)ri goreče želje
V dnu jaz duše nosim: Bog, ljubezni oča, Vsliši, česar prosim!
Pervič: naj v bridkčstih
Ne obupam nigdar, Drugič: naj resničen Sem povsod in vsigdar.
Tretjič: nje ljubezen
Zvesto mi ohrdni, Pčtlej najbolj srečen Jaz sem mej zemljani!
Kostanj v verti seneo Dolgo razprostira,
Za goro blesteča, Solnčna luč umira.
Vmčlknile so tiče, Selški zvon pozvanja,
Svetu nočni pokoj Tibi mrak naznanja.
Zvezde prijaznive, Skoro zasvetite!
Pevske sladke sanje Dušo objemite!
14.
Kader nočni pokoj Blagi me obdaje, Nate sladka misel V mojem serci vstaje.
In ko nfite mislim, Mi serce trepeče, Polno, oh, prepolno Neizmerne sreče.
Pesni vrč iz serca Tebi na čestiter, Toliki ljubezni Bora povernitev!
15.
Serce, oh prečudna Meni je ug&nka: Srečno mi trepeče V strahu brez prestanka.
Kakor živi ogenj
Dušo misel peče: Da ljubezni draga Kdaj mi ne odreče.
Kader to premišljam, Serce strah prošine, A ko njo spet vidim, Tožnost vsa izgine!
16.
Najine ljubezni
Terdna je zaveza, Naju ne razdrflži čas in sreče jeza.
Vterjena s prisego
Naju ni zvestoba, Tendar se ljubila Bodeva do groba.
Ti zaupaš name,
Jaz zaupam nate, To je vez terdnejša Od obljube zlate.
Jos. Cimperman.
£
O S A N A.
V.
Gorka južnja kri je vrela Marku po mladih žilah, vendar znal se je moško premagovati. Ko je enkrat zvedel, da je Eosana prebolela, da se ni vež bati za njeno življenje, bil je miren in zadovoljen. Ead, nad vse rad bi jo bil videl, govoril z njo, ako mogoče; ali nadležen ni hotel biti, mirno je čakal, da mu sama pride zaželena prilika. In prilika je prišla.
Ne daleč od grada je bilo temno smerečje, divji, malo prijazen kraj; na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem peneč potok; gole peči so kvišku molele ob straneh in med njimi so siromaško životarile pritlikave smereke, mecesni in germovje. Sirn je rada zahajala Eosana. Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, po več časa se-devala na vzvišenem mestu, ter zamišljena zerla doli v peneče, šumeče valove. Tako dobro ji je tu dela samota in tihota, čuti ni bilo glasu prijetno šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše misli po mladi duši. In te misli so se ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem, ki si je sama iz sebe rodila svojo melodijo. In ravnokar rojena ji je donela pesem iz gladkega, mehkega gerla.
Tako je sedela neko popoludne s kitaro v naročji in pela. Pod hribom na polji je Marko kosil. Na široko je sukal koso na desno, na levo; debela, ravna red za njim je pričala, da je dober kosec. Še toliko ni postal, da bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo. ko je koso brusil. Kakor pravega kosca ni ga motilo tudi to, da je med travo pala tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove: trava in cvetica — ena osoda! Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnen posluša, iz gozda nad njim pesem doni, pesem tako sladka, tako otožna!
Kam se ti mudi, ked& te podi,	Od kodi in kam jaz tečem, ne znam,
Kje, pčtok, ti konec je pota?	Naprej mi je vedno hiteti;
Na bregu sedi, tak6 govori	Povelje imam, da vbijam se sam
Deklč, zapuščena sirota.	Brez mira, pokoja po sveti.
Potoček, postoj, jez pojdem s teboj, Sirota iz tujega kraja.
Ne moreš z menoj, jaz moram nocoj Še biti, kjer solnce zahaja.
Znan mu je ta glas, kolikokrat ga je poslušal s tiho radostjo v serci! Ko je bilo petje prestalo, stoji še nekaj časa, kakor da bi pesmi še ne bilo konec. Potem pa verže koso iz roke, nobena moč bi ga ne bila deržala; z urnimi koraki premeri polje, že seje skril v gozdu: še nekaj trenotij, in stal je pred njo.
Eosana se ga ne prestraši, kakor da bi se ga bila nadejala.
čez nekaj časa vstane, stopi mladeniču naproti, ter mu prijazno poda roko.
„Ti tukaj, Marko, in v taki obleki?"
„„Eosana, kaj si res mislila, da mi je mogoče bivati, kjer ni iebe, mogoče živeti brez tebe? Za taboj bi bil šel do konca sveta. Našel sem te, vidim te, čujem tvoj mili glas; srečen sem, Eosana! O kaj sem preterpel, ko si bolna ležala! Zdaj je pa zopet vse dobro"".
„Ti' veš torej, Marko, kaj se je z mano godilo?"
„„Yse vem — ne vsega: kako si prišla v ta grad, ne vem; tega mi ni vedel povedati grajski sluga, in druzega človeka nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama povedati, Eosana"".
Nato mu deklica vse razloži, kako jo je gospod Skalar rešil iz rok njegovega očeta, kako je zanjo skerbel, in kako jo je pregovoril, da naj ostane v gradu. Govoreč o prizoru na igra-lišči se je skerbno ogibala vsake besede, ki bi bila razodela Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v sercu za to blagodušnost.
„In zdaj sem tukaj", končala je deklica svojo pripovest; „kaj bode dalje, ne vem: tudi mislim ne. In ti, Marko, zdaj si ti na versti".
Marko ni imel mnogo pripovedovati. Ko je bil končal, vpraša ga Eosana:
„Iii tvoj oče?"
Zdaj pervič e tako imenovala svojega nekedanjega gospoda.
„„Moj oče! Ne imenuj mi ga tako, Eosana; vreden ni tega imena; nikoli ni imel iskrice ljubezni do mene. Bil sem mu, kar moji tovariši; najljubši mu je bil, kedor mu je največ pridobil"".
„Ne govori pregrešno, Marko; oče je vendar le oče!"
„„Saj ga ne sovražim; ali ko se spominjam, kaj si ti preterpela od njega, Rosana — —""
»Pozabi, kakor sem jaz pozabila. Ne sovražiš ga — kaj je to? rad ga moraš imeti. 0 Marko, ti ne veš, kaj je oče ?"
Pri teh besedah ji silijo solze v oči, ali deklica se premaga.
„Ti si srečen, Marko, in sam ne veš, kako. A kaj govorim? Ti si moški, moški ne čutite tako globoko".
Mladenič zarudi, nehote položi roko na seree in pogled njegov je govoril: 0 Eosana, ko bi ti videla moje serce; ko bi vedela, kako čutim zate, ne govorila bi tako. To bi ji bil rad rekel, a beseda mu ni hotela iz ust. Čez nekaj časa se vendar toliko ujunači, da ji reče:
„„Jaz ne poznam moških, nikoli se nisem menil za to, kako čutijo. Ali to pa vem, ko bi jaz koga rad imel, vse bi storil zanj, vse: z veseljem bi svojo kri prelil, da mu izpolnim najmanjšo željo. Glej ta jarek tu, Eosana!""
In mladenič stopi na rob skalnatega brega, pripogne se in gleda v stermo, vertoglavo globočino, govoreč:
„„Samo eno besedo in planem tja doli"".

Skoraj nehote skoči Rosana za njim, ter ga potegne za roko nazaj. Resno ga pokara :
»To ni lepo, Marko, da si me tako prestrašil".
In res se je deklica tresla po vsem životu. Presrečen je bil Marko : Rosana se je bala za njegovo življenje; kaj je hotel več ?
»Pozno je že, jaz moram domov", reče deklica in vzame kitaro, ki , jo je bila položila na tla.
„„Že? Ali te smem nekoliko spremiti, Rosana?""
„Zakaj ne?"
»»Samo do pod grada; potem pa zopet na delo, še enkrat tako veselo mi bode kosa pela sedaj, ko sem te videl, draga Rosana"".
Mrak je nastajal že po gostem smerečji, ko sta se napotila proti gradu. Rosana, nevajena takega pota, izpotikala se je ob korenine, ki so se kakor debele kače vile po tleh. To je dalo Marku pogum, da jo prime za podpazuho, česar mu ni branila Rosana. Tako prijetno ni hodil Marko v svojem življenji. Oh, kako hitro, prehitro sta bila na mestu, kjer se mu je bilo posloviti od svoje družice. Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz gozda.
»Z Bogom, Marko, zdaj me ni treba več voditi".
»»Moram torej že iti, Rosana"", vpraša Marko malo žalosten.
»Tako je bilo dogovorjeno, Marko, in delo te kliče".
Marko nekoliko časa molče stoji, težka mu je bila ločitev.
»„Ali te smem še kedaj videti, Rosana?""
»Mislim, da ni nič napačnega — če utegneš".
»»Morebiti tam gori, tako prijeten je ta kraj!""
Deklica mu molče prikima. Zdaj je bilo Marku zadnji čas, da odide; ali v tem trenotji mu skipi prepolno serce; strastno prime deklico za roko, govoreč:
»Bodi huda ali ne, Rosana; jaz si ne morem kaj. Toliko časa sva bila skupaj, toliko sem govoril s teboj in vendar ti nisem povedal, Česar mi je polno serce. Zdaj pa bom govoril, moram govoriti ; vse ti povem, naj se zgodi, kar hoče. Rosana, jaz ne morem živeti brez tebe. Glej, vse sem zapustil, samo da bi mogel bivati blizo tebe".
»„Kaj hočeš, da ti odgovorim, ljubi prijatelj?""
»O nič, nič: ne odgovarjaj mi ničesa: saj, kar bi raji slišal ko ne vem kaj na svetu, tega mi vendar reči ne moreš. Samo to mi obljubi, Rosana, da ne pojdeš od tod, da bi jaz ne vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor lepe sanje izpred oči — in jaz bi bil nesrečen!"
„„To ti rada obljubljam!""
„In še nekaj. A kaj bi govoril! Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dne do dne. Razcvitaš se kakor roža o mladem poletji. Ves moški svet bode obračal oči za teboj. Ponujali ti bodo bele gradove. Kako ne? Ti si vredna kraljevega prestola; in vendar, Rosana, tako rad, tako iz serca rad te ne bode nihče imel, kakor te ima ubogi Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato
in srebro proti zvesto ljubečemu sercu? Ali tega ti ne umeješ; tvoje mlado, nedolžno serce ne ve, ne sluti še, kaj je ljubezen. A prišel bode čas, in ta čas ni daleč; prišlo bode trenotje, ko se ti bode serce zbudilo, in tega trenotja se bojim. V tvoji roki je moje življenje, moja smert. O kaj sem jaz, kaj naj ti obetam, siromak? ]n vendar, Eosana, sama misel nate mi daje pogum, zbuja mi moči; vse se mi zdi mogoče zate. Mlade, čile roke, zdrav um, krepka volja in podoba tvoja pred očmi — kaj mi je nedosežno? O Eosana, ko bi hotela, ko bi mogla čakati dve, tri leta; ko bi se ti vernil z obilim blagom obložen in bi ti dejal: Glej, vse to je tvoje; ali hočeš biti moja? Kaj bi mi odgovorila, Eosana?"
Kedo ve, kako bi se bil končal ta prizor, ko bi se ne bil v tem trenotji začul od grada doli krepki Skalarjev glas; „Eosana, Eosana!" Zdaj se ni bilo več pomišljati. Urno si podasta roko in Marko krene proti polji, kjer ga je čakala kosa mokra že od večerne rose. Z griča doli pa je donela po tihi dolini otožna pesem :
Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj, Sirota iz tujega kraja.
Ne moreš z menoj, jaz moram noeoj Še biti, kjer solaee zahaja.
(Dalje prih.)	b. m.
^eriklej.
Kedor rad gleda v nekoliko megleno daljavo zgodovine takih narodov, ki so že doveršili svoj tek, in si, premišljujoč njih dejanje in nehanje, ustvarja vir nauku in veselju, tega bode gotovo zanimala ona doba gerške zgodovine, v kateri so čversti Atenjani na verhunci svoje slave in sijajnosti bili; posebno pa ga bode zanimal mož, ki je bil tedaj duša vsega bujnega gibanja v atenski deržavi. V Perikleji je bil združen cvet helenske izobraženosti s čudovito mogočnostjo; on je hrepenenje svojega časa po napredku jasno razumel, po svoji bistroumnosti in po svojem blagem značaji razvil v sebi veličastne ideje, ter je, kolikor je bilo v njegovih ne slabih močeh, tudi uresničil.
Periklej je bil iz plemenite, slavne rodovine. Oče mu je bil Xanthippos, tisti, ki je 1. 479. zapovedoval atenskim ladijam v slavni bitvi ob mykalskem predgorji, ko so združeni Atenjani in Spartanci zmagali perzijansko vojno brodovje. Mati Agarista pa je bila iz imenitnega rodu Alkmajonidov, bratranka slavnega zakonodalca Kleisthena, ki je bil Solonovo ustavo nekoliko na demokratsko plat izpremenil.
Spomini toliko slavnih prednikov so bili vzrok, da je bila v Xanthippovi hiši skerb za blagor domovine tako rekoč rodbinska zadeva; zaradi tega se je že mlademu Perikleju ljubezen do domo-
vine v serci vnemala. Pomnožili so to ljubezen pa še imenitni dogodki, ki jih je doživel v mladih letih; moral je tudi on kot deček rojstno mesto zapustiti in med tem, ko so Perzijani po mestu in po akropoli razsajali, gledal je morda s kake skale salaminskega otoka brezštevilne ladije Perzijanov in trepetaje pričakoval, kaj bode z atenskim ljudstvom, katerega za boj sposobni del se je zibal na dvesto ladijah, pripravljen na boj za bitje ali nebitje: doživel je slavne zmage nad barbari in preroditev rojstnega mesta — gotovo dogodki, ki niso mogli v takem duhu, kakoršen je bil Periklejev, brez mogočnega vpliva ostati. Njegova rodbina je bila v gostinski zvezi z gerškimi mogoeniki in imela je prijateljev in znancev po celi Ger-čiji, tako da je na Periklejevem domu najlažje bilo izvedeti, kako stoje politične, znanstvene in umetnostne zadeve po vseh gerških deželah.
Eoditelji so pa tudi skerbeli za dobro odgojo in koreniti poduk duhovitega dečka. Muziko v gerškem pomenu, t. j. lirične pesmi in sviranje na kitaro in liro ga je učil Pitagorejec Pythokleides. Ko je za druge mladeniče čas prišel, da so nauke na strani pustili, poprijel se je on še le viših vednosti. Željno je zajemal iz virov nove izobraženosti, ki se je začela po modrijanih širiti iz Jonije po malo-azijskem primorji in po otokih in deloma tudi iz južne Italije; kajti onod je cvetoča kupčija ustvarjala premožnost in iz te se je, kakor povsod, ustvarjala omika in olika. Od teh krajev so se vrelci vstajajoče izobraženosti izlivali v Atene in se tam strinjali v vedno mogočnejšo reko.
Od modrijanov se je naučil prezirati veliko teh malenkosti, ki navadnega človeka vznemirjajo, in iznebil se je po njih mnogih predsodkov, kar je storilo, da je bil sam bolj svoboden in je ob enem čez druge imel večo oblast. Ko je pozneje nekedaj o solnčnem mraku vse mornarstvo mu hotelo obupati, zagernil je kermarju obličje s plaščem in ga povprašal, zakaj se tedaj, kader mu druga, daljša in veča reč solnce zakrije, bolj plaši, nego če mu to plašč stori.
Največi vpliv na razvoj njegovega uma in značaja je imel Kla-zomenčan Anaxagoras z jonske Male Azije, oni modrijan, ki je pervi učil, da je duh začetek vsega, kar je. Y dijalektiki pa se je izuril najbolj pri modrijanu Zenonu iz Elee v južni Italiji, učenci Parme-nidovem, katerega Aristotel zavoljo bistroumne argumentacije imenuje iznajditelja dijalektike. Pri njem se je izuril, vsako stvar iz raznih stališč jemati, zlasti nasprotja v protivnej terditvi iskati in tako nasprotnike z nepričakovanim zavračanjem pobijati.
Začel je svoje javno življenje kot vojak in pri vojaščini si je uterdil značaj z neprecenljivima lastnostima, ki ste mu pri poznejšem delovanji na toliko korist hodili: zavednostjo o vsakošnih okolnostih in odločnostjo. Morda je tudi že tedaj nameraval po tej poti kedaj dospeti do časti, katera je bila tedaj v Atenah najvplivnejša, do časti vojskovodje (stratega). Deržavne zadeve je v tem času prepuščal drugim, dobro vedoč, da zanj še ni prišel čas. Ko je pa Aristeides
bil mertev, Themistokles prognan, ko je bil Kimon, voditelj aristokratske stranke, po vojnih opravilih največ zunaj Aten, ko je atenski deržavi trebalo nove mlade moči, tedaj je stopil Periklej v javnost in začel delati za svoje ideje.
Zdaj se je pa odlikoval v vsem svojem življenji po veliki marljivosti in nekaki imenitni resnobnosti. Ogibal se je šumnih družeb, veselic in gostij, po katerih je vsa tedanja imenitna mladina atenska strastno hlepela. Le ensamkrat, ko se mu je strijčnik Evrypto-lemos ženil, je prišel k svatbenemu obedu, pa predno so začeli piti je zopet odšel. Ni ga bilo drugje videti, nego doma, v svetovalnici in na velikem zborišči. Todi je hodil resnobno in veličastno. Ni-kedar ga nihče ni videl, pravili so, da bi se smijal. Za grajo in očitanje navadnih ljudi se je malo menil, lahko se reče, da je bil prav po modrijansko neobčutljiv za nje. Nekikrat ga je nek kričač ves dan na zborišči opravljal in zmerjal. Periklej je tiho poslušal in mirno svoja opravila izverševal. Ko je šel zvečer domov, ga je oni kričač spremljal vedno ga psujoč in zasramujoč. Domov prišedši ukaže služabniku, da naj spremljevalcu domov posveti z lučjo, ker je bila že tema.
Pa tudi za navadno hvalo množice ni dosti maral; zato je sam le redkokedaj pred ljudstvom govoril. Pošiljal je svoje enako misleče prijatelje na govornico in le o najimenitnejših zadevah je sam govoril. Zato so ga primerjali salaminski trieri, t. j. oni deržavni la-diji, katero so le o najimenitnejših prilikah pošiljali. To niso bile demokratske, to so bile bolj aristokratske lastnosti, kakoršne pogostoma opazujemo pri modrijansko izobraženih. Poleg vsega tega še je bil neki zelo podoben po obrazu in po milini svojega glasu rajnemu tiranu Peisistratu, in starci, ki so Peisistrata še osebno poznali, so se kar zavzeli o Periklejevem pervem nastopu.
Popularen mož v navadnem pomenu tedaj Periklej ni bil ni-kedar. On je po vsem svojem mišljenji visoko stal nad atensko množico in okolo njega se je zbirala le majhena družbica, najizobraže-nejša v Atenah, naprednih idej navdušena — kakor otok, okolo katerega so pljuskali valovi ljudskih strasti in strup obrekovanja in napadanja sterkali nanj. V najožem krogu okolo Perikleja pa so bili modrijan Anaxagoras, Damon. Periklejev učitelj v muziki, pa pozneje tudi njegov svetovalec v političnih rečeh, Pheidias, najizverstnejši kipar gerški, in pozneje Aspasia.
Kakor je Periklej v svojem javnem delovanji se kazal nenavadnega naprednim idejam prijaznega moža, tako je bilo tudi njegovo domače življenje pozneje nenavadno. Izperva ni bil srečen v zakonu. Vzel je bil neko sorodnico, vdovo znamenitega bogatina. Ali nista se mogla pogajati. Seveda v hiši bogatinca z malenkostnimi prijetnostmi življenja razvajena žena, pa gotovo brez više omike, kakor so bile vse Atenjanke, ni marala, pa tudi ni bila za resnobnega, zmernemu življenju udanega, jako izobraženega Perikleja.
Zakon se je razdeii; z njenim privoljenjem jo je odstopil drugemu. To ni bilo v Atenah nič nenavadnega pa tudi nič nepristojnega po tedanjih postavah in šegah. Ali nekaj nenavadnega je bilo, da je potem vzel tujko, osamosvojeno žensko, hetero, ravno tako izr obraženo kakor lepo Milečanko Aspasijo.
Tu nam je treba nekoliko ogledati tedanje razmere ženstva.
(Dalje prih.)
j^OTERGANE STRUNE.
IV.
Nekega dne je bilo kaj živo po vasi in glasno.
V „komisiji" je bilo vojaško nabiranje. Kar so modre ženice že dalj časa prerokovale, danes se je uresničilo. Mnogo fantov so izveli in izbirali niso skoro kar čisto nič. Obveljalo je, kar se je govorilo, da bodo vzeli vsakega, da le žvižgati zna, ker vnela se bo huda vojska, in vse, do zadnjega vse bodo pobili in vsi bodo
»Na vojski dali glavo, Nazaj jih več ne b6!"
Tiste modre žene so neki morda od cesarja samega zvedele: „Franc Jožef, svetli naš cesar, Pa rusovski mogočni car Sta vragu Turku pošto dala, Da bosta z njim se vojskovala".
Oh, kaj se je zmislil naš cesar, naš kralj!
Le kak razloček mej davi in nocoj. Se zdanilo se ni, ko ga onih, ki so morali iti danes »na listek v komisijo", ni bilo nikogar več v postelji. Na vse zgodnje jutro so bile kerčme glasne, a tudi sedaj na noč je glasno po njih. Za mizami sede fantje, pojo in sveže kite, ki so o mraku še po raznih oknih cvele, imajo za klobuci. A to petje se glasi iz obupnih persi in po vinu plavajo žalost in skerbi, doli se serca.
Ko bi jih bilo vsaj mogoče utopiti tako globoko, da bi nikedar več ne pomolile svojih strašilnih glav kvišku!
Prišli so, če ima kedo kaj svojih ljudi, tudi ti v kerčmo. Po-staren oče in objokana mati prisedeta vsak na eno stran sinovu: napivata mu in tolažita ga, ko je njima tolažbe tako zelo treba. A vesela naj sta, da smeta svojo žalost očitno kazati, saj razodeta žalost ni več žalost. Mnogo pa je ljudi v vasi, mladih ljudi ženskega spola, ki zapirajo svoje bolečine v tesne sobice, ter za rožnimi germiči v gosto debelo noč stermeči premišljajo, kaj bode poslej. Uboga dekleta ! Tak se jim zdi nocojšnji večer, kakor sodnji dan, s katerim je vsega konec. Danes in jutri bode ta ali oni še v vasi, pojutranjem pa odide. Videla ga morda ne bo nikoli več, ker
„Na vojski bo dal glavč, Nazaj ga več ne bo".
Lep je, cverst in ravan kakor sveča, a danes bi na kolenih Boga hvalila in nič bi je ne bilo sram voditi se z njim za roko po vasi in po polji, naj bi bil sedaj le tudi tak, kakor tisti gerbasti in še-pasti Valentin.
Da Valentin!
Kaka tri ali štiri leta so minula od takrat, ko smo se zadnjič videli z njim pri vodnjaku. V tem času, ki ga imamo sedaj v mislih, je mož vse drugačnih žil.
Ljudje po vasi niso zastonj rekali, da če g. kaplanu vse knjige iz župnije iznesti. Starčki sivoglavi čudili so se, odkod zajema ta mladi, ubogi človek toliko izskušenosti, ker Valentinova beseda je imela že med starimi veljavo in mnogokateri možak v najboljših letih ravnalvse je po Valentinovem svetu.
Časi so se mu premenili. Vsa vas bi bila morda zanj na noge stopila. Polagoma so ga jeli klicati v hiše, kader je šel po vasi doli, saj mnogokrat, ko so se ubijale nad kako rečjo najmodreje glave in je še ne spravile na dan, reklo se je: „Valentin bo že vedel, v eno mer ne tiči zastonj v knjigah. Ko bi revče ne bilo, postalo bi iz njega lehko kaj".
Torej tudi njemu so poslali listek, ter ga vabili na cesarski kruh, pa gospoda na komisiji se mu je posmejala, ter ga izpustila domov. Taki iz vasi, ki je mislil, da ga še ne poznajo ne, ponujali so mu danes roke od leve in desne, ko je šel prost mimo njih iz sobe. Iz prijaznosti, mislil bi bil kedo! Kakor davi, ko ga niso dalje pustili, ko jih je na poti v komisijo došel! Vzeli so ga med se. Pa prijaznost to ni bila, prava prijaznost vsaj ne, ker pri mladem svetu ni imel sreče, ne pri moškem, ne pri ženskem. Saj poleg svoje bistre glave bil je naposled le gerbasti, šepasti Valentin, pri-tepenee. ki so mu bili roditelji Bog ve kaki. — A nesreča zmeče vse ljudi na eno pot, berač in bogatin se srečata na nji in sežeta si v roke. K prijaznosti jih je napotila tista mučilna misel, ki se polasti človeka, ko gre negotovi bodočnosti, morda žalostni in nesrečni, naproti. Ko bodo Valentina izpustili, saj je človeče nadložno, kedo ve, če ne izveržejo tudi tega in onega in tretjega, in veseli bodo popevali popoludne proti domu. Tako tudi pomornik, ki se sredi sinjega morja lovi ob terski, katera bi ne nosila teden starega otroka verhu voda, ne obupa nad svojo rešitvijo.
A te želje se jim niso uresničile. Skoro do malega vsem so obljubili bele suknje in
......pol hleba
in kar je treba".
Pa žalostnega obraza nocoj le ni videti nikjer. Vse poje in vriska v Cerinovi kerčmi, če tudi bi se danes jok lehko kaj ceno
kupil v Duški vasi. Komu bi bilo li tesno pri sercu? Zato, kedor nocoj peti ne zna, govori, križi, vriska, burke uganja, najglasneja ženitnina ne bi napravljala takega šuma. Cerinova kuretnina gori po gredah je vriša vajena — brez tega ni minola nobena nedelja, a nocoj mlademu petelinu z lanskega gnezda kar prestajati ni. Glasno kokodaje sforfota proti pozni polnoči doli z greda, ter poje in se dere na dvorišči na vse gerlo.
A hipoma, kakor bi strela vdarila, postane po kerčmi tiho. Ne enega glasu ni slišati, sredi sobe pa stoji Valentin bled in upaden. Kakor razdražen lev izza skale, planil je izza mize! Toliko gibčnosti bi nihče ne bil tem udom prisojal. Po vsem životu se trese in ognjenih oči se ozira po fantovski druščini.
Vse molči.
»Sramujte se!" zakriči čez nekaj časa. »Hvalite Boga, da nimate mojih križev, a če tudi nimam čverstih žil in ravnih kit, sram me je, da sem v vašo druščino zašel. In ti, France, zapomni si. ta Valentin tu, ti bode kedaj dokazal, da more iz takega nesrečnika postati toliko veljaven, ali veljavniši človek, kakor iz korenjaka tvoje verste. Sram te bodi!" pravi mu, ter verze predenj na mizo glinasto pipo, ki jo je dosedaj deržal v roci, da se na drobne kose razbije in kosci od stropa in sten odskakujejo.
„In tudi ta kita te bode? Imej jo!" pravi mu, vzame jo izza klobuka, ter jo verže, v drobne kosce razmeto, korenjaku Francetu v obraz.
Ne eden se ne oglasi, tiho je, da bi bilo slišati bitje Valentinovega serca.
»Sram vas bodi!" zakliče jim še enkrat, ter odide iz kerčme.
Tega dogodka drugo jutro neki 111' nihče prej zvedel, ko Bro-darjeva Leniča. Sinoči je bilo nekaj deklet navzočih. Na vse zgodnje jutro donesle so ji stvar, kakor se pravi, še popolnoma »gorko". Pravile so, da se je Valentin hvalil, češ da tako lepe kite ni dobil nihče, da mu jo je dalo najzalše dekle in da to najzalše dekle je »njegova", in Bog vedi kaj še, in da so ga zatem postavili fantje na smeh, in da je odišel jezen iz sobe.
(Dalje prih.)
^.nglesko gledišče za ^Shakespeara.
Spisal J. P.
Pravi estetični okus je današnje dni v dramatiki toliko zašel, da si skoraj že igre misliti ne bomo mogli, ki ni „spektakel- ali ausstattungsstiick". Kolik razloček med našim in onim angleškim glediščem, kjer so se igrale pervikrat igre največega dramatičnega duha, Shakespeara. Pred njim na Angleškem še gledišča imeli niso, igralo se je, kjer je bil ravno prostor, po cerkvah, kapelah, pozneje
po šolah, sodniških dvoranah in kneževskih palačah. Pervo poslopje, ki je bilo samo za predstave namenjeno, torej gledišče v našem smislu te besede, sezidalo se je 1570. leta, še le šest let po Shakespearovem rojstvu, a v naslednjem desetletji postavilo se jih je mnogo. Imela so, kakor danes ladije, vsako svoje ime, n. pr. globus, rudeči vol, fortuna, Phonix, labud, roža itd. Gledišče „globus" imelo je na čelu Herkulovo podobo se zemljevidom in napis: „Totus mundus agit histrionem". Na strehi je stal drog, kamor so obešali zastavo, kader se je igralo. Predstave niso bile v vseh glediščih ob enem času, v nekaterih se je samo po leti igralo, v druzih po zimi. V letnih glediščih so bile pokrite galerije in oder; v parter, kjer se ni sedelo, le stalo, pa je o slabem vremenu dežilo. o lepem pa solnce pripekalo. Popolnoma krita so bila zimska gledališča, kjer se je pri luči, se ve da pri kaj slabi, igralo. Na odru sta gorela ob zidu le dva svečnika, vsak na eni strani. Nek gledališki vodja se hvali, da je, če se mu sme verjeti, o neki posebni slovesnosti žgal eelo voščene sveče!
Vstop v parter in na galerijo je bil ene cene in te prostore je obiskovalo samo priprosto ljndstvo, bogatini in plemstvo pa je sedelo po ložah, ki so bile, kolikor bliže odru, tem bolj v čislih, in tem tudi dražje. Najčestiteji pa je bil prostor na odru, za igralce ne posebno prijetna navada. Tu so sedeli po stoleh ali ležali po tleh kritiki, tukaj možje, ki so si domišljali bog ve koliko duhovitosti, tukaj gizdalini, ki so imeli kazati svoje nove obleke, ali svojo dragoceno osebo. Med igro so pušili tabak, menili se, o najresnejih prizorih smijali se in norce brili. Mnogokrat je ta rovtarska arogantnost zbudila nemir in jezo med občinstvom v parterji in po galerijah. Sikali so in kričali in ne malokrat letelo je vanje blato in gnjilo sadje iz parterja in galerije, a od fino omikanega „gentlemana" tistega časa se je zahtevalo, da je tako početje neizobraženih rokonavsev popolnoma preziral.
Pred predstavami, ki so se pričenjale med eno in tretjo uro popoludne, preganjali so si dolg čas, kakor so si mogli, eni so brali, drugi kvartali in pušili tabak, zopet drugi kupčevali se sadjem in drobnarijo. Orkester, ki je imel svoj prostor nad odrom, tam kjer so pri nas gledišne lože, zagodel je pred početkom trikrat in bil je kaj primitivno sestavljen. Pri tretjem zatrobu se je gledišče odperlo. Zastor se ni dvigal kvišku, ampak sredi odra ločil in se potegnil na levo in desno; bil je v revnem gledišči platnen ali volnat, v boljšem svilnat.
Nastopil je najprej »prolog", v čern žametov plašč zavit do peta. Priklanjal se je občinstvu do tal, kakor suženj pred svojim osornim gospodom, ter v najponižnejših izrazih prosil občinstva po-terpljenja in mile sodbe, jasen dokaz dovolj, kako odvisen je bil od občinstva gledišni vodja in njegovi igralci. V Shakespearovih igrah se nahaja mnogo takih izgledov.
Oder je bil od občinstva s pregrajo ločen in kakor parter
z bičjem nastlan, le o velikih svečanostih, ali če je bila kraljica Elizabeta nazoča, pregernili so ga storjami ali kakimi plahtami. V zadnjem delu odra je bil drug vzvišen oder, nekak balkon, kjer so nastopale osebe, ki so se morale pokazati in nastopiti v višini, n. pr. Romeo in Julija v 3. dejanji, 5. prizoru. Ce se je v igri igralo, kakor n. pr. v Hamletu, namenjen je bil poslušalcem, ali pa je bil oder postranske igre. Kader ga pa niso potrebovali, zagernili so ga za-storom.
Že potem se lahko sodi, da so bile dekoracije le prazna želja. Redko kateri gledišni vodja je imel eno ali dve z barvami pomalani rjuhi, na katerih je bil naslikan gozd ali soba, cerkev itd. Miza pa, pero in černilo na nji je značilo kupčijsko sobo. Ce se je miza odstranila in postavila sta se tjekaj dva stola, pomenilo je to gostilno. Mnogokrat se je kraj po trikrat in še večkrat v enem dejanji pre-menil: takrat igralci niso odstopili; ostali so na odru in ko je bilo vse v potrebnem redu, nadaljevali so svojo igro in govore. Le takrat, kader so se vse delujoče osebe preselile na drug kraj, potegnil se je zastor čez oder.
Mnogokrat pa fantazija le ni mogla vsega. Ce se je n. pr. prizorišče prestavilo iz Rima v Aleksandrijo, kakor v Antoniju in Kleopatri, takrat so delale deske svoja čuda. Na desko se je zapisalo ime mesta ali kraja, kjer se je dejanje veršilo, ko se je pa kraj premeni], nataknili so drugo desko z družim imenom. To so one »deske, ki svet pomenijo". Ohranile so se precej dolgo potem še, ko so se že dekoracije rabile, le zato, da se je označilo, kje se dejanje verši, in da na pr. kako narisano mesto je ravno Rim in ne, recimo, Kartaga. Pomniti je, da se na tadanje plakate m tiskalo druzega nič, ko naslov igre, brez oseb, brez igralcev in celo pisateljevega imena, pozneje še le osebe, igralci in pisatelj.
A za nekatere igre je bilo pa vsakako treba priprav in maši-nerij. V »Viharji" n. pr. vdari Ariel s peroti na mizo, in »s pomočjo neke prilične priprave izgine obed". V ravno isti igri se pripelje Junona z oblakov doli. V »Cymbeline" se spusti Jupiter na orlu sedeč med gromom in bliskom na zemljo. Tudi pogrezovanja v tla se nahajajo, n, pr. v »Macbethu" izgine kotel pod zemljo itd. Kako so ta čuda osnovali, ne vemo, berž ko ne pa je imela fantazija takrat svoj delovnik.
Dan so zaznamovali z modrimi od stropa visečimi plahtami, noč s černimi.
(Konec prih.)
^LAVICE IN SLAK.
Spisuje Ivan z Verha.
III.
pOSPOD ^Anton.
Še nekaj prav čudnega se mi je v vojašnici prigodilo, tudi to vam moram povedati.
Ko sem se pervikrat, na Dunaji naspal in zjutraj na vse zgodaj vstal, jel sem premišljevati, kaj mi je zdaj početi. Na vsem Dunaji ne poznam ne ene žive duše, in nihče mene ne. Sleparjev je ko listja in trave. Vem, kaj bodem storil, mislil sem si. Ljudje v tej vojašnici se mi zde precej pošteni; doli v vežo k vojaku pojdem, ter mu porečem, naj mi da kakega poštenega človeka za kažipota. V razstavo bi šel rad, pa pota ne vem. In res urno mi je pripravil moža, s katerim sem se pa že popreje pobotal, ker spomnil sem se mojega nosača s kolodvora, kako me je prekanil. Po ceni ni na Dunaji nobena stvar, toliko vam moram reči, še požirka vode ne dobite zastonj. Denar pada od človeka, kakor bi ga veja).
Ob 6. uri po navadi so razstavo zaperli. Sam nisem vedel, kaj bi počel. Pervi dan sem sicer takoj spat legel, ker sem bil od vožnje še sila truden, a drugi večer mi nikakor ni dalo doma ostati. Šel sem zopet k vojaku, ter ga vprašal, ve li za kak svet, kako bi nocojšen večer kaj posebnega mogel videti.
„Oj", pravi mi, „na Dunaji zastran tega nismo v zadregi, vse leto se ne nagledate. Kam bi pa radi šli ? Morda slišite n. pr. radi petje?"
No, mislim si, tebi se na obrazu pozna, da si Dunajčan. „„Se ve da rad"", pravim mu, „„in celo sam tudi pojem. Pa tega ne morete vedeti, da sem doma, še fant, naprej pel, in ko je Strojarjev Jaka umeri, moral sem čez jemati"".
Gospod Anton! Tukaj se drugače poje, ko pri nas. Fantje ne hodijo po cesti sem in tja, ampak zapro se v hišo in tam pojo, pa ne ob desetih ali enajstih, ko je že vse mirno, ampak že zgodaj ob sedmih.
Ko me pripelje moj kažipot do hiše, kamor sva se namenila, stopiva k mali lini v veži, kjer je sedel debel gospod v nji. Ljudstva se je terlo vse polno okrog njega, toliko da mu utice niso pre-vernili.
„Kaj bi se tu gnetla", pravim mu, ko tudi mi dva tam posto-jiva, „kje so pevci in godci? Idiva dalje!"
„„Takoj tu v dvorani so"", odverne mi, „„a brez vstopnice ne moreva notri. Najprej si morava tu pravico kupiti"".
„Kaj? kupiti?" zahudim se jaz. „Toraj še to morate pri vas. plačati, še petja ne morete zastonj slišati? Koliko pa velja?"
„„En goldinar!""
Tako me je zgrabilo, da je vse po meni pokalo. „Ti zgaga zgagasta, pa še le sedaj mi to praviš!" Sram ga je bilo ko psa, tako sem ga v pričo vseh ljudi oštel in urno sam ne vem, kedaj se je od mene izgubil. A jaz — jezen sem že bil — dejal sem, naj velja kar hoče, če tudi desetak, zdaj sem že tu, in Dunajčane moram slišati, kako pojo, da bodem vsaj vedel doma fantom povedati, ali znajo kaj, ali ne znajo nič.
Stopil sem k linici, ter pomolil goldinar vanjo: „Tu imate en goldinar za to, da bom smel iti petje poslušat!" In na to sem odšel.
„„Tu vzemite vstopnico I"" kliče debeli gospod iz linice za menoj, ter mi pomoli štirivoglat kos podplata, na katerem so bile vdarjene nekatere čerke.
„Ne maram ga", odgovorim mu jezen, „le sami ga obderžite, jaz ne dam počenega groša zanj", in meni nič tebi nič se gnjetem ob množici v dvorano. Pa menite li, da so me pustili vanjo? Pri vratih je stal nek človek, ki je od vsacega zahteval tisti štirivoglati podplat. Ne z lepa, ne z gerda me ni pustil v sobo. „Saj sem ga tudi jaz kupil", kričal sem, »pojdite tja k linici. pa vprašajte po njem, tisti le debeli gospod ga ima!" Vse ni nič pomagalo, moral sem nazaj ponj.
(Dalje prih.)
J^ITERARNI POGOVORI.
Kritikovanje je, kakor smo že večkrat tožili, neprijetno delo. Treba je najpred spis najmanj dvakrat pazno prebrati, da človek pregleda celoto, potem pa da mu ne uide nobena posameznost, nobena morebiti malo bolj skrita tfamera pisateljeva. Treba je mnogokrat ukrepati in ugibati, kaj je hotel tu pa tu pisatelj, da se mu ne dela krivica. Ali kaj še, ako je spis malo prida! Pisatelji so strašno občutni, povsod, menim, ne samo pri nas. Pretipavati je treba bolne ude, preiskavati rane, odrezavati kar je neozdravno, in vse to stori človek, da ne bode bolelo ! „Operi mi kožuh, da ga ne zmočiš", pravi Nemec; to je nemogoče, in vendar se nekaj podobnega zahteva od kritika.
In vendar lepoznanski list, zlasti v naših razmerah, ne more in ne sme ogibati se kritike : dolžnost mu je razpravljati in presojati, kolikor more, vse nove literarne prikazni. Tolikanj bolj nas veseli, da smo, kakor kaže. našli moža, ki ima potrebno sposobnost in voljo prevzeti ta ravno tako potrebni kakor neprijetni posel. Od njega smo dobili dozdaj dve obširni, koreniti kritiki, pervo o Jurčičevem „Tugomeru", drugo o dveh povestih g. Skalca. O pervi nismo enih misli z gospodom pisateljem, zato je ne moremo podati brez opazek; naj pride torej druga perva na versto. Škoda samo, da gospod
pisatelj ne piše po slovensko; treba nam je torej prestavljati, kar se bode godilo, kolikor moči zvesto, od besede do besede.
Kakor za uvod podajemo pismo njegovo, katero se nam zdi vredno, da se razglasi. Pismo slove tako:
»Vaša .... kritika g. Kodrovega slov. romana »Marjetica" v Zvonu daje mi povod, da vam pošljem svoje kritične opazke, katere sem si zapisal prebravši slovenski izvirni noveli g. Skalca: „Pervi poljub" in »Na černi zemlji." Iz njih lahko posnamete, da glavne napake g. Kodra, kaze tudi g. Skalca.
Dozdeva se mi, da so naši slovenski pisatelji (samo ob sebi se umeje, s poštenimi izjemami) čisto malo premišljali o bistvu romana ali novele; drugače bi svojim različnim duševnim proizvodom ne dajali kar tako naslovov: »izviren roman", ali »izvirna novela", ko so mnogokrat samo daljše ali krajše proste povesti iz navadnega življenja, srednje vrednosti, duhomorne enoličnosti, skopega dejanja, brez krepkega jedra, brez vsake izvirnosti. Iz samega prizadevanja, da bi le »prav po domače, v slovenskem duhu" pisali, ali pa boječ se, da bi le njihovi spisi ne bili če še tako malo, podobni dobremu nemškemu ali francozkemu romanu — ker ne pomislijo, da človeške strasti niso vezane na narodnost, da je človeško serce pod vsakim obnebjem zmožno najvišjega in blažjega, ali pa tudi najpodlejšega in slabšega — dajo svojim junakom tako ozko omejeno idejino okrožje, da je človeku nemogoče zanimati se zanje. In vendar je treba, da so delujoče osebe nekako povzorjene (to mora biti tudi najmalo-pridniši človek v pripovedovalni poeziji, ker v tem ravno je bistvo poezije), da more pisati z njimi, pokazati nam svoje vodilne misli; bodi si da rešuje kako psihologično problemo, ali da se poteguje za kako splošno etično načelo; to je: pesnik mora v romanu ali noveli kazati nam svojih misli obilost, stvariteljno moč, svojo visoko izobraženost, ki mu daje, 1. r. pečat, da bode človeštvu za svečenika.
Da pa pisatelj to more, treba mu, poleg prirojenega genija, tudi še dober kos izkušnje, življenja: treba mu, da seje že uterdil v viharnem boji življenja, da je spoznal svet in ljudi, da mu je jasno, kaj je velika kulturna naloga človeštva, treba, da je sam že postal značaj, predno poskusi značaje opisovati, to je. zajemati jih iz sebe.
Naši slovenski pesniki (kakor rečeno s častnimi izjemami) ali prezgodaj začno pisati, ali pa nimajo neke vseobsežne izobraženosti, brez katere ni moči, kaj poštenega stvariti. Da si pisatelj v našem času, ko je vse polno knjig, pridobi z romanom ime, ni še zadosti, da je njegov junak blaga duša, pisatelj se mora odlikovati z izvirnostjo; a tu je treba genijalnosti, ljudoznanja, vednosti in bogate stvariteljne moči.	jv. Gornik.
^Slovenski glasnik.
Pregled najnovejše serbske literature.
(Dalje.)
Jako je imenitno, da se je Vuk seznanil s Kopitarjem. Ko se je Kopitar prepričal o Vukovem globokem znanji serbske tradicijonalne literature, netil je v njem ljubezen do slovstvenega delovanja, in mu je vedno svetoval, kako naj s tem znanjem prerodi vse serbsko slovstvo, dobro vedoe, da bo Vuk mnogo koristil. In res, Vuk je začel delovati od 1.1814., in je se svojimi spisi ustvaril v serbskem slovstvu novo dobo. Deloval je pet deset let, od 1. 1814. do 1864., a to je gotovo dolgo časa; redko kateremu pisatelju je dano toliko časa služiti svoji domovini. Umeri je 1. 1864. na Dunaji, kjer je pokopan na Marksovem pokopališči, ne daleč od groba svojega prijatelja Kopitarja. "Serbi ga imenujejo: „očeta novejšega serbskega slovstva".
Vuk je bil v Karlovcik učenec L. Mušickega, kateri je nagovarjal svoje učence, naj nabirajo narodne pesmi. Izmed vseh učencev je mladi Vuk edini spoznal imenitnost te misli svojega učenika, in si je zapisoval narodne pesmi. Vernivši se iz Karlovec v Serbijo, našel je tukaj Vuk Kačičevo knjigo: „Razgovor ugodni naroda slovinskoga". And. Kačič Miošič (1690.—1760.) je hervaški »narodni" pesnik. Kačič je bil „frančiškan", in je na papeževo povelje prehodil turške dežele, koder je tudi povsod čul mnogo lepih narodnih pesmi, ali on teh pesmi ni nabiral, nego jih je sani zlagal, kakor je v narodu slišal, se ve da nekoliko drugače. Te Kačičeve pesmi je tudi Vuk dobil v roke, in gotovo je, da so izpodbudile mladega Vuka še bolj, da se je napotil v serbske kraje in neutrudno nabiral narodne pesmi, ker je videl, kako dobro je Mušicki storil, ko je prigovarjal svojim učencem, naj nabirajo narodno blago. Ali Vuka je v tem delovanji pretekel slavni Italijan Fortis, kateri je pervi razglasil slavo južnoslovanske nar. poezije po vsej Evropi. V tistem času namreč so prišle na glas „narodne balade skotske" (1765.), katere so vsi občudovali, in učenjaki so povpraševali, nimajo li tudi drugi narodi enakih narodnih pesmi. Tem željam je vstregel Fortis 1. 1771. s knjigo: „Saggio d'Osserva-zioni sopra 1'isola di Cherso ed Osero", v kateri je tiskano nekoliko narodnih pesmi, posnetih iz Kačičevega »Razgovora ugodnega", kjer pravi Fortis, naj jih keltski Skoti primerjajo svojim. Tak6 je ta tujec dal priliko drugim narodom, da so se seznanili z južnoslovansko nar. poezijo. V knjigi: „Viaggio in Dalmazia" (1. 1774.) govori Fortis o dalmatinskih „vašanih", o dalmatinskih „vlahih", katere drugi narodi imenujejo „Morlake". V svojo knjigo: „De Co-stumi de Morlaclii" je vzel Fortis pesmi iz Kačiča in je pristavil še narodno pesem „Žalosna pjesanca plemenite Asan-aginice" v izvirniku in v italijanskem prevodu. To „želostno pesem" je Goethe nemudoma prestavili v nemški jezik, a Herder jo je obelodanil 1. 1778,—1779. (Stimmen der Volker.)
(Dalje prih.)	T.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. za pol-leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Waliring, Zellerhof 6.
Izdaje in nreduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horn.