OPERA SNG V LJUBLJANI Ef A LIS KI LIS T štev. I —1958-59 ■ 42110 ' REMIERA »NE 2. OKTOBRA 1958 Besedilo napisal: skladatelj Prevedel: Niko Štritof Dirigent: Ciril Cvetko Režiser: Hinko Leskovšek Pomočnik režiserja: Drago Fišer Scenograf: Maks Kavčič Inspicicnt: Milan Dletz Izdelava kostumov: GledaliSke krojač-nlce pod vodstvom Eli Rističeve m Staneta Tancka Odrski mojster: Celestin Sancin Razsvetljava: Marijan Ban Lasulje in maske: Janez Mirti«, Emilija Sancinova GAETANO DONIZETTI »DON PASQUALE« KOMIČNA OPERA V TREH DEJANJIH (petih slikah) Don Pasquale, star samec Ladko Korošec Doktor Malatesta, zdravnik Vekoslav Janko Marcel Ostaševski Ernesto, Pasqualov nečak Jože Gašperšič Janez Lipušček Norina, mlada vdova . . . Sonja Hočevarjeva Maruša Patikova Nada Vidmarjeva Notar ..................Ivo Anžlovar Sluge, preoblečeni Norinim prijatelji itd. Godi se v Rimu. Tov. Smiljan Samec, dolgoletni dramaturg Opere, odlični prevajalec opernih besedil in urednik Gledališkega lista — je bil imenovan za upravnika SNG. O »NORMAH« V UMETNIŠKEM DELU Pri proračunski razpravi v OLO dne 13. t. m. direktor Opere dr. Danilo Svara kot pooblaščeni zastopnik zavoda ni znal že v začetku zavrniti temeljne izhodiščne zmote finančnih strokovnjakov, zaradi česar bi lahko odpadlo vse nadaljnje nevšečno razpravljanje in celo blatenje nekaterih vidnih slovenskih gledališčnikov. Skušajmo torej v naslednjem vsem, 'ki so dobre volje, pojasniti problem umetniških »norm« v gledališču. Izraz »norma« za nagrajevanje prekomernega dela gledaliških umetnikov izvira iz leta 1947, ko smo v našem gledališču začeli postavljati notranjo organizacijo vsega našega dela, ki je temeljila na izkušnjah vseh prejšnjih pravil v gledališču, vskladiti pa smo jo hoteli — nemara nekoliko pod vplivom tedaj tudi pri nas še aktualnega stalinskega »stahanovstva« in podobnih parol — tudi s pridobitvami in izkušnjami našega novega časa. Vse dotlej smo namreč takim nagradam, ki so jih prej že desetletja v našem gledališču dn menda po vseh stalnih gledališčih sveta prejemali za prekomerno delo predvsem vidni igraloi Drame, solisti Opere, režiserji in dirigenti, pravili preprosto »honorar za nadštevilne predstave«. V času, ko je bil upravnik SNG prof. Janko Liška in je bil v Drami direktor književnik in dramatik Matej Bor, v Openi pa direktor danes žal že pokojni Mirko Polič, je bila v našem gledališču ustanovljena komisija (v nji je sodeloval večkrat tudi tedanji načelnik za kulturo in gledališče pri Ministrstvu za prosveto LRS prof. Janez Logar), ki je imela nalogo, da iizdela načnt novih plač in vseh posebnih nagrad vsega našega umetniškega osebja. V neštevilnih dnevnih in nočnih sejah je komisija, v kateri sem za Opero sodeloval tudi sam, izpolnila nalogo in celotni naš elaborat je potrdilo in tudi uzakonilo Ministrstvo za prosveto LRS. To je bila prva taka gledališka zakonodaja v naši novi državi, postavljena seveda v skladu s splošnimi zakoni v FLRJ dn z novim sistemom umetniških plač v vseh naših poklicnih gledališčih, spričo katere so zlasti najvidnejši gledališki umetniki tedaj dobili izjemen položaj v vsem našem javnem življenju. Kodiikor se spominjam, in mislim, da se ne motim, pa je pravilnik o internem »normiranju« umetniškega dela izvedlo in uzakonilo edino naše Slovensko narodno gledališče v Ljubljani, našemu zgledu pa je kmalu sledilo le še Slovensko narodno gledališče v Mariboru. V vseh naših drugiih republikah pa o kakem internem »normiranju« umetniškega dela vseh gledaliških ansamblov (igralci, solisti, člani zbora, baleta in orkestra, režiserji, dirigenti, koreografi, scenografi, kostu-merji itd.) še nekaj let niso imeli pravega pojma, temveč so ostali še naprej pri sistemu iz predaprilske Jugoslavije, po katerem so dobivali nagrade za prekomerno delo samo najvidnejši gledališki umetniki. 2 Zgledu naše republike je po našem načrtu pozneje prvo sledilo Hrvat-sko narodno gledališče v Zagrebu in ta sistem namerava šele zdaj uzakoniti za vso državo načrt novega splošnega zakona o nagrajevanju v poklicnih gledališčih. A naj se povrnem k vprašanju, kako smo v gledališču leta 1947 prišli do izraza »norma« tudi za prekomerno delo gledaliških umetnikov, čeprav smo že rtedaj vedeli in v razpravah omenjene komisije tudi izrecno poudarjali, da ta izraz mi itočen. Zelo preprosto: izTaz »norma« ije bil bolj priročen kaikoir dotedanji dolgovezni »honorar za nadštevilne predstave«, mimo rtega pa je bil tedaj v naši industriji in v vsem delu že nadvse moderen, saj smo zaradi .poslednjih vplivov ruskega sistema »normirali« vsie naše življenje in delo, prekoračevali smo »norme« n. pr. z vlaki, pri katerih je en sam 9troj vlekel ne vem koliko vozov, ne glede ali je bilo to za naše stroje dobro in prav. Tako smo tudi mi v gledališču v skladu z modo, odkrito rečeno, tudi nekoliko iz špekulativnih razlogov,, sprejeli ta izraz v naš slovar, zakaj res so nam te »norme« brez kakršnega koli vprašanja in odlašanja potrdili, čeprav v Zveznem okvirnem zakonu o kakih takih umetniških »normah« ni bilo niti besede. Toda pustimo že »prašno zgodovino«, kakor pravi Figaro v Mozartovi operi, in preidimo k nedavni razpravi v OLO, kjer nihče od gledališča n/i znal ali ni mogel zavrniti zmotnih izhodiščnih pojmov, zaradi katerih se je vžgalo kar krvavo razpravljanje — si parva licet compo-nere magnis— o problemu, ki je v resnioi za pravega poznavalca zelo preprost. V razpravi so namreč finančni strokovnjaki in ne vem še kdo navajali kot najbolj eklatanten primer zapravljanja »tisočakov, kjer ostali državljani računajo le z dinarji«, kakor je pred meseci v svoji gorečnosti zapisal neki poročevalec v našem dnevnem časopisju v zvezi z gospodarjenjem v našem gledališču, primer naših dveh znanih in zaslužnih baletnih umetnikov Pie in Pina Mlakarja; tadva da sta v letu 1957 oba skupaj dobila v naši Operi toliko in toliko stalnega mesečnega honorarja, a da gola računska im finančna statistika (ki jo je izročil brez vsakega komentarja in tudi brez vednosti direktorjev Opere in Drame generalni tajniik SNG Taijništvu za kulturo pri OLO) navaja, da sta oba umetnika ostala tisto leto »stoodstotno pod normo«; to bi se reklo z drugimi besedami: da sita Pia in Pino Mlakar vse leto 1957 držala v Operi roke križem in da' sta prejemala plačo zastonj. In resnica? Je diametralno nasprotna. Pia Mlakarjeva prejema že dolga leta za svoje delo v Operi samo svojo redno mesečno plačo, a Pino Mlakar, ki je prvenstveno nastavljen kot redni profesor na Akademiji za igralsko umetnost, dobi pa v Operi samo svoj redni mesečni honorar, ki ni ne večji ne manjši, kakor ga prejemajo mnogi honorarni oziroma pogodbeni umetniki v gledališču, Filharmoniji alii pa honorarni Profesorji na kateri koli visoki šoli v Ljubljani. In ali oba umetnika v Operi tisto leto res nista nič delala? Sam sem bil leto prej, t. j. do 8. decembra 1956 vršilec dolžnosti direktorja Opere in pozneje spet dramaturg, zato vem, da sta bila Pia in Pino Mlakar kakor vsa leta, odkar sta pri nas, tudi tisto inkriminirano leto Wed naj marljivejšimi in najbolj vestnimi sodelavci vsega vodstvenega kolektiva Opere in da sta delala z baletom skoraj vsak dan od jutra do noči. Obnavljala sta n. pr. leta 1956 stalno ves baletni repertoar, ki smo ga tisto leto igrali, poleg tega pa sta na novo naštudirala Lind-Paintnerjevo »Danino«, ki je imela premiero dne 14. januarja 1956, naštudirala in koreografirala sta tri manjše balete: Händel »Ljubezen in 3 pravda«, Pia Mlakar »Plesalec v sponah«, Ukmar »Lepa Vida«, ki so imeli premiero 28. maja 1956, in koreografirala nekaj krajših baletnih točk v operah, n. pr. v Svarovi »Kleopatri«. l6to leto sta tudi pripravila nastop našega baleta na Ljubljanskem festivalu in na Poletnih igrah v Dubrovniku. Naslednje leto 1957 pa sta ob istih pogojih stalno obnavljala nove zasedbe v »Labodjem jezeru« in v drugih baletih, potem ko sta več mesecev zdravila v baletnem ansamblu rane zaradi nekaterih bolečih izgub med moškimi in ženskimi plesalci, nadalje sta s težnjo razvijanja mladih kadrov preizkusila tri nove mlade koreografske moči: Majno Sevnikovo, dr. Henrika Neubauerja in Metoda Jerasa, s katerimi sta ves čas tesno sodelovala, jim svetovala in pomagala, da so pripravili novo premiero 16. junija 1957 {Silfide, Rondo o zlatem teletu, Fantastična prodajalna); pripravila sta na novo Hristi-čevo »Ohridsko legendo« in tudi» Labodje jezero« za nastop na Ljubljanskem festivalu v Križankah (tudi to delo je terjalo znaten čas študija in priprav), pripravila sta tudi koreografije v več operah (n. pr. »Crne maske«) in tako dalje. Poleg tega sta vse leto študirala in pripravljala načrte, sodelovala s komponistom Bojanom Adamičem za premiero novega baleta »Naše ljubljeno mesto«, ki sta mu želela postaviti tudi v baletni obliki ljubezniv in hudomušen spomenik. In to njuno ljubljeno mesto Ljubljana vrača danes Pii in Pinu Mlakarju ljubezen z deplasirano in nič kaj častno razpravo v OLO! Toda prav imajo pač profesorji in statistiki, ki razberejo iz golih številk, da Pia in Pino Mlakar v letu 1957 nista pod svojim imenom pripravila nobene nove baletne premiere v Operi in da sta zato ostala »stoodstotno pod normo« ... Podobno bi lahko zavrnili ali obrazložili malone vse statistične podatke, ki so bili osnova razpravi o gledaliških »normah« — tu se ne dotikam sklepov zbora proizvajalcev glede gledaliških delavnic — o katerih pa je že prej razpravljal novi Upravni odbor in tudi že sprejel nekaj ustreznih sklepov za nadaljnje izboljšanje našega internega sistema v umetniškem delu. V ilustracijo izrečenih absurdov naj še navedem, da je tudi prvak Drame Janez Cesar n. pr. tisto leto, ko je ustvaril svojo mogočno kreacijo v -»Smrti trgovskega potnika«, ki jo smemo šteti med največje umetniške dosežke na odru slovenskega in jugoslovanskega gledališča, ostal po številu nastopov in suhi statistiki »pod normo«. Toda ali se upa kdo očitati, recimo, Prešernu, ki je izdal v življenju samo svojo drobno knjižico »Poezij«, da je ostal kot pesnik »pod normo«? Ne poznam ga. Sicer pa ob vsem sedanjem razpravljanju v naši javnosti o našem gledališču — ali ne piše novi program ZKJ (navajam po prej objavljenem osnutku programa ZKJ, ker samega sprejetega programa tačas še nimam pri roki) med drugim (tudi takole: »Zveza komunistov Jugoslavije se bo še vnaprej bojevala za ostvar-janje kar najugodnejših materialnih in družbenih pogojev za intenzivni razvoj kultur jugoslovanskih narodov, znanstvene in umetniške ustvarjalnosti, za dvig splošne kulturne izobrazbe in znanja čim večjega števila delovnih ljudi.« In še: »Zveza komunistov Jugoslavije se bo zavzemala za razvoj materialnih temeljev takšnih dejavnosti, za razširitev in zgraditev raznih kulturnih ustanov, kot so: gledališča, kinematografi, galerije, muzeji, knjižnice, ljudske čitalnice itd.« (Podčrtal pisec.) Zdi se mi, da smo v zadnjem času, recimo, od jeseni 1957 do danes večkrat ravnali mimo duha in črke tega našega programa. Smiljan Samec 4 GAETANO DONIZETTI IN NJEGOV »DON PASQUALE« Ne vem, ali je ^resničen ali ni stavek, ki ga pripisujejo Gaetanu Donizettiiju. Izgovoril naj bi ga taikrat, ko je izvedel, da je njegov pet let starejši prijatelj in stanovski tovariš Rossini pisal opero »Seviljski brivec« celih trinajst dni: »Nič čudnega, Rossini je znan lenuh!« Nekoiikanj zlobne besede so tipične za Donizettija, ki je v kratkih petdesetih življenjskih letih napisal kar triinsedemdeset opernih del. Ce namreč pomislimo, da je svojo prvo opero napisal takrat, ko mu je bilo enaindvajset let, da mu je luč razuma ugasnila še predno je dosegel petdeseto življenjsko leto, da je torej komponiral le nekako petindvajset let, da je prevzemal službe, ‘ki so bile vse prej kot Sinekure (med drugim je bil tudi direktor neapeljskega konservatorija), tedaj nam postane jasno, da za komponiranje tolikih del v kratkem razdobju ni mogel potrošiti preveč časa. Štirinajst dni za opero — to je bila njegova »norma«. Pri »Pasqualu« pa je šlo celo še hitreje. Napisal ga je v rekordnem času, v desetih dneh — in stavek o Rossiniju in njegovem »Brivcu« je mogel izreči pod vtisom svojega uspeha. In vendar je »Pasquale« Donizettijev capolavoro, resnična mojstrovina, iz enega vlita, pri kateri se Donizetti skladatelj in Donizetti Vanda Cerlovičeva (Aida) in Attilio Planinšek (Radames) v naši uprizoritvi »Aide«. 5 pesnik idealno dopolnjujeta. Odprimo katerikoli operni vodič, prelistajmo to ali ono glasbeno zgodovino, povsod bomo zasledili približno iste besede: »Don Pasquale« je veliko delo italijanske operne tvornosti zaradi svoje neposrednosti, globoke čustvenosti, prefinjene komike in čudovite karakterizacije, oseb in situacij tako v orkestru kakor v vokalu. Čeprav Donizetti po moči svojega izraza ne dosega in presega Rossinija, je vendar »Pasquale« hkrati z »Brivcem« vzor italijanske komične opere 19. stoletja. Pravzaprav je zanimiv ta Gaetano Donizetti. Komponirati je začel sorazmerno pozno. Določen je bil najprej za pravnika, pa ga ni veselilo. Nato je hotel birbi arhitekt; tudi to ni postal. Vpisal se je v domačo bergamsko glasbeno šolo k mojstru Simonu Mayru, Bavarcu po rodu, ki se je' preselil v sončno Italijo ter pridno komponiral in vodil glasbeno šolo. Pri njem je mladi Donizetti dobil vso potrebno glasbeno izobrazbo. Enaindvajset let star, torej 1818. leta, je po vseh zapletih doživel premiero svoje prve opere »Enrico di Borgogna«. Odtlej predvsem Benetke in Neapelj nudita streho njegovim prvencem. Vrstijo se komične in seriozne opere. Prvi vidnejši uspeh doseže skladatelj šele deset let po »Enricu« z »Izgnancem«. Drugi uspeh pomeni 1832. leto z »Ljubezenskim napojem«. In nato obdobje Donizettijevih zgodovinskih oper, med katerimi je ostala vse do današnjega dne na repertoarju tudi pri nas znana in priljubljena »Lucia di Laramermoor«. Krstna predstava »Don Pasquala« predstavlja najvišji vzpon in hkrati pravzaprav zaključek skladateljeve plodne ustvarjalnosti. Le še manj uspeli »Don Sebastian« je poslej na vrsti. Toda že med delom, zlasti pa pred premiero tega dela so vedno pogostnejši znaki hude duševne bolezni, 'ki bolj in boilj pregrinja bleščečo fantazijo in darovi tost velikega skladatelja. Zapuščen in reven preživlja Donizetti svoja zadnja leta, dokler se ga 8. aprila 1848. leta v neizmerni tragediji ne usmili smrt. »Don Pasquale« je nadvse prisrčna, duhovita in dramaturško spretno napisana zgodba o starcu, »ki ima šest križev«, ki si domišljuje, da je še ».. .dečko postaven, ročen in gibčen« in (ki mu mladina, t. j. Norina in starčev nečak Emesto s pomočjo Pasqualovega prijatelja doktorja Malateste, hoče enkrat za vselej zbiti iz glave neumno mise' o ženitvi. Nastavi mu past v obliki navidezne poroke z Norino, ki mu energično — tudi s klofutami — dopove, da je ljubezen za mladost. Obilna situacijska komika, besedne igre in fina karakterizacija nasprotujočih si značajev, dajejo izvajalcem široke možnosti za razmah in uspeh. Po modi tedanjega časa so številne kavatine, serenade, nokturni, dueti, terceti in kvarteti, 'ki jih spretno povezujejo in uvajajo recitativi, ozaljšani z mnogimi tehničnimi bravurami koloraturnega značaja ne le v gibkih »gornjih« glasovih, t. j. v sopranu in tenorju, temveč tudi v baritonu in basu, kar vse zahteva ogromnega znanja tistega, ki posamezno vlogo oživlja. Naj podčrtam, da so n. pr. Nor in ina kavatina in Pasqualov valček ali Norin in dn Ernestov duet pravi biseri italijanske opere buffe, ki že več kot stoletje razveseljujejo številne poslušalce in jih bodo razveseljevali še vse dotlej, dokler bodo ljudje imeli čut in smisel za vse lepo, prisrčno in duhovito. Tudi na koncertnih odrih so vselej dosegli ogromen uspeh. 6 Aida (Hilda Hölzlova) in Amneris (Mila Kogejeva) GAETANO DONIZETTI Donizetti je biil rojen 1797. leta v Bergamu. Bil je učenec poznanega teniškega mojsitra Simona Mayra. V Bologni je študiral pri Stanislavu Matteiu, ki je biil tudi Rossinijev učitelj. Kmalu si je pridobil sloves Udarjenega opernega skladatelja. Živel je v raznih italijanskih mestih, y Neaplju, Milanu, Rimu. V zadnjem obdobju živlijenja je bil v Parizu J® tam ustvarjal operna dela «a ipariška gledališča. 1844. -leta je hudo duševno zbolel. Bolezen je skrajšala njegovo umetniško delovanje, 848- leta pa tudi življenje. V petindvajsetih letih ustvarjanja je Donizetti napisal veliko bevilo del, kar priča o neverjetni brzini pisanja. (Kakor Rossini je tudi “cmiizetti kdaj pa kdaj sipomponiral celotno opero v dveh, treh tednih.) njegovi umetniški zapuščini je 73 oper, okrog 25 kantat, maš in rugih cerkvenih skladb, veliko remane za glas in klavir, precej •'strumentalnih del — med njimi tudi 19 godalnih kvartetov. 7 Naglica pri komponiranju je kdaj pa kdaj pomenila prednost, mnogokrat ipa resno oviro v doseganju višjih umetniških rezultatov. Posledice hitrega pisanja, 'ki so bile tudi pri drugih italijanskih opernih komponistih tistega časa pogojene v splošnih razmerah gledališkega življenja, so bile vidne predvsem v površnosti, v stilni neenotnosti, v ozkosti harmonije in instrumentacije. iDonizetti si je z bistrim darom opazovanja prisvajal lastnosti in značilnosti različnih gledaliških zvrsti. Obvladal je področja italijanske opere buffe, francoske »opéra Comique« in sentimentalne meščanske na pol resne opere. Tuje pa mu je ostalo področje junaške opere, ki je bilo ravno tako značilno za odnos gledališča do razvoda takratne italijanske politične zgodovine. C as, ki je še posebej sovražnik vsega površnega, 'je Donizettijevo ostalino globoko načei: od 73 oper jih je 70 docela ali skoraj docela pozabljenih. Njihove pomanjkljivosti pa so odkupila tri umetnikova operna idela, ki so tudi danes sveža. To so »Lucia di Lammermoor« (po Walterju Scotu, 1835), »Elisir d’amore« (1832) in »Don Pasquale« (1843). Medtem ko je »Lucia« romantična tragedija, v kateri je umetnik z močnim vživetjem v celoti osvetlil lik glavne junakinje, bogat v odrazih notranjega življenja od nežnosti in vroče zaljubljenosti do zavrele strasti, obupa in blaznosti, — sta »Ljubezenski napoj« in «Don Pasquale« duhoviti komični operi, pravi -naslednici tovrstnih Rossinijevih del. V prvi je Donizetti odlično orisal raznolikost karakterjev, predvsem »doktorja« Duloamare. »Don Pasquale« pa je sijajna podoba trdoglavega in nemočnega starca, ki bi rad poročil mlado ženo. Ta sivojevrstmi dvojnik Rossinijevega Don Bartola je prikazan z nepremagljivo komiko, ki ga preustvarja v eno od najbolj uspelih buffo postav italijanske opere devetnajstega stoletja. Naštejmo še nekaj Donizettijevih oper, ki so bile nekoč po evropskih odrih zelo popularne: »Anna Bolena«, »Lucrezia Borgia«, »La fille du régiment«, »La Favorite« in »Linda di Chamonix«. I Ladko Korošec (Daland) in Danilo Merlak (Holandec) v naši uprizoritvi Wagnerjevcga »Večnega mornarja« 8 »Don Pasquala* dirigira prof. Ciril Cvetko OPERA »DON PASQUALE« IN NJENE UPRIZORITVE V LJUBLJANI Geatano Donizetti je z množico svojiih opernih del kmalu našel pot tudi v Ljubljano. Ze po tradiciji dokaj stalnih gostovanj laških opernih Sostovalnih družb bi sledilo, da so morali peti prve Donizettijeve opere v Lijubljanii Lahi, toda po razpoložljivih virih kaže, da so prve njegove ^Pere pri nas peli nemški pevci, potem ko so se v Ljubljani usidrali netrnškii gledališki iravnatelji in uvedli kolikor toliko redne gledališke sezone in skorajda pregnali laške goste. Navzlic temu pa so v prvi Polovici prejšnjega stoletja še vedno predirale laške družbe in so med drugim prinesle Ljubljani tudi Donizettijeve opere. Zanimanje za razvoj novejše operne tvorbe je bilo v Ljubljani ves čas dokaj živo in razumljivo je, da je izredna plodovitost Donizettijeve Operne tvornosti tudi pri nas vzbujala posebno pozornost. Cemu je Rossini opustil skladanje opernih del, je bilo vprašanje, ki so ga v Ljubljani skušali rešiti prav tako kot drugod po svetu. Edina ljubljanska revija je skoraj pred 120 leti skušala ljubljanskemu gledališkemu občinstvo dopovedati rešitev te uganke z anekdotično smešnico? kii se je hkrati tikala izredno živahne operne ustvarjalnosti Donizettija. Po uiih listih je posredovala Ljubljančanom naslednjo zgodbico: Donizetti 9 je ponudil znamenitemu skladatelju Rossiniju z namenom, da bi obveljal sam (Donizetti) za prvega živečega laškega skladatelja, odškodnino v znesku 200.000 frankov pod pogojem, da bi Rossini nič več ne komponiral. Znesek naj bi se bil Rossiniju izplačeval v letnih obrokih po 50.000 frankov. Iz tega dejstva naj bi .po sodbi tujih listov izvirala vsa neumorna Donizettijeva delavnost v tisitem času. Toda sočasna Donizettijeva delavnost, ki se je količinsko kazala iv izredno velikem številu njegovih opernih del, je počasi tudi pri nas izzivala strožji pregled njegovih del po kakovostni plati in je zato osem let pozneje ljubljanski »Ilirski list« objavil Rossinijevo mnenje o njem, ki ga je posredoval popotnik po Italiji ob svojem obisku pri njem. Znameniti laški skladatelj naj bi bil tedaj sodil o Donizetti ju: »...Donizetti je mnogopisun, mazač, ki najde med sto slabimi melodijami kdaj pa kdaj tudi kakšno zelo dobro in kar preveč lepo ... Bellini ima v malem prstu svoje roke več muzike kakor Donizetti i n vsa drhal njegovih naslednikov v vsem telesu ...« , Ne glede na taka in podobna mnenja o Donizettiju so si njegova operna dela utirala svojo pot tudi k nam, bodisi da jih je posredovala nemška opera bodisi da so jiih prinašale k nam gostujoče laške operne družbe: «Elisir d’amore«, »Lucia di Lammermoor«, »Belisario«, »Antonio Grimaldi«, »Gemma di Vergy«, .»Lucrezia Borgia«, »Torquato Tasso«, »Marino Falieri«, »Betly«, «»Maria de Rhan«, »Don Sebastian«, »Linda de Chamounix« itd. pa tudi »Marija, hči polkova« v izvirniku in različnih predelavah. Za Donizettijevo opero »Don Pasquale« so vedeli v Ljubljani po obvestilih naših domačih časnikarjev in publicistov (Kordeš), da so jo peli v Trstu, da pa ondod ni imela nobenega uspeha in da je hkrati z uprizoritvijo Verdijeve opore »Attila« tako rekoč propadla. Vsekakor je to bilo slabo znamenje za Donizettijevo opero pri Ljubljančanih: od vseh Donizettijevih oper se jim je prav ta najbolj dolgo upirala. Ko so jo dokaj dolgo pozneje prvič peli nemški pevci, je šla mimo njih brez vsakega posebnega utiska in uspeha. To pa seveda ne pomeni, da niso sezono za sezono uprizarjali Donizettijevih opernih del po večini v nemščini, ker v drugi polovici prejšnjega stoletja domala niso več prihajali v Ljubljano v goste laški pevoi. Mlado in še nebogljeno slovensko gledališče po ustanovitevi »Dramatičnega društva« ni mogio mimo Donizettija, katerega opere so imele v prejšnjih desetletjih tako veliko in očitno tradicijo v Ljubljani. Ze 1871 so v Slovenskem gledališču v Ljubljani dali prizor iz njegove opere »Lucia di Lammermoor«, ki se mu je 1878 pridružila enkratna uprizoritev operete v vaudevilskii obliki »Marija ali hči polkova« v Millerjevi glasbeni obdelavi in predelavi. Po ustanovitvi Slovenske Opere s stalnim opernim osebjem 1892 so se preizkusili najprej z Donizettijevo opero »Favoritinja« 1902, pet let pozneje pa z njegovo opero »Lucia di Lammermoor« 1907. Za čas med obema vojnama so ostale pridržane njegove opere »Don Pasquale« 1925, »Linda di Chamounix« 1937 in »Elisiir d’amore« 1938. Kaže, da se je najbolj upirala repertoarju opernih nastopov v Ljubljani prav opera »Don Pasquale« in ko je po brezpomembnih postavitvah nemških pevcev dozorela šele pozna slovenska uprizoritev s prvo predstavo 28. marca 1925, so dogodki po tej uprizoritvi pokazali, da je morda še prezgodaj prišla na slovenski oder. Besedilo za slovensko uprizoritev je pripraivil Franjo Bučar, slovenski pevec z velikimi uspehi po nemških odrih v začetku našega stoletja, ki se je po prvi vojni zatekel v Ljubljano in tu preizkušal svoje v dolgoletni operni 10 »Večnega mornarja« (Danilo Merlak) je v naši Operi dirigiral Ciril Cvetko, režiral pa Ciril Debevec praksi preizkušene moči, zdaj osredotočene v režiserskem delu. Zato je režiral prvo slovensko uprizoritev Donizettijeve komične opere, ki jo je glasbeno pripravil Anton Neffat. Don Pasquala je pel mnogo obljubljajoči imladi Zupan, Malatesto Subelj (zdaj v Ameriki), Ernesta Banovec, Norino Lovšetova kot gost im notarja Pavel Debevec. Opera je prišla na oder pirati koncu dokaj neprofilirane operne sezone 1924-25, zadnje sezone, ki jo je v času uprizoritve še vodil kot ravnatelj Friderik Rukavina. Ko je dobri dve leti pred tem prevzel intendantske posle Matej Hubad in začel z energično roko z železno »štednjo«, so se posledice take »štednje« že v naslednjih sezonah pokazale s tem, da je vsepovsod popuščala delovna volja in do neke mere tudi tvorna sila, da pasivnosti v delu Rukavine niti ne omenimo. Kakor domala vsa umetnostna delavnost med Slovenci v tem času — delno tudi kot posledica političnih razmer v državi — je tudi delavnost v Operi popuščala, kazala ni nobenega stvariteljskega zagona in prav nialo hotenja za pravim umetnostnim učinkom. Vse bolj se je vodstvo začelo ozirati za »željami« občinstva... , Zato je eden izmed poročevalcev o delavnosti v Operi sodil tedaj za varnim oklepom ene izmed slovenskih slovstvenih revij, da je repertoar naše Opere »običajni repertoar sličnih gledaliških podjetij« in da ne kaže druge »zamiselne tendence kot skrb za vsestransko zabavo Publike«. Spored da je sicer raznolik, toda ob zapostavljanju nemške °Perne tvornosti prevladujejo dela romanskih in ruskih opernih skladateljev. Za razliko od poročevalcev v dnevnem tisku je zabeležil 11 revijski poročevalec svoje mnenje, da je »krivična ‘in neupravičena« zahteva ornih, naj bi imela Ljubljana same odlične soliste. Pač pa se je spotaknil ob problemu orkestra, ki je ob ponesrečeni uporabi metode »štednje« ostal brez prave številčnosti v zasedbi. Ne glede na tako in podobno mnenje so se razmere v naši Operi tega časa priostrile do tiste točke, ki je izzivala čim prejšen poseg iv živec delavnosti in zato osebne izpremembe. Ze stara nevolja slovenskih kulturnikov in zlasti glasbenikov proti Rukavini je vzplamtela znova in prinesla bolnemu ravnatelju še enega nevarnega nasprotnika, ki se ga skoraj ni mogel nadejati: v nacionalističnem nekompromisnem oirganu so sprožili proti Rukavini vrsto hudih napadov, 'ki so ga prisilli k umiku. Njegov naslednik je biil Mirko PoJiič, ki je sicer prevzel hudo dediščino zato pa začel z novim obdobjem Slovenske Opere. V takem nastrojenju je prišla prva predstava Donizettijeve komične opere «Don Pasquale« 1925, ki ga je vodstvo postavilo delno tudi zato v repertoar, da skuša zadovoljiti občinstvo. To občinstvo je že štiri leta pogrešalo operete, ki mu je bila v nekih obdobjih Slovenskega gledališča skorajda edina hrana sentimentalnega muzikalnega zadovoljstva. Vsebina in delno muzika »Don Pasquala« je v neki meri mogla zadovoljiti tak okus. Zato ni čuda, da je i Adamič kot poročevalec »Slovenskega Naroda« ugotavljal, da je prišla opera na oder kot nadomestilo operete, in da je celo 'Govekar v »Jutru« ugotavljal, da ima zabavno, večinoma groteskno, neverjetno naivno dejanje, ki da živo spominja na opereto ... Ob poročilu, ki je razodevalo hude dvome v uprizoriteiv, kakor jih je razodeval Adamač v »Slovenskem Narodu«, in ob poročilu Govekarjevem, ki je poudarjal navdušenje mladine ob kreaciji Zupanovega Don Pasquala* ki da je bil »resnično prav komičen in je nudil zlasti mladini mnogo zabave«, je presihal glas o ponesrečeni uprizoritvi. Splošno nezadovoljstvo z umetniškim donosom Slovenske Opere v tem času in stagnacijo v reproduktivni tvornosti je našlo svojega Izraza zlasti v poročilu v dnevniku »Slovenec«, katerega poročevalec je ugotovil, kako je ta uprizoritev pokazala, da je doseglo »padanje nivoja naše opere stadij akutne krize. Tako je vso revščino mahoma razgalil »Don Pasquale« ... operna uprava je na vsem svetu izbrala — še eno italijansko buffo-opera in te jato »Brivec« (ki so ga malo prej uprizori lì )do bil duplikat, tak duplikat, kakršnega se niti osebni sovražniki opere niso nadejali...« Uprizoritev Donizettijeve opere se je sprevrgla v ostro obsodbo umetniškega režima v Slovenska Operi, ki je v tem času v resnici izgubil svoj kompas, vero v umetniške dosežke in mero za oceno svojih tveganih poizkusov. Očitek polišinelske komike, ki jo je Zupan preobrazil v tingel-tangel, je ostal kot duhovita označitev stanja v Slovenski Operi okoli leta 1925 in Donizetti mu je s svojo komično opero nehote dal splošno okvirno oznamenovanje. • Te Donizettijeve komične opere se je zato vodstvo Slovenske Opere v nadaljnjem izogibalo prav do leta 1941, ko je prišla zopet na oder v drugačnih odnosih in v drugačnem razmerju sil. Takisto se je to pokazalo pri nadaljnjih uprizoritvah po letu 1947 do 1951, ko je »Don Pasquale« dosegel že svojo 63. predstavo v Slovenski Operi. jt 12 V Verdijevi »Aidi sta pela tudi Zdravko Kovač (egiptovski kralj) in Bogdana Stritarjeva (Amneris) »DON PASQUALE« (Vsebina opere:) Staremu Pasqualu se kljub šestdesetletnemu samstvu na stare dni vzbude skomine, da bi se oženil. To bi rad storil že iz maščevanja nečaku Ernesitu; ta se trdovratno brani neveste, iki mu jo je bil on namenil. Ernesto namreč ljubi mlado vdovo Norino. Njej na ljubo Vega celo, da ga bo sitari stric razdedinil. Ker pa sam nima sredstev poroko, se zateče ipo pomoč k stričevemu prijatelju doktorju Mala-Ta naj bi Pasquala pregovoril, naj ne dela neumnosti, temveč naj nečaku prepusti, da si izbere nevesto po svoji želji. Malatesta /»ene starca temeljito izučiti in ga ozdraviti vseh starčevskih muh. ^ato navidezno docela soglaša s Pasqualovimi ženitvenimi načrti im mu Je celo pripravljen odstopiti za ženo svojo dozdevno »sestro« Norino, J1 ®u jo prikaže v najvabljivejših barvah kot vzor ponižnega in strežljiivega ženskega bitja. Pasquale se seveda že ob samem opisu akoj vname im se sklene nemudoma oženiti. Kot prvi korak k poroki ®Podi od doma neposlušnega nečaka. Ko Ernesto izve, da Malatesta sili tncu v zakon njegovo Norino, misli, da ga je doktor izdal in obupa 13 nad samim seboj, ker se je prav ves sivet zarotil iproti njemu in njegovi ljubezni. Malatesta pa pouòi o svojem zapletenem načrtu Norino, ki privoli v njegove zvijače. Če hi (ta stari panj v resnici rad okusil zakonske '»sladkosti«, pa naj jih! Pasquale naj se najprej s svojimi očmi prepriča o njeni resnični lepoti in mikavnosti, nato pa bo sklenila z njim kratkotrajen navidezen zakon, v katerem mu bo že prvo uro znala izbiti iz glave starčevske muhe in poslednje želje po nadaljnjih zakonskih sladkostih! Ernesto je poslal Norini poslovilno pismo in je ves nesrečen zaradi izgubljene ljubice. Doktor 'Malatesta predstavi Pasqualu Norino kot svojo sestro. Starcu se ob pogledu na tolikšno milino kar srce raztopi. Zahteva, naj se ženitna pogodba takoj sklene. Doktor Malatesta pripelje lažnega notarja, ki .opravi poro&no ceremonijo. Kakor hitro pa je to storjeno, se prej nedolžno dökleitce spremeni v pravo Ksantipo. Uboigi Pasquale neizmerno trpi. Norina mu je obrnila vso hišo. Oberoč razmetava njegovo premoženje za najbolj nesmiselne muhe in trpinči «moža«, da je joj! V hišo povabi kup prijateljev. Nekateri se preoblečejo v nove kuharje, strežaje, šivilje, modistke itd., ki naj bi jih Norina najela, nekateri pa pripravljajo v veliko Pasqualovo ogorčenje hrupno hišno zabavo. Konec koncev pa podtakne ženka Pasqualu še tajno pismo, iz kaiterega je razvidno, da ga Norina vara z nečakom Ernestom. Na koncu svojih sil in do dna razočaran sklene Pasquale izpiti grenko kupo svojega zakona do poslednje kaplje in se s svojimi očmi prepričati o ženini nezvestobi. Z doktorjem Malatesto gresta na v.rt oprezovat. Ernesto in Norina se najdeta na vrtu. Don Pasquale ju z doktorjevo pomočjo preseneti in zaloti. Starec ,je sivojega zakona seveda do grla sit in iz srca rad privoli v ločitev. Se hvaležen je nečaku, da ga je pripravljen rešiti tega zmaja. Navsezadnje niti ne zameri, ko izve, da so mu zarotniki vso to kašo skuhali le navidezno. Povsem je ozdravljen vsakršne misli na zakon. Vanda Gerlovičeva (Senta) in Drago Čuden (Erik) v •Večnem mornarju« 11 Prof. OSIP SEST: SHAKESPEARE IN MUZIKA Ti zapiski so nastajali tekom dolgih let med gledališkimi sezonami, ki sio bile včasih bolj včasih manj uspešne in ki so imele v svojem repertoarju skoraj vedno tudi igre, bistveno povezane z muziko. Shakespeare je dajal s svojimi dramami pobudo in rodil misel — ogledati si pobliže ta bistveni del, ki ga .tvori muzika v drami. Nastale so težave, kajti čeprav je muzika element, brez katerega igra v drami težko izhaja, vendar se je izkazalo že pri prvem temeljitejšem raziskovanju, kako zanemarjena je ta zvrst muzike v glasbeno zgodovinskem pogledu. To ne velja samo za naše prilike. Skoraj neverjetno je, kako površno je obdelana ta snov tudi pri velikih narodih in razmeroma kako maio virov nam je na razpolago, pa še ti so raztreseni po težko dosegljivih revijah. Kot rečeno je bil Shakespeare tisti, ki je dal pobudo za raziskovanje muzike v njegovih delih. To samo ipo sebi ne bi bilo posebno težko, saj je raziskovalec ali režiser pri njem vselej opozorjen po besedi, ki izvira iz dejanja in ki jo govore njegovi junaka — ali pa po skromni režijski opazki. Prav to dejstvo pa, ki je pri Shakespearu tako enostavno, je vzbudilo radovednost, kako je vse to nastajalo in kakšen je zgodovinski razvoj muzike v drami. Se vedno veljajo besede muzikologa ‘Kertzschmarsa, da je zgodovina najboljša učiteljica estetike. Pojem igrokazne muzike obsega v svojem širšem smislu tri različne vrste k igri spadajoče muzike. Prva je muzika, ki je v najožjem pomenu besede povezana z odrom ta široki duh obvladal tudi vse, kar se je tikalo antične drame, ki je bila nekako vzor vsem kasnejšim dramatikom itudi zaradi posebnosti, ki jo je čuvala: zaradi zbora. Navzlic temeljitemu raziskovanju muzikologov v 19. stoletju pa vemo o grški muziki v drami le malo. Kar vemo, je zgolj šolska pamet. In sicer, da je bill zbor v grški drami zbran okrog pevovodje v orkestru in je tam pel s spremljavo mnogih instrumentov. Njegova naloga je docela ustrezala službi, ki jo še danes nalagamo scenski muziiki, to je: podkrepiti potek dejanja, tolmačiti posamezne scene in poglobiti razpoloženje. Vprašanje, če so predvsem klasiki Ajshil, Sofofclej in Evripid, pa komediograf Aristofan uporabljali tudi soliste, še ni razjasnjeno. Instrumentalna spremljava je bila omejena na enoglasno potencirano zborovsko petje ob spremljavi najrazličnejših instrumentov. Od .te grške muzike živi danes komaj še ena sama nota in mi si lahko le smelo predstavljamo, kako je v resnici zvenela. Pred leti so napravili učenjaki v nekem parku blizu Berlina poskus. Hoteli so prikazati vse, kar je ostalo ohranjeno od grške muzike. Poskus pa ni na poslušalce napravil nobenega vtisa. Kako mogočen pa je bil vpliv grške scenske muzike nam dokazuje dejstvo, da je skoraj nadnaravna moč te zvrsti prebredla vse gorje preseljevanja narodov in bila tako rekoč pobuda, da so v 16. stoletju možje kot grof Bardi videli v njej začetek opere, ki je tedaj doživljala v Italiji prve porodne krče. 17 Slej ko iprej so se komponisti zagledali v veličastne podvige grške drame in se ji skušali približati, vendar je le malokomu uspelo prehoditi to pot z uspehom. V tem pogledu gre poglavitna zasluga Angležem, ki so posvetili obnovitvi klasične grške drame veliko pozornost. Ogromno je število dobrih angleških glasbenikov, ki so pisali muziko k slavnim grškim dramatikom. Pa tudi drugi niso zaostajali. Tako imamo danes poleg Richarda Straussa »Elektre« tudii simfonične in scenske glasbe Rusov Husorgskega in Iljinskega. Tudi Mendelssohn in Saint Säens sta napisala Grkom muziko. Vendar so bile vse te spremljave le slučaj-nostne. Edino Wilibald Gluok sii je z »Ifigenijo« pridržal zmago, da še dandanes priča o svoji veliki duhovni povezanosti z velikim grškim tragedom. Vendar gre ne glede na trajnost kompozicij za grške klasike predvsem znanstvena zasluga angleškim glasbenikom. Francozi so le malo sodelovali, med Nemci pa zasluži Engelbert Humperdinck pohvalo, da je opremil Aristtofanovo komedijo »Lisistrata« s popolno muziko. (Nadaljevanje v prihodnji številki.) Baletne prizore v naši uprizoritvi Verdijeve »Aide« sta koreogra-firala Pia in Pino Mlakar. Osnutki za kostume so delo Alenke Bartl-Serševe, scenograf pa je Vladimir Rijavec. NOVICE IZ OPERNEGA SVETA ANGLIJA Londonska opera Covent Garden nastopa v Leedsu na glasbenem festivalu s petimi uprizoritvami Händlovega »Samsona«. Letošnja operna sezona se bo pričela 31. oktobra s skoraj popolnoma novo uprizoritvijo »Borisa Godunova«. Naslovno vlogo bo pel (v ruščini) Boris Cristoff, vlogo Marine pa bo pela Regina Resnik. Dirigiral bo Rafael Kubelik. Tej operi bo sledila Smetanova »Prodana nevesta«. V novembru pa bo tudi Londončanom dano, da bodo slišali prej omenjeno Handlovo opero, po kateri bodo uprizorili še »Aido« (dirigiral bo Rudolf Kempe). Proti koncu novembra bodo ponovili Straussovega »Kavalirja z rožo« s Claire Watson v vlogi maršalice. Rudolf Kempe bo pozneje dirigiral še Straussovo opero »Salome«. Spomladi nameravajo uprizoriti Verdijevega »Don Carlosa« pod Giulinijevo taktirko, nato pa še Puccinijevo »Turandot« in »Karmeličanke«, ki ju bo dirigiral Kubelik. Sezona ansambla Sadler’s Wells se bo začela 29. oktobra z Wagner-jevim »Letečim Holandcem«, pozneje bodo uprizorili Dvorakovo »Rusalko«, Stravinskega opero »Oedipus Rex« in »Sinjebradčev grad« ter opereto »Netopir«. Obnovili bodo »Svando«, »The Seraglio« in •Fidelia«, »Don Juana« in »Madame Butterfly«. Družba »Philopera Circle« namerava v juniju 1959 uprizoriti opero »Lucregia Borgia« v St. Pancras Town Hallu. Razpisali so že avdicijo za soliste in zboriste. Richard Arnell je pravkar dokončal kratko opero po lastnem libretu »Moonflowers (Mesečevo cvetje), ki obravnava dandanašnje Probleme. Podnaslov opere je »Ljubezen v kleti«, napisana je za tri osebe s klavirsko spremljavo. AMERIKA Dallas. Družba »Dallas Civic Opera Company« bo v svoji drugi sezoni obnovila Cherubinijevo opero »Medea« z Mario Callas v glavni vlogi. Ponovili bodo tudi »Italijanko v Alžiru« z Giulietto Simionato. V načrtu imajo še tretjo opero, prav tako z Mario Callas v glavni vlogi. Miami. Operni list v Miamiju je objavil svoje načrte za prihodnjo operno sezono. Uprizorili bodo Verdijevega »Rigoletta« z Eriko Köth. Vloga Gilde bo obenem njen debut v Ameriki. Naslovno vlogo bo pel Giuseppe Taddei. Tej operi bos ledil Verdijev »Ples v maskah«. Obe operi bo dirigiral Emmerson Buokley. ARGENTINA Operna sezona gledališča Teaitro Colon v Buenos Airesu se je nadaljevala z dolgo pričakovanim debutom znanega dirigenta Sira Thomasa Beechama v Verdijevem »Othellu«. Kar pomnijo, je bil to ©den največjih triumfov v gledališču Colon, katerega orkester nenadoma ni več zvenel kot vojaška godba, marveč je presenetil poslušalce z izrednim muziciranjem. Glavno vlogo je z velikim uspehom pel Ramon Vinay. Jaga je pel Giuseppe Taddei, v vlogi Desdemone pa Je nastopila Antonietta Stella, ki je pozneje zbolela in jo je nadome- 19 Prizor iz »Aide«, v kateri je zborovske scene naštudiral Jože Hanc stila Cesy Broggini. To gledališče je uprizorilo še »Don Pasquala« pod taktirkpo Ferruccia Calusia in s Fernandom Carena v naslovni vlogi. Poslušalci so lepo sprejeli njegovo prefinjeno petje in ustrezajočo igro. FRANCIJA V Lyonu so v rekonstruiranem rimskem gledališču uprizorili Berliozovo opero »Trojanci«. Pri tem so se pokazale težave v zvezi z akustiko, kajti prav pri Berliozu je delo orkestra silno pomembno. Do neke mere so se te težave dale premostiti, vendarle so ostale — težave. Ni bilo dovolj to, da je bila predstava na prostem in se je zvok orkestra povsem razpršil; orkester sam so postavili v pogreznjen prostor, pokrit z debelimi deskami, kjer so poplesavali plesalci. Skozi majhno odprtino je bilo \'ideti dirigenta in le nekaj godal. Podobnost s »pokritim« orkestrom v Bayreuthu je le plod domišljije. Posledica tega je bila, da je orkester zvenel kakor na gramofonski plošči iz leta 1915. Vrhu tega je bil orkester nekako »razglašen« in je bilo kar prav, da so ga pokrili. Solisti in zbor se z orkestrom niso povsem ujemali, kar ni čudno, saj ga morda niti niso dobro čuli. Režija je bila povprečna in neiznajdljiva. Grupiranje nastopajočih je bilo simetrično in najprimitlivnejše izvedeno (radost so izražali z mahanjem robcev itd.). 20 Samo Smerkolj, Hilda Hölzlova, Mila Kogejeva, Danilo Merlak in Attilio Planinšek. (Verdi: »Aida«) Prednji del >odra, kjer bi pevci in zbor mogli priti do veljave, je ostal popolnoma neizkoriščen. Režiser je najbrž hotel dogajanje postaviti öim dlje 'od gledalca. Morda je tudi zaradi tega velel od časa do časa osvetliti gozdove v ozadju, tako da so bili pevci oziroma igralci videti čisto majčkeni. Nadvse smešen je bil lovski prizor, ko so sem in tja galopirali pravi konji, ozadje pa so razsvetljevale večbarvne luči z ognjemetom, vse to pa so dopolnjevale eksplozije. Dirigent ije sikrbno proučil partituro, da bi ugotovil njene najslabše točke — in teh ni malo. Te je potem podal jasno in precizno; njegovemu bistremu očesu in taktirki ni ušla nobena banalnost in nobena nesmiselna fraza. Z dvema izjemama solisti niso izpolnili pričakovanj. Régine Crespin je bila odlična Dido. Ima lep glas, ki ga uporablja s fino muaikalnostjo. Prav tako se je Richard Martell lepo uveljavil v vlogi Aeneasa. Dejanja je povezoval komentator. Predstava je trajala skoraj tri ure brez premora. Nica. Za časa operne sezone v parku de la Villa des Arenes so med drugim prikazali »Figa» Cankarjevi c. 7, telefon 22-509 in Titovi c. 28, lelefoo 22-321 Pollai predai 420 suRovino Podjetje z odpadnim materialom Uprava Ljubljana, Dolenjska cesta 6 tel. 22-890 telegr. »Surovina« Podružnica: Ljubljana, Smart inska 22 Zastopstvo: Stožice lfll tel. 382-222 Vse za FOTO KINO dobite najugodneje v trgovinah trgovskega podjetja Fotomaterial LJUBLJANA Pekama „„AJdovšcDima™ Ljubljana, Gosposvetska cesta 7 (telefon 22-377) KRUH, PECIVO, DROBTINE, PREPEČENEC, PRESTE, KEKSI, BONBONI, ČOKOLADA DVAKRAT DNEVNO SVEŽE PECIVO! SPREJEMAMO NAROČILA! SLOVENIJA-VINO LJUBLJANA Franko panska 11 nudi ln izvaža visoko kvalitetna vina Štajerske, Primorske. Dolenjske, Istre im Dalmacije. Slovenija — vino sodeluje na vseh pomembnih mednarodnih sejmih in razstavah. Slovenija — vino Vas postreže z vsemi namiznimi vini v lastnem lokalu na Cankarjevi 6 v Ljubljani. Slovenija — vino ima lastno pirodiaj no in oddeupno mrežo, skladišča in predstavništva v Celju, Domžalah. Logatcu, Ormožu, Trbovljah, Vrhniki in na Reki. Slovenija — vin« ima lastno filmalo SLOVIN V Bruxed-lesu. Za opremo gledališč, odrov in dvoran, za opremo stanovanj Vam nudi svoje izdeLke: svilene pliše za zavese £ volnene pliše za prevleke 0 blago za pohištvo £ zavese raznih vrst 0 čipke na tilu in eta-minu 0 polsvilene dekoracijske tkanine £ žamete toyarna dekorativnih tkanin Ljubljana, Celovška cesta 280 v najboljši kvaliteti, v sodobnih vzorcih in po zmernih cenah. CENA DIN M.—