Ifigenija Simonovic
'»-■v*'* fit/T* m
RAHLO SVETLO HREPENENJE
Pesmi in slike 1972 - 2012
QKNJiGA
Zbirka e-ART
IFIGENIJA SIMONOVIČ Rahlo svetlo hrepenenje Pesmi in slike 1972 - 2012 Za elektronsko izdajo uredil mag. Frane Mazovec
Avtorica Ifigenija Simonovic
Oblikovna zasnova in prelom MM grafika d.o.o., 1235 Radomlje
Založnik Seguro d.o.o., Ljubljana, 2012 Za založnika mag. Frane Mazovec E-pošta info@e-knjiga.org
Izdaja je dostopna na http://www.e-knjiga.org
Imetnik stvarnih in moralnih avtorskih pravic na tem delu je avtorica Ifigenija Simonovic. To delo je na razpolago pod pogoji licence Creative Commons 2.5. (priznanje avtorstva, nekomercialno, brez predelav). V skladu s to licenco sme vsak uporabnik ob priznanju avtorstva delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati in dajati v najem, vendar samo v nekomercialne namene. Dela ni dovoljeno predelovati.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-1(0.034.2) 75(497.4):929Simonovic I.
SIMONOVIČ, Ifigenija
Rahlo svetlo hrepenenje [Elektronski vir] : pesmi in slike 1972-2012 / Ifigenija Simonovic. - El. knjiga. - Ljubljana : Seguro, 2012. - (Zbirka E-art)
Način dostopa (URL): http://www.e-knjiga.org
ISBN 978-961-93305-4-8 (pdf) ISBN 978-961-93305-5-5 (ePub)
261688064
QKNJiGA
©Seguro d.o.o., Ljubljana, 2012
KAZALO
UVOD ........................................................................ 4
STAVEK ...................................................................... 5
NEKAJ IMA V PREDALU NOČNE OMARICE ............................. 6
BLODNJE .................................................................... 8
PAZITE! PAZITE! ........................................................... 9
LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD ...............................10
PTIČU OTROKA V KLETKI V KLETKO ...................................12
DRAČJE IN KORENINE ...................................................13
ŽIVI MRTVI ................................................................14
PIKAPOLONICA ............................................................16
KO NI NIČ ZADAJ .........................................................17
PROTI SEVERU ............................................................18
ODTEKLO MORJE ..........................................................22
STARKA .....................................................................23
KAMOR SVA NAMENJENA? ...............................................24
LJUBLJENJE Z NASMEŠKOM .............................................26
NA VIŠINI VETRA IN ENCIJANA ........................................28
MODRO .....................................................................30
LJUBEZENSKA PESEM ....................................................32
USPAVANKA ................................................................34
BISERNA KOPEL ..........................................................36
Uvod
Za svojo prvo elektronsko zbirko sem izbrala dvajset pesmi, ki se mi zdijo "zgovorne" in "izgovorljive". Nastajale so od prve pesniške zbirke, torej od leta 1972 do danes. Sledijo si v kronološkem redu. Nekaj zadnjih pesmi še ni bilo objavljenih.
Med pesmi sem vložila deset reprodukcij slik, ki so bodisi akvareli (20x20 cm) ali pa enkratni odtisi akrilne poslikave na steklu (A1 ali A4 format). Težko rečem, ali bolj zavzeto pišem ali slikam. Težko bi trdila, da živim smiselno, rada pa se oklepam občutka, da me vsaj kdaj pa kdaj vsaj tu in tam kaj od vsega, kar počnem, osmišlja.
Ifigenija Simonovič V Ljubljani, januar, 2012
STAVEK
iskati ime za neznano sedeti za mizo
spotaknjen ob vsako besedo ko so v napoto vse misli prepričevati se o uničenju ugotavljati vzrok stvarstva buljiti v praznino
v njej iskati besedo ime za neznano čakati na nekaj posebnega slepiti se z upanjem
da se nekaj vendar mora zgoditi misliti na nešteto stvari
ki niso niti malo jasne iskati njegov pomen
ki ga ni v enciklopedijah skomigovati z rameni
ko teža pade nanje tehtati samoneobvladovanje brskati po preteklosti
če je v njej kaj drezati v žerjavico da zagori sklanjati se v brezno
v njem iskati neznano ki je brez pomena tožiti po izgubljenem času ki se ne vrača v smrti sprejemati vase molk
ki je sumljiv od prenapolnjenosti kadar pobiram kamenje in ga prekinja samo vonj gnile trave in plast prahu na dnu reke ugibati v katero mesto vozi vlak
ki me vleče za sabo opredeliti nič
NEKAJ IMA V PREDALU NOČNE OMARICE
s tem se bom ubila ko bom stara s tem se bom ubila ko bom stara s tem se bom ubila ko bom stara
s tem se bom ubila ko bom devetinsedemdesetletna
s tem se bom ubila drugo leto s tem se bom še letos ubila s tem naj bi se lani ubila
s tem sem se nameravala ubiti ko sem jih imela šele 79
BLODNJE
popila sem preveč kave zdaj mislim da sem pokrita z znamenitim pismom ki ga je levstik pisal jurčiču ampak to samo mimogrede
PAZITE! PAZITE!
Med četrtim in predzadnjim odstavkom je izostal stavek, da jaz mislim, da se lahko iz jalove zemlje izkoplje lep sadež. Prav ta stavek je moral izostati!
LEPO JE V NASI DOMOVINI BITI MLAD
knjiga je narobe napisana če narobe stoji na polici
PTIČU OTROKA V KLETKI V KLETKO
otroku lahko populiš lase oči izkljuješ
■ i	V	. I . v	.v
ga napihneš posiliš vzgajaš
onemogočiš ga lahko
lahko ga držiš za gležnje dva metra od tal
lahko ga mečeš ob tla ob zid
z dvajsetega nadstropja ga spustiš
lahko ga držiš za zapestja viseti na balkonu
lahko tudi v vlaku skozi okno
lahko mu tiščiš glavo v gnoj
lahko ga oblačiš po svojem okusu
lahko ga imaš rad ga zadušiš z objemom
lahko ga zastrupiš okužiš ga s poljubom
lahko ga ne jemlješ resno
lahko ga pustiš na cedilu
čakati upati
. . v	v	v
pustiš ga na žgočem soncu hrepeneti
otroku lahko prepoveš dopoveš naročiš ukažeš obljubiš daj daj ne dam lahko ga spustiš po ljubljanici
otroku lahko vse razložiš
muhi potrgaš krila kuri glavo odrežeš mački mladiče podaviš
DRACJE IN KORENINE
slišati moraš kako zaškripajo veke kako zaloputnejo kako se zapahnejo za zmeraj
kako trava raste ni nič kako lasje pokajo ni nič
pustiti moraš da zaškripajo veke da zaloputnejo močno da se zapahnejo za zmeraj
ŽIVI MRTVI
kadar se moram dotakniti mrliča ga pobožam po laseh
kadar se mi dotakneš las me spreleti mraz
PIKAPOLONICA
zamislila sem si da sem imela v pesti pikapolonico
žgečkala me je čutila sem nožice vsako posebej
za nič ne bi stisnila pesti za nič ne bi nikomur dopustila odpreti mi pesti
zunaj je lilo bliskalo grmelo metal me je tolkel vlekel narazen da so mi hreščali boki
pikapolonica pa pri meni na toplem
jokala sem od sreče
da sem jo zaščitila skoz vse šla srečna
KO NI NIČ ZADAJ
paziti moram
kako poljubim dvakrat štirikrat z obema ustnicama samo z dotikom lic z nogo s tal ali leže
paziti moram
kaj s poljubom izdam
ali stisnem roko in potegnem k sebi
kot pušeljc
ali vzamem glavo v roke in se zagrizem v obraz da mi kot dojenčku topla vzboklina pocedi sline po okušanju ljubezni
paziti moram
razen kadar se cela naslonim nate
in med poljubljanjem toplega vratu gledam v nebo
in od vsega na svetu čutim samo rokovanje bokov
in bolečo mehkost med naju ujetih prs
PROTI SEVERU
Prvi sprehod. Od hiše. Prvič sama. Med listjem prejšnje jeseni pločevinke piva in kokakole, ovitki čokolade, kondomi raztegnjeni kot cunjasti smrklji. Tudi ohišje stroja in karoserija brez stekel. Brez sedežev. Nogavice. In odlomljena peta. Ženska najbrž bežala.
A ozrla sem se v krošnjo, stopila čez znake nočnih srečanj in se nisem ustavila.
Ko sem zakrilila dvojno z enim dihom,
sem ob izdihu začutila,
da mi odpadajo svinčene luske.
Sprijaznila sem se že.
Sprejela sem poklapanost in nezagnanost
in umikanje. Sem mislila, da tako
mora biti in mora ostati tako.
Sprejela sem, da je res mrtev.
In gledala sem v krošnje, stopala čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Saj sva človeka, sva si rekla, kadar so bile besede obtožujoče in pogledi temni in je bilo "biti dva" zrahljano. Včasih. Da bi pograbila culo in kupovala enosmerne vozovnice. Pa nisem.
Sveta ni manj zaradi drugega. Niti več. Si sam sebi vse. Kolikor si dopustim, sem si rekla.
In gledala sem v krošnje, stopala čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Praznina je v glavi. Oči so v luknjah. Jezik je v luknji. Dihaš iz luknje. Si ženska, si luknja! Padaš v luknjo. Izgineš.
In gledala sem v krošnje, stopila čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Naslednje drevo je stalo na čistem.
Deblo smolnato in mah.
Zimski vonj po trhlih vejah.
In slana je izparevala.
Pot se je zožila, a bila uhojena.
Nekam že mora voditi, če je.
In sem hodila.
Med drugimi drevesi.
Praprot pobita. Težka.
Grmi okleščeni
in okrašeni s pajčevinami
in polni šišk.
In gledala sem v krošnje, stopala čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Oglašali so se ptiči, ki ne zaidejo na vrt. Spomladi sva vsadila češnjo. Zadnje drevo. Zadnjič je bil na vrtu. Februarja?
In gledala sem v krošnje, stopala čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Nisem mogla ugibati niti uganjevati. Ničesar spreminjati. Zrak je nosil zadnji pomen. Izdih. Neizoblikovan v besedo.
In gledala sem v krošnje, stopala čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Veverica je stekla po deblu. In skočila je na drugo drevo. Da sem zajela sapo. Od strahu zanjo. Tudi od veselja. Ker sem jo opazila. Končno videla iz sebe. Končno ločila njega od vsega, kar je, kljub temu, da ga ni več.
In gledala sem v krošnje, stopala čez znake nočnih srečanj in se nisem ozirala.
Razmaknile so se nujnosti,
se ne zdijo več goste, nepremagljive.
Z veverico se bova srečevali.
Severno od hiše.
Svet se mi bo začel zdeti lepši.
Lepši kot kdaj.
Brez svinčenih lusk.
ODTEKLO MORJE
Jadrnice so zarite v blato in hreščijo, otroci poskakujejo čez sidra, čez vrvi, v vedra mečejo školjke, ribje kosti, roke imajo modre, sol na trepalnicah, s palicami drezajo za raki in šklopota jim v škornjih.
Mame na klopcah mahajo in kličejo, naj ne grejo predaleč, strašijo jih z nepredvidljivimi valovi, a veter klice prestreza, moker mir, parnik, narisan na obzorje, voda kot blato, lesketa se, prehaja v barvo neba.
A čepim in objemam kolena,
pogled na konici svetilnika, in želim
upati si počakati valove
in si upati ne umakniti se jim
in si upati pustiti se preliti me
in odplaviti me in potopiti me
in potem upati si ne pustiti se jim naplaviti
nazaj na zlizane kamne zaliva.
STARKA
Kljuka ji ostane v roki, trska se ji zabode v bose noge. Luč ji visi s stropa, a ji ne sije.
Svojim ustnicam pa še išče par.
Ničesar več ne popravlja. Končuje.
Vse ji je jasno. Do dolgočasja.
S sten je spraskala omet.
Prag ima zlizan od odhajajočih ljubimcev.
Svojim ustnicam pa še išče par.
Plašč let se ji oprijema telesa.
Meče stran, kar noče, da kdo kdaj najde.
Podarja nakit deklicam, ki se grejo gledališče.
Svojim ustnicam pa še išče par.
Otresa se spominov. Zapira se.
Odveč ji postaja valovanje raznovrstnih nesožitij
in pritajenih nesoglasij. Preveč.
Ljubezenskih padcev. Dovolj. Nehuje.
Svojim ustnicam pa še išče par.
KAMOR SVA NAMENJENA?
Odtekel sem v jezero noči.
Tihotapiš se mi v misli. Tukaj sem mrtev brez tebe.
Kot jaz živa brez tebe tukaj. Trave so pele od vpijanja rose.
Medena sva bila od gledanja tihožitij. Tvoji lepi spomini! Tudi moji.
Misliš res? Najini? Kot trave.
Še nisi odsoten? Še se naju spominjaš. Odidi.
Imaš pot. Počasi naju odpoljubljaj.
Se nehava šele z mano? Tako dlje trajava.
Ne deli samote v dvoje. Tako se ti vsaj zarije.
Izpraskaj mi jo. Taka zdaj si.
Uniči me.
Naju?
Tihotapiš se mi v misli. Izderi se mi. Dovoli, da te mirno pogrešam. Brez bolečine ni lepega spomina.
Molčim. Mižim. Miruj. Tudi tukaj je breztebnost. Brez dna. Tema traja. Odpiram oči. Svetloba. Vidim. Ni te. Vidim, da te ni. Si samo umišljaš. Sprejmi.
Nič si umišljam? Svetlo temo.
LJUBLJENJE Z NASMESKOM
Obda me spomin na vonj, natančno najin, zapisan od takrat, ko sva bila. Osredotočim se na posamezne korake. Razveselim se. Ne odženem. Zgladi mi kožo in zlaže se, da sem lepa. Nasmehnem se. "Spet ali končno?" podaljšujem predigro z odigrano brezbrižnostjo. A srce mi butne v bradavice. Slišim se. Zašumi mi v ušesih. Nasmehnem se. Prepustim se. Omotica je vijoličasta in počutim se mehko. Upočasnim se. "Zdaj pač tu", si rečem, sebi edina sorodna duša. Nič osamljena. Polna njega, spet, spet, spet. Kakor že nedojemljivo dolgo.
Iz grla, do roba zalitega z žalostmi, mi ponuja upanje. Iz jame pozabe puhti kakor hlad iz vodnjaka. Meglica nad potokom, kačji pastirji. Mušice se lepijo na odsev. Nasmehnem se. Razprem ustnice. Prepustim se udobnemu prepuščanju spominu. Srkam. "Vodomec moj", ga kličem, ko imava časa kot čaplje in se ljubiva, midva, spet, nora razposajena starca zdaj, štora, poraščena z mahom. Sonce se obotavlja. Opazuje naju, dva okrušena kozarca sreče. Nasmehnem se. Obraščava drug drugega kot rečna trava kamne na dnu struge. Že nedojemljivo dolgo.
Potem je potok zagrizen v moje noge.
Ni mi do smeha. Stisnem ustnice.
Kačji pastirji posedejo. Meglica se zredči.
On odtava v svojo praznoto. "Dopovej si že!"
si ukažem, brcnem v grčo, kakor če bi pljunila.
Kakor že nedojemljivo dolgo renčim od bolečine.
"Prepusti se samoti," si rečem, "boli nič,
nič se razboleva, nič ti ni, " si rečem.
Nasesekljan nasmeh na ustnicah.
Zberem se. Potem se mi pogled skotali v travo.
On vase. Sebe se ne zavedam. Njega se.
Kakor že nedojemljivo dolgo.
Roke visijo ohlapno, a stiskajo,
česar ni mogoče ujeti. Zelo. Dolgo.
Nedojemljivo. Prazno. Nič ne boli.
NA VIŠINI VETRA IN ENCIJANA
Odpravila sem se visoko. Tudi če se ne vrnem, sem vzkliknila v nenadnem veselju nad bivanjem. Divje modri encijani so mi kradli pogled od kamnov in korenin in neba. Kanje nad vrhovi. Metulji vseh barv so bili darovi utrujenim očem. Drobne ose so se mi zapletale med trepalnice. Noge so postajale težje in roke so mi opletale. Slekla sem bluzo, pustila sem nahrbtnik v grmu in dihala globoko, hodila, daleč, daleč in visoko. Vse do višine vetra in encijana!
Legla sem na vrhu gore in med spanjem zdrsela navzdol za dve dolžini telesa. K sreči na mehko odrezano stran previsa, sem zavzdihnila v nenadnem spoznanju, da sem med spanjem nevede uhajala smrti. Klobuk je ostal sam s čevlji in nogavicami, simboli zapuščenosti in nenehnega nikoli. Jaz gologlava, bosa! Simbol brezglavosti? Tako visoko! Vse do višine vetra in encijana! Vse do stanja razpršenih, še neizbranih možnosti.
Na robu previsa je počivala kobila z žrebetom.
Brez strahu pred prepadom. Brez nuje, brez bremena.
Pripeljala je žrebe vse do višine vetra in encijana
in do metuljev, ki so tudi žrebetu izvabljali pogled
in ga razveseljevali s frfotanjem. Kakor mene.
Odpeljala ga je stran od črede krav in bikov
in telet. Kakor jaz sebe stran od vsega drugega in vseh.
A jaz se nisem odpravila kakor pogumna ponosna kobila,
temveč še tam, visoko, kljub vetru in encijanom
in še neizbranim možnostim obtežena s strahom pred propadom.
MODRO
Po prvem poljubu sva bila kita iz žarkov najsvetlejših zvezd golega vesolja. Po drugem poljubu sva bila vrt z utripom izmenjujočih se časov, v dobrem in nesreči. Domača si potem, si za vedno zapisana s plamenom, vžganim ob trenju najinih teles. Bukovo grčo bi bilo lažje razklati in jambor upogniti kakor naju razpoloviti v tujca.
Spomnim se njegove grobe brade kakor vonja edinega encijana s samotnih poti. Legla sem takrat na trebuh in se miže utopila v modro čašo rahlo dišečega cveta. Zato imam rada modro barvo. Zato, zato ker me zaradi spomina na rahel vonj encijana spomni na strastno brado davnega ljubimca, ki me je, takrat, prvič, ljubil do krvi. Jaz njega, takrat, zadnjič, do zadnje srage še živega potu.
LJUBEZENSKA PESEM
Pisala sem ti s potovanj. Sem sploh le zato odhajala? Iskala sem trafiko z znamko. Prehodila sem velemesta in iskala nabiralnik.
Nekaj razglednic še imam. Rešila sem jih iz koša, kamor si metal prazne cigaretne škatle. In pepel. Se spomniš podstrešne sobe? Zagorelo je enkrat, si pozabil? Rešila sem podstrešje, takrat. Zdaj? Kaj rešujem?
Prispodoba zaljubljenega volka
me še razveseljuje. Bila sem v Kanadi.
Kupila sem ti majico s sliko volka.
Nosim jo. Velikokrat. Kadar se spomnim.
Takrat sem se z gotovostjo podpisala: Tvoja žena.
Zdaj ne vem, kam spadam.
Če bi se vrnil, bi lahko spet mirno odpotovala.
USPAVANKA
Zvečer se pogovarjava drugače. Govoriva o drugih rečeh. Drugačna sta najina glasova.
Ko obmirujeva, sva zložena, kakor da nama ne bi bilo treba nikoli več vstati.
BISERNA KOPEL
Navadna nedelja. Po stezi nama je prišla nasproti ženska z biseri okrog vratu. Padla mi je v oči. Kako lepo, da jih nosite tudi v hribih, gospa, sem rekla. Padli sva si v objem. Veseli prijaznosti popoldneva.
Kje pa naj jih imam, gospa, mi je odgovorila.
Kje pa imate vi svoje, ste jih podarili predalu morda?
Smejali sva se, sestri, veseli novega stika.
Veseli sence bukve, pod katero sva se slučajno znašli.
Pa res, sem rekla ljubimcu. Še danes zapnem sponko. Potem jih ne odložim nikoli več. Prirasle mi bojo na vrat kot školjke na skalo. Prisesane bojo prav na dno občutka težnosti, nasnute v vsak razigran gib. Niti v banji, je vprašal.
In hitela sva na goro in hitela nazaj. Nisem mogla odgnati misli na školjke na svojem dnu in na kopanje z biserno ogrlico okrog vratu in z njegovimi rokami okrog sproščenega telesa v penasti vodi biserne kopeli.
Iskal je školjke, da sem šklepetala s kostmi od gorečnosti.