Hudi časi za knjigo in za nas Nobenega dvoma ni in ne more biti: čas knjigi (in sploh kulturi) ni naklonjen. O tem vsevprek govore: ljudje, založniki, bralci, knjigarnarji, neprodane zaloge knjig v skladiščih, izložbena okna knjigarn, cene in naklade knjig, pa kajpak tudi povečano število sestankov raznih komisij tako imenovane družbene skrbi za usodo knjige, ki naj bi — o sveta preproščina našega utečenega verbalizma! — zajezili to zaznavno in grozeče drsenje navzdol, preprečili to, čemur bi lahko rekli: pešanje in upadanje knjižne kulture. Vse to kajpak niso nedolžne in ne majhne stvari, le že tako pri nas in v nas, da nam je knjiga od Trubarja in še pred njim ljudska pesem in za njim vse do danes in včeraj opora in ščit, moč in ponos, pa tudi vest in samozavest, ki je dala naši narodni samobitnosti več kot ta ali ona stranka, nas ohranjala in »dajala reje«. Zdaj ta luč peša in nam vsem na očeh ugaša. Že zdavnaj so minili časi konjunkture uradno zaželene knjige in prav je, da so minili, minil je zagatni premor od administrativnega k tržnemu, mineva obdobje brezskrbnega nerazumnega potrošništva v svetu in pri nas. Ta čas nosi s sabo vse znake stiske, ki kajpak ni le stiska pomanjkanja tako imenovanih poti-osnih in manj pogrošnih dobrin, a je tudi in predvsem stiska vrednot. In ko se začenjamo odpovedovati v prisili časa temu in onemu, skušamo podaljševati najprej ta neresnični, a vendar prisotni standard, to nepremišljeno, lakotno hlastanje po vnanjem, ta videz, ki se sveti in nas dela v očeh opazovalcev in v svojih važne in pomembne, zadržujemo ta lažnivi videz ne manj lažnih vrednot, za vsako ceno se ne sme ničesar videti, da smo na slabšem, zato pa črtajmo iz spiskov potreb knjigo, koncert, gledališče, revijo ali kakšno podobno nepotrebno, v današnjih hudih časih ekonomske in siceršnje stabilizacije pa sploh odvečno stvar. Ob takih kažipotih se zle slutnje, mrka predvidevanja o slabih suhih pašah za slovensko knjigo hitro uresničujejo: stiska se širi in poglablja, krčijo se založniški programi, tiska se vse manj domačih del, stiska je z devizami za uvoz tuje knjige, zmanjšuje se število prevodov leposlovne in druge knjige, zmanjšujejo se naklade, knjige draže, knjižnice kot pribežališča za zveste bralce-nebogataše odkupijo pri istih ali malo večjih novcih manj knjig, navsezadnje primanjkuje še papirja za tisto, kar naj bi vseeno izšlo, družbena pomoč knjigi prek tako imenovane svobodne menjave dela zajema resnično pre-neznaten odstotek del, celo še zdaleč ne vse izvirne domače ustvarjalnosti Tone Pavček 466 Tone Pavček in ne vseh »družbeno koristnih knjig« itd. Nemoč pred temi dejstvi veča strah, da ne premagamo tega, knjigi tako nenaklonjenega časa, še bolj kajpak spričo jasne zavesti, da ta čas ne bo ne prizanesljiv in ne kratkotrajen. Čas, ki je nepreklicno tu. Čas sedmih suhih paš. Čas, ki grozi kore-ninjenju kulture in srčiki jezika. Kaj torej? Vsekakor se s kakršnimkoli drsenjem navzdol, z upadanjem bralne in knjižne kulture ne more sprijazniti nihče, ki hoče živeti. Vztrajati torej, spreminjati nemogoče v mogoče, terjati, delati, vztrajno, vsepovsod: v vseh porah življenja posameznika in družbe kot celote: zavest o poslanstvu in potrebnosti knjige mora ostati prisotna in nedotaknjena s poceni kompro-misarstvom, ne nadomeščena z občasnimi ognji slamnatih kresov, ki ne morejo več niti zamegliti podobe pravega stanja stvari. Hkrati ob tem in prav tako v srčiki te zavesti mora ostati kot nespremenjena stalnica potreba po odprtosti v vse smeri duhovnega življenja, skrb za prisotno dušo sveta, pa najsi utripa zunaj ali znotraj našega prostora, posluh za izjemno, pa četudi je v manjšini, za neodkrita ozemlja, ki obetajo gostiti, če ne danes pa jutri, lačne in radovedne, skrb za odkrivanje sveta in človeka zdaj in jutri, ki ga poraja danes. Potrebna je tenkočutnost v grobostih dni, da bi ta jutri zaznali zdaj in mu našli mesto na vseh ravneh duha, pa najsi gre pri knjigah za lepo besedo, ki je baje namenjena le malokaterim in vsekakor maloštevilnim in ki sploh ,ne gre', ali pa prodorni misli znanosti, ki seveda z drugačno sposobnostjo osmišljuje svet in čas in naše bivanje. Zmanjševanje take občutljivosti za resnico časa v založniških programih bi bilo usodo! Kajti: odvaditi se branju in knjigam je lahko in nezamudno početje, vrniti se ponovno k življenju s knjigo je mnogo težje in dolgotrajne je. Zdaj je vse tako, kot da se veselo brezbrižno odvajamo knjigi in drsimo v ravnodušni kakoržekoli, saj menda ne živimo več v času dedov in pradedov, ko je bila v sredo stvari položena knjiga kot temeljnica slovenskega narodnega, političnega in kulturnega bitja, zdaj shajamo s televizijo in neprebranimi delegatskimi gradivi, lahkomiselno verujoč v jasno vseenost jutrišnjega dne in v prizanesljivo usodo. Toda motimo se! Polnosti in bogastva jutrišnjega dne ne more biti brez ravnotežja v sebi, brez zbranosti in človeške širine, brez razumevanja sebe in drugih in tokov, ki nas nosijo k obalam prihodnjih dni — vse to pa je bilo in je od nekdaj v živem dvogovoru pravega bralca s pravo knjigo. Zato najbrž ta stiska s knjigo stiska za grlo usodnejše stvari, kot se zdi na prvi pogled. Tako ta tožba ni in ne more biti pretirana. Tej tožbi le dvoje kratkih in po svoje zgovornih pripisov. Prvi: prišli smo na tisti rob, ko založbe brez pomoči kulturnih skupnosti ne morejo več tiskati del domačih avtorjev. To z drugimi besedami pomeni, da je zavrnjena prošnja za subvencijo hkrati radirka, ki zbriše delo iz programa založbe in mu onemogoči natis, branje, vrednotenje. Tudi drugače rečeno: odbori, ki o taki družbeni podpori knjigi odločajo, imajo v rokah orožje cenzorjev, saj odločajo o dokončnem izboru knjig, avtorjev, del, stilne in umetniške naravnanosti, kajti, česar ne blagoslove, tistega ne bo. Je mogoče v takih izostrenih in ozkih možnostih zagotoviti pluralistično duhovno širino, prisotnost različnosti, celovitosti, polnosti? Je in mora biti! A prav bi bilo, da bi o tem, komu in kdaj in koliko dati družbene podpore več odločali delavski sveti samih založb, ki so knjigam in utripu ustvarjanja bliže. 467 Hudi časi za knjigo in za nas Drugi pripis se sliši kot šala, a je bridka resnica: v času, ki je resnično hud za knjigo in s tem za vse nas, v tem času se vrste akcije in pobude in razprave o tem, kako knjigi pomoči in stiski odpomoči. A ob vsej tej tudi resnični dobri volji mnogih so se beneficirane obresti založbam za pripravo knjig za družbeno pomembno knjigo zvišale od prvotnih 3 °/o in kasneje 5 °/o na sedanjih 10 °lo, obresti od potrošniških kreditov za knjige pa od lanskih 6 °/o na letošnjih 16 °/o. A te nove »skrbi« je celo še več: knjiga, ki izide, mora sedaj čakati takole po dva meseca na blagohotnost Skupnosti za cene, da ji potrdi, prizna in določi cene. Ni cena pretirana? Jo slovenska knjiga lahko plača? A poglavitno; ne bo račun za vse nas previsok in prehud?!