Pripravniški teeaj v Idriji. !) Spisal prof. Makso Pirnat. Doba Marije Terezije je bila kakor v drugih deželah avstrijskega cesarstva, tako tudi v naši kranjski kronovini zlata doba za šolstvo. Osnovalo se je tedaj na Kranjskem po kmetih lepo število trivijalk, manjša mesta pa so dobila svoje glavne šole. Taka glavna šola se je ustanovila tudi v Idriji, ki je posebno slovela med enakimi učnimi zavodi in imela takoj ob začetku 225 učencev. Imenovane glavne šole, tako tudi idrijska, so obsegale tri razrede in so spočetka pač zadostovale potrebam tedanje dobe. Toda tekom časa se je spoznalo, da ti zavodi ne odgovarjajo več napredujočemu človeškemu duhu, da jih bo torej treba popolniti oziroma ustanoviti novih učilišč v ta namen, da prevzamejo to nalogo, katere niso mogle več vršiti nekdanje glavne šole. Potreba take preosnove se je posebno živo čutila v Idriji. Zato so učitelji idrijske glavne šole, Karol Legat, Mihael Putre, Jožef Martinak, Jožef Eržen, Jožef Šerek, Anton Lesar in Andrej Kacin, pri svoji mesečni konferenci dne 26. marca 1. 1850. opozorili tedanjo višjo šolsko oblast, nam- *) Ta spis je priobčen v lanskem šolskem izvestju mestne realke v Idriji. Ponatiskujemo ga z dovoljenjem pisateljevim, ker smo prepričani, da bodo tudi naši čitatelji z zanimanjem prebirali ta odlomek pozabljene zgodovine našega stanu. Ured. reč knezoškofijski konzistorij, da bi bilo jako umestno in potrebno, na idrijski glavni šoli ustanoviti še četrti razred poleg doslej obstoječih treh razredov. S tem da bi se dala otrokom rudarjev, ki se zaradi revščine ne morejo drugod izobraževati, lepa prilika, na domači Šoli pridobiti si toliko znanja, da bi bili pozneje lahko sprejeti med nadzorniško osobje pri rudniku, ali da bi vsaj dosegli mesto paznika ter bi ne bili prisiljeni, opravljati le navadna rudniška, težaška dela. V Idriji da je mnogo nadarjenih otrok, ki bi se lahko naprej izobraževali. Za ustanovitev četrtega razreda v Idriji govori tudi ta okolnost, da ima cela kranjska dežela samo en četrti razred, namreč na zgledni glavni šoli v Ljubljani Na to je knezoškofijski konzistorij po krajnem šolskem nadzorniku v Idriji odgovoril tedanjemu ravnatelju idrijske glavne šole, Karlu Legatu, in sicer v tem smislu, da naj se ravnateljstvo rajše izreče za ustanovitev nižje realke1) z dvema razredoma, kakoršna se je baš tedaj osnovala v Ljubljani; opusti pa naj se misel na četrti razred, ki se je tudi v Ljubljani odpravil in je na njega mesto stopila omenjena nižja realka. Ako bi ravnateljstvo idrijske glavne šole stavilo predlog, da se tudi ondi ustanovi dvorazredna realka, bo konzistorij ta predlog z veseljem in po možnosti podpiral, posebno še zategadelj, ker je realka v Ljubljani prenapolnjena, in se ne more vanjo sprejeti noben učenec več. (Dalje.) *) Leta 1815., ko je prišla Kranjska zopet v avstrijsko upravo, se je kakor na drugih tako tudi na ljubljanski normalki osnoval k IV. razredu še en letnik; imel je torej IV. razred dva letnika, in tako je ostalo do leta 1849. Meseca novembra 1. 1849. sta se na podlagi ministrskega odloka (1. oktobra št. 6907), sklicuje se na najvišjo odločbo z dne 16. septembra imenovanega leta (št. 19.439) ta dva letnika ločila od normalke in postala poseben učni zavod z imenom »nižja realka z dvema razredoma«. Taka realka se je hotela ustanoviti tudi v Idriji; ker pa te realke niso zadostovale, se je že meseca marca 1. 1851. dovolilo, da se smejo po večjih mestih ustanoviti realke v danainjem pomenu btsede. Kot pisani viri so mi služili zapisniki nekdanjega pripravniškega tečaja v Idriji; hranijo se v arhivu c. kr rudniške ljudske šole v Idriji; nekaj podatkov sera dobil tudi iz c. kr. rudniškega in iz župnega arhiva. Preskrbela sta mi jih gospoda Mihael Arko, dekan v Idriji in Filip Vidic, c. kr. poraožni uradnik pri rudniški direkciji v Idriji. S pismenimi, oziroma ustmenimi podatki, katere sem tuintam uporabil, so mi postregli gospodje: Leopold Božič, upokojenr nadučitelj v Žireh pri Idriji; Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani; Jožef Martinak, c. kr. sodni nadsvetnik v pokoju v Ljubljani, Frančišek Onušič, mestni kapelan v Idriji in Feliks Stegnar, c. kr. učitelj v moški kaznilnici v Mariboru. Vse te gospode, kakor tudi gosp. Alojzija Novaka, c. kr. ravnatelja rudniške ljudske šole v Idriji, ki mi je prepustil zapiske nekdanjega pripravniškega tečaja v uporabo, tem |potom iskreno zahvaljujem. Razen tega sem rabil tele tiskane vire: Novice, letnik 1865. in 1866. Učiteljski Tovariš, 1862-1872, Laibacher Zeitung, letnike 1852, 1865 in 1866. Letna poročila c. kr. rudniške šole v Idriji (več letnikov). Zgodovina slovenskega slovstva. Dr. Karol Glaser. Geschichte der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach 1902, Imenik ljudskih učiteljev na Kranjskem v začetku leta 1870. Imenik šolskih oblastev itd. Uredil Jakob Praedika. 1885. Ročni zapisnik z imenikom ljudskih šol itd. za šolsko leto 1902/3. IX. letnik. Sestavil Štefan Primožič. Vojvodina Kranjska. Spisal Fr. Orožen. Ljubljana 1902. Izdala »Matica Slovenska«.