Prstan sv. Marka.
začetku meseea oktobra lanskega leta izpostavljena je bila pri ljubljan-skem knjigotržci J. Giontini-jti velika podoba. delo našega domačega slikarja gosp. Grilca. Velika množica mimoidoSih ljudi je postajala tii in  občudovala mojstersko delo.   Izvestno  ste  tudi vi,   otroci,   ki  stannjetc v naSem glavnem mestu,  gredoč 7 šolo ali iz šole,  skušali se približati,  da bi videli  prekrasno  sliko,   na   katcrej je  bilo  videti  velikansko  poslopje 2 nebrojnimi sobami in iirokimi, s pregrinjali bogato prevlečenimi stopnicami. Izvestno bi bili tudi radi vedeli dogodbo, ki vuiu ju slika predstavlja.  Kdo 30
31
oai resni, belobradati možje? — kdo je nbozno obleteni mož, klečeč na stopnieah itd. Izvpstno ste v šoli vprašali gospoda učitelja, kaj podoba kaže — a dvomira pa, i1a bi si bili povest tudi dobro zapomaeli. Da jo znate ttuli sami čitati, in da si jo ohrauite v spominu, podajam vara jo tu.
Na obrežji ailrijanskega morja, ua italijauskoj zemlji ieži reliko mesto Beuctke. Prav za prav stoji to raesto na morji, kcr jo zidano ua kolih. V svojem osredji ima to raesto velikanske mramornate palafie m krasue cerkve. Najlepša. po vsem svetu znaua cerker je posvečeua »v. Marku. Denetke so bile nekdaj gfovno mesto ohširue države na ita3ijansk<y zemjji, na isterskem ]D dalinatinskein obiežji in adrijiuiskih otocih. BeneSaui so bili zel6 iinoviti kupfrevalci in njih vlaiiarji ,doži" gospodorali so neizmernernn bogast?u. V začelku 1;>. atoletja dospele 80 Benetke ua vrkunec bla^ostauja — a stoprav pred i*0. Mi so izgubile svojo saraos(alno?t.
Zgodba, ki vam jo liočem povodati, vriila ac- je v začetku 14. stoletja. Na prestolu Itencianskpm je sedel takrat dožo Bartolnmeo firandeuigo.
Bilo jo v jutro po silno viharniij noJi, ko pride ubog ribi6 v mramor-nalo palačo dožctovo ter prosi, da ga sptiste k dožctu samemu, ker mu ima povedati važne novosti. zadorajože vcliko državo. Dovoli se mu. Ribič vstopi, poklekne na iiroke mramornate stopniee ter poda dožctu krascn pistan redku dragooeuosti. Osupel ga dožo ogleduje, potem vpraSa, odkod li ima 1a prstau? Rfbii- pripovefluje: nSiaofii vže pozno, ko je za^ela nevihla naatajati, iiitel sem na obrožje, da bi avoj slabi čolnič prepeljal vT ?arnejši pristan, ker sem se ba), da mi ga vihav potaro. V trenotji pa, ko ga odklenem, stopijo pred-me trije možje — festitjjivi starei — in zahtevajo nujno, uaj je prepeljem na nasprotno nabrežje k cerkvi sv. Nikolaja. Jaz se branim, kazaje jim slabi čolničok, ter pravim. da nikakor ne smem zaupati življenja štirih oseb slabemu žoiuifiu v tako razburjVnih valovih. Ker se nikakor ne. udam, skoe-ijo vsi trije v čoln, in prej ncgo sem jim mogel zabraniti, veslajo s krepkimi moi-mi po razbur-jenih valovih. Na nasprotnem nabrezji smo izstopili, in glej! ua skirčev migljpj potopi se moj i-olniček v morsko globino. V tem trenotji se je vlogel vihar — iu ko ves osupel poglodujem 6nega, na katcrega migljej se jc moj eoluiček pogreznil v vodo. oljrne se k meni in reče: nPojdi jutii pred dožeta io njegoso skup-S6iuo in povej jiin, kar 81 videl. Za ta čolniček te bodo rže obilo odškodovali. I Povej jim, da smo danea mesto rešili gotovega pogina. Hudobni duhovi so ^ razbnrili valovje, ki bi bilo požrlo vse mesto. Tvoj čoln je bil napolnjen 6nih duhov, zato leži zdaj v dnu morja in vihar je zopet utibnil.* Po teh besedah si starec sname ta prstan iu reče: nV6di, da sem jaz evangejist Marko, vaiub. in branitclj vašega mesta. Moja spremljevalea tukaj sta sv. Jurij in sv. Nikolaj. Izroei jutri ta prstan dožotu v dokaz, da so rosnične troje besede iu v potrdilo, da sem jaz prijazen vašemu mestu." — Ko je to izgororil, izginili so fsi trije," tako je koučal ribiC svojo pcivest. liogato so obdarovali ubogega ribifa; v cerkvi sv. ilarka pa 80 se prepevale hvalue pesni Oaeinu, ki je po svojem Ternem služabniku rešil mesto pognbe.
Slika ima napis: 1'rstail sv. Marka                                                 Janja   .