O veselju brez srine kulture Zgodilo se jc baje, da je neki šolski upravitelj zbežal iz svojega službenega kraja, revizorji pa da niso našli v pisarni ne blagajniških knjig ne zapiskov nc hranilnih knjižic, glasečih se na 20.000 din, in ne denarja. To žalostno dejstvo je dalo listu za gospodarstvo, socialno politiko in prosveto »Gorenjcu« povod, da jc v svoji 5. številki objavil deloma pobeljen članek, ki nosi naslov »Njega — njega pa od nikoder ni«. Nekateri odstavki tega članka se takole glase: »Ta pesem se je zadnje dni, zlasti v nedeljo prcpcvala po vseh javnih Iokalih, |>o vaseh, po družinah, zlasti pa v šoli. Boste rekli: Kako, da ravno v šoli najbolj? Čujte, čitajte in strmite, kajti razočaranje je veliko, veliko! Nekdaj tako velik in skrbeč prijatelj šolskoobvezne mladine, ki je zlasti skrbel, da se otroci moralno ne pogreznejo v gnusno blato 6. božje zapovedi, je v sredo 25. januarja izginil neznano kam. Kdo je ta veliki mladinski prijatelj? Nihče drugi kot naš šolski upravitelf Viljem. »Kaaj? — Kaako? —• Zaakaaj?« boste vpraševali! Da, on! Torej: kako in zakaj? — Poleg šolske mladine je v skrbeh za šolskega upravitelja tudi njegovo »sarodstvo«, ki si ga je za časa bivanja med nami pridobil v velikem številu. Ob zaključku našega poročila se še ni vrnil ne g. upravitelj in ne njegova soproga, ki je jadrno odbrzela za svojim možem « Ni naš namen zgražati se nad poročilom sploh, čeravno jc prozoren namen udariti ob tcj priliki tudi po stanu. Takim občutl.jivostim je učiteljstvo že davno preraslo. Tudi ne nameravamo zavzeti stališča glcde resničnosti ;ili pretiranosti vsebine poročila — to prepuščamo tistim, ki jim je naloga preiskati zadevo. Še manj nam je do tcga, da bi izključevali možnost takih deliktov med našim stanom — nikoli jih nismo prikrivali. čc so kjc obstojali — še več, celo sami smo znali čistiti rane na svojem telesu in nikdar ni naš grb dičilo opravičilo: »Ne glej kar delam, ampak glej kaj učim!«