Marko Snoj
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
KAJ SE SKRIVA V BESEDI VOLKODLAK?
O volkodlakih so do današnjega dne že precej napisali. Ker pa je ta problem mnogo bolj zanimal etnologe kakor jezikoslovce, je etimologija te splošnoslovanske besede ostala nezadovoljivo rešena. Seveda obravnavajo volkodlaka tudi vsi slovanski etimološki slovarji, ki jim je že uspelo priti prek črke v. Toda vsi po vrsti ponavljajo Bernekerjevo mnenje', da je treba rekonstruirati praslov. +vblko-dlakh k +vblk-b »lupus« in *dläkä »cutis« (rekonstrukcija +dolkä, ki jo Berneker navaja na prvem mestu, je posledica nepoznavanja bal-toslovanske etimologije^). Zanimivo je, da se pol stoletja pred njim Miklošiču takšna etimologija ni zdela verjetna. V svojem etimološkem slovarju se namreč izogne kakršnikoli razlagi s stavkom: -dlak-h ist dunkel'
V semantičnem smislu Bernekerjevi razlagi na prvi pogled ni kaj oporekati. Tudi fonetične spremembe lahko razlagamo z najrazhčnejšimi tabuističnimi preobrazbami, ki še niso dovolj raziskane. Vendar je mogoče po podrobnejšem pretresu, kaj volkodlak sploh je in kako nastane, pa tudi po natančnejši analizi fonetičnih sprememb z upoštevanjem areala slov. besede dlaka, resno podvomiti v Bernekerjevo razlago.
^»Fraenkel, LEW 616. 21 Fraenkel, LEW 601.
' Berneker, SEW I, 208.
2 Glej o tem Brückner, KZ XLVI (1914), 207, ki primerja praslov. +dläka z lit lokys, staroprus. klokis »medved« (= »kosmatinec«).
> Miklošič, EW, 380, Die slav EL im Rum. 17, 69.
123
Prvo opazko o volkodlakih najdemo že pri Herodotu." Oče zgodovine piše, da trdijo Grki in Skiti, živeči v Skitiji (med vzhodnimi Karpati in Dnjeprom), da se vsak pripadnik ljudstva Neupoi vsako leto za nekaj dni spremeni v volka Herodot pripomni, da tega ne verjame, vendar nadaljuje, da so tam naseljeni Grki in Skiti pripravljeni priseči, da je temu res tako.'
Za Neure trdi že Niederle,^ da so eno izmed slovanskih plemen. Njihovo ime izvaja iz +ny-reti, *nyräti »potapljati se«. Trinajst let kasneje išče F. Ramovš osnovo tega etnika v in-doevr. korenih +sen- »plavati« in +auer- »voda«. Naj bo ta etimologija pravilna ali ne, verjetno je, da imamo res opraviti z enim od slovanskih rodov.
Sicer pa so verovanje v ljudi, ki se lahko spremene v volkove našli tudi pri Armencih (gl. spodaj). V starem veku je bila ta vera na vzhodu verjetno precej razširjena. Korenine so morda že indoevropske starosti; prim. magično moč volka pri indoevropskih ljudstvih, uporabo poimenovanja za »volk« v antroponimih in staroind. vrkodam- »vrsta demona«, kjer se v drugem delu kompozita verjetno skriva staroind. udara- (n.). »trebuh« torej ba-huvrihi »kdor ima volčji trebuh«.
Volkodlaki so ljudje, ki se prostovoljno ali brez svoje volje, ponavadi s pomočjo urokov ali čarov spremenijo v volkove. Pri Slovanih si lahko ponovno nadenejo človeško podobo. Pri Armencih na hudobno žensko pade volčja koža in tako postane prava volkulja, medtem ko pri nekaterih južnih Slovanih sveti Jurij vrže volčjo kožo na človeka, ki se s tem v trenutku spremeni v volkodlaka.'
Volkodlaki so škodljivi in nevarni, zato se jih je treba bati. Glavno zlo, ki ga delajo, je povzročanje sončnega in luninega mrka, kar je v Rusiji izpričano že leta 1262*. Tako postane razumljiv pomen slovanske izposojenke v romunski cerkveni jezik vhrkolači »lunae de-fectio«. Ponekod tudi verjamejo, da luno ob mlaju požro volkodlaki. Podobna pojmovanja o vzrokih mrka in mlaja, le da se namesto volkodlakov pojavljajo druge pošasti, so znana tudi pri Perzijcih in Kitajcih^ Marsikje, zlasti na Balkanu, sta se pomešali funkciji volkodlaka in vampirja ali pa je volkodlak sprejel lastnosti vampirja.
Vera v volkodlake se je z vzhoda razširila tudi na zahod, kjer poznamo nekaj izrazov, ki so determinativna kompozita (karmadhäraya) tvorjena od izrazov za »volk« in »človek«, npr. poznogr. XvkäcvdpconoQ lat IupThomines (pl), nem. WerwoH, poznostvisnem. verwolf, norv. vamlv (prim. prvi del z lat. vir, lit. vyrasj,' alb. dial. lopemenare ital. Iupomannaro^°. V zahodni Evropi skoraj ni mogoče zaslediti tabuističnih glasoslovnih sprememb, kar verjetno priča, da je verovanje tu tujega izvora in mlajšega datuma.
Na vzhodu pa je bilo poimenovanje volkodlaka tabuirano in ga zato niso imenovali tako direktno. Zlasti pri Slovanih in delno pri Baltih so opazne zamotane tabuistične spremembe v poimenovanju te pošasti, ki otežujejo zanesljivo rekonstrukcijo, pričajo za veliko starost in morda celo avtohtonost tega verovanja.
O izvoru verovanja v volkodlake danes lahko le ugibamo. Znano je, da primitivna ljudstva verujejo, da se človek spremeni v žival, ko si nadene njeno kožo." Morda ima vera
"MoszynsktKLS 11/1,547.
' Herodotus, The Histories IV, 105 (v angl. izdaji Penguin Classics (1977) na sU. 306). ' Niederle, Slovanske starožitnosti 1, 230. 'Ramovš, CMF IV (1915), 212-5 = ZD I, 17ss. 'Moszynski.KLS 11/1,544. 'Kluge-Mitzka, DEW", 856.
Battisti-Alessio, DEI, 2289 misli na mediteransko poreklo, vendar je možno domnevati sestavljenko iz nekega refleksa za indoevr. *lukVo-s in drugega dela, ki bi bil soroden z germ. *manu-, staroind. Manu- slov. +možb. " Lzvy-Bruhl, La sumaturel et la nature dans la mentalite primitive, 125; Moszynski, KLS 11/1, 544.
124
v volkodlake svoje korenine v kakšnem ritualu, kjer so se odevali v volčje kože, da bi s tem odvrnili volkove od sebe ali pomirili duhove tistih ljudi, ki so jih požrli volkovi (in poštah volkodlaki?).
Ne glede na izvor verovanja, ki mu za zdaj ni mogoče priti do kraja, je razlika med človekom in volkodlakom v tem, da si volkodlak lahko obleče obleko volka, torej njegovo kožo, in tako začasno dobi volčjo podobo, navaden človek pa seveda tega ni zmožen. Volkodlak je v volka preoblečen človek. Zato bi težko pritrdili Bernekerju', češ da se skriva v drugem delu kompozita praslov. *dläka. Rešitev je treba iskati v nekem izrazu s pomenom »koža« ali »obleka«.
Vendar se je treba najprej spoznati z izrazi za »volkodlaka« v slov. jezikih: cerkslov. vhJiodlakrb »vulcolaca«, sin. volkodlbk, gen. -dlaka poleg »Werwolf« tudi »pes, ki mu je volčiča mati« (Erjavec) in »požrešnež« (Pleteršnik), v 16. st. volcodlac »lurco« (Megiser), srbohrv. vukodlak, ukodlak, kodlak, hrv. čak. vukozläk, kozlak, kodläk itd., tudi samo vü/co'^i v 16. st. vukodlak »gigas« (Vrančič), bolg. vW/co/dA, wkoläk, wlak, rus. voikotäk, volkodlak, dial. vurdotäk »človek, ki se lahko spremeni v volka ali medveda«, ukr. vov-kuiäk, vovkutäka, belorus. vaäkatäk, vaükatäka, vavkulak, polj. wilkdak, wilkotek, po Moszyhskem wj7i(o//ci (pL), češ. vlkodlak (po drugih slov. jez.), vendar dial. (laš.) vyl'kodlak, slš. vlko(d)lak; dolenjeluž. welkoraz (prim. drugi del s sin. itd. obraz »facies«); iz slov. jez. je cerkrum. vhrkolak »neki demon«, vbrkolači »lunae defectio«, novogr. ßoü^öXakac, ßpoüköXakxQ »vampir«, alb. vurvolläk, liL vilkälakis".
Tabuistične spremembe so več ali manj jasne: zamenjava likvid kakor v slov ^Tysh, gr. Xuyi, ponekod občutno spremenjeno vzglasje: (kakor v slov. ušb, nem. Laus), redek prehod konzonantne skupine -di- v -zl- v hrv. čak. itd. Vendar če izhajamo iz +vblko-dlak-b, postane nerazumljivo dejstvo, da se je v polj. in delno v slš., ki besede +dlaka ne poznata, izgubil -d-, čeprav bi se moral po regularnih zakonih primerjalnega slovanskega jezikoslovja v skupini -dl- ohraniti. Prav tako je pri taki rekonstrukciji nerodno, da je skupina -dl- ohranjena v sin. in srbohrv., ki besedo dlaka poznata, skupina -dl- pa bi se morala poenostaviti v Tabuistična sprememba fonetične strukture ima svoj smisel samo tedaj, če besedo glasovno tako spremeni, da je poimenovano nevarno bitje ne razume več, nikakor pa ne, da bi jo naredila še bolj razumljivo, kot bi bil ob upoštevanju Bernekerjeve etimologije primer v sin. in srbohrv. Tako se sama od sebe ponuja rekonstrukcija+vh//co-lakb, kar se je že praslov. narečno ali kasneje vzporedno na več mestih naslonilo na+d/dfca »cutis« (d v povezavi z likvido je pogosta ekspresivna prvina). Šele zdaj zadobi sprememba v sin., srbohrv., cerkslov. in češ. svoj smisel. Razumljivo pa je, da se ta inovacija (naslonitev na +dläka) ni obnesla v polj, slš. in delno v vzh. slov., kjer je bila *dläka že davno pozabljena beseda. Prvotni pomen obravnavanega posesivnega kompozita (ali po staroin-dijski terminologiji bahuvrihi) je bil »tisti, ki ima takšno obleko kakor volk«. Njegov drugi del je indoevr. +-löko-s, kar je nastalo po adjektivizaciji v kompozitu iz samostalnika *lo-kos- (n.) »koža«. Le-to pa je znano tudi v slovanskih jezikih (kjer je -ch- v nominativu produkt analogije s casus obUqui, pri katerih je zaradi prevoja v paradigmi nastala konzo-nantna skupina+-As- > -ch-); prim. polj. fach »stara obleka, cape«, v 18. stoletju še v ne-pejorativnem pomenu »obleka«,'"* kakor še danes kašub. /axa,celo krölesk'e taxa'^ češ. dial. lach, lach »ponošena obleka«, slš. dial. tächy (pl.) »isto«, ms. dial. iachi (pl.) »ropotija, roba«, ukr. dial. lachy (pl.) »stare cape«, belorus. tdchi pod pachi »oditi na svoje«, dobesedno »cunje pod pazduho.«'"* Poimenovanja za stare vrste oblačil in obutve mnogokrat dobijo pejorativen prizvok, prim. češ. krpec »škrpet«, prvotno »hodak iz živalske kože«.
" Hraste, Simunović, Glesch, Čakavlsch-deutsches Lexikon I, 1343, 454.
" Martinaü s sodelavci, Etymalagicny sloünik belaruskaj movy D, 76: Machek, ESJÖ, 695; glej tudi opombo 1 in 3. " Slawski, SEJP IV, 403 sL " Lorentz, Pom. Wb. I, 467.
125
Od istega indoevropskega korena, vendar v redukcijski stopnji je lit läkatas »cunja, krpa«, let. lakats »sukno«, gr. Xakig, gen. -iSog (n.) »ponošena obleka, cunja«, Xakienöc; »raztrgan«, lat lacina »krpa, brisača«, alb. lekure (< +hk-), likure (< +leik-'i) »koža, usnje, skorja«."
Zanimivo semantično in besedotvorno paralelo k tako razloženi slovanski besedi najdemo v staronord. berserkr »neko zelo močno bitje; človek z medvedovo kožo (kot član neke kultne skupnosti)«, norv. bers(a)erk, Šved. bärsärk »krvoločen vojak, pretepač«, dobesed- i no »tisti, ki ima medvedovo kožo« k *ben- »medved« < indoevr. *bher- »svetlorjav« in j *sarki- »srajca«, nejasnega izvora, morda v neki zvezi s slov. +so/icy »srajca«." j
Žal nam pri obravnavani možni rešitvi etimologije volkodlaka baltski material ne pomaga ; skoraj nič. V lit poznajo v tem pomenu determinativna kompozita vilktäkas_ (k teketi I »teči«) in vilktrasa (k Irasyti, tristi »nemirno begati«) ter posesivni kompozitum viJkakis, let. \ vilkacis'^ »tisti, ki ima volčje oči«. Lit vilkälakis je, kot že rečeno, prevzeto iz slov. jezikov, i ki pa kakor druge izposojenke te besede iz slov. jezikov, ne pozna skupine -dl-. Vendar \ ni izključeno, da je lit vilkalokas''' refleks baltoslovanskega+vj7^a-/ö/ca-s, kar je predloga ' za praslov. +vblko-lakh, čeprav je lit. beseda verjetneje narečna varianta slovanske izpo- ] sojenke.
Morda si bo ob tem kdo mislil, da je zgornje početje dlakocepstvo, češ dlaka in koža sta si tako blizu, da je že zaradi enostavnejše razlage vendarle varneje verjeti Bernekerju v izhodno +-d/akv Naj pri tem še enkrat opozorim na staronord. paralelo z drugim delom kompozita v pomenu »obleka«. Tudi slov. *-lak-b je moralo ob času nastanka obravnavane : besede že pomeniti »obleka«, čeprav je starejši pomen nedvomno »koža, krzno«. Volkova : obleka pa je koža, s katero je edino možno postati volkodlak in ki je ponekod celo neposredno sredstvo za spreminjanje ljudi v volkodlake, kot pričajo etnografski zapiski iz Armenije in z Balkana.
" Dalje glej Slawski, SEJP IV, 403 sL; Pokomy, IEW, 674 pod korenom+iak- »zerreissen«; dvomi Frisk Gr. et Wb. II, 75.
" Tako De Vries, AEW, 34 in Torp, Nynorsk etymologisk ordbok, 22, ki zavračata Noreena, Ark. för nordisk filologi 40 (1932), 242-54 (kar sprejema Jöhannesson, IEW, 787), ki vidi v prvem delu kompozita stnord. berr »nudus«. " Fraenkel, LEW, 1253; druga mnenja o leL glej pri Mühlenbach-Endzelin IV, 587. " Kurschat, Lit-deutsch. Wb., 2688.
126