42822 :RZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA RAZVOJNA NAGIBNOST OBLIKE ZAVAROVALNEGA PODJETJA IVAN MARTELANC Disertacija za dosego doktorske časti. obranjena 15. decembra 1943 Izpitna koniisija: Predsednik: dekan prof. dr. J a n k o Polec Clani: red. prof. dr. Aleksander Bilimovič red. prof. dr. A1 b i n O g r i s red. prof- dr. M i 1 a n Š k e r 1 j Ljubl^aaa 1943 UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA RAZVOJNA NAGIBNOST OBLIKE ZAVAROVALNEGA PODJETJA IVAN MARTELANC Disertacija za dosego doktorske časti, obranjena 15. decembra 1943 Izpitna komisija: Predsednik: dekan prof. dr. J anko Polec Člani: red. prof. dr. Aleksander Bilimovič red. prof. dr. Albin Ogris red. prof. dr. Milan Škerlj Ljubljaua 1943 Hh \\j z OSOOOOH-05" Selbstverlag. Založil pisatelj Gedruckt bei Zadružna tiskarna. Tiskala Zadružna tiskarna v LjubJjani (predstavnik Maks Blejec) Pregled vsebine Uvod................... 5 I. Zgodovinski razvoj zavarovalnega podjetja 1. Najstarejše zavarovalne ustanove...... 9 2. Prva zavarovalna podjetja......... 17 3. Zavarovalstvo v Sloiveniji......... 31 II. Oblike zavarovalnega podjetja 1. Delniška družba............ 41 2. Druaba na načelu vzajemnosti....... 56 3. Zavarovalna zadmga .......... 67 4. Pomožna blaigajna............ 73 5. Posameznik kot zavarovalni podjetmik .... 78 6. Javnopravne zavarovalne ustanove ..... 82 7. Številčno raznnerje med posaime^snimi oblikami . 101 III. Perspektive bodočega razvoja ........ 107 1. Vplirvi novejših politionih režimov...... 108 2. Ob nekaterih socialnopolitičaiih. najčrtih .... 115 3. Splošna razvojna nagibnost zavarovalstva . . . 120 Zaključek................. 124 Viri in slovstvo............... 132 Uvod V gospodarskem slovstvu zadnjih šestdesetiih let zelo po-gosto naletimo na razprave in polemične spise o organizacijskih oblikah podjetništva v zavarovalni stroki. Znanstveniki in prak-tiki so skušali dognati, katera oblika zavarovalnega podjetja je najprikladnejša, najrabnejša za smotrni razvoj zavarovalne panoge. Ali je najbolj priporočljivo, da nosi riziko posamezni podjetnik kot zavarovatelj ali naj bo podjetje urejeno v obliki zadruge ali na vzajemni podlagi ali kot pomožna blagajna na načelu dokladnega kritja ali v obliki delniške družbe ali celo kot javnopravno podjetje, in to v konkurenci z zasebnopravnimi podjetji, ali kot monopolna ustanova; slednjič, ali naj bo za-varovalno podjetništvo v celoti podržavljeno ali podružabljeno. Najvidnejši strokovnjaki na tem področju so raziskovali tudi, katera oblika je najbolj priporočljiva za posamezno zavaro-valno panogo in v posamezni deželi ali državi glede na raz-vojno stopnjo gospodarstva. Danes lahko imamo za dognano, da ni absolutno najboljše oblike, čeprav so se številni pisci trudili, da bi absolutnost dokazali za posamezno stvarno, krajevno ali časovno področje.1 Vsaka organizacijska oblika ima svoje prednosti in svoje senčne strani. Kar ustreza temu razdobju ali se je pokazalo kot naj-boljše v tej deželi, ne godi drugemu stoletju ali se ne sklada z značajem drugega naroda. Kar se zdi, da je najprikladnejše za to panogo, ovira razvoj druge; tudi za posamezne sloje in poklice utegne biti ta dblika podjetja primernejša kot druga. Pa tudi ako bi si v teoretičnem razglabljanju bili edini v tem, katera oblika je za posamezno panogo v danem razdobju in pri določenem narodnem gospodarstvu najprikladnejša, često ne puste izvesti te zamisli praktični razlogi notranje ali vnanje politike in državnih financ. To pomeni, da eksperimeaitaliio ugotavljanje, katera oblika bi se praktično najbolj obnesla, ni možno. V novejši zgodovini zavarovalstva opažamo borbo zlasti med dvema oblikama podjetij, med delnišlko družbo in zava-rovalnico, organizirano na vzajemni ali zadružni podlagi. To trenje živo sprenilja teorija s poukom in nasveti. V praksi 1 Prim. Alfred Manes, Versicherungsvvesen I. (Leipzig und Berlin 19305), 99 ssl. se napetost sprosča tako, da delniska družba često prevzema prednosti vzajemne zavarovalnice, vzajemno in zadružno pod-jetje pa se skuša okoristiti s prednostmi, ki jih nudi podjetje, organizirano na delniški podlagi. Tako dobivamo mnogo vmes-nih podjetij, mešanih v poslovnih načelih in načinih, če že ne celo v pravni obliki podjetja. Teorija pa ugotavlja, da kot najboljša rešitev živita oba sistema drug ob drugem; zaradi težnje po posnemanju in zbliževanju da se bo verjetno izobli-koval enoten tip, ki bo prevladal, dočim bodo vse druge oblike polagoma prešle, kolikor zakon na mah ne bo prekinil njiho-vega obstanka. Nekateri celo zanikajo ali vsaj potiskajo v ozadje razliko med obema pravnima oblikama, češ da že po svojem bistvu sloni vsako zavarovanje na vzajemnosti. Ni važno, pravijo, ali je sprožila delovanje zavarovalnega podjetja misel na dobiček ali nagib za skupno nošnjo nevarnosti, vedno je bistveno za obstoj podjetja mnoštvo poedincev, ki s prispevki posamezni-kov zlože sredstva za pokritje izredne potrebe, kjer koli in kadar koli utegne nastopiti.2 Nekaj resnice je v tem razglab-ljanju, toda kljub temu imamo dva sistema, dve različni pravni obliki, ki se med seboj bistveno ločita: Pii vzajemni zavaro-valnici se več oseb združi v skupnost zaradi medsebojnega zavarovanja, izmed sebe izberejo voditelje podjetja, iz svojih sredstev krijejo obveznosti podjetja in s tem dejanski drug drugega; skupnost vseh članov tvori zavarovalno podjetje. Pri delniški družbi je pravni položaj drugačen. Tudi tu imamo skupino zavarovancev, tudi podjetje imamo, toda med obema ni notranjega pravnega odnosa. Delniške družbe ne ustanove zavarovanci, ampak povsem druge osebe, podjetniki — kapi-talisti, ki za obveze podjetja jamčijo le s prevzetimi delnicami, 2 Manes, o. c, 3 in 101. — Po mnenju nekaterih gospodarsikih teo-retikov je podjetje le tista na trg navezana samostojna pridobitna edinica, ki združuje več pridobitnih oiniteljev za dosego določenega pridobitnega smotra. Ko govorimo o oblikah zavarovalnih podjetij, ne mislimo zgolj na, podjetja v tem najožjem smislu, ampak štejemo tu sem vse vrste ustanove, ki se bavijo z zavarovanjem v tej ali drugi obliki ne glede na to, ali imajo namen dosezati z zavarovanjem dobiček ali imajo v mislih zgolj vzajemno pomoč člaiiov, kajti oboje so končno gospodarski smotri, ki jih zadevna gospodarska enota skuša doseči s svojim delovanjem. Zdi se nam, da tudi Cesare Vivante preozko jemlje pojem zavaro-vanja in zavarovalnega podjetja, ko meni, da moremo govoriti o zavaro-vanju le tam, kjer imamo pravo zavarovalno podjetje, naičrtno urejeno in tehnično zgrajeno na osnovah verjetnostnega računa. Vivanteja je do tega sklepa privedla osnova, iz katere izhaja: da namreč današnje zava-rovanje ne gre več med pogodbe na srečo, ampak je le gospodarska ustanova, ki ima namen, da doseže izravnavo rizika s pomočjo premij-skih prispevkov, ki jih plačujejo vsi člani kakega zavarovalnega podjetja. S svojim mnenjem Vivante na splošno ni prodrl. (Prim. Cesare Vivante, Del contratto di assicurazlone [Torino 1936], 4 ssl. — Jospeh Hemard, Thšorie et pratique des assurances terrestres I. [Paris 1924], 65 ssl.) sicer pa niso povezani niti z zavarovanci, niti s podjetjem, najčešče niso niti člani zavarovalne skupnosti. Po drugi strani pa se že sto in več let v gospodarski po-litiki kdaj pa kdaj ponovi ^prašanje, ali bi ne bilo najsino-trneje, da država prevzame vse zavarovalstvo v svojo upravo, ga podržavi ali celo podružabi. Odgovor na to vprašanje je važen, ker je od njega odvisna oblika zavarovalnega podjetja in nagibnost njegovega nadaljnjega razvoja. Zagovorniki po državljenja navajajo nešteto razlogov za utemeljitev svojih načrtov: obratovanje bi se pocenilo; zavarovalstvo bi se smo trneje razvilo, ker bi postavljala smoter skupnost in ne posa-mezen podjetnik; uspešneje in hitreje bi se dosegel končni namen zavarovanja, ako bi se v isti roki združilo preventivno in kurativno odstranjevanje posledic nepričakovanih škodnih dogodkov, kakor so n. pr. zveza gasilstva in požarnega zava-rovanja, preprečevanje obratnih in prometnih nezgod in od-škodovanje v okviru nezgodnega zavarovanja; higienska in splošna zdravstvena služba v povezanosti z življenjskim za-varovanjem in podobno; učinkoviteje bi se preprečevala spe-kulacija; nadzorstvo nad obratovanjem bi bilo lažje, uspeš-nejše; posel bi se mirno razvijal, ker bi odpadla konkurenca, zlasti ako bi zavarovanje bilo organizirano v javni upravi ob-vezno in monopolno; socialistični pisci vidijo v zavarovanju sredstvo za zenačenje imovinskih sredstev; bolj ali manj av-tarkično usmerjeni gospodarstveniki pa zagovarjajo podržav-ljenje, češ da se le tako more uspešno zaščititi domače narodno gospodarstvo pred izkoriščanjem po tujih zavarovalnicah. Ne-kateri predlagajo, naj bi zavarovanje polagoma prešlo v dr-žavno upravo, n. pr. tako, kot se je razvilo denarstvo, pošta, železnica ter naj država izvaja zavarovanje po velikih državnih zavodih ali celo s poTnočjo zavarovalnih uradov. Drugi se ogre-vajo za sodelovanje države z zasebnim kapitalom v obliki me-šanih delniških družb. Spet drugi se nagibajo k misli, da bi smotrneje utegnile upravljati zavarovalstvo samoupravne usta-nove, dežele, mesta. V novejšem času se ponavlja predlog, da bi stanovske korporacije postale nosilke vsega zavarovanja. Vsak predlog, vsaka misel, vsaka oblika se da zagovarjati, vsakemu je moci z enako teihtnimi razlogi ugovarjati. Zato nas ne sme iznenaditi dejstvo, da kljub toliko poskusom in tako tehtnim razpravam niti teoretiki, niti praktiki niso istih misli, katera oblika zavarovalnega podjetja je najsmotrnejša. Pest-rost v oblikah se je izJkazala celo za koristno, ker se v med-sebojnem tekmovanju pospešuje proces zboljševanja obrato-vanja in posploševanja zavarovaMva, ki vedno bolj postaja prvenstvena gospodarska in socialnopolitična ustanova sodob-nega gospodarskega ustroja. Zadnji čas so pod vplivom novega gledanja na sociološko 8 funkcijo gospodarstva nemški teoretiki zavrgli oznaobo zava-rovaistva kot gospodarske panoge, ki ji je predmet riziko (Ri-siko-Geschaft), kar je prikazovalo zavarovalstvo kot kapita-listično ustanovo; segli so v prvotnejšo vodilno misel zava-rovalstva ter grade osnovo tej panogi iz pojma nevarnostne skupnosti (Gefahrengemeinschaft) zavarovancev. Pravilno ugo-tavlja Robert Haffenberg,3 da nakazani novi temelj ni sicer podlaga za današnje pravno pojmovanje zavarovalstva, da pa je pravno pomembno dejstvo, s katerim je treba računati in ki ga je pri zgradnji novega zavarovalnopravnega sistema treba jemati v poštev. Ako ta misel prodre, bo zavarovalniško gospo-darstvo drugače organizirano kot je danes in bodo predvsem. izginiie vse podjetniške oblike, ki sione na kapitalisticni osnovi. Pri reševanju nakazanega problema torej danes skoro ni več aktualno razpravljanje o absolutno najboljši in najsmotr-nejši obliki zavarovalnega podjetja, toliko bolj tehtno pa postaja vprašanje, kam meri razvoj, kakšna je nagibnost oblike zava-rovalnega podjetja, in to glede na razvojno nagibnost zavaro-valstva, pa tudi glede na smer, v katero teži sploh vse sodobno gospodarstvo. Problein torej ni več v analizi posamezne oblike po metodi zastopnikov starejše zgodovinsike narodnogospodar-ske šole, ampak v ugotovitvi razvojnih smeri in sintezi silnic tega razvoja, da lahko začrtamo osnovno razvojno linijo, ka-tere nagibnost nam da slutiti oblike zavarovalnih podjetij, ki nastajajo danes in nam jih bo prinesla bližnja bodočnost. Se-veda je vprašanje, ali je rešitev možno podati enomiselno v času, ko osnove nastajajočega novega družabnega in gospo-darskega reda še niso zgrajene; bolj verjetno je, da se bomo morali zadovoljiti z več alternativnimi možnostmi, ki jih bo tudi zaravovalstvu narekovala rešitev vsega konipleksa pali-tičnih, socialnih in gospodarskih vprašanj. Da bomo mogli razbrati začrtano razvojno nagibnost, mo-ramo seči v zgodovino zavarovalstva in vsaj bežno pregledati razvoj oblike zavarovalnega podjetja skozi vso razsežno zgo-dovino te gospodarske panoge, dotakniti pa se moramo tudi splošne razvojne nagibnosti socialnega življenja in gospodar-skega udejstvovanja v posameznih časovnih razdobjih, pred-vsem še v novejšem času. Tak pregled utegne biti zanimiv zlasti na razvojni prelom-nici, kakor jo doživljamo danes, ko se na najstrašnejši način borita dva svetova, dvoje načel, dvojno gledanje, pa nam vsaka vojskujoča se stran za čas po vojni obljublja nove oblike go-spodarskega in socialnega življenja, nova načela za sožitje človeških rodov, nov red na vseh področjih človekovega udej-stvovanja. < 3 Prim. Erik Prolls, Die Bank 1941, 909 in debato, ki jo je načel Robert Haffenberg, Versicherungspragmatismus — Die Bank 1942, 262. I. Zgodovinski razvoj zavarovalnega podjetja 1. Najstarejše zavarovalne ustanove Osnovna misel zavarovanja je stara in sega v davnino skoro tako daleč kot pomniki človeške kulture. Zavarovalstvo kot gospodarska ustanova v svoji današnji tehnični, pravni in organizacijski razvitosti pa je čisto mlado in šteje njegova zgodovina komaj nekaj sto let. Vprašanje, kje začne zavarovalstvo kot bolj ali manj go-spodarska ustanova, še ni povsem razjasnjeno; razmejitev za-visi tudi od tega, ali razumevamo pod zavarovanjem le usta-novo, kjer obstaja odškodninska dolžnost, ali jemljemo zava-rovalstvo v širšem smislu in k njemu prištevamo tudi združbe, kjer je dajatev često imela bolj značaj pomoČi ali podpore. Jasno je, da vzajemna pocmoč družinsikih članov in rojakov ob nesreči v družini in pri najstarejših rodovih še ni imela pridobitnega namena, ampak le človekoljuben značaj. Tudi o nekaterih ustanovah starega veka, o katerih poročajo zgodo-vinarji, je često težko soditi, ali prevladuje ta ali druigi značaj, dasi imajo posamezne elemente zavarovanja. Naj navedeimo za primer Babilomce, kjer so se udeleženci karavane zavezali skup-no nositi škodo, ki jo je ta ali drugi na poti utegnil utrpeti zaradi rapa ali bojnega sipopada s sovražnkn plemenom. Dalje določbo istarega indijskega prava, po kateri je dolžnik, ki je potoval v divjino ali skozi velike gozdove, moral plačevati na mesec 10 odstotkov obresti, ako je potoval čez morje celo 20 odstotkov, dočim je običajna obrestna mera znašala na mesec največ 5 odstotkov. V Egiptu so zgodovinarji zasledili neke vrste zadružne ustanove venskega značaja, usitanovljene zato, da pomorejo svojceim umrlega olana, aiko so v stisiki. V Judeji so zaradi pospeševanja rodnosti ustanavljali posebna društva, ki so s prispevki članov pripravljala nevestam opremo. Pri starih Grkih se je udomačila pogodba, ki jo je lastnik sklenil s kakim imovitim trgovcem, da mu bo proti enkratnemu ali večkratnemu plačilu dogovorjenega zneska izplačal določeno vsoto denarja, ako mu bo suženj pobegnil. Prav tako nam je grška zgodovina ohranila spomin na družbetno ustanovo, ki je proti plačilu določenega prispevka povrnila škodo, katero 10 je utrpelo blago pri prevozu po koipnem, v pirvi vrsti pa na morju.4 Podatki o vseh teh pojavih vzajemne pomoči ali zavaro-valstva pa so tako skromni, da ni mogoče kaj določnejšega ujgoitoviti glede na obliko, v kateri so te ustanove dosezale svoj smoter. Nekaj več podrobnosti nam je znanih o podobnih rim-skih institucijah. Ljudje srednjih slojev, predvsem obrtniki, so v Rimu poleg starih stanovskih organizacij (collegia fabrorum, pistorum) in verskih društev (sodalitates, collegia cultorum) snovali po-grebna društva, to je neke vrste samopomoči za posmrtninsko zavarovanje, imenovane collegia tenuiorum ali tudi collegia funeraticia:5 elani so plačevali poleg pristopnine mesečne pri-spevke; kadar so umrli, je collegium izplačal njihovim svoj-cem določeni znesek za pokritje poigrebnih stroškov. Pogreb-na društva so se lahko na splošno ustanavljala, dasi je\od Avgusta dalje veljal koncesijski sistem; zato so se najtffie ohranila in imamo nanje zapisanih mnogo spominov; kristj^ prve Cerkve so nasproti oblasti često krili svoje verske pod plaščem pogrebnih društev ter se zato najrajši zbirali na-grobovih sobratov po rimskih katakombah. Podotona collegia^ so snovali vojaki, da so člana oskrbeli s potnino, kadar je bil premeščen v drugo garnizijo. Rimske zasebnopravne korporacije so bile organizirane po zgledu, ki ga je dajala državna uprava. Tako je imela korpo-racija svojo imovino (res communes), lastno blagajno (arca oommunis), svoj društveni odbor ali voditelja (actor, syndi-cus), ki je vzporeden z državnimi magistrati, državni ustavi pa je ustrezal društveni statut (lex collegii). I>ruga važna rimska zavarovalna uistanova, ki jo najdemo v Digestah in Justinianovem kodeksu, je pomorsko posojilo (foenus nauticum, pecunia traiecticia): lastniku ladje ali tr-govcu je bančnik pred odhodom ladje posodil vsoto denarja za nakup blaga; dogovoriia sta se, da bo trgovec posojilo vrnil in odstopil del trgovskega dobička, ako se bo ladja srečno vrnila; ako pa se ladja ponesreči, ne bo plačal ničesar, niti vrnil posojila. Odstopljeni del dobička prav za prav niso obresti (usurae maritimae), ker je njih višina bila neomejena in jo je šele Justinian določil z največ 12 odstotki, ampak zavaro- 4 Te in še več primerov iz stare zgodovine zavarovalstva nažtevata Alfred Manes, o. c, 30 ssl. in Joseph Hemard, o. c, 145 ssl. Prim. tudi člainek »Geschichte« v Manes Alfred, Versicherungslexikon (Berlin 19303), 657 ssl. 5 Prim. Dr. Viktor Korošec in dr. Gregor Krek, Zgodovina in sistem rimskega zasebnega prava I. (Splošni naukl, vifi, osebno in stvarno pravo. Celje 1936), 147. — Alfred Manes, Versicherungswesen I., 34. — Dr. J. E. Zore, V tem znamenju boš zmagal! (Celovec 1913), 96 sl. 11 valna premija,6 kajti ves riziko prevoza je šel na raeun poso-jilodajalca. Ta ustanova je važna zaradi tega, ker je omogočila razvoj pomorskega prometa v starem veku, pa tudi zato, ker so se iz nje razvile pogodbe na srečo, zavarovalne pogodbe v današnjem pomenu, le da v obrnjenem smislu: danes plača zavarovalnica zavarovancu odškodnino, ako mu je nastala škoda, tu pa se je »zavarovanec« zavezal placati »premijo«, to je vrniti posojilo in odstopiti del dobička le, si navis ex Asia venerit. Rimljani so torej gojili nstanove, podobne današnjemu za-varovanju, v dveh oblikah: poznali so neke vrste vzajemne pomožne blagajne in posameznega zavarovatelja. Dočim je glede prve oblike često težko trditi, ali je prevladoval altru-istični ali pridobitni nameoi, je jasno, da je druga oblika povsem gospodarskega značaja, kajti podjetniku zavarovatelju je šlo v prvi vrsti za ustrezen dobiček iz posojilne pogodbe. Vendar pa lahko rečemo, da zavarovalniška ®mer gospo-darskega udejstvovanja v rimski dobi ni doživela obsežnejšega razanaha, kajti sicer bi nam moralo ostati o tem kaj več do-ločnejših sledov v obilni kulturni ostalini te dobe. Med 6. in 10. stoletjem so vse ustanove iz rimske dobe propadle in se je sled za njimi več ali manj zabrisala. Poznejši srednji vek s svojo bogousmerjenostjo je bil zelo naklonjen težnji za vzajemno pomočjo. Iz piisem sv. Pavla povzeta misel na bratstvo vseh vernih v Kristusu, na članstvo v njegovem mističnem telesu, je vezala skupine ljudi v združbe, ki so poleg verskega življenja gojile socialno pomoč in podporo sobratom v stiski in potrebi. Iz te dobe nam cerkvena zgodo-vina7 našteva vse polno zgodb, kako so se ljudje v telesnih po-trebah obračali do posameznih zaščitnikov v nebesih in jih pro-sili pomoči. Cerkev je to prizadevainje verndkov pospeševaia in ustanavljala številne bratovščine, da so se v njih zbirali vsi, ki so častili tega ali drugega svetnika in se mu priporočali za pomoč v stiski; v Ljubljani je bila kot predhodnica Academiae opero-sorum ustanovljena leta 1688 bratovščina sv. Dizme, v katero so se sprejemali le plemenitniki in doktorji; ljubljanski prav-niki, ki so se od leta 1698 dalje shajali v svojem društvu, so 15 Dr. Viktor Korošec - dr. Gregor Krek, Zgodovina in sistem rim-skega zasebnega prava II. (Dr. Gregor Krek, Obligacijsko pravo. Celje 1937), 283 sl. 7 Prim. Dr. Josip Jeraj, Cerkvena zgodoviBa (Oris z domorodnega vidika. Samozaložba 1935), 128 sl. — Za zavarovalstvo, v prvi vrsti požarno, je posebej značilno češčenje sv. Florijana, ki je prvotno bil zaščitnik obrtnikoiv, ki rabijo ogenj, n. pr. kovačev, pekov i. p., pozneje je postal splošni priprošnjik zoper nesrečo ognja in slednjič patron zavar ovalstva. 12 imeli sv. Ivona za zavetnika;8 krojači v Ljubljani so se zbirali v bratovščini sv. Rešnjega Telesa. Polagoma je zrastla misel, da je ob nadnaravno pomoč treba dodati še naravna sredstva za dosego začrtanega smotra. Tako se je v bratovščinah tega časa uspešno začela razvijati vzajemna pomoč v vseh stiskah, nadlogah in nesrečah, ki so utegnile zadevati bratovske člane. V bolezni, ob smrti, ob požaru, ob povodnji ter škodi na polju in pri živini — vedno je bratovščina iz prispevkov članov lečila najhujše rane, nudila prvo pomoč in naklanjala odškodnino. Na Slovenskem so se bratovščine že zgodaj udomačile in vršile veliko socialno in gospodarsko delo. Tako nam je na pri-mer znana bratovščina sv. Hieronima,9 ki so jo osnovali Slo-venci v Vidmu leta 1452 in ki je obstajala do leta 1775, to je celih 323 let. Dr. Anton Urbanc10 sodi o statutu te bratovščine, da je to najstarejša listina zavarovalnopravne zgodovine Slo-vencev. Ravnatelj občinske knjižnice v Vidmu, kjer se hrani arhiv navedene bratovščine, G. B. Corgnali se sicer ne strinja povsem z izvajanji dr. Antona Urbanca, deloma graja kot ne povsem točen prevod, ki ga je izvršil Alojzij Škerlj,11 in pre-reka narodnostni značaj bratovščine v zvezi z njenim patronom sv. Hieronimoin;12 v glavnem vprašanju, ki nas tu zanima, to je glede na zavarovalni značaj bratovščine, z njim ne polemi-zira, dasi je vzporeditev bratovščine s sodobnim zavaroval-stvom iz sorazmerno skromnega besedila bratovskih pravil ne- 8 Viktor Steska, Academia operosorum — Izvestja Muzejskega dru-štva za Kranjsko 1900, 39 in 80. — Najstarejša bratovščina, ki sega celo v leto 363, je bila ustanovljena v Carigradu z namenom, da bi skrbela za pogreb svojih članov (Prim. Der grosse Herder II. [Freiburg i. B. 1932], 1482); danes je najmočnejša panoga ljudskega življenjskega zava-rovanja prav posmrtninsko zavarovanje, ki so ga v srednji Evropi uvedle zavarovalnice (Prirn. Charitas-Verbande v Nemčiji, Charitas-Volksfiir-sorge v bivši Avstriji in slovensko ljudsko zavarovanje Karitas, ki ga je prevzela Vzajemna zavarovalnica. — Gl. Letno poročilo Vzajemne zava-rovalnice v Ljubljani za leto 1939, str. 36 sl.). !) Prim. Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda (Celovec 1912), 414. 10 Dr. Anton Urbanc, Slovenska bratovščina sv. Hieronima v Vidmu iz leta 1452 — Glasnik Udruženja aktuara Kraljevine Jugoslavije 1940, 5—25 in poseben odtis (Ljubljana 1940). 11 G. B. CorgnaJi, Lo statuto della Oonfraternita di S. Girolamo degli Schiavoni — v reviji Ce fastu? (Bolletino della Societa filologica Fri-ulana) (Udine 1940), 197—201. 12 G. B. Corgnali, La confraternita udinese di S. Girolamo degli Schiavoni — Archivio Veneto 1942, 112—120 in v posebnem odtisu (Udine 1942). Prim. tudi poročilo Stanka Juga v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo 1941, 91—92, članek Iva Laha Slovenska bratovščina sve-tega Hieronima iz leta 1452 v Udinah — Slavenec 3. novembra 1942 in poseben odtis (Ljubljana 1942) ter oceno polemike, ki jo je Andrej Budal podal v Ljubljanskem zvonu za leto 1940, št. 9/10 pod naslovom »Nazori o najzapadnejših Slovencih«. 13 koliko drzno izvedena. Po mnenju dr. A. Urbanca predstavlja bratovščina zavairovalno ustanovo na načelu medsebojne vza-jemmosti članov, torej neke vrste pomožno blagajno; odlikuje da se z dosti dobro izdelanim zavarovalnim načrtom, ki pred-videva bolezensko in pokojninsko zavarovanje, posmrtninsko zavarovanje (pogrebnino) in zavarovanje za doto. Da je bra-tovščina bila zavarovalna in ne le človekoljubna ustanova, iz-vaja dr. Urbanc iz sledečih elementov današnjega zavarovanja: obstajala je obveza nuditi odškodnino, podporo oziroma doto; uvedena je bila diferenciacija premije po riziku, ikajti premožni člani so plačevali 12 soldov kot letni prispevek, delavci in člani brez premoženja pa dvojni znesek, to je 24 soldov, ker so bili pač slabši zavarovalni riziko; ustanova je poznala počivanje zavarovanja za primer odsotnosti člana. Po našem mnenju pa je obvezo do dajatve bratovščine moči iimeti le kot moralno in ne pravno v tem smislu, da bi jo bil mogel član kakor koli izterjati, ako bi mu jo bila bratovščina odrekla. V tem je pa bistvena razlika med članstvom v bratovščini in današnjo za-varovalno pogodbo.13 Srednjeveški fevdalizem na splošno ni pospeševal razvoja socialnega in gospodarskega življenja. Najizraziteje se je to pokazalo v Franciji, kmalu pa so pričeli ovirati gospodarski napredek tudi v neinških in anglosaških deželah.14 Obrtniki so se začeli osamosvajati izpod fevdalnega jarma, tako da so bra-tovščine verskega značaja pretvarjali v stanovska združenja15 ali pa so podobne stanovske in strokavne zveze na novo uisita-navljali ter si pridobivali od vladarjev privilegije za krajevno monopolno izvrševanje svojih obrti. Tako so nastali cehi, ki so imeli namen vzgajati in izobraževati bodoče obrtnike, posto-poma pa so vse bolj začeli poudarjati vzajemno pomoč na na-čelu solidarnosti, s čimer se je pdporna sila teh ustanov silno okrepila. Iz prostovoljne vzajemne pomoči se je slednjič rodila misel na načrtno obvezno odškodovanje vseh članov, ki jim je na določenem delovnem in življenjskem področju nastala ka-kršna koli gospodarska škoda. Često so cehoviski bratje usta-navljali za svoje člane posebne blagajne, ki so poravnale škodo 13 Morebiti je dr. A. Urbanca zavedel tudi prevajalec, ki je n. pr. besedilo ». . . chela fraternita sechondo la sua possibilita die aidarla a maridare, e trazerla a honore conueniente mente . . .« prevedel z »mu mora bratovščina po mažnosti pomagati, jo primerno omožiti« naanesto z milejšim, pa (z ozirom na pristavek »sechondo la sua possibilita«) pravilnejšim izrazom »naj mu jo bratovščina po možnosti pomaga pri-merno omožiti«. 14 Prim. Nel primo centenario della Riunione Adriatica di Sicurta (1838—1938), Trieste 1939, 4 sl. 15 Prim. Dr. Josip Gruden, o. c, 407, kjer navaja pisatelj kot dokaz za svojo trditev prav gori navedeno krojaško bratovščino sv. Rešnjega Telesa, ki je postala leta 1399 stanovski ceh. 14 ob kraji živine in. nudile odškodnino brodolonicem, snovali so pogrebna dmštva za posmrtninsko zavarovanje in podobno.16 Cehovstvo se je zelo udomačilo v karolinški Franciji, razširilo pa se je tudi v Anglijo, Nemčijo, na Dansko in v Skandinavijo. Višek v razvoju so cehi dosegli med 13. in 16. stoletjem. Na slovenskih tleh imamo mnogo sledov cehovskega delo-vanja.17 Prva cehovska zadraga sega v leto 1399; vojvoda Vi-ljem je namreč tedaj podelil ljubljanskim krojačem, ki so se zbirali v bratovščini sv. Rešnjega Telesa, privilegij monopola, nakar jim je mestna oblast predpisala stanovski red ali statut. Mestna oblastva so pri izdajanju cehovskih statutov bila ve-zana na vsebiruo vladarskih listin in so zato morala statute Često menjati, ker so si cehi ob nastopu novega vladarja pač skušali svoje pravice razširjati ali utrjevati. Najstarejša cehov-ska pravila, ohranjena na naših tleh, so iz leta 1677, pa niso prvotna listina, teraveč samo potrjene stare cehovske pravice; izvirna praviJa kovaškega ceha v Tržiču so iz leta 1748 in no-sijo lasitnoročni podpis cesarice Marije Terezije; podpis te vla-darice je tudi na listini privilegijev ljubljanskih krojačev iz leta 1752. Poleg krojaškega je zelo star tudi ceh ljubljanskih krznarjev, ki sega s svojim začetkom prav tako v 14. stoletje. Zelo veljaven je bil ceh brodarjev, čolnarjev in ribičev, ki je imel za svojega patrona sv. Miklavža, svojo bratovsko cerkev pa na mestu današnje stolnice. Kovaški in žebljarski ceh je častil sv. Eligija, sodarski zaščitnika vinogradnikov ®v. Urbana, mesarski je bil pod varstvom sv. Lenarta, padarski in rano-celniški je imel za patrona sv. Kozma in Damijana; čevljarski ceh v Škof ji Lnčni načrt prodrl šele leta 1764 na seji borze dne 15. maja; ustanovni občni zbor nove družbe pa je bil šele 1. oktobra 1766. Compagnia d' assi-curazioni, pozneje nazvana Vecchia Compagnia d' assicurazioni, je imela delniško glavnico 600.000 florintov, razdeljeno na 1.200 delnic po 500 florintov; vpis delnic je le počasi napre-doval. Družba je poslovala uspešno, prenehala je leta 1824. Kmalu za prvo zavarovalnico te dofoe je bilo ustamovljenih 29 v Trstu več zavarovalnih družb na delniški osnovi, med njdini Banco di Assicurazioni e Caimbj Marittiimi leta 1786, ki je prva na jugu Evrope načrtno začela gojiti požarno zavarovanje. Bolj kot kje drugje se vidi v Trstu, kako je tedanje zavaroval-stvo bilo tesno povezano z rastjo in padanjem pomoirskega prometa. Zavarovalnice preminevajo, ustanavljajo se nove. Pri vsaiki je glavnica štela okrog pol milijona florintov, le rediko je dosegla cel milijon in je bila po navadi le deloma plačana. Imenska vrednost delnic je bila redno 500, le redko po 1000 flarintov. Družbene pogodbe so se sklepale za 5 do 9 let, po-zneje celo za 3 do 6 let. Družbe so pogosto menjale statute, kapital, prekupčevale so s celimi portfelji, zato se često ne ve, kje preneha ta družba in se prione druga. Leta 1795 je po-slovalo v Trstu 5 zavarovalnic s skupnim delniškim kapitalom 4 milijone florintov ini nad 70 milijoni zavarovalne vsote. Pač dovolj močna tradicija in dosti kreipko finanono ozadje za ustanovitev obeh novejših svetovnih podjetij, ki imata svoj sedež v Trstu, Assicuraizioni Generali (ust. leta 1831) in Riuinione Adriatica di Siourta (ust. leta 1838), ki od vseh 79 v Trstu v 18. in 19. stoletju ustaaiovljenih zavarovalnic edini še obstajata. Napoleonske vojne so pretrgale sorazmerno cvetoč razvoj evropskega gospodarstva, prometa in trgovine in tudi zavaro-valstvo je naglo pešalo. Malo družb, ustanovljenih do tega časa, je preživelo Napoleoma. Po tem viharju pa se je Evropa zbudila v povisem novo življenje. Fiziokratski nauki so raztopili verige fevdstva in merkantilizma, v katere je bilo uklenjeno vse gospodarsko in socialno življenje evropskih narodov, prodirni iindividualizem si je s svojimi načeli o svobodi začel utirati pot. Tudi zavarovalstvo je stapilo v povsem novo razdobje svojega razvoja. Zavarovalno podjetništvo je prešlo v trdnejše roke. Začela so se ustanavljati kaspitalsko močna in organizacijsko odporna podjetja. Potreba po zavarovanju se je pričela stalno večati. Promet je naraščal z gradnjo železnic in parobrodov, induistrializacijo celih dežel je pospešila vedno smotrnejša raba pame in električne pogonske sile, znanost je v vseh smereh skokoma napredovala, nove iznajdbe na vseh področjih so se kar vrstile, razmahnila se je obveščevalna služba, vse gospo-darsiko življenje je prešlo v silno rast, gospodarski kapita-lizem je vseh vrst podjetja pognal v nagel razvoj. Zavarovalna panoga je smotrno izgradila zlasti dve obliki zavarovalnih podjetij, kapitalistično delniško družbo in zadruž-niško vzajemno zavarovalnico. Ob teh dveh glavnih oblikah sicer še vedno uspevajo posamezni zavarovalni podjetniki, vendar skoro izključno le na Angleškein, kjer so arganizirani v korparaciji Lloydov, in mala vzajemna ali zadružna pod-jetja krajevnega značaja. Z manjšim uspehom se v novejšem 30 času uporablja v nekaterih državah na dokladnem kritju teme-lječa poinožna blagajna kot oblika zavarovalnega podjetja, medtem ko komanditno družbo ali novejšo družbo z omejeno zavezo komaj kje zasledimo kot pravno obliko, v kateri bi se organiziralo zavarovalno podjetništvo. Na enovitost v oblikah zavarovalnega podjetja vpliva še akolnost, da je zavarovalstvo v svoji današnji razvitosti nujno navezano na široko mednarodno in jnedcelinsko porazdelitev rizikov. Smotrno se da taka organizacija posla izvesti le, ako s.o nosilci zavarovanja organizirani le v nekaj znanih in do-gnanih podjetniških oblikah, da more trg presoditi pravno sposobnost in kapitalsko moč svojega soudeleženca na istem poslu. Tako na izbiro oblike zavarovalnega podjetja vpliva že narava posla in njegove organizacijske nujnosti. Slednjič je država pričela vplivati na oblikovanje podjetij. V zavarovalstvo je pričela posegati soirazimeirnG zgodaj in je posvečala precejšnjo skrb organizaciji podjetništva v tej panogi. V drugi tretjini 19. stoletja je že cela vnsta držav izdala posebne zakone zaradi nadzorovanja zavarovalnih pod-jetij ob njihovem ustanavljanju in pri »poslovanju, v novejšem času pa je tudi omejila pogodbeno svobodo s kodifikacijo materialnega zavarovalnega prava. Najnovejši čas je značilen po omejevanju svobode v gospo-darskem udejstvovanju. Sijaj kapdtalističnega gospodarskega sistema je pod vplivom isocialnih stremljenj in avtarkičnih prizadevanj obledel. Politični režimi so vedno bolj posegli v podjetništvo vseh smeri in tudi ob zavarovalnem niso ostali brezbrižni. Postopoma smo šli v dobo več ali manj dirigiranega gospodarstva. Država je z raznovrstnim utemeljevanjem sku-šala na razne načine neposredno vplivati na posamezne gospo-darsike stroke; najbolj se ji je to posrečilo, ko je sama pričela prevzemati vlogo podjetnika. Ko ji je stvar uspela v proanetu, pošti, pomorstvu, se je lotila težke industrije, prešla na kme-tijstvo in živilske stroke ter segla v banoništvo. Obe veliki vojni našega stoletja sta ta proces pospešili. In tako srečamo tudi v zavarovalnem podjetništvu državo, ki ustanavlja velika privilegirana zavarovalna podjetja, kot na primer v Italiji, ali celo sama prevzame v svojo upravo vse zavairovalstvo v obliki delne obligatornosti in monopola, kot na primer v Sovjetsfei Rusiji. Zdi se pa, da razvojni proces v to smer še ni zaključen; prav tako še nista dokončno izoblikovani obe glavni obliki današnjega zasebnopravnega zavarovalnega podjetja, delniška družba in vzajemna, oziroma zadružna zavarovalnica. 31 3. Zavarovalstvo v Sloveniji Slovenija28 je stopila na padročje zavarovalstva zelo pozno, v času, ko je v sosednjih in drugih deželah prehodila ta gospo-darska panoga že dolgo razvojno pot in se je pričelo razvijati zavarovalno podjetništvo v smer sedanje narodnogospodarske pomembnosti in mednarodne organizacijske povezanosti. Morda ni naš narod zadosti živo čutil potrebe po posebnih zavarovalnih ustanovah, ko je po eni strani v verskih bratov-ščinah in stanovskih cehih organizirana samopomoč deloma po-krivala najnujnejše potrebe, po drugi strani pa je znana slo-venska dobrosrčnost v sili vedno priskoeila rojaku na pomač. Tudi po osvoboditvi kmečke posesti so bila dolga desetletja ob požaru bolj v navadi prosjaška pisma kot zavarovanje pri po-sameznih tujih zavarovalnicah, ki so posamič razširile svoje delovanje tudi v naše kraje. Posamezni kraji, župnije, okoliši so skušali že v ča&u, ko pri nas zadružništvo še ni bilo uvedeno, organizirati vzajemmo pomoč za posamezne pogostne primere nesreč. Tako je na pri-mer Frančišek Paglavec, žoipnik v Tuhinju (1679—1759) osno-val za svojo župnijo cerkveno posojilnico,29 ki je obstajala do časov Jožefa II., to je do leta 1782. Njen delokrog ni obsegal le posojanja in vlaganja denarja, ampak je ustanovitelj imel namen z zbranimi sredstvi pomagati ljudem v vsaki stiski in nesreči, ob bolezni in podobno. Prva prava zavarovalna ustanova vecjega obsega na naših tleh pa je zavarovalna banka »Slovenija«, podjetje, ki je za slovensko gospodarstvo svoje dobe žal pomenilo veliko nesrečo. 28 V kolikor izrecno ne navajamo virov, smo podatke za to po-glavje zajemali iz arhiva Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani (spisi, sejni zapisniki, poslovne knjige, letna poročila), arhiva Deželnega odbora kranjskega (zlasti poročilo št. 4.341 z dne 20. decembra 1897) in arhiva kmetijskega oddelka banske uprave Dravske banovine v Ljubljani (zava-rovanje toče). — Na podlagi gradiva, navedenega v tem poglavju, je pisec abjavil doslej sledeče članke in razprave: 1. Ob tridesetletnici Vza^ jemne zavarovalnice (Narodni gospodar 1930, 164—167). — 2. Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, Ljubljana 1933, mala 4°, strani 160. — 3. Nad-škof dr. Anton B. Jeglič, naš utemeljitelj (Naša moč 1936, 14). — 4. Zavarovalna banka Slovenija (Naša moč 1937, 56, 63 sl., 66). — 5. Zavarovanje zoper točo (Poročilo o kmetijski anketi kr. banske uprave Dravske banovine 1938, I., 114—130). — 6. Problemi iz zavarovanja zoper škodo po toči (Glasnik Udruženja aktuara Kr. Jugoslavije 1938, 25—38). — 7. Zasebnopravno zavarovalstvo v Sloveniji (Spominskizbor-nik Slovenije, 464—468). — 8. življenjsko zavarovanje Vzajemne zava-rovalnice (Naša moč 1940, 80). — 9. Skozi štirideset let zgodovine Vza-jemne zavarovalnice (Letno poročilo Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani za leto 1939, 15—62). 29 Prim. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1904, 49 in L. Dolinar, Prva hranilnica v deželi (Slovenski roimar — koledar za leto 1858. Ljubljana. Str. 113—115). 32 * ¦ Leta 1871 je Friderik Seyerkammer pl. Treuenstein, bivši asistent deželne glavne blagajne v Ljubljani, zastopnik ogrske zavarovalne banke »Hasa«,3« pridobil takratnega ljubljanskega župana dr. Etbina Costo za načrt, da se ustanovi »Prva občna zavarovalna banka Slovenija« z delniškim kapitalom 600.000 goldinarjev, razdeljenih na 3000 delnic po 200 goldinarjev. Ustanovna skupščina se je vršila v Celju 15. avgusta 1871. Dne 25. januarja 1872 sta Costa in Treuenstein dosegla koncesijo za novo podjetje. Upravnemu odboru, v katerem so bili med dru-gimi dr. Costa, dr. Valentin Zarnik, di\ Valenta, A.- Piraat, K. Ahčin, pozneje še dr. Karel Bleiweis in Souvan, je predse-doval knez Salm-Reiferscheid iz Novega Celja.31 Pri Treuensteinu, ki je bil prvi ravnatelj banke, je bil od-ločujoči nagib pri ustanovitvi podjetja nedvomno osebna korist, pri dr. Costi so prevladovali politični razlogi. Liberalnejši »Mla-doslovenci« so namreč 1871/72 ustanovili v Ljubljani »Narodno tiskarno«, zato so se konservativni »Staroslovenci« oklemili banke »Slovenije«, da bi jiun pridobila in ohranila politično veljavo.32 Novo podjetje, ki ni rastlo postopno z gos.podaorsiko potrebo slovenskih dežel, katerim je bilo namenjeno, in poleg tega tudi ni imelo strokovnega vodstva, je po prvih navidezno bleščečih se uspehih kmalu propadlo. Duša novega podjetja je bil dr. Henrik Costa. Sodobniki ga označujejo kot moža velikih ambicij in silne agilnosti, vendar v gospodarsikih istvareh ni bil zveden; zavarovalstvo inu je bilo povsem tuje področje.33 še druga, tehtnejša okolnost je bila, ki je pospešila proipad prvega slovenskega zavarovalnega pod- 30 Podatke navajamo po osebnem listu z dne 11. decembra 1887 in popisnici ljudskega štetja iz leta 1869 (oboje v arhlvu Mestne občine ljubljanske; osebni list pod Seyerkammer, popisnica pod Krakovo hišna št. 70). Poročna knjiga župnije Marijinega Oznanjenja v Ljubljani na-vaja, da se je 30. maja 1858 poročil »Friederich Seyerkammer Edler von Trauenstein« (Ludwig Schiviz von Schivizhofen, Der Adel in den Ma-triken des Herzogtums Krain, Gorz 1905, str. 245 navaja pogrešno »Frauenstein«), rojen 7. maja 1836 (v obeh prej navedenih virih se kot rojstno leto navaja 1834, rojstni kraj Dunaj, kjer je oče Jožef bil raičun-ski oficial poštnega knjigovodstva), s Karolino Eržen, rojeno 1834 v Ljubljani. (Eržen Karolina je bila hčerka znanega ljubljanskega padarja in poznejšega bogatega pivovarja Jožefa Eržena; kot njeno očetno sta-novanje se navaja očetova hiša v Gradišču h. št. 3; dr. Rudolf Andrejka je pisca opozoril, da je to današnja Vegova ulica 8). 31 Prim. Dr. Josip Vošnjak, Spomini II. (Ljubljana 1906), 211 ssl. in 232. — V. Urbas, Dr. E. H. Costa (Ljubljana 1877), 52. — Iz poročila v »Novicah« 1873, str. 400 (3. decembra) bi sklepali, da je leta 1871 nameraval Treuenstein prvotno ustanoviti v Celju neko banko »Danica« in pobiral ustanovne deleže po 50 gld., ki jih pa ni vrnil, ko do usta-novitve ni prišlo. 32 Dr. Ivan Prijatelj, Janka Kersnika Zbrani spisi VI/1 (Ljubljana 1910), 190 in VI/2 (Ljubljana 1914), 80 ssl. 33 Dr. Jos. Vošnjak, o. c, 231 in V. Urbas, o. c, 53. 33 jetja. »Slovenija« je bila ustanovljena v času pred dunajskim finančnim polomom (1873), ko je vsaik dam prinesel na borzo nove delnice in je spekulacija z njimi zajela ne le široke kroge meščanstva, ampak celo konservativni kmetiški stan. Tudi dr. Casto in tovariše je zavedel ta navidezni »gospodarski pro-cvit«, ki je bil leta 1871 nekako na višku. Nova zavarovalnica je razineroma hitro dosegla vpis svojih delnic deloma v Ljub-ljani, deloma preko Eskomptne banke v Zagrebu, zlasti ker je subskripcijski tečaj bil določen na 85 odstotkov nominala, ob vpisu pa je bilo treba plačati le 40 odstotikov v gotovini.34 Baraka je začela z delovanjem na veliko. Doma in drugod je delala veliko reklamo. Svoje poslovanje je razširila na Hrvat-sko, Ogrsko, Slovaško in po Galiciji,35 ustanovila je podružnice v Budimpešti, Pragi, v Trstu in na Dunaju.36 Že po dveh letih obstoja je imela v veljavi 16.000 polic s 50,000.000 gld. zava-rovalne vsote in letno premijo 500.000 gld.37 V Ljubljani je nakupila več hiš.38 Toda že čeiz dve leti se je pokazalo, da je podjetje zgrajeno na nesolidnih temeljih, v naglici in nestro-kovno. Ko so po dr. Costovi smrti (1875) in Treuensteinovi od-stavitvi delničarji dobili vpogled v stanje banke in se prepričali o točnosti poročila ravnateljstva, da se je od 300.000 goldinar-jev delniškega kapitala porabilo 255.000 gt>ldinarjev za tekoče upravne stroške in je razen tega banka »Slavija« odklonila prevzem aktiv in pasiv »Slovenije«, so na izrednem občnem zboru 28. septembra 1876 sklenili, da se podjetje likvidira.39 34 Dr. Jos. Vošnjak, o. c, 212 in V. Urbas, o. c, 52. 35 Dr. Jos. Vošnjak, o. c, 230 sl. 36 »Novice«, 5. novembra 1873, št. 45, str. 364. 37 Ko je »Slovenski Narod« vedno pogosteje opozarjal na šibkost bamke, so »Novice« pričele objavljati mesečne izkaze o poslovnih uspehih podjetja; iz teh podatkov je razvidno n. pr., da je v avgustu 1873 izdala banka 3.046 polic z zavarovalno vsoto 5,788.801 gld. in letno premijo 31.016.24 gld.; v septembru 1936 polic z zavarovalno vsoto 3,344.027 gld. in premijo 43.627 gld.; v oktobru 1176 polic z zavarovalno vsoto 3,498.495 gld. in premijo 58.163 gld.; v novembru 1.158 polic z zavarovalno vsoto 3,119.266 gld. in premijo 37.115.36 goldinarjev, kar kaže na zelo obsežno poslovanje zavoda. (»Novice« 10. sept. 1873, list 37, str. 301; oglasnik k listu 42 z dne 15. oktobra 1873; 5. novembra 1873, list 45, str. 365). 38 Dr. Jos. Vošnjak, o. c, 231. 3» Dr. Josip Vošnjak, o. c, 232 in Dr. Ivan Prijatelj, o. c, VI/2, 80 in 390. — Ivan Hribar (Moji spomini I., Ljubljana 1928, str. 71 sl.) na-vaja, ko govori o banki »Sloveniji«, da je »Slavija« prvotno ponujala »Sloveniji« nekaj spretnih uradnikov, da bi uredili njeno gospodarstvo, pa je upravni odbor to odklonil; med likvidacijo da je ponudil ugodne pogoje za prestop zavarovancev »Slovenije« k »Slaviji«; o pogajanjih za prevzem vseh aktiv in pasiv banke pa ne omenja ničesar. — Na zadnjem izrednem občnem zboru »Slovenije« dne 4. marca 1885 so sklenili pre-ostanek imovine razdeliti med delničarje, tako da bi prejel po 7 gld. za vsako delnico, kdor je plačal za delnico skupno 164 gld. Ta sklep je potrdila deželna vlada dne 23. maja 1885, s čimer je bila likvidacija pod-jetja dokončno izvršena (Dr. Ivan Prijatelj, o. c, VT/2, 390). 34 Delničarji so na delnice morali postopoma doplačati po 64 gol-dinarjev, kar pa ni šlo naglo od rok ter se je konena likvidacija zavlekla v leto 1885. (Božidar Ra)i(6) je o banki Sloveniji ob oceni Costovega življenjepisa, ki ga je napisal Viljem Urbas in izdala Matica Slovenska, zapisal: »Kvar za toliko lepo ime, ka se je toliko napačno zlorabilo. ... Renčelo in strastno se je pi-salo zoper odsvetovalce, a sedaj marsikateri vnemarni in lehko verni dobričnik zdihuje po krvavo in potno zasluženih vzletevših petieah, pa zastonj, glas je na Slovenskem. slišan, plač in joč in cvil mnogi«40 »Slovenec« je pravilno ocenil celotno podjetje, ko je o propadli banki »Sloveniji« zapisal:41 »Imela je rajnica poklic in zmožnost postati velik blagoslov v deželi, a postala je nekaj po huddbiji, nekaj po nevednosti in neveščnosti opravi-teljev nesreča mnogim.« Slovensiki gospodarstveniki in javni delavci pa niso šli brez pomisleka mimo te nesrece. V dolgih debatah ob propadanju banke »Slovenije« so prišli do prepričanja, da bi se v naših skromnih in kapitalsko šiibkih razmerah dalo urediti smotrno zavarovanje le v javni upravi. »Poedinca je treba omejiti po-vsod, koder to zahteva blagor celote,« je izvajal o zavaroval-stvu poslanec Franjo Šuklje v kranjskem deželnem zboru 16. decembra 1887 in skupno s 15 tovariši predlagal, naj bi se izvedlo prisilno zavarovanje vsaj za požarne škode na poslop-jih.42 Pa to ni bil prvi glas o zavarovalstvu v kranjskem dežel-nem zboru: že leta 1869 je obravnaval vprašanje zavarovanja dr. Razlag; v preračunskem poročilu v seji dne 24. januarja 1887 je poslanec dr. Moše v imenu finančnega odseka ipred-lagal, naj deželni odbor preuči, ali ne bi kazalo ustanoviti deželno zavarovalnico proti škodi po ognju.43 Proti predlogu Franja Šukljeta se je tokrat oglasil v dežel-nem zboru poslanec baron Apf altern, na splošno pa je bil govor poslanca Šukljeta sprejet s pohvalo in odoibravanjem teodj©tja bil bolj politične kot gospodarske narave.60 Kljub več-kratnim spremem.bam v upravnem odboru in raznim poskusom za organizacijo poslovanja zadruga ni razvila nikake vidnejše aktivnosti, niti ni dosegla števila olanov, potrebnega za odo- 60 Prospekt zadruge (v arhivu Vzajemne zavarovalnice); prav tam drugi navedeni podatki. 40 britev poslovanja po § 2. uredbe o nadzorstvu nad zavaroval-njmi podjetji iz leta 1937. Vprašanje javnopravne zavarovalnice se po neuspelih po-gajanjih med zastopniki kranjskega deželnega odbora in Vza-jemno zavarovalnico v letu 1914 v Sloveniji ni obravnavalo do leta 1933, to je polnih 19 let. V jesenskem zasedanju banskega sveta leta 1933 se je na zahtevo kmetijskega ministrstva spro-žilo vprašanje, ali naj se uvede in v kakšni obliki naj se uvede obvezno zavarovanje zoper škodo po toči na podlagi zakona z dne 10. februarja 1931. V seji dne 5. septembra 1933 je bansiki svet sprejel uredbo, razpravo o pravilniku in s tem uvedbo navedenega zavarovanja pa je odgodil na poznejši čas.61 Po uredbi in načrtu pravilnika bi se osnovala privilegirana javnopravna »Kmetijska zavarovalnica za dravsko bamovino v Ljubljani«. Zavarovanje za škodo po toči bi bilo obvezno in monopolno. V poročilu k predlogu v banskem svetu je poro-čevalec dr. Joža Bohinjc napovedal, da bi banovinska zavaro-valnica prevzela še zavarovanje živine, požarno zavarovanje in polagoma pripravila izvedbo starostnega zavarovanja kmečkega ljudstva, ban dr. Drago Marušič pa je v debati zagotovil, da se bo čimprej ustanovila banovinska zavarovalnica, ki bo obsegala vsa zavarovanja, ki so potrebna za našega kmeta. Banski svet je na zahtevo kmetijskega ministrstva znova razpravljal o uvedbi zavarovanja zoper škodo po toči na zase-danju v februarju 1937, pa tudi tokrat izvedbo odgodil, v glav-nem iz tehničnih in finančnih razlogov. Na Slovenskem pa se je skušalo zavarovanje uveljaviti tudi v obliki malih vzajenunih ali zadružnih podjetij krajevnega značaja. Tako je vrsto let poslovala za požar »Vzajemna zava-rovalnica v Ljubnem« v Savinjski dolini, ki jo je s 1. jarmarjem 1935 prevzela v celoti Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, ki je že prej stoodstotno pozavarovala njen posel. Krajevne za-druge za zavarovanje živine so se najbolj razširile na Goriškem, kjer je njihova poslovna centrala razvila do prve svetovne vojne kar zadovoljivo aktivnost. Najlapše urejena zadruga za zavarovanje živine je v zadnjem času obstajala v Laznici pri Mariboru.62 Pobuda, ki jo je dala kmetijska anketa banske uprave Dravske banovine v maju/jiiniju 1938, da bi se zava-rovanje živine organiziralo v obliki malih zadrug, povezanih v posebno Zvezo zadrug za zavarovanje živine,63 ni našla od-meva ne pri oblasti, ne pri zasebnih interesentih- 61 Arhiv kmetijskega oddelka banske uprave Dravske banovlne v Ljubljani. 62 Informacija Zveze slovenskih zadrug. Prim. tudi »Kmetovalec« (Glasilo Kmetijske družbe v Ljubljani) 1939, 82 in »Službeni list« 1939, priloga h kosu 40, str. 263. 63 Prim. Poročilo o anketi »Za izboljšanje življenjskih pogojev na-šega kmetijstva« I. (Ljubljana 1938), 130—146. II. Oblike zavarovalnega podjetja 1. Delniška družba Zasebnopravni obrat v zavarovalni stroki načelno ni vezan na nobeno podjetniško obliko; možno je voditi zavarovanje v delniški družbi, družbi z omejeno zavezo, javni trgovinski družbi, v poedinskem podjetju, komanditni družbi, zadrugi in zlasti v društvu na podlagi vzajemnosti. Prav tako so oblike javnopravnih podjetij od mešane družbe z udeležbo zasebnega kapitaJa mimo komercializiranega javnopravnega podjetja do nosilcev obveznega zavarovanja z monopolno pravico zelo raz-nolične. Zgodovina in praksa pa nam kažeta, da so zavarovalmi podjetniki zaradi rmjne mednarodne povezanosti te panoge, smotrne gospodarnosti, zlasti pa še zaradi omejitev nadzorne oblasti navezani na nekaj tipičnih oblik podjetij, medtem ko se druge podjetniške oblike pojavljajo le tu pa tam in izražajo v celotni sliki zavaravalniške orgajnizacije našega časa komaj opazne barvne odtenke istih osnovnih tonov. Zavarovanje je do obsega današnje pomembnosti razvil kapitalizem polpretekle dobe v obliki delniške družbe kot za-varovalnega podjetja. Toda od leta 1686, ko je bila v Parizu ustanovljena prva zavarovalna delniška družba, pa do današnje oblike delniške zavarovalnice — kolikšna razvojna pot, koliko neuiresničenih načrtov, koliko neuspelih poskusov, pa zato tudi kolika skušenost, ki je v delniiaki družbi izoblikovala najpo-membnejso obliko zavarovalnega podjetja! V zadnjem času so se v gospodarstvu pojavile razne ko-lektivistione težnje, od fašističnih do komunističnih, ki si pri-zadevajo, da bi gospodarstvo oprostile vpliva ekonomskega liberalizma in individualizma. Pričakovali bi, da bo zaradi tega pričel pešati pomen delniške družbe in bo novi čas prinesel novih oblik v gospodarski organizem. Toda delniška družba postaja od dne do dne pomembnejša organizacijska oblika so-dobnega gospodarstva. Celo javni kapital se poslužuje delniške družbe za svoje poseganje v gospodarstvo, bodisi v mešanih delniških družbah, bodisi v delniških družbah z izMjučno jav-nim kapitalom. Delniške družbe ni zavrgel niti italijanski kor-poracijski sisteim, niti nacionalno-socialistični režim, niti sov-jetska zakoaiodaja kolektivistične gospodarske usmerjenosti.64 64 Prim. Dr. Božidar Kobe, Osnovni problemi reforme delniškega prava — Slovenski pravnik 1941, 101 sl. (nadaljevanje v letniku 1942). 42 Ob delniški družbi kot zasebnopravnem gospodarskem or-ganizmu so novejše zakonodaje, obilno gospodarsko slovstvo, soeialistična prizadevanja vseh smeri, pa še razni politični re-žimi nanizali ogromno problemov in reformnih predlogov. Ti načrti v mnogočem zadevajo tudi zasebnopravno zavarovalni-ško podjetništvo, zlasti delniško, kajti zavarovalnice gredo brez dvoma med podjetja, kapitalsko tako močna in socialno tako pomembna, da jih je treba jemati v poštev pri gradnji novega -reda, ki predvideva naertnost v gospodarstvii in upoštevanje kolaktivnih interesov naroda, države in posameznih stanov družbe pred sebionim interesoin posameznika. Osnovna reformna zahteva gre za pravično organizacijo delniške družbe, ki naj vrne delničarjeim — upnikom podjetja pravice, ki jim gredo po temeljni zasnovi delniške družbe; zdravo utripanje gospodarstva zahteva, da se okrne monopol velikih kapitalistov, finančnih sindikatov, bank in posameznlh močnih osebnosti v vodstvu podjetja ter se odločanje prenese v pravšnem razmerju na skupščino, ki voljo družbe oblikuje, na upravni odbor, ki jo izvršuje, in na nadzorne organe, ki delovanje podjetja nadzirajo. Po svojeim izvoru bi morala del-niška družba imeti povsem demokratiČni značaj, postala je pa pod pretvezo stalnosti oligarhična, če ne monarbična ustanova. Tem smotrom služijo razne tehnione formule, kot na primer privilegij pluralne glasovalne pravice, sindikati delničarjev, gla-sovalne koalicije, koncentracija več družb v trustih, koncernih in holding-družbah. Ob takem stanju se smisel delniške družbe kot kolektivnega, brezosebnega, kapitalsikega podjetja povsem sprevrže. Naj za primer navedemo, da se skupščina taike del-niške družbe po navadi sikrči po številu udeležencev in po vse-bini razprave na najmanjši obseg; gre le za formalno izpol-nitev v zakonu predpisane obličnosti. Neredko je skupščina celo odvisna od svojih lastnih upravnih organov in tako ne predstavlja delničarjev, ampak upravo. Tako postane uprav-ljanje zaupane imovine kaj rado diktatorsko, brez učinkovite kontrole in prave odgDvornosti. Novejše zakonodaje skušajo refoirmirati delniško družbo po zahtevah gospodarske nujnosti, stvarnem stanju organiza-cije dela in razdelitvi odgovornosti v današnjem delniškem pod-jetju. Tako je na primer novi nemški delniški zakon, ki je stopil v veljavo 1. oktobra 1937, prenesel težišče odločanja v tehnič-nih in organizacijskih vprašanjih podjetja s skupščine na po-slovodstvo. Skuipščina odloča o zadevah, ki jih zakon izrecno ne našteva le, ako jo poslovodstvo vpraša za mnenje. Tudi bilanco sestavi poslovodstvo ter sklepa skupščina le o razde- Prav tam pregled aktualnih problemov in reformnih predlogov za pre-ustroj delniškega prava zlasti glede na novejše gospodarskopolitične tendence. 43 litvi čistega dobička, ki preostane po dotaciji potrebnih kvot za tehnične rezerve in statutarne ali druge potrdbne fonde.65 Na ta način je zaikon izloeil zgolj spekulativno sodeLovanje kapitalistov v delniški družbi, odpravil je spore med skupščin-sko manjšino in večino, omejil je prevelik vpliv zgolj kapitalsko zainteresiranih posameznikov ter upravljanje podjetja izročil poslovodstvu, ki ga nadzorni odbor le nadzira; to je zakon izvedel v duhu voditeljskega nacela, ki ga uveljavlja nova nem-ška gospodarska zakonodaja na vseh gospodarskih področjih in ki se kaže zlasti v osebni odgovornosti poslovodstva za pra-vilno usmerjanje dejavnosti podjetja v tok skupnih in končnih narodnogospodarsikih smotrov in koristi v podjetju zaipasle-nega osebja. Problem razmejitve upravnih in nadzorstvenih funkcij v delniški družbi, o katerem se v zadnjem času prav tako mnogo razpravlja, tiče predvsem zavarovalno panogo, ki pri poslo-vanju rabi zapletene računske osnove in pravne konstrukcije. Naprednejši je brez dvoma angleški direktorski sistem s stro-kovnim revizorstvom, še vedno pa se enako trdno uveljavlja nemški sistem delniškega prava, v katerem je izvedena delitev upravnih in nadzornih funkcij v okviru uprave, ki jo izvoli skupščina. Nadaljnji problem, ki se postavlja v vrsti refarmnih pred-logov delniškega prava, je vprašanje vzporeditve zadevnih in-teresov deilaiičarjev in vedno jačje poudarjanje socialnih nalog ini upravičenih zahtev narodnega gospodarstva. Dasi ima del-niška družba v vseh delniških zakonih še vedno pečat zasebno-pravne družbe, se že opaža razlika v organizaciji delniške družbe v državi z demokratičnim sistemom od družbe v totalitaimi državi. Denimo, da je pojem socialne naloge in narodnogospodar-ske koristnosti še dosti neopredeljen. Dejstvo pa je, da v novo nemško delniško pravo vnesena dolačba, po kateri sme biti višina dividende le v nekem sorazmerju z višino dotacij pre-skrbnim fondom družbinih nameščencev, brez dvoma skuša poudarjati socialno funkcijo podjotja. V podobnem smislu rešuje nakazani problem francoska societe anonyme a participation ouvriere (zakon z dne 26. aprila 1917), ki naj bi po intenciji zakonodajalca postala tip bodoče delniške družbe. Toda le malo podjetij se je poslužilo te formule; med zavarovalnicami skoro ne najdemo takega podjetja, dasi bi zlasti ta panoga z velikim številom akvizicij-skih sodelavcev^producentov utegnila poleg industrijsikih pod- «5 Prim. Dr. Ernst von der Thiisen, Aktienrechtsrefarm und Ver-sicherungsaktiengesellschaft — Zeitschrift fiir die gesamte Versichemngs-WissenschaLt, Berlin 1937, 239. 44 jetij najučinkoviteje doseči zamišljeni smoter. V drugo smer kot Francija* in za njo Lichtenstein ter deloma Italija je kre-nila s svojo zakonodajo Švica in po njej praksa v mnogihcLr-žavah, to je, da podjetja za izpolnitev svoje socialne nalage snujejo posebne fonde za starostno preskrbo, za primer brez-poselnosti namešeencev, grade zanje okrevališča, počitniške do-move, stanovanjske hiše, ustanavljajo skupne kuhimje, družabne klube in podobno. Ob interes delniearjev in interes podjetja kot nekega sa-moistojnega gospodarskega in socialnega organizma pa se danes postavlja še narodnogospodarsiki interes in se išče način, kako bi delniška družba izpolnila tudi ta svoj namen. Formula, da se mora vključiti vsaiko posamezno podjetje v dirigirani gospo-darski sestav celote, je preabstraktna in presplošna, da bi jo mogel zakonodajalec s pridom prilagoditi konkretnim razmeram. Poosebljenje gospodarstva, to je uzakonitev načela neomejene odgovornosti za vsa podjetja, razen za prav velika, ki bi še nadalje bila organizirana v obliki delniške družbe, je tvegan pričetek poskusa nemške reforme, ki še ni mogel pokazati re-zultatov. Prav tako je še težko oceniti tendenco korporacijsko urejene Itaiije, da se le za velika podjetja obdrži oblika delniške družbe, za vsa druga podjetja pa predpiše oblika družbe z oine-jeno zavezo. Še najučinkoviteje sega v to siner podrobna, v globino in na širino segajoča državna kontrola, ki ji mora biti dana možnost predhodne cenzure in ne le naknadne korekture poslovanja vsega podjetništva. Moderni zakoni o delniški družbi so tej zahtevi ugodili v večji ali inanjši meri, kar pač zavisi od stopnje intenzitete, s katero posega država v narodnogospodarski organizem posa-mezne države. Kontrola se začne ob ustaoiavljaiiju družbe; čeprav velja v načelu noonativni sistean v vseh sodobnih pravnih sistemih, razen v Grčiji in Sovjetski Riisiji, se za važne gospodarske panoge (im število teh se venomer veča), med drugimi tudi za zavarovanje, zahteva posebna dovolitev za po-slovanje. Kontrola sega v lastništvo podjetja, kajti anonimnost delniške družbe zginja, vedno več držav predpisuje imensike delnice in omejuje pravico njihovega prenosa. Kontrola sega v poslovanje podjetja, deloma po poklicnem revizorstvu ali po nadzornem odboru družbe same, ki naj ne pregleduje le letnih sklepnih računov, ampak naj med letom spiroti nadzoruje vse družbino poslovaaije, deloma po stalnem strokovnem diržavnem nadzorstvu, kot na primer zlasti v zavarovalstvu, kjer nad-zorujejo posebni državni nadzorni uradi poslovanje podjetij do vseh podrobnosti in je tudi vsajk važnejši ukrep vezan na poprejšnjo odotttitev nadzornega organa. Reformna težnja v sineri upoštevanja javnih interesov je končno tudi že omenjena dolooba nemškega gospodarskega I 45 sistema, da mora v vsakem podjetju prevzeti poslovodstvo od-govorna osebnost ali kolegij oseb, ki imajo pozitivno dolžnost, da pri vsem vodstvu poslov upoštevajo javne interese, kajti kakor izvaja ideolog novega nemškega delniškega prava Rathe-nau, gospodarstvo ni stvar, ki se tiče le posameznikav, ampak stvar družabnega kolektiva, ni samo sebi smoter, ampak sred-stvo za dosego skupnih namenov, ni le izvir pravic, ampak tudi odgovornosti.66 Vsa ta problematika in reformno prizadevanje novega del-niškega prava posega globoko tudi v zavarovalno podjetje in se v njegovi organizaciji vedno jasneje odraža. Po vseh pravnih sistemih veljajo za delniške zavarovalnice vsi zakoni, ki ure-jajo delniško družbo v posamezni državi, razen tega pa so uza-konjene še posebne norme, ki določajo obseg in način nadzor-stva nad poslovanjem zavarovalnega podjetništva. Deloma ob-likujejo zavarovalno podjetje tudi norme materialnega zavaro-valnega prava, ki urejajo vsebino zavarovalne pogodbe in njen razvoj. Izmed vseh zavarovalniških zakonodaj sta švicarska in nemska najpopolnejši tecr že od 19. stoletja dalje vedno naj-naprednejši. Pa tudi druge evropske zakonodaje vsebujejo po-sebne določbe glede na olbliiko zavarovalnega podjetništva, zlasti glede na delniško zavarovalnico.67 Skoro vse evropsike in izvenevrapske zakonodaje devajo med oblikami zavarovalnih podjetij na prvo mesto delniško družbo. Ta oblika je ponekod celo pridržana za posamezne pa-noge, v prvi vrsti za pozavarovanje, po nemškem pravu68 pa alternativno tudi za vse velike zavarovalne panoge, to je za 66 Navaja dr. Božidar Kobe, o. c, Slovenski pravnik 1942, 22. 67 Za osnovo pri naslednjih primerjalnih izvajanjih nam je služila zbirka Dott. Antigono Donati, Legislazione mondiale sulle assiourazloni private — Pubblicazione di Assicurazioni, Rivista di diritto, economia e finanza delle assicurazioni private, in sicer: I. Antigono Donati, Legis-lazione Austriaca, Roma 1934. II. Willy van Eeckhout, Legislazione Belga, Roma 1934. III. Venelin Ganeff, Leglslazione Bulgara, Roma 1935. IV. Ernst Bruck, Legislazione Germanica, Roma 1935. V. Maurice Picard, Legislazione Francese, Roma 1936. VI. Ernst Bruok, Legislazione Sviz-zera, Roma 1937. VII. Dott. Pietro del Giudlce, Legislazione Inglese, Roma 1940. Pred vsako zbirko zakonodaje je kratek pregleden oris (liBe-amenti) pravnega sistema v dotični državi. Za italijansko zakonodajo prim. zbirko Ministero delle Corporazioni, Leggi e regolamenti per 1' esercizio delle assicurazioni, Roma 1938. Za Jugoslavijo velja uredba o nadzorstvn nad zavarovalnimi podjetji z dne 25. februarja 1937 (Služ-beni list 1937, 22/163) z novelo z dne 18. aprila 1940 (Službeni list 1940, 42/551) in pripadajočimi pravilniki. Prim. Radovan Matjašič, Uredba o nadzoru nad osiguravajučim preduzečima — Glasnik Udruženja aktuara Kraljevine Jugoslavije 1937, 41 ssl. ter zbirko jugoslovanske zakonodaje v istem Glasniku 1939, št. 3 in 4. 68 § 7, tč. 2 in 3 Gesetz iiber die Beaufsichtigung der privaten Ver-sicherungsunternehmungen und Bausparkassen vom 6. Juni 1931. — Prim. tudi Dr. Ernst von der Thtisen, o. c, 234. ssl. 46 zavarovanje življenja, nezgod, jamstva, požara in toee, ki se more izvajati le v obliki delniške družbe ali v društvu na pod-lagi vzajemnosti. Kljub nasplošni načelni svobodi po zakonodaji se v praksi dopuščajo le tri oblike podjetja, to je poleg del-niške družbe še vzajemna zavarovalnica ali zadruga, izjemoma vse tri.69 Angleška zakonodaja pozna izrecno še poedinsko podjetje, ki je urejeno v posebnem zakonu, dočim ostale oblike družb grupira po skupinah in razlikuje družbe za vzajem.no pomoč (pomožne blagajne — Friendlv Societies, ki jih urejata posebna zakona iz leta 1896 in 1939), delavska združenja, ki jih ureja Trade Union Act iz leta 1871 in delniške družbe.70 Na splošno razlikujejo zakonodaje med panogami, ki gredo pod posebno nadzorstvo države, in takimi, za katere ne veljajo predpisi zakonov o nadzorovanju zavarovalnih podjetij. Često velja za podjetja, ki gojijo le nekontrolirane panoge, norma-tivni sistem. Po švicarskem pravu71 lahko poslujejo brez kon-cesije zasebnopravna združenja, katerih poslovno območje je krajevno ozko, n. pr. pomožne blagajne za bolezensiko ali po-smrtninsko zavarovanje. Često pa so zavezane koincesiji tudi panoge, ki ne stoje pod posebnim nadzorstvom, pa so po svo-jem značaju ali kapitalski moči pomembne, tako na primer v Nemčiji pozavarovanje, ki ga izvajajo inozemska podjetja ali nevzajemne družbe, zavarovanje zgube pri kurznih razlikah in 69 V Nemčiji d. d. in vzajemna, prim. Ernst Bruck, Lineamenti, o. c. sub IV., 25. — Enako v Avstriji (Verordnung des Bundesministe-riums fiir Inneres und Unterricht im Einvernehmen mit den beteiligten Bundesministerien vod 7. Marz 1921 betreffeind die Neufassung des Ver-sicherungsregulativs — § 2) in Franciji. Delniško in zadrugo poznata jugoslovanska (Uredba o nadzarstvu nad zavarovalnimi podjetji z dne 25. februarja 1937, § 2) in bolgarska (Trgovinski zakon čl. 475 in zakon z dne 26. julija 1926, noveliran z zakonom z dne 1. maja 1931, čl. 1, 4, 13 in 14) zakonodaja. Italijanski zakon pozna vse tri oblike (čl. 2 Regio decreto — legge 29 aprile 1923, concernente 1' esercizio delle assicura-zioni private). Belgijska zakonodaja je najsvobodoljubnejša in ne pred-pisuje ničesar glede na obliko zavarovalnega podjetja; državno nadzor-stvo je bilo uvedeno v Belgiji le nad življenjskim zavarovanjem, v stvar-nem zavarovanju le nad sacialno pomembnimi panogami (delavsko ne-zgodno zavarovanje, jamstvo avtobusnih podjetij). Zaradi velike svobode je nudilo belgijsko zavarovalstvo pestro, nepregledno sliko. Tik pred sedanjo vojno so se pod vodstvom profesorja louvainske univerze in biv-šega ministra E. van Dievoeta pripravljali načrti za ureditev belgijskega zavarovalniškega gospodarstva in prava; vojna je preprečila njih izvedbo. (Prim. Neumanns Zeitschrift fiir Versicherungsvvesen, Berlin 1941, 145 ssl.) — Poleg teh zasebnopravnih oblik se za individualno zavarovalstvo uporablja tudi oblika javnopravnih ali poljavnopravnih podjetij, ki se pa ne urejajo z zakonodajo o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji, ampak najčešče s posebnimi zakoni. 'o Companies Act 1929; Assurance companies Act 1909; prim. Dott. Pietro del Gdudice, Lineamenti, o. c. sub VII., 69 ssl. 71 01. 1 al. 2 Bundesgesetz betreffend Beaufsichtigung von Privat-unternehmungen im Gebiete des Versicherungswesens vom 25. Juni 1885. 47 zavarovanje prevoza; v Franciji se nadzorstvo izvaja po siku-pinah in ne veljajo za vse panoge enako stroge narme.72 Da se loči osnova delniške družbe od vzajemne zavaroval-nice, določa večina zakonov o nadzorstvu, da morejo delniške družbe zavarovati le proti fiksni premiji, to je, da morejo na-ložiti zavarovancem le plačilo premij in pristojbin v mejaih, ki so določene v pogodbi. Ne more se jim naložiti nikako drugo plačilo, zato pa jih tudi ni mogoče udeležiti na dobičku družbe. Izjeana od slednjega načela velja le za tiste življenjske zava-rovalne pogodbe, pri katerih je izrecno dogovorjena udeležba na dobičku in je to upoštevano že v sestavi zavarovalnih ceni-kov.73 Novejša praksa pa se ne drži več strogo teh načel, am-pak se tudi delniške družbe v tem oziru često približujejo de-lovnim načinom vzajemnih zavarovalnic. Zelo tehtne so določbe o delniškem kapitalu. Zvečine ve-ljajo doloobe obone delniške zakonodaje tudi za zavarovalnice, v nekaterih zakonih o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji pa so določene posebne norme. Avstrijsika zakonodaja,74 ki je veljala do izenačenja z nem-ško, je na primer predpisovala, da mora glavnica delniške za-varovalnice biti v celoti plačana, ako se delnice glase na imet-nika; ako pa se delnice glase na ime, mora delniški kapital biti vplačan vsaj v višini 30 odstotkov; za razliko morajo biti po-dane zadostne garancije; nadzorna oblast je razen tega lahko predpisala, da družba zviša delniški kapital ali vsaj odstotek vplačiia, ako uvede novo panogo. Tudi novi nemški ddniški zakon dopušča delnice na imetnika; le ako delnice niso v celoti plačane, se inora delnica glasiti na ime; pri zavarovalnicah zadošča, da je 25 odstotkov imenske glavnice plačane v gotovini. Nekatere zakonodaje navajajo višino glavnice, ki jo mora najmanj imeti delniška zavarovalndca. Tako je n. pr. po fran-coskem. zakonu določeno, da mora vsaka delniška družba imeti najmanj milijon franikov kapitala.75 Italijanska zavaroval- 72 Za Nemčijo v smislu § 148 cit. zakona o nadzorstvu; za fran-cosko zakonodajo prim. Maurice Picard, Lineamenti, o. c. sub V., 47 ssl. 73 N. pr. čl. 6 bolgarskega zakona o nadzorstvu z dne 26. julija 1926 oz. 1. maja 1931; za švico prlm. Ernst Bruck, Ltneameiiti, o. c. sub VI., 26; za Belgijo prim. Willy van Eeckhout, Lineamenti, o. c. sub II., 19 ssl. 74 Za delniške družbe je razen zakona o društvih (Vereinsgesetz) iz leta 1852 veljal trgovinski zakon, čl. 207—249. Za družbe, ki vodijo zava-rovanja, nad katerimi se ne vrši posebno nadzorstvo, n. pr. transport, se uporablja delniški regulativ (Aktien-Regulativ) iz leta 1899, za druge delniške zavarovalnice zavarovalni regulativ, t. j. cit. Verordnung z dne 7. marca 1921. Prlm. Antigono Donati, Lineamenti, o. c. sub I., 28. Prim. tudi trgovinski zakon čl. 216 do 226; cit. Versicherungsregulativ § 2 tč. 2; § 3 tč. 1; § 17; § 3 tč. 2; § 4 tč. 2. — Za nemško zakonodajo prim. Dr. E. von der Thiisen, o. c, 238. 75 Čl. 50 Decret du 8 mars 1922 portant reglement d' administration public pour la constitution des societes d'assurances. 48 niška zakonodaja (čl. 18. zaik. o nadz.) določa glede delni-ških zavarovalnih podjetij, ki goje življenjsko zavarovanje, da morajo imeti vsaj 10 milij. lir delniške glavnice, od tega vsaj 5 milijonov vplačane. V Nemčiji je novi delniški zakon pred-pisal, da mora delniški kapital znašati vsaj 500.000 RM; druž-be, ki nimajo kapitala v tej višini, ampak so dobile koncesijo po določbah starega zakona, po katerih je zadostoval delniški kapital 100.000 RM, lahko poslujejo dalje, morajo pa ob prvi znatnejši preureditvi podjetja (n. pr. ob uvedbi nove panoge i. p.) kapital zvišati na predpisani minimum. Dalje je doloeeno, da mora nominale vsake delnice znašati najmanj 1.000 RM, da se tako čim manj vlagajo v delniška podjetja sredstva, ki so namenjena denarnemu trgu in se smotrneje kratkoroono na-lagajo v hranilnice.76 V Bolgariji mora (po čl. 7 in 8 zak. o nadz.) znašati delniški kapital za vsako panogo, razen ako gre za manj pomembne vr&te zavarovanj, 2,000.000 levov; ako pa premijski inkaso manj pomembne panoge ne presega te visote, zadošča 1,000.000 levov za vsako teh panog. Jugoslo-vanska zakoiiodaja ima precej podobnosti z bolgarsko. Uredba o nadzorstvn nad zavarovalnimi podjetji iz leta 1937 (§ 2 tč. 1) določa minimalno višino osnovnega kajpitala za delniške zava-rovalnice s 3,000.000 dinarjev, ki marajo biti v celoti vplačani. Ta osnovni kapital se zahteva ne glede na število panog, ki jih podjetje goji. Avstrijski regulativ iz leta 1896 je predpiso-val, da mora delniška družba imeti za vsako posamezno pa-nogo, ki jo vodi, najmanj 100.000 goldinarjev delniškega kapi-tala, vendar zadošča za posamezno podjetje trojni iznOiS tega zneska, to je 300.000 goldinarjev. Razen polnega ali delnega vplačila delniškega kapitala predpisuje večina zakonov še položitev posebne kavcije kot pogoj za dosego dovolitve za poslovanje. Kavcdja ima razne oblike, včasih je fiksma, včasih spretmenijiva, včaisih jo je treba položiti v gotovini, včasih v vrednostnih papirjih in služi kot zagotovilo za izpolnitev obvez iz poslovanja. Po švicarskem pravu77 mora vsaka delniška družba polo žiti zsl vsako panogo, ki jo izvaja, posebno kavcijo; njeno vi-šino določi zvezni svet po svobodnem preoidarku. Le družbe, ki gojijo zgolj pozavarovanje, niso dolžne položiti kavcije. V Fran-ciji mora (po 51. 26, 51 in 57 zakana o nadzoirstvu) vsaka družba poleg delnišikega kapitala zbrati poseben sklad za te-koče rizike in posebno škodno rezervo. Preinijski prenos se 76 Dr. Ernst von der Thiisen, 1. c. 77 čl. 2 tč. 5 cit. zakona o nadaorstvu in čl. 1 tč. 2 in 3 zakona o kavcijah z dne 4. februarja 1919 — Bundesgesetz iiber die Kautionen der Versicherungsgesellschaften. Kavcija služi po čl. 2 zakona o kavcijah za terjatve iz zavarovalnih pogodb, ki jih mora družba izpolniti v švici, in za javnopravne terjatve zveze in kantonov, v kolikor so utemeljene v tem zakonu in zakonu o nadzorstvu. Prim. Ernst Bruck, o. c. sub VI., 27. 49 določa s 33 odstotki. Od čistega prebitka morajo delniške druž-be rezervirati letno vsaj 20 odstotkov za rezervni sklad vse dotlej, da ta sklad znaša najmanj petino delniške glavnice. Glede garancijskega sklada določa francoska zakonodaja, da mora biti tretjina naložena tako, da je vsak čas na razpolago za tekoče potreibe družbe, ostali dve tretjini se morata naložiti v nepremičnine, hipotečna posojila in v določene vrednostne papirje. Italijansike delniške zavarovalnice, ki goje življenjsko za-varovanje, morajo (po čl. 33 zak. o nadz.) pdložiti pri depo-zitni in posojilni blagajni (Cassa depositi e prestiti) ali pri emisijiskem zavodu za dva milijona nominala državnih vred-nostnih papirjev. Doimače in tuje zavarovalnice morajo razen tega položiti v gotovini kavcijo v višini 500.000 lir, kot garan-cijo za izpolnitev obvez iz po&lov, sklenjenih v državi, ter en milijon 500.000 lir kot začetno matematično rezervo. Za zava-rovalna podjetja, ki iprevzemajo elementarna zavarovanja, vi-šina delnišikega kaipitala ni predpisaina, pač pa se smatra, da je 35 odstotkov letne bruto premije konec vsakega leta vinkuli-rane v korist zavarovancev ter tvori ta vsota kavcijo za izipol-nitev obvez družbe nasproti zavarovancem. Kavcija se lahko zniža na 20 odstotkov pri zavarovanju toče iin živine, v nobe-nem primeru pa ne sme vsota biti nižja od 100 000 lir za diružbe, ki vodijo le eno zavarovalno panogo, in 200.000 lir za take, ki vodijo več zavarovalnih panog. Kavcije se morajo položiti pri istih zavodih kot za življenjsko zavarovanje. Posebnost italijanske zakonodaje (61. 18, 23 in 24 zak. o nadz.) je privilegirano stališče, ki je pridržano Narodnemu za-varovalnemu zavodu. Vsaka zavarovalnica je dolžna odstopiti od vsakega iprevzetega življenjskega zavarovanja v prvih de-setih letih 40 odstotkov, v drugem desetletju 30 odstotkov, v tretjem 20 odstotkov, nadalje po 10 odstotkov Narodnemu za-varovalnemu zavodu proti proviziji, ki ni višja kot 3 odstotke zavarovalne vsote ali 70 odstotkov prvoletne premije. Po angleškem zavarovalnem pravu mora vsaka delniška družba za dovolitev poslovanja v življenju položiti pri depozit-nem uradu (Court of Chancery) 20.000 funtov šterlingov ter se ta vsata ne more dvigniti, dokler rezervni skladi družbe ne znašajo najmanj 40.000 funtov šterlingov. Isti urad je pristo-jen, da odlača oib fuzijah zavarovalnic, na kakšen način se prenaša glavnica ene družbe na drugo. Določbe o kavciji so se leta 1907 raztegnile na vsa zavarovalna podjetja in posamezne zavarovalne padjetnike, pa naj prevzemajo zavarovanja kjer koli v imperiju.78 Zakon loči šest posebnih vrst zavarovanja: življenje, po- 78 Life assurance companies Act iz leta 1870, noveliran 1871; prim. Pietro del Giudice, o. c, 71. 50 žar, nezgode, jamstvo za delavske nezgode, kapital in avtomo-bilsko jamstvo ter vsako izmed teh skupin točno opredeljuje. Za vsako teh šestih skuipin se mora položiti posebna kavcija. Izvzete so le družbe, ki so vodile požar že pred 3. decemibroipt 1909, in družbe, ki vodijo jamstveno zavarovanje za delavske nezgode, pa so bile ustanovljene pred 28. avgustom 1907. Ga-rancija, položena za eno panogo, se lahko prenese na drugo, ako družba eno opusti in drugo na novo uvede. Za avtomobii-sko zavarovanje se kavdja določa s 15.000 funtov šterlingov; ako vodi družba to panogo v zvezi z drugimi vrstami zavaro-vanja, znaša kavcija 35.000 funtov šterlingov. Kako se določa, nalaga in upravlja kavcijski sklad, predpisuje posebein pra-vilnik najVišjega sodnega dvora.79 Po bolgarski zakonodaji (čl. 7—9 zak. o nadz.) moira vsaka delniška družba položiti pri Centralni zadružni bolgarski banki kavcijo v višini 1,300.000 levov za vsako izmed panog: življenje, požar, prevoz, 500.000 za visako drugo panogo; za posebno težke panoge, kot so n. pr. toča, kredit itd., pa nadzorni urad določi kavoijo po svoji uvidevnosti, vendar ne sme znašati manj kot 1,300.000 levov za visako teh panog. Skoro vse zakonodaje80 imajo posebne, navadno poostrene določbe glede poslovainja inozemskih zavarovalnic. Predvsem morajo te družbe imenovati polnopravnega reprezentanta, dr-žavljana dotiene države. Dalje morajo izpolniti vse pogoje glede delniškega ^kapitala in kavcij kot domača podjetja. Podana mora biti reciprociteta z državo, kjer ima zadevna centrala svoj sedež. Včasih (n. pr. v Italiji, Bolgariji in Jugoslaviji) se zahteva, da dotiona družba posluje v domači državi vsaj že določeno doibo, navadno deset let. Po avstrijskem pravu mora koncesijska listina biti objavljena v uradnem listu. Podružnice inozemskih zavarovalnic, ki žele poslovati, morajo po jugoslo-vansikem pravu imeti svoj kapital dotiran od centrale v isti višini, kot je predpisan za domačo delniško družbo, to je tri milijone din; le v primemi, da se inozefmska zavarovalnica bavi izključno z zavarovanjem življenja ali le z elementarnim zava-rovanjem, zadošča polovica tega znesika, to je 1,500.000 din. 79 Assurance CompLinies Act 1909, čl. 1 naziva te skupine: Life assurance business, Fire insurance business, Accident insurance bu&iness, Employer's Liability insurance business, Bond Investments business, Mo-tor vehicle insurance business. Za avtomobilsko jaimstveno zavarovanje je bila določena posebna skupina šele z Road Traffic Act iz leta 1930, ki je uvedel obvezno jamstveno zavarovanje avtomobilistov. — Prim. tudi Pietro del Giudice, o. c, 72. 80 čl. 2 tč. 3 švicarskega zakona o nadzorstvu; § 106, tč. 2 in 3 nemškega zakona; čl. 1, 3 in 4 avstrijske odredbe z dne 29. novembra 1865 v zvezi z državnim zakonom z dne 29. marca 1873; čl. 20 cit. itali-janskega zakona o nadzorstvu; čl. 148 sl. in 226—233 bolgarskega trgo-vinskega zakona iz leta 1897 in čl. 4 ssl. zakona o državni komtroli zavarovalnic. 51 Na splošno se statutu delniške zavarovalne družbe pušča vsa svoboda, koliikor je dovoljuje obče delnisko pravo, pa je posebna zakonodaja posamezne države ne omejuje. Nemški za-kon izrecno zahteva, da morajo v družbeni pogodbi biti naštete posamezne zavarovalne panoge, ki jih družba namerava gojiti, navedena morajo biti načela glede nalaganja finanonih sred-stev, dalje, ali se bo družba bavila le z direktnim poslotm ali tudi s pozavarovanjem.81 Belgijska zavarovalna zakonodaja je najbolj svobodoljubna, vendar je organizacija notranje in vnia-nje službe vsake delniške zavarovalnice v zakonu podrobno za-črtana. V glavnem se predvideva ločitev dveh funkcij podjetja, upravne in produkcijske. V področje prve segajo predpisi o vodstvu knjig, upravi imovine, sestavljanju letnih zaključnih računov, v področje druge v glavnem zastopniško pravo.82 Jugoslovainska uredba o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji z dne 25. februarja 1937 ima samo okvirne določbe glede usta-navljanja in poslovanja zavarovalnih podjetij, dopolnjuje jo pa vrsta pravilnikov,83 ki zelo omejujejo svobodno določanje vsebine družbene pogodbe. Zakonodaja večine držav84 se obsežno bavi z letnimi za- 81 Nemško delniško pravo je obseženo v §§ 178 do 319 trgovinskega zakona (Handelsgesetzbuch vom 10. Mai 1897 In der Fassung des Ge-setzes betreffend Aenderung der Vorschriften des Handelsgesetzbuches iiber die Seeversicherung vom 30. Mai 1908) oz. novega delniškega zakona z dne 30. januarja 1937, v katerem so povzeta tudi glavna go»podarsko-politična načela nacionalsocialističnega režima. (Gl. Dr. Božidar Kobe o. c, 100); navedeno določbo gl. v § 9 tč. 1 cit. zakona o nadzorstvu. 82 Prim. Willy van Eeckhout, 1. c. 83 Pravilnik o podatkih, ki jih mora priložiti zavarovalno podjetje prošnji za dovolitev poslovanja z dne 10. 6. 1938 (Službeni list 1938, 56/628). Pravllnik o osnavljanju in vodstvu registra za vrednote mate-matičnih rezerv z dne 10. 6. 1938 (Službeni list 1938, 56/629). Pravilnik o višini prenosnih premij za posamezne zavaravalne panoge z dne 10. 6. 1938 (Službeni list 1938, 56/630). Pravllnik o pooblaščenih aktuarjih z dne 10. 6. 1938 (Službeni list 1938, 57/633). Pravilnik o spremembi zava-rovanj v tuji valuti na zavarovanja v dinarjih z dne 22. junlja 1938 (Služ-beni list 1938, 60/660). Pravilnik o ustanovah človekoljubnega značaja z dne 22. novembra 1938 (Službeni list 1939, 6/37) oz. naveliran pravilnik z dne 18. januarja 1941 (Službeni list 1941, 12/98). Uredba o ustanovitvi poslovnih rezerv in rezervnih skladov pri zavarovalnih podjetjih ..., kakor tudi o delnem nalaganju teh rezerv v državne vrednostne papirje z dne 24. junija 1938 (Službeni list 1938, 64/681), novela k tej uredbi z dne 18. aprila 1940 (Službeni list 1940, 42/552) ter pravilnik za izvrševanje te uredbe z dne 24. decembra 1938 (Sliižbeni list 1939, 4/18). Pravilnik o načinu bilansiranja vrednostnih papirjev, v katere so naložene mate-matične rezerve z dne 1. februarja 1939 (Službeni list 1939, 15/98) s seznamom teh papirjev, ki ga je objavil bančni in valutni oddelek finanč-nega ministrstva dne 4. februarja 1939 (Službeni list 1939, 16/102). 84 N. pr. čl. 14 in 15 francoskega cit. zakona; § 5 nemškega zakona o nadzorstvu; §§ 7, 22 in 23 švicarskega zadeivnega zakona; §§7, 10—13, 19, 22, 23 avstrijskega regulativa. 52 ključki in načinom njihovega sestavljanja, predipisuje, da se morajo podatki o poslovanju objavljati, za podelitev koncesije mora družba predložiti nadzorni oblasti tehnične in pravne poslovne osnove posaineznih panog, ki jih namerava gojiti, splošne zavarovalne pogoje, navesti mora okolnosti, ki dajejo zagotovilo, da bo družba svoje obveze lahko trajno izpolnjevala; praviia avstrijske delniške družbe so morala vsebovati posebne dolocbe glede naložbe imovine, glede bilance, glede splošnih rezerv in premijskih prenosov, navesti panoge, ki jih bo gojila ter ali bo prevzeimala le direktna zavarovanja ali tudi pozavaro-vanje. Splošni zavarovalni pogoji morajo podrobno navajati dolocbe, manj ugodne za zavarovanca, pa dopuščene z zakonom o zavarovalni panogi. Pri življenjskem zavarovanju morajo biti v pogojih določena načela za izračun odkupa in določbe glede udeležbe na dobičku. Zavarovalna delnišika družba se ne sme baviti z nikakim drugim poslotm kot z zavarovalnira.. Ako vodi družba poleg ele-mentarnih panog še življenjsko, mocra za ofoe akupini voditi ločene račune in posel upravljati v posebnem oddelku; redino pa se v vedini držav take mešane družbe ne dopuščajo. Nadzorstvo vrše navadno nadzoirni uradi po svoji uvidev-nosti in notranjih smernicah. Za pravilno prilagojevanje odobre-nih matematičnih osnov v življenjskem zavaravanju se morajo družbe posluževati pooblaščenih aktuairjev. Posebej in drugače kot v ostaiih evropskih državah je nad-zorstvo urejeno v Angliji, kjer je v ddniškem pravu tudi na splošno predvideno strakovno paklicno madzarovanje podjetij. Trgovinski urad (Board of Trade) lahko vsak čais odredi pre-gled zavarovalnice. Glede objave poslovnih zakljuokav letmih poračil predipisuje zakon, da mora biti ob imenski glavnioi na-vedeno, koliko je te vplačane. Družbe, ki goje življenjsko za-varovanje, morajo vsakih pet let dati pregledati svoje poslo vanje pooblaščenemu aktuarju. Njegovo poročilo se natisne iin se mora v šestih mesecih predložiti trgovinskemu uradu in* registrskemu uradu, kjer ga ima vsakdo pravico pregledati. Trgovinski urad predloži vsa došla poročila vsako leto par-lamentu.85 Posebnost, ki pa je glede na ustavno stanje države razum-ljiva, je določba švicarske zakonodaje (čl. 2 tč. 4 zaik. o nazd.), da si mora delniška družba izbrati pravni sedež v vsakem kan- 85 Prim. Assurance companies Act iz leta 1909, čl. 12, čl. 3 in 31 e; Pietro del Giudice, o. c, 73. — Poklicno strokovno nadzorstvo se je v novejšem času pričelo v raznih oblikah širiti na evropsko celino; prim. zadevne določbe v novem nemškem zakonu o delniških družbah, v švicar-skem obligacijskem zakonu (čl. 727 CMlst. 3), v lichtensteinskem civilnem zakoniku (čl. 192), v novem jugoslovanskem zakonu i. p.; strokovno nad-zorstvo je zvečine fakultativno. I 53 tonu, v katerem hoče delovati, kolikor ni v splošnih zavaro-valnih pogojih izrecno dogovorjeno, da je v primeru spora pri-stojno sodišče tožnika. Iz pregleda nekaterih. sodobnih evropskih zakonodaj sonao ugotovili, da se zavarovalna delniška družba pravno skoro ne loči od navadne delniške družbe, pač pa se razlikuje od nje po svoji gospodarski strukturi. Taiko na primer služi osnovna glavnica delniške družbe za obratni fond; pri delniški zavaro-valnici pa se uporablja skoro izključno kot garancijski fond za pokritje morebitnega primanjkljaja. W. Rohrbeck navaja86 za primerjavo, da se delniški kapital pri delniški tovarni porabi za zgradbe, stroje, naprave, kajti le tako je moči doseči izdelek; pri zavarovalnioi polica ni produkt dela, ampak le dokument o prevzetem riziku, kajti obratni predmet zavarovanja je zavaro-vani interes. Ta interes vodi po določenem tehničnem procesu le tedaj do smotrnega gospodasrskega uspeha, ako ga v veliiki množini zberemo v enotno nevarnoistno skupino ter pri tem do-sežemo izravnavo med dohodki in izdatki v okviru te skuipime same. Delniški kapital je le omejeno jamstvo za izpolnitev ob-vez družbe, ako posel poteka bistveno drugače kot je bilo pred-videno v zavarovalnotehničnem oibratnem nacrtu. Glede na ta posebni značaj, ki ga ima osinovna glavnica delniške zavarovalnice, je utemeljena dolooba nekaterih zakono-daj, da ni potrebno, da so delnice v celoti viplačane tecr da se delniški kapital lahko zviša, ne da bi bil prej stari znesek del-niškega kapitala v celoti plačan. Ta dajšava je utemeljena že zaradi tega, ker je pri sodobno organizirani zavarovalnici del-niški kapital manj v nevarnosti kot pri drugih trgovskih pod-jetjih, osnovanih na delniški podlagi.87 Navedena praksa pa ima zlasti dve posledici. Ptrvič morajo biti delnice delniške družbe, pri kateri delniški kapital ni v celoti vplačan, vinkulirane imenske delnice in je prenos na drugega lastnika možen le s pristankom družbe, ki je upravičena pre-nos preprečiti, ako prevzemriik ne nudi emakih garancij za iz-polnitev obvez nasproti družbi, kot jih je dajal dotedanji last-nik. Zaradi tega le redko kotirajo deinice zavarovalnih družb na borzah. Po navadi so v trdni roki močnih kapitalistov, često se dedujejo v družinah iz roda v rod. Druga posledica je vprašanje garancij, ki jih morajo del-ničarji nuditi za primer, da bi poslovna zguba zahtevala celotno ali delno inporabo osno^nega kapitala. Po navadi je za razliko neplačanega zneska delničajr moral izdati lastne menice. Ker pa so predpisi meničnega prava često zahtevali, da se morajo 86 Prof. Dr. Walter Rohrbeck, Die Formen der Versicherungsunter-nehmungen, ihr juristischer Aufbau und ihre wirtschaftliche Bedeutung' — Das Versicherungsarchiv, Wien 1931/32, 55. 87 Prim. Alfred Manes, Versicheruxigswesen I., 130. 54 menice obnoviti po določenem razdobju, se je v zavarovalstvu uveljavilo zakoosiko načelo o kaduciranju, to je določilo, da delničar zgubi delnice in vse pravice iz njih, ako na poziv ne doplača še neplačanega dela podpisanega delniškega kapitala. Ako je delničar bival v inozeanjstvu, se je zelo pogosto zahte-valo, da je položil kot kavcijo za svoje tuzemske obveznosti nasproti delniški družbi vrednastne papirje ali imenoval po-rotka. Vsekakor je bolj smotrino, da je tudi kapital delniške za-varovalnice v celoti vplačan. Kajti skušnja uči, da sicer pri izterjavanju vplačil nastanejo težave. Tudi je veliko lažja kon-trola javnosti o boniteti delnic, ako so te v borznem prometu. Z določbo, da mora biti delniški kapital v celoti vplačan, se nedvomno prepreči ali vsaj omeji ustanavljanje številnih šib-kih zavarovalnic. Dasi služi osnovni kapital kot garancijsiki fond, vendar vse današnje zakonodaje določajo, kolikšen kapi-tal mora imeti in kakšne garancije mora položiti diružba, da lahko posluje. Skušnja je pokazala, da ni na mestu shematičen predpis, kajti na obveze zavarovalnic in višino morebitnih zgub zelo vpliva program, ki ga ima posajmezno podjetje, dalje se-stava njenega portfelja po panogah in boniteta posla, njene pozavarovalne zveze, njene poslovne metode in še druge okol-nosti. Prav tako je pri tem važno vprašanje, koliko so zavaro-vanoi zaščiteni v materialni zavarovaliniški zakonodaji, to je, ali gredo po posameznem materialnem pravnem sistemu moire-bitne škode v celoti na rovaš družbe ali jih morajo delno nositi tudi zavarovanci; čim večje so možne pravne obveze družbe po pogodbenem pravu, tem strožje morajo biti doloobe formalnega prava in praksa nadzorne oblasti pri določanju višine iin načina vplačila delniške glavnice. Že v uvodu smo omeniii, da sta delniška družba in vza-jemna zavarovalnica dve sila različni pravni obdiki, da pa v praksi vendar prehajata druga v drugo. Pri delniških družbah plačujejo zavarovanci določeno dogovorjeno premijo. Tudi pri vzajemnih zavarovalnicah je ta praksa danes prešla v običaj, dasi je po prvotnem smislu vzajemnosti moči smatrati vna-prejšnje plačilo le kot akontacijo, po zakljuoku poslovnega leta pa bi moral ali zavarovanec manjkajočo razliko doplačati ali zavarovalnica previšek vrniti. Glede na navedeno prakso se krije primanjkljaj v primeru poslovne zgube tako pri delniški družbi kot pri vzajemni zavarovalnici iz rezervnih sikladov. Ako ti ne zadosčajo, ikrije nadaljinji primanjkljaj delniška družba iz delniškega kapitala, pri vzajemni zavarovalnici pa so ga dolžni pokriti zavarovanci —člani. Povsem neomejena kritna možnost zgube toirej ne obstaja ne tu ne tam; meja je pri delnišlki družbi v finančni zmogljivosti delničarjev za prevzete obveze, pri vzajemni zavarovalnici pa v imovinskih sredstvih članov. 55 Razlika med obema oblikama je dejanski končno le v tem, da imajo delničarji pravico do dividende. Ako abstraktno raz-motrimo to praktično razliko ined ofoema glavnima oblikama zavarovalnic, vidimo, da je zavarovanje pri dekiiški družbi nujno dražje. Zaradi tega mora delniška družba iskati izrav-navo v svoji tehnični onganizaciji in poslavnih načrtih. Zato opažamo v delniški družbi neko silno prilagodljivost vsakokrat-nim spremembam na trgu, smotrnejšo racionalizacijo in meha-nizacijo podjetja, manj sentimentalno izbiranje osebja, priza-devanje za povečanje podjetja, ki ima za učinek zmanjšanje obratnih stroškov, pogostno menjavanje kapitalskih zvez z drugimi sarodnimi podjetji in s tem v zvezi često koncentracijo več podjetij v organizacijske kolaboracije, konceirne, truste in fuzije. Pri vzajemnih zavarovalnicah opažamo nasprotno neko umerjeoiost, poslovno enakomernost, navidezno ali dejansko poslovno neoikretnost in navezanost na tradicije podjetja. Vsa ta dejstva nujno vplivajo tudi na poslovne načine del-niških družb. Že dejstvo, da je delniška zavariovalnica prisiljena h konkuriranju z družbami, ki jim ni treba dosezati podjetni-škega dobička, sili k delu, ki je naravnano bolj na trajni, pa čeprav skromnejši donos vloženega kapitala kot na prizade-vanje za hipni, pa visok dobiček. Dalje pa ta okolnost nujno narekuje delniški zavarovalnici, da se prilagoja svoji odpor-nejši komkureinci ne le v delovnih načinih, ampak tudi v svoji pravni strukturi, kolikor to dopušča zakonodaja v posamezni državi. Tako nastajajo modificirane delniške zavarovalnice raz-nih mešanih oblik,88 ki pa ne predstavljajo zaikljuonega gosipo-darsikega in pravnega sestava, ampak so le bolj prehodnega značaja. Danes poznamo delniške družbe, katere del ddbioka, ki presega normalno obrestovanje delniškega kapitala, razdele za-varovancem, bodisi da po praksi daljšega razdobja določijo sorazmerno visoko fiksno dividendo, bodisi da višino dividende določijo vsako leto sproti po poslovnem uspehu. Po analogiji z vzajemnimi zavarovalnicami pristajajo ne-katere delniške zavarovalnice na pravico zavarovancev do so-delovanja v upravi; ta praksa se pojavlja le posamič, zato še ni moči oceniti njene uspešnosti. Poznamo delniške družbe, ki so podobne zavarovalnim druž-bam, kajti njihovi statuti določajo, da morajo vsi delničarji biti obenem zavarovanci, oziroma abratno, da so vsi zavaro-vanci obenem delničarji. V zadnjem času je moči opazovati ipodjetja, ki predstav-ljajo ipo pravni obliki dejansiki dve družbi, eno bolj pridobitne narave, drugo bolj zadružne, oziroina vzajemne oblike. Do de- 88 Več primerov mešanih oblik navaja A. Manes, VersichemngB-wesen I., 135 ssl. 56 leža na dobičku upraviceni zavarovanci so razdeljeni na skupine po posameznih panogah ter se jim v njihovi skupini doseženi dobiček izplača v celoti; pravim delničarjem se pa iz,plača letni dobiček iz poslovanja z nečlani oz. tisti dobiček, ki ne izvira neposredno in zavarovalniškega poslovanja, ampak iz naložb, borznih poslov, kurznih diferenc vrednostnih pajpirjev, donosov nepremičnin in podobno. Slednjič poznamo družbe, ki so delniške družbe le zaradi lažje ustanovitve, ki pa imajo v razmerju s poslom tako majhen osnovni kapital, da ga ni moči smatrati kot garancijsM fond, ampak moramo presojati tako podjetje le kot vzajemno, kajti v primeru zg^ube preko sredstev osnovnega kapitala gre škoda na rovaš zavarovancev s tem, da se jim zmanjšajo njihove pričakovane nadeje. Tako na primer je že pred leti obstajala v Združenih državah Severne Amerike delniška družba s 100.000 dolarjev osnovne glavnice, vodila je pa življenjski zavarovalni posel z nad 800,000.000 dolarjev zavasrovalne vsote. Vse navedene mešane oblike slone pač na dejstvn, da niti čista delniška družba, niti čista vzajemna zavarovalnica nista v dapašnjem gospodarskem sistemu in pravnem redu za za-varovalni posel povsem prikladni, ampak je treba v bodočnosti izoblikovati novo družbo iz elementov obeh, kar bo razvoju za-varovalstva nedvomno samo v korist. 2. Družba na načelu vzajemnosti Delniska družba je uimetna goapodarska tvorba, ki jo je zavarovalstvo spretno uporabilo, da je v novejšem času v njej razvilo vso svojo dejavnost v vertikalni in horicontalni smeri zavarovalniškega podjetništva. Temu nasprotno je ideja vza-jemnosti zavarovalstvu imanentna, tesno z njim združena in se v njem javlja od svojih prvih zaznavnih početkov. Zaradi tega je delniška oblika zavarovalnega ipodjetja polagoma rastla do današnje razvojne stopnje, dočim je druzba. na načelu vza-jeannosti od najstarejših časov do današnjega dne ohranila iste osnovne prvine, le da je razvoj postopoma deloima izobli-koval neke posamiČne znake v svojske oblike te ustanove, druge deloma zabrisal in približal vzajemno zavarovalno podjetje delniškemu. Vzajemne zavairovalne družbe ali društva89 sprva niso imele toliko gospodarskega kot bolj človekoljubein značaj. Tudi s9 Avstrijski regulativ iz leta 1896 kot novi iz leta 1921 rabi izraz Versicherungsanstalt auf Gegenseitigkeit, dočim se v nemškem zakonu uporablja izraz Verein auf Gegenseitigkeit. V slovenščini se nam zdi naj-pravilnejši izraz »družba«, ker le tako pojmujemo ustanovo kot gospo-darsko edinico, podjetje. 57 ko so poudarile izrazito gospodarske namene, so poslovale v ozkem krogu, omejenem z določenim krajevnim okoljem, sta-novsko ustanovo ali zaradi udejstvitve začrtanega, navadno ne širokopoteznega namena. Prva tovrstna podjetja so začela do-bivati današnjo obliiko že v 15. in 16. stoletju zlasti v nem-ških deželah. Vzajemne oblike podjetja so se od začetka 18. sto-letja dalje posluževale zlasti javnopravne osebe za izvedbo po-žarnega zavarovanja, zavrovanja zoper škodo po toči ali za-varovanja živine. Veeji pomen za zasebnopravno zavarovalstvo pa je dobila oblika vzjemne družbe v drugem in tretjem deset-letju 19. stoletja, ko je trgovec v Gothi "Ernest Viljem Arnoldi uporabil to obliko za ustanovitev velike nemške življenjske za-varovalnice Gothaer Lebensversicherungsbank in enake zavaro-valnice za elementarno zavarovanje Gothaer Feuerversiche-rungsbank, ki obe še danes obstajata, le da se je življenjska po prvi svetovni vojni preosnovala v delniško družbo; obe sta imeli velik vpliv na razvoj nemškega in svetovnega zavaroval-stva.90 Od tedaj se je oblika vzajemne zavarovalnice postavila v isto vrsto z že dognano obliko delniške družbe in se vedno bolj približuje enotnemu tipu nove nastajajoče oblike zavaro-valnega podjetja. Danes skoraj vse moderne zakonodaje po-stavljajo vzajemno zavarovalnico v isto vrsto kot delniško družbo in priznavajo tema dvema oblikama podjetij pred vsemi drugimi prednost za vodstvo zasebnopravnega zavarovalnega pasla; ponekod je celo le tema oblikama podjetja pridržana pravica za obrtno gojitev zavarovanja. Po nemškem pravu (§ 7 tč. 2 in 3 zak. o nadz.) sta na primer delniška in vzajemna oblika zavarovalnice pridržani za glavne zavarovalne panoge, to je za življenjsko, nezgodno, jamstveno, požarno in za zava-rovanje zoper škodo po toči. Vzajemno zavarovalno družbo bi prav lahko uvrstili pod širši pojein gospodarske zadruge, le da je prilagojena naravi zavarovalnega posla. Pravno se seveda obe obliki ločita, ker ju urejajo različne pravne norme; na razliko kaže že samo dej-stvo, da nekateri zavarovalni pravni sisteimi obe podjetniški obliki ločijo in dopuščajo organizacijo zavarovalstva le v tej ali drugi obliki in le nekateri dopuščajo poslovanje vzporedno v obeh oblikah. 90 Prim. Dr. Karl Samwer, Gegenseitigkeitsverein — Alfred Manes, Versicherungslexikon, 617 sl. in A. Manes, Versicherungswesen I., 126. — Ernest Viljem Arnoldi (1778—1841) je bil trgovec in tovarnar v Gothi na Nemškem ter si je pridobil veliko zaslug z& arganizacijo nemškega trgovstva s pobudo za ustanovitev številnih podjetij, med drugim ome-njenih dveh zavarovalnic. Bil je najdelavnejši sodelavec Friderika Lista v njegovi borbi za osamosvojitev nemškega gospodarstva. (Frim. A. Ma-nes, Versicherungslexikon 165 ssl.; odlometk iz korespondence med E. V. Arnoldijem in Frid. Listom navaja Dr. Horst Wagenfixhr, Quellenbuch zur Wirtschaftskunde des Versicherungswesens, Stuttgart 1938, 15 sl.) 58 Vzajemne zavarovakie družbe so spočetka privzemale obliko požarnih zadrug, živinazavarovalnih blagajn, pogrebnih društev, včasih celo ustanov za zaščito poklicrah interesov. Škoda se je sprva krila v naravi in so šele postopoma prešli na dajatve v denarju. Ureditev teh družb je bila kaj enostavna. Predvsem so manjkale določbe, ki bi merile na fbodočnost, kajti pomena rezervnih skladov v tem easu še niso poznali ter je bilo poslo-vanje urejeno na dokladnem kritju, to je, ob škodi so se pobrali prispevki pri vseh članih, da se je škoda pakiriLa. Za natančno poslovanje taike družbe je moralo biti članstvo omejeno na ozetk krog. Kakor hitro se je število zavarovancev povečalo, so te blagajne in družbe zapovrstjo propadle. V 18. stoletju je posegla v snovanje in delovanje vzajem-nih družb država, ki je v posameznih stanovskih skupinah, mestih ali deželah uvedla javnapravne ustanove, osnovane na vzajemnosti, vendar s prisilnim članstvom. Javna uprava, ki je te ustanove organizirala, jim je s posebnimi zakani često dala monopolne pravice. Nemške javnopravne zavarovainice tega časa obstajajo marsikje še danes. Po pogumnem posegu Viljema Arnoldija v organizacijo vzajemnega zavarovalstva v Nemčiji se je polagoma izobli-koval dvojni tip vzajemnih zavarovalnic: prve so postale velika podjetja, namanjena kar najširšemu krogu članstva, druge pa društva, ki so ostala omejena na ozke poklicne aH krajevne skupine članov. Ustroj vzajemnega podjetja je danes v raznih pravniih sistemih različen. Na splošno je vzajemna zavarovalnica pravna osoba in ima. zato posebno korporacijsko ustavo, ki jo po navadi imenujemo statut. Svojim članom in tistiim, ki jih oni zastopajo, nudi neposaredno zavairovalno zaščito, kar pomeni, da je vsak olan obenem do družbe v zavarovalnein raizmerju. Ni pa nujno, da so vsd zavarovanci obenem tudi člani; z neolani more družba sklepati le zavarovanja proti fiksni premiji.91 Osnovno glavnico delniske družbe nadomešča pri vzajemni zavarovalnici ustanovni sklad. Kdo ga založi, ni važno, tudi si olani-ustanovitelji sredstva lahko izposodijo, izdelan pa mora biti načrt za vračiio dolga z obrestmi wed;92 po nemškem pravu (§ 23 zak. o nadz.) nadzarna oblast ni iprisiljena predpisati osnovanje ustanovnega sklada, ako so za izpolnitev njegovega namena podana drugačna jamstva. Francoska zakonodaja (dekr. 1922, 61. 25, tč. 3—5) določa, da se inora ustanovni 91 Take vrste družb izrecno predvideva švicarsko obligacijsko pravo (čl. 841 i. dr.), avstrijski regulativ iz leta 1921 (§ 2 tč. 5), nemški zakon o nadzorstvu (§ 21 tč. 2). 92 Prim. §§ 22 in 23 tč. 1—3 cit. nemškega zakona; čl. 6 belgij-skega zakona z dne 25. junija 1930; čl. 2 tč. 2, čl. 4 tč. 1, 61. 7, 21 in 23 avstrijsfcega regulativa iz leta 1921 itd. 59 sklad in prav tako stroški za razširitev obrata in kavcije, ki jih je treba položiti ob pričetku paslovanja pri depozitni blagajni (Caisse des deipots et consignations), posebej označiti v bilanci in se moirajo amotrtizirati v 15 letih. Po belgijskem zakonu o nadzorstvu nad zavarovalnicami, ki vodijo življenjsko zavaro-vanje (zak. 1930, čl. 6), je dolocno predpisano, da mora sklad znašati 200.000 frankov; pri družbah, ki se bavijo le z malim življenjskim. zavarovanjem ter ne sklepajo pogodb z višjo zava-rovalno vsoto kot 200 frankov, zadošča fond v višini 50.000 frankov; obrestna mera sme znašati največ 5%, način vračila se določi v statutih. Po novem avstrijskem regulativu (čl. 21) se ustanovni sklad obrestuje in vrača le iz prebitkov ter se za vračilo sme porabiti le tolikšen znesek, s kolikrsnim se je do-tiral varnostni sklad. Tudi je izrecno določeno, da se sme čla-nom pričeti deliti dobiček šele, aiko so vsi amortizacijski deleži odipisani, t. j. ko je ustanovni sklad v celoti vrnjon. Po navadi se za ustanovitev vzajemne zavarovalnice zahteva neko najmanjše število članov, ki je potrebno, da vzajemna družba lahko prične s poslovanjem. Tako n. pr. v Franciji 300, vendar ni zahteva absolutna, kajti namesto tega zadošča (po dekr. 1922, 61. 2 toč. 2), da družba zavaruje vrednosti do naj-manj 5 milijonov frankov ali doseže premijo najmanj v višini 50.000 frankov na leto. Da se preipreči lahkomiselno ustanavljanje družb s speku-lativnim namenom, je poleg določenega števila članstva ali pri-mernega obsega začetnega poslovanja često izrecno določeno v zakonu (n. pr. franc. dekr. 1922, čl. 2, tč. 4), da se za usta-novitelje ne more izgovoriiti nikaka posebna ugodnost, ampak so po zakonu in morajo biti tudi po statutu vsi člani enaki. Poleg ustanovnih fondov se navadno zahteva od vzajemnih zava!rovalnic, da snujejo varnostne siklade, da se tako olajša jam-stvena dolžnost člainov. Nekateri zakoni se zadovoljujejo s tem, da je izrecno določen odstotek prebitka, ki se mora vsako leto prenašati na varnostni sklad; drugod93 pa je tudi predpisano, kolikšem del varnostnega siklada se sme najiveč porabiti v enem letu za pokritje izrednih škod, dočim se razlika mora pokriti z dodatnimi prispevki članov ali s tem, da se skrčijo izplačila članom. Najčešče pa je statutom prepuščena ureditev varnost-nega sklada in ustanavljanje ter dotiranje dragih skladov, na primer za kurzne razlike pri vrednostnih papirjih, za odpis vrednosti nepremičnin itd. Vse poslovne podlage družbe so obsežene v statutu, ki mora v smislu zakonitih določil vsebovati vse norme glede mpravnih organov, bilance, skladov in rezerv kot pri delniški družbi, razen tega pa še določbe o ustanovnem fondu, zlasti še določbe glede dolžnosti in pravic članov. 93 N. pr. v čl. 24 francoskega dekreta z dne 8. marca 1922 le 50%. 60 Med dolžnostmi članov vzajemnih zavarovalnic je najvaž-nejša njihova vzajemna obveznost za kritje škod in upravnih stroškov. Po avstrijskem regulativu (čl. 2 in 3, tč. 1—5) mora biti v statutu navedeno, kakšne okolnosti morajo nastopiti, da se more zahtevati dodatno vplačilo članov; dalje, kako se krije zguba: ali z omejenim ali z neome jenrm doplaeilom ali s stalnim poviškom premij ali z znižanjem odškodnin in skrčenjem rent; dalje, po kakšnih načelih se pokrije zguba v posamezni panogi; kdaj in kako preneha jamstvo izstopivših članov; slednjič mo-rajo biti navedene določbe, ki tičejo zavarovance, ki plačujejo stalno premijo, to je nečlane. Po švicarskem obligacijskem pravu94 statuti ne morejo predvideti neomejenega ali na določeno vsoto omejenega jam-stva za kakršne koli obveznosti družbe, ampak le jamstveno obvezo, da član neomejeno ali z določenim zneskom ali kvoto prispeva h kritju letne bilančne zgube. Ako ni predvidena ob-veza za dopolnitev prispevkov, jamči za izpolnitev le imovina družbe; premija je v tem primeru stalna kot pri nečlanih, toda članoin se izplačila sikrčijo. Nemška in za njo nova avstrijska zakonodaja pozna velike vzajemne zavarovalnice in male zavarovalne ustanove ali vza-jemna društva. Za velike družbe veljajo po analogiji določbe, ki jih zakon o nadzoirstvu nad zavarovalnimi podjetji navaja za delniške zavarovalnice, zlasti ako gre za zavarovance, ki niso člani družbe. Po nemškem pravu95 sme mala družba imeti le strogo ome-jeno področje, bodisi krajevno, bodisi na določeno skupino oseb; ureditev take ustanove je bolj podobna navadnemu društvu ali gospodarski zadrugi kot trgoviinskemu obratu. Dočim je za veliko zavarovalnico predpisan vpis v trgovinski register, se mala vzajemna ustanova ne registrira. Najvišji organ družbe je akupščina članov. Za sprejemanje važnih sklepov so določbe za male in velike vzajemne zavarovalnice različne: za spre-membo statuta se pri veliki družbi zahteva običajna večina navzočih članov, za uvedbo ali opustitev kake zavarovalne panoge tričetrtinska večina; pri malih družbah se za prvi pri-mer zahteva tričetrtinska večina, za drugi soglasnost vseh navzoonih članov, razen ako statut predvideva kaj drugega in je to potrdila nadzorna oblast. Po avstrijskem regulativu96 gredo med male vzajemne tiste ustanove, ki zavarujejo le za omejeno zavarovalno vsoto, tiste, ki imajo po izbiri članov ali krajevno oimejeno področje ali ki se omejujejo le na določene načine nabiranja članov. Izined panog smejo male zavaravalnice prevzemati le bolezensko, posmrt- 94 ei. 869 tč. 1, čl. 870 tč. 1, čl. 871; čl. 868. 95 § 53; §§ 30 do 33; § 39 tč. 4; § 40 cit. zak. o nadzorstvu. »e § 44 tč. 1 in 2; §§ 45—47; § 48; § 50. 61 ninsko, pokojninsko, invalidsko in starostno zavarovanje, zava-rovanje vdovskih in sirotinskih rent, požarno zavarovanje sta-novanjskih hiš in gospodarskih poslopij ter zavarovanje živine. Nadzorna oblast lahko dovoli, da taka družba prične poslovati brez ustanovnaga sklada, ako siceršnje okolnosti dajejo za-dostno jamstvo za redno poslovanje; tudi ni potrebno, da pred-lože nadzorni oblasti tehnično poslovno podlago, razen za pokoj-ninsko in rentno zavarovanje, pač pa morajo v tem primeru statuti vsebovati splošne zavarovalne pogoje. V bilanci male vzajemne zavarovalnice se lahko združijo bolezensko, posmrt-ninsko in pokojninsko zavarovanje, ostale panoge se morajo upravljati ločeno in tudi člani jamčijo le za obveze svoje sku-pine. Male družbe uživajo tudi pri nadziranju posebne olajšave; zavezane so, da le vsakih pet let sestavijo zavarovalnotehnično poročilo, morajo ga pa takrat dati na vpogled članom. Švicarsko obligacijsko pravo97 dopušča, da se pri družbah z več kot tisoč člani sme prenesti pristojnost skupščine deloma ali v celoti na upravni odbor, razen pravice, uvajati ali zvi-ševati doplačila in sklepati o razpustu ali fuziji družbe; male vzajemne ustanove morajo prepuistiti odločanje ski^pščini članov. Sodelovanja z delniškiini zavarovalriicami in drugimi vza-jemnici ustanovami, tudi glede na pozavarovanje, večina zako-nodaj ne ureja, dasi utegne baš pri prevzemanju obvez iz po-zavarovalnih pogodlb nastati družbam občutna škoda in je vpra-šanje članstva v teh priinerih zelo zapleteno. Le v Franciji (dekr. 1922, čl. 37, 39 ssl.) je izrecno dogovorjeno, da se vza-jemne zavairovalnice združujejo zaradi medsebojnega pozava-rovanja. Ravnatelji posameznih družb so lahko člani uprave pozvarovalne zveze. Vzajemna zavarovalnica je po svoji pravni osnovi osebna in ne kapitalska družba; zgrajena je namreč na osebah kot članih in ne na njihovi kapitalski udeležbi. Kljub tenau pa je gospodarska ustanova in ne tako imenovana idealna ali dobro-delna družba, ki bi nudila svojim članom le nedoločne splošne koristi. Vsekakor pa je podjetje s socialno tendenco, ker ni namenjeno dosezanju dobička, ampak je zgrajeno na načelu izravnave škod s premijskimi prejemki. Ideološiko je zasnovana na zadružni ali solidarnostni misli medsebojne pomoči v družbi vclanjenih zavarovancev. V vzajemni zavarovalnici je pravno pomemjbna povezanost med članstvom v družbi, prav tako po-membno pa je tudi zavarovalno razmerje med člani in diružbo. Povezanost obojnega razmerja je po Gierkejevem mnenju98 97 čl. 893 obl. prava (zakon z dne 30. marca 1911 in 18. decembra 1936). 98 Prim. Dr. Julius von Gierke, Versicherungsvereine auf Gegen-seitigkeit nach deutschem Recht (Stuttgart 1942), 5 ssl. 62 tako tesna, da jo lahko imamo za posefono, pa enotno pravno razmerje. Nasprotno pa Ulisse Gobbi ločuje" obojno raz-merje trdeč, da s plačilom prefmije ali prispevika za pokritje svojega rizika ustvarjajo člani zgolj zavarovalno razmerje, dočim s prevzemom jaimstva za kritje škod nad povpreeno obi-čajno višino ustanavljajo družbo in k njej pristopajo. Na pravilnost Gobbijevega mnenja kaže na primer dejstvo, da je zavarovaino raizmerje lahko različno urejeno, kajti zava-rovanje sklene član lahko za svoj račun, lahko pa tudi za račun tiretje osebe; važno je le, da je sklenitelj zavarovanja član družbe. (Mnenje torej, ki je zelo splošno iin po katerem naj bi bilo bistveno za vzajeinno zavairovalnico, da so zavarovanci obenem. tudi zavarovatelji, ni povsem pravilno.) Pri presoji pomeinbnosti obojnega razmerja, članskaga in zavarovalnega, bi bilo treba poštevaiti, da je zavarovanec — član vzajemne zavarovalnice finančino vse bolj angažiran v za-varovalnem podjetju kot delničar v delniški zavarovalnici; med-tem ko slednji jamči le z vsoto vpisanega deLniškega kapitala, jamči prvi z vsem svojim preinoženjem, ako statuti izrecno na ta ali drugi način ne omejujejo njegovega jamstva. Glede na določbe zakonov o nadzorstvu nad zavaroval-nimi podjetji je pogoj za članstvo istočasni nastanek zavaro-valnega razmerja, iz česar sledi, da bi s prenehanjem zavaro-valnega razmerja prenehalo tudi članstvo v družfoi. Ker pa nia-terialna zavarovalna zakonodaja v nekaterih primerih (n. pr. po naši zakonodaji pri dedovanju, ako gre za škodno zavaro-vanje nepremičnin) ne dopušča odstopa od zavarovalne po-godbe, ampak vstopi v pogodbo dedič, je jasno, da je zava-rovalno razmerje močnejša vez z družbo kot članstvo v njej; zakonodaja bi sicer za ta primer morala določiti izjemo, na-sprotno pa n. pr. švicarski zakon o obligacijah (§ 849 tč. 3) izrecno daje statutu možnost določiti, da preide članstvo avto-matično na tistega, na kogar po materialni zavarovalni zakono-daji preide zavarovanje. Problem, ki zadeva posebej dbliko vzajemne zavarovalne družbe, je vprašanje premije za sklenjeno zavarovalno pogodbo. Premija je pri vzajemni zavarovalnici obenem družbeni pri-spevek ali članarina. Za pobiranje teh. prispevkov obstajata dva načina, ki pa zapet kažeta različne posebnosti, ki morajo biti natančno urejene v statutu posamezne družbe. Nekatere družbe uporabljajo preimijski sistem, to je, pobirajo prispevke vnaprej. Če ob kancu leta zaključni račiun izkaže primanjkljaj, morajo člani razliko doplačati. Namesto neoanejene dapdačilne dolžnosti lah)ko določi statut le ome-jeno ali pa je celo ne predvidi; v obojnean primeru mora biti 99 Ulisse Gobbi, L'assicurazione in generale, Padova 1938, 149 ssl. 63 dana možnast, da se odškodnine oz. zavarovalne vsote članom sorazmemo skrčijo, kakor smo že ugotovili. Wilhelm Kisch opozarja100 na prakso mnogth, zlasti manjših vzajemnih pod-jetij, kjer se člani proti plačilu določenega pribitka k letnemu prispevku nekako odkupijo od dolžnosti doplačila za primer poslovne zgube; v tem primeru sklene vzajemno podjetje neke vrste pozavarovalno pogodbo z drugo vizajemno zavarovalnico ali delniško družbo ter se le-ta zaveže pokriti morelbitni pri-manjkljaj, namesto da bi se od članov zahtevalo doplačilo. Drugi način je način dokladnega kritja. Ob koncu poslov-nega leta se vsota škod in upravnih stroškov razdeli med člane. Ta sistem je starejši ter nikakor ni raben za družbe večjega obsega. Rabijo ga le mala vzajemna podjetja in tako imenovane ustanove človekoljubnega značaja, pomožne blagajne, pogrebna društva, podporni fondi strokovnih ali stanovskih orgaimacij, podjetij i. p. Rekli smo, da vzajemna družba ne stremi za poslovnim dobičkom. Na koncu poslovnega leta se pa kljub temu lahko izkaže prebitek, ki sledi bodisi iz previsoke cenitve vnaprej določenih premij ali iz splošne naložbe denarnih sredstev. Po načelu vzajeannosti imajo člani pravico do razdelitve dose-ženega prebitka. Vsekakor pa ima ta pravica neke meje ter jo statut lahko znatno okrne. Statut namreč lahko določi, da se prebitek porabi za osnovanje rezerv ali za prenos na nasled-nje poslovno leto ali za razna naklonila. Statut lahko tudi raz-Kkuje med skupinami članov in določi, da se v posamezni sku-pini razdeli le dolbiček, ki je bil dosežen z zavarovanjem te skupine in podobno. Praksa je izoblikovala mnogo tako imeno-vanih dividendnih sistemov. Najčešče se uporablja sistetm stalno enake dividende, ki razdeljuje dobiček po višini plačanih premij; pogoj za to prakso je seveda, da se vsako leto doseže vsaj toliko čistega dobička, kolikor je potrebno za izplačilo dividende. Današnje vzajemne zavarovalnice so pa zvečine šle v tem pogledu še dlje. Za nekateire panoge je določena minimalna pre-mija, pod katero niti vzajemne zavarovalnice ne morejo pre-vzeti zavarovanj.101 Dalje se vzajemne zavarovalnice včlanjajo v kartelne zveze in premijske dogovore ter se s tem zavezujejo, da bodo zavarovale po istih premijah kot delniške družbe in premij ne bodo zniževale niti tako, da bi del prebitka preteklega poslovnega leta raounale v dobro pri predpisu premije za drugo 100 wilhelm Kisch, Aibhandlungen zum Gegenseitigikeitsverein — Juristische Rundschau fiir Privatversicherung, Berlin 1941, 30 sl. 101 Po navadi zakonodaja (n. pr. jugoslovanska uredba o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji z dne 25. februarja 1937 v § 6, ič. 2) določa, da se vračilo dogovorjenega deleža na dobičku ne smatra kot prekršek določbe, da se življenjsko zavarovanje ne sme prevzeti za nižjo premijo kot je določena v odobrenem ceniku. 64 leto. Zaradi tega so prisiljene uiporaibiti premijske prebitke za splošnokoristne namene svojih zavarovancev ali za okrepitev svojih rezerv in jih ne morejo na drobno razdeljevati svojiin članom. Na videz obstaja tu vzajemnost le še po imenu ter bi Imeli pred seboj v takem primetru prej mešano obliko zavaro-valnega podjetja kot podjetje, osnovano na čisti vzajemni pod-lagi. Toda sodoibne zavarovalnice so sila iznajdljive ter iz računa prebitkov dajejo zavarovancem brezplačno na razpolago stro kovne knjige, urejajo zanje zdravstvene naprave, zdravilisča in kopališča, organizirajo predhodno higiensko in oskrbno zdrav-stveno službo in podobno. Na ta način postaja socialni in go-spodarski pomen prebitkov vzajemnih zavarovalnic še vse pomembnejši, kot če bi ga podjetje razdrobljenega razdelilo med svoje člane. Naj se vzajemna zavarovalnica poslužuje za predpis premij oziroma prispevkov ter za razdelitev prebitkov katerega koli sistema, važno pri vsein je, da se z vsemi člani enako ravna, da se vsem odmerjajo prispevki in dodeljujejo ugodnosti po istih vidikih in v enakam razmerju. To osnovno načelo vzajem-nega zavarovalstva izrecno poudarja nemški zakon o nadzor-stvu (§ 21), kar pomeni, da se vzajemna zavarovalnica ne sme posluževati pravice, ki v načelu ni zabranjena delniškim. druž-bam, da premijo odmerjajo individualno, prav tako ne morejo brez sklepa skupščine dovoljevati posameznim članom posebmh ugodnosti, tudi ako gre za uporabo občekoristnih naprav in ustanov, namenjenih na splošno vsem članom. V kapitalističnih državah, zlasti v Ameriki, pa so ljudje preveč individualistično usmerjeni, da bi se odrekli lastnemu dobičku v korist splošnosti. To njihovo lastnost so spretno izraibile vzajemne zavarovalnice v svoji propagandi in tudi precej uspele. Pred nekaj leti smo zaradi tega mogli opazovati zanimiv pojav, da se je cela vrsta delniških zavarovalnic pre-osmovala v vzajemne. Še danes so največja ameriška podjetja za življenjsko zavarovanje urejena na načelu vzajemnosti. Izmed 300 zavarovalnic, ki gojijo komfoinirano jamstveno in ne-zgodno zavarovanje (Casualty insurance) jih je 70 vzajemnih, pa tudi 140 delniških družb je pričelo posinemati vzajemne in razdeljevati del dobioka med zavarovance. Kakor poroča švicarsko strokovno časopisje,102 je spo-mladi leta 1941 predsednik najstarejše in najkonservativnejše ameriške delniške zavarovalnice, Insurance Company of North America, izjavil, da bo odslej njegova družba ves čdsti dobičeik razdelila zavarovancem. Da je biio delniško zavarovalstvo k temu prisiljeno, kaže že dejstvo, da so leta 1929 v »Casualty« 102 Dr Eduard Gasser, Neueste Entwicklung in der amerikanischen Asseikuranz — Schvveizerische Versicherungszeitschrift — Revue Suisse d'Assurances, Bern 1942, 344 ssl. 65 skupini inkasiirale delniške družbe 865 milijonov dolarjev pre-mij, vzajemne 120 milijonov; leta 1935 n. pr. delniške 675 mi-lijonov, vzajemne 145 milijonov, leta 1940 pa delniške 868 mi-lijonov, vzajeiiiine 250 milijonov, torej se je razmerje v inkasu obeh skupin iz 7 : 1 v letu 1929 spremenilo v 3.5 : 1 v letu 1940. Vse to je v glavnem uspeh parole: »Ves dobiček zava-rovancem!«, ki so jo uiporabljale mlade vzajemne zavarovalnice v konkurenci s starimi delniškimi družbami. V zadnjem času se mnogo raapravlja103 o organih vzajemne zavarovalnice, zlasti odkar je novi nemški delniški zakon (1937) uveljavil tudi za vzajemne družbe voditeljsko načelo in psre-maknil težišče odločanja in odgovornosti s skupščine na poslo-vodstvo. Po splošni zakonodaji je pri vzajemni zavarovalnici edino skupščina članov avtonomni organ, vsi drugi upravni organi so upravičeni razpolagati s pravicami in dolžnostmi olanov le, v kolikor iso za to pooblaščeni v zakonu, po statutih ali s skle-pom skupščine. Člani so namreč na upravi premoženja družbe tako tesno zainteresirani, da je upravičeno omejena avtonomna samostojnast nadzornega sveta in poslovodij. Tudi v zavaro-valnih in ne le v imovinskih vprašanjih sta nadzorni svet in poslovodstvo ali ravnateljstvo le izvršilna organa skupšoine kot vrhovnega in edinega avtonoannega zastopstva skupnosti. Novi nemški delniški zakon pa pomeni tudi za poslovanje vzajemnih zavarovalnic v tem pogledu bistveno spremembo. Že zakon o nadzonstvu nad zavarovalnimi podjetji (zak. 1901, § 16) je določil, da veljajo tudi za veliko vzajemno družbo nekateri predpisi trgovinskega prava, dasi vzajemne zavarovalnice niso trgovinska podjetja. Tako veljajo za vsa zavarovalna podjetja (razen za mala vzajemna društva, za katera veljajo občne norme državljanskega prava) določbe o trgovcih, o trgovin-skem registru, o trgovisiki firmi, o poslovnih knjigah, o poobla-stilih, o trgovskih pomočnikih in vajencih, o trgovskih zastop-niikih in posredovalcih in o trgovinskih poslih; glede poslovod-stva, nadzornega sveta in skupščine članov kot najvišjega dru-štvenega organa se ustrezno uiporabljajo doiloSbe, ki veljajo za delniške zavarovalnice. S tem, da je baš vpirašanje upravnih organov rešil novi delniški zakon na povsem novih osnovah, ko je uvedel v zava-rovalna podjetja voditeljski princip, naložil poslovodstvu od-govornost za upravo podjetja, odstranil anonimnost v poslov-nem prometu, poudaril interes narodnogospodarske skupnosti 103 Prim. Dr. W. Rohrbeck, Die Versicherungs-Unternehmung, ihr wirtschaftlicher Sinn und ihr organisatorischer Aufbau, Leipzig und Ber-lin 1936, 19. Isti, Die Formen der Versichemngs-Untemehmungen..., 59; Dr. Gerhard Frels, Versicherungsvereine auf Gegenseitigkeit und das Aktiengesetz — Zeitschrift fiir die gesamte Versicherungswissen-schaft, Berlin 1937, 251 ssl. 66 in postavil zahtevo po upostevanjiu socialnopolitičnih smernic pri reševanju osebnih vprašanj, je povsem spremenii upravno organizacijo vzajemne zavarovalnice. Težišče odločanja v vseh tehničnih in imovinskih vprašanjih leži odslej na poslovodstvu, ki ga izbere nadzorstveni svet vsakikrat za dobo petih let. Imena poslovodij in predsednika morajo biti navedena na vsakem poslovnem spisu in dopisu. Pristojnosit nadzornega sveta se omejuje zgolj na nadzorovanje poslovodstva. Nadzorni svet nima pravice neposredno odločati niti o tehničnih, niti o upravnih vprašanjih, lahko pa statut odreja, da se določeni posli smejo izvesti le s pristankom nad-zoraega sveta, tako p. pr. gradnja ali nakup nepremičnin, dovo-litev hipotek, postavitev prokuristov in podobno. Proti duhu zakona pa bi bilo, ako bi se odločanje v vseh količkaj važnejših vprašanjih skušalo s statutom prepustiti nadzornemu svetu. Skupščina odloča le v zadevah, ki jih zakon izrecno navaja ali statut pridržuje s pristankom nadzorne oblasti. Pač pa je v vsakem primeru pristojna skupščina za sklepanje o razdelitvi čistega dobioka, torej tudi za določanje, v kakšni obliki in raz-merju se povrnejo članom preveč plačani prispevki oz. se jim predpiše doplačilo v primeru primanjkljaja v letnem zaključku. Število glasov, ki gredo posameznemu članu bodisi po višini premije ali zavarovalne vsote, bodisi po dobi članstva ali pp drugem kriteriju, določi statut. Poslovno poročilo in letne za-ključke mora poslovodstvo predložiti nadzornemu svetu v treh mesecih po končanem poslovnem letu. Ako bilanco potrdi nad-zorni svet, se sinatra, da je dokončno odobrena, sicer sklepa o njej skupščina; lahiko se pa poslovodstvo in nadzorni svet sporazumeta, da prepustita skupščini odločitev glede letnega zaključka. Nova nennška zakonodaja torej precej zabrisuje razlike med delniško in vzajemno zavarovalnico v ^prašanjih, ki tičejo upravne organe in administrativna načela podjetja. Profesor P. Sumien104 prihaja ob analizi francoskega prava, judikature in prakse do še bolj presenetljivega zaključka, namreč, da danes dejanski ni nikake razlike več med delniško in veliko vzajemno zavarovalnico. Delniška družba zbere osnovni kapital, ki ga motra trajno obrestovati, vzajemna zavarovalnica najame sred-stva, potrebna ob ustanovitvi podjetja, jih obrestuje in posto-poma vrne. Razlika je le v jamstvu delničarjev oz. članov, ki je pri delniškem podjetju omejeno, pri vzajemnem v načelu ne-omejeno, kar se pa ob skrbnem strokovnem vodstvu poslov da-nes skoro ne jemlje v poštev, kajti današnja povezanost velike-ga števila zavarovalnic omogoča s pomočjo delitev in pozavaro- 104 Prof. P. Sumien, II principio della mutualita assicurativa nel diritto francese — Assicurazioni, Roma 1941, 64 ssl. 67 vanja znižati na minimum riziko, ki odpade pri posameznem zavarovanju na poedino družbo. Nova zakonodaja bo morala to novo dejansko stanje poštevati. Sicer pa — izvaja P. Sumien — bistvena sprememba v zakonodaji niti ni potrebna, treba se je le povrniti na prvotno pravno osnovo vzajemnega zavaro-valnega podjetja in poštevati zgodovinska dejstva ter obdržati in dosledno uveljaviti čista zadružna ali vzajemna načela le pri zavarovalnih ustanovah, namenjenih za omejen teritorij ali do-ločene poklicne skupine zavarovancev. Iz teh podjetij je treba povsem izločiti trgovski vidik, pri vodstvu naj člani čim bolj neposredno sodelujejo, obravnavati se morajo vsi člani dosledno enako, primanjkljaje naj člani dejanski doplačujejo, zato naj se jim letni prebitki v resnici razdeljujejo. Problemi, ki so jih sprožili novejši sociološki in politični nazari ob delnilki družbi, se skoraj v vsaki smeri in z enako nujnostjo odpirajo tudi pred zavarovalnioo na vzajemni podlagi, kakor hitro je dosegla večji obseg. Kar smo tam navedli za delničarje, velja tu za člane, kajti čim večja postaja družba, tecm bolj pojema občutek skupnosti, tem manj se člani zanimajo za svoje posebne pravice in tem bolj se demokratična oblika podjetja približuje oligarhični. Tudi glede na izpolnjevanje socialniih nalog in narodno-gospodarskih zahtev se zavarovalnica na vzajemni podlagi rada vzporeja z delniško družbo, vendar često ne po vsej pravici. Skušnja kaže, da socialnim zahtevam novega časa vzajemna in zadružna podjeitja hitreje in smotrneje ustrezajo kot čisto kapitalske ustanove. Glede narodnogospodarskih. nalog pa ni iniciativa vedno na strani podjetij, ampak jih ravna javna uprava, ki pa na primer v davčni zakonodaji in pri nadzarstvu poslovanja namerno zabrisuje razlike med to in drugo obldko podjetja; celo v kartelni politiki ne pošteva dejstva, da bi vzajemne načelno ne snnele biti vezane na enake zavarovalne pogoje in tarife kot delniške zavarovalnice. V takem položaju hoditi nova pota za zgled drugim usta-novam tudi te vrste podjetjem nikakor ne kaže, ampak jim gospodarska smotrnoist in poslovna previdnost nareikuje čakati, da dnevno življenje s isvojo zahtevnostjo, zakonodajalec v funk-ciji vzporejevalca različnih interesov in pravna teoorija s svojo iznajdljivostjo doženejo novo oibliko zavarovalnega podjetja, ki bo vsem poedinskim in občnim interesom ustrezalo enako smo-trno in enako pravično. 3. Zavarovalna zadruga Ob delniško zavarovalnico kot kapitalsko družbo se v novejšem času načelno postavljata skoro v isto vrsto dve obliki zavarovalnega podjetja, vzajemna zavaravalnica in zavarovalna 68 zadruga. Obe izhajata iz iste korenine, iz ideje vzajemne pomoči članov neke določene odprte edinice, ki se združi zaradi gospo-darskih koristi članstva. Jugoslovanski zakon o gospodansikih zadrugah (§ 1, tč. 1) z dne 11. septembra 1937 opredeljuje zadrugo kot združbo nedoločenega števiila olanov, ki se je vsaik neposredno udeležuje in ki ima namen pospeševati njihovo goispodarstvo s skupnim opravljanjetm poslov po načelu vza-jemne pomoči. Že iz narave in argajnizacijskih načel zadruge sledi, da na splošno uspeva zadruga le v omejenem krogu članov in na omejenem krajevnem podrocju, kajti sicer se člani ne morejo neposredno udeleževati vse njene dejavnosti. Z večanjem obsega obrata se vedno bolj zgublja svojski namen in pravi pomen zadruge. Tudi za zavarovalno zadrugo velja ta občna ugotovitev. Zato je popolna oblika zadruge primerna le za nekatere panoge; pač za tiste, kjer je neposredno sodelovanje in vzajeinna kon-trola članov pomembnejša kot izravnava rizika z zavarovanjetm velikega števila objektov, ki jim preti ista nevarnost. Tipična mala zadruga se je izkazala za najprikladnejšo obliko zavaro-valnega podjetja zlasti v nekaterih kmetijskih panogah, n. pr. pri zavarovanju živine, dočim n. pr. pri zavarovanju toče za-družne oblike obrata sploh ni moči vzeti v poštev, ke Walter Rohrbeck, Die Versicherung als wiTtschaftspolitisches Problem — Entwioklungslinien und Grundgedanken deutscher Versiche-rung (Festgaibe zum 80. Geburtstag von Karl Samwer am 17. IV. 1941). 113 istega nacionalnega ekonoma posredovanje zavarovalstva za dosego gospodarskapolitičnih smotrov komaj da nadomestiti, to je v življenjski painogi, ki iz majhnih in najmairjših donosov zbira zelo velika kapitalska sredstva, katera država v okviru svojih finančnih načrtov spretno uporabi za gospodarsko in socialno korist vseh članov naroda. Sodobna država torej na zelo učinkovit naein vključuje v svoje finančnopolitične načrte vse zasebnopravne zavarovalnice ter pri tem ne dela nikake razlike med raznimi oblikami pod-jetij. Zasebni podjetnik — kapitalist izgublja imteres na inve-sticijah delniških sredstev v zavarovalna podjetja, koder sam nima posrednega ali neposrednega vpliva na državne finance. Tako prepušča zasebna iniciativnost vedno večje delovno pod-ročje državi ali posameznim samoupravnim edinicam, ki so zaradi potrebe po kritju določenih rizikov prisiljene same pre-vzeti vlogo podjetnika. Naj omenimo še neko značilno sprememtao v gospodarski politiki novejših političnih režimov, namreč na odnos države do združevanja zavarovalnih podjetij v kartele. V zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja se je karteliranje v kateri koli gospodarski panogi še preganjalo, češ da omejuje trgovinsko svobodo z oderuškimi in podobnimi nameni. Država pa je že do prve svetovne vojne imela priliko ugotoviti, koliko prednost utegne imeti združevanje istovrstnih strok za razvoj industrije in trgovine ter se je omejila zgolj na preprečevanje zlorabe na ta način doseženih gospodarsko vplivnih položajev kartelsko povezanih podjetij. Zadnja svetovna gospodarska depresija je pokazala, da so najbolj odporne tiste panoge, v katerih so se podjetja čim tesneje povezala med seboj s cenovnimi, kondi-cijskimi, razdelilnimi in drugaČnimi dogovori. Zato je država po letu 1935 pri reševanju tega vprašanja spremenila svojo politiko. Priznala je kartelom narodnogospodarski smisel in po-men ter pričela pospeševati karteliranje posameznih panog, obenem pa zatirati outsiderstvo v karteliranih strokah. Tudi za naše pravno področje je veljavna uredba z dne 25. novembra 1935 z delno novelo oziroma dopolnilom z dne 14. marca 1936 uvedla kontrolni sitem nad karteli, ki so javna in pri ministr-stvu trgovine in industrije registrirana združenja. Za kartele se na primer po jugoslovanski zakonodaji151 smatrajo pogodbe, sporazumi in dogovori, ki omejujejo svobodno konkurenco v produkciji, prodaji, nakupu blaga, v prometu, kreditu in za-varovanju tako glede na odrejanje poslovnih pogojev kot glede na določanje cen in tarif. Zaradi preprečevanja outsiderstva otežkoča nredba (v § 15) poedincu izstop iz kartela, in česar 151 Prim. Dr. Josip Korač, Uredba, pravilnici i uputstva o kartelima, Beograd (Ministarstvo trgovine i industrije) 1936. 114 sledi, da je karteliranje posameznih panog javni oblasti po godu, ker si pač olajša nadzorstvo nad poslovanjem posamez-nega producenta, ko ji za neposredno kontrolo posameznika služi vmesna poljavna instanca kartelnih upravnih organov. Na ta način je kartelna politika sodobne države kar najV učinkoviteje zabrisala razlike med posameznimi oblikami za-varovalnih podjetij, ko vsa vsaj indirektno sili k istim poslov-nim načinom in istim zavarovalnim pogojem ne glede na to, ali so osnovana na zadružnovzajemni podlagi ali kot kapital-ska podjetja. Avtoritarni režimi enacijo razne oblike podjetij tudi s tem, da jih na isti način in pod enakimi pogoji vključujejo v novo strukturo gospodarskega in socialnega življenja v državi. Tako na primer osnovni zakon italijanskega korpo.racijskega sistema, Carta del lavoro, postavlja načelo,152 da je zasebna organi-zacija produkcije funkcija nacionalne koristi. Prednost te ali druge oblike podjetja se torej ne presoja po koristnosti, ki jo ima za poedinca (na primer za delničarja pri delniški družbi) ali za posamezne skupine državljanov (na primer za člane-zavarovance pri vzajemni zavarovalnici), ampak po koristi, ki jo ima za ves narod in njegovo celotno gospodarstvo. S tega visokega piedestala pa razlikovanje med oblikami zasebnoprav-nih zavarovalnih podjetij izguiblja pomembnost ter daje država prednost konkretno pač tistemu podjetju, ki svoje delovanje čiin bolj usmeri po intencijah njene občne gospodarske in socialne politike, kolikor ji ne uspe zgraditi iz vsega podjet-niškega organizma v zavarovalstvu kar instrument za dosego svojih političnih, gospodarskih in socialnih ciljev. Po nemškein zakonu z dne 21. marca 1935 (Gesetz zur Ordnung der nationalen Arbeit) je bilo vse obrtno gospodar-stvo kot korporacijski člen vključeno v Nemško delovno fronto. S tem ukrepom naj bi biia zaključena nova socialna ureditev delovne Nemčije. Ko je državni vodja gospodarske skupine »Zavarovanje« A. Brass pred člani Društva prijateljev Nemške akademije dne 11. februarja 1937 razpravljal153 o duhu skup-nosti v zavarovalstvu, je ob tein dejstvu ipoudaril, da je povsem vseeno, v kakšni pravni obliki vrši posamezno zavarovalno pod-jetje svojo narodnogospodarsko funkcijo, ako izhajamo iz osnove, da je vse narodno gospodarstvo v izključni službi na-rodne skupnosti. Pri tem je opozoril na psihološko okolnost, da je zavarovancu zvečine pač vseeno, kakšno obliko ima zava- 152 Carta del lavoro z dne 2. aprila 1927 — besedilo v zbirki Amedeo Giannini, Codice del lavoro, Roma 1937. Prim. tudi Dr. Ciril žebot, Kor-porativno narodno gospodarstvo, Celje 1939. 153 A. Brass, Versicherungswirtschaft im Sinne der Gemeinschaft — Dr. Horst Wagenfiihr, Quellenbuch zur Wirtschaft©kunde des Versiche-rungswesens, Stuttgart 1938, 1 ssl. 115 rovalnica; njegovo prizadevanje gre le za tem, da doseže čim boilj učinikovito zavarovalno zaščito pod čim ugodnejšimi pogoji. Ker je izenačenje pogojev doseženo z enotnimi zavarovalnimi pogoji in ceniki ter so tudi delniške družbe po zgledu vzajemnih zavarovalnic pričele razdeljevati poslovne prebitke med zavaro-vance, je razliikovanje med posameznimi oblikami zavanovalnih podjetij le še pravnozgodovinsiko dejstvo, ki je pa danes skoraj povsem izgubilo gospodarskoipolitični pomen. 2. Ob nekaterih socialnopolitičnih načrtih Morda je nekoliko preoptimistična trditev, ki jo je profesor Alfred Manes zapisal že pred dobrim desetletjem,154 da so namreč vsi industrijski delavci v vseh kulturnih državah na svetu zavarovani za primer nezgode, tri četirtine za boiezen, polovica za delanezmožnost in tretjina za brezposelnost, vendar kaže ta ugotovitev na silno razširjenost socialnega zavarovanja. Razvoj pa gre nujno iz socialnega zavarovanja v socialno pre-skrbo, ki ni urejena po panogah, ampak zagotavlja splošno preskrbo vsakemu državljanu, ki brez lastne krivde iz kakrš-nega koli vzroka nima sredstev niti za skromno preživljanje. Socialno preskrbne institucije se navadno vodijo kot del javne uprave in ne slone na samoupravi zavarovancev.155 Dan-ska je uzakonila delno socialno preskrbo leta 1891, Francija leta 1905, Švedska 1913, Belgija leta 1920, v Sovjetski Rusiji je bila uvedena ob začetku revolucije, pa jo je nadomestilo socialno zavarovanje na podlagi delavske zakonodaje iz leta 1922, na Norveškem so izšle zadevne odredbe leta 1923, Čeho-slovaška je napravila poskus leta 1929. V večjem obsegu kot v Evropi se je uveljavilo načelo socialne preskrbe v posameznih prekomorgkih državah, tako v Novi Zelandiji in v nekaterih avstralskih zveznih državah leta 1908, v Kanadi leta 1929; od leta 1928 dalje je uvedlo delno socialno preskrbo več držav severnoameriške unije. Vsi ti zgodovinski zakoni predvidevajo socialno preskrbo le v omejenem obsegu in le za nekatere skupine državljanov. V zadnjem času pa se v nekaterih državah obravnavajo načrti, ki v primeru realizacije utegnejo povsem spremeniti socialno politična načela o socialnem zavarovanju in socialni preskrbi v vseh kulturnih deželah. V mislih imamio v prvi vrsti priprave v Nemčiji za izvedbo učinkovite socialne preskrbe vseh nem-ških državljanov ter angleške socialnozavarovalne načrte, ki jih 154 A. Manes, Ein halbes Jahrhundert deutsche Sozialversicherung — Zeitschrift fiir die gesamte Versicherungsvvissenschaft 1932, 2. 155 Prim. Dr. Oswald Stein, Staatsburgerversorgung — A. Manes, Versicherungslexikon, 1484 ssl. 8* 116 je izdelal William Beveridge kot predsednik vladne komisije, Hi naj po nalogu Winstona Churchila izdela splošen načrt za zboljšanje socialnega življenja angleškega naroda po sedanji vojni. Nacionalsocialistična vlada Nemčije se je sorazmerno kmalu po prihodu na oblast lotila preureditve socialnega zava-rovanja v smislu svojega strankinega programa, ki v točki 15 zahteva čim širokosrčnejšo starostno preskrbo nemškega na-roda. Prvi korak do tega smotra je bila valorizacija razvred-notenih rezerv pokojninskih zavodov. Drugi ukrep je tikal sta-rostno preskrbo nemškega. obrtništva. Zakon, ki ga je podpisal vodja države 21. decembra 1938, je doloeil, da so vsi obrtniki zavezani pokojninskemu zavarovanju pri državnem nameščen-skem zavarovalnem zavodu. To je bil prvi primer v zgodovini zavarovalstva, da se je vključila v sklop obveznega socialnega zavarovanja tako močna skupina samostojnih poklicev, saj je s tem zakonom bil dan naiLog 1,600.000 obrtnikiom,156 da vsaj nekoliko poskrbe za svojo starost in onemoglost. Tretji, najučinkovitejši korak v smeri socialne preskrbe napoveduje pismo, ki ga je 15. februarja 1940 pisal vodja države državnemu organizacijskemu vodji dr. Robertu Leyu, kjer mu je dal nalog, naj za uresničenje strankinega programa pripravi osnove in ustvari pogoje za izvedbo obsežne in na široko zajete starostne preskrbe vsega nemškega naroda.157 »Novi zakon naj bi bil v večen spomin na sodelovanje vsega naroda pri sedanji borbi za svobodo in neodvisnost Velike Nemčije.« Po tem naročilu je pričel znanstveni institut Nemšike delovne fronte z obsežnimi znanstvenimi in tehničnimi pri-pravami za realizacijo velikega preskrbnega načrta. Kot vrhov-no pravilo ga vodi pri tem načeio sedanjega nemškega režima, da je korist celote več kot korist posameznika ter je zato treba tudi preskrbo organizirati tako, da bo okrepila narodno skup-nost ne glede na koiist ali škodo pasameznika. Manj radikalen, pa bolj konkreten načrt za izpopolnitev in preureditev socialnega zavarovanja je objavil angleški socialni politik in profesor oxfordske univerze sir William Beveridge, ki je priznan strokovnjak v zavarovalnih vprašanjih, saj je med drugim njegovo delo tudi Insurance Act iz leta 1911. O nje-govem obsežnem poročilu (Social Insurance and allied services — Report), ki ga je angleški parlament v načelu že sprejel, je 156 prim. Dr. Wilhelm Dobbernack, Die Altersversorgung fiir das deutsche Handvverk — Zeitschrift fiir die gesamte Versicherungsvvissen-schaft 1939, 63 ssl. in Hans Kratz, Zum Gesetz iibeir die Altersversorgung fiir das deoitsche Handwerk — Neumanns Zeitschrift fiir Versicherugs-wesen 1939, 1 ssl. 157 Piim. poročilo v Neumanns Zeitschrift ftir Versicherungswesen 1940, 87 in Dr. W. Schwer, Arbeiten zur Altersversorgung — NeumannB Zeitschrift fiir Versicherungswesen 1941, 217 ssl. in 246 sl. 117 mnogo pisalo dnevno in strokovno časopisje ter so nekateri najvidnejši evropski sociologi in ekonomi podali svoje kritične pripombe.158 Načrt je bil izdelan po angle&ko-asneriškesm dx> govoru za ureditev gospodarskega in socialnega življenja po sedanji vojni; 61. 5 Atlantske karte predvideva čim tesnejše gospodarsko sodelovanje držav, »da bi se zboljšali delovni pogoji, dvignila življenjska raven in zagotovila socialna zaščita.« Zasnovan je zelo na široko, bodisi po obsegu zavarovancev, bodisi po višini finančnih sredstev, ki so potrebna za njegovo realizacijo. Beveridgev načrt je v bistvu posikus, da se s socialnim zavarovanjem ali bolje socialno preskrbo doseže oim večja iz-ravnava dohodkov. Zaradi tega bi zavarovanje načelno obsegalo vise državljane in celo tujce, ki bivajo v državi zaradi dela in zaslužka. Za vse zavarovance velja popolna enakost tako v visini priapevkov, ki so jih dolžni plačevati, kot v dajatvah, ki jih v danih zavarovalnih primerih prejmejo od zavarovalnega zavoda. Ob raziskovanju razvojne nagibnosti oblike zavarovalnega podjet ja nas zanima, kakšna vloga bo odmer jena individualnemu in posebej še zasebnopravnemu zavarovalstvu, ako se uvelja-vijo vsi ti širokopotezni socialnozavarovalni oziroma socialno-preskrbni načrti, in kako utegne realizacija teh načrtov vplivati na dbliko zavarovalnega podjetja. Predvsem je treba ugotoviti, da ima v sedanjem gospodar-skem in soeialnem redu individualno zavarovalstvo večji pro-gram kot socialno. Tudi po realizaciji najširših socialnozava-rovalnih načrtov preostane individualnemu zavarovalstvu upra-va vsega kompleksa elementarnih zavarovalnih panog, kajti današnje socialno zavarovanje krije le življenjski in delovni riziko. Premijska donosa elementarne in življenjske zavaro-valne skupine sta si skoro vedno in po vseh deželah v ravno-vesju, ker naraščanje imovinskih sredstev in iniciativnejše pod-jetniško udejstvovanje ustvarja nove možnosti za razvoj živ-ljenjskega zavarovalstva, prav tako pa tudi zbiranje kapitalov s pomočjo življenjskega zavarovanja odpira nove perspektive za ustvarjanje materialnih dobrin, ki jih je vredno in potrebno zavarovati proti nepričakovanim uničevalnim posegom elemen-tarnih sil. 158 Na razpoiago smo imeli poročila in razprave Riccarda del Giudice (II piano Beveridge — Le Assicuraziani sociali, gennaio/febbraio 1943 in separatum v nemškem prevodu, ki ga je izdal Istituto Nazionale della pre-videnza sociale 1943), Wilhelma Ropkeja (Der Beveridgeplan — Schwei-zerische Mcmatshefte 1943, 159 ssl.), B61a Korviga (Der Beveridge-Vor-sehlag — Pester Lloyd 7. 3., 10. 3 in 12. 3. 1943), prof. Stor(chija) (Un piano di assicurazioni per il dopoguerra — Osservatore Romano 20. 12. 1942; Discussioni sul piano Beveridge — v istem listu 30. 1. 1943), poro-čilo o kritiki Gustava Cassela v Skandinaviska Banken in Svenska Dag- 118 Druga pomembna okolnost, ki v vseh sistemih, ki prizna-vajo privatno lastnino in upoštevajo zasebno iniciativo, kaže na nadčasovni pomen individualnega zavarovarija, je dejstvo, da socialno zavarovanje hoče in more nuditi le neko eksistenčno najmižjo in shematično odmerjeno zavarovalno zaščito,159 člo-veški naravi imanentna težnja po individiialnem izživljanju pa si prizadeva vsako družabno in gospodarsko obliko prilagoditi lastnim potrebam in načrtom ter se za trajno tudi v zavaro-vanju ne zadovolji z danim minimom, ampak se skuša dokopati do dosegljivega maksima. Tako ustvarja obvezno zavarovanje prav za prav nove potrebe po zavarovalni zaščiti tam, kjer obvezno socialno zavarovanje po individualni presoji v pre-majhni izmeri pokriva ta ali drugi riziko dela in življenja. Individualno nezgodno zavarovanje so ob uvedbi socialnega zavarovanja (1880—1890) koamaj poznali, danes so v bilancah večine zavarovalnih podjetij premijski donosi te panoge po višini na tretjem mestu. Nemcija je bila prva, ki je uvedla socialno zavarovanje, nasprotno pa v Angliji še danes ni uza-konjena absolutna zavarovalna obveza; in vendar je Anglija bila leta 1870 udeležena na evropskein zavarovalstvu s 70%, Nemčija le z 12%, dočim se je že do leta 1900 razmerje med tema dvema državama spremenilo tako, da je odpadlo 32% posla na Nemčijo, dočim je Anglija zdrknila na 50%.160 Ljudsko življenjsko zavarovanje, ki postaja od leta do leta pomembnejša postavka v bilancah vodilnih zavarovalnic po-sameznih dežel, se je razvilo šele v zadnjih desetletjih in naj-bolje uspeva v slojih, ki so zavezani socialnemu zavarovanju. Naj navedemo le podatke za najbolj industrializirano deželo na svetu, za Združene države severnoamerišike, kjer je leta 1931 bilo v veljavi nad 66 milijonov polic z zavairovalno vsoto nad 167 milijard dolarjev, kar pomeni, da tvori 70% vsega življenj-skega posla v Ameriki danes ljudsko zavarovanje.161 Ponekod, zlasti v Švici in Nemčiji, je v zadnjem desetletju pričelo postajati pomembno bolezensko zavarovanje, ki kot dopolnilo k obveznemu socialnemu zavarovanju izpolnjuje važno gospodarsko in socialno bladet (Pester LJoyd 23. 2. 1943), informativne sestavke v Relazioni in-ternazionali 9. 1. 1943, Politica Nuova 15. 6. 1943, Economia Europea marca 1943, La jeune Suisse 26. 2. in 6. 3. 1943. 159 Za primer naj navedemo le dva najnovejša bolgarska socialno-preskrbna zakona z dne 7. in 27. februarja 1941, ki zagotavljata obrt-nikom starostno rento po 4.000 levov na leto, Jcmetam in kmečkim delav-cem pa po 3.600 levov na leto ob doživetju 65. leta starosti (prim. Neu-manns Zeitschrift fiir Versicherungswesen 1941, 113 in 139). 160 Prim. A. Manes, Versicherumgsvvesen I., 114. 161 Dr. H. F. Moser, Valksversicherung in Amerika — Schweize-riache Versicherungs-Zeitschrift — Revue Suisse d'Assurance, 1941, 78. 162 Primer dopolnilnega bolniškega zavarovanja imamo pri nas v zasebnem Trgovsikem bolniškem in podpornean društvu, ki je bilo usta- 119 Slednjič ima individualno zavarovanje tudi več tehničnih možnosti, da se prilagodi osebnim potrebam in načrtom po sameznika. Dočim je v socialnem zavarovanju shematično od-rejena višina zavarovalne vsote, dospelost in oblika dajatve, miore individuakio zavarovanje z različiriirni ceniki in zavaro-valnimi načini oblikovati svojo ponudbo glede na dobo trajanja zavarovanja, višino in obliko dajatve po individualnem povpra-ševanju interesenta. Tu naj spomnimo po eni strani le na raz-Hko med rentnim in kapitalskim življenjskim zavarovanjem, na mešana zavarovanja za doživetje in smrt, na tako zvana dotna zavarovanja z določenim dnevom dospelosti, po drugi strani pa na kreditne in garancijske možnosti, ki jih daje življenjska zavarovalna polica, na možnosti za amortizacijo dolga v zvezi z življenjskim zavarovanjem, česar vsega socialno zavarovanje ne more nuditi. Zasebno in socialno zavarovanje se ne izklju-čujeta, ugotavlja bivši avstrijski socialni minister dr. Resch,163 ampak nujno in bistveno dopolnjujeta; le njuno vzporedno delo-vanje more zadostiti zahtevam, ki jih stavi današnji socialni razvoj in gospodarski ustroj. Preostane nam še naloga, da ugotoviino, kakšen vpliv imajo novejše socialnopolitične zahteve na obliko zavarovalnega pod-jetja. Predvsem je treba poštevati psLhološko dejstvo, da pre-bujena socialna zavest sknša uveljaviti svojo voljo povsod tam, kjer se odloča o pravicah in dolžnostih prizadete skupnosti. Kot eno izmed načel socialističnega programa glede na socialno zavarovanje se smatra zahteva, da se upravljanje in vodstvo zavarovalnih ustanov prepusti zavarovancem. Ta težnja se rada prenaša tudi na zasebnopravno zavarovalstvo, kar rodi razne mešane oblike delniških družb in daje poseben poudarek pod-jetjem, ki so urejena na osnovi vzajemnosti ali v zadružni obliki. Drugo pomembno dejstvo je vedno zavednejše vzporejanje socialnozavarovalnih in zasebnopravnih podjetij glede na nji-hovo gospodansko in sociakio funkcijio. Ker socialno zava-rovanje nima namena dosezati pri poslovanju dobiček, naj se tudi potreba po dopolnilnem zavarovanju, ki ga predstavlja individualno zavarovalstvo, trgovsko ne izkorišča, ampak naj se doseženi poslovni prebitki v tej ali drugi obliki razdele med zavarovance. To zahtevo veliko laže izpolnijo osebne zavaro-valne družbe, ki jim ni treba vršiti dividendne službe, kot jo zahtevajo podjetja, organizirana na delniški podlagi. Novejša socialno politična prizadevanja pa usmerjajo novljeno na pobudo ljubljanskih trgovcev že leta 1835 ter zlasti s svojim sanatorijem »šlajmerjev dom« vrši pomembno zdravstveno službo za slo-venske zasebne nameščence. 163 Dr. Josef Resch, Privatversicherung und Sozialversichenuig- — Das Versicherungsarchiv 1933/34, 456. 120 obliko zavarovalnih podjetij še v drugi pravec, v socializacijo. Ta zahteva ni le v programu socialnih ekonomov Wagnerjeve načelne usmerjenosti ali pristašev državnega totalitarizma in. kolektivizma tako nacionalistične kot socialistične smeri, ampak bi se deloma Iahko opirala tudi na avtoritativno papeško besedo. Pij XI. je namreč v okrožnici Quadragesimo anno164 označil kot socialno pravično zahtevo, da se neke vrste dobrine izvza-mejo zasebni lasti in pridrže državi, ker je z njimi zvezana takšna moč, kakršna se brez nevarnosti za občo blaginjo za-sebnikom ne sme prepustiti. Pri tem misli socialna enciklika tiste nujno potrebne dobrine, katerih lastniki si spričo svoje ogromne finančne moči, ki jim jo daje njihova posest, nekako laste odločujoči vpKv na vse politično, gospodarsko in socialno življenje. Tudi je iz namena in vsebine cele okrožnice razvidno, da ima papež pri tem v mislih državo, urejeno na načelu sta-novskih korporacij, da so na ta način v karporacijskem zastop-stvu zadostno zašoitene pravice posameznika na načelu socialne pravičnosti ki krščanske ljubezni. Ali bi se mogla ta teza upo-rabiti tudi za zavarovalstvo, je stvar ikonkretne presoje moči in vpliva zavarovalnega podjeitništva. Težišče pri izbiri obliike zavarovalnega podjetja se torej pod vplivom socioloških gledanj raznih srcieri premika s kapi-talskih na osčbna podjetja in pod določenimi političnimi pre-misami meri celo na javnopravno organizacijo zavarovalnega podjetništva. Koliko bodo posamezne težnje dosegle svoj namen, zavisi od odločitve v borbi, ki se danes razvnema za novo obliko političnega, gospodanskega in socialnega ustroja sveta. 3. Splošna razvojna nagibnost zavarovalstva Zavarovanje je v nekem pogledu trgovanje z rizikom. Po-vpraševanje po njem nastane v prvi vrsti tam, kjer se velika skupina rizikov nakopiči na sorazmerno ozkem prostoru, pa tudi tam, kjer nove oblike življenja in dela rode nove nevarnosti, katerih kvarne posledice more preprečiti le zavarovanje. V sodobnem gospodarskem razvoju posameznih dežel opa-žamo vedno večjo industrializacijo celih pokrajin. Obseg po-sameznih podjetij se zaradi racionalizacije in mehanizacije obratovanja stalno veča. Nova mesta se grade. Pri opremi stanovanj in družabnih prostorov uporabljamo vedno nove, sorazmerno drage tehnične naprave. Malo trgovino in obrt na-domeščajo vedno večji obrati, ki uporabljajo stroje in stalno spopolnjujejo svoje zaloge. 164 Odst. 114, str. 211 v komentirani izdaji dr. Aleša UšeniČnika (Lgubljana 1940 — Naša pat XI.). 121 Ob takem gospodarskem napredku se dviga tudi splošni standard prebivalstva, družabno življenje dobiva vedno bolj pestro razčlenjene oblike. Clovek si želi ohraniti blagostanje, ki mu ga prinaša delovni zaslužek, tudi za primer nezgode, smrti v družini, preskrbeti hoee sebe za starost, otrokom želi olajšati pot v življenje. Zavarovanje je tista gospodarska formula, ki ves ta go-spodarski in socialni napredek pospešuje, ker ščiti producirane dobrine pred trajnim uničenjem po nepričakovanih škodnih primerih s tem, da jih obnavlja. Na ta način je postalo zava-rovanje v današnjem. gospodarskem in socialnem redu tako pomemben faktor, da bi ves silni tehnični razvoj, ki smo ga doživeli v dobi gospodarskega kapitalizma, ne bil mogoč, ako se ne bi čim tesneje naslanjal na institucijo zavarovanja. Ako pa naj bo zavarovalna zaščita uspešna, mora razvoj zavarovalstva korakati vštric z razvojem vsega gospodarskega in socialnega življenja. Zato opažamo, da se v teoriji in praksi neprenehoma predlagajo novi zavarovalni načini, uvajajo se stalno nove panoge, spreminjajo se zavarovalni pogoji ini se pri-lagojujejo trenutnim potrebam trga in zabtevam življenja. Vzrok tean pojavom ni le izumetničena akvizicija novega posla, ki skuša biti v vsem iznajdljiva ini izvima, ampak je odsev vedno bolj specificiranega socialnega in gospodarsikega razvoja. Integralno zavarovalno zaščito more v takiih akoliščinah za-gotoviti le razčlenjeno zavarovalno podjetništvo, različno tako po delovnih načinih kot po pravnih oblikah. Tehnični in finančni napor, katerega potrebuje zavarovalstvo, da izpolni naloge, ki mu jih nalaga današnji goispodarski in socialni ustroj, zmoire le zdrava konkurenca zavarovalnih podjetij vseh oblik in pravnih. osnov; prav zaradi tega se gospodar&ka politika Nemčije pri preureditvi gospodarstva po totalitarnih načelih ni odločila za pusto enolionost, kakor izjavlja165 generalni ravnatelj ene naj-večjih nemških zasebnopravnih zavarovalnic dr. Ullrich, anipak je pustila, da se visako podjetje izživlja v okviru odrejenega območja na svojih zgodovinskih osnovah; potrebno je le, da se vključi kot sestavni del v organizem celokupnega narodnega gospodarstva. Drugi faktor, ki ga moramo poštevati pri ugotavljanju razvojnih tendenc za bodoče oblikovanje zavarovalnega pod-jetja, je dejstvo, da je zavarovalstvo, ki triguje z nagrmadenimi rizičnimi kompleksi, tehnično zgrajeno na principu zakona velikih števil. Izravnava rizika se doseže tem popolneje, s čim večjim številom posameznih rizikov posluje posamezno pod-jetje, to je, čim bolj razdrobi posamezen riziko. Da mu pa pri 165 Dr. H. Ullrich, Gotha, Zur Neuordnung im deutschen Versiche-rungswesen — Neumanns Zeitschrift fiir Versicherungsvvessen 1939, 7 sl. 122 tem ne pade volumen posla prenizko pod optimalno velikost obrata, je potrebno, da zbere čim več rizikov s čim širšega teritorija v svoji roki in jih med seboj pomeša. Ta tehnični pogoj za uspešno gospodarjenje v zavarovalni panogi zahteva prvič primerno velik in kar največji obseg posameznega obrata in drugič medkrajevno, mednarodno in medcelinsko organi-zacijo podjetij. Skoro nobena druga produkcijska panoga ni v današnjem gospodarskem sestavu tako zelo mednarodno povezana kot za-varovalna. Za ta namen služijo zavarovalnim podjetjem vseh vrst združevalne oblike od interesnih skupnosti, poslovnih in kapitalskih udeležb preko kartelov in poolov do koncernov in trustov. Dasi se najsmotrneje organizirajo podjetja iste vrste, na primer zavarovalne zadruge v zavarovalne zadružne zveze, vzajemne zavarovalnice v narodne ali celo mednarodne organi-zacije, javnopravna podjetja v državne zveze, srečujemo zlasti v kartelnih sklopih podjetja vseh oblik. Neposredni vpliv na obliko zavarovalnega podjetja pa imajo zlasti koncerni, ki je vanje povezano skoro vse zavarovalstvo sveta. Glavni motiv za ustvarjanje zavarovalnižkih koncernov je tehnična potreba po mešanju rizikov. Važen je seveda tudi gospodarski razlog, ki je v tem, da koncern izloči konkurenco in čim bolj obvlada trg s svo jo. ponudbo. Nekateri koncerni predstavljajo le finančno skupnost, drugi lastniško prepletenost z udeležbo enega podjetja na kapitalu drugega, spet drugi kažejo povezanost tudi v personalni uniji v direkcijah ali uprav-nih odborih.166 Težke skušnje, ki so jih mnoge zavarovalnice prestale ob požaru Hamburga leta 1842, so rodile potrebo po snovanju pozavarovalnih zvez. V novejšem času so se močne pozavairovalnice polastile znatnega dela trga s tem, da so po raznih deželah pričele ustanavljati družbe za direktni posel, da bi dosegle uspešnejšo iizravnavo riziikov. Za vse te in podobne namene se uporablja zgolj oblika delniške zavarovalnice, kjer je prelivanje kapitala iz podjetja v podjetje tehnično iin pravno najlaže izvedljivo. Ko se nam tu pa tam razkrijejo spretno ma-skirane finančne zveze ined velikiini zavajrovalnicami, zaslutimo, da ima znaten del vsega evropskega in svetovnega zavaroval-stva, arganiziranega v obliki delniškili družlb, isto kapitalsko ozadje, ki se onganizacijsko in finančno prepleta in preoblikuje po političnih in goapodarsk(>konjiiiiktiiriiih zahtevah. Na izbiro oblike zavarovalnega podjetja v posamezni deželi vpliva tudi gospodarska struktura dotične politične enote. 166 Horst Wagenfuhir (o. c, 100 sl.) navaja primer pensonalne in finančne povezanosti dveh največjih nemških zavarovalniških koncemov Allianz-Verein ter Miinchener Ruckversicherungsaktiengesellschaft. Prl 16 koncernskih družbah zavzema 12 posameznikov 49 vodilnih mest v vodstvu in upravnih odborih koncerniranih podjetij. 123 Država s pretežno agrarno strukturo gospodarstva bo potre-bovala zavarovalnih podjetij, ki bodo zavarovala agrarne pro-dukte proti škodi po toči ali živino proti nezgodi, boleznim in poginu. Ker je za uspešno izvajanje zavarovanja škode po toči treba obravnavati čim večje orohidrografska enovite komplekse teritorija kot celoto in po možnosti zavarovati ves riziko na določenem področju, bo kazalo izbrati za ta namen obliko jav-nopravne zavarovalnice, ki ji bo treba dati monopolne pravice in izvesti zavarovanje ofovezno. Nasprotno se bo zavarovanje živine veliko uspešneje izvedlo v velikem številu malih zava-rovalnih zadrug, ki so zaradi enotne organizacije in pozava-rovanja povezaine v posebne zadružne zveze. V industrijski pokrajini bo možno uspešno organizirati ljudsko življenjsko zavarovanje v vzajemni zavarovalnici, dočim bo v deželi z raz-vito trgovino bolj uspevalo veliko življenjsko zavarovanje, ki se da enako uspešno organizirati v obliki vzajemne kot v obliki delniške dmžbe. V državah z razviito težko industrijo ali preko-morskim prometom se bodo uveljavile velike delniške zavaro-valnice, ki so po svojih mednarodnih zvezah sposobne pokriti tudi najtežje rizike. Skratika, tudi zavarovalnotehnične silnice, ki vplivajo na oblikovanje zavarovalnih podjetij, ne teko vse v isto smer, amipak se često razhajajo ali celo potekajo v diametralnih smereh. Tu težnja po uniformirainju, ki je tipična tako za kapitalistično kot za totalitarno gospodarstvo, tam kair naj-pestrejša različnost. Tu najbolj uspevajo skromne zadruge maloištevilnih članov, dmgod so za izravnavo rizikov potrebni stotisoči zavarovajnj. Tu težnja po horicontaJlni in vertikalni koncentraciji zavarovalnih podjetij ter njihovem vezanju v inednarodne koncenne, tam pa nasiprotno avtar