, načelno gledanje, mnogokrat pa so one kljub svojemu apolitičnemu značaju političen akt kake struje, ki hoče članstvo odvrniti od udejstvovanja samo v določeni politični stranki. Nekatere nacijonalne kulturne organizacije pa so bile še radikalnejše. Spominjamo se celo razprav o dopustnosti biti član teh društev in obenem pristaš kake politične stranke, ne oziraje se na bistveno skladnost njih programov. Poleg načelnih in politično-špekulativnih razlogov opažamo, da igrajo pri tem važno vlogo tudi še tako neosnovani očitki nacijona-lizmu nasprotnih političnih struj, ker
jih v svoji sentimentalni naivnosti zelo upoštevajo zagovorniki nazora o nujni potrebi, potegniti ostro črto med politične in druge javne delavce.
Mi smo mnenja, da so v škodljivi zmoti tisti, ki iz načelnih razlogov zagovarjajo to stališče. Mi sicer soglašamo z njimi, da je treba kulturne in druge nacijonalne organizacije odtegniti dnevnopolitičnim vplivom, ker ne sme biti njih usoda povezana z usodo političnih strank in ker sta njih širina, namen in taktika v mnogem različna, vendar ne vidimo nobene nevarnosti, če stoji v konkretnem primeru vsled takih in takih okoliščin na čelu nacijonalnega kidturnega in političnega življenja kakega kraja ena in ista oseba. Mi mislimo, da udejstvovanje ene osebe v kulturni ali drugi naci-jonalni organizaciji ne sme omejevati njene oplitične svobode v nobenem pogledu, kakor je ne sme že zgolj politično udejstvovanje samo po sebi onesposobiti za kulturno ali drugačno delo. Omejitve morejo biti le programatičnega značaja. Niti politična organizacija ne more nikomur zabraniti biti član ali funkcijonar kake druge nepolitične, niti nobena nepolitična biti isto kake politične, ako niso na poti bistvene progra-matične ali taktične diference. Temu ne morejo pritrditi samo tisti, ki zasledujejo kake prikrite cilje ali tisti, ki ne zaupajo samim sebi, da bi bili v takem
Ljubljana, 19. novembra 1937.
Rezultati- volitev v razna društva na naši Univerzi so nam pokazali občutno nazadovanje marksistov. F razmerah, v katerih se trenutno nahajamo, nam je to edini sigurni inštrument, po katerem lahko sodimo o moči poedinih struj med pripadniki naše intelektualne mladine. Izid nas ni presenetil. Volitve v velikih zapadnoevropskih državah so nam v tem pogledu bile dober kažipot, ki nas ni mogel varati.
Ni skoro gesla, ki ga marksisti še niso obesili na svoj prapor. Večni ideali miru, mednarodnega bratstva, svobode, enakosti, pravice itd., imajo v njih svoje najnovejše in najvnetejše zagovornike. Iz svojega nauka so ustvarili pravo religijo, zaključen svetovni nazor, ki je v vabljivih oblikah slikal zlato bodočnost.
J velikih stiskah so se množice vedno rade udajale velikim upom. Pomislimo le na zmagovito pot. krščanstva, prvotno vero sužnjev in revežev, ki se ima v precejšnji meri baš gnilobi takratne rimske družbe zahvaliti za svoj uspeh. Če gremo še dalje, bomo našli budhizem kot reakcijo na zastarele in socialne nepravične ustanove bramizma.
Igra se ponavlja v današnji dobi kapitalizma. Potisnjeni na najnižjo stopnjo obstoječe socialne lestvice, od koder jim pomanjkanje denarja silno otežkoča vsak dvig, izkoriščani z leve in desne, so vsi »ponižani in razžaljeni« započeli borbo za zgraditev novega, pravičnejšega socialnega sistema. V to so tudi poklicani. Naša kultura nujno potrebuje novih injekcij in svežih sil.
Tu naletimo na marksizem, posebno na njegovo najradikalnejšo strujo: revolucionarni komunizem. V strojih zahtevali najbolj dalekosežna, kot celota lepo zaokrožena, obetajoča množicam ustvaritev vsega, za čemer so težile, je nova ideologija z zavidno naglico prodirala v delavske domove, osvajala intelektualce, zmagovala, in že je izgl('dalo, kot da ji pripada vsa bodočnost.
Sedaj pa ta preokret, tendenca naza-dovanja, namesto napredka. Odliod in Čemu? Mar niso nič pomagala vsa lepa gesla, postavljeni ideali in taka naglaše-irana demokracija, ko so jim baš toliko od njili samih poveličevane demokratske zemlje, obrnile hrbet?
Nova religija je trčila ob življenjsko stvarnost in ob tej priliki so se v vsej svoji goloti pokazale njene slabe strani. Množice razočarane opuščajo svoje dosedanje ujm', intelektualni glasniki »novega človeštva« so utihnili ali celo zabrenkali na druge strune. Mesto hvalnic smo v zadnjem času cesto iz prav istih ust imeli priliko slišati žalostinke in celo obtožbe.
Obstoj komunistične vlade v Rusiji, njene notranje borbe in težave, so napravile najbrže več nego bi se doseglo v sto letih ideološke borbe. S tem, da je bila nova religija razmeroma zelo zgodaj postavljena v tak položaj, da je mogla in morala pričeti z integralnim izvajanjem svojih naukov, jr morda velik del človeštva očuvan pred hudim
razočaranjem, ki bi ga sicer znal doživeti.
Znova se je pokazalo, da ljudje niso bogovi in da se teoretično še tako lepa zamisel običajno izrodi radi človeku prirojenih človeških lastnosti.
Izročite posameznikom neomejeno oblast in izrabili jo bodo. Ako prej ne, potem sigurno v tistem trenutku, ko bi se morali umakniti, ko bodo čutili, da jih neke nove, močnejše in sposobnejše sile izpodrivajo z njihovih mest. Prevelika moč nujno vodi do ustvarjanja klik, ki že v kali uničujejo vsako sebi nasprotne, delovanje, ne ozirajoč se pri tem na njegovo upravičenost ali vrednost. Vsi objektivni momenti stopajo v ozadje in najbrezobzirnejša osebnostna politika je. neizbežna posledica takega sistema.
Mar ne vidimo tega v Rusiji? Brez strahu, da bi kdo mogel pobiti resničnost naših besedi, lahko mirno rečemo, da baš komunizem ustvarja naravnost ugodna tla za razvoj take oligarhijske politike.
Z izročitvijo vseh produkcijskih in rdečine konzumnih sredstev v državne roke postanejo vsi državljani ekonomsko popolnoma odvisni od javne oblasti, ki jim potem lahko, preko svojih vsakokratnih predstavnikov, diktira način dela, življenja in celo mišljenja.
Tu ne pomaga nobena demokracija, tajne volitve itd. Kar poglejmo javne nameščence v politično najrazvitejših državah, kako vedno pohlevno glasujejo za vsakokratno vlado. Kdor ne uboga, je ponekod prestavljen na slabše mesto, drugod šikaniran, v Rusiji pa pride pred cev, oziroma v koncentracijsko taborišče. Jacina reakcije je sorazmerna z oblastjo, s katero razpolaga vladajoča skupina. Imajoč pred očmi to činjenico, bomo lahko razumeli, zakaj je sedanji sovjetski režim lahko brez skrbi za svojo bodočnost uveljavil »najdemokratič-nejši volilni zakon sodobne Evrope.«.
Kakšna je reakcija osebnosti, ki jo vsak človek nosi v sebi, na tak sistem?
O	tem nam govore dnevne smrtne obsodbe in milijoni deportirancev. Oni nam dokazujejo veliko priljubljenost obstoječega režima, medtem ko nam njegovo skrb za narod najbolje tolmači pogled na siromašne obleke, in otopele obraze one množice, ki v špalirjih gleda razne slavnosti, katere nam potem ob ploskanju prednjih klopi servirajo naši kinematografi. Ali si je že kdo v takem trenutku morda priklical v spomin raz-l’ko med njo in ono množico, ki jo je minuto prej videl prisostvovati sličnim slavnostim, recimo v Londonu, Parizu, Berlinu ali Rimu.
lo so činjenice, govore nam več nego vsaka statistika. Ne zanimajo nas toliko kilometri zgrajenih strateških prog, kapaciteta novih letalskih tovarn, kot nas zanima človek in njegova usoda.
Ali je potem kaj čudnega, ako dnevno slišimo o zarotah, sabotaži, umorih? Saj je to še edini način politične borbe, ki je ostal na razpolago. Ob takem stanju stvari je nesmiselno govoriti o kakršnikoli popolnosti novega sistema.
To niso samo posledice nespretne vladine politike v Sovjetski Rusiji, temveč nujen rezultat celotnega komunističnega naziranja in njegovih pogledov na javno življenje.
Komunizem spada med tisto vrsto pokretov, ki v trenutku, ko zavzamejo državno oblast, zahtevajo od vseh državljanov, da vedno in povsod izpovedujejo njegova načela. Gledajoč to, nam izgleda, kot da bi s komunizmom člo-ve-štvo zašlo v nov srednji vek svoje zgodovine. Ali ne obstoja neka sličnost med bivšo cerkveno inkvizicijo in tisto temeljitostjo, s katero preganjajo v Rusiji ne samo antimarksiste, temveč celo svoje idejne pobratime in dovčerajšnje sodelavce-! rockiste ?
Kot je v času svoje slave katoliška cerkev z natezalnico in vislicami silila ljudi, verovati v njene dogme, tako dela danes tudi komunizem. Le sredstva, katerih se poslužuje, so druga, princip pa je isti: teži se za popolnim uničenjem individualnosti in svobode, kajti poedincu se 'ne diktira samo kaj ne sme delati, temveč celo, kaj in kako mora misliti.
Vsakdo naj si skuša zamisliti mučen položaj, v katerem bi se nahajal, čuteč vedno na sebi ta zunanji pritisk, ki mu onemogoča vsako samostojno kretnjo, pa naj si bo v javnem življenju ali najintimnejšem kotičku njegove notranjosti. Seveda pri tem ne mislimo na pohlevne ovčice z mehkimi, na priklone, navajenimi hrbtenicami, temveč na tiste tvorne, krepke značaje, na čijih delu prav za prav sloni vsak napredek.
Komur ni. zadosten ta, recimo subjektiven dokaz, mu pa mrak in stagnacija, v kateri se je nahajala Evropa v srednjem veku ter krvave reakcije v zadostni meri dokazujejo napačnost onega stališča, ki hoče uničiti poedinčevo pravico na osebnost in najnujnejšo svobodo.
Zato nam je popolnoma razumljiva nova usmerjenost, ki so jo v zadnjem času pokazali zapadnoevropski. narodi, a pred kratkim tudi naši akademiki. Ona nam je dokaz globoke zavesti, bodisi podzavesti zasidranega prepričanja, da ne smemo zametavati tega, kar je človeštvo z velikimi napori odkrilo in izvojevalo šele v najnovejši dobi svoje zgodovine.
Sistemu bodočnosti ne sme biti cilj uničenje osebnosti, temveč le njeno pravilno vklopljenje v celoten družabni ustroj. Istotako je škodljiva vsaka diktatura, ki bi uničila svobodo, in tako mesto zdrave evolucije zahtevala revolucijo kot edini uspešni način za eventualno izpremembo in izpopolnitev obstoječega reda. Cilj nam mora biti tako organizirana oblast, ki bo ob zadostni avtoriteti in stalnosti vendar prisiljena služiti, ne pa ukazovati volji onih, ki so jo postavili.
To so principi, brez katerih se vsaka državna organizacija prej ali slej izpre-meni v okove, iz katerih se državljani potem zlepa ali zgrda skušajo osvoboditi.
Komunizem ne odgovarja gornjim načelom in zato ga obsojamo.
položaju zmožni ločiti, kdaj se nahajajo na terenu in v funkciji politične stranke in kdaj na terenu in v funkciji kulturnega, gospodarskega itd. društva. Mi trdimo, da more, kdor zna in hoče to razločevati, združevati istočasno v sebi
i	politične i drugačne položaje brez najmanjših oipasnosti za interese udruženj enega in drugega značaja. Samo tisti, ki ne more ali noče tega ločiti, je kvaren predvsem za tiste nacijonalne, kulturne, stanovske in gospodarske ustanove, ki združujejo pristaše različnih nacijonal-nih političnih strank, ker seje razdor, nestrpnost in jih politično izrablja. Taki posamezni slučaji politične nestrpnosti in ozkogrudnosti, ki rušijo pristašem več političnih nacijonalnih strank skupen programski in interesni okvir kulturnih iri drugih društev, še ne opravičujejo pavšalno odklonilno stališče v vprašanju tu obravnavane kompatibilnosti.
Tistim, ki pod videzom obrambe določene nepolitične organizacije pred političnimi vplivi sami vršijo nečeden političen posel, ne čutimo potrebe posvečati pozornosti. Oni se sami ocenjujejo in obsojajo.
Kakor smo že zgoraj ugotovili, igrajo v tej stvari važno vlogo zlasti očitki našega klerikalizma, ki spretno izrabljajo tankovestnost, sentimentalnost in naivnost nacijonalnega človeka. Klerikalno časopisje skuša dosledno istovetiti vsled pretežno enotnega članstva in funkcijp-narjev nacijonalnih političnih, kulturnih, telesno-vzgojnih, obrambnih in drugih orgnizacij tudi njih delovanje in
mora pritisniti dnevno-politični značaj. Čeprav nimajo ti očitki, ki prihajajo povrh še od najmanj kvalificirane strani, nobene utemeljenosti, vendar si jiih mnogi jemljejo k srcu s tem, da si prizadevajo izvesti ločitev ljudi in dela političnih in nepolitičnih nacijonalnih ustanov. Oni se ne zavedajo, da uresničujejo s tem vročo željo klerikalizma, ki hoče na ta način oslabiti moč nacijona-listov na vseh področjih. Pri tem jih pusti povsem ravnodušne javno priznanje naših klerikalcev, da črpajo sami vso svojo politično moč iz svojih versko-prosve tnili društev.
Naše prilike nam ukazujejo, da zavržemo ta pogrešen in škodljiv nazor. Poglejmo kamorkoli, v katerikoli nacijo-nalna društva, povsod bomo našli na delu naše najboljše moči. Izvesti ločitev teh moči med samo politične ali samo kulturne, gospodarske itd., pomeni likvidirati tu politično, tam kulturno, drugje zopet drugo edinico ali jo obsoditi na malopomembno životarenje.
, Ravnota.ko glejmo na to mi mladi, kadar gre za naše skupne nastope in skupne ustanove. Le tako bomo na ven močni kljub eventuelnim malim političnim razlikam. Politično strpni v okviru skupnih kulturnih organizacij in solidarni v nastopih proti nasprotnikom bomo resnejši in močnejši. Slabo bo, dokler bo ena nacijonalna kulturna organizacija čutila potrebo sklicati tri seje samo zato, ker je druga slučajno določila, da bodi nosilec obema skupne liste pri nekih volitvah član, ki je slučajno tudi politično organiziran.
Korupcija, ovndadina i nameštenje
Komunistična nevarnost
Ali obstoji komunistična nevarnost v Jugoslaviji?
To vprašanje se danes ne stavlja na dnevni red prvič. V zadnjem času pa je zopet pridobil na aktualnosti. Temu je zlasti gomoglo to, da so odgovorni člani jugoslovenske vlade podali avtentične izjave o vladni politiki, katero eno. izmed glavnih načel je: brezkompromisno stališče proti komunizmu in borba proti njemu.
V čem prav za prav obstoji komunistična nevarnost? V Jugoslaviji po zakonu niso dovoljene stranke in druge organizacije, ki bi imele namen, da. z nasilnimi sredstvi spremene obstoječi politični in socialni red. Ker je na ta način komunistična akcija prisiljena k tajni organizaciji, je težko presoditi in podati točno sliko o teni, kakšno moč ima pri nas komunizem, oziroma druge levičarske organizacije.
Jasno je, da je komunizem pri nas številčno zelo slab. Ako bi prešteli vse študente, delavce in inteligente, ki se izdajajo ali jih po njihovem delovanju moremo soditi za levičarje, bi .prišli do z.elo majhnega-števila. Vendar nas to ne sme varati. Zavedati se moramo, da moč komunizma nikdar ne obstoji v številu njegovih pristašev, temveč v poznani politiki in taktiki voditeljev, ki streme ža tem, (la se v ugodnem trenutku polaste oblasti. Ako bi prišteli k njim še razne inozemske agente z njihovimi denarnimi sredstvi, se slika zopet ne hi mnogo izpremenila. Njihova moč gotovo ni tolikšna, da bi se mogli v današnjih prilikah in pri današnjem sestavu idej in politični moči v nasi državi dokopati do oblasti.
S te strani je torej po našem mnenju komunistična nevarnost v Jugoslaviji že-
lo	majhna.
Ako pa pogledamo z druge strani, se nam pokaže druga slika. Vidimo, da deluje v naši državi še vse polno sil, ki sicer ne neposredno, pač pa posredno jačajo komunizem.
Poglejmo naše časopisje. Ako ga pre-motrimo malo bolj pazljivo, vidimo cesto, kako močno se naklanja k levičarstvu, čeprav se izdaja drugače ali pa vodi uradno povsem drugo smer. Često se zgodi, da so prve strani časopisa pisane
V	povsem nacionalnem duhu, med tem ko so pa druge strani, ki najbolj privlačijo zanimanje širokih rimožie čitateljev, pisane v povsem v levičarskem duhu.
Jasno je, da dobi naivni in preprosti či-tatelj od takega čitanja povsem druge pojme, kakor pa one, ki bi bili na mestu.
Drugo poglavje tvorijo, naše kulturne institucije. Tudi tu opažamo nezdrav pojav, da so one pod močnim levičarskim vplivom. Tako se zgodi, da pridejo na oder ljubljanskega dramskega gledališča stvari, ki so očitno levičarsko pobarvane in vprav pri njih se-publika najbolj zabava in si ustvarja svoje nazore o življenju in družbi.
Posebno poglavje tvori naša levičarska mladina. O njej je bilo že mnogo govora. Jasno je, da so parole, ki so še nedavno privlačile mlade ljudi, danes-izgubile na privlačnosti in da se je število levičarjev med omladino močno zmanjšalo. Dokaz so nam zadnje volitve na ljubljanski univerzi. Vendar je treba opozoriti na stvar, ki je nikakor ne sinemo pozabiti. Mnogo ljudi šteje omladin-ske levičarje za zanešenjake, in mislijo, da se njihovi nazori povsem predrugačijo, ko zapuste vroča tla univerze in stopijo v službo. Da je tako mišljenje napačno, je očividno. Jasno je, da večina njih ostane tihi pripadnik levičarskih idej, ker jih v novi situaciji pač ne more javno izražati, da ne bi s tem po nepotrebnem škodil sebi in bodočemu uspehu komunizma. Ko bi nastopil ugoden trenutek, bi takoj spremenil svoje barve in postal prvoboritelj revolucionarnih idej. I11 koliko je danes takih ljudi na važnih javnih položajih?
Ali nam nudijo naše politične razmere jamstvo, da v naši državi ne nastopi nekoč boljševizem? — Brezvestna in strastna strankarska borba uničuje moralo in duha našega naroda, ki ga napravlja na ta način dostopnega prevratnim idejam. Jemlje mu vero v bodočnost, polašča se ga nemir, negotovost in nezadovoljstvo in vprav v takem stanju more imeti boljševizem uspehe. Danes smo še lahko brez skrbi, ker poltitične razmere v mednarodnem življenju niso
v	korist boljševizma. Toda ako se prilike spremene v korist Sovjetske Rusije? Tedaj se z upravičenostjo vprašamo, koliko bi bila naša država odporna, da premaga boljševiško nevarnost. In ali bi takrat, v usodnem trenutku, naši politiki prišli k pameti?
Tu »mo navedli nekoliko stvari, ki jih po našem mnenju moramo upoštevati, kadar govorimo o komunistični nevar-
Prema najnovijim statistikama, u na-šoj zemlji ima 57 % nepismenih, dakle je još uvek bar svaki drugi čovek nepismen. Iz ove činjenice može da se izvuče mnogo zaključaka ali svakako i ta j da je nama potrebno pismenih ljudi a na-ročito takvih koji ne raspolažu samo bukvalnom pismenošcu nego su prošli i kroz škole, »imaju kvalifikacija«. Tre-balo bi očekivati da je kod nas svaki razgovor o nezaposlenosti intelektualaca čist apsurd. Medutim, kao što svi znamo, to kod nas nije apsurd, ni je ni ap-surdno govoriti o »hiperprodukciji intelektualaca«, svega toga kod nas ima.
Navodi se milijun razloga, izmišlja se tisuču i jedna »kriza«, raspisuju se du-bokoumne ankete -— ali se nama čini da je
jedan od glavnih razloga što kod nas pošto ji razmerno ogroman broj nezaposlenih školovanih ljudi u torne što u javnom životu vlada neopisiva korupcija.
»Neopisiva« u pravom smislu reči: mi, jednostavno, nismo u stanju da pišemo o primerima koji bi trebalo da viču do neba. »Zašto optužujete paušalno? Iznesite primere!« Gde da iznesemo primere? Ne možemo da pišemo ni o Še-stom januaru onako kao što hočemo a gde cemo onda o stvarima koje neposredno pogadaju sve one koji imaju ina-blaca na glavi! A takvih je legija.
Beskonačne su jadikovke u nas o torne kako današnja pmladina nema idealizma, kako je skroz materialička, kako se prodaje i prostituiše samo da bi došla do kruha. A nego šta da radi drugo? Mi smo: več jednom pisali o toni pitanju, pisali smo o slici koju daje naš javan život (»Kunjunkturistična omladina« u brojevima 6 i 7 drugog godišta) pa se upitali kakvom logikom se traži da omladina igra ulogti nevinog jagnjeta u paklu današn jice.
Svi mi koji študiramo znamo vrlo dobro da naše buduče nameštenje neče zavisiti od naše sposobnosti nego od pro-tekcije. Sasvim je normalan ovakav razgovor: »Kada misliš diplomirati?« — »U januaru.« — »Pa, imaš li nade na kakvo mesto?« — »Zasada još ne znam. ali mislim da ču več nači kakvu protek-ciju.«
Kakvo oduševljenje za svoj poziv da ima radnik koji zna da njegov položaj ne zavisi od njegovih kvalifikacija nego od milostiovog ili onog drmajučeg? Razumemo da je u vojsci kaplar viši od svakog doktora ili inžinjera koji dolazi da otsluži svoj rok: ali, kako da oprav-damo činjenicu da »gospodin šef« ima četiri razreda gradanske škole a njegov je potčinjeni svršeni pravnik? »Treba nam školovanih ljudi!« Vraga nam treba! Treba nam poslušnih pristalica vla, dajuce stranke, u torne je stvar.
Navodim jedan od iks primera. Neki moj prijatelj, ima inaturu i još neke kurzeve, bio je dve godine namešten a onda otpušten. »Razloži štednje« ili šta ja znam je glasila zvanična terminologija. Nekoliko godiria je bio nezaposlen, potucao se kako je znao in umeo, a onda je čuo da opština traži činovnika baš njegovih kvalifikacija. Kako je zavieaj-
nosti. Jasno nam mora biti, da kadar govorimo o komunistični nevarnosti, ne smemo imeti v mislih toliko in toliko njegovih pristašev, temveč moramo imeti v mislih predvsem naše razmere, ki tvorijo veliko opasnošt, da si vsled njih komunizem pri nas pridobi širšo osnovo in utrdi svoje postojanke.
Vzrok, da komunizem v naši državi uspeva, ni v idejni moči in prepričeval-nosti njega samega, temveč vprav v neurejenih razmerah našega javnega življenja. Ako se hočemo boriti proti komunizmu, se moramo boriti predvsem proti njegovim vzrokom. Zato moramo zastaviti vse svoje sile, da prinesemo v javno življenje duha pomirjenja, reda in odgovornosti.
nik »po poreklu« te opštine, mislio je da ima izgleda. Šef nadleštva kome je hteo da preda svoja dokumenta dočekao ga je, medutim, izjavom da je mesto več popunjeno. Kako je poznavao mog prijatelja, bio je ljubazan da mu pokaže ko je mesto dobio. Neki seljak iz bogtepita koje opštine, sa četiri razreda osnovne škole, ali zato sa preporukom koja glasi, otprilike:
»Gosp<xlin ta j i ta j je istaknut član i agitator naše stranke u svom kraju i pokazao se neobično agilan u čuvanju partiskih interesa. Molim da mu se zato u svakom slučaju ide na ruku prilikom molbe za nameštenje. —- Y X, narodni poslanik.«
I, na osnovu toga, čovek je mesto dobio,
»I sad,« pričao mi moj prijatelj, »čude se kada omladina odlazi vi ekstremne pokrete. Kako ne bi odlazila kada vidi da na ovaj strani nema ništa za šta bi vredelo boriti še, kada vidi da se ovde njena sposobnost i dobra volja ne ceni, nego se ceni samo njena partijska pripadnost. Omladina ide U komuniste ne iz oduševljenja, nego iz oeajanja.«
Svejedno je, konačno, karno ide omladina ako je več jednom spopadne oča-janje. Ali, ni najmanje nije svejedno hoče li je ili neče spopasti očajanje. »Omladina u očajanju« — ako več jednom do toga dode, onda možemo zatvo-riti dučan. Samo, mora li do toga doči?
Moramo im ati u vidu da omladina veruje u Pravdu, u Istimi, u Dobro. Koli-kogod to današ izgledako smešno, ipak je tako. Postoji i u današnje omladine neiskorenjiva vera da če, najzad, pobe-diti. Pravda, pa i pravda, ona sitna, svakodnevna pravda 'ti medusobnim od-nosima ljudskim. Ali, da bi ta vera postala delotvorna, treba pokazati primer, lični primer, primer koji se ogleda na delu. Naprimer na ovakvom delu: da se otpuste, pa makar i penzionišu, svi oni koji nemaju potrebne kvalifikacije za svoj položaj.
Znam, znam, ima tu vrlo zaslužnih ljudi medu njima. Ali, dokle če se kod nas piraktikovati običaj da se zasluge na-graduju državnom službom? Zasluga je, nesumnjivo, biti »agitator naše stranke«: ali, zar bi to smela biti kvalifikacija za državnu službu?
Mi smo mlada država i patimo od dečjih bolesti, to znamo več napamet. Ali, i bez obzira na to da su to vrlo opiisne. dečje-bolesti,
mi od njih tiecemo nikada ozdraviti ako če i nadalje o postavi jetiju odlučivati protekcija a ne
kvalifikacija,
ako če i nadalje glavna-odlika našeg javnog života biti »neopisiva« korupcija.
Nadamo se da ovo nekoliko reči o korupciji smemo napisali. Da smemo, napisali bismo mnogo više ...
Današnji številki prilagamo položnice in prosimo cenjene naročnike, «1» se istih poslužijo in čim p rej poravnajo svojo naročnino.
Ljubljanske naročnike pa obveščamo, tla jih bo v prihodnjih dneh obiskal pobiralec naročnine.	IJprava.
Utisci i opažanja s puta
TOPOVI I MASLAC. — »NESTAŠICA« U NEMAČKOJ. — NEMAČKA, OKRUŽENA NE-POVERENJEM. — NACIONALSOCIALIZAM I NEMAC. — NEVESELA POREDEN JA. —
PARIŠ, CITfi UNIVERSITAIRE. — PANTEON RADI STRANACA?! — BIOSKOPSKA PUBLIKA. — KANTONALNI IZBORI. — SLOBODNA ŠTAMPA. — JUGOSLOVENSKI PAVILJON NA MEDUNARODNOj IZLOŽBI. — MARSEJ, »PORTE VIEUX«, 9 OKTO-
BAR 1934.
Da počnem odinah s topovima i maslacem. Sedanvo se, zar ne, one krasne logike koja je iz izreke da su »Nemačkoj topovi potrebniji od maslaca« ostroumno zaključivala da u Nemačkoj nema maslaca? Kolikogod nišam mo-gao poverovati u ovakvu bajku za malu decu, ipak je u meni ostalo nfiko nejasno nepovere-nje te sam mislio da, možda ipak, postoje tra-govi nestašifie nekih životnih namirniča. Pa sam, čim smo stigli u Minhen, obratio pažnju na rečeni maslac. Odmah prvo jutro sam se uverio da je »nestašica« koja postoji li Nemačkoj vetrna prihvatljivog oblika. Otseli smo, naime, ne u kakvom botelu jer su ti bili pre-puni (stigli smo upravo na dan dolaska Muso-linia u Minhen nego smo dobili sobu kod nekog nižeg željezničkog činovnika. Za doru-čak smo dobili ono što je ta porodica obično i doručkovala. A to je bilo: bela kava i. kruh sa maslacoin i marmeladom!
Danas, kada to pričam, meni je smešno, op-široije. i razpravljati o »nestašici« u Nemačkoj. Obilazili smo, baš da se uverimo, mesarnice, trgovine životnih namirniča, sve ono što bi dolazilo u obzir pri utvrdivanju »nestašice«. Pa smo opet konstatovali svu besramnost i perfid-riost »boraca za medunarodnu pravdu i istinu«. Govora nema o kakvoj riestašici,. govora nema
o	bilo kakvom nezadovoljstvu medu narodom u tom pogledu.
Govori se danas mnogo o »nemačkoj opasno-sti« za mir, mnogo o tome kako se Nemačka nečuveno naoružava, mnogo o »Hitlerovom iza-zivanju«. Ali, šta kad bi se jednom pomislilo da u središtu Evrope postoji narod od šezdeset milijuna Stanovnika, narod ko j i ima bar toliko ponosa koliko i svaki drugi, narod koji je sve-svan toga da je mnogo dao svetskoj kulturi — a na koji se svaki prijavi »demokratski« listič nabacuj« blatom, kojemu se ne veruje nista pa mal koliko svečano to izjavio? Nemačka može da pravi konkretne predloge za rešavanje bilo kojeg pitanja, eeo svet može da izjavi da su to pametni i prihvatljivi predloži, — neizbežno čemo sutradan citati u. novinama da »Francu* ska i EngleiSka sumiiaju u iskrenost n e mačic ih predloga«. U svaku reč Hitlerovu se sumilja, niti jedan potez njegov sc nijc uzimao kao iskren — i voleo hib da znani kojim pravom se onda čudimo ako su Nemci, cesto, razdraženi, ako cesto i preteruju u ponekim stvari-
ma? Nemačko naoružanje je pogotovo lep primer pravde i objektivnosti koja danas vlada na svetu. Ceo svet se oruža — da bi sačuvao mir, zar ne?! Ali Nemačka — e, jedino Nemačka ~ se oruža jer je ratoborna, ona jedino nede mir. Svi evropski narodi su krotki jaganjci i grade topove samo kao uk ra- a Nemačka je krvolučni vuk koji hoče da proždere celu Ev-ropu za doručak. Lepa je to hajka za današnju decu i krasnu naravoučenije ima. Tako se za-ista stvara pomirljiva atmosfera medu narodi-ma, nema šta. Tako se radi za mir.
Pa i sem gornjega, ko normalan može da zameri Nemačkoj ako se oruža kada vidi da jedino tako može dg postigne izvesne ciljeve za koje misli da su životne važnosti? Mišljenja
o	tim ciljevima mogu biti podeljena. Ali, kak-va je logika u torne biti protiv vračanja nehia-čkih kolonija sa obrazloženjem da de Nemačka eventualne sirovine upotrebiti u industriji na-oružanja? Znači, dakle, da druge sile te sirovine upotrebljuju, naprimer, u industriji marmelade?.
Ali, dakako, uzaiudno je o tome govoriti sa »borcima za demokratiju i mir«. Nemačka je izrod i čudovište, pa gotovo, — premda, istiiia je, može opet da ude u plemenito društvo re-. čenih boraca ako otera Hitlera i obrazuje ustanovil za koju vele da je pokazala lepe rezultate u Velikoj Britaniji i na Islandu a zove se parlament.
Samo, neverovatno tnalo izgleda ima da ce to ■ Nemci učiniti. Oduševljenje koje u Nemačkoj postoji za nacionalsocializam neopisivo je. Imao sam prilike da to vidim, i mogu mirne duše reci da svak onaj koji tvrdi da Hitler danas nema sve Nemce za sobom nije čiste švesti. Time danas moramo računati, mislili mi o nacionalsocializmu ovako ili onako.
Opaža se nesumnjivo da je ceo taj narod prbžet -jednom mišlju, jednom ideom-vodiljom: podneti svaku žrtvu za narodriu celinu, za »za-jednicu krvi i. zemlje«, Hitler je uspeo da ucepi Nemcima misao da veličina svakog poje-dinca zavisi samo od veličine te njegove žrtve za celokupnost. To je shvatanje slično shvata-nju Fridriha Velikog: ali, dok se farno ta žrtva uzimala kao dužnost, ovde se ona prikazuje kao čast; Za Nemca je čast služiti vojsku, čast raditi u »arbeitsdienstu«, sve je to »Ehren-dicnst am Volke«.
Prognoza i moja i svih koji su u poslednje vreme bili u Nemačkoj (kao objektivni posma-trači, moram dodati) je ta: ako Nemačka izdrži ovaj polet još nekoliko godina :i ako druge sile nastave svojom »liberalnom« unutrašnjom politikom, nece Nemačkoj niko biti ravan. Ne. mislim tu samo na snagu u materialnom nego
i	u duhovnom pogledu. Ne mislim tu govoriti
o	sistematskom odgoju omladine, o pažnji koja se posvečuje mladima (to bi, u poredenju, bilo žalosno poglavlje), ukazujem tek na neumorno staranje da se stvori kult svega onoga što je igralo ulogu u načionalsocialističkoj revoluciji. Nedu zaboraviti utisak što je na mene napravila pobožnost kojom šu dugi redovi pokloni-ka prilazili grobovima palih za »bevvegung«, na »Kraljevskem trgu«. Na ulazu dva nepomična stražara u punoj ratnoj opremi; prolaznici ih pozdravljaju svojim pozdravom; potpuna tišina pri obilasku kamenih sarkofaga na kojima je jedini natpis: »Der letzte Appell«; ponovan pozdrav svaikoga pri odlasku — ponavljam još jednom: možemo mi misliti o nacionalsocializmu štogod hočemo; ali, ne možemo zatvoriti oči pred činjeničom da .taj pokret, i to usred Evrope) stvara novi tip čoveka, čoveka koji je gotov da potpuno podredi svoje lične interese interesinia celine. Mnogo se, znam, govori o »zarobi ja vanju duha«, o tome kako u Nemačkoj vlada »čizma i mamuza«. Ali, šta onda ako pojedinac smatra da je podredivanje njegove lične volje pod volju kolektiva najplcme-nitija žrtva koju on može da podnese? Šta ako pojedinac voli da nosi čizme i mamuae?
Sve uzalud, tu su dva gledanja na svet: jedilo koje smatra da se sreda postiže na taj način što de se svakom pojedincu dozvoliti da radi štogod hoče i, drugo, koje smatra da de se taj cilj postidi ako se pojedinac odgoji tako da veruje da je njegov ličili interes istovetan sa interesinia zajednice., Budučnost ce pokazati koje je gledanje pravilno.
Kada smo tako stajah pred mauzolejem na »Kraljevskom trgu«, tužne misli su nam padale na panie,t. Pao je kod nas jedan čovek koji je beskrajno više zadužio jugoslovenski narod nego ova osmorica Nemačku. Gde se oseda uspomena na njega, gde je kult Aleksandra Ujedinitelja? Jedva su prošle tri godine od Njegove smrti, svega tri godine otkako je ceo
narod u očaju i bolu bio okupljen oko Njego-vog groba, svega tri godine od trenutka kada smo u srcu svom osetili da smo jedan narod — i taj je trenutak prošao kao da ga nikada nije ni bilo. Čemu onda i najplemenitije žrtve kada su farizeji u stanju da svojom vašarskom vikom i diftinskim trgovanjem zasene i heroj-sku --mrt najboljega medu nama? U šta da se ugledamo? Da li ideal da nam hude žrtva ili trgovanje?
Da je Nemačka gusto naseljena zemlja, to smo znali još odavno. Ali, ipak smo se izne-nadili kada smo prolazili kroz neprekidan niz naselje od Minhena do Štutgarta. Izgleda kao da stalno prolazimo kroz isti grad, ureden i čist kao izmiven. Promiču kraj nas prijazne kočice, vrtovi, parkovi, sportska igrališta, ogromna industrijska postrojenja (Gepingen, E^slingen itakodalje), cela pokrajina izgleda kao da je izvadena iz Skrinjice i postavljena za model u ljubkoj kotlini koja se proteže sve do Štutgarta. Da, ved. smo davno li Zapadnoj Evropi, koja je imala vremena mnogo štošta da stvori dok smo se mi klali sa Turcima.
Prelazimo Rajnu i prolazimo kroz predgra-da prvog francuskog grada, Sfrasbura. Same kasarne i s jedne i druge strane pruge, i, u pozadi-ni, golema i prazna lučka postrojenja. Ne može se na prste izbrojati koliko velikih i lepih gradova po Evropi propadaju zbog tih bodljikavih žica što ih je podiglsi ljudska mržnja', nerazumevanje i ludački ponos. Mračne su to stranice povesti ljudske kulture.
Mislio sam da je Elzas bar toliko francuski da mesta, pored nemačkih, iinaju i francuska imena. Ne, nemaju. Sve stanice nose nemačka imena, u francuskom. pravopisu, doduše, ali očevidno nemačka. Počev od Strassbourga . .. Nema suninje, činjenica o kojoj .se može razmišljati.
Zemlja je manje naseljena nego Nemačka. Naselja su reda, tek katkada vidimo sela sa ogrouinom crkvoni u vidu tvrdave oko koje se skupile smede i mračne kude.
Prvi dodir Parizom: približuje nam se neki bata pa nam nudi seriju pornografskih Jika. Iznenadeii je kad 11111 velimo da necemo.
Za celo vreme boravka u Parizu, stanovali smo 11 Univerzitetskom gradu, Cite uuiversitai-re, koji je izgraden na bulvaru Jourdan, jednom od mnogih koji se proteže na mestu ne-kadamjih utvrdeiija. Ako se ne varam, sve do 1926 je eeo Pariz bio opasan utvrdeniin iiede-mom. Otada pa do danas, utvrdeiija su rušena
i	na njihovom mestu izgraden neprekinut iiiz bulvara koji kao kakav obruč zahvataju eeo ogromni grad. Bulvar Žurdan je na južnom delu i duž njega, prekoputa perivoja. Montsou-ris, podignuta je za nekoliko godina univerzi-tetska naseobina.
Vuk Stefanovič Karadžič
Poleg volje in ljubezni, ki jo je gojil do knjig, je'bil zaradi Svoje bolezni nekako prisiljen, kakor sam pravi, sedeti ob njih; »Sa štulom ne inogob više misliti ni na konje ni na rat. . . Ova štula me je natjerala da sjedim s mirom i na' miru knjige citain, i na miru bilježim na barliji što su mi uši slušale i oči
Prve dni novembra so se po vsej drža-
vi	vršile velike proslave v čast utemeljitelja in tvorca srbobrvatskega književnega jezika, Vuka Stefanoviča Karadži-ča. 150 let je minulo, odkar je srbska zemlja rodila genija in borca za duhovno svobodo svojega naroda.
Kakor velika srbska imena Dositej, Njegoš, Ljubiša je bil tudi Vuk kmetski otrok — sin srbske zemlje, iz katerega se je razvil samostojen in borben duh, kakršnega v zgodoviui srbohrvatske književnosti ni niti pred, niti za njim.
Bolezen mu je prav za prav usmerila njegovo delo. Za časa prvih ustankov in borb za osvobojenje Srbije je moral on svojo okrvavljeno domovino gledati in prisostvovati vsem mučnim dogodkom, ki so se mu zasekali v dušo in srce in ki so mu pokazali novo pot, po kateri je krenila zgodovina srbskega naroda. Kakor se je Srbija, njegov narod, p repo rodila in se hotela osvoboditi turškega jarma, ki jo je dolga stoletja stiskal v okove, tako je Karadžič v tej borbi videl novo smer, po kateri mora iti duhovno življenje srbskega naroda.
Svoje ideale je Vuk razvil do popolnosti na Dunaju, kjer je vstopil v kontakt z velikim slavistom, Slovencem Jernejem Kopitarjem. Kopitar, človek širokega duha in velike znanstvene inati-željnosti, je vplival na Vuka in njegovo delo, kar vidimo iz ene Vukovih izjav; »Glavni uzrok da sam ja danas spisatelj ostače do vjeka Kopitar. U tom sam mu dužnik, ako ne u svemu, u mnogom, vrlo mnogom.« Kopitar je spoznal bistrost in neobičajno sposobnost Vukovo in v njem videl »najboljšo glavo«, katero je med Srbi našel. Upoznal ga je z deli nemških romantikov, posebno z deli Jakoba Grimma; nagovoril gu, da naj tudi
011	preizkuje narodno blago med svojim
liudstvom in naj na osnovi narodne poezije reformira srbohrvatski književni jezik in pravopis. Karadžič, potujoč pod vplivom Kopitarjevim po svoji zemlji in zbirajoč narodne pesmi, se v začetku še sam ni dobro zavedal svojega pomembnega dela in raziskavanja. -Šele pozneje je povsem dojel pomen dela na polju narodne poezije, katero je vzljubil z dušo; in srcem.
S svojim delom na reformiranju dotedanjega književnega jezika je naletel med izobraženci na velik odpor, posebno v Vojvodini, ki je bila takrat središče srbskega kulturnega živjenja, kjer je slavenoserbski jezik —- mešanica: crkve-noruskega in srbskega jezika — bil med visokoučenimi glavami (Hadžič, Muši-cki, Vidakovič) tako ukoreninjen, da so smatrali vsako njegovo reformo za greh proti narodu. Vendar je Vuk v borbi s svojimi nasprotniki, katerih odpor je vedno bolj rastel, neomajno trd. Zoperstavlja se njihovim polemikam, kritikam, očitanjem klerikalizma, zoperstavlja se vsem izjavam, da je tujec, da je germanofil, da je odpadnik, ne meni se za nekako Miloševo izgnanstvo iz domovine, trpi grozne muke zaradi tragedije svoje mnogoštevilne obitelji, — od trinajstem otrok mu je ostala le hčerka Mina -— premaga težke in žalostne fi-nancijske prilike, ki so ga skoro celih dvajset let spremljale in ki so vzbujale velikansko začudenje njegovih prijateljev, velikih nemških spisateljev — vsemu temu na kljub ostane 011 trd, ukoreninjen revolucijonar in gigant.
Karadžič je veroval v osvobojenje svojega naroda, veroval je v zmago narodne
kulture in narodnega jezika. Sam je trdil, da sta kultura in jezik oni činjenici, ki sta prva podlaga za ostvaritev samostojnega, naroda. A kulturo vsakega naroda tvorijo narodni umotvori, narodne pesmi, tradicije in jezik.
Vuk potuje po vseli krajih svoje, domovine in vneto zbira narodno blago; narodne pesmi, pripovedke, poslovice, zagonetke, opise narodnih običajev in srbskega narodnega življenja sploh. Vse to svoje delo Vuk sistematično izdaja, posebno narodne pesmi, katere zapisuje verno, tako kot da bi jih »prepisivao iz usta Srba i Srpkinja«. Karadžič je.razumel, da ne more brez gramatike postati narodni jezik književni in da se brez nje ne more postaviti čvrsto osnovo narodni književnosti. Tako izda Vuk svojo »Pi-smenico« in potom nje načelo »Piši kao što govoriš i čitaj kao što je napisano«, s katerim poda temelje sodobnega srbo-hrvatskega književnega jezika. Tem osnovam Vuk doda še »Rječnik«, katerega je sestavil s Kopitarjevo in Daniči-čevo pomočjo. V njem je zbral in razložil ves jezikovni zaklad našega narodnega jezika.
Borba za uveljavljenje njegovih načel je bila dolgotrajna in ostra, vendar je Vuk s svojo močno voljo in borbenostjo zmagal.
Vuk Stefanovič Karadžič je ne samo centralna osebnost XIX. veka, temveč je eden največjih ljudi v jugoslovenskem narodu, eden tistih, ki so poBtavili temelje skupnosti južnih Slovanov.
B. B.
Ima« sam prilike da vidim studeutske stanove i u mnogim drugim čuvenim univerzitet--kim središtima po Evropi. Ali, sa pariškim Cite universitaire se nijedan od tih domova ili naseobiiva ne može uporediti. To je grad u pravom smislu reči, sa ulicama, vrtovima, par-kovima, restoranima, pa i sa vlastitom crkvom (ne kapelom nego crkvom!) i postom.
Prekrasne i ogromne palate se nižu jedna za drugom. Svaki narod je uložio svu volju i znanje da bi ga dom njegovih studenata dostojno reprezentovao. Zato večina zgrada nosi karakteristike svog nacionalnog stila. Tako je naro-čito zanimljiv dom indokineskih studenata, iz-medu mnogih drugih, takode egzotičnih. Cela Jedna četvrt je engleska: pola tuceta »koledža«, potpuno obrasli bršljanom i divljom vinovom lozom i medusobno povezani tremovima na \ itkim stupovima; sve to postavljeno na divne
i	negovane travnjake preko kojih »e sa odušev-Ijenjem prelazi, kaogod i kod nas, baš zato što je zahranjeno.
Dalje su mnoge druge »fondations«: nizozemska, jermenska, severoamerička, monačka, franeuskih provincija, belgiska itakodalje. Ju-goslovenske, naravno, nema ali to nije ni potrebno jer nema više mnogo naših studenata u Parizu. A, s druge Strane, dakako da nije potrebno da čovek hude baš Kinez ako stanuje u kineskom domu. Tako smo mi stanovali u »Fondation belge«.
Izlišno je govoriti o uredenju samih domova. Samo toliko: svaki Stanovnik ima svoju zasebni! sobu; ta je velika i svetla, sa zasebnim ode-ljenjima kako za umivanje, tako i za garderobi!. Na svakom spratu postoje po dva ili i više kupatila koja (naravno besplatno) preko celog dana stoje na raspoloženju. Svaka zgrada, dakako, ima svoju čitaonicu i knjižnicu a poneke, kao, naprimer, severnoamerička, vanredno ele-gantaii hol u kome se gospoda študenti izleža-vaju i flerluju.
Da ne bi bilo nesporazuma, treba mpome-miti da je ceo Site odreden isključivo /a stanovanje, tu nema instituta niti sličnih ustanova.
Središte društvenog života je takozvani »Mai->on internationale«, To je krasna i ogromna zgrada u kojoj su reprezentativne prostorije, dalje veoina prijatna kavana i glavni restoran sa dvema golemim dvoranama. Racionalizacija je kod izdavanja jela provedena do krajnjih granica. Na jednom je kraju veliki bife na kojem su poredana sva jela koja se toga dana mogu dobiti, počev od predjela pa do sira i voča. Svak sam uzima poslužavnik te, redom, uzima šta mu se dopada. Na kraju bifea je bla-gaj 11 a gde dohija bon na kojem je označeno sve sta je uzeo. Svak sani traži mesto gde hoče da sedne te, pošto je završio obed, odnosi sude na za to odredeno mesto i, pri izlasku, ispla-čuje bon.
Jednostavno i duliovito, naročito za Strance kojima bi, da je šlampanog jelovnika, trebalo tek ohjašnjavati kakvo je koje jelo a ovako čo. vek sam vidi te ne uzima mačka u džaku!
Prvi naš cilj u Parizu je bio grob Neznanog junaka. Ako se takvo nacionalno svetište uop-šte podiže, mislim da tada treba pokazati da se to ne čini »po dužnosti« nego zato da bi se odužio malen deo duga onima koji su svoj život položili za otadžbinu. Na grobu francuskog Neznanog junaka neina nikakve počasne straže. Posetioci koji se, bez ikakvog reda, okupljaju oko ploče koja označuje to mesto, ne skidaju šešire i ne vade cigarete iz usta. Psi pretrčava-ju to mesto .. .
Ni mam nikakve volje da to komentarišem ali mogu reči da to nije ostavilo dobar utisak na nas. Još manje Panteon. Ne mogli da razumem zašto se u lom svetištu francuske naciji* naplačuje ulaznica. I to, jedanput pri ulazu i, drugiput, pri obilasku kripte kada se čuvaru mora dati posebna napojnica. Mislim da to nije dostojno, da upotrebim samo taj izraz. Zamislite da se na Oplencu naplačuje ulaznina! Vec sama pomisao nam se čini kao svetogrde. A, eto, u Parizu . . . U Parizu se naplačuje ulaznica i na Napoleonovem grobu. Triput. Jedanput pri ulazu u hram. Drugiput ako hočete da sidete do samog sarkofaga velikog cara. I, naj-zad, napojnica čuvaru koji vam naglas čita nat-pise iznad reljefa koji prikazuju razna dela Napoleonova .. .
KonaČno, čovek mora da se upita da li je Panteon, da li je Hotel des Invalides podignut radi stranaca? Vele, doduše, da ceo čuveni »nočni život Pariza« postoji samo radi strana-ca. Ali, zar i Panteon? . ..
Ne, nišam se mogao sprijateljiti s tom vrsto m »galskog duha«. Isto tako ne i sa vrstom koja
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naie mislit,—
se očitovala u bioskopima. Za vreme prikazi-vanja žurnala, kada bi se pojavili Hitler i Mussolini, žviždanje i smeh. Dobro: ali, smeli i kada se pojavi nemačka vojska? Sudeči po držanju franeuskih vlada, taj smeli kao i da nije jako opravdan. Bar ja ne znam da se koji fran-cuski državnik otsmejao pri pomenu te vojske, čak iii onda kada Nemačka još nije bila po-novo uvela vojnu obavezu.
S druge Strane, naravno, pljeskanje, kada se pojavi »tovariše« Staljin. Lepo. Ali, zanimljivo da je komunistička stranka, usprkos tog pije-skanja, na poslednjim kantonalnim izborima relativno najviše izgubila. I da se uopšte opaža treznjenje franeuskih masa. Kada smo več kod tih izbora, da pomenemo nešto o izbornoj propagandi. Bili smo u Francuskoj baš za vreme te propagande pa mogu reči da me je iznena-dila njezina blagost. 0 zborovima kao da se i nije ništa govorilo. Izbornih letaka takode malo, svakako manje nego kod nas pred peto-niajske izbore, da navedemo primer. I, »to je zanimljivo, veoina malo komunističkih, mnogo više desničarskih. Ali, i jedni i drugi bez neke naročite oštrine. Da navedem dva kojih se se-cam. Jedan je bio prost pregled cena raznih
potreba (kruha, masti, mesa, drva, obuče, stanova, petroleja, benzina, željezničkih tarifa itakodalje) pre vlade pučkog fronta i posle šest-naest meseci njene vladavine: cene su se po-pele, prosečno, za preko 100%! Vrlo sugesti-van plakat, bogami. Drugi je pretstavljao groblje, ogromno groblje i preko njega velik nat-pis: »Komunizam, to je mir...« i dole, sa-svim pri dnu, malini slovima, završetak: »večni!« Takode lep plakat.
Medutim, ako ti plakati i nisu bili onoliko žučni koliko smo očekivali, novine nas u tom pogledu nisu razočarale. Nema šta, to je slo« boda štanipe! Ali, ja, lično, najlepše zahvaljujem na takvoj slobodi. Sloboda je, pre svega, zrelost: ako te zrelosti nema, sloboda se sro-zava na nivo bordela. Jedari primer iz »Action fransaise«. Na naslovnoj strani, pored samog imena lista, kao moto sledeče: »Poraz za Iran-cusku u Ženevi? Ne! Poraz za Bluma, poraz za Šotana, poraz za kominternu itd. ... ali Francuska nema ništa zajedničko sa svim tim životinjama!« Krasno. Čovek se, zbilja, bez sve šale, oduševi za demokratiju kada vidi ovakve stvari.
(Svršit če se.)
Iz domačih
in tujih univerz
V	soboto, dne 13. novembra t. 1. se je vršil občni zbor D. S, J. F., ki je najmočnejše strokovno društvo na naši univerzi ter radi tega in svoje velike delavnosti uživa veliko avtoriteto med vsemi slušatelji. Ob 14 uri 30 minut je otvoril predsednik g. Raič Dragan občni zbor. Iz poročil, ki so jih podali gg. odborniki, je bila razvidna velika delavnost odbora, ki je polagal račune. G. Dolenc Matjanko ki je vodil tajniške posle z vso požrtvovalnostjo, je v svojem poročilu prikazal interno delovanje društva. Številne seje (14) so dokaz živahnega delovanja društva. Poleg svojega resora je vodil tudi tajniške posle »Medstro* kovnega odbora«. Iz blagajniškega poročila je bila razvidna velika aktivnost društvene blagajne. V lanski poslovni debi je bilo vseh dohodkov Din 9500.—-in izdatkov Din 5423.50 in na podlagi tega znaša aktiva 4076.—. Društvo je izdalo tudi številna skripta, ki so slušateljem v pomoč pri študiju. Društvo ima tudi bogato knjižnico, ki pa radi velikih zamudnikov mnogo trpi. Na koncu pa je podal predsednik g. Raič svoje poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da je društvo izvršilo nebroj intervencij na raznih merodajnih mestih. Društvo je priredilo tudi več ekskurzij. Pod vodstvom g. prof. dr. M. Dolenca so si slušatelji ogledali žensko, kaznilnico v Begunjah, g. prof. dr. Bilimovič pa jih je peljal na dvodnevno ekskurzijo v Mežico, kjer so si ogledali tamkajšnje naprave. Globok vtis na slušatelje je napravil izredno lep sprejem in gostoljubnost ravnateljstva v Mežici. G. predsednik se je na občnem zboru še enkrat zahvalil vsem dobrotnikom društva. V imenu revizorskega odbora je podal poročilo g. Orožen Milan, ki je pohvalil delo odbora in predlagal celotnemu odboru razrešnico, gg. predsedniku Raiču, tajniku Dolencu in referentu za skripta pa razrešnico s pohvalo. Njegov predlog je bil soglasno odobren.
Za občni zbor so bile, kakor po navadi vložene tri liste, ki so se borile za vodstvo v prihodnjem letu. Prvo listo so vložili levičarji z nosilcem g. Pavličič Joškom, drugo nacionalni akademiki z
nosilcem g. Plajh Avgustom in tretjo klerikalni akademiki z nosilcem g. Cigan Jožetom. Volitve so dale naslednji rezultat:
Prva lista: 49 glasov; druga lista: 119 glasov in tretja lista: 105 glasov.
S tem je zopet pripadlo vodstvo juri-dičnega društva nacionalistom, ki so že opetovano dokazali, da pravilno pojmujejo akademske strokovne interese.
Na podlagi Dontovega sistema se je sestavil sledeči odbor:
predsednik: Plajh Avgust, cand. iur., (nacionalist);
podpredsednik:	Cigan	Jože,	cand.
iur. (kler.);
tajnik: Petrič Bojan, cand. iur. (nacionalist) ;
blagajnik:	Marin Tone, stud. iur.
(kler.);
knjižničar: Pavličič Joško, cand. iur. (levičar);
referent za skripta: Hozjan Vinko, stud. iur. (kler.);
gospodar: Korošec Karel, cand. iur. (nacionalist);
namestnika: Vadnal Branko in Arko Ludvik;
revizorji:	Raič Dragan, cand. iur.
(nac.); Jaklič Tone, cand. iur. (kler.); Dolenc Matjanko, cand. iur (nac.);
razsodišče: Lapajne Boris, cand. iur. (nac.); Žakelj Ciril, cand. iur. (kler.); Arrigler Vojko, cand. iur (nac.); Steska Branimir, cand. iur. (kler.); Žalik Martin, cand. iur (lev.).
Upamo, da bo tudi novi odbor, pod vodstvom nacionalistov, dosegel čim lepše uspehe.
AKTIVNOST ZAGREBAČKOG MESNOG ODBORA SJNAO
Savez jugoslovenskih nacionalnih akademskih organizacija otvara I novembra prvu svoju studentsku meiizu u Zagrebu. To je prvi konkretni rezultat nje-govog socialnog programa.
Čifajte in Sirite
EDE
DEMOKRATIJA JE IZNENADENA ...
Našo misel"!
Poznata praška »Pritomnost«, demokratski tednik sa nepritajenim simpatijama za levicu, u svom broju od' 11 novembra donosi ovu za-nimljivu belešku:
»U Moskvi se prireduje izložba čelioslovačke umetnosti, kao prvi izraz uzajamnih kulturnih veza obeju država. Zato donekle iznenaduje da su sovjetske vlasti, i bez obzira na uobiča-jenu medunarodnu učtivost u takvim slučajevi-ma, provele strogu cenzuru umetničkih rado-va koje je Čehoslovačka poslala na izložbu u Moskvi. Sovjetske vlasti su sa izložbe izključili radove prof. Švabinskog /.bog nemorala a neke radove slikara Špale zbog formalizma. A radovi slikara Tojenove i Štirskog i zloženi su u po-krajnoj prostoriji koja je, medutim, zaključaua. Scenske fotografije iz kazališta »D 37« (»napred-nog«, op. ur.) koje prikazuju kazališnu režiju E. 1. Buriana bile su uopšte izbačene sa izložbe. Nije nam do polemike o slobodi umetničkog izraza. Nego se radi o veoma žalosnoj činjenici da je čehoslovački slikar Švafoinski, autor zva-ničnog portreta pretsednika Oslohodioca, slikar kojega su radovi bili na Medunarodnoj izložbi u Parizu odlikovani »grand prix«, dakle najvi-šom liagradom, — bio isključen sa zvanične izložbe i to sa razloga veoma ponižujučih ne-samo za njega nego i za Čehoslovačku umetni-čku javnost.«
»Lidove noviny« on 13 novembra, koje tu belešku prenose, dodaju još ovo: »A to su go-spodin Štirski, gca. Tojen i E. F. Burian, ustvari, isplivali srečno: dvojica njihovih kolega u Odesi bili su uhapšeni kao troekistički škodljivci zato što je jedan od njih javno izlagao sliku sa oblačnom krajinom a drugi zatišje sa komadičem okorelog kruha. Tu je sovjetska; cenzura pronašla da su slikari hteli svetu da pokažu kako je u Rusiji zlo; kada je u reali-stičkim slikama pronašla toliko teške prestupe, šta je tek pronašla u Štirskog u Tojenove!«
Naš komentar je, mislimo, izlišan.
MORAL, ILI KAKO JE FRANKO POSTAO LEGALAN
Dok jo Asturija bila u rukama ervenih, Velika Britanija je govorila dosledno samo o »re-belu« Franku i »legalnoj madridskoj vladi«. Ali, sada su asturski rudnici u rukama »generala« Iranka i ista Velika Britanija šalje svog pretstavnika u Burgos... Tja, jedno su en-gleski ideali a drugo su englcski interesi.
HUD POPEK
Splitska »Država«, organ JRZ, piše: »Odklonitev konkordata je pametna odločitev. Vpliv cerkve na šolstvo se smatra s sodobnih demokratičnih vidikov kot reakcionaren!« Kaj poreko k temu pobomiki in voditelji JRZ v Slo. veniji?
(Celjska »Nova doba«t, št. 46)
POLITIČNA VZGOJA V SREDNJI ŠOLI
V nekem razredu neke gimnazije v Ljubljani je neki gospod profesor pokazal na sebi obenem sad, ki ga je rodila naša politika na-pram državnemu uradništvu in tudi dal politično navodilo svojini učencem takole:
i A	•*.	*v	o	a-
'iP'-	»‘■"•a.«
»HRVATSKI AKADEMIČAR«
Sredinom oktobra je izašao prvi broj (valjda ne i poslednji!) novog student-skog lista u Zagrebu pod gornjim imenom. Izdaje ga klerikalno-frankovačku frakcija »jedinstvenog hrvatskog pokre-ta«. Iz lista zaudara austrougarski mentalitet, to je osnovno. Mačeku se ospo-rava vočstvo hrvatskog naroda, a u sa-mom uvodniku se list sam sebi čudi sto izlazi...
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. - Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur. Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).