. >> » v š&f' H O Z A JELODVORSKA. Lepa, podučilna in kratkočasna pripovest za mlade in odrašene ljudi. Dragoslav 3?ijelik. Drugi natis. V Ljubljani 1872. V založbi pri Henriku Ničmanu, bukrovezu na starem trgu št. 16. 110774 Natis društvene tiskarne v Gradcu. Predgovor. Vedno veči vedoželjnosti dragih Slovencev ustreči, podam sledeče bukvice s serčno željo, da bi Vam, posebno pa Tebi, slovenska mladina, jako koristile. Tega se smem toliko boljnadjati, ker ni le skoz in skoz naukapolna, ampak tudi kratkočasna pripovest; zraven pa je tudi lep zadržanjski zgled, kterega posnemanje Te bo vsakikrat z nepopisljivo radostjo navdalo, in časno in večno srečo Ti zagotovilo. Blaga, nedolžna Roza Ti je živa podoba prave ljubezni in bogaboječnosti. Njeno edino veselje je bilo, voljo svojih bogoljubnih staršev spolniti v vsaki, še tako zoperni priložnosti svojega življenja. Zato pa, ker je Boga čez vse, svoje starše pa za njimi kot prve in naj veči dobrotnike ljubila, ji je Bog veliko veselja, in časno srečo že tukaj na zemlji v obilni meri podelil, kakor četrta božjazapoved pravi:,,Spoštuj očeta in mater i. t.d.“ Vi pa, predragi starši, posebno pa Ve, dobre matere! posnemajte blago srčno gospo Matildo v zreji svojih blagih otročičev. Zasadite zgodaj v njih nedolžna srčica strah božji, bogoljubnost, milosrčnost in druge lepe čednosti, ktere so vsakemu kristjanu potrebne za večno zveličanje. V Vaših rokah je njih časna in večna sreča, in če jo bote prav posnemali, tako Vas bojo vaši hvaležni otroci blagoslovili, če Vas bo tudi že dolgo rahlja zemljica pokrivala. Žlahni vitez Castimir, Rozin oče, nam je očitni dokaz, da, kdor Bogu služi celi čas svo¬ jega življenja in trdno v njega zaupa, da ta zida na sivo nepremakljivo skalo, ktere nemore zrušiti vsa peklenska hudobija. Naj se naši so¬ vražniki še tako prizadevajo, nam škodovati, tako vender le toliko storiti zamorejo, kolikor jim Bog pripusti, in na zadnje — se vender vse k naši sreči izide. Nasprot pa Strašimir, pogubljivi sovražnik blagodušnega Castimira, nam kaže, kam pripelje človeka vkoreninjeno sovraštvo in druge stasti. Dušni mir zapusti tacega človeka, in huda vest ga preganja od enega kraja v druzega. Blagi občutleji, ki pravičnega vsikdar navdajajo, so mu neznani, in veselje, naj ljubši prijatelj na poti življenja, se vedno bolj od njega proč pomikuje. Namesto se spreobrniti in po¬ koro delati, hudobijo na hudobijo naklada, pre¬ drzno dere v večno pogubljenje, če ga božja milost ne reši strašnega prepada, v kterega brez vsega pomiselka leti. Skrivna, nezapopadljiva pota božje modrosti in previdnosti, so tako rekoč osnova pričujoče povesti, in očitno nam je, da dobrotljivi Bog vse k naši večji sreči obrača, akoravno nas hudo tepe. Toraj ne smemo godrnjati, če nam pošilja križe in težave, ampak misliti moramo vsaki- krat, da smo si ali zaslužili, in potem je pravična kazen za naše grehe, ali pa da nas Bog skuša., in naše zasluženje je potem toliko veče v svetih nebesih. I. Rozina mlada leta in skrbna odreja. se rasprostirajo lepe zelene doline in obrašene gore, za kterimi se silni Svajcarski velikani s svojimi sneženimi glavami proti nebu veličastno dvigujejo, je stal svoje dni na veliki, z mnogimi jelkami obraščeni pečini, lepi čvrsti grad, Je¬ lo d v o r. Mnogo stoletij potem, ko je bil že večidel razrušen, so napol razkopani stolpi in z ma¬ hom prepreženo zidovje, posebno ko so bili od za- hajočega solnca, rumenkasto pobarvani, ali pa od blede lune tu in tam osvitljeni, marsikterega popotnika čudno v srce ganili; v duhu je bla¬ goslovil blage ljudi, ki so nekdaj tukaj bivali, in mimo gredoči je z glavo majaje nad minlji¬ vostjo vseh pozemeljskih reči, korakal svojo pot nadalje. Živel je svoje dni v tem gradu vitez Časti- mir v lepi zakonski edinosti s svojo drago ženo po imenu Matilda. Castimir je bil tudi imeni¬ ten vojšak, in akoravno je vedno s kopjem in mečem opasan mogel pripravljen za vojsko biti, se je vender zamoglo z njegovega jasnega obličja kraju švabske dežele, v kteri 6 ljudomilost in usmilenje posneti. Pod železnim oklopjem je bilo žlahno in dobrotljivo srce do vsakega človeka. Zraven je bil tudi grozno po¬ božen mož, pošten poglavar, in dober oskrbnik svojih podložnih. Švabski knezi so ga kot poseb¬ nega prijatla častili, in sam cesar ga je pred vsemi drugimi vitezi še posebno k časfi povzdignil. Matilda, blaga gospa Castimira, je zavoljo svoje umetnosti, pobožnosti, dobrotljivo¬ sti proti revežem, in drugih lepih čednost, daleč okoli slovela; zraven ji je bil Bog tudi posebno lepoto telesa podaril. Castimir je v tistih nemirapolnih časih le malo na svojem gradu prebival, vedno je namreč kneza v vojskah spremljal, in prigodilo se je, da je po več let s svojimi četami pri vojskni armadi moral ostati. Matilda je med tem, ko je njeni mož daleč proč od ljubega doma s sovraž¬ niki se boril, imela sladko veselje z edinim de¬ tetom, malo gospodično, po imenu Roza, ktera je v razumnosti in posebni lepoti ravno tako, kot mati slovela. Zalo Roziko dobro odgojiti (izrediti), je bila naj veča skrb ljube matere. Reja je bila prosta, brez vseh nepotrebnih pri¬ stavkov ; in ker je bila sama v resnici pobožna in blagega srca, je bilo materi pač lahko nadepolnega otroka dobro odgojiti. Pobožna mati je učila svojo hčerko naj popred Boga prav spoznati, in je posebno skr¬ bela prav gorečo ljubezen do nebeškega očeta v njeno žlahno srčice zasaditi. Modra gospa je 7 vse misli in občutleje le za lepe in božje reči imek. Velikokrat je božje skrivnosti v veliki pobožnosti premišljevala, je in polna nebeške rado¬ sti Boga za neskončne njegove dobrote iz celega srca hvalila. Z visokega okna navadne stanice, pri kterem je veči del dneva z delom doprinesla, se je prav lepo, daleč krog in krog vidilo. Vsa narava je rasprostirala se pred očmi v svoji neprecenljivi krasoti, ktera je bistroumni materi dajala večkrat lepo priložnost svoji hčerki modrost, dobrotljivost in vsegamogočnost božjo, prav očitno pokazati. Ko je prišla zaželjena spomlad in so hribi in doline, logi in planjave zopet zeleneli, brezšte¬ vilne cvetlice veselo barvaste glavice proti nebu dvigale, ko je v vsakem grmičku ptiček žvr- goleti jel; je poklicala malo Rozo včasih prav zgodaj rekoč: „0 pojdi, pojdi, Roza! glej! kako lepo gre solnce izza gor! Vidiš 11 pravi ganljivo in okno odpre, „kako se tukaj, kjer bode zdaj in zdaj solnce priplavalo, nebo svitlo žari. Vidiš meglice svetliti se od zlatorumenih žarkov, in tamkej čez temnozelene gojzde, hotla bi reči gore zlata, — glej — zdaj — zdaj se solnce vidi. O čudni Bog, kteri je ono in vse, kar njegovi žarki osvetlujejo, vstvaril! Vidiš tamkej se vidi cerkvica kot pozlačena v gaju rodovitnih dreves, v kterem skorej celo selo skrito leži. Delavci grejo veselo vnovič okrepčani po svojih opravilih. Pastir žene goveda, ki veselo mukajo, tje v globoko dolino; na temu klancu se pasejo 8 belo kodraste ovce, ki jih spremlja skrbni ovčar. Poglej kosce tamkej na zelenih travrikih, ki sučejo v dolgi vrsti blisketeče kose; žitno polje je skorej rumeno, in kmalo se bodo srpovi veselo obračali. Povsod vidiš veliko dobrotljivost in blagoslov božji. O kako ljubeznjiv oče je on, ker na vse ljudi, naj v gradeh ali pa v revnih hišah stanujejo, ravno tako ljubeznjivo na nje gleda, je njim ta lepi svet, ki je tako poln njegovih darov, v stanovanje izvolil, in vse pri sebi enkrat imeti hoče! O kdo bi se takega dobrega očeta ne veselil?! 11 Take besede, ki so iz srca puhtele, so se mali Rozi v srce zasa¬ dile. Ona je sama ročice skupej sklenila rekoč: „0 ljubi Bog! kako te hvalim, ker si vse tako lepo naredil. 11 Ravno tako je podučila ljubeznjiva mati svojo hčer o vsem, kar mi na nebu in zemlji vidimo, od svitlega solnca do blišeče kaplje rose na veji, ktera nam dobrotlji¬ vost in prijaznost božjo oznanuje. Spremin leta z mnogoterimi lepotami in dobrotami, so ji dajale veliko priložnosti k poduku. Od stvari je Ro¬ zika jela stvarnika spoznavati. Zamogla je nam¬ reč pri ogledu lepega sadja ali kake cvetlice se srčno veseliti, in polna otročje ljubezni Boga za prejete dobrote hvaliti. Pobožna gospa je vse svete pripovesti na tanko znala, in večkrat ji je pripovedovala cele ure, ko je predla ali pa všivala na tančico, ra¬ dovedni hčeri take pripovesti, ktere so bile njeni starosti primerjene. Slišala je od raja, 9 starih očakov, od Izraelcev v puščavi, in od dežele, ki se od medu in mleka cedi: in pri teh pripovedkah je imela neizrečeno veselje. Učila se je, kako se je Bog kot nar svetejši ljudem razodeval, kteri le nad pobožnimi se veseli, greh sovraži, in vse pobožne hoče imeti. V hu¬ dobnih, ktere nam s. pismo kaže, je vidila strašne izglede hudobije; v dobrih pa, prijazne pota k vsaki lepi čednosti. Naj rajši je poslu¬ šala Roza od našega zveličarja pripovedovati. Veselila se je z angeli in pastirji nebeškega de¬ teta v jaslih pri Betlehemu, in je darovala z modrimi jutrove dežele novorojenemu kralju, kterega žareča zvezda na nebu je lesketala se, pobožne občutleje molitve in hvaležnosti, ktere so drajše bile kot zlato in kadilo. — Vidila je nadalje nebeškega sina v hiši mesta Nacaret, kako je svoji s. materi in bogaboječemu Jo¬ žefu pokoren bil, molil, delal, v ljubezni pri Bogu in ljudeh, kakor je tudi v starosti rastel; trdno je zraven sklenila svoje starše tudi tako vbogati, in vsaki dan boljša biti. Spremljala je v mislih nebeškega učitelja na njegovih potih v obljubljeni deželi; stala je v duhu med njego¬ vimi učenci na gori Tabor, na jezeru Genezaret in v tempeljnu; poslušala ga je polna goreč¬ nosti zvesto, in za trdno je materi obljubila, take lepe nauke tudi spolnovati. Naj večje veselje je občutila, ko je slišala, kako je bil ljubeznjivi zveličar detomil, male otročiče k sebi vabil, in jih blagoslovil. Kako 10 je žalostnim staršem mrtve deklice rekel: ,,Dete le spi!“ in jo iz mrtvega spanja k živ- lenju zopet obudil; kako je že od sveta ločenega mladenča živega žalostni, jakajoči materi podaril rekoč: „Vstani!“ Trdno je sklenila vedno do¬ ber otrok ostati, njega ljubiti, mu zaupati, kteri vse solze obriše, v vsaki sili gotovo pomaga, smrtni strah odvzame in večno življenje dati more. In ko je blaga mati zadnjič od terple- nja Kristusovega govorila, in ji pokazala, koliko je nedolžni odrešenik iz ljubezni do ljudi mogel prestati'; kako je še na križu viseč s kr¬ vavim in bledim obrazom za svoje morivce pri nebeškem očetu usmiljenja prosil, in skoz trple- nje in smert v veličastvo šel; tako se ni mogla solz zdržati; tekle so ji po belorudečih ličicih. Obljubila je v duhu temu, kateri je tudi za njo umeri, celo življenje posvečevati. Tako je učila bogoljubna mati svojo hčer Boga in nebeš¬ kega odrešenika spoznavati in ljubiti. Kakor je mati ljubezen do Boga v njeno srčice zasadila, tako je hotla tudi, da bi se ljubezen do vseh ljudi zakoreninila, posebno pa do svojih staršev. Ljubezen matere je otroško ljubezen hčere do nje vnela. Ravno tako je ljubila svojega očeta, akoravno je bil le malokdaj doma bival, zato ker je mati vedno s srčno ljubeznijo od njega govorila. Ce je mati rekla: „Vedi se vender tako, da ljubemu očetu, ko domu pride, bom le kaj dobrega od tebe pove¬ dati mogla,“ tako je bilo to za Rozo naj 11 veče in koristniše opominjevanje k dobremu; in ko je prišel potem zares ljubeznjivi oče na svoj. dom. je skrbela Roza kot tudi skrbna mati, mu ja prav veliko veselja storiti. Gastimir je postavim breskve posebno ljubil, ktere je neko drevo na grajišiskem zidovju rodilo. Mati je nekega dne prvence tega drevesa odtrgala, in jih v tri jednake dele razdelila, za ožeta, za se in Rozo rekoč: „Svoje breskve bodem očetu dala.“ Roza na to hitro povzame: „Tudi jest hočem svoje zraven pridjati“ Nobeden bi je ne bil pregovoril več, le eno za se obdržati, ampak z veselo opravilnostjo je vse breskve v lepo spleteni jerbasček prav umetno zložila, in jih očetu prinesla. Blaga gospa je imela navado zares ubogim z denarjem ali pa z živežem pomagati. Veliko teh darov je po Rozi podelila, da bi veselje, ki ga človek po dobrih delih občuti, po skušnji se učila. Znala je tako milosrčnost za ptuje potrebe obuditi, in sicer tako povzdigniti, da je Roza svoje veselje dobrovoljnosti drugih daro¬ vala. Prigodilo se je nekikrat, da je Roza od očeta k svojemu godu zlat za vezilo dobila s sporočilom, naj si zanj kupi, kar ji je naj ljubši; Roza je za mnogo reči mater popraševala, kaj bi se le za zlati denar dobiti zamoglo. Mati ji imenuje veliko reči, in vesela Roza sama ni vedila, kaj bi si zvolila. Ko je še vsa zamišljena bila v imenovane reči, glej — pride neka vdova, kteri je kuga edino kravico vzela. Usmiljena 12 gospa jo pokliče in ganljivo prošnjo uboge žene posluša. ,,Ja, ljuba moja, jest sem že toliko ljudem z denarjem pomagala, ki so od ravno te nesreče zadeti bili; moram vender kaj malega za vsakdanje potrebe obdržati . 11 Uboga vdova žalostno glavo uklone in vroče solze so tla močile. Matilda od ptuje nesreče vsa ganjena, gre v bližnjo stanico in prinese denarje, in jih položi na mizo rekoč: „Več vam zares nemo- rem dati, ali če bi imela še en zlat, bi si lahko prav zalo kravo kupiti mogla . 11 Roza zdaj hitro leti, prinese svoj zlat, in ga pridene k naštetemu denarju. „Jest imam že zadosti obla¬ čil 11 , reče, „tej ubogi ženi je krava veliko bolj potrebna, kot meni novo oblačilo . 11 Revna žena se veselja joka, in poljubiti je hotla Rozine roke, kar pa ta ni dopustila. Ko obdarovana vdova odide, objame gospa svojo hčer, ter reče: ,,'Tvoja milosrčnost več velja kot sto zlatov, več kot vsa draga oblačila in veličastvo sveta . 11 Matilda je navadila Rozo od malih nog k veseli pokoršini. „Zakaj“, vele modra mati, „svojevolja je naj večji zaderžek k dobremu. Otrok more učiti se svojo voljo volji staršev podvreči; namreč če staršev, kterih vidi, ne vboga, kako bo Boga slušal, kterega viditi ne- more? Silna nagnjenja se morajo ukrotiti, ljulka zruvati, da le prijetne cvetlice in žlahni občut- leji cvesti morejo . 11 Kar tedaj razumna mati ni mogla Rozi dovoliti, ji je v malo besedah gotovo odrekla. Mala Roza je sprvega, kot vsi 13 otroci, marsiktero reč zlo želela, in jo s prošnjami in solzami izsiliti hotla; ali materna beseda „Ne“- je več veljala kot sto besedi, ker vselej je pri tem ostalo, kar je rekla. Kmalo je spoznala, da vse prošnje in jokanje je zastonj, opustila je. Modra mati ji je dala v vsaki mali priložnosti se v pokoršini in premagovanju svojih nagnjenj vaditi. Kar je mati zapovedala, to je mogla Roza storiti, vsa druga opravila, vse igrače so mogle na enkrat v kraj. Se ene rožice ni smela od¬ trgati v vrtiču brez maternega dovoljenja. Ma¬ tilda ni rada veliko zapovedovala in prepovedovala; tudi tega ni trpela, da bi bila večkrat nepotrebno opominjevala ali pa strahovala, ker je dobro vedila, da otroci na zadnje sami ne vedo, kaj bi storili. ,,Zapoved je kmalo dosti, ali te mo¬ rajo na tanko spolnjene biti.“ Rekla je: „Ljubez- njivi Bog je nam le deset zapoved dal, in te so nam zadostne k večnemu zveličanju, in ako bi te zvesto spolnovali, bi tisuč drugih nam treba ne bilo.“ Bistroumna mati je tudi spo¬ znala, da so otroku za spodbudo k pokoršini plačila in kazni potrebne, rekoč: „Saj ljubi Bog z nami velikimi otroci ravno tako ravna. “ Ma¬ terno veselje je bilo ljubljeni Rozi iz domačega vrta prav veliko žlahnega sadja podeliti; ali Roza ga je mogla zaslužiti. Matilda je postavim rekla: „Ako te vrstice, ktere ti bodem zdaj povedala, mi zopet povedati moreš, tako te lepe češnje vzeti smeš.“ Ali pa ji reče drugi potr „Če mi delo lepo dovršiš, ktero ti bodem zdaj 14 dovršiti dala, dobiš lepi grozd.“ Roza je delo kmalo dovršila, in njeno veselje je bilo večji kakor pa, ako bi bila sadje brez zasluženja do¬ bila. Ce je Rozi kaj spodletelo, ni smela z ma¬ terjo v vrt, naj veča kazen za Rozo. Kmalo tudi tega ni bilo treba, če je mati le z ojstrim pogledom rekla: „Kaj tacega bi ne bila od tebe mislila! Nikar me ne žali!“ Roza pokoja imela ni, dokler se ni materni obraz zopet zjasnil. Prepridna mati, ktera nikdar ni bila brez dela, je vedno skrbela, da je hčerka kaj opraviti imela. Ako je pri delu sedela, je mogla Rozika tudi delati. „Otroška pridnost sicer ni veliko vredna v hišnem dvorjenju; ali s tem se otrok navadi zgodej marljivosti, ne pa dragoceni čas s posto¬ panjem gubiti.“ In zares, na tako vižo je bila obvarovana pred dolgim časom in nejevoljo. Zgodej je bila privajena delavnega živlenja. Kmalo je znala prav lepo presti in šivanko prav ročno sukati. Nekega dne je Roza z materno pomočjo novo oblačilo si naredila iz platna, kterega si je sama napredla, nad kterim je veči veselje imela, kod nad dragim oblačilom, kterega je enkrat oče, ko je iz vojske prišel, seboj prinesel. Matilda je skrbela po navadi, da je kuhinjo imela prav snažno in blisketečo posodo. Tudi v kuhinji je imela Roza vedno kaj opraviti, in če druzega ni bilo, je grah čistila, ali pa lečo zbirala. Naj prijetniše delo je imela blaga gospa v grajšinskem vertu, posebno še, ker ji je bil •čisti zrak tako rekoč zdravilo. Tudi Roza je 15 kmalo imela veselje za vrtnarska opravila. Mati ji je posebne grede odločila; napravila ji je zra¬ ven grabljic malo škropilnico in drugo vrt¬ narsko orodje. V vertu je bilo za Rozo od prvih pomladanskih dni, ko so jele breskve lepo rudeč- kasto cvesti, do trde jeseni, ko je listje z drevja padalo, vedno kaj opraviti; z velikim veseljem je semena sadila in zeliša skrbno po¬ livala, plela, mlado zelje lepo ogrebala, visokora¬ sel grah na mladike privezavala i. t. d. Ko je prvi vrtni grah, ki ga je Roza vsadila, na mizo prinesla, je bila veseljsi, kot ko bi naj dražja zmišljena jedila bila prinesla; mislila je, da nobena jed ji ni še tako dobro dišala. ,,To je korist delavnosti", reče mati „tako blagoslovi Bog vsako dobro delo. Pridne roke so ves kraj, ki naš grad obdaja, puščavo v prijetni vrt spre¬ obrnile. Kakor je skrbela razumna mati mali Rozi vedno za delo, ravno tako ji je dala o pravem času počitek. Dva ali trikrat v tednu so smele k Rozi priti neke deklice, ki so bile dobrega zadržanja; med kterimi je bila posebno ena po imenu Nežika prav dobrega srca. Roza je vselej svoje prijatlice gostovala, potem so predle-nekaj časa, nazadnje pa so v prostorni izbi ali pa v vrtu kako igrale. Mati je med tem bila na skrivnem kraju, od koder je zamogla vse viditi in slišati, brez da bi jo bile vesele deklice mogle zapaziti. Ljudomila gospa jim je sama kako igro povedala, in je vedila 16 tudi igro za Rozo naukapolno storiti. Tako je bila vedno dobre volje, in za vsako delo volnejša in radovoljniše spolniti vsako povelje. Posebno pa je skrbna mati pazila, da bi prevzetnost in samoljubjo pri Rozi se ne obudilo. Nekega dne, ko je bila že veči, pridejo knezi v Jelodvor, svojega prijatla Castimira obiskat. Ve¬ liko vitezov in vitežkih gospa iz bližnjih krajev je bilo povabljenih. Roza je mogla svojemu stanu primirjeno oblečena biti v lepi svili in z dragimi kamni olikana. Ptuji vitezi in gospe so hvalili lepoto in kinu gospodičnie, kar je Rozi jako dobro djalo. Ko so imenitni gosti odišli, reče mati k Rozi: „Besede, s kterimi so hotli gospodje in gospe tebe častiti, so me prav razžalile! Kaj niso druzega imeli nad teboj hvaliti kot to zvunajno leepotičje ki na tebi visi in zdaj, ga boš sopet proč djala!? — Oni so tkavca svile in umetnika, ki je kamne obrezal, ne pa tebe hvalili. Le tvojo postavo so častili, ki ni tvoja vrednost, čigar lepota kmalo mine, in enkrat se bo v prah in pepel spreobrnila. O Bog! če bi druzega nič ne bilo na tebi hvalevrednega, bi bila jest prav nesrečna mati! Ljuba Roza! skrbi si pridobiti le takih čednosti, ktere so v resnici časti vredne. 11 Žalostna je mati lepotijo v lepo skrinjico spravljala, ter pravi: „0 kaj so te drage reči proti žlahnemu srcu! — Vse to me nemore v resnici osrečiti. Ko me bodejo enkrat k pokopališču nesli, ostane ta škrinjica tukaj; pobožna in dobra dela so 17 pravi dragi kamni, kteri v večnosti vrednost imajo. “ Ali vender, več kot vse lepe besede in nauki, je veljal pri Rozi materni lepi izgled prave pobožnosti. Zadržanje matere je bilo svitlo, čisto zrkalo vseh lepih čednost, ki jih je Roza zamogla brez pomiselka posnemati. Blaga mati je bila v svojem zaderžanju tako modra, pohlevna, da vsako njeno delo je bila očitna hvala te lepe čednosti. Nikdar ni sama sebe hvalila; ali pa- od drugih kaj slabega go¬ vorila. Posebno pa je pobožnost in ljudomilost v srcu ljubeznive hčere vtisnjena ostala za celo življenje neizbrisljiva. V gradu je bila lepa cerkvica, drago okin- čana. Tukaj je bogoljubna mati velikokrat z veliko pobožnostjo pred altarjem kleče molila vsa v Boga zamaknjena. Njeni obraz je obda¬ jala nebeška lepota, dušni mir in edinost z Bogom sta se na njenem obrazu očitno vidila, Rozi je bil angelski pogled viditi ljubo mater tako gorečo v molitvi. Vsa ganjena je povzdig¬ nila tudi ona svoje občutleje k nebesom. Vidila je tukaj z lastnimi očmi in globoko čutila, „da naj žlahnejši in blažji vseh ohčutlejev je — prava bogaboječnost. 11 Cele obširno popisane knjige bi je ne bile tako očitno o tej resnici prepričati mogle. Matilda je bolnikom, s trplenjem obloženim in sile stiskanim, ako je bilo le mogoče, iz srca, rada pomagala. Pod hribom v nekem selu 2 18 je bila uboga nadničarica, mati sedem malih otrok, grozno bolna. Usmiljeni gospej ni bilo pretežavno iz visokega grajšinskega hriba iti v selo in obiskati ubogo bolno pod niško slam¬ nato streho. Ljubeznjivo je popraševala za vse okoliščine, zraven je sama vse vredila, tolažila revo, in sama ji zdravila podajala. Vsaki dan je obiskovanje ponovila, in Roza jo je mogla vedno spremljati, da je tako sčasoma s človeš¬ kimi slabostimi bila znana, zraven pa mogla učiti se ptujih nesrečo lajšati, in samo sebe toliko ložej obvarovati. Ko je Matilda nekega dne zopet pri borni postelji bolne bila, in ža¬ lostno družino zagotovila, da, ljuba mati ni več v smrtni nevarnosti, so vsi veselja se jokali; oče je opominjal svoje otročiče dobrotljivi gospej, ktera je materi življenje otela, kleče se zahvaliti. Blagodušna gospa sama zelo ganjena poklekne, in hvaležni otročiči so roke in oblačilo njeno poljubovali. Pri tem pogledu je bila Roza močno ganjena, točila je veselja solzice s preveselo družino. Obljubila je v duhu, dela mile matere nasledovati; zraven pa je Boga srčno hvalila, ker ji je tako dobro mater za rednieo podaril. Tako dobro odgojenje ni moglo brez dobrega sadu ostati. Bila je Roza zares tudi podoba vsake lepe diviške čednosti. Golo ljubezen do Boga, do staršev in sploh do vseh ljudi je Roza v vsakem djanju kazala. Ponižnost v zadr¬ žanju, tihota blažene duše, in pobožne čiste misli so se lahko posnemale iz njenega milega 19 obraza. Obleka njena ni bila ptuja, ampak čisto iz domače preje, ki jo je sama spredla. Kaka plava cvetlica ali pa rožni popek jej je bil naj ljubši in edini kinč. Al njene nedolžne in prijazne oči so bile lepše kot plave vijolice; barva nedolžnosti cvetečih lic je osramotila rudečico razpočene rože. Kteri jo je le vidil, je rekel: ,,Roza Jelodvorska je zares naj lepša go¬ spodiči na v vsi deželi; ali njene čednosti so še veče kot njena lepota.“ II. Roza zgubi svojo mater. 0 da Roza, tako skrbno mater imeti, ni mogla dolgo vživati! Bila je ravno v Štirn aj- stem letu svoje starosti, ko prisrčna mati nagloma zbole. Bolezni tudi Rozi ni skrivala. Blagi vitez Castimir je na vojsko šel, in krepko težki meč za domovino sukal. Tedaj reče draga mati nježni svoji hčerki: „Pošlji zvestega poroč¬ nika k mojemu možu, kterega bi še enkrat rada vidila, in ga s svojima omedlevima rokama ob¬ jela. Pošlji tudi po opata Bogoslava; on me je krstil, on je moje življenje, ko sem svitlobo dneva prvikrat zagledala, Vsegamogočnemu po¬ svetil. Gotovo mi on ne bo svoje zdravilne po- 2 * 20 moči odrekel pri odhodu iz tega življenja, timveč me mirno spremil v boljše večno življenje, pred svitli sedež mojega dobrotljivega Stvarnika. Sicer, draga hčerka, bi bilo kaj žalostno, ko bi se samo v tem hipu pripravljala za smrt, ampak človek mora vedno pripravljen biti, ker mu ni znana ura, kdaj da da bode umrl.“ Ža¬ lostna. Roza vsa sporočila svoje blažene matere natanko spolni. Castitlijivi oče Bogoslav, sivi starček, bistre glave, pobožni mož pride, večno hrano umijaroči podelit. Matilda se sama malo ž njim razgovarja in na zadnje je prejela iz blagoslovljenih opatovih rok tolažbo in krepost, zadnjo uro mimo pričakovati. Kdo je zmožen popisati žalost naše Roze! Curkoma so lile svitle solzice po njenih nedolžnih licih, s drhtojo- čim glasom je molila le k Bogu, da bi se usmi¬ lil, in drago mater še mnogo let pri življenju ohranil. Ali, ko vidi, da so materne oči oma¬ govale, ji opada vsa moč; v kratkem : nepopisli- va je žalost angelske podobe. — Čez nekaj dni pride slavni Častimir iz vojske na svoj dom. Navadno mu priteče nježna Rozika nasproti. Ali kako se začudi častimir, ko vidi, da je njegova krasna hčerka vsa bleda, s gorkimi solzami oblita. Njegovo začudenje se spremeni -v mili jok, ko vidi drago ženo s smrtjo borečo na smrtni postelji. Blažena gospa globoko izdihne in poda ljubemu možu desno, Rozi levo roko, ktera je dobrote delila, zdaj jo pa moč zapušča, j,Ljubeznjivi. Častimir, ijubeznjiva Roza!“ reče ‘21 z žalostnim. glasom, „zadnja ura se mi bliža. Več ne bom vidila žarnega solnca izhajati, že menj pa zahajati. Ne bodita žalostna in ne pre¬ takajta solzic britkosti. Saj me bo sprejelo večno svetišče večne svitlobe navdano v svojo radostno stanovanje. Se eno željo občutim, namreč vaju, moja predraga, blagosloviti. Tresoča Roza po¬ klekne na eno in Castimir na drugo stran po¬ stelje. Solzice britkosti so nju obličje polile, ko draga mati svojega sopruga in svojo milo hčerko blagoslovi. „Ne jokajta prisrčna moja, saj se ne ločim od vaju na veke, kmalo se zopet vidimo, in potem bomo vekomej združeni v nebeškem raju. “ Zdaj omolkne, ker žalost ji besedo zamori. ,,Glej mili Castimir,“ nastavi čez en čas nadalje, ,,glej milo Rozo, ona je živa podoba moja, imej jo v vednem spominu, in kadar jo pogledaš, se spomni mene, svoje zveste žene. Tebi jo izročim v zdihljejih. Gojila sem jo v keršanski pobožnosti; lepo je izrejena, in ti ljubi Castimir dovrši to izrejo, kar meni ni več dopuščeno. Popravi, kar sem jest, opustila storiti. Ljubi jo, kakor si mene ljubil, za kar se ti umijaroča zahvaljujem. -— In ti ljuba moja Roza! ti si bila vedno radost mojega srca, nikdar me nisi razžalila, kar ji zdaj v smrtni uri spričujem. Ostani tudi zanaprej bogaboječa, pobožna. Skusi cvetje nedolžnosti ohraniti tudi zanaprej, vedno ljubi Boga in svojega dobrega očeta Castimira. Skazuj mu toliko ljubezni, kolikor si je meni in bodi mu v njegovi starosti zvesta podpora!“ 22 „Z Bogom, draga moja!“ govori z jasnin: pogledom proti nebu. „Z Bogom! — jest vaju moram zapustiti. On ki v naša srca vidi, li kteremu upam v kratkem priti, on naj vaju varuje vsega hudega, in vaju potrdi v dobrem, da se kmalo zopet vidimo tam v svitlih nebesih. “ — Zadnji z Bogom sta slišala Castimir in Roza od svoje umirajoče. V Bogu je sladko zaspala. Strmo gledata oče in hči mrtvo truplo. Mrzli lici zalivajo gorke solzice hčere, gorke solzice sopruga. Noč in dan pretakata solze, ker zguba sopruge je bila Castimiru skeleča rana, ktera ni poznala zdravila, Zguba ljube matere je bila žalostni Rozi pogubljvi strup, ki je rudečico belo- rudečih ličic spremenil v mrtvaško podobo. Tako so minule žalostne ure. Ali naenkrat zazvone zvonovi, kterih glas se razširja čez hribe in plan, kakor da bi vsem vernim naznaniti hotli, da je bogaboječa Matilda umrla. Na grobu pa, v katerem so košice Matilde počivale, je bil postavljen lep križ popotnika svareč: „Moli za dušo milosrčne Matilde!“ Tudi Castimir in Roza sta nmogikrat obiskala grob ranjce. Solzice so polivale mrzlo kamenje, dokler ne obzeleni, in dokler ga nedolžne cvetlice ne kinčajo. Tako že na tem svetu kinča božja previdnost grob pobožne Matilde, na unem pak jo krije zlata gomila večnega srebrila! 23 III. Roza streže srojemu učetu. Slavni vitez Častimir je šel zopet v vojsko, in se povsod junaško obnašal. Ali nekega jesenskega dne se povrne na desni roki zelo ra¬ njen k domu. Krasna Roza, ktere srce je bilo po materni smrti že mirnejše, mora zopet tugo- vati, ko vidi svojega očeta ranjenega. Kolikor mogoče, si je prizadevala, da bi kmalo ozdravil. Stregla mu je lepo, in lahno je obezovala nje¬ govo rano. S tako marljivistjo ljube Roze je rana jela okrevati, ali Častimir, ki je le v bitvi radosten bil, se ne ve kam djati od predolzega časa. Tudi o tem ga je Roza razvedrila. Pravila mu je, kaj so jo ljuba mati učili, kaj pripovedo¬ vali. Častimirovo srce je bilo mirno, ker misli, da sliši svojo pametno ženo govoriti. Silila ga je srebrni kozarec, rujnega vinca natočiti in na zdravje preddedov spiti. Tako je bil vitez pri¬ moran kaj pripovedovati, in dolgi čas ga je zapustil. Žalostne zimske ure, ko je narava obilno s snegom odeta, so mu v trenutku pre¬ tekle, in pisana spomlad se je zopet ponovila. Nekega spomladanskega dne obiše neki žlahni vitez Castimira, ter ga sili zopet v vojsko. Ča¬ stimir, ki je čutil, da ranjena roka ni za meč in sulico sukati, mu, dasiravno nerad, vender odreče. Obljubi mu pak, da mu bo po moči poma- 24 gal s svojimi hrabrimi junaki. Urno tedaj skliče vse svoje v grad, in jih tri dni očetovsko gostuje. Četrtega dne, ko na justranjem nebu svitla zarja napoči, so se imeli posloviti. Castimir krepko poprime besedo, rekoč: „Vidite dragi junači! da sem jest nezmožen z vami po navadi iti v vojsko. Milostivi knez potrebuje pomoči, in ker sam nemorem vas voditi k zmagi in časti, tako vas zročim žlahnemu vitezu tukaj. Obnašajte se hrabro, kakor ste se, ko sem bil jest med vami. Proti sovražniku bodite junači, proti kmetu mi¬ lostivi. “ Bojna tromba zadoni, in lirabi vojaki, zapustijo s petjem in vriskom slavni Častimirov grad. S solznim očesom se je oziral za njimi, dokler se mu ne skrikejo za gosto obraščeni gojzd. Ves ljubi dan je bila žalost njegova to- varšica. Na večer pa zopet sede k ognjišču z lepo Rozo pomenkovati se, ker je vedil, da ga samo ona zna razvedriti. Donese mu nježna Roza ko¬ zarec vina, da se ogreje, ker večer je bil prav hladen. Potem ga prosi: „Ljubi oče! povejte mi enkrat pripovedko od oglarja. Sicer mi je že malo po malo znana, pa vender bi jo rada slišala/ 1 Tužno očetovo oko se zjasni, in koj je pripravljen od hrabrega Jakoba govoriti. ,,Ravno danes me je obiskal, in me tolaži, ker nisem mogel v vojno. On je bil nekdaj jaki vojšak, vedno me je v vojski spremljal. Ali preden ti pričnem povestico, ti moram še nekaj povedati od Smreškega viteza Strašiinira. Grad smreški tr je znan, ker njegove v nebo kipeče stolpe lakho vidiš iz lin našega stolpa; Strašimir pak ti ni poznan. — Bil sem v svojih mladih letih ž njim na knezovem dvoru. Bil je on že v mla¬ dosti svojeglav, zavidljiv, ošaben, z eno besedo.: lepih lastnost si je kaj malo prisvojil. Nekega dne je bila vojaška skušnja na knezovem dvoru, da bi vsi mladiči izurjenje in učenost pokazali v bojni vaji. Vse mi po sreči izide, in bil sem prvi med vsemi. Za darilo sem dobil lep meč z zlatim držajem, kterega so mi tvoja rajnca mati, naj lepša devica na knezovem dvoru, na dragovšivani blazini podali. Strašimir pa, ko se je slabo obnašal, dobi zadnje darilo, ostroge za konja spodbadati. Od te dobe me zanaprej vedno sovraži in pisano gleda. Se bolj se pomnoži njegov srd, ko so mi, kakor sama veš, svitli cesar po hudi bitvi zlato veri¬ žico s svetinjo podarili, ker sem se junaško bo¬ jeval; Strašimira pa, ki se je bedasto obnašal, so ozmerjali. Zgubljena bi bila namreč bitva, tako nerodno je lomastil med sovražniki. K sreči da nisem bil daleč proč. Jest in Jakob sva prva bila v pomoč, za nama privihrajo konjiki, in kmalo so bili zelo tepeni. Pobožni Jakob, kakor moj podložni je imel malo posestvo, ktero je bilo na meji Strašimiro- vega obilnega posestva. Al koliko je moral prestati revni Jakob pred hudobnim vitezom. Iz njegovih taninih gojzdov je pridrla razna zver, na primer: volkovi, medvedi, divji prešiči in so uničili vso setvo pridnega Jakoba. 26 'Sicer sem mu dovolil vse postreliti, ker zverjad, ki čez Strašimirovo mejo pride, ni več njegova. — Nekega večera se pripeti, ko ravno proti domu jaham, da zaslišim nepoznani mili glas. Čez dalje mi bije glasneje na ušesa. Kdo je bil? Revna Jakobova žena Marjeta s svojo hčerko Nežico. Milo ste jokali, ter me usmiljenja pro¬ sili. Hitro konja ustavim, in ju prašam, kaj da je tako žalostnega? Zdaj jame revna žena z milim glasom: Ravno smo vsi po navadi pod lipo sedeli in večerjali, ka zaslišimo strašni hrup orožja. Bil je brezdušni Strašimir s svojimi hlap- čoni. Kot vihar prijahajo pred našo hišico, in zvežejo, o neusmiljenost! mojega Jakoba, ter ga na voz denejo in odidejo. Zastonj sem pretakala britke solzice pred njegovim gnjusnim obličjem, nisem se mu smilila ne jest revna žena, ne mala Nežika. Pa zakaj so ga zvezali in odpeljali? — prašam dalje. Zato, ker je po pravici enega jelena vstrelil, ko nam je lepo žito teptal. Kaj so me spodbodle tužne besede revne žene. Prise¬ gel je tudi v svoji togoti: Jakoba v nar straš- nejšo tamnico zapreti, da bode med ostudnimi merčesi poginul. „ Oprostil ga bom,“ rečem k ženi „in ako bi imel ves tolovajski berlog razdjati. Nikar se ne žalite, pojdite tačas z deklico na moj grad. “ Hipoma se napotim s svojimi konjiki koli¬ kor je mogoče hudobnemu vitezu njegov rop odvzeti, ker — ako bi bil v svojem gradu že, 27 potem bi bila jako težka reč, pobožnega Jakoba mu iz rok izpuliti. Jaderno pošljem neke ko- njike : sledite, kje da je, imenujem jim tudi mesto našega snidenja in iskrenega vranca trdo spodbodem. Vojaki mi kmalo povejo: Stra- šimir je s svojimi hlapčoni v mlinu pri borovem potoku in se gostuje; kola pa z revnim Jakobom stoje pred vratimi. Ker smo ga tedaj že prehi¬ teli, tako ga čakamo in njegovo roparsko derhal na takem kraji, koder so mogli mimo iti. Že je solnce za goro šlo in luna izza gor prijazno pri¬ plavala ; ali od Strašimira ni bilo ne sluha ne duha še nikjer. Skrbelo nas je. Kar se zasliši velik šum in krik; mahali so jo namreč proti nam, prav Židane volje. Ko blisk planemo na tolovaje. Strašimir nenadjoč se takega napada, zraven pa tudi ker je vina jako napil se, je prav slabo svoj meč sukal, in jo po kratkem boju pobegne. Lahko bi ga bil vjel, ali usmilil sem se ga, in pustil sem ga teči na svoj dom. — Hvala Bogu! nikdo ni življenja zgubil. Le z orožjem sovražnika je bila zemlja posuta. “ Neki predrzni vojak iz Strašimirovega tropa je hotel z mano poskusiti se; al spodletelo mu je, — s svojo sulico namreč ga od strani dregnem, da je dalječ proč iz konja telebil. Naglo razvežemo moža iz kol in denemo pridobljeno orožje nanje, Jakob pa zajaha ostalega konja, in veselo smo jo proti domu vihrali. — Kakšno veselje ste žena in hči občutile, ko smo v naš grad prijahali in meni na strani Jakob, ne da se dopovedati. In vender, 28 ljuba Roza, je bilo moje veselje še večje. O to so sladki občutleji, druge nevarnosti rešene viditi!“ „Da bi bil oprosten Jakob Strašimirovega maševanja, mu odločim kot v svojem gradu. Kmalo potem je bil v vojski tako hudo ranjen, da ni bil več za vojaško porabo. Ali za tega voljo ni rok križem držal, ampak hotel je kos kruha si zaslužiti. Najdel je v sredi našega gojzda lepo do¬ linico, kamor je želel se naseliti, kar mu tudi dovolim. Spreobrnil je zali kos zemlje v lepo polje, od kterega ima zdaj živež. Zraven pa še z mojim do¬ voljenjem oglje žge. V kraj, kjer zdaj Jakob in njegova družina stanuje, le malo kdo pride, in tako je popolnoma varen pred nepokojem.“ Tej povesti pristavi Castiinir še druge do- godbe, postavim njegove jakosti in zvestobe i. t. d. tako, da je govorica zelo v noč trpela. Roza vsa zamišljena v povest, je pozabila ko¬ zarec ljubemu očetu napolniti in derva na ogenj djati. Ze sta hotla, ko odmolita, k pokoji se podati; kar — v gradu hipoma strašni hrup vstane. Oboki so odmevali šuma strašnega orožja in vpitja divjih vojakov. Vedno bolj se bližajo vratam, v čigar Staniči sta bila vitez Castiinir in Roza. Naglo poskoči žlahni vitez in išče orožja; Roza vrata zapahne. Ali grozovitim sunjena vrata se odprejo, in v sobo stopi visok mož v črnem oklepju, ž njim več drugih z mečem v rokah. „Castimir!“ zagromi s strašnim pogledom, „ura maščevanja je odbila. Jaz sem Strašimir, 29 kojemu si bil ti vedno protivnik, in ga tolikokrat razžalil. Mislim, da se boš zdaj zato pokoril. “ Obrnivši se k svojim hlapčonom reče: „Denite mu spone na roke in noge; dobro ga čuvajte, dokler ne odrinemo. Naj globokejša tamnica v Smrečnjiku bo zanaprej njegovo prebivališče. Orožje, oblačila, druge drage reči, ktere so mi všeč, si hočem zdaj izbrati. Potem lahko ali grad golo obropate za plačilo svoje jakosti, ko se jaz timčas z bučo starega vina potolažim. Urno se sukajte! — v treh urah odrinemo.“ Zastonj prosi mila Roza neusmiljenega trinoga prizanesljivosti, zastonj solzice toči za svojega dobrega očeta. Bezbožni Strašimir jo pahne od sebe, in ošabno gre. skoz vrata z ropočim mečem. Blagi vitez je kmalo trdo uklenjen in dva vo¬ jaka ga stražita pred vratimi. Grdo ropa sovražnik, kar vidi — uniči. Dolgo je čakal strastni Smrekar priložnosti, da bi Castimira mogel napasti. Zdaj pa mu je bilo to, kaj lahko storiti, ker Castimirovi hrabri vojaki so bili v vojski. Le malo, bolj slabih vojakov obdrži doma za hrambo. In go¬ tovo bi ne bil hudobni vitez tako lahko v grad prilomastil, ako bi ne bilo izdajstva. Bil je namreč med Castomirovimi vojaki nek zanikrni junak, kterega je on iz usmiljenja pred nekaj dnevi v službo vzel. Za majhino plačo otvori skrivna mala vrata, ktera so bila med starim zidovjem, večidel že s trnjem obraščena. Šli so potem skozi podzemeljske oboke naravnost v 30 sredo grada. Čast.imirovi ostali vojaki so prepozno zapazili sovražnika, in so bili vkljub vse zoper- stave kmalo premagani. Ni čuda tedaj, da je roparski vitez brez vse opore, tako naglo v stanico blagodušnega viteza privihral in ga kot naj večega budodelnika uklenil. IV. Roza od svojega očeta ločena. Blagi častimir v preveliki žalosti vtopljen, sedi na stolu naslonjen na levo roko, pri malem ognju, v težkih verigah. Tugujoča Roza, kleči zraven ljubega očeta, moli •—• pa sama ne ve kaj, in kako. Sklepa roke, ihti od prevelike žalosti, in gorke solzice so se po milem obličji utrinjale. Plakajoča gleda tužni obraz drazega očeta, in — morebiti zadnji krat! — Ta strašna misel presune srce blagosrčne Roze kot ranijoči meč. Rumenkasti lasci, kinč zale deve, zdaj zmešano okoli njene glavice letajo. Zdi se ji, da njegovo podobo le v sanjah vidi pri umirajo¬ čem ognji rumenkaste svitlobe. Strašni ropot in peklensko krohotanje se razlega po gradu. Pijani sovražnik razgraja in ropa brez usmi¬ ljenja. V izbi nesrečnega Castimira in Roze pa je bilo tako tiho in mirno kot na mrtvaškem 31 pokopališču. Svetilnica je tudi slabo že gorela, ker ji je olja pomanjkovalo. Le Roza je zdiho¬ vala. Obrnivši se proti očetu, reče: Roko, ktera je tolikrat nedolžnost rešila, in tudi še ranjeno, ukleniti! O to je preveč! “ — Zopet obmolkne,, žalost ji glas zamori. Vidši Castimir žalostno Rozo, od ktere bo kmalo kmalo ločen, dobro vedši, da jo zdaj nič dobrega ne čaka za naprej; brez upanja, kedaj hude ječe rešen biti: ga je popolnoma pobilo. Ali vendar začne svojo ljubo, drago hčerko to¬ lažiti rekoč: „Ne žaluj, ljubo dete, in obriši si solze! To trpljenje je nama Bog naklonil. Po¬ ljubiva njegovo pravično roko, akoravno tepe. Boli zdaj le zato, da bo nama potem toliko boljši. Božja previdnost vse križe in težave k našemu pridu obrača. Njegova mila roka nad nama čuva, in zoper njegovo voljo se nama nič nemore zgoditi. Tudi sovražniki nama dru- zega nemorejo storiti kot to — kar nama koristi. Zaupajva tedaj trdno na Vsegamogočnega, on bo naju ob svojem času gotovo rešil. Gotovo je zdaj moja sreča bolj vtrjena kot pred malim časom. Zanašal sem se na carovo milost in knezovo prijaznost; ali ti imajo zdaj sami s svojimi sovražniki opraviti. Zanašal sem se na svoj meč, trdno zidovje in debele zapahe; ali zdaj se zanesem na Boga. On naj bo od zdaj zanaprej moj edini, ljubi zvesti, varh in moj. čvrsti grad.“ 32 „Le prenaglo se bodeva zdaj, ljubeznjiva hči, ločila 11 , povzame čez malo časa in objame z levico ljubljeno Rozo, ker je bila desnica s težkim železjem obložena, in zraven tega rana, ga vnovič zelo boleti jame. „0 nikar ne govorite, ljubi oče, od ločenja! 11 in prisrčno ga objame. „0d vas me ne sme neusmiljeni trinog ločiti: z vami hočem vse težave in britkosti deliti! 11 „Nikar ljuba Roza“, pravi oče mirno, „to ne bo Strašimir pripustil, da bi bila ti pri meni. Te tolažbe mi on ne dovoli. Ni drugače, blaga hčerka, morava ločiti se; ali vender poslušaj zdaj moj svet. — Na tebe, zavolj tvoje mlado¬ sti, nikdo posebno ne pazi. Glej tedaj, da iz grada prideš, da ne boš morebiti kot sužnja v zaničljivih delih svojega življenja žalostno kon¬ čala. Eden ali drugi mojih hlapcev ti bode mo¬ rebiti v beg pomagal; zakaj ta grad, in vse, kar je v njem, vzame zdaj Strašimir v posestvo. Postala si zdaj, prisrčna moja, iz vitežke žlahne gospodične, prav revna, uboga deklica. Ali vender, če ravno taka iz svojega očetovskega prebivališa, kakoršna si zdaj pred menoj, greš, in celo nič od našega premoženja, svoje drage ranjce matere in mojega sabo vzeti ne smeš.: vendar ne obupaj, ljubezniva Roza. Časno blago ni vredno, da bi po njem žalovali. In — ako prav prevdarimo, vendar ga ne smemo po pravici našega imenovati. Ravno zdaj očitno vidiš, kako lahko nam more biti odvzeto. In ako bi ga tudi zdaj ne bila zgubila, gotovo o 33 smrti bi bila mogla vse zapustiti. Ali drugi zakladi so, ljubo dete, katerih nam ne more nobena nesreča in tudi smrt odvzeti; kterih ne zlato in srebro preceniti ne more. Menim pobož¬ nost, delavnost, čistost in potrpežljivost. Te in druge lepe lastnosti so bile naj večje premoženje in naj lepši kinč tvoje matere. Ako ti le — ta dota ostane, potem si v obilni meri bogata . 11 „Ko iz grada prideš, pojdi k pobožnemu Jakobu. On in njegova ravno tako pobožna žena bota gotovo za te skrbela. Pri njima za- moreš na tihem živeti, dokler te kaki vitez k sebi ne vzame, ki so bili popred moji prijatli. Ja, ako bi morala veliko let pri njem ostati, ja celo svoje življenje pod negovim niškim kro¬ vom bivati, naj bode to tvoja tolažba, da se tudi v majhni kočici velikokrat lahkejši po- božniše živi in umerje, kot pa v zalem gradu. In to je poslednjič vender najbolje ! 11 „Nikar se tedaj ne sramuj kmetijskega dela; ročno vsako reč poprimi. Žulji na prstih, pridne roke so večjega spoštovanja vredni, kot pa zlati prstani in demanti na leni roki. O kako koristno ti je zdaj, da so te ranjca mati pridnosti navadili, in svoje sreče ne v nečimer- nih rečeh, dragih jedilih in v razstresljivih nor¬ čijah iskati učili. — S pridnim delom skleni pobožno molitev. Mi smo telo in duša. Telo naj dela, duh pa naj se k Bogu dviga. Delo zasluži kruh za truplo; molitev dušo živi. če tudi srp v rokah držiš, imej Boga v duhu. Vedne 3 34 misli na Boga zamorejo naj manjši delo žlahniši storiti, kot je zlato in srebro. “ -iLjubeznjiva Roza! posebno ti priporočam varovati svojo nedolžnost. Varuj se takih ljudi, ki imajo take pogovore, pri kterih bi se mogla sramovati; varuj se jih, so namreč pogubljiva kuga duše. Meni ni mogoče dalje zate skrbeti; skrbna bodi tedaj sama. Pri vsakem delu, pri vsaki misli imej tudi to misel: Bog me vidi, in gotovo ne boš nikdar grešila. — Za me ni¬ kar ne skrbi. Pusti ljubemu Bogu skrb za naju; moli samo. On me gotovo ne bo zapustil, in tvoja pobožna molitev ne bo zavržena. Ce ravno je velika nesreča, Bog mi jo lahko more polaj- šati. Železna vrata in debeli zapahi mu ne branijo tudi v težko ječo priti; on je povsod — samo v srcu hudobnega ni. Trdno za¬ upajva v njega, in on naju gotovo ne bode za¬ pustil. „Upam, da me bo previdnost božja gotovo sužnosti rešila. Ako bi se pa primerilo, da zdaj zadnjikrat obličje svojega očeta vidiš, — in jest vse svoje življenje v tamnici trpeti mo¬ ram; želim si saj to tolažbo v svoji nesreči: Moja Roza ni pozabila opominjevanja svojega očeta. Zvesto nasleduje lepe čednosti pobožne matere; vredna je svojih staršev in ranjcih prednikov naših. In če mi tudi potem v tanini ječi zadnja ura bije, nobeden me ne vidi, nikdo ne sliši mojih zadnjih zdihlejev; nobena prijazna roka oči mi ne zatisne; mi vender v smrtni uri 35 ta tolažba ostane: Jest zapustim dobro, boga¬ boječo hčer na svetu, ali kaj rečem! — ne pu¬ stim je tukaj za večno, saj bo kmalo za menoj v nebesa prišla!“ „Zadnje besede tvoje blažene matere, katere bi tudi moje bile, ako bi bila pri moji smrti, hočem le ponoviti. „Bodi vedno pobožna, ne¬ dolžna in dobra. Ljubi Boga, spolnuj zapovedi, varuj se greha.“ Ako slišiš, smrt me je železja za večno oprostila, tako misli, te besede so zadnje bile iz ust mojega očeta! — Spolnuj jih, ljubo dete, in Bog, kateri je že popred iz neza- popadljivih vzrokov tvojo mater k sebi poklical, in zdaj tudi očeta vzame, bo nas tamkej v svitlih nebesih zopet skupaj pripeljal.“ ,,Glej! ravno danes sem zlato svetinjo, in dragi spominek cesarjev, zlato verižnico, na vrat djal, kojo so mi svitli cesar po dobljeni bitvi sami na čelu cele vojske nataknili. Skril sem jo pod svojo obleko, ko sem slišal sovražnike v naju stanico dreti. Nemorem je brez žalosti po¬ gledati! O kako nestanovitna je sreča na tem svetu! Nekdaj so me njih Veličanstvo s to zlato verižnico k časti povzdignili; zdaj pa mo¬ ram hudodelniku enako železne spone nositi. Vzemi jo v moj vedni dragi spominek; ali nikar je prodati, tudi v naj večji sili ne. Za¬ kaj, ako bi tudi jest ne živel več, se lahko po tem zve, da si iz žlahnega Jelodvorskega rodu. •— Lepe podobe in tolažbepolni pregovori na svetinji so več vredni, kot pa zlato, iz kterega 3 * 36 je izdelana. Glej! tukaj oko božje od žarkov ob¬ dano z napisom: „ Ako je Bog z nami, kdo je zoper nas?“ Gotovo se bodo tudi nad nama te besede spolnile, zakaj Bog naju vidi in nad na¬ ma čuva. Varujva se vedno greha, in potem se bati hudega nama ni treba. — Lepi križ v svitlem vencu na drugi strani z besedami: „ V tem je zmaga!“ naj te vedno opomni na ne¬ skončno ljubezen tega, kateri je za nas na križu umrl. Vsi ljudje na tem svetu se morajo voj¬ skovati in trpeti. V pravi veri na križanega odrešenika, v zvestem spolnovanju svetih zapo¬ ved , v ljubezni in potrpežljivosti po njegovem svetem zgledu, v zaupanju na njegov vsegamo- g 0 čni blagoslov in pričakovanju storjenih obljub m o rento vse težave zmagati in vse zopernosti vojjno in veselo pretrpeti. Ljubeznjivi nebeški oče je nama zdaj v resnici težko butaro trpljenja naložil; al vse to je pač malo proti temu, kar ga je naš izveličar prestati moral, dokler je ve¬ ličastvo svojega očeta posedel. In vender, draga hčerka, če svoje vojskovanje na tem svetu srečno končava v vedni potrpežljivosti, bodeva deležna njegove blaženosti tam — v nebeški očetnjavi. “ „Zdaj pa poklekni, ljuba hčer, da te blago¬ slovim. “ Jokajoča Roza poklekne, sklene roke in nagne z nepopisljivo pobožnostjo in žalostjo lepo, milo obličje. —• Oče pa uklenjeno roko na glavo polože rekoč: „Vsegamogočni Bog naj te blagoslovi, in milost Gospoda Jezusa Kristusa naj bo na veke s teboj“. Milo se sirota joka. 37 Se enkrat jo ljubeznivi oče objamejo, in rečejo s solznimi očmi: „Prisrčna ljubica moja, nikdar ne bom v ječi nate pozabil, vedno hočem za svojo Rozo moliti; — obljubi tudi ti meni, da ne boš nikdar očetovega opominjevanja pozabila, ampak na tanko spolnovala. „Vse hočem, dragi oče, storiti z veseljem; le samo tega ne tirjajte, da moram bežati. Moje mile prošnje zamorejo morebiti okrutnega viteza omečiti, saj toliko — da z vami v sužnost,. smem iti, in vam v ječi streči!“ Zdaj se dvigne vnovič v gradu strašni hrup. Razsajoči vitez ukaže svojim hlapčonom odriniti. Le malo jih ostane v gradu za varstvo. Oboro¬ ženi kot divjaki gredo do slavnega Castiinira. Roza se očeta oklenjena drži, in prosi, ji dovo¬ liti z ljubim očetom v ječo iti. Ali neusmiljeni trinog jo iz očetovega naročja odtrga in daleč proč od njega sune. Castimira peljejo v veliki dvor, ki je z baklami sovražnika čudno osvit- ljen. Roparskega viteza kojniki so Castimirove lepo rejene konje za vajate držali; izdajavec pa, kteri je dobroto žlahnega viteza tako grdo in pregrešno poplačal, drži Strašimirovega vranca z dragim vajetom in rudečo podlago sedla. Po¬ božnega in slavnega viteza trešijo črni rabeljni na nesnažni voz, in stražniki ga obdajo. Dva velika Castimirova voza kupoma naložena z obropanim blagom stojita nekaj proč od njega. Srce se hoče blagemu Castimiru žalosti utopiti, ko vidi lastno živino pripregati. Trese se po 38 vsem životu od mraza in mokrote, in rana, ka¬ tera je ravno jela okrevati, ga hudo boli. Zdaj privihra Strašimir v dvor in zajaha vranca. Castimir jasno pogleda brezdušnega izdajavca, ali hudobnež pobesi glavo in klavrno na stran gre. Z rujovečim in divjim glasom zavpije Stra¬ šimir: ,,Naprej! 11 Kot peklenske pošasti derejo skoz visoka vrata in viseči most na planjavo. Po strmini so bili primorani polagoma vo¬ ziti, in med tem jih revna Roza dohiti. Straši¬ mir ošabno jaha Tblizo voza, na kterim Castimir uklenjen sedi. S solznim obrazom prerine med konjiki do neusmiljenega viteza, v veliki nevar¬ nosti poteptana biti od divjih vojakov. Milo prosi trdovratnika ji privoliti se k očetu usesti. Ali kamnito srce brezbožnega viteza se ne gane, zastonj britke solze toči. Naslonjen na levico, v desnici pa goli meč gleda kot zli duhovi okoli sebe. Rozinega stoka in milega glasa še sliši ne. Pridši na planjavo zagromi Strašimir: ..Urno naprej! 11 Konjiki spodbodejo, vozači z bičem poknejo, in kot zverjadi derejo proti Smrečniku. Roza leti za njimi kar more, v hu¬ dem vetru in dežju, dokler popolnoma vpehana ne pade. Milo gleda za njimi; ali kmalo ne vidi nikogar več, gosta tema jo obdaja. 39 V. Roza pribeži k pobožnemu Jakobu. Roza je malokdaj kam šla, iz grada nik¬ dar sima. Zdaj pa se znajde v velikem polju v tamni viharni noči pod milim nebom čisto sama. Curkoma lije dež, in grom in strela ga sprem¬ ljata. Zapuščena Roza sama ne ve, kam bi se podala, da bi dežju odšla. Dolgo tava okoli in išče kakega suhega kotička. K sreči se jako bliska; Rnza se vije med gostim germovjem do nekih visokih smrek, kjer je bila pred mokroto in hudim vremenom zavarovana. Ne strah, ne groza je nista spreletela; njena žalost je bila vekša kot strašna, črna noč. Edina misel je bila njeni neslečni oče. Britke solze vedno toči, žaluje in moli, da bi kamen mogel se omečiti. Proti jutru, vihar utihne, tamne megle se gubijo in zvezde se ena pri drugi lesketajo. Ko juternja zarja napoči, zleze žalostna, nesrečna deklica iz goščave. Oziraje se okoli sebe zagleda visoke stolpe grada svojega očeta, lepo osvitljene od rumeno-zlate zarp, in vnovič jo solze polijejo „0 kako rada“, reči ona „bi hotla saj le en¬ krat še grad svojega očeta obiskati! Morebiti je še kak zvesti služabnic mojega očeta, kateri bi se mene uboge reve usnilil, in me k pridnemu Jakobu peljal. Ali stanovanje, v kterem sem ro¬ jena in odgojena, je tudi meni za večno zaprto. 40 Ravno da sem ven prišla, so bile vrata zapahnjene in viseči mostovi k zidu potegnjeni. Kaj mi je začeti? — Grad mojega očeta, pribežališče vseh revnih in s težavami obloženih, je zdaj, ogroža! tolovajski berlog postal. “ Žalostna in zamišljena gre pod goro in zavije se v tamni, silno veliki gojzd, v kterem je vogljar Jakob s svojo blago družinico prebival. Rozi je bilo stanovanje Jakoba le malo, iz pripovesti svojega očeta, znano. Silno daleč v gojzdu vidite se dve veliki tamni gor' obrašeni z v nebo kipečimi smrekami. V sredi teh gora je moglo biti stanovanje vogljarja. Bio je dobre štiri ure hoda do omenjene koče. Roza malo postoji in dobro vse ogleda, potem gre ravno v sredo med te gore. Ali v silnem $ojzdu ni bilo ne pota, ne steze. Zdaj mora skoz gosto grmovje hoditi; zdaj pride do borovine, ktero mora dalječ okoli obiti, da zopet more naprg, krnalo ji stoji nasproti dereč potok i. t. d. Gosto lesovje ji brani gore iz daljave viditi. Že je solnce čez poldan nagnilo se in k nobeni gori še ni dospela; ali vender srčno gre dalje. Nagloma zasumi v hosti blizo nje in veje semte'tje se lomijo. Silni jelen z velikimi rogovi jo pisano gleda z odprtim gobcem in černimi očmi. Roza se ustraši silne zverjadi, in jelen ravno 0 ma se pregrešil, bi hotla ti uad nedolžnimi otro¬ čiči se maševati, kteri ne spoznajo še, kaj je prav in kaj je napak? Roza, Roza! nikar iz ljubezni do svojega očeta ne soyraži svojega bliž¬ njega. Lej, saj ga tudi jest ne sovražim. Ti o Bog!' 1 reče nadalje položivši roko na svoje srce in oči proti nebu dvigne, „ti o Bog vidiš moje srce, in veš, da bi tega viteza v vojnem hrupu, ker nemila smrt vse brez razločka kosi, v ne¬ varnosti svojega življenja ne hotel zapustiti, mar¬ več — med četo sovražnikov planiti, in njegovo življenje rešiti, akoravno bi svoje življenje za njegovo zgubiti mogel. — In ti, moja Roza, ko bi zopet v svojem proprejšnjem stanu bila, in ko bi Strašimirova gospa, kar Bog obvari, sile stiskana s svojimi otročiči pred tvoje vrata prišla, in te pomoči prosila, bi li mogla tako trdosrčna biti ubogi gospej in jokajočim otroči¬ čem, ki ti niso nič žalega storili, vrata za¬ preti, in jih v revšini in žalosti veselo gledati! ?“ „0 ne, ljubi oče!“ reče vsa ginjena; „tega bi ne mogla storiti. Hotla bi jim iz srca rada vsega podeliti, kar bi le imela. “ „Ne verjamem, 11 govori dalje žlahni vitez „ker jih še prijazno pogledati in ogovoriti ne moreš, kar je vender lahko, da bi ti kaj bolj¬ šega storiti zamogla; ker se vedno vsih prilož¬ nostnih le viditi tako skrbno ogibaš, ne vem, da bi zamogla priložnosti tem več iskati, jim kaj do¬ brega storiti. Tedaj bodi ž njimi prijazna, in le po tem jim boš mogla pri kaki priložnosti tudi 01 dobro storiti. Ne svetujem ti tega iz samoprida, da bi tako naju mogočne sovražnike, ki nas v svoji oblasti imajo, pridobila, da bi nama to povrnili, kar so nama po krivici vzeli. Ako bi bila le iz tacega namena jim prijazna, bi ta prijaznost pred Bogom ne bila veljavna. Bila bi le ostudna hinavšina, ktere bi se mogla v res¬ nici sramovati/ 1 „Ne tekaj tako moja ljubeznjiva Roza! Prava krčanska prijaznost je neprecenljiva cvetka, ktera ne more iz korenine samopridnosti pri— cveteti, ampak iz usmiljenega, iz dobrega srca. Ta ljubezen je žarek tiste nebeške ljubezni, ki je bitje naše svete vere, in vsako v resnici po¬ božno srce napolniti zamore. Saj je Bog gola ljubezen. On ljubi vse ljudi, kakor svoje otroke. Saj še celo svojim nepokornim otrokom pusti ljubo solnce sijati, in pošilja jim dež in blago¬ slov. Hoče namreč, da bi tudi oni se poboljšali, da bi vredni postali ž jim v veličastnih nebe¬ sih vekomaj bivati. Glej! sin nebeškega očeta je celo svojo sveto rešnjo kri za nas na križi prelil, da bi nas večne pogube rešil. Ravno tako moramo tudi mi gola ljubezen biti. Moramo namreč vse ljudi kakor brate in sestre ljubiti, kolikor nam je mogoče, jim dobrega storiti in neprijatlov kakor tudi hudobnih od svoje ljubezni ne ločiti. Se celo svoje življenje, ako bi bilo treba, moramo v nevarnost postaviti. Ljubiva jih toraj, ljuba moja, kakor sebe. Naša ljubezen se mora od pozemeljskih malovrednih reči k 92 nebeški povzdigniti. Boga moramo čez vse lju¬ biti, ker je naj veči ljubezni vreden, ali to še ni zadosti; ampak moramo si tudi prizadevati vedno popolniši v tej ljubezni postati . 11 „Ravno zato smo na tem svetu, da nebeško ljubezen kakor žlahno rožico v svoja srca zasa- jamo, varujemo in vedno popolniši postajamo. Ljubezen po nečastnih rečeh, posvetni časti sla¬ bega poželjenja, minljivega blaga, ni prava, « ker ta gospodari, tam nebeške ljubezni ni. Ih bi tedaj našo dušo toliko lože prevzetnosti, komnosti in želje posvetnega veselja očistili, nam on trpljenje pošilja. Zato je nama tudi čast najega stanu odvzel, kakor tudi časno blago, posvetno veselje, ki ga premoženje da. Verjemi mi ljuba moja, da dokler nama Bog trpljenje pošilja, imava vedno še kaj napčnega, kar le 5 trpljenjem odmiti zamoreva. Spoznajva tedaj ' tem božjo voljo in njegov sveti namen, ne svoje razžalnike sovražiti, da bi tako božjega blago¬ slova nevredna postala, kterega z voljnim p*' e ' našanjem trpljenja nama deli . 11 Roza je svojega očeta zvesto poslušala m reče: „Pač imate prav, dragi oče 1 '! in ga s solznimi očmi prijazno pogleda. „IIočem se t božjo pomočjo poboljšati, da bodem vredna svetil' nebes; tukaj je, ljubeznjivi oče, moja desnica, da sem pripravljena vse storiti. Prizadevala bom Boga čez vse, ljudi, tudi Strašimira, nje¬ govo gospo in nedolžne otročiče kakor samo sebe ljubiti. In če zamore trpljenje me boljši in lj u ' 93 bezniviši pred Bogom storiti, hočem rada trpeti tako dolgo, dokler njemu dopade. Zakaj — kaj je ta mala ped našega časa v trpljenji doper- nešenega, proti taki veseli večnosti!“ Kar je Roza obljubila, to je tudi zvesto spolnila. Ni se ogibala več vitežkih otrok, ko so zopet ozdravili in včasih v velikem grajšin- skem dvoriši veselo igrali. Nikdar ni več tako mimo šla, kakor da bi jih ne vidila, ampak prijazno jih pozdravi vsakikrat. Tudi se ljubez¬ nivo ž njimi pogovarja, če je čas in priložnost miela. Vedno jim je s kako malo rečjo ustreči znala. Roza je Nežiko prosila, da naj krotko srno pripelje in tudi grlice saboj prinese. Poda¬ rila je srno zalemu fantiču, grlice pa malim gospodičnam. Kmalo je spoznala, da so blagi ■n prav ljubeznjivi otročiči. Velikokrat jo je njena poprejšna nepriljudnost žalostno ganila. »Veliko veselja^ sem si sama prikrajšala 11 , reče sama pri sebi, „moje ogibanje je bilo tudi moja kazen vred. O kako prav imajo moj oče: boljši i e priljudnemu in mirnemu biti; kakor pa sov¬ ražnemu in polnemu maševanja ! 11 Ali kmalo je dobila Roza priložnost lepe nauke svojega očeta v obilni meri spolnovati. 94 XIV. Rozina velikosrčnost. Po dolgem deževnem vremenu se napoči zopet prav lep in prijazen jesenski dan. Solnce svojo toploto obilno izlija naravi, in vse je ka¬ kor novorojeno. Grajšinska družina je zarano na polje odšla, zadnji pridelek spravljat. Pestema Marjanca po imenu, je po kosilu z malim vite¬ zom in vitezinjami v veliko dvoriše prišla. V sredi prostornega dvoriša je bil jak« lep in umetno delan vodnjak. Zid okoli je bil iz lepega štirivoglatega kamna, in na šest glad¬ kih stebrih je bila visoka streha postavljena, ki je po stari navadi z mnogo lepo in umetno zre¬ zanim lesom okinčana bila. Globočina vodnjaka je bila neizrečena. Več ko četrtinko ure je bik treba, da se je samo vedro s pomočjo velikega kolesa naviti zamoglo. Ptujci, kterih je pra' veliko Smrečnik obiskovalo, so začudeno gl e ' dali lep vodnjak z nezmerno globočino. Kdor se je hotel prepričati globočine posebnega vodnjaka, je spušal okrogle karanja vanj, in vsaki popot' nik se je čudil, ker tako dolgo ni glasu pad' šega kamna zaslišal. Tudi so v vedro svečo p»' stavili in jo počasi v globočino spušali, luč j e čarobno osvitljevala tu in tam kako rastljin« med karanjem in kapljice so se ko biseri sve- 95 tile; nazadnje je pa Ine kakor rumenkasta zvezda iz tanine noči brlela. Ko so zidarji včasih vodnjak popravljali, jim je bilo mnogo, mnogo lestvic treba, ktere so na kljuke navezali, ki so bile v zid zabite. Pripovedovalo se je, da pred bo so vodnjak s streho pokrili, ako je kdo vanj šel, je na sinjem nebu zvezde vidil o belem dnevu. Krog in krog vodnjaka je bila lepa zelena trata, z lepimi jerebikami, polnimi rude- eih jagod. Troje otrok je veselo na zeleni trati igralo. Male gospodične Milica in Malika ste bile rude- Mh jerebiknih jagod zelo vesele. Naglo jih na sukanec naberete, imenujete jih zlate verižice, Mi pa bisere; ž njimi ste si vrat okinčale in naročnice naredile, in niste si ra\no malo do- inišljevale na čudni kine v zgodnji dekliški ne¬ čimrnosti. Slavomil, tako je bilo zalemu fantiču "ne, j e za kratek čas okrogle kamne v vodnjak metal, in vsakikrat je naj večega izbral, kte- re ga je, le dobiti zamogel; skrbno posluša, do- bler kamen v vodo ne plokne, in veselo skakljaje P° druzega hiti. Ko se pa tega dela naveliča, g*'e malo proč od vodnjaka gledat, kaj da nje¬ gove ljube sestrici delate. „Lejte, lejte kak lep tiček!“ zaupije ena malih gospodičen. Slavomil naglo pogleda, in vidi tičico na vedru vodnjaka sedeti, ktera tudi kmalo v vedro sfrči pit, ali P a kopat se, ker je po navadi malo vode v v edru ostalo. „ Stojte,“ veli zdaj mali gospo- 96 diček v svoji otroški pameti malima sestricama, „ tička hočem zdaj ujeti. Le pazite, to bo Še lep smeh." Naglo je na okrajniku gladkega zida, stegne ročico proti vedru, in ker je ročica še zmerom prekratka, se še bolj nagne, in ko misli vedro doseči, omahne, in — pade v nez¬ merno globočino. Obe mali gospodični ste pri vodnjaku milo zaupile. Marjanca, njih varhinja, ktera se je bila v kuhinjo splazila, da bi kaj dobrega do¬ bila, prileti zdaj vsa prestrašena. Plaha smrt¬ nega strahu gleda zdaj v vodnjak po blagem fantiču, in zelo se začudi, ko zasliši mili jok in glas Slavomila. Obvisel je bil namreč z enim robom svojega oblačila na železni kljuki. Ali stala je vsa osupnjena, in sama ni vedela kaj da bi začela. Vitezinja je bolna v postelji ležala, torej ji ni bilo mogoče v dvoriše priti; grajšinska družina pa je bila že zarar.o na polje odšla. Trepeče in smrtno bledo dekle sklepa roke, in glasno kliče jokaje Boga in vse svet¬ nike na pomoč. Ravno v tem hipu priteče tudi Roza. Ona je bila mogla namreč doma ostati, ker je malo deklice vratarice pretečeno noč zbolelo bilo, ker ošepnice so jele na nje životu poganjati. „0 hitro, hitro,“ reče Roza Marjanci, „pomagaj mi v vedro stopiti, in potem ga varno spušaj v globočino." Milo, upapolno pogleda zdaj proti nebu, in zročivsi se varstvu božjemu, ko bi trenul stoji že v vedru. Groza jo spreleta po 97 vseh udih ko se vedno bolj in bolj pogreznuje v grozovitno globočino. Mrzli in vlažni zrak jo obdaja, solnčni svitli žarki ji vedno bolj ugašajo in vedno veča trna jo obdaja. Ko pride blizo kričejočega fantiča, zavpije Roza iz glo¬ bočine: „Stoj“! in vedro se ne gane več. Plaha Roza skuša zdaj gospodiča z rokama do¬ seči in iz kljuke sneti. Ali to je bilo zelo te¬ žavno in grozno nevarno, ker ga ni mogla z obema, rokama prijeti. Mogla se je namreč za debelo vrv trdno držati, da se sama ni v glo¬ bočino prekucnila. Ne more ga v roke dobiti. Nepopisljiv strah jo obide, in mrzli pot ji na čelu stoji. Moli v strašni globočini s srčnimi zdihljeji k Bogu, da bi njej v veliki sili pristo¬ pil. Ko bi trenul si nekaj z misli; s svojo težo maja vedro sem ter tje, in ko blizo Slavomila pride, se ga z desnico trdo oklene, in ga srečno na svoje naročje vzame. S svojima ročicama se Roze z vso močjo poprime, kakor da bi se še zmirom bal kam pasti. Tudi jokati jenja, in Roza veselo zavpije: „Le urno gori 11 ! Ra¬ dostno čuti Marjanca pomnožono težo vedra in hitro navija. Bolna mati, ko zasliši milo vpitje in jok v dvoriši, pride v okno. Besede malih gospo¬ dičen : „Milko je padel v vodnjak 11 , so srce blage gospe kakor smrtne pušice presunile. Zdelo se ji je, ko to strahovito, žalostno novico zve, kakor da bi se grom po vsem gradu razlegal. Nesrečna gospa mrliču podobna se z velikim 7 98 trudom okna drži, in trese se po vsem životu. Ra¬ da bi bila sama v dvoriše hitela; ali noge ji niso hotle služiti. In srce ji tako kudo bije, da misli, zdaj in zdaj ji mora prša razgnati. Marjanca ji rede, da je Slavomil obvisel, in da ga skuša vratarjeva dekla rešiti. Zdaj se obudi v njenem srcu žarek upanja. Skuša mo¬ liti, ali glas ji v grlu zastane ; z gorečim sercem, Boga rešitve svojega pervorojenega, edinega sina prosi. Z nepremakljivim očesom gleda vedno k vodnjaku. Zadnjič se vender Roza prikaže z gospodičem v naročju. Trdno se je bil je oklenil, in glavico na vrat svoje rešiteljice naslonil, ka¬ kor da bi spal, ona pa se krepko debele vrvi drži. Ko je vedro z okrajnikom vodnjakovega obzidja v enaki meri stalo, priveže Marjana kolo, potegne vedro z jakom k sebi, in skuša gospodiča v svoje naročje uzeti. Ali manjkalo je slabemu in vedno še trepejočemu dekletu moči in urnosti, da bi v ravno tistem hipu, ko je vedro k sebi potegnila, močno držala, in fantiča iz Rozinega naročja v svoje vzela. Dolgo časa si zastonj prizadeva. To je bil za mater strahovit pogled. Vsaki trenutek je mislila, zdaj in zdaj bodo vsi trije v globočino po¬ padali. Ko Roza vidi, da tako ne boste nič opra¬ vile, skuša gospodiča Marjani v roke podati. Ali kakor dalječ se je tudi Marjana stegovala, vender je še zmirom pomanjkovalo ga doseči. Mati ni zamogla več te nevarnosti gledati, trna 99 ji oči zakrije. Skušala je tako glasno, kolikor so ji nje slabe moči pripustile, vpiti: „0 ne tako, ne tako“! Roza sicer ni slišala teh bese¬ di, ali ona je sama spoznala, da tako je še ne- varniši. Roza zdaj malo premišljuje, potem pa polna zaupanja pogleda proti sinjem nebu, rekoč: „Marjana, poženi vedro z jakom polagama, da se bo nad jamo vodnjaka semtertje zibalo 11 . Ona to stori, čeravno ni razumela zakaj. „Zdaj veli Roza smehljaje, ,.zdaj — ko se bo vedro do tebe prizibalo, zgrabi naglo dete z obema rokama z vso močjo. Ali čakaj; da ti porečem: Glej — zdaj — zdaj!“ Marjanca je zdaj lahko gospodiča iz naročja Roze vzela, in položi ga na zeleno trato. Hoče Rozi roko podati, in ji iz vedra po¬ magati, ali Roza pravi: „Zazibaj raji vedro, da se bo temu stebru približalo 11 , kar tudi stori. Ko se vedro do stebra priziblje, se ga Roza krepko poprime, stopi na okrajnik zida, in zopet je na zaželjeni zemlji na zeleni trati. O kako je bila vesela, ko je zopet na trdem stopala; kako vesela je bila prijazne solnčne svitlobe in sinjega neba. Roza poklekne, in srčno zahvali Boga za svojo, kakor tudi gospodičevo rešitev, rekoč: »Dobrotljivi Bog, tebi naj bo hvala! 11 te so bile njene prve misli. »Kako zadovoljni bojo ljubi oče s svojo Rozo! 11 reče zdaj veselo, pn hiti mu to veselo novico naznanit. Blagi Castimir objame svojo 7 * 100 ravno tako blagodušno hčerko, in jo oblije s solzami naj slajšega veselja. „Ljuba moja pre- srčna Roza! Ti si sama sebe premagala, in so¬ vražniku dobro storila. Veliko boljši in srčnejši delo si dopernesla, kakor pa naj mogočnejši vi¬ tez, ki naj mogočnejšega sovražnika smrtno na tla podere! Rešila si življenje človeško, slava tebi! Ali zatega voljo ne bodi prevzetna, ljn* beznjiva moja Roza. Bog ti je priložnost do¬ delil spolniti, kar si meni obljubila, le njemu se srčno zahvali. “ XV. Rozine blage misli. M C d tem Marjanca rešenega fantiča p r j' nese k materi. Ona v tem hipu ne čuti svoj® bolezni. Leti pesterni nasproti, objame drazega sinka z obema rokama, in oblije njegove nedolžno lici s solzicami rajskega veselja. Več ko stokrat- je popraševala: „Te boli kaj moj Milko ?“ Si¬ cer se mu ni bilo nič žalega pripetilo, le ble® je bil velikega strahu. Z ljubljenim sinom P°' klekne presrečna gospa, in reče z milim, veselim glasom: „Ti o Bog si mi ga zopet podarili skrbno ga hočem tebi odgojiti!“ Položi ga posteljo, se k njemu usede in reče: ,,Ti pored- 101 no dete ti, koliko strahu si mi s svojim nepre- mislikom napravilo! Nisem ti mar že tolikokrat prepovedala, ne k vodnjaku hoditi, ne po dre¬ vesih plezati? Lej, — kmalo bi bil zavoljo svoje nepokoršine življenje zgubil. Kaj bi bili tvoj oče rekli, ko bi te bila tako žalostno zgu¬ lila! — O bodi vender pokornejši od zdaj za naprej! — Čudopolno te je tvoj angel varh rešil!“ ,,Ali ta angel je revna ogljarska deklica, ki te je rešila 41 , govori dalje, po nje se oziraje. uKaj ni tukaj dobrega deteta? •—• Hiti, hiti Marjanca, iši je, urno teci, in pride naj k meni, da se ji zahvalim. To delo mora biti tudi po vrednosti poplačano. Marjanca leti v vratarjevo izbo, in najde ftozo zopet pri postelji bolne deklice sedečo. „Urno pojdi k milostivi gospej 44 , reče Mar¬ inca, „zapovedali so, da moraš priti. Veseli se! Gotovo boš danes lepo plačilo dobila . 44 Govo- tica od plačila je Rozo zelo razžalila; prav ne- r ada je šla, ker ni želala nobenega plačila. Med tei n misli, da bi bilo zopet nespodobno, ako M ne šla, ker hi tako veselo mater razžalila. Gre tedaj. Pohlevno pride, in ko v krasno sobo stopi, jo rudečica polije. Milostiva gospa, ki je Se vedno pri gospodiči sedela, ji z razpetima r °kama naproti hiti. Ona ni mislila na sv 0 j stan, ampak srčno objame borno j)blečeno de]j_ j^o- ,,Draga moja hčerka ! 44 reče zdaj, .,koliko hvaležnosti sem ti dolžna. Kakošno grozovitno 102 žalost si meni odvrnila, in kako neizrečeno ve¬ selje si mi danes napravila! Brez tebe bi blagi fantič, ki zdaj tako mirno v postelji spi, mrtev v globočini vodnjaka ležal. Mojega edinega sin- čeka si smrti otela, ter ga meni zopet podarila. Od zdaj zanaprej moraš pri meni ostati, jez ti hočem tvoja mati biti. Ostani tedaj ljubo dete zdaj tukaj pri meni. 11 „Tebe pa“, reče k žalostni Marjanci obr¬ njena, ali vender brez vse nejevolje, „tebe ne- morem dalje v svoji službi imeti. Ti si naj ložji dolžnost, otroka nikdar samega ne pustiti, b mora vsaki pesterni sveta biti, slabo spolnili — Se danes te bom plačala, jutri pa — zapU' stiš naš grad.“ Ubogo dekle se joka, milo zdihuje, in prosi odpušanja. In ko vidi, da tudi to nič ne p°' maga, poklekne pred gospo in pravi z mili® glasom, da je uboga sirota, in ne ve, kam b se podala, da se bo gotovo poboljšala. gospa ji zavrne: „To si meni že večkrat oblj 11 ' bila, in nisi obljube spolnovala. Težko mi sice r de, ti slovo dati; ali tebi ne smem za ljub® pustiti, da bi bili moji otroci v vedni smrt® nevarnosti. Pojdi tedaj, in vedi se v svoji P®' hodnji službi bolj pametno 41 . Roza na to reče: „Dovolite mi milosti' 9 gospa, eno besedo za Marjanco reči, ker akO' ravno se predrznem govoriti, se vender nadja®> da ne boste moje prošnje ovrgli 41 . 103 „Res je, in tudi prav imate, Marjanca je jako grešila. Njeni nepremiselk je vašemu ma¬ ternemu srcu smrtno britkost napravil, in lahko ti bil mali gospodič umrl. Ali Marjanci, škoda da si ni pred kaj tacega umislila, bo ta strašna dogodim v svarilo, in gotovo ne bo nikdar več v svojem življenji tako lahkomišljeno ravnala. In če je Marjanca tudi grešila; ali se ni ravno tako tudi trudila, kar je pregrešila zopet popra¬ li? Ali ni mar zvesto pomagala, še, kakor ste sami, žlahna gospa vidili, celo svoje življenje ja želela darovati, da bi le vašega ljubeznjivega sina rešila! In zdaj se bo le o nji pregrehi mislilo, o nji pomoči pa nič? Hočete tedaj to, btera se je pri rešenji v resnici blago dušo po¬ kazala, brez usmiljenja odpahniti, in tugojočo °d sebe spoditi ?“ „Lejte, Bog je ravno zdaj vašo molitev »slišal; nikar tedaj tudi vi, milostiva, gospa, v ravno tistem hipu prošnje in solz reve ne zavr¬ nite. Bog je vam očitno usmiljenje skazal, usmi¬ lite se tedaj tudi vi druzih! On je vam Iju- beznjivo dete zopet podaril; ne obropajte tedaj »boge zapuščene sirote njene dobre, skrbne ma¬ tere. Saj sam Bog odpusti skesanim, kteri se hočejo v resnici poboljšati; tudi vi torej odpu¬ ste. Pač lepo priložnost imate, hvaležnost, ktero ste njemu dolžni, očitno pokazati, ako ob¬ jokani in žalostni Marjanci odpustite, in zopet dobrotljivo za njo skrbite. 11 104 „Ah! kako sve se veselile o srečnem re- šenji gospodiča in z vami vred vesele solzice to¬ čile! Hočete mar vi naj srečnejši med nami, ravno tista biti, ktera se ne da danes sprositi, in tako ena nesrečna ostane? Zamorete le, pre¬ den še solze s svojih lic obrišete, ubogi Mar¬ janci solze naj veče žalosti iztiskati, namesto da bi jih s svojo milo roko obrisali? Ne, tega ne- morete, milostiva gospa, storiti. “ „Kar drugo tiče, ponudene službe ne vza¬ mem. Zelo bi se pred Bogom pregrešila, ako bi revno iz službe pregnala, in svojo srečo tako liotla na -družili nesrečo vtemeljiti.“ Gospa vsa začudena gleda inenjeno ogljarsko deklico. „Y resnici,“ reče zdaj, „sama ne vem, ali bi tvojo velikosrčnost, ali pa tvoje blage misli bolj čislala! Kdo bi mogel takemu govoru se ustavljati? Marjanca ne bo službe zgubila; ali ti moraš vender pri meni ostati. Ne pustim te več od sebe, čudopolno dete. Mislila sem, —- ali zdaj vidim, da mi ni mogoče te po vred- noste poplačati, ker ni še mojega gospoda doma, in jez v tem gradu kakor uboga sužnja vedno tičim. Ali upam, da se bo kmalo dan napočil, ko se moj mož iz vojske vrne, on te bo potem obilno obdaril. Med tem ostaneš moja ljubeznjiva hči, moja družbenica in prijatlica. Naredila ti bom novo lepo obleko, ker spoznam, da si za kaj boljšega rojena, kakor za službini stan.“ Roza je bila od pohlevnega in prijaznega ravnanja blage gospe, ki jo je tako lepo sprejela, 105 in skesani Marjanci tako rada odpustila, silno ginjena. Se le zdaj jo vredno spoštuje, in za¬ voljo tega bi bila^ tudi rada pri njej ostala. Skrivnosti, da je Častimirova hči, si ni upala razodeti; hotla je popred se s svojini očetom posvetovati, reče tedaj: „Ponižno prosim, ne zamerite, ker tudi te ponudbe ne morem vzeti, za kar sem vam prisrčno hvaležna. Kar prvo zadene (rešenje), je bolji, da nobenega plačila ne vza¬ memo. Ker, ako nam kaj po sreči izide, smemo v ne¬ besih plačila pričakovati; drugič pa, zastran svoje službe sem tako zadovoljna iu vesela, da si boljši ne želim. Saj stan ne žlahni človeka, ampak vaja, kako dolžnosti svojega stanu spolnujemo, in njegove težave prenašamo Ker sem vratarjeva dekla, imam veliko priložnosti jetnikom marsiktero majhno dobroto storiti. Verjemite mi, milostiva gospa, da sem srečna, naj me tedaj vaša milo¬ srčna dobrota ne stori nesrečne/ 1 „Čudni otrok!“ pravi gospa, „nemorem te razumeti. Tvoja govorica, da si nesrečna pri meni in srečna v tamni ječarjevi izbi, se mi čudna zdi. Ali ni celo ničesar v moji moči, s Čimur bi ti mogla ustreči? Poželi, kar le hočeš, in jez ti obljubim pri časti viteškega stanu, da ti bo to, ako je le mogoče, dovoljeno!“ »Stoterna hvala naj vam bode, milostiva gospa, za vašo milosrčno, dobrotljivo ponudbo; prosim vas tedaj mi toliko časa dovoliti, koli¬ kor se mi potrebno zdi, v premiselk. Mislim, da čas nemore več dalječ biti, ko mi boste k ve- 106 liki sreči pripomoči zamogli. Med tem pa želim v svoji sreči v samoti ostati; ali blagovolite mi, da zopet grem, ker ne smem bolnega deteta same¬ ga pustiti.“ Spoštljivo se pripogne, in naglo odide. XVI. Rozin žlalmi stan razodet. Ljudmila, Smrečnikova gospa (tako ji je bilo ime) je slovela zavoljo svojih lepih čed¬ nost v vsi okolici. Čislala je dobro Rozo po vrednosti, in potrudila se je njej z vso dobro- voljnostjo prikupiti se. Zelo je želela jo popol¬ noma osrečiti, ali ona ni mogla iz nje obna¬ šanja nič zvediti, kar jo je vediti mikalo. Ljud¬ mila ni brez vzroka mislila, da v vsem obna¬ šanji Roze nekaj skrivnega tiči. Podprla je glavo z levico, in dolgo premišljuje. „Kako more ta uboga oglja.rjeva hči tako modro misliti,“ reče sama pri sebi, in tako le¬ po govoriti? Kje se je učila teh pripravnost in tako lepega zadržanja? Ko je v sobo stopila, se je tako lepo obnašala, kakor da bi bila že od mladih nog pri žlahnikih skrbno izrejena. Vidila sem tudi, da ji ni nič težko stalo z mano govoriti, kar od prostih ljudi zastonj pričaku¬ jemo. V resnici; to me veliko bolj moti, kakor pa njena blagodušnost in prebrisani um. Kaj 107 mora tudi nek vzrok biti, da noče pri meni ostati; ker bi vender pri meni veliko bolje ime¬ la? — Nekaj posebnega mora biti, česar mi pa razodeti ni hotla. Ali morebiti po slabih potah hodi? Je morebiti taka ta skrivnost, da bi ona, če na dan pride, osramoteti mogla? — Ne ver¬ jamem. Ali hočem vedno na njo skrbno paziti, na vsa njena dela.“ Zapove še tisti dan staremu grajšinskemu namestniku, na vse Rozine stopinje in vsako njeno delo skrbno paziti. Sivi mož to stori, in vedno je le hvalevredna dela gospej donašal. Nekega jutra pa, ves ostrašen in grozeč prinese novico, da Roza okoli polnoči, ko že vse trdo spi, sužnega viteza v ječi obiskuje in cele ure pri njem ostaja. „To se mora dobro prevdariti“, pristavi on, „kaj da je o tem storiti; ker bi se dekle nam lahko v veliko nesrečo pogreznilo, ako bi ona vitezu ubežati pripomogla. Srčno in predrzno dekle je vsemu kos. Kaj sta takrat sklenila, ne vem. Poslušal sem pri vratih na tanko; ali besedice nisem zastopil. Nerazumljivo mermranje sem čul, druzega vam nič ne morem povedati. “ To ni bilo res, da grajšinski vajd zato ni razumel, ker sta se Castimir in Roza tiho raz- govarjala, ampak zato, ker je bil mož skoraj popolnoma gluh. Smrečnikova gospa se zelo začudi: „Casti- mir“, reče ona, „je naš naj veči smrtni sovražnik, To mi je moj gospod večkrat potrdil, ko sem 108 ga prosila nesrečnega viteza ne tako trpinčiti. On mi je toliko hudega od njega vedil pove¬ dati, da ne morem več dvomiti, Castimir je naš naj veči protivnik. Da je ubogo dekle ž njim tako prijazno, to mi pa ne dopade. Hočem sa¬ ma enkrat poslušati, po tem bom naj bolj ve- dila, pri čem da sem“. Zapove tedaj vajdu do¬ bro paziti, in kadar bo Roza viteza zopet obis¬ kala, njej naglo naznaniti; drugemu v gradu pa ne besedice o tej zadevi ziniti. Med tem je Rozo skoraj vsaki dan vidila, pri vsaki priložnosti se ji dobrotljivo skaže, in podari ji mnogo reči. Cez nekaj dni po tem pride vajd ves za- sopljen ponoči, in reče: „Zdaj, milostiva gospa !“ Naglo vrže nase črni svilni plajš, in teče k ječ- nim vratam. „Res je, da ni lepo,“ reče sama sebe svareča, „da poslušam drugih pogovore. Pa — saj le za to storim, ker sem za srečo ubo¬ gega dekliča v resnici skrbna, in blagostanje svojih mi mora naj bolj pri srcu biti". Vrata so bila le priprta; luč je v ječi brlela. Paz¬ ljivo tedaj posluša pogovor Častimira in Roze. „Breskve so kaj dobre“, reče sužni vitez, ,,ravno tega plemena se mi zdijo, kakoršne smo v našem gradu imeli. Bile so mi vedno naj ljubši sadje. Lepo je viditi njih prekrasno barvo, prijetniši je duh, veliko bolji pa okus.“ „Ah, ljubi oče!‘- reče Roza, „milo bi se lahko jokala, ko te breskve tukaj vidim. O da bi le še enkrat mogla v našem vrtu tako lepo sadje trgati, in ga vam, kakor v pretečenih 109 zlatih časih v okinčani pletarici s strsnim perjem obloženega v vašo sobo prinesti!“ ,,IT vali Boga v ljuba hči! da mi te donesti zamoreš 11 , pravi Castimir. „Komaj deset bres¬ kev, praviš, je rodilo letos drevo, in tri so tebi podarili žlahna gospa; zelo dobrotljivi so [ tebi.“ „Zato mislim,“ reče Roza, „blagi gospej naznaniti, da sem vaša hči. V njenem srcu, mislim, je skrivnost dobro ohranjena, in ona bi mogla trdovratnega viteza naj lože pregovoriti, vam prostost zopet podariti. “ „Ne verjamem 11 , reče Castimir, „ti ne mo¬ reš razumeti, kako zelo me on sovraži. Volja ljubeznjive gospe naj le bo mila in žlahna ; ali Strašimirovi občutljeji so nepremakljivi in trdi, kakor breskevna peška. Pred bi zobe polomila, kakor jo pregriznila. 11 „Ali vender mislim, 11 milo reče Roza, „če Strašimir zve, da je vaša hči z božjo pomočjo njegovega sina smrti otela, vas ne bo v tej ječi pustil umreti. Pokleknila bom predenj, in goto¬ vo bo mojo prošnjo uslišal! 11 „0 nikar, tako lahko ne verjemi 11 , Jo za¬ vrne Castimir. „Predobro ga poznam. Če tudi on tvoje djanje dobro in hvalevredno spozna, ker mu koristi, in če tudi celo misli, se tebi hvaležnega skazati; vender ne bo mogel svojega sovraštva do mene zatreti, in moj prijatel po¬ stati. Stara pregreha se ne da v enem hipu 110 premagati; pred bi debeli hrast s koreninami vred izruvala." „Pa, ljubi oče", reče Roza, „ako bi se dal prepričati, da ga vi, akoravno vas je vsega obro- pal, vender ljubite in blagoslovite, in da bi mu, ako bi bilo mogoče, radi dobro storili; da ste ravno vi mene njega in njegovo družino brez razločka ljubiti, in kolikor morem jim dobrega storiti učili; da bi jez brez vašega poprešnega opominjevanja in svarjenja ne bila tako naglo prihitela k vodnjaku, in tudi gotovo ne bila njegovega sina rešila; da ste ravno vi, prvi vzrok te rešitve; prašam vas! ali bi se ne ome¬ čili njegovi občutljeji, kakor o spomladanskem vetru ledene klade? — Kaj je popolnoma ne¬ mogoče okrutnega viteza pomiriti?" „Morebiti“, reče Častimir polagoma, „in mislim, da bo le pri tej besedi: morebiti, ostalo. Med tem se tako ne da nič opraviti; dokler se domu ne povrne, moram jetnik ostati. Ce bi tudi hotla gospa me izpustiti, ne grem brez nje¬ govega dovoljenja. Ona bi lahko mogla zavoljo svoje dobrote veliko hudega trpeti. Ako bi me le v gradu prostega pustila, bi mogel zlobni in sovražni Strašimir tisuč drugih reči si zmišlje- vati. Molči tedaj, ljubeznjiva moja, in jez osta¬ nem v božjem imenu suženj. Nočem blagosrčni gospej nobenih težav napravljati. Le verjemi mi, Bog bo vse, ko bo njegovi sveti volji dopadlo, poravnal. Ali ti pogovori so žalostni za naju, 111 toraj naj bo zadosti od tega, rajši se pomenko- vajva o drugih rečeh.“ Gospa je zadosti slišala. Zdaj hiti v svojo sobo nazaj. Celo noč ni mogla očesa stisniti. Začudena ostrmi, in vedno veči žalost njeno blago srce obdaja. „Ta ogljarska deklica je te- daj“, si misli ona, „žlahna gospodična! Ona je, da bi svojemu očetu bližej prišla, tako slabo oblačilo, in tako nizko službo radovoljno izvo¬ lila. Breskve in druge male darove, ktere sem ji dajala, je vse ohranila, da bi svojemu očetu ž njimi postregla. Iz gole ljubezni do njega ni hotla pri meni biti, in rajši vse težave pričijo- čega stanu voljno prenaša. O kakošno srce ima to blago dete! O kako srečna bi bila mati, ako bi živela! In ta deklica, hči očeta, ki ga mi v težkih sponah v ječi po milem nebu zdihovati pustimo, je mojemu sinu življenje otela? Kaj ta oče je učil svojo hčer tako blago misliti in ravnati? — Kake lepe, blažene misli in občut- ljeji napolnujejo žlahno srce milosrčnega viteza!“ Milo se razjoka. „Blagi vitez mora biti opro- sten, in vse njegovo premoženje se mu mora po¬ vrniti. Castimir in Roza morata po zasluženji srečna biti. O da bi mogla jez to storiti! še nocoj bi mogel zapustiti svoje žalostno prebiva¬ lišče, in jutri bi se vesela povrnila v svoj grad Jelodvor z vsim premoženjem vred. Ali to je zdaj nemogoče. Naš stari grajšinski vajd, ki ''edii« trdi, da se ženske v deželske in vojne o/fravila ne špiejo vtikati, bi bil mojim poveljem 112 dvakrat gluh. Še iz ječe bi ne pustil Častimira, še manj pa iz grada. Ali kjer je ženstvo pre¬ slabo si pomagati, tam morejo njegove solze in prošnje več storiti, kakor pa telesna sirova moč. Kakor hitro se moj Strašimir povrne, hočem poskusiti, kaj da prošnje in solze zamorejo pri njem. Ti o Bog pa, blagoslovi moje blago početje!“ ,,Kako se pa hočem zdaj proti gospodični Rozi obnašati ?“ misli zopet. „Hočem ji le ra¬ zodeti, da jo poznam? Hočem le njo, ker ni razspora med mojim gospodom in svojim očetom čisto nič kriva, jo k sebi vzeti, in ji stanico v našem gradu odločiti? Ali kako bi se vsi čudili v gradu?! Stari, svojeglavni vajd bi nikdar ne dopustil, da bi Roza le eno besedico s svojim očetom govorila. Vedno bi ga vojšaki stražili. Jez bi žalost dobre gospodične pomnožila. No¬ beden človek začasno ne sme vediti, da je Roza Castimirova hči. Še njej besedice nočem ome¬ niti od tega, da kaj vem. Kaj bi nek boljši pri tem bilo? V kakošen strah bi oba zapledla? Naj bolje se mi zdi, da storim žlahni gospo¬ dični, in po njej njenemu očetu, kolikor je mo¬ goče, na tihem dobrega; njih skrivnosti pa pre¬ pustim srečnemu času, kteri se bo gotovo kmalo približal. “ 113 XVII. Roza prosi za oprostenje svojega očeta. Drugi dan pokliče Ljudmila Rozo v grad, in z nepopisljivo srčno ljubeznijo se pogovarja ž njo. „Vem“, reče smehljaje, „da se ti vitez, ki je v ječi našega grada, zelo smili, in da mu marsiktero dobroto storiš. To mi kaj dopade, hočem torej tvojo milosrčnost iz svoje kuhinje in kleti podperati. Pridi tedaj po jedila in pi¬ jačo za Častimira vsakokrat k meni. “ Dajala je veseli Rozi za njenega očeta naj boljše jedila in naj boljše vino, veliko boljši še, kakor ga je sama pila. Vedila je bistroumna gospa vse tako vrediti, da grajšinski vajd vsega tega ni črkice vedil. Tudi je sumljivega moža znala Popolnoma potolažiti. Blaga gospa je prišla vsaki dan s svojimi otroci v ječarjevo hišo, re¬ šiteljico svojega sina, kakor jo je večkrat ime¬ novala, obiskat. Ljudmila je razun tega še drugi namen imela, namreč težavno službo Roze koli¬ kor je bilo mogoče polajšati, kar je tudi popol¬ noma dosegla; posebno, ker je vsaka njena be¬ seda pri vratarici veljala. Roza je mogla o pre¬ šlih urah milostivo gospo v njenih sobah obi-- kati, smela je tudi vratarične otroke saboj pri¬ peljati, čast, — na ktero si ni malo domišlje¬ na Rozina gospodinja. Srečna se je štela, 8 114 tako deklo imeti, ktera se je milostivi gospodi tako znala prikupiti. Med tem je Ljudmila čakala Strašimirovega prihoda z vedno večjim zaželjenjem. Ko bi ne bil sporočila poslal, da je ozdravel, bi se bila predrznila k njemu v tabor potovati. — Ne¬ kega dne vender pride s svojima prijatloma in z večjim oddelkom vojšakov domu. Vitezi in vojaki so svoje šišake in sulice z zelenim hra¬ stovim perjem ovili, in tako so šli četa za četo skozi visoka vrata v prostorno, grajšinsko dvo¬ rišče. Strašimir skoči s svojega vranca, in po¬ zdravi svojo gospo in otroke, kteri so z materjo vred v dvorišče prišli, z velikim veseljem. Zdaj gre s svojo družino, vitezoma in naj hrabrejšimi junači v veliko vitežko dvorano. Potem, ko je prvo glasno pozdravljenje utih¬ nilo, in Strašimir svojega sina v naročje vzame, kterega se ni mogel zadosti nagledati, pove Ljud¬ mila strašno dogodbo, kako je Slavomil v vodnjak padel, in kako ga je Roza rešila. Ona vse obširno in tako živo pripoveduje, da je viteza groza. „Tako!“ reče, „bi bil kmalo utonil, in jez bi tebe, ljubi Milko, ne bil nikdar več vidil! Ka- košna nezmerna žalost bi bila za mene in tvojo mater! Kri bi se mi kmalo strdila, ko na to mislim. O bodi zanaprej bolj previden!“ Mati prinese oblačilo, ktero je gospodič tisti dan nosil, in ka ga je bila v vedni spo¬ rnim te prigodbe spravila. Strašimir ogleduje skrbno pretrgani konec oblačila, ter reče ves plašen: „Zadnji čas je bilo, da je prišla pomoč, le še neke nitke naj bi se bile pretrgale in — Slavomil bi bil zgubljen. Ubogo dekle nam je v resnici veliko dobrega storilo. Da, kakor sem gotovo vitez, moje hčerke blagosrčno delo je bilo junaško! Si jo pa tudi po vrednosti obdarovala? „To“, reče Ljudmila, sem vse tebi prepu¬ stila, kar bi ji bila tudi podarila, se mi je premalo, čisto nič zdelo; zakaj svoje življenje je v. smrtno nevarnost postavila. Omedlela sem skoraj, ko sem jo vidila nad strašno globočino v vedru viseti! Kaj tacega se ne poplača le s kakim zlatom. Na te sem tedaj čakala in mi¬ slim, da me ne boš osramotil o tej zadevi. “ V svojem življenji ni bil vitez še nikdar tako ginjen, kakor ravno zdaj. Hoče tedaj re¬ šiteljico koj viditi; Roza pride, ponižno stopi v viteško dvorano, in ko jo vitez zagleda, jo po¬ zdravi z veselim glasom: „Bog te sprimi, mlada junakinja, rešiteljica mojega sina! Ali kolikor se spomnim, poznava se že. Da, vidil sem te v vratarjevi hiši. Ali takrat bi si ne bil mislil, dav tebi tiči taka srčnot. No jez sem ti veliko hvale dolžan, zakaj brez tebe bi bil zdaj prav ne¬ srečen oče. Ta veseli današnji dan bi bil za me dan naj veče žalosti. Poželi, kar le hočeš, in — mož beseda — jez ti dovolim. Da, „reče on v preveliki radosti glasno, “ pri živem Bogu, poželiš ti enega zmed mojih dveh gradov — Smrečnik ali pa Jelodvor — gotovo ti ga v last dam!“ 116 Roza reže nato mirno in z deviško pohlev¬ nostjo: „Žlahni gospod vitez! Vi ste važno be¬ sedo izrekli, in ta dva ravno tako žlahna viteza sta vašo obljubo in prisego slišala. Jez bi vas zamogla velike milosti prositi, in vi, kakor po¬ šten vitez bi mi ne smeli odreči. Ali ne želim nobene milosti, le za pravico vas, prosim: Dajte meni in mojemu očetu nazaj, kar ste na¬ ma vzeli!“ „Kako je to? Koga!“ — reče začuden Strašimir. „Jez bi bil tebe in tvojega očeta okradil in oropal! Kdo si ti? Kdo je tvoj oče?!“ „Jez sem RozaJelodvorska, reče ona, „C as ti mir so moj oče! Oprostite ga tedaj ječe, in povrnite mu njegovo premoženje. “ Ptuja viteza, in vsi vojaki so začudenja ostrmeli. Strašimir pa ves preplašen kakor ka¬ men ostrmi. Kakor mu je lepo delo Roze glo¬ boko v srce seglo, ravno tako, in še hujši se staro sovraštvo do nje očeta zdaj v njegovem srcu obudi. Hvaležnost ga veže k spravi s Ca- stimirom, ali staro sovraštvo premaga vse prve blage občutke. Bled in plah strahovito gleda okoli, ter pravi z votlim glasom: „Dal bi en grad, ako bi bil kdo drugi to storil, kar je hči tega moža storila. “ Vsi pričijoči se prestrašijo te govorice, in žalostni eden druzega pogledujejo. Strašimirova gospa v stopi bliže, ter pravi s pohlevnim glasom: „Se le pred enim tednom 117 sem zvedila, da je to borno oblečeno dekle Ča- stimirova hči. Glej! iz gole ljubezni do svoje¬ ga očeta, da ga je zamogla obiskati, ter ga v njegovi žalostni samoti tolažiti, mu streči, vsaki grižljej od svojih ust odtrgati in s svojim ljubim očetom deliti, prišla je v tej slabi obleki v naš grad; služila je pri vratarici, in je vse trpljenje voljno prenašala, kjer ni mogla do zdaj naj bolj uboga kmečka dekla obstati, ona ostane z nebeško potrpežljivostjo. Naj težja dela je pre¬ našala, ktere so jo desetkrat težje stale, kakor druge dekle. Meni se je srce trgalo, ko sem z lastnimi očmi vidila, kako težko je ona, ker je enacega stanu, vodo na glavi nosila, ali pa graj- šinsko dvorišče pometala. Nisem ji hotla razo¬ deti, da mi je njen stan znan, ker se nisem upala o tej zadevi nič posebnega brez tvojega dovoljenja storiti. Z žalostjo sem čakala tvojega prihoda! Ali zdaj preljubi, bodi milosrčen, ne pa trdovraten. Ako bi tudi gospodična Roza ne bila tvojega sina rešila, nje ljubezen do očeta že bi mogla te prisiliti se z njenim očetom spraviti. “ „Res je“, reče Miriboj, pri Strašimiru sto¬ ječi vitez, „kar je gospodična za svojega očeta ■storila, je veliko več vredno, kakor pa to, kar je storila za blagega fantiča. Rešenje gospodiča je bil le predrzni hip, kteri tudi manj imenitne ljudi včasih navda. Dolgo in težko trpljenje pa, ktero je gospodična za svojega očeta s čuda- polno stanovitnostjo pretrpela, je očitno znamenje blažene duše. Tako srce, polno ljubezni je žla- 118 hen, neprecenljiv biser, kteri se ne da vsaki dan najti. Na tvojem mestu, Strašimir, bi ne mislil tako dolgo, kaj da imam storiti.“ „Strašimir“, veli zdaj Zorislav, drugi vitez, „ako bi bil Castimir zloben, bi bil tebi lahko prav veliko škodovati mogel. Med tem, ko si se z daljnimi sovražniki boril, je bil ta, ki ga misliš naj večega sovražnika, v sredi tvojega trdnega grada, in njegova hči je ječne ključe imela. Med desetimi bi jih bilo devet prav go¬ tovo tako priložnost porabilo, ponoči tvoj grad zapaliti, in ko bi domači semtertje letali kakor zmešani, se natihoma iz grada zmuzniti. Straši¬ mir, Strašimir! ti pač nobenega vzroka nimaš, blagega Caštimira sovražiti.“ Strašimir stoji kakor odrven, kar z očmi ne trene. Težko sope, in večkrat si z roko pot¬ no čelo obriše. Zmenil se ni za to, kar njegova gospa in viteza govore. Vsili oči so bile vanj uperte. Roza milo zdihne proti nebu, strahovita tihota je bila v dvorani. Ljudmila bližej stopi k njemu, ter pravi s silno ginjenim sercem: „Strašimir! Ti misliš, blagi vitez Castimir je tvoj naj veči sovražnik! Ali žali Bog, ti si se o tem do zdaj zelo, zelo motil. Ah, ako bi bil on v resnici zloben mož, kakor ti misliš, kako bi le jez, tvoja zvesta žena, mogla tebe kaj tacega prositi? Svetovati bi ti imela, toliko bolj skrbno ga zavarovati. Ali verjemi mi, ni tako, kakor se ti je do zdaj dozdevalo, hočem te v kratkem prepričati. 14 119 „Lej! jez sem bila prva in edina, ktera je zvedila, de je Roza Castimirova hči. Do tega fasa, dokler ni sama tebi povedala, ni noben človek v vsem gradu ne črke od tega vedil, ka- kcr sama jez. Tvojim vojakom, ki si jim grad iznčil, se že kaj tacega ni dozdevalo. Verjeli so, kakor si ti verjel, da je ogljarska deklica. Bret mene bi celo tvoj zvesti vajd nikdar ne bil zisledil, da Roza ponoči sužnjega viteza obiskije. Hotla sem se prepričati in zvediti, kaj di so te obiskovanja, in kaj je njih namen. Jn glej! tako zelo sem se ponižala, o ne brez sramote moram pred tabo in žlahnima vitezoma tukaj Oistati, da sem v tamni noči, ko sta se oče in Ki v ječi pogovarjala, pri ječnih vratih poslušala Storila sem te stopinje, kterih sama hvaliti nunorem, bolj zavoljo tebe in tvojega gradu kaior pa za se. Tako zelo sem bila skrbna. Oe in hči nista mogla si misliti, da jez vsako bsedo slišim. Pa o Bog! kaj sem mogla tukaj slišati! — O kako osramotena sem stala! Kako Vlage, kako dobre ste te mile, bo¬ gaboječe duši \ Revni, sužni vitez, slavni Casti- mir, ne poznale sovraštva, ne maščevanja. On ni samo hvalil dela svoje srčne hčere, ampak bil je prvi vzro rešenja tvojega sina, ker jo je opominjal nas v& ljubiti, in ako ji je mogoče ljubezen do nas, udi z delom pokazati. Brez njegovega svarjenj^hi bila Roza le morebiti, ali pa še ne našega otroka rešila. Njemu, mi¬ losrčnemu Castimirusi dolžan rešenje Slavomila 120 zahvaliti. Kako bi on tedaj mogel biti tvoj sovražnik! Ah, kako moreš le trenutek še mi¬ sliti, se ž njim spraviti!“ Vender, kaj imaš še premišljevati? Brez oi- loga!? Ah Strašimir, ti nesmeš in nemoreš go¬ spodične Roze neuslišane iz te sobe pustiti. — O Bog! razsvitli njegovo srce!“ Strašimir reče z votlim in tihim glafom: „Roza naj vzame Jelodvor z vsem premožmjem v last; ali Castimir ostane, kjer je!“ svoe go¬ spe pa še pogledal ni. Ljudmila se obrne k malemu gospodču, ter reče s silno ginjenim srcem in jokajočim očmi: ,,0 pojdi Milko, prosi ti svojega očeta £a svojo rešiteljico, da on nje prošnjo popolnona usliši, ne le polovice. Poklekni in povzdigni svoje ne¬ dolžne ročice k njemu. Glej, tudi jez 'okleknem s teboj vred pred njega. Hočem t' pomagati prositi, le vsako besedo z menoj izrci!“ Prijazni, blagi deček, ko vidi vojo ljubez- njivo mater jokati in llozo, ktera mu je bila skoraj ravno tako ljuba kakor mfi, iame sam glasno plakati. Srditi obraz njegčega očeta ga je zelo ostrašil, in prav dobro j umel, da je na tem veliko ležeče, togotnegf očeta potola¬ žiti. Poklekne tedaj z materjo red, povzdigne male trepetajoče ročice, in reč' z glasnim, za- stopnim in srce ginljivim glaseb kakor je mati govorila : ,,Ljubeznjivi oče! ne bode trdovratni! Ni¬ kar tako dolgo ne premišljuj- Rožnega očeta iz I 121 ječe rešiti! Saj tudi Roza ni premišljevala svoje življenje za me v nevarnost postaviti. Lejte! ta mila gospodična me je iz strašnega vodnjaka rešila; rešite tudi vi, ljubi oče, viteza Castimira iz tamne ječe. Ona me je otela nemile smrti v vodi; o ne pustite vi tedaj njenega očeta ža¬ lostne smrti v tamnici umreti! Ona je vam, preljubi oče! mene, vašega sina, zopet poda¬ rila; podarite tudi v ljubeznjivi hžeri zopet očeta. O nikar se ne ozirajte od mene, preljubeznjivi oče ! — Ah! poglejte mene, svojega sina! Po¬ mislite, da, ako bi gospodične Roze ne bilo, bi ne bili mojega obličja in mojih oči, ki britke solzice zdaj točijo, nikdar več vidili. Te ročice, ktere zdaj proti vam povzdigujem, bi zdaj že v črnem grobu trohnele!“ „Stoj! Zadosti je!“ — reče Strašimir. Za¬ stonj se je trudil solz zdržati, ktere so bile po njegovih mislih vitezu nespodobne. Obrnivši se k Rozi, reče: „Vaš oče, mila gospodična, je prost; njegov grad z vsem premoženjem mu zo¬ pet povrnem. Krivico sem mu storil. Oče, ki je tako hčer izredil, ne more hudoben mož biti. “ „Hvala Bogu!“ zavpije veselo zdaj žlahna gospa Ljudmila, in objame ga z veselimi solza¬ mi. Tudi mali Milko je poljubil zopet ves vesel dobrotljivo roko svojega očeta. Roza pa je v svojem srcu rajsko veselje občutita. Celo tuja viteza nista prikrivala veselih solz, in vsa gi¬ njena mu podasta viteško desnico, rekoč: 122 „Strašimir“, reče vitez Miriboj, „skazal si se moža v resnici žlahnega stanu; in od tega časa se popolnoma na te zanesem. Da resnico govorim, tukaj je moja viteška desnica. “ „Storil si,“ reče Zorislav, „kakor se po¬ štenemu vitezu spodobi. Pravičen biti je veliko bolje, kakor pa mogočen. Sam sebe premagati, veljavniši, kakor naj zlobnejšega sovražnika pod- jarmiti.“ Plemenitniki in pričijoči vojaki, kterih si je marsikdo gorko sol»ico obrisal, so naenkrat veselo eden druzega pogledovali, in viteza očitno livaliti jeli: „To je prav! To je lepo!“ rečejo eden druzemu. In na zadnje vsi enoglasno za¬ vpijejo veselega srca: „Živi Bog Strašimira, Ljudmilo in blazega Slavomila! Živi Bog Ča- stimira in Rozo!“ XVIII. Roza naznani prostost svojemu očetu. Vitez Strašimir je bil od zdaj, kar je v njegovem srcu sovraštvo zmrlo, ves drugi človek. Vediti, da je sovraštvo premagal, in vestni glas poslušal, ga je z veliko, nikoli občuteno radostjo napolnilo. Mir in pokoj sta posedla njegovo 123 i pred vedno razkačeno srce. Obdajala ga je pri¬ jetna tihota po strašnem viharji. Njegov obraz se razvedri, in' iz njegovih oči je sijalo očitno veselje. Celo mali Milko zapazi čudno očetovo spremembo, ter teče: „Ljubi oče, zdaj gledate tako prijazno, kakor mati in gospodična Roza; še le zdaj vas morem dobro pogledati in vas prav ljubiti 11 . Roza stopi k vitezu, in se mu s silno gin- Ijivimi besedami zahvali. „Ni treba, draga go¬ spodična, toliko hvale 11 , jo zavrne vitez, ,,jez ne zaslužim za to ne zahvale nd pohvale. Saj. hi ne bil kristjan, še človeku podoben ne, ko hi drugači ravnal. Odpustite mi, prosim vas, in pojte zdaj z menoj. Hočemo naravnost k vaše¬ mu očetu v ječo iti. Greh bi bilo le en trenu¬ tek ga dalje zaprtega imeti. Pojte tedaj, vam naj se blagi Castimir zahvali za svobodo. Spo¬ dobi se tudi, da mu vi prostost naznanite. Pro¬ sim pa vas tudi, prisrčna gospodična, svojega očeta prositi, da mi krivico odpusti, ktero sem mu storil . 11 Gospa Ljudmila migne svojemu možu; gre ž njim v bližnje okno, in na tihem se nekoliko pogovarjata. Večkrat ji prijazno z glavo potrdi, in Ljudmila po tem reče Rozi: ,,Pojte pred še malo z menoj, ljuba gospodična ! 11 Zlahna gospa pelje zdaj Rozo v krasno okinčano sobo, v kteri so bile oblačila popred že za njo pri¬ pravljene, njenemu poprejšnemu stanu primer- jene. 124 Roza očisti zdaj z milom rujavkaste barve svoje lici. Gospa Ljudmila vredi lepe lase prav umetno, in obleče jo v drago oblačilo, z naj lepšim drobno zobatim Zavratnikom. Bila je nepopisljivo lepa. Njeni cveteči, belorudečkasti ■obraz je bil kakor lično jabelčno cvetje. Njeni rumenkasti lasi v količke poviti, ji krasno na rame spadajo. Lepa je bila njena obnaša, ali ravno tako lepe postave je bila krasna devica. Gospa jo dopadljivo ogleduje, ali vender je mol¬ čala, ker nespodobno se ji je zdelo, gospodično s takimi pogovori na njeno lepoto prevzetno storiti, Potem prinese Ljudmila majhno nizko skri¬ njico iz svitločrnega lesa, vso z zlatom vloženo. „Lejte, ljuba gospodična 14 , reče, ko jo odpre; „to je kinč vaše rajnce matere. Moj gospod mi ga je nekdaj v posebni spominek podaril; ali jez ga nisem nikdar nosila, Naj veči pokoro bi mi bil naložil, ako bi me bil kdo prisilil se s poropanim blagom kinčati. Vedno sem želela, da bi mogla ga vam vrniti. Dam ga vam, ka¬ kor sem ga dobila, in verjemite mi, da nobene¬ ga bisera ne manjka. Roza vzame kinč svoje matere z odkrito¬ srčno hvaležnostjo. Ogleduje sicer drage bisere, ali ne pokaže nobenega veselja, kar je gospa Ljudmila od Rozine mladosti pričakovala. ,,0 ljubeznjiva mati, 11 reče s solznimi očmi, ,,kako živo me na vas opominjajo ti kamni! Le kakor dragi spominek od vas so mi prijetni!“ 125 ,,Ah, lejte milostiva gospa“, reče Ljudmili, „ta prstan z biseri je bil zaročni prstan moje mile matere; te verižice iz dragih kamnov so ji svitla knezinja na ženitvanji blagovoljno poda¬ rili; te svitle uhane pa so dobili na dan moje¬ ga rojstva. Ah ljubi Bog! meni se zdi, kakor da bi ljubo mater s tem lepotičjem okinčano pred mano stoječo vidila! Ak, kako minljivi smo ljudje! Ti biseri tukaj in dragi kamni se še vedno svetlijo z nepremenljivim bliskom; ali postava nekdajne krasne gospe — je zdaj le trohljivost in pepel! Kaj bi bil nek človek, ako- ravno naj lepši stvar na svetu, če bi pa v njem ne bilo kaj tacega, ki dalje trpi, kakor ti blis¬ kajoči kamni!“ Gospa Ljudmila reče: „Ljubeznjiva gospo¬ dična! Solze, ktere se v vaših očeh svetijo, so veliko več vredne, kakor vsi pričijoči biseri; in vaše žlahne misli več veljajo, kakor dragi kam¬ ni tukaj. Ce se bo tudi vaša cveteča postava enkrat v pepel razsula, če bo sila časa celo te demante v prah razdrobila: bodo vender vaše blage misli vedni kinč vaše blage duše ostale, in jo bolj lepšale kakor to krasno lepotičje vaše telo lepšati more.“ Ljudmila Rozine lase in vrat s tem dra¬ gim lepotičjem prav mično okinča. Vdene ji tudi bliskajoče uhane v ušesi, in dragoceni prstan rajnce matere ji natakne. Ko Roza vidi, da ji je prstan prevelik, reče marljivi gospej smehlja¬ je: „Prstan bi se lahko opustil, saj se ne spo- 126 •dobi za mojo mladost; le zaročene gospodične smejo prstan nositi 11 . Ali Ljudmila naglo na to reče: „Lejte prstan ki je za srednji prst prevelik, je za ka- zavec popolnoma pripraven. Na tem ga tedaj nosite! Roka hčere, ktera je toliko dobrega svojemu očetu storila, zasluži z žlahnimi kamni ■ozalšana biti“. Ko vse po mislili vredite, gospa Ljudmila Rozo k jecnim vratam spremi. Naglo odpre Roza vrata, stopi v ječo in vesela reče: „Ilvala Bogu, preljubi oče, oprosteni ste“. — Ali kako ostrmi — njen oče stoji pred njo, kakor nekdaj v velikih praznikih, s črnim viteškim dragim oblačilom oblečen, z zlato verižico, s svetinjo na vratu. Njemu na strani stojita tuja viteza Miriboj in Zorislav. Gospa Ljudmila je namreč popred svojemu možu rekla, da naj, med tem ko ona Rozo lepo napravi, viteza Castimira po viteško obleči skrbi. Tudi naj bi tuja viteza blagemu Casti- miru nekoliko naznanila, da je njegova rešitev blizo, da bi mu morebiti nepričakano veselje škodljivo ne bilo, in tako tudi ljubeznjivi hčeri veselje ohranila, svojemu očetu prva oprostenje naznaniti. Oba viteza se tega dela z velikim veseljem lotita, še celo sama mu lepo obleko doneseta, ki mu je bila poprej vzeta. Castimir objame svojo milo hčerko z ra¬ dostnim srcem. „0 preljuba moja Roza! 11 reče, .,,z božjo pomočjo si zmago pridobila, ktere bi 127 velika truma vojakov z mečem in sulico ne bila dosegla. Moč orožja bi bila le Strašimirov grad napadla, in samo njegovo telesno moč prema¬ gala; ali blažena moč tvoje otročje ljubezni je Strašimira ukrotila, in iz silnega sovražnika v naj večega prijatla spreobrnila. Zahvaliva se Bogu! On je vse čudopolno izpeljal! Hvaliva njega, kteri je tvojo otročjo ljubezen blagoslovil, in tvoj trud s srčno svrho ovenčal!“ Castimirše le zdaj, zapazi kako lepo je Roza z mnogim lepotičjem nakinčana. „Glej!“ reče, „Bog ti ni le tega podaril, česar si ga prosila, namreč oprostenja svojega očeta; ampak še ve¬ liko več. Dragi kinč tvoje rajnce matere, za kterega gotovo nikdar nisi prosila, ti je zopet povrnjen. Večkrat sem bil žalosten, ko sem mi¬ slil, da si svoje uhane, zadnji ostanek proprej- šnjega stanu, iz ljubezni do mene prodala; glej tudi za to milo delo ti Bog, brez da bi priča¬ kovala, obilno zadostenje pošlje. On je zvest povračevavec, ker tudi tega ne pozabi, česar še v mislih nimamo. “ Viteza Miriboj in Zorislav se nista malo čudila nad Rozino lepoto. „V resnici, mila go- spodična“, reče Miriboj, „vi niste kaj malega svojemu očetu storili, da ste svoj prijazni, ljubi obraz z rujavo, kakor orehovo barvo omazali in vašo krasno postavo z bornim oblačilom zakrili. Zares, lepi ste kakor angel!“ Rozine lici rudečica polije pri teh priliz- ljivih besedah, ker mislila je, da tega ne za- 128 služi. Zorislav reče nato: „Lepota mile go¬ spodične je le mala vrednost; ali prisrčna lju¬ bezen do očeta je neprecenljiva. Kakor angel je popred stopala v ječo svojega očeta njegovo trpljenje polajševat, in kakor angel se mu zdaj prikaže, mu oprostenje naznanit, ktero mu je s svojo srčno ljubeznijo zadobila!“ Roza prosi svojega očeta v Strašimirovem imenu, da bi mu odpustil. Castimir silno ginjen reče: „Ti vidiš moje solze — in da sem mu davno že odpustil, ti je znano.“ Kakor hitro je te besede izustil, se vrata odpro, in — Straši- mir s svojo gospo in malim Slavomilom vred, stopi v ječo. Castimir in Strašimir si zdaj po viteški navadi v roko sežeta in s srčno prijaz¬ nostjo objameto. Vsa jeza in sovraštvo med njima je minulo, in le veselje sprave in edinosti sta občutila. Pri tej priložnosti si obljubita hra¬ bra viteza odkritosrčno, sveto prijaznost. Slavni in ljudomili Castimir je imel še drugo posebno veselje nad tem, da je blazega gospodiča, kteremu je Roza življenje rešila, mogel v viditi. Truden toliko veselih občutljejev sede Castimir na kamniti sedež, vzame cvete- čega dečka v naročje, milo ga s solznimi očmi pogleda, in blagoslovi rekoč: „Ljubo dete! božja milost naj bo vedno s tabo, in srčno že¬ lim, da bi tvoj oče in tvoja mati vedno veči veselje nad taboj doživela, in da bi bil enkrat pobožen, slaven mož.“ 129 „0 dragi Častimir!“ rede Ljudmila, „Bog naj nama le toliko veselja dodeli, kolikor ga je vam v vaši hčeri, in da bi ravno takih blaženih misel bil, kakor je gospodična Roza, in štela se bova naj srečniše starše. “ Dan je bil z veliko in imenitno obedino v veliki viteški sobani sklenjen. Castimir in Roza sta prva sedeža pri mizi imela. Strašimir sedi zraven Castimira, Ljudmila na strani Roze; Mi- riboj in Zorislav pa zraven njih sedeta k mizi. Vsi so prav dobre volje. Strašimir pa je ta dan tako vesel, kakor že veliko let ni bil. Sam to potrdi rekoč: „Tako vesel, kakor sem danes, svoje dni še nisem bil. Lej moje nespametno sovraštvo proti tebi, ljubi Castimir, mi je naj sladkeje veselje zagrenjevalo. Kaj je vender lep¬ šega, kakor edinost in mir srca! Zdaj še le spoznam resnico: Neprijaznost in sovraštvo iz¬ vira iz pekla; prijaznost in ljubezen pa iz nebes“! Strašimir je danes velike srebrne kozarce, ki so bili od znotraj debelo pozlačeni, na mizo postaviti ukazal, in jih dal z naj boljšim starim vinom naliti. Pred Častimirom pa je bil lep sreberen kozarec, iz kterega je doma v svojem gradu, naj rajši pil, kteri mu je bil tudi kakor dragi spominek svojih prednikov posebno ljub. Roza kozarec naglo zapazi in se gospej Ljudmili s hvaležnim pogledom za to pazljivost zahvali. Strašimir vzame prvi svoj kozarec, in ga sprazne na Častimirovo in Rozino zdravje. Tuja 9 i 30 viteza, Miriboj in Zorislav, sta po njegovem zgledu ravno tako storila. Castimir pije na zdravje vse družine, in ko kozarec na mizo po¬ stavi, reče: „ Gospodje vitezi! vino je močno in zamoglo bi viteza, kterega še ni nihče prema¬ gal, na tla polomiti 11 . Strašimir se pri teh be¬ sedah smehlja. Pohvala njegovega vina mu je bila všeč, ali vender je razumel to, kar je hotel Castimir reči. „Prav dobro še pomnim 11 , reče zdaj Castimiru, „ko sva bila na knezovem dvoru, si vedno mene in moje tovarše zmrnosti opo¬ minjal Pač prav si imel. Ali danes le brez skrbi! Prav veselo hočemo današnji] dan pra¬ znovati, pri tem pa vender pameti ne zapiti. Z naj lepšim redom hočemo začeti. Vsak mora, preden pije, lepo napitnico izreči; in ti Ljudmila in vi gospodična Roza, morate tudi z nami trkati . 11 Ljudmila in Roza trkate ž njimi ali močno vino komaj okusite. Napitki so bile dobrovoljne ■želje, kakor postavim: Castimir vzame kozarec in reče! „Vsi vi¬ tezi našega naroda naj v miru in edinosti žive, in odkritosrčna prijaznost naj med njimi kra¬ ljuje 11 ! Miriboj vstane s kozarcem rekoč: „Vse gospe in gospodične naj bodo v ljubezni in lepih čednostih gospej Ljudmili, gospodični Rozi ih rajnci Matildi enake 11 ! Zorislav dvigne kozarec, ter reče: „Vsi starši naj svoje otroke tako izredijo, kakor Ca- I 131 ■stimir in v Bogu spijoča Matilda; in vsi otroci naj spoštujejo in ljubijo svoje stariše, kakor Roza svojega očeta!“ Strašimir pa sklene z besedami: „In vsi stariši naj toliko veselja dožive nad svojimi otroci, kolikor ga je Castimir nad svojo ljubljeno Rozo doživel"! XIX. Castimir« in Rozi se povrne premoženje. Drugi dan prav zgodaj pride Strašimir v popotni obleki z ostrogami ropotaje v Castimi- rovo sobo. „Častimir!“ zavpije on, „davno sem že svoje ljudi na noge spravil, in ravno sem hotel sedljati. Mislil sem s teboj v Jelodvor ja¬ hati, in ti zopet vse povrniti; ali moja Ljud¬ mila meni, da grad, v kterem so do zdaj dvorili konjiki, se mora popred pocediti in marsiktera reč vrediti. To mi ni na misel prišlo. Ostani tedaj, ljubi Castimir z Rozo še nekaj časa pri nas. Veliko žalostnih dni si v tem zidovji pre¬ živel; spodobi se tedaj, da tudi neke vesele dni skupaj vživamo.“ Castimir je bil s tem predlogom zadovoljen. Strašimir gre ž njim v viteško sobano, Miriboj in Zorislav sta se njima tudi kmalo pridružila. Vsi se usedejo k mizi zajterkovat. Potem pa se 9 * 132 tuja viteza, ki sta želela se domu podati, od vseh poslovita, posebno pa od Castimira in Smrekarja. V grajšinskem dvorišču so bili vo¬ jaki tujih vitezov pripravljeni za odhod. Se enkrat se pozdravijo, vojne trombe zapojo, in v lepem redu grejo v eno mero skozi visoka vrata vsaka četa s svojim vitezom na čelu. Strašimir reče Castimira: ,,Zdaj moraš pred vsem moj grad ogledati, po kosilu pa greva na lov. Prvič poglej tukaj podobe mojih prednikov, s kterimi je ta sobana okinčana“. Castimir ogle¬ duje nekdanje viteze v železnem oklepji in njih gospe, ki so po stari šegi bile malane. Pri mno¬ gih se je Strašimir dolgo mudil, in veliko od njih povedati vedel. Ko sta vse podobe ogledala, pelje Castimira v vojno sobo. Vse se je svetilo in blisketalo. Bilo je veliko oklepja za viteze in konje pripravljenega. Potem obhodita grad krog in krog. Pokaže tudi Castimira trdno zidane oboke in lepe hodališča; pri tem pa ne pozabi pazljivo pogledati umetno izsekane jelenove glave z velikimi rogovi, z deset do dvajset vrhovi. Tudi obišeta konjišnico, v kteri so leporejeni vranci razgetali. Tudi v hladno klet gresta, ki je bila v ži¬ vem kamnu sekana, in ogledata velike vinske sode. Nazadnje pa, ko sta že vse v gradu ogledala, obišeta v velikem dvorišču vodnjak. Groza nju sprehaja, ko v nezmerno globočino gledata. Ca¬ stimir se je veselil vnovič lepega, srčnega dela svoje hčere, Strašimir pa rešenja svojega sina. I 133 Srečna očeta se pri vodnjaku objemata, srčne radosti polna, in Boga za srečno relenje hvalita. Gospa Ljudmila je med tem gospodični vse svoje pohištvo in vrednosti pokazala Odpre ji lepe polikane skrinje, polne pražnjega platna in belega perila; svoje dragoceno lepotičje in bli¬ skajočo kuhinjo. Ko vse ogledate, reče Ljud¬ mila Rozi: „V tej sobi še nisve bile, idite ljubeznjiva gospodična, tukaj vas bo bolj mikalo skrbno kaj ogledati, kakor do zdaj“. Ljudmila odpre, in stopi v veliko z mnogimi skrinjami poredoma napolnjeno sobo. Bilo je namreč vse Castimirovo premoženje tukaj, ktero je Straši- mir nekdaj iz Jelodvora v Smrečnik pripeljal. „Jez sem vse skrbno shranila 11 , reče blaga go¬ spa, „in zdaj bom vse v vaš grad nazaj peljati ukazala. Ta lepi prt, kakor sem slišala, so vaša rajnca mati sami napredli. Očitno znamenje je njih nevtrudene marljivosti in ljubezni do vas, Že takrat so bili vaša ljuba mati skrbni za va¬ šo doto. Božji blagoslov je z vašim blagom, ker ni nič p® krivici pridobljenega, zatorej vam tudi za zmiraj ni moglo biti odvzeto. Roza je po tem želela še enkrat vratarjevo hišo obiskati. Gospa Ljudmila jo spremi. Ko v grajšinsko dvorišče pridete, se pridružita njima pri vodnjaku stoječa viteza. Vratar je ravno sedel v svojem naslonjaku, truden dolzega poto¬ vanja. Ko pa Strašimira zasliši, naglo poskoči in vrata odpre. Roza stopi predenj. 134 „Jojmene Roza“, veselo reče vratar, vender nikar mi ne zamerite, gospodična Roza sem- hotel reči. Jojmene, jojmene, kaj še moram do¬ živeti ! — Prosim stopite v hišo z milostivo gospodo. — Tako! — da, da! Pred bi si bil misliti zamogel, da hojo zvezde kakor orehi v jeseni na zemljo padale, kakor da je moja dekla — Jelodvorska gospodična. Kaj tacega se ne sliši vsaki dan. Še zdaj skoraj ne moreni ver¬ jeti, da ste vi milostiva gospodična tla, na kterih stojim, pometali. In vender se moram zopet čuditi, da nisem jez, stari bradač, že pred tega misliti mogel, da ste vi Castimirova hči. Včeraj na večer sem še le zvedil to veselo novico od vojakov v dvorišču, ki so pri ti novici začudeni se mešali vsi križem. Še le takrat se je v moji glavi zasvetlilo, zakaj da ste do sužnega viteza bili tako usmiljeni, tako milosrčni! Očitna hvala naj vam bo za vašo ljubezen, draga Roza, ni¬ kakor vidim, vas je Bog in žlahni, milostivi gospod vitez tukaj obilno obdaril. Ali kako se je moja Minka čudila, ni izreči. Obnoreti je hotla. Vratarjeva otroka sta plašna v kotu tičala. Roza gre k njima, in z navadno prijaznostjo se ž njima pogovarja. Koj sta bila srčnejša. Lenčika ji reče: „Lej, kako zelo si okin- čana gospodična Roza. Vse je lepo in novo, celo tvoj obraz“. Jurko pa glasno reče: „Vse mi je všeč, vse mi je prav, ako le gospodična Roza pri nas za deklo ostane, zakaj tako dobre- 135 gotovo ne bomo dobili veo“. Strašimir in vsi prifiijoči se glasno smejajo. Roza vpraša po tem otroka: „Kje pa so vajna mati“ ? Lenčika pravi: ,,Ravno zdaj so kruh v juho narezali, skleda Se na mizi stoji“! „Pač da, reče Jurko, „ko so slišali, da gospoda gredo, pihnili so jo skozi vrata, kakor bi jim bil volk za petami.“ Roza gre skozi vrata v kuhinjo, in pripelje vratarico za roko. Uboga žena je stala, ko viteza Castimira in Rozo v taki lepi prapnički obleki vidi, zraven pa njenega žlahnega gospoda in viteza Strašimira z milostivo gospo Ljudmilo, zelo osramotena. Rudečica jo sprehaja, ,,V krtovo deželo bi se hotla skriti pred milostivo gospodo 11 , reče zdaj, „ker vem, da vsi vedo, kako lepo se pogovarjam, če me kaj razkači, in — kaka lepa imena sem milostivi gospodični včasih primerjala, Ali ko bi bila vedila, kakošnega stanu je moja Roza, in h kakošni veliki časti da bo povzdignjena, bi se bila drugače obnašala. “ Smrečniška gospa reče zdaj: „Poslušajte me vratarica! Naj prostejši človek je božjega stanu, in ta je naj imenitni.ši stan, s kterim se noben primeriti ne da. Naj večji siromak bo po smrti v božje kraljestvo prišel, ako je svoje dolžnosti zvesto spolnil, k taki časti, ktera vso. čast tega sveta preseže. Vi spoznate zdaj, da, niste s svajo dobro pridno deklo prav ravnali, ki je zdaj pred vami kakor žlahna gospodična, ker se kesate in sramoto občutite. Ali še bolj 136 bi osramoteni bili, še bolj bi se mi kesali, akft bi reveže na tem svetu s prevzetnostjo in za¬ ničljivostjo psovali, tamkej pa, to je v nebesih, jih v veličastvu gledali 11 . Vratarica blagodušni gospej Ljudmili vse potrdi, in gospodično Rozo z gorkimi solzami odpušenja prosi; ali Roza ni hotla revne žene s tem trpinčiti, toraj ji seže v besedo, rekoč: „Ljuba vratarica! je že vse prav! Hotla sem vam marsikterikrat kaj reči, pa nisem si upala, zakrila sem to in čakala bolj pripravnega časa, kteri je ravno zdaj prišel. Poslušajte me tedaj. ,,Prvič vas moram pred vašo milostivo gospodo in svojim očetom tukaj odkritosrčno po¬ hvaliti. Zares ste skrbna in ljubeznjiva žena svo¬ jega moža, dobra mati svojih otrok, in pridna zelo marljiva gospodinja. Varčni ste, brez sko¬ posti; tudi revežem veliko dobrega storite. Pri¬ pravni ste tudi vsakemu s posebno ljudomilostjo postreči, če vam je le mogoče. Ce se pa kaj tacega pripeti, da vas razjezi, potem pa sami ne veste, kje vam glava stoji, in govorite in delate vse brez pomiselka. Nagla jeza vam in vaši družini zelo življenje greni. Zraven tega pa je še občna govorica, da ste prav hudobna žena. Lejte! tudi trdijo nekteri, da ste kratke pameti, kar pa gotovo ni res. To *se pa zato tako govori, ker se večkrat jezite, kakor pa svojo pamet poslušate; zadušite tedaj jezo in pamet rabite, po tem bo lep red v vaši hiši. Vovjemiti mi, da nagla jeza je kakor norost, 137 ker človek vse narobe naredi. Pomislite, da po¬ trpežljivost in krotkost so prava djanja in čed¬ nosti vernega kristjana; in že zdaj trdno skle¬ nite v teh rečeh poboljšati se. Ponovite ta sklep vsako jutro in vsak večer, tudi večkrat na dan pred božjim obličjem, in prosite ga njegove po¬ moči. Ali ne obupajte, ako vam kterikrat spodleti; stara slaba navada se da le z novo boljšo navado premagati, in tako boste vedno bolj svojo naglo jezo zatirali, ktera je vaš naj hujši protivnik. In ko bote zdaj drugo deklo dobili, ktera bo rado voljno vse rada storila, ne tirjajte, da bi vse na enkrat mogla razumeti, vediti in znati, kakor vi. Potrudite se, jo po svojih željah izuriti, in pokažite ji eno reč večkrat s potrpežljivostjo, in svarite njena napčna dela s kratkostjo in ljubeznijo. Gotovo se bo po tem po vašem izgledu ravnala, vas spoštovala in ljubila. Če to napčno navado opu¬ stite, vas bo vsaki kakor pridno in dobro go¬ spodinjo čislal. Ko bi vas ne spoštovala, vam bi ne bila polovice tega povedala. Storite to, in čast vam bo; veselje, srečo in blagoslov bote zadobili.“ „Pač lepo ste nam mila gospodična govo¬ rili,“ reče zdaj Strašimir, „in marsikteri si lahko iz tega opominjevanja nauk za se posname. Kako ste vender modri in lepo podučeni, moja draga gospodična! Jez sam si hočem vaše opo- minjevanje dobro zapametiti. Kar ste nam ravno zdaj povedali, so moj rajnki oče tudi govorili, 138 toda vse so le v mali pregovor sklenili, rekoč: „Moj sinko! več uma, manj šuma! s tem se pride naj dalje po svetu“. Čez nekaj dni po tem se peljeta vitez Stra- šimir in njegova gospa s Častimirom in gospo¬ dično Rozo, spremljeni z veliko trumo hrabrih vojakov in lepo oblečenimi služabniki v Jelod- vor. Glas od tega, kar se je v Smrečniku pri- godilo, se je dalječ okoli razširil. Iz vseh vasi in hiš Strašimirovega posestva so skupaj pri¬ vreli, da so žlahnike vidili. Iz vsake male baj¬ tice so veseli ljudje kukali skozi mala okenca. Posebno pa so hotli vsi gospodično Rozo viditi in poznati, ki je toliko ljubezni svojemu očetu skazala, in zalega gospodiča iz globokega vod¬ njaka rešila. Ko so pa v Častimirovo posestvo prišli, je bilo povsod tiho, mirno, nobenega člo¬ veka ni bilo viditi. Vse vasi so bile prazne, kakor da bi nikdar še človeka ne bilo v tem kraji. Častimir se začudi, in zelo si glavo beli, kako da je to? — Ali ko na svojem beliči skozi velika vrata v grajšinsko dvorišče prijaha — zagleda ves dvor poln ljudi. Vsi njegovi podložni so se tukaj zbrali v naj lepšem redu. Na eni strani so stali po vrsti mladenči in mo¬ žaki; na drugi male deklice, odraščene deve in žene, vsi praznično oblečeni. Na moški strani je bil Jakob, vogljar poročnik, na drugi Mar¬ jeta ogljarica. Jakob se je bil od starega^ vaj- da dolg in lep ogovor naučil za prihod Časti- mira, in ko ga zagleda, jame prav resnobno go- 139 voriti: ,,Do tega časa, in med tem, kar se je dogodilo — da — zdaj ne ve kaj dalje govo¬ riti. Ali naglo se zave, ter reče: „Ne zamerite, ljubi žlalini gospod vitez! V tem času, ko vas od obličja do obličja vidim, sem vse to poza¬ bil, kar bi imelo nek prav lepo biti. Nevem zdaj druzega reči, kakor: zdaj hočem rad umreti ko sem ta dan doživel 11 . Tudi skrbna Marjeta je pozdravila svojega milostivega gospoda in go¬ spodično Rozo namesto z učenimi besedami ve¬ čidel le z veselimi solzami. Vse ljudstvo je bilo tako ginjeno, da je od joka komaj: „Bog živi“ l izreči moglo. Castimir in Roza gresta oba solz¬ nega obraza skozi vrste presrečnih ljudi. Na vratih krasnega poslopja se znajdeta viteza Mi- riboj in Zorislav in več druzih vitezov s svoji¬ lni gospami, sinovi in hčerami vsi drago okin- čani, obdani z mnogimi služabniki. Na čelu žlahnih gostov je stala zala Nežika, ogljarjeva hči, v belem oblačilu, lepo okinčana z mnogimi venci rajskih cvetlic. Imela je v rokah drago blazino s pozlačenimi čopi, na kteri so bili srebrni ključi. „Milostiva gospodična!“ reče, „niste le svojega ljubega očeta iz ječe rešili, ampak vaša ljubezen mu je tudi vrata njego¬ vega grada zopet odprla. Prejmite tedaj te ključe, in podajte jih svojemu očetu. “ Roza po¬ da blazino svojemu očetu. Ko ključe vzame, milo proti nebu pogleda. Mislil je namreč na tisto strašno noč, ko je ravno od teh vrat malo' proč v silnem viharji in dežji uklenjen na voza 140 sedel in iz svojega grada odpeljan bil, in kako je britko jokajoča Roza za njim letela. Pri¬ jazno sprejetje, ktero je Strašimirova gospa osno¬ vala, je bilo za blazega Castimira toliko bolj ganljivo. „ Preden prag svojega gradu prestopim, reče, idimo v cerkvico. Bog je vse, kar se je do zdaj dogodilo, v naš prid poslal. Žalost našo je v veselje spremenil, spodobi se tedaj, da mu iz vsega srca zahvalno pesem zapojemo. “ Vsi pri¬ čajoči vitezi in njih gospe mu potrdijo, in grejo ž njim v cerkev. Ko se je služba božja zvršila, grejo h ko¬ silu, ki je bilo v veliki viteški sobi že pri¬ pravljeno. Zbrana množica pa se je na dvorišču gostila. Ali Castimir ni mogel dočakati konea pojedine, poslovi se namreč od žlahne družine za malo časa in gre v grajšinsko dvorišče. Ve¬ sel je bil v sredi svojih podložnih, kakor oče svojih otrok. Prvega obiše Jakoba in njegovo leno Marjeto: „Dragi, zvesti Jakob“, reče on, ,,srčna hvala naj vam bo za vse meni in moji Rozi storjene dobrote, vi sami ste bili nama v hudi sili na strani, ko naju je nemila osoda preganjala, spodobi se tedaj, da se vam tudi hvaležnega skažem. Jakob! od zdaj za naprej ostanete v mojem gradu, in konjišnico bote oskrbovali. Ta služba bo prav pripravna za vas, ker ste od mladih nog jahanja vajeni. Mislim, da se vam bo boljši godilo, kakor pa do zdaj, ki ste kope žgali. Marjeta pa, ker me je v sužnosti s perilom preskrbovala, naj bo ključarica v mo- 141 jem gradu. Ti pa, ljuba Nežika“ rede dalje,. ,,ker si moji hčeri v nesreči bila zvesta tovaršica, bodi tudi zdaj v njeni sreči nježna družbariea,, zvestejši prijatlice in služabnice ji ni mogoče dobiti. “ Castimir gre okoli vseh miz, in ljudomilo se razgovarja z vsakim gostom. Vsacega kaj po- praša, ali pa kaj veselega pove. Smrečniška gospa je, ker je bilo nemogoče vse Castimirove podložne povabiti, le naj starejši hišne gospo¬ darje in gospodinje z njihovimi otroci izbrala brez razločka, so li bogati ali revni. Drugim pa je rekla, Castimir jih bode drugokrat pogostil. Marsikteri pričijočih je milošno v denarji ob mescu, ali pa druge dobrote v letu dobival; med tem pa, ko je grad v ptujih rokah bil, ni nihče nič prejel. Castimir jim te dobrote v novič po¬ trdi. Nepopisljiva radost je zdaj bila med vso množico. Vsi so enoglasno rekli, da so priprav¬ ljeni za svojega milostivega gospoda življenje in premoženje darovati. Ko Strašimir v dvoriše pride po Častimira 11 , reče: ,,Res je, milo¬ srčnost je več vredna kakor mogočnost, in boljši je da podložni človeka ljubijo, kakor da se ga boje.“ Castimir reče: „Gospodar, kterega se hu¬ dobni boje, in dobri ljubijo, je po mojih mislih naj boljši‘ ! . 142 XX. Na dalje, kako se Rozi dobro godi. Ko je taka trdna vez prijatelstva Časti- mira in Smrekarja vezala, sta se prav pogosto obiskovala. Roza je spoštovala Ljudmilo kakor svojo drugo mater, in si je vedno prizadevala se kaj koristnega od nje naučiti. Tako je pre¬ teklo mnogo veselih dni. čez nekaj časa pa Strašimir zelo tako pogosto obiskovanje opusti, celo pripetilo se je ravno zdaj, da ga že več dni ni bilo v Jelodvor in tudi napoved, da go bo Častimir z Rozo obiskal, je ovrgel. Častimir se je zastonj trudil izvediti, kaj da je tega krivo. Ali nekega dne po tem prijaha ne¬ nadoma vitez Strašimir v Jelodvor na svojem vrancu in reče Častimiru, da se ima koj z Rozo vred ž njim v Smrečnik podati. Vzroka ni hotel razodeti, častimir in Roza sta se tedaj napravila ž njim. Ko srečno v Smrečnik prideta, jima Straši¬ mir komaj toliko časa dopusti, da sta mogla Ljud¬ milo pozdraviti. Po tem pelje Častimira pod strašnim črnim obokom k njegovi prejšnji talil¬ nici; Ljudmila in Roza ste jima sledile. „Za božjo voljo, kam me pelješ?!“ reče začudeni Častimir. „Mene je groza u , reče Roza, „kaj ho- čemo v ti žalostni ječi delati ?“ Strašimir le molči, in odpre tamnične vrata. Castimir in Roza stopita vsa začudena v lepo, krasno okin- čano kapelico. Skozi visoka okna je solnce vanjo sijalo; zidovje je bilo lepo modro malano, z mnogimi zlatimi zvezdicami posuto. Altar se je bliskal samega zlata in srebra z nebeškimi po¬ dobami. Občudujeta Castimir in Roza s solzni¬ mi očmi lepo kapelico, ktere se nikoli nagledati ne moreta. „To sem si tudi mislil 11 , reče Stra¬ šimir, „da vama bo taka spremembu dopadla, in zato tudi nisem hotel pred dokončanjem te kape¬ lice vaju obiskati in tudi od vaju ne biti. Kaj ne, da je kapelica zares lepa? Ali vse to krasno delo je moja draga Ljudmila napravila, le nji gre vsa čast. — Ona je znala prav modro na¬ peljati, da sem dal to kapelico zidati. Ko sva vaju namreč v Jelodvor spremila in se zopet domu povrnila, me Ljudmila milo poprosi, da bi šla ječo pogledat, kjer si ti suženj bil. Jaz sem jo prav nerad ubogal, ker studilo se mi je tamnice. Ker me pa le prosi, ji tega ne morem odreči in grem ž njo. Zdaj me nagovori: ,,Lej vender, kako je otročja ljubezen strašno ječo v lepo sobo spreobrnila 11 ! „Res je, ji odgovorim, pred je bilo črno in tamno zidovje; zdaj je le¬ po belo, prav kapelici je podobno . 11 Vsa vesela Ljudmila mi zdaj besedo prevzame, ter reče: „Ah! kako blagih misel si ti, ljubi moj mož! ktere sem tudi jez že zdavnej občutila. Prve take misli so me navdajale, ko sem v Jelod- 144 voru tako krasno cerkvico vidila. Prav lahko se naredi iz tega prostornega zidovja lepa ka¬ pelica. In tudi dolžna sva hvaležnost Vsega- mogočnemu za čudopolno otetbo najnega sina. Hvaležnejši se ne moreva skazati, kakor če na tem mestu, kjer je bila Castimirova ječa, kape¬ lico zidava. Samo tega nama še pomanjkuje v Smrečniku, ker mogla sva hoditi pod goro v v cerkev, zdaj bi jo imela v svojem gradu. V ravno tej kapelici bodo tudi najni vnuki Boga slavili!“ — Tako je Ljudmila govorila, kar je meni prav dopadlo. Tako mora tudi biti, sem si mislil, da na tem mestu ne sme v prihodnje noben jetnik zdihovati, ampak da more prosti duh k Bogu se povzdigniti, ki nam je po bla¬ ženi Rozi našega ljubega sina zopet podelil; ki je mene s Castimirom spravil, ter s srčnim mi¬ rom moje srce napolnil ! 11 In jutri", pristavi Ljudmila, „dojdejo častiti opat Bogomil to ka¬ pelico blagoslovit. Miriboj in Zorislav s svojima ženama in otročiči bodo pri blagoslovljenji pri- čijoči. Ali nar ljubši gosta zmed vsih ste vi Castimir in vi blagosrčna Roza! Tudi sva pre¬ pričana, da bosta gotovo pri blagoslovljenji te kapelice pričijoča." Blagoslovljenje te kapelice je bilo tudi za¬ res naj veselejši dan leta. Povabljeni vitezi iz daljnih in bližnjih krajev so počastili veselo družbo pobožnih duš s svojo pričjjočnostjo v naj lepšem oklepji. Tudi gospe so bile krasno napravljene; sosebno Roza je bila v beli obleki z raznimi cvetkami kinčana, enaka angelski podobi. Slavo- mil s svojima sestricama je klečal pred božjim altarjem,. in svoje nedolžno srce k Bogu povzdi¬ goval. Zlahno kadilo je razširjalo svoj ljubi duh med pričijoče. Potem stopi sivi starček, Častiti Bogomil, pred altar, in nagovori žlahnike z milim glasom, rekoč: „častita gospoda"! „Ljubezen dobrih starišev do svojega, ve¬ like nevarnosti otetega sina, ljubezen dobre hčere do svojega očeta, je važni vzrok današ¬ njega praznika, blagoslovljenja te kapelice. “ „Prigodba, ktera nam je današnji praznik napravila, bo tudi zapopadek mojega govora. Vender ile mislim prigodbe nadalje razlagati, ker je že tako pred Bogom in ljudmi znana. Le nekolikanj lepih naukov hočem iz te pri- £odbe posneti, in starišem, ktere tu pred altar¬ jem zbrane vidim, neke besede v srce vsaditi; nekaj besedi pa hočem otročičem, da bodo v pobožnosti napredovali, govoriti. “ ’ ,,Zares lepa naredba božja je, v kteri nam razodeva svojo modrost in dobrotljivost, da je on nar ljubeznjiviši in pomoči potrebne stvari, otroke, reji starišev izročil, da je on nezapo- padljivo ljubezen Starišem do otrok v srce po¬ ložil, in da on nasprotno tudi otročjo ljubezen (lp starišev vsak dan razodeva. “ 10 146 n Naj bi se vsi stariši marljivo trudili svoje otroke podučevati, kako dober je Bog, kako nas on ljubi, kteri nas ne le samo z živežem in obleko previdi, ampak s slelirno dobroto podu- čuje se njemu hvaležne skazati. On hoče, da bi vedno v prsih starišev čista ljubezen, nebeški dar, klila, in nikdar ne ugasnila.“ „Naj bi drugič vsi otroci srečo, dobre sta- riše imeti, prav spoznali! Vi sinovi in ve hčere, kteri ste v cvetečih letih svoje mladosti, ozrite se v preteklost. Vaši dobri stariši so vedno skrbeli za vašo srečo; so vam dajali obleko in jed, so v vaši bolezni vedno pri vaši po¬ stelji, vas čuvali, in vam stregli. Skrb vašega očeta in varstvo vaše matere, vse to vas je va¬ rovalo vse nevarnosti. Le k njim ste v svojih naj manjših potrebah pribežali, miru in tolažbe iskat. Učili so vas razločiti hudobno od dobrega, česar se imate varovati, česar poprijeti. Jn ako ste dobro storili, vam je bilo žlahno plačilo pri¬ jazni obraz in pohvala vaših starišev. Kako ljubeznjivo je Bog, od česar ste svitlobo dneva zagledali, za vas vedno skrbel!“ ..Spoznajte v tej lepi božji naredbi njegovo ljubezen, in bodite mu hvaležni. Hvaležnost pa naj bolje razodevate, če svoje stariše spoštujete, ker le po stariših imate vse dobro od Boga. Spolnujte natanko-njih voljo, ker vam ne bodo kaj slabega storiti zapovedali. Varite se skrbno nehvaležnosti proti svojim starišem, ker to je hudobija, ktera Boga žali, in je njegovi četrti 147 zapovedi nasprotna. Le če se je varujete, in svoje stariše po vrednosti spoštujete, se vam bo na tem in unem svetu dobro godilo. “ „Zmed vseh, kteri ste v božjem duhu tu zbrani, stojim jez pred altarjem, kteri se Bogu v večno hvalo posvečuje, in povzdigujem svoje srce k tistemu, ki ga smemo očeta imenovati, kteri nas zagotovlja, da bolj skrbi za nas vse, kakor skrbna mati za svoje lastno dete skrbeti more. Vsi stariši, kteri svoje otroke srčno ljubijo, naj jim bo ta ljubezen do otrok zastava ljubezni božje. Kako žlahno tolažilo mora vsa¬ kemu očetu, vsaki materi biti v težavah, če po¬ misli: Bog me ljubi neizmerno bolj, kakor jez svoje otročiče! Kako bi on ne skrbel zame! Kako bi me on mogel pozabiti!“ „Tako tudi le tisti otroci, kterih srca so s čisto ljubeznijo do starišev napolnjene, kteri so jim pokorni, kteri jih spoštujejo; le taki otroci zamorejo Boga svojega ljubeznjevega očeta ime¬ novati, in v britkostih in v težavah voljno trpeti, in trdno na Vsegamogočnega zaupati. Lo otroci, ke žive v svoji rojstni hiši v edinosti, ljubezni s svojimi sestricami in brati, morejo, ko odrastejo, vse ljudi, kakor otroke enega oče¬ ta v nebesih, kakor svoje lastne brate in sestre ljubiti. Le taki otroci morejo v trpljenji, brez kterega nikoli ni človeško življenje, krepko pod¬ poro v Bogu najti; le taki se ne bodo bali smrti, zakaj ona jih bo pripeljala v pravi oče¬ tovski dom.“ us .,0 naj dobrotljiviši Oče na višavah, do¬ deli nam milost, da bi Te vsi ljudje čez vse in svoje bližnje, kakor sami sebe ljubili, revnim v nadlogah pomagali, in Tebi enkrat čista srca izročili. Ta je Tebi častitljiva in dopadljiva služba. Blagoslovljenje te kapelice je v tvojo čast in v naš prid, da bi Te tudi naši pozni vnuki na tem svetem mestu hvalili, v Odrešeni- kovem imenu na vekomaj. Amen. “ Ko se je končala veličastna slovesnost, gredo vsi pričijoči v prostorno sobano k obedi. Komaj dobro sedijo, se zasliši v dvorišču vesela godba. Vitezi vsi začudeni, kaj da to pomeni, nagloma skočijo k oknom gledat, in vidijo vsi začudeni trumo lepo oblečenih vojakov in vitezov v grajšinskem dvorišču. Množica služabnikov pride v dvorano in povzdignejo veseli glas: „Svitli knez so tukaj!“ — Vitezi vsi začudeni tacega nenadnega glasu, hočejo knezu na proti, ali prehiteli so jih, ko v okrogu mnogih vitezov v prostorno sobano stopijo. Bili so imeniten mož, čvrste postave, visoke rasti. Sivkasti lasje so se jim čez pleča razvijali, in njih oči so na- znanovale le prijaznost in milost. Srčno pozdra¬ vijo Castimira, ter mu podajo desnico rekoč: ,,Prišel sem vam naznanit slavodobitni mir, in se vam srčno zahvalim v svojem in sesarjevein imenu za vaše hrabre junake, ki so mnogo pri¬ pomogli k slavni zmagi; tedaj sem vam jih tudi sam nazaj pripeljal. Snoči pridši v Je- lodvor, zvem da ste v Smrečniku, tedaj sem se namenil, ko se je dan napočil semkej, ker mi¬ slim, da smo tudi v Strašimiru odkritosrčnega in zvestega prijatla dobili . 11 ,,Kaj ne ?“ reko knez na dalje Strašimiru, „da se niste nadjali mojega prihoda? Razodenem vam tu zadovoljnost cesarja o vajnim zedinjenji, in se tudi sam jako veselim, dva tako krepka in slavna viteza v ljubi slogi tukaj najti. “ Strašim ir se ne ve veselja kam djati; ce¬ sarjeva milost mu je bolj glavo ogrela, kakor naj močnejše vino. Potem knez pozdravijo po¬ božnega opata, pohlevno mu roko podajo, in reko: „ Veseli me, da vas, častitljivi oče, zopet vidim v naši veseli družbi, ko se tako redko na beli dan pokažete 41 . Obrnivši se proti Ljud¬ mili , jo prijazno pozdravijo in smehljaje rečejo: „Že od nekdaj vas poznam kakor milosrčno gospo, in zato se predrznem sam h kosilu se povabiti, ker sem prepričan, da mi tega ne boste odrekli 44 . „Vam pa, Ijubeznjiva gospodična , 44 rečejo Rozi, „imam še mnogo važnega naznaniti, kar pa za po kosilu prihranim. Kar druge tiče, vse srčno pozdravim in vas nočem dalje od kosila držati, tedaj sledite mojemu zgledu, ker tudi meni že jed diši in precej gladen sem. Želim, da bi bil v sredi Smrečniške gospe in Roze, dasiravno trikrat pregovor prestopim: Pobožnost je v sredi. — Mnogočastiti opat naj blagovolijo med zedinjena viteza sesti, ker njih edina in 150 važna skrb je v razdvojene srca žlahni mir zli¬ vati. Drugi naj sedejo vsak na svoje inesto.“ Knez sedejo na prvo mesto, in drugi, ka¬ kor so knez želeli. Potem, ko so se bili malo pokrepčali, povzamejo zopet knez besedo: Boj med Castimirom in Strašimirom, kakor tudi njuno zedinjenje in blagodušna dela Ljudmile, sosebno pa Roze smo tudi mi v tabor zvedili. Ali zgodba mi je tako znamenita, da bi tudi naj manjši okolišine rad zvedel". Popraševali so tedaj natančno zdaj o tej, zdaj o tej reči, in pazljivo so poslušali sleherni odgovor. Mnogo¬ krat se je na njih licu obžalovanje Castimira in dopadajenje nad Rozo vidilo. Tudi Ljud¬ milo so po vrednosti vedili pohvaliti, in dosti¬ krat so radostno pogledali Strašimira. Castimir in Roza sta vse tako pripovedovati znala, da ni bil Strašimir v naj manjši stvarici razžaljen, česar pa on ne pripusti, marveč prostovoljna vse odkritosrčno pove, na zadnje pa reče: „Za~ res grdo sem ravnal, kar sam, žalibog! tako pozno spoznam! Skusil sem tudi to ravnanje po moči poravnati, in tudi vsakemu, kdor se je pregrešil, svetujem, da naj pomoto poravna, ka¬ kor sem jo jez". Po zvrhi te čudopolno pripovesti, se ozro knez po prostorni sobani, in radostno rečejo: „Dragi gospodični tu se imamo zahvaliti, da danes tako združeni tako veselico obhajamo. Ko bi nje ne bilo, bi mi še v vednem sovraštvu eden druzega preganjali, in tako nikoli pravega 151 srčnega miru ne dosegli. Že je bilo v taborji sklenjeno, da naj se koj po skončani vojski množica hrabrih vojakov na Strašimirov grad poda, da reši zvestega Castimira. Koliko krvi bi se bilo tukaj prelilo! Pa tega nas je do¬ brotljivi Bog obvaroval po žlalini gospodični 11 . Modro Rozo rudečica oblije, ter] vsa sra- možljiva odgovori: „Svitli knez, toliko časti mi ne gre, ker nisem je zaslužila. Tiček, ki je pri vodnjaku veselo skakljal je zedinjenja med mo¬ jim očetom in Strašimirom ravno toliko deležen, kakor jez“. „Zares krasna primera 11 , rečejo zdaj opat s spoštljivim glasom, „ki se ne da z zlatom preplačati. Tisuč in tisuč malenkost nas na tem svetu obdaja, za ktere še ne maramo, ki so pa vender v svoji malenkosti za nas zname¬ nite, in imajo imenitne nasledke; večkrat so tudi vzrok sreče. Kdo misli, da bo srečen, če danes dežuje ali solnce sije? Vender le je tako. Ko bi bilo na dan Slavomirove otetbe deževno vreme, bi on ne bil na dvorišču bil, in pa tudi v globoki vodnjak ne padel. Kdo le misli, da bo ta ali druga jed na mizi v prihodnosti ve¬ liko spremembo njegovega življenja napravila? Tudi to je tako. Ko bi žlahna gospodična v ogljarski bajtici ne bila dobrih gob na mizi vi- dila, bi si tudi ne bila zmislila vratarjeva služki¬ nja postati. Tako čudopolno vlada božja, pre¬ vidnost nad nami, da nam v naj manjših pri- 152 godbah svojo modrost razodeva, in nas spodbada k hvaležnosti.' 4 Vsi so enoglasno častljive opatove besede potrdili, knez pa vzamejo zlati kozarec, ter ga spraznijo na cesarjevo zdravje, in po prostorni sobani se je mogočno „živijo“ razlegalo. Po tem se obrnejo knez k Rozi, ter rečejo: „V tej častni, družbi hočem cesarjevo povelje naznaniti, ki je Vam, žlahna Roza, namenjeno. Vse vaše milosrčno ravnanje z očetom šo svitli cesar na¬ tanko zvedili, in ker vse po vrednosti poplačajo, tudi vas niso pozabili, kar zdaj vsem zbranim naznanim 44 . Knez mignejo nekemu svojih vite¬ zov, da prinese zahvalno, lepo cesarjevo pismo. Knez ga spoštljivo podajo Rozi z besedami: .,Žlahtna gospodična! Dobro znate, da vaš hrabri oče nimajo nobenega sina, in da bi bil tedaj Jelodvor po pravici po njih smrti zopet cesarjeva last. — Ali ker ste vi tako junaško se obnašali, kar bi osem naj hrabrejili sinov ne bilo storilo, vam milostivo poklonijo Jelodvor za večne čase; in tako si zamorete prosto naj žlah- nejega viteškega junaka zbrati za moža, kteri nima druzega storiti, kakor da ime Jelodvorski prihrani. Zakaj tako slavno ime zasluži, 'da ga tudi pozni vnuki po vrednosti spoštujejo 44 . Castimira je cesarjeva milost zelo ganila, in Roza je bila vsa zavzeta tako nenadnega povikšanja, da se komaj more zahvaliti. Po zvršenem kosilu so želeli knez vodnjak in kapelico viditi. Ljudmila je naglo napravila 153 mnogo lučic okoli vedra, da so tamno globino razsvitljevale. — Knez se podajo z vso družino k vodnjaku, se čudijo umetnemu zidanju, še bolj pa globini vodnjaka. „Zares, draga gospo- dična“, so rekli knez, „grozno se čudim, da more v vaših deviških prsih tako pogumno srce biti. Dokler bo Smrečnik stal, se bo od vas pripovedovalo. — Sozidali ste si tedaj večni spominek!“ „Oh ne vender, milostivi gospod knez! Ta čast ne gre meni, kar zdaj le pre¬ dobro vidim. Kolikorkrat v vodnjak pogledam, me nek strah obide, in le Vsigamogočni me je tistikrat s tako pogumnostjo navdihnil, tedaj naj vsi, kteri bodo ta vodnjak vidili, le tistega dobrega očeta časte.“ Po tem se podajo knez v krasno kapelico, pokleknejo k altarju, in vsi ginjeni Boga časte. Ko vstanejo, radostno reko: „Detinska ljubezen je tamnico v prekrasno ka¬ pelico spreobrnila, tedaj naj bi se tudi nad al- tarjem z zlatimi črkami napisalo: ,,V spornim otročje ljubezni!“ — O ne, ne! svitli knez, to bi bila prevelika čast umrljivi stvari! Le naj Vikšemu, ki mogočno nad nami vlada, naj bo ta kapelica posvečena 11 . Častiti opat se niso prečuditi mogli tako pametnim odgovorom, in rečejo na dalje: „Jez mislim, da bi se namesto prejšnih besed, kterih se žlahna gospodična branijo, raji napisalo z zlatimi čerkami: „Spoštuj očeta in mater, da se bi to dobro godilo, in da boš dolgo živel na zemlji 11 . — To se je tudi zgodilo, in božja 154 obljuba, ki je v teh besedah zapopadena je bila obilno Rozi dodeljena. Ko so vse ogledali, se podajo vsi skupaj v viteško sobano. Knez se poslovijo od Straši- inira, Ljudmile in drugih vitezov. Krasomil naj mlajši knezov sin, vredi Castimirove vojake, kteri so bili v vojski pod njegovim vodstvom nekaj časa, in ko svojega milostivega gospoda na strani kneza zagledajo, ga z veselim vriskom po vojaško pozdravijo. Krasomil prvi na čelu slavne čete jaha v bliskečem oklep ji in s pozlačeno čelado. Knez Castimir Roza in drugi vitezi, ki so kneza spremljevali, so bili zadej. Na poti se knez s Castimirom dolgo sami pogovarjajo in s posebno prijaznostjo mu desnico podajo. Drugi vitezi in Roza so sicer to vidili, ali nobeden si ni mogel domisliti, kaj če še temu biti. Pridši v Jelodvor, že stoje v vrstah vojaki, in ko slavni gosti pridejo, jih veselo pozdravijo. Knez očitno pohvalijo vojake, in Castimir jih veli prav dobro pogostiti. Pri večerji so hotli knez tudi Jakoba viditi. Spoštljivo stopi v sobo in se nizko priklone. Moral je na konec mize sesti, in kaj povedati. Pazljivo ga poslu¬ šajo, in ko je končal svoje pripovedovanje, se knez vzdignejo rekoč: „Vem da so vas, zvesti Jakob, vaš gospod za vašo zvestobo in milo¬ srčnost po vrednosti obdarovali. Očitno in po vrednosti vas tudi jez pohvalim, in da ste še bolj prepričani", se obrnejo proti Krasomilu, 155 in rečejo dalje, »natakni mu ti to zlato sve¬ tinjo v vedni prijazni spominek njegovega kneza“. v Jakob strmi in sam ne ve, kaj odgo¬ voriti. Castimir to viditi se namesto njega lepo zahvali. Po večerji, ko so že vsi drugi šli k po¬ koju, ostanejo knez š Castimirom in njegovim sinom Krasomilom v sobani. Po kratkem po¬ govoru tudi ti grejo spat. Komaj čuvaj v vi¬ sokem stolpu belo jutro naznani, že je Castimir na nogah, Roza mu prva veselo jutro voši. Ljubeznjivo jo poprimejo skrbni oče za roko, in nekoliko ž njo govore. Rozo rudečica oblije, in očetu se v naročji hoče skriti. Oče jo spre¬ mijo v njeno sobo. Nežika pa jo lepo napravi. Ko potem v sobano pridejo, so bili vitezi že pri mizi. Castimir se usede z Rozo zraven, lepo oblečen z zlato verižico in svetinjo na vratu. Eden žlahtičev vrata odpre, in noter stopijo knez s svojim sinom, in v ^ malih bese¬ dah snubijo Rozo Krasomilu. Castimiru se solze v očeh bhščijo, in srčno se objemata, tudi prihodnjega zeta v resnični ljubezni po¬ ljubi. Krasomil natakne svoji ljubeznjivi nevesti dragoceni prstan, ona pa, mu da svojega, zaročni prstan svoje mile rajnce ma¬ tere. Kmalo potem je bila svatba, in veliko imenitnih gostov iz bližnjih in daljnih krajev je počastilo veseli dan zaročenja Roze s Kra¬ somilom. Strašimir in Ljudmila s svojimi pri- 156 jatli Miribojem in Zorislavom sta bila tudi pri- čijoča v Castimir pa je doživel še veliko veselja v svojem gradu, in občno spoštovan in ljubljen je v sredi svojih ljubih in vnukov še dolgo ve¬ selo živel in še le v sivi starosti sladko v go¬ spodu zaspal. Kazalo, Predgovor ., . . I. Rozina mlada leta in skrbna odreja . . . II. Roza zgubi svojo mater . III. Roza streže svojemu očetu . . . , . IV. Roza od svojega očeta ločena .... V. Roza pribeži k pobožnemu Jakobu . . . VI. Roza v vogljarjevi hiši. VII. Roza ogljarska deklica. VIII. Roza išče službe v sovražnikovem gradu IX. Roza v službi. X. Roza pride v ječo k svojemu očetu . . XI. Roza se da svojemu očetu spoznati . . XII. Roza slajšuje nesrečo svojega očeta . . XIII. Roza sluša opominjevanje svojega očeta XIV. Rozina velikosrčnost. XV. Rozine blage misli. XVI. Rozin žlahni stan razodet. XVII. Roza prosi za oprostenje svojega očeta XVIII. Roza naznani prostost svojemu očetu XIX. Castimiru in Rozi se povrne premoženje XX. Na dalje, kako se Rozi dobro godi . . Stran, . 5 . 19 . 23 . 30 . 30 . 46 . 52 . 58 . 63 . 69 . 74 . 80 . 87 . 94 . 100 . 106 . 113 . 122 . 131 , 142 fcna h/ ! > > Ki č.