Naročnina:
mesečno	....	3	Din
četrtletno	....	9	»
polletno	....	15	»
letno.............30	»
Proletarski tisk je eno izmed naših orožij. Kdor podpira naš tisk, prispeva k zmagi proletariata. Ne zedinjenje v besedah, nego zedinjenje v resnici privede proletariat do njegove politične veljave in moči.
Leto l.
Mir med nami proletarci! Vojna kapitalizmu!
GLASILO DELAVCEV IN KMETOV.
.......... ' ■■ ................ ! .
Ljubljana, dne 1. oktobra 1926.
Izhaja dvakrat na mesec Posamezna številka 1*50 Din
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana. — Začasno se naj pošiljajo vsi dopisi, rokopisi in naročila na naslov: Habe Anton, Ljubljana, Kongresni trg št. 15.
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije so poštnine proste.
V Vaših rokah, proletarci, je Vaša moč. — Združite to moč!
Štev. 3.
Delavci!
Naša misel zmaguje! Volja po zedinjenju je postala tako močna, da se ji ne bo mogel nihče upreti. Kdor se ji upre, bo strt! Čas praznih besed je minul, prišel je čas dejanj. Druge rešitve ni, kot v močnem, enotnem delavskem pokretu! To je naš evangelij in v njegovem znamenju bomo zmagali.
»Delo« je glasilo proletarskega zedinjenja. Njegova naloga je, da doseže popolno zedinjenje celokupnega proletariata. Ta naloga je težka in dolgotrajna — toda ona je vzvišena nad vsemi drugimi nalogami. Vaša dolžnost pa je, da podprete glasilo velike ideje zedinjenja. Na stotine proletarcev se je že odzvalo našemu klicu — toda naše število mora narasti v tisoče in desettisoče!
Delavke!
In premagali bomo vse ovire, ki stoje na potu k zedinjenju, postali bomo ena sama bojevna armada, ki bo ustavila pohod reakcije in jo prisilila, da nam vrne to, kar nam je tekom borbe vzela.
Poživljamo Vas, da strnete svoje vrste okoli skupine »Zedinjenje«, da razširite naš list »Delo« v vse tovarne, rudnike, obrate in v vsako delavsko hišo.
Sodrugi, sodružice, na plan! V boj za zedinjenje proletariata v eno močno politično stranko. Podprite naš list, razširite ga s pridobivanjem naročnikov.
Naša misel bo zmagala!
Mir medi nami proletarci! Vojna kapitalizmu!
Na poti k popolnemu strokovnemu
zedinjenju.
Strokovno zedinjenje se razširja. — Iniciativa delavcev iz tovarn in delavnic. — Proti poizkusom cepljenja strokovne enotnosti.
»Radničko Jedinstvo«, glasilo naše skupine v Beogradu, piše v svoji zadnji številki sledeče:
»Mi, ki pripadamo delavski skupini »Zedinjenje«, smo največ pripomogli k temu, da se je strokovni pokret pričel konsolidirati, da so se razbite vrste zedinile. Kongres Strokovnega Zedinjenja, ki se je vršil lansko leto, je v prvi vrsti rezultat naših naporov in žrtev. Naš cilj je bil, da dosežemo nujno potrebno: in od življenskih potreb delovnega razreda diktirano strokovno enotnost in s tem smo prevzeli najtežjo nalogo; v našem prometu. Zaradi tega smo prišli v najostrejši spor s stranko, kateri smo pripadali, ker smo se naprej absolutno prepričali o tem, da je ona nepomirljiva nasprotnica strokovne enotnosti. Mi smo z njene strani sprejeli na svojo glavo vse mogoče napade, klevete in žalitve. Proti nam se je postopalo z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Mnogi so nas; radi neinformiranosti ali iz osebne mržnje psovali z »reformisti«, »oportunisti«, »izdajalci« in podobnimi psovkami, ki jih po vojni sem tako pogosto čujemo. Toda mi smo vedeli in smo bili prepričani, da smo na pravi poti. Vedeli smo in prepričani smo bili, da bodo po tej poti morali iti končno, prej ali slej, vsi oni člani delavskega razreda, kateri iskreno hočejo enotno, močno razredno delavsko gibanje. Od razbijanja in zavajanja delavskega razreda se ne da več živeti. Najmanj morejo od tega živeti stranke, ki se hočejo imenovati delavske. One morajo* ali prenehati s svojo raz-kolnišk*) politiko, ali pa izginiti z zemeljskega površja.
Lanski kongres strokovnega zedinjenja, proti kateremu sta ostro nastopili i socialistična (desno krilo) i komunistična stranka, je bil nesporno zgodovinski dogodek v življenju našega delavskega razreda. Ta kongres je pomenil začetek grupiranja in koncentriranja naših dotlej razcepljenih in razbitih razrednih strokovnih organizacij. Istočas-no je pokazal kongres pot, ki vodi v politično enotnost delavskega razre-
da. Z ustvarjanjem enega enotnega strokovnega gibanja se ima likvidirati črna strokovna preteklost in potem je treba uničiti črno politično preteklost z izgradnjo novega enotnega političnega gibanja našega delavskega razreda — gibanja, očiščenega napak preteklosti in slonečega na stvarnih potrebah in zahtevah novega časa . . .
Pravi in zgodovinski značaj kongresa strokovnega zedinjenja ni v tem, da je združil glavna dela prej razcepljenih strokovnih organizacij, temveč v tem, da je ustvaril možnosti in predpogoje za ustvaritev močnega strokovnega gibanja sploh. V zgodovinski situaciji, ki jo naše. gibanje sedaj preživlja, ni glavno vprašanje zedinjenja, temveč ustvarjanja gibanja.
Tu moremo samo z zadovoljstvom reči, da je to naše tolmačenje pomena zedinjevalnega kongresa dobilo sijajno potrdilo v najnovejših dogodkih v Nišu in Subotici. Tam se je strokovno zedinjenje razširilo in poglobilo. V Nišu so: se popolnoma sporazumeli delavci, pripadajoči CRSOJ-u in ZDSZJ, da se strokovno zedinijo. Podobna akcija se vrši v Subotici. Vzgledu Niša in Subotice bodo gotovo sledili tudi drugi kraji, kjer je strokovno gibanje še razcepljeno in razbito. — Živelo popolno zedinjenje strokovnih organizacij!«
S tem je pokazala delavska skupina »Zedinjenje«, da dela za strokovno zedinjenje, kjer še to ni popolno, kakor je to slučaj v Srbiji. V Sloveniji, kjer imamo to strokovno zedinjenje uresničeno, pa zbiramo delavstvo, da gre v enotne strokovne organizacije. S to močjo in s takim delom bodo strokovne organizacije v Sloveniji najbolje agitirale za to, da se razmere v srbskem in hrvatskem gibanju ozdravijo. Skupina »Zedinjenje« ostaja verna svoji prvotni nalogi — utrditev enotnosti povsod. Prav tako bomo nastopili proti vsakemu, ki bi se upiral enotnosti in strankarski neodvisnosti strokovnih organizacij, pa naj bi nosil ta desno ali skrajno levičarsko firmo.
„Delo" združuje delovno ljudstvo proti
kapitalu!
Socialistična konferenca v Celju.
V	nedeljo, dne 19. septembra se je vršila pokrajinska konferenca Soc. stranke Jugoslavije (SSJ) v Celju. Konferenca je sprejela običajne resolucije o organizaciji, tisku itd. in izvolila novo pokrajinsko načelstvo (Grčar, Ošlak, Bohm, Eržen, Arh, Krušič, Ajdiškova), poleg tega pa še dva oblastna odbora za ljubljansko in mariborsko oblast. Razdelitev v dva oblastna odbora bo po našem mnenju stranki prej škodovala kakor pa koristila. Konferenca je tudi povabila Zvezo delavskih žena in deklet v SSJ.
V	tem članku se bomo ozrli predvsem na en sklep SSJ, in to je sklep o naši skupini »Zedinjenje«.
Naša skupina »Zedinjenje« je poslala 4. sept. sledeče pismo pokrajinskemu tajništvu SSJ:
»Dne 19. t. m. se vrši izredna oblastna konferenca Vaše stranke. Podpisana Neodvisna Del. Kmečka Skupina »Zedinjenje« smatra za nujno potrebno, da se v dnevni red Vaše konference sprejme točka o zedinjenju delavskega pokreta v Sloveniji, zaraditega, da izrečete na vašem pokrajinskem forumu svoje oficielno mnenje o akciji, ki jo je pokrenila naša skupina.
Stališče naše skupine je bilo izraženo v manifestu ob priliki 301etnice ustanovitve Jugosl. social, dem. stranke. Da bi to naše stališče podkrepili in utemeljili, Vas naprošamo, da dovolite ob priliki debate o tem vprašanju našima dvema predstavnikoma, da prisostvujeta konferenci in razložita stališče in namen naše skupine o političnem zedinjenju obstoječih strank in skupin v Sloveniji. Ker bi bil ta korak za razvoj akcije za zedinjenje velevažnega pomena in bi ustvaril bazo za nadaijna pogajanja, se nadejamo, da ne odklonite našega predloga glede dopustitve naše delegacije na Vašo konferenco.«
Tajništvo nam je šele tik pred konferenco sporočilo, da ne more pripustiti naše delegacije na konferenco, da pa bo konferenca v naši odsotnosti razpravljala O' zedinjenju. Tak odgovor nas je navdal z dvomom, da bi si konferenca pravilno zastavila vprašanje.
Kakor posnemamo iz »Del. Politike« (oficielnega sporočila nismo prejeli), je konferenca glede naše skupine »Zedinjenje« sklenila sledeče:
»Kongres konstatira, da se je odcepila grupa od kom. pokreta, kar znači pospešitev spoznanja, da je pravilno naziranje in taktika, da gre razvoj v pravcih, ki jih je označila naša delavska Socialistična stranka Jugoslavije. Ta grupa, ki se označuje z imenom »Zedinjenje«, je izrazila željo razpravljati o zedinjenju s Socialistično stranko Jugoslavije v Sloveniji.
Kbngres Se izjdvlja za koncentracijo vseh razrednih socialističnih sil v Sloveniji in v državi in pooblašča upravni odbor, da v okviru našega strankinega programa in statuta usmeri svoje bodoče ze-dinjevalno delo.«
Kongres torej pogajanj z našo skupino ni odbil, vendar pogrešamo jasnosti v tej izjavi.
V	manifestu in ustno smo mi jasno povedali, da naša skupina »Zedinjenje« ne vstopi v SSJ tako, kakršna je, temveč obrnili smo se najprej na SSJ, da razpravljamo z njo o zedinjenju, če bi šlo za vstop v okviru programa in štatuta SSJ, ne bi bilo treba za to nobenih razgovorov: ker je SSJ javna organizacija, bi podpisal vsakdo pristopno izjavo, plačal članarino in — basta. S tem pa ne bi bilo nič pridobljenega za delavski pokret. V manifestu in ustno smo izjavili, da se bomo obrnili tudi na skupino »Enotnost« in Bernotovo JSDS radi ustvaritve enotne delavske razredne politične stranke Jugoslavije. Izgleda, da je konferenca SSJ v Celju to pozabila, — ali pa to naše stališče odklanja. Kajti nera-
zumljiv je začetek izjave, ki pravi, da se je naša skupina od kom. pokreta odcepila. Mi pa mislimo prvič, da smo ta pokret prevzeli. Sicer je pa tu glavno to: ali se SSJ pogaja z nami le tedaj, ako smo; neka raz-kolniška skupina kom. pokreta in če to nismo, da se z nami ne pogaja? Če misli SSJ s svojo izjavo tako, potem je ona proti zedinjenju, potem se ona postavlja na omejeno stališče: le v SSJ je rešitev. Po našem trdnem prepričanju ni rešitve niti v SSJ, niti v nobeni drugi skupini, temveč le v združitvi vseh proletarskih zavednih sil v eni stranki, ki mora biti teoretično in praktično marksistična1. Do tega bo tudi prišlo.
To se do danes še ni nikdar zgodilo, da bi ena stranka pozvala drugo na zedinjenje in da bi ta druga stranka odvrnila: da, mi smo za zedinjenje v okviru našega štatuta. Kajti v naprej postaviti ozek okvir, to se pravi, novorojenčka odeti v prisilni jopič, da se ne bo mogel razvijati.
Nam ne gre za neko formalno zedinjevanje, ne za ceremonije, ampak za to, da se naš proletarski politični pokret res konsolidira in o-zdravi. Neresno bi bilo za vsakega člana SSJ, ki bi rekel, da je bilo vse njeno delo pravilno, da je njen program tako čist in dober, da ne potrebuje nobenih izprememb. Isto tako neresno bi bilo, če bi to dejal »komunist« o svoji stranki. Čeljska soc. konferenca je sklenila, da bo dostojno proslavila SOletnico JSDS. Doslej še ne vemo, v čem bo obstojala ta dostojna proslava. Mi smatramo, da bomo to SOletnico političnega proletar. gibanja v Sloveniji najlepše proslavili na ta način, da bomo skupno pregledali 301etne nauke, Izkušnje In napake ter iz vsega tega izvajali zaključke in preporodili celotno gibanje.
Vse 301etne izkušnje ne smejo iti mimo nas, ako hočemo priti z delavskim gibanjem naprej. Delavsko gibanje v Jugoslaviji je doživelo težke izkušnje zlasti po svetovni vojni. Tedaj se je gibanje razcepilo. Gre danes za to, da se odpravijo vzroki nadaljnega razkola. In ti vzroki niso le osebni, temveč globoko političnega značaja. Avstrijska socialna demokracija je preživela prvi povojni čas z najmanjšimi izgubami izmed vseh strank na svetu, izvzemši rusko. Ih ta avstrijska stranka je izdelata sedaj nov program in o njem se vrši že tedne in tedne najživah-nejša diskuzija med avstrijskim delavstvom. Ko je avstrijska stranka objavita predlog programa, je med drugim napisala sledeče:
»Na nova vprašanja, pred katero so postavili stranko; veliki dogodki našega časa, stari program ne daje odgovora, ne kaže cilja mnogovrstnemu delu, ki nam ga nalaga današnji čas . . . Bogata duševna borba zadnjega desetletja v intemacio-nalnem socializmu se izraža v predlogu našega novega programa. Program kaže pred vsem, da smo se mi brez predsodkov mnogo naučili in mnogo prevzeli od boljševizma.«
če smelo poda tako izjavo mogočna avstrijska stranka, ali more potem še SSJ reči: s skupino »Zedinjenje« se zvežemo le v okviru štatuta in programa SSJ?! Mi smo trdno prepričani, da želi samo članstvo današnje SSJ temeljit preokret — na levo — kajti doslej SSJ ni tvorita n. pr. z avstrijsko stranko levega krita v internacionali, tem-
več desno krilo. Da se spomnimo samo zadnjega kongresa internacionale v Marše ju!
Mi razumemo, da se slovenski socialisti ne morejo odcepiti od SSJ. Socialisti pa lahko tudi to razumejo, da lahko dajo iniciativo za preustroj stranke v celi državi, ne da bi se od nje odcepili. Naš predlog je iskren. Mi ne mislimo1 uganjati demagogije z »enotnostjo«, kakor to nekateri delajo. O tem je lahko danes vsakdo prepričan. Smatramo kljub vsemu, da je celjska konferenca napravila prvi korak za zbližan je.
Celjska konferenca SSJ je pooblastila novo načelstva SSJ, da se z našo skupino pogaja. Kakor smo že pred konferenco povedali svoje stališče predstavnikom ljubljanske SSJ, bo naša skupina predložila načelstvu SSJ sledečo podlago za zedinjenje:
1.	skupno se pregleda program in štatut SSJ;
2.	vse izpremembe programa in Statuta in politične smernice se predloži novi pokrajinski in državni konferenci SSJ z nasvetom, da jih uvažuje;
3.	po diskuziji in sklepih članstva SSJ in »Zedinjenja« ter obeh konferenc se izvrši zedinjenje. Ta predlog je gotovo sprejemljiv za vse disciplinirane člane SSJ.
Upamo, da bodo tozadevna pogajanja obrodila uspeh in da se bo delavstvo, razdeljeno danes na SSJ, JSDS, grupo »Enotnost«, združilo.v eni delavski razredni stranki, ki bo zbrala okrog sebe tudi ono delavstvo, ki je v bratomornem boju raznih socialističnih |rakcij odšlo proč od svoje matice pod vpliv Slovenska ljudske stranke in drugih protiprole-tarskih organizacij. S tako enotno stranko, očiščeno vseh napak preteklosti, se bo delavstvo od boja do boja približevalo svojemu končnemu cilju — upostavitvi socialističnega družabnega reda.
Vera, cerkev in socializem.
(Nadaljevanje programa avstrijske socialne demokracije.)
Socialna demokracija združuje vse, ki hočejo sodelovati v razrednem boju delavskega razreda, brez razlike verskega prepričanja. Vera je privatna stvar posameznika.
Socialna demokracija se pa bori proti temu, da cerkve in verske družbe izkoriščajo svoj vpliv v to, da nasprotujejo delavskemu razrednemu boju in da podpirajo gospodstvo bur-žuazije.
Cerkev in vsaka verska družba ima pravico, da svoje pauke širi in po njih dela, in pravico posameznika, da po svoji veri živi; socialna demokracija se pa bori proti temu, da bi delala vse to cerkev na splošne, državne stroške in da država sili državljane, da pripadajo cerkvi, plačujejo davščine, da se morajo udeleževati vsakega pouka in verskih prireditev.
Zato zahteva socialna demokracija ločitev cerkve od države po sledečih načelih:
Vsa svetovna naziranja (vere, so-cializem-komunizem, filozofsko nazi-ranje itd.) so svobodna naziranja in pred zakonom enaka.
Vsakdo ima pravico, da sam odloča o svoji verski pripadnosti.
Vse cerkve in verske družbe so privatna društva, ki naj poslujejo brez vsake državne podpore. Same s svojimi sredstvi naj krijejo vse stroške za svoje uradnike (duhovnike), obrede in pouk. Kjer zažele ljudje, da se vrši verski pouk, mora cerkev sama plačevati vse stroške tega pouka. Vzgajanje novih uradnikov (duhovnikov) mora tudi nositi cerkev sama. Vsako podpiranje cerkve s strani občine in države je izključeno.
Celokupni pouk in šolska izobrazba je posvetna. Verski pouk torej ne spada v javne šole. Vsaka verska drpžba ali cerkev pa ima pravico, da izven tega šolskega pouka vzgaja v veri ono mladino, ki to želi. Bogo-
slovne fakultete se morajo tudi izločiti iz sestava univerz.
Za vse državljane brez ozira na versko prepričanje mora veljati en zakon in sicer se naj sklepa zakon pred državno oblastjo (civilni zakon). Razen tega se lahko tudi cerkveno poroči oni, ki to želi. Vendar ima pravno veljavo le civilni zakon. Zakonske ovire pri različnosti vere obeh ženinov, neločitev kat. zakona, in druge tozadevne cerkvene odredbe nimajo za državo nobene veljave. Matrico morajo voditi državne oblasti.	1
Šolstvo.
Socialna demokracija se bori za odpravo monopola, ki ga ima danes buržuazija nad izobrazbo. Zahteva reformo vsega šolstva po sledečih načelih:
Vse šolstvo mora biti javno. Pouk (učitelji, učna in delovna sredstva) mora biti brezplačen.
Mladino je treba vzgajati k samostojnosti in samoupravi. Tako vzgojo jamči delovna šola in šolska občina (ki je uvedena v sovjetski uniji); duševno delo mora biti vedno spojeno z ročnim dejom. Vzgojo mora navdajati socialno-republikanski duh.
Najprej je treba uvesti obvezen šolski pouk na polnih osem let in sicer traja osnovna šola štiri leta in srednja šola ostala štiri leta. V enem razredu sme biti največ 30 učencev; za duševno in telesno bolne otroke morajo biti posebne šole.
Učitelji naj se vzgajajo na univerzah po enotnem sistemu.
Obrtno-nadaljevalne šelo z delavnicami se morajo razširiti in njihov obisk omogočiti delavcem med delovnim časom.
Zgraditi državne vzgojne zavode, uvesti državne študije, štipendije, dijaške domove in nadarjenim otrokom omogočiti obisk strokovnih in višjih Šol.	(Dalje prihodnjič.)
Potreba reorganizacije delavske kulturne
zveze „Svoboda".
Živo življenje nam vedno bolj na- manjkanja denarnih sredstev. Denar-
rekuje, da moramo ustvariti za naše delavstvo organizacijo, ki bo izpolnila vse, kar je skupno vsem delavskim: strokovnim, političnim, zadružnim, mladinskim in ženskim organizacijam.
Danes imamo v Sloveniji delavsko telovadno in kulturno zvezo »Svoboda«, ki se preko Sotle še ni razširila. Izven »Svobode« je polno delavskih pevskih društev, kakor: »Cankar«, »Vintgar«, »Naprej«, del. glasbeno društvo; izven »Svobode« životarijo razni športni in atletni klubi; izven »Svobode« so večinoma vsi delavski godbeni zbori. Telovadna padzveza za »Svobodo« se hoče od nje odcepiti. Strokovne in zadružne kot najštevilnejše organizacije žive in delajo brez vsakega vpliva s strani »Svobode«, ki bi morala biti splošna, vse . obsegajoča in združujoča marksistična kulturna organizacija, »Svoboda« sama se bori z velikimi finančnimi težkočami, nekaj mesecev že ne izhaja njen list ravno radi po-
nih sredstev pa ni, ker vse podružnice ne obračunavajo in ne delujejo redno. Pa zakaj ne delujejo? Radi same malomarnosti? Ne. Tolika kopa kulturnih društev izven »Svobode«, želja telovadcev-Svobodašev po osamosvojitvi — vse to kaže, da »Svoboda« ne stoji na pravi organizato-rični podlagi, da se mora temeljito reorganizirati, ako hoče postati kulturna matica razredno-zavednega delavstva Jugoslavije.
Slovenskemu pokretu primanjkuje predvsem sposobnih delovnih moči. In v tem pomanjkanju je naravnost smrten greh, kako se danes trošijo še te sile, ki so na razpolago: vzemimo n. pr. Jesenice: tu je »Svoboda«, »Vintgar«, godba »Sava«, kovinarska organizacija, ženska organizacija, tri politične skupine itd. Vsako to društvo ima svoj odbor, svojega predsednika, svojega tajnika, svojega blagajnika. Koliko moči zahtevajo in požro vsi ti odbori! In pri vseh odborih je stokanje, da delo ne
gre naprej, V takem konglomeratu res ne more iti. Najslabše je pa to, da je eden in isti pretkratni predsednik ali tajnik. Tak sodrug se mora kmalu izčrpati in postati neporaben za gibanje. Tako se uničujejo še tiste sile, ki so na razpolago.
Potem poglejmo še to, koliko listov izhaja v naši Sloveniji: »Svoboda«, »Ženski list«, »Konzument« itd. Vse liste navadno urejuje sodrug, ki je drugje zaposlen. List velja navadno kot neka odškodnina ali pobotnica za plačano članarino. Člani sicer jemljejo časopis, pa ga ne čitajo.
Potem poglejmo še to: strokovne organizacije imajo v svojem programu izobraževalno delo, zadružne in politične prav tako. In čemu kulturna organizacija? Ali se ne izčrpava tudi delavca s tem, da mora plačevati toliko članarin?
Mislim, da sem navedel dovolj konkretnih primerov za to, da moramo izobraževalno delo reorganizirati.
Kako ga reorganiziramo? Vsi zgoraj navedeni vzgledi nam narekujejo odgovor:	potrebna je koncentracija
vseh sil pri popolnem upoštevanju avtonomije raznih društev. »Svoboda« naj se izpremni v kulturno matico, okrog katere se bo zbiralo vse.
V Ljubljani bi se moral stvoriti centralni odbor za splošno delavsko izobrazbo. V tem odboru bi bili zastopniki Strokovne komisije, zadružne zveze, zveze delavskih žena in deklet, telovadcev, pevcev, godbe-
nikov, dramatikov in politične stranke, ko bi se ta zedinila. Primerno temu centralnemu odboru bi obstojali krajevni delavski kulturni sveti. Iz te centrale bi se vodilo izobraževalno delo v strokovnih, zadružnih in ženskih organizacijah ter raznih podzve-zah (pevcev i. dr.). Strokovne in vse zastopane organizacije Ibi plačevale od vsakega člana gotov kulturni davek, recimo 50 para mesečno. Strokovni list »Delavec« bi imel svojo redno kulturno prilogo.
Kaj bi se s tem doseglo? Izobraževalno delo se ne bi več omejevalo na eno posebno organizacijo, temveč bi se razširjalo na članstvo vseh obstoječih delavskih organizacij. Kulturno delo bi s tem res obseglo delavske množice. Na drugi strani bi bilo rešeno finančno vprašanje. Delavcu ne bi trebalo plačevati še posebej 4 ali 10 Din za kulturno društvo, ampak vsak strokovno organiziran delavec bi plačal n. pr. 50 para več. Na drugi strani bi se pa s tem kulturnim davkom zbralo v centrali mnogo več finančnih sredstev. Korist bi bila torej za delavstvo in za organizacijo dvojna:	moralna in fi-
nančna.
Pozimi se bo vršil občni zbor »Svobode« in kongres strokovnih organizacij. Do tedaj bi bilo treba pripraviti načrt reorganizacije, da jo kongresi sprejmejo in da se po novem letu zbere vse delavstvo v svoji skupni kulturni matici.	C. Š.
Stanovanjski najemniki, na plan!
S 1. novembrom t. 1. poteče rok stanovanjskega zakona. S 1. novembrom ostanejo najemniki in podnajemniki brez vsake zaščite ■— hišni lastniki pa absolutni gospodarji nad usodo svojih najemnikov. S 1. novembrom nastopi doba, ko bodo lastniki hiš obračunali z vsemi strankami, ki jim niso po godu in tudi onimi, ki ne bodo zamogli ustreči apetitu svojega gospodarja. Sredi hladne jeseni, pred durmi zime, bo stotine družin romalo na cesto — pod šotore, v kleti in najbrže tudi v zapuščene vagone., V času, ko ni država zmignila niti z mezincem, da bi vsaj omejila stanovanjsko krizo, ko občina zida le malenkostno število stanovanjskih hiš — tik pred zimo se je gospodom hišnim posestnikom posrečilo, da so dosegli odpravo zaščite stanovanjskih najemnikov. — Ni potrebno opisati posledic,
ki bodo nastale, ako se ta nesocialni in nekulturni čin gospode v resnici izvede. Pač pa je potrebno, da se pripravimo in pričnemo z borbeno akcijo takoj, mogoče je, ako nastopimo složno, da dosežemo vsaj omiljen je tega načrta.
Strokovna komisija za Slovenijo pripravlja v zvezi z društvom najemnikov, tozadevno akcijo. Tej akciji se morajo pridružiti vsi ročni in duševni delavci, kajti nas vse zadene ista usoda. Mi vsi se moramo odločno in brez pomisleka upreti tej nakani in ako bomo složni, bomo zmagali. Naša naloga je, da z vso energijo podpremo akcijo Strokovne komisije in Društva najemnikov ter jima 'stojimo ob strani v tem težkem času. Le energična, zavedna borba discipliniranih ročnih in duševnih delavcev bo imela uspeh.
Zato vsi na plan!
Kaj moramo
Mnisterializem in druge usodne napake 1919-20 leta so se razbile enotno razredno politično gibanje v Jugoslaviji. Danes je večina razlogov za nadaljni razkol odpadla, ker je mi-nisterializem in skrajni oportunizem teoretično in praktično ubit.
Toda politični razkol je še vedno tu. Razen polno drugih razlogov je zato merodajen en vzrok, ki ga hočemo v tem članku razložiti. Ih ta vzrok je: nepojmovanje izpremenjenih gospodarskih in političnih razmer ter s tem izpremenjenega načina razrednega boja.
Po sejah in zborovanjih radi tožijo posebno mlajši sodrugi, da gre vse prepočasi. Romantike in boja si žele ti sodrugi. Kakor da bi tega boja ne bilo.
Razredni boj lahko primerjamo z vojsko. Nekdaj so se vojskovali s sabljami, kavalerijo in zastavami na čelu. Trobente so trobile za napad ... To je bilo nekdaj, ko so bili še »junaki«, močni, mišičasti, hrabri.
Toda z razvojem tehnike so odpadli junaki, kavalerija, zastave, ah in tudi — trobente. V svetovni vojni 1914-18 sta se sovražni vojski zakopali pred zemljo v strelske jarke in sta se napadali, ne da bi videli druga drugo. Streljala je artilerija, puške, s strupenimi plini se je hotelo drug drugega uničevati. Vojska je prodrla sovražno postojanko, pa se je zopet zakopala in zavarovala z jarki, žično ograjo, z maskami proti strupenim plinom — štiri leta je trajala ta ušiva vojna v jarkih, pod zemljo, s plini — brez sabelj, brez trobent, brez zastav, brez romantike. Pa tudi taka vojna potrebuje junake — z jeklenimi živci.
Podobno sta zakopani danes kapitalistična in proletarska armada.
vsi razumeti ?
Kapitalizem brani z vsemi sredstvi svoje postojanke. S strupenimi plini alkohola, časopisja, klerikalizma, fašizma, bakljad in štafaž hoče zastrupiti proletarsko armado. Proletarska armada si mora v bednem boju osvojiti vsako novo postojanko: tu košček kolektivne pogodbe, tam tovarniške obratne zaupnike, tu košček socialnega zavarovanja, tam občino itd. In če takoj ne zavaruje novo priborjene postojanke, jo zopet izgubi in s silnimi žrtvami, velikimi izgubami sil se mora boriti za to, da jo osvoji zopet nazaj. Eni pravijo, da je to oportunizem ali reformizem. Pa to ni re-formizem. Vsi ti delni boji so potrebni in v vseh teh delnih vsakodnevnih bojih gre za vse, gre — za celo proletarsko fronto, za biti in ne biti vsega delavskega razreda, V teh vsakodnevnih bojih preizkušena armada bo sposobna, da v ugodnem momentu napravi generalni naskok ng. okope kapitalizma.
Tak boj je le tedaj zmagovit, ako je fronta na vseh krajih zavarovana, neprobojna. Armada mora biti sklenjena, enotna, pod enotnim vodstvom. Kapitalistična fronta je danes trdna in podkrepljena po tisočih nezavednih proletarcev.
Proletariat se mora torej strniti v enotne strokovne, politične, zadružne in kulturne organizacije in tako skupno korakati proti sovražniku. Svojih lastnih sil ne sme uničevati. Zato mora iti v boj tedaj, ko je za to pripravljen. Naša skupina »Zedinjenje« in »Delo« delata na tem, da delavstvo, ki je z razkolom zapustilo bojne postojanke sovražniku in ki se je prepiralo in se še prepira med seboj, da se to delavstvo vrne v bojno črto — sklenjeno in enotno.
Volk in ovce.
Neka stara pravljica pripoveduje:
Bilo je davno, davno, ko je bil naš ljubi bog še čisto mlddTZemlja je bila s travo porastla in krotke božje ovčice so se pasle po travnikih, so dajale mehko volno in rodile lepe koštrunčke. Svet je bil lep in rodoviten, s treh strani obdan od morja, s četrte pa od skrivnostnega gozda. In vse bi bilo dobro, če bi ne bilo volka.
Volk je podnevi spal v tajinstve-nem gozdu ponoči se je pa priklatil med speče ovce in marsikatero je zadavil.
Če je zašlo kako jagnje preblizu gozda, je bilo gotovo izgubljeno.
»Gozd ne vrača več«, so rekle stare, modre ovce in se niso nikdar približale gozdu. In tako ni nobena poznala gozda. Strašne vesti so se radi tega širile o tem gozdu. Najmo-drejše ovce so zatrjevale, da biva sam bog v gozdu in pošilja volka ovcam na vrat — za kazen za njihove grehe. Polagoma je ta tajinstvena vest postala vera. In ovce so v tej veri živele od rodu do rodu.
O volku so vedele ovce povedati le to-le: da ima strašno velik trebuh, v katerem je menda prostora za ves svet, da ima dolgo žrelo in ostre kremplje. Prijateljev nima nobenih in še kadar se smeje, kaže ostre zobe, tako da se mu vsakdo rajši izogne.
Volk se je zdel ovcam vsemogočen. Bil je res zloben. Marsikatero ovco je požrl, mnogo jih je pa samo ugriznil in pustil. Tako so doživljale ovce dobre in slabe čase. Dobri časi so bili za ovce takrat, ko jih je volk zadavil in požrl, slabi pa so bili, ko jih je samo davil.
Tako je minulo bogve koliko stoletij. Ovce so molile boga in njihova vera je postala tako trdna, da so smatrale najslabše za dobro. Ovce so mislile, da so onkraj gozda še strašnejše pošasti, ki bi jih mučile, ako bi jih pred temi pošastmi ne ubranil volk. In tako so ovce končno verovale, da je volk dober, ker jih varuje pred onimi pošastmi. Ko je volk videl pobožnost ovc, se je dogovoril z njimi, da jih ne bo žrl ponoči, ampak da bo prišel med nje podnevi in si bo izbral za hrano toliko, kolikor potrebuje.
Tako so ovce živele, dokler se ni nekoč rodil — koštrun z rogovi. Ta je šel v gozd in onkraj gozda. Vrnil se je z ovčjo dlako na rogovih in povedal je ovcam, da biva v celem goz-•du samo en volk in da onkraj gozda ni pošasti, temveč zelena, mirna voda — morje.
Stare modre in pobožno ovce so dejale: »T a k o š t r u n namjem-Ijeveroinsramotinašeide-a 1 e«.
Koštrun z rogovi je pa zbiral o-krog sebe mlajši rod. Ovce so sklicale veliko zborovanje, da se na njem odločijo za ali proti nesramnemu ko-štrunu. Sredi shoda pa pride med ovce volk.
In volk je spregovoril:
»Prihajam, da branim svoje zakonite pravice. Bil sem od nekdaj svobodoljuben demokrat in nimam nič proti temu, če o moji pravici glasujete, Ker sem pa požrl že stotine od vas, smem zahtevati, da velja moj glas za> 100 glasov.«
Modre in pobožne ovčice so smatrale to za čisto pravilno. Le koštrun je hotel ugovarjati. Ovce mu pa niso dale govoriti in so ga izločile iz svoje srede.
Ta koštrun je v samoti rastel in postajal vedno močnejši. Skrbel je, da odrašča nov, močan rod. In ko se
je ta rod uprl............. .
*
Vsakemu se zde neumne te ovce in vsakdo od nas mora odobravati koštrunovo postopanje.
Toda -— ah pismo delavci popolnoma podobni tem ovcam? Vsi se pokoravamo volku — kapitalu, ki ga ščitijo bajoneti, vera, cerkev in ljudska neumnost. Mesto, da bi se uprli temu volku, smo se sami med seboj sprli. V veri, da že mora biti tako, kakor je, trpimo, da nas devajo iz kože.
Ali naj ostanemo razkropljena pobožna ovčja čreda ali naj postanemo koštruni z rogovi?!
Odločitev ni težka. Niti glasovanja ni treba o tem.
Strokovni pregled.
Aktivnost »Ujedinjenega Saveza Železničarjev Jugoslavije«, je zelo razveseljiva. Železničarji, ki so izvedli svoje strokovno zedinjenje popolnoma brez vsakih tistih »ali«, in »če bi« in pokazali vrata vsem, ki so skušali jih ovirati, postajajo vedno bolj aktivni in krepki. Imeli so pred kratkim kar 3 državne konference (delavsko, kretniško - premikalno in vlakospremnega osobja), ki so bile naravnost sijajno obiskane. Bavile so se s položajem železničarstva in posebnih kategorij ter delale ukrepe v zaščito svojih pravic. Ustanavljajo se nove podružnice. Na Hrvaškem se širi organizacija. In dočim je bilo okrog 60 organiziranih železničarjev iz Hrvatske zastopanih na kongresu pred enim letom, jih je sedaj okrog 900 organiziranih, tako da bo hrvaški list ^Ujedinjeni Železničar« začel izhajati kmalu dvakrat na mesec. Centrala je izvršila več intervencij pri ministrstvih, Generalni direkciji, ker je imela v juliju 29 shodov. Zavrla je v Slovenijo redukcijo. Povodom direkcij-skih zahtev na uslužbenstvo v času izvozne sezone je postavila svoje zahteve: Da se podeli službena obleka, da se izplača 20 odstotne eksekutivne doklade, da se strogo spoštuje 8-urni delovnik, da se poviša kilometraža, da se povrnejo normalne premije delavcem v delavnicah in kurilnicah. Sprejem nazaj vseh reduciranih. — Aktivnost delavstva v ustvarjanju svoje lastne usode, to je potrebno povsod in pri železničarjih treba iskati vzgleda.
Kongres Internacionalne Transportne Federacije (I. T. F.) se je vršil v Parizu od 15. do 20. septembra t. 1. Bilo je navzočih 132 delegatov iz 22 držav. Federaciji je bilo priključenih 1924. leta 56 organizacij s 1,035.938 člani. Danes je 83 zvez s 2,140.123 člani. Takoj po otvoritvi je kongres protestiral zoper prepoved Italije, Estonije in Madjarske, da se železničarji in brodarji iz vseh držav tega kongresa ne smejo udeležiti. — Kongres se je razdelil v tri komisije: železničarsko, brodarsko in cestne železničarje ter automobiliste. »Ujedinjeni Savez Železničarjev Jugoslavije« je delegiral za svojega delegata na ta kongres s. Stankota.
Druga balkanska železničarska konferenca. Ob priliki kongresa I. T. F. v Parizu je zasedala tudi II. Balkanska železničarska konferenca, ki se je otvorila 15. septembra t. 1. Predsedoval ji je s. Isačeff iz Sofije. Razpravljala je o organizaciji balkanskega sekretariata, zadržanju balkanskih delegatov na kongresu L' T. F. in razmah železničarjev o bodočem delu. Grških delegatov ni bilo, baje vsled političnih vzrokov. Romuni pa se nekako boje menda rumunske vlade in ne upajo z barvo na dan. Hlapčevstvo, to je — vrag!
Železničarska konferenca. Obenem s kongresom I. T. F. v Parizu je 15. in 16. septembra t. 1. zborovala tudi železničarska konferenca. Udeležba je bila polnoštevilna z izjemo grških železničarjev in pa estonskih. Prvi niso menda zbog političnega položaja prišli, drugim je pa vlada zabranila udeležbo, kar je konferenca obsodila. Predsedoval je s. Craump iz Anglije, kot tajnik pa je prisostvoval Nathaus ter zastopnik mednarodnega biroja Dela. Ker se splošni kongres (I. T. F.) peča z zadevami splošnega značaja (koalicijsko pravo, osemurni delovnik, solidaritetni fondi etc.) se je železničarska konferenca bavila le s strokovnimi vprašanji in sicer: 1. Avtomatično vzpenjanje voz. 2. Vliv elek-trificiranja železnic na plačilne in delovne pogoje železničarjev in še druga specialna vprašanja.
Sodrug, kolikor Tl Je mar zedinjenje protetariata v možno silo, boš dokazal s tem, če postaneš naročnik „Pela“ In ako si proti, pa z vrnitvijo lista.
Domači pregled.
Po kongresu delavskih Sena in deklet.
Pretekli mesec se je vršil v Ljubljani L kongres Zveze Delavskih Žena in Deklet,
To je velik pozitiven korak h konsolidaciji delavskega pokreta v Sloveniji. Kajti, u-loge, ki jo igra delavska žena v našem pokretu ne smemo kot marksisti nikdar omalovaževati. Delavska žena je močna sila v borbi za osvobojenje proletariata, posebno v idejnem smislu. Ona vzgojuje naš proletarski naraščaj, ona je tista, ki vcepi v otroško proletarsko dušo prve pojme o vladajočem družabnem redu, ki vzbudi v naši mladini borbenost in razredno zavest.
Kongres se je vršil v znamenju resne delovnosti, sprejete so bile smernice bodočega delovanja proletarske žene in s tem ustvarjena realna podlaga za razvoj prepotrebne ženske razredne organizacije. Kongresu je prisostvoval tudi predstavnik naše skupine s. Sedej, ki je pozdravil kongres v imenu onega dela proletariata, ki teži za zedinjenjem celokupnega delavskega pokreta.
Prebujenje je prišlo tudi med naše proletarske žene in dekleta. Zavest, da mora stati ob strani možu in sodrugu v njegovi borbi za osvobojenje, je pognala kal v vrstah našega ženstva! Mi moramo to zavest ceniti in prepustiti našim sodružicam ono mesto v našem gibanju, ki jim gre in sicer popolno enakopravnost povsod! Doma v družini in zunaj na političnem, strokovnem, kulturnem in gospodarskem polju! Ramo ob rami v borbo — h končni zmagi! Strnjeni in zedinjeni bomo šli od uspeha do uspeha — in nihče ne sme manjkati v naših vrstah!
Pozdravljene proletarske žene in dekleta v skupni osvobodilni borbi!
Kadar se buržoazija tepe med seboj.
To se seveda ne zgodi vsak dan, ampak samo takrat, kadar gre za korita. Če je potreba udariti po nas proletarcih, tedaj so složni. Sedaj so se zopet stepli za volitve v Trgovsko-obrtno zbornico. Ako čitaš »Jutro« in »Slovenca«, glasili slovenske buržoazije in kapitala, tedaj se kar začudiš, kakšne levite si berejo ti bratci med seboj: sleparji, konzumarji, rimski podrepniki, fašisti, protidržavni elementi in celo z boljševiki se zmerjajo. Človek bi niti ne verjel, da imajo vsi ti gospodje tako lepe lastnosti na sebi. Jelačin je postal naenkrat konzumar in boljševik — v resnici pa je ve-leindustrijalec in kapitalist. Demokratski kandidati so pa brezverci in preveč državen element — v resnici pa ravno tako plačujejo za svete maše, kadar lira ali dinar preveč padata. Mi radi verujemo vsem očitkom, ki padajo z vseh strani — vemo pa tudi to: ko bodo ti gospodje, eni ali drugi, zasedli svoja mesta v zbornici za trgovino in industrijo, bodo tako složno branili interese kapitalistov, da bo veselje. Kajti to prinaša profite: dobro ime in denar. Proletarcem pa bič in mesto kruha kamen! Mi se pa oklenimo svoje delavske zbornice in svojih organizacij, da bo fronta proti Jelačinom, Korošcem in Žerjavom — enotna, da bo bič enkrat zažvižgal po oni gospodi, ki se je na naš račun zredila.
Ali bomo dobili novo vlado? Pašič se je vrnil — kakor pravijo in pišejo — zdrav in vesel. Radič rešuje našo zavoženo zunanjo politiko v Ženevi, ima krasne dijete v zlati švicarskih frankih, razlaga novinarjem seljaško-republikansko monarhijo in obljublja, da bo prišel zopet v vlado kot prosvetni minister. Davidovič se je združil z Spahovci in čaka na ministrski stolček. Tudi »naš voditelj« Korošec nekaj hodi okoli Pašiča in škili z enim očesom v vlado. Samo Prib'ičević in Žerjav nočeta nebenega mesta v vladi — ampak čakata, da bo prišel »njihov čas«, ko bosta po receptu samega Mussolinija napravila red in mir v državi. Drugače so pa vsi zato, da pridejo do vlade in to je dobro znamenje. Slabo je le to, da imamo »samo« 18 ministrskih stolčkov, reševelcev domovine pa toliko kot listja in trave. Predsednik vlade Uzu-novič se vozi od Poncija do Pilata in rešuje svoj stolček. Pašič pa še vedno molči. Ni sicer prehlajen, tudi prestar ni — on samo čaka, da bo »situacija« bolj ugodna in ta-krat bo najbrže počilo. Nekaj jih bo šlo v penzijon in pa v upravne svete Trboveljske družbe, raznih bank in drugih podjetji (ker za brezposelne ministre je treba tudi skrbeti), nekateri bodo ostali, ker imajo dosmrtno pravico do ministrskega stolčka. Gre. samo zato, kdo bo nanovo prišel v vlado? — Veliko jih je, ki so poklicani — malo jih bo, ki bodo po božji in Pašičevi volji izvoljeni. Nekaj jih pa le bo. Situacija se bo pri koritih izpremenila — mi pa bomo še vedno plačevali davek na ročno delo, delali po 9 in več ur, stanovali v kleteh in Mevih. Zato je nam vseeno, ali bo vladala Pašičeva, Uzunovičeva ali kaka druga častitljiva brada — rešitve nam ne bo prinesla nobena, niti Koroščeva ljubezen do bliž-njega, niti Pribičevič-Žerjavov zdravilni kolač. Rešitev je v nas samih. V združenem proletariatu Jugoslavije je ona sila, ki bo rešila gospodarsko in politično krizo Jugoslavije.
Metode zagrebške policije. Urednik hrvaške »Borbe s. Kamilo Hrovatin se nahaja v policijskih zaporih v Zagrebu že skoraj mesec in še danes ni policija doprinesla nobenih vzrokov in argumentov za njegovo aretacijo. Kakor se čuje, igra v tej stvari veliko ulogo znani zagrebški politični detektiv g. Rimaj, k'i je baje zbral zelo »obtoži-len material« proti s. Hrovatinu. Spravljajo ga v zvezo z poneverbami na pošti v Zagrebu in to na podlagi izjave nekega Vojka Mikolija, ki sedi sedaj že v kaznilnici. Razširjajo se vesti, da je g. Rimaj sam diktiral to izjavo onemu Mikolji, s katero obtežujejo Hrovatina, češ, da je za te poneverbe znal in jih odobraval. S. Hrovatin je pa v času, ko so se vršile one poneverbe, sedel v beograjskih zaporih zaradi Rdeče Pomoči. Zagrebška policija se pač poslužuje vseh
sredstev, da preganja »državi nevarne« elemente, V zadnjih časih se tudi pri nas množe hišne preiskave in aretacije. V Hrastniku so zopet aretirali tri mlade delavce zaradi razširjanja »komunistične« literature. Zapori pač ne smejo biti brez političnih »zločincev«, ker drugače bi politična policija bila v nevarnosti, da jo g. minister Maksimovič reducira.
Internacionalni
pregled.
Iz Mussolinije.
Italijanski delavec je vrgel bombo v voz Mussolinija. Vojvoda je ostal nepoškodovan. To je bil protest individualnega značaja zoper krivice. Ali nad revne proletarce se je zopet zrušila fašistovska banda . . .
To je bil v kratkem času tretji atentat na Mussolinija. Ali je to kaj čudnega? Despotizem in teror izzivata politične umore. Tam, kjer se enemu celemu narodu odvzamejo vse legalne možnosti borbe proti svoji gosposki, kjer se narod ne more več braniti z organizirano borbo mas, kjer ni svobodno izvoljenega ljudskega zastopstva, ni svobode tiska, ni koalicijske (organizacijske) in stavkovne pravice, kjer je ljudstvo brez vsake zaščite izročeno na milost in nemilost brezmejni samovolji, tam se dvigajo in upro vedno posamezniki iz množice, ki se nad posameznimi maščujejo za krivice celokupnega ljudstva. Tam stopi na mesto razredne borbe individualni atentat. Tako je bilo v caristični Rusiji, tako je bilo v Avstriji v 80. letih in tako je danes v fašistični Italiji. In proti temu jeklenemu, socialnemu zakonu je vsako zgražanje nad umorom in poizkusom umora samo klavema hinavščina.
Pravijo, da je storilec anarhist. Doba, v kateri je anarhistična »propaganda dejanja« plašila mogotce, je minula in anarhizem životari danes le v majhnih in brezpomembnih skupinah. Kadar se mase borijo v velikanskih borbah, tedaj pričakuje samo norec odločitve od pogumnih dejanj posameznikov. In vendar anarhist? Ali je mogoče med italijanskim delavstvom oživela zmota anarhizma in »propaganda dejanj«? Sicer bi to ne bilo nič čudnega. Fašizem — je bil in je anarhija. Oborožene bande, ki morijo, požigajo, terorizirajo in proti katerim ni nobene zakonske zaščite, nobenega sodišča, nobene državne oblasti — to je anarhija. Vedno in povsod je anarhija reakcije — rodila anarhizem.
Italijansko ljudstvo je brez vsake zaščite izročeno fašistični anarhiji. Mase, obupane vsled fašistovskega terorja, so izgubile vsako upanje v uničenje krvavega despotizma potom organizirane borbe mas. One mislijo, da samo kaka katastrofa lahko uniči fašizem. Nekateri mislijo, da se bo fašizem vrgel v kako novo vojno in v njej propadel. Drugi zopet pričakujejo, da bo goskodarska katastrofa vrgla diktaturo Mussolinija. Ali ni nobenega drugega upanja v osvoboditev, kot samo potom groznih katastrof? Ali se ne hvali Mussolini dnevno, da je fašizem ustvaritelj in duša nove Italije? Saj je vendar v rokah Mussolinija koncentrirana vsa oblast nad Italijo? Ali ostane, ako Mussolini pade, od fašizma še kaj drugega kot ogabna banda brezobzirnih koristolovcev, ki se bodo medsebojno klali za nasledstvo vojvode Mussolinija? Ali ne bo v tej nevarni borbi propadel fašizem? Ali je potem čudno, ako se med narodom, ki nima več upanja na osvoboditev, najdejo možje, ki mislijo, da bodo uničili sistem, ako ubijejo organizatorja?
Atentator je prišel iz Francije. Fašizem se rad hvali, da je v Italiji najmanj brezposelnih. V resnici pa primanjkuje v Italiji za 900.000 delavcev dela in kruha. Več kot 900.000 delavcev je v zadnjih letih emigriralo iz Italije v Francijo. Tam na francoskih tleh je nastala druga proletarska Italija in sicer taka, katero ne more fašizem streti, ki ima svoje časopise, društva, sestanke in shode, ki se zbira za borbe proti onim, kateri so zasužnili njihove sotrpine v domovini. In sedaj se je zgodilo, da je ta proletarska Italija na francoskih tleh poslala samo enega v domovino; žalibog je bila to ’le brezplodna samopožrtvovalnost.
Ampak prišel bo čas, ko se bodo italijanski proletarci v masah vračali v domovino, boljše oboroženi kot z bombami, ki ranijo samo proletarce. V onem času, ko bo francoski frank stabiliziran, ko bo konjunktura inflacije v Franciji prenehala, tedaj se bode onih 900.000 delavcev vračalo v svojo domovino. Oni ne bodo prinesli bomb s seboj v domovino. Prinesli bodo s sabo duh svobode in ga razširile med one mase, katerih bojevnost je fašizem strl in jih spravil v obup. Vrnili se bodo kot probujevalci, agitatorji in organizatorji za novo borbo širokih množic.
Bombi posameznika, katerega je emigracija poslala v Italijo, je Mussolini ušel. Duh onih 900.000, ki se bodo enkrat vrnili, bo postal diktatorju Mussoliniju bolj nevaren.
Atentator Ermete Džovanini je bil samo predhodnik onih 900.000, ki bodo enkrat prišli ...	A. Z.
Iz Čehoslovaške.
Na Čehoslovaškem so se zadnje mesece razvijali dokaj zanimivi dogodki. Narodno socialna stranka Čehoslovaške je doživela globok razkol. Na kongresu te stranke je bil njen dosedanji voditelj Stfibrny izključen iz stranke — toda zanimivo je to, da je za izpljučitev glasovala samo mala nadpo-lovična večina. Izključeni Stfibrny bo sedaj osnoval svojo stranko proti Klofaču, ki je dosegel njegovo izključitev. Najmočnejša predstavnica narodnega socializma je na ta način prišla v težko krizo in to je znak, da se ideja narodnega socializma ruši. Ni to znak razčiščenja v stranki in njene ozdravitve, ampak začetek kraha napačne politike nar. socialistov. Tudi pri nas v Sloveniji je bila Narodno Socialistična Stranka v za-
četku povojne dobe močna. Toda njena politika, ki ni bila ne narodna, še manj pa socialistična, je skrahirala. In danes stoji ta stranka pred problemom popolne likvidacije. Ali se bo fuzionirala z SDS, za kar baje skrbita dr. Bohinjec in Juvan, ali pa bo morala mladina, ki je v opoziciji in se približuje bolj marksismu, prevzeti vajeti v svoje roke in pristopiti k združitvi z marksističnimi strankami.
Te dni je prispela vest o degradaciji generala Gajde. Kdo se ga od nas sibirskih ujetnikov ne spominja? Mi vsi vemo, kako je on s pomočjo puča vrgel vlado delavcev in kmetov v Sibiriji in upostavil generala Kolčaka kot vrhovnega poglavarja Sibirije. Takrat se je pričela krvava doba za delavce in kmete. General Gajda je bil drugi diktator Sibirije skupno s Kolčakom. Češki legionarji so igrali vlogo belogardistične žandarmerije, katerim je pridno pomagal tudi jugoslovanski polk, v katerem so igrali vlogo nekateri Slovenci — znani v političnem pokretu Slovenije, Pozneje so isti če-hoslovaški legionarji, po zmagi rdeče vojske na Uralu, izdali Kolčaka in izročili v roke rdečih partizanov,
Gajda je bil avstrijski poročnik in je napravil generalno kariero kot nasprotnik ruske revolucije. Njegovo življenje je bilo avanturistično. »Nehvaležna domovina« ga je sedaj degradirala in general Gajda je skrahirah Toda zgodovina bo enkrat osvetlila v pravi luči vse take »generale«, ki so v Sibiriji igrali veliko vlogo. Med nami Slovenci jih je tudi nekaj podobnih Gajdi.
Romanski beli teror.
Rumunska buržoazija lahko mirno poda svojo krvavo roko sosedni Madžarski. General Avarescu in admiral Horthy — to so predstavniki belega terorja v Rumuniji in Madžarski.
Dospela je vest, da je rumunska policija umorila besarabskega borca za svobodo Pavla Tkačenka. Seveda so izdali komunike, da je bil ustreljen na begu. Kdor pozna metode rumunske sigurance (policije) ve kaj pomeni ta komunike. Umorili so ga brez razsodbe in preiskave, zaklali kot žival.
Se eno življenje je v nevarnosti in sicer bivšega komunističnega poslanca Borisa Stefanova, ki je zaprt v podzemski trdnjavi Jilava. Tudi njega čaka ista smrt iz rok krvnikov Rumunije. Rumunija, Ogrska in Bolgarija so pomorile na tisoče in tisoče delavcev in kmetov. Proti tem krvavim orgijam pobesnele buržuazije se je dvignil cel orkan protesta iz celega sveta.
Jugoslovanski proletariat se pridružuje temu protestu in z ogorčenjem obsoja nov umor Pavla Tkačenka. Kje so sedaj vse humanitarne in kulturne institucije, ko se mori borce proletariata? Sami sebi smo prepn-ščeni in zato si bomo tudi sami izvojevali svoje pravice.
V Bolgariji pa divja zopet teror. Prenehal sicer tudi prej ni, a sedaj je vzplamtel zopet krvavo. Kar se vse dogaja v policiji, je naravnost kulturna sramota. Aretacije so na dnevnem redu. Pretepajo aretirane. Ali hočejo s tem morda streti revolucionarno misel?
Delavski dopisi.
Zagorje: Cenjeni sodrug urednik! Pošiljam Ti nekaj vrstic od zagorskega rudarja. Odkar se je v proletarskih vrstah pričela medsebojna borba in razkoli, je proletariat izgubil vsako odporno silo in vsak političen vpliv v državi. Polagoma izgubljamo vse pridobitve na socialnem in političnem polju, tako, da je bila vsa naša dolgoletna borba in vse naše žrtve brez uspeha. Sedemletna razbijaška politika je rodila ta grenak sad in na svojih ramenih čutimo vse posledice naše neenotnosti. To smo sedaj izprevideli mnogi, toda spregledati morajo vsi, da je razbijaška politika pogubonosna, da je skrajni čas, da prenehamo z raznimi spori in pričnemo z resnim delom. Ali se bomo še nadalje kregali za Jaketa in Miho — ko nas buržuazija tepe na vseh koncih in krajih?
Upostaviti moramo močno marksistično stranko, katera bi res združevala ves jugoslovanski proletariat na demokratični podlagi. Le tedaj bo buržuazija prisiljena računati z nami. Geslo enotnega razrednega delavskega pokreta mora zmagati, čeravno bo to neljubo nekaterim osebam na desnici ali pa levici. Proletariat je sit razbijanja on hoče zedinjenje. Sloga jači, nesloga tlači. Delo, ki ga je pričelo glasilo skupine Zedinjenje »Delo« se mora nadaljevati, mi ga bomo podpreti in uspehi ne bodo izostali. Osvobojenje proletariata je delo delavca samega, za to pa kličem na delo! Podprimo tiste, ki hočejo združiti proletariat, ker le združeni bomo zmagali!
Naj živi mir med proletarci!
Vojna kapitalizmu!
T	Zagorski rudar.
Trbovlje. Naša dolina je revna in izkoriščana. Združeni internacionalni kapital nas tepe že dolga leta — posebno pa nas rudarje. Redukcija za redukcijo sledi, in pred kratkim bi nas doletela še hujša nesreča, ako bi pravočasno naša rudarska zveza skupno z Delavsko zbornico ne ukrenila korake, ki so preprečili, da bi tisoči in tisoči rudarjev ne ostali popolnoma brez kruha — ker so se kapitalisti stepli med sabo! Zakaj nas Trboveljska družba tako nekaznovano tepe in ‘izkorišča? Zato ker smo slabi in razcepljeni, ker nimamo nobene močne politične stranke, ki bi nas vodila v pravilno-raz-redno borbo. Ekstremisti so preveč napeli lok, da je počil. Na desni pa vlada zaspanost in pasivnost. Imamo tri stranke — toda živijo samo odbori, delavstvo pa je izgubilo vsako zaupanje v vodstva, ker se ta med sabo samo kregajo. Poglejmo samo zadnje vplitve v Trboveljsko občino! Združena delavska lista je zmagala, toda z velikim na-
porom. Ali je bilo potreba, da je Gustinčič postavil svojo listo in Bernot svojo? Zakaj? Ako bi imeli samo eno listo — ali bi ne bila naša zmaga sijajna?' Ali bi se upala vlada omalovaževati našo voljo po občinskem za-stopu ako bi za sabo imeli združen proletariat, ki bi štel tisoče in tisoče? Ne! Mi bi bili močni — in danes bi imeli delavci občino v svojih rokah! Tako pa po dolgih mesecih — po izvršenih volitvah še vedno gospodari neizvoljeni gerent. Tepejo nas zato — ker nas vidijo razcepljene! In kadar nas zadene nov udarec, tedaj si pa voditelji eden drugemu očitajo krivdo — češ, komunisti so krivi — ali pa socialpatrioti itd., itd. Mi pa trpimo! Konec vsem neplodnim in bedastim sporom, kdo je bolj ali manj revolucionaren! Vsi smo na tleh in nobena še tako krvava revolucionarna fraza nas ne bo spravila na noge, ampak samo enotno, skupno delo v eni združeni strokovni, politični in kulturni organizaciji. Pozdravljamo vaš list »Delo« ki je oznanjevalec nove dobe — boljših časov!
Živelo zedinjenje celokupnega proletariata! — Trboveljski rudarji.
Hrastnik. Dovoli sodrug urednik tudi nam nekoliko prostora v našem listu »Delo«. Po zedinjenju strokovnih organizacij je tudi pri nas pričelo bolj živahno in veselo delo. Seveda nas čaka še precej razočaranj, kot nas je na primer pred kratkim udarila Trboveljska družba in zaprla rudnik. Toda delavci spoznavajo, da je skrajni čas, da se organiziramo v eno organizacijo. Ravno tako so se začeli gibati tudi delavci iz kemične tovarne. Ravno tako tudi v steklarni.
V soboto, 18. t, m. so pri nas na enem sestanku aretirali s. Makuca, ker je hotel govoriti in ga z orožniki peljali na kolodvor, ter je moral zapustiti Hrastnik. Mi protestiramo proti takemu postopanju. Seveda ako gospodje vidijo, da se delavec vzbuja in upira krivici, ki se mu godi, tedaj pošljejo žandarme nad nas! Toda motite se! Mi smo spoznali, da brez borbe ne bo uspeha in zato se bomo borili do zmage! Sodruga Makuca pa pozdravljamo in smo prepričani, da ga bomo kmalu videli med nami! Delavcem v Hrastniku pa kličem: združite se tudi politično v eno stranko ker le takrat, kadar bomo ena razredna armada — bomo zmagali! Čitajte pridno naše glasilo »Delo« ki hoče to zedinjenje izvesti! — Kemični delavec.
Jesenice: Tudi k nam je prišel list »Delo«. Pozdravljamo z veseljem glasilo, ki si je izbralo najlepšo parolo:	Mir med nami
proletarci — vojna kapitalizmu! Res, konec je treba napraviti bratomornemu boju, ki se vodi leta in leta med nami za to, da nekateri voditelji imajo profite. Združiti se moramo v eno stranko, ki naj bo marksistična in ki bo vodila enotno borbo proti reakciji. Žalibog se delavstvo ne zaveda povsod tega, da le združeni lahko zmagamo in da v združitvi je moč. Tudi pri nas na Jesenicah je še politično mrtvilo — to pa zaradi tega ker so se delavci naveličali večnih sporov med voditelji. Ob dvanajsti uri je prišlo med na» geslo in klic: Združimo se, da bomo močni! Pozabimo sovraštva, saj smo vsi enako izkoriščani in vsi sli želimo svobode! Zato pozdravljamo naš list »Delo«, in ga bomo podprli z vsemi močmi. Jeseničani so bili vedno v prvih vrstah razrednih borcev in zato upam, da se bodo tudi sedaj pridružili tej akciji za združitev in konsolidacijo delavskega razreda. Zato kličem vsem sodrugom: na delo za enotnost na strokovnem in političnem polju!
Živele ujedinjene strokovne organizacije! Živela enotna, delavska-razredna stranka!
Kovinar.
Proletarski mladini! Kapital pritiska vedno jačje na nas. Tisoči smo brez dela, brez staršev, brez doma. Potikamo se po šupah, po barakah in vagonih. Delamo brez nade, da bomo imeli vedno kruha. Vajenci se izuče in morajo na cesto, v šupo in pod vagone. Iz dežele prihajajo novi kadri onih, ki nimajo prostora pod rodno streho. Študirajoča mladina zre obupno v bodočnost: redukcije, prenapolnjenje. Tisoči poljskih delavcev ne vedo, kaj bodo letos jedli.
Kam? Mladina, če gremo tako, pridemo v popolno anarhijo. Nikamor drugam, vsak stoti, kot v loteriji obstane, a drugi... Prostitucija, samomori, umori, mladostne tragedije, vse to je plod kaosa, v katerem živimo. Anarhija raste, v produkciji, v domovih in povsod.
Mladina, iz širokih poljan, tovarn, ru-dokopov, delavnic, stavbnih odrov, pisarn, šol in akademlij, strni se v mogočno armado. Edino naša ogromna sila zmore urediti v delu c starejšimi sodrugi današnji kaos in nam pripraviti lepšo bodočnost.
Rekli bodo: mladina naj se uči in ne politizira. Pa recite: Dajte nam življenja, vsega kar imate vi, nam dajte in tiho bomo. In oni bodo molčali.
Proč z ultrarevolucionarnostjo in apatijo, katere je rodila današnja anarhija. Vsi, ki hočete jesti in si morate to priboriti z lastnim delom, vsa proletarska mladina:
Združite se in naša bo zmaga!
K. Milenin,
Ročni delavci in delavke! (Ljubljana). Danes, ko pritiska na delavski razred reakcija z vso silo lin je v Jugoslaviji delavsko politično gibanje razmesarjeno, kakor da so ga raztrgale divje zveri, je treba, da mi ročni delavci in delavke vzamemo živo v roke ozdravljenje delavskega gibanja.
Danes, ko vrhovi v delavskem razredu, torej voditelji, med seboj diskutirajo, prere-šetavajo in brskajo po marksoVih in lenino-vih izrekih ter jih primerjajo, kateri je pravilen in revolucionaren in kateri oportunističen in reformističen, moramo mi ročni delavci med seboj stopiti skupaj in biti eno. Preko vseh učenih besed, pokažimo praktično, da je Marksizem — Leninizem velika resnica.
Danes, ko si v svoji domišljavi psihozi lasti sijaj nezmotljivosti vsak birokrat v delavskem pokretu in cepi delavske vrste, moramo mi ročni delavci in delavke pokazati dejansko, da treba najprej nekaj imeti, biti najprej moč, potem šele govoriti in diskutirati o dogmatičnih stvareh in pravilnostih revolucionarnega nauka. Ker v situaciji, ka-koršna je danes, mi ročni delavci in delavke trpimo in gladujemo poleg vsega modrega in učenega razpravljanja in pravica za pravico se nam odvzema.
Danes, ko je delavski razred brez vsake politične moči, da celo brez vsake besede, raztrgan v grupe in frakcije, moramo mi ročni delavci in delavke dvigniti visoko zastavo zedinjenja in ustvaritve močne proletarske politične stranke. V enotnosti je moč, to je zapisano na zastavi in to je danes predpogoj vsem, Preko vseh pomislekov, ovir. tradicij, moramo to storiti. Ker ne tradicije teh ali onih, bodo rešitev proletariatu, nego združena delavska moč v eni sami delavski politični stranki. Kdor se pa boj1! napak, ta ni borec. Kogar je strah pred močno proletarsko stranko, temu je dobro. In on ni več proletarec.
Zato ročni delavci in delavke, vzemimo v roko svoje delo in stopimo skupaj v eno falango. Morali bodo vsi, ki danes študirajo o nevarnostih tega koraka, o oportunizmu tega koraka, o tradicijah, ki so protivne temu koraku, z nami — če nočejo, da ostanejo za nami in izven nas.
Vršimo torej propagando v vseh že obstoječih organizacijah in pritegnimo še one, ki so še hladni in nezavedni.
Mi moramo prepojiti vse delavske organizacije z našim duhom in voljo po ustvaritvi ene politične delavske stranke. Mi moramo biti člani vseh delavskih kulturnih organizacij. Vsak iz nas mora biti član strokovne organizacije h kateri po svojem poklicu spada. In povsod mora prevladati misel po enotnosti. Povsod mora biti prva in zadnja beseda: združitev delavskega gibanja na vsej črti in na vseh poljih. Povsod mora biti geslo:
Postati mora iz vseh drobcev ena sama politična delavska stranka.
To je, ročni delavci in delavke naša naloga in mi jo moramo izvesti in uresničiti.
Proč kolebanje, ovire, namišljena učenost in izigravanje in laži. Razredni boj je enak za ves proletariat. Vsakdanji, priprost, a prokleto krut. Samo en nauk je: Moč in volja proletariata — boljša bodočnost.
To pa samo, če bomo ročni delavci in delavke vršili in izvršili svojo dolžnost.
Na delo tedaj sodrugi!
Mir med nami proletarci!
Naj živi ena sama močna delavska politična stranka!	A. Habe.
napisal pisatelj Bratko Kreft. II. knjiga izide k Novemu letu.
Ivan Vuk: Pravljice Iztoka. Globoko zamišljene črtice — pravljice so narisane v tej knjigi, katere cena je 10 Din.
Mile Klopčič: Plamteči okovi. Revolucionarne pesmi mladega proletarskega poeta. Cena vezani knjigi 10 Din.
Maksim Gorkij:	Deveti januar.
Črtica o ruski revoluciji iz leta 1905 v dvema slikama. Cena 5 Din.
Dr. A. Keralnik: Zaprta vrata in Bog in človek. Iz indijske mitologije. Cena 3 Din,
Pahor: Medvladje. Socialni roman iz dobe, ko se je zlomila avstrijska oblast. Cena 30 Din.
Pariška komuna. Zgodovinska črtica. Cena 5 Din.
Istina o Sovjetski Rusiji, Cena 15 Din.
Radnički Pokret, mesečna socialistična revija. Cena četrtletno 15 Din. Izhaja v Sarajevu.
Vse te revije in knjige se lahko naroče tudi v upravi »Delo«, Kongresni trg 15.
Tiskovni sklad. Ivan Vuk 100 Din; Anton Habe 100 Din; Franc Vrhove 100 Din; Rafael Leskovec 100 Din; Neimenovan 100 Din; Jakob Osterman 50 Din; Franc Novak 50 Din; Franc Vrhove 20 Din; Neimenovan- 12.5Q Din; Maks Ižanc 10 Din; Franc Mikec 10 Din; Angela Jevnikar 10; Lovro Žagar 10 Din; Pod lipo 10 Din- Filip Ogrin 5 Din; Norbert Zeman 5 Din; Ivan Vuk 5 Din; Skolc Martin 5 Din; Černivec Janez 5 Din: Viktor Juvan 5 Din; Janez Janc 5 Din; Stefan Snoj 5 Din; Peter Stupar 3 Din; Josip Moškerc 2.50 Din; Seman Jožef 2 Din; Zilič Ivan 2 Din; Rotter Anton 2 Din; Kralj Jožef 1 Din; Franc Vrhove 1; Holjenski Karl 1 Din; Trškan Aleks I Din; Kristan Sl. 1 Din; Na polo Bedenk 51 Din; Vrečko Ivan, Grobelno, 1 Din; Arzenšek Franc, Grobelno, 1 Din; Anderlič Jožef, Grobelno, 1 Din; Čretnik Franc, Grob., 5 D; Uranič Ferdinand, Grobelno, 1 Din; Krenk Rudolf, Karlovac, 1 Din; Štukelj, 100 Din; Kogoj Franc 1 Din; Brumen Franc 1 Din. Skupaj 903 Din.
Delavska družina brez
„DELA" ne more živeti!
Književni pregled.
Jack London:	»Železna peta«, socialni
roman. Prevedel Ivan Vuk. (IV. zvezek Leposlovne knjižnice). Pravkar je izšla prva knjiga znamenitega romana »Železna peta«. Sloviti pisatelj Jack London je tako znan že slovenski čitajoči publiki, da nam ni treba posebej govoriti o delih tega splošno priljubljenega svetovnega pisatelja. Jack London je Maksim Gorki Kalifornija. Njegovi spisi so vedno vzbujali veliko pozornost in založništva so se trgala zanj. »Železna peta« je sijajno delo. Zato si bo gotovo ta roman naročil vsak. Predgovor je napisal pisatelj Bratko Kreft. Izdala ga je »Zadružna založba, Ljubljana, Aleksandrova cesta 5«, kjer se ga lahko naroči. Dobiva se tudi v knjigarnah. Cena Din 20.—.
Pod Lipo, 9. štev. tega družinskega mesečnika za vse, ki so dobre volje, je pravkar izšla z zanimivo vsebino. Lovro Kuharjev »Sektor št. 5« in Čulkovskega »Griška Onučin in njegova žrtev,« postaja napeta. To je opis revolucije v Rusiji. Dva Klopčičeva soneta sta krasno delo in istotako Ra-divoja Reharja. Stane četrtletno Din 9.—. Naročite: Ljubljana, Prule 15.
Karl Marks, njegovo življenje in učenje, spisal Beer. Izšla je kot II. zvezek Socialno-politične knjižice. Cena 20 Din. Sodrugi, to knjigo treba čitati.
Abditus: Predhodniki današnjega socializma in komunizma. Cena 25 Din. Izšla je kot I. zvezek Socialnopolitične knjižice.
Leposlovna knjižica, I. zvezek. Kuhar: Povesti. Cena 15 Din. Niz zanimivih povesti iz kmečkega življenja.
Leposlovna knjižica, II. zvezek. Ch. Dickens: Božična pesem v prozi. Cena 12 Din. Prelepa povest mednarodnega angleškega pisatelja.
Leposlovna knjižica, III. zvezek. M. Krleža: Golgota, Cena 12 Din. Proletarska drama znamenitega hrvaškega pisatelja.
Leposlovna knjižica, IV. zvezek. Jack London: Železna pesta, I. knjiga. To je brezdvomno velika zasluga Zadružne založbe, da izda to veleza-nimivo in dragoceno delo — roman proletarskega pisatelja Jack Londona. Cena Din 20,—. Predgovor je
Listnica uredništva.
Vse dopisnike prosimo, da pišejo dopise samo na eni strani in s črnilom, ker sicer jih mora uredništvo prepisovati.
F* K. Velenje. — Vaš dopis ni izšel v tej številki radi pomanjkanja prostora.
Uredništvo »Dela«.
Listnica upravniStva.
Sodrugi, ki še niste vrnili 2. številke »Dela« in tudi ne poslali naročnine, storite eno ali drugo. List je odvisen od naročnina-Tudi vsakdo, ki ga prejema bo imel tudi toliko vesti, da ga bo plačal.
Uprava »Dela«.
Angleški humor.
Trije pijanci se vozijo v enem železniškem kupeju.
Prvi: »Koliko je ura?«
Drugi: »Četrtek.«
Tretji: »Hvala, to je ravno postaja, na kateri moram izstopiti.«
•
Predsednik sodišča zakriči nad roparskim morilcem: »Ali se niste mogli zadovoljiti s tem, da svojo žrtev samo okradete?" Ali ste jo morali tudi umoriti?«
Obtoženec: »Pa ni šlo. Preveč je kričala. Sicer bi prišel na isto misel, kakor vaša visokost.«
*
Starka stopi v neko banko in položi pred uradnika 500 DSn.
»Torej ta denar hočete vložiti v banko?«
»Da.«
»Potem podpišite, prosim, ta formular,, tu pod številko.«
Tu, kaj ne?
»Da.«
Celo svoje ime?
»Da, celo Vaše ime.«
Dekliško ali sedanje ime?
»Vaše sedanje ime.«
Torej priimek svojega moža.
»Da. Toda Vaše krstno ime.«
Vsa svoja krstna imena?
»Vsa.«
V kakšnem redu?
»V navadnem redu.«
Tako, kot stoji zapisano v krstem listu?
»Natančno tako.«
Hvala lepa, toda ...
»No?«
Žal ne znam pisati.
DelavecJjrez-jDeJa^
jejiovej^rezkrulia!
Tiskar: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru: predstavnik: Albin Hrovatin, ravnatelj v Mariboru. — Odgovorni urednik: Rafael Leskovec, delavec, Ljubljana, Poljanska c. S. Izdajatelj: Neodvisna delavsko-kmečka skupina »Zedinjenje«, predstavnik: Frbnc Vrhove, zidar, Ljubljana, Za Bežigradom.