štev. 13. V Mariboru 1. julija 1874. Tečaj III. Izdaja 1. in 15. dne vsa- kega meseca. Rokopisi ne vračajo se. Stoji na leto: redom po 5 forintov, izjemom po S forinte. ČASOPIS ZABAVI I PRODUKTU. Pregled. Razne poezije: Dragi. — Solza. — Dvojni vihar. — Domišljaj. —Helena. — Miramar. — Drobnost. Razne poeziji. Dragi. Jos. Cimpeman. Draga, bodi zvesta meni, Bodi moja vekomaj. Prosim ranjen, dekle zlato. Zadnjič, zadnjič tebe zdaj. To srce, užgano za-te, Mi do smrti je bolno. In če ti se ne usmiliš. Zdravo nikedar ne bo. Dvigni torej sladke upe In usliši prošnje glas. Da vesela moja duša In vesel bo moj obraz. In da pesni o ljubezni, Ki še skrite v prsih spe, V tvojo hvalo, v tvojo slavo, Krasno dekle, zadene! Solza. p. D. Na tihem svoje ko preštevam rane. Ki je prestalo v mladih dneh mi vže srce. Ljudje krog mene radostno ko se vrte: črez bledo meni lice solza kane. Ko v tmino zrem bodočnosti neznane, Za kojo duša vedno huje se skrbi. Ko ta pogled mi upe v prsih zaduši: Ćrez bledo meni lice solza kane. 13 194 Ko domovine spomnim se razd'jane, Zibaje mati kđer mi pévala sladko, Oboje ki vže davno zgreša mi oko: Črez bledo meni lice solza kane. In ko spomin mladosti mene rane Pelja v nekdanjega življenja zlati raj ; Grrenkósti polna, ko nikdar poprej, tedaj Črez bledo meni lice solza kane. Dvojni vihar. J. C-le. Po zemlji vihra se drvi: A mnogo hujši je vihar, V oblacih blisk se vije, Ki v meni gospoduje. Strašansko groma glas buči. Njegove jeze silni vdar Gost dež iz néba lije. Srce mi uničuje. Vunanja vihra poneha, Ko solnce spet posije; Kdaj ura, ki vihar srca Odžene meni, bije? Domišljaj. Pr. Š-t-a. Svet igrališče je, človek igrača, Igrec osóda je, ki nas obrača. Helena. Izvirna povest; spisal Jurij Vranic. III. Nocüj, nocoj je lep veCér, En lep večer in lepa nó5, Luna sije celo noč, Spat it' mi nij mogoč. Nar. pesen. Čas je potekel mej raznimi pogovori. Solnce se je že pomikalo na nebu k zahodu in zdaj zdaj bode zatonilo. Se enkrat vsiplje vse svoje žarke na zemljo, kot bi mu bilo hudo se ločiti od zemlje in njenih prebivalcev. Da pa ne oropa Zemljanov preveč luči, razgrnilo bode po svojem odhodu širno nebo in tisoč drugih lučij se bode zasvetilo na sinjem nebu, katere se nam bodo prijazno smehljale celo noč. 195 Otroka peljeta Stanislava iz hiše in tudi sultan nij hotel biti zadnji. Stanislav mu je odvzel palico, sedaj pa veselo skače zraven njih. Otroka skažeta Stanislavu vsa svoja igrališča, kjer bijejo „svinjko" in ^kozó". Jože je bil še celo pripravljen sedaj pričeti kako izmej onih iger in že je vzel v ta namen nožič iz žepa ter mislil režat iti palic; toda Stanislav ga zavrne smeje, da je že prepozno in da bodo igrali drugikrat. Stanislav je bil utrujen, zatorej se je podal kmalu spat v stransko sobo. Po vsej sili hočeta tudi otroka z njim, mati njima je komaj ubranila rekši : da je Stanislav truden. Stanislav poljubi v slovo smehljajočo se sestrico in odide spat; toda dogodek -sčcrašnjega večera nij mu dal spati. Nemirno se je preobračal semtertja po postelji, pa vse zastonj ! Dobrodéjni spanec mu le noče zatisniti očij. Okno spalnice ima odprto; noč je lepa. Brez števila zvezd miglja na nebu, mej njimi pa plava mirno luna, kakor mati mej svojimi otroki, in jih gleda, kako si igiajo. Sedaj zapojó vaški fantje vesele pesni in milo se razlegajo ubrani glasovi. Ono pesen pojó, katero je on tolikrat z njimi popéval v poletnih nočeh. Tudi po glasu meni poznati uekedanje tovariše; — kako lepo življenje bilo je to, a sedaj treba iti od tod in sam bog ve, ali jih bo še kedaj slišal in se radoval njihovega petja? Skozi okno se vidi na jezero. Petje prihaja vedno bliže in bliže, že so šli mimo in sedaj gredo proti jezeru, poskačejo v čolnič, eden ga odpne, veslom odrine in mirno je splaval čoln ter lahno so se čuli vdarci vesla po vodi. Tega ne more dalje gledati Stanislav. Kakor bi trenil, skoči iz postelje, se za silo obleče in hiti ven. Čoln na jezeru priplava h kraju in Stanislav skoči vanj. „Stanislav, Stanislav!" čulo se je veselo vpitje v čolnu sedečih, „tedaj si še živ," čudijo se in mu stiskajo roko. „Da, še sem živ, prijatelji. Spal sem že, a nijsem vas mogel gledati samih veslati po jezeru. Neka čudna moč dvignila me je iz postelje, da se vdeležim vašega nočnega sprehoda, pa saj morebiti zadnjikrat. „Kako to?" vprašali so vsi, kakor iz ednega grla. „Vojak sem. V malo dnéh odidem na Ogersko k polku." Vsi se začude. „No, vsédi se!" reče eden iz-mej njih, ter pomakne desko, na kateri je sedel, malo naprej, „da ti zapojemo odhodnico." „Tako je, tako, odhodnico bomo zapeli Stanislavu, našemu tovarišu." Kakor rekli, tako storili. Zapeli so narodno pesen : ..Naš cesar, naš kralj. Se hoče vojskvat, Pet regimentov fantičev Jc ukazal nabrat." To pesen so imeli navado takrat péti, kedar so začutili, da bode župan v vojake lovil. 13* 196 Pozno je bilo že v noč in trebalo iti k pokoju. Zavesläli so h kraju, poskakali iz čolna, poslovili se od Stanislava, še edno zapeli in se raz-gubili vsak na svoj dom. Stanislav podal se je tudi spat. Zlatoprepasana zora robila je nebo in naznanjala prihod velejasnega solnca. Vsa narava oživela je in vaški črednik zatrobil je v rog, da zbudi leno družino in da znamenje živini, da bode šla na pašo. Stanislav nij se še zbudil, tudi ga nij hotel nikedo buditi, kajti utrujenemu treba je počitka. Mala Minka bila je že davno vzbujena in vedno je naganjala mater, naj jo pusti, da gre Stanislava budit. Ker le nij dala miru, dovoli jej slednjič mati in spusti deklico v sobo k Stanislavu. Deklica ga prime za roko, malo pomaje in mehkim glasom zakliče: „Stanislav, vstani, smo že vsi drugi vstali !" Speči odpre oči, stisne deklico k sébi, jo poljubi na čelo, se ž njo šali in se raduje priprostih vprašanj in odgovorov dekličinih. „Kedo te je tako lepo opravil, Minka, in spletel ti tako lično lasce, da si tako lepa?" vpraša Stanislav. „Opravila sem se sama, spletli so mi pa mati, zato, da sem lepša in me boš rajši na konja k sébi vzel, kedar boš tako opravljen, kakor sem onega videla na konji v Ljubljani." Stanislav se smeje sestrici. „No, sedaj se pa smeješ," pokara ga deklica in si zakrije lice rokicama, misleča, da je sedaj ne vidi brat. „Saj si včeraj rekel, da me bodeš vzel na konja, danes se pa smeješ!" „Se ve, da te bom. Jaz sem se le zato smijal, ker si tako lepa," izgovarja se Stanislav. „Sedaj pa pojdi ven k materi, vprašaj jih, če so že pripravili zajutrek, s potom mi prinesi pa tudi vode, da se umijem." Deklici nij bilo treba dvakrat reČi. Naglo je šla ven in mej tém, ko je Stanislav vstal in se opravil, prišla je nazaj z vodo in maternim odgovorom, da je zajutrek že gotov. Stanislav je pozajutrekal in se pripravljal na odhod. Mati mu prinese torbo, v katero mu je naložila marsikaj, kar mu bo na poti dobro služilo; tudi nekaj petič in beličev nij pozabila vtekniti v mali predalček. Stanislav déne torbo na - se in obleče suknjo. Jože mu prinese palico iz kota, Minka pa pribiti iz druge sobe, v roci pušljec rožmarina držeča stopi k Stanislavu, kakor jo je mati naučila, ter mu poda cvetice rekoč : „Na, Stanislav, ljubi bratec, déni pušljic za klobuk, ker greš v vojake!" in milo zaplače. Tudi materi so prisvetile solze v oko, kajti hudo jej je, ker znabiti ne bo videla sina več! Stanislava je genilo to, molče je gledal pušljec rožmarina, katerega mu je podelila deklica, zato ker gre v vojake, kakor je rekla. Nij se mogel vzdržati solz, videč vse jokati. 197 „Mati, utolažite se! Saj se kmalu vidiva, ne bode dolgo tega," dejal je, akopram sam nij verjel, da se zgodi. „Pojdite me malo spremit, mati in nikari ne žalujte," vabi Stanislav. Vsi ga gredo spremit. Tudi sultan je priskakal, naznanjal svoje veselje glasnim lajanjem in cvilenjem, Minka se je že utolažila in cepeče s Stanislavom. Pridejo do ceste : „Mati, sedaj pa zdravi," slovi se Stanislav, poljubi mater, jej stisne roko, potem pa poljubi brata in sestro zapored in zatrjuje otrokoma, naj le vbogata mater, ker bo kmalu zopet prišel in njima kaj prinesel, ako bodeta pridna. „Stanislav, bodi srečen, vrni se kmalu," pravi mati in se obrne z otrokoma proti domu. Mnogokrat se je ozrla nazaj, gledajoč za sinom, a vedno dalje in dalje se je odmikal, mogoče za vselej, mislila si je in točila solze. Stanislav je tužen. Slovo od ljubih domačih mu je bilo težko. Mnogokrat ozrl se je nazaj na ljubo domačijo, kjer je čul prve pripovedi, igral prve igre in se veselil mladostnega življenja. Poslovil se je od belih cerkvic na gričih, od zelenega loga, kjer je tolikrat poslušal petje drobnih ptičic in ves zamišljen je stopal proti Ljubljani. Visoko je stalo že solnce in se bližalo poludnévu, ko je prišel Stanislav v Ljubljano. Vso pot bil je tako va-se zatopljen, da še prav za prav vedel nij, kedaj je prišel v mesto; mestni hrum in šum opomnil ga je stoprv, kje da je. Stanislav se poda v svoje stanovanje, odloži torbo in se vséde, da si malo odpočije. Stara gospa, pri kateri je stanoval, izpraševala ga je mnogo, kje je bil in še to in ono, a Stanislav jej je le kratko odgovarjal in po glasu je poznala gospa, da danes nij nič kaj pri dobri volji. Odide od njega in dvomljiva zmaje z glavo : ,,Kako čuden je nekaj časa sem ! Nič več ni oni veseli mladenič, kakor poprej. Tih je in va-se zatopljen. Več ne govori tako pogosto z mano, kakor poprej. Kaj mu je neki?" modrovala je žena in vgibala marsikaj, kar bi se mu bilo zamoglo zgoditi. Sedaj nekedo potrka na vrata. „Noter !" reče Stanislav. Vrata se odpró in mlad človek z gosto črno brado vstopi, gre k Stanislavu ter mu poda smijoč roko : „Pozdravljam te, Stanislav, in ti vojaku voščim srečo," de ter se vséde zraven njega na stol. „Kamo pojdeš popoludné ?" vpraša prišlec, kateremu recimo Davorin, Stanislava. „Prav za prav nikamor nijsem namenjen. Vtrujen sem prišel danes že od doma." ,,Tako; si se šel gotovo poslovit, kaj ne da?" 198 Stanislav mu pritrdi. „Povej mi vendar, Stanislav, kaj te je nagnilo k vojakom?" vpraša Davorin. „Veseli me vojaški stan, pa še general Radvin me je nagovarjal ter me zagotovil svojega pokroviteljstva iu udal sem se," dé Stanislav in povesi oči, kot bi se bal, da mu prijatelj na njih pozna, da nij pravega uzroka povedal. Davorin gleda neverno prijatelja, kot bi slutil, da mu nij resnice povedal Stanislav. Previdei je kmalo, da danes nij veliko početi z njim, posebno sedaj-le ne. Pa boš vsaj šel popoludné z nami, da ga spijemo nekaj v slovo, saj znabiti ne bomo nikedar več tako skupaj, kakor smo bili dozdaj. V Šiško pojdemo in kaj ne, da, pojdeš z nami?" nagovarja Davorin prijatelja. „Pojdem. A kedaj odidemo od tod?" „Ob dveh popoldne," odgovarja Davorin, vzame klobuk in palico ter gre. Ko je Stanislav odkosil, šla je že ura na dve; tedaj gre precej k Davorinu, kjer so ga že čakali zbrani prijatelji in odrinili so od doma. Prišedši v Šiško v določeno gostilno, nij bilo ravno mnogo ljudi notri, le pod lipo na vrti, kamor so šli, sedela sta dva mestjana. Davorin, kateri je bil, kakor se je videlo, z njima znan, pristopi k njima, se začne meniti in predstavljati vsakatérega iz-mej svojega oddelka. „Tu ti predstavim Stanislava L.", pravi in pokaže nanj. Pri tém imenu, videč pred saboj onega človeka, katerega je že davno poznati želel, stresne se eden mladih mestjanov. Skrbno ga opazuje. „Koga imam čast videti?" vpraša Stanislav, kateremu se je čudno zdelo, da ga neznanec tako opazuje. Davorin odgovori : „Ta je gospod Bogomir M., trgovec in posestnik, ta pa France V., njegov strijčnik, obadva pa moja prijatelja." „Me veseli, da vaju poznam. Mnogokrati mi je že pravil Davorin o vaju." Bogomir vstane, se prikloni ter zopet sede. Stanislav odide, ker ga nij zanimalo, o čemer govore ti trije mej sabo in gre k svojcem, kateri so se bili že okrog druge mize vseli. Tudi Davorin podal se je čez nekaj časa k njim. „A, to je oni Stanislav L.", šepeče sedaj Bogomir svojemu strijčniku, „sedaj uméjem vse! Zato se ne meni Lilekova Helena za nobenega drugega!" „To je opravičeno. Saj je tudi lep človek, le poglej, kaka ponosna postava je to! Vsi drugi so proti njemu nič, dasi tudi so lepi mladenci mej njimi," beseduje France. Bogomir je molčal. Tudi on je moral priznati prednost Stanislava. 199 „Le poglej njegovo obličje, njegove črnokodraste lase, kako lepo se mu vsipljejo po vrati in lepe brke, kako. mu pristujejo! To ti povem, Bogomir, če ti misliš kaj na Heleno, le precej se otrési vsega upanja, kajti on nas zatemni vse in ko bi prišlo do boja, užuga naju oba," bese-duje dalje France. Bogomiru že prve Francetove besede nijso bile po všeči, še menje pa té. Jezen stresne z glavo in obrne govorico na druge stvari; toda France nij bil voljan, tako z lehka spustiti govor, katerega je bil pričel. Iz te zadrege rešil je Bogomira Davorin, ki je zopet prisédel k njima. Govorila sta z Bogomirom mnogo in slednjič tudi o Stanislavu, kateri je Bogomira posebno zanimal. Davorin mu je povedal, da odide jutri od tod in gre z generalom Radvinom, v čegar polk se je vpisal. Bogomiru se zjasni obličje in vidno je lagljeje dihal. Zablisnilo se je v njegovem duhu in začel je snovati naklepe, katere je pokrivala še temna noč. Gosteje začel je govoriti o tem in onem, vino mu je še nekoliko bolj jezik razvezalo in ko bi ga bil kedo pazno poslušal in pretehtal vsako njegovih besedij, lehko bi bil pro-motril marsikatero Bogomirovo nakano. Tako je pretekel popoldan in solnce jelo je v slovo zlatiti glave snežnikov, da so se bliščali, kot bi bili zlati. Se enkrat nalili so zbrani kupice, trčili na zdravje in srečo Stanislavovo ter odšli proti domu. Pri-šedši v mesto poslovili so se vsi od Stanislava, ljubega tovariša še od dijaških let. Stanislav šel je naravnost domov. Bila je že prav tema in temni oblaci zakrivali so nebo, da nij mogla niti edna zvezdica pogledati na zemljo. Prišedšemu domov poda stara gospa lično pisemce, katero je prinesla malo poprej Ivana, Helenina varuhinja, ki je skrbno povpraševala po njem in potem nje prosila, da mu ga gotovo izroči. Stanislav seže strastno po listu, ga naglo odpre in bére: Ljubi moj Stanislav! Pridi danes zvečer k meni, le še edenkrat predno odideš. Pridi, dragi, da te objamem in poljubim v slovo, saj bog ve, ali te bom še kedaj ali ne! Vbogaj me, ljubi moj, pridi! Tvoja Helena te prosi in pričakuje. Stanislav se zamisli, čelo se mu stemni in mrkla žalost razlije se mu po lici. Odide v svojo sobo in piše: Ljuba Helena! Hudo mi je, da ne morem izpolniti tvoje želje. Ti poznaš mojo ljubezen in torej veš, kako rad bi prišel, te pritisnil na srce, katero le vedno za-te bije in ne bo nehalo poprej, dokler ga ne zagrebó. Že pred včera- 200 šnim sem grešil, ker sem bil pri tebi, kajti obljubil sem tvojemu očetu, te ne več obiskati, da ne govore ljudje o tebi in ne trpi tvoje poštenje. Draga Helena, jutri bodi pri oknu ob sedmi uri zjutraj, da še enkrat vidim tvoje angeljsko lice. Odpusti, da ti ne morem izpolniti želje; vest mi ne dopušča. Upaj, v malo letih pridem, te snubim in pritisnil te bom na srce, kot svojo, vedno svojo Heleno! Zdrava ! Tvoj Stanislav. Stanislav listek zavije, ga da stari gospe, katera se mu je radovoljna ponudila, ker ima s potom nekaj opraviti, da ga nese Lilekovej Heleni. (Dalie nrih.i Miramar. Zgodovinski obraz iz minolega desetletija. Izvirno spisal M. L. (Konec.) Nikoli jej nij prišlo na misel, da bi se po takem občevanji z Francetom kaj pregrešila zoper spomin svojega Vinka, kterega je obljubila vedno ohraniti, kajti je bil tudi globoko v njenem srcu ukoreninjen. Kolikor bolj se jej je odlegovala Vinkova podoba, toliko jasneje stopal jej je France pred oči, a vedno tako, da je Vinku ohranila dolžno, rekel bi spoštovanje, in da si je Franceta le kot pomočnika v prenašanji svoje osode mislila. Ali na ženitev s Francetom, na to še nij nikoli mislila, to jej je bilo popolnoma novo ! Ali se ne pregreši s tem zoper Vinka, ali mu ne prelomi obljubljene zvestobe? — Ne, kaj tacega ne sme dovoliti! „France!", odgovori Rezika po kratkem molčanji. „France, ti terjaš od mene nekaj nemogočega. Jaz te sicer rada imam, a s teboj omožiti se ne smem!" Te zadnje besede bile so tako odločno izgovorjene, da so Francetu ves up podrle in ves pogum vzele. Nij se upal dalje Rezike prašati. Bilo mu je jako težko pri srcu. Videl je, da so se mu najsladkeje nađe razkropile, čutil se je jako nesrečnega. Nastal je zopet dolg molk. Zadnjič pa nij bilo več Francetu na mestu prestajati, moral je ven, na prosto. „Ali greva?" praša Reziko boječe in s povešenimi očmi, izpivši ostanek piva iz svojega kozarca. 201 „Da, hodiva", pritrdi Rezika. France plati in oba odideta skozi vrata. Zunaj reče France: „Ti tedaj greš v mestni vrt. Jaz imam še nekaj opravka pri usnjarji v spodnjem delu mesta. Po blagoslovu se vidiva zopet". „Srečno hodi!" mu odgovori Rezika in vsak odide na svojo stran. Rezika nij šla v mestni vrt, nego v — cerkev. Bila bi rada sama in tukaj je upala, da bode. Ali je šla molit? Da in ne, šla je premišljavat, kar se je ravno sedaj ž njo zgodilo. Ali se je s temi posvetnimi mislimi na posvečenem kraji pregrešila zoper boga? Upamo, da ne. Saj je bila v hramu boga ljubezni, in solze, ki so se jej skoro po prihodu v cerkev po obrazu ulile, bile so solze ljubezni. Zdaj je še le čutila, kaj je storila. France jej je bil že preveč k srcu prirastel, brez njega nij mogla več živeti. In vendar je svojim de-našnjim odgovorom pahnila ga za vedno od sebe! Ali je smela, ali je mogla drugače ravnati? Ali jo ne vežejo naj-sveteje obljube proti nekemu drugemu? Začela je ihteti in obupno je naslonila glavo na stolov rob. Še le črez dolgo časa se je malo potolažila. Začela je moliti, ali nij mogla. Čutila se Je najnesrečnejo stvar na svetu. Počasi 80 začeli ljudje v cerkev dohajati, znamenje, da bode skoro popoldanska služba božja. Rezika se je toliko zbrihtala, da nij vzbujala radovednosti pri ljudeh. — Blagoslov je minol, ljudje so vreli iz cerkve in ž njimi tudi Rezika, dasiravno bolj med zadnjimi. Upala je videti zopet Franceta, saj jej je bil obljubil, da jo počaka. A nij ga bilo. Ves potrt hodil je nekoliko časa ob bregu morja, potem pa šel domov in tisti dan ga nij nihče več zunaj videl. Dolgo ni mogel nič misliti, ali vse kar je mislil, bilo je brez začetka in konca. Se le v postelji bilo mu je mogoče zopet svoje misli zbrati in še enkrat pregledati, kar je danes zvedel in doživel. „Odrekla mi je sicer, ali ob enem tudi priznala, da me „rada ima". Ali bi se ne dala še pregovoriti? Mogoče! „Vem kake pomislike ima, ali ti so ničevi. Vinka nij več! Gotovo je mrtev ! — In tudi ko bi še živel, pretekel je že obrok, do kterega je bil obljubil vrniti se. Torej vse obljube Rezike ne vežejo več nanj!" „Kaj pa, ko bi se njenega očeta lotil? Jako pameten mož je, ne upam, da bi mi Reziko odrekel. Če njega pridobim, dobljeno je vse. On ima jako velik upliv na svojo hčer in Rezika ga v vsem posluša." „Pametna misel ! Poskusiti hočem izvesti jo pri prvej priložnosti". 202 In nazadnje bil je še France vesel in zadovoljen. Prepričan je bil, da mu ne more spodleteli. Poln upanja in sladkih nad je zaspal. In zares, France se nij varal. Ko je srečal prihodnjo nedeljo grajskega vrtnarja v mestu, povabil ga je na vrček piva. Staremu možu se je to s početka jako čudno zdelo, a po kratkih besedah spoznal je Francetov namen. Sprevidel je, da je njegovej hčeri zares treba moža. On ne bode več dolgo živel. Pred smrtijo mora vendar svojo Reziko preskrbeti. Premoženja nema. Dokler je bival še Maks v Miramaru, godilo se mu je dobro in dalo se je tudi kaj na stran devati. A po njegovem odhodu nastale so slaba leta in prihranjeni denar je počasi izginil. France se mu je zdel najpripravneji mož za svojo hčerko in po kratkem premišljevanji obljubil je, dati mu jo v zakcu. France mu ves vesel seže v roko. „Se nekaj bi vas prosil, dragi oče — dovolite, da vas že sedaj tako imenujem!" „Kaj neki?" „Rezika ima neke pomislika zoper ta zakon. Skušajte jo prepričati, da privoli?" „France, to je moja skrb. Jaz poznam svojo hčer dobro in vem, da ne bode ugovarjala. Slušala me je še vedno in zdaj me bode tudi. Se ta pust bode vse uravnano !" „Lepa hvala, ljubi oče!" „Le brez skrbi bodi, Rezika je tvoja!" In res, še pred koncem pusta bil je France poročen z Reziko! — „Ali se je tako hitro udala, ali se nij nič branila?" prašal bode radovedni čitatelj. Branila se je pač, a vsa bramba bila je zastonj ! Vse njene pomi-slike in ugovore znala sta oče in France sijajno pobijati in uničevati. Rezika je sicer veliko trpela v dvomu in negotovosti. Zdelo se jej je vendar, da ne ravna prav. A udala se je zadnjič očetovemu tirjanju, Francetovemu prigovarjanju in — bodimo odkritosrčni — nekoliko tudi nagibu svojega srca! Se strahom stopila je pred oltar in s trepetajočim glasom izgovorila pred duhovnom odločni „da". VI. Rezika nij bila srečna v zakonu z Francetom. Spoznala je še le potem, ko sta bila ože zvezana, ko sta vedno med seboj občevala, da France nij ravno tak, kakoršnega si je pred poroko mislila, da ima več napak in pogreškov, ki dobrosrčnega in dobrohotečega človeka v srce bodejo. 203 Rezika je bila sicer potrpežlj'va in navajena veliko prenesti. Ali kedar je zapazila na svojem možu, kterega je ljubila in kteremu je vse dobro želela, napake in pomanjkljivosti, nij se mogla vzdržati, da bi mu je počasi ne očitala in ga z lepa posvarila, naj opusti svoje grde navade. Ali taka dobrohotna opominjevanja so imela večidel nasproten učinek. Mesto da bi je bil France potrpežljivo sprejel, jezilo ga je, da mu žena očita take malenkosti, vsaj kakor je on mislil. Odgovarjal jej je ne-priljudno, in z nelepemi besedami. To je moralo zopet Reziko na drugi strani še bolj boleti. Zlasti jo je žalilo, da mož črez potrebo v mesto zahaja, da ondi predolgo ostaja, se pozno domov vrača in tako svoje domače delo zanemarja. Tako se rado godi, da mesto slabo upliva na bližnje prebivalce. Resničen je pregovor, da kmet blizu mesta ima vse napake kmeta in meščana. Le redko se pripeti, da tudi od dobre strani mesto na okolico deluje. Najslabeje v tem obziru je blizu velikih mest in še posebno slabo blizu Trsta, kjer se toliko tujih ljudij nahaja. In vendar ne more biti drugače, okolica je prisiljena jako mnogo z mestom občevati, ker je sama za-se preuboga. Okolica ima le malo ravne in rodovitne zemlje. Leži sicer še veliko praznega in neobdelanega sveta, kterega bi pridne in delalne roke v lepe vinograde spremeniti mogle, ali ker je občinska lastnina, nerazdeljena med posamesne, stoji pusta in gola, kakor nekdaj. Razen skalnatega sveta in burje, ki tod kakor po celem Krasu razsaja, krivo je vedno vece revščine v okolici množeče se prebivalstvo, deljenje premoženja po očetovej smrti med vse brate in iz mesta se šireča spačenost zlasti možkih. Nahaja se sicer več vinogradov in kar je obdelane zemlje, je še precej rodovitna. Glavni pridelek je vino in turščica, razen tega še fižol in drugo sočivje. Ali vse to ne zadostuje, da bi okoličane pol leta preži-vilo! Treba si torej druzega zaslužka iskati.*) Vino je res da izvrstno. Znana sta sladki prosekar ia brežanka. Že pod Rimljani cvetelo je tukaj vinstvo in Trst je dajal avstrijskim vojvodam vsako leto sto čebrov belega vina „izvrstne rebule". Ali kaj pomaga, ko se trtna bolezen vedno bolj širi in okoličanu glavni pridelek uničuje. Sredstva, ki se zoper to bolezen rabijo, neso popolna, ali pa se ne rabijo v zadostnej meri. Žvepljenje le počasi napreduje. Sploh pa je gospodarstvo v okolici slabo, ravno ker se kmetije preveč z mestom pečajo.**) Nasproti si vedo ženske marsikak lep zaslužek v mestu najti. Ta obstoji večidel v pranju. Okoličanke imajo ves ta posel v svojih rokah, le škoda, da jim vedno vode pomanjkuje, in da si je *) Plodnost zemljišča nij pogoj blagostanja naroda. **) Uzrok pač tiči drugod; gl. str. 204. Uredn. 204 morajo včasih daleč iskati. Če greš med tednom v okolico, videl bodeš v okolici vse belo razvešenega perila, ki se po zidovih in mejah suši. Razen tega, da preskrbljujejo okoličanke mesto s pranjem, prodajajo mu še cvetlice, šopke, sočivje, jajca, mleko in kruh. Možki hodijo v mesto na razna dela. Najnavadneje zidajo, ali pa popravljajo tlak. Porabiti se dajo tudi za težake. Tako si z velikim trudom toliko zaslužijo, da sebe in druživno borno prežive. Kaj, ko bi hodili le delat v mesto, a ne tudi zapravljat! France je prepustil vse domače gospodarstvo Reziki, sam pa je hodil v Trst delat. Ali zaslužek prinašal je redkokedaj domov. To je Reziko jako peklo. France je bil nagle jeze, prepirljive narave. Ko je sedel nekega večera s tovarišem v krčmi, zbesedil se je ž njim, ker mu je začel očitati, da preveč zapravlja. Nastal je glasen prepir in nagli France se nij dolgo obotavljal tudi s pestijo svojo pravico zagovarjati. Razžaljeni tovariš se je krepko branil, ali France bil je močneji. Podrl ga je k tlom in težko ranil na glavi. Prišla policijska straža zgrabila je Fianceta in odpeljala v zapor, ranjenega tovarša pa so nesli v bolnico. Oh koliko manjka še omike našemu narodu, koliko bode treba še podučevati, predno se odpravijo take sirovosti iz njega! Najnavadneja hudodelstva med Slovenci so brez dvoma pretepi in poboji. Dan za dnevom se sliši iz enega ali druzega dela Slovenije o njih. Kako temu v okom priti? — Gotovo le izdatnim podukom, temeljito odgojo mladine v šolah. Ali gorje nam, kako zanemarjeno je pri nas ljudsko šolstvo ! Kako malo šol imamo, kako neurejene so te, kako slabo je obiskujejo otroci! — Ravno v tržaskej okolici je sicer primeroma mnogo šol, deset slovenskih za 30.000 Slovencev, ali pravega rada in napredka nij bilo še mogoče zapaziti pri njih. Uzrokov te žalostne resnice ne moremo tukaj preiskovati. Gptovo je, da mestno starešinstvo premalo skrbi za okoličan-ske šole in da je bolj z videzom zadovoljno, da more potem nezadovoljnim kričačem usta mašiti. Rado bi videlo, da bi se okoličani prej ko prej poitalijančili in potem bi beržkone bolje skrbelo za nje in njih šole. Žalostna je tudi prikazen med okoličani, da skoro nihče ne obiskuje srednjih in viših šol, dasiravno v Trstu ne manjka ravno priložnosti za to. Po dovršeni domači šoli hodijo otroci delat in ostanejo vedno to, kar so bili : ubogi tlačani ! Lahko si mislimo, kako globoko je morala vest o Francetovem zaporu Reziko zbosti! Nij si še bila vesti umirila, da je Francetu roko v zakon podala, že se je čutila tako nesrečno pri njem, da nij nič čudnega, če si je mis- 205 lila, da jo bog kaznuje za prelomljeno zvestobo. In vselej, ko je svoj stan premišljevala, ko se je jako nesrečno čutila, vzdigala se je v njenej duši Vinkova podoba kot strašilo in maščevalec nedovoljenega dejanja. Njena duša je v takih trenotkih neizmerno trpela. Strah in dvom mučila sta jo na vseh njenih potih, pri vseh njenih opravilih. Nij je imela več mirne urice, niti veselega trenotka, da bi bila pozabila svojo nesrečo. Zdelo se jej je, da ne more dalje živeti, da jo bode svareči Vinkov spomin umoril. Čutila je vse drugačne muke, ko takrat, ko jej je bil najdraži zaklad iz rok iztrgan, ko jo je Vinko zapustil. Rana, ki je sedaj njenemu srcu usekana bila je hujša, bolj pekoča in žgoča, nego ona, ktero jej je bila zadala prva ločitev. Poprej znala se je vedno tolažiti, upala je vedno na združitev in čista, neoskrunjena vest bila jej je močen ščit, ob kteri so se drobili vsi navali sovražne jej osode. A sedaj, kje naj išče tacega tolažila, kje naj išče tacega ščita? Ali je še kaj na svetu, kar jo zamore opravičiti, kar jo more utešiti? Pri ljudeh si ne upa iskati pomoči. Boji se, ker je zadela taka sramota njeno hišo, njeno sorodstvo. V nikogar se ne upa več očij obrniti, vsakega se boječa ogiblje, ker meni, da vse ve njeno pregreho, da vse s prstom za njo kaže. Drugi dan, potem ko se je bila raznesla novica o Francetovem zaporu, pride k Reziki domači učitelj, prileten in suh mož. Bil je dobrega srca, mlada žena se mu je bila prikupila z uljudnim obnašanjem in s tem, da je nekoliko več znala, da je bila bolje omikana, nego druge njenega spola in njene vrste. Vedel je, da Rezika potrebuje tolažbe in hotel je poskušati utešiti jo. Prestrašila se je tudi njega, ko je stopil črez prag, dasiravno ga je vedno rada poslušala, ko je pripovedal o daljnih ljudskih, ali neznanih živalih. Tako se je že bala vsakega človeka. „Rezika", začne počasi stari mož, „nikar ne žaluj preveč ! Umiri se, vse bode bolje! — Glej, žalost škodi človeku. Dušna bolezen je tudi telesna bolezen in ta bi te znala v prezgodnji grob spraviti." „0 da bi se to le skoro zgodilo!" vsklikne Rezika, ki je bila med tem nekaj srčnosti dobila. „Rezika", ti si dolžna skrbeti za svoje zdravlje in ohraniti svoje življenje." „Za koga ga hočem hraniti? Otrok nemam, mož pa nič za-me ne mara." „Ali ti imaš še starega očeta, za kterega ti je dolžnost skrbeti. Tvoja smrt spravila bi tudi njega prezgodaj v grob." 206 „Prav imate", odgovori Rezilca počasi. Zdaj nastane dolgi molk med obema. Stari učitelj z ene strani nij bil tako izgovoren, da bi ne prišel z govorom nikoli v zadrego, še zlasti pri takih priložnostih; z druge pa se mu je zdelo potrebno pustiti Reziki nekoliko časa, da se sama zbere in utolaži. Rezika je prva pretrgala ta molk. „Gospod učitelj, vi ste pameten mož in vem, da mi hočete dobro. Storite mi, kar vas bodem sedaj prosila." „Prav rad, če mi je le mogoče." Rezika zopet nekoliko časa molči, kakor bi se pripravljala na nekaj važnega. Potem pa začne : „Nič ne mogočega nij ! — Poslušajte me ! „Tisti večer, ko je Vinko slovo od mene vzel, predno je odšel v Ameriko, obljubila sem mu, da dokler ne pride nazaj, bodem ga vsako leto ob istem času na istem mestu čakala in na-nj mislila." „Do sedaj sem še vsako leto izpolnovala to obljubo." — „A sedaj sem se omožila precej daleč preč. Ne mogoče mi je sami iti gor — po noči ! Obljubo svojo pa hočem na vsak način izpolniti. — Vrhu tega pripovedujejo, da v Gradu straši." „Draga Rezika", jej seže učitelj v besedo , nikar ne veruj tega. Jaz sem tudi že slišal pripovedovati, da v Miramaru straši, a to so le prazne, babjevérne kvante." „Ali res straši ali ne, o tem ne govoriva sedaj. Poslušajte me dalje. — Ker hočem svojo obljubo izpolniti -- ravno danes je pet let, odkar sem se zadnjikrat od Vinlia poslovila — in ker nobenemu človeku ne zaupam, prosim vas, bodite vi tako dobri in spremljite me nicoj v Miramar." Učitelju se je zdela ta prošnja čudna. Niti ga nij veselilo po noči v Miramar hoditi. Ali kaj je hotel? Rezika ga je tako lepo prosila, nij si upal odreči jej. Saj strah ga nij bilo in ustregel je še vedno rad, če je mogel. * * Pozno po noči korakala sta dva potnika proti Miramaru. Dasiravno je bila noč precej temna, vendar se je mogel možki in ženska razločit. Hodila sta hitro, a molčala sta. Že sta na vrtu. Lepa palača je sedaj prazna, le grajski oskrbnik prebiva v njej. Med ljudstvom se je vera ukoreninila, da v gradu straši. Vsaki večer proti polnoči vozi se ranjki cesar na ognjenem vozu skozi gornje sobe palače. Rezika si je zakrila oči, ko je šla mimo nje in učitelj jo je moral voditi proti mestu, ktero mu je bila zaznamovala. Blizu palače je vojaška stražnica. Molče koraka vojak tija pa sem z bodalom na batu. Zdi se človeku, da je imel naš Jenko Miramar pred očmi, ko je pel: 207 „Pri građu tik morja pa stražnik stoji, Ob glavi razljutjena buija mu vije, Šumenje valov na ušesa mu bije. Ob skali na bregu se vođa peni. — Al strah, al te groza nij, revni vojak? Morje je neznanih duhov domovina, 0 polnoči se jim ođpre globočina, 1 čudno težak i napóljen je zrak. Da bi ju ne bila straža zapazila, naredila sta majhen ovinek krenivša jo malo bolj v stran od morja. Tako sta prišla na odločeno mesto, nam že znano začetka naše povesti. Rezika je sedla na kamenitno klop, učitelj pa nasproti njej. Pustil jo je, naj premišljuje za-se. Zdaj pa zdaj je slišal, kako se jej je globok izdih-Ijej iz prs izvil. Učitelj je čakal dolgo, a zadnjič se je naveličal. „Rezika, ali greva?" opomni svojo spremljevalko. Ta še nekoliko pomolči, še enkrat izdihne potem pa reče: „Idiva !" Vzdignete se in gresta nazaj, koder sta bila prišla. Že sta odšla mimo straže in prišla tik grada, ko Rezika zakriči in se zgrudi na tla. Učitelj se prestraši in zavpije: „Na pomoč!" Stražnik pokliče svoje tovariše in skoro korakata dva vojaka s puškama na ramah proti mestu, odkoder se je slišalo vpitije. Učitelj, ves v strahu, pripoveduje, da je ženska padla v omedlevico, naj jo brž nesejo v stražnico in naj jo skušajo obuditi. Vojaka res primeta žensko in jo ne-seta kolikor mogoče previdno v stražnico. Učitelj gre nekoliko časa za njima, na poti se pa domisli, da bi ne utegnilo bili dobro zanj, ko bi ga vojaki prijeli in sodniji izročili. Skrivaj se torej izmuzne na stran, po ovinkih in previdno prekorači vrt ter ves spehan in trepetaje na vseh udih pride čez dolgo časa v svoje stanovanje. „Nikoli več ne grem po noči od doma" zamrmra in zapre vrata za seboj. * * Drugo jutro naredi stražni poveljnik poročilo na glavno stražo, kaj se je ponoči pripetilo. Ko so bili Reziko v stražnico prinesli, bila je uže mrtva. Vse poskušnje oživiti jo, bili so zastonj. Da neso bili vojaki pri tem opravilu kaj spretni, lehko verujemo. Opoludne že je prišla komisija na mesto. Dala si je vse natanko ponoviti, kar so vojaki zapazili. Izpraševala je zlasti natanko o tistem človeku, ki je bil z žensko. Komisiji se je zdelo vse to jako čudno in sumila je, da bi znal oni človek uzrok Rezikini smrti biti. Ali zdravniška preiskava je pokazala, da Rezika nij umrla posilne smrti. Komisija je vzela truplo seboj in je odpeljala v mrtvaško kapelo 208 k sv. Justu. Ker se nij vedelo, kedo je bila ranjka, oznanili so, naj jo hodijo ljudje gledat, morda jo bode kedo spoznal. Tudi Rezikini sosedje izvedeli so o mrtvej ženskej v Miramaru. Ker neso Rezike že dolgo videli in ker nij nihče vedel povedati, kje da je, šli so nekteri truplo ogledat in spoznali so v njem Reziko. Rezika je bila v zadnjem času neizmerno trpela. Pot v Miramar pobrala jej je vso telesno moč. Spomin na preteklost, ki jej je bolj živo nego ke-daj stala pred očmi, in zavest lastne krivde oslabila je tako njeno dušo, da jo je le malo še na življenije vezalo. Taka se je vrnila Rezika mimo grada. Učitelj je čutil, da mu omahuje, ali stiskal jo je krepko pod roko. Rezika se ozre v grad in zdi se jej, da vidi ognjeno vojsko, spredej ranjki Maks, precej za njim pa njeni Vinko. Takrat zakriči in zgrudi se mrtva na tla. Vse drugo je že znano. * * * Ta novica se je kakor blisek raznesla po okolici. A razen enega, ki je pa znal dobro molčati in kterega nij mogel nihče sumiti, da mu je znana skrivnost, vedel nij nihče, kako je Rezika v Miramar prišla, kako se je vse to pripetilo. Vsem je bila Rezikina zgodba nerešena uganka. In kakor se to pri takih priložnostih rado pripeti, začele so se naj-čudneje govorice o Reziki med priprostim ljudstvom širiti. Znano je, da je naše ljudstvo jako praznoverno. In ta prigodek dal je zadosti tvarine najrazličnejim in najneumnejim kombinacijam, ktere so potem stare majke od hiše do hiše znosile. Ena pa je bila, od sedaj naprej med ljudstvom dognana: „Da v Miramaru straši!" Kedor nij tega poprej veroval, bil je po Rezikini smrti prepričan. — O Vinku pa nij bilo nič več sluha. Drobnost. Händel kot orgljar. Janko Leban. Prisedši nekedaj slavni muzik Händel v neko vaško cerkev, poprosi tamošnjega orgljarja, naj mu dovoli, proti koncu službe božje nekoliko na orgijah poskusiti se. Orgljar rad ustreže njegovej želji, ali vide, da ljudje v rajske melodije zamakneni nočejo iz cerkve iti, akoravno je bila služba božja uže dotekla, reče orgljar nevoljen : „Stojte! da jaz nadaljujem, inače živa daša ne poj de iz cerkve". — Izdajatelj i odgovorni urednik : Martin Jelovšek. Tisk in založba -Narodne tiskarne" v Mariborn.