Ljubljanski Zvon
flESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 3.                V Ljubljani, dne 1. marca 1910.            Leto XXX.
Vojeslav Mole:
Iz globin.
And now I'm in the world alone, Upon the wide, wide sea . . .
Byron, Childe Harold's Pilgrimage.
Vrnitev.
Moji mated.
J  od snegom mestece dolenjsko spi in tiho, tiho plašč sneženi lega na lese, polja, na ravni, vasi.
V rastoči mrak, v daljine polne snega zre proti jugu skrben, povenel obraz in proti jugu plaho misel bega.
Kot sneg je bel sijaj srebrnih las,
kot sneg o sinu sen se v dnu srca razvija,
kot sneg se zgrinja v svet večerni čas.
In tiho plove „Zdrava si Marija . . ."
kot sen o divnem blaženstvu miru,
z brnenjem srca v tih pokoj zavija . . .
O mati, sin, tvoj sin je zopet tu, zahrepenel po tebi je v jeseni mladosti, vrača k tebi brez miru.
Kot mavrica, rojena v morski peni, bilo življenje je in gluho zdaj morje ječi ob nemi skalni steni.
.Ljubljanski Zvon" 3. XXX. 1910,                                                                                         9
130
Vojeslav Mole: Vrnitev.
In v duši trudni le še malokdaj zaklije davnih solnčnih sanj cvetlica, le malokdaj še v njej vzbrni smehljaj.
Tvoj nauk bil smejoča je pravljica, iz rož in solnca si mi pletla dni — O mati, a le v solzah je resnica!
Zdaj v srcu vere v bajke davne ni,
umrle zame so neba prelesti
in Bog, tvoj Bog nikjer več ne živi.
In kjer se srečata na žitja cesti dve duši, k istim zvezdam hrepeneč, utoneta v prevari in bolesti.
O mati, ni dežele tihih sreč! In mesto lavorja le potne srage so nam po boju venec krvaveč.
In žijemo in ginemo brez zmage; do smrti spev labodji pevajoč, s krvjo pojimo srčno tuje prage.
O mati, sin tvoj nosi v duši noč! Le sen o tebi vrača davne sanje in vrača srcu davno, mlado moč.
Nad mano južnih zvezd je lesketanje,
krog mene topel šepeta zefir
in skoz večer šumi fontan igranje.
A srca mojega beži nemir
na sever . . . Tam pri oknu se blestijo
srebrni lasi v tajnostni večer.
O daj, da jih solze ti orosijo, da vse skrivnosti mojih se besed v naročju svetem tvojem razječijo.
Tako je tuj, tako je tuj ves svet! Le ti to veš, najboljša mati ti, ki čuva zame ti srca trepet —
kjer v snegu mestece dolenjsko spi. Rim, dne 16. jan. 1910.
Vojeslav Molfe: Chopin, Marche funebre.•— Nokturno.                1Š1
Chopin,  Marche funebre.
I
Line zvonijo na žalost nocoj. Trume ječijo, spevi zvenijo, sejejo v dušo turoben pokoj.
Tiho, tise stopa korak; gasne življenje, čezenj blesti hrepenenje kot zvezda čez mrak.
Cuj to zvonenje . . . Pomlad, o pomlad! Da bi se solnce zbudilo, cvetje rodilo enkrat še, enkrat!
Da bi spet za vasjo breze ozelenele, v noč šumele pod zvezdno nebo!
Da bi utešeno bilo srce, ki je trpelo! Ljubiti ni smelo, žalost je v njem in gorje!
Da bi rodil se vsaj tožen nasmeh
v duše globini,
tihi spomini
o sreči in davnih dneh!
Sanjaš, srce? . . .Zvonijo na žalost nocoj . . .
Težko trume grejo,
spevi mrejo . . .
V grobu turoben je mrak in pokoj . . .
Nokturno.
/^ noči so zdrknile zaslone     Ni rož, ni lavorja, nebesa in plaho trepeta srce,                  brez zvezd so in brez sanj noči,
in tiho misel v dalji tone           le mračna, žalostna cipresa
in čez vrtove gluhe gre.             nad grobom marmornim ihti.
9*
132              Vojeslav Mole: Tiha pesem. — Valovi večnosti se bližajo.
Le misel moja, nema ptica,            Le včasih spev iz dalj zaveje,
gomili je edini gost,                        o rožah, rožah pevajoč —
a v grobu mrtva spi kraljica,          in zaječe cipresi veje
a v grobu mrtva spi mladost.         in plaka grob in plaka noč.
Tiha pesem,
J  omlad se smeje skozi gaj, skoz dušo gre spomin — smehljaj . . . Kdaj to bilo je, kdaj?
Ta cvet poljan, sijaj neba in radost sanj in vrisk srca
in ti ... O kam si šla?
Še veš? Na licu blažen smeh in blesk in srečo, raj v očeh . . .
Še veš o onih dneh?
Pomlad, pomlad skoz gaje gre in sni in boli se bude,
brste . . . Ah, kje si, kje?
Valovi večnosti  se  bližajo.
ovi večnosti se bližajo,           In brez malikov svetcu hrepeni bregovom poznih dni,                     molitev pred oltar;
obzorja tajnostna se nižajo             in brez uganke modrecu strmi in v večnost breg kipi.                    oko v planetov žar.
Zori v vrtovih zlatih zadnji plod,    In brez viharjev jadra plovejo obira svet jesen;                             v somračni, tihi soj,
in brez okov gre suženj svojo pot,     skrivnostne sence  nemo zovejo ne ve: je pravda? sen?                  V pristanu je pokoj.
Srce, bregovi se ti nižajo,
pomiri se, srce: Valovi večnosti se bližajo,
Moranin spev šume.