10. nadaljevanje. Pavel Keller: Roman iz gozdov. Poslovenil dr. lvan Dornik. »Tega si ne smete naprtiti, gospod uradni predstojnik. Vsak ujetnik ima pravico zahtevati, da človeško ravnajo z njim.« »To mi je hudičevo malo mar; imam drugih opravkov dosti, kakor pa kuliati gospodu Grčarju vino.« »Gospod uradni predstojnik, če vam stari Grčar umre, vzamete državnemu pravdniku najvažnejšo pričo v tej resni zadevi.« »Pričo? A tako! Vi nekaj veste! Sluga, takoj mi pridite sem! Pojdite k »Grozdu«, tam naj vam dajo dva otepa slame in eno ali dve odeji. To nesite Grčarju v gasilni dom. In počakajte tam. Midva prideva za vami.« »In vzemite pri »Grozdu« na moj račun ročko vročega čaja za Grčarja!« sem zaklical biriču. Boltežar je zagodrnjal in odšel nazaj k mo- žem, ki so stražili ogenj. Jaz pa sem šel za žagarjevo hišo, kjer veter in dež nista mogla do mene. Čez nekoliko časa je prišel Boltežar in rekel: »Sedaj pa pojdem k Grčarju v gasilni dom. Takoj ga bom zaslišal. Takoj po dejanju je to najbo.jse. Vi lahko greste z menoj, če hočete, zato, da bo priča pri rokah; na biriča se namreč ne morem veliko zanesti. Nima dobrega spomina. Vsak vzame svetilnico. In sedaj pojdiva!« Šla sva. Od hriba gori pa proti ikoči na barju je donelo: »Tonče! Tonče!« »Še vedno išče sina!« je rekcl Boltežar. »Videti je, da se mu je zmešalo. Vse to stbri nepokorš.ina. Dvajset let se že pravda ta mož z grajščino zaradi vodne pravice in dovoli, da je ta so« drga v njegovi koči na barju. Sedaj pa ima!« »Žalostno jc, gospod Boltežar!« »Žalostno — haha! Pomenito je, da žalostne reči vedno zadenejo na tako svojat. Kdor ne stopi s prave poti, tistemu se takoz.ane žalostne reči sploh ne pripete!« »Tem bcsedam ne morem pritrditi, gospod Boltežar!« »Saj ni treba!« Blrič je s svojo svetilnico stal pred gasilnim domom in stražil. Kako je zaškripala ključavnica, ko je odprl! Nagnusen in ledenomrzel zrak je butil v nas. Vsakovrstna ropotija je ležala naoikrog. V kotu Je ležal stari Grčar. Postlal si je posteljo iz slame ln se zavil v odeje, ki mu jih. je prinesel biri.. Naše tri svetilnice so le za silo razsvetlile orostor. »Ali vas še zebe, Grčar?« je vprašal Boltežar. »Zelo — me — zebe!« je odgovoril in zobje so mu šklepetali. »Tako pa le ostanite pod odejo! Zaslišati vas moram zaradi ognja na žagi. Zaikaj ste zažgali?« Gr.ar se je napol vzravnal. »Jaz vcndar nisem storil tega; jaz sem vendar stari Grčar.« Te svoje besede je obračal prav odkritosrčno I« z brezmejnim začudenjem, da more leteti tak Bum na njega. Boltežar pa, ki prav nič ni bil vajen umetnij preiskovalnega aodnika, je robantil dalje. »No, le počakajte, laž vam ne bo nič pomagala; vas bomo že ukrotdli!« - Tedaj sem posegel vmes. »Grčar, ali veste, kdo je žago zažgal?« »Vem! Povedal sem vam že prej. Moja stara je storila to.« »Vaša — vaša žena?« je osupel vprašal Boltežar. »Da — stara! Ta vešča! Ta hudič!« »Kako pa se je zgodilo to?« »Belčar mi je odpovedal stanovanje — iz moje hišice me hoče vreči — dvaintrideset let sem stanoval v njej — dvaintrideset let —« Zajokal je. »No da, da! Toda, kako je bilo!« »Počakajte ga, gospod Boltežar, počakajte ga!« Stari Grčar je jokal še nekaj časa, venomer naslonjen na komolec, in je ležal pred nami kakor revščina sama v človeški podobi. Stopil sem bliie k njemu in sem mu potegnil odejo; čez ramo. Ted.aj je zop.e.t ?a2el govoriti; »Gospod Hubert je bil zvečer pri nas.« »Vi ste bili v koči na barju? Čemu pa? Iz kakšnega namena?« »To vam povem pozneje.« »Torej, Grčar, bil sem pri vas. In nato, ko sem bil odšel, kaj se je zgodilo?« »Tedaj je moja stara rekla: Belčarja naj vzame hudič! Rdečega petelina naj mu vržejo na streho.« »Kaj pa ste vi odgovorili?« »Ni.!« »Zakaj — nič?« »Oh, kaj pa naj stari rečem?« Utrujen je legel na brbet. »Grčar, povedati nam morate, kaj vse se je še dogodilo!« Zopet je nekoliko dvignil glavo. »Zaspal sem pri mizi. Ko sem se prebudil, sta bila v sobi Bianka in Tonče.« »Belčarjev?« »Belčarjev. Pila sta kavo. Naredil sem se, kakor da spim. Kajti če ne spim, ne govorita tako med seboj.« Premolknil je. »Kaj pa sta govorila?« »Tonče bi moji stari moral dati denarja. Veliko denarja. Mislim, da tisoč dinarjev. Sicer bi odposlala Bianko v mesto. In to je hotel preskrbeti gospod Hubert. Njemu je stara nocoj tudi prerokovala iz rok.« »To je grda laž!« sem ga prekinil. »Doleti čk.veka!« je rekel gospod Boltežar. »Doleti človeka, če se spušča v take reči! In sedaj nadaljujte, Grčar! Če poveste vse po resnici in pravici, vam pošljem steklenico žganja.« »Nočem žganja,« je rekel Grčar; »prehudo mi je.« »Torej oni trije so pili kavo, Tonče pa naj bi plačal tisoč dinarjev. Kaj pa je rekel?« »Najprej denarja ni hotel dati, nato pa je vprašal, če Bianka res hoče od doma. Tedaj je stara rekla: ,Res, čez teden dni. Gospod Hubert jo bo sam spravil v mesto.' Tedaj je Tonče začel zelo preklinjati.« »Toda, Grčar,« sem pripomnil, »vaša žena je vendar grdo lagala.« »Saj vedno laže!« »Le dalje!« »Nato je Tonče hotel oditi in je rekel, da gre po denar, da ima hranilno knjižico. Tedaj je kar naenkrat rekla stara, da mora prinesti tri tisočake. Nato sta se stara in Tonče zelo prepirala. Bianka pa se je le smejala, pela in govorila: ,V mestu je lepo.' Nato je Tonče dejal, da fco prinesel denar, in je odšel.« »In kaj se je zgodilo potem?« »Potem sem zopet zaspal.« »Zdi se, da vam je Bog blagoslovil spanje, Grčar. Kdaj pa ste se zopet zbudili?« »Ne vem, kdaj je bilo to. Stara je sama sedela z Bianko in je rekla: ,Če Tonče zopet pride, bova najprej vzeli denar, potem pa mu reci, da te mo?a v kratikem vzeti. Sicer da pojdeš v mesto!' Bianka pa je rekla, da ji za žago nič ni. Toda .vzame naj jo le. Nad vsemi bo v vasi, ki sedaj talko prevzetno gledajo nanjo. In počela bo, kar bo hotela.« • / , Grčar je zopet legel na hrbet, »Dalje, Grčar, dalje! Vse moramo vedeti; sicer ne pridete iz zapora.« »Zebe me zopet!« »Da, če hočete-na' toplo, pripovedujte hitreje!« »Hitreje? Kaj pa naj rečem? Prišel je Tonče in prinesel denar.« »Koliko?« »Tega ne vem. Bil je papirnat denar. Šteli so in rekli: prav.« x »Kdo je preštel?« »Stara in pa Bianka.« »In Tonče?« »On je sedel najprej čisto tiho. Naenkrat pa se je začel cmeriti. Dejal je: sedaj je okradel svojega očeta in kaj bo z njim, če pride na dan? Saj ]'e bil vendar vojak in narednik, sedaj pa je postal tak malopridnež in zločinec. Nato je začel zelo jokati zaradi tega, kar je storil.« »Kaj pa sta oni dve rekli?« »Stara je dejala: Vsak človek mora vedeti, kaj hoče; in Tonče ima v črtah na roki tako zapisano in tudi v svojih kartah, da to mora priti. Bianka pa je rekla: Tonče je mevža. Takega cme- ravca še mara ne. Ji je pa Golobov že ljubši. Ta se ne cmeri in ima veliko denarja. In stara je dejala: Da, da, hčerka, čisto prav imaš! — Tedaj se Tonče ni več kisal in je rekel, da bo vse storil, in je prosjačil, naj bo Bianka dobra z njim.« »Prava hudiča sta, ti dve ženski,« je rekel Boltežar; »pripovedujte le dalje, Grcar!« »Stara je dejala: Tonče naj si ne žene vsega tak. k srcu, rajši naj pije malo žganja. Postavili sta predenj steklenico, v kateri je bilo še dobro četrtino žganja. Tedaj pa sem jaz vstal in rekel: ,To je moje žganje!'« »Aha!« je reikel Boltežar, ».e gre za žganje, ste takoj budni.« »Da! Moje žganje je bilo; zaslužil sem si ga, Ker sem cepil drva pri gospodu Hubertu.« »Že prav, Grčarl Kaj pa so oni trije rekli, ko ste vstali?« »Rekli so: Ali je mogoče prisluškoval? Jaz pa sem se potajil. Vprašal sem Tončeta, česa išce pri nas. Reikel je, da je prišel na obisk, naj mu le prepustim žganje, sam pa naj grem po novo steklenico. In izpil je moje žganje in mi položil deset dinarjev na mizo. Rekel je, naj grem k »Grozdu« in naj si fcupim drugega žganja. Ta;koj sem si mislil, da se me hočejo iznebiti; vendar sem se delal, kakor da res hočem k »Grozdu«. Vzel sem steklenico in deset dinarjev in zaloputnil v veži z vrati. Toda vendar sem hotel videtl, kaj bodo počeli, pa sem se _kril na svisli; od tam skozi špranjo labko vidiš v sobo, iker je razsvetljena.« »Seveda, Grčar! Kaj pa ste videli?« »Ton.e je kar naprej tiš.al v Bdanko, ona pa se je brandla, in potem je rekel, da jo že vzame, da pa oče ne pusti. Nato je Bianka dejala, naj gre po ves denar domov in naj zbeži z njo v mesto. Toda Tonče tega ni hotel storiti. Rekel je, da ne more od doma, da se nru je pri vojakih vedno tožilo po domu, da je s srcem priklenjen na te stare hiše. Nato sta se sprla. Tonče je venomer prosjačil, naj bo dobra z njdtn, Bianka pa ni hotela. Nato je Bianka rekla: ,Oče bo tistih deset dinarjev sam zapil v gostilni, nato pa obležal v snegu. Pogledala bom, kje je.' Tonče ji je branil od doma, ona pa je rekla, da se popelje na sankah' v vas in da se takoj vrne. Nato je odšla, Tonče pa je s staro ostal sam. Nacnkrat ga je zopot popadcl jok in rekel je: ,Oh, ko bi vedela to moja mati!' Tedaj se.mu je stara začela posmehovati; pa ni nič pomagalo. Tekal jc sem in tja po sobi. Tedaj je rekla stara: ,No, saj Bianka tudi ni tako neumna; morebiti se je peljala sedaj doli fc Golobovemu in ga je šla vprašat, kaj naj stori.' Tedaj je Tonče na glas zatulil: ,Potem jo ubijem! Potem jo ubijem!' In je odšel in zaloputnil vrata za seboj, da je zabrcščala vsa hiša. Jaz sem bil v velikem strahu. Mislil sem si, če me moja stara najde na svislib, je po meni. Že dvakrat mi je nekaj prilila v kavo; toda duhal sem in je nisem pil. Hitro sem se zaril v seno. Le enkrat še sem pogledal v sobo. Stara je sedela pri mizi in razkladala karte. Pri tem opravku se je enkrat na glas zasmejala. Nato se je ogrnila z ruto in poiskala svetilnico. Prižgala je luč, pa jo (akoj zopet upihnila. Svetilnico je pustila na mizi; vžigaJice pa, to sem videl, je vteknila v žep. Nato je odšla in je tibo zaprla vežna vrata za seb.j. Tedaj sem jaz zlezel s svisli in sem preiskal hišo. Nikogar ni bilo več v njej. Niscm vedel, kaj naj storim; tedaj sem legel v posteljo. Toda zaspati nisem mogel več. Nato je prišlo neurje. Mislil sem si: sedaj že prideta domov. Toda nobene ni bilo od nikoder. Naenkrat je začelo biti plat zvona. Pogledal sem skozi okno. V vasi je gorelo. Hitro sem se oblekel-in dirjal v vas. Videl sem, da gori žaga. In nale.el sem na svojo staro; slonela je pri tisti veliki brezi na robu gozda in govorila: ,To je prav! To je prav!' Tekel sem navzdol, ona je tekla za menoj, nato pa so me zaprli.« Do sem je pripovedoval stari Gr.ar, ne gladko in po vrsti, ampak je čestokrat mečkal, čestokrat sva mu segala v besedo in ga vzpodbujala, naj dalajuje. Dalje sledi.