87
Likovna  umetnost
Umetnostne publikacije
Popolnoma svojstvena je knjižica Franceta Kralja, ki jo je lani izdal v »Slovenskih poteh". (France Kralj, Moja pot. Ljubljana 1933. Tiskovna zadruga. 71 str. in 18 slik). To je literarno delce slikarja in kiparja, >sebna izpoved slovenskega umetnika. V vseh povojnih letih nam je najbolj nanjkala taka literatura, ki bi z neposrednostjo svoje besede tolmačila živ-jenje in doživljanje čisto svojevrstne osebnosti. Res, poklicanih in nepokli-;anih tolmačev Kraljeve umetnosti ni bilo malo, pa vendar niso mogli prav azvozlati problemov okoli nje. A kako preprost je razvoj tega umetnika, če
po njegovem spisu spoznamo vse okoliščine njegove rasti, začetke, šolanje in samostojno ustvarjanje. Knjiga ni le preprost življenjepis, temveč zelo iskrena podoba rasti mlade duše, z ničimer polepšana in prav zato tako izredno učinkovita.
France Kralj je razdelil svoj življenjepis na tri dele. Prvi del začenja pri prvih otroških spominih in obsega vse življenje v rodni vasi, drugi del je posvečen mestnemu šolanju, konča pa s pregledom umetnostnih dogodkov po samostojnem nastopu v domovini, ko je postal vodja „Kluba Mladih".
Najintimnejši in najučinkovitejši je prvi del. Seveda je treba vnaprej ponoviti, kar je umetnik napisal v faksimiliranem predgovoru: »Doživljaji niso nanizani po redu, — veže jih globlja notranja vzročnost". Brez ozira na okoliščino, da ni mogoče doživeti otroku v prvih devetih letih tako kompri-mirano opisanih dogodkov, je ta del podlaga in skorajda ključ za kasnejši umetnikov razvoj. Pripovedovanje začenja skoraj tradicionalno, narodno. Najprej opis hiše, ekspresiven, čisto likoven, potem pa obširen opis vasi Zagorice, skorajda njena rekonstrukcija, njen socialni in gradbeni sestav, njeno hribovito obzorje. Potem družina: prva je babica, ki živi v soseščini na preužitku in razvaja vnuke na prav patriarhalen način. Sneg na visokih strehah in obisk v babičini čumnati, to je spomin iz zorne mladosti, ki mora celo čemernega ogreti. Umetnik opiše potem očeta, ki je bil rezbar, pa je slednjič popustil poklic in samo še kmetoval ter pripadal oni naši kmetiški inteligenci, ki nam je dala največ sposobnih ljudi. Odkritje očetovih barv na podstrešju ter njegovih napol dokončanih rezbarij je globok doživljaj, ki otrokom razkriva očetove ideale in jim daje snov za lastno umetniško fantazijo. Slike so v očetovem življenju imele veliko vlogo, celo pri molitvi. Mati Marjetica je bila realnejša, trdne volje in vkljub večnemu delu in trudu nežna mati. Ta podoba je še prepričevalnejše opisana kakor očetova.
Pričenja se prebujati umetnik v otroku. Storija o rdeči ilovici, ki so jo izkopali iz vodnjaka in so otroci z njo slikali okraske po zidovih, zveni skoraj legendarno. Mlada duša doživlja vse intenzivno, kar se fantiču na vasi razodene: strahove, poljsko delo in trud, naraščaj v hiši, ki ga je starejši varoval v materini odsotnosti. In potem živali v hlevu ter zunaj njega, njihovi mladiči: vse to je tvorilo obzorje kmetiškega fanta.
Oranje na očetovi njivi je presenetljivo opisana slika: vsa je v barvah zgodnje pomladi, vse je v nji napeto do skrajnosti. Po vrsti dogodkov v hiši in gozdu sledi opis žetve. Tudi tu smo popolnoma prevzeti od ritma tega kmetiškega napora, od soparice nad njivami in od plastičnosti slike. S pristno naravnostjo je zlasti naslikan prizor ob malici, ko matere doje otroke — prizor, kakršnega bi mogli brati le v kakem modernem flamskem opisu. Še grandiozneje kakor žetev je opisana svatba. Na široko je zajeta snov pripovedovanja, z vsemi šegavimi dogodivščinami je opremljena dolenjska svatba. In po plesu maškar zaplešejo vsi svatje svoj bohotni raj, kri je raz-paljena in groteskne figure se vrste in nizajo kakor na Brueghlovi podobi, brez krinke, veličastne v svoji naravnosti. Nato sledi noč, polna ljubezenske slasti in pohote: z močno in sigurno roko je narisana podoba kresnega razpoloženja, vseoplojujoče ljubezni. Smrt, ki sledi za tem najsvobodnejšim vriskom kmetiškega življenja, se zdi že neizogibna in prav nič strašna. Prepiri in njihove oblike, red na vasi — vse to še spada k intermezzu — in zopet se umetnik vrača v domačo hišo: po smrti treh otrok se je rodil brat Tone, nov likovni talent v Kraljevi družini. Oba fanta sta se razvijala pod enakimi
88
pogoji na vasi, sredi trdega dela in le nedelja je prinašala svečano razpoloženju pri obisku cerkve; tedaj ni mlado srce le doživljalo religiozne tajin-stvenosti, ampak se je veselilo tudi umetnin, ki jih je domača cerkev posedovala: to so dela Langusa, Wolfa, Štefana Šubica in Zajca, prva šola očesu. Za njimi prihaja prava šola z učitelji, kateheti in učiteljicami. In potem še en spomin: otroci vozijo žito v oddaljeni mlin in se med čakanjem na moko zabavajo v potoku, v katerem se je na samem kopala mlinarjeva hčerka in »poživljala" prozorno vodo v tolmunu nad jezom. Neumrljiva dediščina helenstva!
Kakor je iz čisto otroškega spomina na mlin postal čisto likoven simbol, tako so tudi ostale dogodivščine izluščene iz časovnosti in prestavljene v monumentalno gledane slike: mogočen ciklus posameznih kompozicij, ki jih je narekovalo globoko vživljanje v domačo zemljo in njene prebivalce. Vživljanje? Pravzaprav vsaka zapisana beseda govori o neštetih koreninah, ki jih ima Kralj v domači zemlji, o popolni izenačenosti z njo. Ne primerja jo zastonj s zdravim, polnim, stasitim telesom speče deve. Marsikateri izraz ni vprašal arbitra za literarno dovoljenje, a mnogo je v tem delu tako pristnih, da jih morama biti veseli. Če se ob sočni naravnosti slik in opisov oglaša zopet naša tradicionalna morala in dviga svoj krivično karajoči prst, se ne morem ubraniti prispodobe z moralo onih bledičnih slikarjev-nazarencev, ki so pred, dobrim stoletjem pobegnili iz življenja naravnost v neki zapuščeni rimski samostan: ali ni njihova morala morala skorajda izkoreninjenih proselitov?
Prvi del »Moje poti" je tako zaokrožen, kakor bi ga opilila vešča knji-ževniška roka, čeprav ni nikakega stvarnega podatka zato.
V drugem delu je umetnik opisal svoj prihod v Ljubljano, mesto otroških sanj, šolanje v obrtni šoli za rezbarstvo in kiparstvo, svoj odhod na Dunaj in njegovo umetnostno akademijo ter povojni pohod na praško slikarsko akademijo. V njem nekoliko pogrešamo ne samo topline človeške izpovedi, ki preveva prvi del, ampak tudi zaokroženo celotnost in jasnost. Kar je v prvem delu ciklus grandijoznih podob, je v drugem mozajk odlomkov, izvirajočih iz premalo enakovrednih doživljajev, da bi mogli skladno učinkovati. Nit osebnega razvoja se gubi v razglabljanjih in citatih o umetnosti in umetnikih, ki ne povedo dovolj bistvenega. Poskus označbe lastne umetnostne note je obtičal v nedoraslih splošnih trditvah. Ponosno in opravičeno pa se umetnik z ostalimi »ljudskimi" umetniki prišteva Leonardovim »sinovom narave". France Kralj poizkuša zavzeti stališče napram socialni umetnosti ter cerkveni, kateri prisoja najodličnejšo vlogo pri uveljavljanju novodobne umetnosti. V tej okoliščini in v naknadnem šolanju pri A. Progarju vidimo tradicionalno družinsko potezo.
Tretji del knjige je posvečen času po 1. 1920., ko se je France Kralj uveljavljal v domovini in bil vodja svojega umetniškega kluba. Zopet remini-scence nekaterih dogodkov, dobra karakteristika našega »elitnega" impresionizma in njegovih malomeščanskih posnemovalcev, ki so izkoriščali privzgojeno ljubiteljstvo meščanskega sloja. Slede odlomki o Narodni galeriji, o mladi inteligenci, o narodnem slogu, o psevdoumetnosti in psevdokritiki, a vse je napisano brez osrednje misli, pestro, toda brez izrazite smeri. Poglavje je zaključeno s pregledom razstav »Kluba mladih", ki je nosil po vojni vse breme uveljavljanja mladih slovenskih umetnikov doma in v tujini in je požel večino njihovih uspehov. Vendar je bilo to kipenje in dogajanje širše
89
in pomembnejše, pred vsem pa manj enostavno, kakor bi mogli iz opisa sklepati. France Kralj citira nekaj stavkov iz katalogov in iz nekega manifesta, ki govori o ustvarjanju pogojev za razvoj in popolni razmah mladih umetnikov. Ideologija tega manifesta je ostala na pol poti. Močno se zdi, da je bila taka tudi ideologija „Kluba Mladih", ki je bil pač organizacija bojevitih talentov, ne pa skupina z enotnimi človečanskimi ideali.
Kakor je umetnikova mladost po tej knjižici postala srčna last nas vseh, tako je drugi del knjige medel posrednik. Vidi se mu, da je napisan v času, ko je bila frivolna duhovitost Gauguinova že neumestna, toda še pred časom, ki bi mogel dokumentarno učinkovati z naštevanjem samih dejstev umetnostnega življenja. Zato bi moral avtor zapustiti enostranost svojega osebnega umetnostnega stališča, ki je moč in odlika le za individualno ustvarjanje. Kraljeva likovna stvaritev se vidi v nekaterih dodanih reprodukcijah, med katerimi je v barvah podana »Umetnikova žena z benečanskim ozadjem." Zbirka pa je premalo obsežna in reprodukcije premajhne, da bi v vsakem primeru mogli razbrati njihovo pravo vrednost. Oblika zbirke, v kateri je knjižica izšla, je v njeno škodo diktirala grafično obliko.
France Mesesnel.
Polemika
»Jugoslovenska bibliografija"
Potem ko smo jugoslovensko bibliografijo — ali kar bi se smelo imenovati nekako tako — dolgo srečavali samo pc raznih postavkah državnega proračuna, se je vendarle pojavila pod firmo »Jugoslovenska bibliografija" v založbi »Saveza knjižarskih organizacija ktaljevine Jugoslavije u Beogradu", kot priloga njegovega glasila »Glasnik knjižara". »Sodobnost" je o tem, za višino naše kulture vsekakor pomembnem pojavu na kratko poročala lani, na dveh straneh in v štirih vrsticah. Na to poročilo, ki ni bilo zgolj referat, ampak kritična ocena, je v imenovanem »Glasniku" odgovoril pisec bibliografije, M. P o d o 1 s k y , z obširno repliko na desetih straneh velikega formata. Zdela se mu je tako znamenito duševno delo, da jo je dal — pač na stroške »Saveza"? — celo ponatisniti, in jo sedaj prodaja po Din 5*— ali pa tudi zastonj pošilja ljudem, o katerih misli, da imajo kaj smisla za kvaliteto njegovega »bibliografskega" dela. Kaj pravi v njej? Poglejmo!
»Odmah na samom početku svog prikaza g. Glonar čini neke konstata-cije koje pokazuju da on ne samo sto ne poznaje stvari o kojima govori, nego ne ume da vidi ni ono sto se nalazi u njegovim rukama i pred samim njegovim očima. Po njemu je naša »Bibliografija" zvanična publikacija Narodne biblioteke u Beogradu! Iz samog naslovnog lista »Bibliografije" medjutim, vidi se, da je to privatna publikacija, koju izdaje Savez knjižarskih organizacija u Beogradu (privatna ustanova) a uredjuje Mihajlo Po-doljski, bibliotekar (privatna ličnost)." — Tako piše M. Podolsky na str. 87 »Glasnika", ker si misli, da smo pozabili, kaj stoji na str. 2 istega »Glasnika", kjer je izdaja naznanjena. Tam jo uvodnik »Glasnika" naznanja in pravi o njej, da ž njeno izdajo ne bo nobenih materijalnih izgub, ker »če se ona izdavati u saradnji sa Narodnom bibliotekom u Beogradu, dakle prema zvaničnim podacima (Vidi! Vidi! Pa št a je ovo? — Otpaska gospodina Glo-nara!), što če jo j diči ugled, naročito pred inostranstvom." In v isti štev. je
90