Nove pridobitve
477
o "ANARHIJI" TUDI TAKO
Leta 1998 je našemu muzeju podarila nekaj svoje odslužene garderobe D. K.
(op.a.: darovalka na tem mastu ni želela biti imenovana), roj. 1980, dijakinja
Bežigrajske gimnazije v Ljubljani. Oblačila, ki jih je uporabljala sama ali njeni
starši že prej, je leta 1993 priredila glede na svoje tedanje pojmovanje "mode" in
želenega oblačilnega videza. Le-tega je sama ocenila za "pankovskega", sebe v
tedanjem obdobju (tedaj je hodila v 7. razred osnovne šole dr. Vita Kreigherja v
Ljubljani) pa kot "pankerico", a tudi "anarhistko". (Drugi sovrstniki so se glede
na vrednotenje, kaj v oblačilnem videzu, glasbi, obnašanju itd. je "naj", razvrstili
med "šminkerje", "čefurje", "hipije", "skejterje", "skkie", pa verjetno še v kako
bolj nevtralno skupino). Vendar je šlo pri tem le za formulo oblačilnega stila,
vezano še na način zabave in poslušanja določene zvrsti glasbe oz. glasbenih
skupin. Vse skupaj ni bilo toliko izraz darovalkinega zavestnega svetovnega
nazora, šlo je za sprejemanje in izkazovanje tistega, kar je za del njenih vrstnikov
veljalo za "the best", torej trenutno najboljšo in najpopularnejšo različico oblačenja
in obnašanja. Da je temu res tako, dokazuje njeno opredeljevanje pojma "anarhija"
(rekonstruirano za tedanji čas, ne tako kot ga razume morda danes). Biti anarhist
(kar naj bi bü eden od osrednjih pojmov za označevanje pankerja) je pomenilo
zanjo "...hoditi m koncerte, hiti "nemaren", piti pivo, ne zanimati se za politiko in
pravzaprav za vse; pankerji naj ne bi hodili v lokale, ampak raje s steklenico v park; ne
marajo skinov in ne čefurjev... ". Eden najprisrčnejših dokazov preprostega, ljubko
naivnega sprejemanja mlade "pankerice in anarhistke", a tudi dvojnega
vrednostnega sistema (enega za zimanjo in drugega za intimno rabo), so zapisi
iz darovalkinega dnevnika, ki so nastajali v času njenega "formiranja", in katere
je prijazno odstrla tudi "nepoklicanim":
"25.12.1992: Sebastian je imel rojstni dan (v bistvu žurko za R.D.). Povabil
je tudi prijatelja Žigata in plesali smo "plogo". Ne vem, če sem prav povedala,
ker sem prvič slišala to besedo. Mogoče je tudi "poga". Punce smo sedele na
kavču, fantje pa so noreli in se metali po nas. Potem so si pa še lase zmočili. Žiga
ima tudi bulerje - the best! Posluša punk-rock muziko (Sex pistols. Sokoli,
Paiüorti,...). Na tako muziko se pleše p(l)ogo. / .../
Nove pridobitve
Kavbojke znamke Wrangler.
Bombažni jeans svetlomodre barve,
všite bombažne krpice raznih barv, kovinska
zadrga in zakovice. Konfekcijski izdelek.
Dolžina 112 cm (feto J. Žagar).
Majica s kratkimi rokavi.
Bombažni jersey črne barve z ročno
poslikavo rdeče barve. Konfekcijski
izdelek. Dolžina 63 cm
(foto J. Žagar).
15.1.1993: V šoli sem pri bajli dobila +, po koncu pouka pa me je Tomaž
G. povabil na žur. Torej, šla sem pol ure prej iz plesne šole, da sem bila prej na
žuru. Tam je bil tudi Žiga. Najprej smo plesali pogo (preverjeno, da se ne reče
ploga) in zdej tudi dobro vem, kako se pleše. Noriš, skačeš in dviguješ noge
kot da bi brcal, lahko pa se tudi butaš v ostale, ki plešejo zraven tebe.
Tukaj se moj dnevnik žal konča, sicer pa se za mladega anarhista tako ali
tako ne spodobi, da bi pisal dnevnik."
In zdaj o oblačilih. Svetlo modre kavbojke so konfekcijski izdelek, znamke
Wrangler. Odslužene kavbojke svojega očeta je D. pokrpala z raznobarvnimi
(rdečimi, sivimi, rožastimi, karirastimi) koščki blaga, ki so skozi prečne
raztrganine na kolenih in nad njimi ter na zadnji plati ostali dobro vidni.
Nekatera raztrgana mesta je pustila nezakrpana. Črno bombažno konfekcijsko
majico s kratkimi rokavi je pri likovnem pouku okrasila z obkroženo črko A
("anarhija") rdeče barve. Črne platnene športne copate znamke Ali star je na
jeziku okrasila z našitim karirastim blagom. Copati so imeli med uporabo
napeljane rdeče vezalke, sedaj so brez njih. Namesto platnenih "alstark" so
bili D. kmalu bolj v ponos težki usnjeni "bulerji" znamke Dr. Martens, ki si jih
je izprosila doma in so jih kupili v Celovcu. Še najmanj posegov je vidnih na
olivno zeleni "vojaški" jakni s kapuco, podloženi z beUm umetnim krznom, ki
Nove pridobitve
Zimska jakna. Olivno zelen bombaž,
bela sintetična plišasta podloga, plastični
gumbi, kovinski pritiskači in zadrga.
Konfekcijski izdelek. Dolžina 88 cm
(foto J. Žagar).
Vojaški nahrbtnik.Olivno zeleno bombažno
platno, kovinske zaponke (na eni naramnici
manjka) in členi za pretikanje vrvice, bela
bombažna vrvica za zadrgovanje. Serijski
izdelek za potrebe vojske. Dolžina 46 cm, širina
40 cm (foto J. Žagar).
jo je nosila pozimi. Prav tako "nedopolnjen" je olivno zelen vojaški platneni
nahrbtnik, ki ga je - pa čeprav povsem praznega - redno nosila s seboj.
Vsa oblačila in dodatki so krojeni univerzalno, lahko bi jih nosil fant ali
dekle. D. K. jih je nosila potem, ko jih je primerno priredila svojim potrebam,
do srede leta 1994. Nato jo je - kot je napisala v spremnem pismu - "punk počasi
začel minevati in začelo se je K4 obdobje. Pri menije prevladala grunge glasba. /.../
Scena se je tudi tam (v klubu K4, op.a.) s časom pričela spreminjati, a na srečo sem
se tudi jaz. Šele takrat sem nehala nositi moje najljubše razpadajoče kavbojke, ki sem
jih s pridom uporabljala že precej dolgo."
Od petdesetih let 20. stoletja dalje ima oblačenje mladostnikov med 14 in
18 oz. med 12 in 20 letom starosti samosvoj videz in čeprav se po svoji notranji
inerciji "modno" spreminja, ostajajo zakonitosti, vključujoč vzroke in posledice
tega ravnanja, praktično nespremenjene do današnjih dni. Tema bi zaslužila
študijsko obdelavo, kajti pri tem ne gre le za preproste vzorce oblačenja in
obnašanja, ki jih tuja literatura posrečeno imenuje "ulični stili". Gre za proces
socializacije, v katerem se individualno v posamezniku prilagodi pravilom
družbe (družb), v kateri(h) živi.
Takšen proces se ne more zgoditi brez fizične in miselne preobrazbe, bodisi
da jo posameznik doživi skozi katerega od "obredov prehoda" (npr. maturo.
Nove pridobitve
zaposlitev ipd.) ali skozi proces (samo)ozaveščanja svoje "odrasle" vloge v
družbi.
Preden bo do strokovne obdelave lahko prišlo, je potrebno evidentirati,
zbrati, dokumentirati in analizirati precej gradiva. Pri tem ne gre zanemariti
predmetnega gradiva. UgotovUi smo, da imajo oblačila v zadnjih nekaj desetletjih
kratkotrajno uporabno in siceršnjo vrednost. V nekaj letih odslužena oblačila
njihovi uporabniki brez sentimentalnosti zavržejo. Vsakdanja oblačila iz
šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih let je malodane težje najti kot predvojna
oblačila. Zato je kolikortoliko sprotno zbiranje sodobnega materiala postalo nujno.
Ob večinoma konfekcijski izdelavi in obilici drugovrstnih virov, ki zelo dobro
dokumentirajo trendovski oblačilni videz in modo obenem, se zdijo kriteriji
zbiranja predmetnih "ostankov sodobnosti" morda sporni. Pa vendar ne gre
pozabiti, da točno določena ponudba (ki jo lahko rekonstruiramo iz drugovrstnih
virov) le do neke mere opredeljuje izbiro. Na izbiro vpliva cela kopica
gospodarskih, družbenih in kulturnih dejavnikov, preseki vseh pa oblikujejo
individualni način izbiranja oz. selekcijo ponujenega. Če pri tem skušamo
evidentirati še tisti del v oblačilnem videzu, ki je izraz najbolj intimnega oz.
samosvojega, ko posameznik po svoje dopolni oz. prilagodi konfekcijo sebi,
morda lahko ujamemo še košček vsem lastne ustvarjalnosti, katere ob konfekcijski
ponudbi pač ne udejanjamo več skozi proces izdelave. In ne nazadnje: materialna
kultura je samo vidni izraz njene nevidne socialne in duhovne dinamike.
Janja Žagar
športni copati znamlce Ali star.
Cmi gumijasti podplati in kapica na prstih, črno platno, kovinski členi za pretikanje vezalk,
karirasto volneno blago (črna, rdeča, rumena, modra, zelena) na jeziku. Konfekcijski izdelek.
Dolžina podplata 27 cm, višina 13 cm (foto J. Žagar).