Orig. kliše. Goveja živina in konji na planinskem pašniku «Živinorejske in konjerejske zadruge v Gorjah pri Bledu«, takozvanem »Repečnikovem rovtu» na Pokluki. Говеда и коњи сточарске и коњске задруге y Горјама код Бледа на задружном планинском пашнику на Поклуки. Bêtes bovines et equines de la société pour l’élevement des bêtes bovines et equines à «Gorje« pres de «Bled« sur le pâturage alpestre sur la «Pokluka«. ? 5-^/ . PLANŠARSTVO IN KMETIJSTVO NA NAŠIH PLANINAH Spisali : Dr. Fran Spiller-Muys, oblastni komisar za agrarne operacije; Josip Sustič, sreski kmetijski referent; inž. Ivan Prešel, planinski nadzornik; Josip Pevec, državni mlekarski nadzornik. Uredil БШ FRAN SPILLER - MUYS. S 4 umetnostnimi prilogami, z 200 slikami in s 17 načrti. LJUBLJANA 1926. Založila Kmetijska tiskovna zadruga v Ljubljani. Tisk J. Biasnika nasi, v Ljubljani. Odgovoren Mihael Rožanec. Vse pravice, oseb ito glede prevajanja in posnemanja izvirnih slik pridržane. Vsebina. Dr, Fran Spiller-Muys: Uvod ................................. 1 Prvo poglavje. Josip Sus tič: Planinsko kmetijstvo in planinsko pašništvo (planšarstvo) .............................................. Bistvo in pomen planšarstva v planinskem kmeti jsitvu . .■■...............................................25 Pridelovanje krme s posebnim ozirom na planinske kraje. I. O razmerju med dolinskim in planinskim gospodarstvom , 36 П. Pridelovanje krme v dolini..................................38 IIL Produkcija paše na nizkih in visokih planinah . . 128 Drugo poglavje. Josip S n e'tič: O živinoreji s posebnim ozirom na planinske razmere. O govedoreji.................................................. 152 I. O vprašanju pasem........................................ 153 II. O mlečnosti pri govedu....................................154 1П. O odbiranju živali za plemensko rejo..........156 IV. Ocenjevanje plemenskih goved..............................162 V. Presoja rentabilnosti (dobičkanosnosti) goved s pomočjo molznih preizkušenj..........................166 VI. O plemenjenju.............................................172 VII. 0 neplodnosti krav in telic...............................179 VHI. Vzreja telet za pleme......................................181 IX. Sesanje pri kravi alj. ipnetno napajanje telet . . . 187 X. Krmljenje živine v% hlevu.................................189 XI. Krma živne na planini.....................................192 XII. O molži..............................................., 195 XIII. Oskrbovanje in nega živine v dolini in na planini . 199 XIV. Dolinski hlevi ...........................................205 XV. Zavarovanje goveje živine ........... 216 XVI. Delo na pospeševanju živinoreje; vnovčevanje živine in mlečnih izdelkov........................................217 O prašičereji................................................ - 230 I. Pomen prašičereje za planinske kmetije....................230 II. Vprašanje pasem.......................................... 231 III. Odbiranje prašičev za plemensko rejo......................235 IV. O plemenjenju........................................... 238 V. Oskrba in krmljenje doječih svinj1........................240 VI. Vzreja plemenskih prašičkov (pujskov).....................242 VU. O krmljenju prašičev . .v...................................246 VIU. Oskrbovanje in nega prašičev...............................249 IX. O svinjakih................................................254 X. Kupčija s plemenskimi prašiči..............................256 O o v č j e r e j i. I. Gospodarski pomen ovčjereje....................259 П. Primerne pasme..................................264 O kozjereji . . . . . . . . . . . . . . ................2S72 O konjereji . ..........................................275 Tretje poglavje. Josip S u «ti č : Planinsko gospodarstvo v Sloveniji. I. Razmere v gospodarskih odborih ali odsekih srenj (sosesk)....................................... . 279 П. Nadzorstvo na planinah..........................282 III. Pastirstvo ......................... 285 IV. Servitntne paše...............................292 V. Planinske staje in hlevi.......................294 VI. Vzdrževanje stalnih melioracij (izboljšanj) na planinah ........ 296 VTI. Potrebni ukrepi oblastev ............ 297 VIII. Poglavitna vzroka za nazadovanje planinsko-kmetijskega gospodarstva................................298 Četrto poglavje. Inž. Prešel: Planinske meloracije. Uvod ...................................................305 Izboljšanje tal ........................................310 Pota ............................................... 316 Ograje .................................................320 Planinski stanovi.......................................323 Peto poglavje. Anton Pevec: Planinsko mlekarstvo in sirarstvo. Uvod . . . .............................................357 Mleko in molža..........................................360 Izdelava presnega masla.................................369 Izdelovanje kislega sira................................385 Izdelovanje sladkega sira ..............................391 Kuhanje eirarsike skute ................................415 Pogoji za uspešno mlekarstvo in sirarstvo...............420 Šesto poglavje. Dr. Fran S p i 11 e r - M u y s : Planinska agrarna politika in planinsko pravo. I. Planinska agrarna politika.....................423 II. Planinsko pravo.............., , ........436 Садржај.................................................449 Résumé .................................................455 Uvod. Ozemlje Jugoslavije, raztezajoč se od Triglava do Šar-pla-nine, pripada sicer po svojem večjem delu balkanskemu polotoku, sega pa s svojimi severozapadnimi slovenskimi pokrajinami v srednje-evropski alpski masiv. Velik del ljubljanske in mariborske oblasti ima vsled tega svoje posebno obiležje tako v geografskem kakor v gospodarskem pogledu, ki spominja popolnoma na sosedne alpske dežele. Gorati svet in ostro podnebje teh krajev je ustvaril poseben način kmetijskega gospodarstva, ki mu je glavna panoga planinsko pašništvo in na njem temelječa živinoreja. Sicer nahajamo pašnike po vseh državah Evrope in tudi drugih kontinentih (n. pr. v Aziji, Ameriki), kjer tvorijo veliko narodno premoženje in dajejo v zvezi z živinorejo do-tičnim narodom vrednote, ki se jasno zrcalijo v trgovinsko-sta-tističnih podatkih o uvozu in izvozu živine in živinorejskih produktov. Vendar imajo planinski pašniki svoj poseben pomen za živinorejo in kmetijstvo v obče, ker nam vzgajajo pred vsem prvovrstno plemensko živino, ki združuje v sebi vse vrline rej-nosti in mlečnosti. Eazni pisatelji strokovnih knjig o planinskem pašništvu ali planšarstvu se trudijo, da najdejo primerno definicijo za gospodarski pojm »planina«, kar bi bilo za razsojo raznih spornih vprašanj pri vpisih v planinsko knjigo in kataster, pri razmejevanju med planino in gozdom i. t. d., vsekakor odločilne važnosti. Niso pa dosedaj še našli splošno veljavne formule za ta pojem, ki bi ustrezala v vseh primerih, ker se gospodarsko živ- ljenje pač formulizirati ne da. Schatzmann, znani starosta švicarskega planšarstva, označuje za planine one predele švicarskih gorâ, ki jih izkoriščajo izključno ali pretežno s pašo (1859 L). Poznejše določevanje tega pojma upošteva še velikost planine (za planino treba primerno velike ploskve), nje višinsko lego nad stalnimi domačijami in praviloma posebna poslopja. S t e b 1 e r loči strogo planino od pašnika in zahteva za planino, da služi izključno ali pretežno poletni paši, da se nahaja v gorovju nad stalnimi domačijami, da ima praviloma posebna poslopja in da je obljudena le v poletju za časa paše, v zimi pa da je zapuščena. Prof. S t r ü b y povdarja še posebej možnost samostojnega gospodarstva na planini. Napram temu švicarskemu pojmovanju polagajo nemški in avstrijski strokovnjaki (Thallmayer, Hangel, Dr. Wittschie-ben, Schuppli, von Grise, Hibler, Groll, Greifi, Scholter, Spann) važnost na izvestno nadmorsko višino, stalno bivanje živine na planini in gospodarsko zvezo z dolinsko domačijo. Spann (1923) smatra za planine one površine v gorovju, ki ležijo vsaj 900 m nad morjem, nudijo v poletju živini na paši hrano in jih oskrbujejo ločeno od domačega gospodarstva, pa so kljub temu organami del istega. Y tem smislu imamo planine tudi v srednjem gorovju. Wittschieben pa opozarja še posebno, da ni merodajna kulturna vrsta, vpisana v katastru, kjer je mnogokrat označeno za gozd, kar je v resnici planina. Po mojem mnenju je za pojm planine v ožjem strokovnem pomenu besede poleg primerno visoke lege v gorovju in oddaljenosti od stalnih bivališč bistven kmetijsko-gospodamki moment: trajna poletna paša kot sestavni del planinsko-kmetijskega gospodarstva; planina preživlja povprečno skozi tri mesece na leto živino planinskega kmeta in mu omogoča na ta način rentabilno živinorejo in gospodarski obstoj. Od dolinskih in domačih pašnikov se razlikuje planina v tem, da ostaja živina vso pašno dobo na njej in se ne vrača dnevno v domač hlev. Y toliko je, rekel bi, tehnično planina neodvisna od domačije, da omogoča samostojno obratovanje glede preživljanja živine in izkoriščanja živinskih proizvodov (mleko, sir) za časa planinske paše. Zato ima praviloma (ne vedno) svoja lastna poslopja (hleve, koce, sirarne) in druge naprave. Gospodarsko pa je nepogrešljiv sestavni del kmetijskega obrata gorjanca (planinskega kmeta). Seveda nahajamo mnogo prehodov med pravimi planinami in domačo pašo, kakor B imata tudi vas in planinski stan svoje vmesne tvorbe. У planinskih višinah se nahajajo mnogokrat začasna selišča, kjer goje poleg živinske paše tudi (sicer malenkostno) poljedelstvo in trav-ništvo. Posebno v Švici, Franciji in Italiji, pa tudi pri nas (Praprotnica nad Srednjo vasjo v Bohinju) imamo pravcate poletne vasi z vsemi potrebnimi zgradbami za ljudi in živino, kamor se za nekaj tednov preseli cela kmečka družina ali primeren njen del, da tam kmetuje čisto po dolinskem načinu. Mnogo naših »rov tov« (gorskih travnikov), kjer se najprvo pokosi trava in potem pase živina, je prištevati vsaj deloma k planinam. Temeljni znak planine je in ostane: paša živine. Pri tem bistveno niti ni razlike, ali gre za izrazito planinsko pašo, ali tudi za gozdno pašo. Dejansko segata planina in gozd drug v drugega. Cesto tvori podlago planšarstvu sama gozdna paša vsled pašnih servitutnih pravic na tujem svetu, pri čemer imajo upravičenci sredi gozda vsaj toliko lastnega sveta, da postavijo nanj svoje planinske stanove (gl. sliko na str. 21), pogosto pa še tega ne in stoje tudi stanovi na tujem svetu. Računati pa je tudi to pašo k planšarstvu, čeprav je zahteva po popolni ločitvi gozda od paše že stara. Sicer pa se uveljavlja v Franciji, v Švici in Avstriji, pa tudi že pri nas spoznanje, da ustrezajo na mnogih krajih obema panogama (planšarstvu in gozdarstvu) »poraščeni ali gozdnati pašniki« (près-bois, bestockte Weiden, Wytweiden). R. Iugoviz,1 ki se posebno zavzema za vzajemno delovanje planšarjev in gozdarjev, priporoča mesto gozdne paše »pašni gozd«. Dočim je prva neomejena, obsega »pašni gozd« določene gozdne ploskve z velikimi jasami in redko porastjo, kjer se živina v gručah pase in vsled česar ne sili v gozd, tako da je vsaj dejansko dosežena ločitev gozda od paše. Ta način gozdne paše se je začel uvajati v novejšem času tudi v Avstriji prilikom novih uredb servitutnih pravic paše. Napačno je mnenje, da se nahajajo in izkoriščajo planine samo v evropskih Alpah. Planinsko pašništvo ali planšarstvo je razvito v vseh višjih pogorjih ne samo Evrope, marveč tudi Azije in drugih kontinentov. Svoje planšarstvo imajo tudi pogorja v ostalih pokrajinah Jugoslavije (v Južni Srbiji, Bosni, Hercegovini, Črni gori), Sudeti in Visoka Tatra v Čehoslovaški republiki, Apeninsko pogorje v Italiji, Pireneje v Španiji, neka- 1 R. Iugoviz, Wald und Weide in den Alpeii, I, Wien, 1908. tera pogorja v Angliji in Škotski, kakor tudi skandinavske Alpe na Švedskem in Norveškem, Ural in Kavkaz v Rusiji, Alaisko pogorje v Aziji itd. Različno po značaju in kulturni stopnji dežel in držav pa je planšarstvo po svojem bistvu povsod enako: znači izkoriščanje producirane paše za živinorejo in mlekarstvo. ; Na višku razvoja je vsekakor planšarstvo v alpskih deželah Evrope, med njimi zopet po redu v Švici, v Franciji, v Avstrijski republiki (Tirolska, Solnograška, Koroška, Štajerska), v Nemčiji (Bavarska, Lichtensteinska) in v Italiji. Da ne ostane Jugoslavija na zadnjem mestu, bodi skrb nas vseh, ki nam je na srcu napredek našega kmeta! Ako podam v naslednjem kratek opis planšarstva po drugih državah, storim to zato, da pokažem, kako se drugod uvažuje in pospešuje ta kmetijska panoga. I. Planšarstvo po drugih deželah. 1. Alpske dežele. Švica. Največ planin ima Švica, ki je tudi prva začela zbirati statistične podatke o svojem planšarstvu (že 1. 1864.). Po najnovejših ugotovitvah (1. 1914.) šteje Švica 10.756 planin in pašnikov s skupno površino 1,134.777 ha (celotna površina Švice znaša 4,129.827 ha). Njihovo vrednost so cenili pred vojno na 168,991.000 švio. Fr. Na njih se prepase vsako poletje 178.887 krav-mlekaric, 41.139 jalovih krav, 114.237 mlade govedi, 8963 volov, 65.434 telet-telic, 3798 bikov, 2121 kobil z žrebeti, 7325 konj, 395 oslov in mul, 203.091 ovac, 94.831 koz in 41.656 prašičev. Planšarstvo v Švici goji tedaj pretežno govejo živino (s 56.1%), v precejšnji meri tudi ovce (s 27.6%) in koze (s 12.9%), dočim za prašičerejo (s 1.8%) in konjerejo (s 1.6%) skoro ne prihaja v poštev. Priznano glavna zasluga za vzorno planšarstvo v Švici gre švicarskemu planšarskemu društvu, ki je bilo ustanovljeno 1. 1863. Naravnost vzgledni so njegovi gnojilni poizkusi na planinah, ki jih je izvajalo po posebnih poizkuševalnih stanicah. Društvo šteje danes 7000 članov. Poleg Planšarskega društva so pa na delu za povzdigo planinskega gospodarstva tudi država, pokrajine (kantoni) in občine, ki so že pred vojno podpirali planšarstvo z visokimi subvencijami (običajno s 50% proračunanih stroškov). L. 1912. so dosegle javne podpore s strani zveze, kantonov in občin znesek 933.444 predvojnih švic. frankov. S pravnega vidika je v Švici 7351 privatnih planin, 1492 planin, ki so last planinskih zajednic (srenj), 1717 občinskih planin in 196 planin, pri katerih je pravno razmerje glede lastnine mešanega značaja. Zanimivo je, da je planinsko pravo v Švici zelo partikula-ristično in različno ne samo po kantonih, marveč tudi od planine do planine, ki ima vsaka svoje deloma pisane deloma nepisane postave. Pač pa so planinski zakoni kantonov (t. j. posameznih pokrajin) zelo strogi, o čemer bo še govor v drugem poglavju te knjige. Pripravlja pa se že dolgo enoten švicarski državni zakon o planinah. Franclja. i Planšarsko znamenita dežela je tudi Francija-, ki ima številne planine ne samo v svojih Alpah, marveč tudi v francoskih Pirenejih s površino okroglo 4,200.000 ha. Največje in najlepše planine se nahajajo v Franciji južno Ženevskega jezera ob italijanski meji v departmajih Haute-Savoie, Savoie, Isère, Hautes-Alpes, Basses-Alpes in Alpes Maritimes, kakor tudi v francoskem Iura v nadmorskih višinah od 600—3200 m. Francozi razločujejo pomladanske, poletne in jesenske planine. Zanimivo je, da v planšarsko najboljše urejenem departmaju Savoie določajo število pašne živine ne samo po velikosti, marveč tudi po dobroti planine, da preprečijo preobremenitev planin s pašno živino. Kmetovalci morajo dvakrat na leto prijavljati svojo živino, koncem zime in pred odgonom na planino; te prijave pregleda -potem še posebna komisija. Tuja živina je kakor pri nas izključena in le izjemoma prip-uščena na pašo proti pašnini, ki je cesto 8-krat večja od pašnine za domačo živino. V Franciji obstoja posebno planinsko o-blastvo »Service pastoral«, ki mu je naloga zaščita in izboljšanje planin.2 Država podpira melioracije planin z denarnimi podporami, nakazova- 2 Odgovarja po svojem bistvu našim komisarijatom za agrarne operacije. njem travnega semena in tehničnim vodstvom izboljševalnih del (čiščenja, trebljenja, planinskih zgradb itd.) Kjer je to brez opasnosti, se ustvarjajo posebno v južni Franciji iz gozdov planine, da se zviša število živine. Gozdna paša je v Franciji običajna. Občinske in skupne pašnike in planine so v mnogih krajih razdelili, toda le tako, da so deleže oddali posameznikom na 29 let v zakup proti temu, da jih izkrčijo grmovja in očistijo kamenja. Na ta način so ustvarili Francozi že prav lepe pašne ploskve.3 Y poletju se nahaja skoro vsa živina na planinah, le ona živina, ki je neobhodno potrebna za domačo prehrano, ostane v vasi. Spomladi goni le oni živino na skupni pašnik, ki mu je pošla krma. Zaničevanje si nakoplje vsak, ki goni svojo živino na pašo skupno s siromašnejšimi sosedi, akoravno ima še doma krmo. Zanimivo je, kako si pomagajo ubožnejši kmetovalci. Kdor nima dovolj krme, da bi prezimil vso čredo ovac, odda nekaj ovac za zimo v dolino drugim posestnikom, ki si obdržijo^ kot odškodnino za prezimovanje jagnje in volno. Kdor zopet nima dovolj planin, odda del ovac na druge planine v pašo ter plača za to običajno 3 kg sira od glave (po podatkih znanega francoskega planšarskega strokovnjaka F. B r i o t - a daje ‘ovca na leto 14 kg sira, 3 kg volne in 1 jagnje). Prokletstvo za francoske planine pa je običaj, o katerem tožijo tudi v Švici (posebno v Graubiindskih in Tes-sinskih planinah) in Južni Tirolski, da jemljejo Italijani velike površine planin v zakup in jih brezobzirno izkoriščajo. Pokrajino Dauphiné so na ta način skoro uničili. Kot pašna živina prevladuje v Franciji ovca. Znamenito je ovčje sirarstvo v Koquefort-u in Queyras-u. Y Roquefort-u izdelajo letno 50—60.000 mq svetovno znanega istoimenskega sira v 46 sirarnah. Mleko zanj daje 230—250.000 ovac. Pa tudi goveja živina se pase na francoskih planinah, čeprav številčno v manjšem obsegu nego ovce. Posebno gojijo na planinah krave-mlekarice in govedo za mesnico. Čudno je, da planšarski pisatelji ne omenjajo ničesar o reji mlade plemenske živine. Konji, koze in prašiči ne prihajajo v poštev za francosko planšarstvo. Konje naravnost preganjajo, ker povzročajo na pašni ruši obilo škode 3 Prim. Ph. Arbos, La vie pastorale dans les Alpes Françaises, Paris, 1923. in jih dajejo k večjemu na odločene dele planine. Omembe vredna je paša ob kol privezane živine. Kjer ni planinskih hlevov, privežejo živino preko noči v vrstah ob kole in to 2—3 noči zaporedoma na istem mestu. Nabrane živinske odpadke raztrosijo na okrog in pognojijo na ta način v 4—5 letih vso planino. Nekateri planinski kraji v Franciji imajo vzorno urejene planine, drugi zopet v marsičem zaostajajo za povprečnimi alpskimi deželami. Francoska državna uprava, uvidevajoč veliki narodnogospodarski pomen planšarstva, podpira na vso moč izboljšanje planin in žrtvuje ogromne vsote v to svrho, v čemer naj bi jo posnemale druge države, tudi naša. Francoski planinski zakon izvira iz 1. 1882. O njem več v planinskem pravu in zakonodajstvu. Avstrija. Vsled svetovne vojne okrnjena Avstrija liči bolj nego preje popolnoma alpski državi, kakoršna je bila in je Švica. Avstrijske alpske dežele (Tirolska, Vorarlberška, Koroška, Solnograška, Štajerska, Zgornja in Nižja Avstrijska) obsegajo 111.000 km2 ali 11,100.000 ha, od katere ploskve odpade okroglo 1,250.000 ha na travnike, 600.000 ha na pašnike in 1,150.000 ha na planine, t. j. 27% celotne površine. Glasom ugotovitve inž. Karla Bertele (Wiener Landwirtschaftl. Zeitung 1923 št. 37/38) se prereja na tej površini le 3 milj. glav velike (goveje) živine, katero število bi se dalo znatno zvišati z intenzivnejšo oskrbo in izrabo travnikov, pašnikov in planin. Deželni planinski nadzornik za Koroško inž. P a c h e r deli avstrijske dežele na predplaninske in planinske dežele ter objavlja naslednje zanimive podatke glede površine planin in pašnikov:4 * 1. Pred-planinske dežele. Nižja Avstrijska Gornja skupaj Planine in Ostala poljedelska zemlja {pašniki (njive, travniki, vrtovi) 69.000 ha 1,133.000 ha 30.000 „ 666.000 ,, 99.000 ha 1,799.000 ha Na Í0C ha poljedelske zemlje odpade planin in travnikov 6 ha 4-5 „ 5'5 ha 4 Paeher, Osterreichs Reich turn an Almen und Wei den, v meseč- niku »Aim und Weide, 1923, št. 6. 2. Planinske dežele. Štajerska 202.000 ha 487.000 ha 41 ha Koroška 218.000 „ 237.000 „ 92 » Solnograška 239.000 „ 126.000 „ 183 , Tirolska 393.000 „ 158.000 » 248 „ Vorarlberška 118 000 „ 44.000 „ 268 „ skupaj 1,170.000 ha 1,052 000 ha 111 ha Iz teh številčnih podatkov je jasno razviden gospodarski pomen planšarstva za sedanjo Avstrijo. Y predvojni Avstriji so se merodajni krogi šele v 80.-letih pričeli bolj zanimati za stanje in napredek planšarstva v alpskih deželah, med njimi tudi v slovenskih pokrajinah. Seveda so slednje osobito s podporami obdarovali bolj po mačehovsko. Do tedaj pa so bile planine prava pastorka v vsakem pogledu. Propadanje planin je proučeval na Tirolskem posebno Merk5 in dognal, da je znašal na 26 planinah dogon 1. 1865 ................ 4351 glav normalne živine . 1908 .................. 2418 » tedaj manj za 1933 glav normalne živine ali 44‘42 °l0 Na njih je bilo treba za izpašo ene glave normalne živine 1. 1865 ..................... 3-6 ha 1. 1908 ....................... 7-1 , tedaj več za . 3’5 ha Iz teh podatkov sledi, da se je na teh 26 planinah 1. 1908. prepaslo le pol toliko živine kakor leta 1865. Kot vzroke temu nazadovanju planšarstva v bivši Avstriji navaja Merk zaraščanje planin z gozdom in plevelom ter razpadanje planinskih zgradb. Iste razloge našteva Albrecht,6 ki piše (v slovenskem prevodu): »Naraščajoča nerentabilnost kmetijstva sploh v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, vedno večje pomanjkanje delavnih sil baš v planšarskem obratu, s katerimi činjenicami je hodilo roko v roki nakupovanje kmetij in planin po velekapitalu 6 Merk, Die Forderang der Alpwirtschaft durch Staat und Land, Tiroler Landw. ¡Blatter, 1909, št. 11. * Albrecht, Uns ere Almen — uns er Nationalreichtnm. Ein Mahn-ruf zur Hebung der Landwirtschaft Osterreichs, 1922. — Isti, Osterreichs Reichtum an Almen und der en Zuetand, Nachrichten der Deutschen Landwirtschaftsg’esellschaft für üsterreich, 1923, zvezek 15. (za gozdna in lovska veleposestva) ter neugodni uspeh uredbe servitutov, to je povzročilo propast planšarstva,« Zadnja dva desetletja pred vojno so tudi v Avstriji začeli bolj uvaževati planšarstvo. Ustvarili so po švicarskem vzorcu deželne planinske zakone ter poverili njih izvrševanje uradom za Agrarne operacije. Izdelovati so se začeli melioracijski načrti in podeljevati podpore za izboljšanje planin. Posledica je bil odločen preokret na bolje. Vojna pa je žal zaustavila ta dela. Povojna Avstrija v svesti si, da je njena bodočnost v veliki meri na planinah, pospešuje planšarstvo na vse načine. Reformirali so planinske zakone in jim dodali učinkovite izvršilne naredbe. Planinski zakoni za Tirolsko (1920.), Solnograško (1919.), Štajersko (1919.) in Koroško (1923.) so lahko drugim alpskim deželam in državam za vzor! Preuredil se je planšarski pouk (na Visoki šoli za poljedelstvo na Dunaju se je ustanovila posebna stolica za planšarstvo in je planšarstvo obvezen predmet), prirejajo se planšarski tečaji, poučna potovanja, predavanja itd. Tudi planšarska literatura7 se množi in ustanavljajo se planšarska društva. Nemčija. Nemška alpska dežela je Bavarska, kjer tvorijo planine znaten, čeprav ne pretežen del narodnega premoženja. Planšarstvo je ondi povsem slično onemu v sosedni Avstriji (Tirolski Vorarlberški in Solnograški). Po Spatzu8 šteje samo Gornja Bavarska 823 planin z 126.000 ha površine, v katero pa so všteti tudi državni gozdovi, obremenjeni s servitutnimi pravicami paše (nazvani »Maisalpen«), Celokupno število pašne živine znaša ondi 26.225. Še bolj nego v gornjem delu Bavarske je planšarstvo razvito v Allgau-u, ki je ena najstarejšib planšarskih pokrajin v Alpah. Ima po številu 532 planin, ki merijo skupaj 45.995 ha. Na njih se preživlja v poletju 12.983 glav mlade živine, 10.923 krav, 247 bikov, 339 volov, 864 ovac, 235 koz, 2791 prašičev in 338 konj. 7 Zanimiva je knjiga, ki jo je izdal geografski institut univerze v Graz-u: Beitrage zur Géographie der Alimen in Osterreieh v on Dr. Robert Sieger, Graz, 1925. 8 Spatz, Vorschláge zum bayer. A1 p,soh n t z g e s e t z, Mitteilungen des Milchwirtschaftlichen Vereines im Allgâu, 1920, št. 1—7. Zanimivi ®o zgodovinski podatki, ki jih navaja H a r t w i g P e e t z v svoji knjižici: »Kulturhistorische Einblicke in die Alpenwirtschaft des Chiemgaus« iz 1. 1869 in ki per analogiam veljajo celo za naše planinske kraje. Peetz piše: Ko so Rimljani prodirali v alpske dežele, so našli v Chiemgau-u star narod Breoncev, ki še ni poznal privatne lastnine, ni še imel stalnih domačij in ni poznal poljedelstva, marveč se je pečal z živinorejo na planinah in z lovom. Rimljani so svoje organizatorične ukrepe raztegnili tudi na planine. Starešina planine (lat. senior, nemi Senu) je moral dati popisati živino po rimski davčni straži pred odgonom na planino in plačati pristojbine za malo in veliko živino. Dalje se Rimljani niso brigali za planine. Iz te povsem fiskalične odredbe sledi, da je bil merodajen za število pašne živine na planini stalež prezimljene živine, ki je po večini ostal merodajen še dandanes. Kolikor živine prezimi domačija z lastnim pridelkom krme, toliko je je upravičena dati na planino. Y srednjem veku je planšarstvo naravnost cvetelo, kar dokazujejo posebno u r b a r i j i iz 13. stoletja, ki pogosto navajajo planine in med dajatvami sir v velikih množinah. Italijanski trgovci so prihajali s konji preko prelazov, prinašali so vino, olje in južno sadje ter jih zamenjavali za sol in sir. Peetz smatra na Bavarskem kakor sploh v Alpah planšarstvo za prvotno gospodarsko panogo, starejšo od gozdarstva. Že deželno pravo (Landrecht) iz 1. 1328. določa kazni za neupravičeno pašo na tujem svetu in za premaknitev meja, ter ureja dolžnosti grajenja, požiganja in trebljenja. Vsled širjenja montanističnih obratov in njih škodljivih vplivov se je šele začelo uveljavljati gozdarstvo v 15. in 16. stoletju. Iz tega časa izvira najstarejši planšarski red (1. 1558.), ki ga je izdelal Pankratius iz Freyberga in ki vsebuje določila o številu pašne živine, o trebljenju, krčenju in gnojenju planine ter o dolžnostih planinskih upravičencev. Danes je planšarstvo na Bavarskem skoro na isti višini kakor v Švici. Poučno je tudi, kako so se vsled gospodarskih prilik v Allgau-u izpreminjale planine za jalovo živino v kravje planine in narobe. Y 16. in 17. stoletju je prevladovala tu reja mlade plemenske živine in je bilo pridelovanje mleka in sira le stranskega pomena. Tako je tudi ostalo do 1. 1820, ko so prišli na Bavarsko švicarski sirarji in so pričeli učiti domačine izdelovanje sira na švicarski način. Y letih 1840 •—1850 je opažati izredno naglo širjenje sirarstva in nazadovanje reje plemenske živine. У planšarstvu se je izvršil popoln preobrat. Mnogo planin za jalovo živino so izpremenili v kravje planine, na katerih se je začelo »siriti«. To je trajalo nekako do 1. 1870. Tamošnji planinski kmetje so pač uvideli, da jim daje planina, če izdelujejo na njej sir, več dohodkov nego vzreja mlade živine, ki ni imela posebne cene, dočim so se plačevale za sir in maslo visoke vsote. Posledica tega je bila, da je živinoreja kot taka začela nazadovati tako, da so morali dobre krave-mlekarice celo uvažati iz sosedne Tirolske, deloma celo iz Švice. Na planino so dajali najboljše krave-mlekarice, ker je bilo v dolini še malo sirarn in mlekarn. Šele pred nekako 30 leti se je začel preokret v tem oziru. Krave, ki imajo mnogo mleka, obdržijo sedaj v dolini, krave z malo mleka in jalovce pa dajejo na planine. Na ta način so se zopet izpremenile mnoge kravje planine v planine za jalovo živino, kar je pospeševala tudi višja cena plemenske živine- Prej številčne konjske planine so se skrčile na neznatno število, istotako volovske, dočim so ovčje skoro popolnoma izginile. Končno se je ovrglo naziranje, da je mogoče izdelovati najboljši sir samo na planinah. Nasprotno izkazalo se je, da je v dolini lažje izdelovati mlečne izdelke najboljše kakovosti nego na planini, ker je tu lažje ustvariti vse potrebne pogoje za moderno mlekarstvo in sirarstvo. Sličen proces doživlja baš sedaj tudi planšarstvo v Sloveniji. Italija ima planine v Alpah in v Apeninih. Dočim o Apeninskih planinah ni dobiti poročil, razun da se na njih preživljajo po večini ovce in koze, so planine v italijanskih Alpah pred vsem v Lombardiji razmeroma v dobrem stanju. V nižjih legah se pase pretežno goveja živina, v najvišjih delih preko 1800 ml n. m., se pasejo ovce in koze. Ta drobnica je last poklicnih ovčarjev, le malo je je kmetov iz bližnjih vasi. Iz ovčjega mleka izdelujejo sir. Enako je goveja živina last poklicnih planšarjev, ki posedujejo po 20 do 100 krav-mlekaric poleg mlade živine, konj in prašičev, a nimajo lastnih planin, marveč jih jemljejo na 9 let v zakup, cesto v družbi z drugimi planšarji. Planine same so po večini last občin. Lombardijske planšarje smatrajo za najstarejše sirarje in za iznajditelje znamenitega gorgon-zolskega in parmezanskega sira. Planšarske na- prave so še zelo borne, posebno manjkajo udobni hlevi in mora ostati živina noč in dan na prostem, kar kvari njeno uspevanje kakor tudi mlečnost (poznajo le polodprta ozka podstrešja [italij. loggia], ki so včasih zelo dolga, cesto pa prirejena v krogu okrog prostornega dvorišča). Pač pa razumejo italijanski pastirji izborno kolobariti pri paši. Zanimiva je takozvana »paša na mestu«. Živino drži 5—10 pastirjev s pomočjo psov tako skupaj na enem mestu, da se ne more razbegniti, marveč ostane na odrejenem prostoru, ki ga popolnoma popase. Na ta način krave ne gubijo mleka vsled dolge hoje, planina pa se intenzivno izkorišča v vseh delih in obenem gnoji. Gnojenje planine pa opravljajo Italijani tudi na poseben način s tem, da preprežejo planino z jarki, v katere izpeljujejo z vodo razredčeno gnojnico. Gnoj pa prenašajo v košarah na višje ležeča mesta. Italijanska državna uprava je začela šele v zadnjem času podpirati planšarstvo in potroši od 1. 1908. znatne vsote za podpore. 2. Druge evropske dežele. Čehoslovaška. Obširne bivše ogrske planine v Karpatskem pogorju prešle so s prevratom v last Oehoslovaške in Romunske (prvi jih je pripadlo 188.750 ha, drugi pa 730.834 ha). Ogrske planine so bile pred vojno sila zanemarjene, kar priznava najboljši njih poznavalec Béla Berendy9 sam. Hlevov je bilo na teh planinah le malo, živina je prenočevala ob studencih in lužah, kjer se je nabralo toliko odpadkov, da je ščavje pokrivalo večkrat tudi 10 do 20 oralov najlepšega pašnega sveta. Tudi pastirji so imeli tako borne koče, kakor jih na naših planinah skoro ni več videti. Potov ni bilo, še manj kak red glede izbire in določitve števila pašne živine. »Tako je bilo vedno, tako naj bo še naprej,« to je bil izgovor delomržnikov in starokopitnih ogrskih planšarjev. Najbolj razširjena je bila ovca kot pašna živina, pasme »raczka« in »cigája«. Ovca daje planšarju vsakdanjo hrano in povrhu še potrebno obleko. Po nekaterih planinah pride 1 oral paše na 3 ovce, drugod pa zopet obratno 3 orali na 1 ovco, po njih kakovosti. Ovce-mlekarice ločijo od drugih ovac. Na planinah izdehi-jejo ovčji sir in »ordo« (siratki primešajo nekoliko mleka ter vse skupaj zavrejo, kar daje neke vrste manj vreden sir, nazvan 9 Bela Berendy, Pašništvo in planšarstvo na Ogrskem, 1905. »orda«). Izdelovanje sira se vrši kar v pastirskih kočah. Da ni govora o potrebni snažnosti, je jasno. Poleg ovce se pasejo na nekdaj ogrskih planinah voli in mlada živina sive pasme, ki daje prav dobro vprežno živino. Najmanj se bavijo tu s pašo krav. Pred vojno ste bili na vseh ogrskih planinah le dve sirarni. Cehoslovaška posveča sedaj planšarstvu na pripadlem ji ozemlju vso pažnjo, kar izhaja jasno iz nedavno izdane publikacije češkega poljedelskega ministrstva o pašništvu na Slovaškem.10 Povdarjajoč, da tvori pašništvo naravno podlago živinoreji, smatra ministrstvo pospeševanje te panoge za najnujnejši kmetijsko-gospodarski postulat. Paša je slovaškemu kmetu nepogrešljiva popolnitev njegovega sicer majhnega posestva; šele ona omogoča rejo živine v takem obsegu, da mu je gospodarski obstoj zasiguran. Na Slovaškem imajo dolinske in gorske pašnike ter planine. Najobsežnejši so gorski pašniki. У pravnem oziru razločujemo na Slovaškem urbarijalne, zadružne in zasebne pašnike. Agrarna reforma je omogočila kmetom pridobitev obširnih veleposestniških pašnikov in planin. — Čehoslovaška republika je izdala že 1. 1919 naredbo št. 68/1919/2944 o izkoriščanju in izboljšanju pašnikov (takozvana Šr obar j e va naredba), ki določa, da se imajo vse za pašo sposobne ploskve, ki se sicer ne dajo prevesti v boljšo kulturo, po predpisanem postopku zasigurati za pašo živine. To' naredbo je zamenjal 1. 1923 zakon, ki omogoča dodeljevanje paše za dobo 6 let in povdarja posebno še dolžnost, da se morajo pašniki (dodeljeni in zasebni) primerno oskrbovati. Poljedelsko ministrstvo Cehoslovaške republike podeljuje znatne podpore za melioracije pašnikov in planin in je 1. 1924 ustanovilo posebne državne strokovne urade za urejevanje pašniških vprašanj. Melioriralo se je samo na Slovaškem 1. 1921 663 kat. oralov v 24 občinah 1922 1.057 „ » » 61 » „ 1923 1.827 „ M . 81 „ „ 1924 2.685 „ » » 153 » . 1925 2.947 , » „175 „ Iz teh podatkov je razvidno zanimanje čehoslovaških merodajnih činiteljev pa tudi interesentov samih za izboljšanje pašništva in planšarstva. 10 Dr. inž. Vaclav Mácha, Pastevnictvi na Sloveneku, publikace mimisterstva zemëdëlstvi, Praha 1925. Španija pravega planšarstva niti še ne pozna. Na visokih planinah Pirenejskega in drugih pogorij se sicer pasejo ogromne črede ovac, toda gojijo jih samo radi pridobivanja volne. Na nižjih in dolinskih pašnikih pa se pase le zelo malo govedi, akoravno bi se dale te ploskve z malim trudom izpremeniti v dobro pašo. Planine pa so radi pomanjkanja vode manj rodovitne-Španec odklanja ponosno vsako vmešavanje v njegove zasebne zadeve, češ, »Kaj to komu mar, če propade moje posestvo«. Da je ob takšnem naziranju izključen vsak napredek, je več nego umljivo. Skandinavija (Švedska in Norveška). Skandinavske Alpe imajo mnogo planin, vendar se nahaja ondi planšarstvo še zelo v povojih. Podatkov o površini in številu planin, o načinu izkoriščanja in množini pašne živine ni dobiti. Tudi o stanju planin ni zanesljivih poročil. Menda imajo tam še dovolj planinske paše in vsled tega se še ni pojavila potreba po izboljšanju in uredbi planin. Rusija je velikanska ravnina, obrobljena od pogorij raznih visočin in velikosti, predvsem Urala na meji med Evropo in Azijo, J a i 1 a na Krimu in Kavkaza med Črnim in Kaspi-škim morjem. Slednji je visoko pogorje, ki je povsem slično evropskim alpam ne samo po velikosti, marveč tudi po značaju, samo da ima toplejše podnebje in milejše zime. Planine so plodne kakor švicarske. Zanimivo je, da je že 1. 1863 baron Kutschenbach, Nemec, poklical iz Švice dva sirarja z družinama ter jima uredil dve planini (v Elpi in Mamudly) čisto po švicarskem vzorcu s sirarnami in hlevi. Danes se nahaja tam več švicarskih kolonistov, ki planšarijo na kavkaških planinah in izdelujejo maslo in švicarski sir. Domačo govejo pasmo pa skušajo izboljšati s švicarskim plemenom. Domačini, večinoma Tatari, pa se še držijo starih običajev, da gonijo svojo domačo živino, ki je manj vredne kakovosti, čez poletje iz doline na planine, kjer se prosto pase in vrača na jesen zopet v dolino. Pred revolucijo je bilo na Kavkazu mnogo državnega posestva (kronska last), mnogo pa tudi občinskega in zasebnega sveta. Danes so vse planine državna last, ki jih dajejo v pašo kmetom za nizko najemnino. 3. Planšarstvo v Aziji. O njem seveda vemo bore malo, toda že to je zanimivo, ker nam prikazuje planšarstvo, kakršno je bilo nekoč brezdvomno tudi v Alpskih deželah, ko ljudstvo še ni bilo primorano izkoriščati zemljo do zadnjega kotička, marveč si je svobodno potujoč iskalo najboljših pašnikov danes tukaj, jutri tam. Y Aziji, posebno v Alaiskem pogorju, se nahajajo planine, srednje in visoke planine. Pasejo se od maja do novembra konji, goved, ovce in koze, vse vprek, pogosto celo kamele, akoravnio tem raje odkazujejo posebne planine z bolj grobo pašo. Povečini so planine proste t. j. nikogar last. Posestniki čred si iščejo svobodno najboljše in naj-prikladnejše prostore. Občinski pašniki so le v dolinah, ki so bolj gosto naseljene. Mesto koč imajo planšarji v Aziji šotore, ki jih kamele prenašajo kamor treba, v štepo ali na planino. II. Planšarstvo v Jugoslaviji. O jugoslovanskem planšarstvu, kolikor meni znano, nimamo še nobene strokovne knjige. Kar se je doslej o njem pisalo, so le drobtinice po raznih potopisih in krajši članki v nekaterih strokovnih listih. Tako je 1. 1924. v 15. in 16. številki prinesel »Kmetovalec«, glasilo Kmetijske družbe za Slovenijo, prav zanimiv opis planšarstva v Črni gori iz peresa okraj, ekonoma Karola Vriska, iz katerega posnemam: »Kakor hitro nastopi toplo pomladansko vreme in je setev zvršena, utihne vse vaško življenje ter se preseli na planino. Ako greš skozi vas, najdeš vsako drugo hišo zaprto. To pomeni, da se je vsa družina z živino vred izselila na planino. Tudi perutnina ni ostala doma. Za opravljanje poljskih del se pač od časa do časa povrne eden ali drugi za nekaj dni domu, a se povrne, kakor hitro mogoče zopet nazaj na planino. Planine so redkokje privatna last. Večinoma so te planine občinske ali pa plemenske. V mislih imam tukaj posebno položaj v notranji stari Črni gori, kjer je planšarstvo najbolj razvito in kjer živi narod, kakor tudi v sosednji Gornji Albaniji, izključno od živinoreje. Kakšne važnosti so te planine za živelj naroda, nam kažejo brezštevilni prepiri in baji s Turki, ki so se bili za te planine, Planina »Pungrat« na Košuti v Karavankah (1500 m n. m.), me-liorirana 1. 1911—1912 po uradu za Agrarne operacije. Планина »Пунграт« на Кошути y Караванкама (1.500 м над м. вис.), мелиорисана год. 1911—1912 од »Аграрних операција«. Paturage »Pungrat« sur la »Košuta« (Karavank!) (1500 m), restauré dans l’anné 1911—1912 pour le 'bureau du traveux agronomes. nadalje prepiri z Albanci, pa tudi medsebojni plemenski prepiri. Že za časa kneza Danila, kakor tudi v času kralja Nikite, je bilo izdanih veliko število zakonov in odredb o svojini in o izkoriščanju planin. Ti zakoni in odredbe so še danes v veljavi, vendar pa so danes bolj podobni narodni tradiciji in se v mnogih slučajih vsled slabega nadzorstva od strani oblastev ne izvajajo, kar je odločna škoda za vse planšarstvo. Vsa izraba planin predstavlja danes organizacijo brez pravega organizatorja. Vendar so planine v dosti dobrem stanju; nekoliko vsled razumnosti pastirjev samih, nekoliko pa vsled prirodne rodovitnosti. Črnogorske planine bi zadostovale še za večje število živali, kakor se jih danes pase. Največ se pase po teh planinah ovac. • Orig. kliše. Fot. inž. Prešel. Pogled z Žirovniške planine (1195 m n. m.) na Savsko dolino in Blejsko jezero. Na planini stan (hlev in koča) zgrajen 1. 1912. po »Agrarnih operacijah«. Поглед ca Жировничке планине (1195 м над м. вис.) на Савску долину и Бледско језеро. Зграде на планини (стаја и коча) саграђене год. 1912 од »Аграрних операција«. IC Vue sur la vallée de la Save et le lac de Bled de pâturage »Žirovnica« (1196 m). Sur le pâturage étable à vaches et chalet batu l’année 1912 pour le bureau du traveux agronomes. Na ¡poti v planine, pridemo najprej do takozvanih »Katu-nov«. To so bivališča za ljudi in prenočišča za živino. »Stanovi« (koče) so enostavno iz hlodov in desk zložene barake (ne zbite). Takoj poleg njih je ograja, v katero se goni vsako noč živina. Za varnost pred tatvino in volkovi skrbi velik ovčarski pes. »Stanovi« služijo obenem tudi za shranjevanje mlečnih izdelkov in so vsled svoje enostavnosti dovolj zračni in hladni prostori, zlasti čez noč. Živina se pase ves dan po bližnjih planinah. Za posamezne vasi so odrejeni rajoni. Pravico do paše ima vsak občan, pa če ima kaj svoje živine ali pa ne. Ako nima svoje živine, lahko sprejme tujo živino na pašo, vendar pa v omejenem številu. Za eno ovco je znašala pašnina za leto 1924 80—100 dinarjev. Tudi z vodo so planine preskrbljene ali po studencih ali pa s pomočjo snega, ki ga tajajo, da napajajo z njim živino. Snega je namreč po kotlih in kotanjah višjih planin vse leto zadosti. Bolezni pri živini so redke na planini. Molža je dvakratna, jutranja in večerna. Povprečna količina mleka znaša na dan pri kravi 3 do 4 litre mleka (pozimi samo У2—11), pri kozi 1—2 1 in pri ovci 14—1 k To je za govedo, kakršno imajo v črni gori in kakor ji strežejo, dovolj. Pri' vsem tem je mleko izredno mastno. Mleko, v kolikor se ne použije na planini, se predeluje v sir in skorup (slana smetana). Mleko stavijo po molži takoj v »karlice«, kadunjam podobne lesene posode, da se izloči tolšča-Ker je temperatura na planini zelo nizka in je tudi ledena voda na razpolago, je mleko v par urah godno za posnemanje. Posnemajo pa s plitvo leseno žlico ali pa z navadno kovinasto žlico. Smetano spravljajo v mali čebriček. Na dno dajo najprej tanko plast soli. Potem solijo smetano še posebej, da se ne pokvari. Čebriček je na dnu s tankim svedrom navrtan, da se smetana lahko odcedi, če bi ostalo v njej kaj mleka ozir. mlečne vode. Na ta način se rabi smetana ves čas do konca pašne dobe. Ta »skorup« sestavlja poleg sira glavno zimsko hrano črnogorskega kmeta. Dobljeno posneto mleko pa predelujejo v pust mehki sir. Mastnega sira navadno ne izdelujejo. Posneto mleko najprej skuhajo, in ko ga v karlicah ohlade, ga zasirijo; ko so sirne drobtine v sirnih prtih dovolj odcejene, Planina »Zajamniki« (1259 m n. m.) v Bohinju (srez radovljiški). Vsak posestnik ima svoj »stan«. Планина »Зајамники« (1259 м над м. вис.) y Бохињу (срез Радовљица). Сваки поседник има своје зграде. Pâturage »Zajamniki« (1259 m) dans le »Bohinj« (district de Eadovljiea). Chacun propriétaire a son chalet. Orig. kliše. Fol- dn Fr. Spiller-Muys. Planina »Za Javornikom« (1287 m n. m.) na Pokluki (srez radovljiški). Цланина »За Јаворником« (1287 м над м. вис.), на Поклуки (срез Радовљица). Pâturage »Za Javornikom« (1287 m) sur la »Pokluka« (district de Radovljica). dajejo sir v sodčke, ki drže po 25 kg sira in ga sole plast za plastjo, dokler ni poln. Surovo maslo izdelujejo redkokdaj in še takrat le v neznatni množini za prodajo. i ; Srez andrijevački pridela na leto približno: 38.346 kg sko-rupa in 164.340 kg sira, kar bi znašalo za osebo (28-294 prebivalcev) 5.7 kg sira in 1.3 kg smetane.« Obširne pašnike imajo tudi druge pokrajine v Jugoslaviji na pr. Bosna, Južna Srbija z Makedonijo i. t. d. Ti pašniki pa se nahajajo večinoma v nižjih legah, kjer ni gozda, da celo v ravnih kotlinah n. pr. na Ovčjem polju, Kosovem in drugod. Po uradni statistiki za 1. 1924/25 odpade na celotne površine kraljevine SHS (24,898.700 ha) na obdelano zemljo (t. j- njive, vrtove, travnike, pašnike, vinograde, sadovnjake, barja in močvirja) 11,133.077 ha ali 44.59% (7,658.511 ha ali 30.73% je gozdov, 6,965.068 ha ali 28% pa neplodnih tal). Od obdelane zemlje pa je zopet 2,650.009 ha ali 23.67% pašnikov. Mnogo pašnikega, posebno pa planinskega sveta je štetega med neplodno zemljo. Oris. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Planina »Za Javornikom« na Pokluški planoti. Planinska enklava je last upravičenih kmečkih posestnikov iz Nomenja-Gorjuš (v Bohinju), a imajo servitutno pravico paše po okoliških versko- zakladnih gozdih. Планина »За Јаворником« на Поклучкој висоравни. Планинска енклава јест соп-ственост пољопривредних поседника из Номења—Горјуш (Бохињ), a имају сер-витутно право паше и по околишким шумама »Верског заклада«. Pâturage »Za Javornikom« sur le plateau »Pokluka«. L’enclave est propriété du fermier de Nomenj et Gorjuše (Bohinj) celle-ci ont droit de pâturage dans la forêt de l’état. Pašniki so porazdeljeni v sledečem redu: na prvem mestu stoje mostarska, splitska in dubrovniška oblast (74.33 in 68.86% pašnikov). Y resnici pa to niso pravi pašniki, temveč tudi prelogi in ledine, ki pa so v katastru klasificiram kot pašniki. Tem oblastem se najbolj približujejo bregalniška, travniška in pri-morsko-krajiška oblast (51-84 ■ 40.73 %). Ljubljanska in mariborska oblast imata 28.84% ozir. 18.1% pašnikov, pri čemer pa je pripomniti, da je mnogo pašniškega sveta po katastru tu vštetega pod gozdno površino. Najmanj pašnikov je v moravski oblasti (5.51%). Pod 10% pašnikov imajo še oblasti: bačka, vr-baska, valjevska, podrinska in niška.11 Uradna statistika ne loči dolinskih pašnikov od planinskih, vsled česar nam manjkajo podrobnejši podatki o površini planin za celo Jugoslavijo. 11 Dr. A. Gosar, Naša poljedelska statistika, Ljubljana 1926. Planina »Kovce« (1600 m n. m.) na Košuti (Karavanke) v srezu Kranj (oblast ljubljanska). Планина »Ковце* (1600 м над м. вис.) на Кошути (Караванке) y срезу Крањ (Љубљанска област). Pâturage »Kovce« (1600 m sur 1. m.) sur la »Košuta« (Karavanke), district Љ Kir aulì (departement Ljubljana). Planšarstvo v Sloveniji. Najbolj razvito v Jugoslaviji je planšarstvo v alpski Sloveniji. Kakor uvodoma omenjeno, spada Slovenija med alpske dežele z izrazitim planinskim kmetijstvom, ki mu je ta-korekoč temelj planšarstvo. Statistični podatki o slovenskem planšarstvu so še zelo pomanjkljivi. Pred vojno je znašala površina planin v Kranjski deželi ................................ 13.642 ha „ Štajerski „ ................................ 139.004 „ „ Koroški „ ............................. 176.790 „ Dočim so planine bivše kranjske dežele ostale do malega vse v Jugoslaviji, je nam pripadlo od štajerskih planin le okroglo Velika Planina, srez Kamnik (oblast ljubljanska). Велика Иланина, срез Камник (област љубљанска). Velika Planina« daetrict de Kamnik (departement Ljubljana). 34.000 ha in od koroških le 6.500 ha, tako da znaša površina slovenskih planin danes okroglo 54.000 ha. Velikega gospodarskega pomena je v Sloveniji tudi gozdna paša- Samo versko-zakladnih gozdov je 8.805.21 ha pod pašo. Njim treba prišteti še druga veleposestva (n. pr. Bornovo z 739.40 ha pašnega gozda) in neštete kmečke gozde. Po številu ima Slovenija okrog 300 planin. Planinska statistika, ki sem jo pričel zbirati 1. 1923 in ki je natisnjena po dosedanjih uspehih pod posebnim poglavjem te knjige, da-leko ni zaključena, še manj popolna. Pred vsem manjka večina zasebnih kmečkih planin, ki po obsegu sicer niso velike, vendar v svoji skupnosti prerejajo precejšnje število živine. Omogočajo nam pa že ti podatki zanimive zaključke. Izmed statistično ugotovljenih 167 slovenskih planin ste po njih pravnem značaju 102 skupni (zajedniški), a 55 je zasebnih planin v lasti poedinca. Skupne planine prevladujejo v ljubljanski oblasti, dočim ima mariborska oblast skoro izključno samo planine v zasebni lasti posameznikov. Z ozirom na vrsto živine, ki se na njih pase, imamo v Sloveniji večinoma planine za jalovo (plemensko) živino; izmed zgoraj označenih 167 planin je namreč nič manj nego 136 planin za jalovo živino in le 31 kravjih planin z urejenim mlekarstvom oz. sirarstvom. Slednje se nahajajo vse v ljubljanski oblasti (Bohinj). Isto dokazuje tudi število živine, ki se preživlja na teh 167 planinah. L. 1925 se je namreč izpaslo: krav 3856, volov 1842, juncev in junic 3.864, telet 1479, konj 612, ovac 7277, koza 1259 in prašičev 850. Množina sena, ki bi bila potrebna, da bi se prehranila vsa ta živina v hlevu, znaša 87.828 metrskih stotov, iz česar si vsak lahko sam izračuna vrednost planin za slovensko kmetijsko gospodarstvo. Slovenske planine ležijo ponajveč v morski višini od 800 do 2000 m. Dogon živine na planine se vrši večinoma v prvi polovici meseca junija, odgon pa sredi meseca septembra. Povprečna pašna doba traja 84 dni. Slovenske planine kažejo v gospodarskem oziru še podpovprečno stanje v primeri s planinami po drugih alpskih deželah, vendar se tudi tu obrača gospodarstvo na bolje. Nekatere planine so urejene že docela po zapadnem vzorcu, kar se tiče planinskih zgradb (hlevov, koč, sirarn) in drugih naprav (potov, vodne preskrbe, gnojenja itd.). Največje zasluge so si priznano v tem oziru stekla oblastva (komisija — komisarji) za Agrarne operacije, katerim je po veljavnih planinskih zakonih (za bivšo Kranjsko iz 1. 1911, za Štajersko iz 1. 1909 in za Koroško iz 1. 1908) poverjena zaščita planin in pospeševanje planšarstva. V zadnjem času pa prihajajo planinski posestniki sami do prepričanja, da treba planinam posvečati primerno pozornost, oskrbo in žrtve kakor drugim plodnim kulturam, ako hočejo, da obvarujejo svoje gospodarstvo pred občutno škodo ali celo propadanjem. Vzajemno delo agrarnih oblastev in prizadetih kmetovalcev bo rodilo uspehe, ki bodo v prid našemu celokupnemu narodnemu gospodarstvu. K temu naj pripomore tudi ta knjiga! Dr. Fran Spiller-Muys. Orig. kliše. Fot. Fr. Pavlin, Jesenice. Živina na paši v Pišenski dolini pri Kranjski gori (810 m. n. m.) v srezu radovljiškem. Стока на паши y Пишенској долини код Крањске гове (810 м над м. вис.) y срезу Радовљица. La pâture des vaches dans la vallée de la »Pišenca« environs de »Kranjska gora« (810 m), district de »Radovljica«. Prvo poglavje. Planinsko kmetijstvo in planinsko pašništvo (planšarstvo). Bistvo in pomen planšarstva v planinskem kmetijstvu. Gorati (alpski ali planinski) severni deli Slovenije nudijo vse predpogoje za planšarstvo, t. j. za kombiniran obrat živinoreje v dolini in na planinskih pašah v vseh za živino dostopnih višinah gora. Šele na drugo mesto pride ožje poljedelstvo, katero je zhog različnih nadmorskih višin in kakovosti zemlje kaj raznolično. Gozdarstvo ima v srednjih conah (pasovih) slovenskih planin vse glavne pogoje za obstoj in uspešen napredek, v zgornjih in najvišjih planinskih conah pa tvori gozd neoporečno važno ozadje planinskega kmetijskega gospodarstva, ker je z istim tesno spojen. Planinska statistika krajnega komisarja za agrarne operacije v Ljubljani za 1. 1924 daje dovolj zanesljivo podlago za pravilno presojo pomena in vrednosti slovenskih planin. Po tej statistiki se je izpaslo na vseh planinah Slovenije leta 1924: 3341 krav, 1675 volov, 4693 juncev in junic, 1128 telet, 503 konj, 6582 ovac, 1639 koz, — ali skupaj 9942-2 glav normalne živine. Poleg nje se je preredilo 871 prašičev. To število živine bi potrebovalo skozi pašno dobo za svojo prehrano 88.857 mq sena. Če računamo 1 mq sena po 75 Din, dobimo danes (L 1925.) kot vrednost planinske paše znesek 6,665.625 Din. Toliko torej znaša letni kosmati dohodek iz naših planin. Kapitaliziran po 4°/o dà za osnovni kapital, ki ga imamo v naših planinah, vsekakor ogromno svoto: 166,635.000 Din. — Pri tem je upoštevati, da so te planine še jako zanemarjene in da bi se dala njih vrednost in letni dohodek z melijoracijami znatno povečati. Razpredelnice omenjene statistike že nam povedo, da je izmed upoštevanih 157 planin v Sloveniji izboljšanih samo 27, t. j. 17%. Bistvo planinskega kmetijskega obrata v izrazitih planinskih krajih Slovenije je, da planinski kmet ali planinar vzpostavi in vzdrži pravilno razmerje med proizvajanjem krme v dolini in obsegom ter množino paše na planinah, t. j. da zamore živinorejec v pašni dobi brez izgube uspešno prerediti na planini vsaj toliko živine, kolikor je je preko zime preredil doma v hlevu. Vzdržanje tega razmerja med dolinskim 'gospodarstvom in planino je vsled vremenskih in talnih razmer zelo težko in se plani-narju ne posreči vedno. Isto je za stalno dosegljivo le z doslednim delom na zboljševanju pridelovanja krme v dolini in istočasnimi stalnimi in letnimi melijoracijami planinskih paš. V povojnih letih delajo mnoge večje pašne skupine (srenje), kakor tudi agrarne oblasti smotreno za dosego omenjenega cilja. Planinar (n. pr. v Bohinju) pase svojo živino takoj spomladi, povečini že sredi aprila do okrog srede maja, na dolinskih domačih ali najnižjih predplaninskih pašnikih (500—1000 m). Nato se pase živina na nizkih planinah ali »predplaninah« (1000 do 1400 m) do okrog konca junija, a nato na visokih planinah (1400 do 2000 m) do začetka septembra. Cel mesec september se pase Ong. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muy*. »Senik« (lesena shramba za. seno) na planinski senožeti. »Сеник« (дрвена колибица за справљање сена) на планинској сенокоши. Baraque (en bois pour le foin) sur une praine alpèstre. zopet na višjih predplaninah, a do početka ali srede novembra ponovno na nižjih predplaninah oziroma domačih pašnikih. Planšar izkorišča predplanine in takozvane »rovte« kolobarno ne samo s pašo, temvpč združi tamkaj pašo živine s košnjo sena. N. pr.: v najnižji legi predplanin od 12. 4. do 12. 5. paša, med 1. 8. in 15. 8. košnja sena, a pozneje od 20. 9. do okrog 10. 11. zopet paša. Y nastopno višji legi: paša od 20. 5. do 1. 7., košnja sena med 1. in 15. 8., a od 1. 9. do dvajsetega-tridesetega 9. zopet paša. Izkoriščanje planine je vsledtega kombiniranega postopka temeljito: planinar preredi živino na pašah od okrog srede aprila do začetka novembra, tedaj sedem mesecev, medtem ko obsega izključno hlevska reja komaj pet mesecev. Planinsko seno se zvozi pozimi na saneh v dolino, kjer isto mnogo izda pri mlečni živini kot prvovrstna vonjava krma. Seveda obstojajo na različnih planinah tudi od opisanega različni časovni obrati, kateri so pa tam najbolj kombinirani in intenzivni, kjer imajo pašne skupine upravičencev Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Spravljanje sena s planinskih senožeti na saneh v dolino. Справљанње сена на санкама ca планинских сенокоша y долину. Fauchaieon sur les prairies alpèstre® avec le traîneau. skupnih planin nižje, višje in visoke planine obenem na razpolago. ( ; ¡гЦ1 1 ' 1 1 Na predplaninah in na visokih planinah v Bohinju ima živina primerne skupne ali ločene staje. Vsaka večja pašna skupina ima tudi na najvišjih planinah male planinske sirarne, kjer se izdeluje polnomastni (à la ementalski) sir, ki se kmalu znosi v dolino v kipelne in zorilne kleti dolinskih sirarn. Dolinske sirarne so že večjega obsega. V njih se predela dnevno od 300 do 1000 kg mleka v polnomastni trdi sir. Ponekod se prične dolinsko sirenje že takoj po novem letu in traja do odgona živine na višje predplanine, kjer se nahajajo planinske sirarne. Ker je planinska paša v višjih legah vsled izraizite v o n, javos ti in redilnosti plan. trav in zelišč mnogo izdatnejša in tečnejša nego krma ali paša v dolinah, je tudi kosmati in čisti izkupiček iz te krme (paše) ob izdelavi sira večji nego pri izdelavi sira iz dolinskega mleka spomladi. Izdelava sira ob visokoplaninski paši na planini vrže najmanj okrog 10—15% več dobička in to vsled večje vsebine sirnine (kaseina) in skute (albumina in globulina) ter tudi večje maščobnosti planinskega mleka. Med tem ko pla-ninarji polnomastni sir odprodajo, jim služi stranski pridelek sirjenja, skuta (Ziegerkase), za domačo hrano čez leto, a sirotka (Molke) za klajo prašičem. 1. Podnebne invaine razmere v planinski Sloveniji. Podnebne razmere v goratih ali planinskih delih Slovenije se bistveno razlikujejo od razmer dolinskih pokrajin. Naselbine leže povprečno 400—500 m nad morjem, v gotovih gorskih dolinah in planotah celo 800—1000 m visoko. Visoka nadmorska lega nižav in ostro podnebje povzročata krajšo vegetacijsko dobo, spomlad se pozno prične, a zimski mrazovi se pojavijo mnogokrat nepričakovano in predčasno, ko je drugod še prijetna jesen. Po-gostoma se pojavijo ostri, nenadni prehodi (padci) zračne topline tudi med poletjem. Spomladi skoraj redno nastopajo toliko škodljivi pozni mrazovi, jeseni pa prezgodnji pojavi mraza (slana, sneg). Zraven tega se vremenske neprilike in nezgode (ujme) v najgoratejšem delu Slovenije, v radovljiškem okraju, rekel bi — da posebno rade pojavljajo in povzročajo tamkajšnjemu kmetovalcu sorazmerno večjo škodo nego drugod, n. pr. preobilo deževje z ozirom na izkoriščanje planinske paše, suša z ozirom na strukturo zemlje. Pogostim pojavom elementarnih nezgod je iskati vzroke v raznolikosti zemeljske površine in različnih smereh gorskih dolin. R o do vitna prst v nižavah (osobito ц a Gorenjskem) je po večini zelo plitva in rahla in i tvori ponekod komaj po 15—20 cm globoke rodovitne plasti zemlje, [ ki je poleg tega jako peščena, mnogokje tudi izrazito kamenita (prodnata), n. pr. v dolini Radovina, spodnji dolini v Bohinju, kranjskogorski dolini. Pod to povprečno 20—25 cm globoko plastjo rodovitne prsti opisane kakovosti pa najdemo skoraj povsodi globoko plast prodnate mrtvice (grušča). Izjeme od opisane strukture zemlje so razmeroma redke. 2. Rentabilnost (dobičkanosnost) pridelovanja žitaric in okopavin. Naravno je, da se mora ob opisanih podnebnih in talnih razmerah boriti ožje poljedelstvo, pridelovanje žitaric in okopavin, a tudi pridelovanje krme — z velikimi težkočami. Kraji so razmeroma zelo obljudeni, a vobče nedostaja polj, zato izkorišča gorski kmetovalec svojo poljsko zemljo razmeroma precej intenzivno, dasi podnebje in struktura zemlje za polje- S<¡ CO ^ delstvo nista posebno ugodna. Dosti jasno sliko intenzivnosti ožjega poljedelstva ob zgoraj opisanih talnih in vremenskih prilikah — nam podajejo primeri plodoredov, kako r š n i š o — poleg drugih sličnih — zelo običajni, n. pr. v radovljiškem okraju: I. primer: 1. leto — ozimna pšenica; na ¡stališče ajda, — ali repa (hlèvski gnoj), 2. „ — krompir (hlev. gnoj), 3. „ — ozimna rž; na strnišče ajda, — ali repa (hlev. gnoj), 4. „ — krompir (hlev. gnoj), 5. „ — ozimna rž; na strnišče ajda, — ali repa (hlev. gnoj), 6. „ — jarina, medsetev domače detelje (hlev gnoj), 7. „ — domača detelja. II. primer : 1. leto — ozimna rž; na strnišče ajda, — ali repa (hlev. gnoj), — jarina, medsetev korenja (hlev. gnoj), — koruza (hlev gnoj), — ozimna pšenica; na strnišče ajda, — ali repa (hlev. gnoj), 5. „ — krompir (hlev. gnoj); ali pa jarina z medsetvijo detelje (v tem slučaju: 6. „ — detelja). III. primer: 1. leto — ozimna pšenica in strniščni sadež (hlev. gnoj), 2. „ — oves (hlev. gnoj), 3. „ — ozimna rž ali ozimni ječmen (hlev. gnoj); na strnišče ajda, — ali ¡repa (hlev. gnoj), 4. „ — jarina z deteljo, 5. „ — detelja, 6. „ — koruza (hlev. gnoj), IV. primer: 1. leto — ozimna pšenica; na strnišče repa (hlev. gnoj), 2. „ — jari ječmen, medsetev korenja (hlev. gnoj), 3. „ — koruza (hlev. gnoj). V. primer: L leto — ozimna rž (hlev. gnoj); na strnišče ajda in medsetev in-kamatke, 2. „ — inkarnatka; nato prosò (hlev. gnoj), 3. „ — ozimna pšenica; na strnišče repa (hlev. gnoj), 4. „ — jari ječmen in medsetev korenja (hlev. gnoj), 5. ,. — koruza (hlev. gnoj). Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Tipična planinska kmetija na Jezerskem (srez Kranj, oblast ljubljanska). Типични планински пољопривредни посед на Језерском (срез Кран>, љубљанска област). Type d’une économie rustique près de »Jezersko« (district de ¡Kranj) departement Ljubljana. Pri poljedelstvu v legah od 500—850 m, na razmeroma slabem), rahlem in plitkem svetu s proda sto mrtvico, zahtevajo navedeni plodoredi zelo velike množine hlevskega gnoja — negledé na potrebo umetnega gnojenja ter umno obdelavo sveta, ako naj ostane zemlja v povprečni rodovitnosti. Toda pridelki, dasi so v dobrih letinah navidez zadovoljivi, kmetovalca ne odškodujejo primerno za sorazmerno veliko investicijo dela in kapitala v poljih: čista rentabilnost (dobička-nosnost) poljskih sadežev je malenkostna. Tega se planinski kmetovalec sicer dobro zaveda, ampak on mora s poljskimi pridelki kriti domače potrebe prehrane, ker na drugi strani mu živinoreja ne donaša toliko dohodkov, da bi se mogel omejiti samo na njo. On mora vsekakor upoštevati tudi pridelek slame kot krmila, posebno za slučaje slabih krmskih letin ter — deteljo in od nje z a -visen plodored. Kajti travništvu v dolinah, ne gledé na njega slabo boniteto in vseobčo izčrpanost (povprečno se uporabi 90%>' in več vsega hlevskega gnoja samo za polja!), so odmerjene razmeroma majhne površine. Tudi v dobrih krmskih letinah igrajo pridelki detelje in slame kot zimskega krmila (»rezanica«) odločilno vlogo. Ako naj doseže gorenjski kmetovalec le količkaj zadovoljive pridelke iz svojih polj, jih mora redno in izdatno gnojiti s hlevskim gnojem, ki je ob opisani strukturi zemlje ne-obhodno potrebno gnojilo za ohranitev stalnejše rodovitnosti tal, katerim primanjkuje poleg najvažnejših hranilnih snovi v precejšnji meri — važen činitelj za rodovitnost zemlje, t. j. humus (sprstenina, črna prst). Ni pa dvoma (marsikateri posestnik v okraju je to tudi že preizkusil), da bi se dala tolika uporaba hlevskega gnoja nekoliko razbremeniti z večjo in pravilno uporabo umetnih gnojil, oziroma bi se z uporabo istih lahko znatno povečalo pridelke poljskih sadežev. Žal pa, kmetovalci umetna gnojila vse premalo uporabljajo, bodisi da jih plašijo visoke cene, bodisi vsled delno slabih izkušenj, ker niso gnojili na podlagi predhodnih poizkusov. Z ozirom na opisano kakovost zemlje, kakoršna prevladuje na Gorenjskem, se nehote vsiljuje misel, da bi v nekaterih okoliših okrajev bilo bolj gospodarsko, dajati prednost nakupu sena in dobre slame pred nakupom umetnih gnojil, kajti s slamo in senom bi kupil kmetovalec krmila in obenem h u -možen gnoj, kateri prihaja ravno za njegovo vrsto zemlje še najbolj v poštev. Seveda bi se moglo uveljaviti to še le takrat, ko bi bila seno in slama zelo poceni, kar pa zna prav kmalu priti. Vsekakor je rentabilnost pridelovanja žitaric ob opisanih razmerah tudi v dobrih letinah zelo dvomljiva oziroma prav majhna. — V dobri letini pridela n. pr. gorenjski kmetovalec na en hektar — pšenice 10—12 mq, ječmena 9 mq, rži 8—9 mq, ovsa 11—12 mq, koruze 12—15 mq, prosa 8mq, strniščne ajde 5—6mq, krompirja 80—100 mq. Edino krompir in nekatere 'druge okopavine (koruza že manj) se ob dobri letini res izplačajo s čistim dohodkom, žita pa celo v najboljši letini zelo malo, a ob slabejših letinah je z žitaricami naravnost izguba. Ako bi vodil kmet natančne zapiske o stroških (najemnina zemlje, obdelava, gnojenje, seme) in o prejemkih iz njiv, bi dognal, da mu donašajo njive prav malo čistega dohodka in to tudi v okoliših, kjer uspeva na isti njivi poleg žit tudi strniščna setev. Kaj šele tam, kjer je strniščna setev nemogoča! Ob slabih letinah pa zaide kmet v občutne izgube, ki jih ne more zlahka preboleti. Ako bi pa z uporabo umetnih gnojil povečal pridelke iz njiv — recimo za 50 odstotkov, — bi bila tudi v tem slučaju čista rentabilnost najbrže manjša, nego ona iz pridelovanja krme na njivah ob enakem gnojenju in to predvsem tam, kjer strniščna setev ni mogoča (Radovina, deloma kranjskogorska dolina). Kajti črna detelja in grašica uspevata v zvezi s pravilnim kolobarjenjem v teh krajih tudi na zelo slabih tleh razmeroma zelo dobro. Črna detelja daje n. pr. ob dobri letini povprečno dve do tri košnje, na en hektar okrog 50—60 mq deteljnega sena! Enako dobro uspevajo krmske mešanice, grašica z ržjo ali ovsom in to tudi na prav slabem svetu. Na drugi strani zopet vidimo, da dajejo travniki in dolinski pašniki povprečno najnižje pridelke, ker so vsled pomanjkljivega gnojenja (hlevski gnoj gre skoro ves v prid njivam!) in slabe oskrbe skrajno opešani in izčrpani. Misli o povečanju obstoječih krmskih ploskev v dolinah. Popolnoma umljivo je, ako se ob opisanih prilikah poraja marsikateremu kmetovalcu, osobito v okoliših, kjer strniščna setev ni mogoča, — misel na omejitev pridelovanja žit v prid travništvu in pašništvu. Kajti v goratih krajih Slovenije, predvsem n a Gorenjskem, tvori govedoreja glavni vir dohodkov tamkajšnjih kmetovalcev. Poljedelstvo je tudi tu sicer važen gospodarski činitelj, toda čisti dohodek, ki ga donašajo Gorenjcu žita in okopavine, je jako majhen v primeri s čistim dohodkom, katerega ima, oziroma kakršnega bi lahko imel od živine. Dobičkanosna je pa govedoreja tembolj, čimbolj se ista naslanja na planinske paše, oziroma stalne paše sploh. Planinar pričenja travništvo in pašništvo upravičeno vedno bolj upoštevati kot temelj glavni veji svojega gospodarstva, t. j. živinoreji. Dobi se že danes posestnike na Gorenjskem, kateri omejujejo pridelovanje poljskih sadežev ter posvečajo več pažnje deteljinam in lucerni; nekateri vpeljujejo celo menjalne travnike. Y zgoraj omenjenih dolinah bi bila omejitev pridelovanja žit in koruze naravnost umestna, ker gojenje teh sadežev je po takih legah vsled zelo ostrega podnebja in skoraj rednih pozeb jako riskantno (premalo varno). Pač pa bi bilo v teh slučajih priporočljivo, sejati več detelje in grašice, ki tamkaj razmeroma prav dobro uspevajo. У tem oziru bi kazalo, poprijeti se v večji meri sejanja travnih deteljin (mešanica detelje in trave). Deteljina omogoči usevni red (kolobarjenje posevkov) z več njivskimi k r m -skimi rastlinami in zmanjšanje površine žitaric. Kajpak, ako bi bila zemlja v splošnem na Gorenjskem res prikladna za lucerno, bi bila izpeljava tega preobrata prav lahka. Ker pa je tamkaj razmeroma le malo sveta, kjer bi lucerna dobro in skozi več let uspevala, treba pač misliti na deteljine. črno deteljo in na menjalne travnike. Omenjeni gospodarski preokret, t. j. omejitev pridelovanja žitaric v prid povečanju pridelovanja krme, d asi iz mnogih ozirov upravičen, nikakor ni tako zlahka izvedljiv in tisti kmet, ki bi ga morda nameraval izvesti, bi moral nastopiti novo pot z vso previdnostjo in le polagoma, računajoč z mnogimi okolnostmi. Predvsem bi mu bilo upoštevati, dasiravno bi ostalo pri starem usevnem redu, vendar ob postopnem krčenju njivsko obdelanih parcel, da bi prišle gotove obdelane parcele v novo uvrstitev v sistemu kolobarjenja. Zato bi se morala nova razvrstitev izvesti le polagoma, a ne naenkrat, drugače bi se občutno motilo ravnovesje hranilne sile (statika) zemlje, kar bi imelo za posledico manjše pridelke od normalnih. Nadalje bi se moral ozirati tudi na druge gospodarsko-obratne in trgovsko - konj unkturne momente (trgovske odnošaje), ki so odločilno, važni. Ali more v gotovih okoliših Gorenjske, špeeijelno v gotovih okoliših radovljiškega okraja, priti enkrat do omenjenega preokreta v sistemu gospodarstva, bi bilo resno pretresati, ker manjka v teh okoliših naravne podlage za dobičkanosno pridelovanje žitaric. Pač pa so na drugi strani dani vsi poglavitni pogoji za živinorejo. Izmed raznih okolišev bi prišli gotovo že orne- njena dolina Radovina in kranjskogorska dolina za ta preokret najpoprej v poštev. Kajti neekonomično bi bilo, da trpi in hira panoga, ki bi zamogla donatati največ čistega dohodka, v glavnem vsled tega, ker se omogoča zasilen obstoj poljedelstva, čegar dobičkanosnost je ob lahko najumnejšem gospodarstvu vendarle dvomljiva, tako da isto takorekoč le životari. Predpogoji za krčenje žitaric ali ponekod popolno omejitev istih v svrho večjega razvoja živinoreje in mlekarstva, pa so: 1. Zasigurana trgovina z živino, ustaljen izvoz živine bodisi v druge dele države, bodisi v inozemstvo, kar je dosegljivo le ob produkciji res prvovrstnega blaga. 2. Ustaljen trg z mlečnimi izdelki, sirom in maslom, kar je zopet dosegljivo le ob produkciji brezhibnih, prvovrstnih izdelkov. Za izpolnitev teh pogojev pa treba še veliko in dolgoletnega dela, drugače bi bil tako dalekosežen preobrat gospodarskega načina preveč riskanten in bi se kmet lahko z njim oropal važnih prehranitvenih pridelkov, katere bi ob morda slabih ali negotovih dohodkih iz živinoreje komaj mogel dokupovati brez zadolževanja. Mogel bi priti v žalosten položaj, v kakršnem je n. pr. vinogradnik, ki ima samo pridelek iz vinograda, a nič njiv. Šele, kadar bi bili izpeljani zgoraj označeni predpogoji, bi se lotil planinar sam od sebe krčiti svoje poljedelstvo v prid večjemu pridelovanju krme. Šele takrat bi kmet ne tvegal, da pride zlahka v krizo glede odprodaje svojih pridelkov, — v svesti si, da si s prvovrstnim blagom pridobi in obdrži stalen trg za svoje pridelke. Za enkrat pa bi le kazalo, napraviti najprej par točnih preizkusov na par tipičnih planinskih kmetijah. Pričeti širše delovanje za omejitev poljedelstva v nižavah tedaj še ne kaže, ker bi isto ob splošni desorijentaciji kmeta lahko dovedlo do morda prenagljenih in napačnih ukrepov. Vsekakor pa je umesten točen preizkus s par primeri, ker bi gola navodila ne privedla do uspeha. Priporočljivo bi bilo izvajati čez leta preobrat gospodarskega sistema poskusoma in le polagoma ter po dobro premišljenem načrtu v dveh okoliših, v vsakem na eni tipičniv zgledno urejeni kmetiji in sicer najprej v kranjskogorski dolini in v Radovini. Predpogoji za ta poizkus bi bili: 1. Lastnik za dotični okoliš tipične kmetije izvede točno po načrtu postopno omejitev svojega poljedelstva v prid travništvu in pridelovanju deteljin in sicer za okrog % do % dosedanje ploskve. Pripomniti je, da bi zahtevalo to gotove stroške za vzpostavitev, oziroma povečanje kozolcev, brez katerih ob tamkajšnjih vremenskih razmerah ni izhajati, ali pa bi bilo pričeti s sušenjem sena tudi na o s t r v i h. 2. Da dotični kmetovalec oskrbuje in gnoji svoje travnike v glavnih potezah po navodilih strokovnjaka. 3. Da vodi preprosto, a natančno knjigovodstvo z letnim zaključkom, ki ga predloži vsako leto poklicanemu strokovnjaku v vpogled. 4. Da izpolnjuje gornje pogoje skozi najmanj pet let. 5. Da se mu gre od merodajne strani na roko: a) s prispevki k nakupu umetnih gnojil za travnike in njive; b) z izdatno podporo k izblojšanju hleva, gnojnične jame in gnojišča. Rezultati teh poizkusov bi pokazali, v koliko bi bila upravičena omejitev pridelovanja žitaric, a pokazali bi tudi nazorno, kako bi bilo splošen preobrat s tehnične strani izvesti. Pridelovanje krme s posebnim ozirom na planinske kraje. I. O razmerju med dolinskim in planinskim gospodarstvom. Zelo važen predpogoj za uspešno živinorejo v planinskih krajih tvori pravilno razmerje med proizvajanjem krme v dolini in obsegom ter množino paše na planinah. Vsak umen planšar stremi upravičeno za tem, da zamore v pašni dobi brez izgube uspešno prerediti na planini vsaj toliko živine, kolikor je je normalno preredil preko zime v hlevu. Enako mora planšar delati z vsemi silami za tem, da število živine, ki se na planini dobro preživlja, čez zimo v hlevu ne strada. Našteti bi se dalo nebroj primerov, kjer ni tega razmerja. Da si planšar ustvari potrebno pravilno razmerje med rejo živine v hlevu in rejo na planini, mora delati z vso doslednostjo in preudarkom na to, da poveča pridelovanje krme v dolini, da pride isto v pravo razmerje z množino paše na planini, — in obratno, zboljševati mora vztrajno svoje planine, tako da živina, ki je bila čez zimo dobro prekrmljena, na planinah ne strada. Le takrat, kadar vzpostavi planšar tako pravilno razmerje, lahko pričakuje od živine več dobičkanosnosti. Gospodarsko popolnoma nepravilno inkvar-no je, če drži kmet par glav živine več v hlevu, nego zmore dotično posestvo. Kajti več dohodka donaša živinorejcu njegovim krmskim razmeram odgovarjajoče število živine, nego večje število glav, ki se pa mora skozi leto prestradati. Zakaj le od neprekinjeno zadostno prehranjene živine pričakujemo lahko kaj prida dohodkov. Moramo priznati, da se dobi pri nas mnogo živinorejcev, kateri drugače prav umno in pravilno gospodarijo, bodisi z gnojenjem, travniki in polji, ampak imajo to človeško slabost, da radi tekmujejo, a ne s prvovrstno živino, kakor bi bilo želeti, temveč oni se hočejo izkazati pri soseščini s — številom živine. To število pa je z ozirom na njihovo premajhno posestvo in nezadostno površino travnikov in paš, pa tudi z ozirom na njih opešanost — previsoko, tako da kljub vsemu drugače morda dobremu gospodarstvu najdemo v takem hlevu malokatero lepo žival. Tak kmet je na napačni poti. Veliko bolj bi ga sosedje čislali kot živinorejca, a ko bi imel za dva do tri repe manj v hlevu nego bogatejši sosed, le ako bi bila ta živina res lepa, v zadovoljivi rejno-sti, ne pa vsa zmed lei a in zanemarjena. Tekmovati v gospodarstvu bi tudi kmet moral, saj to se dandanes zelo želi, zato se pa prirejajo premovanja in živinorejske razstave. A tekmuje naj glede na stasitost, lepoto in večjo mlečnost živali, ker od tega bo imel več koristi, nego če ima prenapolnjen hlev z napol izstradanimi živalmi, ki niso ne glede mesa in ne glede mlečnosti kaj prida. Kdor pride v tak hlev, ta bi ne mogel priti v zadrego, kam naj obesi klobuk in palico! — Poleg vsega je tudi gnoj od izstradanih živali manj vreden. Kam jadra tak kmet, ako še svoj gnoj in gnojnico slabo oskrbuje in travnike zanemarja! Živinorejec mora stremeti na j poprej za zboljšanjem kakovosti in mlečnosti živali, a število živine naj poveča edino tedaj, ako zboljša, oziroma poveča pridelovanje krme ter vzpostavi pravo razmerje med množino dolinske krme in planinske paše. Na ta način kolikortoliko izloči tudi več ali manj nujno potrebo pokladanja močnih (krepilnih) krmil, ki so danes razmeroma draga. II. Pridelovanje krme v dolini. 1. Pridelovanje njivske krme. Kakor v izključni ravnini, mora živinorejec tudi v planinskih krajih posvečati veliko pozornosti in skrbi za pridelovanje njivske krme. Reči moram, da naš planinar to dela, ali ne more biti odveč, če se povdarja potrebo, da planinar njivsko pridelovanje krme poveča čimbolj more. У ta namen bi bilo priporočati, da seje namesto same črne detelje — mešanico črne detelje s primernimi travnimi semeni, takozvano »d e t e 1 j i n o«. Setev takih mešanic bi imela te prednosti, da bi kmet izrabljal isto ploskev za pridelovanje krme lahko dve do tri ali več let zaporedoma, med tem ko ima danes črno deteljo navadno le poldrugo leto na isti ploskvi. Nadaljna prednost bi bila, da bi sejal deteljo v bodoče na isto površino lahko eno leto prej, nego ako seje deteljo samo brez primesi travnih semen. Vsled tega bi bilo kolobarjenje olajšano in skrčenje žitaric omogočeno, ker bi znašala ploskev detelje že okrog eno četrtino vseh obdelanih njiv, medtem ko znaša danes le eno petino do eno šestino. Nadalje bi bil tudi pridelek omenjene mešanice na enaki površini večji, kakor ob sami detelji, krma bi bila tečnejša in izdatnejša predvsem za mlečno živino. Detelja sama vsebuje nad mero mnogo dragih beljakovin, trava sama pa razmeroma malo, — mešanica detelje in trave pa vsebuje hranilne snovi v pravem razmerju, kar je jako važno z ozirom na štedenje teh snovi. Živina deteljino tudi rajše žre ter se da ista lažje posušiti v seno. Toda travna semena za mešanico bi bilo treba previdno izbrati! Upoštevati bi bilo trave, ki dajejo že v prvem letu polno košnjo ter take trave, ki dajejo polno košnjo šele v drugem in tretjem letu. Kmetijska družba za Slovenijo sestavi take mešanice v pravilnem razmerju primernih travnih semen, ako naročnik pri naročilu naznači vrsto zemlje, kamor misli sejati travno deteljino. Y splošnem bi bilo vzeti od detelj- Mačji rep (Phleum pratense). Мачји pen Fléole des prés. Angleška ljuljka (Lolium perenne). Енглеска љуљка. Ivraie vivace on Ray-grass anglais. nega semena za okrog 80 odstotkov, a travnega semena za okroglo 10—20 odstotkov posetvenega prostora. N. pr.: Za 90% ploskve — semena od črne detelje in za 10% ploskve — semena od italijanske ljulke (tedaj z 20% doklade povprečne rabnosti — na ploskev enega orala: 12.60 kg črne detelje in 3.60 kg italijanske ljulke), t. j. mešanica za dvoletno košnjo. Ali pa: Za 80% ploskve — semena črne detelje in za 10% ploskve — semena italijanske ljulke in za 10% ploskve — semena mačjega repa, (to. se pravi, na en oral: 11.20 kg črne detelje, 3.60 kg italijanske ljulke in 1.20 kg mačjega repa). Ta mešanica bi bila prikladna za dva- do triletno košnjo. Ali pa: Za 85% ploskve — semena lucerne in za 15% ploskve — semena pasje trave, ki je najbolj pripravna za skupno setev z lucerno, (t. j. na en oral: 18.70kg lucerne in 3.90 kg pasje trave), kar bi bilo primerna mešanica za pet- do šestletno košnjo. Podrobnosti glede različnih travnih deteljin, prikladnih za različne vrste zemlje i. dr. najdejo zanimanci v »Kmetijskem koledarju« iz leta 1925. Pripomniti je treba, da so najboljši predsadeži za travne deteljine, kakor tudi za samo črno deteljo — okopavine, katerim pa treba dobro gnojiti s hlevskim gnojem. Zelo se izplača, ako pognojimo deteljo oziroma deteljino z okrog 150—200 kg superi os fata ali 300 kg Thomasove žlindre ali razklejene kostne moke in z o k r o g 100 kilogrami 42% ne kalijeve soli na en oral. Superfosfat in kalijevo sol bi bilo trositi spomladi, druga izmed omenjenih gnojil pa v pozni jeseni ali pozimi. Sicer pa se priporoča, poskusiti najpreje na malih površinah, da se kmet sam prepriča o učinku in dobičkanosnosti umetnega gnojenja pri detelji. Priporoča se tudi, prevleči travno deteljino v drugem letu obstoja spomladi, ko žeprične rasti, z lahko brano, morda tudi enkrat po prvi košnji. Ako je zemlja lahka in prodnata ali peščena, oziroma ako je vreme suho, moramo po bra-nanju deteljino še povaljati z valjarjem. Kdor bi v tem slučaju ne rabil valjarja, naj tudi hrananje rajše opusti ter se posluži samo železnih grabelj. S takim obdelovanjem dete-ljine dosežemo, da se rastline bolje obrastejo in uničujemo obenem tudi plevele. Sicer pa treba biti previden z brana-njem na lahkem peščenem svetu ter izbrati za to delo najugodnejši čas ter ne opustiti v tem slučaju valjanje z valjarjem; ako pa je zemlja vsled hudega mraza (ledu) dvignjena, bi smeli samo valjati, a ne branati. Lucerna je detelja, ki dela ob ugodnih predpogojih poleg izborne kakovosti kot krmilo — prave čudeže glede množine pridelkov. Tudi na Gorenjskem poskuša marsikateri kmet z lucerno, a vsak nima sreče z njo. Glede lucerne treba najprej vedeti, kake predpogoje stavi ta rastlina, ako naj povoljno uspeva. Lucerna uspeva dobro in dolgo let edino na globokem svetu. Zemlja je lahko v gorenji plasti — bolj pusta in manj vredna, ampak spodnja globlja plast zemlje mora biti kompaktna, lahko prodorna za korenine, predvsem pa dovelj vlažna, — drugače ne uspeva lucerna dobro in dolgo. Zlasti na plitki zemlji, čije spodnja plast je sam čist grušč ali »šoder«, ne bo z lucerno nikdar kaj prida. Drug predpogoj za uspeh z lucerno je zadostna množina raz-topljivega apna v zemlji. Ako naj lucerna dobro uspeva, mora vsebovati zemlja najmanj 02% ali rajše še več raztopljivega apna. Če bi kmetje, ki poskušajo sejati lucerno, upoštevali ti dve glavni točki, bi bilo manj razočaranj. Nadalje treba kmetovalcu znati, da zahteva lucerna — kakor vsaka metuljnica! — svojo posebno pasmo gomoljčnih glivic, s pomočjo katerih črpajo njene korenine dušik iz zraka, da se rastlina z njim hrani. Ako tedaj naseje kdo lucerno na njivo, kjer ni rasila še nikoli lucerna, ne najdejo rastline tamkaj gomoljčnih glivic prave pasme in lucerna ne bo mogla dobro uspevati, četudi ji morda zemlja ugaja in apnovitost zadošča. Y takem slučaju bi moral dotičnik napeljati na njivo, kamor misli sejati lucerno, par voz zemlje, ki jo je odvzel z njive, kjer je lucerna že dobro aspevaia. S tem dovede zemlji pravo pasmo gomoljčnih glivic, s katerimi bo lucerna dobro izhajala in zato uspevala. Ako pa tega ne stori, bi moral njivo cepiti z umetno vzgojenimi gomoljčnimi glivicami lucerne (Nitragin i. dr.), kakršne se danes tudi pri nas že dobe. Y takem slučaju in tudi sploh je dobro gnojiti njivo pred setvijo lucerne z dobro gnojnico ali kakim drugim dušičnatim gnojilom.. Pozneje se uspešno uporablja pri lucerni Thomasova žlindra, kostna moka ali superfosfat in kalijeva sol. Dobro bi bilo gnojiti lucerno s temi gnojili vsaj vsako drugo leto. Važno je, da sejemo lucerno le na tako njivo, ki je popolnoma čista, — brez plevelov in da jo sejemo le pod zaščitno rastlino (zeleni oves ali ječmen). Vsakoletno brananje spomladi, ko že poganja, lucerni zelo dobro de, toda le v smislu navodila, kakor je navedeno zgoraj pri domači detelji in le od drugega leta dalje. Sploh pa uspeva lucerna le v bolj toplih legah, ker je glede pozebe bolj občutljiva, nego domača, črna detelja. Lucerna uspe najboljše, ako jo sejemo po dobro gnojenih okopavinah. Njivske plevele se med drugim uspešno zatira tudi s pomočjo redne jesenske prahe, katero naši kmetovalci vse premalo uvažujejo. Ako je kaka njiva zelo zapleveljena, postopamo dobro tako, da jeseni prašimo, nasejemo spomladi tja lucerno prav na gosto ter isto ob setvi pognojimo z nekoliko čilskega solitra (okrog 60 kg na oral) ali pa 14 dni pred setvijo z apnenim dušikom ali tudi gnojnico, pozneje pa s kalijevo soljo in s Thomasovo žlindro ali superfosfatom. Dasiravno je lucerna sama zelo občutljiva zoper plevele, — ako jo na opisan način silimo k rašči, bo z bohotno raščo plevele zadušila. Seveda velja to navodilo le za zemlje, ki lucerni ugajajo in ki vsebujejo zadostno množino apna. V nasprotnem slučaju seveda tudi z lucerno samo ne bo nič prida. Priporoča se tudi sejati več grašice, mešane z ovsom, ržjo ali ječmenom. Ta mešanica daje jako izdatno in tečno krmo za molzne krave. Seje se jo lahko po vsakem sadežu. Razven tega je grašica izvrsten predsadež za pšenico. V večjih ravninah, kjer je pridelovanje pese v večjem obsegu mogoče, bi bilo isto čim bolj razširiti. Pesa znatno pripomore k ppvečanju in zboljšanju zimske krme in se zelo izplača ravno pri mlečni živini. Vsled slabih travnikov in še slabših planin bo planinski kmet primoran, znatno povečati in intenzivirati pridelovanje njivskih krmil. 2. Zatiranje deteljne predenice in pojalnika. Predenica je najopasnejši in najbolj škodljiv rastlinski zajedalec naših detelj. Delati moramo vztrajno za tem, da za stalno izcmerimo predenico z njiv, ker je ta rastlina za deteljišča največja nadloga. Predenice se ubranimo in jo uspešno pobijamo, ako se vestno ravnamo po sledečih navodilih: 1. Sejati moramo le tako deteljno seme, ki je absolutno prosto semena od predenice. Največkrat je vse odvisno od tega, kje seme kupimo! Kupujmo ga le pri najzanesljivejših tvrdkah s semeni (n. pr. Kmetijska družba za Slovenijo), ki jamčijo za čistost deteljnega semena. Ako kupujemo seme od kmeta, se moramo dobro prepričati oziroma poizvedeti, ali ne izhaja morda to seme z deteljišča, ki je bilo okuženo s predenico. Ako je temu tako in seme vseeno kupimo, zanesemo predenico na lastne njive. 2. Deteljišča, ki so bila od predenice močno napadena, bi ne smeli rabiti za posetev detelj skozi dolgo vrsto let, n. pr. 8—10 let, ako se hočemo izogniti novim pojavom tega škodljivca. 3. Okužena mesta na deteljiščih moramo — kakor hitro se pojavijo — obkoliti s širšim (35 d o 40 c m) j a r k o m krog i n k r o g, da se predenica ne razširi naprej. Ta krog mora biti najmanj za en meter premera širši, nego je vidno predenično gnezdo. Namreč najbolj oddaljene izrastke (niti) predenice se zelo težko opazi, a iz teh oddaljenih niti se razvijejo kmalu nova gnezda, četudi ločimo ali odrežemo niti od materne rastline, ker predenica nima korenin, ker jih ne rabi. Zato moramo pri zatiranju predenice poseči vedno za en meter dalje izven vidnega predeničinega kroga, ako hočemo doseči uspeh. 4. Seme od predenice ostane več let kaljivo, tudi ako ni popolnoma dozorelo. Predeničje gnezdo moramo izsekati čim globje iz tal, najbolje z motiko in sicer še pred no prične predenica cvesti. Pokošeno mešanico zmešamo z narezano slamo ali plevami na debelo skupaj in sežgemo. Priporoča se, to zmes dobro poškropiti s petrolejem, da bolje zgori. Namesto sežiganja lahko natrosimo med požeto predenico živo apno ali pa namočimo s У2 do % °/o raztopino žveplene kisline, a delati je s previdnostjo. Nato moramo prizadeti prostor globoko prekopati. Uničiti moramo predenico na mestu, kjer se je pojavila, ane je nositi drugam, ker med potjo se lahko poizgubi nekaj semena, ki povzroči zlahka nove okužbe. Vedeti moramo tudi, da samo prekop a nje gnezda brez sežiganja ali uporabe živega apna nima gotovega uspeha, posebno če predenica že cvete. Ako pa skuša kdo zatirati predenico le z grabljami itd., ta je lahko gotov, da se predenice ne iznebi, temveč isto le še bolj razširja. 5. Nikakor ne smemo pokošeno mešanico detelje in predenice pokrmiti živini, ker žival ne prebavi semena. Seme pride nepoškodovano z blatom v gnoj in z gnojenjem zopet na njivo, kjer izkali, kakor hitro raste na njivi zopet, detelja. Enako ne smemo zmetati pokošene predenice na gnoj ali kompost, ker seme tam ne izgubi kaljivosti in nam pozneje z gnojem zopet okuži deteljišča. 6. Važno za vsestranski uspeh je, da zatira predenico vsak prizadet posestnik zase, a ne le par posestnikov, drugače so slednji vedno izpostavljeni okužbam iz deteljišč drugih, ki predenice ne zatirajo. Večkrat se pripeti, da rabi kdo zajamčeno čisto deteljno seme, a se mu predenica kljub temu pojavi. Vzrok tega je največkrat v tem, da je bila njiva že od prej okužena od predenice ali z gnojem, ali nezadostnim zatiranjem pri prejšnji detelji itd. Pripeti se tudi mnogokrat, da se prenaša predeničino seme nevede s čevlji ali tudi z živino iz okuženega deteljišča na drugo njivo, kjer se takoj pojavi predenica, čim raste tam detelja. Vedeti treba tudi, da prenašajo predenično seme naprej tudi poplave in vetrovi. Prizadeti tedaj lahko ve, kje ima iskati vzroke, ako se mu predenica kljub zajamčeno čistemu semenu pojavi, — kajti kmetje dolže mnogokrat čisto po krivem dobavitelja deteljnega semena. Uspešno se uporablja zoper predenico tudi škropljenje z 18% raztopino železnega vitrijola ob suhem vremenu. Učinek tega škropljenja je siguren le, če ne pride vsaj dve uri po škropljenju dež. Najprimernejši dnevni čas za škropljenje je opoldne. Železni vi tri j ol, katerega se rabi za to svrho, mora biti svež, v zelenih kristalih, suh in v kosih, hrani se ga na suhem prostoru. Za škropljenje z železnim vitrijolom je potrebna posebna brizgalna, katero se mora po vsaki uporabi dobro splakniti z vodo. P o j a 1 n i k ali kačja glava (Orobanche minor, Kleeteufel, Sommerwurz) zelo škoduje pridelkom deteljišč. Globoko izpod-rezavanje korenine pojalnika ali tudi večkratna košnja detelje vedno pred cvetjem pojalnika pomaga le, ako se je škodljivec šele čisto nanovo pojavil. Y tem slučaju ga ni pustiti, da vzcvete n. pr. s tem, da se ga pravočasno populi oziroma izpodrezuje, drugače je njiva in njena okolica za dolgo vrsto let okužena. Izrezane rastline je treba sežgati. Uspešnega sredstva zoper pojalnika, ako se je enkrat razplodil, ni. Aho je zajedalec na dete-ljišču zelo razširjen, oziroma ako se je enkrat razsemenil, ne kaže drugače, kakor prenehati z deteljo na isti ploskvi za dolgo vrsto let (najmanj 8!). Zoper pojalnika se posebno priporoča krepko gnojenje s kalijevo soljo in fosfatnimi gnojili ter apnenje, ako raste na dete-ljišču poleg pojalnika tudi mnogo kislice. Pojalnik se je razširil 1. 1926 ponekod v velikih množinah, posebno v občini Predtrg in drugod; škoda na detelji je bila velika. Ta zajedalec skoraj ne zaostaja glede škodljivosti za deteljno predenico! Zato treba posvetiti zatiranju pojalnika največjo pozornost še pravočasno, t. j. kakor hitro se pojavi in četudi ga je za enkrat le malo na deteljišču. S tem se onemogoči, da se razplodi v večji množini. 3. Oskrbovanje in obdelovanje travnikov in dolinskih pašnikov. V drugih, naprednejših deželah se pripisuje travništvu in pašništvu od strani oblasti in kmetovalcev samih največjo pažnjo, vzdržuje se celo špecijalne travniške šole (n. pr. pri Admontu v Avstriji) in to zelo upravičeno, saj je travništvo temelj vsem granam kmetijstva. Pri nas pa je travništvo na skoraj na j nižji stopnji. Vsaka kulturna rastlina potrebuje, ako naj dobro uspeva in rodi, primerno obdelovanje zemlje in oskrbo- v a n j e. Ako krompir ne okopujemo in osipamo, ne bo s pridelkom nič prida. Enako ali podobno je pri drugih kulturnih rastlinah, katerih oskrbi posveča naš kmetovalec — to se mu mora priznati — res veliko pozornost. Le glede travnikov temu ni tako! Upoštevati moramo, da so tudi razne trave in detel je, ki naj tvorijo rušo travnika, za primerno obdelovanje in oskrbo zelo hvaležne in da trpi pridelek travnikov jako občutno, ako istega glede oskrbe zanemarjamo. In da ga v splošnem zanemarjamo, to moramo priznati. У tem dejstvu tiči prvi vzrok, da z ži vinore jone napredujem o. Samo navadno trebljenje travnikov z lesenimi grabljami, kakoršno opažamo v zgodnji spomladi povsod po Gorenjskem, seveda travnikom koristi, ker se z grabljami obenem zravnajo krtine in odstranjuje razne nestrohnele ostanke od morda jeseni natrošenega nezrelega gnoja ali naneseno listje. Toda to trebljenje še daleč ne nadomešča brananja ! Bilo bi mu le deloma podobno, če bi rabili namesto lesenih — železne grablje. Poleg omenjenega trebljenja bi morali tedaj travnik vsako leto obdelovati še z brano in valjarjem, ker z navadnimi lesenimi grabljami zemlje nič ne ranimo in odpremo, kvečjemu, da se z grabljami izruva nekaj mahu. Sicer se pa z lesenimi grabljami ne trebi vseh travnikov, temveč navadno le bližnje in najboljše. Dober del istih je sploh brez vsake oskrbe! — Le, ako bi bila travniška ruša čista, prosta plevelov, a travnik v splošno dobrem stanju, bi navadno trebljenje z lesenimi grabljami za silo zadostovalo. Ker so naši travniki in pašniki splošno zelo zapleveljeni, moramo vsekakor uporabljati primerno travniško brano, združeno z valjarjem in gnojenjem, da plevele preženemo in rušo popravimo. Krtine treba praviloma takoj poravnati, čim se pojavijo. Nepravilno je čakati, da se poravna jesenske krtine šele spomladi obenem s spomladanskimi! Jesenske krtine treba zravnati vedno že jeseni, ker to poveča rodovitnost zemlje na prizadetih mestih travnika. Travnik, tudi na lahki zemlji, treba toliko časa redno vsako leto branati s primerno brano, dokler se ga ne razpleveli. Seveda samo z brananjem tega še ne dosežemo; obenem treba skrbeti, da pomoremo travniku tudi z gnojenjem, oziroma s podsejanjem travnili semen, — in ako je travnik zamočvirjen, da ga predvsem osušimo. Na opešanem in ne prehudo zapleveljenem travniku že z rednim in izdatnim gnojenjem samim odstranimo plevele, ker ob izdatnem gnojenju se okrepe trave in detelje tako, da same zadušijo plevel, medtem ko s samim brananjem tega za trajno ne dosežemo, temveč le začasno. Tedaj bran a nje in gnojenje ter morebiti še podsejanje travnih semen! Travnike na globejših, težjih zemljah pa kaže branati redno vsako leto, tudi ako niso zaplevljeni oziroma ma-hoviti. Ako se po brananju opazi, da je ruša zelo redka, ali ako je na travniku videti male, a pogoste praznine ali golote, tedaj treba podsejati travna semena in ploskev gnojiti. Drugače samo brananje prav malo izda in mah se bo zopet naselil. če pa je travnik razpleveljen in si je ruša opomogla, kaže biti z brananjem travnika zelopreviden. Posebnovelja to za travnike na lahki, plitvi zemlji! Y tem slučaju so železne grablje bolj umestno orodje za obdelovanje travnika. Le na težkem, ilovnatem svetu bo vsakoletno ostro brananje zelo koristilo. Dober, nemahovit travnik na lahkem, plitkem svetu, kaže le gnojiti in rabiti spomladi ali tudi jeseni valjar. — Tudi glede brananja travnikov so umestni poizkusi, ker brananje ni vedno umestno. Umestno je brananje travnikov na vseh zemljah, ako so z a -p level j eni in ma h oviti, — a brez gnojenja in eventu-elnega podsejanja tudi tako ne dosežemo trajnih uspehov. Nadalje je brananje umestno na težkih, globokih zemljah, tudi ako niso zapleveljene ali mahovite. Branati treba raj še ob bolj vlažnem vremenu, ne pa ob suhem; najboljši je učinek, ako po brananju dežuje. Toraj moramo mahovite travnike in domače (dolinske) pašnike vsako leto po dolgem in širokem pobranati s primerno travniško brano in sicer spomladi, ko začne trava rasti. Le če je zemlja vsled ledu dvignjena, smemo spomladi samo povaljati, a ne branati. Travniške brane so itak skoraj pri vseh kmetijskih podružnicah na razpolago njihovim članom (dasi sistem teh bran ni najboljši), a se jih člani vse premalo poslužujejo. Kjer ni zadostno travniških bran na razpolago, bi jih bilo naknadno in čimpreje nabaviti. Večji posestniki bi morali sami razpolagati s tem prekoristnim orodjem, seveda pa rabiti tudi valjar. Pomisleki, da se ruša z brano preveč rani, da se ruša potem težko zopet zaraste, nadalje, da se iztrga z brano preveč trave im zemlje itd., niso vedno utemeljeni. Ravno nasprotno, kajti brananje ima pač ta koristni namen, raniti rušo, da je zemlja bolj dostopna zraku, vodi in drugim vplivom v svrho razkroja, ker se s tem povečajo zemlji lastne hranilne snovi. To velja posebno za težje zemlje. Razven tega uničujemo z dobro brano mah in travniške plevele, ako branamo o pravem času. Izgovor, da ne gre in da se ne izplača brananje in valjanje nekoliko valovitih, oddaljenih pašnikov oziroma senožeti, ne drži. Ravno tu, kjer je gnojenje silno otežkočeno, oziroma iz raznih vzrokov nemogoče, bi bila brana in valjar poleg iztrebljevanja grmovja in kamenja edin pripomoček da dvignemo donesek takih pašnikov oziroma senožeti. Tudi pri bolj valovitih (dolinskih) pašnikih se da pri dobri volji uporabljati brana. Travniške brane so tako konstruirane, da se prilagodijo tudi neravni, valoviti legi sveta in se dobe tudi prav lahke travniške brane. Treba pa izrabiti za to delo pravi čas (ob vlažnem vremenu) ter ne opustiti podsejanja dobre travne mešanice, ako je ruša redka. Končno pa treba vedno, ako le mogoče, pridružiti še valjar in gnojenje s humoznimi gnojili, ker le na ta način se odstrani mah in dvigne s tem pašne doneske. Sicer pa bi imeli že lepe uspehe, ako bi uporabljali na valovitih pašnikih in senožetih železne grablje. Poglavitna reč pri tem pa je dobra volja za to delo, le da bi se ga že enkrat lotili in vztrajno izvajali. Po brananju treba izruvan mah in drugo pograbiti ter spraviti vstran. Na ravnem in lahkem oziroma plitkem in prod-nato-peščenem svetu je neobhodno potrebno, pravzaprav naravnost pogoj za uspeh, da povlečemo pobranano ploskev takoj po brananju z valjarjem. Osobito je to potrebno, ako branamo na opisanem svetu ob suhem vremenu in ko ni zemlja zadostno vlažna. Ce smo opazili pri brananju večje praznine (pleše) na travniku, jih moramo posejati z mešanico dobrih travnih se- m e n ter po setvi takoj prevleči z valjarjem, da se s tem omogoči izkaljenje lahkih travnih semen. Enako se postopa, ako se misli pomagati redki, oslaheli ruši s podsejanjem travnih semen. Cel travnik se spomladi ostro prevleče s travniško brano (najboljše s skari-fikatorjem »Ara«), pograbi vstran ves izruvan mah in naseje travna semena. Po setvi se dobro prevleče še z valjarjem. Postopa se tudi tako, da se okrog dva dni po dežju brana, nato takoj seje, a čez par dni povalja z valjarjem. Ugoden čas za p o d -setev travnikov bi bil čas pred dežjem. Podsetev travnikov spomladi pa uspe redkokdaj popolnoma dobro ter je uspeh sploh nesiguren! Boljše uspe podsetev travnih semen, akose seje po zgodnji prvi košnji. Travnik se dobro prebrana, natrosi nato kompost, seje in setev povalja z valjarjem. Gre tudi brez komposta, toda setev po raztresnem kompostu uspe bolj gotovo in boljše. Vspeb je seveda odvisen od zadostno vlažnega vremena. Podsetev travnikov na zelo lahki in plitki zemlji pa je umestna šele po košnji otave, katero je treba seveda v ta namen cim bolj zgodaj kositi. Na takih travnikih bi podsetev po košnji sena slabo izpadla, ker bi semena, posebno ob presuhem vremenu in vročini, komaj našla dovolj vlage za izkaljenje. Travniško brananje vobče mora biti ostro, klini brane morajo zemljo rezati, da jo odpro, ne pa da rušo samo površno raztrgava jo. Brananje, če se brana na travniku le zaletu j e po površini, kjer zobje ruše ne režejo, temveč brana takorekoe le pleše in poskakuje po travniku, — tako brananje ne koristi mnogo, temveč mnogokrat celo škoduje. To so kmetje sami spoznali, zato rabijo take brane le za poravnavo gnoja na travnikih ali pa bolj za njivska slična dela. Takozvani travniški »s k a r i f i k a t o r j i« in »k u 11 i v a t o r j i«, katera orodja rušo enakomerno režejo, so pač najboljša orodja za obdelovanje travnikov. Skarifikator je primeren za obdelovanje težjega, globejšega, ilovnatega travniškega sveta in sicer spomladi, čim je svet suh in čim trava že zeleni. Primeren je pa tudi za travnike z lahko zemljo, ki so zanemarjeni, zapleveljeni in maboviti, dokler ni z obdelovanjem, oskrbo in gnojenjem v toliko pomagano, da izginejo mah Laacke-jeva pregibijiva travniška brana, ki se sicer jako prilagodi valovitim tlom in je vsled tega pripravna za bran a nje valovitih senožeti in rovtov. Glede učinka pa daleč zaostaja za skarifikatorji ozir. kultivatorji, ker zemlje dovolj ne reže (zrači), temveč vrši le delo, ki ne ustreza popolnoma glavnim namenom travniškega brananja-, njeni zobje so pretopi in že konstrukcija ovira, da bi se zarezali globoko v tla. Лааке-ова помичка ливадна дрљача приређена за дрљање валовитих сенокоша те планинских сенокоша. Herse pour la prairie »Laaeke«. in pleveli. V takih slučajih pa treba uravnati kultivator na globino do kvečjemu 5 cm! Pozneje odpade brananje ter se obdeluje tak travnik le z valjarjem, težkim od 500—600 k g. Ce ostre kline brane rušo prerežejo, je to pač namen tega obdelovanja, katero moremo primerjati z oranjem in okopavanjem polja. S takim brananjem se obenem tudi rastline nekoliko rani, kar je pa zopet namen: rastline se vsled tega boljše obrastejo. — Tretji namen brananja je, iztrgavati iz ruše mah, kar pa končno ni poglavitno. Mah zatiramo z brano manj mehanskih potom z iztrga,van jem, nego predvsem s tem, da z brano vzpodbujamo in usposobljamo rastline k boljši rašči, da iste same mah zaduše. Eazume se, da treba po bra-nanju na lahkem svetu travnik povaljati s težkim valjarjem, toda predpogoj za uspeh brananja je pač, da se brana o pravem času Travniški skarifikator »Ara« tvrdke Jan Červinka v Pragi z 12 ali 16 noži, zelo priporočljiv za male in srednje kmetije. Spada med najboljša orodja za obdelovanje travnikov. Globino zarez se naravna do 5 cm za plitke in do 10 cm za težke in globoke zemlje. Izborno zatira mah, ob lahkem prijemu na zvodu odloži stroj nabrani mah na majhne kupe. Stroj se uspešno uporablja tudi na poljih za zatiranje pirnice (globina zarež 15 cm). Ливадни скарификатор »A p a«, твртке Јан Червинка y Прагу, ca 12 или 16 но-жева, препоручује ce много за малене и средње пољопривредне поседе. Scarificator pour la prairie »Ara«. . tam, kjer je to umestno in le s primerno brano. Nikakor pa se ne priporoča brananje travnikov, na katerih prevladujejo detelje (po gnojenju z žlindro!), posebno ne na lahkem, plitkem svetu, ako ni mahovit. Brananje se ne priporoča posebno na lahkem* plitkem svetu travnika, ako isti ni mahovit in ima redko, slabo rušo. če pa je tak travnik zelo mahovit, ga moramo vsekakor branati, da s pomočjo brananja, združenega s podsetvijo travnih semen ter rednim sledečim valjanjem ter rednim gnojenjem mah preženemo in rušo okrepimo, čim to dosežemo, odpade na takem svetu potreba brane, — uporabljamo pa nadalje vsako leto valjar. Nekateri strokovnjaki tudi ne priporočajo brananja travnikov na lahki zemlji, ako leži ob vodotokih (rekah in potokih), ki travnike tupatam poplavljajo. Enako se ne priporoča brana na travnikih z dobro, nemahovito rušo v izrazito gorskih legah, v katerih je navadno mnogo padavin. Travniški skarifikator »Ara« tvrdke Jan Červinka v Pragi, v dveh delih s 24 noži. Ливадни скарификатор »A p a«, твртке Јан Червинка y Прагу, y два дела ca 24 ножа Scarificator pour la prairie »Ara« de la maison Jan Červinka du Praga. Brananje podpira in povečuje uspeh umetnega gnojenja in event, apnenja. Šele s pomočjo brananja, ako branamo pred gnojenjem (pa naj bo jeseni ali spomladi), dosežemo popolen učinek gnojenja in tem večji bo uspeh, če branamo tudi še po gnojenju. Glede učinka brane in valjarja se zelo priporoča, izvajati lastne poizkuse, kajti ravno v oziru uporabe teh orodij ni mogoče podajati splošno, brezpogojno veljavnih navodil. Kakor je vse kmetijstvo odvisno od tisoč vplivov in raznih prilik, tako tudi v tem oziru ne more biti merodajna izkušnja enega ali dveh posestnikov za vse druge. Kakor pri uporabi gnojil — bo šele lasten poizkus neizpodbitno povedal, kako se je v tem pogledu Travniški skarifikator »P a t e n t - E a p i d« tvrdke A. Šteffl v Žamberku (Senftenberg) na Čehoslovaškem, je zelo priporočljiv za srednja in večja posestva. Stroj reže zemljo do 10 cm globoko ter spada med najboljša orodja za obdelovanje travnikov. Ob lahkem prijemu na zvodu odloži stroj izruvan mab na kupe, ne da bi se pri tem ustavil. Stroj je zelo poraben tudi za trebljenje deteljišč spomladi in razna poljska dela. Ливадни скарификатор »Патент-Рапид« твртке A. Штеффл y Жамберку (Сенфтенберг) y Чехословачкој, препоруча ce за средње и веће поседе. Scarificator pour la prairie »Patent-Bapid« de la maison A. Šteffl du Senftenberg dans la Ôehoslovaqui. Travniški skarifikator »P a t e n t - R a p i d« tvrdke A. Šteffl v Senftenbergu na čehoslovaškem, opremljen s sedežem za voznika. Ливадни скарификатор »Патент-Рапид« твртке A. Штеффл y Сенфтенбергу y Чехословачкој, ca седалом за возача. Scarificator pour la prairie »Patent-Bapid« de^ la maison A. Šteffl du Senftenberg dans la Cehoslovaqui avec le siège pour le charretier. Travniški ekarifikator »Patent Č e r v i n k a - M a t o u c h«, zelo priporočljiv za večja posestva. Stroj zbira izruvan mah auto-matično na kupe in je zelo pripravno travniško orodje za pomlajenje zanemarjenih, mahovitih travnikov ob medsetvi travnih semen. Globina zarez: 4—5 cm in globlje, dnevno podela 5 ha. Stroj je uporabljiv tudi za trebljenje deteljišč in za razna poljska dela, Ливадни скарификатор »Патент 4 ep винк a - Мату ш« много ce препоручује за веће поседе. Scarificator pour la prairie »Patent Červinka-Matouch«. najboljše ravnati. Seveda mora biti poizkus natančno izveden, vse poizkusne parcele morajo biti glede kakovosti zemlje in dosedanjega gnojenja, oskrbe in obdelovanja, čisto slične. — Poizkus se izvrši praviloma n. pr. po načrtu na str. 55. Pridelke iz poizkusnih parcel je treba ločeno pokositi in posušiti in če že ne stehtati (kar bi bilo edino pravilno), pa vsaj po številu enakih kopic sena in otave preceniti razliko pridelka, iz katere se razvidi, kak način obdelovanja dotičnim travnikom najbolj ugaja, Brananje travnika že jeseni, predno zapade sneg, je priporočati za lahko peščeno zemljo, posebno, ako nato gnojimo s hlevskim gnojem. Prav posebno se priporoča brananje travnika jeseni pred trošenjem komposta, skompostiranega hlevskega gnoja ali z zemljo name-šanega zrelega hlevskega gnoja, a po trošenju je dobro zopet branati. Tak postopek zelo poveča uspeh gnojenja. 25 m Načrt za poizkusno uporabo brane in valjarja na travnikih. 1. 2. Brez vsakega Brez vsakega gnoja. gnoja. Se ne brana Se brana in in ne valja. sicer spomladi, čim je zemlja 500 m2 suha. 20 m 20 m 3. 15 kg 42 °/0 Kal. soli in 20 kg superfosf., od obojega polovico jeseni in drugo polovico v zgodnji -1-spomladi, ali pa vse v zgod-spomladi. Se ne brana in ne valja. 140 m Gnojenje, kakor na pare. 31 Se brana jeseni pred in po trošenju in spomladi, čim je zemlja suba, pred in po trošenju gnojil. Če gnojenje samo sporni., se brana le spomladi pred in po trošenju. 5. Gnojenje, kakor na pare. 3 ! Brananj e, kakor na parceli 4! . Se valja (valjar od 400 do 600 kg) sporni, čez nekaj dni po brananju. 6. Gnojenje, kakor na pare. 3! Brananje odpade. Se valja, kakor na parceli 51 7. Brez vsakega gnoja. Brananje odpade. Se samo povalja spomladi, ko ~ 2um Г* je zemlja uha, ' pred poganjanjem rastlin. Tridelni železni travniški valjar tvrdke Jan Červinka v Pragi, ki je opremljen z ventili za naravnanje (reguliranje) teže z vodo ali peskom. Ливадни железни ваљак y три дела твртке Јан Червинка y Прагу, снабдевен вентилима за регулисање тежине водом или песком. Rouleau de fer pour la prairie de la maison Jan Cervinka du Praga. Spomladi se dotični travnik zopet brana, čim je zemlja suha. Popolnoma enako je postopati, ako se gnoji travnik jeseni z apnom ali umetnimi gnojili sploh. Dokler imamo mahovite travnike, ne opuščajmo rednega vsakoletnega brananja, ker isto nam pripomore k večjim pridelkom iz travnikov in pašnikov in zboljša tudi kakovost krme. Uporaba valjarja na travnikih je prepotrebna posebno na plitkem lahkem svetu, kjer ob morebiti potrebni, pravilni souporabi travniške brane, mnogo doprinese k zboljšanju ruše, večjih pridelkov in tečnejše krme. Na peščenem, lahkem svetu že raba valjarja samega brez brane mnogo izda. A uspeh je večji, če rabimo na mahovitem in zapleveljenem travniku pred valjarjem brano. Valjar rabimo na travnikih uspešno pred poganjanjem rastlin spomladi, na lahkem peščenem svetu pa tudi že jeseni. Kakor je za pre-zračenje in rahljanje globoke, težke, ilovnate zemlje tudi neza-pleveljenih travnikov ostra brana neobhodno potrebno orodje, tako je za lahek, peščen, kamenit in plitek svet mahovitih ali nemahovitih travnikov — valjar najvažnejše orodje, s katerim se prerahlo prst zgosti, povečuje s tem vlago v zgornji rodovitni zemeljski plasti, s čimur se ruša zboljša in rast pospešuje. Nekateri priporočajo za travnike valjarje iz enega samega dela, drugi pa obstoječe iz treh delov. Po mojem mnenju so tro-delni zelo pripravni za valovit svet, ker se laže prilagodijo neravnim tlom, medtem ko je za popolnoma raven travnik enostaven valjar primernejši, le da ne sme biti predolg. Na travnikih se navadno uporablja le gladki valjar. Primerna teža travniškega valjarja bi bila od 400 do 600 kg (čim lažja zemlja, temi težji valjar). Za silo bi zadostoval pa že valjar od 300 do 400 kg. Dolžina valjarja ne sme biti večja od dveh metrov, drugače je delo otežkočeno in se pri obračanju valjarja rado iztrga cele plasti ruše. Travniški valjar ni tako težko napraviti: naredi se ga lahko iz železnega betona ali pa iz močne pločevine, katero se napolni s peskom. Slednji pridejo pa razmeroma drago stati. Lesen valjar za obdelovanje travnikov ne zadošča, ker je prelahek. Kvečjemu bi odgovarjal težji lesen valjar, pri katerem je namontiran nad valjarjem sedež za voznika, s čimur se teža poveča in gre delo hitrejše od rok. Toda tudi tak valjar bi bil vspešno poraben le za povaljanje sveže sejanih travnih semen. Daši lesen valjar z namontiranim sedežem komaj zadošča za 1 valjanje travnikov, vendar ga je priporočati, ker je bolje nekaj -— kot nič! Tak lesen valjar je zelo primerenza povaljanje sveže posejanih travnih semen, za katero opravilo so težji valjarji iz drugega materijala pretežki. Ob tej priliki je pripomniti, da je jesenska paša v svrho popolnejšega izkoriščanja travnikov — tudi z ozirom na zgostitev in zboljšanje ruše zelo priporočljiva, toda — osobito v mrzlih gorskih krajih -—- le pogojno. -—-Posebno na lahkem, plitkem svetu je dobro popasti v jeseni travnike le kolobarno, t. j. vsakih par let enkrat, a takrat temeljito. S tem se ruša zgosti in obenem delno zatira tudi travniške plevele. Priporoča se, po jesenski paši travnik povaljati z valjarjem. é. Močvirnati travniki in pašniki. Pridelek z močvirnatih travnikov in pašnikov je malovredna kisla mrva (razne trave iz rodu šašev [Ciarex], ločki [Juncus], bičja [Scirpus] i. dr.), katera glede hranilne vrednosti daleč zaostaja za sladko mrvo ter je za krmljenje mlečne živine docela neprimerna. Pri mlečni ?. i v i n i je pokladanje kisle krme neizdatno, nepriporočljivo pa zato, ker je mnogokrat celo škodljivo zdravju živali. Glede močvirnatih travnikov treba delati pred vsem na osušenje istih, tudi če to osu-šenje mnogo stane. Osušenje (drenaža) se navadno že v kratkih letih izplača, kar dokazujejo neštevilni primeri. Kazven tega, da pridelamo iz močvirnatih travnikov manjvredno mrvo, govori za osušenje istih predvsem dejstvo, da se na močvirnatih travnikih in pašnikih pasoča se živina mnogokrat lahko okuži z nevarnimi boleznimi in živalskimi zajedavci (jetrni metljaj, klopi, šumeče bule). Te bolezni se ne dajo izlepa izlečiti in prizadenejo živinoreji veliko škode. Toda velika korist, ki jo dosežemo, če osušimo močvirnate travnike, ne izvira iz tega, da dvignemo pridelke mrve iz takega travnika mnogokrat za 100 ali več odstotkov, temveč v tem, da je krma osušen eg a travnika po kakovosti neprimerno boljša, tečnejša, zatorej izdatnejša. Z osušenjem je tedaj v splošnem spojena najmanj 200 odstotna korist nasproti zmočvir-j enemu travniku. Osušimo tedaj najprej močvirnate travnike, kajti le na osušenih travnikih je izdatno gnojenje in oskrbovanje opravičljivo in d običk an o s n o ! Osuševanje zemlje od preobile vlage se lahko izvrši na več načinov, izmed katerih je najboljše osuševanje s pomočjo lončenih cevi (drenaža s cevmi). Eazven tega načina je še cela vrsta drugih zistemov, več ali manj dobrih. Najpriprostejše, dasi nikakor ne najboljše, je osuševanje z odprtimi osuševalnimi jarki in odtoki, ka-koršno se pri nas čestokrat vidi. Vsled tesnega prostora te knjige se ni mogoče spuščati v podrobnosti osuševalne tehnike, zato opozarjamo čitatelja na knjigo »Travništvo« od inž. Jakoba Turka, ki je izšla pri Družbi sv. Mohorja na Prevaljah. V tej knjigi je osuševanje travnikov podrobnejše obdelano. Omenjeno osuševanje z lončenimi cevmi se je izvedlo do danes na Gorenjskem žal le redkokje. У radovljiškem srezu imamo en tak primer, ki se je dobro obnesel, t. j. na travnikih pos. Ivana Dernič-a ob Savi pod radovljiško postajo. Ti travniki dajejo po osušenju velike pridelke mrve, ki je boljše kakovosti, medtem ko so bili pridelki pred o s u -šenjem znatno nižji, a kakovost krme vsled obilice kislih trav in plevelov skrajno slaba. Po zatrdilu posestnika so se stroški osuševanja, še tako visoko računani, po par letih docela izplačali, a stroški za vzdrževanje oziroma popravo so malenkostni. Kjer obstojajo gmotne, tehnične ali druge ovire za izvedbo osušen ja z lončenimi cevmi, tam se nujno priporoča vsaj osušen je z odprtimi jarki. Za izvedbo osuševanja s pomočjo jarkov ni potreba posebnega tehniškega znanja, tudi stroški v primeri z drugimi zistemi niso visoki, ker izvrši lahko vsa dela kmet sam. Mnogokje po Sloveniji se vidi čisto pravilno izpeljane drenaže te vrste. Malokje pa se opazi, da bi kmet osuševalne jarke tudi vzdrževal, kakor treba! Vzdrževanje pa je i tu predpogoj za vspeh in trajnost drenaže. — Vzdrževanje obstoja edino v tem, da kmetovalec vse osuševalne jarke in odvodne skupne kanale redno trebi in čisti ter sploh vzdržuje v stanju, ki odgovarja namenu. Skoraj p o -vsodi, kjer je izpeljano osuševanje z jarki, pa najdemo jarke vse zaraščene in polne blata, zanemarjene v največ slučajih še izza časa, ko so bili izkopani: z eno besedo, to so mlakuže v najslabšem stanju, v katerih se voda nikakor ne more premikati dalje. Jasno je, da taki zanemarjeni, z vodnimi rastlinami in razno navlako zamašeni jarki, ne vstrezajo svojemu namenu. Nujno je tedaj potreba, jarke čimprej iztrebiti in vspostaviti v pravilno stanje. Cas za to delo mora kmet najti, najlažje pač jeseni. Iztrebljeno blato je zelo dober materijal za kompost. Ako leži travnik predaleč od doma, se izmeče izkopano blato na večje kupe kraj jarkov, kjer polagoma strohne v njem vsi ostanki rastlin in dajo dobro gnojilo. Jako potrebno je, gnojiti posušene travnike in senožeti a tudi mokrotno zemljo sploh s Thomasovo žlindro in kalijevo soljo. Predvsem pa bi morali gnojiti take travnike in pašnike z a p n o m ; v tem slučaju je rabiti namesto Thoma-sove žlindre — superfosfat, ako gnojimo poleg apnenja tudi z umetnimi gnojili. 5. Gnojenje travnikov in dolinskih pašnikov. Na Gorenjskem dajejo travniki v srednjih letinah z malimi izjemami naravnost mizerne pridelke, travniki srednje kakovosti povprečno kvečjemu 15—18 meterskih stotov sena in otave na en hektar. Te nizke številke morajo dati v s a k e m u r a z u m n e m u gospodarju mnogo misliti, posebno ako ve, da dosežejo kmetovalci drugod ob ne mnogo bolj šem svetu dva do trikrat večje pridelke mrve. Vzrok je jasen: Talne prilike v večini okolišev na Gorenjskem že same zahtevajo redno gnojenje travnikov in pašnikov, v špecijelnem pa gnojenje s humoznimi gnojili (hlevskim gnojem ali kompostom). A zbog že omenjenih razmer v pridelovanju žitaric in okopavin zvozi kmet skorajda ves hlevski gnoj na njive in ravna v oziru gnojenja s travniki naravnost mačehovsko. Redko je dobiti posestnika, ki privošči svojim travnikom vsaj tupatam nekaj hlevskega gnoja ali komposta (mešanca). Takih pa, ki bi redno, vsaj vsakih par let enkrat gnojili svoje travnike s humoznimi gnojili, sploh skoraj ni najti. A to se ne dogaja morda vsled zanikernosti, temveč se je izcimilo iz vladajočega zistema gospodarskega obrata. Tudi gnojnice se ne speljemnogo na travnike; vzrok temu tiči v pomanjkanju dobrih gnojničnih jam itd. Tudi ni dobiti mnogo posestnikov, ki bi gnojili svoje travnike z umetnimi gnojili. A slednji gnoje mnogokrat nepravilno ter brez predhodnih poizkusov, vsled česar nimajo zadovoljivih uspehov z umetnimi gnojili, dasi bi jih lahko imeli. Tudi cene za umetna gnojila plašijo posestnike pred nakupom. Oni se končno ne zavedajo, da tudi umetna gnojila, čeprav lahko popolnoma pravilno uporabljena, ne zamorejo obdržati zemlje, ako je jako lahka, plitka ali prodnata — stalno rodovitne, ako ne uporabljajo redno v s a ji vsakih par let poleg umetnih tudi še humozna gnojila. Ravno pri takem svetu treba biti kmetovalcu pri uporabi umetnih gnojil, osobito onih, ki vsebujejo apno (n. pr. Thomasov a žlindra), jako previdnemu ter združiti uporabo umetnih gnojil z uporabo komposta ali hlevskega gnoja, oziroma kjer slednje ni mogoče, upoštevati vsaj tudi gnojenje z dušikom in kalijem. Da mora biti travništvo, ki je pač mati vseh drugih gran kmetijstva, ob opisanih razmerah do konca mozga izčrpano, je na dlani. Vsled tega boleha v jedru vsa kmetija in celotno gospodarstvo. Kmetovalec mora biti poučen predvsem o bistvu gnojenja sploh. Y svrho tega mu je treba brezpogojno umevati naravni zakon, ki mu pravimo »zakon minima«. Za po-voljno uspevanje rastlin je neobhodno potrebna cela vrsta raznih »činiteljev«, n. pr. hranilne snovi kot take, vlaga (voda), zrak, svetloba, toplota, i. dr. Ako eden izmed neobhodno potrebnih činiteljev — ni na razpolago, ako ga recimo sploh manjka, ne more vsled tega rastlina uspevati in usahne, četudi so ji dani vsi drugi činitelji morda v največji meri na razpolago. Ce razpolaga rastlina z vsemi činitelji (najboljši gnoj, svetloba, itd.) makar v najpopolnejši meri, bo vseeno usahnila, ako ji zmanjka le enega neobhodno potrebnega faktorja, n. pr. vlage. Ravno-tako mora rastlina usahniti, če ji popolnoma zmanjka le ene izmed hranilnih snovij, n. pr. kalija, četudi je dušika, fosforove kisline in apna v zemlji morda dovolj na razpolago. Zakon minima se nanaša v prvi vrsti na hranilne snovi, katere morajo biti rastlini vse v zadostni množini na razpolago, ako naj rastlina krepko uspeva in daje večje pridelke. Te poglavitne snovi so: dušik, fosforova kislina, kalij in apno. »Zakon minima« pravi: »Uspevanje in pridelek rastline zavisi vedno od tiste neobhodno potrebne hranilne snovi, katere je v zemlji najmanj na razpolago«. Če je v zemlji n. pr. manj dušika, nego ga špe-cijelno dotična rastlina neobhodno potrebuje, ne zaležejo oziroma ne pridejo ostale tri hranilne snovi (fosfor, kalij in apno) do polnega učinka. Cim bolj manjka zemlji oziroma rastlini ene ali več potrebnih hranilnih snovi, tem manj zaležejo oziroma pridejo do veljave druge snovi; to se pravi: tem manjši je pridelek, četudi je drugih snovij v zemlji morda dovolj. Praktičen primer: lucerna potrebuje poleg drugih neobhodnih snovi — mnogo apna. Ako je dotična zemlja drugače še tako dobra in če gnojimo lucerni še tako močno s fosforovo kislino, kalijem in celo dušikom, — bo uspevala vseeno slabo, ako trpi zemlja na pomanjkanju apna. Vse druge hranilne snovi (gnojila) vsled tega ne pridejo do popolne veljave; do veljave pa pridejo le toliko, v kolikor je v zemlji ali gnojilih apna na razpolago, katerega je z ozirom na potrebe lucerne premalo. Ce pa pognojimo zemlji še z apnom v toliko, da je tozadevna potreba lucerne krita, zaležejo tudi druge snovi ozir. gnojila v polni meri in pridelek bo mnogo večji. To pravilo velja seveda glede vsake izmed omenjenih štirih hranilnih snovij. Kmet, ki »zakon minima« dobro umeva, ki pozna gnojilne potrebe posameznih rastlin in sestavo gnojil glede posameznih hranilnih snovi, uporablja gnojila štedljivo in, obenem zelo uspešno ter doseže s tem najvišje dosegljive pridelke, tako pri poljskih sadežih, kakor na travnikih in pašnikih, V radovljiškem okraju najdemo mnogo eno- in dvosečnih travnikov, ki so tako zelo opešani, da bi bila umestna popolna obnova s preoranjem in travno posetvijo. Mnogokje bi bilo po-magano tudi že s sledečim postopkom: Ker so mnogi teh travnikov kar poplavljeni od lošča ter najrazličnejših, ničvrednih travniških plevelov, a na njih kake detelje skoraj ni najti, je upravičen sum, da manjka zemlji apna. Posestnik naj bi dal najprej zemljo preizkusiti glede vsebine apna. Ako pokaže preizkušnja zemlje pomanjkanje te hranilne snovi, bi trebalo travnik predvsem založiti z a p n o m. Po vseh zunanjih znamenjih in nekaterih gnojilnih poizkusih sodeč, manjka pa večini teh travnikov tudi dušika, fosforne kisline in kalija, tedaj vseh treh najvažnejših hranilnih snovi. Torej poleg založitve z apnom bi bilo treba vsako leto dobro pognojiti z gnojnico in malim dodatkom superfosfata. Ako posestnik nima gnojnice, naj bi rabil hlevski gnoj ali kompost z dodatkom superfosfata. Ce mu manjka omenjenih domačih gnojil, bi moral poseči po umetnih gnojilih, ampak po vseh treh vrstah (du- šik, fosfor in kalij). Poleg tega gnojenja pa bi moral travnik obdelovati s travniškim kultivatorjem ali skarifikator-jem, oziroma s prav ostro travniško brano inpodsejati dobra travna semena. Na zelo opešanem travniku se redko vidi rasti dobre trave (francoska pahovka, pasja trava, travniška bilnica, travniška latovka i. dr.), pač pa le malovredne vrste trav poleg raznih zelišč in travniških plevelov. Gnojenje brez podsetve travnega semenja bi bilo tedaj le polovično delo, ker je treba zelo dolgo čakati, da se dobre trave same količkaj zasejejo. Skrajno pomanjkljivo in redkokje se gnoji travnike s hlevskim gnojem oziroma kompostom, a še večina onih posestnikov, ki to delajo, ne postopajo pravilno: Na travnik dajo navadno popolnoma nezrel, svež gnoj, v katerem je nastilja še surova in nestrohnela. Ravno od nastilje pridobi gnoj kot travniško gnojilo tisto, kar v njem na travnikih najbolj učinkuje, to je s p r s t e -nino (humus). Seveda le, ako je gnoj zrel in dobro strohnel, da nastiljo v njem komaj več spoznaš. Uspeh gnojenja s svežim gnojem je zato prav majhen: izguba dušika je naravnost ogromna, ker je gnoj izpostavljen zraku, kar moremo deloma preprečiti le, ako rabimo zrel gnoj, pri katerem je izguba dušika manjša. Velika je tudi izguba kalija. Humusa pa ne pridobi travnik od svežega gnojenja skoraj nič, ker tiste surovine (nastilja), iz katerih bi ob zadostnem zorenju gnoja nastal dober humus, pograbi naš kmet spomladi kot nestrohnelo nadlego zopet stran in jo navadno sežge. čimbolj je hlevski gnoj strohnel ali zrel, čim manj se spozna v njem nastilja, tembolj zaleže travnikom. Najbolj bi zalegel seveda skompostiran hlevski gnoj, kateremu se je že na gnojišču primešavalo zemljo. Travnikom in bližnjim dolinskim pašnikom oziroma senožetim bi se moralo vsaj vsaka tri do štiri leta enkrat gnojiti z dobrim kompostom, oziroma ako tega ni, z zrelim hlevskim gnojem. Primeren je le zrel hlevski gnoj, ne pa surov, ker pri slednjem je izguba hranilnih snovi ogromna in mnogo večja kot pri uporabi zrelega gnoja ter ne za- leže mnogo. Kompost oziroma hlevski gnoj bi bilo raztrositi na travnik najboljše jesni v okotobru ali novembru ali pa tekom zime. — Zelo koristno je, primešati med hlevski gnoj, ki ga določimo za gnojenje travnika, že na gnojišču par — okrog 5 do 10 cm debelih plasti zemlje. S tem ohrani gnoj mnogo bolj svojo gnojilno moč in vrednost, ker primešana zemlja popije in veže hranilne snovi, da se tako lahko ne izgube. Na ta način tudi pomnožimo količino gnojiva. Dober, zrel kompost (mešanec), kateri kot travniško gnojilo nadkriljuje hlevski gnoj in razna druga gnojila, se pri naših kmetovalcih vrlo redko napravlja, ker večina kmetov ne zna ceniti njegove velike gnojilne vrednosti, ali ga celo sploh ne pozna. Napeljevati treba na travnike in bližnje pašnike gnojnico in sicer najboljše spomladi, v času, predno prične trava rasti. Jeseni izpeljana gnojnica zaleže mnogo manj. Sicer se gnojnico lahko uspešno uporablja ob vsakem času, razven ob presuhem vremenu in suši, toda najbolj bo zalegla tik pred ali med raščo rastlin. Gnojnico se vozi na travnik le ob oblačnem, nekoliko deževnem, a ne ob solnčnem vremenu. Dobro je, polivati gnojnico tudi po prvi košnji, ako le mogoče pred dežjem, a nikakor ne v času suše. Ako imamo gnojnico iz dobro zaprte, betonirane gnojnične jame, jo razredčimo s polovico vode in napeljemo nato na travnike. Kdor uporablja na travnikih samo gnojnico, mora znati, da z gnojnico ne daje zemlji še vsega, kar treba za dobro uspevanje krm-skih rastlin (zakon minima!). V tem slučaju bi moral poleg gnojnice gnojiti vsakokrat še z okrog 60 do 100 kg superfosfata na en j oh (5—6 mernikov posetve). Te količine se nanašajo na različne bonitete travnikov: čim boljši je travnik, tem več superfosfata uporabi. Namesto superfosfata lahko vzame Thomasovo žlindro ali kostno moko v primerno večji količini. Enako mora oni posestnik, ki gnoji travnik samo s hlevskim gnojem,gnojiti za isto leto tudi še s fosforovo kislino, t. j. s 50—100 kilogrami superfosfata na en jo h. Pridelki bodo vsled teh dodatkov mnogo večji in dob r o poplačajo stroške za umeten gnoj. Ako gnojimo travnik več ali manj redno z gnojnico, oziroma hlevskim gnojem, a ne dodajamo tudi superfosfata, žlindre oziroma kostne moke, se razvije po letih rado mnogo krebulje, regrata in sličnih rastlin oziroma plevelov, kateri ne rabijo mnogo fosforove kisline. Kjer raste mnogo teh plevelov, je to znamenje, da primanjkuje zemlji fosforove kisline in morda tudi kalija, dušika pa skoraj gotovo ne. Po teh znamenjih se je treba kmetovalcu glede gnojenja ravnati. (Zakon minima ! Opazuj travnike okrog in v bližini kmetij!) Z druge strani pa je zopet nepravilno, gnojiti travnik enostransko samo s fosforno kislino (ž 1 i n d r a, superfosfat, kostna moka) brez ali poleg kalija (kalijeva sol, kainit, pepel), — a zanemariti oziroma opustiti istočasno gnojenje z dušikom (gnojnica, hlevski gnoj, čilski soliter, apneni dušik, amonijev sulfat). Posledica takega enostranskega gnojenjaje, da se pojavijo na travniku razne vrste detelj v preveliki množini, medtem ko izginjajo dobre trave ; vzdrže se navadno le bolj žilave, a slabše vrste trav. Ta slika se nudi opazovalcu splošno pri nas tam, kjer rabijo kmetovalci umetna gnojila in to zato, ker ne upoštevajo pri gnojenju travnika tudi dušičnatih gnojil. — Torej, ker dognano primanjkuje našim travnikom v splošnem vseh treh snovij, fosforne kisline, kalija in dušika, se treba pri gnojenju na to ozirati in gnojiti travnik z vsemi tremi snovmi. Gnojenje z dušikom bi bilo opustiti le takrat, ko pokaže lasten gnojilni poizkus, da je dušika že dovolj v zemlji. (Zakon minima!) Ôe uporablja kmetovalec redno vsako leto primerno travniško brano in valjar na svojih travnikih in senožetih, nadalje ako uporablja tudi humozna gnojila, (kompost, hlevski gnoj) in gnojnico, kakor zgoraj -opisano, zabrani s tem nadaljno pešanje pridelovanja krme in pridelki mrve bodo stalno večji. — Kdor pa hoče res velike, sploh dosegljive pridelke s svojih travnikov, ne da mu zemlja v sled tega opeša, temu bi bilo treba razven hlevskega gnoja in gnojnice pognojiti travnike boljše bonitete, n. pr. prvo leto z okrog 300 kilogrami Thomasove žlindre na en j oh (oral, to je ploskev za okrog 5 do 6 mernikov posetve ali 57 in pol ara). Namesto žlindre lahko vzame 350 kilogramov surove kostne moke ali pa okrog 250 kilogramov razklejene kostne moke. S tem založi zemljo s fosforovo kislino, katere je v gnojnici oziroma hlevskem gnoju razmeroma malo. Drugo in vsako naslednje leto pa pognoji iste travnike z okrog 80 do 100 kilogrami superfosfata na en joh, da zravna vsakoletni primanjkljaj. Zraven tega bi moral nanj napeljati — vsako leto gnojnico. Y letu, ko ne napelje tja gnojnice, bi moral gnojiti z okrog 100 kg apnenega dušika ali čilskega solitra in še z okrog 150 kilogrami 42-odstotne kalijeve soli na ploskev enega joha. Vse to spomladi. — Te količine umetnih gnojil veljajo za travnike boljše vrste (bonitete), ki bi mogli do-našati okrog 30—35 meterskih stotov sena in otave na en joh. Pri travnikih slabejše bonitete bi bilo rabiti vsakoletna nadomestna gnojila v primerno manjših količinah, a pri travnikih, ki bi mogli donašati več nego 30 meterskih centov na job, pa v razmeroma večjih množinah, kakor zgoraj navedeno. Kjer imamo jako lahko, peščeno, prodnato zemljo (in taka je po večini na Gorenjskem) in tudi pri mokrotni, vlažni zemlji, je dajati Thomasovi žlindri in kostni moki prednost pred super-fosfatom. Thomasova žlindra vsebuje poleg fosforove kisline še okrog 50% apna. Negospodarsko pa bi bilo, če goji kdo s Thoma-sovo žlindro na zemlji, o kateri dobro ve, da vsebuje dovolj apna, oziroma kjer je morda gnojil z apnom samim. Y tem slučaju je primerna uporaba superfosfata, ki je glede na ceno čiste fosforove kisline cenejši od žlindre! Thomasovo žlindro se uporablja z uspehom v pozni jeseni, enako tudi kostno moko. Kalijevo sol in superfosfat pa v zgodnji spomladi. Apneni dušik najbolje v zgodnji spomladi, še predno začne trava rasti in najboljše na suha tla. Na podlagi novejših izkušenj se priporoča gnojiti travnikom kalijevo sol in superfosfat polovico že jeseni, a drugo polovico spomladi, ali celo oboje že jeseni. Thomasovo žlindro, kostne moke i. dr. težje raztopljiva gnojila pa moramo rabiti vsekakor že jeseni, a pozimi le, ako je sneg nizek in ako ni pod snegom zemlja zamrznjena. Po novejših izkušnjah kaže tedaj trositi superfosfat že jeseni, ker je tako uspeh bolj gotov, posebno ako je spomlad suha. Ob suši spomladi učinkuje spomladanska uporaba superfosfata navadno slabo, ker manjka za- dostne vlage za razstopljenje te soli, ki vsled tega ne more prodreti do rastlinskih korenin. Namesto kalijeve soli se lahko s prav dobrim uspehom uporablja lesni pepel, toda v množini od vsaj okrog 300 kg na en j oh in sicer v zgodnji spomladi, če mogoče na nizek sneg ali pa ko trava že raste. Lesni pepel vsebuje kalij, nekaj fosforove kisline in precejšnjo količino apna, vsled česar je isti že sam na sebi jako učinkovit. Pepel vsebuje lahko 6 do 15% kalija, 2 do 10% fosforove kisline in 35 do 50% in več apna. Pepel od listnatega drevja je bolj učinkovit nego pepel od iglastega drevja. Druge vrste pepelov (od raznih premogov, koksa i. t. d.) ne zaležejo kot gojila skoraj ali popolnoma nič in nikakor ne morejo nadomeščati drugih kalijevih gnojil. Pepela ima kmet navadno le v majhnih količinah na razpolago, zato bi bilo pepel uporabljati rajši za izdelavo dobrega' komposta, kjer bi prišel itak z najboljšim uspehom travnikom v prid. Pripomniti pa treba, da tudi zgoraj opisani načini gnojenja travnikov ne pridejo do popolnega učinka, ako primanjkuje dotični želji apna (zakon minima !). Zato, ako se prepričamo o pomanjkanju te hranilne snovi v zemlji, moramo travnik najpoprej založiti z apnom, potem šele bodo druga gnojila in oskrba zalegla v polni meri, prej ne. — Apno je zelo važna hranilna snov za vse rastline. Zlasti nekatere rastline (detelje in stročnate rastline sploh, posebno lucerna) ne morejo dobro uspevati, ako jim ni na razpolago razmeroma mnogo apna. Apno tudi mnogo pripomore k zboljšanju zemlje kot take, ono zemljo segreva in rahlja. Nadalje pospešuje apno hitrejši razkroj z e m 1 j e , ki sama dovaja vsled delovanja apna rastlinam druge hranilne snovi v večji meri. Z apnom gnojimo tedaj rastlinam neposredno in posredno, — ako ga v zemlji ni dovolj, ne glede na to, da je apno tudi prepotrebna hranilna snov za razne zemlji in rastlinam koristne in potrebne glivice, od katerih bistveno za visi rodovitnost zemlje. Pravilno je, ako se pokriva travnik, če ga že ne moremo gnojiti s hlevskim gnojem ali kompostom, pred zimo n. pr. s krompirjevim. To se na Gorenjskem pogosto opaža. S tem sicer tudi nekoliko gnojimo (zelo mal-o), glavni učinek pa je, da se s tem ohrani vlažnost zemlje, kar je posebno važno za lahke, plitke zemlje, trava vsled tega potem boljše in hitrejše raste. Krompir-jevico se praviloma odstrani spomladi šele takrat, ko trava že poganja. Namesto krompirjeviee se z enakim uspehom lahko uporablja kakoršnosibodi slamo, listje ali drug sličen materijah Kdor pa svoje travnike sploh ne gnoji, ne s kompostom, ne s hlevskim gnojem, ne z gnojnico in ne z umetnimi gnojili (in takih slučajev je največ), tak posestnik si mora biti v svesti, da mu travniki neizbežno opešajo in da bo prideloval mizerne, siromašne pridelke mrve. Vedno bo občutil pomanjkanje krme in gnoja, a živinoreja mu nikdar ne bo donašala toliko, kolikor bi lahko donašala — trpelo pa bo tudi ožje poljedelstvo. 6.) O uporabi apna kot gnojila. Ce vsebuje zemlja premalo apna, se izraža to že s tem, da dobro vspevajo na njej gotove rastline, ki ne rastejo rade v zemlji, ki je dovolj apnovita. Kjer zapazimo eno teh rastlin v večjih množinah, lahko s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da primanjkuje, d o tieni zemlji apna. Take rastline so n. pr.: kislica (Rumex acetosa), velika rumena ivanjščica (Chrysanthemum segetum), na njivah mačeha (Viola tricolor), njivski kolen ec (Spergula arvensis) in preslica (Equisetum arvense). Tudi predolgi in medli listi ter predolga, tanka stebla rastlin po-kazujejo pomanjkanje apna v dotični zemlji. Pomanjkanje apna spoznamo tudi na tem, da se voda v jarkih ali studencih, ki se iztekajo iz takih zemljišč, svetlika v mavričnih barvah. Taka voda je navadno obenem rujavkaste barve. V takih slučajih se nujno priporoča a p n e n j e. A najprej bi bilo dati zemljo kemično preiskati glede vsebine apna, da se znamo boljše ravnati glede potrebnih količin apna za gnojenje. V splošnem se lahko smatra bolj plitko, lahko peščeno zemljo, ki vsebuje 0.2% apna, za dobro založeno z apnom. Pri težki globoki zemlji se pa z 0.2% apna ne smemo zadovoljiti ter moramo tak svet primerno poapniti. Ako vsebuje zemlja manj kot 0.1% ognjenokislega apna, tedaj obstoja najnujnejša potreba, da jo založimo z apnom, kajti ta odstotek predstavlja že skrajno mejo! Težki, ilovnati zemlji, ki vsebuje le 0.2% ogljenokislega apna, moramo gnojiti z apnom, ako hočemo od nje najboljše vspebe. Zemlja, ki vsebuje več kot 0.35% ogljenokislega apna, je z apnom z ozirom na potrebe vseh kulturnik rastlin dobro preskrbljena. Splošno je treba gledati, da vsebuje zemlja vsaj 0.2% o g 1 j e n o-kislega apna, pa najsi je težka ali lahka (peščen a), posebno ako se večkrat uporablja umetna gnojila. Črna detelja in lucerna vspevata najboljše le, ako vsebuje zemlja najmanj 0.2% ogljenokislega apna. Za travnike in pašnike je na težkih ilovnatih zemljah bolj primerna uporaba gašenega apna, a na travnikih z lahko, peščeno zemljo je boljše rabiti nežgan, zmlet apnenec (n. pr. cestno blato!) Gašeno apno se raztrosi na travniku kot prah v pozni jeseni ali pozimi. V ta namen se napelje določeno količino živega apna na travnik na več kupov, pokrije kupe z zemljo, kjer se živo apno vsled vlage kmalu pogasi in razpade v prah. Nato raztrosimo prah po travniku. Kupe živega apna je treba dobro pokriti z zemljo in skrbno zakriti vse razpokline zemeljne plasti, da ne moreta dež in preveč zraka zraven. Ako trosimo apno že jeseni (kar je najpravilnejše), je dobro travnik ostro pobranati in očistiti mahu in šele nato raztrositi apno. Gašeno apno se trosi, kakor hitro je spremenjeno v prah, ob suhem vremenu. Njivo, katero apnimo, treba takoj po trošenju zopet dobro povleči z brano, da se apno čimbolje zmeša z zemljo. Vse te okolnosti je treba upoštevati, ako naj apno uspešno učinkuje. Opozarja se, da se apno ne sme nikdar trositi istočasno s hlevskim gnojem, temveč vedno nekaj tednov prej ali pozneje. Pri trošenju živega ali napol gašenega apna treba biti previdno, ker apnen prah škoduje očesni sluznici in koži sploh. Vsled tega se priporoča, uporabljati pri trošenju posebne naočnike za varstvo oči, ali pa trositi vsaj ob tihem vremenu, ko ni vetra. Dobro je tudi, če se namaže obrvi in očesne veke s čistim laškim oljem. Po trošenju ni dobro umiti roke z vodo, temveč rajše obrisati s cunjo in natreti z oljem. Y kakih količinah nam treba gnojiti z apnom, ako se je to izkazalo za potrebno, za-visi v glavnem od vrste zemlje in od zaloge apna v do tieni zemlji. Na lahkih, peščenih, kamenitih zemljah se uporablja apno v manjših količinah kot na globokem, težkem, ilovnatem svetu. Na lahkem svetu moramo hiti z uporabo apna zelo previdni ter uporabljati poleg apna tudi druga gnojila v zadostni množini, predvsem hlevski gnoj ali kompost, drugače nas samo apnen je po par letih zelo razočara. Slično velja v načelu tudi za težke zemlje, a ne v taki meri kot pri lahkih in srednjetežkih zemljah. Ob večjem pomanjkanju apna na lahkem peščenem in srednje težkem svetu rabimo za en oral (joh) v splošnem: okrog 5—10 mq gašenega apna, ali pa r a j š e okrog dvakrat toliko apnenega prahu ali odpadkov iz apnenic ali dva- do trikrat toliko zmletega apnenca ali cestnega blata. Na težkem ilovnatem svetu pa potrosimo na en oral: okrog 12—15 meterskih stotov gašenega apna, ki je za tak svet najbolj primerno, ali pa dvakrat toliko apnenih odpadkov iz apnenic oziroma trikrat toliko zmletega apnenca ali cestnega blata. Vedeti treba, da zaleže 56 kg čistega živega apna (apnenke, CaO) toliko, kolikor 100 kg zmletega čistega apnenca (Ca C03). Živo in gašeno apno delujeta kot gnojilo mnogo hitrejše nego zmlet apnenec. Sicer so zgoraj navedene množine apna le apro-ksimativnega značaja, t. j. množine, ki bi le približno odgovarjale potrebam dotičnih zemelj, ako jim občutno primanjkuje apna. Ob eksaktnem (natančnem) postopku bi morali jemati v poštev poleg vrste zemlje tudi — z analizo dognan odstotek apna, ki ga zemlja vsebuje ter potrebni odstotek apna, katerega hočemo z apnenjem v gotovi globini prsti doseči. N. pr.: Ako hočemo zemljo, ki vsebuje n. pr. 0.1% »apno-V e g a okisa«, poapniti v toliko, da bo vsebovala 0.2% apno-vega okisa za globino od 20 cm, — rabimo okrog 14 mq gašenega apna ali pa okrog 2 krat toliko fino zmletega čistega apnenca na en oral. Na lahkem svetu ponovimo močno apnenje šele po več letih, n. pr. šele po šest- do osem ali celo desetih letih, medtem ko apnimo gl o- bok težak svet po potrebi že vsakih tri do pet let. Vse to je odvisno od tega, kako množino apna smo gnojili zadnjič in od trenotne zaloge apna v zemlji. Iz teh razlogov s e priporoča, dati zemljo vsakih par let enkrat kemično preizkusiti na vsebino apna. Pripominja pa se, da se gnoji z apnom lahko tudi vsako leto — seveda v sorazmerno manjših količinah. Ob nakupu živega apna treba paziti, da dobimo tako apno, ki je v celih, večjih ali manjših kosih, ne pa povečini v prahu. Prašnato živo apno je namreč kot gnojilo že manj vredno, ker je deloma že spremenjeno v ogljenokisli apnenec, kateri mnogo bolji počasi učinkuje. Sicer pa odločuje v tem oziru cena za dotično apno in pa okolnost, kake vrste apno je v dotičnem slučaju umestnejše rabiti: ali tako apno, ki naj hitro, ali tako, ki naj le polagoma učinkuje. Lapor (t. j. zmes apnenca, ilovice [gline] in peska) je zelo primerno apnovo gnojilo, zlasti za izrazito lahke in izrazito težke zemlje. Lapor je posebno dober za plitko zemljo, kjer se ob uporabi večje količine laporja plitek svet takorekoč poglobi. Z a lahko zemljo je primeren le glinast lapor, za težje zemlje pa le peščen lapor. Lapor vsebuje zelo različne količine apna ter bi ga morali dati najprej kemično preizkusiti na vsebino apna, da vemo, koliko ga je za apnenje treba. Lapor vsebuje mnogokrat tudi nekaj fosforove kisline, če je lapor zemeljnat (prsten), se ga rabi kot takega lahko takoj, ako pa je v kosih, ga treba pustiti, da leži čez zimo na kupih na prostem, kjer razpade ter se ga pozneje porabi. Laporja se zvozi vobče jeseni 200—300 mq na en oral sveta, kar zadošča za nekaj let. Toda zelo je priporočati, da se gnoji zraven laporja tudi še s humoznimi gnojili (kompost, hleski gnoj) ali pa umetnimi gnojili in sicer v tem slučaju z dušičnatim, kalijevim in fosforovim gnojilom obenem. Seveda se uporablja lapor le tam, kjer ga je dobiti prav v bližini, drugače se gnojenje z vožnjami velikih količin pač ne izplača ter bi bilo bolje rabiti kako drugo apnovo gnojilo. Mavec (gip s), čist, vsebuje okrog 30% apna in blizu 50% žveplene kisline. Mavec učinkuje kot hranilna snov (apno in žveplo), predvsem pa s tem, da pospešuje razkroj zemlje in gnoji v tem pogledu tudi posredno. Gnojenje z gipsom ne uspe na vsakem svetu enako dobro. Najbolj je umesten mavec za rahle globoke zemlje. Mavec je zelo priporočljiv za gnojenje detelj in metuljnic (stročnatih rastlin) sploh, katere zahtevajo mnogo apna in tudi kalija, katerega poslednjega jim gips posredno dovaja (ker pospešuje razkroj zemlje). Mavca potrosimo 150—250 kg na' en oral. Znati pa treba, da povzroča sveža detelja iz deteljišča, kateremu smo gnojili z mavcem, rada napenjanje pri živini. Na travnikih se mavec redko uporablja. Mavec se trosi spomladi ob mirnem vremenu brez vetra po močni rosi, a na deteljiščih, ko je detelja pognala že nekaj listov. 7. Kompost (mešanec). Naš kmet premalo ceni mešanec ali kompost, gnojilo, katero prekaša glede gnojenja travnikov vsa druga gnojila. Mnogo kmetov je, ki komposta sploh ne poznajo! Najdejo se na Gorenjskem slučaji, da zvozijo kmetje materi j al, ki bi bil zelo primeren za izdelavo komposta, naravnost v najbližji potok, samo da se odpadkov iznebe! — Dober kompost vsebuje vse važne hranilne snovi in «e glede gnojenja travnikov lahko uspešno kosa z najboljšim zrelim hlevskim gnojem. Razven hranilnih snovi imamo v kompostu sprstenino ali črno prst (humus). To je snov, katera je za travnike, osóbito za one na peščenih in pustih zemljah najmanj tako važna, kakor hranilne snovi same. Vedeti treba tudi, da pride kompost pri gnojenju travnikov do večjega in bolj gotovega učinka kot hlevski gnoj, katerega prizadene ob raztrošenju na travnikih mnogo večja izguba hranilnih snovi. Vse to velja seveda za pravilno izdelan kompost. Kompost zemljo segreva, rahlja težko, a veže prerahlo zemljo. Kompost doprinese zemlji vse važine hranilne snovi, sprstenino in zemlji koristne glivice (bakterije), katere slednje že same zelo pripomorejo k zboljšanju in večji rodovitnosti zemlje. Toda ni vsak kompost enako vreden. Dobrota komposta zavisi od dobrote raznih odpadkov, iz katerih nastaja kompost in iz načina izdelave komposta. n Vse odpadke z dvorišča, plevela s polj, listje, smeti itcL, se spravlja na kup na senčnem prostoru. Dotično mesto treba naj-preje dobro steptati. Na to plast se znosi kakih 20 cm dobre zemlje in tudi isto steptati. Na to plast se znosi plast odpadkov okrog 20 cm visoko, nato pride enaka plast zemlje in tenka plast gašenega apna. Nato pride zopet plast odpadkov, na katero nanesemo ponovno plast zemlje s tenko plastjo apna ali pepela, itd. — Poglavitna stvar pri izdelavi komposta je, da se menjajo plasti druga na drugo: z e m -Ija, na zemljo pridejo odpadki, nato zopet plast zemlje, nato zopet odpadki, itd. ter da se vsako plast zase dobro potepta. Apno je pri izdelavi komposta zelo potrebno. Namesto zemlje lahko vzamemo blato iz jarkov in mlakuž. Ko je kup 1 do IV2 metra visok, se ga pokrije z okrog 20 cm debelo plastjo zemlje. Priporoča se, primešavati kompostu lesni pepel. Namesto apna se rabi lahko cestno blato. Kup je treba od časa do časa polivati z gnojnico. To se vrši najbolje tako, da se napravi na vrhu kupa s kolom dve ali več globokih jam, v katere se nalije gnojnice in nato zamaši. Tekom leta se kompost parkrat prekoplje na nov kup, s čimer se dobro zmeša, nato zopet stepta, pokrije z zemljo in tu pa tam poliva z gnojnico. Zelo je paziti na to, da je kup komposta vedno primerno vlažen in dobro s t e p t a n. Na kup komposta je dobro zasejati buče, da ga zasenčijo in onemogočijo raščo plevelov. Y teku poldrugega do dveh let so vsi odpadki tako razkrojeni in strohneli, da je kompost zrel in se ga lahko uporablja. Zrel kompost poznamo po tem, da nam predstavlja temno, rabio, drobljivo, enakomerno maso. Uporablja se kompost tako, da se ga koncem zime ali v zgodnji spomladi enakomerno raztrosi po travniku. Uspešno se ga uporablja tudi po prvi košnji, a tudi jeseni po košnji otave. Zelo se priporoča, travnik pred uporabo komposta pobranati, enako tudi po trošenju. Napačno postopanje, kakršno se opaža skoraj povsodi, je to, da kmetje plevele z njiv in travnikov (mah in drugo) spravijo enostavno na kup in sežgejo. S tem uničijo vse organske snovi odpadkov, ohrani se edinole pepel, katerega pa navadno niti ne raztrosijo naokrog. Tako postopanje ni gospodarsko, posebno ne pri nas, kjer vlada občutno pomanjkanje humoznih gnojil. Edino prav je, da se zvozi te plevele domov grede z vozom na dvorišče in jih uporabi za izdelavo komposta. Ali pa bi bilo postopati tako-le: ves nabran plevel z njiv se znosi na velike kupe kraj njiv, pomeša če mogoče z apnom, po možnosti med letom večkrat polije z gnojnico in v letu parkrat prekoplje. Ta zmes daje jako humozno, kompostno zemljo, zelo pripravno za gnojenje travnikov. Primešavanje apna in polivanje z gnojnico je zelo priporočati. Kupe se pusti zoreti dalje časa nego navaden kompost, da segnijejo v njih vsa morebitna plevelna semena. Tak kompost bi bilo rabiti izključno za travnike ali pašnike, katerim bo zelozalegel. Na ta način se izrabijo vse rudninske (pepel) in organske snovi iz plevelov, katerih snovi našim zemljam toliko primanjkuje. 8. Gnojilni poizkusi na travnikih. Najbolj uspešno uporablja umetna gnojila tisti kmetovalec, ki dela najprej gnojilne poizkuse na malih površinah zemlje in sicer po prevdarjenem poizkusnem načrtu. Gnojilni poizkusi dajo najzanesljivejše podatke, iz katerih se posname, ali umetna gnojila učinkujejo, katera izmed njih najbolje učinkujejo, nadalje povedo ti poizkusi, ali se umetno gnojenje sploh izplača oziroma v koliko se izplača. Gnojilni poizkusi naučijo kmetovalca gospodarsko računati in primerjati, kar znači že velik napredek. Predpogoj za uspešne in zanesljive gnojilne poizkuse pa je, da se isti čim natančnejše in vestnejše izvajajo. Pri gnojilnih poizkusih moramo upoštevati tudi apno kot velevažen gnojilni činitelj, katerega manjka v marsikateri zemlji in ki je mnogim rastlinam prepotrebna hranilna snov. Apno je silno važno za travniške rastline, predvsem za detelje, posebno pa za travnike na mokrih in tudi na peščenih zemljah. Zelo se priporoča poizkusno gnojenje z apnom. Y ta namen pa se mora upoštevati tudi druga gnojila, ker ob poizkusu z apnom samim bi dobljeni podatki ne bili popolnoma zanesljivi. Postopati bi bilo približno po tem-le načrtu: 2ï m Načrt za gnojilni poizkus z apnom. <:................................................................................ 140 m 1. 2. Brez vsakega gnoja. 15 kg 42 °/0 kalijeve soli in 20 kg super-fosfata (oboje 500 m2 v zgodnji spomladi. 6. 7. 100 kg prašnatega gašenega apna (v pozni jeseni). Brez vsakega gnoja. 20 m 20 i 3. 15 kg 42 'Vokal, soli, 20 kg su-perfosf. (oboje v zgodnji spomladi) in 100 kg prašnatega . gaš. a ma (v ■ pozni jeseni). 4. 15 kg 42 °/„ kal. soli, 20 kg superfosfato in 10 kg apnenega dušika (vse v zgodnji spomladi). 20 20 m 5. 15*0 42 °/0 kal. soli, 20 kg sn-perfosfata, 10 kg apnenega dušika (v zg. spomladi) in • 100 kg prašna- ■ tega gašenega apna (v pozni jeseni). 20 m 20 m Razlike v količini pridelkov povedo, ali primanjkuje dotični zemlji apna, ali ne. Zraven tega poda1 poizkus tudi nekoliko podatkov o morebitneip pomanjkanju drugih hranilnih snovi, predvsem glede dušika. Glede apna se zanesljivo dožene pomanjkanje primernih količin istega v zemlji tudi s tem, da se da dotično zemljo kemično preizkusiti glede vsebine apna. Kmetijski poizkusni in kontrolni postaji v Ljubljani in Mariboru izvršujeta take preizkušnje (analize). Kako se odvzame zemljo za tako preizkušnjo, treba dobro znati, drugače so podatki preizkušnje napačni in neporabni. V smislu zadevnega navodila od omenjenih postaj glede odvzetja ogledkov zemlje za kemično preiskavo — se treba predvsem dobro prepričati, ali ima dotično zemljišče vseskozi, t. j. na vseh mestih, popolnoma enakomerno zemljo, in ali se ne zdi zemlja že na pogled ali po izkušnjah o uspevanju rastlin na več mestih različna. Ako je zemlja tega zemljišča že na pogled, kakor tudi po uspevanju in vrsti tam rastočih rastlin (travniki!) popolnoma enaka, tedaj zadostuje, ako se odvzame za preiskavo en sam vzorec zemlje iz enega samega mesta. Pri tem pa treba zelo gledati na to, da niso na dotičnem mestu slučajno kaki živalski odpadki, gnoji i. dr., kar bi povzročilo netočne podatke preiskave. Vzorec zemlje se odvzame tako, da se zemljo z lopato parkrat navpično nabode in sicer v taki globini, kakor se običajno najgloblje orje, n. pr. okrog 15—18 cm globoko ter odvzame pre-izkušno količino prsti. Od izkopane prsti, katero se dobro zmeša, se pošlje okrog 2kg na »Kmetijsko poskusno in kontrolno postajo« (Ljubljana, Maribor). Pri travnikih treba najprej odstraniti travno rušo, nakar se odvzame plast zemlje s koreninjem vred v globini, do katere sega večina korenin in postopa popolnoma na enak način kakor zgoraj opisano. Komur je na tem ležeče, da se izogne možnosti, da je ravno na dotičnem poizkusnem mestu zemlja količkaj različna od druge, naj odvzame več ogledkov iz poizkusnega zemljišča1, katero se mu zdi seveda na pogled in po izkušnjah z rastlinami -— popolnoma enako. V tem slučaju naj odvzame pri manjših ploskvah — na en hektar (10 do 12 mernikov posetve) po 5 ogledkov, a pri večjih površinah z enakomerno prstjo — po en ogledek s ploskve enega hektara. Za vsak vzorec treba nabosti zemljo vedno v enaki globini. Posamezne ogledke treba dobro skupaj zmešati in odvzeti od mešanice približno 2 kg, katera se vpošlje poskusni postaji. Priporoča še pa, sveže odvzete vzorce najprej posušiti na zračnem, neprašnem prostoru, jih šele nato temeljito skupaj zmešati in odvzeti od te mešanice okrog 2 kg za kemično preizkušnjo. Popolnoma nepravilno je, zmešati in vposlati zavodu povprečni vzorec posameznih ogledkov zemlje, ako so isti že na videz in po barvi med seboj različni, enako tudi od ogledkov, ki izhajajo z mest zemljišča, katera so že po uspevanju. in vrsti rastlin zelo različna. Od vsakega že na pogled ali po izkušnjah z ra s tl in, ami dognano različnega dela zemljišča glede kakovosti žemlje — treba vposlati na poskusno postajo poseben vzorec, odvzel in pripravljen po zgornjem navodilu. Za navadne kmetijsko-kemične preizkušnje zemlje, ni potrebno odvzetje vzorcev iz nižjih plasti zemlje. O kemičnih pr ©skušnjah zemlje glede rastlinskih hranilnih snovi treba kmetovalcu znati, da daje kemična preizkušnja zemlje glede apna in kvečjemu še glede kalija zanesljive praktične podatke. Glede fosfo-rove kisline in dušika pa nam kemična preizkušnja pove sicer natanko absolutno vsebino teh snovi v dotični zemlji, pove nam pa ne, koliko je od teh količin raztopljivih in za rastline, rekel bi — prebavljivih. Ravno slednje pa hoče in mora kmetovalec vedeti. Glede fò.sforove kisline, dušika in tudi glede kalija kaže tedaj preizkušati zemljo predvsem z gnojilnimi poizkusi, kateri so v tem oziru edini popolnoma zanesljiv pripomoček za pravilno in obenem štedljivo gnojenje. Pri poizkusih z umetnimi gnojili moramo na vsak način vzeti poleg drugih gnojil v primerjanje tudi apno. Ker ako primanjkuje kaki zemlji zadostnega apna, ne pridejo druga gnojila nikdar do polnega učinka, ako ne gnojimo tamkaj tudi z apnom. Dandanes bi moral že vsak zaveden kmetovalec izvajati gnojilne poizkuse na svojih zemljiščih, bodisi na travnikih ali pri poljskih sadežih. Napačno je misliti, da gnojilni poizkus ali gnojenje, ki ga je napravil sosed, mora dati brezpogojno zanesljive smernice tudi za njega samega. Kajti učinek umetnih gnojil je odvisen od mnogih okolnosti, in sicér: a) od vrste umetnega gnojila; b) od vrste zemlje; c) od različnosti posameznih rastlin z ozirom na potrebo po hranilnih snoveh; č) od različnosti v obdelovanju zemlje; d) od dosedanjega gnojenja sploh in hranilne moči zemlje; e) od pravega časa uporabe; f) od pravilnega načina uporabe; g) od zadostne količine umetnih gnojil; h) ali se je pri do tieni rastlini ali kulturni vrsti uporabilo poleg enega tudi še druga umetna gnojila, ker potrebuje marsikatera rastlina zraven ene hranilne snovi lahko še druge v večji meri (zakon minima!); i) od gnojenja s hlevskim gnojem, od časa tega gnojenja in dobrote hlevskega gnoja; j) od plodoreda (kolobarjenja posevkov). Mnogi izmed naštetih einiteljev so pri sosedu lahko v marsičem drugačni, zato daje le lasten poizkus po p r e -vdarjenem načrtu zanesljive smernice za uporabo umetnih gnojil. Oni površni gnojilni poizkusi, kakor so na kmetih po večini v navadi, pokazujejo samo približen učinek umetnega gnojenja, ne dajo pa nobenih zanesljivih podatkov o resnični dobičkanosnosti umetnega gnojenja, katero slednje je pač odločilno. Načrte za gnojilne poizkuse dobi vsak interesent brezplačno pri srezkem kmetijskem referentu. 9. Kdaj je najboljši čas za košnjo? Pretežna večina naših kmetovalcev kosi zelo pozno, zato, ker hočejo ravno s tem doseči večje pridelke. Pozna košnja daje res nekoliko več mrve, ampak taka mrva je manj vredna, ker vsebuje mnogo manj, hranilnih sinovi in je težje prebavna. T o, kar se s pozno košnjo pridobi na množini, nikakor ne odtehta izgube vsled težje prebavljivosti in mnogo manjše redilne vrednosti sena. Če pozno kosimo, prehajajo stebla in drugi deli rastlin v les, seno oslami ter je mnogokrat malo več ali celo manj vredno kot dobra ovsena ali ječmenova slama. Naš kmetovalec sicer sam dobro ve, da čim mlajša je trava, tem izdatnejša in tečnejša je, on pa tudi zna, da mora vpoštevati predvsem množino. Ampak v poslednjem gre pač predaleč! Več koristi bi imel od travnikov, če bi kosil ob času, ko se travniška bilja še ne pretvarjajo v les oziroma slatto, ker nekoliko manjši pridelek mu dvakrat odtehta večja redilna vrednost in prebavljivost mrve. D,a doseže večje pridelke s travnikov, za čimer upravičeno stremi, bi- moral poprijeti čisto drugje, to je, moral b i t r a. v nik stalno dobro oskrbovati, obdelovati, redno gnojiti, ne jd a da skuša, priti do doz de tuo ve čjega pridelka ravno s prepozno košnjo. Kot rečeno, večji pridelek ob pozni košnji je le dozdevno večji, zakaj v želodcih živali, posebno mlade živine in krav, ne odločuje le količina temveč predvsem dobrota, tečnost in prebavljivost krme. Tako mrvo pa bomo imeli, če ne kosimo prepozno, temveč ob zato primernem času. — Cim mlajša je trava in krmske rastline sploh, tem tečnejše so, ampak bilo bi nespametno, kositi zaradi tega prezgodaj, zakaj poleg redilnosti in prebavljivosti igra ravno pri prežvekovalcih svojo vlogo tudi količina mrve. Razven tega prepozna košnja nikakor ne vpliva ugodno na travniško rušo. Najboljšemu travniku, vsakoletna prepozna sečnja ne dé dobro, ker ravno vsled prepozne košnje peša in se redči ruša. Našim skrajno opešanim travnikom prizadeva prepozna košnja zbog njih oslabelosti tem večjo škodo. Znani ugovor naših posestnikov, da kose bolj pozno tudi radi naravne pomladitve travnika, drži le deloma, zakaj taka pomladitev kmetovalca zelo mnogo stane, ker zaradi nje trpi ruša, tečnost in dobrota krme, a znači obenem zametavanje travnega semena, od katerega ob samoposetvi navadno prav malo izkali. Pač pa se s pozno košnjo najbolj pospešuje travniške plevele, ki so ob tem času zdavnaj vsi dozoreli. Plevelna semena se razvijajo na zapleveljenem travniku v ogromni večini napram travnim semenom in ker so prva v splošnem trpežnejša in lažje kaljiva, se s pozno košnjo travniške plevele stalno širi in pospešuje, da d u š é in s tem zmanjšujejo stalež trav. «o Travniška bilnica. Ливадна билница. Fétuque des prés. Treba tedaj najti pravo, srednjo pot, to je čas za košnjo, ko j e ob največji množini tudi r e -dilnost in prebavljivost mrve še prav velika. Iz tega vidika je splošno najugodnejši čas Jtošnje takrat, ko je večina trav ravno v cvetju. Takoj po cvetju se z vsakim dnem zmanjšuje vrednost 'trav kot krmila, a množina skoraj nič ne pridobiva. In če se kaj izgubi na množini, pride to pač v prid otavi. Izkušeni travniški strokovnjaki priporočajo kot najboljši čas za košnjo takrat, kadar ravno cvete travniška bilnica. To je iz več ozirov utemeljeno. Ker pa je na Gorenjskem razmeroma malo tako dobrih travnikov, na katerih splošno uspeva travniška bilnica, se priporoča, pričeti s košnjo kmalu po odcvetju travniške latovke ali pasje trave, katere skoraj vsak kmetovalec pozna. Za travnike pa, kjer uspeva travniška bilnica, se bi bilo ravnati po času, ko cvete bilnica. V normalnem letu pade ta čas n. pr. v dolini med Radovi j ico-Ble-dom-Jesenicami-Begunjami-Lešami na okrog 7. do kvečjemu 15. junija, v Dolini pa 8 do 14 dni kasneje. Travnik, na katerem slučajno prevladuje francoska pahovka nad drugimi travami, kaže kositi že takoj po odcvetenju te trave. Seveda mora oni, ki kosi vsako leto ob tem času, računati, da s tem onemogoči naravno pomladitev travnika, kar pa ni še nikaka nadloga. Kajti če ob pravem1 času (štiri do šest let) pravilno podeeje dobra travna semena v primerni množini (do polovice normalne posetve), mu ostane stalež dobrih trav neizpremenjen in ruša sklenjena. O načinu podsejanja trav smo govorili v poglavju o oskrbovanju travnikov. 10. Sušenje mrve na ostrvih. Ker v goratih deželah mnogokrat ravno ob času košnje rado in pogosto dežuje, so kmetovalci ob takih prilikah večkrat prisiljeni, odlašati s košnjo, dokler se vreme ne ustali, da seno lahko posušč. Pogosto se ponavljajoče deževje za-vlači košnjo včasih za več tednov, mrva postane prezrela, bilje oslami in kmet spravi končno pod streho pravzaprav le slamo namesto dobrega sena, ki sicer za gnoj zaleže, ne pa kot tečna hrana za živino. Ob pomanjkanju zadostnih kozolcev pokvari in popolnoma izpere (izluži) deževje pokošeno seno. Tudi tej, v planinskih krajih zelo pogosti nepriliki, se da ob dobri volji vsaj delno odpomoči s tem, da se lotijo kmetovalci sušenja sena — poleg v običajnih kozolcih (»stogovih«) — tudi s takozvanimi »ostrvmi« (»Hiefler«, »Heinzen«). Sušenje sena na ostrvih nikakor ne povzroča mnogo dela, vrši se pa ob pravilnem ravnanju zelo dobro in, kar je glavno, uporaba ostrvi б Detelja na ostrvih (Rateče-Planica). Детеља на голим паљевима стобала, око којих ce наслаже сено (»острв«) (Ратече- Планица, срез Радовљица). Sécher du trèfle (Rateče-Planica). omogoča sušenje tudi ob zelo spremenljivem vremenu. Sušenje sena na ostrvih nudi tudi to prednost, da znaša izguba hranilnih snovi vsled sušenja navadno za polovico manj nego ob najboljšem sušenju na tleh (povprečno le 10 do 15% nasproti okrog 30% izgube ob sušenju na tleh — z obračanjem sena). Ostrvi se uporabljajo po vseh goratih, zelo deževnih krajih Avstrije in Nemčije z najboljšim uspehom. Pri nas se uporabljajo ostrvi deloma le v Kranjskogorski dolini. Tamkajšnji kmetovalci upravičeno hvalijo ta način sušenja mrve, ker jih v veliki meri osamosvoji od spremenljivosti vremena. V drugih delih Gorenjske niso ostrvi žal skoro nikjer v navadi, toda v k o-rist planinskih kmetov bi bilo, da polagoma p o vso di u peljejo še ta način sušenja mrve. — Ni dvoma, da se poprimejo v prihodnjosti i naši kmetovalci modernih, umetnih načinov sušenja oziroma spravljanja mrve, n., pr. tako-zvane ensilaže, t. j. kisanja zelene krme v posebnih jamah ali shrambah (stolpih), kar jih bo poleg drugih prednosti popolnoma osamosvojilo od deževnega, nestalnega vremena. Ampak zaem- Pod kozolcem shranjene ostrvi. Под пањеви дрвета ca остацима гроња (»острви«) спрељени под »козолци«. Lattens conservé sons la meule. krat naj hi se poprijeli vsaj sušenja z ostrvmi tam, kjer sto-g o v i ne zadoščajo. Res je sicer, da v jako vetrovnih legah ovirajo uporabo ostrvi močni vetrovi, ampak v takih primernih bi bilo ra biti ine previsoke, 3 do celo 5 metrov dolge, temveč 1 e V/2 do kvečjemu 2 metra visoke ostrvi, katere so manj izpostavljene pritisku vetra in se dajo bolj trdno zabiti v tla. Y vetrovnih legah so odpornejše ostrvi s samo dvema klinoma, katera se sklepata v medsebojnem kotu od 45 stopinj. Za mirne, tišinske lege so boljši trije klini v enakih medsebojnih kotih od 60 stopinj. Svežo travo se pri ostrvih ne sme polagati, temveč se jo o b e š a na kline. Ako je trava na ostrvih pravilno obešena, ji ne škodujejo niti daljši nalivi dežja ter visi lahko cele tedne brez škode. Čim pride nato količkaj suho vreme, se mrva hitro posuši. Medtem ko se obeša na ostrvi seno lahko kar v svežem stanju takoj po košnji, je postopati z deteljami, grašico in enakimi krmili, ki imajo debelejša stebla, bolj previdno. Slednje morajo preje prav dobro oveneti, p r e d n o se c* jih obesi — zelo rahlo — na ostrvi. Pokošeno deteljo se raztrosi, da ovene (obračati ni potreba), nato pa takoj obesi na ostrvi. Y nasprotnem slučaju je skvarjenje (p 1 e s n o b a) gotova posledica. Pri sušenju detelje na ostrvib je tudi potrebno, da imajo ostrvi zadosti goste kline ali rogovile, da se obešena detelja ne more skupaj stisniti, ker potem bi se ne sušila, temveč bi pričela gniti. Ovenela detelja, pravilno obešena na ostrvi, je navadno suha v enem tednu, torej hitrejše kakor v kozolcih. V Kranjskogorski dolini rabijo ostrvi v glavnem za sušenje detelje, komur pa primanjkuje kozolcev, ta suši na ostrvih tudi drugo krmo in celo žito. 11. Ensilaža ali kisanje zelenih krmil. Umnim kmetovalcem bi moralo biti danes vsaj iz beriva znano, da se že dobrih par desetletij vpeljuje in po inozemstvu z vsakim letom bolj širi takozvana ensilaža ali kisanje zelene krme (svežega sena, otave in raznih drugih krmil, tako n. pr. zelene turščice, pese in njenih odrezkov, krompirja, a tudi detelje, grašice in celo k r o m p i r j e v i c e). Povod za iznajdbo in širjenje ensilaže so dale nestalne vremenske prilike obilno deževje ob času košnje, ki zelo pogostoma naravnost onemogoča sušenje mrve, katera se vsled preobile vlage čestokrat deloma ali popolnoma pokvari. Ensilaža ali umetno ozir. naravno kisanje krmil ima zase celo vrsto prednosti. Z dobro ensilažo mrvo zanesljivo obvarujemo pred skvarjenjem, kajti kisanje svežih krmil v posebnih jamah, stolpih in drugih enakih shrambah je popolnoma neodvisno od vremena, to se pravi, da se izvaja ob pravilnem delu ob vsakem vremenu z enako dobrim vspehom. Po gotovih en-silažnih metodah in pripravah pravilno okisana krmila izgube manj hranilne vrednosti, nego izgubi seno pri najboljšem sušenju na tleh. Ensilaža mrve omogoča na dobrih d v o-sečnih travnikih v deževnih pokrajinah celo tri košnje mesto dveh, s tem, da se kosi prva sečnja zelo zgodaj in se to sveže seno ensilira. Mlado okisano seno daje izvrstno mlečno klajo za krave. Ob vlažnem vremenu trava na zgodaj pokošenem travniku hitro zopet zraste, tako da se ima drugo košnjo kmalu za običajnim časom druge košnje, a končno sledi še košnja otave. — Pravilno okisana krma, znatno poveča mlečnost krav. Prednosti kisanja mrve so tedaj tako velike, da je danes zelo umestno,upeljati preproste zisteme ensilaže tudi na naših srednjih in večjih kmetijah, posebno v krajih, kjer je sušenje sena v s led nestalnosti vremena in premalo toplote ovirano (planinski okoliši). Dandanes obstoja cela vrsta raznih načinov ensilaže, ki so več ali manj različni in ki vrše svojo nalogo več ali manj dobro. Ne bi limelo pomena, navajati 'tu vse zisteme, njih način kisanja in prednosti, saj je večina istih v napravi tako draga, da jé težko misliti, da bi se mogli v Sloveniji splošno vpeljati oziroma uveljaviti. Za naše gospodarske razmere kot primerni bi prišli v poštev le oni zistemi, ki ne zahtevajo dragih naprav, kateri pa vstrezajo svojemu namenu vendar dosti zadovoljivo, n. pr. en-silaža brez stiskalnice in brez uporabe posebnih okisnih glivic, ki se vrši v navadnih zemeljskih jamah. Ta način kisanja zelene krme je zelo priprost, vsa naprava ne stane skoraj nič, ima pa to slabo stran, da so ob kisanju izgube hranilnih snovij razmeroma visoke ter da je krmilo čestokrat prekislo. Kljub temu pa živali krmo rade žro in vpliva ista ugodno na mlečnost. Iz teh razlogov in posebno, ker je naprava zelo poceni in hitro izvedljiva, je ta način kisanja krme pri nas priporočati. Ensilaža zelene krme v navadnih zemeljskih jamah se izvede na sledeč preprost način: izkopati treba na primernem, če mogoče vzvišenem prostoru okrog IV2 do 2 metra globoko jamo, široko okrog 3 metre. Dolžina jame je odvisna od množine krme, ki jo nameravamo kisati ter od števila živine. Važno je, da se pri večjih množinah krme jamo *razdeli na več delov, tako da se pozneje rabi en sam oddelek skozi kvečjemu en mesec za krmljenje, drugače se krmilo vsled vpliva zraka lahko skvari. Posamezne oddelke se lahko loči z lesenimi, dobro sklenjenimi stenami. V jamo se stlači svežo zeleno krmo, katero treba prej zrezati s slamoreznico, da se bolje tlači in enakomerno kisa. Kup krmila v jami naj presega površino jame, ker je to zaradi večjega pritiska tem boljše. Nato se kup zadela z lahko plastjo plev ali slame in pokrije vse s 30 do 35 cm debelo plastjo zemlje ter dobro stlači, da se zamasé vse razpoke. Pozneje treba večkrat zatlačiti vse na novo nastale razpoke, ker zrak in dežnica ne smeta imeti dostopa do kisajočega se ali že kislega krmila. Že po sedmih do osmih tednih je krma dovolj okisana in se lahko prične s krmljenjem. Kislo krmo se poklada živini spočetka le polagoma, da se je živali privadijo, a tudi pozneje jo je treba mešati z drugimi krmili. Pravilno okisana krma je kislikastega, prijetnega duha in okusa in se upravičeno uporablja kot dobro, zelo mlečno, celo kot dietetično krmilo, ki topogledno ne zaostaja mnogo za zeleno krmo. Navadno se že kmalu po pričetku krmljenja znatno zboljša mlečnost krav (za 5 do 10%, v gotovih slučajih celo za 20%). Premožnejšim posestnikom, ki bi nameravali pričeti s kisanjem zelene krme, je priporočati v ta namen namesto navadnih jam — posebne betonirane jame. Pri teh imamo to prednost, da je krma v njih ločena od zemlje in vobče bolj snažna, vsled česar se vrši tudi kisanje dokaj pravilnejše in enakomernejše, kar pomeni manjšo izgubo hranilnih snovi in boljšo kakovost okisanega krmila.. Za primer se navaja betonirana jama, kakršna je v uporabi na deželni višji poljedelski šoli v Hornih Hermanicah na Češkem, katera se je izborno obnesla. Naprava ne pride posebno drago stati, ker ima skoraj vsak večji posestnik razen cementa in votle cementne opeke ves gradbeni materijal navadno doma. Ako je posestnik količkaj pripraven in izurjen, izvrši vsa dela lahko sam brez tujih delavcev. Omenjena betonska jama je 3 metre široka, a 2 metra globoka. Prostornina jame je za P50 metra pod zemeljsko in za 50 cm nad zemeljsko površino. Jama je pokrita s priprosto streho ter je razdeljena v poljubno število enakih oddelkov. Vsak oddelek vsebuje poln le toliko krmila, •’kolikor se ga na posestvu lahko pokrmi najdalje tekom enega meseca. Dolžina posameznih oddelkov je tedaj odvisna od števila živine. Dimenzije (mere) pododdelkov v Hornih Hermanicah (glej sliki!) odgovarjajo potrebam od okrog 16 glav odrasle goveje živine. Pododdelki so medseboj ločeni z močnimi lesenimi, dobro sklenjenimi stenami iz hrastovega ali mecesnovega lesa, ki se dajo z lahkoto zložiti in odstraniti. Vse špranje teh medsten se pred polnjenjem jame dobro zamaže z mastno ilovico, tako da so oddelki drug od drugega popolnoma izolirani (ločeni). Stene jame so najboljše iz votle betonske opeke Ensilaža : Tloris betonske jame za kisanje zelenih krmil. Енсилажа: Тлорис бетонске јаме за кисање зелене крме. Silouse: Abrégé de la fosse en ciment pour fermenter les fourrages. 00 -3 E n s i 1 a ž a : prečni prerez betonske jame za kisanje ali ensilažo zelenih krmil. Еисилажа: пречни пререз бетонске јаме за кисање или енсилажа зелене крме. Silouee: section transversale de la fosse en ciment pour fermenter les fourrages. ali iz »cementne malte« (l/2 finega čistega peska in y2 cementa). Podrobnosti konstrukcije so razvidne iz obeh slik. Postopanje pri kisanju krme v opisani jami se vrši lahko popolnoma slično, kakor pri navadnih zemeljskih jamah, tedaj čisto naravnim potom in brez posebne stiskalnice. Pač pa se lahko povzroči tudi umetno kisanje s pomočjo posebnih, za ta namen v zanesljivih laboratorijih vzgojenih glivic. Ob takem umetnem kisanju je izguba hranilnih snovi še manjša, tečnost in dobrota kisle krme pa mnogo boljša. Najbolj se priporočajo za to svrho glivice pod značko »Vindobona-Piilpe-Reinkulturen«, katere proizvaja in razpošilja »Laboratorium Ing. Albert Moser, Wien, XIX./5., Goltzgasse 3«, v Avstriji. Pri naročilu glivic se dobi podrobno navodilo za uporabo, katerega, se je z ozirom na dober uspeh najtočnejše držati. Želeti je, da se lotijo kisanja zelene krme po enem izmed opisanih priprostih načinov kmalu tudi naša srednja in večja posestva, ki bodo že po prvih poizkusih spoznala, da se to res izplača. I 12. Pomlajenje travnikov, menjalni travniki. У prvi vrsti treba upoštevati, da iz starih deteljišč, ako jih kot taka pustimo za travnik, ne bo nikdar kaj prida travnik, ker je tako deteljišče navadno polno raznih plevelov, poleg katerih se dobre trave zelo težko razvijajo. Tudi zapleveljena njiva, če jo pustimo za travnik kot tako, — brez travne setve, — ne postane zlahka dober travnik. Dober travnik vstvarimo edino le s po setvi j o dobrih travnih mešanic na obdelano in čisto zemljo, ki mora biti za setev pripravljena podobno vrtni zemlji. Travnike, ki so polni raznih travniških plevelov in tudi drugače opešani, je jako umestno —^»p o m 1 a d i t i«. To se pravi: tak travnik se takoj po košnji otave preorje, pusti čez zimo v surovi brazdi, gnoji spomladi s hlevskim gnojem in naseje tja oves ali nasadi krompir. Oez dve ali tri leta bi bilo posejati na to ploskev mešanico primernih travnih semen in novi travnik pravilno oskrbovati in gnojiti. Ako sejemo travno mešanico samo, nam setev težko dobro uspe,sigurno pa bo uspela, — če smo se ozirali na vse druge okolnosti, — ako sejemo trave med prav redko sejan oves. Trave sejemo rajše bolj gosto nego preredko. Oves rabimo v tem slučaju le kot zaščitno rastlino, ki je za ta namen najboljši izmed žit. Ozimine niso prikladne kot zaščitna rastlina za travne mešanice. Kakor hitro požene oves latje, ga moramo pokositi, nakar se prične razvijati travna mešanica. Čim je oves pospravljen, je dobro ploskev povaljati, enako tudi vsako spomlad, toda predno trava poganja, — ali pa valjamo po brananju (na lahkem, peščenem svetu). Pozneje moramo nov travnik tudi izdatno gnojiti. ; ! i Travna semena je dobro tik pred setvijo temeljito zmešati z dva- do trikrat tolikšno množino nekoliko vlažnega finega peska, da je setev bolj enakomerna. Na suhem svetu kaže pobranano zemljo najprej povaljati z valjarjem, nato šele sejati mešanico, a potem pobranati z lahko, s trnjem prepleteno brano. S tem je setev končana. Na vlažnem svetu pa ne kaže po setvi branati, nego posejano ploskev le povaljati z lahkim 'valjarjem (200 do 300 kg). Z obnovo ali pomlajenjem slabega, opešanega travnika dosežemo večje pridelke mrve, ki je boljše kakovosti, kar se osobito pri krmljenju krav jako pozna. Danes je splošno,posebnopaob slabi zemlji zelo umestno, upeljati menjalne travnike. У ta namen bi bilo menjati sadeže n. pr. tako-le: Spomladi posetev travnih mešanic med redko sejan oves, katera ploskev ostane pet let kot travnik, šesto leto zimina, dobro pognojena z umetnim gnojem, sedmo leto jarina, osmo leto krompir áli koruza, dobro pognojeno s hlevskim gnojem, deveto leto spomladi setev travnih mešanic med redek oves. Od devetega do trinajstega leta zopet travnik. Ali pa: pet let travnik, šesto leto oves, sedmo leto ozimna pšenica, z izdatnim umetnim gnojenjem, osmo leto krompir ali koruza, dobro gnojena s hlevskim gnojem, Od devetega do trinajstega leta zopet — travnik. Ako sledi na menjalni travnik kot prvi naslednji sadež zimina, treba travnik preorati že po košnji sena in nato v presledkih parkrat ostro branati, da se čimbolj zatrejo pleveli. Dober menjalni travnik donaša velike pridelke izvrstne mrve! Kjer uničijo črv ali mrazovi večje prostornine travnika ali pašnika, tako da se vidijo cele pleše izumrle ruše, je treba prazna mesta (pleše) jeseni ostro prevleči z brano, spomladi zopet temeljito pobranati, nasejati tja travna semena in povaljati z valjarjem. To delo se opravlja najbolje ob ne presuhem in ne naravnost mokrem vremenu. Valjanje je potrebno zato, da se pritisne lahka travna semena k tlom, da lažje izkale. Mnogokrat se pripeti, da se travna setev ne posreči, t. j., da travna semena ne izkale. Vzrok temu je morda slaho seme, ali pa tudi, da dotičnik po 'setvi ni povaljal z valjarjem, osobito takrat, ko je sejal ob morda jako suhem vremenu in na lahkem, peščenem svetu, ali pa, ako ni zemljo za setev dobro obdelal in pripravil, oziroma ako> ni sejal travna semena pod zaščitno rastlino. Od dobrih travnih semen se zahteva, da so pristna, čista od vsake plevelne primesi in zadostno kaljiva. Le večji zavodi morejo jamčiti za vse te lastnosti semen. Važno je tedaj, kje se nabavi potrebna travna semena. Priporoča se, kupovati ista edino le pri zanesljivih znanih tvrdkah s travnimi semeni. V prvi vrsti pa se je obračati na Kmetijsko družbo za Slovenijo, ki sama sestavlja strokovno pravilne travne mešanice, posebno ako se ji pri naročilu naznači vrsto zemlje, kraj, lego in velikost zemljišča, kamor se bo travo mešanico sejalo in omeni tudi namen sejanja (stalni travnik, menjalni travnik, posetev praznin). 13. Travniški in paš niški pleveli. Na Gorenjskem (a tudi drugod!) dobimo razmeroma zelo malo travnikov, ki bi ne bili zapleveljeni. Mirno lahko trdim, da je najmanj 80% vseh travnikov na Gorenjskem tako zelo zaple-veljenih, da raste na njih kvečjemu 60% več ali manj dobrih trav in detelj, a najmanj 40% ruše tvorijo rastline, ki so za krmo manj ali ničvredne, a ki žlahtne trave in detelje le dušijo: travniški pleveli. Posledica tega je, da so že samo zaradi za-pleveljenosti pridelki travnikov zelo majhni. A ne samo to, mrva je v s led zapleveljenosti mnogo slabša, manj tečna in zato manj izdatna, včasih celo škodljiva zdravju živali. Zelo pogosto obole živali kar nenadoma, da je takorekoč nemogoče, si razlagati obolelost in od česa je nastala; kmet tarna in pripisuje bolezen vsem mogočim vzrokom. Mnogo takih nenadnih obolelosti živine izvira iz tega, da je živina žrla med zeleno ali tudi suho krmo strupen plevel, ki ji je škodoval. Tudi v tem oziru izvira zlo iz neukosti, kajti živinorejec bi pač moral natanko poznati lastnosti rastlin, s katerimi živino krmi. Taki strupeni pleveli son. pr.: jesenski podlesek ali »voliček«, skoraj vsi mlečki, posebno pa gar-jevi mleček, velika trobelika, pikasti mišjek, zlative sploh, posebno pa travniška zlatica, strupena zlatica in mehurna zlatica, močvirska preslica, kalužnica, bela čmerika, beli in rumeni narcis (medenka ali »ključavnic a«). Na pašnikih se odrasla živina strupenih rastlin sicer izogiba in jih pusti povečini nedotaknjene, obstoja pa nevarnost, da jih popasejo mlade živali! Seveda niso pojavi zastrup-ljenja po teh rastlinah redni in pri vseh živalih enaki, njih učinek je pač odvisen od množine zaužitega plevela in tudi o d dovzetnosti posameznih živali, katera je zelo različna. Razven tega imamo več vrst plevelov, kateri vplivajo, ako se nahajajo med krmo v večji množini, slabo na kakovost mleka, bodisi glede barve, okusa, neprijetnega duha, i. 'dr. Na primer razni divji Česni, dreseni, kislica, razni šaši, bičja, močvirska lakota, preslica, osati. Vsled ozko odmerjenega okvira knjige ni bilo mogoče podati slik vseh glavnih travniških plevelov. Kdor katere teh plevelov ne pozna, naj pregleda knjigo »Naše škodljive rastline« od Martina Cilenšeka, ki jo je izdala družba sv. Mohorja. Y njej najde slike z najrazličnejšimi krajevnimi imeni teh rastlin. Pogled na travnike po Gorenjskem in tudi drugod je sicer za naravoslovca ter ljubitelja cvetlic in narave lep in prijeten, toliko bolj pa je pogled žalosten za — kmetovalca ! Odločilen mora. biti v tem oziru seveda gospodarski interes, ne pa interes ljubiteljstva narave, zakaj škoda je ogromna, ki jo ima kmetovalec in z njim naše narodno gospodarstvo vsled občutno manjših in slabših pridelkov ravno radi skrajne z a p1 e -veljenosti travnikov. Nekateri pleveli so tako razširjeni, da skoraj prevladujejo nad drugimi travniškimi rastlinami: spomladi vidiš travnike ali velike dele istih, ki so kar rumeni Oi¡». kliše. Fot- SI. Vengar, Radovljica. Travnik s površino veliko hektarjev blizu Lesee pri Bledu, ki zasluži v polni meri ime »p 1 e v e 1 n i k«. Losca (alectoro-lophus), ki tvori na dnu porasti cele blazine, je za okrog 60% porasti, silj (Peucedanum) in glavič (Centaurea S c ab io sa) sta strnjena liki mlado grmovje, obeh je za 20%, a k o m a j 20% porasti je najslabših vrst trav in plevel n ih zelišč. Sličnih plevelnikov je na Gorenjskem najmanje za 40% celotne površine travnikov! Izdatnost in tečnost mrve si je lahko predstavljati. Poleg drugih je poglaviten vzrok te eksemplarične zapleveljenosti redno prepozna košnja. Svarilen zgled za živinorejce! Ливада y близини Лесец код Бледа, од најгорих врсти трава и врло много ковора. Prairie dans les environs de »Lesee«. Les gazons contienen! plants herbacées nuisibles et inutiles. od raznih ničvrednih in strupenih zlatic, a pozneje vsi modri od kadulje (žavbeljna); travnike, ki so tako poraščeni z jesenskim podleskom, da izgleda, kakor bi kmet hotel ta strupen in škodljiv [plevel naravnost gojiti in čimveč pridelovati. Vidiš najboljša mesta travnikov okrog in v bližini hiš, ki so vsa bela od velike krebulje, senožeti vse bledo-rumene od 1 o š c a. (škrobotca), deteljišča vsa rujava od kislice (malo ščavje) itd. Na dnu te plevelne porasti se pa kar v blazinah šopiri navlaka mahu. Tedaj mešanica po večini manj ali nič vrednih rastlin, ki duše koristne in dobre trave, — kjer jih je kaj. Izjeme so, a ni jih mnogo. Vsled slabše mrve in manjših pridelkov se lahko ceni škoda po nekod na najmanj 60%. A ne samo to! Ker so na Gorenjskem polja in travniki zelo razkosani, ker se pestro menjajo travniške in poljske parcele in parcelice ter več ali manj široke »meje«, vse to med 'seboj zveriženo, je naravno, da so skrajno zapleveljeni travniki izvir ‘mnogih njivskih plevelov. Te slednje zatira naš kmet od zdavnaj, a le z delnim vspehom. — Z r a z -pleveljenjem travnikov in njivskih mej bi se znatno omejila zapleveljenost njiv. Kmet pa toži in vzdihuje, da mu gospodarstvo peša, da gre s kmetovanjem rapidno navzdol, da peša živinska kupčija, da s kmetovanjem sploh nič več ni, da treba misliti na Ameriko itd. — Vse to je re s. Ampak eden poglavitnih vzrokov teh žalostnih dejstev tiči neizpodbitno v skrajno zanemarjenem travništvu in pašništvu!! Iz teh ozirov mora kmetovalec smatrati zatiranje in odvračanje travniških plevelov za eno svojih najglavnejših nalog. Ker pa je predpogoj za vsestranske in trajnejše vspehe v boju zoper te škodljivce skupno delo, je stvar zakonodaje, ki naj bi kmetovalce in najemnike zemljišč faktično prisilila k velikopoteznemu, sistematičnemu zatiranju vsaj najhujših plevelov (jesenski podlesek, lošec, i. dr.). A tudi zakonodaja mora predvsem najti umevanje v kmetovalcih samih, da gre tu v prvi vrsti za njihove lastne koristi. Čudno je to, pri ročnem zatiranju njivskih plevelov je naš kmet naravnost čudežno marljiv in vstrajen. Poljska zemlja, lahko trdim, je popila vedra znoja naših kmetic! No, to je popolnoma prav! Ampak za zatiranje plevelov na travnikih,ki so vendar ozadje in mati polj, naš kmet dobesedno ne gane z mezincem! Travniška in pašniška ruiša bi morali obstojati iz mešanice dobrih trav in detelj, a namesto tega opažamo povsod le n a j -pestrejšo mešanico ničvrednih travniških plevelov. Naš kmet sam širi travniške plevele s tem, ker travnike zelo zanemarja, jih neredno ali sploh nič ne oskrbuje in nezadostno ali nič ne gnoji. Le travnik, ki ni dobro oskrbovan (brana, valjar, itd.), ki ni redno gnojen, ki morda ni osušen, ki nima polne sklenjene ruše, — more biti zapleveljen in mahovit. Gorenjec mora tedaj posvetiti zatiranju travniških plevelov vse več pozornosti., ker je to gospodarsko najmanj tako upravičeno in potrebno, kakor zatiranje plevelov na njivah. Ženske in odrasli otroci bi morali opravljati ta dela, a pomagajo naj jim pri tem. tudi moški. Toda ne samo zatirati mora plevele na zapleveljenih travnikih in njivah! Poleg vztrajnega zatiranja se mora kmet predvsem pred pleveli obvarovati, čuvati se, da plevele sam ne razširja. Da se jplevelov ubranimo in jih uspešno odvračamo, moramo upoštevati marsikaj, na kar se naš kmetovalec splošno in navadno niti najmanj ne ozira, kar je pa vendar zelo važno: 1. Senen drobir ni rabiti nikdar za posetev travnikov. Najpravilnejše je, da senen drob dobro oparimo in pokrmimo živini. Ako pa ga krmimo surovega, pridejo ple-velna semena pozneje z gnojem, povečini še kaljiva, zopet na njive in travnike. Najbolj se razširja plevele, ako se rabi za setev nečista travna semena, predvsem ako se seje takozvane »s e nene rože« (senen drobir, drob, s e m p i r), ki je zmes semen vseh mogočih rastlin in ki vsebuje vsled zapleve-ljenosti naših travnikov ponajveč ravno plevelnega semenja. 2. Da stalno uporablja veternjačo in obenem tudi trijer za čiščenje semenja žitaric. 3. Da nakupuje oziroma rabi le zajamčeno čisto semenje, da kupuje isto le pri zanesljivih večjih tvrdkah s semeni. 4. Da pieve od žitaric pred krmljenjem vedno skuha, ali vsaj dobro popari. 5. Da odpadke in smeti iz kozolcev, skednjev in žitnic nikdar ne meče na gnoj ali kompost. Kdor uporablja te odpadke za krmo, jih mora prej prekuhati ali dobro pretrgati (zdrobiti, drobno zmleti). Edino le v dobri gnojnici ali če te odpadke dobro zmeša z apnom, se uniči kaljivost plevelnih semen, ki se nahajajo v odpadkih. 6. Da zadostno poapni zemljo, ako ji dognano primanjkuje apna. 7. Da osuši vlažen, zamočvirjen svet. 8. Da za stalno iztrebi vse plevele z »mej«, poljskih potov in stez ter železniških nasipov s prav zgodnjo in večkratno košnjo. 9. D a kosi o pravem času, a ne prepozno, kakor je danes povsod na Gorenjskem navada. Z ozirom na veliko zapleveljenost travnikov je priporočati rajše prezgodnjo, nego pozno košnjo. Ob pozni košnji se pleveli razsemijo in ako redno leto za letom pozno kosiš, natovoriš v zemlji obilico plevelnega semenja, ki tvori stalen vir plevelnosti travnika. 10. Da vsako leto takoj ali vsaj čimprej po žetvi praši! Vsakoletno čimprešnjezaora-vanje strnišč jeseni (jesenska praha) je predpogoj za odvračanje njivskih in travniških plevelov, a tudi raznih živalskih škodljivcev. 11. Da travnikom redno gnoji ter uporablja poleg gnojnice ali hlevskega gnoja vedno tudi še superfosfat ali žlindro. Nadalje da travnike stalno in pravilno oskrbuje in obdelava s primernimi orodji. Le na ta način omogoči bohotno, strnjeno rast trav in detelj, da tla čimbolj zasenčijo in plevele zaduše. Neposredno, še tako vestno in vstrajno zatiranje poljskih ali travniških plevelov ne more doprinesti stalnih vspehov, ako se kmetje ne ozirajo na zgornja navodila glede omejitve razširjenja istih in ako ne delajo v tem pogledu vsi. Da je temu tako, vidimo povsodi: naši kmetje od pamtiveka neposredno zatirajo n. pr. njivske plevele z največjo pridnostjo in doslednostjo, — a ker malo ali nič ne storijo, da bi omejevali razširjenje °ng. кше. Menjalni travnik v bližini Radovljice. Fot SL Vensar’ Radovljica. Trava je skoraj IV2 metra visoka. Ruša obstoja iz okrog 35% francoske pahovke, 15% zlatega ovsa, 10% travniške latovke, 5% pasje trave, 5% travniške bilnice in mačjega repa ter 15% detelje. Lošca in drugih plevelov je komaj za 15%. Travnik daje nad 70 mq prvovrstnega sena in otave na 1 ha. Мењална ливада y близини Радовљице. Трава je висока скоро 1V2 м. Prairie alterne dans les environs de »Radovljica«. Eherbe est haut presque 1V& métrés. plevelov in jih tako odvračali, opazimo kljub njihovemu velikemu trudu skoraj povsod le začasne, komaj 1 do 2 letne v s p e h e. 14. Način zatiranja posameznih travniških plevelov. Travniških plevelov je zelo mnogo. Z umno uporabo brane in valj ar j a,združeno z izdatnim gnojenjem, okrepimo žlahtne trave in detelje na travnikih tako, da kmalu izpodrinejo in zaduše nadležne plevele — le ako ni travnik preveč zapleveljen. V tem slučaju pomaga edinole popolna obnova travnika s preoranjem in posetvijo ovsa ozir. okopavin (krompirja), ki iztrebijo plevele, nakar se ploskev (po dveh do treh letih) zopet poseje s travno mešanico. Y naslednjem se dotaknemo najbolj razširjenih in najbolj škodljivih travniških plevelov. Plevele, ki se razmnožujejo s semenjem, se vspešno zatira na sledeč način: Pretino pleveli odeveto, jih treba odstraniti, da ne zarodijo semenja, in sicer par let zaporedoma. Tako postopamo n. pr. proti kislici, divjemu korenu, navadni smetliki (Euphrasia officinalis), dvoletnemu dimeku (Hieracium bienne, Crépis biennis, Habichtskraut), travniški kadulji (»žavbelj«, Salvia pratensis, Wiesensalbei), proti kresnici ali navadni ivanjščici (Chrysanthemum leucanthemum), suličastolistnemu trpotcu (Plantago lanceolata, Spitzwegerich) i. dr. Zelo uspešen način zatiranja plevelov sploh je, kadar spomladi gotovi visoko rastoči pleveli cveto, da se jim odseka glavice oziroma cvetje z navadnim, ostrim srpom. To delo gre naglo od rok in se ob količkaj previdnosti travo prav malo potepta. Ako se ponavlja to delo skozi par let, oslabijo korenine večletnih (trpežnih) plevelov tako, da končno umró in ker rastline vsled stalnega uničevanja cvetja nimajo pomladka, morajo pleveli izginiti. Tako bi bilo postopati na primer proti travniškim osatom, grabljišču, golemu grintavcu, krebulji, kuminu, beli čmeriki, travnim zlaticam, kislici in celo mlečkom, n. pr. kolesniku in regratu. Proti plevelom, ki se razmnožujejo s koreninami, si z vspehom pomagamo: I. Z izpodrezavanjem ali puljenjem korenine, ko je zemlja vlažna — ako se plevel ne pojavi v prevelikih množinah. Na ta način se postopa uspešno proti divjemu korenu (Daucus carota). Proti temu plevelu pomaga tudi rezanje ali izsekavanje pred cvetjem, ponovljeno skozi par let, enako tudi proti veliki krebulji (Anthriscus silvestris, Wiesenk’erbel) in proti osatom. II. Izrezovanje rastlin pred cvetjem redno in temeljito skozi dve do tri leta in sicer parkrat v letu, pomaga proti veliki krebulji, deženu ali bršču (Heracleum sphondyliuin, Bárenklau), proti malemu ščavju (Rumex acetosa) in proti regratu (Leonto-dom Taraxacum). III. Trošenje fino zmletega kajnita ali železnega vitriola, ali pa apnenega dušika na liste in v srce mladih plevelnih rastlin in sicer zgodaj zjutraj ob rosi ali po dežju. Trošenje kajnita ali apnenega .dušika ne pride tako drago stati, ker se z njima obenem travnik gnoji. IV. Končo se uporablja tudi posebne priprave za izruvan j e koreninskih plevelov s korenjem oziroma gomolji vred iz tal. 1. Povsodi po Gorenjskem se opazi na travnikih, osobito pa na »senožetih« in »rovtih« vse polno takozva-n e g a »1 o š c a« ali »škrob o t c a« (»uošc«, »uškanc«, Alecto-rólophus major in A. minor, Klappertopf). Tarnala, rumeno cvetoča rastlina je sila škodljiv rastlinski n a pol z aje d alee, ki sicer črpa hrano tudi iz zemlje, predvsem pa se oklepa s svojimi koreninskimi izrastki korenin in podzemskih delov drugih travniških rastlin, iz katerih sesa hrano s pomočjo posebnih priprav ter jih s tem slabi in uničuje. Tam, kjer se je lošec razpasel, ne vidimo mnogo trave, vse druge raistline razen lošca očitno hirajo in ne morejo uspevati. Saj ni čuda, ako raste na travnikih na tisoče in tisoče rastlini lošca, k i ž i v i na račun dobrih' trav, a sam za krmo nič ne izda. Škoda vsled lošca je ponekod naravnost tako ogromna, da znaša marsikje vsled tega komaj eno četrtino normalnega, pridelka. Tudi gnojenje travnika, ki je poplavljen od lošca, ne zaleže mogo ter gre isto posredno in neposredno v prid skoraj samo škodljivcu. Fot. SI. Vengar, Radovljica. Kako si pomagamo zoper tega zajedavca? Lošec je enoletna rastlina, ki se razmnožuje samo s semenom. A k o onemogočimo, da loščevo seme dozori in izpade, onemogočimo tudi njegovo razmnožitev in razširjenje. To dosežemo najlažje, če dotično senožet, travnik ali rovt, spomladi še pred cvetenj e m losca temeljito popasemo z živino (najbolj primerne bi bile za to ovce) im sicer skozi več časa ter redno skozi dve do tri leta. Enak Z lošcem (škrobotec, Alectorolophus) hudo zapleveljen travnik v bližini Radovljice. Na travniku raste najmanj za 70% 1 o š c a, vsled česar je pridelek mrye za okrog 2/3 manjši od normalnega — a neprimerno slabši. Izmed pravcate blazine lošca rastejo le redke, slabotne bilke izpodrinjenih, izsesanih trav. Y ozadju na levi opazimo del travnika, ki je od zajedalca manj prizadet, toda tudi tu je za Vr manj pridelka. Pogled na tak travnik bi moral vsakemu odpreti oči! Ливада y околини Радовљице. Трава имаде много крпеља. Prairie dans les environs de »Radovljica«. Les gazons continent Aleeto- rolophns. Orig. uspeh dosežemo, ako kosimo prizadeto senožet spomladi že pred cvetenjem lošča ali pa če ga populimo iz zemlje med cvetjem. Delo za ženske in deco! Seveda imamo pri takem pobijanju lošca, s predčasno košnjo, nekaj izgube na krmi, toda le tako zatremo tega škodljivca popolnoma. Izguba krme z zatiranjem se nam pozneje z normalnimi, mnogo večjimi pridelki docela povrne. Da se obvarujemo prevelike izgube na krmi vsled prezgodnje sečnje, lahko postopamo po zgornjem navodilu prvi dve do tri leta na tretjini ali polovici prizadete površine in ko je lošec na tej ploskvi zatrt, postopamo enako na ostalih delih senožeti. Na. senožetih, kjer se je lošec zelo razpasel, se priporoča poleg zatiranja po zgornjem navodilu tudi p o d s e t e v travnih mešanic in izdatno gnojenje s pravilnim oskrbovanjem travnika, tako da si opešana ruša opomore. Ako pa leži travnik ali senožet na ravnem svetu in je z lošcem prehudo zaple-veljen in opešan, je najbolje, da se svet p r e o r j e in na novo naseje travna semena. Isto leto, ko se orje, pa je nujno potrebno, kositi že pred ali najkasneje med cvetenjem lošca, drugače se pozneje na travniku zopet pojavi. Ako je svet mokroten, ga treba osušiti. Običajni ugovor s strani kmetovalcev, da se lošec ne pojavlja vsako leto, nikakor ne opravičuje, da naj kmet ta plevel ne zatira. Je to le izbegajoč izgovor, ker mu bistvo tega plevela ni znano! Loščevo seme namreč ostane med rušo živo in sposobno za kaljenje lahko po par let in izkali v velikih množinah navadno takrat, ko so vegetacijski pogoji najugodnejši, t. j. ko je zgodnja spomlad topla in vlažna (1926!). Y takih letih se pojavi lošec v ogromnih množinah, ogroža krmsko letino marsikje (bolj kot suša in povzroča kmetovalcem silovite škode vsled manjšega in slabšega pridelka mrve. Leta 1926., ko se je lošec zelo in skoraj povsodi razpasel, se je začelo marsikateremu kmetovalcu svitati, ko je videl na travnikih cele blazine ničvrednega lošča, dobrih trav pa skoraj nič. Poleg parletne zgodnje košnje, kadar lošec cvete, je izvrstno sredstvo za zatiranje predvsem to, da se travnik redno in izdatno gnoji. Bujna rast trav lošca Dvóje pripravnih orodij za zatiranje jesenskega podle s k a ali »v o 1 i č k a« (Colchicum autumnale). S pomočjo teh orodij «e izruva celo rastlino s čebulo vred iz zemlje. Še najbolj se priporoča primeren sveder (spodaj), s katerim se daje zatirati i drugi koreninski pleveli. Оруђе за метребљење мразове сестрице. Ustensiles pour l’extration des Colchiques. duši, da ne pride toliko do veljave. Zatirati ga treba tudi takrat, ko ga je prav malo, da ne napolni zemlje s svojim semenjem, ker se to v prihodnjih letih maščuje. ; j Ij jjii; : j .|f|jj _J| 2. Na številnih travnikih je jako razširjen takozvani jesenski podlesek (»v o 1 i č e k«, »u šive c«, Colchicum autumnale, Herbstzeitloise). Njegovo seme in listi so zelo strupeni. Ta plevel se zatira sicer z izruvanjem, kar pa ne izda mnogo, ker je nemogoče izruvati rastlino z gomoljem vred. Poskuša se tudi s posebnimi pripravami za izruvanje oziroma prebadanje gomoljev, kar se je izkazalo za zelo uspešno, a je zamudno in prepočasno. Z gotovostjo zatremo podlesek, ako prizadeti travnik redno dobro gnojimo, bodisi s hlevskim gnojem ali z umetnimi gnojili, s čimer se okrepi ruša trav in detelj, tako da končno podlesek popolnoma zadušijo. To traja seveda nekaj let in velja le, ako se podlesek še ni hudo razširil. Podlesek zatiramo us p e š n o tudi tako, da kosimo travnik skozi več let vedno pred no dozori podle s k o v o seme, vsled česar onemogočimo razširjanje semena, medtem ko gomolji v nekaj letih polagoma oslabe in uniré. Seme zori približno ob času, ko cvetó trave. Tudi ta način zahteva večletni postopek. Priporoča se tudi uničevanje cvetov po d leska jeseni (n. pr. s srpom) in izruvanje rastlin spomladi (deca!). Tudi to delo treba ponavljati temeljito skozi več let, dokler gomolji končno ne oslabe in podležejo zatiranju. Na Gorenjskem se vidi mnogo travnikov ali delov istih, kjer se je podlesek že tako razpasel, da izgleda ploskev # kakor kak zelnik. Y takih slučajih uničimo podlesek edino, ako travnik jeseni čim globoke je preorjemo, temeljito nabiramo gomolje ter sejemo oziroma sadimo tja skozi dve do tri leta oves ali krompir. Po tej menjavi sadežev nasejemo zopet travno mešanico. Proti podlesku pomaga že tudi samo globoko oranje jeseni, združeno z nabiranjem gomoljev, nakar se takoj v prihodnji spomladi ploskev zopet poseje s travnimi semeni. Ploskev treba seveda dobro gnojiti, da setev dobro uspe in da trave zadušijo ostanke podleska. Kakor pri večini plevelov in škodljivcev sploh, je tudi za zatiranje p o d 1 e s k a merodajno, da ga zatirajo vsi prizadeti posestniki, ali vsaj večina istih, drugače ostane delo posameznikov le polovičarsko ter ima le začasen uspeh. Podlesek je po travnikih na Gorenjskem zelo razširjen plevel, ravno travniki v najboljših legah so ga polni. Zatira pa ta plevel skoraj nikdo! Lastniki zapi evel jenih travnikov, ako se jih vzpodbuja k zatiranju podleska, najdejo sto izgovorov, da zatiranje zato ali zato ne gre. Ako se jim poda najboljša, najbolj praktična in enostavna navodila za zatiranje, že začnejo računati: Toliko in toliko ljudi bi moralo delati toliko in toliko časa, kar bi »koštalo« toliko in toliko itd. — Take izgovore se sliši tudi od najumnejših in najinteligentnejših posestnikov. Slično računanje je sicer vse hvale vredno, saj kmet mora račimati, ali se mu to ali ono delo izplača. Naš kmetovalec je sicer zelo dober računar, ampak on dela navadno le kratek račun in je vsled svoje ozkosrčnosti vse prej nego d a -lekoviden, kajti ob najboljšem računanju ne zna delati proračuna na končen uspeh: ne upošteva, da bo dajal travnik, ko podleska ne bo več na njem, več in boljše krme, vsled česar se mu vsi stroški in trud z zatiranjem že v par letih popolnoma povrnejo. Enako velja tudi glede drugih plevelov in glede gospodarskih ukrepov sploh! 3. Razne vrste zlatic (Ranunculus, Hahnenfuss). Od teh se na travnikih najpogostejše pojavljajo travniška zlati c a (v Bohinju: travniški »snobre t«), strupena zlatica, plazeča zlatica in gomoljasta zlatica. Proti zlaticam, ki najrajše uspevajo na vlažnih tleh (razen gomoljaste), pomaga predvsem osušenje sveta, na katero mora slediti gnojenje in stalno pravilno oskrbovanje ter obdelovanje travnika. Travniška zlatica, ki je najbolj razširjena, je strupena. Priporoča se, spomladi odse-kavati cvetje z ostrim srpom, predno odcvete, ponovno in temeljito skozi par let. Enako pomaga zgodnja košnja. 4. O velikem ščavju,kije planinski plevel, govorimo na drugem mestu. Kislica (malo ščavje, Rumex acetosa, gemeiner Saiier-ampfer) raste navadno le na kislih, lahkih zemljah, katerim zelo pomanjkuje. apna. Travnikom in dete-ljiščem je ta plevel škodljiv le, ako se pojavlja v velikih množinah. Kislico preženemo s travnikov in deteljišč z rednim in izdatnim gnojenjem. A najprej moramo tako zemljo založiti s primerno množino apna, oziroma, ako je travnik zamočvirjen —ga moramo predi vsem drugim osušiti. Uspešno pomaga tudi zgodnja košnja, predno kislica cvete, skozi par let ter puljenje iz zemlje. Kislica upliva, če jo žro krave v večji meri, neugodno na kakovost mleka. 5. T r a v n i š k i regrat (Taraxacum officinale, Lówen-zahn) zatiramo uspešno., če svet osušimo, ako je mokroten. Potrebno je globoko izrezovanje rastlin s koreninami vred med cvetjem. Uspešno je tudi večletno uničevanje cvetov samih, predno seme dozori. Kjer je regrat zelo razširjen, bi bilo kositi skozi par let ob času, ko se cvetenje regrata pričenja. Priporočljivo je obenem gnojenje s kalijevo soljo in superfosfato m. Ako se je pa prehudo razpasel, je najbolje, travnik jeseni preorati in 'nase jati spomladi travno mešanico (med redek oves). Regrat na travnikih treba smatrati za plevel, medtem ko je ta rastlina za stalne pašnike celó zelo priporočljiva, da le ni preveč razširjena. 6. Lapuhu (»lepenje«, Tussilago farfara, Huflattich) in k 1 o b u k o v j u- (Petasites officinalis, Pestwurz) treba vztrajno in temeljito onemogočati cvetenje s tem, da se jih že pred cvetenjem večkrat pokosi ali iztrebi. Nadalje ju je treba izruvati zgodaj spomladi. Tako se postopa skozi dve do tri leta. Mokroten svet treba najprej osušiti in nato izdatno gnojiti. Gotov uspeh bi dosegli tudi, ako spustimo v štrceljne pokošenih rastlin po par kapljic koncentrirane solitrove kisline, ali pa če natrosimo na mlade liste zgoraj omenjena sredstva (kajnit, apneni dušik, železni vitriol) ob rosi ali poi dežju. Preoravanje zemlje proti tem plevelom navadno nič ne izda, ako se ne sadi na ploskvi skozi par let okopavine, katere treba temeljito pleti in okopavati. Ob brananju preorane zemlje treba koreninje lapuha vsestransko odstranjevati. Res, da je lepenje kot zelena krma prikladno za krmljenje goveji živini, ali vendar se bolj izplača travnik z dobro travno Na levi: lapuh (Tussilago farfara), na desni: osat (Cirsium arvense). Sliki prikazujeta, kako je koreninje teh dveh plevelov razraščeno na vse strani. Iz koreninskih poganjkov zrastejo nove rastline. Pri za tiranju treba vse to upoštevati. Ha лево: Tussilago farfara ; на десно: Cirsium arvense. À gauche: Tussilago farfara, à droite: Cirsium arvense. rušo; zato bi bilo ta plevel povsod zatirati. Velike ploskve lepenja najdemo na močvirnih tleh med Staro Fužino in Studorjem v Bohinju, kjer ta rastlina zelo bujno raste. 7. Proti travniškim osatom (iz rodu Cirsium ali Car-duus) pomaga izruvanje s korenino in sicer takoj v prvem letu, ko se rastlina prvič pojavi. Pozneje to puljenje skoraj nič več ne izda. Zelo sigurno sredstvo zoper osate je kajnit, ki se ga natrosi na mlade rastline. Kajnit mora biti fino zdrobljen ter se ga natrosi na mlade liste in v srce rastlin takrat, ko so iste mokre od rose ali od dežja. Mokroten travnik treba najprej osušiti. Kakor kislica uplivajo tudi osati slabo na kakovost mleka, če ga žro krave v večji množini. 8. V e 1 i k a ali divja, k r e b u 1 j a, v Bohinju: »krebulja«, v Dolini: »konjska kumna«, »kragulja« (Anthriscus silvestri«. Wiesenkerbel). Ta plevel je poleg jesenskega podleska, zlatic in losca po travnikih najbolj razširjen. Prav posebno se je krebulja razpasla po vsej kranjskogorski dolini, kjer se ne šopiri samo po pregnojenih mestih travnikov okrog poslopij, temveč polni so je skoro vsi travniki Doline (povprečno najmanj 30% samo krebulj e!). Kmetovalec, ki pravi, da ima krebuljo na travnikih okrog hiš rad, ker hitro in bohotno raste in mu s tem omogoči večkratno košnjo za izeleno kram, dela kratek račun. Krebulja daje tudi zelena prav malovredno krmo, duši in uničuje pa pod seboj dobre trave in detelje. Krebulja je hud travniški plevel, ki ga je zatirati povsod, kjer se le količkaj pojavlja! Y Dolini se je na premnogih travnikih že tako razpasla, da bi pomagalo le preoranje travnikov jeseni in nova po-setev travnih in deteljnih mešanic. Velika krebulja bo polagoma sama izginila s travnika, ako gnojimo travnik namesto s hlevskim gnojem ali gnojnico le z umetnimi gnojili in sicer s kalijevo soljo in superfos-fatom ali žlindro, seveda le, ako se ni prehudo razpasi a ! Ta plevel treba populiti iz zemlje vsako leto, predno cvete oziroma predno rodi seme. Dobro je tudi, odsekavati cvetje s srpom spomladi, predno seme dozori. To delo treba ponavljati več let zaporedoma. Enako velja, ako se kosi travnik zgodaj, predno zori krebuljino seme. Priporoča se tudi pravočasno brananje spomladi. Če je pa travnik prehudo zaraščen od krebulje, ne kaže drugače, kakor Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Spredaj: skrebuljo (Anthriscus silvestri») zapi e vel j en travnik v bližini Kranjske gore. Na travniku raste bujno okrog 40% samo krebulje (»kragulje«), poleg tega najmanje 20% raznih drugih travniških plevelov. Posledica : malovredno, netečno s e n o ! V ozadju na levi: široka »m e j a« med njivskimi parcelami, vsa polna travniških in njivskih plevelov v pestrem cvetju. Travnik in mejo >se običajno kosi, kadar je mrva »zrela«, t. j. kadar so pleveli davno odcveteli in se razsemili. Vsled tega napačnega postopka (prepozna košnja!) je zapleveljenost na travnikih in njivah stalna. Široke »meje« so pa pravcate plevelogojske postaje. Ливада y околини Крањске rope, ca много корова »кребуље*. Prairie dans les environs de »Kranjska gora«. L’Anthrisque sylvestre domine dans cette prairie. da ga preor jemo, iztrebimo korenje in na novo posejemo travna semena. 9. Navadni k um in, v Bohinju: »kumna« ali »cumna« (Carum Carvi, gemeiner Kiimmel) vidimo da raste kot plevel skoraj povsodi poleg krebulje. Kot nadležen plevel ga treba zatirati in sicer na enak način, kakor krebulje. Nekaj kumina v krmi je sicer želeti, ker s tem pridobi seno na vonjavosti in ga živina radi večje tečnosti rajše žre. Ako je pa kumin na travniku preveč razširjen, ga treba zatirati, ker kot krmilo skoraj nič ne izda. 10. D e ž e n , b r š č , v Bohinju: »b r š« (Her a oleum sphondy-lium, Bárenklau) treba globoko izpodrezavati s korenino vred iz zemlje in njegove liste stalno uničevati. Uspešno se ga zatira tudi s trošenjem kajnita, železnega vitriola ali apnenega dušika na liste in v srce rastline ob rosi, vse to skozi par let. Proti temu plevelu pomaga, tudi popasenje travnikov skozi celo leto od spomladi do jeseni, ako je zelo razširjen; kjer pa ni zelo razširjen, kaže bolj, uničevati ga z izpodrezavanjem ali s poletno pašo. Zelo se priporoča močno gnojenje skalijevo soljo in s u -peri osfatom ali Thomasovo žlindro. Dušičnata gnojila ni rabiti. Res je, da prašiči bršč radi žro, to pa nikakor ne opravičuje, pustiti ta plevel, da se razvija tam, kjer bi imeli od sladkih trav več haska. 11. Razni s i 1 j i (iz rodu Peucedanum, Haarstrang) so zelo nadležni travniški pleveli, ki rastejo povečini na bolj mokrih tleh. Take travnike, na katerih raste mnogo siljev, je treba predvsem osušiti, to je predpogoj za uspešno zatiranje. Silj zatiramo tudi s tem, da izpodrezujemo rastline iz zemlje s korenino vred. Onemogočiti jim treba tudi, da ocvetejo oziroma da rode seme s tem, da se travnik zgodaj kosi. 12. Travniška kadulja, »žavbelj«, ponekod tudi »bobjak« (Salvia pratensis) spada na Gorenjskem med najbolj razširjene travniške plevele. Posebno v kranjskogorski dolini se dobe travniki z do 40% same kadulje. Tam se vidi v času, ko ta rastlina cvete, velike površine travnikov, ki izglodajo, kakor bi bili modro pobarvani. Kaduljo bi bilo vztrajno zatirati s tem, da se ji ne pusti dozoreti v seme, kositi bi bilo skozi par let že v času, ko kadulja ravno cvete. Z običajno pozno košnjo se »žavbelj« in drugi pleveli najbolj širijo. 13. L e h n i k (v Bohinju ga nazivajo »b a b j e k«, Salvia glutinosa, klebriger Saibei) je iz rodu kadulj. Ta rastlina zraste pod ugodnimi pogoji precej visoko, vsi njeni deli so dlakavi; cveti so rumeni in združeni v dolg, zelo lepljiv klas. Lehnik je kvaren plevel, katerega najdemo ponajveč na zanemarjenih, z grmovjem poraščenih dolinskih, domačih pašnikih, posebno v B o h i n j u in kranjskogorski dolini. Najbolje uspeva lehnik v senci grmičevja, ni ga Ciig. kliše. Fot. Jos. Sustič. Travnik, kakoršnih je večina na Gorenjskem. Porast obstoja iz najmanj 30% silja (Peucedanum) ter 40% najrazličnejših drugih travniških plevelov. Srednje dobrih trav in detelj je komaj za 30% porasti. Dobrota (kakovost) m r v e s takega travnika je zelo slaba. Vzrok zapleveljenosti je vsakoletna prepozna košnja, slaba oskrba in opuščanje gnojenja. Ливада ca много керова (70 °/0). Plantes inutiles dams ime prairie auprès Radovljica (70%). pa najti na odprtih travnikih in planinskih pašnikih. L e h n i k preženemo s pašnika s tem, da temeljito iztrebimo vse nepotrebno grmovje in grmičevje, katerega se lehnik drži zaradi senčnosti, nadalje, da ga i z -kopujemo iz zemlje s korenino vred. 14. Belo ali navadno ivanjščico (kresnica, Chrysanthemum leucanthemum, Weisse Wucherblume), se zatira z redno zgodnjo košnjo skozi par let in izdatnim gnojenjem travnika. 15. V o 1 o v e c (Buphthalmum salicifolium) je travniški plevel, ki je zelo razširjen na travnikih po celem radovljiškem okraju. Zatiramo ga kakor belo ivanjščico. 16. Navadna soin k a (»kozja brada«, mlečnica, »te sladke (rumene) rože«, Tragopogón pratensis, Wiesenbocksbart). Koncem maja se opazi marsikateri travnik, ki je ves rumen od cvetov tega plevela (n. pr. v občini Mošnje in Begunje pri Lescah). Zatirati bi ga bilo z odsekavanjem cvetov oziroma z zgodnjo košnjo. 17. Grabi j išče (zvezdoglavka, poljski grintovec, v Bohinju: »te pl a ve rože«, Knautia arvensis, Wiesenskabiose) in poljski g 1 a v i n e c (v Bohinju: »glavič«; Centaurea Soa-biosa, Skahiosen-Flockeniblume). Oba plevela sta ,si po steblovju in listih zelo podobna in ju navidez ni lahko razločevati, dokler ne nastavita, cvetov. Ista tvorita cele šope ali grmičke, zraseta precej visoko, izpodrivata travo in izsesavata zemljo, sama pa z a krmo nista nič vredna. Pogosto se vidi travnike, kjer zavzema eden ali drugi od teh plevelov ali celo oba, 15—20% ruše. Treba ju je vztrajno zatirati s temi da se kosi travnik, prodno odcveteta, oziroma izruvajo rastline spomladi ponovno skozi par let. Priporoča se tudi odseka-vanje glavic s srpom pred ali med cvetjem plevela. Prizadeti travnik moramo redno gnojiti in oskrbovati, da si opomorejo trave in detelje. 18. Navadni g 1 a v i n e c (vozlika, Veternik, Centaurea jacea, Wiesen-Flockenblume) in goli grintovec (grintavka; Scabiosa columbaria, Grindkraut) sta poleg drugih sorodnih plevelov po travnikih in pašnikih na Gorenjskem in drugod zelo razširjena. Uspešno se jih zatira le z večletnim izpodrezavanjem rastline s korenino vred ali izruvan jem s korenino in odstranjevanjem cvetnih glavic med cvetjem, (n. pr. s pomočjo srpa). 19. Travniško penušo (Cardamine pratensis, Wiesen-schaumkraut) se z gotovostjo prežene s travnikov, ako se travnik kosi, predno plevel odcvete. Poleg tega treba travnik dobro in redno gnojiti in oskrbovati, da se trave okrepe in penušo udušijo. Na Gorenjskem se ta plevel redko pojavlja. 20. Srednji trpotec (pripotec, tudi »žilnik« imenovan, Plantago media, Breitwegerich). Kjer je trpotec poleg drugih travniških plevelov zelo razširjen, kaže travnik preorati in na novo zasejati s travniško mešanico. Kjer pa je le deloma raztrosen po travniku, ga treba uničevati že zgodaj spomladi s čim globljim izpodrezavanjem ali izpuljenjem iz tal (i z t r g a v a n j e m). Ill 21. Vinogradska čebula (česen, vinogradski luk Allium vineale, Weinbergslauch) se tudi razširi po travnikih. Tak travnik je dobro poapniti, ker mu navadno primanjkuje apna. Vinogradski luk se zatira z izkopavanjem čebuljčkov iz zemlje. Proti njemu ni druge pomoči, kvečjemu, da se tudi drugače zelo zapleveljen travnik preorje in za par let menja sadež ter nato zopet naseje s travo. 22. Razne vrste travniških česnov (n. pr. robati luk, Allium acutangulum, progasto listni luk, Allium carinatum) preženemo s travnika s tem, da vlažen travnik osušimo, ker uspevajo ti pleveli predvsem na vlažnih tleh dobro. Seveda pomaga tudi tu izkopavanje ali izruvanje gomoljev poleg gnojenja in pravilne oskrbe travnika. Priporoča se tudi apnenje. Divji Česni so posebno razširjeni po travnikih v Bohinju (Stara Fužina, Srednja vas), kjer tvorijo mestoma do 10% porasti. 23. Razni mlečki (iz rodu Euphorbia, Wolfsmileh) zelo kvarijo rušo travnikov in pašnikov, posebno takozvani »garjevi mleček« (Euphorbia cyparissias), navadni mleček (E. esula), a tudi ¡druge vrste. Uživanje teh plevelov Škoduje živini. Mlečke preženemo, če jih skozi, par let pokosimo med cvetjem,, bolj gotovo pa le s pomočjo rednega in izdatnega gnojenja, s čimer ¡se dobre trave in detelje tako okrepe, da z bohotno raistjo mlečke kmalu izpodrinejo in zaduše. Garjevi mleček (krivoma »kolesnik«), ki je zelo strupena rastlina, raste osobito na pustih dolinskih pašnikih (n. pr. na velikih srenjskih pašnikih med Lescami in Žirovnico) in sicer v večjih in manjših, a gostih skupinah, katere zavzemajo ponekod nad y3 pašne površine! Odrasla živina se takih mest navadno izogiba ter ostane precejšen del pašnika nepopasen in neizkoriščen. Le kak teliček zagrabi včasih za kolesnik, kar ima za posledico, da žival zboli. 24. Zeleni teloh (Helleborus viridis, griine Niesswurz) se pojavlja mnogokrat v velikih množinah na travnikih in sadnih vrtovih. Pokončamo ga z dobrim gnojenjem tal in z vztrajnim izkopavanjem ali pa — ako se je preveč razpasel — s popolno obnovo travnika. 25. Bela lučica (v Bohinju: »te bele rože«, Me-landryum album, Nachtlichtnelke) zapleveli včasih travnike, po- največ pa deteljišča (osobito v Bohinju). Za krmo nima ta rastlina skoraj nobene vrednosti. Uspešno se zatira s tem, da se ji z roko potrga ali s srpom odseka cvetje in popje, čim se isto pojavi. Predpogoj za ubranitev razširjenja tega plevela je, da sejemo absolutno čisto deteljno seme. Zelo se priporoča, lučice temeljito popleti iz one sečnje detelje, katero se pusti za seme (navadno druga sečnja), oziroma da se odsekava mlado cvetje. S tem se prepreči okužba deteljnega semena s semenom bele lučice. Rdeča lučica (v Dolini : »nagel jci«, »petelinčki«, Me-landryum rubrum, Taglichtnelke) raste zelo na gosto na mnogih travnikih, posebno v kranjskogorski dolini. Ker ne izda za krmo skoraj nič, bi hilo tudi ta plevel zatirati, če se pojavi v velikih množinah (izruvanje rastlin, odtrgavanje ali odsekavanje cvetja). 26. Beli narcis ali »ključavnica« (Narcissus poëticus) je zelo strupen travniški plevel. Sicer je res, da se narcisova rastlina pred košnjo sena posuši in segnije, vsled česar njena strupenost ne pride v poštev, toda narcis vendarle zelo izsesava in slabi zemljo, posebno tam, kjer nastopa v velikih množinah (Golica), radi tega bi jo bilo sistematično zatirati. Ako je senožet vlažna, jo treba najprej osušiti. Zatiranje narcisa je zelo težko, ker ima v zemlji čebulo, ki se ne da zlahka odstranjevati, kajti edino z izkopavanjem čebul bi bilo mogoče narcis uspešno uničevati. Najbrže bi pomagalo tudi vsakoletno redno in temeljito pokončevanje mladih cvetov — skozi več let zaporedoma. 27. Kalužnica (j u r j e v k a , »vodna zlatica«, Caltha palustri», Sumpfidotterblume). Proti temu plevelu pomaga v prvi vrsti osušenje sveta, a nato gnojenje in pravilno oskrbovanje travnika. Onemogočiti ji je treba cvetenje, da se ne razširja s semenom, t. j. pokositi, čim prične cvesti. Sicer pa je ka-lužnica razširjena le ob bregovih vodotokov in jarkov, a vendarle jo bo vsak umen gospodar uničeval, ker krči površino ruše ravno na mestih, kjer bi lahko uspevale najboljše trave. 28. Močvirska preslica (»Žabjek«, Equisetum palustre, Sumpfschachtelhalm). Od močvirske preslice močno za-pleveljen travnik oziroma mesta travnika se priporoča večkrat v letu zelo nizko kositi in sicer skozi par let. m Fot. A. Pavlin, Jesenice. Z belim narcisom (»ključavnica«, Narcissus poëticus) z a p 1 e v e-ljen travnik pri Sv. Križu pod Grolico. Ливада код Св. Крижа под Голицо ca велико нарцисима (коров). Prairie dans les environs de »Sv. Križ« avec Narcisses à fleurs rayonnantes. Ako hočemo preslico za stalno zatreti, moramo vlažen svet brezpogojno osušiti in nato založiti z apnom. Potem treba skozi par let dobro gnojiti s superfosfatom ali žlindro in kalijevo soljo ter travnik vsako leto ostro branati takrat, ko je mlada preslica že nekoliko razvita. 29. K i s 1 e trave, m pr. razna b i č j a (iz rodu Scirpus, Binsen), razni šaši (iz rodu Carex, Riedgraser), g r i ž n a trava ali m u n e c (Eriophorum latifolium, Wiesenwollgras) — rastejo le na vlažnih, mokrotnih tleh. Tak svet treha tedaj pred vsem drugim osušiti, nato dobro n a -gnojiti z apnom, kalijem in fosforovo kislino, travnik pravilno oskrbovati, nakar bodo kisle trave izginile, ker se jim na ta način odvzame predpogoje za uspevanje. Osušenje takega travnika je poglaviten predpogoj za stalen uspeh. Bičja izginejo s travnika tudi, ako jih ob Preslica (Equisetum). Преслица. Equisetum. deževnem vremenu večkrat zaporedoma pokosimo, kadar so še čisto mlada (10—15 cm visoka), ako travnik dobro oskrbujemo in gnojimo s kalijem in fosfati (kalijeva sol in superfosfat). 30. Navadni bodež ali gladež (Ononis spinosa, dorn ige Hauhechel). Grmičevje navadnega bodeža treba spomladi globoko izpodrezavati ali še boljše izkopavati in travnik zgodaj kositi, da se bodež ne razsemi. Oboje treba vršiti ponovno skozi par let, nakar bo bodež izginil. Potrebno je tudi, prizadeti travnik pravilno obdelovati in gnojiti, da si opomorejo koristne trave in detelje. Močvirska preslica (Equisetum palustre), njeno k o r e n i n j e se razrašča in spleza pod zemljo, iz poganjkov korenin zrastejo nove rastline. Pri zatiranju se je treba na to ozirati. Мочварна преслица. Equisetum palustre. Plazeči g 1 a d e ž (Ononis repeins, kriechende Hauhechel) se zatira na enak način. 31. Predenico na travnikih se zatira enako, kakor na deteljiščih. Travnika, kjer se je pojavila predenica, ne smemo branati, pa naj bo bra-nanje še tako potrebno, drugače se s tem razširi predenica po celem travniku. Ako že ne gre drugače, bi se morali pri brananju okuženim mestom strogo izogibati, kar pa nikakor ni zanesljivo. Predvsem treba predenico med letom u n i č i t i po navodilu, kakor je opisano pri deteljni predenici. 32. P r a prot je marsikje močno razširjena, včasih tako na gosto, da trava in dobra zelišča ne morejo priti do veljave. Velike pašne ploskve ravno vsled praproti ne izdajo za pašo s* skoraj nič. Zatiranje praproti je zelo težko in dolgotrajno, kakor n. pr. zatiranje ščavja. Izgovor nikakor ne drži, da se izplača pustiti praprot za steljo. Sicer je res, da daje praprot dobro na-stiljo, ker dobro popije mokroto gnoja in daje izvrstno sprstenino. Ali mnogo bolj dobičkanosno se tak svet izkorišča pač s pašo. Je malo slučajev, kjer ne kaže praproti zatirati. Praprot se zatira uspešno s tem, da se jo pokosi 2—3krat v letu še prav mlado, predno njeno seme (trosi), ki se nahaja na spodnji strani listov, dozori — in sicer redno skozi več let. Obenem treba še mlade rastline vsako leto izruvati. Najtemeljitejše in najhitrejše uspe zatiranje, če se praprot izkopava in kar novih listov požene, da se jih takoj poruva iz zemlje. 33. M a s n i c a (v Bohinju jo naziva jo ostrica ali »Ojstrica«; Aira caespitosa in 1'J exuosa, Rasenschmiele) je visoka trava, ki zrela ne izda za krmo skoraj nič; živina je ne mara žreti. Le mlado ostrico živali v sili popasejo. Kjer raste ostrica, so tla pusta in malovredna. Ugonobimo jo le z izboljšanjem tal, z izdatnim gnojenjem s hlevskim gnojem ali kompostom in z izkopavanjem oziroma izsekavanjem šopov ostrice z ostro motiko iz tal. Najbolje pa je, da se jo dobro popase, dokler je še mlada in sicer dosledno vsako leto. Tako ne nastavi cvetja, koreninje polagoma opeša, rastlina omaga in izgine (kolobarjenje paše!). 34. Y o 1 k (»ščetinovec«, »ščetinka«, »kozja brada«, »sivk a«, Nardus stricta, Borstengras) je nizka, v gostih šopih rastoča trava, ki spada med najneprijetnejše plevele. Kjer raste ščetinka, je znamenje za zelo pusto zemljo. Ščetinko iztrebimo le z izkopavanjem in z izdatnim gnojenjem s humoznimi gnojili (hlevski gnoj, kompost). 35. Razna resja iz rodu Ericeae (Calluna in Erica, Heidekraut) so pašniški in gozdni pleveli, ki rastejo kakor n. pr. ščetinka na zelo pustih zemljah v nižjih in višjih legah. Resje mnogokrat znatno omejuje pašna tla in bi ga zato bilo treba omejevati in iztrebljevalk Isto velja tudi glede brusnic. 36. Bela čmerika (Yeratrum album, Germer) spada med najbolj opasne planinske in travniške plevele in se ne da zlahka zatreti. Čmerika raste na nekaterih visokih in nižjih planinah v velikih množinah, pojavi pa se rada tudi na mokrih dolinskih senožetih. Planšarju treba znati, da so listi in korenine bele čmerike zelo strupeni. Prašiči, a.ko se jim v sili poklada liste in stebla od čmerike, lahko opasno obole. Cmerikose za stalno zatre edino le z doslednim izruvan jem ali izkopavanjem spomladi. Priporoča se tudi, pokositi jo vsako leto pred cvetjem, da se onemogoči dozorenje semena. Na ta način jo je treba zatirati vztrajno skozi več let, ako hočemo, da polagoma, izgine. 37. Mahove na travnikih in pašnikih se smatra za plevel, ki izpodriva dobre trave in detelje, živi na njih račun, kvari rušo in zmanjšuje pridelke. To je pa le deloma res! Kajti mah se naseli le na zelo opešani zemlji, kjer dobre trave in detelje vsled pomanjkanja hranilnih snovi v zemlji že same od sebe hirajo in izginjajo. Vsled opešanosti ruše nastanejo majhne, a številne praznine, katere kmalu izpolni mah. Mah drugih rastlin naravnost ne izpodriva toliko, kakor drugi travniški pleveli, temveč se kot rastlina, ki se zadovolji tudi z najslabšo in najbolj pusto zemljo, pojavi tam, kjer druge rastline vsled izčrpanosti zemlje že same izginjajo. Mah v večini slučajev jasno priča, da je dotična zemlja zelo opešala in nas resno opominja, da moramo tak travnik pravilno obdelovati (brana, valjar!), založiti ga z rednim in izdatnim gnojenjem z manjkajočimi hranilnimi snovmi, šele nato ho mah izginil. Izginil ne bo -samo s pomočjo izruvanja z brano, temveč v poglavitnem s teta, da ga z gnojenjem okrepljene trave same z bohotno raščo zasenčijo in izpodrivajo ter končno preženejo. Seveda se mora tudi brananje vršiti temeljito ter redno vsako leto, dokler mahu ne zatremo. Samo brananje brez izdatnega gnojenja pa mahu za stalno nikakor ne prežene. Travniški mah se tedaj uspešno zatira z umno uporabo dobre travniške brane in valjarja in obenem z rednim gnojenjem, če le mogoče s kompostom in po d setvijo s travnimi semeni. Marsikje izvira mahovitost travnika od preobile vlage (zamočvirjenosti) dotičnega sveta. Mokroten travnik treba najprej osušiti, da se odstrani v tem slučaju glavni vzrok mahovitosti, travnik primerno gnojiti (apno!) in obdelovati, nato šele bodo mahovi izginili. Podobno bi bilo postopati na jako mahovitih rovtili in nizkih planinah. Ker je v višjih legah brananje vsled prestrme lege nemogoče in vsled plitkosti zemlje tudi nepriporočljivo, poma gajo tu železne grablje, vsaj delno gnojenje in p o d s e t e v dobrih planinskih trav, predvsem pa — uvidevnost in dobra volja planšarjev in pastirjev. 15. Ži val-ski škodljivci travnikov. 1. Krt povzroča travnikom le to »škodo«, da dela krtine, ki ovirajo kosce pri košnji. Toda krtine travnikom pravzaprav le koristijo, ker vsi vemo, da tam, kjer se krtino poravna, trava boljše raste, ker se s tem rodovitna prst poglobi in trave takorekoč osipljejo, kar zelo pospešuje rast. Potrebno pa je, povaljati travnik s težkim valjarjem, ako je bilo na njem mnogo krtin, zlasti če je svet lahek in peščen. Rastline krt nikakor ne poškoduje, ker živi v glavnem le od škodljivih podzemskih živali. Krt v večini slučajev travnikom samo koristi, ker uničuje podzemske škodljivce, posebno ogrca od rjavega hrošča, ki prizadeva travnikom ogromno škodo. Zaradi uničevanja črva (ogrca) je krt kmetijstvu zelo koristen in že samo zaradi tega je zatiranje krta neumestno in nespametno. Nasprotno, krta bi bilo le še širiti. Po zatrdilu znanega nemškega strokovnjaka v travništvu, Dr. Strecker-ja, je ob nekem poizkusu uničil en sam krt v času devetih dni preko 400 ogrcev, okrog 100 deževnikov (glist) in čez 10 gosenic. Krt uničuje pa tudi poljske miši in najrazličnejše podzemske živali, ki so travnikom vse prej nego koristne. Daši uničuje krt tudi deževnika (zemske gliste), mu tega ne smemo šteti v zlo, saj deževnik, dasi je ta žival glede na zboljšanje zemlje koristna, povzroča vendar koscem s svojimi kupčki na površino nanesene zemlje, ako se pojavi v velikih množinah, veliko oviro pri košnji, večjo nego krt s svojimi krtinami. Zelo razširil se je deževnik na travnikih okrog Bleda. G 1 e de na naše travniške razmere moramo tedaj krta le pospeševati, a ga le takrat nekoliko pobijati, kadar se pojavi v prevelikih množinah. 2. Crv ali ogrc od rujavega (majskega) hrošča je najhujši in najnevarnejši škodljivec travnikov. Še posebno hudo škodo občutijo vsled črva travniki na lahki peščeni zemlji. Razlagati to bi bilo pač odveč. Grled uspešnega zatiranja tega škodljivca se poudarja, da bi se moralo izvajati zatiranje hrošča ob vsakem hro-ščevem letu na dobro organiziran način. To delo bi morali opravljati vsi prizadeti poljedelci v največji meri. Pomisliti moramo^ da izleže ena samica od rujavega hrošča 20 do 30 jajčec, iz katerih se razvijejo črvi. Skupno, dobro organizirano zatiranje hrošča v maju je edini res uspešni pripomoček, da se obvarujemo večjih škod po črvu. Nekateri priporočajo kot dobro sredstvo zoper črva po-valjanje travnika opoldne z jako težkim valarjem (800 do 1000 in več kg). Črvi se nahajajo namreč opoldne bolj blizu površine zemlje, zato se jih s težkim valjarjem precej uniči. Obenem koristi valjanje travniški ruši tudi v drugih ozirih. Pobro bi bilo, poizkusiti ta način zatiranja. Priporoča se tudi uporaba »s k a r i f i k a t o r j a« v opoldanskih urah, s čimur se uniči mnogo ogrcev; lahek svet bi bilo na to povaljati. У svrho pobijanja ogrcev.samih se nadalje priporoča, izkopati več, 30—40 cm globokih in enako širokih jam, oddaljenih po nekaj metrov druga od druge in napolniti iste jeseni (v septembru ali oktobru) z g n o j e m. Gnoj privlači ogrce s svojo toploto iz okolice jame, živali skušajo v njem prezimiti. Pozimi, v januarju ali februarju, se jame izprazni, uniči nabrane ogrce ter zmeče gnoj zopet v jame, da se črvi ponovno naberejo. "V zgodnji spomladi se jame v drugič izpraznijo in nabrane ogrce uniči. Ta način priporoča v svrho zatiranja ogrcev v sadovnjakih in vrtovih R. Betten v »Kampfbuch gegen Ungeziefer und Pilz«, Erfurt, založba od »Erfurterfiihrer in Obst- u. Gartenbau«, Enako uspešno kakor po njivah in vrtovih bi se to zatiranje obneslo tudi na travnikih, le da je ob veliki površini travniko\ težje izvedljivo. Za uničevanje ogrcev se z uspehom uporablja tudi žveplov ogljik. Plin te snovi uniči v zemlji vsa živalska bitja, pomori pa tudi mnogo koristnih zemeljskih glivic, kar ni ugodno glede na rodovitnost zemlje. Žveplov ogljik se uporablja zoper ogrce na sledeč način: J e s e n i naredi s kolom 30—40 cm globoke jame, vlij vanje, poračunano na ploskev enega kvadratnega metra, okrog 6—8 dekagramov žveplovega ogljika, nakar jamo takoj zopet dobro zamaši. Za to delo se uporablja lahko posebne ročke, ali pa posebne vbrizgalnice (i n j e k t o r j e). Žveplov ogljik je zelo ognjenevarna snov, ki ob neprevidnem ravnanju lahko eksplodira. Zato se izrecno opozarja na poglavje o voluharju, stran 127, kjer je popisan postopek pri uporabi žveplovega ogljika. Pri uporabi žveplovega ogljika zoper ogrce je odprto vprašanje, ali se to zatiranje izlača. Iz tega vidika je umesten ta način pobijanja ogrcev navadno le po vrtovih in sadovnjakih in le na globejših, ne pa na plitvih zemljah s prodasto mrtvico, ker je v tem slučaju uspeh negotov. Krt uniči velike množine ogrcev in zato kaže, krta pospeševati in množiti. Veliki sovražniki ogrcev so nadalje sova, vrana, rovka, podlasica. Kokoši in race zelo rade žro ogrce. To perutnino bi bilo uporabljati za zatiranje ogrcev med oranjem za plugom. V vseh slučajih pa je kmetovalcem na jnujnejše priporočati, da nabirajo ogrce pri oranju za plugom z otroci in odraslimi kar n a- j b o 1 j vestno. Ogrce uniči gotovo naravna ali umetna poplava napadenih parcel, ako traja poplava dalj časa v dobi, ko ogrci najbolj zrejo in se nahajajo pri vrhu zemlje. Seveda je umetna poplava izvedljiva samo tam, kjer omogočajo to lega, možnost dovoda zadostnih množin vode in neprevisoki stroški. Povdarja se pa, da vsa opisana sredstva zoper ogrca ne pomagajo trajno, ako ne zatira hrošča v maju dobesedno vsa občina ali srenja kar najbolj energično in vstrajno. 3. Bramor (podjed, Gryllotalpa vulgaris, Maulwurfs-grille). Uspešno zatiranje bramorja se vrši na sledeči način: Na dotični parceli se izkoplje jeseni več jam v premeru in globini okrog pol metra. Jame se napolni z dobro strohnelim govejim gnojem in se jih na kakršensibodi način označi, da se jih kasneje kmalu zopet najde. У oktobru ali novembru zlezejo bramorji in njih ličinke v gnoj. Meseca decembra se jame odpre in znosi gnoj v kako kad z apnom ali milnico, ali pa se ga polije z vrelo vodo, da se nabrano golazen uniči. Jame se napolni nanovo z gnojem in postopa tako naprej. Bramorja se tudi zastruplja in sicer s strihninom, arzenikom in fosforjem. Y to svrho se koruzo temeljito prekuha, da postane čisto mehka, ji primeša malo množino arzenika in jo vtakne v bramorjeve rove. Bramor se uspešno pokončuje okoli srede julija tako, da se sledi s prstom luknjici (vhoda) naprej v rov, ki se ga še nadalje s prstom popolnoma odpre. Kmalu se dospe s prstom do gnezda, katero leži navpično globejše oh koncu rova. To delo se opravlja najuspešnejše zgodaj zjutraj, ker se ob tem času največkrat zasači v gnezdu poleg jajčec ali ličink tudi samico. Vso zasačeno zalego se uniči. Ker je izkopavanje gnezda samega precej zamudno, se priporoča, vliti v gnezdo skozi odprtino, katero smo dosegli s prstom, vodo počasi in previdno (še boljši bi bil petrolej ali karbolinej) s pomočjo papirnatega ali kakega drugega lijaka. Med vlivanjem vode se lahko doda posebej nekaj strojnega olja ali petroleja. Ta način zatiranja je pa zelo zamuden in se vsled tega izvaja le na vrtovih. Zoper bramorja se zelo priporoča vrela voda oziroma vrela milnica, ki se jo naliva v rove ob suhem vremenu. Leta 1926 je delal bramor veliko škodo na travnikih posebno v občinah Ovsiše, Mošnje, Predtrg i. dr. Bramorjeva gnezda na travnikih se lahko zasledi in spozna, po malih, nizkih kupcih gole zemlje med rušo ali po malih delih sesušene, izumrle ruše. Ako to zemljo s prstom odpremo, kmalu zasačimo gnezdo s celim kupom zelenkasto rumenih jajčec. Najbolje je jajčeca ven vzeti in posebej uničiti, to je bolj gotovo nego poteptanje z nogo. 4. Mravlje. Mravljince se odstrani navadno s takojšnjim uspehom, ako se jih razbrska in dobro polije z 10% raztopino petroleja. Priporoča se, mravljince v pozni jeseni, predno zapade sneg, temeljito in globoko izkopati, razvreči in pustiti tako do spomladi. Spomladi se svet zopet poravna. Zimski mrazovi uničijo mravlje. 5. Poljske miši (Arvicola arvalis) škodujejo tudi de-teljiščem in travnikom. Preizkušena sredstva zoper miši so: Loffler-jevi bacili, s pomočjo katerih se zanese med miši kužna bolezen, ki se med njimi hitro razširi in jih uničuje; nadalje strihninova kaša, strihninov oves ali pšenica in končno takozvani Hora -aparat, s pomočjo katerega se rove poljskih miši s prižganimi posebnimi patronami zakadi. Navodilo o pripravljanju in uporabi strihninovega ovsa je objavil »K m e t o v a 1 e c« leta 1925., št. 5, a o strihninovi kaši št. 6. K tem navodilom pripominja Kmetijska poskusna in kontrolna postaja v Ljubljani, da je vsekakor primernejši oves, ker dobro vpije strup, medtem ko ostane pri kaši strup na površju. Zato ga lahko izpere dež in je tudi nevarnost pri manipuliranju večja. Lahko se pa uporablja tudi vsako drugo žito. Zelo uspešno* se uporabljata za zatiranje poljskih miši dva strupa obenem, strihnin in koniin. Kmetijski oddelek ljubljanske oblasti je izdal sledeče navodilo*, tičoče se zatiranja poljskih miši s strihninom in k o n i i n o m : »Na 1 ha se potrebuje 1—1 x/¿ kg olupljene in zastrupljene pšenice. Na 100 kg olupljene pšenice se zavre 20 litrov čiste vode ter se ji doda 100 gramov strihnin-nitrata in 10 gramov ko-niina. S tako pripravljeno tekočino se v primerno veliki, po možnosti železni ali kameniti (cementni) posodi, najbolje v obliki korita, polije olupljena pšenica ter skozi več ur neprestano meša, dokler ne vsrka vso raztopino. Z druge strani se vzame na vsakih 100 kg pšenice 3 kg navadnega sladkorja ter se ga z malo vode spremeni v sirup, t. j. se kuha, dokler se ne začne raztezati v niti. V posebni manjši posodi se v porcijah po kakih 5—6 lopat zastrupljeno pšenico z dodatkom po dobre tri žlice sirupa tako dolgo premešava, dokler se sleherno zrnje ne prevleče s sirupom (kandira). Kandiranje se kar naprej nadaljuje, dokler ni vsa zastrupljena pšenica glazirana. Dva dobra razumna delavca lahko pripravita do 400 kg zastrupljene in kandirane pšenice. Ako rabimo za pripravljanje zastrupljenega žita namesto železnih ali kamnenih, lesene posode, jih moramo po uporabi sežgati, kajti če jih še tako temeljito očistimo*, bi nevarnost zastrupljenja ostala še nadalje. Uporablja se pa zastrupljeno žito takole: Dan poprej se na polju, travnikih, nasipih itd. zamaši (zatlači) vse mišje luknje. Naslednjega jutra se potem vlaga z malo železno ali kositerno ž 1 i č i c o (ne z roko!) po d v a do t r i zrna pšenice v vsako na n o v o odprto mišjo luknjo, ki se nazadnje zaznamuje z malim količkom (šibico). Takoj drugi dan po zastrupljenju in potem večkrat je treba pregledati zastrupljeno zemljišče ter pazljivo pobrati vse mrtve miši ter jih globoko zakopati, da se ne bi z njimi zastrupile druge koristne živali. Na zemljišču, kjer so se miši močno razpasle, računamo 15—25.000 lukenj na hektar. Za zamašitev lukenj, vlaganje zastrupljenega zrnja v luknje ter pobiranje mrtvih miši se potrebuje za en hektar 3—5 delavcev, ki so lahko tudi ženske ali odrasla šolska deca obeh spolov (le-ti brezpogojno pod nadzorstvom učiteljev). Pri manipulaciji, zastrupljanju, zlasti pri pripravljanju in razpošiljanju zastrupljenega žita treba največje opreznosti. Pošiljke zastrupljenega žita naj se vedno zaznamujejo s križem in pripombo: »Strup — smrtna nevarnost!« Tudi dotična zemljišča naj se ob potih zaznamujejo z napisi: »Pozor! Proti poljskim mišim zastrupljeno zemljišče!« Samoobsebi se razume, da se na zastrupljena zemljišča ne smejo spuščati živali, zlasti ne perutnina in domači zajci. Strogo je paziti na to, da se polaga zastrupljena zrna v notranjost odprtih mišjih lukenj, a nikakor ne zraven!« Izrecno pa se poudarja, da se je lotiti zastrupljanja poljskih miši s strihninom in k o -niinom edino na podlagi odredbe pristojnega poglavarstva in po točnih navodilih s strani pristojnega drž. kmetijskega strokovnjaka, kateri to zatiran je primerno organizira s pomočjo županstev. Vsak, ki bi imel pri tem opravka z zastrupljenim žitom, dobi od strokovnjaka še posebna tiskana navodila, po katerih se mora pod osebno odgovornostjo strogo ravnati. Uporaba obeh strupov je v več pogledih skrajno nevarna, zato je potrebna na j večja opreznost. Pokončevanje miši s H o r a - a p a r a t o m je sicer uspešno, pride pa danes razmeroma predrago. Natančno navodilo za uporabo tega. sredstva dobijo interesentje pri dobavitelju aparata, Kmetijski družbi. Priporoča se uporabo primernih pasti. Uspešno zatirajo poljske miši tudi domače mačke. Zatiranje poljskih miši z »Lofflerjevimi tifobacii i« je ob ugodnih predpogojih prav uspešno ter je priporočljivo predvsem iz razloga, ker Lofflerjevi bacili niso človeku in večjimi živalim nevarni, medtem ko je u p o r a h a strihnina v tem oziru zelo riskantna. Y nastopnem! podajamo podrobna navodila glede uporabe teh bacilov, ki jih je izdalo ravnateljstvo »Kmetijske poskusne in kontrolne postaje« v Ljubljani. Navodilo o uporabi bacilov za zatiranje miši in podgan. a) Pripravljanje tekočine. Za vsako cevko z bacili skuhaj У litra čiste vode ter jo potem pusti, da se ohladi v pokriti posodi. Nekoliko te prekuhane in ohlajene vode vlij v cevko z bacili, ki jo smeš odmašiti tik pred uporabo. Odtrgaj nato e pletenko ali čisto leseno paličico belo mrenico z žolice v cevki ter jo pomešaj z vodo, nakar izlij tekočino iz cevke v preostalo vodo. Cevko izplahni še nekateri-krat z isto vodo, da se bela mrenica s kužnimi bacili docela odloči ter z izplakovalno vodo izpere iz cevke. Večjo količino tekočine si pripravi v čistem koritu, ali banji ali čebru. h) P r i p r a v 1 j a n j e v a d e. V tako pripravljeno in dobro pomešano tekočino z mišjim ali podganskim bacilom deni toliko malih, kakor lešniki debelih kock belega presušenega ali prepečenega kruha, da popije vso tekočino, ne da bi razpadel v kašo. Pri zatiranju poljske miši deni z bacili okuženi kruh potem v lonce od 6—10 litrov vsebine, v katerih ga odnesejo delavci na polje. Lonce pokrij z ovlaženimi čistimi cunjami, da se vsebina zaščiti pred svetlobo. c) P o 1 a g a nje vade. Po opisanem načinu pripravljeno vado (z bacili okuženi kruh) razpoloži še isti dan. V hiši in po shrambah polagaj vado pred luknje ali pa tudi naravnost v mišje in podganske luknje. Zunaj na polju pa se sme polagati vada samo v luknje. Polaganje vade zunaj na polju izvrši pri lepem vremenu. Najugodnejši čas za to delo so jutranje in večerne ure. V vsako luknjo položi po eno kocko z bacili okuženega kruha kar najbolj globoko. Pri polaganju vade ne delaj s prosto roko, temveč se poslužuj žličice, ker miši vohajo človeka in se nerade lotijo z roko opitane vade. Pazi, da pri pokoneavanju miši rabiš mišji, pri pokoneevanju podgan pa podganski bacil. Po opravljenem delu si umij roke z milom ter pomij tudi rabljene posode z vrelo vodo, ki si ji dodal nekoliko sode; zamaške in cevke pa zmeči v ogenj. Ne uporabljaj pri tem delu otrok brez nadzorstva! Pri mišjem zatiranju na polju je treba za A ha ali 1 oral sveta do 2 cevki mišjih bacilov. Glede pok once vanja poljskih miši, kar velja sploh za vse škodljivce in tudi plevele, je poglaviten predpogoj za vsestranski uspeh ta, da se udeležijo dobro organiziranega zatiranja vsi posestniki prizadetega okoliša. Kajti če se par posestnikov še tako trudi s tem delom, bo ostai njihov uspeh vseeno zelo dvomljiv, ako držijo drugi posestniki roke križem. Končno treba ravno v letih, ko je miši zelo malo, iste vsepovsod zatirati, najboljše z mišjelovkami. hJa ta način se onemogoči raz ploditev v velikih množinah, ako je zatiranje vsesplošno in temeljito. 6. Voluhar (krtica, Microtus amphibius ali Arvicola amphibius, Wasserratte, Scheermaus, Grosse Wühlmaus) škoduje tudi deteljiščem in travnikom. Podlasica zelo zatira voluharja, zato treba podlasico pospeševati! Voluharju je težko priti do živega, a vendar obstojajo nekatera dobra sredstva zoper tega opasnega škodljica. Voluhar ne pusti, da so njegovi rovi odprti. Posebno je občutljiv v tem oziru pozimi, a tudi spomladi in jeseni ob mrzlejšem vremenu. Kmalu prileze iz rovov, da luknje zapre, ako smo jih n. pr. z lopato odprli. Ako odpremo tedaj ob mrzlejšem vremenu njegove rove na več mestih, katera smo zaznamovali s kako vejico, jih voluhar kmalu zopet zapre. S tem se prepričamo, kateri rovi so živi in kateri ne. če nato živ rov zopet odpremo, pride voluhar ponovno zapirat rov, pri čemur se ga iz bližine zapazi in ustreli. To zatiranje je pa zelo zamudno, zato se uporablja zoper voluharja posebne samostrel n ice, takozvane »volu-h a r k e« (izdeluje puškar Ševčik v Ljubljani, Židovska ulica, cena 125 Din za komad). Samostrelnico se položi z nataknjenim koščekom korenja kot vado v zemljo pred odprt živ rov tako, da sega korenje nekoliko v rov. Žival prileze zapirat luknjo, zapazi pri tem korenje, katero zagrabi in potegne ter sproži s tem samostrelnico proti sebi. Y naslednjem se navaja odredba Velikega župana ljubljanske oblasti U. br. 9505 z dne 30. aprila 1925, ki se tice »v o 1 u h a r k e«. »Samostrema naprava »voluhar,ka« firmo puškarja Sevčika v Ljubljani se ne smatra ko.t strelno orožje v smislu zakona o posesti in nošenju orožja z dne 18. februarja 1922, Ur. list z dne 31. marca 1922, št. 30 in tudi ne kot prepovedano orožje v smislu orožnega patenta z dne 24. oktobra 1852, drž. zak. št. ,223, ker se sploh ne more imeno vati orožje, ampak le samostrelna past. V sled tega za to napravo tudi mi treba orožnega lista ne za posest in ne za nošenje orožja. Z ozirom na javno varnost se pa srne ta priprava uporabljati samo za zatiranje krtice v drevesnicah, sadnih vrtovih in vinogradih. Nastavljati se sme samo pod zemljo, pri čemur se pa mora paziti, da ustje cevi ni obrnjeno navzgor. N, j e r k o 11 se priprava nastavi, se mora postaviti svarilo ($ 336 lit. e kaz. zak.). Da se prepreči vsaka zloraba, odrejam, da se sme priprava prodajati samo popolnoma zanesljivim lastnikom drevesnic, sadnim vrtov in vinogradov, ki se izkažejo z dovoljenjem srezkega poglavarja ¡(pol. ravnatelja), izdanimi ma potrdilo kmetijskega referenta, da je prosilec posestnik drevesnice ali sadovnjaka ali vinograda in da rabi pripravo res samo v zgoraj navedene svrhe.« Voluharja se uspešno zatira tudi s Hora-p ripravo. V dokaz, te trditve se navaja, da se je pojavil voluhar nenadoma v okrajni drevesnici v Mošnjah pri Radovljici, kjer je uničil v teku nekaj dni lepo število sadik. Rove voluharja se je zakadilo s Hora-pripravo ter pustilo nato rove na več mestih nalašč odprte. Voluhar jih ni več zaprl in tudi nadaijnih poškodb ni bilo več opaziti, iz česar se upravičeno sklepa, da ga je strupeni plin uničil. Žal le, da je uporaba Hora-patron razmeroma draga. V novejšem času zatirajo voluharja s takozvanimi »r a t i n -bacili,« ki se dobijo na bakterioloških zavodih, in tudi z ž v e - plovim ogljikom. Žveplov ogljik se uspešno uporablja proti poljskim glodaveem sploh. Y smislu zadevnega navodila vlijemo 4—6 cm3 (kubičnih centimetrov) tekočine žveplovega ogljika v rove in odprtine takoj dobro zamašimo. Ker se žveplov ogljik zelo lahko vžge in so mogoče celo eksplozije, je manipuliranje z njimi zelo nevarno. Pri delu se ne sme kaditi, nobena luč in vžigalica se ne sme vžigati v bližini. Žveplov ogljik se sme shranjevati samo v ognjevarnih prostorih, v katerih se ne stanuje in ne kuri in ki se dajo dobro zapreti in zračiti. badjarji zelo priporočajo v zadnjem času novo, čisto preprosto pločevinasto past za voluharja, katero je nedavno iznašel g. I. Pirnat, vrtnar na graščini Habah pri Trzinu v Kamniškem okraju. Ker imajo sadjarji pri zatiranju voluharja lepe uspehe s to pastjo, se priporoča njeno uporabo vsaj poskusno tudi pri travništvu. Past se dobi pri Kmetijski družbi v Ljubljani za ceno 10 Din komad. Za uporabo te pasti govori posebno to, da je poceni in da ni združena njena uporaba z nobeno nevarnostjo, medtem ko je uporaba samostrelnic, strupa ali žveplovega ogljika vendar dokaj riskantna. Interesentje se opozarjajo na tozadevne članke v »Sadjarju in Vrtnarju« iz leta 1926., št. 1., 4., 5. in 7., ki podajajo tudi navodila oziroma nasvete za uporabo te pasti. 7. Poljski polž, imenovan tudi poljski slinar (Agrio-limax agrestis, Ackernacktschnecke), dela marsikje, posebno v mokrih letih, silovito škodo ne samo na poljskih in vrtnih sadežih sploh, temveč prav občutno tudi na detelji. Zadnja leta (1923 do 1926) se je pojavil poljski polž v velikih množinah posebno v občinah Ljubno, Ovsiše, Radovljica, P red trg, Gorje i. dr. na Gorenjskem. Najbolj uspešno sredstvo zoper poljske polže je p r a š -nato, sveže gašeno apno, katerega se trosi ali »štupa« po napadenih zemljiščih zvečer pozno v mraku ali pa zjutraj zelo zgodaj ob jutranji zori. Apno mora biti gašeno v prah in sveže. Trosi se ga ob suhem vremenu brez vetra. У ta namen se apno pripravi oziroma gasi najlažje na enak način, kakor se postopa pri gnojenju travnikov z apnom (glej stran 69). Da je uspeh popoln, treba trošenje ponoviti okrog pol ure po porvem apnenju. Poglavitno pri tem delu je, da pride apno v dotiko s p o 1 ž i ! Za en oral (6 mernikov posetve) se porabi 3—5 mq apna. Namesto apna se uporablja zoper polže na enak način lesni pepel ali fino zmlet, prašnat k a j n i t. Kjer je to umestno, se lahko uporablja tudi težji valjar (300—500kg) ali pa z ostrim trnjem prepleteno njivsko vlačo (tr-njevko). Polž pogine, cim sé ga malo rani. Priporoča se, nagnati kure na napadena zemljišča, katere polže rade žro. Mokrotno zemljo treba osušiti, ker polži najbolj uspevajo ob obili vlagi. Deteljišce ali njivo, katero bi hoteli obvarovati pred navalom polžev iz sosednjih parcel, bi morali obkoliti s plitkim j a r k o m. Y jarek treba natrositi prašna to‘živo ali napol (v prah) gašeno apno. Marsikje ni kmetovalcem v bližini na razpolago dobro apno in si ga posameznik vsled dragega prevoza težko preskrbi. Zato se priporoča kmetijskim podružnicam, da nabavijo apno za svoje člane skupno in o pravem času. III. Produkcija paše na nizkih in visokih planinah. 1. Gospodarski p o m en pašništva in planšarstva. Slovenija je dežela naravnih krasot, vsak kot te pokrajine nudi oboževatelju narave nebroj pestrih, za vsak letni čas značilnih slik in užitkov. Naravno je, da se med ljubitelji narave, turisti, vedno bolj širi sloves tega najslikovitejšega dela naše države, ki mu v tem pogledu res pritiče naziv »Jugoslovenska Švica«. Švica se ima zahvaliti za svoje blagostanje tujskemu prometu, ki se je razvil tako visoko ravno vsled slikovitosti in naravnih lepot te planinske dežele, nadalje industriji, ■—a jedro tvori švicarskemu gospodarstvu in blagostanju vendarle plani-narstvo z visoko razvito živinorejo. Podobno je z našo planinsko Slovenijo: Industrija in tujski promet mnogo pripomoreta k zboljšanju gmotnega položaja prebivalcev in želeti je, da se ti dve gospodarski panogi čimbolj razvijeta in prospevata. Zlasti pa je želeti, da bo vseobčega gospodarskega napredka in razmaha deležen tudi slovenski kmet kot tak, ki se naj v svojem planinskem Orig. kliše. Planinska senožet v »Vratih« (880 m n. m.) pod Triglavom s običajnim senikom. Fot. Fr. Pavlin, Jesenice. kozolcem za sušenj« Иланинска сенокоша y »Вратима« (880 м над м. вис.) под Триглавом. Prairie alpestre dans la vallée de Г »Vrata«. sena gospodarstvu tako povzpe, da bo zaslužila enkrat gorata Slovenija tudi v gospodarskem oziru naziv » J u g o s 1 o v e n s k a Švica«. — Prizadeti činitelji delajo za tem ciljem. Kakor že omenjeno, je v goratih krajih Slovenije, predvsem na Gorenjskem, ožje poljedelstvo sicer dokaj važen gospodarski činitelj, ampak čisti dohodek, ki ga donašajo Gorenjcu žita in oko-pavine, je jako majhen v primeri s čistim dohodkom, kakoršnega bi lahko imel od svoje živine. Rekli smo tudi, da je govedoreja tembolj d ob i č k a n o s n a , čimbolj se naslanja na planinske paše, oziroma stalne paše sploh. Da je temu res tako, se ne more oporekati, ker spozna to dejstvo prav kmalu že priprost kmetovalec tudi brez pismenega računanja. Da bo pa jasno, koliko dohodka zamore donašati stalno pašništvo oziroma planšarstvo, je treba, da primerjamo dohodek, katerega donaša govedoreja tam, kjer imamo živino skozi celo leto v hlevu, z dohodkom govedoreje ob razvitem pašništvu. Takoj najdemo veliko razliko. Y pojasnilo in dokaz te trditve se navajajo preizkusi avstrijskega kmetijskega strokovnjaka prof. dr. Ostermayer-ja, kateri je skozi dobo več let natančno proučeval in zbiral podatke na trinajst izključno pašniških posestvih. Ta proučevanja so- pokazala, da je povprečno donašal en hektar stalne paše, na kateri so se pasle samo krave, letno 2707 k g mleka, a zraven tega je znašal prirastek žive teže na isti površini, vštevši tam rojena teleta — 40У2 kg. Paša, kjer so se pasle samo mlada goveda, je donašala na leto 594kg prirastka žive teže na enem hektarju ter je znašal tukaj povprečni prirastek žive teže na glavo in dan 0.60 k g. Prirastki žive teže pri posameznih živalih so bili različni po različni teži oziroma starosti živali: največji prirastek se je dognalo pri živalih, ki so bile težke do 100 kg in je znašal pri istih 802 kg na en hektar. Cim starejša oziroma težja je bila žival, tem manjši je bil prirastek na enem hektarju površine. A največji prirastek se je ugotovil pri mladih bikih, težkih do 100 kg; tu je znašal prirastek žive teže 826 kg na en hektar. Podatki, zbrani pri več vzornih posestvih brez stalnih paš, torej pri izključni reji živine v hlevu, pa so bili nastopni: en hektar površine s kronskimi rastlinami je donašal letno 2432 kg mleka, torej za 275 kg mleka manj, kakor enaka površina paše. Še večja je bila razlika pri mladi živini, kjer je znašal prirastek žive teže 322 kg na enem hektarju površine s krmskimi rastlinami — torej za 272 kg manj, kakor pri stalnih pašah na enaki površini. Iz poizkusa s kravami vidimo, da so iste donašale ob izključni reji v hlevu za 10% manj mleka kot pri pašniških posestvih, poračunano na enake krmske površine. Prirastek pri mladih govedih, tudi proračunan na enake krmske ploskve, je znašal pri izključni reji v hlevu za 46^2 manj kakor pri reji na stalnih paša h. Te številke, ki izvirajo iz zanesljivega vira in natančnih poizkusov na 13 pašniških posestvih in mnogih vzornih posestvih brez stalnih paš, nam jasno pokazujejo, kako dragocena je stalna paša sploh, ker donaša. vsled manjše investicije kapitala in dela ter boljše in tečnejše krme neprimerno večji dohodek, kakor izključno hlevska reja goveje živine. A te številke nam tudi povejo, da za vzrejo mlade govedi ne obstoja nič boljšega in bolj dobičkanosnega, nego je dobra paša, ki se v tem slučaju s prirastkom žive teže jako visoko izplača. Lahko trdimo, da donaša dober pašnik, bodisi glede na donos mleka pri kravah, ali na prirastek žive teže pri mladi živini, ob enakem številu živine — veliko več čistega dohodka nego enaka površina še tako dobrega travnika, ne glede na to, da paša utrjuje zdravje živali, pospešuje životni razvoj in končno, da prihranimo pri obratu s stalnimi pašami mnogo delavskih sil. Seveda ne smemo misliti, da z lahkoto dosežemo z našimi pašami enake uspehe, kakoršne se je dognalo z omenjenimi poizkusi in kakoršni. so po naprednih živinorejskih deželah skoraj običajni. Na to pač še daleč ni misliti, ker nam prvič manjka mnogokje res dobrih in izdatnih stalnih paš, bodisi planinskih ali dolinskih, drugič ker paše in pašniški obrati pri nas še davno niso tako izboljšani in urejeni, da bi se mogli meriti s podobnimi posestvi v Avstriji, Švici ali Nemčiji. In tretjič, ker je izrabljanje teh paš pri nas, posebno v kolikor so skupna last več posestnikov, organizatorično še silno pomanjkljivo. Navedeni poizkusi pa pričajo jasno tudi nam, da tiči v naših stalnih pašah in planinah kljub njih s k a lovi- tosti in borni paši, ki jo nudijo, veliko bogastvo in da je naš naravni kapital v tem oziru velik in bogat — le prav izkoriščati ga moramo. Ta naravni kapital bomo popolnoma izkoriščali le tedaj, ako se posvetimo z vso vnemo in vztrajnostjo izboljševanju našega travništva in planinarstva. Slovenski planšar bi se moral zavedati, da so planine podlaga za njegov obstoj in njegovo bodočnost in da so vse druge veje njegovega gospodarstva pravzaprav le pomožni činitelji planšarstva in živinoreje. — Y tem tiči prvi glavni gospodarski pomen planinarstva in pašništva. S številnimi teoretičnimi in praktičnimi poizkusi je dokazano, da je trava na dobri paši glede redilne vrednosti popolnoma enakovredna pšeničnim otrobom, ki so pač dobro močno krmilo, da glede prebavljivosti otrobe celo prekaša. Da pa je tečnost dobre planinske paše celo večja kot pri najboljših otrobih, je znano, posebno vedo to planšarji. Nad vse zdravo planinsko ozračje, vsakdanje prosto gibanje živali in krma (paša) na planinah, obstoječa izblagodišečih in zelo redilnih trav in želiš č, vse to ustvarja zdrave, odporne in zlasti jako mlečne živali, katere topogledno zelo nadkriljujejo dolinsko govedo. Pomen planinarstva za gorenjsko živinorejo se zrcali v tem, da plani n arsivo usposobi ja to živinorejo za torišče vzreje zdravega, odpornega,visokomlečnegaplemenskega materijala, zelo pripravnega za križanje in osveženje krvi manj odpornih pasem v goratih in tudi dolinskih krajih drugih delov države, materijala, ki se z lahkoto prilagodi tudi drugim gospodarskim razmeram. Ravno v tem dejstvu najdemo drugi nič manj važen gospodarski pomen našega pašništva, v špecijelnem pa planšarstva, kajti le stalne paše in planine so zmožne roditi plemenski materija 1, najbolj pripraven za dobičkanosno plemensko kupčijo. Gospodarski pomen pašništva in planin je tako z ozirom na lokalno planinsko gospodarstvo, kakor tudi za živinorejo in s tem celotno kmetijsko gospodarstvo marsikaterih dolinskih krajev odločilno važen. Žal, da se tega dejstva planinski kmetje danes sami v nepopolni meri ali pa sploh ne zavedajo. Poudarjam pa, da edino z racijonelnim izboljšanjem in izkoriščanjem planin, z vzpostavitvijo pravilnega razmerja med dolinskim in planinskim gospodarstvom ter zboljšanjem gran gospodarstva, ki so s planšarstvom' v zvezi — edino na ta način bo naše planšarsko gospodarstvo doseglo ono dobičkanosnost, katera upraviči njegov obstoj in šele ustvari njegov pravi veliki gospodarski pomen. Združimo se tedaj na delo s tem, da vztrajno odstranjujemo vse ovire napredka našega planšarstva in da ustvarimo najpoprej vse predpogoje za njegov gospodarski razmah. Zakaj kjer niso' izpolnjeni predpogoji, tam ni pričakovati uspeha. 2. Dejansko stanje večine gorenjskih planin. Y slovenskih planinah imajo kmetje deloma lastne, deloma skupne (srenjske) planine, deloma imajo pravico do servitutne paše na erarskem oziroma na svetu kranjskega verskega zaklada, ali pa na svetu veleposestev. Nekatere srenje jemljejo posamezne komplekse planin tudi v zakup za daljšo ali krajšo dobo. Pri obhodih večine planin radovljiškega sreza, ki je najizrazitejši planinski srez, tekom pašnih dob v letih 1923 do 1926 se je s podrobnim ogledom in presojo na licu mesta dognalo, da so skupne planine večine srenj v jako slabem stanju. Videlo se je, da lastniki mnogih srenj s kih planin ne storijo skoraj nič ali popolnoma nič za zboljšanje istih. Ugotovilo se je, da ;so velike površine lastnih srenjskih planin popolnoma poraščene z raznim grmovjem, ki se vedno bolj širi in grozi tamkajšnjo itak pičlo pašo polagoma popolnoma zadušiti oziroma skrajno omejiti. Neverjetno se sliši, ampak resnica je, da lastniki tega opasnega stanja svojih planin nikakor ne uvažujejo in nikakor ne prično z energičnim iztrebljevanjem nepotrebnega grmovja na lastnem svetu, kjer bi bilo to z ozirom na lego planine in tla opravičljivo. Planinski kmetje vse to vidijo, a večina srenj (izvzemši par res častnih izjem) ne stori za zboljšanje teh razmer skoraj ničesar, posebno ne iz lastnega nagiba. Sicer moramo priznati, da so zboljševalna dela na planinah težavna in naporna, toda že skrajni čas je, pričeti z organiziranimi delom. Kavno tu bi pridnost in vztrajnost obrodila lepe in trajne sadove. Na marsikateri planini se dobe več ali manj velika, 'drugače dobra pašna tla-, ki so zamočvirjena (n. pr. Malo polje pri Volem polju pod Triglavom, Veliko močvirje na Pokljuki i. dr.), katera bi bilo treba osušiti. V tem oziru bi se bilo obrniti na merodajne oblasti za potrebne ukrepe oziroma nasvete. Ni dvoma, da bi se osušen je tal tudi na planinah že prav kmalu izplačalo', ne glede na to, da bi se z o,su.šen jem za stalno onemogočila marsikatera. kužna bolezen pri živini; kar pa je glavno, znatno bi se dvignil pašni donesek dotične ploskve ter zboljšala kakovost paše. Nadalje se je ugotovilo, da so na marsikaterih planinah dohodna, d o g o n s k a, pašna pota in steze v slahem, deloma n a j s 1 a h š e m stan j u , tako da je živina, ki jih mora uporabljati, mnogokrat v veliki nevarnosti, da ponesreči. Gnoj se na planinah m a 1 o k j e ali skoraj nikjer ne uporablja. Na večini planin ležijo že dolga leta veliki kupi, ponekod o d 50 d o 80 in več kubičnih metrov izvrstnega s k o m po stira n e g a gnoja, po katerem bujno raste ščavje in kopriva. In vendar je dobiti skoraj povsodi v bližini planinskih staj nekaj več ali manj ravnega, lepo dostopnega pašnega sveta ali goljav, kamor hi se ta izvrstni kompost lahko znosil oziroma ponekod tudi zvozil, če ne drugače n. pr. spomladi s sankami. S tem gnojenjem bi se zboljšalo vsaj nekaj slabega planinskega sveta in znatno dvignila produkcija paše vsaj v bližini staj. Kako važna in d o b i č k a n osna je uporaba gnoj a in gnojnice na planini, lahko posname naš plani n ar iz dejstva, da nameščajo v Švici tamkajšnje zadruge na vseh večjih planinah posebnega hlapca, ki se h a vi z oskrbovanjem gnoja in gnojenjem planinskih paš. Napačno pa bi bilo spravljati planinski gnoj ali kompost v dolino. Nadalje je na neštetih mestih od hudournikov in plazov nanešenega mnogo kamenja in sicer tudi na lepih ravnih in rodovitnih g o 1 j a v a h. To kamenje bi se dalo z nabiranjem z lahkoto odstraniti, spravljati bi ga morali na kupe, s čimer bi se povečala površina rodovitnega sveta. Planinarji, ako se jih na vse to opozori, navadno skomignejo z rameni in iščejo vse mogoče izgovore, a utemeljiti svojih izgovorov in prigovorov ne morejo. Planina Vogu v Bohinju, zapleveljena s šcavjem (Rumex obtusifolius). Планина »Вогу« y Бохињу окоровљена ca кисељаком. Pâturage »Vogu« dans le »Bohinj« couvert avec le Rumex des Alpes. Priznati se mora, da so n. pr. v Bohinju in tudi drugod nekatere planine res silno skalovite, strme in težko dostopne, kjer porabi živina mnogo telesnih sil in napora že za vrtoglavo plezanje čez skale in prerivanje skozi goščave. A žalostno je videti, da se nahajajo ravno tam, kjer je paša za živino tako silno otežko-čena in nevarna, tudi lepe goljave v kotlinah ali takozvanih »kontah«, mnogokrat v precejšnji površini, ki so deloma ali skoraj popolnoma pokrite s ščavjem, deloma tudi z nanesenim kamenjem, namesto s tečno planinsko travo, ki bi tam izvrstno uspevala. Na nekaterih bohinjskih planinah je vse polno naravnih jam in g 1 o b o k i h skalnih r a z p o k 1 i n (»r u p«) n. pr. na planini Lopučnica, Krstenica, Ovčarija in drugod. Vsako leto se ponesreči lepo številce živali v »rupah«. Neverjetno je, ako se sliši, da te rupe nihče ne ograjuje, oziroma kar je ozkih rup, pokrije s skalami, katerih je povsod dovolj v bližini. Ako bi se pa hotelo vpeljati zavarovanje živine proti nezgodam na planini, bi gotovo mnogi izmed tamkajšnjih planšarjev majali z glavami in bi predvidno večina njih ne bila za zavarovanje. Zavarovanje živine je malokje tako potrebno, kakor v planinskih živinorejskih krajih. 3. Vzdrževanje planinske ruše v rodovitnosti. Na skupnih planinah se gospodari skrajno površno, to se pravi, da se ne stori za izboljšanje oziroma vzdrževanje planin takorekoč nič. Planina naj samo daje pašo, ne da bi planinar sploh kaj izboljševal, oskrboval, gnojil itd. — kakor da bi bila planina glede paše neizčrpna. Kakor njive in travniki, tako tudi planinske paše in senožeti (rovti) niso neizčrpljivi ter ne morejo dajati vekomaj pašo v nezmanjšani meri, ako jih planinar ne zb o 1 j š u j e , oskrbuje in vsaj delno gnoji. Tudi planinski zemlji treba vs'aj deloma in po možnosti vračati, kar ji s pašo redno odvzamemo. Naš planinar se nerad ali sploh ne loti letnih melijo-racij (zboljšanj) planinskih tal, akoravno bi se moral zavedati, da z zboljšanjem dvigne donesek in rodovitnost planin, da bo na zboljšani planini lahko redil več živine, ki mu bo donašala več Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller~Muys. Hlev s senikom in kozolcem, na desni koča, na zasebnem »rovtu« (planinski senožeti) nad Nemškim rovtom v Bohinju. Планинска сенокоша над »Немшким ровтом« y Бохињу ca стајом и »козолцем« (заштитени кров за сено на пољу) a на десној страни коча (планинско свратиште). Prairie alpestre à »Nemški rovt« dans le »Bohinj« avec étable et meule, à droite chalet. 1B7 mleka, torej tudi več dohodka. J asno je, da bi delal planinar vse to v svojo lastno korist. a) Obdelovanje rovtov in planinskih pašnikov. Umen planinar mora enkrat uvideti, da je treba tudi planinski pašni ruši gotovega obdelovanja, brezpogojno pa oskrbe in vsaj delnega gnojenja, ako noče, da mu ruša končno opeša in ne donaša toliko paše, kot bi lahko donašala za kritje potreb pašne živine. S pridnim oskrbovanjem, morebitnim obdelovanjem ter po možnosti gnojenjem planin se vzdržijo pašna tla v stalni rodovitnosti, oziroma se rodovitnost poveča. Švicarji in drugi so že pred več desetletji pričeli temeljito oskrbovati planine, ker so dosti zgodaj spoznali, da jim je to v veliko gospodarsko korist. Pri njih vidimo ogromne uspehe, ki se zrcalijo v blagostanju tamkajšnjega kmeta. Pri nas pa najdemo., da je večina rovtov zapleveljena, v prvi vrsti skozi in skozi poraščena s škodljivim! zajedavcem, ki mu pravimo ' »1 o š e c«. Naj po p rej moramo za stalno odstraniti to škodljivo rastlino po že omenjenem navodilu. Na rov tih in nižjih planinah, ki ne ležijo prestrmo, katerih zemlja ni plitka in ki so lahko dostopne (takih je celó v Bohinju nekaj!), bi brananje z lahko travniško brano zelo pripomoglo k zboljšanju r u š e in bi se s tem tudi mah zatiral. Dobe se prav lahke brane, ki bi temu namenu dobro ustrezale. Seveda ne bi smeli branati takrat, ko je zemlja presuha, najboljše v spomladi, ko trava že poganja; obenem pa bi morali p od sejati semena dobrih planinskih trav. Kadar ne gre za podsetev trav, bi bilo bolje branati jeseni. Zelo umestno je, da pastir s svojimi mladimi pomočniki o prostem času (in tega ima dovolj)! nabira zrelo seme žlahtnih planinskih trav. Sejati ta semena na rovtih in tudi goljavah v višjih legah je zelo priporočljivo. Sejati bi jih bilo pred dežjem. Železne grablje so zelo pripravne za obdelovanje strmejših planinskih tal v s v r h o posetve. Sejanje travnih semen je nujno potrebno posebno tam, kjer sta črv ali mraz pokončala rušo. Tla za to sejanje treba prej primerno pripraviti z železnimi grabljami in sejati če le mogoče ob vlažnem vremenu. Sicer pa se poudarja, da treba biti z brananjem rovtov in pašnikov na plitki zemlji zelo previden ter v dvomljivih slučajih, ko ne gre za setev travnih semen, brananje rajše opustiti in se omejiti le na trebljenje in gnojenje. Enako velja glede železnih grabelj. V gospodarsko naprednih deželah imajo na planinah posebne semenogojske postaje, kjer se goji in razmnožuje seme domačih žlahtnih planinskih t r a v. Ta semena se uporablja za posetev planinskih goljav, katere se poprej primerno obdela in pripravi za setev. Na ta način se izdatno izboljša pašne dohodke in dobroto paše. Planšar mora upoštevati, da ni vsaka planinska trava enako tečna in ugodna za mlečnost krav. Ker pri nas — žal — še nimamo takih planinskih semenogojskih postaj, bi si morali pomagati na priprost način planšarji sami. Pastir in odrasla deca imajo na planini dovolj časa, da bi o prostem času nabirali zrela žlahtna travna semena. Umestno bi bilo, dati jim za to delo primerne nagrade, n. pr. za gotovo količino nabranega semenja gotov znesek denarja. b) Oskrbovanje planine. Razna nadležna grmovja (ruševje, bukovje, »smrdi-kovje«, brinje ali »šmrin je«, i. dr., a tudi boro vniče v je in »bur j a« [»rauš«, rdeči sleč, rhododendron]), ki dušijo in omejujejo rodovitno planinsko rušo, bi morali temeljito trebiti na mestih, kjer je to z ozirom na s k a 1 o v i -tost in s t r m o s t lege upravičeno. Dobe se seveda mesta, kjer bi bilo naravnost v kvar planini, ako bi se odstranilo vse ruševje, oziroma brinje. Na ta način bi se uničila še tista borna paša, ker bi tla deroča voda vsled pomanjkanja vezave kmalu tako izprala, da bi se pokazale gole skale. Take slučaje se mnogokje vidi. Toda opasno širjenje ruševja in brinja na visokih legah bi bilo omejevati in izsekati na mestih, ki niso izpostavljena deroči vodi, ruševje vse ali do %. S tem bi se pridobilo mnogo dobrih pašnih tal. Seveda povsod bi morali računati z lego sveta, talnimi razmerami in drugimi okol-nostmi, katere pa vsak planinar-domačin dobro pozna. Planinarjenj je treba edino le dobre volje in kakor pravi pregovor, da je začetek že polovica dela, je treba pričeti z d e 1 o mi. Sežiganje naokrog ležečega vejevja oziroma rastočega grmovja nikakor ni priporočati, ker s sežiganjem se uniči tudi plitko plast sprstenine, tako da je ploskev nato za dolgo dobo let popolnoma nerodovitna. Grmovje treba najprej posekati, spraviti na večje kupe, katere se lahko sežge in pepel razstrosi po bližnjih goljavah, ali pa pusti, da kupi polagoma str oline. Zelo je paziti, da se rastoče grmovje po neprevidnosti ne užge in s tem uniči rodovitnost velikih površin, kakor se je že večkrat pripetilo. Glede ščavja (topolistna kislica, Rumex obtusifolius, [alpinas] stumpfblattriger Ampfer) treba priznati, da ga krave v sili žro in da se ga poklada tudi prašičem. Ščavje pa raste na najbolj gnojnem, ravnem svetu, kjer bi dragocena planinska trava najboljše uspevala. Korist, ki jo ima planinar od ščavja, je naravnost malenkostna v primeri s koristjo, ki bi jo imel od dobre trave. Marsikateri planinar trdi, da ščavja ni mogoče uničiti, ker ima globoke, na vse strani razraščene korenine. Res je, da ga je težko uničevati, ali imamo dokaze, da se z dobro voljo tudi to doseže. Vidimo namreč, da so n. pr. Starofužinarji v veliki konti na planini »V Lazu«, ki je bila svoj čas vsa poraščena s ščavjem, ta plevel v teku dveh ali treh let popolnoma zatrli. Ampak poprijeli so se dela energično in vztrajno, vsak solastnik se je pobrigal, izkopaval in trebil vsako leto svoj delež goljave pred kočo. Nikjer v Bohinju se ne opazi, da bi druge srenje posnemale ta lep vzgled. — Iztrebljen prostor treba seveda posejati s semenjem dobrih planinskih trav, da se prej poraste. 'Pomagala bi tudi redna vsakoletna košnja pred cvetjem ščavja. Gnojiti pa z apnom. V Švici uporabljajo planšarji za zatiranje ščavja poleg navadnih lopat tudi posebne, za to delo konstruirane lopate z dvema dolgima rogljema in druga pripravna orodja, s katerimi se izruva korenine, da jih ni potrebno izkopati. Delo gre razmeroma hitro od rok. Zelo uspešno se uporablja tam: tudi posebna kemična sredstva, n. pr. takozvani »Carbenol« (preparat iz karbolineja). Po navedbi švicarskega planinarskega strokovnjaka dr. Steblerja uniči s tem sredstvom en delavec v teku ene ure okrog 2000 rastlin ščavja. Priporoča se, poizkusiti tudi pri nas s temi sredstvi. — Tedaj na delo proti temu plevelu! Borovničevje je gozdom posebno škodljivo, ker ovira naravno pomladitev (samosetev) in slabi gozdna tla, ker jih izsesava. Enako škodljivo je borovničevje paši, katero lahko popolnoma zaduši tam, kjer gosto pokriva gozdna pašna tla, samo pa ne izda za pašo takorekoč nič. Borovničevje bi bilo v s trajno izkopavati in iztreb-ljavati, to bi koristilo gozdu in bi ise s tem pridobilo znatnih pašnih tal. Tudi brusnice je smatrati za planinski plevel. Brusnice so ponekod zelo razširjene in jako ovirajo raščo planinskih trav. Glede odstranjevanja kamenja se nikakor ne misli, da bi morali planšarji ruvati skale iz zemlje, temveč misli se s tem na nabiranje vsaj tistega kamenja na kupe, pod katerim je rodovitna prst, ki je drugače izgubljena, za pašo. Za koliko se lahko poveča pašna površina in rodovitnost paše z vstrajnim nabiranjem kamenja na kupe, vidimo na zasebnih planinskih rovtih na Belanski planini (podobčina Bohinjska Bela). '1'aki vzgledi so vsega posnemanja vredni, a ne samo za lastnike malih zasebnih planin in rovtov, temveč v prvi vrsti za pašne skupine (srenje), katere bi ta dela s pomočjo prostovoljne tlake z ozirom na skupno korist morale izvrševati. P r i vsakem izboljševanju planin je prvo, da se odstranjuje nepotrebno kamenje, s čemur se znatno povečajo rodovitna tla. Ponekod nanašajo hudourniki in plazovi leto za letom več kamenja na lepe rodovitne goljave z mnogokrat globoko zemljo. Tam ne bo trajalo dolgo dobo časa, ko bodo goljave sploh izginile pod naplavi kamenja, ako ne prično planinarji z vztrajnim nabiranjem in odstranjevanjem, oziroma tudi zajezenjem hudournikov. 8 tem delom bi se imel baviti predvsem pastir s svojimi pomočniki. Na švicarskih planinah so pastirji in njihovi pomočniki pogodbeno obvezani, da o prostem času nabirajo kamenje na kupe. c) Gnojenje planine. Gnojenje planinskih pašnih tal je ravno tako upravičeno in potrebno, kakor gnojenje travnikov in njiv. Zemlji, katero se na kakoršen si bodi način izrablja, treba pomagati z oskrbo in gnojenjem, da ne opeša. Kakor se zanemarjenje travnikov v oziru gnojenja maščuje z občutno manjšimi in slabšimi pridelki mrve, ravno tako opešajo planinska tla, če niso nikdar gnojena. Uspeh paše popušča, živina na zanemarjeni, nikdar gnojeni planini ne pridobi na teži, temveč shujša in donaša manj mleka. Končno morajo planinarji, ki so morda pred leti na. planini uspešno pre-redili večje število živine, sia lež živine od leta do leta krčiti. V sled tega trpi in hira celo njihovo gospodarstvo. Takih slučajev je na Gorenjskem in drugod zelo mnogo. Gnojenje planinskih pašnih tal je za stalen p ros p eh in napredek planinske živinoreje n e ob h o d n o potrebno. Odločimo se tedaj že enkrat, redno gnojiti predplanine, rovte in po možnosti tudi goljave na visokih planinah. Gnojenje bo znatno pripomoglo k dosegi večjih pašnih dohodkov. Ponekod v naprednem inozemstvu uporabljajo že dolga leta celo umetna gnojila za gnojenje planinskih pašnikov in bodimo prepričani, da isti ne bi delali tega, ako se jim ne bi izvrstno izplačalo. Seveda izkoristijo tamkaj v prvi vrsti ves gnoj iz staj in gnojnico za redno gnojenje dostopnih goljav. To navajam seveda le kot primer, da se uvidi, kako potrebno je tudi na planinah gnojenje. Pri nas se v oziru gnojenja planinskih goljav vse premalo ali pravzaprav nič ne stori. Gnoj leži okrog nekaterih staj v velikih množinah, v dežju se človek karpogrezne v živalske odpadke vsenaokrog staj. Vse izgleda, kakor bi naš planšar sploh ne vedel ali ne hotel vedeti, kako dragocen je ta gnoj. Do nedavnega se je postopalo na neki gorenjski planini celo tako, d a se je gnoj iz staj zmetal jeseni v strugo mimo tekočega gorskega potoka, da ga je pozneje voda odplavila v dolino — ker je bil gnoj na planini v napotje!—- Komaj par minut od staj pa leži najlepša planinska gol java, dostopna po lepi vozni poti, kamor bi z lahkoto zvozili skompostiran ali svež gnoj. Kritizirati tako postopanje je pač odveč! Najprimernejši ali pravzaprav najenostavnejši postopek bi bil ta, da gnoj iz staj enostavno kompostiramo, to je, da ga spravljamo redno na stlačen Zidan planinski hlev z gnojno jamo na Žirovniški planini pod Stolom (1195 m n. m.). Планинска стаја ca каменим зидом и ћубришном јамом на планини »Жировнишки« под Столом (1195 м над м. вис ). Étables à vaches en mur avec fosse pour le fumier à »Žirovnica« sons le »Stol«. kup, mu primešujemo večkrat nekaj zemlje in dobro stlačimo. Kup tega gnoja pustimo toliko časa ležati, da dozori v kompost, nakar se ga zvozi ali znosi (tudi ta trud se izplača!) na bližnje goljave, kjer se bo kmalu pokazala bujneša rast trave. Primeren čas za trošenje hlevskega gnoja na planinah je jeseni, ampak ako so tla plitka in kamenita» je boljše, trositi ga šele spomladi, drugače gre čez zimo vsled prevelike rahlosti tal preveč gnojilne moči v izgubo. Enako je umestno trositi hlevski gnoj ali kompost šele spomladi na strmejših legah, kjer bi ob jesenskem deževju spralo deževje večino gnoja navzdol. T reno t no moramo pa na ta način najprej uporabiti vse s ščavjem in koprivo poraščene kupe starega, že zdavnaj skompostiranega gnoja. Kajti.gospodarski greh je, pustiti te kupe v lastno škodo neizrabljene. Omenjeni neporabljeni kupi izvrstnega gnojila vsakemu, celo turistu-lajiku jasno pričajo, da nismo dobri gospodarji. Na zgoraj opisani način bi bilo gnojiti vsaj bližnje goljave in sicer menjaje razne oddelke, vsakokrat pa kolikor mogoče izdatno. Tudi to delo bi bilo izvajati potom tlake ali proti plačilu. ' ■ ! ; - ; I * [j; ! Naš planinar se bo kaj kmalu začel zavedati, da s svojo živinorejo in planšarstvom ne pride daleč, nasprotno, da gre rakovo pot s svojim gospodarstvom, ako ne uporablja gnoja na planinah. Vedno slabše gospodarske razmere ga bodo polagoma v to prisilile. Koristno delo pastirja je tudi, da jeseni pred od-gonom živine v doline razgrabi ali razmeče z grabljami ali na kak drug način razbrska vse na lepih g o 1 j a v a h okrog ležeče odpadke živine (kravjeke, v Bohinju takozvane »bar et e«). Razlagati potrebo tega dela pač ni treba. Izgleda sicer malenkostno, a vendar je zelo koristno. Na planini treba, izkoristiti vse, tudi najmanjšo stvar v korist zboljšanja slabe ruše. V Švici tvori pravilna uporaba naokrog ležečih kravjekov bistvo gnojenja planin. Še pravilnejše pa bi bilo, znositi in z lopato prav na široko razprostreti vse še sveže kravjeke na onih mestih, ki so od živine najbolj popasena, ali kjer je ruša redkejša. Pri tem treba postopati tako, da pronikne blato čimbolj v tla in da ne pokriva naravnost Gnojnični sod na dvokolici, zelo pripraven za izvoz gnojnice na planinah. Ћубришно буре на двоколици, врло згодно за извоз гнојнице на планинама. Chariot pour le transport des fumiers dans les alpes. rastlin, drugače gnoj pod vplivom solnčne vročine rušo občutno ožge. Z razproistiranjem svežih kravjekov obenem prisilimo živino, da rušo enakomerno popase. Tudi gnojnico bi se moralo na planinah uporabljati, kjer že obstojajo potrebne jame. Žal se vidi, da so gnojnične jame, ki so jih svoj čas zgradile agrarske operacije, bile povečini zastonj delane, ne uporablja se jih nikjer! To je zelo značilno in pravzaprav je škoda truda in denarja, ki se je za to porabil. Poglejmo drugam, n. pr. v Švico, kjer kmetje skrbno gledajo na to, da se ne izgubi takorekoč niti kapljica gnojnice ne doma v dolini in ne na planini, kajti kot umni gospodarji znajo ceniti njeno veliko vrednost. Odločimo se torej, da jih posnemamo, kjer imamo za to pripravne jame (Velo polje i. dr.) ; , Naši planšarji bi mora H stremeti za tem, da sami ali s pomočjo vlade (kmetijske oblasti, agrarske operacije) postavijo na planinah planinske skupne hleve z betoni r an imi gnoj-ničnimi jamami. Kjer je lega planine ravnejša in je na goljave mogoč dovoz, bi se trdi živalski odpadki lahko po švicarskem načinu mešali v betonirani jami z gnojnico ter uporab- Orig. kliše. Planinski hlev, zgrajen iz lesa, z gnojno jamo. Планинска стаја саграђена из дрвета, ca ђубришном јамом. Étables à vaches en bois et fosse pour le fumier. Ijala za gnojenje ta zmes, ki je v vsakem oziru izborno gnojilo za pašnike. Kjer je zidanje betonske gnojnične jame zelo otežkoceno, a bi se nameravalo mešati gnojnico in trde odpadke brez nastilja skupaj, bi namesto betonirane jame za silo zadostovala jama z dnom in stenami iz močnih hrastovih ali mecesnovih desk, ki bi morala biti dobro zaprta. Taka jama vzdrži, dobro napravljena — najmanj 15—20 let in tudi več. Lahko pa bi se porabljala gnojnica tudi sama zase, a trde odpadke bi bilo kompostirati na kupih ter uporabljati za gnojenje kot mešanec, kakor že zgoraj opisano. Da so opisane naprave na planinah mogoče, se vidi po skoro vseh švicarskih in planinah v Nemčiji, a tudi pri nas na visokih planinah »Velo polje«, »Krstenica«, »Podmišelj vrh« in drugod. Toda z vzpostavitvijo takih naprav še ni vse storjeno, zakaj iste je treba tudi namenu primerno izrabljati in — kar je glavno — tudi vzdrževati, kar pa zopet ne vidimo povsod. Na večini bohinjskih planin so razmeroma velike gol ja ve ali »kante«, n. pr. na »Velem polju« in tudi drugod, kjer bi bilo zelo potrebno, ograditi gotov del površine, ga redno gnojiti in kositi na takem planinskem trav- a) Podolžni rez, b) prečni rez taiste gnojne jame. a) Рез y дужини, б) пречни рез исте ђубришне јаме. a) Section longitudinale, b) section transversal dela fosse pour le famier. ^ n i k u travo, ki bi se lahko porabljala za krmljenje ob času viharjev in snega. Poslednje se ravno na visokih planinah mnogokrat pripeti. Da bi katera pašna skupina tako postopala, ni skoraj nikjer opažati. Tudi izven Bohinja je osnovanje senožeti na visokih planinah zelo potrebno, ker mala zaloga dobrega sena na planini ni potrebna samo za slučaje neviht in snega, temveč tudi za slučaje obolelosti pri živini, n. pr. če se pojavi pri isti k r v o m o k ! 4. Planina in g oz d. Planšar bi moral biti dobro poučen vsaj o osnovnih temeljnih pojmih planinskega gozdarstva. K vsaki večji planini spada razen ograjene, makar še tako male senožeti za košnjo sena, tudi nekaj; gozda. Planina in gozd sta dva činitelja, ki sta v medsebojni zvezi, kajti planina potrebuje gozda. Ni dobro goličiti gozda tam, kjer to z ozirom na strmost planine ni upravičeno. Posledice se v kratki dobi pokažejo, kar vidimo n. pr. na Rudnem polju, pri Mrzlem studencu na Pokljuki in drugod. Y višjih legah sta gozd in planina več ali manj odvisna drug od drugega, se spo-polnjujeta v več ozirih in ako planšar ne upošteva gozda tam, kjer bi to moral, gre to v gotovo škodo planine. Sploh bi bilo na strmih, težje dostopnih legah in rebrih zasajati drevje, za kar govori mnogo važnih razlogov z ozirom na planino. I t i! d |f Ker pa vlada z malimi izjemami skoraj povsod jako občutno pomanjkanje paše, je upati, da bo pripomogla nova zakonodaja k primernemu razširjenju paše na svetu kranjskega verskega zaklada oziroma erarja, v kolikor bi to razširjenje ne bilo v bistveno škodo gozdnemu obratu. One gozdne parcele, ki so za pašo popolnoma primerne in ki leže v višjih planinskih conah (legah) ter so za gozdni obrat z ozirom na svojo dobiekanosnost prav majhne vrednosti, oziroma kjer bi se izkoriščanje za pašo mnogo boljše izplačalo, nego ikoriščanje teh oddelkov kot gozd — bi bilo izpremeniti v stalne paše. j j i Umljivo je, da bi se v teh slučajih ne smelo povsodi goličiti. gozda že z ozirom na varstvo strmih tal. Pač pa bi bilo zelo priporočljivo, oskrbovati zgoraj omenjene oddelke po vzorcu švicarskih gozdnatih pašnikov, takozvanih »Wytweiden«. To so pašne ploskve, ki so deloma poraščene. Po vsej paši so raztresena posamezna drevesa, ali skupine dreves, kar predstavlja pravzaprav gozdno pašo, v kateri prevladuje rast trave nad gozdom. Ta vrsta planinskih pašnikov je posebno priporočljiva v jako izpostavljenih in vetrovitih, strmejših legah. Drevje, po vsej ploskvi redko raztreseno, vzdržuje v zemlji zadostno vlago, s čimur se pospešuje rast trave in varuje zemljo pred prehudimi učinki suše. Drevje odbija močne vetrove in varuje tla pred odplavo prsti ob hudih nalivih, zemlja ostane vlažnejša in rodovitnejša. У visokih legah je tak zelo redek gozd tudi za drevje samo ugodnejši, ker povzroča trdnejšo rast drevesa kot v sklepu ter so drevesa v vsakem oziru odpornejša. Atudi na srenj skih planinah se dobi ploskve, kjer bi bili taki gozdnati pašniki zelo umestni, ne samo v višjih, temveč tudi v nižjih legah. En lep primer srenjskega gozdatega pašnika vidimo nad Podkorenom pri Kranjski gori; podobno tudi nad Ratečami. Z ozirom na uveljavljanje »gozdnatih pašnikov« in iz drugih razlogov bi bilo zelo potrebno, da se uvede v kataster pojem »gozdnati pašnik«. Najbolj važen je zato sledeči razlog: Pogosto se dogaja, da se pašne parcele, prvotno čisto gole paše, ki so se pa tekom let za eno tretjino do polovice porastle z gozdom, naenkrat prepišejo iz pašnika v gozdno parcelo in to proti volji in na škodo živinoreje lastnika. Take ploskve predstavljajo v večini slučajev pašnike po vzorcu gozdnatih pašnikov in bi jih bilo v interesu živinoreje oskrbovati nadalje kot take, a prepisane v katastru enkrat kot gozd, se morajo pogozdovati in bodo v bodoče služile ne svojemu prvotnemu, upravičenemu gospodarskemu namenu paše, temveč v škodo živinoreje, le namenom gozda. V tem seveda niso mišljene one parcele, katerih pogozditev je neobhodno potrebna radi varstva strmih tal. Orig. kliše. Fot. A. Golar, Llubljana. Srenjski pašnik »v Rutih« nad Ratečami pri Kranjski gori, že precej podoben »gozdnatim pašnikom«, izboljšam 1. 1913. z iztrebljavanjem brinja (Juníperas) in grmovja po »Agrarnih operacijah«. Zapadno od tega pašnika leže nadaljne srenjske paše z enako gozdno po rastjo. Zgornji del pašnika še ni melijoriran. Срењски пашник на »Рутих« над Ратечама код Крашске rope. Мелиорисан од »Аграрних операција«. Pâturage communale »Rutih« après de »Rateče« (Kranjska gora). Amélioration réalisée l’année 1913 pour le bureau du travaux agronomes. Kakor se sliši, se merodajne oblasti tudi za to vprašanje že zanimajo in upati je, da bo zadeva urejena v prid planšarjem: Predvsem je treba, da posestnik v lastnem interesu vsak ¡slučaj morda neumestne izpre-membe pašne parcele v gozd takoj naznani agrarskim operacijam v Ljubljani. Ker tvori kmečki gozd zelo važen del kmetije sploh, a naravnost bistven del v sestavu obrata planinskih posestev v š p e c i j e 1 n e m , in sicer zbog postranskih koristi (stelje, paša živine) in zenačujočega vpliva na zelo negotove dohodke iz poljedelstva in živinoreje, nadalje ker je posebno v planinskih krajih gozd velevažen činitelj glede na varstvo tal — bi bilo od kmečkih posestnikov pričakovati, da gospodarijo s svojimi malimi zasebnimi in predvsem velikimi srenjskimi gozdnimi kompleksi vsaj kolikor toliko pravilno. A temu v zelo mnogih slučajih ni tako. Napake v obratu malih zasebnih gozdnih parcel, kakor tudi napake pri gozdnem gospodarstvu na velikih srenj-skih gozdnih kompleksih bosta občutila mali dolinski in planinski kmet tembolj, ker zelo pada rentabilnost drugih gran njegovega obrata, - predvsem rentabilnost z naravnimi predpogoji itak slabo podprtega ožjega poljedelstva in tudi živinoreje. Sumirane škode v s led neracijonelnega gospodarstva s kmečkimi gozdi znašajo oziroma bodo znašale nedvomno ogromne svote, katere mora jo občutno kvarno prizadeti narodno gospodarstvo. Iz tega razloga je špecijelno planinskim kmetom skrajno potreben poljuden strokovni pouk o racijonelni oskrbi in gospodarskem obratu kmečkega zasebnega, posebno pa večjega srenjskega gozda. Y to svrho bi bila umestna organizirana gozdarska predavanja ali tudi krajši tečaji s pomočjo šumanskih strokovnjakov. Primerne snovi za ta predavanja bi bile: 1. Obrat in izkoriščanje malih kmečkih zasebnih gozdov, načela tega obrata v primeri z načeli gozdnega vele-obrata. 2. Obrat in izkoriščanje večjih srenjskih gozdov. 3. O pogozdovanju za to primernih gozdnih goljav s praktičnimi demonstracijami in nasveti glede dobave gozdnih sadik. Poljudna obrazložba tozadevnih zakonskih predpisov. 4. Spoznavanje, odvračanje in pokončevanje gozdnih živalskih škodljivcev. Kdor vsestransko opazuje planinski kmetijski obrat in njegovo vez z gozdarstvom, mora uvideti, da je planinskemu kmetu poleg kmetijskega strokovnega pouka potreben tudi primeren gozdarski pouk. Stvar merodajnih obla-štev je, da storijo topogledno potrebne ukrepe. Srezki kmetijski referent: Josip Sustič, Radovljica. Oris* kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Creda bohinjskih goved na domačem pašniku srenje Bohinjska Bistrica na Gorenjskem. Стада бохињских говеда на домаћем пашнику срење Бохињска Бистрица на Г орењскем. Troupeau du gros 'bétail de la »Bohinj« sur le pâturage communal du »Bohinjska Bistrica« en Haute-Carniole. Drugo poglavje. O živinoreji s posebnim ozirom na planinske razmere. O govedoreji. Krivo je naziranje nekaterih, da z govedorejo ne bo v bodoče nič prida, ker goveja kupčija splošno peša, da bo Gorenjce ubila konkurenca iz drugih delov države itd. Ravno nasprotno: govedoreja je edina panoga gorenjskega gospodarstva, ki so ji dani vsi naravni predpogoji za gospodarski uspeh. Ovčereja je samo tupatam, le lokalno kolikor toliko važna. Gorenjska planinska govedoreji a daje sorazmerno bolj mlečne, najzdravejše planinske živali, ki bi nudile — zboljšane tudi v životnosti — več deželam v naši državi najprimernejši materijal za osveženje in zboljšanje tamkajšnjih dolinskih in planinskih pasem. V tej smeri mora delati tudi naš planinski živinorejec, ki se pa mora v tem pogledu najprej širše organizirati. A tudi glede mlečnih izdelkov si Gorenjska lahko pridrži prvenstvo, ako upošteva za to vse strokovne in trgovske predpogoje (produkcija prvovrstnih mlečnih izdelkov). Ni dalekoviden, kdor dvomi, da je bodočnost gorate Slovenije ravno v zboljšani govedoreji in mlekarstvu. Za planinsko govedorejo veljajo v bistvu ista temeljna načela, kot za izključno hlevsko živinorejo, le s to razliko, da se nekatera načela pri planinski govedoreji drugače izvajajo, ker je rejski obrat drugačen. Vsled tega je cel postopek pravzaprav težji, dasi zahteva planinska govedoreja v obče manj dela, nego izključno hlevska, ker se je treba ozirati na gotove in prav različne okolnosti, ki se ne pojavljajo pri izključni hlevski reji. L O vprašanju pasem. Gorenjsko pincgavsko govedo, ki je najbolj sorodno sosednji »b e 1 j a n s k i« pasmi (Molltaler-Vieh) v Avstriji, ima, kakor smo že prej omenili, svoje vrline, ki ga za gorenjske gospodarske in talne razmere jako usposobljajo. Predvsem je to govedo razmeroma zelo mlečno, to se pravi, da k r m o dobro izkorišča v mleko, tudi ni ravno najslabše za pitanje, daje pa jako trpežne, žilave vole, ki nadkriljujejo, ali vsaj ne zaostajajo za voli sive, bele in pšenične enobarvne pasme (mSuro-poljci, marijadvorci, muricodolci), vsekakor pa prekašajo vole simendolske pasme, ker so trših parkljev. Tupatam se sliši kakega gorenjskega živinorejca, ki poznavajoč morda le površno montafonsko govejo pasmo, hvali v vseh ozirih to govedo. Res, da je montafonsko govedo zelo mlečno, a v splošnem ne mnogo bolj nego gorenjsko pincgavsko — nedvomno pa zaostaja v tem oziru za bohinjskim govedom. Montafonska pasma pa je v več pogledih bolj občutljiva nego gorenjska, zahteva boljšo hlevsko oskrbo in nego ter mora imeti dobre, sočne paše, da povoljno uspeva, paše, kakršnih na Gorenjskem ni. Montafonska pasma hi se na Gorenjskem nedvomno slabo obnesla. Tudi bi to govedo komaj vzdržalo napore ob paši na strmih in skalovitih gorenjskih planinah. Poleg tega montafonski voli niti od daleč ne dosegajo vole domače gorenjske pasme, ne glede žilavosti in ne glede trdnosti parkljev. Opaža se, da silijo tupatam živali simen dolske pasme tudi na Gorenjsko. Dobe se posestniki, kateri kar strmijo, ko vidijo simendolsko kravo ali vola, ki imponira takoj vsakomur s težo, rejnostjo, obliko, a tudi mlečnostjo. A krivo bi bilo, ako bi se gorenj,ski živinorejec zavzemal za simendolsko pasmo, ker s to pasmo bi v svoji živinoreji popolnoma zavozil. Simendolska pasma je sicer tudi pašna, planinska žival, a je vajena in zahteva sočne, izdatne, najboljše paše, najboljšo oskrbo, najpravilnejšo vzrejo telet, dolgotrajno pokladanje mleka teletu (najmanj štiri do celo osem mesecev!), ako hočemo, da dobro uspeva in se že v par letih ne izprevrže in nas v vsem razočara. Če opazujemo simendolca v drugih delih Slovenije, kjer so krmilne razmere boljše nego na Gorenjskem, najdemo, da se ta pasma tudi tu težko prilagodi v ugodnem smislu, da tudi tam nista simendolska krava in vol taka, kakor bi po prvotnih lastnostih pasme morala biti. Tembolj in prej bi se sime n t a 1 e c iz prev r gel na slabo na Gorenjskem, kamor že radi jako strmih planin ne spada, ker bi se nikakor po v oljno ne prilagodil tamkajšnjim razmeram. Zato se le trdno oklepajmo in držimo preizkušene doma c e gorenjske pasme, katera, vzrastla na domači grudi, našim razmeram še n a j b o 1 ji odgovarja. Z doslednim odbiranjem plemenskih živali in zboljšanjem dolinskih in planinskih krmskih razmer lahko domačo pasmo po letih tako zboljšamo, da se b o docela kosala z marsikatero danes bolj u p o -š t e v a n o pasmo. Kvečjemu, da za začetek importiramo par izvrstnih bikov iz Beljanske doline na Koroškem v svrho osve-ženja krvi in nadaljne odbire izmed njih potomcev. A za Bohinj tudi ta import že težjih živali ne more priti v poštev, v Bohinju bo- pomagala le domača odbira in izboljšanje planinskih paš. II. O mlečnosti pri govedu. a) Po dedovanje lastnosti. Pri rastlinstvu in živalstvu se lastnosti prednikov od materine in očetovske strani, slabe in dobre lastnosti, na zakonit način podedujejo na potomce. Podrobnejšo razlago zakona o po-dedovanju lastnosti, katerega je odkril učeni menih Mendel, z ozirom na okvir knjige ni mogoče podati. Omejiti se moramo le na praktično stran tega zakona. Ako združimo dva individi j a moškega in ženskega spola, ki imata gotove telesne podedljive napake, najdemo te napake gotovo tudi v njih potomcih že v prvem, lahko pa tudi šele v prihodnjih kolenih. Podedljive napake se nedvomno pojavijo, in teh je mnogo. Ako družimo živali z napakami nepretrgoma skupaj, kopičimo v potomcih njih podedljive napake, za katerimi dobre lastnosti čim bolj zaostajajo. Enako, ako družimo živali, ki nimajo napak, kopičimo v potomcih predvsem njihove dobre lastnosti, medtem ko slabe lastnosti na ta način polagoma zmanjšamo in potisnemo v stran in odstranimo iz generacij (družin). Podedujejo se tedaj telesne vrline in hibe, a tudi druge lastnosti, pri govedu predvsem lastnost mlečnosti. Ako oplemeni izvrstno molznico bik, čigar predniki so bili v oziru mlečnosti manj vredni, ho potomec ženskega spola nedvomno slabša mlekarica, nego je bila mati. Ako pa dosledno združujemo dobre mlekarice z biki, ki so dognano dobre mlečne vrste, tedaj povečujemo in utrjujemo v potomcih lastnost večje mlečnosti. To se pravi, te živali dajejo ob enaki krmi več mleka, kot bi ga dajale, ako bi bili starši slabe mlečne vrste. Mlečnost krav zavisi torej v prvi vrsti od podedovane lastnosti mlečnosti. b) Vpliv krme. Razen lastnosti mlečnosti vpliva na donesek mleka in njega dobroto (maščobnost) poleg drugih činiteljev predvsem krma. Sladko seno in otava, detelje in grašica, zelena krma, predvsem pa dobra in tečna paša, os obito planinska paša, silijo organizem krave k večji mlečnosti, enako tudi gotova močna krmila (lanene tropine, pšenični otrobi, i. dr.). Toda ob najboljši mlečni krmi nam ne daje slaba mlekarica mnogo mleka, zato pravimo, da krava krmo slabo izkorišča in obratno: najboljši mlekarici opeša in nazaduje mlečnost pri slabi in nezadostno krmi. Umen živinorejec bo vsled teh dejstev postopal tako, da bo s t a 1 n o o d b i r a 1 živali (bike in telice), ki jih misli rediti za pleme, in obdržal le one, ki izhajajo od najbolj mlečnih in telesno brezhibnih krav in od najboljšega bika v soseščini. Kajti ung- K,lbe- Fot. Jan Kocjančič, Vrbnje. S premovanja goveje živine v Bohinjski Bistrici 1. 1925.: 3 leta star bik enobarvne staro-bohinjske pasme, kateremu se je prisodilo 28 enot, last posestnika Ivana Pekovca v Stari Fužini št. 41. Enobarvnih goved starobohinjske pasme je danes že prav malo, dobe se le tu pa tam v Zgornji dolini Bohinja. Te živali se odlikujejo po mlečnosti in veliki odpornosti. Ca премовања говеда y Бохињској Бистрици г. 1925: бик y старости од 3 године, једнобојне старе бохињске пасмине. Toureau de la race ».Bohinjska« dans l’âge des trois années. dobre in slabe lastnosti podedujeta oba, oce in mati. Selekcija (smotreno odbiranje) plemenskih živali za rejo se mora tedaj ozirati na zboljšanje životnosti, kakor tudi na sposobnost boljše izrabe krme v mleko.. A poleg tega treba skrbeti za neprekinjeno zadostno in izrazito mlečno krmo. III. O odbiranju živali za plemensko rejo. Lastnosti podedujeta na potomce oba: bi in krava, a ne vedno vsak v enaki meri. Naravno, da treba vsled tega odbirati tako plemenske krave, kakor bike za plemensko rejo. Pomisliti pa treba, da krava, ki ima n. pr. veliko podedljivo napako, prenese to napako, ako se ista podeduje že v prvem kolenu, povprečno kvečjemu na osem do deset potomcev, medtem ko pomnoži slab bik svoje podedljive hibe v neprimerno večjem številu potomcev, kateri bodo to napako zopet širili naprej v neprimerno večjem številu, kakor krave. Od slabega bika ima lahko ves okoliš veliko škodo, ker tak bik skvari v nekem pogledu lahko ves naraščaj črede okoliša. Izrecna napaka kake krave je pa vendar vsaj deloma omejena. Kravo, ki ima kako posebno hibo, marsikateri umen živinorejec 2y2 leta star bik gorenjske pincgavske pasme v Bohinju, na plemenski postaji okr. živinorejskega odbora — pri Janezu Rozman-u v Polju (Bohinj), licenciran z 29 enotami, težak 450 kg. Бик y старости од 2 */а год., горењске пинцгавске пасмине y Бохињу, на пле-менској станици окружног стоћарског одбора y Пољу. Toureau dans l’âgé de 2ХЛ années de la race »pincgavska«. Orig. kliše. Fot. SI. Vengar, Radovljica. navadno nima dolgo v hlevu. Pri kravjem naraščaju se torej deloma še nekako, seveda v najširšem pomenu — odbira, dasi seveda skrajno nepopolno. Le glede odbire bikov se ne stori mnogo, ibikorejci sami pravzaprav nič. Mnogo je slučajev, da redi kdo za plemenjaka bika, ki se mu je zdel preslab za vola, — češ, za bika bo že dober! Tako postopanje ni nič drugega nego odbiranje slabih živali namesto dobrih, ker so živali vse prej nego dobrega poko-lenja. Njih zarod je navadno v vseh ozirih manj vreden. Odbira se mora torej praviloma raztezati tako na kravji naraščaj, kakor na naraščaj bikov. Ampak ker ob pomanjkanju živinorejskih zadrug ni mogoče dobiti na živinorejce vpliva tudi glede «motrene odbire plemenskih telic in krav, treba pač skrbeti vsaj za primeren naraščaj dobrih odbranih bikov. Kajti deset dobrih odbranih bikov, ako plemeni jo eno leto, popravijo v svojem potomstvu vsaj delno, kar zagreši tisoč krav s podedova-njem slabih lastnosti. Iz teh razlogov je posvečati vso javno in zasebno pozornost najprej ravno plemenskim bikom. Glavni temelj racijonelne in dobičkanosne živinoreje tvorijo dobri biki. Zato treba živinorejcem skrbeti za zadostno število plemenjakov. Posledice pomanjkanja bikov čutijo včasih cele vasi za več let, ker trpe pri jalovosti krav živinorejci ogromno škodo s tem, da ni telet in da je mleka mnogo manj. Toda zadostno število bikov nikakor še ni vse, temveč biki morajo biti res dobri, prvovrstni plemenjaki, ako nočemo, da nazaduje vsa govedoreja. Bik, ki ima telesne napake, n. pr. upognjeno hrbtenico, izrazito švedraste noge, ki je ozkoprsen, ki ima špičast križ, itd. podeduje te napake brezdvomno na potomce. Napaka se morda pri prvem kolenu še ne pokaže, pač pa gotovo v enem prihodnjih kolen. — Enako pa podeduje dober bik, ki nima bistvenih telesnih napak, svojo stasitost života, pravilno rast kosti in druge dobre lastnosti naprej' na potomce. Isto velja glede mlečnosti. Ako imamo bika, čegar mati je bila izredno dobra mlekarica in oče telesno brezhiben in od katerega starši so bili zopet od materine strani v glavnih ozirih dobri, a od očetovske strani lepe in brezhibne postave in dognane mlečne vrste — tedaj imamo pri tem biku že veliko Premovanje pincgavske goveje živine v Kranju 1. 1925.: dva premovana bika živinorejske zadruge v Predosljah. Desno: bik »Robež«, ЗУ2 leta star, na levi strani njegov sin »M a r s«, iy2 leta star. Oče premovan z 29 enotami. Премовање пинцгавских говеда y Крању r. 1925: два премована бика сточарске задруге y Предосљу. Десно бик „Робеж" 3 V* год. стар, на левој страни његов син „Марс“, 1'/а год. стар. Deux toureaux de la race »pincgavska« dans l’âgé de 3A et VA années. ‘ ^ CT «O jamstvo oziroma veliko možnost, da bo prenesel svoje dobre, od staršev podedovane lastnosti na potomce. Tak plemenjak je v plemenskem oziru zlata vreden. Družiti moram o tedaj brezhibne bike z najboljšimi molznicami in le od teh redimo bike za pleme. Nato družimo te zadnje zopet z dobrimi mlekaricami in nadaljujmo plemensko rejo vedno v smislu tega načela. Na ta način si ustvarimo odlično mlečno domačo pasmo, ki nam bo dala ob enaki krmi več mleka. S stalno izbiro sposobnejših živali si omogočimo cenejšo in večjo produkcijo mleka, za čemur moramo pač stremiti. Imeti moramo vedno pred očmi, da pri donesku mleka ne odločuje samo krma, temveč tudi lastnost mlečnosti, ki se pa podeduje, kakršna je. Zato izbirajmo res prvovrstne mlekarice, družimo jih le z dobrimi biki in od teh vzredimo krave in plemenjake, ki nam prenesejo podedovane odlične lastnosti s stoterimi teletitvami naprej na zarod. Pri združevanju odbranih živali se moramo pa kolikor mogoče ogibati ožjega krvnega sorodstva, ki bi nam bilo pri naših živinorejskih razmerah samo v kvar. Le s stalno odbiro pridemo do živali, od katerih je pričakovati odličnega zaroda. ¡ j i .¡**виц*- j Predvsem ne vodimo krav in telic k zakotnim nelicencovanim bikom, četudi je skočnina pri takem biku cenejša. Nelicencovani biki so nedvomno manj vredni, saj pri naših živinorejskih razmerah niso niti licencovani biki vsi taki, da bi lahko pričakovali od njih bogve kaj. Licenco-valne komisije so včasih vsled absolutnega pomanjkanja dobrih bikov naravnost prisiljene, izdati dopustnico tudi takim živalim, ki ne odgovarjajo vsem zahtevam-. Živinorejec bi moral iz zgornjih izvajanj umevati in upoštevati, da seme ni vsako enako in da z nižjo skočnino za bika vse prej nego kaj pridobi. Skrajno važno je nadalje, da se ne dajo na planino med krave zakotni nelicencovani biki, kateri na planini poljubno plemené in širijo malovreden zarod. Z ozirom na lastno in korist živinoreje sploh bi moral posestnik, ki ve za zakotnega bika, da plemeni bodisi na planini ali v dolini, to brez odloga naznaniti poglavarstvu. Tako ovadbo ne bo noben pameten človek smatral za denunciranje, temveč za dolžnost živinorejca, ki mu je mari lastna in splošna gospodarska korist. Sicer pa ovadenec nikakor ne izve imena onega, ki ga je ovadil, ker je to po tozadevnem uradnem postopku nemogoče. Z ozkosrčno molčečnostjo se dela v tem pogledu veliko gospodarsko škodo sebi in splošnosti. Ce kmetovalec ne uvažuje opisanih okolnosti, ako mu je vseeno, h kateremu biku goni kravo, potem si je lahko v svesti, da kopiči na ta način vsled podedovalne sile vse slabe lastnosti v potomcih, dobrih pa le malo. Na ta način poslabšuje pasmo, živinorejo in svoje gospodarstvo. Živinoreja je pa Gorenjcu glavna veja gospodarstva in vir dohodkov, v čemer bi pač ne smel nazadovati. Glede preskrbe zadostnih in dobrih bikov je iz raznih ozirov potrebno, da priskočijo bikorejeem predvsem občine na pomoč, da izdajo vsako leto primerne zneske za nabavo in vzdrževanje dobrih plemenjakov. Občine bi morale podpirati tudi poslovanje okrajnih živinorejskih odborov v težkem delu za to velevažno gospodarsko panogo. Povsod v gospodarsko naprednejšem inozemstvu imajo že zdavnaj vpeljane takozvane rodovniške knjige ali rodovnike, s katerimi se izkazuje pokolenje in sposobnosti živali za yee kolen nazaj. Ne delali bi si tamkaj toliko truda z rodovništvom, ako bi jim isto ne jamčilo in donašalo obilne koristi. Ako bi mi inozemske živinorejce le na najpriprostejši način posnemali, bi se nam to v kratki dobi obilo poplačalo. Zato so nam predvsem potrebne živinorejske zadruge, ki bi to delo organizirale. Načelo pri organizirani govedoreji z rodovnikom je, dognati in izkazati sposobnosti živali glede na mlečnost in stasitost života ter rediti za pleme le tiste živali, katerih starši, dedje in pradedje so se odlikovali tako po brezhibni telesni obliki (ž i v o t n o s t i), kakor tudi po večji mlečni sposobnosti. Bistvo načela je tedaj, izbrati in vzgojiti najboljši plemenski materija] kot seme za dom za nadaljno produkcijo, od katere se odproda le odvisne dobre živali. Najpriprostejši način odbiranja goved bi bil ta, da izcmeri živinorejec iz svojega hleva slabejše živali, katere spozna, da niso dovolj kasnovite, ali katere imajo katerosibodi podedljivo napako, a da trdno obdrži v reji lepe brezhibne živali, ki krmo n dobro izkoriščajo v mleko, s ciljem, da jih čim bolj ra z plod L A niti taka priprosta odbira se pri nas v splošnem ne izvaja. Najdejo se žal, vsepovsodi drugače zelo umni živinorejci, kateri iz gole dobičkaželjnosti, izvirajoče iz kratkovidnosti in kratkega računanja, odprodajo najboljše mlekarice prekupcem, ki z živalmi barantajo naprej, najlepša teleta oddajo mesarju, ker so težja in »več vržejo«. Tako postopanje ubija živinorejo. Lepo tele, najsibo bikec ali telička, bi umen živinorejec ne smel oddati mesarju, posebno ne, če izhaja od odličnih staršev in če že ne kaže drugače, naj bi opozoril vsaj živi n o -r e j s k i b d b.o r, d a poskrbi za rejca ali da omogoči njemu samemu n a dalj no vzrejo. IV. Ocenjevanje plemenskih goved. Za plemensko rejo je v splošnem najboljše tretje ali četrto tele od popolnoma zdrave krave, katera je v tej dobi pri najbolj razvitih močeh in podedovalni sili. Pri odbranem mladem biku moramo gledati, da ima neupognjeno, ravno hrbtišče, glavo pristnega bikovega značaja, toda ne pretežko (vzrok težkih porodov), močan in lepo razvit vrat in prša, razvit podbradek. Lakotnice ne smejo biti prevelike, rebra pravilno razvita, zadnje rebro ne sme biti prekratko; plečne lopatice ne strme, temveč bolj nagnjene nazaj, prehod plečnih lopatic v prsni koš mora biti enakomerno poln, t. j. brez vdolbine, ki je znak slabe rejnosti, to se pravi, da ga ne sme »manjkati za plečeti«. Mesto vrb plečet, kjer se piceni lopatici približata druga drugi (vihra), ne sme biti preveč poknjeno, temveč sklenjeno, križ mora biti širok in poln ter bolj pravokotne oblike, a ne špičast. Pobit križ velja za napako (razven pri stari bohinjski pasmi). Noge morajo biti pravilno razvite. Važna so tudi vsa znamenja, čiste pasme (barva i. dr.). Od dobrega plemenjaka se zahteva, da svoje izrazite lastnosti gotovo prenaša na potomstvo, da je potomstvo v oblikah čim bolj izenačeno. To je doseči v polnem obsegu le z biki, ki izvirajo iz dolgoletne smotrene selekcije, ako se jih druži z lepimi kravami. Ako opazimo na živali le eno bistveno napako, jo moramo izključiti od reje za pleme, ako nočemo, da nam podeduje tisto napako naprej na potomce in s tem kvari pleme. Važne so tudi oblike života in zunanja znamenja mlečnosti pri kravi. Hrbtišče krave mora biti ravno. Nekoliko upognjeno hrbtišče je le pri starih kravah več ali manj naraven, nepodedljiv pojav. Noge morajo biti pravilno razvite in ne svedraste. Splošen vtis krave, ki je dobra mlekarica, je bolj nežen, nekako ženski, ista ne sme v ničemer biti podobna biku. Dobra mlekarica napravi prej vtis nekake shuj-šanosti in slabejše rejnosti, kajti pri kravi je lastnost, da se rada zredi, skoraj gotovo znak, da se krava navadno nerada poja in da izkorišča krmo bolj za meso, kakor za proizvajanje mleka. Ta lastnost večinoma nasprotuje dobremu in rednemu materinstvu in iz tega izvirajoči večji mlečnosti. Prav dobra krava-molznica je tudi pri najboljši krmi v neki mali meri shujšana, a nikdar ne kakor spitana. Krave, ki se pri dobri krmi vidno in hitro rede, navadno niso dobre mlekarice. Glava krave mora biti izrazito ženskega značaja, lahka in suha, oči milejšega pogleda. Glava bikovega ali volovskega značaja znači pri kravah slabo materinstvo in vsled tega tudi slabo mlečnost, ker je navadno manj rodovitna. Rogovi dobre mlekarice so tanki oziroma tanjši kakor pri slabih molznicah (razven v slučaju, ko je trpela žival v zgodnji mladosti pomanjkanje), fini in bleščeči; ušesa so tanka, vrat nežen in z mnogimi kožnimi gubami, prša so globoka, prsni koš globok in širok. Koža dobre molznice je fina, lahko pregibna in tanka, dlaka nežna in bleščeča. N a d a 1n j e sigurno znamenje dobre mlečnosti so takozvane »A d a m e t z - o v e prog e«, katere opazimo pri prav dobrih mlekaricah. To so navadno 4 do 5 ali več bleščečih prog na obeh straneh trebuha spodaj pod lakotnicami, katere se z otipanjem celo čuti. Pri slabih mlekaricah te proge malokdaj najdemo, ker se pojavijo le pri živalih, ki imajo zelo fino, tenko, zelo pregibno kožo. Smatrati jih je za izraz zelo fine kože, ki sama najbolj dokazuje večjo mlečnost. Enako se opaža »Adametz-ove mlečne proge« tudi pri bikih, ki so izrazito »mlečni«, t. j. ki izhajajo od izvrstnih molznic. Te proge se zelo pogosto op azi pri bohinjskem govedu. Vime dobre molznice je obilno, z izrazito razvitimi četrtinkami in poraščeno s kratko, nežno, ne pa dolgo in grobo dlako. Pri dobri mlekarici upade vime po molži popolnoma skupaj v gube; isto sega spredaj daleč proti popku, a o v i mi 1 j e zadaj preko zadnjih nog. Če vidimo na vimenu razven normalnih cizkov še druge nerazvite male cizke, se to smatra za znamenje dobre mlečnosti. Tudi tanek, fin in dolg rep, ki sega pri dobrih mlekaricah do podskočnih členkov (zgibov), znači dobro mlečnost. Glavna mlečna žila je debela, mnogokrat zavita in se izteka v večjo jamico — čimbolj od spredaj v trebuhu. Dobra krava mora biti široka v križu, mora imeti odprto široko medenico, ker ozek in špičast križ ter medenica sta vzrok težkim porodom. Tudi takozvano »mlečno ogledalo« znači v večini slučajev dobro mlekarico. Izkušnje učijo, da so krave z jako razvitim »mlečnim ogledalom« skoraj brez izjeme dobre mlekarice. Omeniti pa treba, da se dobe tudi krave brez izrazitega »mlečnega ogledala«, ki ne zaostajajo v mlečnosti, vsled česar se »mlečno ogledalo« danes ne smatra za zanesljivo in uvaževanja vredno znamenje dobre mlečnosti. Krava se mora redno pojati (goniti), ker razvita spolnost je v zvezi s trajno dobro mlečnostjo. Končnoi so tudi pri kravi važna znamenja čiste pasme, barva itd. Seveda se dobijo neredki slučaji, d a krava, ki ima najvažnejša izmed opisanih znamenj, tudi pri dobri krmi ne daje mnogo mleka. Najlepša mlečna znamenja tu pa tam varajo. Toda ti slučaji .so bolj redki in vzroka jim je iskati v slabih prednikih detiene krave, morda tudi v bolezni in raznih drugih okolnostih. Kljub vsem m 1 e č n i m znamenjem, ki večkrat varajo, spoznamo najbolj zanesljivo dobro mlekarico le s pomočjo poizkusnih molž, s katerimi se doižene množina mleka v litrih, ki nam ga krava daje. Množina mleka, ki ga daje krava takoj po teletu, še ni noben dokaz, da je res dobra mlekarica, temveč merodajna je količina mleka v dobi enega leta oziroma med dvema teleti t v a m a, Mnogokrat se namreč dobe krave, ki dajejo takoj po teletenju velike množine mleka, a drži se visoka mlečnost le malo časa, pade kmalu prav nizko in se dvigne šele pri prihodnjem teletenju. Taka krava ni dobra mlekarica in ne more se jo smatrati za sposobno za dobičkanosno plemensko rejo; najbolje je, ako se jo odpravi iz hleva. Res dobra molznica je krava, ki daje sicer po teletu primerno večje količine mleka, a vzdrži pri večji količini dalj časa. Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Bohinjska krava iz Češnjice v Bohinju, katera molze na leto blizu 3000 litrov mleka, last Antona Pretnar v Lescah. Krava je bila ob času fotografiranja 6У2 mesecev breja. Y i m e jev vseh pogledih pravilno razvito; sega daleč proti popku, o v i m 1 j e se razteza preko zadnjih nog ter visoko navzgor, koža in dlaka sta fina in nežna. Бохињска крава из Чешњице y Бохињу, која дава 3000 1 млека годишње. Vache de la »Bohinj« laquelle donne 30001 de lait annuel. Od takih krav moramo rediti bike in telice za pleme. Letni donos mleka v drugem navedenem slučaju bi znašal n. pr. 2500 litrov, a v prvem slučaju lahko le 1800 litrov. Iz te primere je razvidno, katera izmed obeh krav je bolj dobič-kanosna. V. Presoja rentabilnosti (dobiekanosnosti) goved s pomočjo molznih preizkušenj. (Mlečna kontrola.) Preudaren živinorejec, seveda tam, kjer delujejo dobro zasnovane živinorejske zadruge, gre še dalje v presojanju in odbiranj uk r a v za pleme. On tehta v gotovih presledkih svoje krave, vrši poskusne molže na letni donesek mleka in nato izračuna, katera krava daje, poračunano na 100kg žive teže, letno največ mleka, ali pa: katera krava daje n. p r. i z 100 kg .sena več mleka, ne da bi pri tem kaj shujšal a. Torej on ne izbira samo splošno dobre molznice brez ozira na njih težo in krmo, ki jo porabijo, temveč on d o ž e n e tudi, katera krava mu daje pri enaki teži in krmi največ mleka. Ali z drugimi besedami : O n d o ž e n e, katera krava enako krmo bolje izkoristi. On spozna na ta način, da- je krava, ki tehta n. pr. 300 kg in daje letno n. pr. le 2000 litrov mleka, boljša molznica in za mlečno plemensko rejo več vredna, nego krava, ki tehta n. pr. 400 kg in daje letno 2400 litrov mleka. Živinorejec spozna na ta način, katera krava mu cenejše proizvaja mleko in izvaja iz teh izkušenj praktične posledice. On krmi tedaj primerno boljše tiste krave, katere krmo boljše izkoristijo v mleko in pride tako do večjega in cenejšega proizvajanja mleka. S takim posto panjem prihrani mnogo krme, ker je ne uporablja v preveliki množini tam, kjer mu žival za to ni hvaležna, pač pa jo daje več tja, kjer se mu to bolje izplača, to je pri najboljših molznicah. Vsled tega imajo v gospodarsko naprednih deželah skoraj povsod že vpeljano takozvano individualno krmljenje ali krmljen je po mlečni sposobnosti. N. pr.: daje se splošno vsem kravam enako krmo, n. pr. seno ali mešanico sena in rezane slame (reza-nico), a tistim odbranim kravam, ki krmo dognano n a j b o 1 j š e i z k o r i s t i j o v m 1 e k o , se dodaja priboljške z boljšimi ali močnimi krmili. Ta način krmljenja je jako umen in dobičkanosen, ker se doseže z njim večje in cenejše proizvajanje mleka in tudi, ker se s tem štedi krmila. Y zadoščenje se opaža povsodi po B o h i n j u , da se krmi živali po njihovi sposobnosti. V Sloveniji seveda še nismo tako daleč, da se tudi splošno in natanko uveljavi zgoraj opisan način odbiranja krav in način krmljenja, toda večji posestniki in delujoče živinorejske zadruge bi se pri nekoliko dobri volji lahko vsaj približevali tem vzornim in dobičkanosnim načinom živinoreje. To je želeti vsaj v toliko, da ,bi delali poizkusne molže na letni donesek mleka. S tem bi si v doglednem času ustvarili podlago za mnogo boljšo bikorejo in kravjerejo ter vse, kar je s tem v zvezi, kakor zboljšanje pasme in večje ter cenejše proizvajanje mleka. V živinorejskih zadrugah in živinorejskih kontrolnih društvih se s pomočjo rednih in stalnih poizkusnih molž ter — natančnega kontrolnega knjigovodstva o najboljših govedih ima poleg bikov in mlade živine v evidenci predvsem one krave, katere krmo najboljše izkoriščajo. Ima se pregled najodličnejših živali glede mlečnosti in drugih lastnosti. Ker se oh cilju največje rentabilnosti goji v organizirani živinoreji tako izbrane živali smotreno v domači reji, si ustvarijo živinorejci s tem posebne krvne črte svoje pasme glede na d o h i č k a n o s n o s t. Ta izbrana čreda upliva vsled podedovalne sile s prenosom svojih odličnih lastnosti zboljševalno na vso govedorejo svojega okoliša. Najpoglavitnejši namen mlečne kontrole in s tem združene stalne odbire najhasnovitejših živali je ta, da si živinorejec vstvari oziroma vzgoji čim vec živali, ki dajejo ob gotovi množini krme kar največ mleka in maščobe. Kakor stremi moderna tehnika za tem, da si ustvari stroje, ki proizvajajo ob manjši uporabi kuriva čim več porabne sile, tako odbira napreden živinorejec najliasno-vitejše živali za domačo rejo, ki mu nudijo iz gotove klajne enote čim več haska. Ponekod izvajajo to temeljno načelo predvsem glede na mleko, drugod na mleko in meso. Na Gorenjskem je odbirati predvsem glede na mlečnost in boljšo životnost živali. Selekcija plemenskih živali tvori podlago za moderno živinorejo, a končno tudi za uspešno mlekarstvo, le selekcija omogoči najbolj dobičkanosno izrabo danih krmil. Poleg zboljšanja travništva in pašništva se ravno s stalno selekcijo živali ustvari temelj za povečanje števila živine v bodočnosti. Načelo modernega gospodarstva sploh je: doseči čim večji uspeh s sorazmerno čim manjšimi investicijami, t. j. uspeh ali dohodek (mlečnost, meso) mora biti v primeri z investicijo (krmo) sorazmerno znatno večji, ali po domače: izbirati treba iz črede za nadaljno rejo le tiste živali, ki krmo z mlečnostjo najvišje poplačajo, ali ki vrnejo z mlekom stroške krme s čim večjimi obrestmi. Krmo ne obrestujejo vse krave enako visoko, ene zelo dobro, druge slabše ali- zelo slabo, nekatere skoraj nič. Vemo pa, da se njih lastnost »obrestovan ja krme« podeduje! Zato pa treba za domačo rejo odbirati tiste živali, ki krmo najvišje obrestujejo, da pridemo tako končno do čim h a s n o -vitejših živali in s tem do uspešnejšega gospodarskega stanja. Le potom odbiranja pride kmet do odličnega naraščaja plemenjakov in krav, ki bodo odločno ugodno uplivali na zboljšanje vse pasme. Pot za dosego teh ciljev pa -so edino živinorejske zadruge s kadrom najumnejših živinorejcev, ki dobro uvidevajo veliko končno korist opisanega dela in kateri to delo stalno in z ljubeznijo izvajajo, pri katerih je torej najti poleg uvidevnosti — tudi dobro voljo z a sodelovanje. Ti živinorejci se morajo zavedati, da je le največja vztrajnost pogoj; za tem trajnejše in večje uspehe. Kjer so pri nas dani poglavitni- pogoji (vodstvo!!) za ustanovitev živinorejskih zadrug, tam ni odlašati z ustanovitvijo, kajti vsako leto odlašanja pomeni več nego eno leto izgube. У naslednjem podamo en primer letnih kontrolnih zaključkov pri dveh kravah po načinu, kakor se izvaja mlečna kontrola pri živinorejski zadrugi v Miesb-achu na Zgornjem Bavarskem (čista simodolska pasma). Ta primer omogoči očiten vpogled, kako ostro se razlikuje razne zmožnosti posameznih živali in s kakih vidikov s-e izvaja odbiranje plemenskih živali za domačo rejo. Iz takega letnega kontrolnega zaključka se točno sklepa na plemensko in produktivno sposobnost kontroliranih krav iz več vidikov: iz- števila molznih dni in iz števila dni, ko krava ne molze, se -sklepa na rodovitnost in plemensko sposobnost ter na krajšo ali daljšo molzno (1 a k t a c i j s k o) dobo in splošno mlečnost. Za presojo živali z rej- Primer za letni zaključek pri mlečni kontroli. 1. krava 2. krava 1. krava 2. krava Število molznih dni: 337 415 Starost krave : 6 £ leta 9 ¿ leta Število dni, ko krava ni molzla: 79 32 Krava je imela telet: 3 6 Število krmilnih dni: 416 447 Teža krave takoj po telitvi: . . 610 kg 700 kg Teža teleta dva dni po telitvi: . 40 „ 42 „ Mleka 1. krava 2. krava Tolšče 1. krava 2. krava Donesek v času molznosti : 3.339'- kg 3.506 — kg 127-485 kg 126-187 kg Na en krmilni dan odpade : 8-03 7'84 Na 365 dni odpade: 2.931'- 2.862' - 0-306 „ 111-690 „ 0-282 102-930 Odpade na 100 kg žive teže v 365 dneh : 480 409- 18-309 14 704 Povprečna maščobnost mleka v °/0 : 3-82 «/„ 3-60 »/, *) Slede podatki o količinah in kakovosti krme pozimi in poleti in špecijalne opombe. s k e ga stališča nudi ob podatku, koliko telet je krava imela, jasno sliko količina produciranega mleka v dobi 365 dni. Toda najvažnejši podatek je v tem oziru donesek mleka na 100 kg žive teže y 365 dneh, kateri pove, kako krava krmo izkorišča, t. j. kako visoko obrestuje žival v sebi investirano krmo. V primeru najdemo, da daje prva krava na 100 kg žive teže v 365 dneh 71 kg mleka več nego druga k r a v a , to se pravi, da poplača prva krava krmo za 17 odstotkov bolje nego druga krava. Praktično pomeni to, da zaleže 6 takih krav za 7 krav, kakor šna je druga krava. Tedaj donos mleka na 100 kg žive teže v 365 dneh je važen tako z rejskega, kakor tudi z gospodarskega stališča. Podatek o donesku mleka na en krmilni dan je predvsem podučen z gospodarskega stališča, ker pove, ali se reja krave kot mlekarice sploh izplača (stvar računa!). Povprečna maščobnost mleka je posebno važna tam, kjer se izdeluje maslo ali prodaja sveže mleko po količini maščobe. Za poslednji slučaj so, kakor v vseh ozirih, tičočih se mlečnosti, važni vsi podatki glede produkcije tolšče. Letni kontrolni zaključek odpre rejcu vpogled v marsikaj, kar je za rejo in dobičkanosnost živali nad vse važno, kar brez kontrolne molže in s tem omogočenih primerjanj ni lahko dognati,. Kontrolni zaključek omogoča rejcu zelo važno primerjanje ene živali z drugo, poda mu jasne smernice za odbiranje najhasnovitejših živali v eni ali drugi smeri (količina in maščobnost mleka, rejnost, i. dr.) in kar je najvažnejše, napoti ga k štedenju krmil in mu omogoči za njegove razmere najrentabilnejšo izrabo krmil. Kjer bi se čim točnejše ocenilo kakovost krme in zabeležilo pokrmljene množine, se bi lahko izračunalo letno poprečno klajno množino na 100 kg žive teže, iz katerih je pridelala krava dognano količino mleka in maščobe. Ta podatek, čim, točnejši bi bil, bi še bolj natanko pojasnil hasnovitost posameznih krav, ker bi povedal, koliko gotove kl a je porabi krava za produkcijo gotove količine mleka. Kot primer navedeni letni kontrolni zaključek je izvleček iz več kontrolnih knjig, katere vodijo stalno zadruga in člani. Predpogoj je točno delo vodstva in vneto ter zanesljivo sodelovanje vseh zadružnikov. Poglavitna dela pri rodovništvu vodi vodstvo zadruge. Zadružnik sam itak nima mnogo posla s tem, on vodi le knjigo mlade živine, kvečjemu še hlevno knjigo in skočni zapisnik, izvajati pa mora pod nadzorstvom vsakih 14 dni poskusne molže (merjenje mleka) posameznih krav, katere je dal vpisati v rodovnik. Vpiše v rodovnik le najlepše in najboljše molznice, katere obdrži zaradi zaroda v domači reji. Pri živinorejski zadrugi se vodi več knjig in seznamov. Ni namen tega poglavja, podati podrobna navodila za živinorejsko zadružništvo, ker ne dopušča tega okvir knjige. Namen teh izvajanj je le, opozoriti na veliko važnost in bistvo živinorejskega zadružništva. Navodilo o podrobnostih za organizacijo in vodstvo teh zadrug dobe zanimanci vsakočasno od pristojnega kmetijskega strokovnjaka. Mlečna kontrola v živinorejskih zadrugah, združena s stalno selekcijo najlepših in najhasnovitejših živali, pa ni važna samo zaradi povečanja produktivne sposobnosti posameznih goved, črede in pasme ter čim boljše izrabe danih krmil v domačem gospodarstvu. Važna je poleg teh ciljev predvsem s trgovskega stališča! Zakaj odbrane, visoko produktivne živali lepih oblik, bodisi bike ali krave, katerim se z rodovnikom dokaže čim daljšo vrsto odličnih prednikov, jamčijo s tem večjo gotovostjo za enako odlično potomstvo. Sloves živali je svetu kmalu znan, a za prvovrstni plemenski materijal kupcev ne zmanjka kmalu, zato so izkupički za odvišno odbrano plemensko živino, dolosi za bike, krave (ali junice, neprimerno večji. Le poglejmo Švico, ki eksportira svoj odvišni plemenski materijal rekel bi širom celega sveta. Pa naj bo kriza z živinsko kupčijo še tako huda, s svojimi izvrstnimi plemenskimi govedi preboli Švicar take krize z lahkoto. A kako je v teh ozirih pri nas na Gorenjskem ! Živinorejskih zadrug, razven par, ki za silo životarijo, skoraj nikjer ni, rodovnik in mlečna kontrola sta splošno nepoznana, v praksi namreč. Le govori in piše se o tem mnogo. Popolnoma pravilne odbire tedaj doslej nimamo skoraj nobene. Z malimi izjemami ne najdemo pri nas niti najpriprostejšega odbiranja, nasprotno, najlepše in najboljše molznice se prej mnogokrat odprodaja, ker le-te dajo več izkupička, a doma ostaja manj vreden materijal, od katerega ne moremo pričakovati dobrega pomladka. Tako da pravzaprav izgleda, kakor bi hoteli sicer odbirati za domačo rejo, toda le slab materijah Glede bikov smo še na slabšem, v čemer je ena najpoglavitnejših ovir za razmah živinoreje. Kako malo umevanja, smisla in volje najdemo pri naših živinorejcih za odbiro živali, vidimo iz drastičnega slučaja v neki gorenjski občini, katera redi nad 500 krav. K najboljšemu plemenjaku v občini, kateremu se je prisodilo pri licenc ov a nju in premovanju največ ocenjevalnih točk (29), je bilo leta 1925. v spomladanski plemenilni dobi prignanih celih sedem krav! Vsi ostali živinorejci so se posluževali 1 s 1a b e j š i h licencovanih bikov, a tudi več zakotnih. — Ne samo, da so živinorejci v svoji kratkovidnosti dajali prednost slabe j Šim, dasi licencovanim bikom, temveč celo zakotnim, nelicencovanim. Da se s takim postopkom pasmo v vseh ozirih le poslabšuje, je gotova stvar. Spas gorenjskega kmetijskega gospodarstva je sicer iskati v temeljitem zboljšanju travništva in pašništva, ker oboje tvori — le zboljšano — temelj, uspešnejši živinoreji, bodisi s ciljem vnovčevanja plemenske živine, bodisi s ciljem modernega mlekarstva. Čim boljši bo ta temelj, tem lažje in bolj bo prospe-vala živinoreja, tem manj se bo bati propadanja govedoreje in konkurence iz drugih delov države, tembolj bo potreben razmah v mlekarstvu. Toda roko v roki z izboljšanjem pašništva in travništva treba delati na širokem neobdelanem polju živinorejskega zadružništva, katero edino dovede do bolj d o -bičkanoisne iz por,a be krme. Čas je, da se gorenjski živinorejec vzdrami iz do danes stalnega mrtvila in se poprime smotrenega dela z geslom: Zboljšanje travništva in pašništva, skupno delo v živinorejskih zadrugah. VI. O plemenenju. Mladega bika ni pripuščati prezgodaj k plemenenju, nikakor ne pred poldrugim leto ni, ker bi bilo to za bika škodljivo. Bik, kateri se prične prezgodaj pripuščati, se predčasno izrabi, ne podeduje povoljno dobrih lastnosti na potomce ter proizvaja v splošnem manj vredna teleta. Mladega hika izpod dveh let ni pripuščati več kot enkrat dnevno, le v izjemnih slučajih dvakrat- s premorom od najmanj par ur. Na planini bi morali biti biki pravzaprav ločeni od krav, kar pa je pri naših razmerah težko izvedljivo. Posledica je, da skačejo na planini mladi in stari biki čisto poljubno. Osobito mlajši biki se s tem prezgodaj in zelo izrabijo ter pojenja vsled tega njih plemenska sila predčasno takrat, ko bi morali na juspešnejše plemeniti. Tako vidimo n. pr. v Bohinju, da so 3 leta staid biki že jako opešani in za ple-menenje skoraj neporabni! Izjem je dobiti malo. Ta neprilika je živinoreji v hudo kvar, ker se mladi biki predčasno izrabijo in tudi ne vržejo zadovoljivih telet. Dolžnost nadzorstva in pastirja je, da obračajo vso p a ž n j o na red v tej zadevi. Pastir bi moral vsako kravo, čim se prične pojati, po zgledu bitenjske srenje takoj zapreti ter peljati ob pravem času k biku. Velika napaka je tudi, da se navadno odproda za meso bike že v starosti od dva in pol do treh let, ker so baje postali »p r e t e ž k i«, ali ker so postali »p r e h u d i«. V prvem slučaju tiči mnogo predsodka. Kajti bika, ako je za telice res pretežak (kar pa navadno ni!), naj bi se pripuščalo samo na krepkejše in starejše krave, od katerih bi imeli potem lepše potomce, nego ako jih družimo z mladimi, komaj doraslimi biki. Sicer pa tudi težak bik, ako je strunast (brez vampa), opravi svoj posel pri lahkih kravah brez opasnosti. Res je, da postane bik, čim je starejši, tupatam sam ob sebi nekoliko hud ali razdražljiv, a da postane tako hud, da bi bila nadaljna reja zaradi tega morda nemogoča, je le p o -sledica slabega ali grdega ravnanja, draženja bika ter sploh nenaravne reje, česar pa je lastnik navadno sam kriv. Bik, s katerim se oid mladosti lepo ravna in opravlja lahke vožnje, ne postane hud. — Ne samo, da marsikateri od naših bikorejcev mirno gleda in se zraven še smeje, če otroci bika dražijo, ga hujskajo itd., namesto da bi jih s šibo primerno poučil — najdejo se lastniki sami, starejši ljudje, kateri bika brez pravega povoda pretepajo. Žival, s katero se tako nespametno postopa, mora postati razdražljiva in huda. Pisec je o priliki nekega premovanja bikov sam videl imo vi tega posestnika, ki je prignal s hlapcem dva bika k premovanju. Kmet in hlapec, oba precej vinjena, sta brez vsakega pravega povoda skrajno grdo ravnala z živalmi, ju strašila in pretepala s tem, kar jima je prišlo v roke. Le b r e z p rimer na posurovelost in vse prej nego z misel in umevanje živinoreje zamore dovesti do sličnega postopanja. Pri izključno hlevski reji se zoper hudobnost bika uspešno uporablja nosni obroček, s katerim ,se ustrahuje tudi prav hudo žival, toda rabiti ga je le v največji sili. Dobro sredstvo je tudi zmerno vpreganje bika, ki je koristno tudi v drugih ozirih. Kdor količkaj ostrejše opazuje naše bikorejske razmere in posluša neprestane izgovore bikorejcev, da je ta in ta bik »p r e t e ž a k« ali »h u d«, mora priti do spoznanja, da pomaga v tem oziru v prvi vrsti vpreganje bikov in še enkrat vpreganje ! ! Bika treba priučiti na vpreganje še m 1 a -d e g a , ker se starejšo žival, posebno če je nagnjena k hudobnosti, le težko privadi na vožnjo. Enkrat hudoben bik se le z največjo težkočo in ob nevarnosti pusti vpreči v voz, v slučajih velike hudobnosti pa navadno sploh ne. Z vpreganjem bika je pričeti že pri starosti od 15 do 18 mesecev. Bik v starosti dva in pol do štirih in tudi več let je v najboljši plemenilni dobi, v kateri z največjo silo plemeni, boljše podeduje lastnosti na potomce in daje najlepša teleta. Zato je neprevdarno, odstranjevati iz reje dobre bike iz takih vzrokov, ki se pri majhni dobri volji in umevanju živinoreje lahko odstranijo. Dognano dobrega plemenskega bika bi morali živinorejci ohraniti svojemu namenu čimdalje, ker se s predčasno odpravo takih živali sami oropajo večjih uspehov v govedoreji. Ako je razlika teže med plemenjakom in kravo oziroma telico tako velika, da se je bati pri zaskoku nesreče, je za take slučaje umestna uporaba primerne, močne lesene p r e g r a j e ali »p r e š e«. Pri uporabi »preše« se krava spredaj pri prsih podpre in na straneh tako zavaruje, da pri zaskoku ne izgubi ravnotežja ter ne pade. Na ta način je ponesrečba vsled morda pre- Spuščalnik ali »preša«, naprava za pripuščanje krav, zlasti priporočljiva za lahke krave in telice (Ferjan, Ritmo). Припрема за припуштање крава, нарочито прикладно за лаке краве и телице. Appareil pour la monte de« vaches. Spuščalnik (»preša«) za pripuščanje krav, ki pa ne nudi vseh prednosti spuščalnika na gornji sliki. Припрема за припуштање крава, која пак не нуђе свих предности, као на првој слици. Appareil pour la monte dee vaches. velike teže bika skoraj izključena. Vsak previden bikorejec bi moral razpolagati s podobno pripravo, katero si postavi lahko sam brez stroškov. Pri nekaterih bikorejcih se take »preše.« že opaža, n. pr. pri posestniku Janezu Ferjanu, p. d. »Žnidar« v Ribnem pri Bledu št. 19. Vredno je, da si biko-rejci to pripravo na licu mesta ogledajo, vzamejo na njej mere in tudi sami postavijo. Ne samo, da je pri uporabi primerne pregraje zaskok celo neprimerno težkega bika brez nevarnosti za lahko kravo, temveč je uporaba pregraje splošno priporočljiva za vsakokratno plemenjenje, ker se pri tem oba, bik in krava ne razburjata in mučita brez potrebe. Ves opravek pri pleme n jen ju gre hitrejše od rok in tudi ni združen z nobeno nevarnostjo za osebo, ki je zraven, medtem ko se drugače neredkokdaj pripeti kaka nezgoda. Pri spuščanju bika pred letom, ko ravno ni bilo doma omenjenega Žnidarja, je razdražen bik, ker mu krava ni hotela dobro stati, pohabil gospodinjo. Ta nezgoda je dala Žnidarju upravičen povod, da je postavil »prešo«, ob kateri so slične nesreče skoraj izključene. Ako je krava ali telica v primeri z bikom zelo lahka, se jo pri »preši« lahko še posebej, podpre pod trebuhom z močno vrvjo, ali še bolje s pasom. Vsled tega je padec pod težo bika skoraj izključen, ker se upre krava tudi spredaj na pribito močno desko. »Preša« pa nudi še drugo prednost. Namreč ako ima krava v dolbini medenice globoko ležečo sramnico (če je »š k a 11 a s t a«), se e primernim pritiskom pasu navzgor pod trebuhom povzroči, da izstopi kravi zunanji del spolovila bolj na vun. Ob tej, olajšavi opravi bik svoj posel naglo in brez ponovnih poskusov, ki obe živali le mučijo. Ako bi postavil vsak bikorejec na svojem dvorišču primerno »prešo« za spuščanje bikov, bi kmalu izginili predsodki in izgovori o »pretežkih« bikih tako s strani lastnikov bikov, kakor tudi lastnikov krav. Kjer se pasejo krave skupno z voli na planini, tja kaže dati le odraslega, močnega bika, da bo kos svoji nalogi ko,t neomejen gospodar črede. Po dolgoletnih izkušnjah znanega gorenjskega planšarja g, Antona Cvenkel iz Ljubnega, begajo voli pojajoče se krave, ako ni na planini moč- Gorenjsko-pincgavska živina na planini «Za Jezerom«. 800 m n. m., last srenje Rateče (srez Radovljica, oblast ljubljanska). Горењско-пинцгавска стока на планини »За Језером« (сопственост срење Ратече y Горењској), Bêtes bovines, race »Gorenjsko-pincgavska» sur la pâturage «Za Jezerom« (propriété de la commune de Rateče, Gorenjsko). nega starejšega bika, se venomer obešajo nanje, povzročajo s tem zmedo v čredi, a včasih tudi nesrečo. Premlad, slab bik volom v boju ni kos, voli ga odženejo, tako da se tak biček sploh ne more uveljaviti, ne glede nato, da kot slabič sploh ne spada na planino ! Premladi biki bi se morali pasti ločeno od krav, ali pa naj bi se jih rajše obdržalo v dolini. Dorasel, močan bik kmalu užene vole in bike-slabiče ter takorekoč vzdržuje red v čredi. Večja teža ne bi smela ovirati, da damo na planino starejšega plemenjaka. Izgovor glede prevelike teže je pač le prazen izgovor, poglavitno je, da bik ni vampast, temveč povit, strumast in neizrabljen. Ako je tak, opravi svoj posel tudi pri lahkih kravah in telicah kljub teži dobro. Pač pa je glede paše težjih bikov na planini drug, kolikor toliko osnovan pomislek. Namreč starejši bik, ki je spomladi pred odgonom v planino še v dobri hlevski rejnosti, shujša na naših slabih planinah med pašno dobo prav občutno. Ker si starejša, zmedlela žival po prigonu s planine v hlevu le počasi in z znatnimi izdatki krme zopet opomore k normalni rejnosti, je precej razumljiv omenjeni pomislek bikorejca, ako namerava bika kmalu prodati mesarju. Razumljivo je tudi, da se ne bo hotel takorekoč zastonj žrtvovati za živinorejsko korist drugih. Da se temu od-pomore, bi morala občina ali srenja primerno odškodovati bikorejca, ako da dobrega starejšega bika na slabo planino, oziroma skrbeti za to, da dobiva bik na planini izdatne priboljške krme (dobro seno, po možnosti oves, živinsko sol). Občina, srenja oziroma prizadeti posestniki bi storili to v splošno živinorejsko korist. Vse graje vredno navado imajo mnogi živinorejci, kateri ostajajo pri bikorejcu na dolgu s skočnino, ali včasih skočnine sploh nočejo plačati. Največkrat se dogaja to, če je bila krava zaskočena na planini. To ravnanje ni pošteno, a tudi ne gospodarsko, ker končno vzame taka nepoštenost in nehvaležnost bikorejcu dobro voljo do reje bika, od katerega zavisi pač v prvi vrsti uspeh govedoreje vseh prizadetih. Reja dobrega plemenjaka je danes združena z gotovo požrtvovalnostjo, kmet pa, ki ne plača skočnine, dela v gotovem oziru gospodarsko škodo. Tak kmetovalec naj bi se sam zamislil v vlogo bikorejca in spoznal bi vso grdobo svojega ravnanja. Y neki občini je znan slučaj, da je imovit posestnik, ki na ponoven poziv ni hotel plačati skoenine, pripeljal tehtati dotično tele ravno k prizadetemu bikorejcu, a še pri tej* priliki ni hotel plačati skoenine! Je to pač skvarjen značaj. Kjer so sirarne, bi za zaskoke bika na planini bilo umestno, da se s sklepom gospodar skega odseka poplača skočnina pri obračunu sira. Ta točka spada nujno v »planinski red«! Telice k biku ni pripuščati nikdar prej, predno prične menjati prve zobe. Je sicer res, da postanejo krave boljše mlekarice, ako ,so bile pripuščene kot telice bolj zgodaj k biku, toda prezgodaj o b r e j e n a telica zaostane navadno kot krava v razvoju života; obstoja tudi nevarnost, da težko teleti radi preozke in nerazvite medenice, vsled česar sta mnogokrat mati in tele v nevarnosti. Tako kravo moramo pozneje bolje oskrbovati, kakor navadno, boljše krmiti in prenehati z molžo raje pred časom, da ista ne zaostane preveč v razvoju života. Priznati pa treba, da je prepozno obre-jena telica kot krava navadno slabejša mlekarica. Ako se telica predolgo časa ne poja in ako je drugače zdrava in brez bistvenih telesnih hib (na spolnih organih), jo vspodbudimo k skorajšnjemu p o j a n j u s t e m , da ji pokladamo boljšo krmo, najboljše seno ali otavo in da jo spuščamo redno na prosto, ker to pospešuje spolni nagon. Mnogokrat učinkuje tudi pokla-danje zdrobljenega ali opraženega ovsa v količini od okrog dveh do treh litrov dnevno z malo soli, pri čemer pa treba vztrajati skozi par tednov. Dobro je, postaviti tako telico v bližino bika, ali pa postaviti žival za nekaj časa v popolnoma tuj hlev. Enakih sredstev se lahko uspešno poslužuje tudi pri kravah, ki se dolgo časa ne pojajo. Vsekakor se priporoča tudi pokladanje živinske soli. Večkrat se doseže uspeh z večdnevnim pokladanjem ene do dveh peščic konopljevega semena na dan. Ako je telica posebno dobro rejena in se dolgo časa ne mara pojati, je dobro, ji prikrajšati krmo, jo postaviti v hlevu v bližino mlajšega, čvrstega bika ter spuščati večkrat na prosto, posebno na pašo; dobro je ji pridati dnevno nekaj ovsenega zdroba. Ako pa vsa ta priprosta sredstva ne pomagajo, je umestno vprašati živinozdravnika za nasvet in ako tudi od istega priporočena sredstva nič ne zaležejo, odstranimo tako žival iz hleva. Pri živinoreji s stalnimi pašami ali planinami je važno, v katerem času večina krav teleti. Tu pa ni, da bi se moglo za vse razmere kaj enakega predpisovati oziroma priporočati, ker se splošni, običajni čas teletenja krav izcimi sam iz lokalnih razmer in potreb. Mislim pa, da bi bilo teletenje pri rednem planšarskem obratu najprimernejše v novembru ali decembru. Na ta način bi bilo čez zimo več mleka, a spomladi bi krave ob sveži krmi in pozneje na tečni planinski paši zopet pridobile na mlečnosti, s čimer bi se doba večje mlečnosti podaljšala. Tako pridejo tudi teleta takoj v pričetku pašne dobe že na dobro pašo. Toda kjer tak sistem še ni vpeljan, je jako otežkočeno, izvesti preobrat in prehod na nov sistem, ker bi se moralo vršiti plemenenje krav in telic n. pr. ravno v februarju ali marcu. Pogoj bi bil seveda, da bi držali bike na planini ločeno od krav, kar je pravzaprav edino pravilno, oziroma, pojajoče se krave na planini takoj ločiti iz črede in jih voditi poseboj k biku. Telice pa je najbolje plemeniti v času, da teletijo spomladi, ker jih polnomolznost ob času zelene krme usposobi za boljšo mlečnost v bodočnosti. VIL O neplodnosti krav in telic. Zelo pogosto se dogajajo slučaji, da se krave in telice kljub ponovnemu zaskočen ju ne obre ji jo. Ti pojavi delajo posestnikom verjetno velike preglavice, saj ni čuda, škoda za živinorejca je vsled tega na vseh straneh jako občutna! Vzroki neplodnosti pri govedu so zelo različni. Mnogokrat je iskati vzrok neplodnosti pri v plemenskem oziru slabem biku, ki je drugače lahko popolnoma zdrav. Tak slučaj se pa kmalu spozna, ako se krava od zaskoka po drugem tiku obreji. Večkrat so tudi vzrok organske napake v notranjih delih spolovila krave ali telice, osobito v jajčniku. Teh napak je več vrst, n. pr. obstoja celo primer, da se krava redno in naravnost silno poja, toda zaskočena se ne obreji. Nadalje leži lahko vzrok neplodnosti v zastaranem vnetju maternice, ali ako je krava zadnjič težko in nevarno teletila, pri čemer so se morda bistveno poškodovali notranji deli spolovila, Vse te vzroke neplodnosti pa 'dožeiie sigurno le živinozdravnik, ki pa tudi ne more vsak slučaji izlečiti, ker so nekatere bolezni spolovil težko ali sploh neozdravljive. Tako žival je najbolje odstraniti iz reje. Ponajvečkrat pa, je vzrok neplodnosti pri kravah in telicah kužni katar spolovil, katera bolezen je zelo nalezljiva. Krave in telice se navadno okužijo od že bolnega bika, a tudi med seboj (z nastiljo). Pripeti se, da so vsiled tega včasih prizadete cele vasi in celo občine. V sle d bolezni ostanejo prizadeti kraji dolgo dobo skoraj brez telet, a tudi mleka je seveda mnogo manj, — vse to, ker kmetje ne znajo obvarovati živali pred boleznijo. Najprej se treba pred to skrajno nevarno boleznijo obvarovati in se je ubraniti, oziroma bolezen omejiti na že prizadete hleve. V svrho obvarovanja pred boleznijo bi 'moral : 1. vsak posestnik že zaradi te bolezni parkrat na leto temeljito razkužiti svoje hleve in sicer stene in 11 a (apno! ali pa vsaj vroč lug iz pepela). 2. Bikorejec mora zavrniti od skoka vsako kravo in telico, katera je bila od drugega bika že trikrat zaskočena, a se ni obrejila, ako se dotičnik ne izkaže s potrdilom od živi nozdravnika, da žival ni bolna na kužnem katarju spolovil. 3. Kravo ali telico, ki se noče obrejiti, treba za vsak slučaj 1 o č i t i ‘ o d ' d r u g i h goved in pozvati živinozdravnik a. 4. Ako kdo ogleduje spolovila krav, hoteč morda sam videti, ali je sum upravičen si mora, razkužiti roke z lizolom vsakokrat, predno prične z ogledovanjem spolovila druge živali. Tako mora postopati pred vsakim posameznim ogledom, drugače okuži sam lahko vso živino, ako je morda le eno govedo bolno. 5. Bikorejec naj biku pred in po vsakem skoku razkuži spolovilo z lizolovo raztopino, kadar je razširjena bolezen v okolišu. To bi še najbolj pripomoglo k omejitvi te bolezni. 6. Bikorejec bi moral, posebno ako je bolezen v okolišu že razširjena, si ogledati spolovilo vsake krave ali telice, ki jo kdo pripelje k biku, predno bika spusti ter si takoj, po ogledu razkužiti roke. Značilna za to bolezen je sluznata ali sluznato-gnojasta tekočina v notranjosti zunanjega dela spolovila, katera se pa pojavlja v majhni množini. Ako se zunanji del spolovila razširi, se opazi počez razpete nitke sluzi. Ako se zapazi, da je zunanji del spolovila malo zatekel in občutljiv, od znotraj v nožnici pa sumljivo rudečkast, z rdečimi ali tudi bledikastimi drobnimi spuščaji (v velikosti prosenega zrna) -— naj se tako žival zavrne od skoka. Prizadeti posestnik pa naj v lastnem interesu pozove živinozdravnika. Ako se krava na ponoven zaskok ne ob reji in ako dognano ni bolna na kužnem katarju spol-o vil, je priporočljivo, poskusiti najprej sledeče sredstvo, kadar se krava poja: Z dvemi litri У2% raztopine bikarbonatne sode (deset gramov bi karbonatne sode na dva litra mlačne vode) se izpere nožnico s pomočjo gumijeve cevi, a nato čez pol ure se pripusti kravo k biku. Ako to ne pomaga, treba pozvati živinozdravnika. Na. kužnem katarju spolovil obolele živali se leči z gotovimi sredstvi, kakor jih predpisuje živinozdra vaik, n. pr. se uporablja takozvani »B i s s u 1 i n«. To sredstvo obenem z natankim navodilom, kako se uporablja, bi moralo imeti vsako županstvo ali kmetijska podružnica v času razširjenja bolezni vedno v zadostni množini za živinorejce na razpolago. VIII. Vzreja telet za pleme. Odločilen vpliv na ves razvoj goveda in sicer glede mlečnosti in životnosti leži v v z,reji teleta. Tam, k je rje ob drugače ugodnih razmerah vzreja telet napačna, trpi od tega vsa živin or e j ain čudno je, da se ravno naši živinorejci tega zlahka ne zavedajo in da tozadevno največ grešijo (Bohinj!). Predvsem mora živinorejec znati, da ima govedo kot prežvekovalec želodec, ki obstoja iz štirih delov: vampa (prežve-kovalnik), kapice, devetoguba in siričnika. Vsak izmed teh delov ima pri prebavi suhe klaje svojo posebno nalogo. Tele, ki sesa, prebavlja zavžito mleko le s siriščnikom, vsled tega je pri teletu le siričnik zadostno razvit in popolnoma usposobljen za svoje delo, medtem ko ostali trije deli, ki ob izključno mlečni krmi še ne delujejo, v razvoju zaostanejo. Ako tedaj tele kar nemudoma, skokoma odstavimo, tako da po skoraj izključni mlečni krmi dobiva naenkrat le suho krmo, — se sicer prične delovanje tudi kapice, devetoguba in vampa v svrho prežvekovanja, toda slednji trije deli želodca so še premalo ali sploh ne vajeni suhe klaje, vsled tega preslabo razviti, da bi zmogli naenkrat povoljno vršiti svojo nalogo. Zato pa tele po nenadnem od stavljenju od mleka shujša in zmedli, ker ne zmore suhe krme zadostno izkoristiti in prebaviti ter hujša dotlej, dokler niso omenjeni trije deli želodca dovoljno razviti. To hujšanje pa je, dasi se žival pozneje popravi, za nadaljni razvoj teleta zelo kvarno, to škodo žival zlahka ne popravi, oziroma nadomesti. Poleg tega dobi tele še vampast trebuh, ki krivi hrbtišče. Ako je v teletu razpoloženje za krivo hrbtišče, se hiba lažje in bolj razvije. Nenadno odstavljanje in premalo mlečne klaje v zgodnji mladosti tvori eno glavnih pogrešk naše govedoreje. Kako moramo tedaj, postopati s teleti! Posnemati Švicarje ali Nemce, ki pokladajo teletom še v petem in celo devetem mesecu mleko, bi bilo z ozirom na naše razmere iz gospodarskih in rejskih pomislekov naravnost nespametno. Toda tudi pri nas bi lahko z malo požrtvovalnostjo storili v tem oziru korak naprej. Glede »m 1 e z v e« (kolostralno mleko, t. j. prvo, rumenkasto, gosto mleko po teletitvi) se ne moremo spuščati v podrobnosti. Vsak izkušen živinorejec ve, da mora dobiti tele mlezvo v zadostni meri, ker je to mleko za zdravje Želodec 4 tedne starega teleta (okrog г/в naravne velikosti). Primerjaj razvitost posameznih želodčnih delov z odgovarjajočimi deli pri želodcu odraslega goveda! Желудац телета y старости од 4 седмица. Estomac de génisse, dans l’âgé des 4 semaines. Riial Zupanlii.Jzwce, Želodec odraslega goveda. Желудац одраслог говеда. Estomac de vache adulte. oo vo teleta neobhodno potrebno. Mlezva je za novorojeno tele ravno primerna hrana in obenem zelo potrebno čistilo za prebavila. Bikec za pleme bi moral neprikrajšano, v polni meri sesati najmanj celih šest tednov, a odstavljanje od mleka se praviloma vrši nato popolnoma polagoma, in sicer od začetka sedmega do vsaj konca dvanajstega tedna starosti. Teletu se začne po-kladati drobno, fino seno v prav malih količinah že v drugem tednu starosti, in sicer zato, da se sesno tele pravočasno privadi sena, preden ga začnemo odstavljati. V začetku ga, dobi le eno pest, a se pozneje polagoma, povečuje. Kakor hitro se tele ob koncu šestega tedna odstavi od po-popolnega, sesanja,, s,e začne napajanje teleta z mlekom (in sicer s še toplim mlekom takoj po molži). To napajanje s,e izvršuje lahko s steklenico, ampak previdno tako, da, ne zaide kaj tekočine v sapnik, ali pa, z napajalnikom, ali (kar je še najbolj prir-pravno) se napaja tele iz male posode (škafiča) s pomočjo, prsta kot seska. Roke, treba pred takim napajanjem vsakokrat dobro umiti z milom. — Če, dajemo teletu piti mleko iz male posode, je priporočati, da, primešamo med mleko peščico dolgega sena,. Seno bo oviralo žival pri pitju, da ne more preveč požrešno piti. če pije preveč požrešno in hlastno,, ni to ugodno za prebavila in tele vsled tega lahko zboli na driski. V sedmem tednu starosti mora dobiti bikec z napajanjem še najmanj kakih 6 litrov mleka, na dan. Nato dobiva do konca vsaj dvanajstega tedna stopama vsak teden po en liter mleka manj; n. pr.: v 8. tednu ga dobi že samo pet litrov, v 9. tednu le 4 litre, v 10. tednu 3 litre, v 11. tednu in skozi ves dvanajsti teden še okrog 1 liter mleka na dan. Koncem dvanajstega tedna se lahko neha z napajanjem mleka. Od začetka, sedmega, tedna dalje se poklada plemenskemu teletu poleg najboljšega sena, katerega se je žival že privadila^ po možnosti še suh ovsen zdrob, a le ob pomanjkanju ovsai se po-kladajo namesto ovsenega zdroba pšenične otrobi. Najbolje pa je, da dobi tele polovico ovsa in polovico otrobov skupaj zmešanih, ker mu gre ta mešanica bolj v slast in tudi bolj zaleže, kakor sam oves ali sami otrobi. Slame ne sme dobivati tele popolnoma nič. Seno ho teletu najbolj zaleglo, ako ga pokladamo ce- lega, nerezanega, ker ga žival tako bolje zgrize in oslini, zaradi tega bolje prebavi in izkoristi. Le, ako tele (kar se pa redko dogaja) nikakor ne mara žreti samega ovsa oziroma otrobov, naj se seno zreže in zmeša v to rezanico ovsen zdrob, oziroma mešanica ovsa z otrobi, A močiti te rezanice ne smemo. Množina suhe klaje (ovsen zdrob, otrobi, seno) se od 7. do 12. tedna polagoma povečuje, kakor se napajanje z mlekom zmanjšuje. N. pr.: Začne se z enim in pol do dveh litrov ovsa na dan ter pride v 12. tednu na tri do štiri litre dnevno. Plemenska telička bi morala sesati n e -prikrajšano najmanj 5—6 tednov. Odstavljanje se vrši postopno in podobno kakor pri plemenskem bikcu do najmanj U. ali 12. tedna starosti. Preobila, pitavna klaja za plemenske teličke pa nikakor ni primerna, ker bi to neugodno vplivalo na poznejšo mlečnost. Na opisani način se v okviru gospodarskih razmer naših živinorejcev stori in doseže vsaj nekaj za pravilno vzrejo naraščaja plemenskih živali, predvsem plemenjakov. Teleta po končanem odstavljenju ne izgubijo mnogo na živi teži, ostanejo čvrsta ter se pozneje lepo razvijajo. Z napajanjem pokladamo teletu namesto polnomastnega mleka lahko tudi posneto mleko, toda potrebno je, primešati posnetemu mleko redko nakuhanega lanenega semena, ali pa po-kladati zraven posnetega mleka tudi lanene otrobi. Lanenegai semena (zmečkanega ali kuhanega) vzamemo n. pr. 4—5 dkg na en liter posnetega mleka, Jako se priporoča za plemenska teleta poki ad an j e klajnega apna, ki zelo pospešuje razvoj kosti in rejo sploh. Oves oziroma otrobe dajajmo teletu, posebno bikcu, čimdalje moremo. Otava za teleta ni prikladna, ker rada povzroča drisko in pa — ker je otava bolj dobičkanosna za uporabo pri molznih kravah. Odstavljenemu teletu lahko pokladamo tudi h ob, toda le fino zmlet in v malih količinah. Zmlet bob lahko namešamo z otrobi ali samega, med rezano seno. Kdor poklada teletu, namenjenemu za pleme, koruzen zdrob ali celo koruzne žgance, postopa napačno 'in na- vadalo le iz brezobzirne lakomnosti, ako ima prodali plemensko tele na živo težo. Koruza nikakor ni primemo krmilo za.plemenska teleta, ker to krmilo teleta le pita in poleni. Pozneje je taka žival zelo izbirčna in dela posestniku, ki jo redi, v oziru krmljenja velike preglavice. Le dobro seno, oves, pšenične otrobi, lanene tropine, oziroma seme od lanu in kvečjemu še ječmen ali moka od boba, so pripravna krmila za mlada plemenska goveda. Tudi ajda ni primerno krmilo za plemenska teleta. Pri vzreji telet glejmo torej predvsem na to, da se vrši prehod od mlečne klaje na suho krmo le p o 1 a g o m a (postopno), ker le tako preprečimo, da žival ne shujša in zmedli. Vsak dan spuščajmo teleta na prosto, da se preskačejo, to je zelo koristno, ker pospešuje rejnost, raščo in zdravje živali. Čim je dobra, tečna paša na razpolago, dajmo starejša odstavljena plemenska teleta na pašo, ki je najboljši nadomestek za materino mleko. Ako pa je paša slabai, pokladajmo teletu zraven še dobro seno, ovsen zdrob ali otrobe. Za pašo plemenskih telet je neobhodno potrebno nadzorstvo in predvsem razumen pastir. — Ni boljšega načina za vzrejo mlade plemenske živine, kot je zadostno sesanje, postopno odstavljanje, poki a d anj e ovsa in pšeničnih otrobov ter pozneje tečna paša, kjer tele ob sveži travi in prostem gibanju neprimerno hitro raste in se lepo razvija. Toda tudi tu se mora vršiti prehod od suhe na zeleno krmo le polagoma, drugače lahko dobi tele drisko, pri čemer shujša in zaostaja v rašči. Zato se poklada prvih 8 do 14 dni v začetku paše teletu vsakokrat pred odgonom na pašo nekaj sena. Kjer je to mogoče, je priporočati, da si ustvari zadruga ali srenja poseben, dobro urejen in negovan pašnik v dolini, istega ogradi in vporablja samo za pašo plemenskih telet. Končno se priporoča, napraviti za teleta; jasli, ki so prav nizke, najboljše z dnom čisto v višini tal. To upi iva zelo dobro na ravnost hrbtišča. Hibe v ravnosti hrbtišča se pri teletu na ta način največkrat popravi jo. Zelo potrebna je pri teletu nega popka, kajti obolelosti popka so nevarne in imajo velikokrat hude posledice za tel etat Popek teleta je jako izpostavljen okužbam, zato moramo v prvi vrsti skrbeti, da.leži-tele vedno na suhi nas til ji, ker ravno vlaga in nesnaga omogočata okužbe. Okužbe telečjega popka se gotovo prepreči, če se namaže popek čim p re j e s koncentriranim (nerazredčenim) kreolinom,'ki žile popolnoma razkuži in obenem tako ožge, da se napravi na popku trda brazgotina, kar onemogoča vsako okužbo. Namesto kreolina vzamemo lahko nerazredčeni lizol, ali.še boljše nerazr e d č en o jodovo raztopino. Popek se razkuži takoj po teletenju ob enakem uspehu tudi s 5 odstotno kreolinovo raztopino in z umivanjem s čistim lesnim katranom, in sicer vsak dan enkrat skozi pet dni. — Predvsem treba čuvati, da krava teletu ne oblizuje popek! IX. Sesanje pri kravi ali umetno napajanje telet. Velikokrat se čuje od strani živinorejcev vprašanje, kaj je boljše, ali naj, sesa tele pri kravi, ali da ga že od začetka umetno napajamo z mlekom. Zagovorniki sesanja pri kravi trdijo: 1. da je sesanje pri kravi najnaravnejši način vzreje telet, kar pa ni docela res. Kajti naravno bi bilo to le, ako bi naše krave ne dajale več mleka, kakor takrat, ko so bile še divje in živele na prostem, t. j,, le toliko mleka, kolikor ga je ravno za prehrano- teleta neobhodno treba. 2. Pravijo, da sesanje pri kravi ne daje mnogo dela. To je res, zato pa povzroča pozneje odstavljanje, ako naj, bo pravilno, toliko več dela. 3. Nekateri zatrjujejo, da tele kravo čisto- izmolze, kar pa ni res, ker tele izmolze različne četrtinke vimena zelo različno in navadno nepopolno. Pač pa ima sesanje pri kravi sledeče slabe strani : 1. Tele, zlasti v prvih tednih, se vsled sesanja pri kravi preveč pitavno redi, ker posesa več mleka, neko mu ga je normalno treba. To rado povzroči pozneje — ob n e -postopnem odstavljanju — vampnost živali! Kavno zato vidimo pri nas isama vampasta teleta. 2. S sesanjem pri kravi se mlečnost krave nepopolno izkorišča, posebno v po-četku — ako se po teletu ne izmolze zaostanek mleka. 3. Tele se rado presesa ali preobje, posledica je mnogokrat driskai, tele shujša, i. t. d. (У tem slučaju ga treba držati na toplem in hraniti zmerno. Dobro učinkujejo v takih slučajih surova jajca, črna kava z nekoliko žganjem, rudeče vino s par rumenjaki i. dr.). 4 Odstavljanje je zelo zamudno, ako sesa tele pri kravi. 5. Od preobile pitavne klaje vsled sesanja pri kravi trpi posebno plemenska, sila in mlečnost bodočih krav. Pri umetnem napajanju (napajalnik, pitje iz posode i. dr.) pa odpadejo vse te slabe strani, ki jih povzroča sesanje pri kravi. Kazven tega se tele popolnoma namenu prikladno vzreja, ker se mu mleko od meri in se pospešuje mlečnost krave s čistim i z molze n j e m. Ob umetnem! napajanju bi bilo, pokladati plemenskemu bikcu do šestega ali sedmega tedna, toliko mlefcai, kolikor odgovarja, 1/7—1/6 njegove žive teže, plemenski telici pa do 5. ali šestega, tedna toliko mleka, kolikor odgovarjal 1/8—1/7 njene žive teže, n,, pr. piri teži 56 kg 7—8 litrov mleka na dan. Po teh dobah se prične p o s t oi p n o odstavljanje od mleka, n. pr. tako, da damo teletu vsak ali vsak drug dan pol litra mleka manj. Kakor se med odstavljanjem poklada, pois,topno vedno manj mleka,, tako se poklada v postopno večjih količinah dobro seno, ovsov zdrob ali druga, močna, krmila. Ampak umetno napajanje telet zahteva najskrbnejšega dela, točnosti v času napajanja in zlasti skrajno snago,. Mleko mora. imeti toplino života krave (38—39 stopinj Celzija). Tam, kjer ni pogojev za snago, kjer je os obje nezanesljivo i. t. d., kaže ostati rajše pri sesanju teleta pri kravi, kljub vsem njegovim slabim stranem. Umetno napajanje ,se zelo priporoča, ker je v vseh ozirih boljše nego sesanje, ampak le ako se ob napajanju pazi na n a j v e č j o snago, drugače se pri teletih kmalu pojavijo oboleloisti, driska ali še kaj hujšega. Napajalne posode je treba večkrat, umiti z vrelo vodo. Kdor napaja pod roko, s; prstom, si mora roke prej vsakokrat umiti z milom. Tam, kjer teh pogojev ni mogoče natanko izpolniti, je boljše ostati pri starem načinu sesanja pri kravi. X. Krmljenje živine v hlevu. a) Plemenski biki. Pri krmljenju plemenskih bikov treba upoštevati osobito tako krmo, ki res zaleže in izda, a ki ne povzroča kvarnega razširjenja prebavil, ki tedaj ne povzroča vampnosti. Slama sploh ni primerno krmilo za plemenjaka in ako v slabih letinah že ne gre drugače, pokladajmo biku s senom oziroma deteljo zmešamo slamo šele od enega leta starosti dalje, a ne prej. Do tega časa na ji dobiva žival dobro seno ali seno in deteljo zmešano in ako le mogoče, za priboljšek suh ovsen zdrob ali pšenične otrobi, oziroma še najboljše mešanico od polovice ovsa in polovice otrobi. Ako pokladamo bikom rezanico, je ne smemo močiti, drugače postane žival vamp asta. Zelena krma je kot nadomestek za pašo zelo priporočljiva. Ako mora bik ob slabi krmi dnevno poparkrat skakati (plemeniti), kar je pa sploh zelo kvarno, je nujno potrebno, da mu vsekakor pridamo okrog dva do tri litre zdrobljenega ovsa na dan, drugače postane žival predčasno »lena«, to je, da opeša spolno prezgodaj. Dobre so tudi otrobi, ki pa nikakor niso enakovredne ovsu. Ob vsakem letnem času, tudi pozimi, spuščajmo bika večkrat na prosto, da se pregiblje, ker je to za rejnost in plemensko silo bika le koristno. Uporaba bika za lahke vožnje se zelo priporoča, ker s tem se odvrača ali kroti hudobnost živali, plemenska silavzdrži dalje časa, ohrani struna v o st života ter omeji možnost v a m p a v o s t i. Posebno važno, da plemenski bik ni v a m -past, temveč lepo povitega, strunastega života, je za one bikorejce, ki prodajajo plemenske bike za pleme! Vampast plemenjak napravi na izbirčnega kupca najslabši vtis, kupec se le težko odloči kupiti takega bika in ako ga kuph zelo pritiska ceno ravno radi te napake in to popolnoma opravičeno! Prodajalec dela pri tem začuden obraiz, dokazuje, da bo bik čez poletje izgubil vamp i. t. d., a nič mu ne pomaga: bika mora cenejše oddati, ако> se kupec .sploh odloči za nakup živali, ki napravi vsled vampa zelo slab vtis. Kmet se po taki izkušnji končno iztrezni in spozna, da plemenskemu biku ni dobro krmo močiti, temveč krmiti vsako klajo le suho, v rani mladosti ne krmiti slame, ki samo širi čreva in vamp, a drugače prav malo izda, da treba spuščati žival pogostoma na prosto in uporabljati za zmerno vožnjo. b) Krave in telice. Najbolj praktično^ kadar je živina v hlevu, je samo dvakratno krmi j e n j e na dan, enako tudi dnevno samo dvakratna molža. Za oboje govori več razlogov. Važno pa je, držati se pri krmljenju in molži točno določenega časa. Najboljša krma za molzne krave v hlevu je poleg zelene krme pač dobro sladko seno, otava, detelja in krmska pesa. Molznost krave od slame skoraj nič ne pridobil, ker vsebuje slama v primeri z dobrim senom le malo hranilnih snovi. Razmeroma najboljši sta slami od ječmena in ovsa, še najboljše pa so pleve od ovsa. Pšenična slama, zaostaja glede dobrote za tema dvema. Cisto neizdatno in včasih celo škodljivo je za molzne krave kislo seno (seno z močvirnih travnikov). Vsekakor moramo, ako hočemo molznost krav temeljito izkoristiti in osobito, (kadar krmimo mnogo slame, dodajati pri hlevski reji prav dobrim molznim kravam, katere dobro izkoriščajo krmo v mleko, razven običajne krme še primeren priboljšek (otavai ali boljše seno, detelja, otrobi, lanene tropine ali kako drugo močno krmilo). Te priboljške nam dobra molznica z obi-limi obrestmi povrne. Otavo bi bilo pokladati v prvi vrsti pol-nomolznim kravam in sploh boljšim molznicam, ker je z ozirom na mlečnost izdatnejša kot seno. Pri planinskem obratu ni priporočljivo, krmiti živino čez zimo preobilno, ker drugače ne bo dobro izkoriščala planinske paše, ako je paša neprimerno slabša kot krma v hlevu. S tem pa nikakor ni rečeno, da naj živina čez zimo strada, kajti ako hočemo, da živina izkoristi planinsko pašo v polni mori tudi- za mlečnost, nam ne sme ista čez zimo shujšati, drugače se to maščuje posebno v prvi dobi paše. — Jeseni pa, ko priženemo živino s paše in pričnemo s hlevskim krmljenjem, moramo predvsem v prvem času krmiti molzne krave z najboljšo k 1 a j o , kar je imamo in sicer Vsaj skozi nekaj tednov. To je 'zelo koko r i s t n o, posebno ako je bila paša dobra. Kajti ako tega ne storimo, pade kravam nenadoma donesek mleka jako občutno, medtem ko se z opisanim postopkom padec mlečnosti prepreči oziroma precej omili. Tako vzdrži neznatno zmanjšana boljša mlečnost, pridobljena na paši, dalje časa. Dodajati goveji živini klajno apno, je posebno priporočljivo, asolato pa, kadar krmimo živino s kislo krmo, ali ako jo krmimo s senom, ki je zrastlo ob budi suši in ako pokladamo kravam mnogo žitne slame. Primerna množina klajnega apna za eno kravo znaša na dan 30—40 gramov, za teleta 10—15 gramov. Enkratno izmerjenje teh količin na žlice zadostuje, da pogodimo pozneje primemo količino brez vsakokratnega tehtanja. — Če o,pazimo, da ližejo goveda stene, zemljo, les, glodajo cunje i. t. d., je to očitno znamenje, da čutijo živali veliko potrebo po- apnu. Y takih slučajih treba pričeti takoj s pokladanjem klajnega apna, ki ga redno dajemo živalim najmanj skozi nekaj tednov. Nujno se priporoča pokladanje živinske soli predvsem- kravam, ker -sol .pospešuje prebavo in draži organizem k proizvajanju mleka. Ako ni živinske soli na razpolago, si moramo pomagati pač z navadno soljo, ki jo dajemo potrebnim živalim makar v nekoliko manjših količinah. Pripomniti treba, da povzroča živinska sol, ako se jo običajno poklada v preveliki količini, strupen učinek na žival. Na glavo in dan se daje največ: odraslim bikom in volom 20—30 gramov, kravam kvečjemu 15—20 gramov, mlajši živini kvečjemu 10 gramov, ali na sto kilogramov žive teže po 5 gramov na glavo in dan. Kar dajemo več nego 10 gramov na glavo- in dan (na 100 kg žive teže),, je preveč ter ima škodljive posledice za zdravje. XI. Krma živine na planini. Planšar mora upoštevati, da treba spomladi živino polagoma pripraviti za planinsko pašo. Ne nagel, temveč postopen prehod od suhe na zeleno ki ajo je potreben radi zdravja živali, a tudi glede na uspeh paše. Živina ne sme priti odi suhe klaje kar naenkrat, skokoma na zeleno krmo ali pašo, temveč v začetku jo moramo« na zeleno klajo čisto polagoma navajati s tem, da dajemo pred zeleno klajo oziroma pred odgonom na pašo živini vsak dan nekaj sena, v začetku več in pozneje vedno manj. Na ta način se privadijo prebavila brez posledic na spremembo krme. Podobno treba postopati jeseni in živali privadit tudi na suho klajo le postopno'. Živinoi, ki mora prebiti v pašni dobi zelo naporne hoje po planinah, sie pred odgonom na visoke planine z gibanjem na prostem oziroma s pašo na dolinskih domačih pašnikih, odnosno predplaninah primemo utrjuje, takorekoč trenira za, napore v glavni pašni, dobi. Čez zimo narastle parklje treba pred odgonom na prvo pašo prirezati. Prehrana živine na planini zaivisi od množine in dobrote planinske paše. Na izboljšanih, dobro oskrbovanih in gnojenih planinah živina ne izgubi na teži, temveč pridobi ter donaša z ozirom na izdelavo sira in skute več in boljše mleko. Planšar se mora tedaj, poprijeti zboljševanja pašnih tal in po možnosti tudi gnojenjai, ker druge pomoči ni. Za slučaje nenadnega snega, neurij i. t. d. se mora poskrbeti z a zasilno' krmljenje v planinskih hlevih in sicer s tem, da se poskrbi pravočasno za malo zalogo suhe krme, ki jo v teh islučajih uporabljamo. Le na ta način ne trpi mlečnost in rejnost živali, kar je v nasprotnem slučaju neizogibno. Ograditev primernih goljav za košnjo sena v ta namen je povsod zelo potrebna. Večina visokih planin v Bohinju in drugod zavzema razmeroma zelo obširne površine. Rodovitna' in nerodovitna pašna tla se silno menjata. Imamo tudi površine, ki rabijo, enkrat dobro popasene, po več tednov, prodno je zopet narastlo nekaji paše. So pa tudi lepe gol j ave s prav dobro pašno rušo', kjer trava bujnejše in hitrejše raste in ki se dajo večkrat prav izdatno, popasti. — A k o pustimo, dase živina poljubno razpodi »Ta zvončasta« t. j. krava, ki vodi za seboj čredo oziroma »t r o p«, na srenjski paši nad Bohinjsko Bistrico (krava je last Janeza Kusterle). Za voditeljico črede izberejo živinorejci navadno starejšo, mirno žival. Крава ca прапорцем nao вођа стада, Kora си стогари изаберу обично изшеђу мирнијих и старијих крава. Vache guide avec lia cloche. po teh raznih pašnih oddelkih, se živali s tem nekam razvadijo, ne popasejo temeljito vsega, kar se jim midi, temveč le pašo m andrajo. Živina postane izbirčna, rekel bi — nervozna, žene jo vedno dalje, ker išče vedno lepše trave, a nikjer ne popase tal d o b r o. Tak način paše je škodljiv za pašno rušo samo, ker le dobro popasena tla se po primernem presledku časa zopet dobro obrastejo in nudijo nato ono, kar največ nuditi morejo. Živina se ob taki neurejeni, nesistematični paši nikdar talko ne nasiti, kot ako se ji odmeri gotov oddelek, katerega je prisiljena dodobrega popasti, ona bega, iščoč vedno več paše, po planini semdntja, kar je za živino in pašo kvarno. 13 Y inozemstvu najdemo povsod (kjer so sicer talne prilike ugodnejše), da so planinske paše ograjene v več oddelkov, kateri se menjaje popasejo. Le na ta način se paša dobro izkoristi. Na naših visokih planinah ne moremo niti misliti na ograjevanje oddelkov, ker je to skoraj neizvedljivo, ali pomagati si moramo vsaj s takozvanim prostim kolobarjenjem, katero- lahko izvršuje pastir. Ta mora pašo tako urediti, da- pride pašni oddelek, ki je n. pr. danes dobro popasen, šele čez gotov čas zopet n a vrsto, to se pravi, da mora s pašo kolobariti. Pri nas se kolobarjenje sicer tupatam izvaja, le ne povsod enako pravilno in zanesljivo! Pastir mora natanko poznati ves- pašni revir, biti pa mora tudi vesten in priden dovelj, da res pravilno kolobari. Otresti.se mora vse komodnosti in lenobe ter se ne strašiti morebitnih naporov. Lep zgled pravilnega kolobarjenja se je videlo leta 1923 na Selški planini na Jelovci. Tam je pastir držal celo čredo več ali manj skupaj in pasel na določenih meisitih v natankih presledkih časa. Na enkrat popaseno ploskev se je vrnil s čredo šele po gotovem časni, ko si je ruša tamkaj zopet opomogla in trava primerno nar rasila. Nikakor pa ni vedno prav, če se razdeli čredo v posamezne trope, ker z malimi tropi je kolobarjenje zelo otežkočeno že zato, ker vsakemju tropu pač ni mogoče dati pastirja. Pri tem je tudi nadzorstvo zelo otežkočeno. Naloga nadzorstva nad pastirjem je, da se kolobarjenje strogo izvršuje in naloga gospodarskih odborov, da u p e 1 j e j o kol o bar j en je tam, kjer se še ne ali slabo izvaja. Tudi na planini je zelo koristno, da pokladam-o živini, v prvi vrsti kravam in teletom, redno nekaj živinske soli. Pripomniti bi bilo še, da stori dobro tisti planinar, ki tehta vsako žival pred o d g o n o m na planino in enako tudi pri d o g o n u s planin. S tem natanko kontrolira uspeh planinske paše glede na prirastek oziroma izgubo- žive teše v dobil paše. Dobljeni podatki mu dajejo koristne smernice za n a daljne potrebne ukrepe. Sicer je res, da čim večkrat na dan molzemo kravo,, tembolj žival izkoriščamo in pridobimo s tem več mleka, ker obenem navajamo žival z večkratnim mehaničnim draženjem vimena k večji mlečnosti Ampak pri večjem živinorejskem obratu prihajajo te prednosti že manj v poštev ter je tam umestna le dvakratna molža. Trikratna molža je na mestu le pri polnomolznih kravah, oziroma pri kravah, ki dajejo zelo mnogo mleka, tedaj pri najboljših molznicah. Y tem slučaju se večji trud s trikratno molžo res izplača. Pri malem in velikem živinorejskem obratu, razven v zgoraj omenjenih izjemah, pa kaže molzti le dvakrat na dan, ker z dvakratno molžo mlečnost krav približno ravno tako izkoristimo, kot s trikratno molžo. Prihranimo pa s tem čas in t r u d. Ob trikratni molži sta večji trud in izguba časa višja, nego izguba mleka ob dvakratni molži. Seveda, komur ni za večjo zamudo časa in za večje delo, ta lahko molze trikrat. Kajžarju s par kravicami je trikratno molžo celo priporočati. Zelo potrebno pa je, da se kakor pri krmljenju, natanko držimo enkrat določenega časa molže, ker se živali na točnost privadijo. Nereden čas molže vpliva slabo na mlečnost krave. Vime je dobro od časa do časa oprati z mlačno vodo in milom ali sodo. Po pranju treba vime dobro posušiti s snažno cunjo. Pred vsako molžo treba vime obrisati in sicer najboljše s šopom čiste slame. Ako rabimo vedno eno in isto cunjo, vime z umazano cunjo pravzaprav le onesnažimo in prenesemo lahko morebitne kužne bolezni. Zato je boljše rabiti za brisanje vimen mal šop slame za vsako kravo posebej, ki se ga po uporabi vrže proč. Molzne posode in vse, kar pride z mlekom v dotiko, mora biti vedno kar najsnažnejše. Pred molžo treba roke vsakokrat dobro umiti z milom. Za razkužibo molznih posod in sploh posoda ki se jih rabi za mleko, ise rabi uspešno vrel lug ali sodo. Pri brejih kravah treba prenehati z molžo najmanj štiri ido šest tednov prej, pr e dno ima krava telateti, četudi daje ista lahko še mleko. 13* Ce molzemo brejo kravo do konca brejosti, tvegamo s tem zdravje živali. Kraivia postane vsled tega lahko* celo jetična, posebno pri izkljitčni hlevski reji. Vzrok temu je dvostransko izkoriščanje živali, ki telo hudo oslabi. Druga posledica, pa je, da pride tele navadno siabejše razvito na svet in je pozneje bolj. podvrženo boleznim. Poleg teh posledic pa trpi v bodočnosti mlečnost krave. »V o 1 č i c« (ponekod »s t r a n«), S tem izrazom označuje naš kmet pojav, ako vime oteče in celo zardi in sicer običajno, tik pred in takoj po teletitvi. »V o 1 č i č« ni smatrati za pojav bolezni, temveč isti n as t o. p i le vsled velikega naravnega navala krvi v v i mj e, ko prične s svojo d e lai v n o st j; o. Takozvani »volčič« se pojavlja ponajveč pri dobrih mlekaricah in telicah in isam polagoma odneha, ker je pravzaprav le naraven pojav. Dobro pa je, uporabljati pri prizadeti kravi soparo iz senenih rož (senen drobir) in masirati (gnesti, treti) vime s čistim laškim oljem, vsled česar »volčič« prej odneha. Pri pravem vnetju vimena pa treba pozvati živin o zdravnik a in se ravnati po njegovem navodilu. Do njegovega prihoda pa je potrebno, dnevno večkrat in previdno molzti in sicer v posebno posodo. Molzti treba vsekakor večkrat, če tudi pride iz cizkov malo tekočine in to tekočino moramo uničiti, ne pa dodati h klaji za prašiče. Vime je treba držati na gorkem in skrbeti za snažno in suho nastiljo. Zelo važno j.e pravilno in čisto (popolno) iz molzenje krav. Ako se ne izmolze vse mleko iz vimen, trpi vsled tega mlečnost krave. S popolnim izmolzen jem izkoristimo kravo popolnoma, temeljita molža draži organizem krave k večjemu proizvajanju mleka, medtem ko popušča mlečnost, ako zaostaja nekaj mleka v vimenu. Pri absolutno čistem, popolnem izmolzenju daje krava 5 do 10 odstotkov več mleka, kakor če se nemarno izmolze. Vse to se je dognalo z mnogimi poizkusi, in ne pride do tega samo vsled izkoriščanja poslednjih kapljic mleka iz vimen, temveč ker pri temeljitem izmolzenju vime dobro obdelamo in ga s tem fizično vzpodbujamo k znatno večjemu proizvajanju mleka. Nasprotno pa, ako kraivoi nepopolno izmolzemo, nazaduje delavnost vimena., vsled česar se mlečni donesek v bodoče krči. Prvi curki mleka iz vimena vsebujejo najmanj tolšče (samo okrog 2—21/2%), medtem ko je odstotek tolšče v mleku ¡postopno vedno večji, čimbolj se bližamo koncu molže. Dognano je, d a vsebuje zadnja osminka litra mleka že okrog 8—10% tolšče! A k o tedaj krave ne izmolzemo popolnoma čisto, se oropamo sami najboljšega (najbolj tolstega ) ml ek a. Vsled tega je pri nepopolni izmolžnji povprečna maščobnost mleka občutno manjša in lahko znaša: n. pr. 3)/2% namesto 3% ali celo 4%. To pa pomeni v celem letu pri več kravah, posebno pri maslarstvu in sirarstvu za kmeta znatno škodo, posebno tam, kjer se plačuje mleko po odstotkih tolšče (na pr. v mlekarnah). Končno pa a ko krave ne izmolzemo popolnoma čisto, povzroča v vimenu zaostalo mleko — kot lahko r a z k r o jljiv a in okuži ji v a snov — veliko nevarnost za obolenje vimena oziroma c i z k o v. Iz okuženega, cizka se razširi vnetje navzgor v dotično četrtinko vimena, a z molžo, posebno ako se molze oboleli cizek pred drugimi cizki ter z nastiljo, se prenese bolezen prav lahko na druge četrtinke vimena. Na opisan, način se čestokrat razvije nevarno vnetje celega vimena. Ako prizadeti ne pozove brez odloga živinozdravnik a, je navadna posledica eden ali več mrtvih cizkov pri kravi. Oboleli cizek moramo moleti vedno, na koncu molže, a ne pred drugimi cizki, obenem si moramo razkužiti roke, p re d no pričnemo m o 1 z t i drugo kravo.. Večina, bolezni v vimenih oziroma c i z k i h ima svoj izvir ravno v nepopolnem izmolzenju. Mnogokrat se vidi krave, ki imajo enega ali več bolnih ali celo popolnoma mtrtvih cizkov. V 80 odstotkih takih slučajev bi našli vzrok v nepopolnem izmolzenju in n e snažnosti osebe, katera molze. Upoštevali naj. bi v prvi vrsti živinorejci, ki izdelujejo sir, da povzroči lahko en sam oboleli cizek, iz katerega se molze bolno in okužljivo mleko, veliko škodo vsem dobaviteljem mleka sirarni, ako se mleko od take krave ne izloči od sirenja, oziroma, ako. tega ne zapazi ali zasluti sirar. Dotično bolno mleko, pa naj bo količina še tako majhna, okuži vse drugo. Potem so seveda neizogibne napake pri siru, kar občutijo vsi zadružniki oziroma dobavi- telji mleka pri prodaji slabejšega sira, ker se mu hibo takoj pozna in se ga slabše plača. Y Švici imajo v tem oziru za sirarne stroge in natančne predpise, katerih pri n a si žal še n im a m o. Prednosti čistega izmolzen ja s o t e d a j : da se že s tem pospešuje mlečnost krave, da pridobimo več in bolj tolsto mleko in da s čisto molžo obvarujemo krave pred boleznimi vimen ozir. c i z k o v. Osobito pri večjem številu krav in nezanesljivem hlevskem osebju je zelo> priporočati, da se po vsaki molži posestnik ali gospodinja sama prepriča, ali so krave res popolnoma čisto izmolzene. Ta mali trud se gotovo izplača. Preudaren živinorejec zna sam molztii, ker se v tem) oziru ni zanašati na druge. Glede načina molže je omeniti, da je iz več razlogov napačno molzli kravo po načinu s palcem in kazalcem ; tudi ni dobro molzli z upognjenim palcem: in poistegnjenim kazalcem. Prvi način je opravičljiv le pri kravi-telici, katere cizki še niso zadostno razviti. Edino pravilen način molže je molža z vsemi prsti cele p es ti, t. ji. s pest j o. Na' ta način se molze s hitrim zaporednim stiskanjem vseh pet prstov, kar je dobro predvsem iz razloga, da pride mleko prav malo ali nič v do tik o z rokami osebe, katera molze in so v s 1 e d tega okužbe mleka zelo redke. Poslednje je najbolj važno ravno pri sirarstvu in m as 1 ar s t v u, kjer se vsaka okužba oziroma n e ¡snažnost mleka maščuje s hibami v siru in maslu. Ni dvoma, da bi moral gorenjski planinar delati na temi, da bo proizvajal le prvovrsten sir, ker pride tako še najboljše na svoj račun, im si s prima blagom preje osvoji trg in boljše cene. A eden izmed glavnih predpogojev za proizvajanje takega sira je v vsakem oziru brezhibno' mleko, mleko izbornega okusa, katero se lepo žolčasto pravilno zasiri. Največkrat je nesnaga bodisi vsled molže ali na drug način vzrok, da mleko ne odgovarja tem zahtevam, potem seveda tudi sir ni najboljši in ne more biti kos brezhibnemu konkurenčnemu blagu. Hlevska krava, glede nege skrajno zanemarjena in nesnažna. Priznati pa treba, da postajajo tako drastični primeri zamazanosti vedno redkejši in se prinaša zgornji slučaj le kot svarilen zgled. Крава на стаје врло занемарена и трљава. Vache très negligé et sale. XIII. Oskrbovanje in nega živine v dolini in na pianini. Živina, katero se redno znaži, ostane vedno zdravejša in boleznim' manj podvržena in pristopna, kakor živina, katero se v tem oziru zanemarja. S snaženjem se drže kožne luknjice odprte, koža lažje diha in izločuje iz telesa škodljive snovi; iz tega izvira večja utrjenost in zdravje, živahnejša izmenjava snovi, kar vpliva tudi na vime in mlečnost zelo ugodno. Vsled tega se izplača redno snaženje živali, posebno pri kravah. Z mnogimi poizkusi se je že davno in opetovano dognalo, da daje krava, katero 'se vsak dan redno isnaži (s krtačo in štrigljem), pet d o osem odstotkov več mleka, nego bi dajala v nasprotnem slučaju. Nadalje je mleko o d krav, katere se redno snaži, v vsakem oziru zdravej¡še, z a¡ t o boljše in edino primerno za izdelavo zdravega in finega sira. Končno pa se redno snažena živina mnogo lepše redi in hi- treje uspeva nego nesnažena živina. Obenem treba živali čuvati pred raznimi zajedavci. Klopi so živalski zajedavci, ki prenašajo od goveda do goveda kal, katera povzroča k r v o m o k. Zato treba klope energično zatirati, n. pr. s tem, da se izpira* napadena, mesta, z raztopino kuhinjske soli. Živali, ki obole na krvomoku, se naj takoj postavi v hlev in krmi z dobrim; senom in skrbno neguje. Zelo se priporoča, pozvati živin oz d ravnika! Znano je, da so goveda v krajih in pašah, ki so okužena po povzročevalcu krvomoka, proti krvomoku odpornejša, nego goveda iz neokuženih krajev. Če se pase govedo iz neokuženega kraja na* okuženih pašnikih, kmalu zboli na krvomoku, med tem ko ostanejo domača goveda ponavadi zdrava-. Živinorejcem), ki irnajoi okužene paše, ne kaže tedaj- dokupovati goveda iz tozadevno neokuženih krajev. N. pr. tuja, dokupljena živina zboli redno za krvomokom na pašah begunjske srenje; ina srenjiskih pašah oziroma planini podohčine Bohinjska Bela zbolé goveda, če izhajajo iz Zgornje Doline v Bohinju. Zelo j¡e priporočati, da srenje osuše vse vlažne dele pašnikov, ker s tem onemogočijo- razvoj- klopov, ki- bolezen prenašajo. Ako- je hrbtna koža goveda po-lna ličink (črvov, ogrcev) od govejega- z o 1 j- a, sicer mlečnost in rejnoist živali ne trpi kdovekaji, ali koža postane v -s-1 e d tega manj vredna, ker se luknjice nikdar več popolnoma ne zapro-. Zolj napade najr-bol-j ravno taka mesta, kjer ima koža največjo- vrednost (na hrbtu). Koncerni zime treba- iztisniti in uničiti vse zrele ličinke, a nadaljevati to -delo tudi še v pričetku paše. Ako bi živali na paš-i dnevno- krtačili, posebno- v bližini gobca-, bi s tem zelo omejili zaploditev črvov v govedu, ker s krtačenjem bi se odstranilo jajčeca-, ki j-ih je nalegla tja zolj-eva muha. Teleta je čuvati pred uš mi! U-spevanje teleta trpi zelò vsled uši. najboljša krma zaleže teletu vsled tega manj-. Dobro sredstvo zoper uši je laško -olje, ki ga je dobro vdrgniti n,a kožo-, ali pa pet, odstotna kreolinova- raztopina, s- katero tele dobro -speremo in odrgnemo. Priporoča se tudi en del kreolina na štiri dele olja ali masti; to mešanico- treba pred uporabo- zelo dobro premešati ter dobro namazati napaden,a mesta-. Mazanje treba čez teden ponoviti. Dober je tudi zvretek od 5 dkgr. tobaka na .1 litru vode. Tobačni izvleček je znano sredstvo-, toda- previdno treba biti s- pripravljanjem- te raztopine, da ni premočna-. У po- slednjem, slučajni nastopi zastrupljenje z nikotinom, vsled česar žival lahko celó pogine. Pri izključni reji živine v hlevu moramo odi časa do časa živalim prire>zovati predolge parklje, to je posebne važnosti pri kravah in bikih. Na Bavarskem prirejajo za živinorejce celo praktične tečaje o prirezovanju parkljev, ker to opravilo ni enostavno. Vso grajo zasluži živinorejec, ki prižene celo na p r e m o v a n j e ali na 1 i c e n c o v a n j e živali z dolgimi parklji! Obstojajo določila, na podlagi katerih se more taka žival zavrniti od premovanja, če tudi je drugače morda zelo lepa in bi prišla v poštev za nagrado. — Na premovanjih se prisodi živalim s predolgimi parklji po vsaj eno t o č k o ocene man j. To pomeni pri lepših živalih izgubo znatnega zneska denarja. V dosego večje utrjenosti živali je priporočljivo, goniti živino pozimi vedno, tudi v hudem mrazu, redno na napajališče na prostem, ker se tako živina shodi, in si utrjuje zdravje. Napajanje pozimi v hlevu ni priporočljivo, posebno ne pri izključni hlevski reji. Naši živinorejci pravijo, da ima govedo »sajo v c a«, ako je koža trda, težko pregibna tako, da nategnjena v gubo, drži gubo več časa. T a k o z v a n a »s a j a v o s t« ali trdokožnica, kožni »volčič« goveda pa ne pomeni nič drugega nego znamenje, da govedo ni zdravo, da boleha n.ai ka,terisibodi notranji bolezni, koža sama na sebi pa je lahko popolnoma zdrava. Velika napaka je tedaj, ako živinorejec samo kožo zdravi, isto celo nekako operira^ prebada itd. Tako neosnovano početje žival le muči, a se s tem prava bolezen, nikakor ne ozdravi. Le živinozdravnik bo s sigurnostjo dognal vzrok »s a j a v o s t i« in odredil, kako treba žival zdraviti in z njo ravnati. — Pra,v pogosto pa tiči vzrok »s a j o v c a« v slabi reji in izstradanosti živali. Kako treba v tem slučaju postopati, je na dlani.: boljša in zadostna krma, pokladanje živinske soli in kl a juega apna skozi par mesecev redno vsak dan. Zelo dobro učinkuje v takih slučajih kot redilno in dietetično sredstvo laneno s e m, e, ki ga pokladamo — dobro prekuhanega ali pa zmečkanega — redno skozi par tednov. Umen, kmetovalec ve, da je stvar živinuzdr avnika, da obolele živali leči. Vedeti ¡pa mora tudii, da je z e 1 o v korist živi- n o r e j c a , č e sam pozna v ¡s a ji bistvo najnevarnejših bolezni domačih živali ter je rejčeva naloga, da obvaruje svojo čredo pred raznimi obolelostmi. Obvarovati živali pred boleznimi je pač mlnogo lažje nego živali ozdraviti! Obvarovanje pred boleznimi je zelo važno posebno za planinske kmete, ki so navadno zelo oddaljeni od živi n o zdravnik a, Ako zdravi kmet svojo resno obolelo žival sam ali pa celo kak vaški mazač — ki mnogokrat niti ne poznata bolezni — je to vsekakor obsojati. Toda vendar je tako postopanje vsaj nekoliko opravičljivo, ker je živinozdravnik daleč. Končno pa, kadar njegovo ali mazačevo zdravljenje nič ne pomaga, hiti po živinozdravnika, kar pa je največkrat že prepozno. Y očigled tem dejstvom je naravnost ne obhodno potrebno, da živinorejec čim bol ji obvaruje živali pred obolelostmi, to je, da ukrene v is e, da čimbolj odvrača bolezni, oziroma da ovira prilike ali možnosti, da se pri njih razvije bolezen. Vsled tega bi se moral vsak, osobito pa planmarski živinorejec, držati vsaj najpriprostejiših načel živalske higijene (zdravstva). Da bi moral vsak živinorejec te pomisleke upoštevati, je na dlani. So pa tudi bolezenski slučaji, ko si živinorejec naravnost mora znati sam pomagati. Ker je v planinskih krajih marsikatera občina ali vas zelo oddaljena od živin ozdravmikai in je vsled tega kmet navezan na lastno in hitro pomoč pri oboleli živini, se priporoča vsakemu posestniku, da si nabavi po družbi sv. Mohorja izdano knjigo Fr. Dular-j a »Domači živino-zdravni k«. Ta knjiga je popolnoma poljudno pisana in poduči živinorejca o vseh važnih živalskih boleznih. Vsded tega bi pač ne smela manjkati v nobeni kmetski hiši. Malenkosten znesek, katerega knjiga stane, bi živinorejca ne smel ovirati, da si jo nabavi. Živinorejec bi moral imeti doma na razpolago poldrugi meter dolgo gumijevo cev z malim lijakom za mnogokrat potrebno izpiranje maternice pri kravah, kadar odredi to živinozdravnik. Te gumijeve cevi pa ne bi pravzaprav smel nikdar rabiti za kaj drugega ali pogojevati sosedom, ker z i z p o s o j e v a n j e m se z lahkoto zanese kaka kužna bolezen naprej. Moral bi jo vse- Brizgalna (škropilnica) za prevoz, s katero se lahko pobeli hlev. Slične škropilnice ima v zalogi Kmetijska družba za Slovenijo (cena 200 Din). Прскалица за превоз, којом ce кречи стаја. Pompe pour blanchier l’étable. Taista škropilnica, uporabljena za škropljenje sadnega drevja proti škodljivcem in glivičnim boleznim. Иста прскалица, употребљана за прскање воћака против животинских штето- чина и гљивичних болести. Pompe pour blaneher l’étable et lee erbres foniters. kakor po vsaki uporabi v celoti dobro razkušiti z lizolom! Zelo potrebno je tudi, da ima vsaj vsaka vas na razpolago po eno požiralnikov o cev za odrasla goveda in eno za teleta. To pripravo bi bilo rabiti v slučajih manj hudih napenjaj, pri čemur pa je zelo važno, kako žival stoji, ko cev uporabljamo. Glavno pri tem je, da, stoji govedo s prednjimi nogami precej višje nego z zadnjimi nogami, drugače požiralnikova cev nič ne koristi. Glavo živali treba stegniti v ravno lego z ostalimi životom in cev pred uporabo namazati z maistjo. Enako bi moral imeti vsak večji posestnik ali vsa ji vsaka vas po en trokar (posebno bodalo z nožnico) za slučaje napenjanj, ko druga sredstva ne pomagajo in obstoja že skrajna n e v a r n o s t, da žival pogine, Imeti, bi se moralo po en trokar za odraslo govedo, a> drug manjši za teleta. Res je sicer, da sie v takem slučaju ob spretnem delu lahko uspešno uporablja tudi navaden ozek nož, a pri tem se tvega, da s,e žival vsled nesnažnosti noža in prevelike rane okuži (kri zastrupi) in da vseeno pogine. Edino trokar je za take zasilne vbodljiaje pravo orodje, ki je za ta namen konstruirano, toda. treba ga bo ,po vsaki uporabi dobro razkužiti, enako tudi pred vsako uporabo — predvsem pa je skrbeti, da ne zarjavi. Ako komu vbodljaj z navadnim nožem brez posledic dobro uispe, je to le slučajna izjema. Samo s trokar jem se vbodljaj izvede pravilno. Priporočati je, da se da živinorejec ob ugodni priložnosti podučiti od živinozdravnikai, na katerem mestu in kako se pravilno izvede vbodljaj s trokarjem, ker to bi moral znati takorekoč vsak moški pri hiši. Vise te priprave (trokar, požiralnikove cevi, gumijeve cevi) je umestno, da nabavi za posamezne vasi občina ali pa kaka kmetijska organizacija, n. pr. pristojna kmetijska podružnica in jih porazdeli med svoje zaupnike po vaseh, kjer so na> razpolago živinorejcem. Lep zgled daje v tem oziru Kmetijska podružnica v Boh. Bistrici, ki je te in še druge priprave nabavila in preskrbela z njimi vse okoliške vasi. Iz ž i v i n o z d r a v s t v e n i h o z i r o v bi moral imeti živinorejec v svojem1 hlevu vedno na razpolago lizol in k r e o li n (slednji se rabi v 2—3% raztopini) in sicer v s v r h o večkrat potrebnih r a z k u ž b i. d r. Lizol se rabi pri navadnih razkužbah v štiri- do petodstotni raztopini, ali pa toliko, da postane voda ravno nekoliko belkasto-motna. Jako koristno je, pobeliti hlev vsako leto z apnom in dobro politi z istim tudi tla, katera smo prej očistili g n o j a. A tudi pri izključno, pašniških obratih ni opuščati uporabe apna v svrho razkuževanja. S tako razkužijo obvarujemo živali marsikatere bolezni in sebe morebitnih izgub. Y ta namen se vzame n. pr. en kilogram svežega gašenega apna. na 20 litrov vode (t. j. petodstotna raztopina). Dobro je, da ima živinorejec doma vedno na razpolago čist lesni katran, ki je za male rane na parkljih boljši nego lizol. Gnojnična vlaga lizol kmalu izpere iz rane, med tem ko drži katran dalj časa. Y zbirko teh koristnih priprav in sredstev — vsaj; pri večjih posestnikih — spada tudi takozvani »maksimalni toplomer« za merjenje vročine pri oboleli živini. To je važno za živinorejca, da pravočasno spozna, ali je pri oboleli živali nevarnost tako resna, da mora brezpogojno pozvati živin O'z d ravnik a, ako se hoče obvarovati morebitne katastrofe. Seveda mora vedeti, kako se toplomer rabi. Toplomer se ima navezan na tanjšo vrvico in se ga pred uporabo ovlaži ali pa namaže s čistim laškim oljem. Pred vsako uporabo treba toplomer spraviti na ničlo in sicer tako, da se z roko, s katero se drži za zgornji del toplomera, zamahne parkrat navzdol. Uporablja se ga tako, da «e celega previdno vtakne v zadnjico (danko) goveda ter pusti notri 10 minut. Normalna toplina znaša pri teletih 39‘2 do 39‘7° C, pri kravah 38 do 39-1° C, pri volih 38 do 38-5° C, pri prašiču 38-3 do 40-2° C. Čim višja je toplina, katero kaže toplomer, od zgoraj naznačenih najvišjih toplin, tem opasnejiša je lahko obolelost oziroma nevarnost za žival. XIV. Dolinski hlevi. Pravilno zidan hlev je za kmetijo važnega pomena. Nadvse važen je zá rejo živine kot tako, važen pa tudi za ves gospodarski obrat poljedelstva in travništva, ki sta v zvezi z živinorejo in od katerih je zopet odvisen uspeh živinoreje same. Z malimi izjemami so na Gorenjskem hlevi v slabem, velik odstotek celo v najslabšem stanju. Zastonj iščeš umevanja in skrbi posebno za pravilna gnojišča in gnojnične jame. I n ravno v zanemarjanju gnojnic n ih jam tiči eden glavnih vzrokov, da kmetijsko gospodarstvo ne more naprej. Zato bi moral gorenjski posestnik dosledno zboljševati svoje Orí?, kliše. Skrajno zanemarjeno gnojišče v neki vasi na Gorenjskem brez gnojnične jame. Dežnica ima od vseh strani prost dotok h gnoju, odtok gnojnice ni nikjer zabranjen. Posledica: ogromna izguba dragocenih hranilnih snovi predvsem dušika in kalija. Крајно занемарено ђубриште Fumier très negligé. hleve, gnojišča in gnojnične jiame. Zakaj> le, ako so ti trije činitelji v popolnem’ redu in ako krnet svoj hlevski gnoj in gnojnico pravilno shranjuje in oskrbuje ter oboje pravilno uporablja, ne bo imel izgube dragocenih hranilnih snovi, katere mora vračati zemlji, ako noče, da mu ista opeša. Ako niso hlev, gnojišče in jama v popolnem redu in ako se gnoj pravilno ne oskrbuje in uporablja, se poizgubijo najvažnejše rastlinske hranilne snovi iz živalskih odpadkov in nikakor ni mogoče nadomestiti te izgube brez izdajanja denarja za umetna gnojila — ali pa nam žemlja občutno opeša. Zemlji moramo vračati z gnojem tiste snovi, katere smo ji odvzeli s pridelki sadežev, ki nam jih zemlja daje. Ker pa vsled slabih gnojišč in gnojničnih jam stalno izgubljamo te snovi iz gnoja, vračamo iste zemlji v nezadostni meri. Zato zemlja peša in nikakor ne daje toliko pridelka, kolikor bi donneala, ako bi izgubo Slabo zidan hlev: predolgo stojišče; previsoke jasli (zlasti škodljivo za mlado živino, kateri se čestokrat ravno vsled tega skrivi hrbtišče). Рђаво саграђена стаја: предуго стајалиште, превисоке јасли. Construction incorrect d’une étable. snovi iz gnoja in gnojnice preprečili. Preprečimo pa to izgubo edino, ako imamo dober hlev, betonirano gnojišče in jamo. S tem; se pa nikakor ne misli, da naj se kmet zavoljo obnove hleva zadolži. Vsakdo ve, da nova zidava, a tudi temeljita obnova gospodarskih poslopij danes neprimerno mnogo stane. Dolga, se pa kmet mora čuvati. Iz teh razlogov je svetovati zlasti onemu, ki stoji gospodarsko šibko, ali ki je morda celo zadolžen, da le pol ago mi a, po svojih močeh dela na to, da vzpostavi oziroma prenovi slab hlev, gnojišče in jamo. Delati mora na tem z vsemi močmi in dosledno. Nikakor pa ni odobravati, ako kdo podere svoj stari hlev in zida popolnoma moderen, za njegove razmere morda preobširen hlev in se radi tega zadolži! — Luksus (razkošje) je ravno, v kmetijstvu še najmanj na mestu, ker izpod-kopuje moč gospodarstva in zmanjšuje dobičkanosnost posestva, katera je pri kmetijistvu tudi pri najmodernejših obratih sorazmerno zelo majhna. Notranja uredba modernega hleva, ki prikazuje pomen kratkih stojišč za govejo živino, zlasti za krave: živali so prikle-njene k jaslim s posebnimi vrtljivimi ovratnimi oklepi, kateri ovirajo, da bi se mogla žival premikati preveč naprej ali nazaj. Stojišče je natanko odmerjeno na dolžino živali, vsled tega pade blato ob stoji ali ležanju naravnost v gnojni jarek. Rep je privezan. Унутрашње уређење једне модерне стаје Inter rieur d’une étable moderne. Ysak, ki ima slab hlev, gnojišče ali jamo, mora delati na izboljšanju istih, ako noče, da mu gospodarstvo sicer komaj opazno — a stalno in zelo občutno peša. Delati mora na izboljšanju teh gospodarskih naprav po svojih gospodarskih močeh, v okviru danih razmer in v ničemur ne pretiravati. Gospodarsko slab kmetovalec naj popravi v početku le najnujnejše nedoetatke, da bodo hlevi dovolj zračni in svetli, da se gnoj dobro ohrani in da se ne izgublja gnojnica-. Za pravilnost hleva odločajo tri stvari: kanalizacija, ventilacija (zračnost) in svetloba, vse drugo je bolj podrejenega Ravno isti hlev brez živine (notranja uredba modernega hleva). Иста стаја без стоке (унутрашње уређење једне модерне стаје). Interrieur d’une étable moderne. pomena. M i r n ô pa lahko trdimó, da je r a v il ò glede obnove hlevov, gnojišč in jam — če kje, -— ravno tu kaka žrtev umestna. Zatorej obrnimo vso pozornost hlevom. Opremimo jih z betonskimi odvodnimi jarki za gnojnico. Ti jarki naj vadijo v dobro pokrito gnojnično jamo iz betona. Gnojišče mora imeti betoniran tlak, nagnjen nekoliko proti gnojnični jami, kjer se nahaja odprtina, da se lahko skozi njo odteka mokrota izpod gnoja v jamo. Gnojišče naj bo obdanoi z vsaj 30 cm visokim betonskim zidom, ki varuje gnoj pred dotokom dežnice in pred odtokom gnojinice. Kdor ne z ml o r e stroškov za beton, si lahko uspešno pomaga z dobro, tolsto ilovico in navadnimi ob,zidkom, — ker poglavitna reč je, da zabrani dotok vode in odtok gnojnice. Vrtljiv ovratni oklep za privezovanje živine k jaslim. Predpogoj za uporabo te naprave so popolnoma nizke jasli. Вртљиви оквир за врат за привезање стоке к јаслима. Ова ce припрема може употребити, ако су јасле врло ниске. Tour de eoo. pour attachér les vaches dans l’étable. Ako imamo na posestvu te koristne naprave, ' prihranimo težke tisočake, ki .so v nasprotnem slučaju gotovo izgubljeni. Res je, da te naprave danes mnogo stanejo, toda kmetu se stokrat izplača vsak dinar, ki ga porabi zanje! Razumen kmet bi mogel šele takrat mirno spati, ko bi imel pravi 1 n o zidan li 1 e v, dobro gnojišče in betonirano jamo. Č i mj b o 1 j odlaša s temi n a p r a v a m! i, tembolj ,se mu kopiči i z g u b a. Sicer dajemo zemlji nazaj primanjkujoče hranilne snovi lahko tudi z umetnimi gnojili, toda slabo gospodarstvo je, če na eni strani hranilne snovi izgubljamo, na drugi strani pa za drag denar kupujemo. Ne more biti odveč, če spregovorimo na tem mestu par besed tudi o oskrbi hlevskega gnoja, kajti ravno oskrba igra glede ohranitve gnojilne moči gnoja veliko vlogo. Na gnojišču treba gnoj. vsakokrat in takoj, ko se ga izkida iz hleva, razprostreti in dobro steptati. Kup gnoja, bodisi na gnojišču ali na njivi, mora biti vedno dobro steptan in Holandski hlev, ki se vsestransko odlikuje: popolnoma nizke jasli (hrbtišče!), kratko stojišče in privezan rep (snažnost !), velika okna (svetloba !) in potrebna kanalizacija (gnojnica!). Холандска стаја. Одликује ce посвем ниским јаслама, кратким стајалиштем, привезаним репом, великим прозорима и потребном канализанијом. Étable olandens. Prečni prerez jasli, stojišča, odvodnega jarka in hodnikov v vzornem hlevu. Пречни пререз јасли, стојишта, одводног јарка (канала) и ходника y узорној стаји. ^ Coupe transversale de l’étable á vaches (mangeoire, rauges et canaux pour la fumier). Prečni prerez hleva, ki prikazuje najboljši način ventilacije (zračenja), pri kateri je prepih izključen. Пречни пререз стаје, која приказује најбољи начин вентилације, код које je промеја изкључена. i Coupe transversale de l’étable á vaches (ventilation). primerno vlažen;. Veleči tega treba gnoj večkrat steptati in od1 časa do časa, osobito v poletnem! času, namočiti z gnojnico ali še boljše — z vodo. Kajti suh gnoj je jako izpostavljen izgubi dragega dušika. Zelo koristno je tudi, da gnojišče obsenčinio, bodisi s popolnoma priprosto streho, ali pa z nasadom senčnatih dreves ob gnojišču. Napačno pa je, če so skončani kupi gnoja na gnojišču ali zunaj na njivi, prenizki, a zraven zelo široki, ker so tako bolj izpostavljeni izgubi snovi. To napako se opaža tupatam okrog Kamnika. Zelo se priporoča, primes avati gnoju na gnojišču — zemljo. S tem povečamo množino gnoja, a zemlja popije mnogo hranilnih snovi, katere se bi drugače deloma poizgubile. Pri hlevu je osobito za mlečno živino važno^ da ima večja okna, ne pa neznatne, čisto ml a j h n e linice! Svetloba je tudi živalim neobhodno potrebna, Priprosto, a pravilno zgrajeno in oskrbovano gnojišče. Špranje med kamenjem so zalite s cementom. Једноставно, али правилно саграђено ђубриште. Fosse pour la fumier. a učinkuje ugodno predvsem! n-a molzne krave in mlado živino. Za zadostno zračenje (ventilacijo) hleva brez prepiha treba skrbeti s primernimi zračniki (oddueniki) v stropu in stenah ali pa, ako drugače ne gre, s primerno konstruiranimi oklni. Tudi čist zrak je merodajen za uspevanje, v prvi vrsti pri molznih kravah in mladi govedi. Glede jasli se poudarja, da so najboljše, če so čisto nizke in sicer za vso živino. Posebno za teleta in mlado živino je najracijonelnejše, ako je dno jasli v višini tal. Dno jasli ne bi smelo biti nikdar višje od 25—30 cm nad tlemi. Pri mladih živalih je to potrebno zaradi ravnega hrbtišča, ker se žival pri krmljenju iz- Pravilno zgrajeno gnojišče. Streha varuje gnoj pred dežjem in s o 1 n c e m in je izguba hranilnih snovi čim najmanjša. Правилно саграђено ђубриште на неком поседу y Швајцарској. Кров штиши ђубро од кише и сунца. Fasse pour la fumier bâtu correctement. tegne globoko k tlom| kakor na paši in se vsled tega hrbtenica, ki je še hrstančeva, zaraste v bolj ravni črti. Staja sama ne bi smela biti bolj dolga, kakor je ravno neobhodnoi potreba. Najboljša staja je toliko dolga, da pade blato od živali naravnost v gnojnični jarek. Na taki kratki staji bodo živali s n a j žn e j š e ter se porabi tudi manj nastilja. Največje važnosti pa je, da je vsaj zadnji del staje betoniran ali iz mastne ilovice ter da visi proti betoniranim odvodnim jarkom, ki vodijo scalnico v gnojnično jamo. Glede poprave oziroma postavitve novih hlevov, gnojišč in jam' je z ozirom na ventilacijo in kanalizacijo zelo važno, da se jih zida po pravilnem stavbenem načrtu, katerega pač ne more pogoditi priprost zidar. Zato se priporoča vsem onim posestnikom, ki, nameravajo zboljšati ali na novo zidati svoje hleve, da se obrnejo na pristojnega kmetijskega strokovnjaka, (kateri poskrbi brezplačen pravilen stavbeni načrt. Prečni prerez gnojišča po švicarskem vzorcu. Ta način zgradbe gnojišč je priporočati p o v s o d i, kjer ga je z ozirom na teren (tla) mogoče vzpostaviti. Vse podrobnosti so razvidne iz slike. Пречни пререз ђубришта no швајцарском узору. Ови je начин градње ђубришта врло припорочљив. Coupe transversale d’une fosse pour la fumier. XV. Zavarovanje goveje živine. V gospodarsko naprednejših deželah imajo že zdavnaj upe-Ijano zavarovan j¡ e goveje živine, bodisi samo za po-nesreobe na planini, bodisi za pogin sploh. Na Primorsk emi, osebi to na Goriškem poslujejo taka živinozavarovalna društva že več kot 25 let. Da je zavarovanje živine tudi pri nas neobhodno potrebno, to uvidi pač že vsak razumen kmetovalec. Da se je pa de danes le zelo redkokje v Sloveniji (na Gorenjskem; sploh nikjer) uvedlo, temu je krivo pomanjkanje z m i s 1 a in volje za organizirano, uje di, njeno gospodarsko delo, kar je značilna hiba slovenskega kmet a. Ako imajo drugod veleposestniki, ki neprimerno lažje prebole izgubo kakega goveda, kot naš mal kmet, par sto glav živine zavarovane, tembolj je potrebno zavarovanje pri nas, kjer redi kmet kvečjemu 14—18 glav živine. Povprečno redi kmet o s e ml do dvanajst glav živine. Ako mu pogine ali ponesreči krava, občuti to izgubo bridko in je ne more zlahka nadomestiti. Ponesrečb imamo osnbito na strmih bohinjskih in drugih planinah vsako leto prav mnogo. Je torej že skrajni čas, da zavarujejo naši živinorejci svojo živino vsaj za slučaj ponesrečb na planini. Za razmere na Gorenjskem, kjer obstojajo srenje, bi bilo trenotno pač najbolj priporočljivo vzajemno zavarovanje živine v okviru srenje. Bistvo takega priprostega zavarovanja je, da jamčijo zavarovani posestniki sorazmerno po številu glav lastne zavarovane živine za povrnitev škode za ponesrečeno-govedo s 75 do 80% cenilne vrednosti, medtem ko trpi 20 do 25% škode prizadeti posestnik sam v izogib zlorabami. Sličen preprost način zavarovanja se je v Švici prav dobro obnesel. Poslovniki za tako zavarovanje so izdelani in prikrojeni nalašč za gorenjske gospodarske razmere. Interesenti sie naji v temi oziru obrnejo na agrarske operacije v Ljubljani, ali pa na «rezkega kmetijskega referenta, ki jim preskrbi poslovnik in tudi pomaga pri ustanovitvi zavarovanja z nasveti in podukom o poslovanju. To zavarovanje ni zadruga ali društvo, zato ga ni protokol irati. Vse poslovanje je prav enostavno. Namesto vzajemnega zavarovanja se lahko ustanove živi n o z a v a r o v a 1 n e zadruge ali društva, kakoršna obstojajo že ponekod na Štajerskem, ki tudi poslujejo na prav priprost način. Zadevna pravila poskrbi srezki kmetijski referent. Kjer ne obstojajo srenje, tam je priporočati zavarovanje živine edino v obliki živinozavarovalnih zadrug ali društev, pa tudi tam, kjer so srenje, in pokazujejo kmetovalci smisel in zrelost za zadružništvo, so zavarovalne zadruge najbolj priporočljive zato, ker mudijo za vse slučaje najboljšo in vso pravno podlago. XVI. Delo nia pospeševanju živinoreje; vnoveevanje živine in mlečnih izdelkov. Gorenjska pincgavska pasma, osobito bohinjska pasma, je znana daleč naokrog kot jako mlečna, ki krmo zelo dobro izkorišča. Priznati treba, da je to resnica. A ne samo to, gorenjska pasma je kot planinsko govedo jako utrjena, zdrava in v vseh ozirih odporna, živali so navajene naporov na najgršem terenu, krmske razmere, osobito na planinah, so vse prej kakor ugodne. A vendar vidimo, da je mlečnost oziroma izraba krme pri teh živalih v primeri z drugimi pasmami v Sloveniji — rekel bi — na prvem mestu. Voli so skrajno trpežni in žilavi, trdnih parkljev, pripravni in zmožni največjih naporov. Živali, vzrastle v takih razmerah, so vstvar-jene kakor nalašč za plemensko kupčijo, ker nudijo zdrav, rodoviten, glede krme nerazva-jen, v mlečnosti jako d običk a n o s e n plemenski mat eri ji al za kraje, kjer so talne in krmske razmere neugodne, tembolj pa za ugodnejše razmere. Ne da se je delala reklama za gorenjsko pincgavsko govedo, se v zadnjih letih ponovno poprašuje po gorenjskem govedu za plemenske svrhe v južnih delih države, posebno za Bosno. Priznati treba tamkajšnjim strokovnjakom, da niso izbrali slab vir za uvoz plemenske živine v južne pokrajine. Značilno za bohinjsko živino je, da izkažejo- bohinjske krave popolno, naravnost izredno hasnovitost glede mlečnosti navadno šele v reji izven Bohinja, kjer so živali, vobče bolje krmljene in oskrbovane, nego v domačiji. Boljša bohinjska krava daje ob poprečni živi teži 330 kg in ob zadostni tečni krmi na dan poprečno 8—9 1 mJLekai, t. ji letno že blizu 3000 litrov. Na 100 kg žive teže odpade tedaj pri boljših bohinjskih mlekaricah okrog 800—900 1 mleka v 1 letu. To je že visoka hasmovitost, ob kateri se bi znatno zboljšalo gospodarsko stanje Bohinja, a k o bi taka hasmovitost bila splošna. Splošna pa lahko postane — ampak edino s pomočjo stalne, smotrene odbire naj-hasnovitejših živali obeh spolov za domačo plemensko rejo. Slično velja za planinske okoliše Slovenije sploh. Ampak dandanes stavi kupčija s plemensko živino na prodajalca še druge zahteve od zgoraj opisanih: Od plemenskih živali se zahteva brezhibne životne oblike, pravilen stas, barvo, i. d r. A vse to je danes pri nas z gotovimi izjemami še precej pomanjkljivo. Vzrok je iskati v tem, ker se plemenske živali, telice in biki, ne odbirajo od naj- S premovanja biko^ v občini Gorje pri Bledu 1. 1924. Trileten bik gorenjske pincgavske pasme, last živinorejske zadruge v Gorjah. Bik je bil dvakrat ocenjen z 29 enotami. Ca премовања бикова y оиштини Горје код Бледа год. 1924. Трогодишњи бик горењске пинцгавске пасмине, власшпптво сточарске задруге y Горјама. Taureau, race »pincgauer«, dans l’âge des trois années, propriété de la société ,1’élevement des bêtes bovent à Gorje. Oris. kliše. Fot. SI. Vengar, Radovljica. Orig. kliše. Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Vime 16 let stare bohinjske krave, ki je imela 12 telet. Vime je močno razvito, sega spredaj daleč proti popku, o v i m -1 j e se razteza zadaj preko zadnjih nog ter visoko navzgor. Koža in dlaka vimena sta fina in nežna. Krava je izvrstna mlekarica (last Marije Repe v Želečah, Bled, 5). Виме шестнаестгодишње бохињске краве, која je имала 12 телета. Tétine d’une vache, race »bohinjska« dans l’âge des 16 années, laquelle à faite naître 12 génittes. boljših staršev in ker je vzreja telet po večini nepravilna. I z tega razloga so nam zelo potrebne živinorejske zadruge, pri katerih bi se vodil rodovnik, kontroliralo mlečnost in oblike živali, ker le na ta način bi se vstvaril kader res dobrih plemenskih živali o Jb o j e g a spola. Le na ta način bi se ustvarila prava podlaga za kupčijo s plemenskimi živalmi, ki bi ob primerni reklami našle dovolj stalnih kupcev in dosegle mnogo boljše cene, nego jih dosezajo danes. S tem bi se tudi znatno povečali viri dohodkov kmeta. Gorenjski živinorejci bi imeli velike gospodarske koristi, ako bi vztrajno in dosledno zboljševali temelje svoje živinoreje po vzorcu tujih držav. Ti temelji pa so: zboljšanje pridelovanja krme v dolini, zboljšanje planin, odbiranje živali za plemensko rejo, pravilnejša vzreja telet in z vso strogostjo izvajano zatiranje zakotnih bikov. S tem zboljševanjem bi dosegli mnogo večje doneske mleka, imeli bi torej več čistega dohodka od živine, proizvajali bi tudi več gnoja in mfnogo boljši gnoj, katerega jim itak primanjkuje 'za travnike, ,s čimer bi si omogočili seveda večje pridelke krme. Krma bi bila boljše kakovosti in njeno proizvajanje bi stalo kmeta manj. Živinorejec bi si na ta način omogočil rejo prvovrstne plemenske živine;, rejo odličnih plemenskih bikov in dobrih molznih krav. S prodajo take odbrane, pravilno vzrejene plemenske živine, bi dosegel gotovo za 20—50%' višje cene, kakor so običajne. En lep primer vidimo zopet v Švici (Simmental in drugod), kjer so živino^ rejci že pred več kot 40 leti zboljšali svoje gospodarske razmere in plemensko živinorejo v toliko, da se je pred vojno in deloma še danes ves svet takorekoč trgal za tamkajšnja plemenska goveda, za katera se je plačevalo neverjetno visoke cene. N. pr. za enega poldrugo leto starega plemenskega bika se je plačalo v Simmentalu pred vojno (1. 1906) okroglo 2400 K. En kilogram žive teže se je plačal po okrog 4 zlate krone. Ti ogromni uspehi pa imajo svoj, izvir v temi, da so švicarski živinorejci uvideli, da jih dovede do uspeha le temeljito in požrtvovalno zbolj-ševanje planin in dolgoletna umina reja odbranih plemenskih živali po najnovejših 'izkušnjah, vse to s pomočjo vza- Živinski sejem v Lescah na Gorenjskem, spredaj skupina kmetov pri pogajanju za kravo. M ozadju domač srenjski pašnik, na desni blejski grad. Сточарски вашар y Лесцама y Горењско.ј. Marché au bétail à »Lesce« (Haute-Carniole). j e m n e g a skupnega dela v organizacijah (zadrugah !). Zelo je tedaj povsodi priporočati čimprejšnjo ustanovitev živinorejskih zadrug, n. pr. eno za cel Bohinj s središčem v Boh. Bistrici, katera zadruga bi se lahko pečala tudi z vnovčevanjem plemenske živine. Male živinorejske zadruge z ožjim delokrogom) bi vsega tega ne zmogle, pač pa širša zadruga v rokah agilnega vodstva. Naše načelo mora biti: dvigniti produkcijo živine v vseh ozirih, a olajšati oziroma omogočiti živinorejcem č i m b o 1 ji tudi vnovčeva-nje (prodajo) živine in pridelkov sploh, drugače ostane vse delo na pospeševanju kmetijstva le polovično. Prodaja živine mora biti čimbolj dobičkanosna, zato treba isto osamosvojiti od prekupcev, treba je prodajo dobro organizirati in predvsem centralizirati v zadrugah ali društvih. Enako bi bilo postopati tudi glede prodaje sira. Treba nam je proizvajati tako glede živine kakor glede sira in masla prvovrstno blago, skrbeti za primerno reklamo, da si osvojimo trg, pridobimo stalne odjemalce in premagamo konkurenco. Naloga merodajnih faktorjev pa je, da s primerno carinsko politiko zaščitijo domače planšarske proizvode. Krajevne vnovčevalne organizacije (zadruge, društva) bi same morale zainteresirati merodajne vladne kroge v svrbo potrebnih ukrepov glede izvoza pie m, e n ski h živali v druge dele države. Y ta namen pa morajo živinorejci delati stalno na to, da bodo proizvajali res prvovrstno plemensko živino in prvovrsten sir, kajti naravne pogoje zato imamo dosti dobre. Poleg živinorejskih zadrug so zelo potrebni zlasti okrajni živinorejski odbori z občinskimi živinorejskimi odseki, delujoči vsporedno s planinskimi odbori. Namen in naloga okrajnih živinorejskih odborov je, pripravljati v tehničnem; in moralnem oziru tla in predpogoje za postopno ustanovitev in širjenje živinorejskih zadrug ter iti že obstoječim zadrugam v vseh ozirih na roko, da si utrdijo in razširijo delokrog. Poglavitna naloga okrajnih živinorejskih odborov pa je, da iz okrajnih sredstev preskrbijo pripadajoči jim teritorij s stalnimi plemenskimi postajami za odbrane, najboljše plemenske bike, merjasce in ovne. Delo živinorejskih odborov je pripravljalno, pionirsko delo, usmerjeno k širjenju zadružništva, danes nadvse potrebno ravno zaradi možnosti velikopotezne preskrbe celega teritorija z odbranimi dobrimi plemenjaki vseh vrst. Tretja naloga živinorejskih odborov je, da skrbijo za temeljit živinorejski pouk na širši podlagi s prirejanjem vsakoletnih živinorejskih tečajev, kajti kratka predavanja pokazujejo žal le neznatne uspehe. Da okrajni živinorejski odbor ob danih predpogojih lahko doseže svoj poglavitni cilj, nam dokazujeta radovljiški in kranjskogorski odbor. Oba odbora vzdržujeta (1. 1926) v srezu Radovljica skupno 31 stalnih plemenskih postaj za dobre odbrane merjasce, na katerih je z naraščajem vred stalno 62 plemenjakov. Potrebe po privatnih merjascih v tem srezu danes sploh ni več, krvno sorodstvo je izključeno, reja prašičev se mora zato bistveno izboljšati. Nadalje vzdržujeta imenovana odbora nad 60 stalnih plemenskih postaj za odbrane licencovane bike, t. j. dobri dve tretjini vseh plemenskih bikov, kar jih srez sploh potrebuje. Odbora imata v režiji tudi znatno število plemenskih postaj za odbrane ovne (mrkače) in številne perutninske postaje. S tem sta odbora nedvomno vspostavila podlago za zboljšanje živinoreje, vršita znaten del posla živinorejskih zadrug s preprosto, a stalno odbiro dobrih plemenjakov, a pripomagata tudi k razvoju živinorejskega zadružništva. Zelo uspešno delujejo enaki odbori tudi v kranjskem srezu. Vendar tudi živinorejski odbori zahtevajo gotove predpogoje za uspešno delo, najpoglavitnejši predpogoj pa je vztrajanje pri delu skozi daljšo dobo 1 e t. Interesentje najdejo vse podrobnosti o ustroju teh odborov v »Kmetovalcu« iz 1. 1924, štev. 12., 13. in 14. Planinski kmetovalec pride do svojega spasa in gospodarskega razmaha edino ob teh-le predpogojih: 1. da zboljša pridelovanje krme v množinskem in kakovostnem oziru. — Le zelo neuvideven, da ne rečem omejen kmetovalec — more temu ugovarjati, da od znatno povečanega pridelovanja krme, ob zelo dobrih krmskih letinah on ne bo imel mnogo haska, češ, saj takrat ne bosta imela ne živina in no mrva n o bene cene i. t. d. — Enaka mnenja se slišijo celo tudi takrat, ko je kmiska letina vsled za-dostne vlage in ugodnega vremena slučajno znatno boljša (1. 1925). Taka naziranja so le navidezno utemeljena, kajti v navedenih slučajih se navadno res pocenita seno in živina — ampak ob velikih pridelkih mrve redi kmet lahko več in boljše živine, katera mu, dobro hranjena, donaša več dohodka z mesom in mlekom, on pridela več in boljšega gnoj;a, tako da mu vse grane kmetijstva boljše prospevajo ter mu končno vrže celotna kmetija več čistega dohodka. Le računa naj! Kakor v solidni trgovini in obrti, odločuje tudi v kmetijstvu končna skupna vsota izkupička, tedaj množina dobička oziroma pridelkov, a ne trenotno velik, a redek izkupiček; ¡j j. i¡: 2. da poveča in izboljša pridelovanje gnoja (gnojišča in gnoj-nične jame! primešavanje zemlje hlevskemu gnoju, izdelava komposta!). S tem bi postal planinar tudi manj odvisen od dokupevanja umetnih gnojil, oziroma bi z dokupovanjem umetnih gnojil svoje pridelke 'znatno povečal. Danes stoji pa stvar tako, da najin a n j 60% onih gorenjskih kmetovalcev, ki kupujejo umetna gnojila — mašijo s tem dokupom one praznine, ki jim nastajajo vsled izgube hranilnih snovi iz domačih gnojil ravno radi slabih gnojišč in pomanjkanja gnojničnih jam, a končno tudi radi slabe oskrbe in mnogokrat nepravilne uporabe gnoja. Dotičniki, katerih hlevski gnoj in gnojnica sta najmanj za eno tretjino manj vredna, nego bi lahko bila, krijejo z umetnimi gnojili le izgubo moči iz lastnega hlevskega gnoja, medtem ko bi morali z umetnimi gnojili dobro ohranjena domača gnojila pravzaprav le dopolnjevati; 3. da vzreja prvovrstno plemensko živino in sicer tako glede životnosti, kakor glede mlečnosti. Kajti, le ako bo nudil brezhibne, visokomlečne živali, od katerih je na podlagi dolgoletne odbire pričakovati v vseh ozirih odličnega zaroda — si bo osvojil stalnejši trg in ustalil živinsko kupčijo; Razstava živine na ljubljanskem velesejmu L 1925: biki pine- gavske pasme. Изложба стоке на љубљанском велесајму год. 1925: бикови пинцгавске пасмипе Exposition au ibétail dans la foire d’échantillon à Ljubljana dans l’année 1925. Faureaux de la race »pincgavska«. 4. da proizvaja prvovrstne mlekarske izdelke, kakoršne pač krajevno najboljše kaže proizvajati: sir tam, kjer sta oddaja mleka ali izdelovanje masla otežkočena, oziroma kjer so za uspešno sirarstvo dani naravni in gospodarski pogoji (n. pr. v Bohinju), a maslo tam, kjer je sirastvo otež-koeeno in oddaja mleka negotova. У poslednjem slučaju se bi nedvomno lahko znatno dvignila prašičereja, ker bi ob razvitem) mlekarniškem maslarstvu ostajalo zadružnikom mnogo posnetega in pin j enega mleka, katero je za vzrejo in pitanje prašičev zelo izdatno ; 5. da se organizira v živinorejskih, mlekarskih in vnovčevalnih zadrugah večjega obsega. N. pr.: prepotrebna, kakor že omenjeno, je za cel Bohinj živinorejska zadruga, ki bi se poleg smotrenega odbiranja živali s pomočjo rodovnika in mlečne kontrole ba-vila tudi z vnovčevanjem živine. Enaka zadruga bi bila zelo potrebna za kranjskogorsko dolino (za občine Rateče, Kranjska gora in Dovje - Mojstrana), enako ena ali dve za občine Blejskega kota (Ribno, Bled) ter ena za kot levo od Save (občine Breznica, Begunje, Lesce). Vsporedno z živinorejsko zadrugo in z istim delokrogom bi imela poslovati zadruga za pro- izvajanji© in vnovčevanje mlekarskih izdelkov (masla, sira), oziroma svežega mleka, kjer bi to bolje kazalo. Y poslednjem slučaju bi bilo marsikje umestno, da imata dva ali celo več takih mlekarskih zadrug skupno moderno mlekarno v najbolj prometnem kraju skupnih okolišev, kraju, ki je s prometnega in kupčijskega ozira najprikladnejši. Odločilni predpogoji za uspeh takih zadrug z večjimi delokrogom bi bili sledeči: 1. O d b o r bi moral obstojati iz najbolj agilnih in umnih živinorejcev. 2. Zadruga bi morala imeti plačanega poslovodjo (tajnika), upoznanega v živinorejski in mlekarski stroki sploh, veščega v obratu, knjigovodstvu in vodstvu rodovnika ter spretnega v kupčijstvu. Kajti težko bi danes posestniki našli med seboj dovolj požrtvovalnega in pridnega moža, ki bi zmogel in hotel opravljati vse posle brezplačno. Za prva leta bi tedaj1 v večini slučajev ne šlo brez sposobnih in plačanih poslovodij. Pač pa bi si zadruga morala vzgojiti sposoben naraščaj za vodstvo zadruge s tem, da pošlje vsaj enega alidva najsposobnejša in vneta mladeniča v kak zadružni tečaj, da bi pozneje uspešno delovala v zadrugi. • 3. Pristopiti bi morali vsi živinorejci, ali pa vsaj večina. 4. Rodovnik in mlečno kontrolo bi se moralo voditi natanko in vztrajno. 5. Zadruga bi morala prva leta za braniti vsako odprodajo najboljše domače, v rodovniku vpisane živine. 6. Organizirani posestniki bi se morali zavedati, da jim organizacija ne prinese takoj osebnih koristi, temveč da morajo v organiziranem delu dolgo vztrajati, dokler se po več letih pokažejo lepi, trajni uspehi. Vse te zadruge bi morale biti organizirane v osrednji zvezi enakih zadrug. Zveza bi morala priti v stike z vsemi merodajnimi činitelji v svrho' pospeševanja interesov njenih članic, skrbeti za primerno reklamo pridelkom, pospeševati udeležbo na živinskih razstavah, udele- CO IO Gorenjska kmečka hiša (vas Medvode, srez Kranj, oblast ljubljanska). Горењска сељачка кућа (село Медводе, срез Крањ, област љубљанска). Maison rustique dans la Haute-Carniole. Slika vzorno urejene kmetije gorenjskega planinskega tipa. Hlevi so opremljeni z dobrimi oddušniki (zdrav zrak v hlevih!), primerno velikimi okni (svetloba v hlevih!) in kanalizacijo za gnojnico, katera se steka v dobro gnoj ni en o jamo. Nad jamo je betonirano gnojišče s pravilno oskrbovanim gnojem. Zraven hleva na levi se nahaja tek a lisce za prašiče z malim bazenom, kjer se prašiči v poletni vročini kopajo. Zadaj za hlevom vidimo ograjeno tekališče za mlado govejo živino. Узорно уређен сељачки посед горењског планинског типа. Type d’une ferme alpestre dans la Haute-Carniole. OBČINE Borito Orig. kliše. Tloris vzorno urejene kmetije planinskega tipa, ki odgovarja sliki na strani 2^8. Тлорис (тлак) узор сељачког поседа планинског типа, који одговара слицн стран 228. Plan d’ une ferme alpestre exemplaire laquelle coresponde à la figure sur le page 228. zevati se ali samostojno organizirati plemenske sejme in razstave mlečnih izdelkov (sira!). Zveza omenjenih š p e c i j a 1 n i h zadrug, n. pr. zveza za Gorenjsko, bi pač morala imeti dobro plačanega strokovnjaka-špecijalista, ki bi vodil s tehnične strani vse podrejene zadruge, v čegar rokah bi se združevale vse niti strokovnega dela. Da je ta z i s t e m špecijalno živinorejskega zadružnega dela mogoč in tudi zelo uspešen, vidimo v praksi n. pr. na Zgor. Bavarskem, kjer imajo osrednje zveze živinorejskih zadrug nameščene dobro izšolane strokovne moči, tako da funkcijonira cel aparat izvrstno v velikansko korist živinorejcev. Zgornja Bavarska ima stalne odjemalce za dobro plemensko živino širom cele Nemčije, kupci, ki so kupovali preje v Švici, se danes redno zglašajo pri udruženih bavarskih živnorejskih zadrugah ter plačujejo za odlične plemenske živali zelo visoke cene. Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Poldrugo leto stara plemenska svinja, hči svinje na sliki stran 335. Pri prvem gnezdu je skotila 11 pujskov, potomcev merjasca na sliki stran 233. Lastnik Simon Justin v Lescah na Gorenjskem. Племенска свиња, 1 */a год. стара, кћи свиње на слиди стране 335. Truie, dans l’âge des l'A années. O prašičereji. I. Pomen prašičereje za planinske kmetije. Reja primernega števila prašičev za lastno, domačo uporabo mesa, slanine in masti se navadno dobro izplača že pri revnejšem posestniku na izključno dolinski kmetiji. Naš planinski kmet je itak po večini mal, revnejši posestnik, ka-teremli nudi prašičereja razmeroma ceno meso in mast za domačo uporabo skozi celo leto. Rejia prašičev je v izrazito planinskih krajih, kjer se prašiči vsaj delno pasejo in kjer je razvito sirarstvo, lahko zelo dobičkanosna. N. pr. bohinjski planinar daje v pašni dobi nekaj prašičev z govejo živino vred na planine, kjer se živali deloma pa-s e j o, obenem p a uspešno izkoristijo si r o t k o in druge odpadke, ki bi se na planini drugače ne dali porabiti. Ta časi reja prašičev kmeta skoraj1 nič ali prav malo stane, a se prašiči ob količkaj dobri paši okrog staj in ob pokladanju sirotke lepo razvijajo in rede. Raz ven tega so planinski pašni prašiči nad vse zdrave in utrjene živali, kar zelo ugodno vpliva na celotno svinjerejo dotičnega planinskega 2B1 okoliša. Pašni prašiči so manj podvrženi raznim boleznim, katere se pri dolinskih kmetijah brez paš bolj pogosto pojavljajo. Y planinskih krajih izkoriščajo prašiči ob hlevski reji tudi sirotko iz dolinskih sirarn, katera se tu najbolje izrabi s pokla-d an jem prašičem. Vidimo tedaj, da je prašičereja v planinskih krajih še tesnejše združena z drugimi vejami kmetijskega gospodarstva, nego prašičereja v ravninah. Prašičereja je tamkaj ob ugodnejših predpogojih glede paše in izkoriščanju sirotke (rudninske soli, katere vsebuje sirotka, zelo pospešuje raščo kosti in celotno uspevanje prašičev!) lahko mnogo bolj dobičkanosna nego pri navadnih, izključno dolinskih kmetijah. Zato je pomen prašičereje za planinske kmetije bistveno važen. П. Vprašanje pasem. Kakor pri govedoreji, si moramo biti zlasti iz strogo gospodarskega vidika tudi pri reji prašičev natanko na jasnemi, katera pasma je za dane gospodarske in krmske razmere najprimernejša. Še posebno je to važno za našega gorskega kmeta. Prašičjih pasem je zelo mnogo, vsaka ima svoje izrazito dobre in slabe lastnosti. Dobre pasemske lastnosti prašičev visoko žlahtnih pasem — kakor pri govedu — ne vzdržijo trajno, da celo, te lastnosti ne pridejo do veljave niti pri prvem kolenu, a ko jim krma, nega in druge prilike ne prijajo. Ena najžlahtnejših evropskih prašičjih pasem, ki je po Sloveniji ne malo razširjena, t, j. jorkširska pasma, res, da skoraj neverjetno hitro raste in se razvije v kratkem času do nezaslišanih tež, ker izkorišča klajo ob ugodnih razmerah naravnost čudežno. Oh primerni klaji in oskrbi v rani mladosti in nato sledeči najizdatnejši krmi in najskrbnejiši negi postane pitan jork-širec lahko do 450 do 500 in več kg težak! Toda te živali niso primerne za naše razmere, ker niso dovolj odporne, ker so v vseh ozirih občutljivejše in bolj podvržene boleznim ter tudi manj rodovitne nego naše domače pasme in končno, ker jim naš kmet ne more nuditi njim primerne klaje in oskrbe. Pogoj za uspešno rejo jorkšir- skih prašičev je, da imamo moderne svinjake s teka lisci, da skrbimo za najumnejšo, a drago vzrejo- mladičev in poznejše za najboljšo pitavno klajo ter najškrbnejšo nego — vse, česar pri 90 odstotkih naših prašičerejcev ni najti in žal tudi tako kmalu ne bo. Kdor ne nudi jorkšircu te predpogoje, bo od te pasme kmalu razočaran. Poleg tega pa kvaliteta mesa od jork-širskih prašičev daleč zaostaja za kvaliteto kranjskih podeželskih prašičev. Sloves kranjske klobase temelji na reji domače podeželske pasme, čista jorkširska pasma bi ta sloves kaj kmalu podrla. Priznati pa treba, da vpliva nekaj naši domači pasmi primešane jorkširske krvi na domače prašiče ugodno, posebno z ozirom na hitrejšo rast in pitavno sposobnost. A preveč jorkširske krvi v naši pasmi nikakor ni želeti, o reji čistokrvnih jorkšircev pa niti pri večini naših izključno dolinskih posestev ne more biti govora — še manj pri malem planinskem kmetu. Zelo se hvalijo tudi hrvatski turopoljski prašiči kot dobri Špeharji. Dobri Špeharji so res, a ne obenem dobri peršutarji. Marsikomu se je že vsiljevala misel na križanje domače pasme s turopoljci za dosego večje špehavosti, kar bi bilo za našega kmeta res važno, ker potrebuje mnogo masti za domačo uporabo. A poskusi s turopoljci se pri nas niso nič kaj dobro obnesli ! Turopoljci so se izkazali — bodisi v čistokrvni reji ali križani z domačimi prašiči — kot n e p o v o 1 j n o rodovitni, kar naš kmet upravičeno najmanj želi ter je rast turopoljca napram domačim prašičem prepočasna. Poleg tega so vajeni turopoljci tečnih paš, kar jimi mi ne moremo nuditi. Torej tudi s to pasmo ne gre pri našem kmetu. Katere prešičje pasme se naj tedaj oprimemo*? Od pasem, ki so se vpel j avale k nam iz‘tujine, se je v Sloveniji mestoma še najbolj obnesla in udomačila nemška podeželska pasma П o s č h - o v e g a tipa in to popolnoma upravičeno. Y tej pasmi je nekaj malega jorkširske krvi, prevladujejo pa v njej lastnosti podeželskega vestfalskega prašiča, ki je zelo rodoviten, ki krmo jako dobro izkorišča, ki je hiter v rašči, odporen in nerazvajen v vseh ozirih. Vpliv tega tipa se opaža marsikje po Sloveniji in d o t i č n i domači prašiče rejci vedo ceniti te vrste prašiče-. Ne predolg, raven, ne ravno špičast, temveč 23B Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovliica. 11 mesecev star plemenski merjasec gorenjskega podeželskega tipa (plemenska postaja radovljiškega okrajnega živinorejskega odbora, v Žirovnici na Gorenjskem). Једанајстмесечни племенски нераст пасмине »горељске подежелске« (пле-менска станица радовљичког окружног сточарског одбова, y Жировници y Го- рењокој. Verrat, dans l’âge des 12 moins, de race »gorenjska podeželska«. Orig. kliše. Fot. SI. Vengar, Radovljica. 1 leto star merjasec gorenjskega č r n o 1 i s a s t e g a tipa, na plemenski postaji v Podhomn pri Bledu (Marija Dornik). Merjasec izhaja od svinje na sliki stran 335. Šest bohinjskih postaj za merjasce je hilo 1. 1926 preskrbljenih z njegovim potomstvom. Једногодпшњи нераст пасмине »Горењске чрнолисасте« на племенској станицп y Подхому код Вледа. Verrat, dans l’âge d’une année, race »gorenjska črnolisasta«. malo širši rilec, široko čelo, dolgi in ohlapni, viseči uhlji, močan vrat, ne previsoke noge, širok in povit, dolg život. Živali so odporne, se hitro razvijajo, dobro izkoriščajo krmo, a so zraven tega zmerne ter dobre za Špeh in šunko. Y dobri oskrbi so ti prašiči tembolj hasnoviti. Opisan tip se najde deloma tudi na Gorenjskem. Smatrati ie te gorenjske prašiče za produkt križanja stare podeželske pasme z nemško podeželsko in jorkŠiirsko pasmo, v katerem pa prevladuje domača kri. Ponekod se seveda opaža nekaj več vpliva jorkširske krvi. Upravičeno ljubi mnogo naših prašič e rejcev živali z ig ora j opisanega tipa, a k o so č moli s aste barve, češ, te živali so še najbolj odporne in nerazvajene, hitre v rašči in zelo rodovitne. Y radovljiškem okraju se je pričela potom tamkajšnjih okrajnih živinorejskih odborov akcija za odbiranje merjascev in svinjic omenjenega črno-helo lisastega ali črnopika-stega tipa, ki so se izkazale ob opazovanju in zasledovanju raznih generacij v vseh ozirih za zelo priporočljivi. Y letu 1925./26. se je preskrbelo že 17 plemenskih postaj z merjasci označenega tipa z dolgimi ohlapnimi uhlji, izhajajočih od svinj, katerih slike vidimo na strani 330 in 235. Y par letih ho obvladal ta tip prašičev nedvomno cel srez Radovljica. Opisani črnolisaisti tip gorenjskih prašičev je nastal nedvomno potom; križanja stare podeželske pasme, t. j. živali prvotne mediteranske (sredozemske) pasme z jorkširci in deloma prašiči nemškega Hosch-ovega tipa. Domača podeželska kri vsekakor prevladuje več ali manj nad tujo krvjo, kar je le želeti, kajti prvotna pokrajinska pasma se v dobri oskrbi razmeroma naglo razvija in raste, se rada pita, daje izborno meso ter je zelo odporna proti kužnim boleznim, a tudi vremenskim ne prilikam v planini. Pasmi s temi lastnostmi le ni želeti na daljne primesi angleške jorkširske krvi, ker bi od tega najbolj trpela dosedanja fina kakovost mesa. — V boljši reji in pravilni oskrbi je pričakovati od teh prašičev večjih uspehov nego od jorkširskih prašičev, za naše razmere pa neprimerno več koristi nego od vsake druge pasme. Gotovo je na to pleme znatno uplival tudi krškopoljski prašič. Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovliica. Tri leta stara plemenska svinja gorenjskega podeželskega tipa s primesjo jorkširske in Hoesch-ove krvi. Njeno potomstvo se je izborno obneslo. Svinja je mati svinje na sliki stran 230. Lastnik Simon Justin v Lescah na Gorenjskem. Трогодишња племенскаЈевиња паомине »Горењске подежелске« са^примесом јоркширске н Хеш-ове крви. Њезино ce потомство изврсно обнесло. Traie, dans l'âge des 5 années, race: »gorenjska podeželska«. III. Odbiranje prašičev za plemensko rejo. Kakor pri vseh živalih, se tudi pri prašiču vse podedljive lastnosti z gotovostjo podedujejo na potomce. Ker se tedaj tako slabe kakor dobre lastnosti podedujejo, mora prašičerejec s tem računati ter odbirati za plemensko rejo le najboljše živali. Večja in manjša mlečnost se podeduje po svinjah in merjascih, enako tudi rodovitnost, nagla r a š č a in druge lastnosti, enako tipični znaki pasme. Nagla rast oziroma razvoj se da sicer prigojiti, a je tudi, enkrat pridobljena, podedljiva. Podeduje se boljše izkoriščanje klaje, špehavost, okusnost in dobrota mesa, dasi vpliva na nekatere teh lastnosti bistveno tudi krma, Vsled opisanih dejstev moramo odbirati svinjice, ki jih mislimo rediti za pleme, od zdravih, zelo mlečnih svinj, t. j. od onih, ki imajo zelo razvita vimena z najmanj dvanajst cizki, ki so drug od drugega enakomerno oddaljeni. Plemenska svinja mora biti čimbolj rodo- vit n a, ki skoti vsakokrat najmanj sedem do osem prašičkov. Biti mora »dobrega gobca«, Ki rada žre in klajo dobro izkorišča. Ne odbirajmo pa nikdar plemenske mladiče od svinje, katera mladiče rada požre, ali ki je sploh nemirna ali divja, ker se te lastnosti prav rade podedujejo in ker značijo sploh slabo materinstvo. Najboljše živali za pleme daje svinja navadno šele iz dragega do četrtega gnezda, kajti ob prvem gnezdu je mati navadno slabejše razvita, vsled česar tudi potomstvo ne more biti najboljše. Stremiti moramo pač za najboljšim. Ob prvemj gnezdu se tudi mlečnost navadno nezadostno razvije ter se ne da še z gotovostjo sklepati na dobro mlečnost. Zato izbira umen prašičerejec plemenske prašiče šele iz drugega ali naslednjih gnezd, a ne iz prvega gnezda ter uporabi poslednje rajši za odprodajo ali za pitanje. Dobijo se seveda izjeme, ko je svinja ob prvem- gnezdu že zadostno ali precej razvita in kaže tudi glede mlečnosti prav dobre znake; pri nas pa je navadno svinja ob prvem gnezdu v 90 slučajih še prav slabo razvita. Odbirati treba tudi iz gnezda najlepše živali. To pa iz vzroka, ker mladič, ki je prišel na svet že slab, ne obeta v plemenski reji n i 6 d o b r e g a. A tudi mladič, ki se je sicer rodil lep in zdrav, a zaostane morda radi slabe j šega cizk a, zaostaja po navadi tudi v bodoče v rejnosti in drugih ozirih. Pomanjkanje mleka v zgodnji mladosti se pozneje vedno več ali manj maščuje. Vsled tega treba pri odbiri za pleme upoštevati najprej tiste mladiče, ki sesajo pri sprednjih, prsnih cizkih, ker so isti najbolj izdatni v mlečnosti. Sicer se res najdejo izjeme, da slabejši pujsek, ki je zaostal radi slabega cizka, pozneje druge prekosi v rejnosti, toda to so izjeme, katere je kaj lahko razlagati. Zelo napačno postopanje večine naših prašičerejcev je, da navadno odprodajo iz gnezda najlepše pujske, a- za domačo plemensko rejo si obdrže obično slabše, za katere se kupec ne zanima. Tako postopanje pomeni, pasmo si- stematično poslabševati in delati samemu sebi škodo. Za dom treba izbrati vedno n a j 1 e p š e mladiče! Največja napaka, katero zagrešujejo pra-šičerejci na Gorenjskem v precejšnji večini, osobito v Bohinju in v nekaterih občinah radovljiške okolice je ta, da držijo plemenske svinje samo enkrat za pleme. So občine, kjer naštejemo lahko na prstih ene roke tiste prašičerejce, ki drže svinje dva- do trikrat za pleme. Potomstvo takih svinj naravno ni najboljše. Prašičerejci, ki tako postopajo, naravnost sistematično kvarijo svojo pasmo. Razven tega se gonijo take napol degenerirane svinje, male, še nedorasle živali, prezgodaj k merjascu. Ker se na tak skrajno nepravilen način postopa ponekod že od zdavnaj, je jasno, da v nekaterih občinah skoro ni najti res lepo žival v svinjaku. Vsakdo uvidi, da mora čreda, pri kateri se sistematično — leto za letom-— pripušča k prvemu in zadnjemu p 1 e -menjenju nedorasle svinje, skoraj vse vedno le iz prvega gnezda — polagoma nazadovati v vseh dobrih lastnostih in propadati. Taka pasma je za vse prej pripravna nego za plemensko kupčijo in ne bo nikdar kos konkurenci. Živali iz prvega gnezda so navadno preslabe za plemensko rejo, zato se odločimo, rediti svinje po dva- do tri- ali celo štirikrat za pleme, ker že s tem zajezimo nazadov.anje prašičereje. Ugovori, da vsled neugodnih krmskih razmer to ne gre brez izgube, niso merodajni. Sicer pa se dajo starejše svinje prav tako ali še uspešnejše spitati kakor mlajše. Seveda igra pri tem veliko, vlogo, da se posestvo preskrbi s potrebnimi krmili, to je, da poveča rodovitnost svojih polj z umno uporabo hlevskega gnoja ter umetnih gnojil, s čimer se osamosvoji od dokupovanja krmil, ki so razmeroma draga. Pri plemenski svinji treba gledati na to, da ima bolj' lahko kot težko glavo, t. j. glavo nežnejšega tipa, da ima lažji rilec, vrat bolj stegnjen, viseče ohlapne uhlje, daljši život polnih oblik, dobro razvita vimena z najmanj dvanajst enakomerno med seboj oddaljenimi cizki, krepko, široko medenico, ravno hrbtišče, da je polna za plečeti in polnih ledij, život na bolj nizkih nogah. Važno je, da je plemenska svinja mirnega temperamenta. Od plemenskega merjasca se zahteva, da izhaja od zdravih staršev, predvsem pa dobro pokolenje glede pasme in užitnosti. Glava mn ne sme hiti pretežka (težki porodi!), celo daljše, spodnja čeljust široka, dolgi in ohlapno viseči uhlji, vrat bolj kratek in poln v tilniku, potna in močna ledja, ravno hrbtišče in polna pleča, širok križ, globoka prša ter ne previsoke noge. Z ozirom na mlečno potomstvo je gledati pri merjascu, da ima najmanj dvanajst cizkov. Ščetine gostejše in ¡bolj košate, pravilno vzra-ščene in močne noge, parkeljčki (mali zgornji parklji, »krnoprsti«) se pri hoji ne smejo dotikati tal. Merjasec mora biti živahen, čvrst, v plemenski r e j n o s t i, ne pa spitan in len. Isti ne sme biti razdražljiv ali celo hud, ker se ta lastnost rada podeduje, Iz rejskih ozirov kaže merjasca izbirati rajše iz spomladanskega gnezda, ker je spomladancem navadno dana možnost, da se čez poletje bolje razvijejo nego j esenci čez zimo. Ob dobri zimski reji so sicer tudi j esenci dobri. Sploh kaže izbrati jesenske merjasce le, ako gospodarsko-obratne razmere rejcev to izrecno zahtevajo. Ker igra poleg krme ravno odbira plemenskih živali največjo vlogo, bo postopal umen prašičerej ec glede odbire plemenskih prašičev po teh načelih, ker le tako si vstvari odličen plemenski naraščaj. Glede na pogosto se pojavljajoče kužne in nekužne bolezni prašičev, bi moral previden kmetovalec pri nakupu teh živali za domačo rejo, gledati strogo na to, da izvirajo le iz popolnoma zdravih hlevov, katere osebno dobro pozna. Pri tern naj vedno upošteva, da je krvno sorodstvo pri prašičih skrajno nevarno, ki obrodi najhujše posledice in občutno škodo. Nakupovanje plemenskih prašičev na sejmih je v vseh ozirih dokaj riskantno. IV. O plemenenju. Prašičerejec mora najprej vedeti in upoštevati, da se ožje krvno sorodstvo (t, j. pie -m e n e n j e v sorodstvu) ravno pri prašičih hudo maščuje. Ako je previden, se izogne rajše tudi oddaljenemu sorodstvu. Mal okate ra žival je v tem oziru tako občutljiva, kakor je prašič in čimbolj žlahtno pasmo gojimo, tem hujše so posledice sorodstva. Žalostnih primerov je povsod mnogo, a za svarilo naj omenim le slučaje, ki so se nedavno pripetili v Podhomu (občina; Gorje pri Bledu). Od svinj, oplemenjenih po ožjesorodnem merjascu, je skotila n. pr. ena svinja vse mladiče mrtve in le enega živega, ki pa je kmalu poginil! Draga svinja je skotila osem mladičev, prvotno lepe in dozdevno čisto normalne živali, a predno so dosegli starost štirih tednov, so začeli vsi vidno hirati, dobili so »t e ž k o s a p o« ter so kmalu vsi drug za drugim poginili. Tretja svinja je skotila šest zelo lepih mladičev, ki so bili v začetku popolnoma zdravi in lepi, a predno so bili par tednov stari, jih je polovica poginila, drugi pa so ostali slabiči. — Vsi ostali slučaji so se odigrali popolnoma slično. V enem samem slučaju so se mladiči bolj normalno razvijali, a tu je bilo sorodstvo že bolj oddaljeno. Ako tudi ostanejo prašiči, izvirajoči iz sorodstvenega ple-menenja, včasih pri življenju, ni iz njih navadno nič prida. Isti ostanejo slabotni, se slabo razvijajo, slabo rede in so podvrženi vsem mogočim nadlogam. Degeneracija pri prašičih nastopa naj-rajše kot posledica krvnega sorodstva. Zato pa bodi naša prva skrb in briga, da onemogočimo pri prašičih vsako krvno sorodstvo. Vsako leto treba merjasca menjati ter se izogibati tudi oddaljenemu sorodstvu. Zvesta tem načelom dodeljujeta okrajna živinorejska odbora v radovljiškem srezu svojim plemenskim postajam vsako leto odbrane merjasce popolnoma tuje krvi. Tisti posestnik pa, ki skuša prihraniti par dinarjev s tem, da žene svinjo k zakotnemu merjascu, ki je morda cenejši, tvega s tem, da bo trpel vse posledice sorodstvenega plemenenja in namesto da bi kaji prihranil, bo imel navadno le veliko škodo. Merjasca gorenjskega tipa ne kaže pripuščati k plemenenju pred končanim 10. mesecem starosti, ker šele v tej starosti je žival dovolj razvita za plemenitev in daje lepe potomce. Pri žlahtnejšem plemenu bi lahko izjemoma pripuščali merjasca že z devetim mesecem, ali prav zmerno in kvečjemlu enkrat na dan. Velika napaka je, pripuščati merjasca prezgodaj. Dobe se posestniki, ki iz gole dobičkaželjnosti pripuščajo žival že v petem ali šestem mesecu starosti. To postopanje je za merjasca in pasmo kvarno, ker žival predčasno spolno oslabi in potomstvo po navadi ni kaj prida. Dobrega plemenjaka treba čuvati in pre-vdarno rabiti za pleme, a ne izčrpati njegove sposobnosti prezgodaj. Enako napačno je, pripuščati tudi že odraslega merjasca več kot dvakrat na dan, a najbolj kvarno je, ako ga kdo pripušča večkrat na dan, včasih celo dvakrat skoraj zaporedom a. Tak mierjasec kmalu spolno oslabi, a zaskočene svinje navadno ne vržejo zadovoljivih mladičev, ne glede životnosti in ne glede števila. Gospodinje, ki se s temi ukvarjajo, a tudi one, ki priženejo svinjo k merjascu, bi morale ta dejstva pač uvidevati ter v lastno korist zatajiti v sebi mamečo sebičnost, če že ne gre drugače, treba narediti med dvema skokoma vsaj presledek od par ur, ako že mora tupatam merjasec dnevno večkrat plemeniti. Y takih primerih je pa neobhodno potrebno, dodajati živali dnevno izdatne porcije zdrobljenega ovsa, ječmena ali vsaj pšeničnih otrobov, oziroma koruze. Drugače žival preveč oslabi. Svinje našega domačega plemena ni ugodno prvič pripuščati pred desetimi do dvanajstim mesecem starosti, že z ozirom na to ne, ker naša pasma ni tako nagla v razvoju života, da bi bilo bolj zgodnje pripuščanje upravičeno1. Drugič pa z ozirom na dejstvo, da prihaja ponekod nad 90 odstotkov svinj k prvemu plemenenju, ki izhajajo vse iz prvega gnezda, katero daje samo po sebi že slabejše živali. Naše gospodinje pripuščajo navadno premlade svinje prvič k plemenenju. Posledica je, da dobijo slabejše potomstvo, a skote čestokrat ravno zaradi tega le po par mladičev. Gospodinja pa se jezi na merjasca, češ, merjasec je za nič, kar pa ni res. Kriva je gospodinja, ker je pripustila svinjo premlado k merjascu. V. Oskrba in krmljenje doječih svinj. Nase gospodinje skrbe s pravo požrtvovalnostjo za breje in doječe svinje, ampak na marsikaj se pa le ne ozirajo, kar bi njihovo brigo in skrb tembolj poplačalo. Gospodinje se zlasti ne za- vedajo, da treba tudi breji svinji gibanja na prostem, kakor drugim prašičem, dasi morda v zmanjšani meri. Seveda se misli prav zmerno prosto gibanje brez pretiravanja in ne ob slabem ali premrzlem vremeniu. Prosto gibanje koristi breji svinji prav zelo že z ozirom na njeno stanje. Y zadnjem tednu brejosti pa potrebuje svinja mir, zato jo damo po možnosti v čisto locen, toplejši svinjak. Da je ob sko-tenju in po istem neobkodno potrebno najskrbnejše nadzorovanje svinje, to ve vsaka prašičerejka. Brejo svinjo treba že pred skotenjem privaditi na klajo, kakoršno bo dobivala v doječeml stanju. Primerna klaja za doječo svinjo ne sme biti preveč vodena. Dobra krmila za ta slučaj s o : krompir (kuhan), pesa' ali korenje z zdrobom od ječmena ali ovsa, otrobi, lanene tropine (a le v majhnih količinah) ter koruza. Spomladi in poleti vpliva zelo ugodno na doječo svinjo fina mlada trava ali tudi prav mlada detelja. Primerna je sploh klaja?, ki sili k mlečnosti, a ki ne pita. Doječi svinji je priporočljivo pokladati, posebno ako je v životu šibkejša, ali ako ima nad osem do deset mladičev, dnevno okrog 15—20 gramov poklajnega apna, ki se ga zmeša med drugo klajo. Od petega tedna po skotit vi dalje je dobro, spuščati svinjo z mladiči vred dnevno za malo časa na prosto, ako vreme in zračna toplina to dopuščata. Ob toplejših solnčnih dnevih je delati to tudi pozimi, posebno tam, kjer se ima na razpolago kako proti vetru zavarovano zatišje. Y prvih dneh skotitve treba mladičem s primernimi kleščami odščipniti mlečne zobe (mlečne krajnike in podočnike), da ne morejo ob sesanju raniti svinje na cizkili. Kdor hoče obvarovati mladiče, da jih svinja ne more zlahka zmečkati, temu je svetovati, da opremi svinjak enkrat za vselej s praktično napravo, kakoršno se vidi mnogokje na Štajerskem. Navpično k steni in navpično k tlom svinjaka se pritrdi železne palice v obliki pravo-kota. Teh paličastih pravokotov, visokih okrog 25 do 30 cmj, se pritrdi po 2 do 3 komade ob vsaki steni. Mladiči so pod njimi popolnoma varni pred težkim životom svinje. Enako dobro služijo tudi močne železne palice (»štange«), pritrjene 30 cm visoko in enako oddaljeno od sten kraj vsake stene svinjaka. Dolge nastilje ni rabiti k doječim svinjam, ker se mladiči v njej radi zamotajo in so vsled tega bolj izpostavljeni zmečkanju. Najprimernejša nastilja v tem slučaju so žaganje, pleve, zrezana slama i. t. d. VI. Vzreja plemenskih prašičkov (pujskov). Ako se zapazi med pujski enega ali več takih, ki so znatno slabejši od drugih, treba postaviti te slabiče že takoj v začetku k srednjim (boljšim) cizkom in 'sesanje prve dni nadzorovati, drugače prehudo zaostanejo za drugimi, kateri jih pozneje kot šibkejše vedno bolj odrivajo od sesanja. Večkrat se ta postopek posreči. Merjaščka, katerega odberemo za pleme, pustimo sesati neprikrajšano*do konca sedmega ali celo osmega tedna starosti. Plemensko s v injico pustimo sesati najmanj šest tednov. Ako pa nam je na tem, da se žival pozneje lepše in hitrejše razvija, jo pustimo sesati — kakor merjaščka — sedem do osem tednov. Že od tretjega tedna dalje treba gledati, da polagoma privadimo živali na drugo k 1 a j o. Zato jih pustimo jesti pri svinji, ali pa — kar je pravilnejše •— jim p o kl a damo posebej tako-z v a n i »so k« , najboljše iz ječmena ali ovsa na mleku, ali druga podobna krmila. Slabejše prašiče pustimo pri svinji eden do dva tedna dalje kot druge. Tudi pri prašičkih nam j, e gledati na to, da se vrši odstavljanje od sesanja postopoma, a ne naenkrat, n. pr. merjaščka pustimo sesati v polni meri celih sedem tednov, a v osmem tednu ga pripustimo svinji dnevno le enkrat ter ga v devetem tednu popolnoma odstavimo. Postopno odstavljanje je važno tudi zaradi svinje same. Ni boljše hrane za milade prašiče v prvi dobi razvoja kot je materino mleko. Zato moramo, čim živali že odstavljamo ter po odstavljanju vsaj skozi par tednov pokladati prašičkom tako klajo, ki je materinemu mleku glede sestave hranilnih snovi najbolj podobna ali približno enakovredna. Taka hrana je n. pr. neposneto kravje mleko. Dobro je tudi posneto kravje mleko, teda slednjemu manjka tolšče; zato se priporoča, da mu primešamo nekaj redko nakuhanega lanenega semena ali nepokvarjenih lanenih tropin. Zelo dober je »sok« iz kuhanega krompirja s primešanim ovsom, ječmenom ali otrobi; dober je tudi še ajdov zdrob. Zelo redilno je pinjeno mleko. Dober nadomestek za mleko sploh so ovsov in ječmenov zdrob ter pšenične otrobi. Dostavljene prašičke krmimo najbolje štirikrat dnevno. Za odstavljene plemenske prašičke ali take, ki še sesajo, koruza, bodisi kot zdrob, moka ali celo kot žganci — ni ravno primerna klaja in sicer zato ne, ker je preveč pitavna, a mlade plemenske živali ne kaže pitavno k r -m iti. Nadalje, mlade živali s pokladanjem n. pr. koruznih žgancev preveč razvadimo, da postanejo vsled tega pozneje ob morda slabejši oskrbi zelo izbirčne. Kdor poklada plemenskim prašičkom, namenjenim za prodajo, koruzne žgance ali enako, dela to navadno iz brezobzirnosti, posebno ako ima prodati živali na živo težo. Kvečjemu še gre, da se poklada nekaj malega od koruzne moke v »soku«, a neprimerno boljši je sok iz zmletega ovsa in ječmena. Sploh je boljše krmiti mlade plemenske prašičke z dodatno klajo rajše bolj skromno, nego preveč pitavno, ker skromnejše vzgojeni prašički, ko pridejo v tujo oskrbo, zelo radi žro in se hitrejše razvijajo. Glede sesanja pri svinji pa nikakor ne kaže, da jih kaj prikrajšamo. Mladičem je dobro dodajati — tudi ako ne obstoja naravnost potreba po tem — po odstavljenju klajno apno ali pa fino zmlete kosti, ki so enakovredne klajnemu apnu. Namesto klajnega apna se poklada z istim uspehom tudi fino stolčene ali zmlete lupine od kurjih jajc. Živali pri teli dodatkih hitrejše ras tej' o in se lepše razvijajo. — Y tekališče za prašičke natrosimo zdrobljen čist zidni omet ali zdrobljene kosce opeke in lesno oglje. Ako zapazimo, da prašički glodajo zid, les i. t. d., ali da žrejo kurjek, je to znamenje, da jim) primanjkuje fosforovo kislega apna, katerega jim v tem slučaju ne smemo odreči. Enako ako mladiči poželjivo pijejo scalnico, je to znak, da čutijo potrebo po fosforovem apnu. Vse to velja tudi za odrasle prašiče. Da bo prašičerejec v podrobnem dobro razumel, zakaj j e uporaba klajnega apna pri mladih prašičih mnogokrat posebno priporočljiva oziroma naravnost pogoj za zdravje in zadovoljivo rejo živali, mora upoštevati, da je prašič žival, ki je že v starosti enega leta ali tudi že prej v razvoju popolnoma dozorela (dorasla). V s 1 e d tako kratke razvojne dobe potrebuje život prašiča, ker razmeroma zelo naglo raste, v zgodnji mladosti tudi razmeroma mnogo rudninskih snovi (f o s f o r o v e g a apna). Te snovi so n e o h h o d n o potrebne za naglo raščo kosti. Narava skrbi zato že s tem, da je mleko od svinje glede vseh hranilnih snovi mnogo bolj redilno in cla vsebuje znatno več rudnin, nego n. pr. mleko od krave. Kajti govedo se bolj. počasi razvija, zato ni treba, da vsebuje kravje mleko kot telečja hrana toliko rudninskih snovi kot svinjsko mleko. Iz tega razvidimo, da kravje mleko glede na pravilno prehrano čisto mladih prašičkov nikakor ne z a m o r e popolnoma nadomeščati mleka od svinje, ker mu v oziru redilnosti ni enakovredno — o so bit o, ker vsebuje kravje mleko premalo rudnin z ozirom na potrebe prašičkov. Sledeča razpredelnica nam pojasnjuje razliko v hranilni vrednosti par vrst mleka glede glavnih hranilnih sestavin. Mleko Vsebuje poleg vode in raznih drugih snovi povprečno (v odstotkih) tolšče skupnih beljakovin mlečnega sladkorja Rudninskih snovi od svinje 4*5'»/o 7 °/0 3°/0 l°/o (Primerjaj razvojno dobo života [kosti] in te odstoike ) od psice 9°/o 9*6 »/„ 3°/o 0*9 »/o od krave 3*5'»/o 3*5 »/„ 48 »/o 0*7 °/0 od ženske 3-8% 1*6“/„ 6-8 •/„ 0*25 °/0 T Ako tedaj prašičkom primanjkuje v rani mladosti rudninskih snovi, n. pr. ako jih prezgodaj odstavimo, ako svinja ni zadostno mlečna, ali ako doječa svinja nenadoma pogine — ne moremo s pokladan jem kravjega mleka popolnoma nadomestiti mleko od svinje, še manj pa z drugimi, drugače še tako dobrimi krmili, katera vsa, v primeri s svinjskim mlekom, vsebujejo premalo skoraj vseh poglavitnih snovi, posebno rudninskih. V omenjenih slučajih moramo dodajati prašičkom, zraven polnega kravjega mleka, ovsenega ali ječmenovega zdroba, tudi še klajno apno, katero spopolni obstoječi primanjkljaj rudnin v kravjem mleku. Ako tega ne storimo, se živali mpogo slabejše razvijajo, ostanejo šibkih kosti, bodo pozneje bolj podvržene boleznim in se končno tudi slabo rede in pitajo. Predvsem so take živali dostopne za bolezni na kosteh (kostolomnica). V omenjenih treh slučajih moramo tedaj brezpogojno rabiti klajno apno, od katerega se poklada (primeša drugi klaji) na primer na enega prašička 5 do 10 gramov na dan. A tudi drugače, če ob normalnem sesanju opazimo, da so prašički — drugače zdravi — a šibkih kosti in da slabo uspevajo, jim moramo pomagati s klajnim apnom. Enako je poki a d a n j e apna potrebno, ako krmimo mlajšim in tudi odrastlim živalim mnogo pese ali repe, ker ta krmila vsebujejo razmeroma malo rudninskih snovi. Mlade prašičke moramo že prav zgodaj privaditi na gibanje na prostem. Vsak umen pra-šičerejec ima celo v hlevu ločen prostor samo za pujske, kateri se, ločeno od svinje, medsebojno prostejše gibljejo, svinje brez potrebe ne nadlegujejo in niso izpostavljeni zmečkanju. Tembolj važno za zdravje, rejnost, raščo in odpornost proti različnim boleznim (posebno prehladu!) pa je, da privadimo prašičke prav zgodaj na gibanje na prostem. Že od starosti petega tedna dalje bi morali pustiti prašičke vsak dan za nekaj časa na prosto, najbolje s svinjo vred, le v slučajih hujšega mraza se to opusti. Seveda se mora vršiti to le postopno: n. pr. prvi dan samo za 5—10 minut, drugi dan enako, tretji dan že pet minut dalje i. t. d. Tako bi bilo postopati z vsemi prašiči raz v en morda le onih, ki jih pitamo. Na ta način se živali kmalu privadijo na svež zrak in se ne prehlade. Zunaj oh prostem gibanju grebejo in rijejo po zemlji, kar jim v vseh ozirih zelo dobro dé (apno!). Živali, katere vzrejamo po trm navodilu, bodo hitrejše rastle, se boljše razvijale, bodo zdravejše in bolj utrjene, kakor ako jih vzrejamo po starem načinu, ki je vse prej nego pravilen. Na opisan način postopam,o tudi pozimi vsaj takrat, ko so dnevi solnčni in toplejši. Odstavljene prašiče privadimo spomladi in sicer polagoma na zeleno krmo, fino mlado travo in detelje. Zelena krma je tečna in izdatna tudi kot klaja za prašiče. Z mlado nizko travo, mešano z mlado deteljo (domača detelja, h eia detelj a) se prašiči oh dodatkih drugih krmil zelo uspešno razvijajo. Zelena krma, predvsem paša, je tudi za breje svinje zelo priporočljiva. Rezanje (kastriranje) mrjaščkov, ki so namenjeni za pitanje, se pri nas izvaja pravilno, t. j. v tretjem ali četrtem tednu starosti. Za prašiče sploh, posebno pa za ravnokar rezane prašiče, je potrebno, da leže vedno na zdravi, suhi na-s t i 1 j i radi nevarnosti okužbe. VIL O krmljenju prašičev. Pri krmljenju prašičev treba gledati na to, da klaja ni preveč vodena, temveč rajše nekoliko gostejša, n. pr. podobno kuhani kaši. Preveč vode v klaji živalim ne de dobro, širi prebavila in nikakor ne pospešuje rejnosti. Zrnata krmila se poklada prašičem najbolje drobno zdrobljena (»pretrgana« ali »šrotana«) kot zdrob, ker le zdrob prašič dobro prebavi. Pri pokladanju ne-zdrobljenih zrnatih krmil gre mnogokrat lep del zrn čisto neprebavljen v blato. Takrat se tupatam pripeti, da živali ž r o lastno blato, to se pravi, da iščejo po blatu še neprebavljena cela zrna. Glede posameznih krmil je pripomniti le, da so za plemenske živali najbolj prikladna sledeča: v prvi vrsti stoje mleko, ovsov in ječmenov zdrob, šele v drugi vrsti koruzen zdrob in ajda. Nadalje otrobi, lanene tropine (le-te v majhnih količinah), kuhan krompir, pesa, korenje, katero daleč prekaša repo. Zelo priporočljiva je sirotka (rudninske snovi!). Dobre so tudi oparjene pleve od ovsa. Zelena klaja (mlada trava in detelje) zelo pospešuje rast prašičev. Omeniti bi bilo tudi še posneto mleko in pinjenec, ki sta skoraj enakovredni polnemu mleku, ako jima primešamo primerno.količino prekuhanega lanenega semena ali lanenih tropin. Glede pomij je vse odvisno od njih kakovosti. Vsekakor ni dobro pokladati preveč vodenih pomij, a nikakor ne že skisanih in pokvarjenih. Zelo ugodno vpliva na plemenske prašiče paša, ako je količkaj izdatna. Ako pasemo prašiče na boljši paši, moramo opremiti vsakega z dva- do tri rilčnimi obročki, drugače živali preveč razrijejo in pokvarijo rušo. Kako uspešna je reja prašičev na paši, vidimo na nekaterih naših planinah, ker za prašiče paša ni povsod kaj prida, a se živali, seveda poleg pokladanja sirotke, prav hitro in uspešno rede. Zraven tega so pašni prašiči zelo zdravi in utrjeni. V e č j i m posestnikom, ki se pečajo s prašičerejo v večjem obsegu in ki imajo v bližini hlevov kaj več primernega prostora, je zelo priporočati, da ogradijo kakih 5 do 6 ali več približno enakih in ločenih prostorov. V teh ogradah bi se prašiči lahko od spomladi do jeseni kolobarno pasli, pri čemer bi zelo dobro uspevali. Na take prostore kot stalne prašičje paše bi morali seveda nasejati primerne travne mešanice. Zelo priporočljiva mešanica bi obstojala iz angleške ljulke (LoliumJ perenne), italijanske ljulke (Lolium italicum!) in bele detelje (Trifolium repene). Vprašanje je le, ako bi italijanska ljulka na slabem svetu in v premrzlem kraju povoljno uspevala. Jeseni bi morali ploskve preorati, pustiti čez zimo v surovi brazdi, spomladi ostro pobranati po dolgem in širokem ter nasejati najprej prav na redko oves. Med ta redki oves na-sejemo nato mešanico, toda travna in detel j na semena vsako zase in ne skupaj zmešano. Po setvi povaljamo z valjarjem. Zelo bi zaleglo, par tednov predi setvijo navoziti nekaj gnojnice ali natrositi malo apnovega dušika (n. pr. samo 50—60 kilogramov na en oral). Cint požene oves latje, ga moramo pokositi, da se razvije me- sanica. Oves je potreben le kot zaščitna rastlina — brez katere setev težko dobro uspe. Tudi pri naročilu te travne mešanice bi bilo treba naznačiti vrste zemlje, lego in velikost zemljišča ter nameni sejanja. Pašnik za prašiče bi bilo gnojiti s kalijevo soljo in superfosfatom v zgodnji spomladi, od vsakega po okrog 150 kg na en oral. Izmed raznih vrst pitavne klaje je ravno mleko, pa najsibo polno, posneto ali pinjeno mleko, ob katerem daje pitan prašič n a j s 1 a s t n e j š e meso. Mlečna klaja, združena s pokladanjem) ječmena, koruze in enakih krmil, je glede naglega in dobrega uspeha pri pitanju še najuspešnejša. Vprašanje je le, ali se taka klaja vedno izplača. Izmed žit daje najslastnejše meso, slanino in mast predvsem ječmen, šele za tem pride koruza. Sicer pa velja koruza za naj-izdatnejšo pitavno klajo in to upravičeno, ker mleko in ječmen pri nas v druge svrhe uspešnejše izrabimo oziroma vnovčimo. Krompir je sam že zelo pitaven, enako tudi pesa in korenje, posebno ako pokladamo zraven še otrobe ali odpadke žit, lanene tropine, koruzo, ali kaj enakega. Sicer pa je krmljenje pitavnih prašičev odvisno od gospodarske zmožnosti posestva, kjer treba krmiti pač to, kar se ima, ozirom.a, kar se z o z i r o mi na pitavno vrednost in ceno prašičev izplača, morda nakupiti. To treba vzeti predvsem iz trgovskega stališča. Glede plemenskih prašičev pa že kaže nekaj žrtvovati, kar se morda na videz ne izplača, o s o -bito pri vzreji plemenskih prašičev do okrog petega ali šestega meseca starosti. Kajti s klajo v tej dobi postavimo živalim podlago za na daljno rašeo in razvoj. Končno ne more biti odveč, če povdarjamo, da treba razne odpadke žit izpod veternjače in trijerja, ako jih pokladamo prašičem, prej skuhati ali dobro popariti, da se s tem uniči kaljivost semen raznih plevelov. Enako postopamo s senenim drobirjem (senene rože). -— Ako tega ne storimo, gredo semena neprebavljena skozi žival, pridejo na gnoj in z gnojeml na njivo, kjer večinoma izkale in pomnože njivske plevele. Pokladanje živinske soli prašičem zelo pospešuje prebavo, le preveč je ni dajati. Za odrastlega prašiča zadošča pet- do kvečjemu 10 gramov na dan. Dotakniti se nam je tudi vprašanja, ali mora imeti prašič kuhano krmo, da dobro uspeva, ali pa je enako dobra surova mrzla (t. j. nekuhana) kl a j a. Povsod! po drugih deželah se je že zdavnaj preizkusilo, da prašiči, ki so na nekuhano klajo z mladega navajeni, uspevajo oh taki klaji ravno tako dobro, kakor ob kuhani. Zato krmijo tam prašiče večinoma že z nekuhano klajo, raz ven krompirja, katerega pa treba rabiti kuhanega. Nekuhana k 1 a j a ima več prednosti zase: Ob nekuhani klaji je izključeno, da dobe prašiči preveč vročo hrano. Pri uporabi kuhane krme se lahko pripeti, posebno pri nemarnem osobju na večjih posestvih, da dobe živali klajo prevročo, kar jim prav mnogokrat škoduje na zdravju. Nadalje se prihrani ob nekuhani klaji kurjavo in s tedi s časom, zakaj kuhanje je pač zamudno. Torej razven krompirja in plev ali krme, ki je morda malo skvarjena in katero moramo vsaj opariti, ako nočemo tvegati zdravje živali, krmimo prašičem lahko vsa krmila sirova. Seveda ne smemo misliti, da lahko kar naenkrat pričnemo s sirovim po-kladanjem! Ako bi to storili, bi to šlo brez škode za zdravje živali, ki so pri nas od mladega navajene kuhane klaje in v tem oziru takorekoč razvajene. Morali bi tedaj živali čisto mlade, takoj po od stavljenju dosledno in polagoma privaditi na nekuhano klajo, nakar bi živali brez vsake škode za zdravje in ob enakem uspehu uspevale. Le krmo, ki je dvomljive vrednosti, pleve ter krompir, moramo pariti oziroma kuhati. S p o klad an jem sirove klaje prašičem, ako ista ni pokvarjena, prihranimo drva, mnogo truda in časa, a rejski uspeh ni nič manjši, kot pri uporabi kuhane klaje. VIII. Oskrbovanje in nega prašičev. Našimi pridnim gospodinjam se mora priznati, da posvečajo v gotovih ozirih prašičem sploh, posebno brejim svinjam, veliko pozornost in brige, kar je zelo hvalevredno. A. ta pozornost, dasi je potrebna in umestna, gre v nekih gotovih ozirih nekoliko predaleč: podobna je pretirani ljubezni do otrok, ko jih starši razvadijo in pomehkužijo ali z domačim izrazom »scertljajo«, tako da morajo kot zreli ljudje že ob vsakem vetrčku v posteljo. Pri živalih je tak postopek vse prej kot koristen. » S c e r 11 j a« ali pomehkuži s e' v tem oziru naše prašiče predvsem: s temi, da gospodinja iz strahu pred »prehlad o mi« in vsemi mogočimi nadlogami, drži živali večkrat v n a j z a t o h 1 e j -ših in najtemnejših svinjakih, ki.s o tupa tam bolj podobni brlogom,, nego zdravim svinjakom. In te svinjake pozimi skoraj nikdar ne zrači. Prašiče se posebno po zimi naravnost čuva pred vsako sapico zdravega čistega zraka in solnčne luči. Skrb za zdravje živali je zelo hvalevredna, a na eni strani povečini jako slabi ali najslabši svinjaki, na drugi strani skoraj popolna ločitev od čistega zraka in svetlobe — povzročajo pri živalih vse prej nego razpoloženje za zdravje. A kako začuden, karajoč pogled ošine človeka, ki svetuje taki skrbni mamici, naj vendar malo odpre kako malo okence ali linico, ako jo svinjak sploh ima, ali pa vrata! Dobe se svinjaki, v katerih vlada taka nesnaga in smrad, da vstopivšega človeka kar duši in čuti posledice v grlu in pljučih včasih še dobro uro potema ko je že davno na prostem,. Vse te razmere so za razvoj, raščo, zdravje in tudi pitanje prašičev naravnost škodljive. Le skrajna nepoučenost, razni predsodki in tudi praznoverje rode tako kvarno postopanje z živalmi, katerim so čist zrak, svetloba in snaga prvi pogoji za zdravje in dobro uspe vanje. Prazen in neumesten predsodek je, če kdo trdi, da je prašič sam na sebi že nesnažna žival in »za nesnago takorekoč ustvarjen«. Ravno nasprotno je res, ker baš prašič ima zelo razvit instinkt (naravni nagib) za snago. Prašič, ako se ga navaja na s n a g o, to takoj čuti, rekel bi razume ter ne bo zlahka povzročal nesnage, ako se mu nudi miožnost za s n a g o. Komur se to čudno ali celo smešno zdi, je slab opazovalec in navadno slab prašičerejec. Plemenski prašiči se bodo boljše razvijali in bodo manj podvrženi boleznim le v takih svinjakih, kjer vlada vsaj kolikortoliko čist, zdrav zrak in ki so dovolj svetlobni. Temnejši svinjak je umesten le za živali, ki jih pitamo. Vsled teh in drugih razlogov je zelo potrebno in koristno (prepričaj se o tem!), spuščati vse plemenske prašiče brez izjeme in vsak dan — vsaj spomladi, poleti in jeseni — na prosto, na jsibo to v posebno tekališče ali drugam. Priporočati je, da jih spuščamo tudi pozimi dnevno vsaj za pol ure ven na zrak, ako ni mraz prehud. Na slednje jih moramo seveda iz mladega privaditi in sicer le polagoma, drugače lahko doživimo namesto koristi le razočaranja. Y Nemčiji in drugod spuščajo prašiče jorkširske pasme, ki so neprimerno bolj občutljivi nego naši, vsak dan po eno do dve ali več ur na prosto, pozimi tudi v najhujšem mrazu. — Gibanje na prostem! zelo dobro vpliva na rejo, zdravje, odpornost proti raznim boleznim, predvsem proti prehladom, katerih se naše prašičerejke pri prašičih tako zelo boje. S tem, da držimo prašiče nepretrgoma v toplih, nezdravih, zatohlih hlevih, le pospešujemo dostopnost in razpoloženje za prehlad! Kadar spuščamo prašiče na prosto, zabranimo, da živali ne pridejo na gnoj in grebejo po n j e m. To je zelo nepravilno za gnoj sam. Ker vrže naš kmet najrazno-vrstnejšo nesnago ravno na gnoj, se živali lahko okužijo in obole. Pameten gospodar bo tedaj ogradil v bližini svinjaka makar prav majhen prostor za tekališče prašičem. Pravo tekališče za prašiče bi moralo imeti betonirano plitko jamo za vodio (bazen), kjer se živali v poletni vročini lahko hlade. To vpliva dobro na zdravje in rast. Sicer pa bi namesto betonirane jame popolnoma zadoščala navadna mlaka z dnom iz ilovice. Po tekališču je dobro posuti zdrobljen zidni omet ali kosce zdrobljene opeke. Vsa ta naprava stane prav malo truda, a skoraj ali nič stroškov, nudi pa veliko koristi z ozirom na zdravje in hitrejši razvoj prašičev. — Vsako boljše posestvo bi moralo imeti tekališče za prašiče. Namesto tekališč pa vidimo pri skoraj vseh svinjakih po Gorenjskem le malo obširnejša gnojišča za prašičji gnoj, ograjena ob svinjaku, na katera imajo živali izhod, rijejo in se valjajo po morda okuženem gnoju, namesto da bi rile in se gibale po zdravi prsti. Tudi z ozirom na gnoj in gnojenje to ni pravilno, ker je pri malih posestvih boljše, da se razne vrste gnoja takoj po izkidanju mešajo. Z ozirom na zdravje, utrjenost in boljšo rejo se izplača, ako praši če poleti v vročini večkrat pere mo ali vsaj polivamo s' prestano (mlačno) vodo. Priporoča se, žival poleti in pozimi večkrat na teden krtači ti z n e -pretrdo (»s irkov o«) krtač o. Kr tačen j e prašičem posebno prija in pospešuje predvsem boljšo k e j o in zdravje, ker je koža čista in odprta. Mlade prašičke je dobro tupatam oprati s par odistotno lizo-lovo raztopino v mlačni vodi, posebno če se širi v okolišu kaka kužna ali kožna bolezen prašičev. Pozimi treba pri tem paziti, da se živali ne prehladijo, treba jih takoj po pranju osušiti ter jim dobro, suho nastlati. S tem se jih obvaruje okužbe in sebe nepričakovanih škod. Izgovor marsikoga, da pri njem še ni bilo bolezni, ne drži — ravno taki neverneži d o ž i v e mnogokrat kar nenadoma bridke izkušnje. Uši prašiče zelo mučijo in najboljša krma j i nii manj zaleže, ako so polni te golazni, datera poleg tega tudi prenaša kužne bolezni. Izgovor, da prašiči niso zdravi, ako niso imeli enkrat uši (se večkrat sliši!), ali da je za zdravje dobro znamenje, če imajo prašiči uši, ker se uši baje lotijo le zdravih živali, ali da se ušivi prašiči boljše rede, so le žalosten dokaz neukosti prašiče-rejcev. Uši pri prašičih zatremo najhitreje s 5% kreolinovo raztopino, s katero žival parkrat dobro speremo posebno na mestih, ki so najbolj napadena. Lahko tudi rabimo tobačni izvleček ali pa nateremo žival z dobrim laškim1 oljem, ali s svežo smetano in sicer po dvakrat ali trikrat v presledku od 2 do 3 dni. Dobra je tudi zmes od polovice lanenega olja in polovice petroleja, katero se pred uporabo dobro zmeša ali pretrese in nato vdrgne v kožo. Oez par dni to zopet ponovimo, nakar treba žival sprati s toplo vodo in milom. Na belobarvnih prašičih se uši takoj opazi ter je v tem slučaju umestno, ako kdo nima drugih sredstev, uši kar s roko obirati in metati v posodo z vodo. Toda, ako uporabljamo omenjena sredstva, moramo istočasno odstraniti iz svinjaka ves gnoj in Obris pravilnega svinjaka. Obložek sten z deskami je potreben, a ko so stene iz betona. Унутрашњост једног свињака. Ако су зидови од бетона ваља да буду обло- жени даскама. Intérieur d’une étable à ooehons. Tekališče za prašiče z betoniranim bazenom. Slično t e k a -lisce bi morala imeti vsaka kmetija, ker s tem mnogo pripomore k boljšemu uspe van ju, večjemu zdravju in odpornosti prašičev. Тркалшпте за свпње ca бетонираним басеном. Court pour les pores avec baignoise en cément. ‘ nastiljo ter tla in stene svinjaka temeljito oplakniti z vrelim lugom. Dobro je, da nato vse pobelimo z apnom in tudi 11 a dobro polijemo z beležem. Ako hočemo obvarovati prašiče raznoterih b o 1 e z ni, t r e b a v s 5 a j d v a k r a t n a leto o d s tra niti iz svi n j a k o v ves gnoj in n e s n a go ter n ato po- beliti ali v s г 4 P oškropiti sten e, tla in . k o rita z a p n o v i m be 1 e ž e m. Korita sam a, ki so p r i nas p o ve č ini lese ; n a, bi morali vsaj vsakih par m e - s ec ev r a z k u ž iti (n. pr. z v r e 1 i m lugom) ter jih držati sploh vedno s n a ž n a. V Nemčiji imajo vzorna svinjerejska posestva (n. pr. Neuhof pri Donauworth-u — Schwa-ben) hvalevredno navado, da operejo vsak teden enkrat vse svinjake z vročo vodo ter nato vsakokrat vse poškropijo z redkim apnovim beležem;. Vsa ta previdnostna dela se zelo priporoča, ker ne povzročajo skoraj nobenih stroškov, temveč zahtevajo le malo truda in dobre volje. Vsestranska snaga je z ozirom na lahko obolelost prašičev eden prvih predpogojev zâ uspešno rejo brez večjih nesreč. Izmed kužnih bolezni povzroča svinjska rudečica tudi našim živinorejcem še največ zla in škode, a vendar dobimo posestnike, kateri ne zaupajo ali imajo katere si bodi pomisleke zoper varstveno cepljenje proti tej nevarni bolezni. Dobe se prašičerejei, ki samozavestno trde, da pri njih te bolezni še nikdar ni bilo ter da je tudi nikdar ne bo, tedaj čemu bi dali cepiti in izdajali denar brez potrebe i. t. d. Prvim in drugim se pa odpro oči, ko se pojavi kar naenkrat tudi pri njihovih prašičih rudečica, ki jim lahko izprazni svinjake. Takih slučajev je bilo že dovolj ! Zavedni in previdni prašičerejci dajo svoje prašiče redno vsako leto varstveno cepiti proti svinjski rudečici, s čimer se obvarujejo nenadnih in velikih izgub. IX. O svinjakih. Pri nas dobimo nemalo posestnikov, ki mislijo, da je za prašiče vsak, še tako temen in zatohel svinjak dober. Zimski svinjaki so običajno postavljeni v kakem kotu govejega hleva, kateri že sam na sebi malokje odgovarja načelom racijo- nelne živinoreje. Pri marsikaterem posestniku so ti svinjaki obdani od vseli strani z nesnago, stene tvori že trhel les, ki se navadno nikdar ne pobeli. Nesnaga, vlažnost, tema in najslabši zrak so značilni znaki za take brloge, — kajti imena svinjak take naprave pač mnogokrat ne zaslužijo. SeVbda moramo priznati, da postajajo tako opisani svinjaki polagoma redkejši, ker se prašičerejci pričenjajo zavedati pomena dobrega svinjaka za uspešnejšo rejo prašičev. Ampak, kakor rečeno, dobi se takih svinjakov še ogromno število, to tudi pri posestnikih, ki bi zlahka zmogli stroške poprave kričečih nedostatkov. Ti se pa ne ganejo v tem oziru. So med njimi tudi taki, ki drugače vneto cita j o »K m e t o v a 1c a« in poslušajo predavanja, a se vendar ne odločijo za nujno preureditev svinjakov oziroma hleva — tudi ako jim sredstva to dopuščajo. Četudi vidijo n. pr. pri naprednejšem sosedu večje rejske uspehe ravno vsled bolje urejenega hleva oziroma svinjakov ter umnejše reje, jih je silno težko dovesti do posnemanja. Zdrav, čist zrak in svetloba so glavni predpogoji za zdravje, hitrejšo in boljšo rejo plemenskih prašičev. Tega bi se moral vsak umen živinorejec zavedati. Zato pa je že skrajni čas, da preurede prizadeti posestniki svoje svinjake tako, da bodo zadostno dostopni zdravemu zraku in svetlobi. Temnejši svinjak je umesten le za prašiče, katere se pita, medtem ko je za plemenske prašiče pretemen svinjak s slabim, okuženim zrakom naravnost škodljiv. Kdor namerava pravilno preurediti svoje svinjake, naj se kolikor mogoče izogne preobili uporabi betona. Izključno betonski svinjaki so namreč mrzli in vlažni, kar upliva zelo slabo na zdravje in rejo živali. Upoštevati treba, da prašičem pozimi najbolj ugaja zračna toplina od 16—18° Celzija, poleti pa 12—15 stopinj. Primerna toplina pozimi se v betonskem svinjaku težko doseže brez kurjave. Pač pa je to lahko mogoče v svinjaku, zidanem z opeko ali ki je napravljen iz lesa s pravilno izoliranimi dvojnimi stenami. Beton je v svinjaku umesten le na mestih, kjer hočemo ohraniti in o d vod iti gnojnico — v tem oziru seveda v polni meri. Naj napačne j ši pa je strop iz betona, ki povzroča pozimi veliko mokroto in vlažnost, in je torej vir raznih bolezni. To velja za vse hleve! Sicer so svinjaki, ki so postavljeni posebej zunaj hiše in katere se uporablja le čez poletje, razmeroma še dobri, le pre-temni so. Mor alibi tedaj v prvi vrsti pravilno preurediti goveje hleve, v katerih stoje zimski svinja k i. Kajti več vrst živali, goveda, konji, prašiči in koze, marsikje celo kure, so natlačeni v teh nesrečnih hlevih tako, da se to protivi najpriprostejšim zahtevani živalske higijene. S prenovitvijo ali preureditvijo govejih hlevov bi bilo p o m a g a n o na vseh straneh — ne glede na o h r a n i t e v gnojne moči gnoja in gnojnice. Ako to iz kateregakoli vzroka ne gre, bi kazalo preurediti poletne svinjake po modernem vzorcu tako, da bi v njih imeli prašiče ttidi čez zimo. Načrte vzornih, našim gospodarskim razmeram, odgovarjajočih svinjakov, ki bi popolnoma zadostovali za zimski in poletni čas, dobe zanimanci pri pristojnem srezkem kmetijskem strokovnjaku na posodo ali v vpogled. Vsak pameten posestnik, ki namerava preurediti ali na novo zidati svinjak, se bo te ugodnosti rad poslužil. Nespametna je pri marsikoiniur v tem pogledu prevelika samozavest, češ, saj sam dobro znam in verni, kako mi je zidati. A na vsezadnje napravi tak vsevednež napake, ki se pozneje ne dajo brez zopetnih stroškov popraviti. Že iz strokovnega zanimanja in ukaželjnosti bi se moral prizadeti posestnik pobrigati vsaj za vpogled v načrt pravilnega svinjaka, zavedajoč se, da se mora ravno v kmetijstvu nepretrgoma učiti in opazovati druge, kdor noče nazadovati. Nazadovanje pa ustvarja revščino, iz katere se naš kmet ne more rešiti zato, ker je tako zelo nedostopen za preizkušene in praktične nauke. X. Kupčija s plemenskimi prašiči. Prašičereja, tako glede prodaje spitanih prašičev, kakor glede kupčije z mladimi plemenskimi prašički, je dokaj negotova in riskantna. V prvem in drugem slučaju so cene malokdaj in malokje stanovitne, oso bit o ne v Sloveniji, kjer poplavljajo svinjska tržišča mnogo ce- Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Glava svinje gorenjskega črnolisastega plemena. Uhlji so dolgi, široki in ohlapno viseči, rilec srednje dolg. Глава свиње горењске »чрнолисасте« пасмине. Уши су дуге, широке и висе. Рило je средње дужине. Tête du cochon de la race noire »Haute-Carniole«. Les oreilles sont grandes et pendentes, le groin est du grandeur moyenne. nejše spitani in bolj spellavi prašiči iz drugih delov države (Hrvatska), katerim niti naši Dolenjci ne morejo uspešno konkurirati. Kakor je prašičereja z ozirom na ceno proizvajanja mesa, slanine in masti za domačo uporabo celo na najmanjši kmetiji sigurna in dobičkanosna, tako je prašičereja negotova, naravnost riskantna, ako je usmerjena na kupčijo, bodisi s plemenskimi ali pitanimi prašiči. Neprilike v kupčiji s prašiči pa naj bodo gorenjskemu kmetu v resen opomin, da mora predvsem zboljšati svojo prašičjo pasmo s smotrenim odbiranjem k večji špehavosti, a obenem izvrstni kvaliteti mesa (peršutarji!). S tem proizvaja ob enaki klaji bolj poceni meso in mast za domače potrebe, na drugi strani pa bo lažje ali delno kos konkurenci 17 Špeharjev iz drugih delov države vsaj na domačem trgu. Tretjič pa si z vecletn-o dosledno selekcijo živali v opisani smeri pridobi na tržiščih dobro ime in ustvari svoji izboljšani pasmi nekak sloves, katera pasma, a ko pašna, odporna, rodovitna in zdrava, bi si z a m o g 1 a osigurati z ozirom na plemensko kupčijo trajne odjemalce iz dolinskih krajev Slovenije. Vendar mora prašičerejec, ki računa na kupeijsko prašičerejo, zelo previdno postopati ter dobro proučiti možnosti prodaje plemenskega ali pitanega blaga za dobo proračunanega obrata. Naši gorati kraji sicer ne pridejo za proizvajanje pitanih prašičev za kupčijo v poštev, ker v večini okolišev Gorenjske manjka za to prave podlage v oziru klaje (o k o p a v i n e !), a za kritje krajevnih potreb hi nedvomno lahko izločili potrebo uvoza iz drugih delov države. Vprašanje je le, v koliko bi se to izplačalo. Ne more pa biti napačno mnenje, da bi se moral lotiti Gorenjec reje peršutarjev do teže okrog 80 kg za izvoz iz države. Reja peršutarjev do te teže bi malega gorenjskega kmeta manje stala, obrat in vnovčevanje bi bila hitrejša. Reja do omenjene teže za kupčijo bi bila tembolj upravičena in dobičkanosna, čimbolj bi se razvilo mlekarstvo, predvsem maslarstvo, kjer bi delno krmljenje z mlečnimi odpadki mlekaren to naglo rejo še bolj pospešilo in rentabiliziralo. Kajti čim mlajši je prašič, tem bolj mu zaleže močno krmilo in tembolj izdatno in hitro ga izkoristi v meso, dvakrat bolj pa izkoristijo mlade živali ravno mleko, ki je eno najizdatnejših krmil. Težko kje se pokladanje mlečnih odpadkov tako izplača, kakor ravno pri mladih prašičih. -— Seveda stavi tudi ta smer prašičereje svoje predpogoje: olajšava izvoza, kolikor mogoče zasiguran odjem itd. Delo za tem ciljem, bi bilo zopet naloga združenih živinskih vnovče valiiih organizacij, katerih pa še nimamo. Na drugi strani pa bi našemu kmetu najbrž kmalu bolj kazalo, kupovati slanino oziroma hrvatske Špeharje, ker bo prišel tako boljše na svoj račun, kakor če p i t a prašiče za drag denar doma. Orig. kliše. Fot. Fr. Pavlin, Jesenice. Ovce na paši v Pišenski dolini (991 m n. m.) pri Kranjski gori (srez radovljiški, oblast ljubljanska). Овце на паши y долини »Пишенца« (991 м над м. вис.) код Крањске rope (срез Радовљица, област љубљанска). Brebis sur le pâturage dans la vallée de »Pišenea. (991m sur 1. m.) près »Kranjska gora« (dep. Radovljica). O ovčjereji. I. Gospodarski pomen ovčjereje. Evropska ovčjereja, ki je bila okrog leta 1865 do 1875 v velikem razmahu in na višku produkcije fine volne, je pričela po tej dobi vsled nevzdržljive konkurence iz južne Amerike in Avstralije naravnost rapidno padati. A ne le konkurenca prekooceanskega blaga, temveč tudi ogromen razvoj v produkciji in popularizaciji hombaževine ter napredujoče tehnike in rafinira-nost-i fabrikacije tekstilnega blaga po vsej Evropi, so zadale evropski ovčjereji kot proizvajalki finejše volne zelo občutne udarce. Središča moderne ovčjereje, Anglija in Francija, a tudi Češka, Avstrija in Italija, so vsled tega sicer znatno znižale stalež ovac, toda v teh državah se uvažuje ovčjereja tudi danes še kot zelo važna panoga kmetijstva ter se posveča ovčjereji — seveda 17' ob preorijentaciji rejskih ciljev — od strani vseh tamkajšnjih činiteljev upravičeno veliko pozornost, kakoršno kljub spremenjenimi razmeram v polni meri zasluži. Vsled omenjenih okolnosti je trpela posredno in neposredno tudi ovčjereja v Sloveniji. Daši se pri nas splošno pripisuje gotovo važnost tej panogi živinoreje, vendar vidimo marsikje na Gorenjskem, kjer je ista še precej zastopana, da domača ovčjereja ne napreduje, ponekod celo propada. Na Gorenjskem so občine, ki so imele pred 30—40 leti okrog 2000, a drže danes le še okrog 800—900 ovac. Vzroke temu je iskati deloma v povojnih razmerah in spremenjenih trgovskih odnosa jih, v večjem uvaževanju govedoreje, slabe jših tržnih cenah za volno in meso, mestoma pomanjkanju primernih paš kot posledici naraščajoče gozdne porasti ter končno v velikem pomanjkanju dobrih ovčarjev (pastirjev). Razven morda Jezerskega, Rateč pri Kranjski gori in kvečjemtu še Dovja, kjer se ovčjerejo v polni meri uvažuje, da, celo vsporeja z rejo goveje živine — je po vseh ovčarskih občinah, kjer se je gojilo svoje čase mnogo ovac, opažati danes pri večini ovčjerejcev nekako ravnodušje, da ne rečem — odvratnost proti reji ovac. Živinorejci se sklicujejo na ravnokar omenjene okolnosti in neprilike in ob površnem preu cta r k u se jim splošno daje — prav. Pri natančnejšem upoznavanju gospodarskih prilik malega in srednjega gorenjskega kmeta pa pridemo kmalu do čisto nasprotnega naziranja, namreč, da bi bilo vendar-le zelo neprevdarno in preuranjeno, zanemariti oziroma opuščati rejo ovac. In to iz sledečih razlogov: 1. Reja ovac je gospodarsko zelo upravičena tudi pri malem kmetu povsod tam, kjer so na razpolago primerne zdrave, suhe paše, katere se z govedom le slabo ali sploh ne dajo izkoriščati. Takih planinskih paš je na Gorenjskem! mnogo (na Begunjščici, Stolu, Kleku i. dr.). Pustiti te dobre ovčje paše neizkoriščene, bi bil greh na lastnem in narodnemi gospodarstvu. Priporočati ovčjerejo v večjem obsegu Bohinjcem, bi bilo pa naravnost pogrešno, zakaj v Bohinju skoraj ni planinske paše, katero bi lahko bohinjsko govedo ne moglo izkoriščati. 2. Malemu gorenjskemu kmetu, kateremu kmetija vobče tako malo donaša, kjer se vnovči zelo malo domačih pridelkov in sploh (razven v par občinah) drugače malo zasluži, kjer je kmet navezan skoraj v vseh ozirih na dokupovanje — nudi ovca razmeroma zelo velike koristi: meso za domačo rabo, enako volno za izdelavo domačih potrebščin, za katere mora kmet drugače izdajati drag denar, ki mu tako pičlo dohaja (občine Lesce, Begunje, Breznica, Koroška Bela, Gorje, Dovje, Kranjska gora, Jezersko), — neglede na to, da preostane skoraj vsakemu večjemu ovčarju od ovac še marsikaj za oddajo na trg (volna, jagnjeta). V občini Rateče pri Kranjski gori ne upotrebljava kmet samo ovčjega mesa in volne izključno za domačo rabo, tam se danes razvija celo ovčje sirarstvo, katero bo, ako bodo proizvajali dobro tržno blago, donašalo občanom lahko lepe dohodke. 3. Kljub razmeroma velikemu številu živine, katero redi gorenjski kmetovalec, vlada povsod na Gorenjskem najobČut-nejše pomanjkanje hlevskega gnoja. O vzrokih smo razpravljali na drugem mestu. Predočiti si moramo, da je gnoj od ovac neprimerno boljši, bolj učinkovit, nego gnoj od drugih večjih živali. Preudaren kmetovalec v Ratečah mi je zatrjeval, da mu zaleže ovčji gnoj najmanj trikrat toliko kot goveji gnoj. Verjetno je, da ovčji gnoj ob gnojenju v ogradah pri tako-zvanem »lesanju« (»gartre«, Pfercben) na tamkajšnjih rovtih res toliko več izda, nego splošno slabo oskrbovan hlevski gnoj iz manjvredne nastilje in ob slabem gnojišču. Res pa je, kakor že omenjeno, da ovčji gnoj druge vrste gnoja glede gnojilne moči daleč presega. To nam predoči sle-d eča razpredelnica : Gnoj od Vsebuje povprečno v odstotkih organske snovi (sprsteninskih snovi) dušika kalija fosforne kisline ovac 290 »/„ 8-20 70 6-50 »/„ 2-407. konj 260»/o 5-70 »/o 5-207. 2-807. prašičev 246% 5-207. 5-807. 1-907. goveda 200 7„ 4-307. 4-807,, 2-40 7. 1 i 1 Torej z ozirom na veliko gnojilno vrednost odpadkov ovac, bodisi pri »lesanj n«, bodisi kot hlevskega gnoja, je ovca za gorenjskega kmetovalca zelo važen einitelj, ki že zaradi tega zasluži vse uvaževanje in pospeševanje. 4. Reja ovac zahteva sorazmerno — bodisi v hlevu ali na paši — prav malo oskrbe, za ovce gorenjskih pasem ni treba niti na visokih planinah nobenih staj, ker prenočujejo brez posledic na prostem — in končno tudi malo investicijo kapitala. 5. Obrat z rejo ovac je hiter, tie ni treha čakati leta, da donašajo živali koristi oziroma dohodke. V okoliših, kjer vladajo boljše krmske razmere sploh, celo danes niso neznatni izkupički za odvisno volno in meso (jagnjeta). 6. Ce so dani količkaj prida naravni predpogoji za ovčjerejo, je riziko z rejo ovac raz me roma majhen, a ob pravi rejski smeri je čisti dohodek iz ovčjereje ravno pri maleml kmetu dokaj znaten, ker kmet porabi ob mali investiciji skoraj vse produkte te reje — kot zelo potrebne — doma. Zgornja utemeljitev priča tedaj, da bi bilo zelo napačno in nepremišljeno, ako bi gorenjski kmet opustil rejo ovac, katera mu ob razmeroma majhni investiciji kapitala in dela nudi toliko koristi, oziroma ki ga s svojimi doneski ob drugače skoraj ali popolnoma pasivnem gospodarstvu vsaj nekoliko razbremenjuje. Izgovor kmetov glede volne, češ, da lahko kupijo za lastno uporabo cenejšo volno od drugod, tudi ne velja. Ovčje-rejec naj bi vzel v roke svinčnik ter podrobno računal. V večini slučajev bo prišel nedvomno do zaključka, da ga doma pridelana volna manj stane nego kupljena. Sicer pa, ako tudi bi bila kupljena volna cenejša, odkod pa naj jemlje, oziroma odkod naj bo v svoji precej megleni bodočnosti jemal naš kmet denar za doku-povanje domačih potrebščin — zadovoljen bi moral biti, da pridela doma volno in ovčje meso kot svoj zaslužek! Bližajo se za kmeta trdi časi, ko bo igral tudi že najmanjši znesek denarja svojo vlogo: kar kmetu ne bo treba izdati za kak nakup, to bo njegov siguren zaslužek. Dobičkanosna je ovčjereja tudi na mali gorenjski kmetiji, kjer so dani za to naravni pogoji. Da bo pa bolj dobičkanosna, kot je, treba vsekakor odstranjevati obstoječe ali razvijajoče se ovire razvoja ovčjereje ter upoštevati marsikaj, čemur se do danes ni ¡pripisovalo zadostne važnosti, in sicer: 1. gorenjski mali ovčjerejci naj bi si na kakršen si bodi način poskrbeli zanesljive in dobre pastirje. Dobrega, zanesljivega ovčarja treba dobro plačati. Izbrati ali vzgojiti za ta posel treba zanesljive in izvedene ljudi, ne pa otroke, betežne starčke ali pijance. Ob združeni paši bo pastirja pač mogoče boljše plačevati. Y pretežno ovčjerejskili okoliših bi bili umestni posebni ovčarski tečaji. V ostalem velja tudi tu vse, kar je omenjeno o pastirstvu pri goveji živini. 2. Ovčjerejec bi moral strogo paziti na to, da ne pride v čredi do krvnega sorodstva, katero je pri ovcah skoraj tako kvarno, kakor pri prašičih. 3. Izvajati bi moral nalično kakor pri govedu, tudi pri ovcah s motreno o d biro plemenskih mrkačev in ovac in sicer glede boljše život-nosti, hitre rašče, životne teže, množine in dobrote volne. Živali, posebno ovni, na katerih se opazi med volno količkaj dlak (»resnice«, ali »psine«), bi bilo izključiti od reje za pleme. Lastnost resaste ali »p si n aste« volne se podeduje! Tovarne za sukno take volne nerade sprejemajo v odkup, oziroma zamenjavo za sukno. Čimbolj je volna resasta, tem manjši je izkupiček, oziroma tem slabše izpade zamenjava za blago. Kaže tedaj delati s pametno odbiro plemenskih ovac, v prvi vrsti pa treba odbirati m r k a č e. Odbirati bi bilo tudi glede na gostost, finost, kodravost in dolžino volne ter gledati na to, da so odbrane živali poraščene z volno čimbolj tudi po trebuhu in nogah in da imajo daljši in z volno dobro poraščen rep. Upoštevati bi bilo tudi barvo ter izločati iz plemenske reje cikaste živali, kar pa ne velja za vse ovčjerejske okoliše. Sicer kaže z ozirom na gorenjske prilike odbirati ovce v prvi vrsti glede na množino volne. Tudi pri ovčjereji, kjer se ovce ne molze, bi bilo v plemenski reji dajati prednost onim živalim, ki kažejo večjo mlečnost. Tipične ovce - mlekarice se kmalu spozna že po nekoliko slabejši rejnosti in vspehu v vzreji jagnjet. Ker se tudi pri ovci mlečnost podeduje, bi imelo trajno odbiranje na večjo mlečnost lepe uspehe. 4. Y svrho boljšega vnovčevanja odvišne volne tam, kjer je ovčjereja bolj razvita, je priporočati, da se striže posamezne ovce po kakovosti volne, t. j. da se striže sortirano vsaj na dve do tri kakovosti volne. S prodajo sortirane volne se doseže večje izkupičke, kakor če se prodaja mešanico volne vseh kakovosti. Seveda velja to le ob prodaji ali zameni za blago večjih količin volne. Iz tega razloga bi bilo v primernem okolišu zelo umestno, ustanoviti nekako društvo, ki bi prevzemalo in vnovčevalo sortirano striženo volno. Tako bi imeli ovčjerejci od ovac več haska. ; i 5. Ovčjerejci pasejo plemenske ovce na planini ločeno od ovnov (mrkačev). To je popolnoma pravilno, ker je skupna paša mrkačev z ovcami vred na eni in isti pašni ploskvi z rejskega stališča zelo škodljiva, a tudi negospodarska. Plemenske ovce so izpostavljene vednemu nadlegovanju s strani mrkačev, se vsled tega slabo pasejo in oslabijo, dobijo slabejšo volno in se ubrejijo ob nepravem času. Mnogo jih vsled tega tudi izvrže. Edino pravilno je, da spuščajo ovčjerejci mrkače k ovcam ob določenem času, da ovce zopet ob določenem času storijo (n. pr. v februarju ali marcu). Važno je to zlasti tam), kjer se izdeluje ovčji sir. Poleg tega so predčasni mladiči navadno slabejši in stanejo kmeta mnogo več glede prehrane in dela, kakor če stori mladiče večina ovac ob določenem času. Ovčjerejci morajo z ozirom na lastno in splošno ovčjerejsko korist zabraniti, da bi dal kak nespameten ovčjerejec mrkača na planino med njihove ovce. Taki slučaji se tupatam pripete. Sicer ima urediti to zadevo »planinski red« srenj. II. Primerne pasme. Misliti na upeljavo žlahtnih ovčjih pasem iz inozemstva, bodisi z namenom zboljšanja velikosti, teže in mesnatosti, bodisi za zboljšanje kakovosti volne, ali mlečnosti ovac — bi bilo zelo preuranjeno oziroma napačno. Pri domačih ovčjerejcih bi se moralo predvsem uveljaviti pravilo, da stalno odbiranje domačih ovac obeh spolov vgospodarski smeri, katera je v njihovih razmerah danes najbolj upravičena, sigurno izloči vsako potrebo Solčavske ovce (mariborska oblast), nakupljene za živinorejsko šolo v Kraljevu (Srbija). Овце из долине »Солчава« (мариборска област) купљене за сточарску школу y Краљеву (Србија). Brebis de la vallée »Solčava« (Maribor). Razstava živine na ljubljanskem velesejmu 1. 1925: jezerske ovce (ljubljanska oblast, srez Kranj). Изложба стоке на љубљанском велесајму год. 1925: овце издолине »Језерско«. Exposition an bétail dans la foire d’échantillon à Ljubljana _ dans l’année 1926: Brebis de la vallée »Jezersko« (dep. Kranj, Ljubljana). uvoza žlahtnejših vrst ovac iz tujine. Pri tem bi se bilo seveda strogo izogibati krvnemu sorodstvu. S samim odbiranjem plemenskih živali se že da doseči velike uspehe glede dobičkanosnosti ovčjereje. Domača gorenjska podeželska pasma ovac, mestoma skoraj popolnoma istovetna, z jezersko, je glede teže, mesnatosti in volne razmeroma še dokaj zadovoljiva, toda s stalnim odbiranjem bi se te lastnosti še znatno zboljšale in dvignile. Domača ovčja pasma kranjskogorske doline je potrebna izboljšanja tako glede velikosti in teže živali, t. j. glede večje produkcije mesa, kakor tudi glede množine in dobrote volne. Razven v občini Rateče se v Dolini ovce malokje molze ter v splošnem zboljšanje mlečnosti ne igra tolike vloge, kakor zboljšanje životnosti in velikosti živali ter zboljšanje količine volne. Daši bi tudi drugod v Dolini, kakor v občini Rateče, ovčje sirarstvo ne bilo neupravičeno —- vendar nikjer ni sirarn niti za kravji sir, kaj šele za ovčji sir. Vsekakor pa kaže, kakor učijo dosedanje izkušnje, križati in s tem izboljševati črede Doline s sistematično uporabo pristnih jezerskih ovnov, ker se s tem zboljša zlasti finost in kodravost volne ter rašča in teža živali. Pašne razmere v Dolini približno odgovarjajo pašnim^ razmeram na Jezerskem ter se je akcija za sistematično križanje tamkajšnjih ovac z jezerskimi ovni pričela že pred leti od strani Kmetijske družbe, a nadaljuje se v zadnjem času po kranjskogorskem okrajnem živinorejskem odboru. Zelo je potrebna stalna smotrena selekcija najboljših ovac tudi na Jezerskem samem, deželici, ki naj dovaja drugim delom Gorenjske živali za zboljšanje navadnih podeželskih pasem. To pa predvsem glede odbire na čistost volne od »resnice«, gostost, dolgost, kodravost in množino iste. Opaža se na Jezerskem v nekaterih čredah znake krvnega sorodstva, čemur bi bilo odpomoči, ako ne drugače, z uvozom mrkačev iz bližnje Solčave. Potrebna pa je na Jezerskem zlasti primerna organizacija ovčjereje, tako z ozirom na zboljšanje domače, drugače tako slovite pasme, kakor tudi glede propadajočega vnovčevanja. Toda na Jezerskem — kakor se vidi — ne vlada ravno voljno razpoloženje za skupno delo v živinorejskih organizacijah, dasi bi n. pr. o v č j e r e j s k a z a - Orig. kliše. Na levi: ovca bovške pasme (črno-rujava, izvrstna mlekarica), v sredini: jezerska ovca (bela, dobra in obilna volna); na desni: križanec med obema pasmama. Лево: овца пасмине »Бовшке* (црно-смеђа, пзврсна млекарица); y средини: овца пасмине »језерске« (бела, добра. и обилна вуна); десно: мелез између обе пасмине. A gauche: Brebis de la race »bovška«, an centre: brebis de la race »Jezerska«, à droite: métis entre ces deux raçes. druga tej tipični ovčarski deželici z upravičeno daleč po svetu čislano pasmo v vseli ozirih zelo koristila. Y sami občini R a t e č e so pa razmere drugačne. Tu se vzporeja ovčjerejo glede gospodarske važnosti skoraj z rejo goveje živine (se krmi v hlevu poleg vejeka celo seno!), ker nudi reja ovac bistveno važne proizvode za domačo porabo (volno za raševino in druge tkanine, suho meso za dom). Z ustanovitvijo sirarne za ovčji sir v Planici je dana možnost do-bičkanosnega vnovčevanja ovčjega sira. Y Ratečah ne gre tedaj toliko za povzdigo hitre rašče in mesnatosti ovac, kakor v prvi vrsti za zboljšanje pasme v oziru mlečnosti. Yolna pride šele na zadnjem mestu v poštev. Ratečam križajo že dolga leta svoje črede z ovcami sosednje bovške pasme in imajo od tega glede zboljšanja mlečnosti znatne uspehe. Polnomolzna domača ovca daje ob približni teži 40—50 kg poprečno kvečjemu *4 litra mleka na dan. Z bovško pasmo skri- Žana ovca (»cviteroa«) dà dnevno ob približno enaki teži že Vz—% litra mleka in to kljub temu, da je pristna bovška ovca zelo lahka (30—32 kg), katera pa daje v dobri reji kar tričetrt do celo Id/i litra mleka na dan. Pri križancih se teža vkljub mali teži bovških ovac v splošnem ne zmanjša, nasprotno se te »cvi-terce« celo boljše rede. Tudi dobrota volne ne trpi mnogo od križanja, pač pa pridobi nekoliko na količini (dolgosti) in po-rabnosti za dom. Mnoge bovške ovce so namreč čisto črne, a križanci so do polovice potomstva tudi taki ali lisasti. Črna volna pa je za dom porabljivejša, predvsem za izdelavo raševine (»rasa«), opank (»žok«) in drugih domačih potrebščin. Vidimo tedaj, da se je izkazalo križanje domačih in bovških ovac poleg prednosti glede mesa in volne za domačo rabo, za zelo uspešno v svrho zboljšanja večje mlečnosti in s tem večje dobičkonosnosti. Ti uspehi se pa omejujejo le na prve generacije križancev, vsled česar izvajajo tamkajšnji živinorejci križanje le dobro preudarjeno ter ga nikakor ne pretiravajo, ker vedo, da jim nudijo le prve generacije križancev največje rejske koristi. Križanje se izvaja tedaj izključno z gospodarskega vidika. Tedaj na eni strani ugoden vpliv od bovških ovac predvsem na zboljšanje mlečnosti, a z druge strani zboljšanje mesnatosti in teže pod vplivom pristnih jezerskih, deloma tudi trbižkih ovac iz dobrih rej — mora dovesti tu do uspehov. To postopanje je s rejskega vidika upravičeno seveda le začasno. Ovčjerejec mora s stalno odbiro n a j -hasnovitejših živali iz svoje črede isto zbolj-ševati in zenačiti, ker je to najpravilnejša in najzanesljivejša pot do večje dobičkanosnosti pri vseh rejskih ciljih. Prvo premovanje ovac v občini Rateče-Planica dne 20. septembra 1925 je po svojem izidu popolnoma potrdilo zgornja izvajanja. Na premovanje je bilo prignanih 17 plemenskih ovnov, 457 ovac in 222 jagnjet, skupaj 696 glav. Premovalna komisija je strogo ocenjevala po več posameznih živali, poskusoma izvzetih iz vsake črede posebej. Dognane ocene so se nanašale na povprečen vtis in kakovost posameznih čred z ozirom na životne oblike, finost, kodravost in množino volne ter na mlečni užitek. Daši bi morda smatral površni opazovalec uspeh premovanja za zelo zadovoljiv, vendar se je našlo le v nekaterih čredah zelo povoljne životne oblike, gosto, fino in Orig. kliše. Fot. A. Pavlin, Jesenice. Prvo premovanje ovac v Ratečah pri Kranjski gori 1. 1925. Na sliki vidimo del čred posameznih posestnikov; na j večja čreda je štela 119 glav. Премовање оваца y Ратечама код Крањске rope год. 1925. Impection brebis à Rateče près Kranjska gora. co kodravo ter z dlakami (»resnico«) nepomešano volno ter znake večje mlečnosti. Izid in podrobna opazovanja na tem poučnem premovanju so v vseli točkah popolnoma potrdila zgornja nazi-ranja. Upati je, da bodo te ugotovitve ovčjerejce vzpodbudile k umnejši reji ovac, panogi, katera zasluži tudi s strani merodajnih oblastev vso pozornost in pospeševanje. Nasprotno od kranjskogorske doline, posebno od hateó, imamo občine, kjer ni pogojev za ovčje sirarstvo (Gorje, B r e z n i c'a, Begunje), v kojih je reja ovac usmerjena v prvi vrsti na produkcijo mesa in volne, na oboje skoro v enaki meri, a- tudi več ali manj za domačo porabo. V nekaterih od teh okolišev, kamor se je svojčas upeljevalo pristne b e r g a m a s k e ovne iz 11 a 1 i j e , se je skozi daljšo vrsto let izkusilo, da je vplivala bergamaška pasma zelo ugodno na zboljšanje domačih ovac. Teža odrastle domače ovce se je povečala pri križancih od 40—50 kg na 50—60 kg, pri ovnih od 50—60 kg na 60—70 kg, a pri večkratnem križanju, ko je bergamaška kri že bolj prevladovala, tudi več. Volne dajo tamkajšnje podeželske ovce kvečjemu В/2'kg letno, normalno povprečno 1 kg; že prva generacija križancev z bergamaškimi ovni pa je dala letno 3 kg, pozneje ob večkratnem križanju celo do 4 kg. Kakovost volne križancev je v primeri z volno domačih ovac za okrog 30% boljša, kajti volna križancev je nekoliko finejša, bolj kodrasta in za polovico daljša, torej za prodajo in domačo porabo vsekakor porabnejša. Iz teh dolgoletnih izkušenj nekaterih tamkajšnjih ovčjerejcev je sklepati, da je v teh okoliših umestno sistematično križanje domačih ovac z b e r gani a š k o pasmo, ker dajo križanci večje, bolj mastne živali, daljšo, bujnejšo in boljšo volno v večji množini kakor domače ovce (križanci so skoraj docela poraščeni z volno). Ugoden vpliv bergamaške krvi se po dolgih letih, odkar se ni več križalo, še danes opaža v nekaterih čredah. Na podlagi teh izkušenj ovčjerejcev kaže tedaj poskusoma upeljevati bergamaške ovne v prizadete občine. Ako bi se bergamaški ovni podnebnim, krmskim in talnim razmeram ugodno prilagodili, bi se s tem križanjem dobičkanosnost ovčjereje znatno dvignila, ker so dani tam vsi naravni predpogoji za to rejo. Nikakor pa ne bi bilo zanemarjati trajne o d b i r e domačih in križanih živali glede na najboljše lastnosti. Ovejerejci bi pač morali organizovati najprej rejo ovnov ter omogočiti skupno stalnejšo dobavo bergamaških plemenjakov ob čim daljši uporabi za pleme. To akcijo je na novo pričel radovljiški okrajni živinorejski odbor, ampak ovčjerejcem je svetovati, da se zbog visokih c?n za bergamaške ovne in važnosti akcije za njih gospodarstvo — poprimejo te zadeve sami ter da se ne boje malih žrtev za dosego čim večjih rejskih ciljev. O kozjereji. Komur ni mogoče rediti krave, a prideluje vendar nekaj malega krme, oziroma se mu nudi prilika za pašo koz, tistemu se kozjereja v malem zelo izplača. Koza je na sebi v gotovih razmerah, ena najrentabilnejših — če ne najrentabilnejša žival, ki celó najslabšo krmo izvrstno izkoristi v mleko, ki tedaj krmo zelo visoko obrestuje. Cim pa je dana možnost, držati kravo, kaže vsekakor se oprijeti le-te reje. Upravičena je tedaj kozjereja pri malem človeku, kateremu je dana prilika, da pase kozo tam, kjer ni nevarnosti za poškodbe gozda, ali pa ki krmi kozo doma v hlevu (najprimernejša za hlevsko rejo je Saanental-ska koza). Ker koza tudi Koze na paši »Pod skalo« v Bodeščak pri Bledu. Tla so zelo ka-menita, skorajda nerodovitna, kljub temu pa izkoristijo koze vsako bilko, vsak grmiček. Lastnik koz (pastir na sliki) preredi na teh tipičnih kozjih pašah nad 40 koz ter ima lastno sirarno za izdelavo kozjega sira. Lep izkupiček mu vrže tudi prodaja kozličev. Козе на паши »Под скало« y Бодешчама код Бледа. Chèvres sur le pâturage »Pod skalo« à Bodešee dans les endrons de Bled. Orig. kliše. Fot. Sì. Vengar, Radovljica. najslabšo krmo in pašo prav dobro izkorišča, pa je upravičena njena reja tudi pri kmetu-planšarju, ker mu nudi postranski dohodek, ki mu mora biti ob malem trudu z živaljo vsekakor dobrodošel. Tako n. pr. v Zgornji dolini v Bohinju, kjer izkorišča koza takorekoč še v zimi najslabše gorske rebri in strmine za pašo in kjer se na planini v malem številu tako mimogrede -— uspešno pase, ne da je govedo kaj oškodovano. Poleg tega je kozje mleko zelo redilno. Vobče prekaša kravje mleko glede redilne vrednosti in pogojno tudi zdravosti. Toda kljub tem koristim, ki jih nudi koza, so ravno na Gorenjskem, jako upravičeni pomisleki zoper rejo koz. V pretežno gozdnatih okoliših je koza pravi trn v peti tako gozdarju kakor tudi onim posestnikom, ki cenijo in negujejo gozd. Koza mladi gozdni porasti sila škoduje. Z ozirom na to bi bila kozjereja umestna v gozdni Gorenjski le takrat, ko bi obstojalo popolno jamstvo, da te živali ne morejo priti v mlade gozdne kulture, kjer povzročajo navadno občutne škode. Zbog tega daje koza ravno v Bohinju in drugod velikokrat upravičen povod za nesoglasja in spore med šumskimi upravami in srenjami, ako se pušča kozo v take servitutne paše, kjer je pričakovati od te živali škode. To more upravičencem končno le škodovati. Te vrste spori planšarjev s šumskimi oblastmi imajo za kmete večjo škodo, nego koristi, ki jim jih donašajo koze. Daši koza ni neumestna kot postranska reja, vendar lahko zapeljuje marsikaterega živinorejca,da morda včasih primešava kozje mleko h kravjemu, iz katerega se dela sir. V sled tega imajo vsi člani sirarne škodo, ker trpi od tega kakovost sira. Ni, da bi se agitiralo proti ¡kozjereji, ki vendar kot taka planinatrju nekaj donaša. Ampak, ker ponekod marsikateri planšar ne uvažuje škodljivosti primešavanja kozjega mleka h kravjemu, ker se ne ali se noče zavedati, da škoduje s tem navsezadnje sebi in drugim živinorejcem — je treba poudariti, da povzroča ravno kozjereja posredno dokaj škode domačemu sirarstvu. To naj bi pomislili planšar ji-sirar ji! Iz tega razloga ni neprimerna želja, da rajše proč s kozjerejo, nego da trpi od tega produkcija kravjega sira, ki je v gotovih okoliših pač glavni planšarski proizvod — ako se planinski kmet ponekod že ne more vzdržati, da iz nevednosti ali iz ozkosrčne sebičnosti ne bi primešaval kozjega mleka kravjemu. Sicer pa postajajo ti slučaji zadnja leta, zelo redki. Ako bi se kakoršnim si bodi potom popolnoma onemogočilo primešavanje kozjega mleka h kravjemu za izdelavo sira ter ob zanesljivem! jamstvu od strani srenj, da ne zaidejo koze v mlade gozdne kulture — bi kazalo to žival mestoma celo pospeševati, ker je čisti dohodek od nje zelo znaten. Dokler pa tega ni (in tudi ne bo tako kmalu), ne more gledati noben prevdaren planinski gospodar kozo in razvoj kozjereje s prijaznim očesom. Oriž. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. »Dere ž«, šestleten žrebec noriške pasme, na plemenski postaji pri posestniku Severinu Rozman-u v Zgornjem Otoku (obč. Mošnje na Gorenjskem). »Дереж«, шестгодишњи пастув норачке пасмине на племенској станици код поседника Северина Розмана y Горњем Отоку (општина Мошње y l'opeњској). Étalon »Derež« dans Г age des six années; race »norišika«. O konjereji. V Sloveniji, posebno v radovljiškem okraju, se bavi marsikateri kmetovalec še danes poleg govedoreje in ovčjereje tudi precej intenzivno s konjerejo težke noriške pasme in sicer v smeri kupčije s plemenskimi žrebeti in kobilami. Radovljiški okraj je v tem pogledu znan širom alpskih dežel bivše Avstrije, od koder so prihajali redno kupci, ki so plačevali lepe cene za žrebeta. Odjem plemenskih žrebet je bil svojčas siguren in reja težkih noriških konj se je Gorenjcu takrat dobro izplačala.' Poleg tega je Gorenjec vzljubil konjerejo, katero goji takorekoč z ljubeznijo in ponosom, bila mu je in mn je deloma še danes — kot najsamozavestnejšemu kmetu Slovenije — poleg resnične dobičkanosnosti obenem nekak — šport. — Gorenjskim konjerejcem treba priznati, da so dosegli glede reje Ori?, kliše. Fot. SI. Vengar, Radovljica. »M i r a«, triletna plemenska kobila noriške pasme, last posestnika Ivana Ažman-a v Hrašah pri Lescah. »Мира«, трогодишња племенска кобила норичке пасмине. Jument »Mira« dans l’âge des trois années; race »noriška«. težke noriške pasme konj vsega priznanja vredne uspehe. Oni so se v tem oziru takorekoč špecijalizirali in vrgli vsako leto na trg lepo število res prvovrstnih plemenskih kobil in žrebet čiste noriške pasme. Te razmere vladajo po večini še danes, le dobre kupčije ni več! Danes so pa razmere drugačne. Oddaja žrebet v Avstrijo je sila otežkočena oziroma skoraj onemogočena. Vzroke te okolnosti je iskati trenotno v visokih carinskih postavkah in tudi v dvigu naše valute. Sicer pa se uveljavlja tudi v Avstriji sami že preokret v oziru reje in uporabe noriških konj. Avto tamkaj vedno bolj izpodriva težko konjsko vprego ter jo, kot cenejše in močnejše vozilo, grozi končno popolnoma potisniti v stran. V Avstriji se opaža predvsem iz renta bilnostnih vidikov gibanje proti reji in uporabi noriških konj, oziroma gibanje za omejitev na najnujnejši stalež te pasme iz enostavnih razlogov. Prvič, ker je noriški konj za težke pocestne vprege sicer zelo poraben, a obenem tudi zelo počasen; drugič: v mestih ga težki Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. »P 1 a n i n k a II.«, petletna kobila noriške pasme, last posestnika Antona Cvenkel v Ljubnem pri Podnartu. »Планпнка II.*, петгодишња племеиска, кобила норичке пасмпне. Cabale »Planinka IL« dans Г âge des cinque années; race »noriška«. avto vedno bolj izpodriva in končno — za poljska dela je noričan predrag, njegova moč in sila je v primeri s tem, kar stane njegova reja, zelo draga, tedaj negospodarska. Delo in korist noriškega konja za kmetijo kot tako sta sorazmerno mnogo manjša, nego so stroški z njim. Večja moč, ki nam jo nudi za delo noričan, ni v pravem razmerju s temi, kar stane njegova reja, to se pravi: njegova moč je z ozirom na velike stroške reje danes relativno prav majhna, mnogo manjša nego pri lažjih pasmah, n. pr. hrvatskih pasminah konja. Torej tudi, ako bi enkrat odpadla zgoraj omenjena ovira izvoza žrebet in kobil v Avstrijo, si v bodoče od tam ni obetati tak odjem, kot je bil, zakaj povpraševanje iz Avstrije bo v tem slučaju previdno zelo majhno, ozir. občutno manjše kot nekdaj. Mnogi naši rejci noriške pasme konj' se s temi dejstvi ne morejo sprijazniti, preveč so jim še v spominu nekdanji lepi izkupički za žrebeta, preveč so tudi vzljubili rejo ponosne težke noriške pasme, od katere se le težko ločijo tudi kot športa. A danes je smatrati za Gorenjca rejo težkih konj ne le za šport, temveč že kot-— luksu s. Prodaje žrebet in kobil ni nobene sigurne, ta kupčija je popolnoma na tleh. A Gorenjec vseeno ne posebno rad popušča od te pasme. Nek posestnik, ki se bavi dolgo vrsto let poleg govedoreje tudi z rejo noriških kobil, je leta 1924 pričel računati: natanko, brez vsakega pretiravanja je izračunal, da ga je stala vzreja plemenske kobile do starosti treh let — 15.000 Din, dobil pa bi za kobilo takrat kvečejmu 10.000 Din! Pomisliti treba tudi, da mnogokrat trpi ob nedobiekanosni reji noriških kobil — zraven še r e j a goveje živine, kajti tak kmet-športnik privošči svoji kobili seveda le najboljšo krmo, zakaj kobila je predmet njegovega ponosa pri soseščini, kobila mora biti v vseh ozirih brezhibna, in to je tudi navadno. Pri mnogih konjerejcih te vrste najdemo v hlevu govejo živino v prav sla-bi rejnosti in splošno zanemarjeno. Tem posestnikom je svetovati, da vzamejo tudi oni svinčnik v roko, da računajo in primerjajo. Kaj bodo našli1? Našli bodo, da se danes Gorenjcu reja noričanov več ne izplača, da je ob današnjih kupcijskih in rejskih razmerah s to pasmo le izguba in da trpi od tega ravno govedoreja, na katero se naslanja vse gorenjsko kmetijsko gospodarstvo. Priznati bo moral tudi, da za vožnje vseh vrst, kakoršne ima izvrševati s konji, noriški konj ni Gorenjcu neizogibno potreben, ravno tako uspešno bi delal in vozil s konji nekoliko lažje pasme, ki ga bodo pa neprimerno manj stali. Seveda svojemu športu se mora odpovedati, ker šport ni za kmeta, še manj pa za našega splošno revnega kmeta. Vsi uvidevni živinorejci Gorenjske spoznavajo danes, da je umesten preokret od težke noriške pasme konj k lažji pasmi, ki bo gospodarja manj stala in mu bo v splošnem enako dobro služila. Marsikateri večji posestnik danes celo že zmanjšuje stalež svojih konj na najmanjše število ter se loteva upravičeno bolj reje volov, ki ga mnogo manj stanejo, a mu opravljajo uspešno skoraj vsa poljska dela in vožnje. 1 ¡ ' > Î Sreski kmetijski referent: Josip Sustič, Radovljica. Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Star planinski stan na Mošenjski planini (1100 m n. m., srez Radovljica, oblast ljubljanska). Стара плапипска кућа на мошењској планинп (1100 м над м. вис. срез Радовљица, овласт љубљанска). Vieux chalet sur le pâturage »Mošenjska planina« (1100 rn sur 1. m., diet. Radovljica, Ljubljana). Tretje poglavje. Planinsko gospodarstvo v Sloveniji. I. Razmere v gospodarskih odborih ali odsekih srenj (sosesk). Gospodarski odbor ali odsek »srenje« (»skupnosti«, »gospodarske zajednice«, t. j. skupine solastnikov) je po zakonu poklican činitelj z nalogo, da oskrbuje skupno imetje, gozde in planine solastnikov. Ta ustanova je zelo upravičena in ako bi poslovala kot oskrbnik skupnega planinskega oziroma gozdnega imetja vsaj nekoliko smotreno in energično, bi se naše planšarske neprilike kmalu obrnile na bolje. Toda žal vidimo, da marsikateri gospodarski odbor nima pri solastnikih potrebnega ugleda ter da so ljudje ponekod preveč svojeglavi in neubogljivi napram odboru. Kar je v srenjah energičnih in sposobnih mož, ti neradi sprejmejo izvolitev v gospodarski odbor. Tako. pridejo na ta važna mesta ponajveč manj sposobni in manj energični možje, ki se niti zdaleka ne zavedajo, kake dolžnosti jim nalaga zakon in dobrobit srenje. Odpravimo tedaj najprej vse te ovire in napake v odborih in videli bomo, da bo šlo s planšarstvom takoj na boljše. Gospodarski odbor je po zakonu, v korist vsem solastnikom (upravičencem) izvoljen in poklican, da v očigled žalostnim razmeram, ki vladajo v slovenskem planšarstvu, stori v srenji potrebne ukrepe, bodisi da odredi prostovoljno tlako, alina kakoršen si bodi drugi način organizira in izvrši potrebna dela na planini. Toda v gospodarskih odborih, ki oskrbujejo srenjske planine, so mnogokrat možje, ki so ali premalo trdne volje za gospodarstvo na skupnem svetu med čestokrat neubogljivimi, ne-edinimi — in da resnico povemo — medseboj naravnost otročje nevošljivimi solastniki. Ali pa se za to važno delo gospodarski odbor sploh premalo zanima, oziroma se včasih naravnost izogiba storiti potrebne energične korake, ker se boji »zamere« pri tem ali onem sosedu in nadalje tudi vsled verjetno slabih izkušenj oh znani nesložnosti naših ljudi, ko se gre za skupne zadeve. Tako vidimo, da je oskrba skupnih planin splošno z malimi izjemami v slabih rokah in ravno v tej okolnosti tiči poglavitno zlo. Kajti, ako bi gospodarski odbor izvrševal svoje naloge in dolžnosti res brižno in brezobzirno, bi bilo naše planšarstvo danes v mnogo boljšem stanju in s tem seveda tudi naša živinoreja. Solastniki srenjiskih planin se nikakor ne lotijo radi skupnega dela za skupne koristi, se zanašajo drug na drugega, dasi-ravno bi lahko uvideli, da je skupno delo v veliko gospodarsko korist vsakega posameznika. Opisane lastnosti podpira včasih nepoučenost gospodarskega odbora o važnosti poslovanja, kakor mu ga nalaga zakon, drugače bi odbor mnogo strožje postopal in neubogljivce upravičeno trše prijel. Povsod vidimo, da je vsak uspeh odvisen v prvi vrsti od delavnega in dovolj energičnega vodstva, zato treba napraviti najprej red v gospodarskih odborih in se pokoriti njegovim sklepom. Sicer bi se v gotovih slučajih planinarji lahko združili v planšarske zadruge, katere bi spopolnile vrzeli pri gospodarstvu gospodar- skega odbora in istega v marsičem razbremenile, Tudi bi se s tem vstvaril tako potrebni smisel za zadružništvo. En lep in posnemanja jako vreden vzgled poslovanja gospodarskega odbora lahko navedemo kot primer. Zapisnik seje gospodarskega odbora za Bite n j s k o planino v Bohinju z dne 11. aprila 1924 se glasi v glavnih točkah sledeče: »Gospodarski odbor za Bitenjsko planino sklene enoglasno sledeča pravila, po katerih se morajo gospodarski odbor in upravičenci Bitenjske planine strogo ravnati: 1. Vsako sekanje smrek na svetu upravičencev Bitenjske planine je strogo prepovedano. Za vsako posekano ali drugače podrto smreko se kaznuje dotični, kdor bi si jo prilastil, z globo od 50 do 200 dinarjev. Kdor potrebuje les, mora javiti to 14 dni pred sekanjem gospodarskemu odboru, da mu les odkaže in št empi ja. Izvzeti so glede tega samo plotovi, za katere naj se pa sekajo samo suha debla. Sploh pa gospodarski odbor potrdi v zapisniku sklep občnega zbora z dne 29. oktobra 1923 točka 1. glede sekanja in ta naj se za leto 1923 nazaj izvede. 2. Gnoj ob ogradah naj se vsako leto, ko odide živina s planine, razvozi in raztrosi po takih mestih, kjer ni gnojno, to je »Pod Poljan o«. Kdor bi se ne ravnal po tem določilu, se kaznuje z globo od 10 do 100 dinarjev in gnoj se razvozi na njegove stroške. Sploh pa se potrdi sklep občnega zbora z dne 29. oktobra 1923, točka 2. glede gnoja in naj se ta točka tudi za leto 1923 nazaj izvede. 3. Gredice ob kočah smejo obsegati samo do 20 kvadratnih metrov površine na celoto, vse drugo, kar ima kateri upravičenec več ograjenega, razun ograde, mora odgraditi. Ako bi tega ne hotel sam izvršiti, stori to gospodarski odbor. 4. Glede neupravičene živine ostane v veljavi sklep občnega zbora z dne 2. aprila 1923, točka 4., to je kazen 500 dinarjev za vsako normalno glavo. 5. Za neupravičeno živino, to je tisto živino, katero ima kak solastnik na planini čez upravičeno število, določi gospodarski odbor, koliko se plača pašnine. 6. Gospodarski odbor mora skrbeti, da se planina čimpreje otrebi grmovja in kamenja, po možnosti naj se tudi popravijo pota po planini in iztrebijo napajališča. 7. Pri vseh komisijah glede paše na svetu verskega zaklada mora biti načelnik gospodarskega odbora navzoč, ako je pa ta zadržan, naj ga nadomešča eden izmed odbornikov ali namestnikov. 8. Vsaka krava, katera se poja, se mora takoj zapreti in se jo mora peljati v gotovem času k biku, ne pa goniti bika do krave. Ako bi pa kdo tako živino pustil prosto hoditi po planini, se kaznuje s svoto, katero računa lastnik bika za s koč n in o, kar ima plačati prizadeti gospodar odboru. Sklenjeno, prečitano in podpisano. Gospodarski odbor za Bitenjsko planino. Podpisi.« Ta slučaj daje zelo lep vzgled! A ne morda, da so ti sklepi na papirju, kajti kakor poznamo bitenjski gospodarski odbor, vemo tudi, da v smislu zapisnika strogo postopa in prav je tako. Odbor dobro vé, da se ob neposlušnosti upravičenecv treba obrniti takoj na srenjsko sodišče, t. j. agrarske operacije, ki odredijo vse potrebno, da se sklepi gospodarskega odseka s strani upravičencev v polni meri uvažujejo in izvršijo. II. Nadzorstvo na planinah. Pri vsakem večjem obratu, pa naj bo kakršne si bodi vrste, je neobho dno potrebno — nadzorstvo. Vsak živinorejec, ki ima živino na skupni planini, bo kot gospodar mirnejše spal, ako ve, da je njegova živina na planini v dobrih rokah in ves planšarski obrat pod skrbnim nadzorstvom. Brez strogega nadzorstva ne more iti vse tako, kakor bi moralo. Četudi so na planini morda zanesljivi pastirji in drugo osobje, je od časa do časa pač treba poseči vmes, posebno pri naših razmerah. Žal pri nas ne najdemo povsodi zadostnega, po- nekod pa sploh nobenega nadzorstva na planinah. Y Švici so vsa dela planšarskega osobja, ki je zaposleno na planini, natančno opredeljena in organizirana. Vsakomur so natanko odkazani posli, ki jih na planini mora opravljati. Med tem planšarskim osobjem so: 1. Upravnik planine ali »gospodar» (sirar) in njegova žena, 2. višji molzec, 3. prvi molzec, 4. drugi molzec, 5. gnojni hlapec, 6. hlapec za oskrbovanje mlade živine. To osobje opravlja na planini sledeča opravila: 1. Upravnik izvršuje poskusne molže, sprejema mleko v sirarno, izdeluje sir, vodi potrebne knjige (dnevnik, obračun mleka upravičencev, obračun mleka, ki se ga porabi za planšarsko osobje, i. dr.). — 2. Upravnikova žena oskrbuje prašiče, pomaga v sirarni, kuha za vse osobje in vodi gospodinjstvo na planini. — 3. Višji molzec nadzira in vodi pašo živine po navodilih upravnika, skrbi za reden prigon živine v hleve, za morebitno zasilno krmljenje živine v hlevih, nadzoruje molžo, gnojenje, oskrbuje obolelo živino i. dr. — 4. Prvi in drugi molzec molzeta. Oba skrbita tudi za pobiranje kravjekov po odgonu živine v hleve in jih zvažata na kupe, zboljšujeta ograje, znašata mleko v sirarno in izvršujeta vse posle, kakor jim! jih nalaga višji molzec. — 5. Gnojni hlapec tudi molze, predvsem pa mora skrbeti za gnoj in gnojenje, izvaža enkrat na teden gnojnico na paše, on izvršuje vsa dela po nalogu višjega molzca. — 6. Hlapec za mlado živino pomaga pri molži, pase mlade govedi in jo prižene redno v hleve. Spravlja kravjake na kupe, pomaga pri zboljševanju ograj itd., vse po nalogu višjega molzeca. Upravnik planine nadzoruje ves planinski obrat. Posamezni upravičenci, tudi člani planšarskega odbora, se nikakor ne smejo vmešavati v razne posle na planini ali kakor si bodi vplivati na razdelitev opravil, temveč morajo, ako imajo kake želje ali zahteve, iste javiti upravniku ali odboru. Strogo za branjeno je dajanje napitnin planšarskemu osobju. Pač pa lahko dobi osobje po odgonu živine v dolino za vsakih 100 kg izmolzenega mleka znesek od okrog 20 centimov (vinarjev) ter za vsak kg prirastka žive teže pri mladi živini in prašičih 1 centim in za vsakih 100 frankov mlečnega doneska po 1 frank posebej. Te nagrade razdeli na posamezne osebe planinski odbor na predlog upravnika planine. Zgornji primer se navaja za vzgled, ki naj bi dal našim srenjam' potrebno pobudo za zboljšanje planšarskega obrata. Poglejmo pa, kako je v tem oziru pri nas! Ponekod so pastirji res pravilno med seboj razporejeni glede delokroga posameznih oseb (»čredni k« kot poglavar in vodja vse črede, »t r e t i n e k«, ki vodi in pase svoj trop črede in kateremu so prideljeni še »p o -magaci« ali »poganjači«). Toda te lepe razdelbe dela ne najdemo povsodi, pač pa vidimo marsikje, da ima vsak gospodar svojega pastirja, ki pase po svoje in se navadno ne briga za kolobarjenje s pašo. Na mnogih planinah je opaziti neprimerno veliko število osobja, ki ni povsod zadostno zaposleno, dasi vsakdo ve, da je na planini vedno dovolj prepotrebnega dela. Ni dvoma, da bi se našla pot, kako zaposliti nadštevilne delavne ljudi na planinah, kjer je dela več kakor dovelj, ako se hoče planina vzdrževati v dobrem stanju. Za zboljševalna dela bi jih morala srenja seveda primerno odškodovati. Nekatera dela bi bilo najbolje oddajati tudi na črez. Priporoča se, da izbere in voli vsaka srenja, ki ima planinske pašnike, za dobo dveh do treh let eno zanesljivo osebo, ki bi bila — četudi proti odškodnini — obvezna, redno od časa do časa nadzorovati planinski obrat, o s o-bito zboljševalna dela in uporabo gnoja. Ako pogleda danes ta, jutri drugi solastnik na planino, kako je z njegovo živino, se ne more to še imenovati nadzorstvo! Tak,, za nadzorstvo planine izvoljen solastnik bi se moral zanimati ob vsakokratnem prihodu na planino za sirarno, zboljševalna dela, kako so ljudje na planini zaposleni, kako se pase, ali se s pašo pravilno kolobari itd. Biti bi moral od odbora pooblaščen, da na planini lahko v vseh zadevah posreduje in odreja. Le tako nadzorstvo bi nekaj hasnilo, ne pa, da pogleda vsak solastnik tu p atam na planino, kjer ga zanima seveda v prvi vrsti njegova živina, a ne dobrobit cele srenje! Bohinjski planinski pastir v narodni noši. Бохињски планински пастир y народној ношњи.-Berger dans le »Bohinj« dans le costume nationale. Y naših planšarskih razmerah bi bilo celo umestno stalno nadzorstvo na planinah v celi dobi paše s pomočjo uradnega organa.1 To bi bilo zlasti potrebno z ozirom na izvrševanje ukrepov agrarnih oblasti, vzdrževanja stalnih m e lijo r a c i j , ravnanja po »planinskem red u« i. dr. III. Pastirstvo. Zopet moramo vzeti za vzgled švicarske planinarje, kateri dobro vedo ceniti nadzorstvo na planinah, a posebno še dobrega pastirja. Zato namestijo mnoge švicarske zadruge pastirje na podlagi posebnega pravilnika. Tak pravilnik predpisuje glede pastirja v glavnih potezah ta-le določila in dolžnosti: 1. Pastirja se namesti za dobo treh let. 2. Njegova naloga je, da skrbi v vsakem oziru za živino, ki mu je poverjena. 3. Osobito mora skrbeti z vso pažnjo za krmljenje živine ob času ujem (neviht, snega, mrazov) in ukreniti v tem slučaju vse potrebno. 1 To nalogo ima po planinskem zakonu planinski nadzornik. (Op. ur.) á. Mora skrbeti za redno pokladanje živinske soli živalim. Nadaljne njegove dolžnosti so: 5. Strogo varstvo nad živino in redno snaženje živine. 6. Skrbno nadzorstvo nad hlevi in gnojišči, skrb za snago v planinskih hlevih in njih okoliših. 7. Skrb za gnojnico in gnoj ter napravo komposta. 8. Večkratno snaženje vseh napajalnih naprav in korit. 9. Pastir vodi natančno pismeno kontrolo o vseh gospodarsko važnih dogodljajih na planini. Z eno besedo, pastir je na planini osebno odgovoren za vse, kar je v zvezi z živino, hlevi, stajami, gnojem in gnojenjem. Eazume se, da takega pastirja v Švici dobro plačajo: pastir dobi v času pašne dobe stalno mesečno plačo in od vsakega posestnika primerno in obvezno napitnino od vsake glave živine. Pastir ima v dolini prosto stanovanje za sebe in družino, prosto razsvetljavo in kurjavo, dobi primerno površino zemljišča za lastno uporabo, enako tudi potreben hlevski gnoj. Njegova dela izven pašne dobe se plačuje na dnine po dogovoru. Ako izvršuje pastir svoje dolžnosti zelo vestno in vzorno, se mu prisodi koncem leta tudi izvanredno nagrado. Ako se pa pastir pregreši zoper kako določbo pravilnika, je obvezan do povrnitve škode, oziroma se mu odtegne od plače, a v izrednih slučajih nemarnosti se ga takoj odpusti iz službe. Podali smo ta primer ne zato, da naj bi ga naši planinarji natanko posnemali, temveč da se našim planinarjem že enkrat odpro oči za stvari, katere se jim zde morda nepotrebne, malenkostne ali celo smešne, a so v resnici velepomembne za planinsko gospodarstvo. To pove že zdrava pamet in ne samo dejstvo, da delajo po teh načelih za svoj dobrobit že zdavnaj napredni in varčni inozemci, kateri bi si pač ne delali stroškov brez potrebe, ako bi jim to ne donašalo lepe gospodarske koristi. Da stoje dandanes švicarski kmetje gospodarsko izvrstno v primeri z našimi, je splošno znano. Vzrok je v tem, da je prišel Švicar že davno do pravega gospodarskega spoznanja, naš planinar pa ne. Pastirsko vprašanje je najbolj pereče, obenem pa tudi težavno, to je treba priznati, kajti vsak količkaj sposoben moški ne gre pri nas kaj rad za pastirja, poišče si rajše drug zaslužek. Vzrok tega je deloma v predsodku glede namišljeno manj vrednega posla. Lahko Borna pastirska koca na planini Kočna v Savinjskih planinah (srez Gornjigrad, oblast mariborska). Пастирска колиба на планпнл »Кочна* y Савињскпм алпама (срез Горњи град област мариборска). Chalet à »Kočna planina« dans les alpes »Savinske«. se trdi, da je to neosnovan predsodek s strani gospodarjev in pastirjev. Biti pastir ni n i -kaka nečast, nasprotno, je prav častna naloga, ako je kdo vreden, da se mu zaupa takore-koč večji del premoženja v oskrbo. Najprej treba odpraviti med ljudmi ta predsodek, plačajmo pastirja dobro, dajmo mu za vestno delo in p os eben trud pri zboljševalnih delih na planini še posebne nagrade in kmalu bomo imeli na razpolago dober naraščaj pastirjev. Lep vzgled v tem oziru daje planinski odbor za radovljiški okraj, ki redno zbira poseben fond za nagrade res pridnim in vestnim pastirjem, ki opravljajo na planinah ob prostem času z b o 1 j -sevalna dela, bodisi z zatiranjem ščavja, nabiranjem kamenja na kupe, gnojenjem in drugimi v poštev prihajajočimi zboljševalnimi deli. Ta akcija, komaj početa, je pokazala v 1.192G že prav lepe uspehe. Z dobrim nadzorstvom se vzgoji dobre pastirje. Da je popolno izkoriščanje paše odvisno ravno od pastirja, to vsi vemo, kajti pastir mora predvsem s pašo kolobariti, ker se s kolobarjenjem paša boljše izkorišča. Pod nadzorstvom izvaja vesten pastir pašno kolobarjenje v veliko korist solastnikov. Med našimi pastirji pa dobimo celo izrazite pijance, katerim gre po glavi samo še »ta špiritov«, za vse drugo jim ni mnogo mar. Mnogo je še najti tudi starčkov, ki se komaj gibljejo in ki so že zdavnaj zaslužili svoj kot, pa tudi napol otrok, ali pa sploh koga, ki »ni za b o 1 j š o r a b o«. Kako naj pričakujemo od nepoboljšljivega pijanca ali od betežnega starčka, da bo pravilno kolobaril, skrbel za zboljševalna dela itd., -— še misliti na to je odveč. Med pastirji je najti tudi slaboumne, da celo izprijene elemente. Srenje to vidijo, a edino, kar se v temi pogledu stori, je — malo dušno tarnanje. Iz vsega opisanega je posneti, da je naše pastirstvo v splošnem — na psu —, a najmanj, kar bi bilo nujno storiti, je, da predpišejo merodajne oblasti srenjam strog pastirski red, ki bi se moral pod državnim nadzorstvom čim strožje izvajati. Končno pa obstoja tudi nujna potreba rednih vsakoletnih pastirskih tečajev za vzgojo in poduk pastirjem' in gospodarjem. Sicer bodo agrarske operacije, kakor se sliši, srenjam kmalu predpisale »pastirski re d«, ki mora biti planinarjem zelo dobrodošel, ker si sami povečini ali vsled needinosti ali neodločnosti ali iz drugih razlogov ne morejo ali ne vedo pomagati. Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Del srenjskega pašnika »Hraška gmajna« ob cesti iz Lesc na Bled. Na pašniku vidimo velike kupe kamenja, katero je po pašniku nabiral p a s t i r, ki je s tem pašnik znatno zboljšal. Ta in drugi slični primeri pokazujejo, da je obrodil že prvi pastirski tečaj, katerega je priredil 1. 1926. Planinski odbor za srez Radovljica, lepe sadove. Пашњак код Лесца. Ha пашњаку велике купе камења, које je скупио пастжр и тиме знатно поправио пашњак. Pâturage près »Lesce«. Entassement des pierres è parses, exécuté pour le porger. Katere dolžnosti ima naš pastir na planini in katera dela bi mor a 1 opravljati1? 1. Pastir mora predvsem dobro poznati in razločevati živino od posameznih posestnikov, vedeti natanko, čigava last je vsaka posamezna žival. To je važno iz več ozirov, posebno za slučaje ponesrečb. 2. Ko prižene pastir živino na planino, jo mora posebno v prvem času, osobito pa mlado živino, ki še ni bila na planini, navajati na pota k napajališčem, drugače živina, kateri pota do napajališča v pričetku paše niso popolnoma znana, občutno trpi vsled pomanjkanja vode. 3. Pastir mora s pašo kolobariti, ker je to boljše za pašno rušo in boljše za prebrano živali. Stajam najbližje, lepe goljave — naj pastir štedi rajše za nazadnje; to je posebno važno za slučaje neviht. 4. Pastir se naj vestno drži vseh določil in predpisov glede servitutne paše in naj pašo pod nikakim pogojem ne krade, ker s tem daje povod za spore, ki kmetom le škodijo. 5. Pastir naj skrbi za krmo za zasilno krmljenje v času neviht in snega, ker drugače trpi mlečnost in uspevanje živine. 6. Pastir naj zatira pašne plevele, posebno š č a v j e, lehnik, mleček i. dr. 7. N a b i r a naj semena od dobrih planinskih trav ter seje ta semena pred dežjem po lepih goljavah. 8. Popravlja naj ograje. 9. Zagrinja naj nevarne r a z p o k 1 i n e (rupe) z okrog ležečimi skalami in kamenjem ali jih naj ogradi. 10. Nabira naj kamenje, naneseno od plazov in hudournikov na rodovitna pašna tla, na kupe. 11. Trebi naj razno grmovje in grmičevje, ki duši pašno rušo (t. j. bukovje, ruševje, smrdikovje, brinje, sleč in borovničev je). Y naših razmerah bi moral pastir nositi vedno sekirico seboj. 32. Pastir naj nikdar ne neti ognja v gozdu, ne vrezuje imena i. dr. v drevesna debla itd., ker škodi s tem gozdu in vstvarja pri gozdnih oblastih upravičeno slabo razpoloženje napram planšarstvu — slednjemu le v škodo. 13. Vzdržuje naj nevarne steze v dobrem stanju. 14. Pastir naj strogo varuje živino in vestno neguje obolelo živino. 15. Skrbi naj za snaženje živine, posebno molznih krav in mlade živine. IG. Ako pastir molze, naj pazi, da krave popolnoma čisto izmolze, ker je to nad vse važno za Izdravje vimena in cizkov, za boljše izkoriščanje živali in povečanje mlečnosti. 17. Skrbi naj za gnoj in po možnosti tudi gnojnico v hlevih in stajah; izdeluje naj čim več komposta. 18. Gleda naj na snago v hlevih in stajah. Prvi pastirski tečaj na Jesenicah (Gorenjska), ki ga je priredil dne 6. marca 1926 na inici-jativo »Agrarnih operacij« Planinski odbor za srez Radovljica (oblast ljubljanska). Tečaja se je udeležilo nad 100 pastirjev in okrog 50 planinskih gospodarjev iz vseh planinskih predelov ljubljanske oblasti. Ob zaključku tečaja so se razdelile nagrade onim pastirjem, ki so se izkazali na planini za posebno sposobne in marljive. Први пастирски течај y Јесеницама (Горењско), што га je приредио на инцијативу »Аграрских операција« пла-нински одбор за срез Радовљиса (област љубљанска) дне 6. марта 1926. Течај je похађало преко 100 пастира и око 50 планинских господара из свих планинских предела љубљанске области. При закључку течаја*поразделиле ce награде овим пастирима, који ce исказатце код оообито марљиви и способни. Premier cours pour les 'bergers à Jesenice (Haute - Carniole), arrangé le 6. mars 1926, par le comité alpestre à Radovljica. Le cours ont fréquenté plus des 100 bergers et 50 propriétaires des pâturages alpestres. À la fin du cours ont a repartu des dons aux meilleurs et plus diligents bergers. tg 19. Uporablja naj gnoj iz hlevov in staj za gnojenje bližnjih g olj a v. 20. Na paši naj spravlja k r a v j e k e na kupe in iste znosi ali zvozi na bližnje goljave; ali pa naj še sveže kravjeke (posebno na lepih goljavah) dnevno takoj na mestu razprostre z lopato. 21. Večkrat mora s n a žiti oziroma iztrebiti napajališča in korita. Razumljivo je, da pastir sam vseh opisanih del ne more opravljati, ampak njegova dolžnost je, da opravlja pridno in vestno vsaj najnujnejše izmed njih, ,posebno ako je drugače dobro plačan. Kjer je na planini več pastirjev, naj bi razdelil gospodarski odbor med nje najvažnejša dela. Ne more biti dvoma, da bo priznal vsak uvideven gospodarski odsek vestnost in pridnost pastirja — s primernimi nagradami ali plačili. Pastir bi se moral glede poplačila iz-vanrednih del dogovoriti z gospodarskim odsekom srenje. Ampak predpogoj, da bo p/astir na planini med pašo opravljal tudi z bo 1 j sevalna dela, je v poglavitnem ta, da daje k temu pobudo in prične z zboljševanjem planine najpoprej sam gospodarski odsek, ker *>b zanikernosti in nehvaležnosti gospodarskega odseka se ne more zahtevati od pastirja požrtvovalne delavnosti. Iz tega in drugih razlogov so danes zelo potrebni tudi posebni podučni tečaji za gospodarske odbore same, tečaji, na katerih bi se razmotrivala vsa planinsko-pravna, gospodarsko-obratna in strokovna vprašanja o planšarstvu. IV. Servitutne paše. Za vsakogar je vedno koristno in pametno, da živi s sosedom v miru in v gospodarskem sporazumu. Enako je pri servitutnih pašah. Srenji more biti le v korist, ako se potrudi, da živi z lastniki servitutnih paš v miru in gospodarskem sporazumu. Upravičencem se priporoča, da se točno držijo vseh od šum s kih uprav določenih predpisov glede uporabe servitutne paše, ker ako teh predpisov točno ne izpolnujejo, ali jim celo nasprotujejo', si nakopljejo s tem sebi v škodo le sitnosti in neprilike in dajejo obenem šumskim organom orožje v roko, katero isti navadno dobro izrabljajo. Visoka planina »na Kleku« (1550 m n. m.), last podhomske srenje (srez Radovljica, oblast ljubljanska). Stanovi so zidani. Na desni v ozadju nov na pol odprt hlev, zgrajen 1. 1924 pod vodstvom »Agrarnih operacij«. Висока планина »на Клеку« (1550 м. над м. вис.). Станови су п стаје саграђени од камена. Десно y позадини нова полуотворена стаја, саграђена под водством Аграрних операција. »Planina Klek« (1550m sur 1. m.) chalets et étables en mur. A droit au font nouveau étable demi-ouvert bâtu dans l’année 1924 par la Commission Agraire. Za poravnavo sporov imamo merodajne oblasti, ki bodo vse zadeve nedvomno vestno in pravično uredile (agrarske operacije, pokrajinska komisija za agrarske operacije) in to tem lažje, ako šumski organi ne morejo predbacivati upravičencem samolastnih postopkov ali nepravilnosti pri servitutni paši. V. Planinske staje in hlevi. Uvaževati treba, da so hlevski gnoj, kompost in gnojnica vsled povečini velike plitkosti in kamenitosti planinskih tal na Gorenjskem takorekoč edino primerna gnojila za taka tla. Umetna gnojila sama, tudi ako bi bil transport na višje lege mogoč, bi prišla prav malo v poštev, ker plitki k ameniti zemlji pomaga le humozen gnoj do stalnejše rodovitnosti. Umetna gnojila so uporabljiva le na nižjih planinah, kamor je dovoz mogoč in kjer so morda tla globejša in manj kamenita, a tudi tu ob souporabi hlevskega gnoja ali komposta. Še manj moremo dovažati hlevski gnoj na visoke planine. Visoka planina je tedaj navezana skoraj izključno na gnoj, ki ga pridela planšar na planini sami. Že iz tèga razloga so hlevi ali vsaj staje na planini n eobhodno potrebne naprave. Govoriti o gnojenju planin tam, kjer na planinah ni hlevov ali vsaj priprostih staj za živino, je pravzaprav odveč. Toda planinar bi moral gledati na to, da omogoči gnojenje planine za vsako ceno, ako je to z ozirom na lego sveta mogoče. Ako tedaj teren (lega) planine ni v celoti prestrm in je postavitev makar najpotrebnejših staj izvedljiva, bi morala dotična srenja delati na to, da postavi sama ali s pomočjo agrarskih operacij na planinah vsaj preproste staje za živino. Na marsikateri planini obstoja nujna potreba postavitve planinskih staj in to iz dveh razlogov: Prvič, tudi za najbolj utrjeno živino nikakor ni ugodno, da je na planini, posebno v času daljšega deževja, neviht in mrazov, razkropljena zunaj na prostem in da na prostem prenočuje. Y s 1 e d tega trpi jalova in mlečna živina Križka planina pod Krvavcem v Kamniških planinah (1500 m n. m., srez Kamnik, oblast ljubljanska), sedaj oddana v agramoref orami zakup pašni zadrugi pri Sv. Ambrožu. »Крижка планина« под Крвавцем y Камнишким планинама (1500 м над м. вис., срез Камник, област љубљанска. »Križka planina« sons le »Krvave« dans les alpes de Kamnik (1500 m. sur 1. m., dist. Kamnik, Ljubljana). to CO сл ter nazaduje mlečnost in rejnost živali (1924!). Drugič, na planini brez staj je sistematično gnojenje nemogoče. Dobe se sicer slučaji, da se z ovcami v prenosljivih ogradah tudi brez staj gnoji (»lesanje«), a to so izjeme, ki so izvedljive le ob bolj razviti ovčjereji. Planine »Bukovske doline« v Bohinju so izmed najstrmejših in težko dostopnih v Sloveniji, a povsod, kjer je nekaj večjih ali manjših goljav kot središč velikih kompleksov skrajno ska-lovitih planin, povsod vidimo planinske staje, pastirske koče in celo planinske sirarne. Prav redki so slučaji, kjer bi kljub oziru na živino in gnoj ne kazalo postaviti staje za živino. Tisti, ki o tem dvomi, naj si enkrat natanko ogleda omenjene Bukovske planine v Bohinju — od črne prsti do Yogi a. Videl bo, s kakim neizmernim trudom so morale biti postavljene tamkajšnje staje in druge stavbe. A kdor Bohinjce količkaj pozna, bo takoj priznal, da bi teh stavb nikdar ne postavljali, ako bi ne bile neobhodno potrebne. VI. Vzdrževanje stalnih melioracij (izboljšanj) na planinah. Agrarske operacije so izvedle na planinah in še nadalje izvršujejo večje stalne melioracije ali izboljšanja planinskih paš, vs po stavile so mnoga napajališča, vodovode, sirarne, staje, gnojišča, gnojnične jame, ograje in zajezit v e hudournikov. Vse te naprave so stale državo in tudi upravičence same ogromne zneske in truda. Te melioracije imajo služiti svojemu namenu skozi dolgo dobo let, ustvarjene so tako rekoč za stalno. Vsi pa vemo, da se vsak stroj, vsaka stavba, vsaka še tako dobro izpeljana naprava polagoma izrablja in da nam predčasno razpade, ako iste sami ne vzdržujemo v dobrem stanju. Enako je s planinskimi melioracijami in napravami. Sluča je razpadanja in celo popolnega razpada opažamo na mnogih planinah in to zato, ker se solastniki z malimi i z’j e m a m i ne brigajo za nujne poprave in neobhodno potrebno vzdrževanje teh naprav. Planšarji sami ne popravijo pravočasno ali sploh ne, če se pojavi kak nedostatek ter prepuste naprave njih Tisodi. Taka malobrižnost je vse graje vredna z ozirom na zlorabo državnega denarja, ki se ga je z dobrim namenom vporabilo za drage naprave — v ostalem pa imajo planšarji sami škodo. : Tudi za vzdrževanje planinskih melioracij in skupnih stavb so poklicani nadzorstvo in gospodarski odbori, da pravočasno nastopijo in takoj ukrenejo vse potrebno za vzdrževanje planinskih naprav. Kdor ima na planini lastno kočo in stajo, ta si jih sam vzdržuje, za tiste naprave pa, ki so last in postavljene v korist vseh solastnikov, se nikdo ne briga. Gospodarski odbori bi morali tu strožje nastopati. Najenostavnejši način za vzdrževanje stalnih planinskih naprav in stavb bi bil ta, da ustanovi vsak gospodarski odbor poseben fond v to svrho. Y ta fond naj bi plačal vsak solastnik za glavo živine gotov prispevek, pa makar v prav malem znesku. Kjer imajo upravičenci skupno sirarno, bi se ta prispevek zlahka izterjal pri obračunu in izplačilu sira. Noben uvideven solastnik se ne bi mogel takemu postopku zoperstavljati. Sicer pa bi spadala ta točka v »planinski red«. Iz vsega popisanega vidimo, da je napredek in prospeh planinskega gospodarstva odvisen v prvi vrsti od delavnosti in trdne volje gospodarskih odborov kot oskrbnikov skupnih planin. Vidimo tedaj, kje tiči kal hiranja naših planin in vemo, kje treba poprijeti, da se zboljšajo planšarske razmere. VII. Potrebni ukrepi oblastev. Ako je količkaj na tem ležeče, da se dvigne naše planinsko gospodarstvo iz stoletnega mrtvila na gospodarsko stališče, kakor mu po pravici gre, moramo odkrito priznati, da. je v prvi vrsti nujno potreben strog planinski zakon, kakoršnega imamo in ki se mora seveda najstrožje izvajati. Na podlagi tega zakona treba z ozirom na razmere v naših pašnih skupinah sledečih ukrepov, katerih izvajanje bi bik> naložiti srenjam: 1. Da zgradijo, kjer teh naprav še ni in kjer je postavitev glede na talne prilike mogoča, na planinah krajevno primerne hleve ali vsaj staje za vso pasočo se živino in gnojnične jame. 2. Da skrbe za zadostno vodo za napajanje in da napajališča vzdržujejo v dobrem stanju. 3. Da skrbe za ohranitev in oskrbo pašne ruše, da skrbe vsako leto za nabiranje in odstranjevanje kamenja, nanesenega od plazov in hudournikov na rodovitna tla. 4. Da ne zanemarjajo gnojenja vsaj lahko dostopnih pašnih tal, kjer imajo gnoj na razpolago. 5. Da umno oskrbujejo in ohranijo planinske gozde in lesno porast tam, kjer je to potrebno in paši neškodljivo, osobito v višjih in strmih legah. 6. Da trebijo grmovja na mestih in v izmeri, kakor to določi strokovna komisija. 7. Da napravijo nova potrebna in obvezno vzdržujejo obstoječa planinska pota in steze v dobrem stanju. 8. Da vzdržujejo vse planinske naprave in poslopja. 9. Da vsaka srenja letno sestavi pravilnik oziroma obratni načrt za dotično pašno leto (dobo), katerega mora predložiti državnim strokovnim organom v odobren je. Jasno je, da bo država tudi sama pomagala k vsem zboljševalnim delom in napravam na planinah, bodisi z denarnimi podporami, bodisi z materij al o m in i z g o t o v i t v i j o načrtov. Država naj bi tudi gmotno omogočila prirejanje rednih vsakoletnih planšarskih tečajev v središčih planšarstva (Bohinj, Kranjska gora, itd.). VIII. Dva poglavitna vzroka za nazadovanje planinsko-kmetijskega gospodarstva. Res je, da je slovenski kmet v splošnem reven, da je navezan na zelo ozke gospodarske razmere, vsled česar nikakor ne moremo od njega zahtevati istih gospodarskih uspehov, ka-koršne vidimo pri kmetih v drugih, bogatih deželah. Toda dejstvo zopet je, da on niti v danih razmerah še ni kos svoji nalogi, ker ob količkaj umnejšem gospodarstvu in organiziranem delu bi mu morala donašati kmetija znatno več, nego mu donaša danes. Kmetu manjka le več uvidevnosti in dobre volje za gospodarski napredek. Sicer vsakdo ve, da slovenski kmet ne bo najbrž nikdar mogel — vsaj na zunaj ne — pokazati slične uspehe kot kmetje v bogatejših deželah, toda tudi njemu je še odprta pot do večjega napredka in večjega blagostanja, on mora le hoteti! a) Pomanjkanje gospodarske dalekovidnosti. Eden izmed poglavitnih vzrokov nazadovanja našega planinskega gospodarstva, kateri še najbolj ovira kmetijski napredek, je ta, da kmetje, navzlic temu, da sicer uvidevajo nujno potrebo gospodarskih organizacij, bodisi za izboljševanje produkcije, bodisi glede vnovčevanja svojih pridelkov — zahtevajo v svoji kratkovidnosti od organizacij skoraj dobesedno takojšen uspeh! Oni nikakor ne upoštevajo dejstva, da je ravno kmetijski obrat tisti, ki zahteva sorazmerno najdalje časa, da obrodé posamezni umni ukrepi sadove, n a j -sibodo to melioracije ali investicije truda in kapitala sploh. Kmetijske pospeševalne organizacije pokažejo uspehe šele po dolgih letih, takrat pa tem trajnejše in lepše uspehe. Kdor pričakuje od dela za pospeševanje kmetijstva takojšnje uspehe, je podoben tistemu, ki bi rad naenkrat brez truda obogatel, ki pa nazadnje obtiči v siromaštvu, ker se je zbal vztrajnega, doslednega, stalnega in smotrenega dela, s katerim bi si vzpostavil vsaj srednje dobre življenjske pogoje. Naš kmet je sicer sam na sebi zelo razsoden in umen, toda glede vseh kmetijstvo pospešujočih organizacij sploh še zelo ozkosrčen, nezaupljiv in nepotrpežljiv. On dela sicer natančen, a prekratek račun, ki navadno ne sega preko dobe enega leta. Zato bi se moral najprej otresti tistega zanj značilnega ozkega egoizma (sebičnosti) in nastopati v okviru danih razmer vsaj nekoliko širokogrudnejše, zavedajoč se, da najde svoj spas le v skupnem delu kmetijskih organizacij v znamenju kmetijskega napredka. Zidanje na stavbi kmetijskega napredka in blagostanja pa zahteva trdo, dolgotrajno, postopno, na mnogo let proračunano delo, katerega se morajo po navodilih strokovnjakov vneto udeleževati ravno kmetje sami, saj se gre za postavitev temeljev kmetskemu blagostanju. Dobijo se slučaji, da ustanove kmetovalci kako zadrugo ne zaradi zadruge in njenega važnega namena, temveč v resnici le zato, da pridejo tako do podpor ali drugih koristi, na zadružno delovanje pa niti ne mislijo! Fingirajo večkrat zadružno delovanje, dokler gre za kako večjo podporo, nato pa spi zadruga v miznici »načelnika« ali »tajnika« mirno spanje na papirju. Ce pa pričakuje kmet n. pr. od živinorejske ali pašne zadruge, da bo imel že čez par mesecev po ustanovitvi od zadruge kako korist, je pač skrajno neuviden ter mu ni pomagati, spametovala ga bo gospodarska kriza, ki že trka na duri. Kmetovalec bi se moral pač enkrat zavedati, da mu treba v prvi vrsti samopomoči, predvsem pa zadružne samopomoči, ako naj se njegovo gospodarstvo opomore, ob čemur se naj ne mnogo, ali rajše nič zanaša na državne podpore. b) Splošno pomanjkanje strokovno naobraže-nih gospodarjev. Boj za obstanek in gospodarski prospeh postaja od leta do leta večji. To čutijo vsi stanovi, ki se skušajo vsled tega z vsemi sredstvi oborožiti in usposobiti za čim uspešnejšo borbo za kruh. Pri vsakem stanu prevladuje tudi pri nas že davno spoznanje, da se vzdrži v viharju borbe za obstanek le tisti, ki se svoje stroke temeljito izuči in ki napreduje z duhom časa, le oni, ki se né obda v oziru strokovnega pouka z visokim zidom. Kar so znali dedje in pradedje, to je bilo za nekdanje prilike morda zadostno, med tern ko to dandanes v nobeni stroki več ne zadošča. Značilno za našega kmetovalca je znano nezanimanje za cita n je strokovnih spisov in listov. Seveda najdemo pri nas dovolj častnih izjem, ampak najmanj tri četrtine naših kmetovalcev ne smatra citan j e strokovnih stvari za posebno potrebno, niti takrat, ko jim za to res preostaja časa (baš nasprotno glede politike!). Vse to zelo zadržuje kmetijski napredek. Mnogi čitajo vse mogoče rajše in prej, nego kako strokovno knjigo ali »Kmetovalca«, češ, »kaj bi drugi mene učili, saj znam sam dovolj, davke naj znižajo itd.« Celo pri marsikaterem' od naročnikov »Kmetovalca« se opazi, da leži ta list mnogokrat cele tedne še nedotaknjen v kotu na klopi ali na polici — tudi pozimi, ko je vendar zvečer časa dovolj za poučno čitanje. Ravno s čitan jem strokovnih časopisov bi kmet marsikaj pridobil. Čestokrat se opazi, da dajo kmetje važno gospodarsko knjigo, še nerezano, malim otrokom, da se z njo igrajo in jo končno raztrgajo. Ko je treba hitro kaj zaviti v papir, se zagrabi za »Kmetovalca« ali »Sadjarja in vrtnarja«, ga brez pomisleka raztrže in uporabi za zavijanje, namesto da bi se te koristne gospodarske liste skrbno hranilo in prebiralo ob prostem času. ¡ Tovarno, ki ne upelje takoj v svoj obrat kake nove važne iznajdbe, katera omogoča n. pr. hitrejše in cenejše proizvajanje kakega predmeta, kmalu izpodrine in uniči konkurenčna tovarna, katera obratuje cenejše in hitrejše. Popolnoma slično je s kmetijstvom:. Tudi kmetijstvo danes ni več tisto, kot je bilo n. pr. pred 100 leti, že napredek zadnjih 20 let je v kmetijstvu naravnost ogromen. Torej kmetijstvo je zelo napredovalo ter napreduje z vsakim dnem in kmet, ki z gospodarstvom ne napreduje, le zaostaja in leze v revščino. Y deželah, kjer je kmetijstvo na najvišji stopnji, kjer se največ, najboljše in na najcenejši način proizvaja pridelke (Švica, Nemčija, Danska, Anglija, Češka i. dr.), tam vidimo, da izvira gospodarski napredek ravno iz dejstva, da je v teh deželah poleg drugih ugodnih predpogojev kmetijsko-strokovno šolstvo zelo razvito in da se ga kmetje prav pridno poslužujejo. Ravno ukaželjnosti in stremljenju kmetovalcev v teh deželah po strokovni naobrazbi in spopolnjevanju v kmetijstvu je pripisovati, da so kmetje tam absolutno in relativno daleč pred nami, obenem pa seveda tudi v mnogo boljšem gmotnem položaju, kot smo danes mi. V omenjenih deželah je nekaj vsakdanjega, če se izšola bodoči večji gospodar v višjih poljedelskih šolah, da se s tem dobro usposobi za vodstvo domačega gospodarstva. Šolanje kmetskih sinov, bodočih gospodarjev s srednjih kmetij na nižjih strokovnih šolah se pa smatra za naravnost neobhodno potrebno. Te potrebe se dobro zaveda tamkaj skoraj vsak kmet, v svesti si, da njegovi dedje niso znali in da on sam tudi ne zna vsega ter da treba ravno v kmetjistvu še najbolj gledati na to, da .se v napredku ne zaostane. Vsak zaostanek pomen ja ubčutno izgubo. Konservativnost (držanje na stare navade in šege) najdemo pri vsakem kmetu, seveda tudi pri kmetu v zgoraj omenjenih naprednih deželah. Konservativen do gotove meje kmet pravzaprav mora biti, to se pravi, da mora biti skrajno previden, zavedajoč se, da z vsako novotarijo, ako ista še ni popolnoma preizkušena, ali ako ni v vseh ozirih primerna za njegov obrat, lahko zelo zabrede. Ampak za stvari, ki so popolnoma preizkušene in potrebne pod vsakim pogojem tudi za njegove prilike, za te stvari se mora tudi kmet takoj zavzeti, drugače v gospodarstvu brezpogojno zaostane. Tega načela se tedaj drže kmetje v naprednih deželah. A kako je v tem oziru pri nas, posebno pri naših planinskih kmetih? Dobiš cel okraj, kjer na prstih ene roke lahko našteješ gospodarje, ki so bili na kaki kmetijski šoli, ali ki so absolvirali vsaj kak daljši kmetijski tečaj. In ako se še tako poudarja, razlaga in dokazuje potrebo strokovnega šolanja kmetskih sinov, ako našim kmetovalcem še tako prigovarjaš, naj da ta ali oni svojega sina na kmetijsko šolo ali vsaj v zimski tečaj, je uspeh navadno — popolnoma negativen. Vsi se izgovarjajo z izgubo časa, zaslužka itd., kar je sicer precej res, ker planinski kmetje imajo le čez zimo nekaj več ali manj gotovejših zaslužkov, n. pr. z vožnjo lesa. Ampak zavedati bi se morali, da se izguba časa in zaslužka z vsaj delnim strokovnim izšolanjem sina pozneje obilo poplača, ker bo strokovno izšolan gospodar nedvomno boljše in uspešnejše gospodaril in stokrat nazaj pridobil nekdaj izgubljeni čas in zaslužek. Ako pa kdo ugovarja: »Ta in ta, ki je bil na kmetijski šoli, ni prišel nič bolj »brihten« nazaj« itd., ima to svoj vzrok največkrat v tem, da dotični kmet ni izbral najsposobnejšega sina za kmetijsko šolo in za svojega naslednika. Ako kdo šola svoje otroke v mestu, daje tja upravičeno le bolj talentirane sinove, ampak na domu si pridrži mnogokrat tistega, ki ni najbrihtnejše glave. Kot kmet bi ne smel tako postopati: Najsposobnejšega sina bi moral obdržati za dom, oziroma ga dati na kmetijsko šolo, kajti iz morda duševno kolikor-toliko zaostalega človeka, pa naj bo telesno še tako krepak, tudi dobra šola in disciplina komaj kaj vstvarita. '.‘‘’’/ir■*. ; .-v Orlz. klije. Klemenškova planina (1190 m n. m.) v Savinjskih planinah (srez gornjegrajski, oblast mariborska). Клеменшкова планина (1190 м над м. вис.) y Савинским планинама (срез Горњи град, област мариборска). Pittoresque »Klemenškova planina« dans les alpes »Savinske« (1190 m sur 1. m.). Za pouk iz strokovnih knjig in časopisov ter za poučna predavanja se- — neverjetno — razmeroma mnogo bolj zanimajo ravno revnejši posestniki, kajžarji, a sorazmerno najmanj večji in srednji kmetje, kateri so zbog večje kmetije pouka najbolj potrebni. To dejstvo potrjuje staro resnico, da izpregleda naš človek šele, kadar je v gmotni stiski, ko ga gospodarske neprilike tlačijo k tlom. Danes tlačijo kajžarja, kmalu pa bo že na vrsti srednji kmet. Zadnje čase se sicer opaža nekako zanimanje za kmetijska predavanja in tečaje po deželi, udeležba je včasih zelo obilna in zanimanje živahno. Ampak po predavanju — v gostilni — se večkrat sliši modre besede: »Dobro je govoril, vse je res, toda mi vse to vemo, — denarja naj nam dajo, pa naredimo vse tako, kakor pravijo itd.« In večina poslušalcev pritrjuje! Prvič, malokdo pokaže, da bi vedel vsaj četrtino tega, kar sliši na predavanju, za to trditev se zlahka navede sto dokazov na vseh straneh. Zadostoval bi le površen ogled kmetije dotičnika, pa bi bil postavljen na laž. Drugič, za 90 odstotkov na predavanjih priporočenih del ni treba denarja, temveč le dela in skupnega nastopa kmetovalcev, predvsem pa dobre volje za to. Ako bi bilo v vsaki občini par strokovno izšolanih gospodarjev, bi se kmalu pokazal velik vpliv istih na celotno kmetijsko gospodarstvo okoliša. Še-le takrat bi polagoma izginjale in prihajale manj do svojih zlih posledic strokovna neukost, neuvidevnost, gospodarska neorijentiranost, needinost, ozkosrčnost, medsebojna zavist, omahljivost in gospodarska zaostalost, tedaj cela vrsta lastnosti in okolnosti, ki skupaj tvorijo vir gospodarski nemoči naših planinskih kmetovalcev, kljub njihovi vsega priznanja vredni pridnosti in delavnosti. У tej knjigi so podana več ali manj podrobno glavna navodila za umnejše splošno in planšarsko gospodarstvo v okviru danih razmer v goratih krajih. Zelo je želeti, da dajo ta izvajanja povod, da planinski kmetje sami podrobno razmišljajo o vsem in da zadobé vzpodbudo k umnejšemu gospodarstvu. Kajti le s pomočjo umne jšega gospodarstva kmet ne bo podlegel v gospodarskem boju, ki obeta postati v bodočnosti ravno za njega posebno težak! Srezki kmetijski referent Josip Sustič, Radovljica. Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Gradnja lesenega hleva na Rečiški planini (1264 m n. m.) na Pokluki (srez radovljiški) po načrtih urada za »Agrarne operacije« L 1925. Грађеље дрвене стаје на Речичкој планини (1264 м над м. вис.) на Поклуки (срез Радовљица) према нацрту уреда за Аграрне операције год. 1925. Bâtiment du chalet en bms sur le pâturage »Kečiška planina« sur le plateau »Pokluka« après les plans de la Commission Agraire dans l’année 1925. Četrto poglavje. Planinske melioracije. Uvod.’ Dasiravno produktivnost planin od narave ni majhna, je vendar njihovo gospodarsko stanje v Sloveniji še zelo nepovoljno in opažamo kot naravno posledico negospodarskega ravnanja s planinami njihovo hitro propadanje. Z njimi pa tudi propada glavna gospodarska panoga naših planinskih krajev — živinoreja. Kljub vedno večjemu pomanjkanju krme so se smatrale planine le kot nekak odpomoček »v sili«, da se je vsaj' nekaj časa v letu prehranjevala živina na njih. Ni se jih pa imelo za vredne, trošiti karkoli za njihovo vzdrževanje in izboljšanje. 20 Tako so n. pr. pot a, ki vodijo iz doline na planine, večinoma v slabem stanju. Samo tam, kjer spajajo višje ležeče kmetije z dolino, ali tam, kjer služijo sočasno drugim namenom, n. pr. za izvoz lesa iz sosednih, večjih gozdov, so pota nekoliko boljša. Sicer pa vidimo povsod samo navadne steze, ki se jako malo ali nič ne oskrbujejo niti vzdržujejo. Razumljivo je, da prihaja živina vsled velikih razdalj planin od dolinskih domačij (cesto 20 km) na planino že izčrpana, tako da tu shujša in vsaj prvi čas ne uspeva v tisti meri, kakor bi bilo želeti. Po takih potih se naravno tudi ne more brez težav odvažati pridelkov planin, kar le podražuje planinsko mlekarsko in sirar-sko produkcijo. Tudi zveznih potov za gonjo živine od planinskih stanov na posamezne pašne predele in k napajališčem ni skoraj nikjer. Stavb, kakor: planinskih koč, hlevov, kritih staj za živino, je prav malo in še te so premajhne, neprimerne in že davno potrebne preuredbe. Gnojne jame in naprave za odvoz gnojnice skoro povsod manjkajo. Ravno tako je tudi preskrba vode v največ slučajih šele v povojih. Izkoriščanje planine obstoja samo v svobodni in neurejeni paši. Planinskih senožeti, ki bi dajale potrebno seno za eventuelno krmljenje v hlevu, na planinah sploh ni. Urejena paša živine po oddelkih, kolobarenje, gnojenje in razne druge uredbe, ki bi služile intenzivnemu izkoriščanju pašnega donosa, so na naših planinah skoro neznane. Škoda, ki jo povzročajo plazovi in kamenje z vrhov, raste od leta do leta. Povsod vidimo dračje in plevel vseh vrst: jelše, brinje, praprot, planinske rože, borovnice. Hudourniki ogrožajo planine, nemoteno rušijo in opustošajo bregove. Njihova struga se vedno bolj širi in odjeda zemljo. Kakor so vsled ekstenzivnega gospodarjenja propadli prvotni planinski pašniki, tako je zavedlo naraščajoče pomanjkanje krme k brezumnemu razširjenju planin na račun sosednih gozdnih površin, mesto da bi se ti gozdovi ohranili. Mnogo teh gozdov, ki sploh niso uporabni kot pašniki in katere je narava sama določila za varstvo planinam ob strminah in grapah, je bilo posekanih in s tem dana prosta pot razdirajočim elementarnim gorskim silam. Take pogreške opažamo na vseh planinah. Ti prostori niso mogli dati tega, kar se je po posekanju gozdov od njih pričakovalo. Na njih raste sedaj ničvredno grmovje med starimi Očiščen domač pašnik v Podkorenu. Melioracija se je izvršila pod vodstvom urada za »Agrarne operacije« z izdatno državno podporo še pred vojno. Очпшћен домаћп пашник y Подкорену. Nettoiement du pâturage à »Podkoren«. Orig. kliše. Čiščenje domačega pašnika v Podkorenu (srez Radovljica, oblast ljubljanska). Чишчење домаћега пашника y Подкорену (срез Радовљица, област љубл анска.) Nettoiement du pâturage à »Podkoren« {terr. Radovljica, Ljubljana). 20* od vremena razjedenimi drevesnimi štori, gosto šavje in resa, ki onemogoča rast trave in kvari rodovitno zemljo. Danes ti prostori niso »niti gozd, niti pašni k«. Ako se na planinah vkljub vsemu zanemarjenju pase vendar le precejšnje število živine, je to dokaz, kako velika je relativna plodnost tega gorskega sveta in redilnost planinske krme. Zato je upravičeno pričakovati uspehov od podvzetja, ki stremi za izboljšanjem planin in ki ima namen, da pokaže način, kako naj se zviša plodnost planinske zemlje in kako se doseže čim največji donos pravih prirodnih pašnikov. Planinske melijoracije vsebujejo predvsem čiščenje planin raznega grmičevja, dalje izsuševanje močvirnih krajev, končno gnojenje ter dobro in pravilno setev travnih semen, da se ojači travna ruša. Da ostane zemlja rodovitna, se mora potem poskrbeti še za njeno varstvo proti elementarnim nezgodam z z a g r a db o jarkov in hudournikov ter zajezitvijo plazov. Poleg tega je treba primernih planinskih zgradb, hlevov z gnojnimi jamami, gospodarskih poslopij, vodnjakov in vodovodov itd. Popraviti in zgraditi treba gorska pota za govejo živino in za razvažanje gnoja in gnojnice ter končno zavarovati nevarna mesta, da se preprečijo nezgode pri živini. Končno se morajo gozdna 11 a, ki so po svoji legi in svojstvu za pašnike nepo-rabna ali ki bi kot gozd vršila na planini varnostno službo proti plazovom, zopet zasaditi z drevjem, kar bo važno ne samo za posestnike planin, temveč tudi v občo korist. Melioracijska dela in planinske gradbe. Načrti za planinske melioracije morajo biti zasnovani kar najbolj ekonomično, da se doseže čim večja rentabiliteta. Obenem je treba gledati na enostavnost zgradb, da so vzdrževalni stroški čim manjši in da morejo posestniki izvršiti morebitna popravila sami brez dragih rokodelcev in profesionistov. Glavno vlogo pri napravi melioracijskih načrtov igrajo transportni stroški potrebnega gradiva. Imamo namreč planine, ki so oddaljene 7 ur hoda od najbližje dolinske vasi in bi prevoz gradiva na planino stal danes več kakor je vse gradivo vredno. Y takih slučajih se mora opustiti uporabo materijala kakor n. pr. cement, o.y s —* /^ЈлвК fati ^íwn.£*U>«Vtt Čelni pogled. -î Podolžni prerez. — Пререз no дужини. Поглед на продеље. Orig. kliše. Planinska zagrada. Плашшска ограда: Risal inž. I. Presel. Nettoiement des pierres. Terrasses en pierres. Orig. kliše. Fot- dr. Fr- Spiller-Muys. Preprosta lesena zagradba plaza na planini »Pod Golico« (srez radovljiški, oblast ljubljanska). Једноставна дрвена преграда на планини »Под Голицо« (срез Радовљица, област љубљанска). Simple barrage en bois sur le pâturage »Pod Golico« (terr. Radovljica, Ljubljana). železo itd. ter se mora omejiti le na tako gradivo, ki ga je mogoče dobiti na licu mesta. 1. Izboljšanje tal. Najbolj hvaležna melioracija je čiščenje pašnih tal od grmovja, kamenja in plevela. Plevel se odstrani s koso ali srpom. Y Švici se odstranjuje ravš na ta način, da se polije s petrolejem in zažge. Ako se potem tak prostor pognoji, raste na njem izborna trava. Grmovje je treba s koreninami izkopati. Jelše naj se poseka 10 cm pod zemljo, ali pa tik zemlje v mesecu juniju ali juliju, kadar je sok drevja najmočnejši, da ne bo več poganjalo. Po planinah leži neštevilno kamenje, tako da čestokrat pokriva % tal. To kamenje se mora pobirati ter zmetati na kupe ali v izkopane jame, jame pa pokriti z zemljo, da se zaraste trava. Dobro je kamenje zložiti tako, da se cel pašnik terasira in s tem pridobi na pašni površini. Hudourniki privalijo in odlagajo na planinah mnogo gramoza in peska ter zasujejo in uničijo travno rušo. To škodljivo delovanje hudournika se zabrani z zgradbo lesenih ali k a meniti h jezov. Ti morajo biti izvršeni zelo močno in biti močno zasidrani v terenu. če so pašniki preveč pokriti z mahom ali če je travna ruša že prestara, jih pomladimo na sledeči način: Na delu pašnika, ki ga hočemo pomladiti, nasujemo 3—5 cm na debelo lahke zemlje ali komposta. Dobra trava preraste to plast in požene v novo nasuto zemljo nove korenine. Razni škodljivci, kakor mah, lišaj itd., izginejo. Pašniki ne potrebujejo globokih plasti dobre zemlje, kakor njive in vrtovi. Odločilne za kakovost pašnika in za travnato rast so vodne razmere pod zemljo. Trave morajo v dolgem času svoje rasti, svojo naravno potrebo vode zajemati iz podzemeljskih plasti, ali boljše, one morajo, ker ležijo njih korenine prav plitvo, z njimi vsesavati dvigajočo se vodo. Če so spodnje zemeljske plasti ugodne in pospešujejo to cirkulacijo vode, potem uspevajo trave tudi v slabi zemlji prav izvrstno. Če pa ovirajo prevelike naplavine to zvezo s podzemeljskimi plastmi, potem uspeva trava tudi v sicer dobri zemlji prav slabo. Iz tega sledi, da je uravnava vodnih razmer podlaga melioraciji pašnika. Zagradba plazov nad planino Velo polje pod Triglavom (1693 m n. m.). Камена преграда лавине над планином »Вело пол.е« под Триглавом (1693 м пад м. вис.). Barrage en pierres sèches sur le pâturage »Velopolje« (1693 na sur 1. m.) sous »Triglav«. «—i .e —н Prerez. Пререз. Coupe transversale. Pogled od zgoraj. Поглед. Plan. Pogled od spredaj. Погред ca предње стране. Façade. Zavarovanje bregov. Осигураваље брда, : Consolidation des escarpes. S fašinamd. Ca Фашпнама. Avec des fascines. Orig. kliše. S kamenjem. Ca камењем. Avec des pierres. Risal inž. I. Presel. Drenažni jarek. Дренажни јарак: Drainage. Orlg. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Polaganje lončenih (glinastih) drenažnih cevi. Полагање глинастих дренажних цеви. Mise de tuyou d’argile pour la drainage. Prevelika množina vode skisa pašnike in povzroča bolezni rastlin. Na močvirnih tleh ne uspevajo dobre rastline, pač pa razne kislice itd. Iz tega vzroka je treba močvirne pašnike in planine osušiti. Pri odvajanju vode je predvsem važno vprašanje, ali imamo primeren odtok, to se pravi, ali moremo izpeljati vodo v kak nižje ležeči potok. Vodo odvajamo ali v odprtih jarkih ali pa potom drenaže. Pri odprtih jarkih izgubimo preveč površine pašnika; jarki pa tudi zelo ovirajo pašo-. Pri drenaži pa vse to odpade, ker leže odvodne cevi pod zemljo. Lončene cevi za odvajanje vode so zelo drage in drag prenos radi njihove teže. Mesto njih polagomo na dno izkopanega jarka pripravno uravnane kamne ali pa butare. Kljub zasipanju jarkov z zemljo, ostane dovolj votlin, da se odteka voda. Najpopolnejše je izsušenje, katero je obenem zvezano z namakanjem zemlje. Tak pašnik nam donaša največ paše. Pri vsakem planinskem stanu je treba gotove ploskve zagraditi, da se uporablja kot travnik za pridobivanje suhe krme. To seno se potem poklada bolni živini, ki ne more iz hleva, ali pa ob slabem vremenu, če zapade sneg na planini ali brani neurje živini podati se na pašo. Skoro pri vsakem planinskem stanu vidimo, da je bližnja površina poraščena s šavjem. To ploskev se da najboljše izkoristiti, če se jo spremeni v travnik. Zemlja se prekoplje ter izruje korenine šavja, poravna površina in vseje travnato seme. Kameniti deli planine naj se pa pogozdijo, ker ti ne nudijo sedaj nobene paše in bodo potem ščasoma nudili dobro zavetišče živini. Na planini se izplača pognojiti samo dolinice in ravne lege. Najboljše je pognojiti, kadar je rast največja, takrat gre gnoj takoj v zemljo in se vsled tega samo malo izgubi ali posuši: Zato gnojimo na planinah spomladi ali v zgodnjem poletju. Predpisi za dobro gospodarstvo planin bi morali vedno vsebovati : 1. Nabiranje gnoja. 2. Postavljanje živine v hlev (kdaj in koliko časal). 3. Odvažanje gnoja (kam in kdaj?). Vsaka melioracija brez gnojenja planine z hlevskim gnojem daje samo začasno izboljšanje. Vsled tega je neobhodno potrebno, da se zgradijo na planinah hlevi z gnojnimi jamami, ne samo zato Fas du composte. da dobi živina zavetišče, ampak da se nabere dosti gnoja in da je mogoče, pašna tla sistematično in trajno izboljševati. Znani planšarski strokovnjak profesor Schuppli je napravil svojčas poizkuse na planini »Posohalpe« na 21 oralov veliki ploskvi. Eno (spodnjo) tretjino te površine je pognojil s Tomaževo žlindro in kalijevo soljo, druga (srednja) tretjina je ostala nepo-gnojena, tretjo (zgornjo) tretjino pa je pognojil s hlevskim gnojem. Drugo leto je bila spodnja tretjina, katera se je pognojila z umetnim gnojem tako bujno poraščena z deteljo, da je bila cela ploskev rdeča cvetoče detelje. Drugi del je ostal seveda slab, kakor prej, dočim je bil tretji del, ki je bil pognojen s hlevskim gnojem, zaraščen z temnozeleno travo, čez pet let je bil spodnji del manj ploden kakor srednji, ncpognojeni del, dočim je bil tretji, gornji del, še vedno temnozelen in je dal visoki pašni donos. Iz tega sledi, da je za planine bolj priporočati hlevski kakor umetni gnoj. Prvi daje stalen uspeh, dočim učinkuje drugi samo začasno. Svet se kmalu izčrpa in je potem slabši kot je bil prej. To je tudi povsem umljivo. Zemlja ni mrtva masa, marveč živa in »delovna« baš zato, ker prebiva v zgornjih plasteh prsti na milijone silno važnih, a človeškemu očesu nevidnih živih bitij, raznih glivic i. dr. Ta mala živa bitja v prav veliki meri pospešujejo plodnost zemlje. Ta bitja žive največ v površju obdelane zemlje, kjer dobe za svoj razvoj potrebno količino zraka in vlage; dobro se počutijo zlasti v takih tleh, ki vsebujejo dovolj apna in humusa (ostankov rastlin in hlevskega gnoja). Bogate žetve se ne dosežejo samo z obilnim dodavanjem raznih redilnih snovi, temveč moramo preskrbeti zemljo tudi z dovoljno množino na mikroorganizmih bogatega humusa. Tak humus daje star hlevski g n o j ali pa mešanec. Vse odpadke in snovi, ki nam jih nudi gospodarstvo, nalagamo «motreno v 2 metra široke, poljubno dolge, navzgor se zožujoče in ne čez 1 meter visoke kupe. Zgornji ploskvi se da obliko plitvega žleba, ki se ga polni z gnojnico. Da bolje učinkuje gnojnica, natrosimo v žleb presejano zemljo. Na vsak meter dolžine se v sredino žleba zabije kol, ki se ga potem izvleče in ponovno zabije na drugem mestu. Na ta način more gnojnica bolje premočiti tudi spodnje plasti. Na kup se gosto zasadijo buče, da močno zasenčijo in preprečijo zaraščenje drugih rastlin. .Kup komposta pustimo tako 3—4 mesece; nato se cel kup od vrha navpično reže z lopato (Štiha) in preobrača, da nastane zopet kup prvotne oblike; pri tem se znova doda apna in priliva gnojnica. To ponavljamo vsake 3 mesece. Čez 2 leti je mešanec gotov. To je najboljši gnoj za pašnike in planine. Naše rastline potrebujejo za prehrano tudi apna. Rabijo ga za napravo stebla, cvetja in ploda. Če manjka apna v zemlji, ni prave rasti ne plodnosti. Vsaka zemlja bi morala imeti vsaj eno desetino do dve desetini odstotka apna v sebi. Kjer dobro rastejo različne detelje, izmed plevelnih rastlin pa mah in slak, tam je dosti apna v zemlji; kjer se pa šopirita kresnica in kislica, tam primanjkuje apna. To velja za pašnike in travnike, kakor tudi za druga zemljišča. Za gnojenje treba 300 kg apna za lha sveta. Živo apno je naložiti v košaro in potopiti pod vodo v posodi 2—5 minut. Nato se potegne, košara iz vode in iztrese apno, nakar v dobri četrt ure razpade v prah. Za gnojenje pravilno ugašeno apno ne sme biti mazavo. Takoj, ko je razpadlo apno v prah, se ga more raztrositi. Trositi je treba apno v suhem vremenu, na suho zemljo in spraviti apno takoj v zemljo. Travnik ali pašnik je treba v tem slučaju povleči s travniško brano. 2. Pota. Projektiranje in gradnja dobrih prometnih zvez v ozemlju, ki ga je treba izboljšati, tvori zelo važno točko melioracijskega programa. Vozna pot na planino »Lipanco« (1633 m n. m.), eno najvišjih planin v Sloveniji (srez Radovljica, oblast ljubljanska), zgrajena po načrtih in pod vodstvom komisarijata za »Agrarne operacije« 1.1925. Пут за вожњу на планииу »Липанца« (1633 м над м. вис., срез Радовљица, облазт љубљапска), саграђеп год. 1925 под водством комесара за Аграрне операције. Chemin sur le pâturage »Lipanca« (1633m sur 1. m.) bâtu l’année 1925 après les projets de la Commission Agraire. V ravnem svetu, на равнош земљишту. Dans la piemie. Y nagnjenem terenu z odkopom in nasipom. Risal inž. I. Prese!. Prečni prerez vozne poti. Пречни пререз пута. Coupe transversale du chemin et sentier. Pretočni jarek čez pot, razni načini njega gradnje. Јарак (конао) претицања. Canaux d’écoulement. Po večini gre tu za navadna, z zemljo nasuta pota, ki služijo kot gonjska pota, zvezne steze in pota za prevažanje gnoja. Prva imajo predvsem namen, da tvorijo boljšo zvezo med vasjo in pašnikom, druga vežejo posamezne dele planine, kateri so bili preje težko ali pa sploh nedostopni, zadnja pa omogočajo prevoz gnoja s planinskih staj na pašno trato. Ako ni na planini gonjskih potov, dela živina sama steze in to na škodo paše. Večkrat je treba, da se na mesto gonjskih poti projektirajo vozna pota, posebno v slučajih, če so v bližini planine večji gozdovi, ki so radi težavnega spravila lesa v dolino brez vrednosti. Tudi nastane iz gonjske poti prava cesta, če se nahaja v bližini planine kaka druga vas, ki do sedaj ni imela prave zveze z zunanjim svetom. Gonjska pota, ki se uporabljajo izključno le za gonjo živine, morejo imeti do 30% padca. Širina naj bo \l/¿ do 2 m. Vozna pota, ki se uporabljajo le za prevoz lesa, navzdol, dobijo do 15% padca, pota za prevažanje gnoja pa k večjemu do 12%, ceste do 7% padca. Ceste morajo biti tlakovane. Prečni prerez. Пречни иререз. Coupe transversale. Façade. Prečni prerez s stopnjicami. Пречнп пререз ca басамцима. Coupe transversale avec degrés. Risal inž. I. Presel. Prerez kamnite (suho zidane) ograje. Ограда саграђена од сухог камена: Haies en pierres sèche. Haie en fil métallique. čim večji je padec, tembolj se mora paziti na odvajanje padavin. Y vsakem slučaju je treba izkopati ob cesti navzdol majhen jarek. Na vsakih 20 m poti naj se vloži poševno lesen trak v obliki okroglega debla, da se voda odvaja in ne ruši poti. Za boljše tlakovane ceste je treba napraviti načrt in proračun po premikanju zemlje; izkušnja uči, da premikanje zemlje po 4 m široki cesti, ako je smer dobro prilagodena terenu, ne znaša na 1 km več kakor 2000 kbm materijala. Ako reže trasa poti majhen potok, naj teče ta čez pot, seveda je treba pot tukaj tlakovati. Ako je potok močnejši, je treba zgraditi most. Planinska pot od hleva do pašnika, katero prehodi živina večkrat dnevno, mora biti boljše in širše zgrajena. 3. Ograje. Ograje imajo namen, pašno živino zadržati na gotovem mestu, ščititi njive, nasade in druge kulture pred poškodbami po živini in so važna pripomoč za izvrševanje paše. Najbolj priprosta ograja se napravi iz položenih vejnatih smrek. To se dela samo tam, kjer je veliko smrekovega lesa na Domaci pašnik pri Hrušah, razdeljen z ograjami na oddelke (»koše«) in melioriran po »Agrarnih operacijah«. Пашник код Хруше. Pâturage prés de »Hraše«. Nov planinski stan želeško-zagoriške srenje na Grajski planini (1215 m n. m., Pokluka, srez Radovljica, oblast ljubljanska), zgrajen v letih 1923—1925. Na levi koča s hlevom, na desni hlev (nazvan »tamar«). Нове планинске стаје на лланини »Грајска иланина« (1215 м над м. вис. По-клука, срез Радовллца, област љубл.анска), саграђене год. 1923—1925. Ha лево-страни колиба (»оча«) са стајом, на десној стаја (названа »тамар«). Nouveau chalet «ur le pâturage »Grajska planina« (1215 m sur 1. m.) sur le plateau »Pokluika« bâtu dans les années 1923—1925. À yauche chalet et étable, à droite étable à vaches. razpolago in kjer ta les nima vrednosti. Za take vrste ograjo se porabi veliko množino lesa in je nevarnost, da se razširi lubadar, ker smreke niso obelene. Boljše lesene, ograje zahtevajo seveda več dela in so zato dražje. Sploh so ograje v raznih krajih različne, merodajno je, kakšno gradivo je na razpolago. Po gradivu razločujemo: Žive, lesene, kamnite in železne ograje (pletena ograja, ograja iz krajnikov, s plankami, z navpičnimi koli, poševnimi koli, žična ograja). Na planinah zapade pozimi visok sneg in ta potlači deloma vsako leseno ograjo, tako da jo je treba skoraj vsako leto popravljati. To popravilo pa je združeno z velikimi stroški. Led in južni sneg uniči železne ograje, zapogne vsak še tako močan železen kol in potrga železne žice. Najbolj trpežne so po izkušnji za planine kamnite ograje. Tam, kjer je dovolj kamna na razpolago, naj se zgradi 1 m visok zid; to je takorekoč za večno in z nabiranjem kamenja za zid se obenem očisti pašnik. Ograjo iz bodeče žice se naredi tako-le: Vsakih 25—30 m daljave se zabije glavne kole 16—24 cm debele in 1.80 do 2.20 m visoke. Med temi se zabije na vsak 2. do 3. m male kole debele 12—14 mm. Če je možno, naj se koli namažejo s katranom ali karbolinejem. Število žic in visokost gornje žice odločuje vrsta pašne živine. Za govejo živino zadostujejo 3 žice v višini 35, 70 in 110 cm. Ako se pasej-o tudi koze ali ovce, je treba 5 ali najmanj 4 žice v višini 15, 35, 60 in 95 cm. Tam, kjer se pasejo konji, mora zgornja žica biti visoka od tal Íx/¿ m. Namesto zgornje žice je bolje, da pribijemo eno lato, da konji vidijo plot. Bodeče žice niso za živino nevarne, ker se ona boji priti v bližino. Žice postanejo nevarne samo, ako niso dobro pribite na kole, ker se v tem slučaju živina zaplete v nje in se lahko rani. Spodnji del kola je treba obžgati, kajti znano je, da segnije kol najpreje tik zemlje. Obžgan kol se namaže, dokler je še vroč, s toplim katranom ali karbolinejem. Še bolje je, da se kole v karbolineju ali katranu dlje časa namaka ali pa kuha. Pri tem je treba previdnosti, ker sta tako katran kot karbolinej lahko gorljivi snovi. Koli, ki jih na ta način impregniramo, morajo biti suhi, ker mokrih se mastni karbolinej ne prime. Drugi način, ki se priporoča zlasti za impregniranje še svežih kolov, je namakanje v 5 odstotni raztopini modre galice. Sveže obeljene kole postavimo v kad, ki je vsaj en meter globoka in nalijemo do vrha vode, v kateri smo prej raztopili 5 kg modre galice na sto litrov vode. Kol mora v tej raztopini stati vsaj teden dni. Treba je, da se prilije galične raztopine vsak dan toliko, kolikor je koli popijejo. Nato se koli dobro posušijo. Porabljajo se šele po preteku kakih 14 dni. 4. Planinski stanovi. Umno planšarstvo potrebuje primerne planinske stanove (planinske stavbe). Na domačem pašniku, s katerega se živina vsak'dan vrača na dom, take stavbe niso potrebne, na planinah Čelni pogled. Прочеље. Façade. Prečni rez. Нречни пререз. Coupe trans vers ale. Podolžni rez. Pogled od strani. Пререз no дужини. Поглед ca стране. Coupe longitudinale et façade. Orie. kliše. Tloris. Тлорис (тлак) Plan. -в- * Risal inž. I. Presel. Načrt za pastirsko kočo. Нацрх за пастирску колибу (кочу): Chalet en bois. pa, kjer preživi živina in pastir celo pašno dobo, je potreben planinski stan. Zdravstveno stanje živine in izkoriščanje mleka je predvsem odvisno od dobrih ali slabih planinskih stanov. Osobje na planini mora imeti planinsko kočo, živina pa primerne hleve. Za kravje planine, na katerih se pridelujejo mlečni izdelki, treba tudi mlekarne in sirarne, kjer se začasno hrani surovo maslo, sir in skuto, dokler ne odnesejo teh pridelkov v dolino. Stroški za planinska poslopja so znatno višji radi težavne pribave gradiva in rastejo z višino planine, zato naj se graditev stavb omeji na najbolj potrebne. Za obseg planinskega stana so merodajne velikost in višina planine. Najvažnejše pri zgradbi planinskih stavb je izbira pripravnega in varnega mesta. Planinski stan bi moral vedno stati v sredini planine, da se s tem olajša izkoriščanje paše in oskrbovanje planine (gnojenje). Stati mora na visokem mestu, varnem pred poplavami in Poseben način gradnje planinskih koč na planini »Za Javornikom« (1287 m n. m.) na pokluški visoki planoti (srez Radovljica, oblast ljubljanska). Нарочпти начин градње планинских колиба на планини »За Јаворником« (1287 м над м. вис.) на Поклучкој висоравни (орев Радовљица, област љубљанска). Chalet sur le pâturage »Za Javornikom« (1287 m) sur le haut-plateau »Pokluka« (terr. Radovljica). plazovi, k mono po možnosti blizu vode in v zavetju pred viharji. Cesto je treba umetno ščititi stavbe proti plazovom, ker na vsej planini ni dobiti proti takim nezgodam varnega prostora. У tem slučaju se sezida na zgornji strani stavbe velik kamenit trikot, visok in širok kot stavba, z vrhom kota obrnjen proti smeri plaza. Ta obrambni zid razdeli plaz in ga odvrne od stavbe. Stavbe same so lesene ali zidane. Če bližnji gozd nudi dovolj stavbnega lesa, je vsekakor les najcenejše gradivo. Za zidanje stavbe pa je treba razven kamna, katerega se dobi na vsaki planini dovolj, še apna in peska. Apno se lahko na planini, katere temeljni kamen je apnenec, skuha na licu mesta. Za kuhanje se porabi grmovje in odpadke stavbnega lesa, katerega se je obtesalo za ostrešje. Mnogokrat povzroča največje težave pribava peska. Ako ga ni v bližini stavbišča, stane vožnja velike vsote. Ostrešje se mora izvršiti izredno močno, ker pozimi večkrat zapade sneg par metrov visoko in ima ostrešje vzdržati veliko težo. Tudi viharji so zelo hudi, zato mora ostrešje biti močno vezano. Za pokritje planinskih stavb so najbolj umestne razklane deske, deščice ali takoimenovani »šindelji«. Tak krov je trpežen in primeroma cenen. Seveda ni vsaka smreka primerna za deščice in je sedaj že težko dobiti pripravna debla. Na nižje ležečih planinah pride v poštev za pokrivanje stavb tudi eternit in žagane deske. a) Koče. Koče služijo za stanovanje pastirjem, planšaricam in sirarjem. Imeti morajo prostor za ognjišče. Po številu oseb, katere so potrebne za gospodarstvo na planini, se ravna velikost koče. Za planine, na katerih se pasejo samo ovce ali jalova živina zadostuje po navadi majhna koča z enim prostorom. Za večje in za planine, kjer je upeljano mlekarstvo in sirarstvo, bo treba večje stavbe, obstoječe iz kuhinje, spalne sobe in shrambe. Prostori naj bodo svetli in zračni. Kuhinja naj ima ognjišče z dimnikom, tako, da ne bo — kakor po navadi — v koči vse zakajeno. Lesene koče so bolj tople in suhe. У zidanih kočah je treba skrbeti za dobro ventilacijo, ker postane poslopje vlažno. b) Hlevi. Vsaka planina imej hlev in zalogo sena. Napačna je trditev, da se živina bolj utrdi, ako je celo pašno dobo na prostem pod Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Zidan hlev z lesenim nadstropjem in gnojno jamo na »Vodiški planini« (1130 m n. m., srez Radovljica, oblast ljubljanska), zgrajen 1. 1924 pod vodstvom urada za »Agrarne operacije«. Ekonomičen, zato zelo priporočljiv tip planinskega hleva. Стаја саграђена од камена ca дрвеним спратом и гнојничком јамом на пла-нини »Водице« (1150 м над м. вис., срез Радов ица, област убљанска) саграђен год. 1924 под водством уреда за „Аграрне операцијс". Étable en mur, au premier chalet en bois sur le pâturage »Vodice« (1150m sur 1. m., terr. Radovljica, arr. Ljubljana) bâtu l’année 1924 après les projets de la Commission Agraire à Ljubljana. milim nebom. Saj vidimo pri kravah-mlekaricah, da izgubijo polagoma mleko, ako nimajo na planini zavetišča. Posebno ob nevihtah ali če celo zapade sneg, mora žival imeti hlev, drugače je izpostavljena prehlajenju in še drugim boleznim. Hlevi pa nimajo samo namena, da nudijo živini zavetišče pred neurjem in mrazom, ampak je njihov namen tudi ta, da se pridobiva in nabira na planini dovolj gnoja. Zato je vedno prizidati hlevu gnojno jamo. Po vrsti živin? razločujemo: hleve za krave, jalovo živino, za ovce, koze, prašiče itd. Hlev mora biti zadosti velik. Za vsako glavo rogate živine se računa 3m2. Staje za govedo naj bodo take, da živina dobro leži in ostane snažna, kar je zlasti važno z ozirom na umno mlekarstvo. Za posamezno goved naj se določi po možnosti majhen prostor, ker se s tem stavbni stroški za hlev izdatno znižajo. Iílev_ na »Robanovi« predplanini (800 m n. m.) pri Solčavi (srez gornjegrajski, oblast mariborska), zgrajen L 1913 po »Agrarnih operacijah«. Стаја на планини »Робанов ровт« (800 м"над”м. вис.) код Солчаве (срез Горњи гра-в, област мариборска) саграђена год. 1913 од »Аграрних операција«. Étable sur le pâturage »Rofauov rovt« (800 m sur 1. m.) aupris »Solčavi« (terr. Goni j ¡grad, Maribor) bâtu l’an née 1913 après les pro jets de la Commission Agraire. Dolgost staje bodi tolika, da živina ne odlaga blata na stajo, temveč v odvajalni jarek. Za govedo zadostuje 1.90 m do 2 m dolžine. Staja mora imeti od jasli do jarka nekoliko padca in sicer 4—5 cm na vso dolžino, da more gnojnica sproti odtekati. Tla staje ne smejo biti iz cementa, ako se ne nastilja, ker so premrzla in trda in se živina lahko prehladi. Najboljša tla so ona iz lesenih hlodov, kateri ležijo na lesenih blazinah ali pa so kar položeni na gramoz, ob jarku pa vdelani v beton. Širina staje bodi za vsako goved 0.9—1 m. Zadaj za stajami ležeči gnojnični jarek naj bode 35 cm širok in povprečno 22 cm globok in naj ima 1.5% padca proti gnojišču. Na drugi strani jarka je hodnik, ki je tudi lahko lesen ali pa bolje iz betona, ker je trpežnejši in se lažje ohrani snažen. i.^o Podolžni rez. — Нререз no дужини — Coupe longitudinale. Tloris. — Тлорис. - Plan. Čelni pogled. — Прочеље. — Façade. Prečni rez. — Пречни пререз. — Coupe transversale. Načrt planinskega hleva za 21—22 glav živine (merilo 1 :100). Нацрт планинске стаје за 21—22 грла говећа (мерило 1:100). Étable alpestre en bois pour 21—22 vaches. ■*— 0.5 D --> Orig. kliše. Risal inž. I. Prešel. Ležišče za živino v prerezu. Лежиште за марву y пререзу. Rang pour lee vaches (coup transversale). 03 CO «O Podrobni načrt za okna pri planinskih hlevih. Потањи нацрт за проворе код планинских стаја. Detail ide la fenêtre des étables pour vaches. Na noben način pa beton ne sme biti gladek, da živini na njem ne drči. Hodnik bodi vedno nekoliko nižji kakor staja, kajti živina se pri ogledovanju vidi veliko lepša, če višje stoji. Jasli ob zidu naj bodo 0.4—0.5 m široke in le 0.5 m visoke od tal. Po obliki stavbe razločujemo: Podolžne in prečne, odprte in zaprte hleve. Podolžni hlevi imajo vrata na ožji strani stavbe in hodnik po sredini. Ta oblika odgovarja le za male hleve. Prečni hlevi imajo vrata na daljši strani stavbe in so po navadi prikladni za večje število živine. Za obliko hleva je merodajna tudi lega terena. Priporočajo se skupni hlevi, ker ni samo gradnja, marveč tudi vzdrževanje cenejše. Za zbiranje gnoja in gnojnice mora biti pri vsakem hlevu gnojna jama. Za eno glavo živine se računa okrog 3 m2 gnojišča in 2 m3 gnojnice. Gnojne jame morajo biti betonirane, ker se drugače gnojnica izgubi. Spodnji del je nabiralnik za gnojnico, na tem so lesena tla iz 8 cm debelega, okroglega lesa, na katera se nalaga suh gnoj IV2 na visoko. Na ta način se doseže, da je gnojnica s 1—IV2 m debelo plastjo stlačenega gnoja hermetično zaprta in tako ne izgubi čisto nič dušika. Planina »Kovce (1505 m n. m.) na Košuti (srez Kranj, oblast ljubljanska). Lesena koca in hlev (tip podolžnega hleva za 60 glav živine) so zgradile »Agrarne operacije« L 1909. Планина »Ковце« (1505 м над м. вис.) на Кошути (срез Крањ). Лрвена колиба (»коча«) и стаја (тип подолжне стаје за 60 грла стоке), саградиле »Аграрне операције« год. 1909. Pâturage »Kovce« (1505 m sur 1. m.) .sur la »Košuta« (ter. Kranj). Chalet et étable en bois (pour 60 vaches) bâtu pour la Commission Agraire dans l’année 1909. 02 03 Podolžni rez. — Пререз no дужини. — Coupe longitudinale. T--- 4 i ri r*' * r1 Tloris. — Тлорис (план). — Plan. IL. .11' ц 3E IA.» Pt.eo r ÏJ =J L= 1 ::*i "r ;~~v - 1 ■ i f= =1 ---- 1-0 ----*1 — 1.**- ±lr Orig. kliše. Kisal inž. I. Presel. Lesen planinski (podolžni) hlev za 60 glav goveje živine I. Дрвена дугољаста планинска стаја за 60 грла говећа. Étable en ibois pour 60 vaches. Prečni rez. — Пречни пререз. — Coupe transversale. Čelni pregled. — Прочеље. — Façade. Orig. kliše. Risal Inž. I. Prešel. Isti planinski hlev II. Иста планинска стаја. Étable en bois. co 03 Podolžni rez. П pepes no дужини. Coupe longitudinale. Glavno lice. Прочеље. Façade. Risal inž. I. Prešel. - "2. fa Orig. kliše. Lesen planinski (prečni) hlev za 60 glav goveje živini I. Дрвена планинска (пречна) стаја sa 60 грла говећа. Étable alpestre en bois pour 60 vaches. 9. So Isti planinski hlev II. Иста планинска стаја. Étable alpestre en bois. 3.70 Prečni rez. — Пречин пререз. — Coupe transversale. Gnojna jama. — Ћубришна јама. — Detail. л---- --------ц 1.*? —*¥— %.а —Ч i — ....—-------------------------ie.%«---------------------- Orig. kliše. Risal inž. I. Presel. Zidan planinski hlev za 48 glav goveje živine. Планинска стаја саграђена од камена за 48 грла говеђа. Étable alpestre en mur poux 48 vaches. Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Leseni hlev na »Rečiški planini« (Pokluka, 1264 m n. m., srez Radovljica, oblast ljubljanska) za 32 glav goveje živine, zgrajen 1.1925 po načrtih »Agrarnih operacij«. Дрвена стаја на Речичкој планини (Поклука 1264 м над м. вис., срез Радовљица, област љуб-љанска) за 32 грла стоке. саграђена год. 1925 по нацртима »Аграрних операција*. Étable en bots sur le pâturage »Rečiška planina« (»Pokluka«, 1264 m sur 1. m.) bâtu dans l’année 1925 après les projets de la Commission Agraire à Ljubljana. Podolžni prerez. — Пререз no дужини. — Coupe longitudinale. Prečni prerez. — Пречни пререз. — Coupe transversale. Tloris. — Тлорис. — Plan. Orig. kliše. Risal inž. I. Prešel. Načrt na ¡pol odprtega hleva za 46 glav normalne živine. Gnojna jama sredi dvorišča. Нацрт полуотворене стаје sa 46 грла стоке. Гнојнићна јама y средини дворишта. Étable demi ouvert pour 46 vaches. Fosse pour la fumier. Orig. kliše. Planina »Velopolje« (1693 m n. m.) pod Triglavom, ena najvišjih planin v -Sloveniji. Planinski stan (gospodarsko poslopje s sirarno in na pol odprti hlevi za 100 glav goveje živine) je zgrajen 1. 1910 po »Agrarnih operacijah«. Плапина »Вело поље« (1693 м над м. вис.) под Триглавом, једне од највшпих планина y Словеначкој. Планинске зграде (господарска вграда са сирарном те полуотворена стаја) биле су саграђене год. 1910 од »Аграрних операција«. Pâturage »Velopolje« (1693 m sur 1. m.) sous le »Triglav«, la plus haut alpe dans la Slovenija. Chalet et etable uovent pour 100 vaches toâtus l’année 1910 après les projets de la Commission Agraire. (M Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Zidan odprti hlev na planini »Klek« (1550 m), last podhomske srenje (srez Radovljica, oblast ljubljanska), zgrajen 1. 1924 pod vodstvom »Agrarnih operacij«. Отворена стаја, саграђена од камена на планини »Клек«, (1550 м над м. вис., (срез Радовљица), саграђена год. 1924 под водством »Аграрних операција« Étable ouvert en mur sur le pâturage »Klek« bâtu dans l’année 1924 sous la direction de la Commission Agraire à Ljubljana. Prečni rez hleva. Лречни пререз стаје. Coupe transversale. Podolžni rez. Пререв no дужини. Coupe longitudinale. Prečni rez ¡koče. Пречни пререз колибе. Coupe 'du chalet. c ¡S * Tloris. Тлорис (план). К pirn ± Plan. 1 - HU fi ЈЈЦГгзз o e tfl 17» it V) 1?.» --iíA ^1 CO Risal inž. I. Presel. Zidan planinski hlev za 36 glav goveje živine. Y nadstropju lesena koča za pastirja Камена стаја за 36 грла говећа ca колибом. — Étable alpestre en mur pour 86 vaches avec chalet au premier. Pritličje. — Привемље. Eez-de-ich anssée. Orig. kliše. is: Podstrešje. Подстрешје. Mansarde. N g- Čelno lice. Прочеље. Façade. Načrt planinske sirarne is hlevom in svinjakom I. Нацрт планинске сирарне ca стајом и свињаком. Chalet, étable à vaches et cochons. Risal inž. L Presel. oo СЛ Нацрт долинске сирарне. — Fruitière des vallées. c) Sirarne. Sirarne služijo za izdelovanje in shrambo sira. Ker je sir drag mlečni produkt, katerega se izvaža, je v korist splošnosti, da se ta produkt izdeluje v prvovrstni kakovosti. Zato podeljuje tudi država za vzorne sirarne podpore in uvaja brezplačne kurze s poukom o izdelovanju in izboljšanju tega izdelka. Dobra sirarna mora imeti sledeče prostore: Kuhinjo za izdelovanje sira, shrambo za mleko in klet za sir. Ako leži sir dolgo v kleti, je treba v njej temperaturo regulirati z nalašč zato postavljeno pečjo. Kuhinjska tla je radi snage in lažjega snažen ja najbolje betonirati. Po možnosti se naj napelje vodovod direktno v mlekarno, če ne — pa naj se vsaj v bližini zgradi kapnica (cisterna). Stransko lice. Поглед ca стране. — Façe latérale. Prečni rez. — Пречни пререз. Coupe transversale. Tloris I. nadstropja. — Тлорис I. спрата. Plan du 1er étage Prečni rez. Пречни пререз. Coupe transversale. Нацрт долинске сирарне. — Fruitière des vallées. Захватење живог врела (извора). Prise d’une source. č) Vo d n jaki in v o d o v o d i. Voda je potrebna človeku in živini, pa tudi za mlekarski in sirarski obrat. Žalibog imamo v Sloveniji mnogo planin brez studencev. Žejna živina se ne pase, je nemirna, hodi okoli, pohodi in uniči travo. Krave dajo manj mleka in sploh živina hujša. Ako pride proti večeru živina do vode, se preveč in prenaglo napije, se prehladi in posledica tega so bolezni. Zaradi tega je treba na pašnikih in planinah prirediti dovolj napajališč. Navadno napravijo, ako ni studenčnice, velike mlake, tlakovane z ilovico, da se ohrani voda-deževnica. Toda kakšna je ta voda! Pašna živina se pri napajanju nažene v mlako, s tem skali vso vodo. Te mlake so priljubljeno bivališče žab, vodnih uši in cele vrste vodnega mrčesa. Ob času daljše suše se take mlake popolnoma izsuše in živina sploh ne more niti na pašo, vsled pomanjkanja vode. Na mnogih planinah se je že večkrat zgodilo, da so morali pastirji sredi pašne dobe, čeprav je bilo obilo paše na razpolago, odgnati živino domov, samo radi tega, ker ni bilo na planini nobene vode. Prerez A—¡B. —¡[Пререз A—B. Coupe A—B. hsi Tloris. — Тлорис (план). — Plan. Podolžni rez. — Пгерез no дужини. — Coupe longitudinale. * S ? ® --- 5 .... 1 Orig. kliše. Risal inž. 1. Presel. Nabiralnik za 21 m3 vode z vodovodom I. Вододрж (ресервоар) за 21 м3 воде ca водоводом. Réservoir pour 21m3 d’eau avec conduite d’eau. Prečni rez A—B. Пречни пререз A—B. — Coupe transversale A—B. Orig. kliše. Prečni rez C—D. Пречни пререз C—Д. — Coupe transversale C—D. Risal inž. I. Presel. Isti nabiralnik z vodovodom II. Исти вододрж ca водоводом. — Réservoir pour 21 m3 d’eau. Prerezi. — Прерези. — Coupee. Tloris. — Тлорнс (илап). — Plan. Betonsko ikorito. —'Бетонеко корито. — Auge du ciment. Kapnica za 20 m3 vode s čistilnikom, preračunana za skalnati svet. Вододрж за 20 м3 воде ca цедилом (Филтратор) за клисурасто тло. Citerne pour 00 m3 d’ eau avec filtre pour terrain rocheux. Orig. kliše. liezervar (nabiralnik) na Žerovniški planini (1195 m n. ravankah (srez radovljiški), zgrajen po »Agrarnih leta 1912. Вододрж (ресервоар) на планинп »Жировници« (1195 м над м. вис.) у„Кара-ванским алпама (срез Радовљица), саграђен од »Аграрних операција« год. 1912. Citerne sur le pâturage »Žerovniška planina« (1195 m sur 1. m.), dans le »Karavanke« (terr. liadovljica) batu sous la direction de la commission Agraire dans Г année 1912. Na takih planinah in pašnikih, kjer se v bližini nahajajo studenci, je za tehnika rešitev tega vprašanja enostavna. Napravi se navaden nabiralnik, ki zbira vodo. Odtod se napelje vodo po lesenih ali železnih ceveh v betonsko korito, ki leži navadno v bližini hleva ali pa je postavljeno kje na pašniku. Premer teh vodnih cevi se giblje med 2 in 5 cm ter se ravna po množini potrebne vode, po višinski razliki med nabiralnikom in iztokom vode v korito in po apnencu, ki ga vsebuje voda. Cevi z majhnim premerom se pri majhnem pritisku vode in veliki množini apnenca z apnenčevo skorjo hitro zamašijo, zato je treba v tem slučaju uporabljati cevi z večjim premerom. Na pašnikih in planinah, kjer ni nobenih studencev, je potrebno, da se deževnica zbira v kapnicah (cisternah). Cisterne se zgradijo na spodnjem koncu kake dolinice, ki se ogradi, da pride kolikormogoče čista voda v nabiralnik. Po številu pašne živine, velikosti padavinskega okrožja in času ev. suše, se pre- o.nÇ a ¡Ф 7 7 0 Q Tloris. 0 План (тлорис). 0 Plan. y \ T 4 o ic K> Ifi Јб 1 Prerez čistilnika. Пререз цедила (Филтра). Coupe du filtre. Prerez kapnice. Пререз вододржа Coupe trans- versale. П—ZTo.iS ОЛ O 80 2.0 3 60 4o.s —»)^f«----î.a—fro.sj». Orig. kliše. Risal inž. I. Presel. Kapnica s čistilnikom za 20 m3 vode, preračunjena za mehek svet. Вододрж (воде кишенице) ca цедилом (Филтром) sa 20 ms воде за меко земљиште. Réservoir avec filtre pour 20 m3 d’eau pour terrain moelleux. Podolžni rez. — Пререз no дужини. Coupe longitudinale. Prečni rez. — Пречни пререз. Coupe transversale Odvajalni jarek. Јарак (канао) за одводњу. Drainage. Odvajalni jarek. Јарак за одводњу. Drainage. Risal inž, I. Prešel. Leseno korito. Дрвено корито. — Auge en bois: računa vsebina nabiralnika. Yoda teče pri vhodu skozi 2 čistilnika, ki zadržujeta vso nesnago. Te cisterne so zidane iz betona ali iz malte, imajo potem na notranji strani 6 cm debel cementni omet in so pokrite z betonskim pokrivalom. Iz cisterne se dviga voda bodisi s sesalko ali pa se napelje pod pritiskom po ceveh v korito. Prednost cistern je, da imajo vedno svežo in čisto vodo, tako da je porabna ne samo za živali, temveč tudi za ljudi. Korita so lesena ali betonirana. Prednost imajo zadnja, ker so bolj snažna in trajna. Korito naj bo 0.5 m dvignjeno od tal, 0.5 m široko in 2—4 m dolgo. Po zimi je nevarnost, da se vsled ledu ne razpoči, zato je potrebno, da so notranje stene korita poševne. Korito polno vode ima precejšnjo težo in se lahko razpoči, če ni postavljeno na močni temelj iz kamenja ali betona. i Višji agrarni svetnik in planinski nadzornik Inž. Ivan Prešel. Ograjeno napajališče na prostem, onesnaženje vode onemogočeno. Појиште опкољено оградом. Abreuvoir entouré d’une haie. Orig. kliše. Fot. Fr. Pavlin, Jesenice. Ovčja sirarna v Planici pri Ratečah (srez Radovljica, oblast ljubljanska) zgrajena 1. 1924 po načrtih urada za Agrarne operacije. 1000 m nad morjem. Овчја сирарна y Планици 1000 м над м. код Ратече (срез Радовљица, област љубљанска) еаграђена год. 1924 по начртнх уреда за Аграрне операције. Chalet (fruitière) de »Planica« (1000 m sur 1. m.) près »Rateče« (dep. Radovljica) pour fromage de brebis, bâtu dans l’année 1924, d’après les plans du bureau pour les operationes agraires. Peto poglavje. Planinsko mlekarstvo in sirarstvo. Uvod. Namen planinske paše je ali prehrana živine edino v svrbo prihranka dolinske krme, ali utrjevanje mlade plemenske živine v svežem planinskem zraku, ali dosega najvišjega užitka potom smotrene izrabe mleka na planini se pasočih krav. Splošne gospodarske prilike so merodajne, da dodelimo svoji razpoložljivi planini ta ali oni namen; čim več skrbi nam prizadeva naša kmetija, tem bolj moramo stremiti za tem, da nam tudi planina nudi najvišje donose. Izraba planin za pašo odraslih volov in konj je najmanj ekonomična. V Sloveniji je to primer na planinah v Mariborski oblasti. Tvorba teže (mesa in masti) je tem manjša, čim bolj se morajo živali gibati in čim starejša postaja trava na paši; odrasla žival bo doma v hlevu veliko lažje ohranila ali zvišala svojo težo, kakor pa na planini, — to nam spriču je jo 'prašiči, pri katerih vidimo, da se debelijo tem hitrejše, čim rajše ležijo, če hočemo na planinah doseči prirastek na teži, moramo nuditi odraslim živalim najbohotnejše planine, kjer najdejo na vsak korak obilo krme in pustiti živino na planini le dokler je paša mlada, sočnata in redilna, — izraba planin je zato zelò potratna in polovičarska, ostane na njih še obilo neizrabljene krme, ki jo ne smemo izrabiti, če nočemo prvotni dobiček (prirastek na teži) spremeniti v izgubo (zopetni upadek teže). Izraba planin za mlado plemensko živino je ideal povsod tam, kjer je planin malo, živine pa veliko. Rastoča živina si v svežem, bolj redkem zraku višin razširi svoja pljuča, gonilni stroj živega telesa, ki v prvi vrsti urejuje ves gospodarski donos živinoreje in z obilnim gibanjem si raztegne svoje ogrodje (okostje telesa), da lahkotnejše delujejo vsi notranji organi in najdejo dovolj prostora za nalaganje tvorjenega mesa in masti. Brez ozira na navedene prednosti je ekonomična plat izrahe planin boljša kakor pri odrasli živini; čim se zmanjša količina paše in trava postane starejša, je pač mogoča delna izguba mesa in s tem upadek na teži, nemogoča pa je izguba one teže odnosno krme, ki je naložena v ogrodju živali. Planine se morejo dalj časa in zato boljše izkoriščati. — Kam spadajo takozvani »plemenski voli« v Mariborski oblasti, je drugo vprašanje. Izraz je sploh ponesrečen, ker se voli vendar ne morejo uporabljati za pleme. Predstavljajo nekakšno »polsurovino«, suhe vole, ki naj jih drugi kmetovalci v primernejših gospodarskih prilikah predelajo v dogotovljene proizvode, v pitane vole. Polsurovine na trgu ne dosegajo visokih cen; Danci so take suhe vole proizvajali do okrog leta 1870 in jih oddajali v rodovitnejše ravnine Nemčije proti Hamburgu. Tedaj je danski mali in srednji kmet poznal veliko revščine, iz katere ga je rešil nato v letih 1880 nenadoma nastali hitri razvoj mlekarstva. Tudi naše proizvaja-telje »plemenskih volov« rešuje zaenkrat le gozd. Na planine ne spadajo; voli modernega, naprednega živinorejca morajo v treh letih dorasti in hiti zreli, spitani za klavnico, za kar je po prvem letu starosti vsikdar bolj primeren hlev kakor planina. Orlg. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Sirarna na planini Pečana (1400 m n. m.), last srenje Nemški rovt (Bohinj), zgrajena 1. 1924 po načrtih urada za Agrarne operacije. Спрарна на планини »Иечана« (1400 м над м. вис.) власт срење Немшкн ровт (Вохињ) саграђена год. 1924 прама нацрхима уреда за Аграрне операције. Chalet (fr aiti ère) de »Pečana (1400 m sur L m.) propriété de la commune »Nemški rovt« (Bohinj) bâtu dans l’année 1924, d’après les plans du bureau pour les operationes agraires. Izraba planin za pašo zmolznih krav in s tem združenim mlekarstvom more izmed vseh treh načinov nuditi najvišje donose. Dobre mlekarice so v splošnem bolj slabo pri mesu in zato tudi na planinah ne morejo izgubljati veliko na teži. Gospodarsko plat pa presojamo tako-le: ko pridejo krave na planine, je paše obilo, trava mlada in sočnata, krave molzejo obilo; čim bolj pričenja zmanjkovati paše in čim starejša postaja trava, tem bolj upada množina mleka, — toda povžita krma je vsa prešla v mleko, ki smo ga namolzli, predelali v izdelke in tako spremenili v denar. Vrhtega so zmolzne, ob nastopu paše že največkrat ubrejene krave bolj ješče in se v splošnem znajo boljše pasti kakor jalova živina; za normalen razvoj zarodka v telesu si bodo vsikdar skušale najti dovolj hrane, če tudi bolj slabe na paši, ker jih v to sili zakon narave; jalovec se bo potrudil v slabših prilikah le, če ga k temu sili huda lakota, ki pa je istovetna s slabim gospodarskim uspehom planinske paše. V planinskih krajih, ki razpolagajo z obilico planinske paše je torej priporočljivo dodeliti a) bolj strme in skalnate »ostre« planine mladi, rastoči plemenski živini. V strminah in skalah si ho najbolj trenirala svoja pljuča in ves život, ter vsled iskanja paše v dobi mladostne raščnosti vzgojila v ješčo žival, b) bolj zložne, lažje dostopne »mehke« planine pa zmolznim kravam. Pri njih moramo skrbeti, da se použita krma more predvsem izrabiti za mleko; kajti mleko je denar in gospodarski donos. Mleko în molža. Mleko je bela, rumenkasta ali višnjevobela tekočina, ki se tvori v mlečnih žlezah samic sesalcev in za mlekarsko uporabo od njih pridobiva potom molže.1 Ima svoj poseben, po vrsti živali bolj ali manj prijajoč vonj in sladkast okus; zato ni vsako mleko porabno za vsak mlekarski izdelek; n. pr. kozje mleko ni za ementalski sir itd. Liter mleka tehta več kakor liter vode in sicer pri kravi kg 1-028 do 1-033 napram kg 1-000 vode; kozje mleko je po teži (takozvani specifični teži) enako kravjemu, ovčje pa je nekoliko težje (1-037). ¡Določanje specifične teže mleka ali po domače »vaganje mleka« je v mlekarstvu splošno razširjeno za ugotavljanje običajnih pretvarjanj mleka vsled prilitja vode ali vsled odstranitve smetane. Če priliješ vode, ¡ki je specifično lažja od mleka, tehta 1 liter tako zalitega mleka manj kakor nepotvorjeno mleko. Če odstraniš smetano, ki je istotako specifično lažja, tehta 1 liter tako posnetega mleka več kakor nepotvorjeno mleko. Uporabljajo se za tako določanje teže takozvani »mlečni go&to-meri« ali »laktodensimetri« ali tern podobno prirejene »policijske tehtnice«, stekleni aparati s širokim trebuhom in dolgim, zelo ozkim ter s črticami in številkami opremljenim vratom, ki plavajo v mleku in se bolj potopijo, aiko je mleko zalito z vodo ter premalo potopijo, ako je raz mleko odstranjena smetana. Dobro premešana poskušnja mleka imej 1 Švicarski zakon o živilih, čl. 6 določa: ... »Pod običajnim izrazom mleko se sme razpečavati le kravje mleko nespremenjene sestave, kakršno se dobi od pravilno krmljenih krav potom redne, nepretrgane in popolne molže, bodisi za direktno uporabo, bodisi v s vrh o predelave. Mleko od drugih sesalcev se mora primerno (n. pr. kot kozje mleko, kot ovčje mleko) označiti. Istotako so mešanice takega mleka s kravjim mlekom primerno (n. pr. kot kravje mleko s kozjim mlekom) označiti...« v to svrlio 15° C topline odnosno nikdar nad 20° C in ne pod 10° C; gostomeri kažejo prav le pri 15° C, pri višji toploti mleka pa je treba prišteti in pri nižji toploti mleka odšteti za vsako Io C po 0‘2 stopinje gostomera odnosno se poslužiti popravljalne tabele. Poskuša j e, kjer se je že izločila smetana, je pred premešan jem segreti na 40° C in nato shladiti na 15° C. Specifične teže mleka ni določati prej kakor 8 nre po molži. j Molža je najvažnejši činitelj mlečnosti. Krava pri gobcu molze — toda tedaj, če se njena mlečna posoda, vime dobro oskrbuje; ni mleka brez krme, toda tudi ni mleka brez molže. Cim večjo važnost polagajo v kakšnem kraju na pravilno molžo, tem boljše molznice imajo; to nam spričujejo Holandske krave in molzne ovce, Švicarske krave in koze, v par kratkih desetletjih potrojena mlečnost danskih krav in v Sloveniji naš Bohinj. Molzti je tako kakor tele sesa, — z vsem gobcem in ne le s čeljustmi, toraj z vso pestjo in ne le z dvema prstoma, ali pa smemo trditi, da ima tele več razuma kakor mnogi naši molzeci. Stavi mlademu, še sesajočemu teletu prst v gobec; s čeljustmi te na gornjem koncu precej stisne in jezik pritisne vzdolž celega prsta, tele z jezikom iztiskava mleko, ki ga je s pritiskom čeljusti v sesek zaprl, — molzee mora s pritiskom kazalca ob palec zapreti v sesek mleko in nato z zaporednim pritiskom sredinca, prstanca in mezinca ob dlan iztisniti v sesku zaprto mleko. Teleta je naučila narava in ta je najvišji, najboljši učitelj; človek naj se zato uči molzti od teleta. Snaga je temelj mlekarstva in posledice nesnage, ki pride pri molži v mleko, ne more povsem popraviti noben mlekarski mojster. Molzee potrebuje: snažno obleko, snažen hlev ali prostor, kjer molze, snažno cunjo za odrgnenje suhega ali osuševanje umitega vimena, stolček, da sede in posodo za molžo. Vsede se na desno stran krave in prične s »predpripravo molže«: z obema rokama pregnete vime rahlo, igra nekoliko sekund s seski, kar kravo prijetno ščegeta in čim je šinilo mleko v vime navzdol, prične molzti potem, ko je iz vsakega seska prvi curek brizgnil v roke, da postanejo bolj voljne. V desno roko prime levi in v levo roko desni sprednji sesek, in prične z »m o 1 ž o« počasi, nato pa hitrejše, spustivši seske iz rok še-le, ko ne dajo nič več mleka; sedaj prime v desno roko levi in v levo roko desni zadnji sesek (zadnja seska sta onedva ob zadnjih nogah) in jri pomolze nepretrgano in urno do zadnje kapljice — najboljši molzec je oni, ki v najkrajšem času kravo najbolj do čistega pomolze in curki, ki hitro švigajo v molzno posodo, se v manjši meri navzamejo smradu in bakterijev hleva. Čim so tako vsi štiri seski pomolzeni, izvrši še »čisto molžo«: vrne se k sprednjima dvema seskoma, izprazni mleko ki se je po molži v njih nabralo, vrne k zadnjima dvema seskoma in tam izprazni po molži še nabrano mleko, vrne spet k sprednjima in nato spet k zadnjima seskoma, ponavljaje to tako dolgo, dokler dobimo pri tem še kakšno kapljico mleka iz vimena; končno primemo v vsako roko en sesek, butnemo s pestjo trikrat primerno krepko navzgor vime, iztisnemo vsled sunkov v sesek došlo mleko, butnemo spet trikrat v vime, mleko spet iztisnemo in take tri sunke in tem sledeče iztisnenje še v tretjič ponovimo, nakar na enak način osuvamo še zadnje dva seska in s tem molžo zaključimo. Tele prav grdo buta v vime, če mu krava ne da takoj ali če mu da premalo mleka; čim bolj molzec vime obdela, uporabljajo tudi omenjene sunke čiste molže, tem več krvi pride v vime in z njo tem več živahne delavnosti v mlečne žleze in več snovi za tvorbo mleka, — izboljša se mlečnost krav. Pri vsem tem pa bodi s kravami prijazen in potrpežljiv; krava ti bo za to hvaležna in bo prijaznost vračala z več in boljšim mlekom. Na planinah in pri švicarskem sirarstvu tudi v dolinah s e molze dvakrat na dan. Ker so naše krave vajene biti pomolžene v hlevu in ne proste na paši, in ker je na planinah Švicarski žehtar (golida, kablica) za molžo. Швицарско ведро за мужњу. Tamis suisse pour le lait. Enostavno cedilo za mleko. Једноставно сито за млвко. Tamis pour le lait. radi nikdar zanesljivega vremena ter nočnega klada priporočljivo, da krave vedm> prenočujejo v hlevu odnosno v ogradah pod streho, je umestno, da jih pomolzemo zjutraj, predno odidejo na bolj oddaljeno pašo in zvečer ko se vrnejo s paše, — vedno tako, da so pomolžene po možnosti točno vsakih dvanajst ur. Goniti jih opoldan v hlev edino radi tretje molže se ne izplača; krma, ki jo živina porabi za napravo opoldanske poti zniža celodnevno množino mleka za več kakor jo more tretja molža zvišati. Po obširnih danskih poskusih v letih 1904 in 1910/11 molzejo mm- Г- - Preprost način hlajenja mleka, porabno tudi za pridelovanje smetane po' mrzlem načinu. Једноставан начин хлађења млека. Употребава ce п за произвађање кајмака на хладан начин. Kafraîchissoir du lait. namreč krave s povprečno 13 do 14 kg mleka na dan pri trikratni molži 08 kg mleka na dan več kakor pri dvakratni molži; tora j tako malenkostna razlika, da so edino mlekarske prilike (mle-karnična uredba in način izrabe mleka) merodajne za upeljavo dva- ali trikratne molže. Švicarsko sirastvo zahteva, da se donala takoj sveženamolženo, še neprece jeno mie ko v sirarno; radi opoldanskega dela v sirarni in pa ker bi bilo opoldan donešeno do naslednjega jutra že preveč zrelo in za sir manj porabno, je le dvakratna molža od sirarn v Švici naravnost predpisana. Na planinah in drugih prilikah upo- števajmo možnost hlajenja mleka takoj po molži bodisi po sirarju v sirarni, bodisi da mleko sami predelamo ali ohranjujemo primeren čas pred oddajo v mlekarno; ponoči in v jutranjih urah ga precej hitro shladi zrak, kar pa ni primer pri opoldanski molži, ko se gorko mleko v vročih popoldanskih urah osobito poleti in ob soparnih dnevih sploh cesto zaduši in hitro zagrize in dobimo zato malo presnega masla in slab sladek sir. Mlekarsko pravilo je, da je mleko tretje molže najboljše shranjeno v vimenu, ako ne razpolaga gospodinja s higijeničnimi prostori in dovolj mrzlo vodo za hlajenje mleka. Vrhtega ni prezreti velevažno Brenta za mleko. Na pokrovu pod ročajem se vidi cevka, po kateri more gorko mleko »dihati«, da se od hleva do sirarne ne »zaduši«. Посуда за млеко (брента). Ha покрову испод дршка види ce цевица, помоку које може топло млеко да »дшпе«, да ce од стаје до сирарне не »задупш«. Seaux en bois. pravilo, da je dnevne molže razdeliti na enake presledke, če naj preprečimo cesta obolenja (vnetje, volčič) vimena; trikratna molža na vsakih osem ur pa je pri vsakdanjih kmetskih opravilih težje vzdrževati v redu kakor dvakratno vsakih dvanajst ur, — in tedaj si zapomni, da dobimo z dvakratno redno molžo povprečno več mleka kakor s trikratno neredno. Umestna je navada našega Bohinja: po otelitvi molzejo nekoliko tednov trikrat ali celó štirikrat na dan in preidejo nato na dvakratno molžo, — navada ki more le dobro vplivati na razvoj mlečnosti krav in na zdravje vimena. V mlekarnah so v Švici in v drugih mlekarsko visoko razvitih deželah glede molže, molznih posod in prenosa mleka veljavna in po pravilih pod kaznijo predpisana ali četo državnih zdravstvenih zakonih predvidena nastopna določila in navodila: Molati je dvakrat na dan, v presledkih po 12 ur ob oni uri, ki je določena za donašanje mleka v sirarno. Vime se pred pričetkom molže snažno odrgne s ¡suho cunjo ali če treba umije z mlačno vodo in nato .s cunjo (seveda snažno) do suhega obriše. Molzti se ¡sme le s snažnimi rokami, ki smo jih umili z milom; umivanje rok z milom je pripo- ročljivo tudi po končani molži vsake krave, da se ne prenašajo morebitne bolezni vimena od krave na .kravo. Da krava pripusti mleko, se n e sme drgniti vimena z mastjo, lojem, žaltavim maslom, skuto, krompirjem ali drugimi smradlji-vimi snovmi. Najboljše je pripustitev pospešiti tako, da se prvi curki iz vsake žleze (vsakega seska) ne pomolzejo v molzno posodo, marveč na dlan leve roke in tako obenem zasleduje (kontrolira) morebitne nepravilnosti (nenormalnosti) v zunanjosti in okusu odnosno napake mleka iz vimena. Osebe, ki trpijo na kakšni nalezljivi ali gnusni bolezni, n. pr. na jetiki, kožnih izpuščajih ali na gnojnih ranah itd., se ne smejo za- Vrči (kante) za mleko. Pod. a), b) in č) so vidna neprodušna zapirala in pod. c) produšno zapiralo. Vrč č) je opažen z lesenimi dogami. Врчи за млеко, прикладни за превоз млека. Vase de fer-blanc pour le transport du lait. posliti z molžo in ne z ravnanjem mleka. Krmljenja in molže tudi ni prepuščati neizkušenim dečkom ali manj porabnim ljudem, marveč je ta dela poveriti najzanesljivejšim, dobro izurjenim in na snažnost vajenim odraslim osebam. O molži mora biti temeljito poučen vsak poklicni molzec, vsak gospodar in prav posebno še vsak sirar. Pri hlevskih nadzorih (inšpekcijah hlevbv) mora sirar kontrolirati tudi molže in pri hlevskih po-skušnjah radi pretvarjanja mleka (pančanja z mlekom) cesto sam molzti. V inozemstvu najdemo posebne šole za molzece; stroške za tako šolanje krije gospodar s prihranki za živinozdravnika in z večjo količino mleka, ki jo šolani, dober molzec namolze. Molzna posoda (žehtari, kablice, golide) naj bodo iz dobro počrnjene ali podoščene (emajlirane) železne pločevine, tvorniško delo iz enega kosa. Navadno kleparsko delo je zanič; v ostrih «pajalnih robovih je težko dostopno zbirališče nesnage, zarejališče škodljivih bakterijev in izvor mnogih napak mleka, masla in sira. Lesena posoda (praviloma le iz trdega, nikdar iz mehkega lesa, ako in dokler nam je nabava dobre pločevinaste nemogoča) se odsvetuje, ker se v običajnih gospodinjskih prilikah nikakor ne more ohraniti dovolj snažna. Posoda za prenos ali prevoz še gorkega mleka v sirarno bodi opremljena z zračni born (cevka za zrak v pokrovu), da se mleko ne zaduši; le prej v vodi ali na hladilniku popolnoma shlajeno mleko se sme prenašati ali prevažati v neprodušno zaprtih posodah. Priporočajo se zato brente in le za shlajeno mleko sedaj v mlekarnah običajni vrči. Da se mleko v brentah preveč ne trese in ne pljuska ven pri ne nepredušno zapirajočem pokrovu, se pusti plavati na mleku luknjičasta lesena deščica. Uporaba cunj aili papirja za dosego neprodušnosti pri pokrovu je strogo prepovedana. Strogo je prepovedati, da bi se nosilo v enoinisti posodi mleko v sirarno in siratko iz sirarne — osobito kadar nastopijo neredi v sirarni (napake pri siru) ali ako so člani glede potrebne snažnosti v splošnem nezanesljivi. V hribovitih krajih se poslužujemo za prenos mleka enostavnih uspenjač (Drahtseilbahnen), ki jih goni bencinov motor, elektromotor ali parostroj sirarne. Med prevozom se mleko ne sme preveč pretresti; vozovi in vozički za prevažanje morajo zato biti vsikdar na peresih (na vzmeteh). Tudi na planinah naj se vodi zapisnik o poskusni molži, kamor se vsaki teden na določeni dan ali vsakega 1. in 16. v mesecu zapisuje koliko mleka smo pri vsaki molži od vsake krave namolzli. Mlečnost je kravja dota in ta naj bo vedno razvidna iz zapisnika poskusne molže v tisočih litrih mleka, ki smo jih od vsake krave v 365 dneh oziroma v vsakem letu namolzli. To zapisujejo živinorejci naprednih držav po svetu, to moramo zapisovati tudi mi. Namolženo mleko ni enotna tekočina, marveč zmes raznih sestavin, ki se ali same ali s pomočjo kisline ali s siriščem ali s pomočjo vročine izločujejo iz vode kot glavne mlečne sestavine. Tolšča (smetana) je primešana ostali mlečni tekočini v obliki zelo finih kot je olje tekočih kroglic; na 1 kubični milimeter ali na prostoru, velikem kakor glavica navadne bucike jih naštejemo 2У2 do 11(4 milijona in še tu bi v kompaktni masi zavzele le petindvajseti del prostora — in ker je olje lažje od vode, splavajo same na površje v obliki smetane, čim stoji mleko v miru. Sirnina (casein, kazein), ki jo dobimo iz mleka, če se ta skisa ali vsled pridatka sirišča sesede, se nahaja v obliki tako-zvane koloidne raztopine; to je: ni v vodi mleka raztopljena in tudi ne kakor tolšča le primešana, marveč njeni drobci predstavljajo nekaj srednega med sluzom in pravo raztopino (jih л1 mogoče opaziti kot telesca z 1/10.000 mm premera v mikroskopu, pač pa v ultramikroskopu kot delce z Vmoo-ooo mm premera). Beljakovina (albumin), ki jo s pomočjo vročine (95° C) in pridatka kisa dobimo iz siratke v obliki skute, čim je odstranjena sirnina, se smatra, da je v mleku popolnoma raztopljena. Istotako je popolnoma raztopljen mlečni sladkor; dobimo ga iz mleka, čim siratkino vodo po odstranitvi skute pustimo vreti tako dolgo, da vsa voda izhlapi in nam le-še ostane nekakšen umazanobel prah. Končno se nahajajo v mleku tudi rudninske snovi ali pepel (kalij, natron, apno, fosforna kislina, klor, magnezija itd.); raztopljeni Različni mlekarski toplomeri. Toplino določamo v 0 C, kar znači gorkotno stopinjo po Celsiusu, po katerem ima led 0° C in vrela voda v višini morske gladine 100° C. S toplomerom se morata temeljito seznati tudi planšar in plans arica; je v vsaki hiši enako potreben kakor ura. Разнн млекарски топломери (термометрп). Thermomètre. del pepela dobimo potom izparivanja obenem z mlečnim sladkorjem, neraztopljeni del pa je vezan predvsem na sirnino in se z odstranitvijo te odstrani iz mleka. Koliko kg (odstotkov) teh sestavin, ki se s skupnim izrazom imenujejo suha snov, najdemo v 100 kg mleka od različnih sesalcev, razvidimo iz nastopne tabele: Voda Suha snov Toliča Sir- nina Belja- kovina Mlečni slad- kor Pepel Krava, poprečno 87-42 12-58 3-65 3-00 0-50 4-81 0-71 Koza, „ 87-33 12 67 3-94 3 00 0-50 4-39 0 82 Ovca, „ 81-31 18-69 6-83 5-83 1-33 4-73 0 82 Ženska, „ 87-02 12-98 3-94 0 78 0-52 6-23 0-45 Kobila, „ 90-71 9-29 1-17 1-26 0-63 5-70 0-37 Oslica, „ 90-04 9-96 1-39 0-90 0-60 6-25 0 31 Svinja, 84-04 15-96 4-55 7 23 313 105 ¡Sestava mleka se močno menjava za vsako žival v okviru vrste in pri vsaki živali v poteku mlečnostne dobe (od enega poroda do drugega). Gospodarstvu prinaša navadno največ dobička taka molzna žival (krava, ovca, koza), ki daje v običajnih prilikah največje množine najbolj mastnega mleka. Pri odbiri živali za pleme (matičnih živali črede) je na podlagi zapisnika o poskusni molži ugotoviti letno množino mleka in vrhtega še vsake 1 do 3 mesece tolščobnost mleka, pu-stivši ga kemično preskusiti v kakšni mlekarni ali kmetijsko-kemičnem preiakuševališču. Vsem večjim posestnikom pa se priporoča imeti aparat za določanje tolščobnosti mleka kar doma; ni drag in je vedno pri roki. Tolščobnost melka določamo v evropskem mlekarstvu po Gerber ju ali po Hôybergu. Po Gerber ju je treba razpolagati vrhu potrebnih steklenih aparatov še s takozvano »centrifugo«, vrteč krožnik ali le vrtilno os, na katero se pritrdijo stročnice za steklene tolščomere; pri Hôybergu »centrifuga« odpade. Gerber predpisuje: V tolščomer ali »butirometer«, steklena trebušna steklenička z dolgim, zgoraj zaprtim, s črticami in številkami opremljenim vratom. Gerber jev aparat (centrifuga) za določanje tolščobnosti mleka. Герберев апарат (центрифуга) за утаначеље масти млека. Centrifuge: Gerber pour constater la quantité de la crème dans le lait. ki se po izvršeni polnitvi zamaši v dnu z gumastim zamaškom, se vlije 10 cm3 žveplove kisline s specifično težo Г820 do 1825, nato 11 cm3 mleka in končno 1 oni' amilovega alkohola. Zamašeni tolščomer se temeljito strese in večkrat obrne, da žveplova kislina sežge sirnino mleka, pri čemer se tvori vročina do 80° C in vsa zmes počrni. Ako bi se bila zmes v tolščomeru ohladila, je dobro zamašene tolščomere z zamaški navzdol postaviti za 10 minut v 60 do 70° C gorko vodo, nakar polno (sveže) mleko 3 minute, posneto mleko pa dvakrat po 5 minut oentrifugiiramo (vrtimo v centrifugi z okroglo 800 vrtincev na minuto). Predno čitamo odstotke tolšče po črtah in številkah lestvice v vratu (od ene številke do druge je 1 odstotek, vmes pa 9 črtic za desetinke odstotka), se morajo poskušnje ogreti v 60 do 70° C gorki vodi za čas 5 minut. Vse potrebne kemikalije je dobiti v lekarnah in v drogerijah, vsi aparati pa pri d. id. Združenih mlekarnah v Ljubljani. Vsak odstotek v butirometrovem vratu znači 1 kg tolšče ali maščobe v 100 litrih preizkušenega mleka. Hôybergove aparate in kemikalije je treba naročiti naravnost pri »Dansk maelketeknisk Laboratorium A. S. v Kôbenhavu K, Danmark«; v Jugoslaviji zaenkrat še ni zastopstva. V -butirometer, zunanje enak GeTiberjevemu, toda nekoliko manjši, se odmeri 9'7 cm3 dobro premešanega mleka, nato 84cm3 raztopine I. in lem3 raztopine II. Zmes je v dobro zamašenem tolščomeru stresati kakor po Gerberju, postaviti potem z zamaški navzgor za čas 7 minut v 65° C g'o uk o vodno kopelj, nakar še zopet za čas A minute stresajo in obračajo, vrnejo spet z zamaški navzgor za čas 7 minut v vodno kopelj, končno pa previdno obrnejo, da ostanejo še 7 minut v vodni kopelji z zamaški navzdol. Sedaj se določi tokšča v vratu butirometra kakor pri Gerberju. Raztopini I. in II. je hraniti vedno dobro zamašene, drugače postanejo nerabne. Po uporabi je tolščomere, pipete za odmerjenje mleka in kemikalijev ter gumaste zamaške oprati v mlačni vodi s sodo in nato v mrzli oplakniti (tudi po Gerberju). Ako hočemo ohraniti poskušnje mleka neskisane nekoliko dni, da jih pošljemo v preizkušnjo kaki mlekarni ali preskuševališču, je mleku dodati na vsakih 100 em3 natančno 1 kapljico formalina (40% raztopina formaldehyda). Predno tako ohranjeno mleko mlekar preizkusi, mora raztopiti na vrhu zbrano ismetano v 40° C gorki vodni kopelji. Izdelava presnega masla. Presno maslo dobimo, če pinimo (medemo, primeren čas z eno ali drugo pripravo tolčemo ali stresamo) sladko mleko ali če pinimo kislo mleko; običajno pa pinimo le sladko ali kislo smetano potem, ko smo jo odstranili od takozvanega posnetega, že strjenega kislega ali še tekočega slaokega mleka. Smetana prihaja sama na površje in tedaj pravimo, da je tega vzrok težnostna sila. Ali pa zlijemo sladko mleko v hitro se vrtečo posodo (5000 do 12.000 vrtincev v eni minuti), v takozvani boben stroja posne-malnika in govorimo tedaj o sredobežni sili. Obadva ta pojava ali sili pojasnujemo s tem, da v vsaki tekočini splava lažja stvar na površje in težja gre na dno in da če dve različno težki stvari z naglico vrtimo, bo ona težja veliko bolj odletavala kakor ona lažja, zato se bo v vrtečem bobnu posnemalnika težje posneto mleko nabiralo ob stranicah bobna, odrivajoč lažjo smetano proti sredini bobna in odtekajoč iz bobna vsako po svoji cevki, ki je na najbolj primernem mestu v bobnu za to nastavljena. Pri dobavi smetane potom težnostne sile ločimo 4 načine in sicer: 24 a) Zgostilni način. Mleko se v bolj ali manj visokih lončenih, pločevinastih ali lesenih skledah ali loncih pusti tako dolgo, da se vsled kisanja zgosti. Kakšnih predpisov glede prostorov ni; velja le pravilo, da čim bolj zračen in hladen je, tem pozneje se bo mleko skisalo in zato tem več tolšče prešlo v smetano, tem manj plesniva bo slednja in zato tem bolj okusno in trpežno iz nje napravljeno presno maslo. Gosto mleko je po- Pridelovanje smetane v latvicah. Na sliki je videti pločevinaste latvice na leseni polici, dansko pinjo, korito za pranje presnega masla (poleg njega stoji ženska), gnetilno desko z valjarjem, miza za oblikovanje presnega masla in cevnati hladilnik za mleko. Произвађање кајмака y плитким зделама. Унутрашњост млекарне. La separation de la crème. Intérieur de la lattarie. rabno le za kisle sire in za primerno odrasle prašiče. To je način davne preteklosti in dandanes v rabi le še pri manj naprednih narodih. b) Holstenski način. V zračnem, hladnem prostoru v plitve sklede nalito mleko se čez 24—36 ur posname, ko je posneto mleko še tekoče in sladko, ter zato porabno za sladke sire, teleta in mlajše prašiče. Pogoj: čim večja snaga pri molži, posodah in prostorih ter čim več svežega zraka in hlada v prostorih; slednje se doseže s primerno lego prostorov (na severni strani go- spodarskih stavb) in s stalnim, direktnim prepihom. Po obširnih poskusih M. Schrodta (Kiel, 1880) je uspeh čistote posnemanja nastopni: Uporabljalo se je lesene Stesele lončene latviee pločevinaste sklede premer dna cm 38‘0 27-5 28-0 visoke znotraj cm 9-3 10 7-5 premer zgoraj cm 40’0 39 39-5 У vse te posode se je nalila 6 cm visoka plast mleka in posode postavile po tleh na betonskem tlaku kleti. Smetana se je posnela čez 24—28 ur: Tolščobnost posnetega mleka v leseni v lončeni v pločevinasti posodi najnižja in najvišja v odstotkih o-60—O 8’ O'49—0'” o-42—0-e9 Smetana se je posnela čez 36 ur: Tolščobnost posnetega mleka v leseni v lončeni v pločevinasti posodi najnižja in najvišja v odstotkih O-42—O'74 o-22—O'69 O'27—O-58 Iz teh poskusov je razvidno, da ostane v posnetem mleku pri posnemanju v plitvih skledah po 36 urah lahko manj tolšče, kakor pri raznih majhnih, navadno tudi prav malo trpežnih strojih posnemalnikih. Važno pa je pri vsaki posodi, da je premer zgoraj širši kakor spodaj in da toplota v kleti (prostoru) ne presega 18° C.2 Za posnemanje smetane raz mleko se poslužujemo okroglih plitvih žlic z dolgim ročajem; boljše so pločevinaste žlice, dobre pa tudi gladke lesene. c) Mrzli ali Schwartz o v način: Sveženamolzeno še gorko ali na 37° C segreto mleko se nalije v visoke pločevinaste konve okrogle ali podolgaste oblike in te, navadno 50 cm visoke konve postavi nato v ledenomrzlo, pretakajočo se vodo ali v led. Uspeh tega načina je po preskusih prof. dr. W. Fleischmanna (Danzig, 1877) nastopni: * 012 2 V okolici Kranjske gore so precej razširjene štirioglate pločevinaste, takozvane Guseandrove latviee. Mere v svetlobi, znotraj: 56cm v dolžim, 37 cm v širini in 5 cm v višini. Nalite s 4 cm visoko plastjo mleka držijo okr. 81 mleka. Koti morajo biti zaokroženi in stranice poševne navzgor, da je površina zgoraj širša kakor v dnu. Čez 24 do 36 ur se pusti posneto mleko skoz luknjo (ventil) v dnu odteči, da ostane v posodi le sama smetana. Čistota posnemanja je enaka Holstenskemu načinu; po poskusih A. Mülierja (Chemnitz, 1867) ostane v posnetem mleku 012 do i'20% tolšče, povprečno pa pri toploti v prostoru okr. 4° C 0-26% in pri toploti okr. 12° C 0’30%. 24* Mlečna klet s Schwarzovimi konvami in lesenimi latvicami (»šteselni«) — pridelovanje smetane z zračnim in vodnim hlajenjem mleka. Подрум Sa млеко no систему »Шварц«, корито и посуде. Произвађање кајмака са ваздушним и водним хлађењем млека. La séparation de la crème. 'Système Schwartz. Bassin et vases. Tolščobnost celega mleka 3 40 3-03 Tolščobnost posnetega mleka, dobljenega po mrzlem načinu po holstenskem načinu v steklenih letvicah čez 12 24 36 ur čez 12 24 36 0-45 0 40 0 35°/, 1-02 0-52 0 50 °/( 0-69 1-50 0-49 •/, 0-85 0-41 0-34 °/, Velik pomen ima predvsem v poletnih mesecih, ko se mleko v plitvih skledah kljub vsej pazljivosti vendarle včasih v 36 urah preveč nakisa; kar pa nikdar ni primer, če pride takoj sveže-namolženo v mrzlo vodo ali led. Pri kolikortoliko mladovnem mleku je čistota posnemanja le nekoliko slabša kakor pri holstenskem načinu, kar pa se izenači z boljšo sladkobo mleka in da je treba za konve znatno manj prostora; pri staromolznem mleku pa je vsikdar dati prednost plitvim posodam. Istotako ni porabno v ementalskih sirarnah, ker se mleko v spodnjih plasteh kljub mrazu vode kaj lahko zaduši. Za posnemanje smetane raz mleko se poslužujemo plitvih pločevinastih žlic ovalne oblike in z navzgor upognjenim ročajem. б) Topljeni ali Devonsñire-nacin: V plitvih Ion čenih ali pločevinastih skledah (latvicah) nalito mleko se postavi za čas 6—24 ur v hladni prostor in prenese nato na štedilnik ali pri nas na Dolenjskem v krušno peč, da se segreje nad 90° C, toplota, ki se brez uporabe toplomera na zunaj opazi po tem, da nastajajo v smetani mehurji; končno pride mleko v skledah spet za 12—26 ur v hladno klet. Pri prenašanju je paziti, da se na vrhu zbrana smetana ne pretrese in zmeša z mlekom. Taka gosta, sladka topljena smetana se na angleških trgih prodaja in uporablja za sveže uživanje na kruhu. Presnega inaila se dobi malo, toda svež ima prav dober okus. V posnetem mleku ostane navadno nad 1 °/o tolšče. Pločevinasta latvica iz enega kosa, kakršne se uporabljajo pri hol-stenskem in devonshinskem načinu pridobivanja smetane, ter poleti v sirarnah. Лнмена здела из једног комада за кајмак. Terrine en fer-blanc pour la crème. Vsi 4 načini so v planinskem mlekarstvu porabmi; priporočljiva pa sta le holstensiki na planinah, kjer ni tekoče vode, in mrzli način na planinah s tekočo, ledenomrzlo vodo. Plesnive smetane moramo iz našega mlekarstva vsekakor takoj popolnoma odpraviti in zato sedaj običajni zgoistilni način opustiti. Tudi ne prezrimo da mleko »diha« in se navzame vsakršnega vonja ali smradu; nudimo mu zato le čisti planinski zrak. Tipične zamorske planinske koče (stani) v Kamniških planinah so sramota v 20. stoletju in ljudje, ki uživajo to .spacano presno maslo in kisel sir (zvaro) iz mleka, ki se je navzelo vsega smradu živine, blata od živine, planšarja in njegovih v prostoru za mleko sušečih se cunj, morajo imeti prave kurje mlinčke na mestu človeških želodcev. Čut za hiigijeno tudi planšarju ne sme manjkati. Za dobavo smetane potom sredobežne sile se poslužujemo strojev-posnemalnikov. Čeprav jim prisojamo v planinskem mlekarstvu le podrejen pomen, jih v izrednih prilikah vendar ne moremo absolutno odklanjati. Zdi se mi zato umesten kratek pregled o oskrbi teh strojev. Posnemalniki so si na prvi pogled vsi med seboj podobni. V stojalu iz litega železa, s podstavkom ali brez podstavka iz iste kovine, so umeščeni: gonilno kolesje, posnemalni boben, krožniki za odtok smetane ter posoda za polno mleko. Razlike izkazuje še-le jih notranji sestav, namreč gonilno kolesje in boben. Pri majhnih gospodinjskih posnemalnikih ne igra sestav kolesja nobene vloge, ker take lahko goni z eno roko vsak otrok. Pri večjih mlekarskih pa je sestav kolesja za lahek ali težji pogon zelo velikega pomena; tozadevno posedujejo različne tovarne različne patente in je zato dobro, da se posvetuješ z nepristranskim mlekarskim strokovnjakom, predno si nov stroj nabaviš, drugače ga boš Pridobivanje smetane v ledu. У roki majerce vidiš posnemalno žlioo z navzgor upognjenim ročajem. Произвађање кајмака y леду. La séparation de la crème avec refroidissement. cesto moral v nekoliko letih kot za ročni pogon pretežkega izmenjati, — n. pr. nemški Lanz-posnemalnik za 6001 na uro se lažje goni nego švedski Alfa Separator-posnemalnik za 3001 na uro in en edini v Sloveniji umeščeni belgijski Melotte-posnemalnik je bil še-le letos (1926) izmenjan, medtem ko so prvotno v naših mlekarnah nabavljeni Alfa-posnemalniki bili večinoma vsi že pred vojno z novejšimi, za ročni pogon lažjimi modeli iste tovarne izmenjani (seveda proti doplačilu!). Pri strojih na mehanični (parni, električni, motorni) pogon je lahkota vrtenja zopet manjšega pomena. Enako uvaževanja vreden je sestav posnemalnega bobna. Boben imenujemo oblo posnemalnika, v kateri se pod učinkom sre-dobežne sile hipoma loči tolšča od ostalih zmesi mleka. Boben mora napraviti v to svrho 5000 do 12.000 vrtincev v eni minuti. Cim debelejša je plast ali množina mleka v bobnu, tem večji mora slednji biti ali tem hitreje se mora vrteti, da posname vso tolščo (maščobo) iz gotove količine mleka v določeni dobi. Ako je boben prazen, t. j. ako nima nikakega ustavka, tedaj je posnemalnik priporočljiv le za manjša gospodarstva; te vrste posnemalniki a c b Razni posnemalniki. a) Švedski Alfa-separator. b) Ameriški Sharpies-separator in e) ustavek v bobnn Sharpies-separator j a. Разни апаратп за скидање кајмака. a) Алфа-сепаратор, шведски систем. б) Амержчки Схарплес-сепаратор. ц) Уметак y добошу Схарплес-сепаратора. Diverses eerémenses. a) Êcrememjse de Alfa, b) Écrémé nse Sharpies, e) Bol cylindrique dans récrémeuse système Sharpies. posnamejo po velikosti 40 do 150 litrov mleka na uro, so ceneni pri nabavi in lahki za pogon. Za mlekarne in večja gospodarstva so na mestu posnemalniki, čijih boben je napolnjen s skledicami ali z drugačnim ustavkom, ki razdeljuje mleko v tenke plasti ter na ta način zviša delazmožnost posnemalnika na uro, ne da bi se boben moral povečati in ne da bi se gonilna sila občutno pomnožila; pri istem vsebinskem obsegu bobna znaša delazmožnost na uro pri bobnih s skledicami ali ustavkom 120 do 400 1 in pri bobnih brez ustavka le 40 do 150 1. Čistota posnemanja (zaostanki tolšče v posnetem mleku) je pri obeh vrstah bobnov enaka, ker je le-ta odvisna v prvi vrsti od moči sredobežne sile odnosno od premera bobna in naglice vrtenja ter še-le v drugi vrsti od porazdeljevanja mleka v bobnu potom ustavka v tenke plasti. Posnemal-niki na ročni pogon posnemajo po velikosti do 6001 in posnemal-niki na mehanični pogon do 40001 mleka na uro. Vsak stroj potrebuje svoje oskrbe. Ako posnemalnika pravilno ne oskrbujemo', nam prav kmalu odpove svoj posel. Kot navodilo za oskrbo posnemalnika naj služi: 1. Posnemalnik mora biti pritrjen z vijaki (pri nekaterih vrstah z gumastim podložkom) povsem vodoravno na trdno stoječo mizo ali na betonasi podstavek tako, da ne bo vrtenje ročice ovirano. Sestavi stroj kakor je zanj — po različnosti sestava in po ilustriranem navodilu, ki je priloženo vsakemu novemu stroju — predpisano. Pri enostavnih gospodinjskih posneimalniikih natakneš najprvo na gonilno (eredobežno) os iz celoma ali iz dveh polovic delani prazni boben; nato pride krožnik za odtok posnetega mleka; na tega krožnik za odtok smetane, pokrov z dotočno cevko za polno mleko, v tega plavač za urejevanje dotoka in končno posoda za polno mleko. Ako sestoji boben, kakor je pri i>o,snemalni,kih za mlekarne splošno običajno iz več delov, tedaj je najprvo sestaviti boben; pri tem pazi posebno, da pride vsak del v predpisano lego na sivoje mesto fos o bito pri skledicah pazi na morebitne številke ali druge razporedne znake) ter. da gumijev obroček boben nepredušno zapre. Pri strojih z visečilm bobnom in pogonom od zgoraj (Peersoon-, Melotte-, Siegena-, ameriški Sharples-posnemalniki itd.) je sestav bobna nekoliko drugačen, ker se posneto mleko zbira v plašču, ki obdaja boben, vendar še enostavnejši v uporabi nego gornji popis. 2. Pred vsakokratno uporabo namaži z oljem vse dele posnemal-nikovega stojala (ogrodja, kjer je umeščeno gonilno kolesje in vrteči se deli ¡stroja), kjer se nahajajo majhne, največkrat s strelicami zaznamovane luknjice za mazanje. Ako so kje umeščeni skupni mazalniki za več delov stroja, jih napolni z oljem in pazi, da bo olje kapljalo iz njih enakomerno v odvajajoče cevke. ¡Stroj, ki ni dobro mazan, se nerad vrti in hitro obrabi. Od časa do časa je umestno vliti nekoliko petroleja v vse mazalne luknjice, da se na ta način izpere gosta maža, ki se tvori polagoma iz mazalnega olja in ki bi zavirala vrtenje stroja. Za mazanje so porabna le po velikosti posnemalnika primemo gosta mineralna olja, nikdar rastlinska olja ali živalske masti. 3. Sveže pomolzeno ali na 45 do 50° C (v skupnih ali zadružnih mlekarnah praviloma na 55 do 60° C) segreto mleko se napolni v posodo za polno mleko, podstavi zbiralna konva za posneto mleko in konva za smetano vsaka pod svoj krožnik, ter prične posnemati. Gonilna ročica se v to svrho počasi zavrti in po nekolikokratnih počasnih za-vrtljajih spravi polagoma na predpisano polno brzino zavrtljajev; pri majhnih posnemalnikih znaša le-ta 80 do 100, število, ki je navadno na ročici vlito ali (barvno zaznamovano ali razvidno iz posnonialnlk spremljajočega navodila za uporabo in ki pomenja, da moramo ročico zavrteti v eni minuti 80 do 100 krat, če naj posnemalnik dobro deluje. Pri večjih mlekarskih pošnemalniikih se brzina gonilne ročice suče okrog 60 zavrti ja jev na minuto; po velikih strojih na mehanični pogon pa merimo brzino vrtenja s pomočjo zvonca, ki je umeščen na stojalu posnemalniika, upoštevaje vedno, da je pogon pričeti počasi, le na polovico gonilnega jermena in prehajati polagoma na polni jermen (sunki zmanjšajo trpežnost stroja in čisto to posnemanja). Kadar je posnemalnik y polnem teku ali pri večjih nekoliko prej, odpremo polagoma pipo ali ventil za dotok mleka pri posodi ali jarinu za polno mleko, da se prične boben z mlekom polniti. 4. Množina smetane se urejuje z vijakom, ki ga najdemo v vratu bobna. Iz tovaren pridejo posnemalniki uravnani tako, da odpade na 100 litrov mleka 12 litrov na smetano in 88 litrov na posneto mleko. Ako naj bo smetana bolj gosta, privijemo običajno votli vijak nekoliko na desno, toraj porinemo notri, da črpa smetano iz bolj goste plasti v vrtečem se bobnu nastalega mlečnega stebra; če naj bo bolj redka, pa nekoliko na levo, torej na ven. Pri nekaterih majhnih gospodinjskih posnemalnikih se vijak za urejevanje gostote smetane zasukava ravno nasprotno: na ven, ako želimo bolj gosto smetano in na notri, če želimo bolj redko, — vijak je tedaj običajno iz celega in zadržuje ali olajšuje odtok posnetega mleka in tako posredno vpliva na gostoto smetane. V manjši meri je mogoče urejevati gostoto smetane tudi brez premikanja vijaka; bolj gorko mleko ali bolj hitro vrtenje pri zmanjšanem dotoku mleka nudi bolj gosto smetano nego mrzlo mleko, bolj počasno vrtenje stroja ali polni dotok mleka. 5. Potem ko je mleko posneto in posoda za polno mleko izpraznjena, se vlije v slednjo še primerna količina posnetega mleka ali tople vode, ne da bi prekinili vrtenja, pač pa ga lahko zmanjšamo. Tak dodatek vode ali posnetega mleka je potreben, da se izprazni iz bobna dob.no), (kar bi moglo postati vzrok nadaljne neporabnosti posnemalniika ali manjše zadovoljivosti v čistoti posnemanja, 6. Po končanem vsakokratnem posnemanju se posnemalnik vzame raznarazen, pločevinasti deli osnažijo temeljito z vročo vodo, kateri je pridana soda, oplaknejo in osušijo s suho cunjo ali v ¡svrho osušenja postavijo na solnce. Pri posnemalnikih, ki imajo boben z ustavkom in či jih bobnov plašč obstoji zbok tega iz dveh delov je pri snažen ju paziti posebno na gumijev obroček ; ako se ta poškoduje, nastanejo cesto ne-prilike pri prihodnjem posnemanju — da boben pušča in teče mleko v stojalo ali pa prihaja prav redka smetana itd. — katerih ni mogoče lahko odpraviti, ako ne razpolagamo z rezervnim obročkom. Istotako je paziti, da se noben del bobna né poškoduje (obtolče, zvije ali podobno), kar bi moglo postati vzrok ¡nadaljne neporabnosti posnemalniika ali manjše zadovoljivosti v čistoti posnemanja. 7. Ako smetane ne pasteriziramo (segrevamo na 70 do 80° C) v svrho umetnega kisanja pri 10 do 18° C s čistimi kulturami aromatičnih mleônok islinskih bakterijev (iz bakterijo Jogijskih laboratorijev dobljeno ali doma ob paši živine na aromatičnih travnikih odbrano in potom presajevanja v prekuhanem odnosno steriliziranem ali pasteriziranem posnetem mleku pri 24 do 30° C gojeno kislo posneto mleko), jo postavimo na hladen kraj, da se do drugega dne sama skisa in obenem lepo zgosti odnosno jo zbiramo po pravilih, veljavnih za zbiranje potom težnostne sile dobljene smetane, ki jih omenjam spodaj. Ako medemo popolnoma .sladko smetano, ¡kakršna teče iz posnemalnika, dobimo v navadnih prilikah zelo malo presnega masla; taka se sme mesti poleti le pri 8 do 10° C, toplota kakršno je brez ledu ali mrazotvornih strojev nemogoče doseči (kisla se mede poleti pri 14 do 16" C). Tudi je maslo iz sladke surove ali pasterizirane smetane takoj sveže prav okusno, v 3 do' 4 dneh pa že pričenja nastopati žaltavenje; iz surove kisle ostane neizpremenjeno v okusu najmanj 10 do 14 dni in iz pasterizirane, umetno okisane smetane ob uporabi pasterizirane vode za izpiranje masla v pin ji in na gnetilniku pa celo več mesecev tudi pri navadni kletni toploti. Le pri upoštevanju vseh navedenih okoliščin bo lastnik posnemal nika zadovoljen s svojim strojem in z zvišanimi dohodki, ki mu jih le-ta more donašati, alko mu je ležeče na dobavi čim večje količine presnega masla in ako ima posneto mleko določeno le za prehran živali ali le za ¡kisle .sire. Izdelava sirov iz napol ali popolnoma potom teliostne sile v latvicah ali v kòvnah posnetega, še ¡sladkega mleka ob izdelavi manjših količin masla more vendar nuditi prav znatno boljše vnovčen je mleka, — vzroik, da v planinskih prilikah za naše maloposestniške razmere uporabo posnemalniikov ne morem priporočati. Sladko, navadno še precej redko smetano (običajno se priporoča, da odstranjujemo vsakih 12 ur dotlej na mleku zbrano smetano, torej da jo v 36 urah posnamemo trikrat), spravljamo v lončeno ali leseno, s preluknjanim pokrovom (zračniki) opremljeno posodo z okrog 12 do 20 litrov vsebine, da se skisa in zgosti. Posoda imej pri dnu čep; predno dolijemo v posodo sveže smetane, odcedimo na dnu nabrano, zeleno, prozornočisto siratko, da postaja smetana na ta način od dne do dne bolj gosta in se bo zato lažje umedla. Smetana sme biti stara teden dni in vendar bo presno maslo najfinejše, ako le nima plesen časa zrasti na površini in ako posoda ne stoji poleti na pregorkem in pozimi na premrzlem prostoru (kislina naj se v smetani počasi razvija). Iz plesnive smetane narejeno presno maslo ima že takoj sveže nekakšen zopern smrad in star ali grenek okus, in v par dnevih postane žaltavo; vsled mraza med zorenjem (kisanjem) nastopi istotako grenek ali milnat (po žajfi) okus; na pregorkem prostoru se premočno skisa, postane sirasta in zato manj rada umede in nudi manj presnega masla, v katerem čutimo drobce sirnine. Lončeni (kameneni) zbiralni posodi za smetano, z luknjo in čepom odtok siratke. Камени крчази за сакуљање кајмака. Pots pour la crème. Pozimi je umestno, da sladko smetano, preden jo doliješ v nabiralno posodo, zavreš oziroma segreješ tako visoko, da skoraj zavre in nato shladiš; tedaj boš tudi pozimi vedno hitro umedel. Zoper grenkobo je tudi umesten manjši pridatek kalijevega ali natrijevega solitra v smetano. V obrtnih in zadružnih mlekarnah veljajo za skisan je in zorenje smetane nastopna pravila: 1. Hrani in pusti zoreti smetano ali v hrastovih sodih in dežah ali v bakreni, dobro pocinjeni ali v aluminijasti ali v niklasti posodi. Železna pločevina hitro izgublja cin in povzroča v smetani ter nato v maslu kovinski okus, iki obenem tudi zmanjša trpežnost masla; dobra pa je posebno skrbno pološčena (emajlirana) železna posoda. Lončena ali steklena posoda je nevarna, da se zdrobi. 2. Za ¡kisanje je najugodnejša toplina 15 do 20° C, različno po letnih časih. Toplota nad 20° C rada škoduje kakovosti izdelka in se dobi manj masla. Pri gorkoti pod 15° C napreduje kisanje le počasi. Ponekod se vendar uporablja z najboljšim uspehom poleti 8—12° C kot zorilna toplota za smetano ob pridatku 10—20% okisevalca. Velja namreč to-le: Čim finejše mleko v higijenskem oziru je maslarni na razpolago, tem višjo kis alno -toploto in tem manjši pridatek okisevalca je uporabljati, — nadalje pa, čim slabše in nesnažnejše je mleko, tem nižjo kisalno toplota in tem večji pridatek okisevalca uporabljaj. 3. Okisava se smetana s čistimi kulturami, z odbranim kislim posnetim ali s kislim pinjenim mlekom. Pri kisalni toploti 18—20" C je pasterizirani smetani pridati najmanj 4—5% okisevalca, da je do veôèra že gosta in dovolj kisla; nepasterizdranii smetani se ga doda največ 1%. Med zorenjem je smetano večkrat premešati. 4. ¡Zorenje smetane naj ¡traja 6 do 12 ur in le v izjemnih prilikah do 20 ur. Cimi se je smetana zgostila odnosno čim je dosegla željeno kislinsko stopinjo, jo takoj shladimo z direktnim pridatkom kristalno-čistega ledu ali postavimo v vedno okusno-« nažrio predledenioo ali v pretakajočo se le den omrzlo vodo, da se ¡kisanje čimprej zaradi nizke toplote prekine. 5. V evropskih maslarnah je običajno, da medemo bolj kislo smetano, iki izkazuje 28 do 36° C ¡kisline ¡po Soxhlet-Henkelu; nudi bolj aromatično, toda manj trpežno maslo. V ameriških maslarnah medejo manj ¡kislo, pri nizki toploti in visokem pridatku okisevalea zorjeno smetano, ¡ki izkazuje v tolšče prosti tekočini 0‘4% mlečne kisline ali 18° kisline po S.-H., če se bo maslo vskladi-ščilo in 0'5 do 0'6% mlečne kisline ali 22 do 27° kisline po S.-H., če se bo maslo v 2 do 5 tednih po izdelavi porabilo. V splošnem se priporoča pinjenje manj kisle smetane. pinja (za manjša gospodinjstva najbolj priporočljiva). ca туцалом (много ce препоручује за мања газдинства). Baratte danoise. Za čiste kulturne odnosno umetnega okisevalea je odbrali najsnaž-nejše jutranje mleko, ločeno posneti in posneto mleko pasterizirati pri 80° C % ure ali pri 70° C 14 do 1 ure. Mleko ¡sedaj shladimo na 26—28° C, pridamo Y—¡1% čiste kulture od prejšnjega dne (ali kulturo dobljeno iz laboratorija ali mlečnokislinske matice) in ohranimo v kipelni omari pri 24° C, dokler mleko ni strjeno. Pred uporabo odstranimo zgornjo plast na prst debelo, okisevalec razbijemo z luknjičasto mešalnim in nato dodamo smetani. Izkazuje naj 36 do 40° kisline po S.-H. in imej čist, nežno kisel, čim bolj aromatičen okus. Za medenje je v manjših in -srednjih gospodinjstvih najboljša stara lesena (mecesnova ali hrastova) stožkasta pinja z okroglim, luknjičastim tolkačem, (z okr. 2 cm širokimi luknjami opremljena lesena, okrogla deščica na dolgem ročaju), s katerim se tolče smetano od zgoraj navzdol. Y večjih gospodinjstvih in mlekarnah je priporočljiva danska (holstenska) pinja; predstavlja losen čeber s pokrovom, v njem se vrti lesen, na navpični osi pritrjen štirikotnik, udarjajoč smetano ob 3 ali 4 na notranjih dogah pritrjene ali izdolbene oviralne deščice, — vsa gonilna Majhna holstenska maselnica. Мањи холстенски маслењак. Petite baratte »Holstenska«. naprava je umeščena nad pokrovom, zunaj pinje. Dobra je tudi angleška (Victoria) pinja; je lesen, podolgast sod, v pokončni legi, umeščen v lesenem ali železnem ogrodju (stojalu) tako, da se z gonilno ročico prekucava v enoličnem vrtenju, pri čemer Holstenska pinja v prerezu. Angleška »Viktoria«-maselnica. Холстенски маслењак y пререзу. Енглески маслењак »Викториа«. Coupe de la baratte »Holstenska«. Baratte anglais »Viktoria«. pada smetana od enega dna soda na drugo dno in vsled udarcev ob takem padanju umede, — zadeti pa moraš natančno pravo toplotno stopinjo, kar v gospodinjstvih ni prav lahko. Ležeči sodčeki ali zaboji, z znotraj na vodoravni osi pritrjenimi tolkal-nimi perutnicami (z okr. 1 cm širokimi luknjami opremljene, lesene deščice, največkrat štirikotnim okvirom podobno pritrjene) niso priporočljivi; v tečajih gonilne osi se pri vrtenju tvori črna maža in primeša presnemu maslu, podeljujoč mu manj okusno barvo in povzročajoč zgoden nastop žaltavosti. Slabe so tudi pločevinaste pinje; železa se presno maslo oprijemlje, postane zato mažasto in izgubi svoj blesk, trpež pinjenja pa je, ker je železo dober prevodnik toplote odvisen edino od toplote prostora, kjer se mede, — katero prav uravnavati je navadno težje kakor pravo uravnavanje toplote samo smetane v leseni pinji (les je slab prevodnik toplote in smetana v leseni pinji ohrani ves čas pinjenja le toploto, ki smo ji jo dali mi). Steklene ali lončene (iz kamenine) pinje se rade ubijejo, pri čemer imamo lahko dvojno škodo: razbito pinjo in razlito smetano. Toplota smetane pri pinjenju je poleti nižja in pozimi višja in se običajno suče v teh-le mejah: sladka smetana pri 10° do 13° C, srednja toplina 11-5° C in kisla smetana pori 11° do 16° C, srednja toplina 13‘5° C; na mestu je redna uporaba toplomera tudi v gospodinjstvih. Najvažnejše za dosego finega, čistega (ne kalnega, toraj brez primesi medenega mleka) presnega masla je trpež pinjenja; v 30 do 45 minutah mora biti umedeno maslo iz kisle smetane in v 1 do 1(4 uri maslo iz sladke smetane, — ne prej in ne pozneje. Ker je trpež pinjenja odvisen največ od gorkote smetane (razun od množine smetane v pinji, števila in sile udarcev, kakovosti tolšče vsled vpliva različnih krmil, zunanje toplote, ki je učinkovala na mleko ali smetano med zorenjem itd.), urejujemo toploto iste v mejah 10° do 22° C, — z upoštevanjem edino-le trpeža pinjenja. Pinjenje je ustaviti, ko se maslo prične zbirati v lepa, okrogla zrna prosene do grahove debelosti; pri holstenskih pinjah se nekoliko prej, ko se pričnejo čutiti v smetani še povsem drobna maslena zrnca, oplakne pokrov s prilitjem posnetega mleka ali čiste vode skoz srednjo luknjo (kjer se vrti gonilna os), ne da bi vrtenje prekinili. Po končanem pinjenju se pinjeno mleko odcedi in v pinjo nalije trikrat zaporedoma toliko čiste, mrzle vode, da vsa zrna plavajo in tako operejo, nakar se maslo s pomočjo gostega žimnatega sita vzame ven. Dogotovljeno presno maslo je zgnesti, da odstranimo vodo, ki se je oprijela zrn pri izpiranju v pinji ali da izperemo s prilivanjem vode med gnetenjem pinjenec, ki je ostal v maslu, ako se je pinjenje ponesrečilo — to je, da so v pinji nastale cele kepe, ker je bila pregorka ali ker smo prezrli, kedaj so se pričela tvoriti zrna željene debelosti. Gnete se podobno kakor Kombinirana ali gnetilna pinja. Za mlekarne in večja gospodinjstva danes edino priporočljiva vrsta maselnic. Комбинирани марлењак ca гнечулом. Преиоручује ce данас за сва већа газдинства и млекарнице. Baratte à bras. testo za kruh s pomočjo v slani vodi namočenih lesenih lopatic ali pa neposredno s čistimi rokami, ki jih pogosto namakamo v mrzli vodi, da se maslo ne prične topiti vsled toplote rok. Gnetenje sme trajati le kratek čas; sme pa se, kadar treba, maslo v presledkih po 3 do 5 ali več ur ponovno pregnesti, — predolgotrajno gnetenje naenkrat napravi maslo mažasto in motno (brez bleska). Kjer ljubijo slano presno maslo, tam se proti koncu prvo- ali drugokratnega gnetenja vgnete 1 do 3 dekagrame soli na vsak kg masla in maslo nato čez 6 do 12 ur, ko so solna zrnca zanesljivo raztopljena še enkrat pregnete, da bo slani okus m povsod enakomeren. Presno maslo, cigar izdelava se nam je dobro posrečilo, stlačeno prav temeljito v lončeni ali kameneni (dobro pološčeni, z debelimi stenami) posodi ostane okusno in užitno 4 do 6 mesecev, osobito še, ako osoljeno ali delano iz prekuhane (na 70—90° C pasterizirane) in nato shlajene, ter umetno okisane smetane (prvič se prekuhana in.na 15° C shlajena smetana okisa s pridatkom nekoliko žlic dobrega medenega ali surovega kislega mleka, pozneje prilita smetana pa se okisa sama od prve smetane). V tako hranilno posodo je natresti na dno tenko plast soli, nato stlači presno maslo tako, da ne ostane v vsej masi nobene luknjice (kjer luknja tam zrak in kjer zrak tam nastopi plesen in žaitavost), na gornjo površino natresi tenko plast soli, s pergamentnim papirjem ali lončenim pokrovom kolikortoliko neprouušno zapri in postavi v hladno klet ali še boljše v hladilni prostor z k do b° C gorkote, kakršna je v zimskih mesecih tudi v shrambah kmečkih hiš dosegljiva (zmrzniti maslo ne sme in zato ne hraniti pri toploti pod ničlo C). Presno maslo je vsestransko bolj purabno in največkrat tudi dražje kakor kuhano (topljeno) maslo. Osobito na planinah bi bili dani vsi pogoji, da se izdeluje trpežno, za daljtrajno hranitev sposobno presno maslo. Za prodajo naj se vedno oblikuje v kose % do V2 kg. Za gnetenje masla se lahko poslužujemo tudi takozvanih gnetil-nikov, ki sestajajo iz štirivoglate, polkrožne ali krožne deske z gladko površino iz hrastovega ali iz inozemskega trdega lesa (mahagoni, teak), na kateri «e z rokama ali strojno potom kolesja vrti valjar z izdolbenimi zaokroženimi robovi. Maslo se ponovno spravlja v kepe, ki jih ponovno zvaljamo v plast, dokler nismo izgnetli vso odvisno vodo, ki se je oprijela maslenih zrn med pranjem v pinji ali pin j eno mleko, ki je z,bok ponesrečenega pinjenja zaostalo v maslu in ki ga moramo na gnetilniku izgnesti ob istočasnem izpiranju kepe in plašiti masla z vodo. Gnetilniki so priporočljivi, toda nerodni za prenos na planine; plan-šariea in gospodinja doseže lahko isti uspeh z gnetenjem, kakršno je zgoraj opisano. Y mlekarnah postajajo istotako odveč odnosno se nadomeščajo .s kombiniranimi ali gnetilnimi pinjami (maselnicami), v katerih se smetana najprvo umede, maslena zrna operejo in nato takoj zgnetejo med počasi vrtečimi, v pinji umeščenimi valji, ter vzame tako iz pinje že povsem dogotovljeno maslo. Med gnetenjem masla v razmeroma tenke plasti na gnetilnikih se izpostavljajo površine maslenih drobcev preveč zraku in trosom plesni, ki napolnjujejo zrak tako, da se zbok gnetenja zmanjša trpežnost masla. Gospodinja naj gnete zato po gornjih navodilih in mlakar naj se oprime kombiniranih pinj. Presno maslo topimo v kuhano maslo na zalogo s pomočjo gorke vode (okrog 45° C), pare ali ognja. Pri topljenju v vodi (pločevinasta posoda s presnim maslom se postavi v gorko vodo) bo kuhanega masla več in barva je bolj rumena. Pri topljenju nad ognjem dobi maslo bolj belkasto, nekako lojnato barvo in količinsko ga je manj (ker izhlapi vsa voda, kolikor je ni iz- Enostaven gnetilnik za manjša gospodinjstva. Једноставно гнечуло за мања газдинства. Malaxeur à beurre. padlo v tropinah), toda ima neomejeno trpežnost. če je bila smetana ali presno maslo že plesnivo ali žarko, damo v raztopino nekoliko koruznega zdroba, da le-ta potegne vse drobce plesni v tropine kot usedlina na dno. Iz 100 kg presnega masla se dobi 70—85 kg kuhanega masla. Dobro kislo pinjeno mleko je osvežujoča pijača za ljudi in porabno tudi za mlajša teleta ter prašiče. Izdelovanje kislega sira. Ako pod učinkom kisline ali vsled pridatka sirišea strjeno posneto ali neposneto mleko stresemo v goste platnene vreče ali prte, ki se nato obesijo, da odteče siratka, dobimo z v a r o. Zvaro iz kislega mleka, ki se navadno segreje na 32° do 40° C, preden se strese v vreče, imenujemo tudi mohant, zmitek, skuto ali kisli sir. Zvaro, bodisi kislo, bodisi sladko, moremo uživati svežo, največkrat s pridatkom smetane in začimb (kumin, poper, sol, dišeče zelene deteljice), ali pa jo pustimo zoreti in potem ali pa pred zorenjem oblikujemo v sir. Med zorenjem postane sirnina lažje prebavljiva in bolj okusna; iz tega vzroka mora praviloma zoreti vsak sir in vsaka sirnina, ki se hoče redno in v večjih količinah uživati, — osobito tedaj, ako je dobljena iz manj mastnega ali posnetega mleka. Kislo zvaro, v dežah (lesenih čebrih) spravljeno najdemo pogosto v planinskih krajih Slovenije. Kislo mleko v latvieah se postavi na gorko (na štedilnik ali v bližino ognja), da se sirnina sama zbere na površje in pod njo prozornočista, zelena si-ratka; sirnina se z zajemalko odvzame in strese v prt, siratka pa skuha v svrho, da izpade še skuta (beljakovina), katero se pusti navadno vsesti na dno in jo po odlitju siratkine vode nato isto-tako strese v prt. Čim je sirnina v obešenih prtih oddala dovolj siratke in je postala primerno suha, se ji vgnete ali le enostavno potrese 3 dekagrame soli na vsak kg sirnine in stlači v deže. Ko je deža polna, se zalije z vodo in zvara obteži neposredno z lesenim pokrovom, na katerem je naloženo primerno kamenja. Če je hranjena na gorkem (v Švici in na Tirolskem jo za izdelavo zelenega zeliščnega sira hranijo nesoljeno cesto v govejem hlevu), nastopi kmalu zorenje, spremljano z močnim smradom; če je hranjena osoljena na hladnem, nastopi zorenje le počasi in seveda tudi z manjšim smradom. Oblikovan sir iz kisle zvare najdemo v Solčavskih planinah. Tudi drugod se oblikuje zvara v večje ali manjše hlebčke (14 do 3 kg), vendar le v svrho okusnejše prodaje na trgu ali lažjega prenosa iz planine v dolino (v Kamniških planinah); o oblikovanem siru v pravem smislu besede tu pravzaprav ni govora, ker se oblikovanje ne izvrši v svrho zorenja ali hranitve. Solča-vani pri ognju ogreto in v prtih odcejeno kislo sirnino stlačijo v lesena, z bolj redkim prtom preoblečena oblikovala (majhni škafčeki za IV2 do 5 kg zvare), v dnu opremljena z 1 cm širokimi luknjami in pustijo v teh oblikovalih toliko casa, da hlebčki ohranijo svojo obliko sami. Na planinah se to zgodi v 4—7 dneh po velikosti in vremenu; izsuševanje se v tem času pospešuje s krepkim soljenjem vsaki dan ali vsaki drugi dan (vse površine sira se vdrgnejo z drobno soljo), čim so siri dovolj utrjeni, se vzamejo iz oblikoval in pustijo na zračnih policah, da se med rednim obračanjem in soljenjem po potrebi dovolj izsušijo; pri zidanih kočah so police umeščene na verandi (hodniku) zunaj stana, pri lesenih kočah pa itak piha od vseh strani. Izsušijo se Oria:, kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Notranjščina sirarne starejšega tipa z visečim kotlom in odprtim ognjiščem. Унутрашњост сиране старијега тупа оа висећим казаном и отвореним огништем. Intérieur d’une fromaganie sur une montagne pastorale. toliko, da postanejo povsem trdi, vendar znotraj še dovolj vlažni, da jili more uživati, kdor ima zdravo zobovje. У splošnem je iz-sušenje tolikšno, da o kakšnem čutnem zorenju pri nadaljni hranitvi o običajnih gospodarskih kleteh ni govora, — sirnina ostane surova in prebavna le ljudem z železnimi želodci. Za planine bi mogel priporočati le norveški način izdelave kislega sira, ki je precej podoben omenjenemu solčavskemu in se siri vrhtega podvržejo primernemu zorenju. Norvežani izdelujejo svoj »gammelost« (po slovensko »star sir«) takole: Kislo, storjeno, posneto mleko iz latvic se zliva v večjo, 100 ali več litrov vsebujočo kad in pusti tu 8—10 dni zoreti; vsebino kadi je od časa do časa premešati, da bo na površje se zbirajoča sirnina vedno pokrita s siratko. Po tem času zrelo mleko zlijemo v železen sirni kotel (ali v brzoparilnik) in kuhamo nad ognjem, da skoraj zavre — ali pa prilijemo naravnost v kad toliko vroče vode ali vroče siratke (le-ta se vzame iz kadi in skuha), da bo toplota celotne vsebine v kadi dosegla 40—50° C, nakar odcedimo vso siratko iz kadi in vso precej suho, drobljivo sirnino zberemo v platnen prt, s prtom vred pa stavimo v okroglo, škafu podobno oblikovalo, ki ima v dnu luknjice za odtok siratke, ter primerno obtežimo s kamenji ali stiskamo v stiskalnici. У slednjem primeru se sir potem, ko je bil en dan stiskan, z obliko-valom ali prtom vred položi v vrelo siratko in pusti v njej tako dolgo, da se skozinskoz pregreje (omehča), nakar se še. 1 do 2 dni s kamenjem obteži ali v stiskalnici .stiska; pri uporabi Sirarski kotel v železnem plašču. Priporočljiv osobito za sirarne z zelo menjajočimi količinami mleka, ker oblizuje plamen le polovico kotlove višinske površine. Сирарски казан y железном плашту. Chaudière encastrée dans un cylindre de fer. vrelega kislega mleka odnosno če se postopa po načinu, v gornjem stavku prvo omenjenem, tedaj to naknadno namakanje sira v vreli siratki odpade. Po končanem stiskanju se prenesejo na gorek, sull prostor v hiši ali poleti ven na zrak (toda vedno v senco) in pustijo toliko časa, da postanejo prav trdi in ni več bati se, da bi še mogli razpasti; to se zgodi po velikosti hlebov v 1 do 3 tednih, pri čemer vsekdar nastanejo bolj ali manj globoke raz-pokline v skorji. V tem času je sire redno obračati (vsaki drugi dan preložiti na drugo stranico) in pri vsakem obračanju na vseh površinah vdrgniti s soljo. Posušene trde hlebe je treba sedaj zopet za čas ene ali več ur namakati v vreli vodi in sicer v taki, v kateri se je kuhalo ali se kuha brinjevo grmičevje. Namen tega namakanje je: da postane skorja mehka in se mo- rejo nato grapave površine hleba s pomočjo lesene lopatice lepo zgraditi; da se sir skozinskoz pregreje in surova sirnina nekako skuha, da bo njena prebavljivost lažja; da dobi od brinjevega grmičevja kali za nadaljno zorenje in za finejši okus. Cim so se siri po izvršenem namakanju na policah zopet utrditi, ovijemo vsak hleb zase z vlažnim senom ali slamo in vložimo v svrho nadaljnega zorenja v zaboje, — ali pa jih vložimo v zaboje v suho seno ali slamo, ter 1—2 krat na teden omivamo s slano vodo, siratko ali s kakšno dišečo začimbo. Ako se siri v zaboju na površinah preveč zmehčajo, jih vzamemo iz zaboja in položimo na suhe police v suhi sobi ali zunaj na zraku, da se primerno izsušijo in utrdijo; utrjenje pospešimo s potresanjem gornje površine hleba s suho soljo. Utrjene sire vložimo nato zopet v zaboj med seno ali slamo, da zorenje nadaljuje; zoreti morajo v vsej masi enakomerno, enako trdim sirom iz sladkega mleka (to je, ne da hi hleb bil v zunanjih plasteh bolj mehak kakor v sredini) in med zorenjem dobivati bolj in bolj temno-rjavkasto barvo. Lahko pa se vse zorenje vrši tudi v primerno vlažni kleti pri toploti pod 10° C, kakor je to običajno v norveških zadružnih sirarnah; siri ležijo tedaj po robu na brezovem lubju in klet mora biti okužena z za ta sir tipičnimi plesnobnimi glivami. Dozori v 2—5 mesecih, po velikosti hlebov in po oskrbi med zorenjem. Testo zrelega sira je rjavkasto in mestoma (kjer so razpoke) plesnivozeleno, ter primerno, za rezanje in vživanje ravno prav trdo; okus je finopikanten kakor pri plesnivih francoskih mehkih sirih in spominja na zmes jabolka s citrono; plesen je plemenita in za vživanje neškodljiva, toda se razvija pri toploti pod 10° C in siri zato v običajnih gospodarskih prilikah dozorijo pravilno še-le z nastopom zimskega mraza. Hlebi tehtajo 8 do 25 kg, merijo 25 do 50 cm v premeru in 14 do 18 cm v višini; v trgovini dosežejo ceno originalnega ementalskega sira. Ako jih dozorele ohranimo suho-trde na primerno suhem, hladnem prostoru, ostanejo okusni in užitni mnogo. let. Iz 100 litrov mleka se dobi okrog 8 kg sira. Norveški ,kisli sir je za planine in tudi sicer najbolj pripraven način izkoriščanja kislega mleka, ker omogoča zbiranje tega v večjih, lesenih čebrih in tako razbremenjuje število latvio (skled) za mleko. Solčavski način izpopolnjuje v tem, da bi po sedanjem običaju izdelane hlebe morali dvakrat skuhati v vreli siratki, oziroma v vreli vodi z brinjevim grmičevjem in jih nato podvreči zorenju med senom. Sol- cavarti sicer zagovarjajo posebnost svojega surovega (nezrelega) .kislega sira s tem, da dober res ni, ampak če bi bil dober (zrel), bi ga posli preveč pojedli, —nekako po nazoru, pred polstoletjem še močno razširjenem, da je krnet le, ¡kdor jé ovsen krub, kakršnega pa danes tudi poslom nikjer več ne dajejo. Napredek je tudi pri kmetski prehrani potreben in najmanj so poklicani strokovnjaki zagovarjati kmetovo konservativnost na tem polju. Mlečna klet moderne sirarne. Млечни подрум једие модерне сиране. Laiterie dans une fruitière moderne. Na češkem običajni zvarovčki (kvargelni), hlebčki v teži 3—5 dekagramov, 1—4 cm visoki in s 3—6 cm v premeru ne pridejo v naših gospodinjstvih v poštev; njih oblikovanje je zamudno in na zoperni smrad zrelih zvarovčkov bi se morali ljudje še-le privaditi. Več pomena bi imeli zeleni'zeliščni siri (Glarner Schabzieger in imitacije, s primesjo dišeče medene deteljice, Meli-lotus coeruleus, v prah zmlete, da zakriva smrad sira), sušeni in uporabljivi za strganje; vendar zaenkrat naša kmetska kuhinja ni tako fina, da bi se posluževala pri vsaki jedi tudi nastrganega sira, — navada, ki je n. pr. pri Italijanih splošno običajna, pri nas pa se bo mogla še-le udomačiti, kadar pridejo gospodinje do prepričanja, da je sir v prvi vrsti ljudska jed, prašičem v obliki kislega ali sladkega mleka pa se daje le tedaj, kadar so tudi kmetski posli siti dobrega sira do grla. Sirarska kuhinja moderne švicarske sirarne. Сирарска кухиња модерне швицарске сиране. Fromagerie dans une fruitière moderne de la Suisse. Izdelovanje sladkega sira. Na planinah se mleko navadno ne skisa tako hitro kakor v dolinah; zrak je bolj čist, v njem zato manj mlecnokislinskih bakterijev in noči so hladne, zato postane naravna toplota sveže riamolženega mleka razmeroma kmalu manj ugodna za njih razvoj (bakterije, ki mleko kisajo, se razvijajo ugodno le pri toploti nad 12° C). Če količkaj uvažujemo snago pri molži in posodah ter higi-jeno (snago in prepih) v prostoru za mleko, bomo pri posnemanju po holstenskem načinu čez 36 ur dobili tudi iz latvio povsem sladko posneto mleko, vrhu vse dosegljive množine presnega masla. Naravno je, da hi vsak planšar in planšarica (majer in majerca) moral znati izdelovati sir iz sladkega mleka in kuhati skuto iz siratke, — ako planina nima zadružne sirarne. Sir iz sladkega posnetega mleka je bolj okusen kakor naš Solčavski sir iz kislega mleka* vendar ne toliko, da bi bila bojazen pred prevelikim apetitom kmetskih poslov opravičena. Morebitni res večji konsum sladkega sira je krit z večjo produkcijo; na 100 kg mleka in siratke dobimo gotovo pri uporabi sladkega mleka 1—3 kg več sira in skute kakor pri uporabi kislega mleka, — ali na dobljene izdelke računano, pri sladkem mleku 15—30% več proizvodov kakor pri kislem mleku. Tudi je za prašiče skoraj še enkrat bolj redilna sladka kakor pa kisla siratka. Pri izdelavi sira iz sladkega mleka je najvažnejše pridobivanje in poznavanje uporabe »s i r i š č n i k o v«, to je četrti želodec (od katerega naprej se pričenja tenko črevo) sesajočih telet, kozličev ali jagnetov. Y kožici siriščnika se tvori in se nahaja tista snov (takozvani »sirilni encimi«), ki povzroči, da se sladko mleko pri primerni toploti strdi. Ce hočemo krepke kožice, ne pustimo zadnjih 12 ur pred zakolom teleta nič sesati; namreč tudi mleko v teletovem želodcu se mora najprvo strditi, da ga žival more prebaviti, zato se odtegne znaten del sirilnih encimov kožici, če se je tele pred zakolom pravkar nasesalo. Cim je tele (kozlič ali jagnje) zaklano, odrežemo takoj siričnik od ostalih treh želodcev in od črev. Hrana v njem — sesedeno mleko, običajno zvana skuta, ki je onesnažena z dlako in nebrojem za sir škodljivih gliv ter zato za sirjenje mleka neporabna, čeprav je vsled vsebine, iz kožice v njo prešlih encimov tudi usposobljena strditi sladko mleko — se z dvema prstoma rahlo, vendar temeljito ven iztisne in želodec nato napihne kakor svinjski mehur, zave-zavši ga na obeh odprtinah. Zunanjo površino ostrgamo narahlo z nožem in potresemo z drobno soljo, da se ne usmradijo; v notranjost pa ni devati nobene soli, istotako ni izpirati želodcev z vodo, ker le-ta jemlje s seboj siriine encime iz kožice. Sušimo jih na hladnem, suhem prostoru v podstrešju ali drugod, vendar ne na prepihu, da koža ne razpoka. Do uporabe ali prodaje naj ostanejo ves čas napihnjeni; po možnosti se ne uporabljajo, dokler niso stari vsaj 3 mesece. V svrho uporabe se zunanje stranice suhega siriščnika očistijo vsake nesnage, pri obeh odprtinah prst širok pas odreže kot preveč okužen s škodljivimi glivami in siriščnik nato primerno drobno zrezan namoči v siratkini vodi pri 30° C ali v navadni slani vodi (salamurja) pri sobni temperaturi (17° C), da preidejo vsi encimi iz kožice v vodo. Za to namakanje bodi posoda lončena ali kamenena; pri sira tki traja 36—48 ur, pri slani vodi pa 3—7 dni, nakar se vsebina precedi skoz platnen prt in na prtu zbrane zrezke kožice vrže stran, vsebina pa uporablja za sirjenje mleka in navadno imenuje sirišče ali naravno sirišče. Y zadružnih sirarnah namakamo vsekdar le v siratkini vodi pri 25—30° C, da je sirišče Kipelna klet moderne ementalske sirarne. Подрум за врење y модерној ементалској сирани. Gave pour la fermentation des fromages dans une fruitère moderne de Г Emmenthal. ne le siriino, marveč tudi kislo (30—40° kisline po Soxhlet-Hen-kelnu) in prevlečeno s pajčevinasto kožico (mykoderma) obojno kot posledica razvoja tozadevnih bakterijev in kvasov; če splavajo drobci siriščnika med namakanjem na površje, je to znak napihovalnosti in se tedaj precejeno pusti še 12 ur stati pri navadni temperaturi sirne kuhinje ali prične pridevati »casol« (1—4 cm3) iz propionove in drugih kislin obstoječa zmes, ki jo sirarne naročajo v Švici. Posebno pazljivost na pripravljanje siriaca je polagati osobito pri izdelovanju ementalskega in trdega (švicarskega) sira sploh. Sirišče v slani vodi učinkuje le siriino, sirišče v siratkini vodi pa siriino in kot nasad bakterijev. Vsikdar jo treba ugotoviti siriino moč sirišča: to je koliko gornje tekočine je treba, da se nam razpoložljiva množina mleka pri najbolj primerni toploti v željenem času .strdi. To izvršimo tako-le: V gorko, leseno stransko lopato (mešalnica) ali v drugo, vsikdar ogreto posodo odmerimo pet jedilnih žlic na 30—36°C. segretega mleka, prilijemo eno jedilno žlico nekoliko temperiranega sirišča in opazujemo z uro v roki v koliko sekundah bo nastopilo sirjenje, to ugotavljajoč s tem, da v krajših presledkih potegnemo z žlico črto skoz mleko. Recimo, da je strjenje nastopilo v 45 sekundah, moč sirišča izračunamo po tem-le obrazcu: = * to je: na 10001 mleka potrebujemo 5 litrov tega sirišča, da bo strjenje nastopilo v 30 minutah (enako 1.800 sekund), če .se je 5 žlic mleka v lopati strdilo v 45 sekundah. Če ga je za 10001 mleka treba 51, ga zadostuje za 1001 mleka 0'51 ali 5 decilitrov, za 101 mleka 0'051 ali 5 centilitrov in za 11 mleka 00051 ali 5 kubičnih centimetrov (cm3) — spomin ja je se, da je 11 = 1000 cm3, Idei = 100 cm3, in 1 cl = 10 cm3. Pri edamskem siru n. pr. mora biti mleko strjeno ne v 30 minutah = 1800 sekundah, marveč v 8 minutah = 480 .sekundah; hočemo zasiriti n. pr. 561 (ali kg) mleka v 2 edamca in mleko v lopati se nam je strdilo v 15 sekundah; poslužujoč se gornjega obrazca računamo tako-le: = o 35, to je: na 56 1 mleka je treba okrog 14 1 ali 314 del ali 350 cm3 tega sirišča. Iz tega je razvidno, da se število litrov mleka, število sekund sirjenja v lopati in število sekund, v katerih želimo, da se nam mleko v kotlu strdi menjavajo in danim okoliščinam odgovarjajoče postavljajo v obrazec; število 5 pa nastopa vedno. Računati (množiti in deliti, n. pr. 840 : 2.400 = 0'35) mora seveda sirar znati ali pa vpraša svojega šolskega učitelja, da -mu to razjasni. Približno pa se izračuna tudi iz glave, čim smo se z obrazcem bližje seznanili. ¡Dokler uporabljamo enkrat v lopati glede siriine moči preizkušeno sirišče (tsirilno tekočino iz enega lonca), ostane njegova moč vedno enaka in ga ni treba vsaki dan nanovo preizkušati; v omenjenem obrazcu se tedaj morebiti dnevno menjava le število litrov ali kilogrami mleka v kotlu. Isto velja tudi pri tovarniškem sirišču, ki ga kupimo v obliki prahu ali tablet v pločevinastih skati jah (siriini prašek), ali v obliki tekočine v steklenicah (siriini izvleček ali ekstrakt); količine, tu navedne za zasirjenje 100 1 .mleka so pri fakrikatih iz Nemčije prav cesto .nezanesljive ali naravnost goljufive; bolj zanesljive .so navedbe siriine moči na danskih ter na švicarskih fabrikatih (prašek od tvrdke Chr. Hansens Laboratorium A. S. ali tekočina od Blauenfeld et Tvede, obe v Kopenhagenu, Dansko ter J. S po hr v Lugano, Švica), vendar preizkusimo redno siriino moč vsake nanovo načete škatlje ali .steklenice (moč sirilne tekočine peša .s .starostjo samaodsebe in se v teku enega leta skoraj vsa izgubi, moč sirilnega praška pa mora ostati enaka nekoliko let). Prašek ali tableta se v svrho preizkušanja raztanjša (raztopi) v 99 cm3 ali v 199 cm3 vode, pri čemer je seveda raztopina 100 ali 200krat šibkejša kakor prah; enako je razredčiti tudi tekoči tovarniški izvleček in izvršeno razredčenje pri preračunavanju moči upoštevati. Pri zasirjenju mleka v kotlu je vsako sirišče vsikdar razian jšati z vodo: Na vsakih 1001 mleka se vzame praviloma 11 vode, najmnaj pa 14 1 vode in z njo razredči tekoča sirišča oziroma raztopi prah. Ako pridamo sladkemu, 30—36° C gorkemu mleku preračunano količino sirišča se bo v preračunanem času strdilo; čim bolj mastno in sladko je mleko, pri tem višji toploti naj se vsiri (toda ne nad 36° C) in čim bolj pusto ali zrelo (nakisano) je mleko, pri tem nižji toploti se običajno vsiri (navadno ne pod 28° C) — vendar se toplota in trpež strjenja v splošnem uravnavata po predpisih (receptu) za izdelavo zadevne vrste sira. Strje-nje je končano, kadar vtaknivši prst v mleko, zakrivljenega ven potegnemo, ne da bi se poznali na njem sledovi mleka in sirnina se je oglato cepila. Obdelava »strd i« (strjenega mleka) pa obstoji v nastopnem: a) Prekladanje: 1—3 cm visoka plast strdi se ob stranicah kotla zajema v plitvo leseno (sirarsko) lopato in polaga v sredino tako, da se popolnoma obrne (zgornja površina spremeni v spodnjo), kadar zdrči iz lopate. To> je potrebno, da se med strjevanjem morebiti na površje zašla smetana sprime s sirnino in preide v dobro sira. b) Rezanje: z lesenim, tenkim, gladkim do dna kotla segajočim nožem (sirarski meč ali sablja) se strd razreže v 2 do 4 cm široke prizme (od dna do vrba sega joče štirioglate stebričke) s potegom noža v podolžnih in počeznih črtah. Y zadružnih ali večjih sirarnah je na mesto noža stopila v Švici harfa, na Holandskem lira in v amerikanskih sirarnah okviri z mrežami; fina medena žica harfe itd. manj krha strd (napravlja manj sirnega prahu) kakor les noža. c) Prevlečen j e: lesena sirarska lopata, ena ali pri večjih kotlih v vsaki roki ena se zatika v razrezano strd in poteguje k sebi tako, da prihajajo stebrički na površje in se pri tem sami lomijo, deloma pa jih na površju mi v njih dolžini z lopato presekamo. Traja tako dolgo, da so iz stebričkov nastali le kosi v debelosti pesti do orehov in sicer jih puščamo odnosno napravljamo večje, ker manj časa prevlečeni, ako se strd hitro utrjuje in manjše, če je strd lena in ostaja zelo mehka. č) Drobljenje: s harfo itd. se prevlečena strd (doseženi kosi) zdrobi, odnosno v ob eni stranici kotla krožečih (od sebe) in v sredini kotla ravnih (k sebi) potegljajih harfe razseka v zrna fižolove ali grahove do pšenične debelosti — po dobroti mleka ter vrsti, kakovosti in velikosti sira, oziraje- se vsikdar na morebitne podrobnosti predpisov zadevne vrste. Baba harfe za drobljenje je novejša; v starih časih se je uporabljal le trnač (motič, sirarski mešalnik), prvotno olupljena mlada smrekoa, kateri se je pustilo na debelejšem koncu večje ali manjše število 5—15 cm dolgih Lopata ali mešalnica. Лопатнца. Pelle. Meč ali sablja. Дрвени кош. Couteau en bois. Harfa. Харфа. Tranche-chaillé. T-nnač ali motič. Тудало. Brassoir. Sirarsko orodje za obdelovanje strdi. Сирарско оруђе за прерађивање сирне грушевине. Instruments pour la manipulation du caillé. rogljev, sedaj obstoječa iz širših in ožjih krogov jeklene (prožne) žice, vdelanih v lesen drog. S harfo se doseže večja enoličnost zrn kakor s trnačem, kar je pri sirih, ki morajo med kipenjem napravljati »očesa« (redke okrogle luknje črešnjeve do orehove velikosti) velike važnosti. d) Utrjevanje: dovolj zdrobljena zrna se s trnačem (v velikih sirarnah s strojnim motičem) počasi enakomerno v krogu mešajo, dokler ne pričnemo čutiti »jedra«, — to je zrna, rahlo stisnjena med dvema prstoma se čutijo v sredini nekako trša kakor v zunanji plasti. Utrjevanje se pospešuje z »vsedanjem«; na 10 minut mešanja se delo prekine, zrna padejo na dno in oddajo pod pezo na njih težeče siratke iz sebe več siratke, kakor bi jo v času trpeža vsedanja oddala pri mešanju. Pri gotovih vrstah sira, n. pr. pri ementalskem siru vsedanje praviloma izostane; vsedla zrna se sprimejo, pri čemer je manjše kepe cesto nemogoče razpršiti na prvotna zrna, iz česar nastane neenolično luknjanje ali celo napihovanje sira. e) D o g r e v a n j e : čim dobijo zrna jedro, jih pustimo največkrat 5—10 minut vsesti, namreč če moramo podnetiti pod kotlom ogenj ali opraviti kakšno drugo nujno delo, drugače pa jih, nadaljevaje mešanje s trnačem, dogrejemo primerno počasi na toploto za dotično vrsto sira običajno. Prehitro dogretje vsled premočnega ognja mnogim sirom škoduje, zrna se »oblečejo«, to je dobijo zunaj trdo kožico, ki ne propušča siratke, ako se zviševanje gorkote ne more vršiti (sir je slab prevodnik toplote) skoz vse zrno enakomerno. Pri mehkih sirih dogrevanje odpade; pri poltrdih ne prekorači 48° C; pri trdih, do 100 kg tenkih sirih seže le v izjemnih primerih nad 58° C, — v splošnem pa se najbolj običajna stopinja dogretja omenja v receptih, ker višina toplote vedno sodeluje pri ustvarjanju tipičnosti okusa. f) S u š e n j e ali žgatev: dogreta zrna se s trnačem mešajo, dokler ne postanejo željno suha. Ta suhota se omenja v receptih; vendar je nje popis težaven in je stvar sirarja-praktika, da jo z opazovanjem kakovosti končnih izdelkov ugotovi, v kolikor si tega znanja ni pridobil v učni dobi pri dobrem mojstru. g) Dviganje drobljenca: čim so zrna željno suha, jih »mešamo k dnu« z močnimi vrtinci v ozkem krogu, da se zberejo v navrhan kup v sredini kotla, — vendar je vrtinec končno ubiti (trnač se postavi navpik v sredini krogov vrtinca in potegne sunkoma ven še-le, ko se hitrost vrtincev zmanjša), da se zmešajo drobnejša zrna z debeljšimi, ker bi se sicer zbrala vsa debelejša zrna ob straneh kupa in v sredini ves prah, posledica česar bi bil skledast (v sredini vdrt) hleb. Y dnu kotla zbrani kup se dvigne z mrežastim (sukančevim) prtom, ki je z eno stranico navit na jeklen sirarski lok (obroč) ves naenkrat iz kotla. To je običajno pri švicarskih, trdih sirih; drugod ter pri poltrdem in mehkem sirarstvu odstranimo iz kotla najprvo siratko in še-le nato zajemamo dr obl j enee v oblikovala, ki so znotraj ali preoblečena s si-rarskimi prti ali gola. Sirni prt. Платпо за сир. Toile pour envelopper lei-i fromages sons la presse. Lok ali obroč za dviganje drobljenea. Siraraki obod ali oblikovalo za švicarske sire. Обруч за дизање сирне грушевине. Are on corde pour enlèver la pâte. Калуп за швицарски сир. Forme en bois pour le fromage de la Suisse. Sirarsko orodje za oskrbo drobljenea. Сирарско оруђе за прераду сирне грушевине. Accessoires divers pour la division du caillé dans la fromagerie. h) Stiskanje sira: drobijenee v oblikovalu gnetemo najprvo bolj ali manj z rokami in nato obtežimo s pokrovom in nato s kamenjem ali drugimi uteži, ali pa denemo v stiskalnico, ki je lesena ali železna, z eno ali več navorami, nudeč le nekoliko 10 kg ali tudi nad 3000 kg pritiska. Namen stiskanja je, da se odstrani iz sira siratka, ki se nahaja med posameznimi zrni in da dobi sir trdnejšo skorjo; bela siratka iz stiskalnice kaže na premočan pritisk in je bela zato, ker prihaja iz zrn, noseč s seboj tudi tolščne kroglice. Stiskanje mora biti izpočetka šibko in se nato polagoma zvišuje, — vedno v razmerju z velikostjo in željeno trdnoto sira; 100 kg težki ementalci se stiskajo 20—48 ur, zadnjih 12 ur s 30 kg pritiska na vsak kg sira in P/4 kg težki trapisti pa le 4—6 ur z največ 2 kg pritiska na kg sira. Med stiskanjem se siri obračajo in previjajo v suhe prte; v prvih dveh urah se mora to zgoditi 4 krat, nadalje pa vsako 1—2 uri. Tudi trpež in moč stiskanja omenjajo recepti. Švicarska Schatzmannova enostavna lesena stiskalnica. Швпцарска Шацманова дрвена преса. — Presse »Schatzmann«. i) Solenje sira: je potrebno radi okusa in trpežnosti. Vrši se suho (s potresavanjem zgornjih površin s primerno drobno, zrnato soljo), v salamurji ali s soljenjem drobljenca v kotlu. Računa se 3kg soli na 100 kg sira iz stiskalnice; v praksi je težko ali sploh nemogoče ugotoviti, kedaj je sir popil določene 3% soli. Finejši poltrdi in trdi siri se po velikosti solijo 2 ure do 4 dni v salamurji in nato 2 dni do 4 mesece suho. Pri sirih iz slabega (manj snažno dobavljenega) ali s posnemalnikom posnetega mleka se osoli že drobljenee v kotlu, da se s tem prepreči napihovanje sira; po odstranitvi siratke se drobljenee potrese s %, do У2 kg soli na vsakih 100 1 mleka. Salamurja naj vsebuje 20—25°/o soli, kar ugotavljati je umestno s solnim gostomerom po Beaumeju (Bé). Med suhim solenjem je sir vsaki dan ali vsaki drugi dan obrniti, solne kaplje pa sproti s ščetko razmazati. j) Zorenje sira: sirnina svežega sira je skoraj nepre-bavna in postaja prebavnejša s starostjo ali zrelostjo sira. Deliti se more: 1. v mlečnokislinsko kipenje prvih dni po izdelavi, ko se mlečni sladkor vsled delovanja bakterijev spreminja v mlečno kislino. Naj se vrši vedno pri nizki toploti okr. 10° C, da ne pridejo do razvoja napihovalni bakteriji; 2. v pravo kipenje, ko se tvorijo v siru »očesa« (željene luknje), pod učinkom bakte-rijev, ki se hranijo na kemijskih razpadavinah mlečnega sladkorja in deloma sirnine. Vršiti se mora več ali manj časa (1—12 tednov) pri 16—24° C vlažne gorkote, po velikosti hlebov sira in željeni Algajska Herzova lesena (Stiskalnica, Алгајска Херзова преса. Presse »Herzog«. velikosti očes; 3. v pravo zorenje ali požlahtnjevanje okusa sirnine, ki je delo predvsem raznih encimov (že v mleku se nahajajočih ali od bakterijev izločujočih snovi) in manj tudi delo bakte-rijev. Siri, kjer ni treba lukenj, zorijo ves čas pri nizki toploti (okrog 10—12° C) ; v ameriških sirarnah dajo prednost zorenju v mrazu (pri 4—6° C), ki traja dalj časa, toda jamči tudi finejši okus. Med zorenjem je sire na 2—3 dni obračati in skorjo negovati; pod čisto, redno z vodo umito in suho skorjo se ustvarja nežnosladkast okus; pod skorjo pa, kjer se pušča rdečkasta maža, ki jo sir izločuje, nastaja ostropikanten okus pri vseh, tudi pri prav težkih trdih sirih; pod plesnijo, ki se goji na nekaterih mehkih sirih je okus nežnopikanten. Trpež zorenja se omenja v receptih; odvisen je od mehkobe testa, velikosti sira in toplote v kleteh. Čeprav je iz vsega navednega mogoče sklepati na gotovo zamotanost pri izdelavi, je vendar izdelovanje sira v gospodinjstvu enostavnejše .kakor izdelovanje presnega masla. Potrebno je le sirišče in toplo- mer ter dobra volja za prve poskuse. Težavna v eirastvu je edino enoličnost izdelkov, namreč da izpade sir dan za dnevom vedno enako kljub vsakodnevnim razlikam pri mleku itd., — v tem tiči jedro rekla »sirarstvo je umetnost«. Sirarna mora vse prodati, dobro in slabo izpadlo blago, seveda po ceni, ki odgovarja kakovosti; gospodinja lahko porabi vse slabše sire doma in le dobre proda. Na planinah povzroča izdelava sladkega sira iz bolj ali manj posnetega mleka vrhu presnega masla res nekoliko več dela, kakor izdelava kislega sira, toda omogoča tudi več užitka, to je primerno večji dohodek, če sir prodamo in boljši apetit, če ga sami pojemo. Izmed tisočerih vrst sira, ki se po svetu izdelujejo prihajajo nastopni na planinah v poštev in sicer: a) Trapistovski sir, praviloma polnomasten, zreli hlebčki v teži 1(4 kg ali 2(4 kg, vsak iz 12—15 1 ali 25—301 mleka. Trapisti (cerkveni redovniki) v Franciji ga delajo po sledečem receptu: »Mleko je zasiriti v pol uri, poleti pri 28° C in pozimi pri 30° C. Strd se zdrobi v У2 uri na žitno debelost zrn in istočasno polagoma dogreva na 33—36° C. Siratka se sedaj odstrani in drob-1 j enee napolni v oblikovala, znotraj pregrajena s sirarskim prtičkom. Oblikovala predstavljajo pločevinaste valje, 7 cm visoka in 17 cm v premeru za majhne ali 8 cm visoka in 27 cm v premeru za večje trapiste. Stiskanje traja 6—8 ur in pritisk znaša 2—6 kg na vsak kg sira; med stiskanjem se mora obračati in previjati v suhe platnene prte. Solenje se vrši v zračni, primerno vlažni kleti 14° C ali v ¡posebni leseni omari, opremljeni s policami suho, pričenši čez 12 ur po končanem stiskanju; potrese se malo soli naenkrat in čim je skorja čutiti suha, se ovije vsak hlebček s platnenim, v salamurji namočenim prtom, ki ga nadalje s čopičem mokrim od salamurje cmakamo in ohranjujemo slanovlažnega ; sol je namreč v par urah raztopljena in popita od sira, nakar nastopi premočno izhlapevanje, ki ga z zavijanjem v prte preprečimo in v siru tako ohranimo potrebno vlago za ono mehko-prožno elastičnost, s katero se odlikujejo izvirni ¡siri reda Trapistov. Solenje traja 8 do 14 dni, obrnivši sirčke pri tem vsakih 24 ur in nasolivši vsakokrat le zgorn jo površino hlebčkov ; ako smo zadovoljni z bolj trdim sirom, zavijanje v prte potem, ko je sol raztopljena, ni potrebno. Po končanem solenju zori sir v bolj vlažni kleti pri 10 do 12° C, ovit v prtih ali gol; ,se redno obrača, z umivanjem z vodo ohranjuje čisto skorjo in od časa do časa umije s salamurjo. Dozori v 6—8 tednih.« Dobra plat tega sira je: enostavna izdelava in cenena nabava vsega potrebnega (oblikoval itd.), mehko, elastično 26 Leseno oblikovalo za tra-pistovBiki in goudski sir. Дрвени калуп за трапистски и гудски сир. Forme en bois pour le fromage trapiste. Mala stenska stiskalnica. Мала зидна преса. Petite presse. Pločevinasto oblikovalo za trapistovski sir. Лимени калуп за тра-пистски сир. Forme en fer-blane pour le fromage trapiste. Potrebščine za trapistovski sir. Потрепштине за приређивање сира »Трапист«. Outillage pour la fabrication du fromage traipiste. testo in fin, nežnosladkast okus. Slaba plat: močna občutljivost glede vlage in toplote v kleteh ter majhna trpežnost (čim dozori, mora čimprej v promet ali biti porabljen, drugače se izsuši in skvari v okusu do nerabnosti). b) E d a m s k i sir, praviloma dobro polmasten, zrele krogle v teži okrog 2 kg, vsaka iz 25 1 mleka, ki imej 2—21/2% tolšče (večerno mleko v latvicah zjutraj vse posneti). Izdelovalni recept: »Mleku se prida 4—7 gr barve (cm3 rastlinskega orlean- m barvila od annatto-dreves)3 na 1001 in zasiri poleti pri 32° in pozimi pri 36° C v 8—15 minutah. Najboljše sirišče je v kisli, vlač-ljivi siratki4 namočen siriščnik; navadno pa se uporablja siriini prašek ali tekočina ob istočasnem pridatku čistih bakterijskih kultur. Strd se z liro (harfo ali čem drugim) v 4—7 minutah zdrobi na grahovo debelost, dogreje na 38—43° C in izsuši na pšenična zrna. Usedli drobi j enee se spravi na en kup, odstrani iz kotla vsa siratka, kup v kotlu z rokami pregnete in obteži z posebnim lesenim ¡pokrovom (debel, kot skleda izdolben les) ter na tega 10—20 kg pritiska; to gnetenje in obteženje se ponovi v 15 minutah štirikrat in drobijenec pri tem obliva z vročo vodo ali siratko, da toplota ne pade pod 43° C, toda da se ta toplota tudi znatno ne prekorači. Pregnetena masa se čim manj raztrgana s krepkim gnetenjem napolni v lesena, kelkom podobna, znotraj gola oblikovala, z luknjicami za siratko, pokrije z vdolbenim pokrovom in dene rahlo obtežene v stiskalnico; poleti se pri polnjenju dene v sredino testa v oblikovalu peščico soli. Cez nekoliko minut se vzame iz stiskalnice in iz oblikovala, namoči za 5—15 minut v 55° C gorki siratki, vrne v oblikovalo in krepko gnete, vzame iz oblikovala, ovije s platnenim (kotoninastim) prtičkom, vrne v oblikovalo, pokrije in dene silnejše obtežen v stiskalnico. Stiskanje traja pri trpežnih sirih za izvoz 12 ur, za domačo porabo pa poleti 2 uri in pozimi 7 ur; robove prtičkov je tako zatlačiti, da pokrov ne izrezava svalkov iz sira. Po končanem stiskanju se sir namoči za 20—40 minut v 25° C gorko vodo ali brez namakanja vloži v solilno oblikovalo; so to tanjši, leseni kelhi z luknjo v dnu za odtok salamurje in brez pokrovov. Solijo se 2 kg težki siri 9—10 dni suho s tem, da se vsa površina vdrgne z mokro soljo; čim postanejo po tem času od soli trdi, se jih položi še za nekoliko ur v salamurjo s čemer je solenje končano. Ali pa se solijo suho le 1 dan in nato 1 dan v bolj šibki salamurji (15° Bé) 3 Za mlečne izdelke (presno maslo in sire) so porabna le rastlinska barvila iz žafranovih evetov in od annatto-dreves (bixa orellana); prva barva zlato-rumeno, druga rdeče-rumeno. Pri nas bodimo previdni; poznam tvrdko v Jugoslaviji, ki proizvaja barve za sir in presno maslo iz ani Tinskih in podobnih kovinskih barvil. 4 Vlačljivo siratko dobimo najlažje z uporabo mladih, komaj dobro posušenih želodcev. Cim jo imamo, se jo hrani v lesenih čebrih (dežah) kakor siratkin kis v švicarskih sirarnah, vendar pri nižji toploti (25 do 30° C) s tem, da se prilije vsaki dan sveže vroče strattóne vode. 26« ter 1—2 dni v bolj močni (20° Bé), zunaj salamurje se nahajajoča površina pa potrese s soljo. Po končanem solenju ležijo siri v skladiščnih skledicah ali tem podobnih luknjah, ki so vdolbene v debelejših deskah; prostor, običajno nadzemske kleti ali sobe,- Lesena stiskalnica za edamske, majhne goudske in trapistovske sire. У petem žlebu vidimo umeščenih 12 edamskih oblikoval. Малена дрвена преса за гудскиГи трапистски сир. Petite presse pour le fromage: Edamsik, Gex et Trapiste. mora biti suh in zračen, ker na siru se ne sme nikdar tvoriti ne maža in ne plesen, marveč je površine ohraniti vedno povsem suhe. Prelagajo se prvi mesec vsaki dan, pozneje na drugi dan ali le 1—2 krat na teden. Ko dosežejo mesec dni starosti, se vložijo v 20—25° C gorko vodo, namakajo 1 uro, s ščetko popolnoma osnažijo, denejo 20—40 minut sušiti na solnce in vrnejo nato v skladiščno klet. čez 14 dni se to namakanje, snaženje in sušenje zopet ponovi in vrhtega siri vdrgnejo z lanenim oljem, predno jih vrnemo v klet. Čez nadaljnih 14 dni se to lahko še enkrat ponovi, če sire med tem ne prodamo ali če jih sami rdeče ne pobarvamo.« Senčna plat tega sira je: za začetnika precej zamotana izdelava in nabava potrebščin (oblikovala, solilni kelbi, skladiščne skledice itd.) precej draga. Dobra plat: skoraj neomejena trpežnost in za shrambo je dobra vsaka stanovanjska soba s toploto 6—22° C. Je to sir kmetov na Holandskem in za naše prilike, osobito pri manjših mlekarstvih na planinah najbolj priporočljiv. Računati je na dobre prodajne cene, ker je njegova izdelava v naši državi prav neznatna; trapistovski sir pa izdelujejo po Hrvatskem vsepovsod in oddajajo zelo poceni. c) Ementalski s i r, na planinah, kjer je mogoče zbrati od 2 ali 3 molž, kjer mrzla voda za hlajenje, tudi od 4 molž vsaj 5001 mleka. J e svetovna švicarska znamka in v naših planinskih krajih ni naravnih ovir, da bi njegova izdelava ne mogla izpasti kakovostno enako dobro kakor v Švici. Običajne zahteve so: teža hlebov 70-—120 kg, vsaj pa nad 50 kg; višina hlebov 12 do 25 cm, najrajše pa 15—17 cm; na izvrtanem svalku (s sirnim svedrom) dva do tri očesa v velikosti črešnje do drobnih orehov, testo fino in sočnato, vendar primerno trdno, aroma orehovih jederc; skorja čista, mastna. Najpoglavitnejša pravila fabrikacije so: Popolnoma zdravo kravje mleko (kozje mleko je izključeno) od suhih, solnč-nih, peščenih (apnenih) leg; pozimi se mleko z žafranom barva. Večerna molža ali polovica do ene tretjine mleka zori 12 ur v sirarni in zjutraj deloma posname, da ho mleko v kotlu po pridatku običajnih 5—12% dobre čiste vode izkazovalo le še 3—3-4% tolšče. Mleko mora biti vležano (ne pretreseno) in biti primerno zrelo, to je izkazovati po pridatku vode 7‘5° odnosno pred pridatkom vode 8—9° kisline po Soxhlet-Henkelnu; če je kisline premalo, se jo zviša s pridatkom dobrega siratkinega kisa, gojenega v čisti kulturi. Zasiri se pri 32—36° C v 30—40 minutah, običajno z naravnim siriščem (telečjimi želodci) ali s sirilnim praškom (najboljši je švicarski Peptolab-sirišče) ob istočasnem pridatku 100 do 150 cm3 ali pri napihovalnih mlekih do 500 cm3 ciste kulture švicarskega gorkotnega bakterija Bacterium casei E ali jo-ghurtovih bakterij ev bolgarskega kislega mleka ter 20—40 cm propionovokislinskib bakterijev Bacterium acidi propionici d na vsakih 100 kg mleka v kotlu (vse te kulture goji drž. bigijenski zavod v Ljubljani in prodaja d. d. Združene mlekarne v Ljubljani). Še precej mehko, vendar povsem strjeno strd pričnemo obdelovati Prerez naprave na direktno kurjavo za ementalski sir tvrdke Martin Kossel v Imenstadt, bayr. Allgau, Nemčija. Večji kotel je za mleko in manjši za vodo ali pomožno za manjše količine mleka. Ognjišče je umeščeno na železni tračnici roki podobno in pritrjeno na navpični osi, ki teži na kroglicah; prestavlja se v polkrožnem zavrtljaju izpod enega kotla pod drugega, ter dviga ali znižuje pod kotli s pomočjo na stebru med kotloma vidnim kolesjem. Пререз направе за директно ложење за ементалски сир твртке Мартин Кесел y Именстадту, бавр, Алгај, Немачка. Coupe longitudinale de les chaudières fixes et foyer mobile. Système Martin Kossel à Imenstadt, bayr. Aligan, Allemagne. z uvaževanjem, da moramo napraviti čim bolj enolična zrna pšenične ali manjše debelosti in čim manj prahu (drobiti vsikdar s harfo!) in je pri bolj zrelem mleku včasih treba zelo hiteti, da nam prehitro zakrknjevanje sirnine ne onemogoči doseči željeno drobnost. Drobljenje od prekladanja dalje in temu sledeče utrjevanje traja praviloma najmanj 30 in največ 45 minut, od katerega časa odpade 10—15 minut na harfo in 20—30 minut na trnač. Utrjena zrna se v 20—30 minutah dogrejejo na 52—58° C; stopinje toplote se urejuje z ozirom na trpež sušenja, ki mora praviloma trajati najmanj 30 in ne nad 45 minut in pa z upoštevanjem pravila, da je debelejša zrna greti bolj visoko in drobna, fina zrna bolj nizko. V dogreto maso v kotlu je priporočljivo priliti 2—3% dobre čiste vode. Drobljenec je dovolj suh, kadar se v pesti temeljito stisnjeni, večji svalek drobljenca čez prst položen sam prelomi in na dlani lahkotno razdrgne v prvotna zrna. Mešanje k dnu opravi z veliko skrbnostjo in pred dvigom trnača iz vrtincev prilij primerno množino shlajene siratke ali 3—4% Naprava na direktno kurjavo za ementalski sir. Ognjišče je tu umeščeno na železnem vozičku, ki teče po tračnicah in se premika s pomočjo ročice, vidni pri manjšem kotlu. Направа за директно ложење за ементалски сир са гибљивим огништем. Chaudières fixes et foyer mobile. mrzle čiste vode, da znižaš toplote mase v kotlu (ne pod 48° C) in tako lažje dvigneš drobljenec v prtu. Za dviganje drobljenca, za vlovitev ostankov (takozvane »ribe«) in za prva previjanja sira v stiskalnici je uporabljati posebne (sukančaste) sirarske prte, ki so manj vlaknasti (se manj cefrajo) in zato boljše omogočajo odtok siratke. У sirni obod vloženi drobljenec je temeljito gnesti vedno tako, da nastane in ostane v sredini vrb; z levo roko se držijo vkup ogli prta, z desno roko gnete in najprvo ozko napeti obod počasi širi, vse z upoštevanjem, da se mora masa v prtu navzeti v obodu oblike hleba, ne da bi nastala v njej kakšna razpoka. У lovi jena sirna riba se umesti vsikdar samazase na v to svrho izgnetenem mestu v robu hleba v obodu in nikdar ne raz-drgne kar enostavno po površini hleba. Stiskanje bodi izpocetka zelo šibko in sir je v prvih 2 urah najmanj 4 krat obrniti; pravilno suh sir napravlja (ko se prvič obrne) pesek, če ga drgnemo rahlo s prsti in že pod rahlim pritiskom prstov nastanejo razpoke. Zavit je praviloma v 3 prte, da je na ta način več prostora med površino pokrova in površino hleba in vsled tega odtok siratke lažji. Pritisk stiskalnice zvišaj do večera polagoma do 25—30 kg na vsak kg sira in sir bodi dotlej 8 krat obrnjen in previt v suhe prte; čez noč ostane z golimi obodnimi stranicami v obodu, spodaj in zgoraj pa pokrit z večkrat vkup zloženim sirnim prtom ali z navadno jutasto vrečo ali z jadreničnim platnom pod polnim pritiskom v stiskalnici. Zjutraj se obrne še enkrat in pusti nato v stiskalnici popolnoma, gol pod polnim pritiskom dotlej, ko moramo stiskalno mizo osnažiti in pripraviti za sprejem novega sira, običajno pa le za čas У2 do 1 ure. Iz stiskalnice vzeti sir se z ostrim nožem v robovih obreže le kolikor nujno potrebno, opremi s tekočo številko (naslika s črnilom, napravljenim iz saj in olja) in v obodu prenese v hladno navadno podzemsko soliino Težka železna dvostiskalnica za ementalski sir. 10 do 12 cm debeli hrastovi ali bukovi ploh teži na železnih nogah. Normalna dolžina ploha je za 1 sir 220 cm in za 2 sira 320 cm pri 104 cm širine Ob robu ploha se vdolbe 4 do 6 cm široki in 2 do 3 cm globoki žleb za zbiranje in odtok siratke. Тешка двострука железна преса за ементалски сир. Presse de Г Emen-thal. klet. Tu se 2—4 dni soli -suho v obodu, nato 2—4 dni (lahko tudi 7—14 dni, ako pustimo nato sire zoreti parafinirane) v salamurji,5 poleti močni 22—25° Bé in pozimi 18—20° Bé, zunaj salamurje se nahajajoče površine pokrite s soljo in končno pusti med rednim 5 Slanamurja (salamu-rja) naj nima pod 8° C in ne nad 15° C gorko te (običajno 12—13" C) in nikdar nad 11° kisline po Soxhlet-Henkelu, odnosno 25—30° kisline po Dor-nicu. Nevtraliziramo (otopimo kislino) jo praviloma z ugašenim apnom, ki jo obenem izčisti v prozorno -čisto vodo, vzemši s seboj v usedlino vso nesnago in sestavine iz sira izišle s-i-ratke. Po izvršeni nevtralizaciji je čisti del s-lanamurje odliti in usedlino na dnu -odstraniti. Za slanamurjo so priporočljiva le betonska korita; zbog železnih obročev na lesenih koritih sir lahko počrni na vsem testu. ' ij Orig. kliše. Fot. Sl. Vengar, Radovljica. Sirarna v Bohinjski Srednji vasi. Zgrajena 1. 1925/26, danes najmodernejša sirarna v planinski Sloveniji. Сирарна y Бохињској средној васи, саграђена год. 1925/26., данас најмодернија сирарна y планинској Словеначкој. Fruitière à »Bohinjska Srednja vas», batu l’année 1925 26, aujourd’hui la plus moderne dans la Slovénie alpèstre. obračanjem še 7—10 dni v soliini kleti, da se hleb spet omehča; nakar pride za teden dni v prehodno klet ali naravnost na bolj hladen prostor v kipelni kleti. Kipelna klet je običajno nadzemska in mora izkazovati 18°—24° C kolikor mogoče stalne toplote ter 85—95% zračne vlage, ki se doseže s parjenjem (lonec vode na železnih pločah zidanih peči ali posebne peči z napravami za proizvajanje pare ali po tleh mokro žaganje, ki se od časa do časa izmenjava); vlago je meriti z vlagomeri (pychrometer, hygrometer). Med kipenjem se siri vsled kipenja, rednega umivanja in vlažne gorkote, zmehčajo cesto tako, da jih moramo opremiti z obodi (navadno cenejši smrekovi); utrjevanje pospešujemo s primernim solenjem (raztopljeno sol je opoldan in zvečer vdr-gniti), z rednim sušenjem (na solncu ali pri ognju) pokrovov, ki ima vsak hleb svojega; končno nastopi trdnota sira kar sama od sebe, čim so očesa ustvarjena in je kipenje zaključeno. Y kipelni kleti se sir vsaki drugi dan obrne, gornja in obodna stranica do čistega osnaži, osoli in ostane v nji 6—12 tednov, zavisno od kipenja posameznih hlebov; siri, ki nočejo »nastaviti«, pridejo na najbolj gorko mesto v kleti in ostanejo v kleti dalj časa; siri, ki kipijo premočno, se prenesejo na najbolj hladno mesto v kleti, z močnim solenjem v kipenju zadržujejo (da ne preide v napihovanje) in navadno zaključijo kipenje bolj zgodaj; normalni znak zaključenega kipenja je, vrhu zamolklega glasu oh potrkavanju hlebov, nenadno nastopla utrditev sira. Pokipeli siri pridejo na najbolj hladna mesta v kipelni kleti ali v prehodno klet in nato čez teden dni v bolj suho, 12° C gorko, navadno podzemsko skladiščno klet, kjer se po potrebi še nadaljuje solenje, izmivanje in obračanje na drugi dan; ako solenje ni več potrebno, pa se le tekoča številka popravi, hleb vdrgne manj znatno z lanenim oljem in dvakrat na teden obrne, obrisavši ga vsakokrat z nekoliko mastno cunjo in le kjer nastopa pršica, rjav prah tvoreče, s prostim očesom nevidne živalice, je potrebno redno umivanje s salamurjo. Navrta-nje s sirnim svedrom v svrho ugotavljanja kakovosti ne bodi igrača; navrta se praviloma vodoravna (ne obodna) stranica, slabo ped od roba in svalek nato previdno vtakne nazaj, nastali krog pa zamaže z mastjo ali sirno mažo in čez tenek papir, da ne pride zrak v sir in povzroči v siru plesnobe. Ementalski sir v vsaki teži dozori popolnoma v 9 mesecih; običajno ostanejo 4—6 mesecev v rokah sirarja in nato 5—7 mesecev v kleteh veletrgovca, predno pridejo v promet. č) App en z ell ski sir, na manjših planinah, kjer je od 2—3 molž mogoče spraviti skupaj le 150 —2501 mleka in pa, da se izrabi za sir tudi kozje mleko. Ni eksportno blago kakor ementalski sir, vendar vsled svojega pikantnega (primerno ostrega) okusa v Švici zelo priljubljen; tudi povsod drugod najde trdi sir s pikantnim okusom svoje odjemalce. Delajo se iz bolj ali manj posnetega (s težnostno silo) in iz polnomastnega mleka hlebi v teži od 8 do 20 kg z mažasto skorjo. Bistvene točke fabrikacije so: Primerno zrelo-, z žafranom barvano mleko se zasiri Sirarski sveder, s katerim s-e izvrta svalek sira za pokušnjo in presojanje finosti in oeesnatosti testa. Biti mora iz čim tanjšega peresnega jekla in po-nikljan ali vsaj nikdar zarjavel. Čim manj sledi pusti v navrtanem hlebu nazaj vtaknjeni svalek, tem manj nevarno je vrtanje za nadaljno trpežnost sira. Сирарско сврдло. Foret pour le fromage. pri 30—34° C v 30—45 minutah z naravnim siriščem ali s sirilnim praškom. Na grahova ali pšenična zrna zdrobljena strd se dogreje na 40-—48° C (po tolščobnosti mleka )in drobljenec nato osuši 20—40 minutah na primerno jedrnatost (da v pesti vkup stisnjeni svalek kaže nagnjenje, da bi razpadel). K dnu zbrani drobljenec se zajame s prtom iz kotla, stavi v obod, obrača in stiska 20—24 ur kakor ementalec, vendar največ s 6—10 kg pritiska na kg sira. Solijo se 1—2 dni suho in 2—3 dni v salamurji ter nato še 10 do 15 dni suho, nakar se oddajo v skupne kleti poklicnim oskrbovalcem (v Švici takozvanim »gremplerjem«). Zoreti mora v hladnih, vlažnih, podzemskih kleteh z uvaževanjem, da se morajo radi trdnote skorje deske pogosto menjavati. Rdečkasta maža, ki se tvori na sirih, se ne odstranjuje, marveč še pospešuje s tem, da se siri mažejo z raztopino sirne maže, vinskih drož in soli v vodi (takozvana žolica). Dozorijo v 3—6 mesecih. Testo je primerno mehko, sočnato, slepo ali z redkimi luknjicami do grahove velikosti; okus oster, slan, toda nikdar grenek. d) Bohinjski sir. Če upoštevamo naše planinske prilike in gradimo dalje na našem bohinjskem siru bi mogel priporočati, da proizvajamo sire pod nastopnimi imeni: 1. bohinjski velik o luknjasti sir, iz izključno kravjega mleka, hlebi ne lažji od 50 kg, točno po predpisih izvirnega švicarskega ementalskega sira (brez uvaževanja vseh teh predpisov ni ementalca); 2. bohinjski pikantni sir, iz zmesi kravjega in kozjega mleka, hlebi ne nad 20 kg, po pravilih appenzellskega sira z mažo. Pri kozjem mleku mora pikantni okus zakriti slabi okus tega mleka, ki napravlja sire s sladkastim okusom, n. pr. ementalca naravnost zoperne; 3. bohinjske krogle (edamski sir), rdeče barvane, kot sir manjših skupnih (zadružnih) ali večjih gospodinjskih sirarn. Poglavitni proizvod našega sirarstva je in ostane sir ementalskega tipa, ki ga pri nas običajno imenujemo kar »bohinjski sir«. Ementalec in zbog tega tudi naš velikoluknjasti bohinjski sir mora izkazovati te-le lastnosti: Y zunanjosti: Rumenkast ; površini enakomerno, ne preveč dvignjeni (zabuhnjeni), ampak skoraj ravni, ploščati; obodne stranice nekoliko, toda ne preveč izbočeni. Vprerezu: V izvrtanem svalku moramo najti 2 do' 3 medlosvetlikajoča se ali lahno rosna, okrogla, lepo izdelana očesa z 2 do 3 cm v premeru (velikost črešnje do drobnega oreha), enako velika in enakomerno razdeljena. У okusu: Prijeten, nežen, pikanten s takozvano aromo orehovega jedrca, ne sladkast, ne kisel in ne grenek. Na orehova jedrca nas spominja okus sira že takoj, ko je zaključeno glavno kipenje. Y testu: Testo je voljno, »dolgo« (elastično, da vzdrži gotov pritisk, ne da bi se prelomilo), nekoliko jedrnato, mastno in fino, ne mazasto, gobasto ali milasto, ne krhko ali suho, barve enolično slamnato rumene. Y skorji: Skorja bodi tenka, zdrava, brezhibna, ne taka da moremo razločiti nje obmejitev do y2 cm globoko v hlebu. Vendar je dosega takega sira v naših prilikah zaenkrat težavna: zahteva skrbnega, vestnega in razumnega živinorejca, ter v stroki praktično in teoretično temeljito naobraženega sirarja. Napake, ki pri bohinjsko-ementalskem siru najčešče nastopajo in kvarijo gornje lastnosti, so na kratko nastopne: a) Napihovanje: sir se na ploščnatih straneh močno izhuhne tako, da ga cesto naravnost razžene z bolj ali manj globokimi razpokami v skorji in v testu. Neposredne povzročiteljice te napake so glivice, ki so zaradi bolnega vimena ali nesnage zašle v mleko, ako jim sirar pusti v siru preveč hrane, to je mlečnega sladkorja v sira tki. Poznamo 5 vrst napihovanja, in sicer: napiho- Prvovrsten, srednje veliko - očesnat ementalski sir (1/6 naravne velikosti). Ементалски сир прве врсти. Fromage d’Ementhal de la première qualité. vanje v stiskalnici, stekleno svetlikajoča ali kozava površina očes, zakasnelo napihovanje nekoliko tednov ali mesecev starega sira, obrobna votlost in enopovršinsko napihovanje. O d p o m o č : 1. kmet-mlekodajalec mora stanje vimena skrbno opazovati, o vsaki bolesti poročati takoj sirarju ter zadržati iz lastnega nagiba doma mlezvo in mleko bolnega vimena, dokler mu ga sirar spet ne dovoli donašati v sirarno; 2. največja snaga pri živini v hlevu in pri mleku doma in v sirarni; 3. sirar naj razredči mlečni sladkor v isiratki s pridatkom 10 do 20% vode v mleko, naj z uporabo na 100 1 mleka 100 do 500 cm3 čistih sirarskih kultur (Bacterium casei E ali Bacillus bulgaricus) skrbi za premoč koristnih mlečno-kislinskih bakterijev v siru, naj z napravo čim enoličnejših zrn drobljenca porazdeli siratko v siru čim enakomernejše in v času, ko najrajše nastopa napihovanje (spomladi ob prehodu od suhega na zeleno krmljenje ali ob prehodih na zelo sočnato, drisko povzročajočo krmo itd.) napravlja bolj drobna zrna, višje dogreva in bolj suši itd. Sire, ki se napihujejo, prenesemo na najbolj hladno Napake ementalskega sira: Vsled napihovanja v stiskalnici »gnidavi ali kozavi« sir, ki ima preveč in premajhne luknjice v testu, ter pust ali če je mleko bilo nakisano, smradljivo-oster okus. Грешке код ементалског сира. Fromage d’Emmenthal défectueux. mesto v kleti ali položimo naravnost na tlak kleti, oblivamo jih z mrzlo vodo ali obložimo z ledom, prebodemo s pletilno iglo (koščeno ali leseno, nikdar pa z zarjavelo železno) in pogosto obračamo. Pri manj visoko dogretik sirih je dobro sredstvo proti napihovanju pridatek 10 do 50 gramov (izjemoma do 100 g) v vreli vodi prekuhanega kalijevega ali natrijevega solitra na 100 litrov mleka. Pri stavbi sirarne pa se posvetujte z dobrim mlekarskim tehnikom ; prve tedne po izdelavi mora sir prebiti v hladni soliini kleti in mnogo sira se napihne v občutno gospodarsko škodo le vsled pregorkih kleti ob nepravem času. b) Slepota: testo sira je brez očes ali izkazuje le manjše ali večje razpoke, okus pa je sicer fin, nekoliko bolj ostropikanten. Napaka posebno rada nastopi na planinah in sploh v krajih s higijenično najboljšim mlekom. Vzroke je iskati v zadušenem ali v prezrelem (nakisanem) mleku, ali tudi v preveč snažnem, z p ra- vimi bakterijami premalo okuženem mleku, osobito ako ni vrhu tega še na razpolago dobre kipelne kleti, da bi z višjo toploto vzpodbudili manjštevilnejše bakterije k živahnejši delavnosti; nadaljni vzrok je, ako po krivdi sirarja (premočno početno stiskanje, premalokratno obračanje in previjanje sira v premalo prtov itd.) ali iz drugih vzrokov ostane v siru preveč .siratke in se zato tvori preveč kisline v siru in zbog nje slepota in drobljivost (krhkost) testa kislih sirov. O d p o m o č : raztanjšanje kisline mleka s pridatkom 5 do 12% vode v mleko, uporaba očesa tvorečih sirarskih kultur (Bacterium acidi propionici d, 20 do 40 cm3 na 1001 mleka, dobavljati jih je mogoče v za 14 dni zadostujočih količinah pri Drž. higijenskem zavodu v Ljubljani), več skrbnosti pri oskrbovanju sira v stiskalnici, ter dobra kipelna klet. c) B a z p o k 1 i n e : nastanejo tedaj, če je sirna skorja presuha ali vsled nakisanega mleka »kratka« in zato ne dovolj elastična napraui natezanju zbog tvorbe očes, ako se skoraj iz tega ali drugega vzroka poškoduje ali uniči vsled »preležanja« na mokrih policah. Razpoke je razkužiti z Euglingovo tinkturo6 in nato zaliti s 150 do 200° C vročim parafinom ali z zmesjo- iz 2/3 ¿vinjske masti in Va voska, ali pa zamašiti s tenko cunjo in nato zamazati s sirno mažo. Pri mladem siru razpoke lahko tudi zadelamo -s svežim drobljencem ali z odrezki sira, ko smo jih z vročo vod-o -ali s -paro izprali in razkužili; po vrhu je nato napraviti z vročim železom na mokri cunji gladko in krepko skorjo. č) Grenkoba: rada nastopi po gotovih krmilih (grašica, repa, močvirna trava itd.) in pri nakisanem ali manj snažnem mleku. Priporočljivo, toda ne vedno uspešno sredstvo proti grenkobi je pridatek 2 do 10 gramov kalijevega ali natrijevega solitra na 1001 mleka ter uporaba maslarskih kultur mlečnokislinskih bakterijev (Va—2 1 na 1001 mleka). O vseh napakah pri siru razpravljati bi zahtevalo preveč prostora. Cim več skrbnosti tem manj napak! Pazimo tudi na primerno uredbo sirarn na planinah. У vsaki mlečni ¡kl-eti mora vladati direkten prepih. V sirni kuhinji vladaj snaga; ker moramo greti enkrat mleko, drugikrat d-ogrevati drobljenec v kotlu, nato kuhati skuto upoštevajmo, da je zadovoljiva -snaga mo- 9 1 žliea -stolčenega popra, 2 žlički soli, 2 žlički borove kisline in 125 em3 Špirita, pusti zmes nekaj v dobro zamašeni steklenici in med tem večkrat premešaj, nato filtriraj skozi platno in goščo na platnu dzperi še s 125 cm3 oota» ki spada potem -tudi v zmes. goča le, če napravimo premakljiv ogenj pod stabilnim (odstranljivo vzidanim) kotlom in nikdar pri uporabi kotlov na vešalih, kjer je kotel premakljiv in ogenj stabilen, vsa kuhinja pa polna saj in dima. Sirna klet bodi zavarovana z zemljo ali kamenjem, da je toplota v nji vedno enakomerna in ne čez dan visoka in ponoči nizka. Dobre čiste vode ne sme manjkati; kapnica naj se filtrira pri dotoku v cisterno, dobavlja iz cisterne le s pomočjo črpaljke (pumpe) in po možnosti v sirarni še enkrat filtrira. Kuhanje sirarske skute. Sirarska, iz mastne ali posnete siratke dobljena skuta je tečna in okusna hrana, bodisi sladka, sveža, bodisi stara leto dni, kislasta, slana, Y sirarnah jo moramo kuhati radi dobave siratkine vode (siratka potem ko je skuta odstranjena), iz katere se napravlja siratkin kis, ki služi kot zarejališče dobrih sirarskih mlečnokislih bakterijev in od katerega je v veliki meri odvisen dober ali slab uspeh vsega dela. Cim je odstranjen drobljenec iz kotla, se podneti ogenj in siratko kuha, da zavre. Lahko se ji prilije takoj 2—3% siratki-nega kisa, osobito ako je bilo mleko premalo zrelo; najlepše se skuha skuta, če izkazuje zavreta in okisana siratka 12—13° kisline po S.-H. in je zato določanje kislinske stopinje tudi pri siratki vedno umestno. Cim pričnejo skoz na vrhu zbrano penasto plast (smetana in nekoliko beljakovine) bruhati mehurji, se prilije potrebna množina kisa in s sirarskim mečem nekoliko sekund vrtinči, da se kis boljše zmeša s siratko in da se ustvarijo prvi toki, ki bodo nosili drobce skute na površje; množina kisa je odvisna od njegove moči in znaša pri uporabi 60—70° kisline po S.-H. izkazujočem siratkinem kisu (kisavi) 4—8% ; priporočljivo je vsekakor, da se ocetna kislina (esenca) čim manj uporablja, ker znači to tratenje denarja in podeli skuti slabši okus. Po pridatku kisa se ogenj nekoliko zaduši (polije z vodo), da ima kis čas učinkovati; čim pričnejo spet bruhati mehurji, se ob stranicah kotla vliva mrzla voda v siratko, da s svojim mrazom tišči navzdol ustvarjajoč s tem silnejše toke navzgor v sredini kotla, obenem se ogenj povsem zaduši. Počakamo sedaj 5—10 minut, da se skuta zgosti v bolj tenko plast, nato jo z luknjičasto lopato posnamemo raz siratke in stavimo' v platnen prt, ki je razprostrt v plitvem, širokem škafu ter končno zavezavši ogle prta obesimo do drugega dne na primernem prostoru, da odteče siratka. Ce skuto hranimo, ji Premer 0522 m drobno kamenje deska z luknjo v sredi staro železo leseno oglje ali koks deska z luknjami droben pesek bolj debeli pesek precej debeli pesek deska z luknjami prazno Stenski čistilnik (filter) za vodo v mlekarnah (prerez in zunanja slika). a) Čistilnik, b) Posoda za prečiščeno vodo. c) Pipa. d) Pipa. e) Cev za dotok vode v filter z ventilom, f) Za urejevanje množine dotekajoče vode. i) in h) Cevi za odtok odvisne vode. g) Ročaj ventila in ¡k) železen podstavek. Зидно цедило (филтер) за воду y млекарницама. i Filtre pour l’eau. primešamo 3% soli, stlačimo v bolj visoke, ozke, valjkaste lesene posode (žehtare, čebre, deže) z okrog 50 kg vsebine, zalijemo z vodo ali mlekom, pokrijemo s snažno cunjo ter obtežimo s pokrovom in kamenjem; hrani naj se v čimbolj hladni kleti. Glede pripravljanja in oskrbe siratkinega kisa pa veljajo osobito za trdo švicarsko sirarstvo ta-le pravila: 1. Uporabljati je 2 leseni kadi, vsaka za 120—1301 vsebine, iz 2 cm debelega lesa (svetlobne mere: višina 76 cm, premer dna 52 cm, premer zgoraj 35 cm, čepna luknja eno ped od tal, pokrov iz 2 delov); v eni bodi kis s 30—50° in v drugi kis s 50—70° kisline po S. H. Vsako četrtletje je kadi temeljito osnažiti in na zraku presušiti. Podolžni rez. — Пререз|по*дужини. — Coupe longitudinale. Prečni rez. — Пречни пререз. Coupe transversale. Čelni pogled. — Прочеље. Façade. Orig. kliše Načrt planinske sirarne za količine mleka do 500 1 dnevno. Risal inž- L Presel- Начрт пданинске сирарне за количину млека од 500 л дневно. Fonitière de montagne. Določanje ¡kislinske stopinje je ¡kakor iz vsega dosedanjega razpravljanja razvidno v mlekarstvu velevažen posel za dosego prvovrstnih izdelkov in uspešno gospodarstvo. Ш težavno in ne zamotano delo, ter ne zahteva dragih naprav. Čim imamo steklene pipete za merjenje tekočin, si potrebne kemikalije pustimo pripravljati v najbližji lekarni. Mi se držiimio zaenkrat največ nemških kislinskih stopinj po S o x h 1 e t u s spremembami po Henke In ali v ¡zadnjem času po Morreen; kratica ¡S.-H. znači vedno imeni »Soxhlet-Henkel « odnosno nemško kislinsko stopinjo. Preglejmo praktično izvršbo: Soxhlet odmeri 100 cm3 mleka, siratke ali druge poskusne tekočine, prida 2 em3 dvaodstotne alkoholične feinolftalein-raztopine in toliko cm3 četrtnormalnega (^) natrijevega ali kalijevega luga, da postane im ostane poskusna tekočina šibko rožnato-rdeča. Henkel odmeri le 50 cm3 mleka, drugače pa vse kakor Soxhlet, le da število porabljenih cm3 luga množi s številom 2, da dobi pravo ,kislinsko' stopinjo. Moires odmeri le 40em3 mleka odnosno poskusne tekočine, prida 1 do 2 em3 2% alkoholične fenolftalein-raztopine in toliko cm3 desetinko-normalnega (A). natrijevega ali kalijevega luga, da ostane zmes šibko rožnato-rdeča. Vsak cm3 porabljenega luga znači 1° kisline po S.-H. Ker ostane lug poraben le, dokler je prozornočist in ker se četrtnormalni lug kaj hitro skali, med ¡tem ko je trpežnost desetinikonormalnega luga skoraj neomejena, ¡se za mlekarne priporoča le Morrcsovo postopanje. Za p r i b 1 i ž n o določanje kisline v mleku za sir je tudi porabila »Alizarolova posknšnja«. Alizarol je temno-rdeča odnosno rdeče-rjav-kasta alkoholna tekočina in predstavlja nasičeno zmes alizarinovega testa ¡(Dioxyantraebmon, Cu He O2 [1OH2]) v 68 odstotnem alkoholu. Če zmešamo v stekleni cevki ali v ozkem1 kozarcu vkup enaki količini mleka in alizarola, postane zmes pri svežem, ¡sladkem mleku mesnato-rdeča (¡k arm in a¡s to -r deča) in pri mapredu jočem kisanju rjavkasta ¡do rumenkasta ob istočasni tvorbi tem' debelejših kosmičev zagrizlega mleka, čim bolj; naikisano je mleko. Po nastopajoči barvi in kosmičih odgovarja mleko nižji ¡ali višji kislinski stopinji v soglasju s kontrolno barvno tabelo (v evropskih mlekarnah) ali z barvnimi paličkamd (v ameriških mlekarnah). Poznavanje kisline mleka in mlečnih tekočin ali izdelkov je važno ne-le za obrtnega mlekarja, marveč tudi za vsako gospodinjo in plan-š ar Leo, ¡ki hoče z uspehom mlekariti in sirar iti. 2. Vsak dan ali na drugi dan prilij vroče, povsem čiste (le kadar je skuta dobro izpadla) siratkine vode toliko, da bo toplota v kadi znašala 50—60° C (v edamskih sirarnah le 30—35° C), ki naj v teku 24 ur pade pod 30° C. Za uvedbo kisanja prvikrat si oskrbimo 1—31 dobrega kisa iz že delujoče sirarne ali pa čist nasad iz preskuševališča. 3. Kis bodi rumenozelenkaste barve, krepkega vonja in mlečno- ali vinsko-kislega okusa, Zelen kis s šibko kislino označuje, da vzdržujemo prenizko toploto. Ako prične šumeti, zvišuj pričetno toploto vsaki dan na 60° C. Ce postane kalen, slabega vonja ali okusa, ga prečistimo tako-le: Večerno mleko zanesljivega Za gospodinjstva najbolj priporočljive lesene maselnice ali pinje. Дрвени маслењаци, који ce највеђма препорочује за газдинство. Barattes en boïs. elana nalijemo v latvice, zjutraj posnamemo in nato vlijemo v vsako kad 5-—8 1 posnetega mleka iz primerne višine v tako močnem curku, da bo mleko gotovo prišlo do dna; naslednji dan se na površju zbrana gosta koža odstrani. Če tako čiščenje kisa in začetna toplota 60° C ne pomaga, je kis prenoviti: zlije se stran, kadi temeljito očistijo in za nov nasad si preskrbimo kis iz druge sirarne ali kulture iz laboratorija (preskuševališča). 4. Ločeno v manjših posodah ali večjih steklenicah, dobro osamovanih s senom v lesenem zaboju ali z drugo osamovalno tvarino v posebnih aparatih goji kisu podobno čisti nasad sirar-skih bakterijev, ki jih moraš pridavati mleku v svrho urejevanja njegove najprimernejše kislinske stopinje za sirjenje. Kisava v kadeh ni nikdar dovolj čista v bakterijološkem oziru in se zato za direktno prilivanje v mleko odsvetuje. Kjer ni na planinah dovolj prašičev za izkoriščanje siratke, se kuha »siratkin s ir« (na Norveškem zvan »iMyseost«, o&lati, 3kg težki kosi v izmeri 19X12X12 cm in po nemških planinah zvan »Schotten-gsied«, 20—30 cm široki in 5—7 cm visoki hlebi). V plitvih ponvah se «i-ratka s kuhanjem izpariva, dolivaje nove dokler jo je kaj. Ko postaja masa ikašnatotrdna, se dolije smetane (najrajše od kozjega mleka) in meša dokler mogoče, nato pa izprazni v leseno posodo in tam z lesenim batom gnete, da se masa ohladi, ne da bi sladkor izkristaliziral (prešel v trd pesek). Ohlajena, bolj ali manj rjavkasta masa se dene v oblikovalo, znotraj s platnenim prtom oblečeno in do drugega dne stiska. Po končanem stiskanju se površine pogladijo in sir je zrel za prodajo ali vživanje. Hrani se zavit v pergamentnem papirju na hladnem, zračnem, ne presuhem prostoru. Iz 1001 siratke se ga dobi okrog 8 kg. Ima prijeten, slanosladak okus, ker glavna njegova eastavina je mlečni sladkor (okrog 50% celotne sestavine). Pogoji za uspešno mlekarstvo in sirarstvo. Ce hočemo od paše krav in izrabe mleka na planinah doseči največji gospodarski hasek, upoštevajmo nastopno: a) Planine : Slaba pota zmanjšujejo množino in dobroto mleka za sir. Zaloga suhe krme je neobhodno potrebna; enkratno stradanje krav in mleka ni več ali gotovo za vso dobo paše znatno manj. Na planine spadajo razumni ljudje, ki ljubijo živino, mlekarstvo in gospodarsko lepoto pašnikov, — ne otroci. b) Živina : Snaga je tudi v planinskih hlevih potrebna; pod krave je vedno nastiljati, da si ne onesnažijo vimena, — umesten je zato gladek tlak v vsakem hlevu. Suho krmo (seno, slama, otrobi) je kravam po možnosti pokladati vsaki dan, gotovo pa kadar imajo drisko (preredke odpadke); bo več mleka in živina bo prišla s planin dobro pri mesu. Na peščico soli vsaki dan vsaki kravi nikdar ne pozabi. c) Molža: Molze se dvakrat na dan v enakih presledkih. Snažno vime! Pred molžo se s snažno cunjo ali če treba, umije in osuši. Prvi curki vedno v roke ali na tla, nikdar v kablico (žehtar)! Molža je delo odraslih, krepkih, razumnih ljudi, — ne delo otrok, ki jim manjka moči in resnosti. č) M 1 e k o : Le zdravo mleko zdravih krav je sposobno za sir in fine izdelke. Mleko od koze in ovce je drugačno kakor mleko od krave. Preizkušanje mleka na tolščobnost je tudi na planinah potrebno. Za mleko od 3. in 4. molže je potrebno hlajenje mleka z vodo na hladilnikih. d) Sirarna: Mora imeti sirno kuhinjo, mlečno klet s prepihom, osamovano sirno klet in sobo za sirarja. У sirni kuhinji bodi kotel odstranljivo vzidan in ogenj premakljiv (z dobrim dimnikom), da ne bo dim preganjal sirarja in ne saje mogle onesnažiti mleko, sir in skuto, — da se bo delo pri kotlu lažje, boljše in zanesljivejše opravljalo. Dobre, čiste vode ne sme nikdar manjkati. Orig. kliše. Dolinska sirarna v Hrašah pri Lescah (srez Radovljica oblast ljubljanska), zgrajena 1. 1925. Долинска сурарна y Храшама код Лесца (срез Радовљица, област љубљанска) саграђена год. 1925. Fruitière de vallée à »Hraše« près »Lesce« (district »Radovljica«, dep. »Ljubljana«) bâtue l’année 1925. e) Sir: Izdelovati je sir (vrsta sira) primerno množini in mešanici mleka, ki je na razpolago. Iz premastnega mleka sir ni trpežen, star neokusen in je rad slep (brez očes). Pri prodaji je sir označevati po zmesi, iz katere je delan (kot ovčji ali kozji sir, ako ne vsebuje le kravjega mleka). f) Vrste živali: Kravam oddelimo lažje dostopne planine z dobro pašo (travo) in držimo v redu pota. Ovca se pase po tleh in izkorišča dobro tudi slabšo in staro travo; na golih, skalnatih, za goved prenevarnih planinah nudi molzna ovca največ užitka. Koza se pase po vrhu, obira najrajše le grmičevje; kjer ni na planinah listnatega drevja, ne bo koza nudila mnogo užitka. Za izkoriščanje mlekarskih odpadkov (siratke itd.) sta dobra prašič in gos; siratka se molznim kravam ne sme nikdar dajati, jalovi govedi pa le v manjših množinah. V planinskih prilikah je priporočljiva »z g o d n j a« telitev krav, to je v mesecih november — januar in se planine izkori- m ščajo s primerna močno brejimi kravami. S tako telitvijo dosežemo od krav največji gospodarski užitek in sicer iz teh-le razlogov: 1. Glasom obširnih poskusov molzejo krave, ki oteletijo v novembru — januarju v I., II. in III. mlečnostni dobi 354 do 736 1 mleka na leto več kakor pri teletenju v mesecih februar — april. Y prvem primeru ostanejo suhe (brez mleka) povprečno 11‘17 tednov, v drugem pa 16-85 tednov. 2. Pozimi je krma in oskrba razmeroma draga, žival naj jo zato takoj plača z mlekom. 3. Poletna paša na raznih mestih (v dolini, na predplanini, na planini) sili kravo k mlečnosti in da več mleka, ker je enkrat mlad ovna po teletu, trikrat pa vsled prve mlade, zelo mlečne trave na različnih pašah. 4. Zgodnja delitev in ugodne pašne prilike ustvarjajo krave z dolgo mlečnostno dobo in te so navadno najboljše mlekarice. 5. Na planinah se lahkp dodeli eni osebi (molzcu, planšariei) več visoko brejih krav in s tem prihrani na izdatkih za oskrbo. 6. Greda krav na planini se ne vznemirja od pojajočih se živali in bikov. Kmetovalec pomni! Le z gospodarskim napredkom prideš do blagostanja. Strokovni učitelj za mlekarstvo Anton Pevc. Orig. kliše. Fot. dr. Fr. Spiller-Muys. Nov skupni hlev na planini »Kranjska dolina« (last srenje gorjanske, srez Radovljica, oblast ljubljanska), zgrajen 1. 1925. pod vodstvom komisarijata za Agrarne operacije. Na desni novo zajetje studenca. Stari »tamari« (hlevi) se imajo podreti, zgraditi pa še en enak hlev. Нова заједничка стаја на планини »Крањска долина«, саграђена год. 1925 под водством комесарја за »Аграрне операције«. Десно извор са новим бунаром. Nouveau chalet et étable à »Kranjska dolina« bâtu l’année 1925 sous la direction de la Commission Agraire, à droite la source. Šesto poglavje. Planinska agrarna politika in planinsko pravo. I. Planinska agrarna politika. Pod pojmom agrarne politike razumevamo vse ukrepe države in drugih javnopravnih faktorjev, ki streme za tem, da pospešujejo in ustvarjajo čim ugodnejše pogoje zemljiški (agrarni) produkciji, jo izboljšujejo in pomnožujejo. Planinskokmetijsko ali planšarsko gospodarstvo pa je le posebna panoga zemljiške produkcije, ki je podana po krajevnih in zemeljskih prilikah in je doma v goratih (alpskih) deželah, med katere je prištevati kakor že v uvodu povdarjano tudi velik del Slovenije. Karakterističen znak planinskokmetijskega ali planšarskega gospodarstva m je, da je njegova glavna panoga živinoreja, ki pa ima zopet to posebnost, da se živina preživlja v poletju izključno pò planinah (predplaninah in domačih pašnikih), ki jih je smatrati za glavno obratovališče planinskega kmeta, in da v dolini v hlevu le nekako prezimuje v času, ko narava počiva in ne more nuditi živini živeža na prostem. Karakteristična je tedaj ta vez med planino in dolinskim gospodarstvom; slednjemu brez planine ni obstanka in narobe. Kako propada kmetijstvo, če se ta vez raztrga, vidimo na Solnograškem, kjer je mnogo kmetij vsled odprodaj izgubilo svoje planine, pa tudi v Južnih Tiroidi, kjer so narobe ostale planine brez dolinskih domačij po razkosanju posestev, ki so vsled tega postala nesposobna za živinorejo; sedaj izkoriščajo tam planine tujci. Zato povdarjajo posebno francoski agrarni politiki (Briôt) enotnost problema uspostavitve planin (restauration des montagnes); pa tudi drugod (v Švici, Avstriji) stoje na istem stališču, ki ga mora naravno sprejeti tudi naša jugoslovanska agrarna politika; saj gre za ohranitev naših planinskih kmetij, našega gorskega kmeta. Pri nas v Jugoslaviji v obče in v Sloveniji posebej se je posvečalo temu perečemu vprašanju dosedaj vse premalo pažnje. Vsled tega ne bo odveč, da se v naslednjih vrsticah malo podrobneje poučimo o zadačah, ki čakajo v tem cilju našo državno agrarno politiko. Naloge državne agrarne politike v cilju po-vzdige planin so trojne: 1. Zaščita planin pred razdiralnimi silami narave in člo- veško malomarnostjo (prohibitivna ali zaščitna politik a). i 2. Ureditev pravnih odnošajev pri uživanju planin, posebno skupnih in servitutnih planin (organiza torična naloga). 3. Pospeševanje in izboljšanje planin in gospodarstva na njih (pospeševalna, melioracijska in podporna politik a). 1 I Daleko bi presegalo okvir te knjige, če bi hotel izčrpno obdelati to snov. Zato se moram omejiti in morem podati le na kratko smernice za našo agrarno politiko z ozirom na naše planšarstvo. Zaščita planin. Planine potrebujejo z ozirom na svojo opasno lego visoko v gorovju posebne zaščite. Dejstvo je, da se površina planin zmanjšuje in to povsod v Švici, Franciji, Italiji. Vzrok temu so hudourniki, ki razdirajo planine, pa tudi zaraščanje planin z gozdom in plevelom. Človek sam v svoji zaslepljenosti cesto še pospešuje to uničujoče delo narave s tem, da seka ob hudournikih zaščitni gozd in izkorišča planine, ne da bi se brigal za njihovo potrajno rodovitnost in njih oskrbo (kultiviranje). Tu treba, da posega vmes agrarna politika z umnimi ukrepi. Država sama skuša odvračati te nevarnosti z zagrad-b a m i plazov in hudournikov. Žal, da so taka Jdela dandanes predraga, da bi se mogla izvrševati v potrebnem obsegu. Potom zakonodaje pa nalaga država lastnikom planin gotove dolžnosti in jih omejuje, da ne morejo in ne smejo prosto razpolagati s svojo lastnino ter jim nalaga dolžnosti glede oskrbovanja planin. To je povsem upravičeno, da se prepreči propast planin, ki so za gorate pokrajine in njih prebivalstvo eksistenčnega pomena. Omejitve proste lastnine so pri planinah cesto dalekosežnejše nego pri sorodni gozdni posesti. Njih število in velikost je namreč omejena; obstoječe planine so nam takorekoč nenadomestljive in že v tem pogledu različne od njiv in travnikov in celo gozdov. Kakor ni mogoče povsod ustvariti zdravilišča tako ne povsod planine. Posebne zaščite potrebujejo skupne planine, ki so last agrarnih skupin (srenj) ali občin (podobčin), ker je obče znano, da so le-te najbolj zanemarjene in da je najtežje, na njih doseči red in gospodarski napredek. Tu treba dalekosežnejših predpisov, ki ne zasledujejo zgolj zaščito in ohranitev planin, marveč tudi uvedbo boljšega gospodarstva. Gotove stvari, posebno izboljševalne naprave se pa dado bolje in uspešneje doseči potom subvencij oni ran ja nego potom zakonitih obvez. Ako država dovoli in da za izboljševalne naprave privatnikom ali zadrugam (zajednicam, srenjam) podpore, lahko zahteva in določa tudi način in obseg melioracije ter njeno vzdrževanje. Obča je tožba o pomanjkanju paše na planinah in vsled tega zahteva po razširjenju planine na račun gozda. Tožba je morda utemeljena, nikakor pa ne vedno zahteva po krčenju gozda. Cesto se da z izboljšanjem pašnih tal (gnojenjem) in z intenzivnejšim izrabljanjem paše (pravilnim kolobarjenjem, pašnimi oddelki) doseči več nego z nepremišljenim krčenjem gozda. Le tam, kjer tudi melioracije ne izdajo, tam treba razširiti planino na račun gozda, da se zamore preživeti na njej dano število živine. S tem sem načel ono usodno sporno vprašanje, ki razdvaja planšarje in gozdarje, glede katerega pa treba, da se uveljavi načelo: Kakor je brezmiselno gojiti gozd v legah, kjer ne daje dohodkov in je njega racijonelno izkoriščanje nemogoče, tako ne gre vsak kos pašnih tal, ki so slučajno danes planina, a dajejo le malo ali nič paše, ohraniti kot taka, mesto, da se zasadi na njih gozd, ki bi dajal potrebni les in drva planini in morda tudi sicer lepe dohodke ter ščitil vrhu tega planino. У ostalem je treba glede razmerja med planino in gozdom razločevati dva slučaja: 1. da pripadata gozd in pa planina različnim lastnikom; 2. da sta oba, planina in gozd, last istega gospodarja. Najlažja je ločitev paše od gozda v drugem slučaju, da pripadata planina in gozd istemu lastniku. Pa tudi tu treba strogih predpisov za ohranitev planinskega gozda in planine same. V prvonavedenem slučaju pa gre pri nas po večini za tako-zvane pašne servitut.e (služnosti). Predaleč bi zašel, če bi hotel podrobneje razpravljati o njih. Povdarjam le, da pomenja zadovoljiva rešitev vprašanja pašnih servitutov naravnost eksistenčno vprašanje našega kmeta-gorenjca. Pašni servitati. Boj za gozd in pašo traja že stoletja. Le nekako premirje je značila svoječasna ustvaritev servitutnih odnošajev, ki so kaj kmalu zopet sami rodili mnogokrat težavne pravne spore. Poskusi, da se ti spori uredijo zakonitim potem, vršili so se že v 18. stoletju, toda brez pravega uspeha. Politična osvoboditev kmeta 1. 1848 je postavila v bivši Avstriji tudi servitutno vprašanje zopet na dnevni red. Člen 7. patenta z dne 7. septembra 1848 določa kratkomalo, da se imajo vse pravice drvarenja in paše ukiniti proti plačilu odškodnine. Toda že patent z dne 4. marca 1849 odreja, da naj veljajo servitutne pravice še naprej do končnoveljavne odveze. Gozdni zakon z dne 3. decembra 1852 vsebuje nekatera določila za gozdne servitute. Nekak zaključek te zakonotvorne dobe znani patent z dne 5. julija 1853, ki sloni zopet zgolj na gospodarskih vidikih. Poleg odveze (odkupa) uvaja ta patent možnost uredbe servitutnih pravic. Po tem patentu ,so se prevajale v bivši Avstriji in tudi v sedanji Sloveniji uredbe in odveze (odkupi) servitutnih pravic od 1. 1857 do 1890. Odkupovale so se služnostne pravice v zemlji in denarju. Toda kmalu po zaključku tega ogromnega dela so se začele oglašati pritožbe od strani upravičenih kmetov, da odveza ni bila primerna in da določbe uredbenih listin ne odgovarjajo dejanskim razmeram in potrebam. Ponajveč so bile te pritožbe posledica dejstva, da je bilo v gozdu za časa uredbe služnostne paše mnogo in obširnih goljav, ki so se tekom let zarastle ali celo umetno pogozdile. Na drugi strani je seveda les pridobil na vrednosti in vzpodbujal lastnika gozda k intenzivnemu gozdnemu gospodarstvu, naravno na škodo paše. Da najde zadovoljivo ureditev teh nasprotujočih se interesov, baš to je ena glavnih nalog naše agrarne politike z ozirom na naše planšarstvo. Trojne smernice bi morala vsebovati ta ureditev: 1. revizijo in popolnitev uredbenih listin; 2. izdatnejšo zaščito upravičencev v izvrševanju njih služnostnih pravic; 3. možnost odveze (odkupa) servitutnih pravic. Sedaj veljavni zakoni o novi uredbi in odkupu servitutnih pravic (za Kranjsko iz leta 1911, za Štajersko iz leta 1909, za Koroško iz leta, 1908) uveljavljajo dokaj zadovoljivo drugo in tretjo smernico, dočim se je dosedanja zakonodaja skrbno izogibala uveljavljenju prve navedene zahteve. Odkup pašnih servitutov v zemlji in denarju dovoljujejo navedeni zakoni, vendar bi bile tozadevno v nekaterih pogledih potrebne male poprave na korist upravičencev. Da se zaščiti izvrševanje in uživanje služnostnih pravic od strani upravičencev, določajo sedanji zakoni, da se ne sme dopuščati neomejeno in samolastno gospodar en j e na servitutnem svetu, marveč se mora urediti tudi negovanje in izkoriščanje obremenjenega gozda po lastniku le v okviru sporazumno ali uradno določenega načrta. Revizija veljavnih uredbenih listin pa po današnjem zako-nodajstvu ni dopustna, akoravno bi še-le ona mogla ugoditi cesto utemeljenim pritožbam servitutnih upravičencev. У pogledu nove uredbe servitutnih pašnih pravic je že bivše avstrijsko poljedelsko ministrstvo kot tedaj za državne 'domene pristojno upravno oblastvo izdalo na vse gozdne in domenske uprave odlok z dne 4. januarja 1907, št. 601; ta odlok pomen ja odločno spreobrnitev avstrijske agrarne politike, ki je do tedaj cesto prekomerno ščitila in pospeševala gozd in lov. Odlok namreč povdar ja v uvodu ekonomsko važnost živinoreje in potrebo njenega pospeševanja ter pristavlja kot samoobsebi umljivo, da mora državna uprava sodelovati pri tem delu s tem, da se v večji meri prepuščajo pašnemu izkoriščanju zemljišča, ki jih upravlja država. Odlok navaja v prvi vrsti zemljišča, ki so obremenjena s pašnimi služnostnimi pravicami na korist živinorejcev. Gozdnim upravam naroča, da imajo sicer zastopati interese državne in zakladne uprave, da pa se imajo varovati vsake enostranosti in vseh predsodkov. Ploskve, ki so prikladne za pašo, in katerih po-gozditev je izrecno ukazana, se smejo pogozditi le, če je gozdni obrat utemeljen s pretežno gospodarskih ali kulturno-tehničnih vidikov. Tudi gozdno pašo je pripustiti vsepovsod, kjer ne škoduje gozdnemu obratu. »V tem pogledu se opozarja da paša — osobito mlade (jalove) živine — ne škoduje starejšim gozdnim nasadom.« Povsod naj se ne ščitijo samo po listinah določene pravice, marveč naj se upoštevajo preko njih živinorejske zahteve v čim največji meri, ki je še združljiva z gozdnim gospodarstvo m.« O neobremenjenih pašnikih in planinah, ki jih upravlja država, veli navedeni odlok, da se naj slejkotprej prepuščajo kmetom v izkoriščanje proti primernemu plačilu in da se naj pospešuje po možnosti pašno ozir. planinsko gospodarstvo. Odlok celo obeta, da ho državna gozdna uprava izvršila na svoje stroške potrebna izboljševalna dela na lastnih takih zemljiščih. Toda ta odlok, kakor se lepo glasi in mnogo obeta, ostal je zgolj na papirju. Vsled prizadevanja in na predlog Agrarnih oblastev je obnovil Minister za Šume in Rude ta odlok ter izdal svojim aktom z dne 7. decembra 1922. g., br. 37.419 Direkciji šum v Ljubljani sledečo naredbo, ki se doslovno glasi tako-le: »Pošto se vrše u području tamošnje direkcije opsežne revizije postoječih iservitutnih prava popaše, nalazim za potrebno, da izdajem svojim područnim organima, koji ce učestvovati kao zastupnici državnog erara i verskog fonda kod komisija sledeča upustva : Pre svega mislim, da mi nije potrebno naglašati veliku ekonomsku važnost stočarstva i sa njime u vezi mogucnost ispaše stoke po planinskim pašnjacima i šumama, Jasno je, da mora kod unapredjenja toga pitanja i državna šumska uprava u pravilnom razumevanju interesa stočarstva učiniti sve, da se tim interesima izadje u eusret do krajne granice koje dozvoljava šumsko gospodarstvo. Načelno odredjujem, da treba popašu dozvoljavati na svom zemljištu, opterecenom servitutima ili ne, samo ako to ne bude na štetu pomladjivanja šume. I kod novog uredjenja servitutnih prava neka zastupnici drž. šumske uprave uzimaju u obzir sve stvarne i opravdane zahteve stočara-seljaka, u koliko je to spojivo sa neophodnim interesima šumarskog gazdinstva. Dozvola za popašu na površinama, koje nisu opterecene ser-vitutama, ima se dati naravno protiv izvesnoj novčanoj naknadi. Direkcija neka u svrhu melioracije područnih šumskih paš-n jaka i planina unese u buduči budžet prikladnu sumu, koja ce omogučiti, da i država sa svoje strane pašnjak načini izdašnjim i boljim. Kod uredjivanja servitutnih prava, treba naručito voditi računa i o ev. pravdama* koje su nanete seljacima prilikom prvog uredjivanja servituta. Ü torn pogledu treba pokazivati seljaštvu širokogrudno i dobrovoljno razumevanje njegovih potreba u pogledu planinskog pašarenja. Principijelno treba težiti vec prilikom komisija na licu mesta, da se postigne jedan povoljan sporazum, koji ce voditi računa tako o opravdanim zahtevima seljaka, kao i interesima racijonalnog šumarstva. Predloge za izmenu postignutih sporazuma kao što jih je do sada nekoliko puta stavila Direkcija šuma, neka se učine samo u slučaj evima krajne potrebe, jer se jednostra-nom izmenom postignutih sporazuma poništi sav dosadašfiji rad te se mora komisija za ponovno sporazumevanje opetovano obaviti. Direkciji šuma nalaže se, da o gornjim upustvama obavesti sve područne organe, boji ce imati posla oko revizije uredjenih servitutnih prava u drž; i versko-fondskim šumama i planinama.« Pri prova jan j u novih uredb v verskozakladnih in državnih gozdih na Gorenjskem tekom zadnjih let se je izkazalo, da bi bil najbolj uspešen sledeč način uredbe, ki ga priporočajo tudi strokovnjaki v Avstriji (prim. Aim u. Weide, št. 1 iz 1. 1926: Eine Betracbtung zur Servitutenordnung). Da se vsaj dejansko in delno doseže ločitev gozda in paše (popolna pravna ločitev ni vedno, nasprotno le malokedaj mogoča), se določi primeren za izpremembo v pašnik ¡sposoben predel ali več takih predelov dosedaj s servitutno pašo obremenjenega gozda za izključno in neomejeno pašo. Upravičenci smejo na teh predelih čistiti in trebiti ter meliorirati (gnojiti itd.) pašna tla. Pogozditev teh predelov ostane zabranjena. S tem bi bilo ustreženo obema strankama: gozdnemu gospodarju, ker se mu tako vsaj dejansko razbremeni ostali gozd in mu omogoči neokrnjeno racijonelno gozdno gospodarstvo', pašnim upravičencem, ker si na ta način lahko z izboljšanjem pomnožijo število živine, kar je oboje le na korist splošnemu narodnemu gospodarstvu. Mal primer za tako ureditev razmerja med gozdom in pašo vidimo na Selški planini na Jelovici (v radovljiškem srezu), kjer je že od vsega početka uredbe servitutov določala uredbena listina, da se tri goljave ne ¡smejo pogozditi. Y dokaz za uspešnost take uredbe naj navedem dejstvo, priznano tudi od šumskih organov, da SO' baš na tej planini imeli najmanj nesoglasij in sporov z upravičenci, slednji pa najmanj pritožb. Pri novi uredbi 1. 1924 pa se jim je še priznala pravica do melioracijskih del na teh goljavah. Želeti je, da bi se na ta način izvršile uredbe v Sloveniji vse povsod tam, kjer popolni odkup servitutnili pravic v svetu iz gospodarskih razlogov ni mogoč. Ureditev uživanja in uprave planin. To je najtežje vprašanje za agrarno politiko z ozirom na planšarstvo. Y Sloveniji imamo: 1. zasebne planine, med katerimi je posebej omeniti veleposestniške planine, ki so po večini sedaj dane v agrarnoreformni zakup, okoliškim kmetovalcem-, 2. skupne planine vasi (podobčin, sosesk, srenj). Glede zasebnih planin ni treba posebnih določb razven za vse planine veljavnih predpisov planinskih zakonov. Drugače je kakor sem to že mimogrede omenil s skupnimi planinami. Pri nas so te planinske skupnosti stare menda kakor slovenska zemlja. Njihovo bistvo gre za tem, da veže planinsko pravico na upravičeno domačijo. .»Planinska pravica spada k hiši in se od nje ne more ločiti.« To izrecno tudi določajo veljavni planinski zakoni, ki dopuščajo pač izjeme, da sme Komisija za agrarne operacije dovoliti tako ločitev planinske pravice od upravičenega posestva, če se dokaže, da upravičeno posestvo ne rabi več ali ne tolikšne planinske pravice in če se s tako prodajo ne razdrobijo preveč deležne pravice na planinščini. Planinska zajednica naj ostane zaključen krog gospodarsko in krajevno združenih udeležencev. Ta krog pa potrebuje notranjo uredbo potom posebnih pravil. To uredbo treba prilagoditi gospodarskim in drugim prilikam vsakega posameznega slučaja, kar se lažje dosega potom pravil (statutov) nego po zakonih. Planinski zakoni predpisujejo pri skupnih planinah taka pravila kakor tudi planšarske rede. Oblastva za agrarne operacije izdajajo in uveljavljajo ta upravna pravila in gospodarske rede za planine v Sloveniji in nadzirajo njihovo izvrševanje. Končno omenjam še, da zahteva planinski zakon za prodajo in obremenitev skupnih planin odobritev Komisije za agrarne operacije. Pri tem imajo važno posvetovalno besedo planinski odbori kot sosveti komisarjev in komisije za agrarne operacije. Izboljšanje planin in pospeševanje planšarstva. Zakonite omejitve prostega razpolaganja s planinami skuša država olajšati z izboljšanjem planin in s pospeševanjem in podpiranjem planšarstva. Res je, da se večina naših kmetovalcev danes še premalo zaveda važnosti in ne pozna uspešnosti izbolj-ševalnih del in naprav. Y njihovo opravičbo pa treba pomisliti, da je ta brezbrižnost posledica neukosti in brezupnosti, v katero je zabredel slovenski gorski kmet, ker se je boril in se mora boriti s številnimi sovražniki. Y gorovju razdirajo naravne sile človeško delo z močjo, katere dolina in ravnina ne poznata. Zato melioracijske podpore slovenskemu kmetu niso nikaka darila, marveč dolžnost države napram pijonirjem poljedelstva, da jih podpira na njih ogroženi postojanki. To načelno vez med zaščito dolin in izboljšanjem planin povdarja posebno francoska agrarna politika (prim. Birôt, Etudes nouvelles sur Г Economie alpestre m 1907), dočim polaga švicarska več važnosti na pospeševanje in podpiranje planšarstva kot takega, kar je povsem naravno, če pomislimo, kako velikega pomena je za Švico planinsko gospodarstvo. Tudi Avstrija je v zadnjih letih svojega obstanka že sledila vzgledom zapadnih planinskih držav ter vstavljala v svoj budget izdatne postavke za planinske melioracije. Seveda je šel ta denar *v prvi vrsti v nemške planinske dežele, na slovenske planine so padale le drobne drobtine. Uspehi pa so se kljub temu že pojavljali. Posebno lepi so bili na Koroškem, kar je bila nemala zasluga smotrenega vodstva tega dela po uradih za agrarne operacije. Izcimilo se je pravilo, da se melioracije v okviru podrobno izdelanega melioracijskega načrta združujejo z uredbami planin (izdajo planšarskega reda, upravnega statuta). Na ta način se uspešno in enotno rešuje pravna in tehnična ureditev planin. Tudi na ozemlju sedanje naše Slovenije je beležiti v pogledu melioracije planin precejšen napredek. Do konca 1. 1925 so se izvršile sledeče melioracije potom agrarnih operacij: Izboljšalo se je 36 planin oziroma pašnikov s skupno površino 8554.19 ha. Potov in cest se je zgradilo v dolžini 73.69 km. Planinskih hlevov z gnojnimi jamami se je zgradilo 22 s prostornino za 1148 glav živine. Planinskih koč se je postavilo 23. Vodovodov se je napeljalo 24 z dolžino 4563 m. Nabiralnikov vode se je zgradilo 31 z vsebino 878 m3. Napajališč se je priredilo 66 ter zgradilo plotov v dolžini 28.770 m. Razveseljivo dejstvo je, da so se povojni naši planinski kmetovalci oprijeli dela na planinah z vso ljubeznijo v spoznanju, da jim le dobro urejene in oskrbovane planine morejo zasigurati gospodarski obstoj. Kljub neugodnim povojnim razmeram in vse premajhnim državnim podporam ustvaril je slovenski predvsem gorenjski planinski kmet z lastnimi močmi in lastnim delom že naravnost vzorne naprave. Omenjam tu posebno sledeče planine in srenje: V Planici je zgradila rateška srenja veliko ovčjo sirarno, v Spodnji Krmi pa zasipška zidan planinski hlev s kočo v nadzidku. Na Potoški planini (Karavanke) so postavili kmalu po prevratu lesen hlev, na planini Svečica kočo, na Jeseniški planini pa letos zidan hlev, ki ga hočejo v slučaju potrebe povečati. Največ zgradb se je po vojni zgradilo na Pokluški planoti, tako na Kleku zidan, na pol odprt hlev, na Kranjski dolini velik zidan hlev s stanovanjskimi prostori v nadstropju ter zajetje studenca, na Rečiški planini so postavili naravnost krasen lesen hlev z obširnimi prostori za pastirje in tujce, na Grajski planini pa je že-leško-zagoriška srenja zgradila nov hlev ali »tamar« in kočo s hlevom. Ker pa tudi grajska (blejska) srenja noče zaostajati za njo, začela je graditi nov lesen hlev s kočo, na Lipanco pa vozno pot, ki ho še-le omogočila racijonelno izkoriščanje te izvrstne planine potom mlekarstva in sirarstva; s pripravami za zgradbo sirarne je že pričela. Povsem nov planinski stan, obstoječ iz pet hlevov in sirarne s kapnico so zgradili posestniki z Nemškega rovta na Pečani (Jelovca). Vzoren zidan hlev z lesenim nadstropjem so sezidali upravičenci iz Otoč, Zaloš in Ljubnega na planini Vodice (Jelovca), ki je bil posebno slovesno otvorjen dne 19. julija. 1925. Tudi na sosedni Mošenjski planini so si postavili istotako nov hlev. Nov lesen hlev stoji tudi na planini Tegošče (na Košuti), nove koče pa na Veliki in Mali poljani na Storžiču. Obsežna so tudi dela izvršena s čiščenjem in trebljenjem planin in domačih pašnikov. Vsa ta dela so se izvršila pod vodstvom in po načrtih urada za agrarne operacije. Mnogo načrtov pa še čaka izvršitve. Razmeroma malo gibanja za izboljšanje planin se opaža med planšarji v kranjskem in kamniškem okraju, skoro docela pa počiva v gornjegrajskem srezu. Pouk o planšarstvu. Končno naj navedem še nekaj misli za pouk in vzgojo planšarjev. Tu prihajajo v poštev pred vsem planšarski tečaji, kjer naj bi se prednašali sledeči predmeti: a) Izboljšanje planinskih tal: zagradbe, namakanje in osuševanje, čiščenje, pogozdovanje; b) planinsko stavbarstvo: zgradbe, pota, plotovi, napajališča; c) pridelovanje krmil: detelje, plevel, gnojenje, planinski travnik; d) vzreja živine: plemenske in mlečne živine, krmljenja, pastirstvo-, kolobarjenje, napajališča, oskrba v hlevu; e) ravnanje z mlekom na planini in f) uprava planine. 28 Pouk naj bi bil brezplačen in bi se naj podeljevale udeležencem drž. podpore za kritje potovalnih in oskrbovalnih stroškov. Pisec tega poglavja je dal 1. 1924 inieijativo za take planšarske tečaje v Sloveniji in so se obdržali pod okriljem naše Kmetijske družbe z vidnim uspehom planšarski tečaji v Boh. Bistrici in Srednji vasi, v Podkorenu pri Kranjski gori in Planini nad Jesenicami, na Bledu in v Begunjah, v Gornjem Gradu in v Lučah. Tudi planšarsko osobje potrebuje primernega pouka, ki se mu naj bi nudilo na posebnih pastirskih t e č a j i h. Prvi tak pastirski tečaj v Sloveniji je priredil delavni »Planinski odbor za radovljiški srez« letos dne 6. marca na Jesenicah. Tečaja se je udeležilo nad 100 pastirjev in nad 50 planinskih gospodarjev. Pri tej priliki je Planinski odbor razdelil tudi znatne nagrade onim pastirjem, ki so posebno skrbno opravljali svoj posel na planini in poleg drugega dela izvršili mala melioracijska dela kakor zbiranje kamenja, trebljenje grmovja in zatiranje plevela (šavjal), trošenje gnoja itd. Tudi drugi planinski odbori so razdelili nekaj takih nagrad. Nekaj sredstev za te nagrade je dala tudi država na razpolago. Potrebno bi bilo, da ,se ti tečaji nadaljujejo in da krije stroške zanje država. Vendar sama teorija ne pomaga dosti. Treba, da kmetovalci vidijo na lastne oči uspehe in dobiček pravilnega planšarstva. Zato bi priporočal v z o r n o planin o z lastno režijo, ki bi jo bilo najbolje priklopiti kaki Kmetijski šoli (naša Gorenjska se že dolgo bori za svojo kmetijsko šolo, ki naj bi v prvi vrsti gojila kmetijski pouk z ozirom na planšarstvo in planinsko gospodarstvo). K pospeševanju planšarstva spada tudi pregledovanje planin in n a g r a j a n j e (p r e m i r a n j e) gospodarjev in pastirjev ter vodstvo čim točne j še planinske statistike. V Švici pa imajo- celo še posebna planšarska društva, kjer črpa Švicar v veliki meri svojo planšarsko modrost in zavednost. Ker pri nas še niso zrela tla za ustanovitev takega društva in bi bilo sploh treba dobro premisliti, da H je pri nas umestno tako društvo, za,počelo se je propagandno delo za pospeševanje našega planšarstva s »Planinskimi (planšarskimi) zborovanji. Prvo tako zborovanje se je vršilo pod imenom »Planinski dan« 1. 1924 v Kranju, drugi Planšarski zbor pa se je vršil letos (1. 1926) na b i n -koštni ponedeljek na Bledu, ki je sklenil sledeče progra-matiene resolucije: 1. V Sloveniji obstojajo že nad 40 let agrarno-pravna oblastva — Komisarji in Komisija za agrarne operacije. — V njih zakoniti delokrog spada tudi uredba in zaščita planin in planšarstva ter pospeševanje planinskega gospodarstva. Uspešnost dela te velevažne kmetijskopravne inštitucije poznamo iz lastnega in jo dokazujejo številne melioracijske naprave na naših planinah. Zahtevamo, da se uradi za agrarne operacije v ljubljanski in mariborski oblasti tako popolnijo in opremijo z gmotnimi sredstvi, da bo uspešno njihovo delovanje zasigurano. 2. Zahtevamo, da se prizna slovenskim planinam podpora, ka-koršna jim gre po njihovi važnosti za narodno gospodarstvo v obče in za slovensko kmetijstvo posebej! Posebno naj se za vzorne planinske stavbe (skupne hleve, koče, sirarne itd.) daje les iz drž. gozdov brezplačno ali vsaj za čimnajbolj znižano ceno. 3. Gorenjski kmet se že dolgo brezuspešno bori za kmetijsko šolo in za posebno mlekarsko in sirarsko šolo, katera slednja je velikega pomena ne samo za Slovenijo, marveč za povdzigo mlekarstva in sirarstva cele države. Kmetijska šola ha Gorenjskem pa bo morala gojiti kmetijski pouk predvsem z ozirom na planšarstvo in planinsko gospodarstvo. Imeti bo morala lastno vzorno urejevano planino, kakor jih imajo slične šole v drugih naprednih planinskih državah (Švica, Francoska, Avstrija). Brez strokovnega znanja ni napredka! Zato zahtevamo, da poskrbijo merodajni faktorji vse potrebno, da se čimpreje oživotvori tako Gorenjska kmetijska šola kakor tudi posebna mlekarska in sirarska šola na Gorenjskem.2 4. Zahtevamo, da državni činitelji zaščitijo potom primerne carinske politike domače planšarske proizvode. 5. V Sloveniji velja še vedno zastareli avstrijski gozdni zakon iz leta 1852, ki je nastal še za časa favoriziranja veleposestnikov in ki malo ali prav nič ne upošteva kmečkih prilik in male gozdne posesti. Čujemo, da se pripravlja nov enoten gozdni zakon za vso državo. Nismo pa še ničesar culi, da bi se bili zaslišali tudi kmetijski strokovnjaki, akoravno tvori nič manj nego 80% gozdne površine v Sloveniji mali kmečki gozd. 2 Mlekarska šola na Gorenjskem se je med tem ustanovila v Škofji Loki (srez Kranj). 28’ V planinah pa sta si gozd in planina tako blizu in tako sorodna, da je v visokih legah sploh težko določiti meje med njima. Tu treba gledati na pravilno razmerje med gozdom in planinsko pašo. j; 11! Ker iSe morajo gozdno-pravni predpisi prilagoditi kmetijsko-gospodarskim potrebam in pravilom, zahtevamo, da se da osnutek novega zakona na vpogled in mnenje merodajnim kmetijskim organizacijam in se upoštevajo tudi kmetski interesi in potrebe. Posebno zahtevamo uvedbo pojma: gozdnat ali poraščen pašnik (Švicarski Wytweide). 6. Planinski zakon določa, da se imajo planine ohraniti svojemu namenu, t. j. paši živine. Nimamo nič proti »Prirodnemu parku«, ki se hoče ustvariti ob Sedmerih Triglavskih jezerih, nasprotno uvidevamo povsem njega kulturni in znanstveni pomen. Nikakor pa ne moremo odobravati, da bi se z ustvaritvijo tega parka uničila ena najboljših naših planin (Lopuonica) in s tem zasekala smrtna rana živinoreji in planšarskemu gospodarstvu velike podobčine Boh. Češnjica. Zahtevamo, da se ustvari »Prirod.ni park« le v mejah dopustnosti, da se pri tem v prvi vrsti in v polni meri uvažujejo gospodarske potrebe in da se da prizadetim kmetskim posestnikom polni ekvivalent za morebitni izpadek na paši. 7. Komisar za agrarne operacije se naproša, da skuša ustvariti skupno z ostalimi merodajnimi faktorji podlago za čim ožjo vez in vzajemno delovanje planinskih odborov z obstoječimi živinorejskimi organizacijami (okr. živinorejski odbori, zadrugami itd.). 8. Ker danes veljavna uredba za sestavo in volitev planinskih odborov in planinskega sveta ne odgovarja povsem sedanjim dr-žavno-pravnim osnovam, zahtevamo, da se reformirajo in izenačijo tozadevni zakoniti, odnosno uredbeni predpisi. 9. Planšarski dnevi ali zbori naj se vršijo redno in stalno vsako leto po planinskih srezih obeh oblasti. Prihodnje leto naj se vrši planšarski zbor v Kamniku. II. Planinsko pravo. Zemljiško (agrarno) pravo v obče in planinsko pravo posebej. Kakor imamo povsem samobitno trgovsko pravo, veljavno za kupčijeki in denarni promet in njega odnošaje, tako smatramo za zemljiško ali agrarno pravo vse predpise in določila, ki se tičejo pravnih odnošajev do zemlje in njenega obdelovanja. Dočim pa se je trgovsko pravo razvilo že zgodaj in je njega kapitalistični duh celo zašel in se razšopiril v vseh evropejskih kodeksih (občih zakonih), razvijajoč svoje insti- tucij-e in potrebe do vseh potankosti, ostalo je zemljiško pravo popolna pastorka morda, z edino izjemo gozdnega prava,, katerega -početki segajo v Evropi za sedem stoletij nazaj. Različno po svoji formi in obsegu, različno pred vsem po svojih motivih, so začeli gozdn-o-pravni predpisi že zgodaj posegati v pr i vatno-pravno območje lastnine in prometa, hraneč gozd pred samopašnim izkoriščanjem posameznika radi obče koristi in važnosti. Druga veja zemljiškega prava, ki jo nazivam kmetijsko pravo v ožjem pomenu besede in ki se tiče poljedelske zemlje (njiv, travnikov, pašnikov, planin), se je začela razvijati šele zadnja. desetletja. Uvidevajoč upravičenost in potrebo zaščitnih zakonov tudi za druge panoge zemljiške produkcije poleg gozdov in slično varujoč kmetijstvo pred samopašnostjo posameznika na korist celote, -so počeli merodajni činitelji misliti na to, da treba uveljavljati tudi kmetijske interese v zakonodajstvu. Začeli so se ustvarjati moderni agrarni zakoni in ustanavljati posebna agrarno-pravna oblastva za njih prevajanje. Tu sem je šteti zakone o servitutah paše, drvarenja in pridobivanja stelje v tujih gozdih, zakone o razdelbi skupnih zemljišč in uredbi pravic do njih uživanja in upravljanja, zakone o zaščiti najmanjše kmečke posesti, zakone o odpravi osredkov iz gozdov in -arondiranju gozdnih meja, zakone o prepovedi škodljivega pogozdovanja, zakone o zložbi, zakone o- zagradbi hudournikov, zakone o zatiranju mrčesa, zakone o ograjah, zakone o zaščiti planin in pospeševanju planšarstva, zakone -o izboljšanju pašnikov, melioracijske zakone m dr.; tu sem spadajo tudi zahteve po uvedbi zakonov o- zemljiškem prometu in o pravilnem obdelovanju zemljišč. Vsi ti in -slični zakoni gredo za pravilnim ciljem, da ščitijo in ohranjujejo vse predpogoje za čim ugodnejši in uspešnejši razvoj n-apredu jo-čega kmetijs-tv-a in vseh njegovih gran, poljedelstva, travni-štva, pašništva, planšarstva i. dr. Vsi ti zakoni posegajo več ali manj v območje zasebnopravnega lastništva, nalagajoč posamezniku na korist celokupnosti gotove omejitve v prostem razpolaganju s svojo lastnino ali ukazujoč mu naravnost določena, -opravila in ukrepe. Že v dobi, ko je v Evropi zmagoval na vsej črti doktrinarni liberalizem s svojo parolo o neomejeni »svobodi zemlje« (1861—1873), -so pričeli uvidevati v demokratični Švici, da treba z vsemi sredstvi ščititi obči interes na ohranitvi krepkega kmečkega stanu, ki je v Alpah nerazdružljivo zvezan z ohranitvijo planin in planinskih pašnikov. Sicer tudi tam ni manjkalo nasprotnikov kmečkih teženj, a zmagala je »stara pravda«, ki je nekoč rodila za-kletbo na Rigiju in potisnila Tell-u v roke smrtonosno orožje. У svesti si fundamentalne važnosti planin za celokupno svoje narodno gospodarstvo, ustvaril je svobodoljubni švicarski narod v zaščito ¡svojih plodonosnih planin vzorne, a -stroge planinske zakone, ki so bili in so še za vzgled vsem ostalim alpskim državam v Evropi. Planinsko zakonodajstvo. Švicarski planinski zakoni so zelo različni po raznih kantonih (pokrajinah). Švica namreč še nima enotnega zveznega (državnega) planinskega zakona, marveč ima vsak posamezni kanton (pokrajina) svoje zakonite predpise glede zaščite planin in pospeševanja planšarstva. Vsi -ti zakoni predpisujejo na eni strani, da se določi za v-s-ako planino dopustno število pašne živine, d-a morajo lastniki očistiti in gnojiti planine, zavarovati nevarna mesta, z -ograjami, -skrbeti za dobre pastirje ter zgraditi primerne hleve, k-o-če in napajališča; na drugi strani prepovedujejo odvažanje sena. in gnoja s planin v dolino ter posek varstvenega gozda. Končno določajo, da se mora za vsako planino vsakih 10 let revidirati njen gospodarski red in pravila (upravni Statut). Slednje predpisujejo- nekateri kantoni samo za skupne planine. Med prvimi je sledila Švici na pot planinske zakonodaje Francoska- Njen planinski zakon »Loi -sur le restauration des montagnes« z dne 4. aprila 1882 posega morda izmed vseh veljavnih planinskih zakonov v Evr-opi najmanj v zasebno-pravno sfero. Isti predpisuje namreč gotove ukrepe le za slučaj, da nastane nevarnost za obstoj pl-anine. V bivši Avstriji, ki je imela še več planinskega sveta nego ga ima Švica, se je pozno sicer (šele začetkom 20. stoletja), ali vendar pojavilo gibanje, ki je vedno glasneje zahtevalo varstvo planin in planinskega gospodar-stva. Zanimivo je, da se je to gibanje zanetilo v kmetijsko-gospodarskih organizacijah in deželnih zborih ter da je rodilo deželne planinske zakone po vzorcu švicarskih. Na. ta način je dobil tudi alpski predel naše Jugoslavije (bivša Kranjska, Štajerska in Koroška) moderne pia- ninske zakone (kranj. planinski zakon z dne 26. maja 1909, kranj. dež. zak. št. 18, štajerski planinski zakon z dne 7. septembra 1909, staj. dež. zak. št. 69 in koroški planinski zakon z dne 14. junija 1908, kor. dež. zak. št. 3 iz leta 1909 in novela z dne 24. julija: 1914 kor. dež. zak. št. 35).1 Ti planinski zakoni, ki veljajo v sedanji Sloveniji (ljubljanski in mariborski oblasti), so si skoraj doslovno enaki in bi bilo njih izenačenje kaj lahka, pa tudi zelo potrebna stvar. Kakor vsi avstrijski planinski zakoni, tako ubirajo tudi kranjski, štajerski in koroški planinski zakon nekako srednjo pot med švicarskimi dalekosežnimi predpisi in francoskim malo uspešnim stališčem. Neposredni povod za nastanek teh planinsko-zaščitnih zakonov je bil pa ta, da so bile planine kakor obče znano sila zanemarjene, kar je kvarno vplivalo na dolinsko gospodarstvo in živinorejo in to ne samo v kvalitativnem, marveč tudi v kvantitativnem pogledu. Ogrožena je bila. domača produkcija mesa in mleka. Planinskemu kmetijstvu je podlaga živinoreja, le tej pa planine in planšarstvo, če bi se vzele planine planinskemu kmetu, propade ž njimi njegova živinoreja in njegovo gospodarstvo. Preti pa planinam mnogo sovražnikov: naravne sile, ki razdirajo plodna pašna tla, človeška samopašnost in dobičkaželjnost ter človeška zanikernost. Proti vsem se treba boriti tudi s pomočjo zakono-dajistva. Že od 14. stoletja dalje so izdajali številne planinske uredbe v avstrijskih planinskih deželah, nazvane »planšarski redi« (»Alm-ordnungen«), ki skrbno in potanko urejajo užitne pravice udeležencev in planšarski obrat na planini. Take stare planinske uredbe so pravni zgodovinarji že deloma priobčili (na pr. v »Osterreichische Weistümer«), mnogo jih je pa brezdvomno še po lokalnih arhivih v planinskih pokrajinah. Ali jih je bilo uveljavljenih tudi kaj v slovenskih planinskih pokrajinah, pravna naša zgodovina še ni dognala. V dobi zadnjih 150 let pa ni bilo izdanih novih, stare pa so se pozabile in izgubile svojo veljavo. Sedaj veljavni planinski zakoni v Sloveniji določajo v glavnem sledeče: 1 Primerjaj posebno izdajo planinskih zakonov. Planine, ki so obstojale ob času, ko so stopili planinski zakoni v veljavo (za Kranjsko dne 29. sept. 1909, za Štajersko dne 24. sept. 1909, za Koroško dne 1. febr. 1909), morajo ostati planine. Isto velja za planine, ki se zakonitim potom na novo ustvarijo. Kadi tega je prepovedano izpreminjati planino v drugo kulturo (n. pr. gozd), zabranjena pa so tudi vsa dejanja in opuščanja, ki nasprotujejo pravilnemu planinskemu gospodarstvu in ogrožajo nadaljni obstoj planine ali jo celo uničujejo. Izjeme od teh prepovedi so dopustne, a jih more dovoliti na prošnjo lastnika planine le komisija za agrarne operacije. Izpremembo planinskih tal v drugo kulturo je dovoliti naravno vedno tedaj, kadar se naj izvrši v interesu planine same kakor n. pr. naprava planinskega travnika (v svrho pribave rezervne krme na planini za čas ujm, snega, viharjev itd.), vzgoja varstvenega in zaščitnega gozda ter planinskega gozda (za pribavo lesa iu drva za planšarski obrat). Glede gospodarstva na planini predpisujejo planinski zakoni v interesu ohranitve planinskega kmetijstva in v cilju pospeševanja planšarstva, da se morajo planine tudi dejansko uporabljati kot take, t. j. da se mora na njih planšariti (pasti živina). Ker pa k planini ne spada samo paša, marveč tudi vse gospodarske naprave kakor hlevi, koče, plotovi, pota, napajališča i. dr., nadalje tudi planinska senožet (košenica), ki daje suho krmo za čas, ko onemogoča sneg ali nevihta pašo živine, ter planinski gozd, ki ščiti planino in ji daje les za kurjavo in stavbe, vsebuje zakonita obveza tudi vzdrževanje teh naprav, ki še-le omogočajo pravilno izrabo planine. Za skupne in občinske planine kakor tudi za planine, ki so last posameznikov, če hočejo dobiti podporo iz javnih sredstev, predpisujejo planinski zakoni gospodarski načrt (planšarski red) in upravni š t a t u t.2 S prvim se ureja planšarski obrat na planini, drugi vsebuje določila., kdo in kako se upravlja planina. Prestopki enega in drugega se kaznujejo. Analogija s predpisi gozdnega zakona je očividna. Kakor gozdni tako tudi planinski zakon uveljavlja princip vzdrževanja potrajnega gospodarstva in stavlja planine kot enakovažne ob stran gozdov. 2 Glej vzorce za »Planšarski red« in »U.pravni statut« v posebni izdaji »Planinskega zakona«. Planinski zakoni osnavljajo posebne planinske knjige po vzorcu splošnih zemljiških knjig, tedaj nekake špecijalne gruntovnice, ki pa nimajo konstitutivne moči, marveč dajejo slično kakor drugi enaki katastri (gozdni, vodni, ribarski itd.) samo pregled, koliko je planin v deželi in kako se oskrbujejo. Vsaka planina ima v tej knjigi svojo vlogo, ki obstoja slično kakor zemljiškoknjižne vloge iz osnovnega lista ter zbirke listin in pripomočkov, ki se tičejo dotične planine. Planinske knjige vodijo agrarni komisarji. Druga važna ustanova, ki so jo ustvarili planinski zakoni, so posebne planinsko- ali planšarsko- strokovne korporacije kot sosveti planinskovarstvenih oblastev: to so planinski odbori za posamezne politične okraje, kjer se nahajajo planine, in planinski svèti za ljubljansko in mariborsko oblast. Prvi so sosveti pristojnih agrarnih komisarjev, drugi sosveti (oblastnih) komisij za agrarne operacije. Njih sestava, ustroj in delokrog je podrobno določen v planinskem zakonu in planinski uredbi. Dalekosežne važnosti je, da daje planinski zakon tem strokovnim korporacijam pravico pritožbe proti •odlokom in razsodbam planinskih oblastev ter da skladno s tern predpisuje, da se morajo vsi odloki oz. razsodbe v planinskih zadevah, o katerih so sklepali planinski odbori, dostaviti v enem izvodu tudi njim. Nadalje odrejajo planinski zakoni še, da izvajajo nadzorstveno oblast nad planinami agrarnopravna oblastva (komisarji in komisije za agrarne operacije). Končno ni prezreti važne agrarnolegislatorične odredbe v kranj. planinskem zakonu, ki določa, da so deležne pravice na planini realnopravno vezane na upravičeno posestvo (domačijo) in da se od istega ne smejo ločiti (potom prodaj, daritev, oporok itd.) brez posebnega oblastvenega dovoljenja. To dovoljenje se daje le izjemoma, če se na podlagi posebnega postopka dožene, da upravičeno posestvo več ne potrebuje planinske pravice, in če se s prodajo deleži na planinščini preveč ne razdrobijo. Štajerski in koroški zakon nimata te določbe, ker so jo uveljavili že drugi agrarni zakoni za vsa skupna (deleženstvena) zemljišča. Kranjski in koroški planinski zakon gresta v enem pogledu še dalje nego štajerski in drugi planinski zakoni; ista predvidevata namreč celo prisilno upravo za planino, ako njen lastnik kljub ponovnim kaznim ne ustreza predpisom planinskega zakona in na njegovi podstavi odrejenim ukrepom. Y tem slučaju ima planinskovarstvena oblast (komisija za agrarne operacije) pravico: 1. da dà izvršiti dela in naprave, ki so potrebna za ohranitev planine in redni planšarski obrat na njej; 2. da imenuje prisilnega upravitelja; 3. da odredi zakupodajo planine praviloma za eno leto, vse to na stroške in nevarnost lastnika planine. Te prisilne odredbe se ukinejo, čim položi lastnik primerno varščino (kavcijo). Smernice za bodoči razvoj planinskega prava. Planinski zakoni, kakor veljajo danes v Sloveniji (v ljubljanski in mariborski oblasti) so vzorno agrarnolegislatorično delo, ki gre za tem, da ohrani planine na eni strani kot gospodarske celote, na drugi strani pa tudi kot karakteristične kmetijsko-gospodarske objekte. Imajo pa tudi svoje nedostatke. Predvsem bi bilo želeti, da bi planinski zakon avtoritativno' in točno definiral pojm »planine«, kar bi preprečilo mnoge spore med strankami v obče, pa tudi med oblastvi glede kompetenčnih vprašanj. Gotovo izhaja iz sedanjih določb planinskih zakonov, da ni merodajna za planino izrecna, krajevna označba kake parcele kot »planine«, marveč brez ozira na njeno katastrsko kulturno vrsto le okolnost, da se dotična zemljiška ploskev uporablja za prosto poletno pašo živine. Razne definicije pojma »planine« sem navajal že v uvodu ter podal tudi svoje tozadevno mnenje. Treba le, da pristopijo rešitvi tega vprašanja tudi merodajni zakonodajni faktorji. Omejitve glede prostega razpolaganja z zasebno lastnino, v kolikor jo uveljavljajo naši planinski zakoni, niso pretirane, nasprotno v nekaterih pogledih bi čisto nič ne škodilo, če bi se iste poostrile. Osobito bi bilo priporočljivo, da bi se splošno za vse planine predpisal gospodarski načrt (v Švici imenovan »Reglement fiir die Alp«), ki bi ga moralo odobriti planinskozaščitno oblastvo. Naši planinski zakoni, kakor to že zgoraj omenjam, določajo gospodarski načrt samo za one planine, ki so se izboljšale z javnimi sredstvi, dalje za občinske in skupne (srenjske) planine. Pri slednjih treba uveljaviti tudi upravni statut. Bistvena hiba je, da tak predpis ne velja tudi za servitutne planine, katerih pa je v Sloveniji kaj malo. Sicer pa izpolnuje to vrzel nekoliko zakon o novi uredbi servitutnih pravic, ki predvideva upravni statut za servitutne upravičence. Na planinah je potreben v prvi vrsti strogi red in tega naj zajamči gospodarski načrt obsegajoč splošni ter pašni, hlevski, molzni, pastirski in gozdni red, pri skupnih planinah pa poleg gospodarskega načrta še upravni statut, vsebujoč pravila za brezhibno in točno upravo planine. Predpis prisilne uprave za slučaj zanemarjanja planine pa bi bilo razširiti na vse planinske pokrajine. Velika pogreška planinskih zakonov je tudi ta, da ne rešuje problema zaščite planin izčrpno do dna in v vseh pogledih. Nerešeno in nezaščiteno puščajo namreč ono vez med planinskim in dolinskim gospodarstvom, ki je tako nujno potrebna za prospeh. obeh. Treba bi bilo, da se zakonito zaščitijo tudi njive, travniki in pašniki v dolini s ustanovitvijo minimalne kmečke posesti. Planinskim zakonom povsem manjka v primeri z gozdnim zakonom vsporedni predpis prisilne obnove (pogozditve) posekanih gozdnih ploskev. Planinski zakoni stremijo za tem, da se planine ohranijo svojemu obratu in da se povzdigne planšarstvo. Upati je, da ob primerni podpori in razumevanju merodajnih činiteljev ta cilj dosežemo v doglednem času. Moč zakonov hišo paragrafi, marveč ideje, ki so jih ustvarile. Zato bodo zmagali tudi planinski zakoni, ker jih preveva ideja »stare pravde«. Agrarni komisar dr. Franc Spiller-Muys. Садржај, Међу алпске покрајине са изразитом планинском пољопри-вредом, којој je темељ планинарство, спадају словеначке области, Статистички подаци о словеначком планинарству јесу врло неточни. Пре рата изнашала je површина планина : y покрајиви Крањској . ... , . 13.642 ha „ „ Штајерској . . . . 139.004 „ „ „ Корушкој . . . . 176.790 „ Међутим што су планине бивше шжрајине крањске остале скоро све y Југославији, припало нам je од штајерских планина само око 34.000 ha, a од корушких само 6.500 ha, тако, да изнаша површина словенских планина данас око 54,000 ha, По броју имаде данас Словеначка око 300 планина. Планин-ска стагистика, која ce започела уређивати год. 1923, није ни уз далека још закључена, a камо ли потпуна. У првом реду недостаје већина приватних сељачких планина, које нису додуше по својем опсегу велике, али y својој целокуиности хране ипак примерно велики број стоке. Ну већ ови нам подаци давају занимљиве закључке. Између 187 словеначких планина (етатистички утоначених) имаде их према њиховом правном значају 108 заједничких, a 79 приватних y власти појединаца. Заједничке планине превлаћују y љубљанској области, дочим имаде мариборска област скоро искљу-чиво само планине y приватној власти појединаца. Обзиром на врсту стоке, која ce на њима nace, имадемо y Словеначкој по већини планине за јалову (племенску) стоку, Између ropa поменутих 187 планина имаде наиме ништа мање него 154 планине за јалову стоку a само 33 планине за краве са уређеним млекарсгвом, дотич. сирарствои. Последње ce све налазе y љубљанској области (Бохињ). Једнако доказује и број стоке, која ce отхрањује на ових 187 планина. Год. 1925 препасло ce наиме: 3855 крава, 1842. вола, 3864 јунаца и јуница, 1479 телета, 612 коња, 7277 оваца, 1259 коза и 850 свиња. множина cena, која би била потребна, да би ce m ова стока прехранила y стаји изнаша 87.828 q, a из тога лако сваки сам израчуна вредност планина за словеначко пол>опривредно господарство, Број планинских зграда јест y Словеначкој размерно велик. Набројило ce до сада : 784 планинске колибе (коче) 588 стаја и 36 сирарна. Словеначке планине леже понајвећима y надморској висини од 800—2000 m. Догон стоке на планине врши ce понајвише y првој половини месеца јуна, a одгон средином месеца септембра. Попречно пашно доба траје 84 дана. У господарском погледу сло-веначке ce планине налазе још y стању, које je изпод попречног господарског стања планина других алпских покрајина, ну ипак постаје и овде господарство дономице боље. Некоје су планине већ посвема уређене по западном узору, и то наиме, што ce тиче планинских зграда (стаја, колиба, сирарна) и других направа (пу-теви, снабдевање водом, џубрење итд.) У том су си погледу стекле највише заслуга области (комисија —комесари) за аграрске опе-рације, којима je прама планинским законима (за бившу Крањску из год. 1911, за Штајерску из год. 1909 a за Корушку из год. 1908) поверена заштита планина и промицање планинарства. У последње пак време долазе чак и сами планински поседници до убеђења, да ваља посветити планинама примерну позорност, опскрбу и жртве као и другим плодним културака, ако хоће, да очувају своје господарство од осетне штете или чак од пропасти. Систем деловања планинског сточарства. Сврха планинског кметског деловања y изразитим планинским окружјима Словеначке je: да планинар упостави и одржи прави-лан сразмер међу производом пиће y долини, и опсегом као и множином name на планинама. To ће рећи да сточар узмогне y доба name без губитка успешно исхранити на планини бар толико етоке колико je преко Зиме исхрани дома, y штали. Сасвим слично, планински сточар ради свом силом на томе да стоку која ce на планини добро исхрани ни зими y штали не пати. Одржавање тога сразмера мећу долинском економијом и планином услед временских и теренских прилика врло je тешко, и планинару не полази свагда са руком. Оно ce сигурно може постићи једно досЛедним радом на побољшању припремања пиће y долини и, истовремено, стал-аим и годишњим мелиорацијама плаПинских паша. У поратшш годинама, многе веће пашне скупине као и аграрне области посту-пају тако смотрено, да би ce постигао наведени циљ. Планинар (н. пр. y Бохињу) nace своју стоку одмах y пролеће, већином већ средом априла, па до средине маја, на долинским, домаћим или најнижим претпланинским пашњацима (500—1000 m). Затим ce nace стока на ниским планинама или „претпланинама11 (1000—1400 m) до око конца јуна, те на високим планинама (1400—2000 m) до почетка септембра. Цео септембар nace стока опет на вишим претпланинама, a до почетка или сре-дине новембра поново на нижим претпланинама, односно домаћим пашњацима. Планински сточар искоришћује претпланине, такозване „rovte“, не само с пашом него комбинује тамо пашу стоке са сенокосом. H. пр. y најнижем положају претпланина од 12. 4. до 12. 5. паша, мећу 18. и 25. 8. сенокос, a касније од 20. 9. до око 10. 11. опет паша. У наредном вишем положају: паша од 20.5. до 1. 7., сенокос мећу 1. и 15. 8., a од 19. до 20.—30.9, опет паша. Иско-ришћавање планина je услед тога комбинованог поступања темељио и планина исхрањује стоку приближно од средине месеца априла па до почетка новембра, дакле пуних седам месеци, док исхрана y штали траје једва пет месеци, Планинско ce ceno извози зими на саоницама y долину, где je као првокласна мирисна пића врло издатно за музаре. Ha рланиницама и високим планинама y Бохињу има етока подесни заједничке или одељене торове. Свака пашна скупина има и на највишим планинама мале планинске сиране. У њима ce изра-ђује пуномасни сир (као ементалер), који ce после кратка времена износи y подруме долинских сирана, да дозрева. Ове су сиране нешто већег обима. У њима ce даномице преради и 300—1000 кг млека y пуномасни, тврди сир. Понегде почиње долинско сирење већ одмах после нове године, те траје док ce не отера стока на више планинице, где ce налазе планинске сиране, Пошто je планинска паша на вишим положајима, због изра-зитога мириса и храњивости планинских трава и биља, много издатнија него пића или паша y долинама, то je бруто и нето добитак такођер већи но при израђиванју сира из долинскога млека y пролеће. Израђивање сира уз пашу на високој планини доноси најмање око 10—15 °/0 добитка више, и због веће садржине сирнине (касеина) и скуте (албумина и глобулина), и због веће садржине масти планинскога млека. Планинари пуномасни сир продају, a узгредни им производ сирења, скуте (Ziegerkâse) служи преко године за домаку храну, док сурутком хране прасице. 0 говедарству и пасминах y планинској Словеначкој. Горењско пинцгавско говече, које je најсродније сусед-ној бељанској пасмини (Mollthaler Vieh) y Аустрији, има врлине које га за горењске економске и теренске прилике, као и за пла-нинске прилике уопке, нарочито оспособљавају. Пре свега, то je говече еразмерно врло млечно, т. ј. пићу изврсно искоришћује y млеко. Није бавд најгоре за гојење, но даје врло отпорне, жилаве, за велике напоре способне волове, који наткриљују, или бар не заостају за воловима сиве, беле и пшеничне једнобојне пасмине, јер су тврдих папака. Горењска пасмина je као планинско говече налазимо га свуда па и на само долинским сељачким поседима — врло утврђена, здрава, и y свакоме погледу отпорна ; животиње су вичне напорима на најгорем и опасном терену. Прилике исхране су, нарочито на планинама, неугодне, a ипак видимо да je млечност и искоришћаваћзе пике код тих шивотиња, кад ce упореди са дру-гим пасминама, баш на првоме месту. Животиње одрасле y таквим приликама створене су, као наручено, за приплодну трговину, јер пружају оним крајевима где су прилике терена и исхране непо-вољне, a нарочито оним где су прилике угодније, здрав, отпоран и плодан, a y погледу пиће неразмажен, y сваком погледу врло уносан приплодан материал. Из тих разлога, горењски ce сточар оправдано држи своје окушане домаке горењске пасмине, која још понајбоље одговара његовим приликама, Са доследном селекцијом приплодних животиња, и са поправком односа пике путем орга-низација и сопствене помоки сељака, ова ke ce пасмина моки за коју годину побољшати тако да ke ce такмачити ca погдекојом данас можда уваженијом пасмином. Важност планинарства за словеначко сточарство огледа ce y томе да планинарство осџособљава то сточарство за поприште одгоја здравог, отпорног, врло млечног приплодног материала, који je нарочито подесан за укрштавање и освежавање крви мање отпорних пасмина y брдовитим и долинским крајевима других де-лрва државе, и који ce веома лако прилагођује такођер врло екстенсивним економским приликама. O важности свињарства за планинске сељачке поседе. Гајење извесног броја свиња за властиту потребу меса, сла-нине и масти обично ce добро исплаћује већ сиромашним посед-ницама на искључиво долинским сељачким поседима. Горењски je планинар понајвише и онако незнатан, сиромашан сељак, којем свињарство пружа сразмерно јефтино месо и маст за домаћу по-требу. Гајење свиња може да буде y изразито планинским краје-вима, где свиње бар делимично пасу, и где je развијено сирарство, врло рентабилно. Бохињски планинар н. пр. пма прилике да шаље на планине са говеђом стоком и одређен број свиња ; оне тамо пасу, a искористе уједно, са великим успехом и сурутку и друге отпатке, које иначе не би било могуће на планини употребити. У ово време гајење свиња не стоји много, a крмад ce, ако je паша око тора иоле добра, врло лепо развија и гоји. Свинче које nace je потпуно здраво и чврсто, шго врло угодно утиче на чи-таво свињарство оне планинске околине. Па и код гојења свиња y обору може ce искористити сурутка из долинских сирана. Важност планинског овчарства. Сточари многих планинских крајева Словеније баве ce поред говедарства као главне гране сточарства, с приличним успехом, и овчарством (Језерско, Солчава, Крањскогорска долина, Горје код Бледа). Овчарство je на малим планинама сељачким поседима Го-рењске сасвим оправдана узгредна грана економије, јер су јој на разположењу згодне здраве и суве name, које говече може слабо, или уопште не може никако да искористи. Маломе горењском се-љаку, који уновчи врло мало домаћих производа, a зависан je го-тово увек од набавке, пружа овца сразмерно велике користи : месо за домаћу потребу и вуну за израду одела. Сем тога, готово сваком већем овчару преостаје штошта и за продају, У некојим крајевима изгледа да he ce развити и овчје сирарство (н. пр, y Ратечама код Крањске Горе). 0 коњарству. У планинској Словеначкој, нарочито y радовљичком срезу, погдекоји ce сељак већ до данас бавио поред говедарства и овчарства прилично и коњарством, и то због трговине са приплодном ждребади и кобилама тешке, пинцгавске пасме. Радов-љички je срез био y томе погледу познат широм целе Аустрије, одакле су редовито долазили купци ждребади. Прођа je била y своје доба сигурна, те ce гајење пинцгавских коња Горењцу тада веома изплаћивало. Данас су прилике друкчије. Откупљивање ждре-бади y Аустрију веома je отежано. Одгајивачи пинцгавске пасмине коња не могу ce с том чињеницом тако лако да спријатеље, јер су им још живо y успомени негдашњи лепи добитци, a и много су заволели одгајање тешке норичке пасмине. Данас одгајање пинц-гавских коња за Горењце значи само спорт и луксуз. Продаја ждребади и кобила није више сигурна, она je штавише сасвим уништена. Одгајање те пасмине коња сељаку ce већ не исплаћује, јер с том трговином само губи. Због ње трпн баш говедарство, на које ce ослања сва планинска пољопривредна економија. Закључак. Планинарска Словенија има безброј природних лепота. У свакоме кутку Словеније пружа ce посматрачу читав низ шарених прекрасних слика природе. Природно je стога, да ce међу љубите-љима природе шири глас тога најживописнијег дела наше државе, који с правом можемо да назовемо југословенском Швајцарском. Швајцарска има за своје благостање да захвали индустријн и ве-ликом промету странаца, који ce тако развио баш због живописних природних лепота те брдовите земље. Ho, круна швајцарске еко-номије и благостања ипак je планинарство, са јако развијеним сточарством. Врло слично je и са нашом Горењском; индустрија и промет странаца много помажу материалном благостању станов-ништва ; стога je саветно да ce та два економска правца што више развијају и унапређују. Нарочито треба желети да од оп-штега економског напретка и замаха има свој удео и словенски сељак, који ce мора y својој планинарској економији тако успети да Словеначка једном заслужи и y економс ;ом погледу име „ Југо-словенска Швајцарска", y корист и читаве државе. Надлежни фак-тори иду томе циљу. Résumé La Slovénie est un pays alpin, ou les alpes ou pâturages sont la base d’une exploitation alpestre hien prononcée. Les données statistiques, concernant les alpes Slovènes, sont très incomplètes. Avant la guerre, la superficie des alpes en Slovénie était de 13.642 ha en Garniole, de 139.004 ha en Styrie et de 176.790 ha en Carinthie. Tandisque les alpes de la Garniole sont restées presque entièrement en Yougoslavie, nous n’avons reçu que 34.000 ha des alpes de la Styrie et 6.500 ha de celles de la Carinthie, de sorte qu’aujourd’hui la superficie des alpes en Slovénie monte à 54.000 ha à peu près. Le nombre des alpes des Slovénie s’élève à 300. Les données statistiques qu’ou a commencé à recueillir en 1923, sont encore imcomplètes. Avant tout, les alpes en possession privée, pas trop grandes par extension, mais importantes tout de même par un assez grand nombre de bétail qu’on y met au pacage, n’y figurent pas. En dépit de Cela ces données statistiques, bien qu’incomplètes, nous permettent de faire des déductions très intéressantes. Des 187 alpes .Slovènes, constantées par la statistique, 108 sont des alpes communes (ou plusieurs communes ont droit de pacage) et seulement 79 en possession privée. Les .alpes oommunnes .sont en majorité .au departement de Ljubljana, tandi qu’au departement de Maribor il n’y a, presque, que des pâturages privée. Quand aux espèces de bétail nus au pacage, de 187 alpes en Slovénie 154 sont des alpes, au l’ont met en estivage des animaux •stériles ou reproducteuris, et seulement 33, où l’on fait du beurre et du fromage (factories et fromageries). Les dernières se trouvent exclusivement au département de Ljubljana (Bohinj). Le nombre de bétail, mis au pacage alpestre, s’élève à 3856 vaches laitières, 1842 bœfs, 3864 génissous et génisses, 1479 veaux, 612 chevaux, 7277 brebis-moutons, 1259 chèvres et 850 porc. La quantité de foin, qu’il faudrait pour nourrir tout ce bétail dans la vallée aux étables, serait de 87.828 quintaux. On en peut évaluer l’importance des alpes pour l’économie rurale en Slovénie. Les alpes Slovènes sont situées à la hauteur de 800 à 2000 m au-dessus du niveau de la mer. L’alpage dure de 15 juin à 15 septembre, c’est à dire 84 jours. Au point de vue économique les alpes Slovènes sont inférieures à celles d’autres pays. On y peut, cependant, remarquer quelques progrès au dernier temps. On a amélioré beaucoup de pâturages d’après le modèle d’autres pays. Les dispositions des lois relatives aux améliorations des alpes (la loi de 1911 pour la Carniole, de 1909 pour la Styrie et de 1908 pour la Carinthie), autorisent l’Etat à subventionner toutes les opérations propres à favoriser la culture des alpes telles que: assainissement, construction de chalets, cabanes et fromageries (fruitières), irrigation, routes, défrichement, nettoiemenet, épierrage, gazonnèment, utilisation des engrais chimiques été. Les travaux entrepris mogennant les subventions de 1’ Etat sont exécutés sous le contrôle et surveillance des Bureaux des Opérations Agraires (Commissions agraires) qui sont chargés de protéger et favoriser la culture des alpes. Les propriétaires des alpes eux-même commencent, au dernier temps, à se persuader, qu’il faut cultiver et améliorer les alpes comme les autres terrains pour sauvegarder leur économie de sensibles pertes ou même de complète ruine.