Tovarišu Ivanu Sumpererju v spomin Težko je pisati posmrtnico človeku, katerega življenje je bilo en sam delovni dan. To velja v polni meri za našega pokojnega tovariša Sumpererja Ivana, ki je vse težkoče življenja občutil v polni meri. Ti, dragi Ivan, nisi iskal za svoje delo nikakih priznanj, delil si z njim le dobrote med svoje ljudstvo. Najrajši si se gibal med preprostimi ljudmi, med siromaki in kmeti, kajti ti so naše pomoči najpotrebnejši. Nudil si jim marsikako urico veselja, da so vsaj za trenutek pozabili svoje borno življenje. Pri tem si seveda občutil neizmerno veselje, a veseli eo bili tudi drugi s teboj. Koliko svojega prostega časa si porabil samo za premišljevanje. kako bi pospešil svoje delo za izobrazbo ljudstva, zato je bilo vse, kar si delal, dobro premišljeno in uspeha polno. Toda vkljub temu, da Te je narod spoštoval, so Te preganjali in metali kamenje na že itak trnjevo pot! Ti pa si v odgovor na vse to le še podvojil svoje moči in si brez prenehanja delal. Toda — pretežki so bili udarci! Marsikdo izmed nas bi na Tvojem mestu že prej omagal, zlasti, ako pomislimo na težko bolezen, katero si si nakopal v svetovni vojni. Ostal si pa delaven vse do svojega zadnjega vzdihljaja. Ko Te noge niso mogle več nositi v 20 minut oddaljcno šolo, si se vsak dan tja vozil, samo da ni ostala mladina brez svojega učitelja. Žalostna je bila Tvoja zadnja pot! Nihčc izmed nas ni mislil, da Te ne bo smela mladina spremiti k zadnjemu počitku. Kdor je to zakrivil, ne zasluži dobrega imena! Le malo stanovskih tovarišev Te je spremilo na zadnji poti! Toda, bodi Ti v tolažbo, dragi Ivan, da si zapustil v naših srcih, kakor v narodu, nevenljiv spomin, ki je sad Tvojega trdega dela! Ko Tvojih zemeljskih ostankov že zdavnaj ne bo vcč, bo še vedno lebdelo na ustnicah marsikaterega človeka v krajih tvojega službovanja ime: Sumperer Ivan kot dragocen spomin in svetel vzor delavnega življenja trpečega slovenskega učitelja. Kmet H.