ZNANSTVENA REVIJA »LEONOVE DRUŽBE« LETNIK XX ZVEZEK 1/2 LJUBLJANA 1925/26
Čas" 1925/26. XX. letnik. Zvezek 1/2.
Vsebina.
L Razprave:
Avstrijski problem — Le probleme d'A u t r i c h e.
Dr. Janko Brejc, Ljubljana.................................... 1
Ločitve zakona v območju ljubljanskega višjega dež.
sodišča v letih 1918—1923. Dr. Milan Škerlj...................26
Temeljna vprašanja sociologije religije.
Dr. Franjo Čibej..............................................44
Staroslovenski misal in gregorianski koral (Le missel paleoslave et le chant gregorien). Dr. Fr. Kimovec 61
II, Iz kulturnega življenja:
Dijaška tečaja na Gori Oljki in v Stični. Dr. J. J., tf. .	.	. 68
Delavska dneva v Mariboru. Dr. J. J.............................71
Socialni tečaj v Lyonu..........................................72
Filozofija:
Ušeničnik, Uvod v filozofijo II; Ontologija. F. Šanc ... 72 Radič, Problem trpljenja i veselja u životu ljudskom.
Dr. J. Ahčin..................................................77
Petronijevič, Osnovi empiriske psihologije	II. A. U. .	.	79
Kratochwil, Problem mysticke intuice. A. U......................80
E t 11 i n g e r, Geschichte der Philosophie von der Romantik
bis zur Gegenwart. A. U.......................................80
Küenburg, Ethische Grundfragen in den jüngst veröffentlichten Ethik Vorlesungen Kants. A. U....................81
Franzelin, Die neueste Lehre Geysers über das Kausalitätsprinzip. A. U......................................81
Sociologija in socialna ekonomija:
Gosar, Socialna ekonomija. A. Ušeničnik.........................82
Kosič, Osnovi ekonomne politike I. A/U..........................86
B i 1 i m o v i č , Družba, država in gospodarstvo.	A. U. .	.	.	87
P e s c h , Des wissenschaftlichen Sozialismus	Irrgang und
Ende. A. U....................................................88
B u c a i 11 e , La Jeunesse catholique franqaise d'aujourd'hui.
mp........................................................... 88
Almanach catholique fran?ais pour 1925. mp......................83
Iz naše zgodovine:
Slovenski bijografski leksikon 1. zv. Frst......................88
Wendel, Der Kampf der Südslawen um Freiheit und
Einheit. S. Kranjec...........................................89
Carinthiacus, Položaj Slovenaca pod Austrijom i položaj Nemaca u Kraljevini S. H. S. S, K....................91
Razno:
Nado. Dr. M. Malnerič...........................................92
K Trinkovi bibliografiji. Al. Res...............................94
Iz revij........................................................95
AVSTRIJSKI
PROBLEM.
LE PROBLEME D’AUTRICHE.
Dr. Janko Brejc, Ljubljana.
Sedem let po svetovni vojni — pa še ni pravega miru. Neprestane konference diplomatov so dokaz za to, da je po mirovnih pogodbah ustvarjeno internacionalno stanje v mnogih ozirih še zelo problematično. Novi politični sistem je ustvaril celo vrsto problemov, ki bodo še dolgo Evropo razburjali; med njimi je tudi avstrijski problem, ki stopa vedno določneje in očitneje na dan. Prazno bi bilo si zakrivati oči pred dejstvom tega problema, čigar eksistentnost že versailleska mirovna pogodba sama priznava, ko Nemčiji združitev z Avstrijo prepoveduje. To je bila seveda zelo enostavna rešitev avstrijskega problema, o koji se je že naprej vedelo, da večno ne bo držala. In res avstrijsko vprašanje kljub tej prepovedi združitve straši naprej po evropski javnosti in se tudi s palijativ-nimi sredstvi internacionalnih
Ča«, 1925/26.
Par Dr. Janko Brejc, Ljubljana.
Voilä dejä sept ans que la guerre est finie, mais il n’y a pas encore de veritable paix. Les Conferences des diplomates qui se suivent sans cesse prou-vent assez que la Situation internationale creee par les trai-tes de paix, ä beaucoup points de vue, n'est que trop precaire. Le nouveau Systeme politique a enfante toute une serie de pro-blemes qui surexciteront encore longtemps l'Europe; c'est aussi entre autres le probleme d'Autriche qui se precise et se manifeste de plus en plus. On a beau fermer les yeux devant l'existence de ce probleme dont la possibilite d'existence pre-voit dejä le traite de Versailles lui-meme en defendant ä 1'Alle-magne 1'union avec 1'Autriche. C'etait une solution bien simple, mais personne ne croyait qu'elle füt definitive. Et en effet malgre l'interdiction de cette union, la question d'Autriche ne cesse pas d'inquieter l'Europe et les mesures palli-
1
posojil ne bo dalo r2Šiti. Prej ali slej mu bo treba resno pogledati v oči. In ker ne vemo ne ure ne dneva, kdaj bo postalo aktualno, zato ne bo prezgodaj in ne preveč, če začnemo pravočasno o tem praktično razmišljati.
atives des emprunts intema-tionaux ne sont pas capables de la trancher. Tot ou tard on sera oblige da la ragarder en face. Et comme nous ne savons ni le jour ni 1'heure ou elle de-viendra actuelle, il ne sera ni trop tot de commencer reelle-ment ä y reflechir.
Če hočemo avstrijsko vprašanje tako rešiti, da bo rešitev predvidoma trajna, si moramo biti predvsem na jasnem glede principielnih vidikov, ki bi jih bilo pri tem uvaževati. Po mojem mnenju-pride v tem pogledu v prvi vrsti nacionalno načelo v poštev. Ob eventualni priklopitvi Avstrije današnje slovanske manjšine Avstrijske republike, vsaj v kolikor stoje te manjšine v strnjeni zvezi s sosednimi slovanskimi državami, pod nikakim pogojem ne smejo priti pod Nemčijo. Gre tu predvsem za koroške Slovence in za neke češke obmejne manjšine. Te morajo v slučaju pripojitve Avstrije Nemčiji vsekakor pripasti svojim slovanskim maternim državam. Za to pač ni nobenega posebnega dokazovanja treba. Če nacionalni oziri zahtevajo priklopitev Av-
Si on veut que la question d’Autriche soit resolue d'une maniere durable au moins au-tant qu on puisse le prevoir, c est surtout aux principes ä observer qu'il faut preter attention. D'apres moi c’est le principe des nationa-1 i t e s qui s'impose tout d'ab-ord. Au cas d'un rattachemenl eventuel de 1'Autriche ä l'AI-lemagne, les minorites slaves de la republique autrichienne ne doivent ä aucune condition passer ä l'Allemagne, au moins dans la mesure oü eiles forment une unite ininterrompue avec les etats slaves voisins. Ils'agit ici surtout des Slovenes de Ca-rinthie et de quelques minorites tcheques de la frontiere. Dans cette hypotese ceux-lä, quoiqu'il arrive, doivent passer ä leurs metropoles slaves. Cette idee n a pas meme besoin d une demonstration particuliere. Si ce sont les egards nationaux qui demandent le rattachement
strije Nemčiji, bi isto nacionalno načelo moralo veljati pač tudi za današnje slovanske manjšine v Avstrijski republiki. V slučaju razpada republike postane saintgermainska mirovna pogodba brezpredmetna; položaj bo tedaj tak, kakršen je bil neposredno po vojni, preden se je mirovna pogodba sklenila. Seveda bo postal v tem slučaiu tudi koroški plebiscit brezpredmeten, kajti plebiscitna pogodba se je sklenila edinole med Avstrijo in Jugoslavijo in bo torej s prestankom Avstrije sama od sebe izgubila svojo bazo; Jugoslavija bo s prestankom Avstrije prosta svojih obveznosti in bo zahtevala slovenski Korotan zase. To je tako brezdvomno, pravilno in logično, da o tem sploh debate biti ne more; kajti Nemčija nima do koroških Slovencev nobenih niti nacionalnih niti zgodovinskih pravic; njene aspiracije se morejo nanašati samo na nemški del koroškega prebivalstva.
To bi bilo prvo načelo, preko katerega solucija avstrijskega problema v nobenem slučaju ne sme iti na dnevni red. Drugi vidik za presojo avstrijskega problema je vprašanje int er-
de 1’Autriche k 1'Allemagne, ce sont ces memes egards qui doivent etre appliques aussi aux minorites slaves de la republi-que autrichienne. En cas de dissolution de cette republique le traite de St. Germain devient caduc; la Situation creee de ce fait sera celle qui existait im-mediatement apres la guerre avant que le traite de paix fut conclu. De meme le plebiscite de Carinthie serait annule car le traite de plebiscite, n’ayant ete conclu qu'entre 1'Autriche et la Yougoslavie, cesse d’e-xister des que 1'Autriche elle-meme disparait. Apres la dis-parition de l'Autriche, la Yougoslavie etant degagee de ses obligations reclamera la Carinthie slovene. II n'y a lä aucun doute et c'est si exact et si clair qu'aucun debat ne peut s'engager; car l'Allemagne n'a absolument aucun droit sur Ies Slovenes de Carinthie que ce soit au point de vue national ou historique; ses aspirations ne peuvent avoir pour objet que la partie allemande de la popu-lation de Carinthie.
Voilä done un premier point qu’aucune solution du probleme d'Autriche ne doit ignorer. L’autre principe qui s'impose dans l'appreciation de ce probleme, c'est la question de la securite internationale. Si on examine le probleme
nacionalne varnosti. Ako s tega stališča motrimo avstrijsko vprašanje, pa moramo takoj priznati, da tega vprašanja na čisto nacionalni podlagi vse dotlej ne bo mogoče rešiti, dokler ne nastopi zlata doba večnega mednarodnega miru, kajti neprikrajšana inkorporacija Avstrije (restloser Anschluß) veliki nemški domovini bi vse sosede današnje republike, razen Madžarov, v njihovih življenskih interesih težko ogrožala. Prvič: Neposredna soseščina Nemčije z Madžarsko bi pomenjala mogočen klin, vrinjen med severne in južne Slovane, ki bi bil tem opasnejši, ker nihče ne more jamčiti za vekovito prijateljsko razpoloženje Rumunije napram naši državi, in obstoja vsekakor nevarnost ali vsaj možnost, da se nemško-madžarski klin preko Rumunije porine do Črnega morja. Iz življenskih interesov morata torej Češkoslovaška republika in kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev vsak teritorialni spoj med Nemčijo in Madžarsko kategorično odklanjati. To stoji. Pa tudi ententa, mislim, da bi taki rešitvi avstrijskega problema nikdar ne mogla brez skrbi pritrditi. Kajti
sous cet aspect, on doit recon-naitra tout de suite 1'impossi-bilite de resoudre cette ques-tion sur la base purement nationale, au moins jusqu'a Tage d'or de la paix internationale perpetuelle. Car l'incorporation de l'Autriche teile qu'elle existe actuellement ä la Grande Allemagne menacerait serieuse-ment tous les voisins de la republique actuella, sauf les Hongrois, dans leurs interets vitaux.
1.	Le voisinage immediat des Allemands et des Hongrois con-r.tituerait une sorte de coin tres puissant pousse entre les Slaves du Nord et ceux du Sud; il serait d'autant plus dangereux que personne ne peut garantir les rapports amicaux de la Rou-manie ä notre egard et en tout cas le peril ou au moins la pos-sibilite existe de voir se pro-longer ce coin au delä de la Roumanie jusqu'ä la Mer Noire. Les interets de leur propre existence obligent la Tcheco-slovaquie et le Royaume des Serbes, Croates et Slovenes ä refuser de la fa<;on la plus ca-tegorique tout rattachement territorial de l’Allemagne et de la Hongrie. C’est sür et certain. Je pense que l’Entente eile meme ne pourrait pas accepter non plus cette solution du probleme d'Autriche sans mecon-tentement. Car laroute Munich —
pot iz Monakovega preko Dunaja, Budimpešte, Bukarešta, Konstance in Carigrada v Azijo je samo varianta one proge, ki je bila hohenzollernski Nemčiji pred očmi in ki jo je označevala znana krilatica Berlin— Bagdad. Nujni varnostni oziri nas torej vodijo do ugotovitve, da se avstrijski problem v nobenem slučaju ne sme rešiti tako, da bi Nemčija in Madžarska postali neposredni sosedi. S tem pa je že rečeno, da o kaki integralni priklopitvi vse Avstrije Nemčiji tudi iz varnostnih ozirov nikdar ne more biti govora.
Drugič: Če Nemčija postane gospodarica koroškega kotla, je nemška »pikelhauba« vrhu Karavank in to bi pomenjalo ne-čuven triumf nemštva na njegovem zasanjanem potu proti Adriji, kamor je že stara Avstrija sistematično in neutrudno gradila nemško-nacionalni most. To bi bila zmaga, na kojo Nemci po svojem porazu v svetovni vojni še misliti niso upali. Zračna črta od vrha Karavank do tržaškega zaliva pa znaša jedva 80 km. Dvomim, da bi se mogla Italija v Trstu varno čutiti, kadar bi frankfurtarica za-vihrala na Karavankah. Kata-
Vienne —- Budapest —Bučar est— Constance—Constantinople, vers l'Asie n'est qu'une variante de la route que l'Allemagne des Hohenzollerns n'a jamais per-due de vue et qu'on appelait plus simplement alors Berlin— Bagdad. Les precautions indispensables ä la securite generale nous menent done k cette con-clusion que le probleme d'Au-triche ne doit pas aboutir ä rendre voisins rAllemagne et la Hongrie. II resulte de cela que les considerations de securite empechent de fa<;on ab-solue 1'incorporation integrale de 1'Autriche entiere ä TAlle-magne.
2.	Si l'Allemagne s'empare du bassin carinthien, les casques k pointes apparaissent sur les sommets des Karavankes ce qui signifierait un triomphe inoui’ du pangermanisme sur la route qu'il reve de se frayer vers l'Adriatique; 1’ancienne Autriche sans relache et sys-tematiquement avait dejä tra-vaille a ce »pont national alle-mand«. Cela serait une vietoire, ä laquelle, apres leur defaite dans la grande guerre les Alle-mands n'ont meme pas ose pen-ser. Entre les Karavankes et le golfe de Trieste la distance k vol d'oiseau n'est que de 80 km. Je doute que l'Italie se croie en sürete k Trieste quand le drapeau franefortois flottera sur
strofa pri Kobaridu je zadela Italijo edinole radi tega, ker so Avstrijci in Nemci imeli celovško kotlino in Karavanke v svojih rokah, za temi pa vse zaledje nemštva. Pa ne samo Adrija bi bila ogrožena, naša in italijanska, ampak tudi tirolska italijanska posest in Italija sploh, če je Koroška v nemški posesti. V njo vodijo iz severne srednje Evrope tri prvovrstne železnice, ki se onstran Visokih Tur razcepijo v nebroj prog, ki bi bile v stanu v najkrajšem času milijonsko armado na Koroško postaviti in jo tam tudi vzdrževati, in Brenner bi postal za obrambo Adiže iluzoričen. Rim ne bo mogel mirno spati, če bo Koroška v oblasti Berlina; severna in severnovzhodna meja Italije bosta v neprestani nevarnosti in za posest Adrije se bo v tem slučaju prej ali slej oglasil Nemec kot tretji interesent, s- katerim Italija ne bo imela tako lahkega posla kakor z Jugoslavijo. Zato mislim, da vprašanje Koroške ni zgolj notranje vprašanje Nemcev, ampak da zavisi od pravilne rešitve koroškega vprašanja varnost Apeninskega in Balkanskega polotoka ter posest Adrije. Skupna nevarnost pa bi mo-
les sommets des Karavankes. La catastrophe italienne de Ca-poretto est due au seul fait que les Allemands et les Autri-chiens possedaient le bassin ca-rinthien et les Karavankes et derriere eux tout 1'hinterland germanique. Mais ce n’est pas seulement l’Adriatique qui se-rait menacee par lä que ce soit la nötre ou celle de 1'Italie, mais aussi la partie du Tyrol que possede 1'Italie et 1'Italie eile meme en generale, si la Cerinthie appartient aux Allemands. Elle est reliee par trois grandes voies de chemin de fer de premier ordre ä l'Europe centrale et ä l'Europe du Nord; ces grandes lignes se ramifient au delä de Hautes Tauern en d’innombrables lignes secon-daires qui pourraient dans un tres bref delai inonder la Ca-rinthie d'une armee de millions de soldats, leur permettre de subsister et de rendre illusoire la protection du Brenner pour la vallee d’Adige. Le sommeil de Rome sera toujours trouble, si la Carinthie depend de Berlin; la frontiere italienne sera toujours menacee au Nord et au Nord-Est; et en ce cas le troisieme interesse ä l'Adria-tique apparaitra et celui-ci ne sera pas si facile ä en eloigner que la Yougoslavie. C'est pour-quoi je pense que la question de Carinthie n’est pas seulement
rala Italijo in Jugoslavijo voditi do skupne sporazumne obrambe in do skupne sporazumne akcije; proti skupni nevarnosti na skupno obrambno črto — odkritosrčno in brez zavisti! Nemčija je in ostane naša skupna nevarnost. Italija naj nikoli ne pozabi, da z Nemčijo ne bo živela nikdar v odkritosrčnem prijateljstvu, dokler bo njena meja potekala čez Brenner. Radi tega ima Italija samo to izbero: ali odpovedati se Bren-nerski meji in vrniti nemškemu narodu vse nemške pokrajine v Tirolah ali pa s trajnim sovraštvom vsega nemštva računati; tertium non datur. Zato si bo Italija morala dobro premisliti, preden bo pripustila, da se Nemčija na Koroškem zasidra. Nasprotno pa mora Italija sama uvideti, da bi bila Jugoslavija, ako se ji izroči slovenska posest na Koroškem, za Italijo ne samo docela neškodljiva, ampak naravnost obramba in pred-straža Italije proti nemški nevarnosti. Kajti italijanski vojaški krogi mi bodo brez dvoma pritrdili, da je radi docela ekscentrične lege Koroške in radi čisto nedostatnih zvez popolnoma izključeno, da bi Jugoslavija na to samo misliti mogla,
une question interieure alle-mande, mais que de la solution de cette question dependent aussi bien la securite de la peninsule des Apennins, des Balkans, que la possession de l'Adriatique. Le danger com-mun devrait unir l'Italie et la Yougoslavie pour une defense et une action communes reglees par une convention; contre ce peril commun il faut un front de defense commun, loyal, inaccessible ä la jalousie. L'Alle-magne est et reste notre enne-mi commun. Que l’Italie n'ou-blie pas qu'elle ne vivra jamais en sincere amitie avec l'Alle-magne tant que sa frontiere passera sur le Brenner. C'est pourquoi l'Italie n’a qu'ä choi-sir: ou renoncer ä la frontiere du Brenner et rendre toutes les regions allemandes du Tyrol aux Allemands ou bien compter sur la haine perpetuelle du monde allemand tout entier; tertium non datur. C'est aussi pourquoi l'Italie devra regarder de pres avant de permettre ä l'Allemagne de s'ancrer en Ca-rinthie. Par contre l’Italie devrait voir eile meme que la Yougoslavie en possession de la Carinthie slovene ne serait en aucune fa(;on dangereuse pour eile. Car les militaires Italiens m'avoueront certaine-ment que dans une Situation tout ä fait excentrique avec
da bi Italijo preko Koroške z vojno ogrožala. To uvidi vsak laik. Iz tega sledi, da Italija nikdar ne bo mogla v to privoliti, da bi Koroška prišla v oblast Nemčije, in da bo Italija svojim lastnim interesom služila, če bo podpirala z nacionalnimi in varnostnimi argumenti podkrepljene aspiracije Jugoslavije na srednjo Dravsko dolino na Koroškem in celovški kotel.
Ako uvažujemo te vidike, je na prvi pogled jasno, da o kaki integralni priključitvi Avstrijske republike k Nemčiji ne more biti nobenega govora. Taka priključitev bi imela namreč za posledico, da bi se 100.000 koroških Slovencev moralo izročiti Nemčiji, kamor nikdar spadali niso, in da bi nemštvo odslej vse tri svoje sosede, Italijo, Češkoslovaško in Jugoslavijo, s tem pa mir v Evropi opasno ogrožalo.
Iz tega izhaja, da mora pri-ključitveno gibanje ali ostati brezuspešno ali pa da more voditi kvečjemu samo do delne udovolitve. Poglejmo, kakšne rešitve bi konkretno utegnile priti v poštev.
des Communications complete-ment insuffisantes, il est abso-lument impossible ä la Yougo-slavie de penser seulement ä menacer l'Italie dune guerre par la Carinthie. Cest clair pour tout le monde. II s’en suit que l'Italie ne pourra jamais per-mettre que la Carinthie passe ä l'Allemagne et d'autre part qu'il serait de l'interet de l'Italie de soutenir les aspirations yougoslaves ä la vallee de la Drave et au bassin de Klagen-furt renforcees par des argu-ments de nationalite et de se-curite.
Par consequent il est clair au premier abord, qu'il ne peut etre question dune incorpora-tion integrale de la republique autrichienne ä l'Allemagne. Les consequences de cette incorpo-ration seraient que 100.000 Slo-venes seraient sacrifies ä l'Alle-magne ä laquelle ils n'ont jamais appartenu, et d’autre part, que des ce moment, les Alle-mands menaceraient serieuse-ment leurs trois voisins, la Tchecoslovaquie, l’Italie et la Yougoslavie et par lä la paix europeenne.
Donc le mouvement de rat-tachement devra echouer ou n’aboutir qu'ä une satisfaction partielle. Regardons quelles seraient les Solutions concretes ä considerer.
Če se uvažuje goli nacionalni princip, bi se od današnje Avstrije odcepili samo oni kraji, ki na podlagi nacionalnega principa spadajo k Jugoslaviji, dočim bi ves ostali teritorij Avstrijske republike pripadel (morda z majhnimi korekturami na češkoslovaški meji) Nemčiji. Jugoslaviji bi se v tem slučaju morali prideliti Zilska dolina do Šmohora, obe bivši plebiscitni coni (s korekturo pri Podrav-ljah) in Radgona z okoliškimi slovenskimi vasmi. Kar se mesta Beljaka tiče, bi šla meja po Dravi, tako da bi južni del mesta z državnim kolodvorom pripadel Jugoslaviji, severni del z južnim kolodvorom pa Nemčiji (glej zemljevid str. 10).
S tako rešitvijo avstrijskega vprašanja pa Italija najbrž ne bi bila zadovoljna, ker bi se v tem slučaju Nemci pokazali na Brenner ju in pri Silianu; italijanska posest v Tirolu bi bila občutno ogrožena. Da bi se Italijanom bramba Brennerja olajšala, bi brezdvomno zahtevali, da se njihova vzhodna meja v Dravski dolini premakne na vzhod vsaj tako daleč, da bi Italija prišla v posest turske železnice, ki vodi iz Badga-
II
D apres le seul principe des nationalites seules se detache-raient de 1'Autriche les regions qui d'apres ce principe meme appartiennent k la Yougoslavie, tandis que tout le reste du territoire de la republique autrichienne (sauf peut - etre quelques petites corrections k la frontiere tchecoslovaque) pas-serait ä 1'Allemagne. En ce cas, on devrait adjuger k la Yougoslavie la Zilska dolina (la vallee de Zila, Gailtal) jusqu'ä Šmohor (Hermagor), les deux zönes du dernier plebiscite (avec une rectification ä Podravlje) et Radgona (Radkersburg) avec les villages slovenes des environs. En ce qui concerne la ville de Beljak (Villach) c'est la Drave qui formerait la frontiere. La partie meridionale de la ville avec la gare d’etat nous revien-drait, la partie septentrionale avec la gare du Sud k l'Alle-magne (voir la carte p. 10).
Cette solution de la ques-tion autrichienne ne conten-terait probablement pas les Italiens parceque les Allemands apparaitraient sur le Brenner et k Silian; la securite italienne dans le Tyrol en serait sensi-blement menacee. Pour faciliter aux Italiens la defense du Brenner l’Italie demanderait sans doute que leur frontiere
steina v Spittal. Kajti ta železnica bi, ako jo dobijo Nemci v roke, jim omogočala neposreden naval iz Salzburga v gornjo Dravsko dolino. Ako se ta del turske železnice izroči Italiji, potem bi njena meja od Brennerja naprej tekla po vrhu neprestopnih Visokih Tur do Ankogla, odkoder bi se obrnila preko Reißecka na jug v Dravsko dolino, katero bi za-padno od Spittala n. Dr. prekoračila, in preko Weißensee in Šmohora šla naravnost na današnjo italijansko-avstrijsko mejo v Karnijskih Alpah. To bi bila za Italijo naravnost idealna strategična meja. Pa tudi Jugoslavija bi s čisto nacionalno rešitvijo avstrijskega problema nikakor ne mogla biti docela zadovoljna, temveč bi morala iz varnostnih ozirov zahtevati še dve majhni korekturi, in sicer pripojitev sod. okraja Št. Pavel v Labudski dolini in Lučanske doline na Štajerskem, da bi se na ta način vsaj deloma ustreglo tudi njenim najnujnejšim varnostnim potrebam. Meja Nemčije bi v tem slučaju tedaj potekala: napram Italiji od Brennerja po Visokih Turah do Ankogla, odtod na Dravo in preko Weißensee na gorovje severno od Šmohora; proti
de 1'Est dans la vallee de la Drave avancjat au moins aussi loin vers 1'Est pour lui donner la partie de la ligne de Tauern qui va de Badgastein k Spittal. Car entre les mains des Allemands cette ligne leur per-mettrait une invasion imme-diate de Salzburg dans la haute vallee de la Drave. Si on don-nait en partage k 1'Italie cette partie de la ligne, sa frontiere suivrait k partir de Brenner la crete des Hautes Tauern jusqu’ä Ankogel d'oü eile tournerait par Reisseck dans la vallee de la Drave qu'elle franchirait ä l'Ouest de Spittal et rejoindrait ä travers le lac Weissensee et Šmohor (Hermagor) directement la frontiere austro - italienne actuelle dans les Alpes car-niques. Pour l’Italie ce serait une frontiere strategique ideale.
La Yougoslavie ne se con-tenterait pas non plus d'une solution du probleme autrichien exclusivement nationale (eth-nique), mais contrainte par des necessites de securite eile de-vrait demander deux rectifica-tions, k savoir l'incorporation de l'arrondissement St. Paul dans Labudska dolina (la vallee du Lavant, Lavanttal) et de Lu-čanska dolina en Styrie pour que ses inquietudes les plus urgentes soient un peu apaisees. La frontiere allemande serait donc celle-ci vers l’Italie t
Jugoslaviji pa od te ravnokar omenjene točke nad Šmo-horom po vrhu gorovja, ki vodi od Šmohora preko Dobrača na Beljak, potem po Dravi do kolena pod Wernbergom, odtod po Osojskih Turah na Magdalensko goro in Svinjsko planino, čez Labudsko dolino na Koralpe, potem po severnih grebenih Lu-čanske doline do Špilja in od tam po Muri do Radgone, kjer bi zavila zapadno od mesta proti severovzhodu na današnjo prekmursko mejo (glej zemljevid na str. 13).
Da bi bila naša štajerska meja proti Nemčiji tudi v tem slučaju še zelo slabo zavarovana, leži na dlani. Češkoslovaška republika pa bi bila naravnost smrtonosno ogrožena, ker bi bila od Nemčije na treh straneh objeta.
Možna pa je še tretja rešitev problema: popolna razdelitev Avstrije. Mi bi o tej možnosti ne razpravljali, ko bi se ne bil obravnaval baš ta problem že napol oficiozno v krogih Društva narodov. Moramo se torej pripraviti tudi na to možnost.
Recimo: Nemčiji se priključijo Vorarlberg in Tirol do Brennerja, Salzburg do tako
du Brenner ä travers les som-mets des Tauern jusqu'ä Ankogel, de lä ä la Drave, le Weissensee jusqu'ä la montagne au Nord de Šmohor; vers la Yougoslavie: du point de Šmohor mentionne tout ä l'heure aux sommets de la montagne qui s'etend de Šmohor jusqu’ä Dobrač, de lä ä Beljak (Villach), le cours de la Drave en aval jusqu'ä son detour au pied de Wemberg, les sommets des Tauern d'Ossiach ä la Magda-lenska gora et Svinjska planina (Saualpe), en traversant la (val-lee du Lavant) Labudska dolina ä la Kor-Alpe, par les sommets septentrionaux de la Lučanska dolina ä Špilje (Spielfeld), la Mur jusqu'ä Radgona (Radkers-burg), oü ä l'Ouest de la ville, eile tournerait vers le Nord-Est jusqu'ä la frontiere du Prekmurje d'aujourd'hui (voir la carte p. 13). Notre frontiere vers l'Allemagne meme en ce cas ne serait que tres mal assuree ce qui est de toute evidence. La Tchecoslovaquie serait menacee de mort, car alle serait embrassee de trois cötäs par l'Allemagne.
Mais il y a une troisieme solution du probleme: un par-tage complet de l'Autriche. Nous ne parlerions pas de cette possibilite si ce n'etait exactement ce problema qui a occupe officieusement la Soci-
u
zvanih Nizkih Tur, vsa Gornja Avstrija in dolina Enns od Štajerske, dočim se ostali teritorij današnje Avstrije razdeli med Italijo, Jugoslavijo in Češkoslovaško, in sicer na ta način, da pripade Italiji tisti del vzhodne Tirolske in zapadne Koroške, ki je naveden že pri zgoraj omenjeni drugi varianti, t. j. torej do črte Ankogl, Reißeck, Spittal, Weißensee, Šmohor; Češkoslovaški bi se pridelila vsa Dolnja Avstrija z gorenjo dolino reke Salza zaradi drugega dunajskega vodovoda, ki ima svoje izvire v Hochschwabu; Jugoslaviji pa ostala Koroška, vsa Štajerska (izvzemši dolino Enns) in dolina Pongau od Salzburške. Meje, ki so razvidne iz zemljevida na str. 15, napram Nemčiji bi potekale tedaj: za Italijo po Visokih Turah do Ankogla, za Jugoslavijo od Ankogla do Arlscharte, odtod po razvodju med rekama Salzach in Enns na eni in Muro na drugi strani preko Hochgol-linga na Hochschwab in odtod na današnjo provincialno mejo med Gornjo in Dolnjo Avstrijo v smeri proti češki republiki. Taka razdelitev bi velik del današnjega avstrijskega teritorija pripojila Nemčiji, ne da bi ob-
ete des Nations. Nous devons done etre prepares aussi ä cette possibilite.
Disons: Vorarlberg et Tyrol jusqu'au Brenner, Salzburg jus-qu'aux Basses Tauern, la Haute Autriche entiere et de la Styrie la vallee de l'Enns (Ennstal) pas-seraient ä l'Allemagne, tandis que les voisins se parta-gera.ient le reste du territoire. Ainsi 1' 11 a 1 i e obtiendrait la partie du Tyrol et de la Ca-rinthie occidentale que nous mentionnions plus haut dans notre deuxieme variante, c’est donc ä l'Ouest de la ligne Ankogel, Reisseck, Spittal, Weis-sensee, Šmohor; on adjugerait ä la Tchecoslovaquie la Basse Autriche entiere avec la haute vallee du Salza ä cause du deuxieme aqueduc de Vienne qui prend ses sources a Hochschwab; la Yougoslavie obtiendrait le reste de la Carinthie, la Styrie entiere sauf la vallee de l'Enns (Ennstal), la vallee de Pongau en Salzburg. Les frontieres (voir la carte p. 15) du cöte de l'Alle-magne seraient donc les sui-vantes: pour l'Italie : les som-mets des Hautes Tauern ä partir du Brenner jusqu'ä Ankogel; pour la Yougoslavie d'An-kogel ä Arischarte, de lä sui-vant la ligne de partage des eaux entre la Salzach et l'Enns d'une part et la Mur d'autre
i
r.
k
enem Nemčija mogla resno ogrožati Italijo, Jugoslavijo in češkoslovaško.
Ta rešitev bi poskrbela v izdatni meri za varnost Češkoslovaške, vendar bi trpela na fatalni napaki, da bi Češkoslovaška morala sprejeti okoli 3 milijone Nemcev v svojo državo, ki bi radi tega izgubila svoj slovanski nacionalni značaj. Jaz radi tega dvomim, da bi Češkoslovaška bila voljna svojo nacionalno državo izpostaviti nevarnosti takega eksperimenta. Ako pa Češkoslovaška to danajsko darilo odkloni, potem ne preostane drugega, nego da se iz današnje Dolnje Avstrije stvori samostojen etat tampon, morda pod imenom »Svobodno mesto Dunaj« po vzorcu mesta Gdanskega (glej zemljevid na str. 15).
Ker pa tudi Jugoslavija nima nobenega poželjenja po nemških dušah, bi se mogel ta etat tampon razširiti tudi na tiste nemške zemlje Štajerske in Koroške, katere bi po varianti III imele Jugoslaviji pripasti, tako da bi imel ta etat tampon napram Nemčiji svoje meje ob današnji provincialni meji med Gornjo in Dolnjo Avstrijo (s korekturo radi vodovoda), potem od Hoch-
part, traversant Hochgolling, Hochschwab et de la vers la frontiere provinciale entre la Haute et la Basse Autriche dans le sens de la Tchecoslo-vaquie.
Cette solution apporterait k la Tchecoslovaquie une veri-table garantie de securite, mais elle aurait le grave inconvenient d'incorporer k la Tchecoslovaquie pres de trois millions d’Allemands ce qui enleverait son caractere national slave. Je dois done douter que la Tchecoslovaquie veuille expo-ser son etat au danger de cette experience. Si la Tchecoslovaquie refusait ce don funeste il ne resterait qu'ä creer un etat tampon qui comprendrait le territoire de la Basse Autriche actuelle, peut-etre sous le nom de la »Ville libre de Vienne« k l'exemple de celle de Danzig (voir la carte p. 15).
Mais comme la Yougoslavie elle aussi ne desire nullement des sujets allemends, cet etat tampon pourrait s'etendre aussi sur les territoires de Styrie et de Carinthie qui d'apres la variante III devraient passer ä la Yougoslavie. Cet etat tampon serait ainsi limite vers 1'A 11 e -m a g n e : la frontiere provinciale entre la Basse et la Haute Autriche actuelles, de Hochschwab k travers le Hochgolling suivant les sommets des Basses
schwaba preko Hochgollinga po vrhovih Nizkih Tur na Arlschar-te in odtod na Ankogel; napram Italiji od Ankogla preko Reißecka, Spittala in Weißensee do Šmohora, napram Jugoslaviji pa od Šmohora preko Dobrača na Dravo pri Beljaku, odtod na Dravsko koleno pod Wernbergom, dalje po Osojskih Turah na goro Svete Magdalene in Svinjsko planino, Koralpe, Špilje, po Muri do pred Radgono, zapadno od Radgone na današnjo avstrijsko-jugoslovansko mejo v Prekmurju (glej zemljevid na str. 18).
S to rešitvijo avstrijskega vprašanja bi mogli biti vsi prizadeti najbolj zadovoljni, ker bi najbolj ustrezala nacionalnim zahtevam vseh prizadetih. Vsaj mi Jugoslovani bi tako rešitev vsekako kot najbolj pravično in dejanskim razmeram in potrebam najbolj odgovarjajočo pozdravili. Italija bi bila z njo tudi lahko zadovoljna, ker bi bila njena vzhodna meja na Koroškem popolnoma zavarovana in bi radi tega lahko vso svojo skrb obračala samo na zavarovanje Brennerja.
Tauern jusqu'ä Arischarte et ä Ankogel; entre 1' 11 a 1 i e et l etat tampon: d'Ankogel par le Reisseck, Spittal et Weissen-see jusqu'ä Šmohor; entre la Yougoslavie et l'etat tampon: de Šmohor ä Dobrač, la Drave pres de Beljak (Villach), de lä au detour de la Drave au pied de Wernberg, aux sommets des Tauern d'Ossiach jusqu'ä la Magdalenska gora et Svinjska planina, Kor-Alpe, Špilje, le cours inferieur de la Mur jus-qu'avant Radgona oü eile passe ä l’Ouest de Radgona ä la fron-tiere austro-yougoslave du Prekmurje actuel (voir la carte p. 18).
C'est cette solution de la question autrichienne qui pour-rait contenter le mieux tous les interesses parcequ'elle corres-pondrait le plus aux aspirations nationales de tous. Nous Yougo-slaves, au moins, saluons cette solution comme la plus juste et la mieux adaptee au veritable etat de choses et aux veritables necessites. L'Italie eile aussi pourrait en etre contente par-ceque sa frontiere orientale en Carinthie serait tout ä fait süre et lui permettrait de concentrer son attention sur la defense du Brenner.
III
Odgovoriti je treba še na Cet etat tampon (voir la vprašanje, če bi bil etat tam- carte p.	18) est-il capable
pon (zemljevid str. 18) življenja d'exister? J'affirme categori-
Čas, 1925/26	2
o ll
L*J
er
LJ
zmožen. Jaz pravim kategorično: Da! Pod pogojem, če bi se popolnoma depolitiziral in nevtraliziral.
Odločilna za obstoj in razvoj avstrijske države - ločilnice bi bila usoda mesta Dunaja z 2 milijonoma prebivalcev. Dunaj bi moral priti do zavesti, da je svojo politično vlogo za enkrat doigral in da je njegova bodočnost v prvi vrsti na gospodarskem in prometnem polju. Dunaj je bil že izza rimskih časov sem vedno važen trgovski emporij in bo to ostal, pa naj bodo dežele okrog njega politično grupirane kakorkoli. Gospodarsko življenje narodov ima svoje potrebe in svoja pota, ki se ne zlagajo vsepovsod s političnimi prilikami. Dunaj leži na križišču svetovnih trgovskih žil, ki vodijo iz zapad-ne Evrope v vzhodno ter iz južne v severno in obratno. To je nujna posledica geografične konfiguracije srednje Evrope, na koji nihče ne more ničesar spremeniti. Ako se Dunaj odkritosrčno enkrat za vselej odreče vsem političnim aspiracijam, ki bi nasprotovale interesom njegovih sosedov, zlasti severnih in južnih Slovanov, potem bo ostal še zanaprej gospodarsko, prometno, finanč-
quement que oui. Sans doute k la condition qu’il perde toute activite politique et se neutra-lise completement.
Ce qui deciderait l'existence de cet etat tampon, c'est le sort de Vienne avec ses deux millions d'habitants. Vienne de-vrait arriver k se convaincre que, pour le moment, son role politique est fini et que son avenir est dans le domaine economique comme centre de Communications. Aux. temps romains dejä Vienne etait une place de commerce tres importante, ce quelle sera toujours quel que soit le groupement politique des pays voisins. La vie economique des nations a ses besoins et ses lois qui ne concordent pas partout et toujours avec les rapports poli-tiques. Vienne est au croisement des routes mondiales de commerce qui relient le Nord et le Sud, l'Est et l'Ouest de l'Eu-rope. C'est la configuration geo-graphique de l'Europe centrale — et personne ne peut la changer — qui veut cela. Si Vienne une fois pour toutes, renonce sincerement k toutes les aspirations politiques qui s'opposeraient aux interets de ses voisins, surtout des Slaves aussi bien ceux du Nord que ceux du Sud, la ville de Vienne restera un centre europeen de tout premier ordre que ce
no in kulturno žarišče prve vrste, ker se ga sosedje ne bodo izogibali — kakor danes —, ampak se ga v svojem lastnem interesu posluževali kot naravnega posredovalca in pomočnika.
To vlogo pa bo Dunaj mogel prevzeti v polni meri šele tedaj, kadar bodo nasledstvene države v položaju, da mu brez sumnje lahko zaupajo, in to bo takrat, ko bo zaradi revizije današnjega stanja vsem sanjam o restavraciji podonavske monarhije v tej ali oni obliki napravljen temeljit in nepreklicen konec. V tem pogledu je po mojem naziranju naravnost politična potreba, da se vsaj en znaten del prejšnjih habsburških tako zvanih dednih kronovin, iz kojih je v teku časa habsburška monarhija zrasla, priklopi Nemčiji, ker bo s tem razbita podlaga za vsak restavracijski poskus. Kajti niti najmanjšega dvoma ni, da tiste kronovine, ki bi se sedaj združile z nacionalno nemško državo, nikdar več ne bodo gravitirale proč od nje in da bi vsak poskus, habsburški dinastiji na ljubo trgati jih zopet od matere Ger-manije, ostal docela brezuspe-
soit au point de vue economi-que ou comme centre de com-munication ou foyer de civili-sation ou capitale financiere; car ses voisins ne 1'eviteraient pas, ce qu'ils font aujourd'hui, mais dans leur propre interet ils s'en serviraient comme d'un aide et dun intermediaire na-turel.
Vienne ne pourra jouer son role dans toute son etendue qu'au moment oü les etats suc-cesseurs seront en etat de le lui confier sans arrierepensee ce qui sera le cas alors que toute pensee de restauration de la monarchie danubienne sous quelle forme que ce soit sera definitivement ecartee gräce ä la revision de l etat de choses actuel. Dans ce sens il est ä mon avis politiquement tout ä fait necessaire qu’une partie des provinces dites autrefois heri-tieres des Habsbourg >at qui formaient le germe d’oü au cours des siecles a surgi la monarchie d'Habsbourg, s'in-corporent ä l'Allemagne pour que par lä tout essai de restauration soit prive de sa base. Car il n'y a point de doute que las provinces une fois unies avec l'etat allemand ne gravi-teraient jamais en sens inverse et que toute tentative pour les arracher ä la mere Germanie en faveur de la dynastie des Habsbourg echouerait. Je pense
šen. Smatram torej, da bi odcepitev onih pokrajin, ki sem jih zgoraj naštel, od Avstrije in njih inkorporacija Nemčiji pomenila zadnji definitivni akt razrušitve bivše Avstro-ogrske monarhije in da bi z njo splavali nepreklicno vsi upi Habsburžanov po Donavi. Prav tako pa se mi zdi gotovo, da se je vedno bati restavracijskih poskusov, dokler bo današnja Avstrija obstojala. Zato je njena razdružitev nujen postulat trajnega umirjenja srednje Evrope, obenem pa tudi ozdravljenja Dunaja iz njegovega današnjega somnambuličnega stanja.
Ako se ustvari etat tampon, kakor je tukaj zamišljen (glej na strani 18), bi predvsem odpadle aprovizačne skrbi za popolnoma pasivne kraje Vorarlberg, Tirol, Salzburg, Ennstal in zapadno Koroško (Vorarlberg ima samo 3%, Tirol 4-9%, Solnograd 9 % žitne zemlje, Dolnja Avstrija pa 43%); vse rodovitne doline današnje Avstrijske republike bi novi vmesni državi ostale, zlasti bogata okolica Dunaja z March-feldom in Tullnerfeldom, plodovita srednja Štajerska, bo-
donc que la Separation des regions enumerees plus haut et leur incorporation ä l'Alle-magne signifierait Ie dernier acte definitif de la destruction de l'ancienne monarchie austro-hongroise et qu'avec eile toutes les esperances des Habs-bourg se reduiraient a neant. II est egalement sür que, l'Au-triche d’aujourd'hui existante, nous avons toujours ä craindre des tentatives de restauration. C'est pourquoi la dissolution est indispensablement dictee par la tranquillite definitive de l'Europe centrale; c'est en meme temps aussi la guerison de Vienne qui sera tiree de son etat de torpeur actuel.
Par la creation de l’etat tampon comme nous le proje-tons (voir la carte p. 18) tous les soucis d'approvisionnement des regions completement passives tomberaient; ce sont sur-tout le Vorarlberg (n'a que 3% de terres labourees), le Tyrol (4-9%), Salzburg (9%), Ennstal et la Carinthie occidentale, tandis que la Basse Autriche est fertile ayant 43% de terres labourees. Toutes les valleees fertiles de la republique d'au-jourd'hui resteraient ä l'etat tampon, surtout les riches en-virons de Vienne avec Marchfeld et Tullnerfeld, la fertile Styrie centrale, le riche arron-dissement de Št. Vid (St. Veit)
gati šentvidski okraj in La-budska dolina na Koroškem. Aprovizačne skrbi Dunaja bi bile s tem v zelo izdatni meri zmanjšane. Radi nevtralizacije vmesne države bi odpadel ves vojaški budget in bi se na ta način znatne vsote mogle uporabiti za izgradnjo socialnih ustanov, odpravo brezposelnosti in direktno ali indirektno podporo industrije. Tako bi postali eksistenčni pogoji vmesne države brez primere ugodnejši od današnjih in tudi ugodnejši od eksistenčnih pogojev sosedov, Samo delati bi pač morali začeti Avstrijci, prenehati bi morali sami sebe sabotirati, in zlasti Dunaj bi se moral odvaditi onega brezskrbnega fe-aškega življenja, ki je bilo do-sihdob tipično zanj. Dunaj bo pač moral zamenjati vlogo udobnega preužitkarja z vlogo agilnega trgovca in špediterja srednje Evrope, potem pa ne bo samo dobro, ampak prav dobro živel. Brez njegove lastne dobre volje pa še dojenca ne ohraniš pri življenju.
Dunaj je eno izmed naravnih evropskih središč z veliko zgodovino. Bila bi kulturna škoda, ako bi moral kot provincialno
et la vallee du Lavant (Labud-ska dolina, Lavanttal) en Ca-rinthie. Les difficultes d'appro-visionnement de Vienne se-raient reduites dans une large mesure. Gräce ä la neutrali-sation de 1'etat tampon le budget militaire disparaitrait com-pletement et ainsi des sommes bien plus elevees pourraient etre consacrees aux institutions sociales, ä l'abolition du chö-mage et ä l'encouragement direct et indirect de l'industrie. Les conditions d'existence de-viendraient ainsi bien plus fa-vorables dans l'etat tampon qu'elles ne le sont dans la re-publique actuelle, meme qu'elles ne le seraient dans les etats voisins. Sans doute les Autri-chiens devraient commencer ä travailler, ils devraient cesser de se suicider eux memes et surtout Vienne devrait aban-donner la vie d'insouciance tout ä fait typique qui a ete la sienne jusqu'ä present. Vienne devrait changer son role de rentier commode pour celui de commen;ant et d'expediteur actif et assidu au centre de l'Europe; en ce cas-lä eile vivra bien, meme tres bien. Sans sa propre volonte on ne peut pas elever ni un nourrisson.
Vienne est un des centres de l'Europe par sa Situation et son histoire celebre. La civili-sation souffrirait si eile etait
mesto na skrajni periferiji Nemčije izhirati. Kot središče majhne samostojne nevtralizirane vmesne države pa bi utegnil nekoč postati metropola bodoče Zveze evropskih držav! Ne bilo bi napačno, če bi Dunaj tudi sam na svojo bodočnost mislil.
condamnee ä la mort lente dune ville provinciale ä la periferie extreme de 1'Alle-magne. Comme centre d'un pe-tit etat tampon autonome et neutralise, eile pourrait devenir un jour la metropole de 1’union future des etats de 1'Europe, La ville de Vienne ferait bien de pen-ser aussi elle meme ä son avenir.
Končno si dovoljujem še eno pripombo glede nacionalne politike, ki bi jo bilo treba ubrati v slučaju, če bi zaradi kakršnekoli razdelitve Avstrije prišel znatnejši del nemškega prebivalstva pod Jugoslavijo. In to, kar mislim tukaj poudariti glede Jugoslavije, velja tudi drugod in za druge. Nič bi ne bilo bolj napačno, nego če bi poskusili nemški živelj, ki bi naši državi pripadel, slavizirati. Vsi taki poskusi so po mojem trdnem prepričanju zgrešeni. Italija naj si nikar ne domišlja, da se ji bo kdaj posrečilo, naše slovenske in hrvatske sorojake v Primorju ali pa Nemce v Tirolu asimilirati. Nacionalna zavest je danes splošna dobrina vseh civiliziranih narodov srednje Evrope in je radi tega zadosti
IV
A la fin je me permets en-core un mot sur la politique nationale qu'on devrait prati-quer en cas d'un partage quel-conque de l'Autriche d'apres lequel un nombre plus ou moins considerable d'Allemands pas-serait ä la Yougoslavie. Et ce que je vais dire ici pour la Yougoslavie vaut egalement ail-leurs et pour d'autres. Rien de plus faux que d'essayer la sla-visation de 1'element allemand incorpore ä notre etat. Tous ces essais sont, j’en ai la ferme conviction, voues ä un echec. Que l'Italie ne s'imagine pas qu’elle reussira jamais ä assi-miler nos camarades slorvenes et croates en Istrie et Venetie ou les Allemands du Tyrol. La conscience nationale est au-jourdhui le bien commun de tous les peuples civilises de 1'Europe centrale et gräce ä celä eile est assez forte pour repousser avec succes tous les
močna, da bo, tudi če bi Lige narodov ne bilo, vse poskuse potujčevanja uspešno odbila. Le škoda za moči, ki se v tem nekoristnem prizadevanju trošijo. Pustimo povsod nacionalnim manjšinam mirno živeti in se nacionalno in kulturno razvijati; saj ni res, da bi moralo biti v vsaki državi prebivalstvo enotno nacionalno; to je povsem krivo državnopravno na-ziranje. Zgodovina in promet sta na mnogih mestih narode med seboj pomešala, s čimer mora praktični svet računati. Nacionalno izglajenje je prav tako nezmiselno, kakor je bil nezmiseln in nekulturen enak poskus na verskem polju v času, ko so državniki prisegali na formulo: Cuius regio, illius religio. Danes se smejemo nad tem in prepričan sem, da se bodo zanamci smejali gotovim modernim nacionalnim pretiranostim. Kajti svet se bo po drugih kakor po nacionalno ekskluzivnih vidikih uredil. Zaradi tega pa po mojem mnenju delajo slabo državno politiko oni, ki narodne manjšine tlačijo in jih skušajo umetno s sveta spraviti.
essais d'assimilation, meme s'il n'y avait pas de Ligue des Na-tions. II est dommage de gas-piller des energies pour un effort si inutile. Laissons vivre partout en paix les minorites nationales et laissons les se de-velopper au point de vue de leur nationalite et de leur civi-lisation; il n'est pas du tout vrai que dans chaque etat les habitants doivent appartenir ä la meme nationalite (au point de la langue); c’est une con-ception tout ä fait fausse du droit public. L'histoire et les relations en bien des villes ont mele differentes nations entre elles et le monde en doit tenir compte. Cette unification n’est pas moins insensee que ne l'etait la tentative analogue sur le terrain religieux aux temps oü les hommes d’etat juraient sui-vant la formule: Cuius regio illius religio. Nous en rions au-jourd'hui et je suis sür que nos descendants riront autant un jour de certaines exagerations nationales d'aujourd'hui. Car c’est d'apres d’autres principes que le monde reglera ses affaires. Voilä pourquoi je pense que c'est une mauvaise politique d’opprimer les minorites nationales et de chercher ä les faire disparaitre.
Sklep. Naj bo bodoča usoda današnje Avstrijske republike katerakoli, to je gotovo, da se že iz samih nacionalnih ozirov, ne glede na varnostne, v n o -benem slučaju ne sme odločiti brez Jugoslavije in proti njej. To je naš aksiom, od katerega pod nobenim pogojem ne moremo odstopiti. Če bi se Nemci odrekli svojemu imperialističnemu »drangu« proti Adriji, kateremu smo v prvi vrsti Slovenci na potu, bi se — kar se Jugoslavije tiče — tudi avstrijski problem dal s pametnim sporazumom rešiti. Bodočnost bo pokazala, če je svetovna vojna Nemce izučila, da šovinizem ni najboljši svetovalec, sila pa ne najboljše orožje.
Conclusion. Quel que soit le sort futur de la republique autrichienne actuelle, c'est cer-tain que les seuls egards na-tionaux, sans ceux de la secu-rite, suffisent pour qu'on ne de-cide rien ni sans ni contre la Yougoslavie. Cest notre axiome auquel nous ne pou-vons renoncer ä aucune condition. Si les Allemands renon-caient ä leur desir imperialiste de l'Adriatique que contrarions surtout nous Slovenes, on pour-rait resoudre aussi le probleme d'Autriche au moins en ce qui concerne la Yougoslavie par une convention raison-nable. L'avenir nous montrera, si la grande guerre a appris aux Allemands que le chauvinisme n'est pas le meilleur conseiller comme la force n’est pas la meilleure arme.
LOČITVE ZAKONA
v območju ljubljanskega višjega deželnega sodišča v letih 1918—1923.
Dr. Milan Škerlj.
S statistiko se pri nas razmerno malo bavimo, razen z gospodarsko. Zlasti se premalo zanimamo, da bi številično dognali one pojave v življenju poedincev in vsega naroda, ki so predmet tako zvane moralne statistike. Priznati je treba, da je danes res težko zbirati surovi material te vrste, še težje pa, v nekih ozirih celo nemogoče, obdelavati ga za vso državo skupaj. Prerazlične so za tako delo gmotne in kulturne prilike v raznih delih države, prerazlično zlasti tudi pozitivno pravo.
To pa ne sme ovirati, da vsaj s podrobnim delom skušamo doprinašati k naši moralni statistiki, kolikor je po danih razmerah mogoče, tembolj, ker je ravno doba po vojni in po prevratu tudi v tem pogledu jako zanimiva, statistika te dobe za naš razvoj jako važna. Splošno je prepričanje, da je število ločitev zakona po vojni jako porastlo in da se tu kaže propadanje zakonske morale, zlasti spolne. Zato morda ne bo nezanimivo preiskati, ali in kako se ti pojavi razodevajo v številkah. Surovi material nam dajejo uradne stavnice, ki jih sodišča sestavljajo o sodnih ločitvah zakona.1
Poudariti moram najprej, da iz omenjenih števnic ni mogoče razbrati vsega, kar bi bilo važno. Za izčrpno raziskavo bi trebalo predvsem točnega števila zakonov, ki so pri nas obstajali 1. januarja 1918, in nadalje števil sklepov in razdorov zakonskih zvez v naslednjih letih. Te statistike ni, točna bi se tudi javalne dala dobiti, saj se niso vsi zakoni, ki so v določenem trenutku obstajali v območju ljubljanskega višjega dež. sodišča, sklenili v tem območju in brez dvoma se je marsikateri v tem območju sklenjeni zakon razdrl izven
1 Zahvaliti moram na tem mestu g. sodnika Maksa Juvanca, ki je obdelal števnice tako, da je sestavil iz njih absolutne številke po raz-predelih, ki jih ima publikacija bivše avstrijske statistiške centralne komisije »Tafelwerk der österr. Justizstatistik, ein Quellenwerk für justizstatistische Forschungen«, Wien, 1912.
tega območja. Premikanje prebivalstva je bilo ravno v prvih letih po vojni večje nego kdaj poprej.
Nemogoče je primerjanje z drugimi deli naše države, razen z Dalmacijo, pa tudi tu bi številke ne bile povsem pripravne, ker ima Dalmacija znaten odstotek pravoslavnega prebivalstva.
Jako oteženo je tudi primerjanje s predvojno dobo. Primerjanje s številkami za vso bivšo Avstrijo ima le toliko smisla, kolikor je v vsej bivši Avstriji veljalo isto matrimoni-alno pravo in je imela Avstrija po večini katoliško stanov-ništvo. Podrobna statistika pa v bivši Avstriji ni bila urejena po območjih zbornih sodišč I. stopnje, nego po kronovinah. Dale bi se s približno točnostjo primerjati številke iz 1. 1912. — te so zadnje, ki so mi na razpolago — za bivšo vojvodino Kranjsko s številkami za okrožji deželnega sodišča ljubljanskega in okrožnega sodišča novomeškega, dasi obseg ljubljanskega okrožja ni več enak predvojnemu. Neporabne pa so številke za bivšo vojvodino Štajersko za primerjanje s številkami za območje celjskega in mariborskega okrožnega sodišča, zato, ker se v statistiki ločitev kažejo ne samo vplivi pravnih norm, nego predvsem vplivi veroizpovedanja, narodnosti, gospodarskih prilik, splošne kulturne stopnje itd. V teh pogledih pa ni moči primerjati slovenskega dela bivše Štajerske z nemškim delom, vsaj ne v vseh." Zato primerjam samo številke, ki so veljale 1. 1912. za vso bivšo Avstrijo, s številkami za vse območje ljubljanskega višjega deželnega sodišča. Mislim, da bodo napake na ta način manjše. Nekaj negotovosti je slednjič še v tem, da za Prekmurje predvojne statistike sploh nimam, povojna pa se začne šele z letom 1920., saj smo Prekmurje zasedli šele v drugi polovici leta 1919.
Kjer primerjam podatke števnic s številom	prebivalstva,
sem po štetju 1. 1910. računil za oni del Kranjske,	ki	je	v	naši
državi, 456.000 Stanovnikov, za oni del Štajerske,	ki	je	v	naši
2 Da so razlike velike, kažejo naslednje številke: Vsa Štajerska
1.	1910.: 1,444.000 duš, celjsko in mariborsko okrožje 477.000 duš. Vseh ločitev zakona 1. 1912.: 255, torej bi jih po številu prebivalcev na naš del prišlo 84, na Kranjskem pa je bilo leta 1910.: 526.000 duš in le 26 ločitev. Ni verjetno, da bi mogla biti razlika med Kranjsko in južno Štajersko tako velika, dasi nekaj razlike je, kakor dokažem pozneje. Vpliv mesta Gradca in zgornještajerskib industrijskih okrajev se mi vidi dovolj jasen.
državi, 501.000 Stanovnikov, prištel sem tu še za prevaljski okraj 16.000 in za Apaško kotlino 8000 Stanovnikov, od 1. 1920. naprej za Prekmurje 91.000 Stanovnikov, za vso Štajersko torej 592.000 Stanovnikov.
Pri tem je nekaj napake v tem, da je vsa Kranjska 1. 1910. štela 526.000 duš, ne da bi mogel dognati, koliko ločitev je bilo med onimi 60.000 Stanovniki, ki so sedaj pod Italijo. Skupaj za vse območje ljubljanskega višjega deželnega sodišča torej računim 957.000, s Prekmurjem 1,048.000 duš.3
Nadalje se seveda ne sme prezreti, da število in način sodnih razdorov zakona ne daje podstave za predalekosežne sklepe, ker je znano, da si zakonca, ki se dejansko razideta, nikakor tega dejstva ne dasta vedno sodno potrditi. Dopusten je samo sklep, da je neko številičm> razmerje med sodnimi ločitvami in med dejanskimi ločitvami, da je tudi dejanskih ločitev več, če je porastlo število sodnih, in manj, če je padlo število sodnih.
Razlike po veroizpovedanju nisem delal, ker gre skoro izključno za rimo - katolike, in upošteval nisem primerov, v katerih je sodišče zakon izreklo za ničev ali za neveljaven, ker se je to v 6 letih zgodilo samo 13 krat.
A, Absolutna in relativna števila ločitev zakona od mize in
postelje.4
(Glej tabelo na strani 29.)
Leta 1912. je bila vsa Štajerska razmerno visoko nad vso Avstrijo, razmerje med sporazumnimi in spornimi ločitvami pa ni bilo bistveno različno. Kranjska je bila skoro toliko pod številko cele Avstrije, kakor Štajerska nad njo, razmerje med obema vrstama ločitev pa je povsem drugačno. Na Kranjskem so bili zakoni bolj »čvrsti«, razmerno mnogo se jih je ločilo
3 Po štetju 1921, ki ob času, ko sem to študijo prirejal, še ni bilo objavljeno, bi bile številke sledeče: Vsa Slovenija 1,056.000; bivša Kranjska 466.000, bivša Štajerska 498.000, s Prekmurjem 590.000; ljubljansko sodno okrožje 291.000, novomeško 175.000, celjsko 234.000, mariborsko 264.000, s Prekmurjem 356.000. Razlike niso bistvene.
1 Radi kračjega izražanja rabim ponekod »Slovenija« za območje ljubljanskega višjega deželnega sodišča, »Kranjsko« za okrožji prvostopnih zbornih sodišč v Ljubljani in Novem mestu, »Štajersko za okrožji prvostopnih zbornih sodišč v Celju in Mariboru.
Absolutna in relativna števila ločitev.
		Absolutno število ločitev			Na 10.000 prebivalcev ločitev			
Ozemlje	Leto	sporazumnih (vštete poravnave na temelju tožbe)	o -o "O o ui Ul	IS a s Jš Ul	sporazumne (vštete poravnave na temelju tožbe)	0 Xl -o o Ul Ul	■ a 8 Jt Ul	Opazka
Vsa bivša Avstrija		2027	682	2709	0-72	0-23	0-95	
Vsa bivša Kranjska	1912	13	13	26	0-25	0-25	0-50	
Vsa bivša Štajerska		180	75	255	1-24	0-52	1-76	
Ljubljansko in novomeško sodno j okrožje1)	1918 1919 1920 1921 1922 1923 skupaj	20 42 29 44 34 33 202	16 22 24 29 14 30 135	36 64 53 73 48 63 337	0-44 0-93 0-64 0-97 075 0-73 074	0-35 0-48 053 0-64 0-31 0-66 049	0-79 1-41 1-17 1-61 1-06 1-39 1-23	>) 456.000 prebivalcev
Celjsko in mariborsko sodno okrožje8)	1918 1919 1920 1921 1922 1923 skupaj	34 70 75 65 56 60 360	5 28 31 20 19 21 124	39 98 106 85 75 81 484	0-68 1-40 1-27 1-10 095 1-01 101	o-io 0-56 0-52 0-34 032 0-35 035	0-78 1-96 1-79 1-44 1-27 1-36 1-36	2) 592.000 prebivalcev, v 1.1918, 1919 brez Prekmurja 501.000
Okrožje višj. deželnega sodišča ljubljanskega3)	1918 1919 1920 1921 1922 1923 skupaj	54 112 104 109 90 93 562	21 50 55 49 33 51 259	75 162 159 158 123 144 821	0-52 117 0-99 1-04 0-86 0-89 090	0-20 0-52 0-53 0-47 0-32 0-48 041	072 1-69 1-52 1-51 1-18 1-38 1-31	3) 1,048.000 prebivalcev
šele s sodbo, dobrovoljno se zakoni niso tako lahko ločevali. Vendar se iz tega razmerja samega ne sme sklepati, da je morda zakonska morala bila boljša, lahko bi bili tudi gmotni razlogi, ki branijo zakoncema sporazumni razid. To se po števnicah ne da dognati. Bližje bi morda prišli stvari, če preudarimo, da je na Kranjskem bilo najbrž razmerno manj kmečkega in industrijskega proletariata nego na Štajerskem. Kako je vplival na Kranjskem navadni dotalni sistem v primeri s sistemom imovinske skupnosti, se ne da reči; človek bi mislil, da skupnost imovine veže bolj čvrsto, ker je obračun težji, vendar pa je število leta 1912. ločenih zakonov, ki so se ob njih sklepu napravila ženitna pisma, tako majhno — pri sporazumnih ločitvah na Kranjskem samo 3 in na Štajerskem 34 —, da se iz njega ne da preveč sklepati; vsekako je bilo na Štajerskem takih pisem tudi razmerno več nego pa na Kranjskem.
Po prevratu vidimo predvsem, da je leto 1918. bilo pod normo 1. 1912., toda večina 1. 1918. je bila še vojno leto. Z 1. 1919. pa se je začela »likvidacija« vojnih zakonov, pa pač tudi predvojnih, da, poslednja je bila po prevratu, kakor dokažem pozneje, jako znatna.
Leta 1919.—1921. imajo največ ločitev, v vsej poprevratni Sloveniji 479 od 821 v vsem šestletju, na Kranjskem 190 od 337, na Štajerskem 289 od 484. Pa tudi v letih 1922. in 1923. je število še visoko nad normo 1. 1912., 1. 1923. je celo zopet porastlo. Na Kranjskem opažamo čudno oscilacijo, ki ji ne vem razloga: 1. 1919., 1921. in 1923. so znatno močnejša nego 1. 1920. in 1922.
Relativne številke vseh ločitev so na Štajerskem nekoliko višje nego na Kranjskem, vendar je v letih 1921. in 1923. razmerje obratno. Vobče pa razlike niso velike in potrjujejo, da številke 1. 1912. za vso Štajersko ne morejo biti podstava za primerjanje s številkami za slovenski del.
Absolutno in relativno višje na Kranjskem nego na Štajerskem so številke s sodbo ločenih zakonov, isti pojav kakor pred vojno, dasi nekoliko manj ostro izražen.
Prezreti ne smemo, če hočemo biti vestni, da je razmerje po posameznih sodnih okrožjih jako različno: novomeško s 182.000 prebivalci ima vseh ločitev samo 85, na 10.000 prebivalcev torej 0*78; celjsko s 237.000 prebivalci, ločitev 153,
na 10.000 = 1‘08; ljubljansko z 274.000 prebivalci, ločitev 252, na 10.000 = 1 53; mariborsko z 264.000 prebivalci, ločitev 103, na 10.000 =1-95 (brez Prekmurja v letih 1918., 1919.), od
1.	1920. naprej s Prekmurjem s 355.000 prebivalci, ločitev 228, na 10 000 = 1‘60, vse računjeno na eno leto.
Tu se posebno jasno vidi, kako močno vplivata mesti Ljubljana in Maribor na število ločitev, kmečki in malomestni zakoni se očito ločujejo znatno težje. To potrjuje tudi dejstvo, da je od vseh ločitev (po stanovališču zakoncev ali vsaj enega od njih) odpadlo na štiri mesta z lastnim statutom in njihovo najbližjo okolico: leta 1918. — 36 od 75; leta 1919. — 95 od 162; leta 1920. = 66 od 159; leta 1921. = 73 od 158; leta 1922. = 49 od 123; leta 1923. = 60 od 144.
Dokaj pretiran pa bi bil sklep, da je spolna ali zakonska morala na kmetih večja nego v mestih. Saj samo po sebi ni nemoralno, če gresta vsaksebi človeka, ki se iz zadostnih razlogov uverita, da ne spadata skupaj. Na kmetih se ločitev — glej porotne primere — izvrši neredko mnogo bolj korenito nego pred civilnim sodnikom. Pač pa ni dvoma, da se tu kaže vpliv vernosti, ki je na kmetih povprek gotovo večja nego v mestih. Nekoliko vplivajo tudi imovinski odnošaji: v mestih je mncgo več zakoncev brez imovine nego na kmetih, imovinski obračun ne dela težav, tudi se v mestih zakoni morda baš zato sklepajo lažje in manj po reku »respice finem«.
Za ta del naj govore sledeče številke:	i
Od 100 ločenih zakonov je bilo z ženitno pogodbo
skupaj:	sporaz. loč.:	s sodbo:
v vsem območju višj. dež. sodišča . . 24’ 1 °/0	21'Oo/0	31'3°/o
v ljubljanskem	in novomeškem okrožju	19'9'7o	14*9°/o	27‘4°/o
v celjskem in	mariborskem okrožju .	27'1‘Vo	24’2°/0	34'9°/o
v ljubljanskem	in mariborskem okrožju	19*7°/0	18'2°/o	27'4°/o
v celjskem in	novomeškem okrožju .	35'30/o	27'4°/0	42’7°/o
Opozarjam še posebej na razmerja med sporazumnimi ločitvami in ločitvami s sodbo. To razmerje je bilo
1. leta 1912 v Avstriji..................................74'8 : 25'2
2. v	dobi	1918—1923	pri nas........................68‘5	:	31 '5
3. „	„	1918—1923	na bivšem	Kranjskem	.......59'9	:	40M
4..... 1918—1923	„	„	Štajerskem®..........74'4	:	25’6
5. ,,	„	1918—1923	v ljublj. in	mariborskem	okrožju	.	.	73'2	:	26'8
6. „	„	1918—1923	v celjskem	in novomeškem	okrožju	56'7	:	43'3
5 S Prekmurjem, Prevaljami in Apaško kotlino.
Značilne so te številke dovolj. Bivša štajerska okrožja so enaka bivši Avstriji. Kranjci se mnogo manj ločujejo sporazumno. Vendar se vidi iz št. 6., da odloča mariborsko okrožje: v skoraj zgolj poljedelskih okrožjih celjskem in novomeškem je ločitev s sodbo razmerno največ.
B.	Starost ločenih zakoncev.
Avstrijska statistika loči razdobja za moške in ženske, in za sporazumne ločitve in za ločitve s sodbo; razlike med obema načinoma ločitve niso baš znatne, zato jih ne upoštevam. Razmerje je bilo pri ločenih
moških		ženskah	
1. -		do 20 let ...	1%
2. do 30 let . . .	15%	od 20 do 30 let .	32-8%
3. od 30 do 40 let .	46-4%	od 30 do 40 let .	40-3%
4. od 40 do 50 let .	26-2%	od 40 do 50 let .	18*7%
5. od 50 do 60 let .	9-5%	od 50 do 60 let .	6-0%
6. nad 60 let6 . . .	2-9%	nad 60 let . . .	1’2%
Posebnih sklepov si iz teh številk ne upam delati; če napravimo dve skupini — do 40 let in nad 40 let, dobimo za moške 61-4% in 38 6%, za ženske 74'1% in 25’9 %. Ali se tu zrcali še kaj drugega nego običajna starostna razlika med moškimi in ženskimi zakonci? Ali si mož rajše premisli star, žena pa mlada? Zakaj?
Pri nas veljajo za vseh šest let skupaj, kajti po posameznih letih so absolutne številke premajhne, da bi se relativne mogle primerjati — sledeča razmerja:
I. Za vse ločitve.
	Kranjsko		Štajersko		Slovenija	
	moški	ženske	moški	ženske	moški	ženske
do 20 let . .	—	1-2%	—	0-8%	—	1%
od 20 do 30 let	14-2%	27-9%	9-1%	23-3%	11-2%	25-2»/»
od 30 do 40 let	38-9%	35-9%	43-4%	41-9%	41-5%	39-5%
od 40 do 50 let	30-5%	25-5 %	27-9%	20-3%	29-0%	22-4%
od 50 do 60 let	12-2%	5'9%	12-4%	11*4%	12-3%	9-1%
nad 60 let . .	4-2%	3-6%	7*2%	2-3%	6-0%	2-8%
Razmerje	je dokaj različno med			Kranjsko	in Štajersko,	
zlasti se vidi, da se na Kranjskem loči znatno več moških in
® Avstrijska statistika je ločila stopnji 60—70 let in nad 70 let, število nad 70 let starih je bilo neznatno, zato sem spojil.
ženskih pred 30. letom nego na Štajerskem, tu pa znatno več moških in ženskih po 50. letu nego na Kranjskem. Te razlike ne vem pojasniti; morda se na Kranjskem sklepajo zakoni v mlajših letih. V srednji dobi 30—50 let je pa razmerje skoraj isto (moški 69 4 : 7T3, ženske 61-4 : 62-2). Tudi če se vzameta dobi do in nad 40 let, razlika ni tako velika: moški na Kranjskem 53T : 469, na Štajerskem pa 52-5 : 47-5, ženske na Kranjskem 65-0 : 35-0, na Štajerskem 66-0 : 34, v vsej Sloveniji moški 52'7 : 47-3, ženske 65 7 : 34-3. Jako velika pa je tu razlika napram razmernim številkam bivše Avstrije, zakoni se pri nas razdirajo v poznejših letih življenja. Iz tega bi se dalo sklepati, da so dolgotrajnejši (glej D).
II.	Če ločimo način ločitve, ne dobimo bistveno različnih številk, samo v razdobjih do 40. leta in nad njim se pokažejo neke razlike, in sicer je razmerje
1. pri sporazumnih ločitvah
a) pri moških	na Kranjskem 54-9	: 45T,	na	Štajerskem
53-3 : 46-7,	v Sloveniji 53’9 :	46-1;
b) pri ženskah na Kranjskem 65-8	: 34-2,	na	Štajerskem
67'5 : 32 5,	v Sloveniji 66 8 : 33 2.
2. pri ločitvah s	s o d b o
a) pri moških	na Kranjskem 50-4	: 49 6,	na	Štajerskem
50 : 50, v Sloveniji 50'2 : 49'8;
b) pri ženskah na Kranjskem 63 7 : 36-3, na Štajerskem
62-1 : 379, .v Sloveniji 62 9 : 371.
Vidi se, da so sporazumne ločitve številnejše v mlajših letih, nesporazumne v poznejših, razlike pa niso posebno znatne.
Zanimivejša je preiskava, ali se tudi glede starostne dobe kaže razlika med ljubljanskim in mariborskim okrožjem (bolj mestni okrožji) na eni, celjskim in novomeškim okrožjem na drugi strani. Razmerne številke so za ločitve brez razlike načina:
Ljubljana in Maribor Celje in Novo mesto
doba	moški	ženske	moški	ženske
—20 let................—	12	—	0-4
20-30 .................12-4	25-7	8'4	24‘0
30-40 	 43-9	40-1	35‘7	37'8
40—50 ................. 26-4	22-7	35'3	21	'8
50-60 	12-5	7-7	11'8	126
nad 60................. 4‘8	2'6	8’8	3'4
Čas, 1924/25.	3
Razlike so pri moških posebno znatne, zlasti če vzamemo zopet skupini pod in nad 40 let, namreč Ljubljana—Maribor 563 : 437, Celje—Novo mesto 44'1 : 55-9, razmerje je skoraj obratno! Ali se v mestih moški prej ženijo, ali hitreje mrjo, ali so v mladosti manj strpni? Ali je vse to na kmetih obratno? Pri ženskah je razlika mnogo manjša: 67-0 : 330 in 62*2 : 37-8 in se približuje normi za vso Slovenijo mnogo bolj nego pri moških.
C.	Razlike v starosti ločenih zakoncev.
Avstrijska statistika loči tri glavne skupine: 1. mož mlajši od žene, 2, oba enako stara, 3. mož starejši od žene. V prvi in tretji skupini razlikuje skupine po 5 let. Statistika daje za leto 1912. v vsej bivši Avstriji nastopno sliko:
1. mož mlajši	sporazumna ločitev		soc
a) več nego 15 let	• • 0-4 7.1		—
b)	10-15 let ... c)	5-10 let ...	■ • 1-1 °/„ . . 4-1%	■ 17-8 %	1-6	7* 2-8%
d) 1—5 let ... .	• • 12-2 7*		14-4 % J
2. oba enako stara .	. . 6-2 °'0		6-3 7,
3. mož starejši			
a) 1—5 let ...	. . . 36-6 %		38-3 % 1
b)	5-10 let ... c)	10—15 let ...	• • 24-4% . . 10-0 °/0	76-0 °/„	24-5 °/o 7-3 °/„
d) nad 15 let . . .	. . 3-0%		4-8»/,J
18-o %
74-9'
Razlike med obema vrstama ločitev so neznatne. Pri nas je slika ta:
23-2'
1. mož mlajši	sporazumna	ločitev
a) več nego 15	let . . . .	2‘3 %
b) 13-15 let...................2-7%
c) 5-10 let....................5-3 °/„
d)' 1-5 let........................12-7%
2. oba enako stara...............6'0 %
3. mož starejši a) 1—5 let.......................27-o%
soeba
1-5%
3-1 % 8-5%
10-8 %
7-0 •/„
23-9 %
b) 5—10 let.........................27'0c
c) 10-15 let
d) nad 15 let
9'8% b-4 %
24-3 •/„ 22-0 7*
13'l »/o
9'7 »/„
69-1 %.
Razlike so, razen za enako starost zakoncev, napram številkam za vso Avstrijo precej znatne. Še bolj pokažejo to sledeče skupine:
a) mož več nego 5 let mlajši:
Sporazumna ločitev:	Sodba:
Avstrija	5-6	%	44	%
Slovenija	10-5	%	131	%
b) mož 5 let mlajši do 10 let starejši:
Sporazumna ločitev:	Sodba:
Avstrija.................................79-4%	83-5%
Slovenija................................73 3	%	64-1	%
c) mož več nego 10 let starejši:
Sporazumna ločitev:	Sodba:
Avstrija.................................14-5	%	12*1	%
Slovenija................................16 2	%	22 8	%
Ekstremi znašajo (a in c) v Avstriji 201 % in 16-5 %, v Sloveniji pa 26'7 % in 359 %. To bi kazalo, da so bili zakoni s preveliko razliko v starosti manj trpežni. Ker se zakoni s tako veliko razliko starosti sklepajo bolj po pameti nego po srcu, bi sledilo, da pri nas o sklepu zakona odloča razmerno pogosto pamet, to je gospodarski in imovinski oziri. Seveda je podstava tem sklepom domneva, da veljajo približno iste številke za zakone sploh. Nekak dokaz za pravilnost domneve o vplivu gospodarskih in imovinskih ozirov daje primerjava med ljubljanskim in mariborskim okrožjem po eni ter celjskim in novomeškim po drugi strani:
a) mož več nego 5 let mlajši:
Sporazumna ločitev:
1. Ljubljana — Maribor...................10-4%
2. Celje—Novo mesto...................110%
b) mož 5 let mlajši do 10 let starejši:
Sporazumna ločitev:
1. Ljubljana — Maribor................73'4 %
2. Celje—Novo mesto...................73-0 %
c) mož več nego 10 let starejši:
Sporazumna ločitev:
1. Ljubljana — Maribor...................16-2%
2. Celje—Novo mesto...................16-2 %
Sodba: 12-7 % 13 7 %
Sodba: 68-8 %
56-9 %
Sodba: 18-5 %
29 4 %
3*
Jasno je, da se v pretežno poljedelskih krajih ženijo bolj po pameti nego v mestih; zlasti se to vidi v c).
Naj pokažem še razlike med ljubljanskim in novomeškim okrožjem (Kranjsko) in celjskim in mariborskim okrožjem (Štajersko):
a) mož več nego 5 let mlajši:
Sporazumna ločitev:
1. Kranjsko..............................8'4 %
2.	Štajersko...............................111%
b) mož 5 let mlajši do 10 let starejši:
Sporazumna ločitev:
1.	Kranjsko........................... 75 2 %
2. Štajersko......................... .	•	68-2 %
c) mož več nego 10 let starejši:
Sporazumna ločitev:
1.	Kranjsko.............................16'4 %
2.	Štajersko
20-7 %
Sodba: 111 % 15-3 %
Sodba: 68-2 % 59-7 %
Sodba: 20-7 % 25-0 %
Ekstremi so na Štajerskem znatno bolj izraženi nego na Kranjskem (Kr.: 24-8 : 75-2 in 31-8 : 68'2; Štajersko: 31-8:68'2 in 40-3 : 59-7).
D.	Trajanje zakonov do ločitve.
Od zakonov, v Avstriji ločenih 1. 1912.,
		sporazumno:	s sodbo:
je trajalo do 1 leta		. . 7-2 %	3-5%
od 1 do 5	let . .	. . 26-8 %	25-8 %
od 5 do 10	let . .	. . 27-5 %	29-8 %
od 10 do 20	let . .	. . 29-8 %	29-5 %
nad 20 let		. . 8-7 %	11-4 %
Kar se najmlajših zakonov manj loči s sodbo nego sporazumno, toliko se loči najdolgotrajnejših več s sodbo.
Pri nas veljajo za leta 1918—1923 nastopne številke:
Do	1	leta .	.
od	1	do	5	let
od	5	do	10	let
od	10	do	20	let
nad 20 let .	.
sporazumno:
89 % 24-8 %
. 22-1 %
. 32-6 %
. n-6%
s sodbo: 4-2% 28-6 % 20-5 % 32-4 % 14-3%
Tudi tu bi bilo seveda važno vedeti, koliko zakonov sploh je bilo v naših šestih letih po posameznih razdobjih trajanja. Zanimivo je napram predvojni statistiki, da pri nas znatno raste odstotek ločitev v razdobju nad 10 leti. Mislim, da smemo tu domnevati vpliv vojne, ki je razdrla precej starejših zakonov, ki je pa tudi preprečila precej zakonskih vezi. Nadalje se opaža tudi tu, da so ekstremi (do 1 leta in nad 20 let) pri nas po vojni močnejši, nego so bili pred vojno v Avstriji; pri nas 20-5 : 79-5 in 18-5 : 81-5, v Avstriji 15-9 : 841 in 14-9 : 85T.
Na bivšem Kranjskem in Štajerskem veljajo sledeča razmerja:
Kranjsko	Štajersko	Kranjsko	Štajersko
trajanje zakona sporazumna	ločitev		sodba
do 1 leta . . . 8-9%	8-9%	2'9%	56%
od 1 do 5 let . 24-8%	247°/0	28-9%	28-2%
od 5 do 10 let. 20-8%	22-8 %	19-3%	21’8%
od 10 do 20 let 37-6%	30-0%	32-6 °/„	32-3%
nad 20 let . . 7*9%	13-6%	16-3%	12-4%
Razlike so dovolj zanimive: razmerno večje število sporazumno ločenih mladih zakonov, zlasti na Kranjskem, in ravno obratno razmerje med sporazumno ločitvijo in sodbo pri naj-dolgotrajnejših zakonih v obeh področjih. Razlog?
Slednjič še vzporeditev bolj mestnih in bolj kmečkih okrožij:
Ljubljana in Maribor Celje in Novo mesto trajanje zakona sporazumna loč. sodba	sporazumna	ločitev	sodba
do 1 leta ....	8-2	°/o	UT/.	5‘1	%	2'9 %
1 do 5 let .	.	.	.	26-2 °/o	20-0 %	26’9	%	31‘1 %
5 do 10 let	.	.	.	21‘8 °/o	23-0%	24'4	%	14-6%
10 do 20 let .	.	.	30-9%	38-5	%	30'1 %	35-9%
nad 20 let .	.	.	12-9%	7'4	%	13*5	%	15*5 %
Te številke so še bolj zanimive. Kažejo nekako, da se naše kmečko ljudstvo »modernizuje«, sporazumnih ločitev najmlajših zakonov je razmerno več v bolj poljedelskih okrožjih. V oči bode nadalje, da je v poljedelskih okrožjih število sporazumnih ločitev zakonov od 5—10 let večje nego število ločitev zakonov od 1—5 let, zato pa razmerje nesporazumnih ločitev v skupini 5—10 let nenavadno nizko. Slednjič je izredno visoko število ločitev starejših — predvojnih — zakonov (nad 10 let): Ljubljana — Maribor 43-8 in 45-9, Celje — Novo mesto 436 in 514 (v Avstriji 1912: 38'5 in 40 9). Razlog?
E.	Otroci v ločenih zakonih.
I. Število otrok v ločenih zakonih.
L. 1912. je bilo v vsej Avstriji ločenih zakonov
	sporazumno	s sodbo	skupaj
brez otrok		• • 44-2%	36-8 %	42-3 %
z 1 otrokom		. . 25-5%	22-7 %	24-9 %
z 2 otrokoma . . . .	. . 14-0%	17-3%	15-3%
s 3 otroki		■ • • 7'7%	8'5 %	7-9%
z več nego 3 otroki . .	. . . 8-0%	14-7 %	9-6 %
Vidi se, kako dobra vez so otroci, nad 2/5 ločenih zakonov je bilo brez otrok; zlasti velja to za sporazumne ločitve. Ali ni morda činjenica, da ni otrok, pogosto ravno povod za ločitev? Reklo bi se morda, da so otroci manjša ovira za sporne ločitve, če namreč vzporedimo 1. zakone brez otrok in z enim otrokom, 2. z zakoni, ki so imeli več otrok, se to nekako vidi:
1.	69*7 : 30'3, 2. 59*5 : 40*5. Mislim pa, da tudi to razmerje potrjuje splošno načelo, da so otroci vez; več ko je otrok, težje pride do sporazumne ločitve, vsaj enemu od roditeljev je do tega, da se zakon ohrani, če je več otrok. Ali je to vedno v prid otrokom, je drugo vprašanje. Gmotno najbrž je, ali pa moralno? za njihov duševni razvoj?
Pri nas nam števnice dajejo sledeče številke za razdobje 1918—1923:
V vsem področju višjega deželnega sodišča ljubljanskega:
zakoni	sporazumno	s sodbo	skupaj
brez otrok		• 43-3 °/o	39*8 %	42*1 %
z 1 otrokom		■ 22‘6 %	18-5%	21*3 %
z 2 otrokoma		• 14*2 %	18-5 %	15-6 %
s 3 otroki		■ ll'2°/o	9'3 %	10-6 7,
z več nego 3 otroki . . .	■ 8-7 •/.	13-9%	10-4%
Paralelizem s statistiko	1. 1912. ni	popoln,	vendar pa se
številke vobče ujemajo dosti dobro.
Po okrožjih Ljubljana in Novo mesto na eni, Celje in Maribor na drugi strani
Kranjsko	štajersko
zakoni	sporazumno	s sodbo	sporazumno	s sodbo
brez otrok	• • 44-1 »/o	37‘8 %	42-8 7,	42-1 »/o
z 1 otrokom	• • 23-7%	20-3%	22-0 7„	16*7 7.
z 2 otrokoma	• • 14-4 7,	17'<%	14-1 %	19-8%
s 3 otroki .	• • 8*4 %	11-2 »/o	12-8%	7-1 %
z več nego 3 otroki 9'4 %		13*4 %	8'3%	14-3 7,
Če vzporedimo zakone brez otrok in z enim otrokom z zakoni z več otroki, dobimo razmerja:
sporazumno:	s	sodbo:
v vsej Sloveniji.....................65'9	:	34-1	583	:	41 7
na Kranjskem......................... 67-8	:	32-2	58-1	:	41-9
na Štajerskem........................64-8	:	35-2	58-8	:	41-2
Razlike niso velike, pri zakonih, ločenih s sodbo, celo neznatne, učinek dejstva, da so iz zakona otroci, je po pokrajinah povsod isti. Treba pa še pogledati, ali velja to tudi za bolj mestna in za bolj kmečka okrožja;
zakoni ločen brez otrok z 1 otrokom . z 2 otrokoma s 3 otroki z več nego 3 otroki
Ljubljana in Maribor sporazumno s sodbo
42-6 »/o 21'8 7» 15-9% 11-5%
8'2 %
38-5 °/„ 20 5 7» 19 9 %
71» 7.
14-1 %
Celje in Novomesto sporazumno s sodbo 45-2 %
41-7 7o
25-2 7» 8-9 7» 10-35 70 10-35 7»
16-5 7»
12-6 7»
13-6 7»
Po večkrat navedenih skupinah
Ljubljana in Maribor Celje in Novo mesto
sporazumno: 64-4 : 35-6 70-4 : 29-6
s sodbo: 59	:	41
57-3 : 42-7
Razlike so znatnejše nego po prejšnji točki, vendar ne tolike, da bi opravičevale posebne domneve.
II.	Starost otrok v ločenih zakonih.
1. Leta 1912. je bilo od otrok iz ločenih zakonov v bivši Avstriji
starih	sporazumno loč.	s sodbo	skupaj
manj nego 5 let .	• ■ 27-6 7»	29-8 7»	28-37»
od 5 do 10 let	. . 28-5 7»	26-0 7»	27-7 7»
od 10 do 15 let .	• • 21-7 7»	20-6 7»	21-4 7»
od 15 do 20 let .	• ■ 13-2 7»	12-2 7»	12-9 7»
nad 20 let . . .	. - 9-0 7»	11-4 7»	9-7 7»
Upoštevati treba, da je bilo v 2027 sporazumno ločenih zakonih 2337 otrok, v 682 s sodbo ločenih pa 1069 otrok, na en zakon torej otrok 1-15 in 1-59 (povprečno L26), kar zopet kaže, da so otroci vez, ki drži zakon.
2.	Pri nas je bilo v razdobju 1918—1923 ločenih
sporazumno ....	562 zakonov s 712 otroki
s sodbo............. 259	„	,, 400	,,
na en zakon torej 1-27 in 1-54 otrok, povprečno 1'35.
Po ločitvi zakona je bilo torej pri nas prizadetih razmerno več otrok nego v bivši Avstriji. Tudi tu so po skupinah okrožij razlike, vendar so preneznatne, da bi jih trebalo navajati, pojavljajo se šele v drugi decimalki.
Po posameznih starostnih skupinah je pri nas slika ta:
1.	Vsa Slovenija:
starost	sporazumno loč.	s sodbo	skupaj
manj nego 5 let .	. . 20-5 °/„	18-2 %	19-7 %
od 5 do 10 let	. . 26-5%	29-8 %	27-6 7»
od 10 do 15 let .	. . 27-0%	23-2 %	25-67»
od 15 do 20 let .	• • 11-7%	11-8%	11-6%
več nego 20 let .	. . 14-3%	o o ' p	15-5%
V oči bode zlasti dvoje: koliko manj je otrok izpod 5 let, koliko več iznad 10 let.
Naddesetletnih leta 1912. v vsej Avstriji: 44%, v letih 1918. do 1923. pri nas: 527 %.
Ali je razlog večja umrljivost otrok do 5 let, ali je ta razlog veljal pri nas že pred vojno, ali je nastal šele po vojni? Ali se je med vojno rodilo in se po vojni rodi toliko otrok manj? Se li tu pozna šireči se maltuzijanizem, ali spolne bolezni, ki so se razširile vsled vojne?
2. Okrožji	a) ljubljansko	in novomeško, b)		celjsko in
mariborsko:	a)			b)
starost	sporazumno	sodba	sporazumno	sodba
manj nego 5 let .	• 19-7%	19-8%	21-0 7»	16-3 7»
od 5 do 10 let .	• 29-3%	29-3 %	25-0 7»	30-3 7»
od 10 do 15 let .	• 29-7%	21-6 %	25-5 7»	25-3 7»
od 15 do 20 let .	. 9-2 •/.	13-1 %	13-07»	16-17»
nad 20 let . . .	■ 12M 7»	16-2 %	15-5 7»	18-0 7»
Razlike so jasne, zlasti nizko je število najmlajših in visoko najstarejših otrok pri spornih ločitvah na Štajerskem.
Opozarjam tu sploh na nekak paralelizem s tabelami v D, ki je utemeljen v tem, da pač ne more biti otrok nad 5, 10 itd. let, če zakon ni trajal najmanj enako število let, ki pa ne more biti popoln, ker so v starejšem zakonu poleg starejših lahko tudi mlajši otroci.
3. Okrožji a) ljubljansko in mariborsko, b) celjsko in novo meško;
a)	b)
starost	sporazumno	sodba	sporazumno sodba	
manj nego 5 let	. 20-0 °/0	20-9 «/„	21 7 °/0	14-3%
5 do 1U let .	. 25-7%	28-9 %	29-5 %	3L1 7»
10 do 15 let .	. 26-6%	21-3 °/„	28-3 %	26-1 %
15 do 20 let .	• 12 8 %	11-3%	7'8 %	12-4 •/„
nad 20 let . .	• 14-9%	17 6 %	12-7%	16M %
Zadnja kolona kaže, da		je malemu	številu n	ajmlajših <
pač kriva velika umrljivost otrok na kmetih, ker ni verjetno, da bi bile spolne bolezni tam bolj razširjene nego v mestih — seveda lečijo se na kmetih najbrž manj intenzivno.
F.	Zakoni samcev in vdovcev.
1.	V bivši Avstriji 1. 1912. je bilo ločenih zakonov
sporazumno:	s	sodbo;
med samci................................84-7	%	84-7	%
vdovca s samico............................8'1	%	8'4	%
vdove s samcem.............................4'0	%	4-1	%
med vdovci.................................3'2	%	2-8	%
Jasno je, da bi se	dalo	na trpežnost	zakona	po teh skupinah sklepati le, ko bi	bilo	znano, koliko	je vseh	zakonov po
teh skupinah. Tako se	da reči le, da so	razlike	med obema
vrstama ločitve bile povsem	neznatne.
2.	Pri nas v razdobju 1918—1923
	sporazumno;	s sodbo:
med samci			81-3 %	76-1 %
v4«vyca s samico ...		6-9 %	10-8 %
vdove s samcem . . .		8-2 %	10-4 %
med vdovci			3-6 %	2-7 %
Tu so ražlike znatnejše; zlasti s sodbo se je ločilo mnogo manj zakonov med samci nego zakonov z vdovci. Dalje je število ločenih zakonov med vdovcem in samico ter vdovo in samcem skoraj enako, dočim je bilo pred vojno dokaj različno; porastlo je zlasti drugo. Tu je pač najbrž vpliv vojne; mnogo več se je najbrž omožilo (vojnih) vdov, nego se je zopet omožilo vdov pred vojno. Absolutne številke po zadnjih treh skupinah so premajhne, da bi kazalo preiskavati po okrožjih.
G.	Ločitve s sodbo posebej.
I. Tožbo je vložil
1. 1. 1912. v bivši Avstriji:
a)	mož . . 26-3%, b) žena . . 72-4%, c) oba . . 1-3%;
2. pri nas v razdobju 1918—1923:
a)	mož . . 37-1%, b) žena . . 62-5%, c) oba . . 04%.
Ne da se določiti, ali je tako razmerje bilo pri nas pred vojno, vendar domnevam, da je razlika med a) in b) posledica vojne. Mož, ki se je vrnil iz vojne, je pač neredko našel ženo drugačno, nego jo je zapustil.
3.	na Kranjskem na Štajerskem
a)	mož..........................38'6 %	35-5	%
b)	žena..........................60-7	%	64-5	%
c) oba..............................0-7	%	_
4,	Ljubljana—Maribor	Celje—Novo mesto
a)	mož..........................37-2 %	36-9	%
b)	žena......................... 62 2 %	63' 1	%
c) oba..............................0-6	%	—
Razlike so neznatne.
II.	Zakon se je ločil
1,	v	bivši	Avstriji	pri nas
a) iz	krivde	moža	....	67-0	%	57 9 %
b) iz	krivde	žene.................21-3	%	32-1 %
c) iz	krivde	obeh..................IVI	%	10 0%
2. a) na Kranjskem b) na Štaj. c) Ljub.-Mar. dj Celj.-N. m. iz	krivde	moža	.	56'3 %	59'7	%	59'6 %	55'3	°/0
iz	krivde	žene	.	37'8 %	25‘8	%	33'3 %	30" 1 °/0
iz	krivde	obeh	.	5'9	°/0	14'5	%	7'1	°/„	14‘6	°/0
Razmerje potrjuje domnevo, da gre za vojne vplive: žena sama je znatno bolj pogosto kriva nego pred vojno, sicer pa so za ta del znatne razlike po okrožjih, kakor tudi zlasti glede obojestranske krivde, »v kmečkih« okrožjih je primerov zadnje vrste razmeroma dvakrat več.
III.	Ločitveni razlogi.7
Avstrijska statistika jih navaja celo vrsto (po občem drž. zak.), namreč:
a)	zakonolomstvo z ene ali druge strani, b) obsodba radi hudodelstva, c) zlobna zapustitev zakonskega druga, č) neredno življenje, d) življenju ali zdravju nevarne zasede, e) grdo ravnanje, f) ponovne občutne žalitve, g) trajna nalezljiva bolezen, h) drugi razlogi. Od teh razlogov so pod b), d), f) in g) navedeni pri nas tako redki, da jih ne kaže posebej upoštevati; b), d) in g) so se prišteli k h), f) se je prištel k e).
Tako imamo:
		a)	c)	č)	e), f)	b), d), g), h)
	mož	žena				
	°/ /o	°/ /o	°/ /o	%	%	%
Avstrija 1912		8-6	7-7	15-2	20-5	41-7	6-3
Slovenija 1918—1923 . .	12-0	14-0	7-5	8-3	29-9	28-3
Kranjsko 1918—1923 . .	12-8	15-9	9'7	12-3	23-6	25-7
Štajersko 1918—1923 . .	11-0	12-1	5-3	4-2	36-3	31-1
okrožje Ljubljana—Maribor	12'4	13-2	7-2	9'2	2>-0	32-0
okrožje Celje—Novomesto .	11-1	15-6	8-1	6-7	37-0	21-5
Pred vsem je čudna velika razlika med številom razlogov
b)i d), g) in h) pred vojno in pri nas;8 vprašanje, ali tu ne gre za drugačen način pri izpolnjevanju števnic. Zakonska nezvestoba daje znatno večkrat povod za ločitev nego pred vojno, ženska večkrat nego moška. Seveda s tem ni na vsak način rečeno, da so dejanski od početka vojne ženske bolj nezveste nego moški, saj so vobče ženske z moško nezvestobo bolj potrpežljive nego obratno, vendar menim, da se tu vidi vpliv vojne. Zlobna zapustitev igra pri nas znatno manjšo vlogo, prav tako neredno življenje (manj večjih mest in industrijskih središč).
Čudno je, da igrajo grdo ravnanje in občutne žalitve toliko manjšo vlogo, toda s tem ni rečeno, da je tega manj; morda so naši zakonci za to manj občutljivi?
Na Kranjskem prevladujejo nezvestoba, zapustitev, neredno življenje, na Štajerskem grdo ravnanje in občutne žalitve.
7 Ker se marsikateri zakon loči iz več razlogov, se absolutne številke ne ujemajo z absolutnimi številkami ločitev s sodbo.
* Odločilne so številke v h); b), d) in g) so povsem neznatne.
Moške nezvestobe je bilo v bolj mestnih okrožjih, ženske v bolj kmečkih več. V mestih se pa taka stvar lažje skrije nego na deželi. Da je bilo grdega ravnanja in žalitev v kmečkih okrožjih več, ne preseneča.
H.	Sklep.
Štete tu niso ločitve, ki so se o pri nas sklenjenih zakonih izrekle izven območja ljubljanskega višjega deželnega sodišča. Mislim zlasti na ločitve ali bolje razveze zakona, ki jih izrekajo v naši državi pravoslavna cerkvena sodišča. Čuje se, da je takih izrekov precej, število se pri naših sodiščih ne da dognati, vsaj ne naravnost, nego kvečjemu približno, ko bi se šteli primeri, v katerih se veljavnost drugega, po pravoslavnem obredu sklenjenega zakcna pred našim sodiščem izpodbija v pravdi. To se pa ne zgodi v vsakem primeru. Gotovo je, da bo eno prvih vprašanj, ki je bo morala naša država urediti z zakonom, veljavnost takih drugih zakonov, saj ne gre le za veljavnost zakona samega, nego tudi za vprašanja dednega prava in zlasti za pravice obiteljskih članov javnih nameščencev do obiteljske preskrbe. De lege lata so taki drugi zakoni, ki so se sklenili na podstavi razveze prvega, po rimsko-katoliškem obredu sklenjenega zakona, redno neveljavni v območju našega občega državljanskega zakonika, prvi zakon je veljaven, ločitve (razveze) torej pri nas tudi iz tega razloga ni mogoče kot take registrovati niti za statistiške svrhe.
TEMELJNA VPRAŠANJA SOCIOLOGIJE RELIGIJE.1
Dr. Franjo Čibej.
Uvodne misli.
Da je religija »socialen« pojav v velikem obsegu, danes ni več posebno odkritje. Bolj težko je, podrobno in sistematično pokazati kako in kje ter potegniti meje med sociologijo in drugimi panogami, ki se pečajo z religijo. Ker ni prostora za
1 Najvažnejša literatura; A. Fischer, Psychologie der Gesellschaft 1922. — G o t h e i n , Schriften zur Gegenreformation 1925. — M. Grabmann, Grundlagen der katholischen Mystik 1922. — F. Heiler, Das Gebet 1922; Der Katholizismus 1923. — M. S c h e 1 e r, Soziologie des Wissens 1924; Gesam. Aufsätze I. 1923; Vom Ewigen im Menschen 1.
metodična razpravljanja, se moramo takoj lotiti sociološke analize same. Naslednja razprava bo pokazala, je li metoda plodovita in porabna; tekom razprave bomo tudi podrobneje določili meje, ki so stavljene sociologiji, tu predvsem sociologiji religije. To lahko že tu povemo, da razmejitev med sociologijo in ostalimi panogami n e bo v škodo sociologiji, videli bomo, da marsikaj spada pod sociološko perspektivo, kar na prvi hip in pogled nima nobene tozadevne zveze.
Religija je eminentno družaben pojav. Prvič (I) že po tem, da religija sama nastopa v »družbi«, je sama »družba«, skupnost. Med poedinci, ki žive v tej »družbi«, obstojajo naj-raznejši odnosi, v religiji je človek v najraznejših odnosih do transcendentnega sveta; kratko rečeno: v okviru religije se vrše med subjekti najrazličnejša približevanja in odtujevanja, združevanja in razdruževanja, vzajemna in nevzajemna dejanja in nehanja. Religiozno življenje se vedno znova pojavlja, gine, se širi, poglablja, stopnjuje, izroča, ohranja; religiozno življenje iščemo, najdemo, prevzemamo; vsak dan vidimo, kako gre tok religioznega življenja od vrhov societete, elit, navzdol, kako se časovno širi preko grup in družabnih plasti, kako družbe to razdelitev orga-nizatorično urejujejo (šole, zavodi, tisk) in zavirajo itd. O tem bomo razpravljali v prvem poglavju.
Na drugo (II) vrsto socioloških vprašanj trčimo, če raziskujemo vse mnogolične odnose in odvisnosti med »religijo« in »družbo«. Kakšni so ti odnosi, bomo šele spodaj mogli ugotoviti. Najprej (a) imamo odnose med vsebino religije, med tem, kar je na religiji specifično religioznega, in med družabnimi formami religije. Tako so n. pr. predstave o Bogu pomembne za obliko dotične religiozne družbe; in obratno, ni vseeno za religiozno življenje, kake družabne forme obstojajo med poedinci. Nadaljna (b) velika skupina »odnosov« pa se tiče obojestranskih odvisnosti med religijo (= vsebina in njena družabna forma) in med »družbo«
1921; Vom Wesen der Sympathie 1923. — J. P. St eff es, Religionsphilosophie 1925. — Toennies, Kritik der öffentlichen Meinung 1922. — E. Troeltsch, Gesam. Schriften I. IV. Bd. 1911, 1925; Protestantisches Christentum in der Neuzeit2 1922. — M. Weber, Wirtschaft und Gesellschaft 1922; Gesammelte Aufsätze zur Religionssoziologie I.-III. 1920/21. — Wiese, Beziehungslehre I. 1924.
(= družabne forme na drugih kulturnih območjih: v vedi, umetnosti, pravu, gospodarstvu, seksualnosti; družabne forme »sploh«, vsebina umetnosti, vede itd,). Te odvisnosti si treba misliti v obeh smereh in v vseh možnih kombinacijah in kompleksih. Tako so n. pr. družabne forme religije v določenih odnošajih do družabnih form v gospodarstvu, do gospodarstva sploh, in obratno. Vsebina religije je v določenih odnosih do družabnih razmer v vedi, v umetnosti, do vsebine umetnosti; religija v celoti je v odnosih do filozofije, metafizike, bodisi v celoti, bodisi po vsebini, bodisi le po družabnih formah. Religija je zavisna od celotnih »družabnih« razmer časa, od »duha časa« itd. Religija vpliva na vse te pojave, na družbo zopet nazaj. Vse te zavisnosti in odnose bo treba skušati sistematično razvrstiti, analizirati, določiti in omejiti.
Preden začnemo z analizo, še par metodičnih pripomb. Naslednja razprava je teoretičnega značaja, zanima se za procese in zakonitosti, ki jih več ali manj nahajamo v vsaki religiji. Ni kritika obstoječih konkretnih oblik v tej ali oni instituciji, ni p ar ene z a, ki naj praktično gradi, daje »smernice« ali popravlja obstoječe oblike. Prehod v uporabo, prakso in konkretno ocenjevanje je stvar življenja, je čisto drugo vprašanje — in nam tu ni važno.
Naša razprava spada v »formalno« sociologijo, sociologijo elementov, nikakor pa ne v »zgodovinsko - filozofsko« smer, ki se istoveti z »filozofijo zgodovine«, raziskuje splošne zakone razvoja človeštva, metafizično razpravlja o smislu in smotru človeštva ter rešuje v spekulaciji in neeksaktnih, splošnih določitvah različna možna in nemožna vprašanja. Naš namen je pokazati produktivnost »formalne« sociologije, na tem temelju, na koncu te analize je šele možno lotiti se onih označenih vprašanj. Da »formalna« sociologija izključuje celo vrsto doslej običajnih teorij tn mnenj, bomo, upamo, še lahko izkazali. — Naslednja razprava je prvi sistematični poskus sociologije religije, zato je nepopoln.
I
Religija sama je »družba«, v religiji se poedinci med sabo družijo in ločijo, v religiji se človek druži in loči z nadnaravnim
svetom, Bogom. Kako se vršijo v okviru religije ta združevanja in razdruževanja, imamo najprej raziskati.
A. Procesi združevanja.2
Začenjamo s kontakti. Najenostavnejše kontakte imamo tedaj, če se človek v doživljanju, v tako zvanih »socialnih« doživljanjih nanaša bodisi na sodruge, druge subjekte, bodisi na Boga. Na druge subjekte se nanašajo predstave (gledamo, slišimo, tipamo, okušamo), zunanje zaznave, notranje zaznave tujih subjektov (dojemamo tuje predstave, misli, čuvstva, stremljenja; tuje subjekte »razumemo«, ne vidimo, prezremo itd.), na tuje subjekte mislimo, spričo njih čuvstvujemo (se veselimo — žalostimo, upamo — se bojimo, strah nas je, sočuvstvujemo, sožalujemo — se so-veselimo, privoščimo — zavidamo, zaupamo — nezaupamo, smo presenečeni — razočarani, jih ljubimo — sovražimo, smo ponosni, domišljavi, ponižni, se sramujemo, častimo, obožujemo, spoštujemo — zaničujemo, se čutimo krive, odvisne, hvaležne, zapuščene, osamljene itd.), stremimo (hočemo, ukažemo, vprašamo, prosimo, zahtevamo, želimo, dobro hočemo, protivimo se, odobravamo itd.).
Ta doživljanja, s katerimi stopamo v kontakt, se več ali manj pojavljajo i z ozirom na soljudi i z ozirom na Boga. Doživljanja, ki se nanašajo na Boga, bi specialno lahko še razvrstili, kakor sledi:‘:
I.	Negativno je Bog dan
a) intelektu kot nedojmljivo, nedosegljivo, prekoracio-nalno (temu odgovarjajo doživljanja: ponižnost, vdana vera),
b) čuvstvovanju kot prekomejno, mogočno, nepri-bližljivo, sveto, majestetično, žugajoče, grozeče, kaznujoče (temu odgovarjajo doživljanja: doživetje nemoči, »uboga stvar«, strah, spoštovanje, kesanje, pokora),
c) stremljenju kot vsemogočno, ukazujoče, vladajoče, nepremagljivo, obvezujoče, premočno, uničujoče (temu odgovarjajo kot doživljanja: podreditev, uboganje, opustitev svoje volje),
- Prim. k temu še posebej Wieseja. Naslednja izvajanja njegove vidike porabljajo in še razširjajo.
2 Prim. Steffes, Religionsphilosophie 1925, str. 68/9.
II.	Pozitivno je Bog dan
a) intelektu kot zadnja resnica, najgloblje spoznanje, najsvetlejša luč (temu odgovarjajo doživljanja; razsvetljenje, notranje gledanje, višje zrenje),
b) čuvstvovanju kot »ljubezen« (= predmet), dobrota, usmiljenost, pravičnost, prizanesljivost (temu odgovarjajo doživljanja: ljubezen, čuvstvo miru, odrešenja, pomilošče-nja, osrečenja, blaženost, zavarovanost, popolno izpolnjenje zaupanja in ljubezni),
c) stremljenju kot najvišje dobro, najvišja norma, prepolno (temu odgovarjajo doživljanja: vdaja, molitev, upanje, ljubezen, etična in religiozna praksa, težnja dvigniti se k Bogu).
Ta »socialna« doživljanja so najenostavnejši kontakti. Da je s temi kontakti (n. pr. s spoštovanjem, ljubeznijo) že dano tudi »približanje«, »zenačenje«, »združenje« nas tu n e zanima in bomo podrobno videli spodaj.
Poleg navadnih doživljanj imamo še celo vrsto drugih »kontaktov« (ki so seveda tudi združeni v doživljanju na obeh straneh).
a) Primarni kontakti (I. med poedinci, II. tudi do Boga): pogledati se, prenos doživljanja A c {= glej pod A c), povpraševati, po tipanju, po pritisku roke, seznaniti se, obiskati, priti v stik, najti dopadenje, reagirati, šaliti se, sugerirati, pri službi božji (med poedinci!) iz radovednosti, najti, po govorjenju, nagovoru A a.
ß) Sekundarni kontakti: po dopisovanju, spomniti se A d, želeti se po, nagibati, slutiti, hrepeneti, iskati; po češčenju relikvij, svetih predmetov, po svetih opravilih, po blagoslovljeni vodi, po svečah, po kadilu, po križanju, po sred-niku (svetniku), po priprošnji, po glasu vesti, po vživljanju vase in spoznavanju ustroja in nedoumljivosti duše, po kavzalnem sklepanju iz sveta na stvarnika, po simbolnem od-nošaju.
Simbolni odnošaj. Gre za svojevrsten odnos = kontakt z Bogom, za določeno zadržanje napram svetu in življenju. V ospredju zavesti vedno Bog kot solnce, ki s svojimi žarki vse dogodke v zunanjem in notranjem svetu pozlati. Temu zadržanju se zdi vse kot transparent absolutnih, najvišjih vrednot. Svet vidimo v čisto novem sijaju, na vseh potih nas spremlja melodija večnih vrednot. Kot se Bog prikaže v sanjah, raz-
odetju, tako v svetu. Bog odseva iz stvari kot umetnik iz umetnine. Ali še v drugi sliki: v hiši — svetu so zaprta okna, na eni točki sveta — skozi eno okno nas gleda Bog. Ta simbolni kontakt je kvalitativno različen od kavzalnega sklepanja, kot je roža — simbol ljubezni — različna od sklepanja na ljubezen.
Kontakti so predpriprava, predstopnja pravih socialnih odnosov; približevanja, prilagoditve, poenačenja in združitve. S temi se hočemo sedaj pečati.
A a. Približevanja — občevanja.
Začnem z občevanjem, z nagovorom, z odgovorom, spoznavanje A c, spoznavanje Boga, privabiti, poklicati, klicati k Bogu, zaupati, spremljati, poplačati, zahvaliti se, moliti (neposredno — reflektirano, zasebno — javno, pobožno-čuvstveno-vroča intuicija — trdno fiksirana formula), prositi, prositi za, blagosloviti, prekleti, priznati grehe, dati — vzeti) A d, z besedo, častiti, po svetem molčanju (sanctum silentium) A c, z etičnim življenjem, z dobrimi deli, po miloščini, s pokoro, tolažiti, po daritvi, čuditi se (božji popolnosti n. pr.), po razodetju, po čudežih.
Naj par važnih slučajev posebej obdelamo.
Sanctum silentium. Molčanje o skrivnostih je kos metodike, kako skuša mistik priti do združenja. Molčanje je priprava, človek utihne, gre vase, da more z Bogom govoriti. Tiho, globoko gledanje božjih misterijev ga potem vodi v globine božje in končno do kontemplacije in združitvije A d.
Po besedi. Odnos vere do Boga se začne z nagovorom in zagotovilom: jaz hočem biti tvoj Bog; temu odgovarja od človeške strani molitev in izpoved. Beseda prinese človeka do Boga, Boga do človeka. Z njo se duša bliža svojemu Bogu, kot je Bog s svojo besedo srečal dušo. Občevanje med Bogom in dušo je vpeljano preko besede. Bog, gospod tvoj, govori, v vsakem verzu sv. pisma, v dogmi.
Po razodetju. Treba ločiti razodetje po čutilih (za oko, uho, vonj, tip: goreči grm, svetlobni žar, glas, zvok glasu), po fantaziji (v spanju, v sanjah, vizija, bdeče sanje), po mišljenju (»kabala«), po motoričnih procesih (in-spirirano pisanje, govorjenje, proroki, stavljenje ugank), po
Čas, 1925 20
4
čuvstvovanju (včuvstvovanje, obsedenost), po ekstazi (v mistiki) A d, po stremljenju (dajanje navodil, ukazov).
Dati — vzeti. To je ena izmed najsplošnejših oblik občevanja. Večina naštetih približanj se da subsumirati pod to kategorijo. Ločiti treba: vzeti (dobiti, sprejeti), ne vzeti (pustiti), ne dati (prihraniti), dati (nuditi, dodeliti). Dajanje in vzemanje (kot družujoča procesa) se nanašata lahko na predmete, stvari; lahko se tičeta naših doživljanj (sporočanje, ukazovanje, vprašanje, prošnja, obljuba itd.).
Da se ti odnosi pojavljajo med poedinci in tudi med človekom in božanstvom, pač ni treba posebej navajati.
Ab. Prilagoditev.
Privzgojiti, učiti, poučiti, priučiti koga, uslišati, vzeti A a, pritrditi, »razumeti« koga (izraz, tuje kretnje, geste, molitev 1. v toliko, kolikor so izraz notranjega doživljanja;
2.	v toliko, kolikor nekaj pomenijo; sledim »smiselnemu« poteku tvojega doživljanja), posvetovati se, skleniti zvezo A d, verovati, zaupati (v Boga), se vživeti v koga, sodoživljati, so-žalovati, soveseliti se, posnemati (nehotoma posnemati dejanje, izrazne gibe, smotrne kretnje), kopirati (če časovno zaporedje = tradicija), slediti komu, hoditi za kom (hoja za Kristusom), imeK tuje ocenjevanje pred sabo, iz kolegialnosti, po vplivanju »duha« časa, po vplivanju miljeja (so taki in taki ljudje v mojem okrožju), po češčenju, z odvrnitvijo od sveta (z ozirom na Boga) A c, z odvrnitvijo od sebe A c, z vdanostjo, po duhovnem berilu, po premišljevanju, po glasu vesti A a. po duhovnih vajah. Zgledi:
Sodoživljanje. Sodoživljati z religioznim življenjem drugih je edino sredstvo, da si pridobimo religijo, če je nimamo sami iz sebe. Prav tako skušamo tudi »sodoživljati« akte božje ljubezni.
Ta funkcija sodoživljanja je smisel in koren vsaki pravi tradiciji.
Imeti tuje ocenjevanje pred sabo. Slika, ki jo ima Bog o njem, navdaja slabega človeka z bojaznijo, dobrega tolaži v nesreči, nas odvrača, da ne storimo kaj slabega. — Slika o Bogu, o njegovih zahtevkih, o njegovi boli nad nepravičnostjo, o njegovem veselju nad pravičnim nam postane merilo ravnanja in nehanja.
A c. Poenačenje.
Z ozirom na Boga dvoje smeri: svetu in življenju odtujena — svetu in življenju naklonjena. Prva se zapira in otresa sveta, druga gre preko danih vrednot k Bogu in jih skuša prilagoditi absolutnemu.
Po posredovanju in stopnjevanju danih vrednot (estetičnih etičnih itd.), oprostiti se sveta, vacare mundo, oprostiti se sebe (čutov, nagonov, volje, afektov), oprostiti se jezika (molčanje A a), po obljubi revščine, pokorščine, devištva (z ozirom na Boga), po askezi C e, prevzeti doživljanje (= »nalesti se«), sklicevati se, služiti C b, smeti, skleniti prijateljstvo, iz mode, iz popustljivosti, po ponižnosti, ravnati po božji volji, z etičnim ravnanjem, z vajo v moralnih čednostih, z umetniškim ustvarjanjem, delati za čast božjo, s trajnim urjenjem v kontempla-tivni molitvi, s spoznavanjem Boga, po kontemplaciji A b, po spravi, po očiščenju (krst, pokora), po odrešenju, po spovedi, po molitveni uri, po vdanosti (vdanostni molitvi), pregovoriti po razsvetljenju, razodetju A a, po milosti (pri mistiki: donum intellectus, donum scientiae, donum sapientiae).
Posledice teh A c procesov: enakost doživljanja, enakost dispozicij za doživljanje, skupno ravnanje, skupna molitev, služba božja itd. Glej spodaj A d. Z ozirom na Boga še posebej: dušna čistost, zaničevanje sveta, veselo prenašanje zemeljskega trpljenja, popolna ljubezen do Boga, hrepenenje po gledanju Boga, slutenje in predokus nebeške sladkosti.
Toliko treba še pripomniti, da približevanje k Bogu, medsebojnost, ki obstoja med človekom in Bogom, ne gre preko določene meje. Tu ni enakopravnosti, Bog prekaša vse, jaz sem v odnosu do nečesa, ki je večje od mojega srca, Bog je izhodišče, človek živi od tega, kar mu je podarjenega, more le, kar mu je dovoljeno. Enakovrednost členov in enakomernost vplivanja se neha. Bog primat in garant zajednice. Z ozirom nanj gre zenačenje.
Ponižnost je proces, v katerem človek samega sebe pusti in spusti, se prepusti Bogu po volji in srcu, je prost za božjo polnost, njemu je slika, ki jo ima Bog o niem, glavna stvar.
Vacare mundo. Če je smoter in cilj človeški, da ima Boga, če je Bog sam nekaj drugega in več kot svet, kot nravni red, če je vera — posest Boga, tedaj je gotovo, da je vse, kar ni iz vere, greh in izgubljenost. Odtod zenačenje.
Mistika. Tu gre za akte, v katerih duša v gledanju, v ljubezni in okušanju božjih resnic, vrednot in učinkov doživi združenje z Bogom (Grabmann). V toliko spada mistika pod »združitev«, A d. A mistika pozna predstopnje, po katerih se človek približuje — zenačuje z božanstvom. 1. V i a purgativa; človek se reši izprijene človeške narave in neurejenega zemeljskega: a) aktivno: po molitvi in duhovnem berilu (premišljevanje o božji dobroti, o skrivnosti odrešenja, o svojih grehih, po pokori in odmiranju); ß) pasivno od Boga: izčiščenje čutnega življenja (nima skušnjav zoper čistost), izčiščenje duhovnega življenja (nima skušnjav proti veri, dvomov, obupa). 2. Via illuminativa, pot razsvetljevanja, ki obstoja v glavnem v kontemplaciji (= od ljubezni prevzeta molitev z Bogom združene duše). Duša prejme darove sv. Duha (donum intellectus, scientiae, sapientiae) in se v več stopnjah dviga k Bogu: v čudenju in občudovanju, ljubezni, ekstazi (rap-tus). 3. Via unitiva, pot združenja duše z Bogom. Izvrši se skrivnosten kontakt med dušo in Bogom. Mistiki rabijo zato simbol zaročitve in poroke. Ta tretja stopnja spada že k »združitvi« A d, ki jo hočemo sedaj obdelati.
A d. Združenje. Cognitio experimentalis Dei, po združitvi z Bogom (unio mystica), po gledanju Boga, po molitvi A a, spoznavanju A a, po uživanju Boga (obhajilu, unio fruitiva), z iskanjem pripadnikov, po »mističnem telesu Kristusovem« (z ozirom na soljudi, z ozirom na Boga!), s sprejemom v krog (zajednico), z zvezo, po odnosu: stvarnik — stvar, po odnosu otroka (»otrok božji«), odnosu očetovstva (»nebeški oče«), po odnosu neveste (»nevesta Kristusova«), po prijateljstvu, po liturgiji misterijev, po romanju na božjo pot, po spominu (na trpljenje Kristusovo itd., glej spodaj F konec), po »cerkvi do Kristusa«, po stigmatizaciji, viziji, privatnih razodetjih A a, po besedi (sv. pismo), po ljubezni do bližnjega, ljubezni do Boga, po ekstazi, po contemplatio in caligine divina.
Posledica: združenost, skupnost, zvezanost, odvisnost, skupno doživljanje, mišljenje, dejanje, zavest o tej skupnosti: »Jaz in moj Bog«, »m i« verniki, mi kristjani, mi duhovniki; religiozne občine, sekte, mistične družbe, liturgična molitev, cerkveno petje, korna molitev itd. so zgledi za take družbe«, zajednice.
B.	Procesi razdruževanja.
Poleg odnosov združevanja nahajamo med subjekti v religiozni skupnosti dolgo vrsto procesov razdruževanja. Med posamezniki se pojavlja antipatija, nasprotje, odtujenje, sovraštvo; poedinci se ločijo, poslovijo, izolirajo, se ogibljejo odvisnosti, ker hočejo biti sami. Po Wieseju se mora ločiti:
Ba. Konkurenca.
Sovrstnika, tekmeca izpodriniti, koga prehiteti, pri sklicevanju na pravice, pri nastavljanju.
Bb. Opozicija-
Ugovarjati, zavrniti, sumiti, natveziti komu kaj, našuntati, osramotiti, ožigosati, debatirati, nasprotovati, nasproti delati, ovirati, v nič devati B c, omalovaževati, naprtiti, očrniti, protestirati, izzivati, rivalizirati, namenoma prezreti, preglasovati, preprečiti, odkloniti, se braniti, izdati, pridržati, iz nenaklonjenosti, iz antipatije, iz sovraštva, iz krivoverstva, iz kom-plota, po nestrpljivosti, iz rezerviranosti, iz odtujenosti, po pomislekih, iz dvoma.
B c. Konflikt.
Napasti, sovrstnika izbiti, obdolžiti, v nič dati B b, boj z Bogom, boj, zasledovati, zagovarjati, iz antagonizma, po grehu, po brezbrižnosti, po zavesti krivde, maščevati se, razžaliti.
Posledica B-procesov: osamljenost, izoliranost, čudaštvo: ločen od, razdvojen z, prevržen z, Bog se zapira, moram biti sam, ne morem biti sam, sem zavržen, zapuščen, osamljen, sem se odkrižal, iznebil, sem prost, želim biti skupaj itd.
Pribiti moramo nadvse važno sociološko dejstvo, da v vsaki socialni zvezi, družbi, zajednici, naj bo še tako trajna in globoka, nahajamo vedno A- in B-procese. Idealnih družb, kjer bi imeli samo A-procese, ni.
Nadalje je zanimivo, da so konflikti posebno hudi med dotedaj združenimi subjekti. Če taki subjekti oponirajo, gre za veliko negotovost; proglašamo jih za »izdajalce« skupne stvari. Konflikt je nadalje jako hud v slučajih, ko moramo pred seboj priznati upravičenost nasprotnega stališča. Tedaj naredimo zadnji obupni poskus, da držimo svojo pozicijo, o kateri sami dvomimo.
C -F. Procesi diferenciacije — integracije,
razdiranja, utrjenja in pretvarjanja.4
Doslej orisani procesi se vršijo med poedinci (človek — človek, človek — Bog), Poleg teh procesov pa treba ločiti celo vrsto procesov, ki tudi potekajo med poedinci, ki jih vežejo in ločijo, zbližajo in ločijo — ki pa so mogoči šele v »družbi«, v obstoječi celoti: množici, grupi, cerkvi, sekti itd. O diferenciaciji in integraciji, uniformaciji, formalizmu itd. moremo smiselno govoriti šele v socialni skupnosti Naša naloga je, da si te procese za duhovno območje religije nekoliko natančneje ogledamo.
C.	Diferencirujoči procesi.
Splošni procesi: odseliti se (krajevno), odločiti se, secesionirati, cepiti se (ne priznati), deliti se, delitev dela, ustvaritev vmesnih členov.
Ca. Postanek neenakosti in različnosti:
Dvigniti (se) C c, oškodovati, propasti C c, odlikovati se C c, po antagonizmu B c, po apropriaciji E, da zahteva »pravice« (homo novus, homme arrive), da zahteva časti, po luksusu, po stvorjenju strank in grup (molinisti — tomisti), po oboga-tenju (glej II. pogl.), po shizmi.
Cb. Vladanje — služenje.
Voditi kot spovednik, svetovalec, zadnjo besedo imeti, ukazati, ubogati, prepovedati, biti varuh (v religioznih zadevah seveda), po disciplini (pokorščina v redovih), smeti A c, mili-tarizirati Db (v religioznem življenju samem; jezuitski red), patriarhalizirati, patronizirati (v srednjem veku so se vdale cele občine pod zaščito samostanov), terorizirati (krivoverce, neposlušne z grožnjo, ekskomunikacijo), podvreči D b, podvreči se, krotiti, kaznovati, suspendirati, odstaviti, prisiliti (inkvizicija, tortura), moralično prisiliti (da je »dolžnost«), z dokazovanjem prisiliti (apologetika), iz drznosti, iz prevzetnosti, iz prilaščanja pravic (hočem imponirati), po avtoriteti — hierarhiji (s sklicevanjem na avtoriteto), na podlagi pomembnosti, vplivnosti osebe, po moči govora, po cezarizmu (v religiji sami, ne z ozirom na politiko), po primatu (nad škofi), na podlagi karizme (milosti, proroštva), po diktaturi, po javnem mnenju, po tisku,
’ Prim. k temu predvsem Wiese, Beziehungslehre I, 1924.
po prestižu (za duhovnika važno!), po krilaticah (»brezverci« »moderni svet« itd.), z omejitvami (po indeksu, cenzuri, prepovedi), po vodstvu in napeljevanju (osebni vodnik glej A), po svarjenju, po cerkvenem učeništvu, po zakramentalnem učinkovanju, po cerkvenem pastirstvu, po dušnem vodstvu, po kompetenci D b, po češčenju — kultu, na podlagi legalizacije F a, po principih macchiavelizma, po bogastvu, potom vohunov in osleduhov, po teokraciji (glej spodaj).
Javno mnenje. Noben družabni stan ni tako navezan na javno mnenje kot klerus. Zato ga porablja. Na tem sloni njegova moč v obilni meri. Pomanjkanje izobrazbe, nenravno življenje, slabo vedenje nižjih duhovnikov vpliva na javno mnenje, ki se obrača proti dotičnim. Zato se skuša restavrirati; novotarije, nova religiozna gibanja se potegujejo zato, da je javno mnenje na njihovi strani. Odtod njihova moč.
Apropriacija. Gre za to, da grupe, ki uživajo kake prednosti in koristi, težijo za tem, da se na zunaj zaprejo; gotove šanse monopolizirajo za svoje člane (prednosti, koristi, pravice, milost, zveličanje ...). Tekom časa se taki krogi navadno »odpro«, bodisi polagoma, bodisi nenadoma.
Dviganje. Manjša plast vlada nad nižjo, širšo. Odnos v katerem stoje med sabo, je, da navadno zvali višja na nižje delo. Vsaka nižja plast ima navadno bolj mehanično delo kot višje stoječa, odvzame višji nižje opravilo.
Vladanje — služenje. Po M. Weberju treba ločiti tri vrste vladanja, ki jih vse več ali manj nahajamo v okviru religije:	1. Racionalno vlado, ki se poslužuje birokratičnega
upravnega aparata; iz »prava« izvaja svoje zahteve. Vladajoči je »predstojnik«, zastopnik neosebnega reda; ne njemu kot osebi, njemu kot neosebnemu funkcionarju smo kot »uradniki« pokorni; 2. tradicionalno vlado; tu ni predpostavljenega ■— uradnika, temveč imamo odnos: gospod — sluga; le-ta uboga osebo; 3. vlado na podlagi karizme; odnos je tu; vodnik — »učenec«; vodnik se mora obnesti; razodetje, navdih od zgoraj mu daje moč za n o v e zapovedi. V religiji prevladuje tretja oblika a nahajamo tudi ostali dve.
C c. Postanek stopenj in plasti.
Dvigniti (se) C a (višja — nižja duhovščina), po graduaciji (stopnje duhovščine, vernikov, praktiki — teologi, duhovniki — redovniki — menihi, laiki — duhovniki, mistiki — dogmatiki —
moralisti itd.), na skrivnem postopati C e, propasti C a, nobili-zirati (glej II. pogl.), privilegirati, obubožanje, s tvorjenjem aristokracije, po izobrazbi D c, po decentralizaciji F a, po razrednem boju (glej II. pogl.), iz mode D a, po prestižu, javnem mnenju C b.
Cd. Selekcija.
Po pristnem, samolastnem religioznem življenju, po češče-nju, po idealizaciji, po nobilizaciji C c, s tvorjenjem aristokracije C c, z odlikovanjem, z vzbujanjem častihlepnosti, s stvar-janjem elite, z ekskluzivnostjo, po kvalitetah, po lepoti, po socialni selekciji (preskušnja vplivnosti), z ustanovo, s posvetitvijo (s polaganjem rok), s podelitvijo pravic, oblasti, po milosti, po idealu uboštva C e, pokorščine C e, devištva C e, z omejitvami C b, F a (indeks, cenzura, prepoved, proglasitev za »skrivnost«).
C e. Individuacija, odločitev, odtujenje.
Po brezbrižnosti se odtujiti, od pravega duha odpasti, brez miru biti, na skrivnem postopati C c, odtujiti se iz »iskanja resnice«, liberalizirati F c, lokalizirati, specializirati, izgnati, izobčiti, odpasti F, po pobožnjakarstvu, na podlagi askeze, po bojkotu, po lastnem čudaškem življenju, po lastnem bogatem življenju, po begu iz sveta, iz samotarstva, iz čistosti C d, po celibatu, iz »revščine« C d, po originalnosti, po tvorjenju sekt, po hereziji, po nepopularnosti, po diaspori, po življenju v samostanu, v zavodu, po mističnem življenju, po religioznem molčanju, po zavesti krivde.
Pomen osamljenosti. Samota je jako pomembna za poduhovljenje in poglobljenje znanja; a tudi subjektivnost je posledica. Tu zelo različno: Spoznavanje, ki po svoji funkciji n e prenaša subjektivnosti, se po samoti prevrne in zmoti; tako spoznavanje rabi družbe: skupnega iskanja, stikov z drugimi subjekti. Spoznavanje pa, ki črpa iz »intuicije«, kon-templacije, zatopljenja v misli, čuvstvene iskrenosti ali fantazije, beži pred družbo. V religiji imamo znane zglede: samostane, fakultete, koncile, ki so združevali družabnost in osamljenost, kot je bilo primerno. Verna, pobožna duša si želi bolj združitve z Bogom, kot združitve z ljudmi; zato ljubi samoto.
So institucije, družbe, ki se bore proti vsaki samostojni volji svojih članov. Obstoja cel aparat najfinejših sredstev za
ta smoter. A dosežejo le izpodrinjenje osebne osamosvojitve, ne uničenja. Poskus, prenesti individuacijo v notranjost srca, se prepreči s spovedjo, ki stika za grehi v mislih in s spokorniškimi vajami; na ta način se doseže, da se poedi-nec na dotičnem polju podvrže; a individuacija, odločitev in osamosvojitev subjekta se izvrši na kakem drugem področju, ne na religioznem. Subjekt čaka na ugodno priliko in ko pride čas, stopi z zbrano svojo silo na plan, na popolnoma nepreračunjenem mestu.
D.	Integrirujoči procesi.
Splošni procesi: ekspandirati, propagirati, izpre-obračati, nove verske pristaše nabirati, z združitvijo dela in delovanja, razširiti socialno tvorbo, uvrstiti vmesne člene, z organizacijo F, s pionirskim delom, po rasti tvorbe, posplošiti.
Da. Izenačenje (uniformizacija) A c, F.
Posplošiti svoje doživljanje, razširiti D b, po odpuščanju grehov, pomilostiti, demokratizirati (v okviru religiozne zajed-nice same, brez ozira na politiko), se ponižati D ib, identificirati, koordinirati, spraviti v modo C c, proletarizirati (v religiji sami, ne oziraje se na gospodarstvo), s tvorjenjem skupne zavesti (mi duhovniki, kristjani), po anonimnosti (skolastika, dogmatika, »philosophia perennis«), po predpisu veroizpovedi, po javnem mnenju, kot publika, po ponavljanju A c, z upoštevanjem »mase« (ki zahteva nizek nivo), z »ljudskim« dušnim pastirstvom, po pridigi, po pouku in vzgoji, s tiskom C b, z ustno propagando.
Posledica: enakost, enotnost, povprečnost, profaniza-cija, »skupno doživljanje«, skupna zavest, izvrševanje skupnih dejanj.
Proces uniformizacije kaže usodno resnico, da notranja vrednost neke stvari še nikakor ne zadošča, da dotična stvar splošno prodre, Najvzvišenejše vrednosti ne morejo nikdar in nikjer postati popularne; šele v precejšnji poenostavljeni in prilagodeni obliki se razširijo. Često jim manjka nazornosti in neposredne razumljivosti.
Db. Vreditev, pod- in nadreditev.
Posplošiti D a, priznati, razširiti (se), pomilostiti, disciplinirati, kontrolirati C d, legitimirati, dati licenco, militarizirati Cb (samo z ozirom na religiozno življenje), rehabilitirati (n. pr kak red), podvreči C b, spreobrniti, konvertirati, znova začeti
religiozno živeti F d, po odrešenju, po pokorščini, sentire cum ecclesia, s pripadanjem k organizaciji (cerkvi, redu, religioznemu društvu itd.), s centralizacijo F a, brzdati.
Posplošiti. Združiti se z drugimi subjekti in podrediti se je za na sebi slaba religiozna doživljanja najboljše ojačenje, zlasti še, ker se navadno združuje z velikimi religioznimi osebnostmi. Ljudje, ki sami zase le težko dobe besede za svoje religiozno čuvstvovanje, postanejo vneti molivci, ko molijo v zajednici in z besedami, ki jih je pred njimi oblikovalo močno religiozno doživetje (nadrediti).
Jake religiozne osebe teže tudi za posplošenjem, a ne z nadreditvijo, temveč s podreditvijo. Tak subjekt smatra navadno skupno religijo, ki jo od drugih prevzema, za bledo in šibko in teži za tem, da jo prepoji z novim ognjem. To svoje doživljanje pa potem širi na druge subjekte. Pri tem se poslužuje C b procesov.
D c. Socializacija (v okviru religije same).
Gre za procese zenačenja, a na podlagi skupne zavesti enakosti, pravice, etičnih momentov.
Humanizirati F d, mutualizirati (eden za drugega), po krščanski ljubezni do bližnjega, po karitativnem delu, žrtvovati se, med seboj deliti, po izobrazbi C c, po religoznem socializmu, po kolektivizmu, po krščanski solidarnosti, po pridigi (s tem samo ena stran pridige upoštevana), po spovedi, z nabožno literaturo, s pesnitvami, s petjem, z eksercicijami, z laiškim apostolatom, kot ljudstvo v cerkvi, z liturgijo, s skupno službo božjo, z misijonom F d, po idealu »uboštva«, z življenjem v fari, po življenju v neskončni življenski zajednici »corpus mysticum Christi«.
E.	Razdirajoči procesi.
E a. Izkoriščanje.
Ogoljufati, zajedati se, proletarizirati Da, E g, obogateti (glej II. pogl.), dati prednost, iz nepotizma, iz parasitstva.
Eb. Formalizem in okostenelost.
Mehanizacija (v molitvi, v opravilih), z naraščajočo brezbrižnostjo, po kameralizmu — birokraciji, s krilaticami, s prisego zoper modernizem F a, po kazuistiki v morali, z uradniki v službi božji, z uradniki v dušnem pastirstvu, z molitvenimi »formulami«, po ekstremni institucionalizaciji (cerkev je samo smotrna »družba« z določenim »ciljem«, je le organizacija
vernikov, duhovna država), pq inkviziciji, s prehodom od za-jednice (Gemeinschaft) sv družbo (Gesellschaft) (ta prehod se more izvršiti v celotni organizaciji, v redovih, cerkvenih občinah, kultu itd.).
Formalizem. Istina je, da večina ljudi stavljene jim naloge, če sploh, samo enkrat, v začetnem stadiju premisli; pozneje navadno ne več. Nasprotniki pa, ki napravo z revolucionarno strastjo sovražijo in jo hočejo odstraniti, razmišljajo in doživljajo večkrat ter imajo za slabosti jako kritične oči Zato jim boj proti formalizmu tako lahko uspe.
Socialne naprave postanejo hitro stare; če so obstojale več generacij, ni več organičnega in plodonosnega stika med njimi in življenjem. Vztrajnost jih goni naprej, zavedajo se disharmonije, ki jo ustvarjajo, a zato se še bolj drže prevzetih pravil in iščejo svoj spas v formalnih predpisih, ki postajajo od dne do dne revnejši na vsebini.
Okostenelost grupe se vidi v tem, da goji frazo, krilatice in poveličuje najrevnejši ideal, ideal korektnosti. Se drži zastarelih pravil, pretirava nebistvenosti, skrajno vestno izpolnjuje predpise; do pičice, če treba (prim. k temu Wiese, Bez. str. 269 ss).
Ec. Komercializacija (v religiji sami).
Pomoč si izgovoriti, interese zastopati (kake grupe), ob-ubožanje, s kopičenjem bogastva, z utilitarizacijo.
Ed. Radikalizacija.
Revolucionirati F c, F d, stavkati C e, sindikalizirati, z uporom, iz šovinizma, po religioznem socializmu, po janzenizmu, po mladinskem gibanju F c.
E e. Preobrnitev.
Interese zastopati E a (mesto da bi delali za »stvar«), simulirati (napačni pobožnjaki; če kdo kaže spreobrnjenje, a so v resnici drugi sebični razlogi, ki jih noče pokazati), iz diletantizma, po zlorabi, po nihilizmu, po parasitstvu E b, po rene-gatstvu, po nestrpljivosti, po nazadovanju, z estetizacijo religije, z intelektualizacijo (religija = veda, se da vse dokazati), z moralizacijo (religija = morala), s politizacijo, s kanonizacijo z zlorabo avtoritete, z individualizmom, z univerzalizmom, s spiritualizmom (glavno je duša, notranjost), z asociološkim dogmatizmom (nauk, ki družbo — cerkev tolmači samo kot corpus mysticum, kot duhovno kraljestvo, ki se razvija izključno
po svojih zakonih, a ne upošteva sodelovanja materialnih, družabnih in subjektivno duševnih realizacijskih činiteljev), s pro-fanacijo, z inkvizicijo E c.
Posledica E-procesov je propadanje skupnosti subjekti se začenjajo razdruževati, skupno življenje propada, Propadanje se vrši po odpadništvu C e, F d, po demagogiji, po ekscesih (inkvizicija), po razrednem boju, po parasitstvu E b, E e, z odločanjem »mase«, po proletarizaciji Da, E a, po razkroju, po kulturnem boju.
Zgled za preobrnitev; če red, ki začetka namenjen kon-templativnemu bogočastju, postane cerkvenopolitični, bojevni red, ne da bi spremenil ime in zunanje tradicije.
F.	Utrjujoči in pretvarjajoči procesi.
F a. Institucionalizacija.
Ustvariti urade, ustanoviti zavode (za orientalske jezike za vzhodno bogoslovje itd.), graditi cerkve, samostane, stvoriti organizacije, disciplinacija, da stvori filozofijo (ancilla theolo-giae), da razmišlja o religioznem življenju (filozofska mistika), dogmatizacija, s koncili, plačo dati F b, oblasti omejiti in razmejiti, kodificirati, s kazuistiko, konservirati, s stvarjanjem komisij (biblijska), s proglasitvijo za lex fidei, patriarhalizirati C b, politizirati E e, ustvariti nadzorne organe (indeks, pregledovanje cerkvene umetnosti), racionalizirati E e, regulirati omejiti, ritualizirati (se sprejme v ritus), po ceremonielu, standardizirati (zlasti v teologiji), tradicionalizirati (postane tradicija), podržaviti (»vidna«, »pravna« cerkev) glej spodaj, centralizirati, z zakramenti, da postane običaj, konvencija, z imenovanjem (duhovnikov), posvečenjem, z učenjem (po cerkvenem učeništvu), z dodeljenjem naslova, da damo ime, z dajanjem navodil in religioznih predpisov.
Institucije imajo namen zvezo med ljudmi in njihovo doživljanje utrditi. Iz običaja postane institucija, če ima večjo stopnjo trdnosti. Institucije, ki so nastale organično, iz običajev, so bolj vkoreninjene v navadi kot one, ki po zakonu in zunanji določitvi nastanejo.
F b. Profesionalizacija.
Dati plačo F a, s skolastiko (v religiji in filozofiji), s tvorjenjem »duhovščine«.
Gre za postanek in utrditev poklicev v svrho trdnejše zveze v skupnosti. Da pride do tvoritve poklicev, ne zadostuje
delitev dela, poklic sega dalje. Le-ta stvori svoj način mišljenja in čutenja.
F c. Sproščanje.
Odrešiti (iz skupnosti), humanizirati D c, liberalizirati C e, revolucionirati E d, F d, z anarhističnim gibanjem (v religiji sami), s prodiranjem lastnega življenja C e, s križarsko vojno, z mladinskim gibanjem F d.
F d. Posledica: obnova in razširjenje.
Po odpadništvu (od malikov), C e, po aktivizmu, po religioznem imperializmu, po religioznem kozmopolitizmu, po misijonu, po modernizmu, po reformi, po regeneraciji (znova postane, se probudi), v renesansi, po revoluciji, po transformaciji (na druge religiozno - socialne razmere), po stvarjajoči religiji, po liturgijskem gibanju, po mladinskem gibanju F c, s teženjem za »zajednico«, s težnjo za »novim življenjem«, s kulturnim bojem.
Večina religioznih obnovitb se vrača v preteklost; pogled zre v preteklost. Močni časi se vračajo v preteklost, ni to slabost, je to hrepenenje po tujem, enkrat uresničenem idealu, ki vleče pogled nase. Iskanje po preteklosti hoče najti mladostno dobo cerkve, organizacije, ko je še žarela prva ljubezen in je polnilo še prvo navdušenje srca vernikov. Naj zadostuje ta kratka pripomba.
Tako smo približno pregledali socialne procese in odnose, ki se pojavljajo med človekom in Bogom, človekom in človekom. Ugotoviti moramo, da se vsi orisani pojavi več ali manj vedno pojavljajo v življenju, da ne smemo nobenega prezreti ali omalovaževati. Naša naloga bo, da dosedanje rezultate porabimo v nadaljnjem in da nadaljujemo s sociološko analizo religije.
STAROSLOVENSKI MISAL IN GREGORIANSKI KORAL.
(Le missel paleoslave et le chant gregorien.)
Dr Fr. Kimovec.
S o m m a ir e. — Dans 1'imprimerie de Vatican, le missel vieux slave esl pret d’etre imprime; il n’y a qu'ä faire des corrections. C’est le specialiste en langue liturgique palžoslave, le Tchöque Dr. Jos, Vajs qui l’a pre-pare; il a publiž d6jä auparavant des livres liturgiques auxiliaires en vieux slave pour 1'Acadžmie vieille slave de Krk. En 1919 1’Academie de Vele-
hrad a publie le missel en vieux slave avec 13 formulaires de messe et les chants gregoriens necessaires: mais ces chants sont absolument defectifs, c d. d. le chant gregorien n'est pas bien adapte au texte vieux slave. Le redacteur ne connait ni la valeur ni la force des notes gregoriennes, il ne connait non plus la signification des neumes et de leur fonction; en appli-quant mecaniquement les notes au texte, il arrive aux formes impossibles au point de vue d'orthographie. II ne distingue pas 1’accessoire de 1’essen-tiel des formations melodiques, il ne connait ni la structure interieure ni l'architecture exterieure du chant gregorien. C’est pourquoi il n'applique bien la melodie que lä ou les textes vieux slave et latin sont d’accord en rythme, en force et en nombre de syllabes. Sans cela, il oublie complete-ment que la melodie donnee du chant gregorien doit etre assimilee au rythme du nouveau texte et fondue avec lui dans une unite parfaite. Le chant gregorien est plein d’exemples des variations semblables. Dans les variations que malgre son applicatxon mecanique il n'a pas pues eviter, le redacteur procede d’apres le principe de Ratisbonne, omis dejä depuis longtemps, selon lequel des melismes representent une lourdeur; c’est ainsi qu’au contraire de chant gregorien et de caractere des melismes, il enchaine des melismes sur les syllabes accentuees; il gäte par lä le caractere primitif des melodies ou au moins il le rend lourd. 11 fait de melodies syllabiques des melodies melismatiques, tandis qu'il garde scru-puleusement les accessoires de l’original (notes surnumeraires, transitoires, complementaires) sans savoir quoi en fair en vieux slave. Par lä il detruit aussi la gradation architectonique qui se developpe parfois (p. ex. dans les vers et les reponses des prefaces) des simples melodies syllabiques en un dčcor de plus en plus melismatique.
Si l'edition vaticane au point de vue de musique est redigee comme les deux mentionnees, la Commission qui prepare l’edition et l'episcopat interesse ä cette edition doivent prendre soin d'eloigner ces fautes capables de nous compromettre devant le monde musical, et de faire que le missel typique pour des genärations et des siäcles soit aussi au point de vue musical irreprochable. On devrait considerer aussi la tradition glagolitique des dioceses de Senj et de Krk et annoter au moins dans un appendice »Ad libitum« les melodies traditionelles les plus caracteristiques et corre-spondantes ä l’instruction de Pie X.
Iz Rima so listi nedavno prinesli vest, da je staroslovenski misal v vatikanski tiskarni pripravljen za tisk; le popravki se morajo še poprej izvršiti. Misal je po teh vesteh priredil Čeh dr. Josip Vajs, ki je znan kot strokovnjak v staroslovenskem liturgičnem jeziku. Dr. Vajs je že pred več leti pripravil staroslovenske pomožne liturgične knjige, ki jih je izdala Krška staroslovenska akademija«, kot VI. zvezek »Velehradske akademije« pa so izšle »Missae solemnes necnon de Beata et de Requiem votivae e Missali Romano Slavo-nico — Misi slavnije o bi. Marii Dčve i za umršeje občtnije slovenskim jezikom« (Pragae — V Praze 1919). Ta izdaja v zvezi z imenovanimi vestmi nas nujno sili k nekaterim opombam. Ne o besedilu, ampak o gregorianskem koral u , kakor ga je dr. Vajs uporabil oziroma primeril staroslovenskemu jeziku na straneh 49—68 pod skupnim naslovom: »Specimina Cantus«. Prinaša pa štiri napeve za »Slavo«, dva za »Vero«, 12 prefacij, očenaš, napeve in odpeve »pred Agnče boži«, 9 napevov za »Idčte misa jest« ili »Blagoslovim Gospoda«, nazadnje še oba predpeva za kropljenje z vodo. Ti spevi so v celoti in posamič tako prirejeni, da jih moramo s stališča pristnega gregorianskega korala z vso
odločnostjo zavrniti, ker nimajo niti po zunanji obliki, kaj šele po notranjem ustroju oziroma življenju nič tega več, kar koral še danes vedno iznova dviga v svoji vrsti nad vso drugo glasbo. To, kar nam ti spevi predstavljajo, so ali po koralu mehanično ponarejeni posnetki ali pa samovoljni izdelki po enostranskih regensburških načelih, ki so praktično že desetletja, teoretično pa že mnogo dlje opuščena.
Prirejevatelj teh napevov pač pozna koralne note in njih višino, ne pozna pa vrednosti koralnih not niti njih pomena in naloge.
Še manj so mu znane stalne, po obliki neizpremenljive skupine in njih opravilo, tako da so ti spevi pogosto celo oblikovno pravopisno polni hib in nedostatkov. Tako prirejevatelj, ker brez znanja oblikovnega pravopisa in funkcionalnega pomena skupin druži note samo mehanično, ne zna n. pr. rabiti oblike porekta,1 klimaka,-ne ve, kaj pomeni, in zlasti tega ne, kdaj in kako se v skupinah rabi quilisma.3 Seveda mu tudi ni jasno, kdaj in zakaj se rabijo notae liquescentes, ki jih vselej zahtevajo določene skupine samoglasnikov ali dvoglasnikov in se v staroslovenščino ne smejo avtomatično prenašati.
Dalje očividno ne ve, kaj je mora vocis sredi skupin, ker brez vsakršnega razloga tvori nove, kjer bi ne smele biti, in uničuje stare, kjer bi morale biti, in tako vsej melodični črti daje drug značaj, kot ga ima prvotna zamisel.'1
Pa recimo, da te pravopisno oblikovne napake, ki jih je polno, prezremo, saj bi si jih duhovnik, ki pozna koralno abecedo — in število teh izza Pijeve reforme ni tako majhno —, mogel, če že ne vseh, pa vsaj deloma sam popraviti, da bi se njegovo petje pravilno glasilo — kaj naj napravi tam, kjer mu prirejevatelj brez pojma o bistvu korala, brez znanja njegovih akcidenc, brez zmisla za funkcije koralnih oblik, brez čuta za bogato notranje življenje na vso moč nežne, občutljive koralne melodije razbije ves tako subtilno zgrajeni koralni ritem, da	ga iz te	prireditve	najboljši
1 Prim. »Miši slavnije«, stran 65, 6.	vrsta, kjer	ima porekt	sestavljen
iz virge in dveh punktov namesto iz virge, prečne črte in punkta, nad prečno črto nazaj zasukanega. — Prim. tudi »Penije rimskago misala po izdaniju vatikanskomu v Rimč tipi vatikanskimi 1914«, stran 21, 22 itd.
2 Prim. »Penije«, stran 22, 23, kjer tvorita climacus punctum	in clivis;
v	izvirniku so te tri note razdeljene na	dva zloga:	»Glo« ima	punctum,
»ri« pa clivis; ker jih je združil mehanično, je dobil imenovano nemogočo obliko namesto pravega klimaka, ki ima virgo in dve nagnjeni noti (punctum inclinatum).
3 »Misi slavnije«, stran 53, kjer od skandika, ki ima za srednjo noto kvilismo, mehanično odtrga prvo noto, tako da se podatus, ki je ostal, začenja s kvilismo!
1 »Misi slavnije«, stran 49, 51 itd.; stran 67, kjer uniči v slovesnem »fdete misa jest« prvo mora vocis, hkrati čisto napačno in docela samovoljno razdeli koralne skupine oziroma note, tako ves prvotni plemeniti ritem tega veličastnega napeva prevrže in uniči skladnost prvega dela z drugim; prav tako na isti strani v Marijinem »Idete« dvakrat uniči mora vocis in tako dobi iz globoko zamišljenega, v se pogreznjenega napeva površno, raztreseno mimo hitečega.
koralni strokovnjak brez pomoči vatikanskega izvirnika ne bi mogel popraviti? Dobra je ta prireditev navadno samo tam, kjer se staroslovensko besedilo po številu zlogov s poudarki vred krije z vatikanskim izvirnikom. Kjer so pa med obojnim besedilom razlike, tam se takoj začenjajo ritmični pogreški. Res da ima koral »svoboden ritem«, toda ta »svobodni ritem« je po skladateljih prav tako natančno določen, kot je natančno določen vezani ritem sodobne glasbe. Ta svoboda koralnega ritma ni aritmika, pa tudi ni samovolja, s katero bi pevec ali prirejevatelj ritem sam poljubno določeval oziroma izpreminjal.
Ker koralni ritem določa poudarek, bodisi besedni, stavkov ali glasbeni, zato ta, kdor izvirni koralni napev presaja z enega besedila na drugo, ne sme	vzeti napeva in	not mehanično	porazdeliti
na novo besedilo, ampak	mora	s tenkim	čutom	zasledovati	ritem,
kakor ga kaže besedilo in temu naravnemu besednemu ritmu vcepiti dani koralni napev. Takega prenašanja ali uporabljanja enega in istega melodičnega vzorca na docela različno besedilo, je koral ves poln.5 Pri tem so seveda, če se ne postopa mehanično, ampak se prvotna melodija uravna po naravnem ritmu novega besedila, variacije prvotnega napeva neizogibne.
Tej bistveni in najvažnejši zahtevi prirejevatelj ni zadostil. Kadar je skušal napev prilagoditi besedilu, ki se z latinskim ne krije po ritmu in številu zlogov, je večkrat zašel v že davno opuščeno regensburško zmoto, da mora poudarjeni zlog biti melisma-tično opremljen, nepoudarjeni zlogi pa silabično; v zmoto, ki ima melismo za težo, posamezno noto pa za nekaj lahkega." In vendar
5 Saj so kar za vsakterega izmed osmero tonov znani posebni značilni vzorci, ki se enako začenjajo in v	poteku ohranjajo	bistveno	isti	napev.
Prvi ton n. pr. ima sledeči	svojski	vzorec:
S
ki se pa, če ritem besedila to zahteva, že takoj v značilnem začetku izpre-minja v sledeče okrajšane ali razširjene oblike:
Opozorimo naj samo še na različne antifone v raznih oficijih, ki so njih, dasi močno variirani napevi izšli iz enotnega skupnega vira, pa je vsak svojemu besedilu tako natančno umerjen, da je iz njih samih čisto nemogoče dognati, kateri je izviren, kateri pa novemu besedilu vcepljen; tako je napev zlit z besedilom v eno celoto.
6 Prim. »Misi slavnije«, stran 49, pri 2., 3., 4. napevu za »Slavo«, kjer note, oziroma skupine, ki jih ima izvirnik za zloga »Glo-ri«, strne na poudarjenem zlogu »Sla«, za nepoudarjeni zlog »va« pa porabi polnilne note, dosi v staroslovenščini ta zlog gotovo nima te funkcije, namesto da bi ga izrabil melodično. — V »Penijih«, str. 21, se mu zaradi tega primeri še
melisma sama po sebi ne pomeni teže, ni poudarek, ampak ima lahen, plavajoč značaj, nekake gibke vitice so melisme, dolgi valujoči venci, ki jim je poudarek samo opora. Prav zaradi tega lahnega značaja gregorianski koral niza melisme na nepoudarjene, zlasti na končne zloge, da spevi bogato, iz čuvstva v čuvstvo se prelivajoč, izzvene. Zato je treba še prav posebne pažnje, da se napev novemu besedilu tako prilagodi, da koral ne izgubi prvotnega nežnega, ljubkega, mehkega, prožnega hoda in se ne začne utrujeno spotikati in na vse strani zadevati.
In še na eno je treba paziti:	da nanovo prirejeni napevi ne
ohranijo samo prvotnega ritmičnega značaja, ampak tudi melodičnega. Koral ima dvoje vrste napevov: silabične in melismatične. Torej ne gre, da bi pri tem presajanju iz silabičnih spevov delali melismatične, pa tudi nasprotno ne, da bi melismatične brez nujnega vzroka drobili v silabične. Nobeni teh zahtev pa omenjeni izdaji ne ustrezata. Vzrok je zopet ta, ker je prirejevalec imel koral za mrtvo kopico not brez nujnih medsebojnih odnosov, brez življenja, imel za note, ki jih je mogoče poljubno spajati, oziroma poljubno razdruževati.
Najbolj človeka osupne prirejevalčeva malenkostna skrb za koralne melodične akcidence, nadštevilne note (supervenientes) in polnilne oziroma menjalne zloge, ki melodično konstruktivno sploh ne prihajajo v poštev, pa jih pogosto tako vestno šteje, da na ljubo eni nadštevilni noti ali nekaj polnilnim, menjalnim zlogom, vso bistveno strukturo prvotne melodije predrugači, ali jo vsaj napravi trdo, okorno. Hkrati pa ne ve, kam dejati nadštevilnih zlogov v staroslovenščini, ki gladki potek koralnega napeva iznova ovirajo, oziroma mu brez vsakršnega razloga prvotni ritem izpreminjajo.7
Tudi na arhitektonično strukturo koralne melodije in nje razvoj se je treba ozirati. Tako n. pr. se začenjajo predpevi in odpevi pred prefacijo silabično, potem se pa razvijajo v vedno bogatejše melisme, iz silabičnih temeljnih skladov se razvija vedno bogatejša, z melismatičnim dekorjem okrašena stavba. Prvi predpev:	»Per
omnia saecula saeculorum«, ima samo eno dvodelno skupino (cli-vis); drugi: »Dominus vobiscum«, ima že dve (podatus in clivis); tretji:	»Sursum corda,« se takoj začetkoma povzpne v tridelnem
skandiku navzgor, konča pa kot prejšnji z dvema dvodelnima skupinama (podatus, clivis); četrti: »Gratias agamus Domino Deo no-stro«, je še bogatejši, prikloni se v razdeljenem klimaku, nato pa se zopet vzpne najprej v razdeljenem lahnem skandiku, in kot da mu je to premalo, se v novem skandiku dvigne še više in se
prav posebna neprilika, ko mora v prvem vzorcu za »Slavo«, da obdrži vse note in skupine, strniti podatus in clivis v skupino, ki tvori v sredini krepek pressus, pa je seveda popolnoma neopravičen, in je prirejevatelj težko da vedel, kaj je napisal in kako se mora taka oblika peti.
7 Prim. »Misi slavnije«, stran 49 sl. v vzorcih za »Slavo«, v predpevih in odpevih prefacij, v prefacijah samih, v očenašu, v vzorcih za »Idete misa jest«, v odgovoru pri maši za umrle.
Ča« 1925/26.	5
preko krepko poudarjenega podata (prav za prav razdeljenega živahnega skandika) in še drugega podata le počasi umirja. — Ali je to preprosto, pa tako učinkovito arhitektonično stopnjevanje v češkem staroslovenskem misalu ohranjeno? Kako, če pa prireje-vatelj tega stopnjevanja očividno niti slutil ni in je mehanično štel note in takoj v prvem predpevu »Vi vse včki vekov« napisal t r i dvodelne skupine (dva podata in clivis), tako da je iz bistveno silabičnega nastal melismatičen spev. Prav taka je z drugim: »Gospod s vami«, ki se začenja s trodelno skupino — s skandikom; tretji je pa popolnoma dober, saj se latinsko besedilo docela krije s staroslovenskim po ritmu, po moči in številu zlogov. Pri četrtem ga je zavedlo že omenjeno regensburško načelo, da je note prvih dveh zlogov (punctum in clivis) združil v climacus (to pot celo v pravilni obliki) pa bi bilo mnogo bolje, da bi bil pustil prva dva zloga v staroslovenščini taka, kakor sta v latinščini, pa združil noti naslednjih dveh zlogov v skandik. — Podobno so urejeni odpevi. Prvi: »Amen«, je dober, drugi: »I s duhom tvoim«, namesto da bi bil silabičen z eno dvodelno skupino, ima tri, dva podata in clivis, tretji: »Imam k Gospodevi«, je pa posebno zajemljiv zgled, kako brezmiselno mehanično je prirejevatelj postopal. Noto h (si) pred skandikom ima izvirni napev samo zato, ker je prvi zlog besedila nepoudarjen, V staroslovenščini te note ni treba, ker je ritem besedila čisto drugačen in se začenja s poudarkom. To samo kaže kar skoro smešen strah, da bi se od izvirnika gotovo ne oddaljil, ko je povzel brezpomembno noto, ki jo latinščina pač rabi, v staroslovenščini je pa nemogoča. Hkrati se mu je primerilo še to, da ima ta h (si) v češkem misalu desetkrat tako tiskanega, da med njim in naslednjim skandikom nastane mora vocis, kar iz brezpomembne note napravi zelo važno, kar patetično. Pač pa v četrtem odpevu: »Dostojno i pravedno jest«, staroslovensko besedilo to, v tretjem kvarno pripravljalno noto naravnost zahteva. Seveda je ni, ker je izvirnik ne potrebuje in zato nima.8 Zato pa prireje-
8 Nemogoče nam je na tem mestu podpreti vse trditve z notnimi zgledi, ker tiskarna nima koralnih tipov. Zato se moramo zadovoljiti s sodobnimi. Vzemimo pa najbolj kočljivo tvarino: predpeve in odpeve za prefacijo. Po češkem staroslovenskem misalu se glase takole:
i ir	k—-f^—d—1—	—h Tr-	
res—p —t t*	—#	#-*—	- «* - .j * * • - -
Vt vse vč - ki ve - kov.	A-men. Go - spod sva-mi.
I s duhom tvo-im. Go - re sr-dca. I - mam kGo-spo-de-vi.
Hva - li vi - zda - dim Go-spo-de-vi Bo - gu na - še - mu.
vatelj rajši razdrobi značilno trodelno skandikovo skupino in iz prvotnega krepkega poudarka na njegovi prvi noti, ki se vsa melodična gradba tega odpeva nanj opira, napravi brezpomembno polnilno oziroma menjalno noto.
Toliko zadostuj! Iz teh malo zgledov, ki bi se, če bi hoteli samo v tem omejenem obsegu obdelati tvarino, kolikor jo nudijo »Misi slavnije«, razpredli v dolgo razpravo, je razvidno, da koral
Do - stoj - no i pra - ve - dno jest. Glasiti bi se pa imelo:
1	 -K _	—	K—' ^ d=I	t—^
FGj* J—jL-0 -Jr jL-j /4]	-•	* • 0 _ » 1	
I s du-hom tvo - im.
tE
I - mam itd. Hva-li va - zda - d,m, Gospode-vi itd. Do-stoj - no itd. Še en zgledi »Slavo« ob Marijinih p aznikih ima takole urejeno:
Sla
Glasiti bi se imelo:
i
vi - šnih Bo - gu.
Sla - va vi vi - šnih Bo - gu.
V podrobno utemeljevanje vsake note se tu ni moči spuščati.
Vse oblike in spremembe so potekle iz načel koralnega oblikoslovja, sintakse, notranje strukture in žive arhitekture. Nočem trditi, da bi v prvem predpevu nikakor ne bila mogoča še druga varianta;
Vi vse vč - ki vž - kov.
Zdi se pa, da prvotni prožni, krepki začetek prva mnogo bolj upošteva kot vsakršno mehanično ohranjevanje in kupičenje not, ki jih staroslovensko besedilo ne prenese, pa tudi prvotni ritem prva bolj ohranja, dočim ga druga docela izpremeni.
Seveda bi se pri tem delu ne smela prezreti tradicija glagoljašev krške in senjske škofije, če jo imajo, tako da bi zlasti tam, kjer so mogoče variante, nova izdaja naslonila na glagolsko tradicijo. — Za nekatere vrste besedila imajo glagoljaši zelo lepe, zdi se, da starodavne napeve, vsaj berilo in evangelij je poročevavec slišal v senjski škofiji peti po jako lepih napevih, starim monastičnim podobnih. Ker so po Pijevih načelih nekaj takih napevov ohranile oficialne koralne knjige, ohranili menihi še posebej za svoje liturgične slovesnosti, bi jih morali ohraniti tudi mi in pridejati misalu vsaj zadaj kot napeve »ad libitum«. Samo točno zapisati bi jih bilo treba.
v teh izdajah ni dobro urejen in da je glasbeni del staroslovenskega misala, če je tako urejen kot češka izdaja in krške, nujno potreben temeljitega pregleda. Sreča je, da še ni natisnjen in da so poprave še mogoče. Pa če bi bil glasbeni del prav že natisnjen, bi se moral, če je tak, kakor težko drugačnega pričakujemo, pač ves preurediti in nanovo natisniti, kajti tako prirejen koral, kakor ga kažejo »Misi slavnije« in »Penije« bi delu, ki je po literarni plati priznano izborno, v glasbenih krogih vzel ves ugled. Če bi bil glasbeni del izšel pred preiskavami solesmeskih benediktincev ali vsaj pred Pijevo reformo, bi se dal opravičevati. Takega danes ne more nihče zagovarjati, kakor n. pr, nihče ne more zagovarjati suženjski se izvirnika oklepajočega, besedo za besedo, obliko za obliko, skladje za skladjem prenašajočega prevoda katerega koli literarnega dela. Ker bo ta izdaja staroslovenskega misala tipična i po besedilu i po glasbi in veljavna za vse kraje, kjer bo v rabi, to pa ne samo za nekaj desetletij, ampak za stoletja, bo pač naloga m skrb komisije, ki misal pripravlja, bo naloga tudi vsega episko-pata, ki se za ta misal zavzema, poskrbeti, da bo izdaja tudi po glasbeni plati resnično dobra, vzorna, sine ruga et macula, ne mrtev faksimile, ampak živ odsev katoliške cerkve, ki se ne izživlja v otrplih oblikah, ampak njenemu nauku, njenim nravstvenim zahtevam vsakatere, najbolj pa neugodne razmere izvabijo novih, v nji skritih sil, tako da katoliška resnica, katoliška nravstvenost zablešči v novem sijaju.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA.
Dijaška tečaja na Gori Oljki in v Stični.
Mladinsko gibanje, ki so ga sprožili leta 1924 mladinski dnevi v Mariboru, je bilo letošnje poletje nenavadno živahno. Niso se sicer vršili večji mladinski tabori, pač pa je bilo znotranje delo po društvih in na tečajih zelo intenzivno. Dočim pa so se naša podeželska društva zadovoljila samo s tem, da ideje mladinskih dnevov v podrobnem delu praktično v ljudstvu uresničujejo, se je naša inteligenca, posebno dijaštvo, prizadevalo, da poglobi in izpopolni vsestransko naš mladinski program. V to svrho sta se vršila dva širokopotezna tečaja, eden na Gori Oljki v Savinjski dolini, drugi v Stični na Dolenjskem. Prvega je vodil dr. A. Korošec, drugega pa Franc Terseglav.
Oba tečaja pomenita nov mejnik v našem katoliškem pokretu. Po vsem svojem zamislu sta tečaja drug drugega izpopolnjevala, deloma pa šla tudi vsak svojo pot.
1.	Tečaj na Gori Oljki 16,, 17. in 18. julija je organično nadaljeval ideje mladinskih dnevov, samo da jih je filozofsko in socio-logično poglobil in dalje oblikoval. V zmislu narodno-obnovitvenega programa mariborskih mladinskih dnevov je posvečal pažnjo vsem poljem, veri, kulturi in gospodarstvu. V verstvu (ref. prof. Bogovič) se je dijaštvo natančno razgovorilo o novodobnem monastičnem in
evharističnem gibanju, prav posebno se je dijaštvo poglabljalo v zmi-sel frančiškanske, benediktinske, salezijanske in jezuitske pobožnosti. Poudarjala se je potreba novega odnosa do narave, posestrimstvo z božjo naravo v duhu sv. Frančiška As. in poživitev kat, liturgične pobožnosti. Verstvo se izraža v kulturi, zato mora prinesti poživitev verskega duha tudi poživitev kulture, posebno umetnostne in socialne (ref. dr. Puntar, Koblar, dr. Kovačič, Pušenjak, Vesenjak, dr. Korošec, Šedivy, Krajnc in dr. Jeraj). Novo duševno gibanje, ki je o njem podal izčrpen referat dr. Stele, se posebno kaže v literaturi in upodabljajoči umetnosti. Tu se je ugotovil med dijaštvom nov svež polet iz naturalizma in suhoparnega realizma v romantično smer. Nova mladina hoče delati iz naroda za narod, iz narodne duše preteklosti in sedanjosti zajemati najboljše stvari. Združena z istim narodnim genijem, ki preveva slovensko ljudstvo tekom dolgih stoletij njegovega obstoja, hoče mladina ustvariti umetnost, ki ne bo živela lastno aristokratično življenje, temveč živela za narod in z narodom. Vsled tega ni nič bolj dijaštvo na tečaju zavzemalo kakor vprašanje, kako premostiti prepad med slovensko inteligenco in narodom, ker je ta glavna ovira za poroditev nove umetnosti. Velik umetniški polet pa je mogoč samo, ako so dani za to tudi socialni in gospodarski pogoji. Narodna kultura je nekaj celotnega, mora obsegati tudi gospodarsko in socialno povzdigo. V tem oziru so se podali tudi novi vidiki za preobrazbo stanovske in gospodarske kulture slovenskega naroda. Ves tečaj je prevzemal svež in vesel mladinski duh, pristna slovenska domačnost, poživljala ga je slovenska pesem in zvečer je žarel na hribu veličasten kres kot simbol novih moči, ki prekvašajo slovensko narodno kulturo.	Dr. J. J,
2.	Dijaški dnevi, ki so bili sredi avgusta tega leta v cistercijanskem samostanu v Stični, so združili staršo dijaško generacijo, ki z eno nogo že stoji v javnem življenju, z mlajšo, katera se še uči in strastno išče in ki bo šele pravi nositelj onih idej, ki danes v naši sredi klijejo. Ti najmlajši so še tihi, zaprti vase, polni notranjega ognja, in so nas brez dvoma uže prehiteli, česar se, jaz mislim, sami zavedajo. Da naš pokret med mladino ni enoličen, dokazuje tudi to, da se križajo v njem že zdaj različni toki. Ne izvirajo pa iz protislovnih nasprotij logične vrste, ampak iz polnosti življenja, ki je nekaka complexio oppositorum, katera se dopolnjujejo. Tako so eni krščansko-socialno usmerjeni, bolj racionalisti, ki izhajajo iz več ali manj dovršenega socialnega sistema na katoliških moralnih osnovah, iz katerega hočejo družbo preosnovati; seveda niso nič manj entu-zijasti kakor drugi, ki se imenujejo neoromantiki, ki imajo nekako bolj umetniško koncepcijo vesoljstva, ljubijo srednji vek, poudarjajo intenzivno vzgojo individua in vrednost stanovske in občestvene izobrazbe. Oboji imajo prav, kajti krščanski socializem kot živa preobražujoča sila bo izšel le iz generacije, ki bo šla skozi tako šolo, kakor si jo zamišljajo naši mariborski novoromantični tovariši. Niso pa naše vrste samo vertikalno razčlenjene; skozi obe ti skupini gre horizontalni prerez, to je, v skupini A imamo tipe, katerim odgovarajo po drugih
znakih sorodni v skupini B. Tako n. pr. nekaterim v obeh taborih ne ugajajo po šolskem načinu prirejena predavanja z debatami, kakor so bila tudi stičenska, ampak bi rajši spontane izlive iz polne duše v prosti naravi pod šotori itd. itd. So eni. ki si mislijo mladokatoliški pokret čisto kot svobodno silo, ki po sebi druži sorodna, od Duha prevzeta srca, dočim si ga drugi ne morejo predstavljati drugače kakor v trdnih formah izorganiziranega. Druži pa vse nekaj tako pristno katoliškega, da se nihče izmed starejših, ki je bil v Stični, najsi je še tak, recimo, tradicijonalist, ni počutil tujca v tem svetu, ki kipi in vre, toda zajema globoko iz katoliških virov. Značilno je, da je med to mladino prav beseda katoliški prišla zopet do svoje časti, da o kakem zabrisanem krščanstvu ni bilo niti govora, da so se odklanjali vsakovrstni eticizmi, da se je katolištvo poudarjalo ne samo kot izraz milostnega v Boga poglobljenega življenja ali kot norma naših socialnih odnosov, marveč tudi kot sila, ki daj človeštvu politično formo, ki vladaj in združi človeštvo v kraljestvo nebesno na zemlji. In tako se je poslušavcu sredi križnih obokov najstarejšega samostana in krščanskega kulturnega središča v Sloveniji zazdelo, da je v teh mladih ljudeh oživel duh onih, ki so nekdaj s tolikim pogumom in požrtvovalnostjo snovali civitas Christiana sredi paganizma, barbarizma in krute samovoljnosti in samo-oblastnosti osvajalcev. Značilno je, da je na stiških dnevih padla beseda o demokratični theokraciji ali theokratični demokraciji kot političnem idealu katolikov v bližnji prihodnosti. »Z eno besedo« — tako je dejal eden izmed govornikov — »iz odnosa človeka do soljudi, iz njegovih odnosov do vseh političnih in socialnih zadev in problemov, se mora spoznati, da-li je pravilen tudi njegov individualni odnos do Boga in narobe. Ali z drugimi besedami: katoliški religiozni svetovni nazor nujno vsebuje tudi katoliški politični, družabni nazor; vsaka indiferenca, ki bi dovoljevala pravilno razmerja vsake posamezne duše do Boga, dočim bi naši družabni odnosi, naše politične maksime, naše socialno delovanje stalo izven tega odnosa in bi sledilo čisto svoji, od naše nabožnosti neodvisni zakonitosti — je protislovje, je nekatoliška, je neznosna. Tako čuti naša mlada katoliška generacija, morda bolj nego predidoča; njo ta neskladnost boli bolj kot vse drugo, ona ji ne priznava pravice do obstoja in se ob njej nikoli ne bo pomirila.« To je bil leitmotiv stiških dni, to je zvenelo iz vsakega predavanja in debate: mi se nočemo samo imenovati katoličani, mi hočemo katoličani tudi biti; nam je katoliško življenje iz naših najglobljih globin izvirajoča potreba, dejanje, ki preosnuj z nami vse človeštvo in zgradi novo družbo. To je, kar spaja naše najmlajše s početnikom katoliškega gibanja, Mahničem, kar jim vtiskuje pečat aktivnega, bojujočega se, k slavi, moči in časti Kristusovega telesa na zemlji stremečega katoličanstva, pri vsej modernosti in umevanju ter upoštevanju posebnih razmer in teženj našega časa. Razume se, da so se v Stični vsi politični in socialni problemi izvajali, nanašali in vračali v religiozni problem, v vprašanje prešinjenosti duše z božanstvenim, nje-
nega življenja v Bogu, njenega posvečevanja, in, kakor je bilo pričakovati, so debate okoli tega pokazale, da so mlade duše najbolj strastno od tega vprašanja prevzete, najbolj na njem interesirane in da se najbolj ob tem mučijo, tu iščejo in hrepene po zadovoljitvi. Kakor se je pri političnih problemih debata najbolj tikala razjasnitve odnosa med avtoriteto in demokracijo, upravičenosti ali neupravičenosti diktature, stališča katolištva do državnih oblik in strank, razmejitve med krščansko in buržuazno demokracijo, in kakor se je pri socialnem delu najživahnejša izmenjava misli razvnela okoli vprašanja upravičenosti ali neupravičenosti aktivnega upora, tako se je pri poglavju »religiozna obnova« najbolj debatiralo o tem, kako človek Boga dojema, ali »racionalno« ali »čuvstveno«. Ne moremo reči, da bi se bila v Stični ta zadeva »rešila«, toda vsi so soglašali o tem, da je praktična pot k obnovi in poglobitvi verskega življenja ona, ki jo kaže cerkev, in da je na tem praktičnem bogoslužnem razpoloženju in življenju, na soživljenju s cerkvijo, vse ležeče, ne pa na golem človeškem modrovanju. Predavali so gg. dr. Gvido Rant, dr. Josip Jeraj, dr. Andrej Gosar, dr. Angelik Tominec, Fran Erjavec, dr. Engelbert Besednjak, dr. Puntar, Franc Terseglav in opat stiški, dr. Avguštin Kostelec. Bilo je mogoče preveč in za prihodnjič se je izrekla želja, da bi se osredotočili bolj okoli enega samega problema. Enemu pa se meni zdi, da se ne da nič ugovarjati, temu namreč, da so bila skoro vsa predavanja skrbno pripravljena, nekatera že dolgo prej, čisto izdelana ter večinoma celo na gotovo spisana. Če se že držimo starega načina sistematičnih predavanj, tečajev, potem je gotovo, da se ima hasek samo od dobro pripravljenih, ne pa v zadnjem hipu v naglici sestavljenih ali celo čisto ex abrupto prednašanih lekcij, na čemer so dozdaj skoro vsi podobni tečaji trpeli. Debata pa je bila čisto prosta, ker se nihče po ničemer in nikomer ni čutil stesnjenega in je tako lahko iz duše vse privrelo na dan. Ogromni delež na uspehu imajo očetje cistercijanci, na čelu jim gospod opat, ki je s svojo ljubeznivostjo in prizanesljivostjo ter vedrostjo in zaupanjem v mlade duše takoj, ko smo prestopili prag, ustvaril razpoloženje, v katerem so se naše duše odprle Velikemu. Da je k temu pripomogla tudi krasno izvajana liturgija častitih naših gostiteljev, ki je napravila na naše duše neizbrisen vtis, se tudi ne sme pozabiti. Za vse udeležence bo Stična eden najlepših spominov življenja.	tf.
Delavska dneva v Mariboru.
7. in 8. septembra sta se vršila v Mariboru delavska dneva. Že na mladinskih dnevih se je uvidelo, da bo treba za vsak stan posebej napravitiii obnovitven kulturni program. Za delavstvo se je to storilo na mariborskih delavskih dnevih. Osrednja točka vseh referatov, ki so se na njih vršili, je bila stanovska delavska kultura. O njej so govorili Stabej, Semenič in Žebot že prvi dan. Jedro stanovske delavske kulture je izluščil dr. A. Korošec drugi dan v svojem sijajnem referatu. Delavska kultura je nekaj samoniklega, ki jo morejo ustva-
riti le delavci. Izražati se mora v svojevrstni delavski kulturi, ki se razodeva v delavski družini, vzgoji, šoli, obleki, stanovanju in celotnem življenju. Dr. Veble je govoril o delavskem domu, ki naj bo zavetišče delavske družine, Marko Krajnc o delavskih voditeljih, ki morajo rasti iz delavstva samega. Očrtal je lastnosti idealnega voditelja, ki se razodevajo najlepše v našem največjem slovenskem delavskem voditelju dr. Kreku. Dr. Jeraj je govoril o temeljih delavske izobrazbe, ki edina more delavstvu zasigurati trajne uspehe na socialnem in političnem polju. Izobrazba mora biti pristno delavska in narodna, ker je tudi delavec član ljudstva. Vsi bogati viri naše slovenske in jugoslovanske književnosti in umetnosti se morajo našemu delavstvu odpreti, tudi naši klasiki, ker velika dela imajo to lastnost, da so tudi preprosta in dostikrat preprostim ljudem bolj razumljiva kot preosvitljencem.
Vse referate in celotno delavstvo (okoli 500 udeležencev) pa je prevevala ena velika misel, da je prišel čas, da delavstvo po dolgotrajnih bojih za politično in gospodarsko neodvisnost na zunaj pokaže svojo zrelost v pozitivnem delu in plemenitem bratskem tekmovanju z drugimi stanovi v občini, pokrajini, državi ter sploh celotnem javnem in zasebnem življenju. Treba je, da pride sčasoma iz samo negativne razredne do pozitivne stanovske zavesti ter da z drugimi sloji vzajemno ustvarja ljudsko kulturo. Izraz tega novega hotenja pa bo novo delovno občestvo med delodajalcem in delavcem, ki pa mora temeljiti na pravici in ljubezni. Spoznati morata delavec in podjetnik — posebno še slednji — da more le vzajemno sodelovanje obeh dati zdrave temelje novemu življenskemu in gospodarskemu občestvu bodočnosti. Dr. J. J.
Socialni tečaj v Lyonu.
V Lyonu se je v poletju 1925 vršil XVII. socialni tečaj (Semaine sociale), ki se je bavil izključno s problemom avtoritete. S pogledom na obstoječo krizo avtoritete so predavatelji obravnavali o bistvu in izvoru avtoritete in njenih funkcijah v zasebni in javni družbi. Posnetki, ki jih je objavila Chronique sociale de France XXXIV, n. 8—9 (avg.-sept. 1925) nudijo pogled v temeljita predavanja, ki bodo izšla posebej in o katerih bomo še spregovorili.
FILOZOFIJA.
Aleš Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zv. II. [Bogoslovna Akademija v Ljubljani, knjiga II.] Ljubljana 1923/24. 8°, 627 str.
Aleš Ušeničnik, Ontologija. Učbenik. [Bogoslovna Akademija, knjiga VI.] Ljubljana 1924. 8°, 60 str.
Kdor je čital I. zvezek Ušeničnikovega »Uvoda v filozofijo«, je gotovo želel, naj nam dr. U. poda čimprej še druge dele svojega Uvoda, da bomo imeli v rokah cel sistem filozofije. Ta želja se nam
je izpolnila. Imamo pred seboj II. zvezek Uvoda s kozmologijo, psihologijo, teodicejo, filozofijo vere in etiko in filozofijo nesmrtnosti, a ontologijo vsaj kot kratek »učbenik«.
Vsak prijatelj filozofije bo neumornemu pisatelju srčno hvaležen za delo, ki se tako odlikuje med podobnimi s svojo jasnostjo, didaktično spretnostjo in srečnim spajanjem starega z novim.
Žalibog se v tem poročilu in oceni ne morem toliko zadržati pri posamnostih, kakor bi zaslužile in kakor bi želel. Le nekaj opazk, ki se tičejo najvažnejših naukov.
Hilemorfizem zavzema pri U. najodličnejše mesto med vsemi teorijami, ki razlagajo naravo anorganskih in organskih teles. To se strinja popolnoma z Aristotelom in vso skolastično filozofijo, ki v vsakem telesu loči materijo (hyle) in formo (morfe): ono, kar ostane, ko se telo spreminja, se imenuje materija, ono pa, kar ne ostane, se imenuje forma. Le tako je mogoča sprememba, če nekaj ostane, toda ne vse. Vendar pa po pravici pravi U. (Uvod, 40): »Dasi ima skolastična teorija važne razloge zase, vendar ni mogoče tajiti, da je tudi tu dosti teme, zlasti odkar je pozitivna veda odkrila toliko novih ugank.« Med ta vprašanja, na katera skolastični hilemorfizem nima jasnega odgovora, spada posebno ono: odkod so nove forme pri postajanju in zopet stare forme pri razpadanju teles, in zakaj pri razpadanju postajajo vedno iste one forme, ki so prej bile izginile, ko je postalo novo leto iz več raznih teles? Tudi odgovor U. (Uvod, 126), da forme »rezultirajo«, ni dovolj jasen.
Zdi se mi, da izvirajo ugovori proti Aristotelovemu hilemor-fizmu večidel odtod, ker se podstavlja, da je Aristotel poznal le eno materijo in formo v telesih, ralno različni med seboj; v tej podmeni morebiti ni mogoče spraviti v sklad vseh izrekov o materiji in formi. Tako je nakopičil n. pr. Zeller (Die Philosophie der Griechen4, II. Teil, 2. Abt., 339—348) svoje ugovore ter prišel do zaključka, d^ se je zapletel Aristotel v protislovje. Njemu pritrjuje tudi Baeumker (Das Problem der Materie in der gr. Phil. 247—261; 288—290). Ali Aristotel ne pozna le realno med seboj različni materijo in formo, ampak tudi take, ki so med seboj realno identične, imenuje jih »zadnja materija in forma« (Met. H, 6; 1045 b 17—19): »erm d’äonrjQ einrjvai, y.ai tj ka/drrj vir) y.ai rj uontfij vavvd — kakor je bilo rečeno, je zadnja materija in forma isto«, seveda le realno, ne umski. Zato se zadnja forma more od svoje materije le abstrahirati, a ne dejansko ločiti, kakor se splošni pojem »človek« abstrahira od posamnega človeka, Sokrata, o katerem se izreka v nominativu: Sokrat je človek.
Zadnja forma je to, kar izraža definicija, bitnost; a zadnja materija je ono posamno, katero ima to bitnost: Sokrat je zadnja materija, a človek je zadnja forma.
O zadnji materiji velja ona definicija, katero navaja U. (Uvod str. 33) iz Aristotelove metafizike (Met. VI. [VII.] 3; 1029 a 20—21): »?Jy(o d’ vitjv r) -/.aSF avvijv [xr)ve vi jirjtH noabv /lijze äiio tirjiiiv
Xeyevai olg ägiovai vo ov — zovem materijo ono, kar samo po sebi ni niti kajstvo niti kolikost niti kaj drugega, s čimer je določeno to, kar je,«
Da je to definicija zadnje materije po Aristotelu, je razvidno iz razloga, ki ga navaja Aristotel, zakaj materija ni niti kajstvo niti kolikost itd. Pravi namreč (ib. a 21—25): eovi yag vi Kai}' ov y.avr/yo-geivai v ovnov ey.aovov, q> vö elvai evegov y.ai vojv Kavrjyogiätv ey.dovr/ • vd /-isv yag ä/./M vfjg ovoiag Kavr/yogeivai, avtrj de vrjg v/.r/g. äove vö eo%avov xet#’ avvö ovve vi ovve nooov ovve a/.Zo ovftev eoviv — je namreč nekaj, o čemer se vsaka izmed teh reči dopoveduje, katera ima drugo bitnost kot vsaka izmed kategorij; kajti vse drugo se dopoveduje o substanci, a ta o materiji. Zato ni zadnje samo po sebi niti kajstvo niti kolikost niti kaj drugega.«
Zato ni materija sama po sebi niti kajstvo niti kolikost itd., ker je materija subjekt vseh predikatov, a sama ne more biti predikat. To pa, o čemer se dopovedujejo vsi predikati, a samo ne more biti predikat, je posamno ali individuum, n. pr. Sokrat, v kolikor se od njega umski ločijo in abstrahirajo vsi predikati, tudi kategorije.
O tej materiji in njeni formi govori Aristotel v svoji Metafiziki ali »Prvi filozofiji«, kakor sam pravi, na koncu prve knjige svoje Fizike (Phys. 1, 9; 192 a 34—b 2), kjer razlikuje dve vrsti form: fizične ali minljive in druge, ki niso fizične ali minljive (rcepi <5e vi j g Kavä vo eldog ag/fjg, novegov /ua fj nollal Kal vig fj vtveg elai, bi’ äy.gißsiag vfjg ngcbvr/g ipdoaoipiug egyov sovi biogioai, &ove elg čksIvov vbv Kaigov dttOKeiofto), negi de vdov cpvaiKČ'ov Kal v(bv (p'dagvdjv elbmv iv v olg vovegov der/.vv/ievoig igovuev).
Zadnja ali metafizična materija je čista možnost, nespoznatna, brez bitka itd. ter ima vse od svoje metafizične forme.
Ne more mi biti namen, v okviru ocene podati popoln pregled Aristotelovega nauka o materiji in formi. Hotel sem le opozoriti na obilen vir ugovorov proti hilemorfizmu in vir odgovorov: ako se predmneva, da sta materija in forma vedno realno različni, sledijo mnogi ugovori, ki jih ni v podmeni, da se zadnja materija in forma ne razlikujeta realno, ampak le umski.
Še eno vprašanje glede hilemorfizma, ali ki je zvezano s podlago hilemorfizma, substancialno meno! U. loči (Uvod, 348) naravno in sistematsko vrsto v organizmih. Vpraša se, ali se tudi v anorganskem svetu loči naravna vrsta od sistematske, in zdi se, da ni razloga, temu oporekati. Zato pa imamo tudi v anorganskem svetu isti težki problem: kako moremo spoznati, ali se dve telesi ločita po naravni vrsti ali po sistematski. Iz tega sledi drugo vprašanje. Substan-cialna mena je prehajanje iz ene vrste v drugo. Ali se zahteva pri tem naravna vrsta ali sistematska?
Ali čas je že, da se obrnem k psihologiji. Še bolj kot v kozmo-logiji se poslužuje U. v psihologiji rezultatov pozitivnih znanosti, tako da nam podaja obširen pregled ne le spekulativne, ampak tudi eksperimentalne ali pozitivne psihologije. Vendar pa se vidi, da za rešenje najvažnejših problemov o netvarnosti, edinosti, svobodi ni potrebna
eksperimentalna znanost. Vedno so še stari dokazi sv. Tomaža najboljši. S tem pa ni rečeno, da ni tudi tukaj temnih vprašanj, če tudi jih U. ni zbral v eno celoto kakor v kozmologiji. Tudi če vemo, da je duša »dej telesa« — actus corporis, je vendar edinstvo duše in telesa v eni celoti in eni naravi skrivnost za nas ne manj kakor za sv. Gregorja iz Nise, ki se poziva na to skrivnost, da pokaže, kolika skrivnost je edinstvo božje in človeške narave v Kristusu (Orat. catech. maior. cap. 11; ed. Meridier, Paris 1908, 69—70). Ponavljajo se namreč ona temna vprašanja, ki spremljajo hilemorfizem že v anorganskem svetu.
Iz psihologije je izločil U. problem nesmrtnosti in ga postavil na konec vsega Uvoda, kjer je kakor pogled v bodočnost.
Preden pa U. konča svoj Uvod, povede nas še na ono polje filozofije, ki obsega najvažnejša vprašanja o Bogu in o našem odno-šaju do Boga: to je teodiceja, filozofija religije in filozofija nravnosti ali etika.
Teodiceja razpravlja o treh temeljnih vprašanjih o Bogu: kako dokažemo, da je Bog? kaj je Bog? ali je monizem resničen? U. odgovarja na moderen način na ona vedno nova vprašanja, ki niso nikdar pustila človeškemu duhu mirovati, dokler ni našel pravega odgovora: je eden živi osebni Bog, ki je vse ustvaril in ki nas ljubi ter za nas skrbi, brez čigar sodelovanja ne moremo ničesar niti storiti niti hoteti. Iz tega, kar spozna razum s svojo naravno močjo o Bogu, U. do-slednjo izvaja glavne teze verske filozofije in etike. K bitnosti religije spada molitev in žrtev. Vse življenje mora biti orientirano po religiji. A ni religije brez spoznanja, da je Bog »summum bonum« — najvišja dobrina.
Kakor za religijo, tako je tudi za etiko Bog kot »summum bonum« temeljni pojem in vir nravnosti in blaženstva. Iz tega izvaja U. bitno pravilo nravnosti (Uvod, 533—4): »Bog, ki je summum bonum, ljubi sam sebe z neskončno ljubeznijo, vse drugo pa ljubi po razmerju ad summum bonum. Zato mora tudi človek vse ljubiti po tem razmerju k Bogu. V tem zmislu bi lehko dejali s Schelerjem, da je najvišje, ljubiti z Bogom (mitlieben). Ljubezni do Boga se mora podrediti in pokoriti vse drugo. Le po tej ljubezni se meri nravnost vseh drugih dejanj. Nobeno dejanje ni nratfno, ki tej ljubezni nasprotuje, in vsako je tem bolj nravno, čim bolj je v njem vsebljena ta ljubezen.« Prelep je to odgovor na vprašanje: »Kaj je nravno?«
Drugo je potem vprašanje, kako moremo razsoditi, kakšno delo odgovarja ljubezni božji. U, pravi (Uvod, 532), da to presoja naš naravni razum, »ki iz odnosov vrednot do prve vrednote zlahka spozna najsplošnejša nravna načela in njih najstvo«.
Vsa etika kakor tudi teodiceja in filozofija religije se čitajo z velikim užitkom. Vidi se, da je U. pisal z umom in srcem. Zato mi je jako žal, da se moram posloviti od Uvoda, da prejdem k Ontologiji.
Svoje »Ontologije« ne prišteva U. k »Uvodu«, marveč mu je le »učbenik, ki mu ima služiti kot kratek načrt obširnejšega ustnega predavanja. Ima le 57 strani, vendar obsega vse važnejše stare in
nove ontološke probleme. Ni to le nekakšen popis ontoloških tez, ampak pisatelj nam podaja tudi razne odgovore z veliko objektivnostjo, navaja dokaze za svojo tezo in odgovarja na ugovore. Človek se mora kar čuditi, kako je bilo mogoče toliko gradiva tako temeljito in pregledno podati v tako majhni	knjigi.
Ni mi mogoče o vsaki posamezni	tezi izraziti	svoje	mnenje;
omejiti se moram na temeljne pojme in	probleme.
Predvsem sta taka pojma analogija	bitja in razlika	med	aktom
in potenco. Glede analogije bitja popolnoma soglašam z U. Kar se pa tiče nauka de actu et potentia, ki se ga po vzgledu Aristotela in sv. Tomaža poslužuje za izsleditev mnogih problemov, mislim, da ne bodo brez koristi neke opazke na temelju Aristotela,
U. pravi (Ont. 10): »Možnost kot vzprejemljivost deja ima k deju kot svojemu dopolnilu transcendentalen odnos in se zato od njega stvarno loči.« Zdi se mi, da je treba ločiti metafizični in fizični dej, metafizično in fizično možnost, kakor sem omenil prej glede hile-morfizma razliko med fizično in metafizično formo, odnosno materijo. Če se ta metafizična forma od svoje materije ne razlikuje stvarno, marveč le umski, se tudi metafizični dej od svoje možnosti ne loči stvarno, ampak le umski.
Zdi se mi, da realna identičnost metafizičnega deja in njegove možnosti — poslednje materije in forme — z umsko razliko služi Aristotelu kot temelj, na katerem rešuje trojni problem, ki ga pred njim niso mogli prav rešiti: kako moremo imeti splošne in vendar realnoveljavne pojme? kako more biti več bitij, a ne le eno? kako se omejuje dej?
Da moremo imeti splošne realnoveljavne pojme, moramo imeti pojme, ki se morejo dopovedovati o raznih posameznih osebah ali rečeh v nominativu. Zato pa mora biti pojem realno identičen z posamezno osebo ali rečjo, vendar pa tak, da se more misliti brez posamezne osebe ali reči, t. j. mora biti od posamezne osebe ali reči umski ločen. Da torej moremo imeti o kaki posamezni osebi ali reči splošen realnoveljaven pojem, mora posamezna oseba ali reč biti sestavljena iz možnosti in deja, ki sta umski, ne pa stvarno ločena.
Problem, kako more biti več bitij, a ne eno samo, je prav za prav isti: kako morejo biti razne posamezne osebe ali reči? Zato morajo biti med seboj stvarno ločene in vendar biti nekaj identičnega. To pa je mogoče le, če je posamezna oseba ali reč sestavljena iz možnosti in deja, stvarno identičnih in umski ločenih. (Met. N, 2; 1089 b 29—30): »im Tthv vöös ti syr.i Tiva Xöyov, jicöq noXXä vo vode n, sl fii) ti soTai xai TÖds ti xal (pvoig Tig TOiavvr) — glede posameznih se vpraša, kako more biti mnogo posameznih, ako ni nekaj i posamezno i neka taka narava.« T. j. ta problem se ne more, kakor se zdi, drugače rešiti, kot tako, da smatramo posamezno realno identično z naravo ali pojmom ali metafizično formo, umski pa ločeno od nje.
Problem, kako se omejuje dej, se slično rešuje v duhu Aristotelovem. Vpraša se, kako more biti ono, kar je splošno, obenem posamezno. Odgovor je isti, kakor na prvi in drugi problem: splošno more biti obenem posamezno, ako je s posameznim realno identično, a umski ločeno. Dej se omejuje po realni identičnosti s svojo možnostjo. Govor je torej o metafizičnem deju, ne fizičnem. Kako pa bi mogel biti fizični dej omejen po fizični možnosti, to tudi po razlaganju U. (Ont. 12) ni lahko umevno, posebno v problemu, kakšna je razlika med bistvom in bitkom (essentia et existentia), kakor U. priznava (Ont. 16).
Glede problema, kakšna je razlika med »esse et essentia«, ali kako se loči »actus essendi« od svojega subjekta ali možnosti »essentia«, želim le to pripomniti, da »actus essendi« ne pomeni vedno isto kar »actus existendi«, kakor tudi »esse« ni vedno isto kar »existere«. Ni le to problem, kako se loči esse, ki pomeni existere od svojega subjekta, ampak tudi esse, ki ne pomeni existere, namreč esse, ki ga ima subjekt po tem, da ima predikat.
Pri vseh teh pojmih, kakor tudi povsod, kjerkoli gre za razliko, ali je realna ali ne, je potreben jasen pojem o razliki med realno in umsko distinkcijo. U. nam podaja to definicijo (Ont. 28): »Razlika je stvarna, realna ali ontologična (distinctio realis), ako ena bitnost neodvisno od umske motritve ni druga: tako sta telo in duša dve stvarno različni bitnosti. Je pa umska (distinctio rationis), ako je odvisna od umske motritve.« Ta definicija je jasna; le to bi še bilo treba razjasniti, kaj pomeni ona »odvisnost ali neodvisnost od umske motritve«. Zakaj se pravi, da sta duša in telo dve bitnosti neodvisno od umske motritve? Zdi se mi, da zato, ker duša in telo ne moreta imeti istega subjekta, o katerem bi se mogla dopovedovati v nominativu. Ničesar ni, kar bi bilo obenem duša in telo. Človek ima dušo in telo, ali ni duša in telo. In to se mi zdi zmisel izraza sv. Tomaža (n. pr. S. th. 1, q. 85, a. 5, ad 3): idem subiecto (odnosno di-versum subiecto). Realna distinkcija je nad onimi bitnostmi, ki so diversa subiecto, a umska distinkcija med onimi, ki so idem subiecto.
Mnogo je še problemov, o katerih razpravlja jedrnato in zanimivo U.: o objektivni možnosti, o splošnih svojstvih, o popolnosti, o najvišjih razpolih in o vzrokih bitja, a vsako teh vprašanj obsega dolgo vrsto drugih vprašanj. Vendar pa moram hiteti h kraju.
Iz srca se zahvaljujem Ušeničniku, da je daroval naši domovini svoj Uvod z Ontologijo, zreli sad neumornega pisateljskega in profesorskega dela, ki ga posvečuje že trideset let časni 'in večni koristi drage nam domovine. Naj Bog da svoj obilni blagoslov.
Sarajevo.	Franjo	Šanc	D. J.
O.	Fra Ignacij Radič, Problem trpljenja i veselja u životu ljudskom. (Savremena pitanja sv. XVIII.) Mostar, Hrvatska tiskara
F.	P. 1924.
Trpljenje in veselje postaja v življenju v resnici vedno večji problem, zlasti ker se zdi, da je trpljenja več in več, tem manj pa veselja.
Dokler se je tehniška kultura spajala z bogatimi zakladi duševnih dobrin, ki so jih v toliki meri nakopičila krščanska stoletja, se je moglo še vedno govoriti o pravem napredku, ki je v različnih, zlasti pridobitvenih panogah res utiral nova pota. Toda čim bolj prevladuje v človeškem življenju goli, brutalni materializem, ki išče le telesnih dobrin, toliko večjo praznoto in brezciljnost čuti človek. Ves ta tehnični in družabni mehanizem je brez srca, ki nič ne doda našemu notranjemu življenju, ga ne poglablja, ne zadovoljuje in ne daje sreče. Nasprotno, množe se glasovi, da je vprav moderna civilizacija vzela človeku srečo in srčni mir. (Prim. Keppler, Mehr Freude 10; »Soc. Misel« IV. 74.)
Zlasti se je bati, da se mladina, ki ji je želja po sreči in veselju ključ vseh misli, obme v mrki pesimizem, čim doume vso porazno praznino materialistične kulture. Znaki so že tu. Keppler (o. c. 14) zaznamuje v zadnjih letih pred vojno 400% porast samomorov v Evropi. Po vojni, ko so se življenski pogoji še poslabšali, bi bila tozadevna statistika najbrž še slabša. Zato se najboljši možje naše dobe pečajo z vprašanjem, kako zlasti v mladini poživiti življenski idealizem in dati rodu moči, da gre veselo in plodonosno skozi življenje.
Temu namenu naj služi tudi Radičeva knjižica, ki jo je uredništvo »Savremenih pitanja« posvetilo hrv. kat. mladini z namenom, »podiči duhove, uliti u nje pouzdanje, dapače veselje za život, za rad, za žrtvu, za bol« — kakor omenja pisec sam v uvodu.
Razpravo je avtor razdelil v dva dela: prvih 35 strani je posvetil problemu trpljenja: splošnost trpljenja, nekaj varljivih sistemov, ki zmotno skušajo rešiti vprašanje življenja, trpljenje v luči krščanstva. Na ostalih 45 straneh nam pisatelj kaže potrebo veselja, kako je krščanstvo izvor veselja, kako nam more tudi priroda in umetnost postati vir radosti in socialni faktorji veselja.
Radičevo delo je lahko umljivo. Pisano je za širše kroge. Skoraj polovico brošure zavzemajo citati, ki jih je največ vzel iz Kep-plerja (Mehr Freude, Das Problem des Leidens, In der Schule des Leidens). Seveda je s pridom prečital tudi Ušeničnika (Knjiga o življenju) in ga citira. Beseda je živa in čuvstvena, ki pridobi čita-telja, da z zanimanjem sledi toku misli. — Temperamentni slog je morda vzrok, da gre pisatelj mestoma nekoliko v ekstrem, zlasti ko slika sence modernega življenja (prim. str. 12, 13, 17, 42). Res je zopet, da se na takem ozadju svetloba resnice še bolj odžarja. Škoda, da se avtor pri nekaterih važnih vprašanjih ni dalje pomudil in jih natančneje obdelal. Mnogih problemov se le dotakne, ali pa jih na poseben način »reši«, n. pr. »svobodna misel je nesmisel« (str, 39). Sploh je delo treba vzeti v celoti, posamezni stavki bi se tu in tam ne dali z uspehom zagovarjati. Če pravi R., da je Pilat Kristusa obsodil kot revolucionarca (str. 29), se da to kljub napisu na križu težko vzdržati. Kaj je Pilat mislil o Kristusovi krivdi, je izrazil z besedami: »Kaj pa je ta hudega storil? Nič smrti vrednega ne najdem nad njim« (Lk. 23, 22). — Pregledneje bi bilo, da bi zmotne sisteme, ki
v uživanju iščejo življenskega smotra, vzel pod skupno poglavje utilitarizma in jih pod tem vidikom razdelil. Spencer, ki ga R. navaja kot zastopnika altruizma (str. 21), zastopa v resnici vmesno strujo tako zvanega evolucionizma. Darwinizem je prenesel na etično polje in skušal združiti v svojem sistemu individualni in socialni utilitarizem.
Središče razprave o veselju tvori osem blagrov. Sodim, da je pisatelj to zelo dobro pogodil. Pot,, označena v pridigi na gori, je v resnici edina, ki vodi k sreči in veselju. Krščanstvo nudi srečo le onim, ki so doumeli ta Kristusov program. Le program osmih blagrov praktično apliciran na življenje ustvarja v globini srca zaupanje, trdnost in mirnost, ki je ne razburkajo viharji življenja. Šele v svitu osmih blagrov more postati človek s svojo usodo zadovoljen. Le odtod ona vedra mirnost otrok božjih, ki sicer tudi trpe — ravno ti često največ — pa se zavedajo, da je njihovo trpljenje blagrovano (Mt. 5, 5), ki vedo, da je nesreča nekako pogoj za človekovo srečo, in jih v tem, da iščejo posmrtnega veselja, obdaja občutje resnične sreče že tu na zemlji. — Knjižica bi gotovo na vrednosti pridobila, če bi jo R. ravno v tej smeri razširil in poglobil. Vzrok, da jih toliko po krivih potih išče veselja, ni vedno v tem, da bi iskalci tudi verovali, da bodo tako prišli do življenske sreče, ampak večkrat hodijo ljudje po krivi poti zato, ker so nad vsako drugo obupali. Neutešljiv klic po sreči, ki ga nosimo v duši, najde v prav umevanem krščanstvu odmev in zagotovilo, da v resnici tudi moremo postati srečni.
K poglavju o delu in veselju (str. 74) bi zato imel pripomniti, da je delo le na podlagi osem blagrov in samo s tem razpoloženjem blagoslov, vir veselja in moči. Sicer vemo, da delo samo še ni ni-kako veselje,	nasprotno, človeku je	v kazen	in	pokoro (I. Mojz.
3, 19) in vsak si skuša delo kar moč	okrajšati	in	olajšati; nihče pa
si ne predstavlja svoje sreče in blažene bodočnosti v napornem delu.
Ključ, ki nam razreši problem trpljenja in veselja je življenski nazor, ki trpljenja ne smatra za absolutno zlo, ampak ga doumeva iz gotovega moralnega reda, ki nujno poteka iz Boga — in ki išče veselja edinole v poštenem življenju, kar je edini vir resnične sreče, kolikor je pač človek more biti na zemlji deležen. In to je pisatelj tekom razprave dobro očrtal, zato je knjižica dobra in bodi vsakemu priporočena.	Dr. J. Ahčin.
Petronijevič B., Osnovi empiriske psihologije. 2. izd. Druga sveska: Elementi svesti. Sa 26 slika u tekstu. Beograd. Izdavačka knjižamica Geče Kona. 1925. (V ciril.) Str. VIII, 130.
Prvi zvezek (ki ga nisem prejel) je razpravljal najbrž o zavesti (svesti) vobče, ta govori o prvinah v zavesti, zlasti o »senzacijah« in »emocijah«. Snov je dosti izčrpno obdelana. Jako dobro so označena pri	mnogoterih vprašanjih,	ki še niso	končno rešena,
razna mnenja	in razlogi za to ali ono	mnenje.	Tu	je po moji sodbi
posebnost in posebna vrednost tega dela.
Manj me je zadovoljila razprava o elementih v svesti vobče; njih razdelitev (str. 5) se že na oči vidi izumetničena.
P. loči 7 čutil (poleg 5 navadnih še čutilo orientacije in muskularno čutilo), a kvalitativno 10 skupin senzacij: občute pritiska (1), musku-larne (2), temperaturne (3), občute vonja (4), okusa (5), sluha (6), šumov (7), in tri razne skupine vidnih občutov, svetlega (8), belega in črnega (9), pa barv (10). Bolj jasno bi bilo, ako bi najprej razložil čutila in po teh šele skupine občutov. Sedaj navaja čutilo orientacije, a nobene skupine občutov, ki bi se ji pridevala, torej čutilo brez občutov!? Zopet pa navaja skupine občutov, ki jih ni lehko pridevati enemu čutilu (n. pr. občute pritiska in temperature). In res uče drugi moderni, da ni koža enoterno čutilo, temveč da so neki kožni deli občutni samo za pritiske, drugi za dražljaje toplote, še drugi za dražljaje mraza in zopet drugi za bolečino.
Jezikovno se mi zdi v takšnem delu čudna beseda »zamerka« (v kazalu in str. 4) v pomenu »opazka«.	A.	U.
Kratochwil J., Problem mysticke intuice ve filosofii stre-dniho veku. V Olomouci 1925. Nakladem Vychovatelskych Listü. Str. 39.
To je iznimek iz večjega dela »Mystika stredniho včku«, ki bo skoraj izšlo kot II. del Filozofije srednjega veka (I. del je izšel 1924). K. podaja kratek pregled zgodovine mistike od prvih časov krščanstva do Tomaža Kempčana in Čeha Tomaža Štitnega (f 1401). V zadnjem poglavju označuje mistično gledanje kot posebno duševno funkcijo, ki se bistveno loči od navadnega spoznavanja.
Zato mističnih spoznav nobena beseda ne more zadostno izraziti — mistična beseda je »molk« —, kakor jih ne more obseči noben pojem. Javljata se v zgodovini mistike dva tipa: eden bolj emocionalen, drugi intelektualen. Tako je bil sv. Tomaž Akvinski »tip intelektualnega mistika«. Krščanska mistika se pa ostro loči od novo-platonskega panteističnega misticizma.
Na koncu je dodana najnovejša literatura o mistiki. Delce priporočamo.	A.	U.
E 111 i n g e r M., Geschichte der Philosophie von der Romantik bis zur Gegenwart, (Philosophische Handbibliothek, B. VIII.) Str. VIII in 326. München-Kempten 1924. Kösel-Pustet.
Ni lahka naloga, pisati zgodovino filozofije naše dobe. Saj je naša doba izrazito prehodna doba, zato brez velike enote, brez enotnih idej-vodnic. E. se je tega dobro zavedal, toda ni se vdal historično-psihološkemu relativizmu in skepticizmu, kakor toliko drugih (s Spenglerjem), temveč izkuša tudi v tem na videz kaotičnem stanju doumeti neke glavne težnje in gonilne sile, ki je mogoče po njih razdeliti vso dobo filozofsko v razdobja. Tako se mu je odkrila ta razdelitev: I. filozofija romantike (univerzalizma) od Fichtejeve »Wissenschaftslehre« (1794) do Heglove smrti (1831), doba romantičnih sistematikov (Fichte, Schelling, Hegel), problematikov (Schleiermacher, Schlegel, Baader, Schopenhauer) in psihologistov (Fries, Herbart, Beneke); II. doba epigonov (specializma) od 1835 do 1865, doba materialistov in pozitivistov (Feuerbach, Karl Marx), verskih filozofov in estetikov (I. H. Fichte, Deutinger, Vischer), psihologističnih sistematikov (Lotze, Fechner) in novoaristotelikov
(Trendelenburg, Bolzano); III. doba novih metodičnih in kulturno-filozofskih pogledov (1865—1900), doba novokantovstva (Cohen, Windelband), novopsihologistov in biologistov (Wundt, Lipps, Dilthey), kulturnih in življenskih filozofov (Nietzsche, Tönnies, Eucken, Hert-ling), monističnih in teističnih metafizikov (E. Hartmann, Fr. Brentano, O. Willmann); IV. nova doba metafizike (1900 dalje). Pri vsaki dobi se dodatno ozre tudi na nenemško filozofijo (le v dodatku, »ker so bili v vsej tej dobi nemški miselci vodilni«).
Za vsako dobo podaja najprej splošno označbo, za to kratek biografski pregled, potem pa opis idejnega dela posameznih mi-selcev. S posebno skrbjo kaže na idejne vezi, zlasti na vplive Kantovega kriticizma, ki je bil odločilen tudi za osnovno razdelitev v štiri razdobja. Tako dobi vsa doba vendarle, če ne idejne enote, vsaj nekakšno enoto polarnosti, po pozitivni ali negativni orientaciji ob Kantu.
Delo je zlasti radi teh idejnih pogledov in pregledov zanimivo in poučno. Sistematičnih podrobnosti (kakor jih nudi n. pr. Überweg) seveda nima.	A. U.
Küenburg M., S. J., Ethische Grundfragen in der jüngst veröffentlichten Ethikvorlesung Kants. Studie zur Geschichte der Moralphilosophie, (Philosophie u. Grenzwissenschaften, I. B., 4. H.) Innsbruck 1925. Druck u. Verlag von Felizian Rauch. VII, 111 str.
Kantova družba (Kant - Gesellschaft) je izdala ob 2001etnici Kantovega rojstva (1924) Kantova etična predavanja po zapiskih nekega slušatelja najbrž iz dobe 1775—1780. Na tej podlagi je napisal K., ki se že dalje časa bavi s Kantom, zanimivo študijo. Kant je predaval po Baumgartnovih »Initia philosophiae practicae« (1760). Kaže se pa že njegov razvoj v kriticizem in etični formalizem. K. misli, da treba ločiti v teh predavanjih dve plasti: eno starejšo, drugo novejšo. V prvi še priznava formalno in materialno etično plat na dejanju, odnos k zakonu in odnos k smotru, v drugi o tem drugem odnosu k smotru ni več govorjenja. Tu imamo torej donesek h Kantovemu razvoju v dobi »molka« (1770—1780), prehajanje tudi v etični kriticizem, ki ga je potem	literarno izrazil	najprej v	delu	»Grundlegung zur Metaphysik der	Sitten« (1785),	A. U.
F r a n z e 1 i n B., S. J., Die neueste Lehre Geysers über das
Kausalitätsprinzip. (Philosophie u. Grenzwissenschaften. Schriftenreihe hgg. vom Innsbrucker Institut f. scholastische Philosophie, I. B.,
3.	H.) Str. 52. Innsbruck 1924. Verl. von Fel. Rauch.
Monakovski univ. prof. Geyser je v zadnjih delih začel izražati pomiselke proti analitični naravi vzročnega načela in je zamislil nov dokaz, namreč po uvidu v	splošnoveljavnost načela	v konkretnem
dejanstvu. Zavest izpričuje	n. pr. dejansko	odvisnost	te in	te misli
od mojega hotenja. Ta misel je torej nastala po vzročnem vplivu moje volje. Toda vzročni odnos ne zadeva bistva miselnega deja, ker je bistvo stvari brezčasno, zadeva torej le bit (eksistenco); to se pravi, nastajanje kot tako. Karkoli torej nastane, nosi na svoji biti
Čas, 1925/26.
6
takšen vzročni odnos, to je, je povzročeno (kar je zmisel vzročnega načela). Prof. Franzelin podaja v tej publikaciji kritiko tega poizkusa. Zavrača pomiselke proti dosedanjim klasičnim dokazom (vseh dokazov tudi sam ne priznava) in dokazuje, da novi poizkus nima jasne dokazne moči, G. da ne loči zadostno metafizičnega in fizičnega bistva, vzročni odnos bi pa mogel zadevati vprav to. •— Opomnje Franzelinove so upravičene. G. bo moral svoj dokaz, če je pravi dokaz, še izpopolniti in rešiti nasprotni ugovor. A. U.
SOCIOLOGIJA IN SOCIALNA EKONOMIJA.
Dr. Andrej Gosar, Socialna ekonomija. Ljubljana 1924. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. 8°. (Str. XII, 297.)
Končna sodba o tem delu vsaj iz dveh vzrokov ni lehka. Najprej je to delo zamišljeno kot drugi zvezek »sistema sociologije«: prvi zvezek naj bi podal »splošno sociologijo«, tretji pa »socialno politiko«. Ker avtor ni nikjer opredelil, kako si je zamislil prvi in kako tretji zvezek, tudi o drugem ni mogoče izreči zadnje besede: morda bo marsikaj, kar bi kdo želel vedeti, povedano že v prvem zvezku, in marsikaj, česar pogrešaš tu, v tretjem zvezku. Tako je n. pr. mene zmotil že naslov. Pričakoval sem socialne ekonomije v navadnem pomenu besede, t. j. razprave o gospodarstvu poedincev, kolikor je ali naj bi bilo pod gospostvom etičnih zakonov ter pod kontrolo in vodstvom skupnosti, da bi tako služilo blaginji vseh, socialni blaginji. O tem je v tem delu le na koncu nekaj govorjenja, sicer pa govori to delo le o zasebnem gospodarjenju in tudi o tem brez ozira na etiko. G. motri človeka dejansko, kakor ga motri gospodarski liberalizem, kot animal rationale zgolj v zmislu gospodarsko računajočega, t. j. po čim največjem pridobitku stremečega bitja. »Socialno« je nazval G. to ekonomijo samo zato, ker gospodarjenje spravlja poedinca zlasti po modernem »menjalnem mehanizmu« v odnose k drugim poedincem v družbi, ne da bi ti odnosi sami po sebi izpremenili zasebni značaj vsega gospodarjenja (10). Ta ekonomija podaja torej »le popolnoma splošen nauk o gospodarskih dejanjih in pojavih vobče« (5). Vse to, kar mi drugi navadno pričakujemo v socialni ekonomiji, bo nam podal G. bržčas v »Socialni politiki«. S tem seveda ni rečeno, da bi bilo to delo radi tega socialno brezpomembno. G. po pravici naglaša, da treba najprej poznati zakone zasebnega gospodarstva, ako hočemo smotreno razmišljati o socialnih reformah. Tudi treba priznati, da se odpirajo že na koncu tega dela nekateri vidiki za takšne reforme.
Drugi vzrok, da ni mogoče izreči končne sodbe o tem delu, je pa posebnost tega dela sama. Dr. Gosar je šel v tem delu za Liefmannom in Englišem in skuša doumeti vse gospodarske pojave iz psiholoških korenin (ali kakor on pravi »subjektivistično«), t. j. iz prvih nagibov vsega gospodarjenja, iz stremljenja po čim popolnejšem zadovoljenju potreb ali po čim večjem pridobitku. Da je v
tem prva korenina vsega gospodarskega življenja, to je bilo sicer vedno znano, toda zastopniki te, »subjektivistične smeri«, mislijo, da dosedanje gospodarske teorije niso tega spoznanja skoraj nič ali vsaj ne zadosti vpoštevale in ne iz njega izvajale osnovnih gospodarskih pojmov; zato menijo, da so ti temeljni pojmi v sodobni gospodarski vedi zmotni. Takšne zmote bi bile: zamenjavanje gospodarjenja s produkcijo, materialistično pojmovanje gospodarjenja, zamenjavanje vrednosti in cen, zmota o produkcijskih činiteljih, razne zmote o denarju in cenah, zmota o porazdeljevanju dohodkov, torej res, če zmote, zmote glede temeljnih pojmov. Zopet je jasno, da kritiki ne more biti lehko v tako zamotani stvari do konca presoditi vseh teh resničnih ali morda le navideznih nasprotij med staro in novo teorijo, tem manj, ker G. sam pravi, da »popolnega ali približno sistematično dovršenega teoretičnega gospodarskega dela danes sploh še ni« (41).
Poleg tega je pa to delo tudi dosti težko pisano. Tega se je tudi avtor zavedal, a pripisuje vzrok predmetu pa »stisnjenemu obsegu« (41). Toda po mojem mnenju to nista edina vzroka; vzrok je tudi težko, nedoločno in nejasno izražanje. Zaznamenoval sem si celo vrsto takih mest, za zgled naj navedem le eno: »Ne smemo misliti, da je cena zunanji izraz tega, kako človek dobrine subjektivno ceni, da je drugače rečeno, izraz troškov. To je nemogoče. Trošek namreč pomeni prav tako nekaj subjektivnega, kakor n. pr. potreba ali korist, cena pa predstavlja sama na sebi nekaj objektivnega. To pa, kako človek nabavljeno dobrino ceni, kako jo vrednoti, se sploh ne da niti meriti, niti izraziti. Iz navedenega je razvidno, da gre pri cenah za ocenjevanje denarja samega, iz katerega cena obstoji. To se pravi, da je za tistega, ki ceno plača, trošek izdani denar sam v svojem pomenu kot najbolj splošna abstraktna dobrina« (166). Ne verjamem, da bo to čitateljem tako »razvidno«, ko je po videzu teksta cena izraz ocenjevanja in zopet ne izraz ocenjevanja, izraz troškov in zopet ne izraz troškov. Takšnega težkega izražanja je v tem delu vse polno, zato si je dostikrat težko ustvariti jasno sodbo. Ako po vsem tem vendarle izrečem že sedaj neko sodbo, se mi zdi, da treba delo z resničnim priznanjem vzprejeti. Teorija, ki jo G. razvija, je v bistvu vsekako prava in z znanstveno resnobo izdelana. Zato bo treba poslej na tej osnovi dalje snovati. Mnogo dela je opravil že G. sam. Zlasti poglavja o bistvu in temeljih gospodarjenja, posebno pa o menjalnem mehanizmu in nastajanju novih cen so jako dobro obdelana. Nisem pa našel pravega odgovora na vprašanje, kaj je s cenami sploh, kaj se izraža v cenah in kako so nastale prve cene. G. zameta (z Liefmannom) izvajanje cen iz vrednosti, češ da je pojem vrednosti le fiktiven. Sam podaja definicijo, da je »cena v denarju izražena menjalna protidajatev, ki pomeni za pridobitna gospodarstva njihovo korist, za potrošna gospodarstva pa v zvezi z njihovimi dohodki osnovo trošenju ozir. računanju s troški« (167), zavrača pa, kakor že vemo, misel, da bi bila cena zunanji izraz tega, kako človek dobrine subjektivno ceni. Toda ta definicija prav tega ne pove, kar
bi morala. Če zamenja kmetica eno kilo jabolk za pol kile moke, ki stane tri dinarje, in je torej cena ene kile jabolk pol kile moke ali tri dinarje, je vprašanje vprav to, zakaj kmetica tako zamenja? Če G. zavrača razlago cen iz subjektivne cenitve dobrin, ali ni takšno pojmovanje naravnost v nasprotju s »subjektivistično teorijo«, ki hoče vprav vse gospodarske pojme končno doumeti iz odnosa k subjektu in njegovim potrebam? Meni se zdi, da tu ni doslednosti, da bi pa doslednost pojasnila pojem cene. Cene so brez dvoma v neki zvezi s cenitvijo. Ne prvotno s cenitvijo denarja, kakor meni G., ampak sploh s cenitvijo dobrin. Seveda je resnično, da različni ljudje iste dobrine različno cenijo, vendar se lehko ustanovi in ustali neka poprečna ocenitev kot norma in tako je kljub subjektivnosti sodb cena vendarle lehko nekaj razmeroma stalnega. A po čem cenijo ljudje dobrine? Najprej vprav po tem, kolike so dobrine, to se pravi, kako so sposobne zadovoljiti človeške potrebe, t. j. po koristnosti. Ker je pa za večino dobrin treba dela — zato se imenujejo gospodarske dobrine —, jih cenijo ljudje tudi po tem, koliko treba zanje dela, t. j. človeškega truda. Po tem dvojem primerjajo ljudje dobrine med seboj in po tem dvojem jih zamenjavajo. To dvoje, vprav z ozirom na zamenjavanje pa tvori to, kar imenujejo ljudje vrednost. Zato je podlaga cenitvi vrednost dobrin. Vrednost ni torej nobena fikcija, ampak nekaj jako objektivnega (seveda obenem odnosnega k potrebam in k drugim dobrinam). Zato so tudi cene, če jih pojmimo kot denarni izraz vrednosti, nekaj objektivnega. Izprva so namreč ljudje zamenjavali dobrine za dobrine neposredno, in sicer vprav po vrednosti, t. j. po koristnosti in po (resnično ali namišljeno) vporabljenem delu. Pozneje so izbrali eno izmed dobrin za posredovavko menjavanja in za enotno merilo vrednosti, t. j. za denar. Vrednost kake dobrine, izražena po tem enotnem merilu, je vprav nje cena (odtod definicija: cena je izraz menjalne vrednosti). Če se ena kila jabolk zamenjava, recimo, za pol kile moke, je to znamenje, da je po splošni cenitvi vrednost ene kile jabolk in pol kile moke enaka, zato je tudi cena enaka: ena kila jabolk stane tri dinarje in pol kile moke stane tudi tri dinarje. Cene niso torej izraz menjalne protidajatve, ampak izraz vrednosti po skupnem menjalnem sredstvu, denarju, Res so pa človeške potrebe v nekih mejah menljive, zato se odnosno menja tudi koristnost dobrin, z njo pa tudi vrednost. Prav tako pa tudi dejanske cene niso vedno adekvaten izraz vrednosti, ker zavise dostikrat od samovoljnih cenitev, zato so cene lehko previsoke, kdaj tudi prenizke. Po tej razlagi je jasno, da se vrednost veča in manjša s koristnostjo in potrebnim delom. Ako je eno ali drugo = 0, je tudi vrednost = 0. Nekoristne reči so brez vrednosti, a tudi koristne reči, ki zanje ni treba nobenega truda, so brez vrednosti in cene. Zrak je jako koristen, a menjalne vrednosti nima, ker ga je dosti; takoj pa dobi vrednost, če treba zanj dela, n. pr. če ga treba vsesavati v rove itd. Kar izgubi koristnost (n. pr. radi izpremembe mode), izgubi tudi vrednost in ceno. Jasno je po tej razlagi tudi, odkod dvoje različnih
nasprotujočih si mnenj, ki se zdita na prvi videz obe neoporečni; enim je namreč menjalna vrednost in zato tudi cena izraz koristnosti, drugim (zlasti Marxu) izraz dela. V resnici je izraz obojega; toda če si mislimo, da je za več dobrin potrebno isto delo, se ravnajo razlike njih cen res le še po koristnosti. Ako pa smatramo z Marxom koristnost za pogoj, se zopet ravnajo cene	(ob	enaki	ko-
ristnosti dobrin) samo še po delu.
Ako je ta analiza vsaj na splošno prava, tedaj bi pa bilo Gosarjevo delo potrebno v tem oziru revizije. Ker je pa problem cen za ekonomijo tako osreden, da vpliva na vse strani, se bo ob takšni reviziji bržčas tudi pokazalo, da pojmi sodobne ekonomije niso vsi tako zmotni, kakor pa sodi G.; tudi se bo morda marsikaj pojasnilo, kar v tem delu sedaj ni še jasno.
Še nekaj opazk o podrobnostih. Terminologija se mi ne zdi posebno srečna. G. govori vedno o subjektivnem gospodarjenju. Kaj je tega nasprotje? Objektivno gospodarjenje? Svojo teorijo imenuje »subjektivistično«, češ da tolmači vse gospodarske pojave iz subjekta in njegovih potreb, nasproti »kvantitativno-materialistični«	teoriji, ki	motri	le pravne
dobrine same na sebi. Toda obenem loči v	tej svoji teoriji	zopet	dva
dela: subjektivistični in objektivistični; prvi motri vse gospodarstvo le z vidika poedincev, drugi s socialnega vidika. Ta dvoumna raba iste besede zelo moti. Kljub temu, da priznava objektivistični del ekonomije, ki motri gospodarske pojave s socialnega vidika, pa zametava izraz »socialna ekonomija« v navadnem zmislu, češ, gospodarijo le poedinci, a ne družba. Toda če postavi družba vsemu gospodarjenju neke norme, ki po njih ravna vse gospodarsko delovanje na neki skupni, socialni cilj, se vendar lehko pravi, da tudi družba ali narod gospodari. To je tako gotovo, da tudi G. sam ne more mimo izrazov: »narodno-gospodarski« pomen denarja, obrti itd.; a kaj naj bo ta pomen, če je narodno gospodarstvo ali socialna ekonomija le fikcija? Ko govori o socialnih uredbah, ki po njih družba izkuša naravnati gospodarstvo na »izvesten ideal«, pravi, da sodbe o tem cilju ne spadajo več v znanstvo. Zakaj pa ne? Češ, odgovor »na vprašanje, kakšen vobče cilj človeka, oziroma po njem cele družbe« je odvisen »od človekovega pogleda na življenje in svet ter s tem od njegovega lastnega življenja«, zato da ni pričakovati enotnega odgovora in tudi ni mogoče »objektivno in znanstveno točno odločiti«, katero naziranje je pravilno; potem, ko smo se odločili za en ali drugi končni ideal, je seveda mogoče znanstveno raziskovati sredstva in poti k cilju (13—14). S to filozofijo skepticizma se seveda ne moremo strinjati. Tudi razlaga kapitalizma se mi ne zdi posebno srečna. Po tej razlagi bi bilo bistvo kapitalizma v tem, da se vse preračunava v denarju (129). Ali res G. misli, da je samo to »preračunavanje« krivo vsega zla, ki je rodilo socialno demokracijo in boljševizem? G. zameta tudi zahtevo, naj bi se cene blagu ravnale po delu, a ne delavske plače po cenah (206). Ako je moje pojmovanje cen pravo, je ta zahteva elementarna zahteva pravičnosti. Če so cene izraz vrednosti, a vrednost odvisna tudi od dela, se mora v cenah izraziti tudi delo. Ako se dejansko ne, je to znamenje, da gospodarske razmere niso zdrave in so potrebne reforme. Ne velja ugovor, da se cene ravnajo po svojih zakonih. Ti zakoni so zakoni individualne ekonomije, a socialna ekonomija hoče vprav zakone egoistične individualne ekonomije podrediti višjim etičnim zakonom socialne blaginje. Da to ni nemogoče, indirektno, priznava tudi G., ko pravi, da »delo lehko služi kot temelj za pravično ureditev družabnih razmer« in da »bi tedaj tudi cene blaga v mnogi večji meri nego danes odgovarjale delu« (207). — Toda dosti! Naj bi to delo čimprej dopolnila »Socialna politika«, ker bo šele potem mogoče prav primerjati Gosarjeve izsledke z našimi dosedanjimi socialno-ekonomskimi nazori!	A.	Ušeničnik.
Kosič Mirko M., dr., Osnovi ekonomne politike. Knjiga prva. Beograd. Izdavačka knjižarnica Geče Kona, 1925. Str. 416.
Prof. K. je namenil to delo dijakom-pravnikom za učbenik in za uvod v znanstveno raziskavanje. Delo sloni na podstavi, da je naša država pretežno agrarna in demokratsko osnovana, a še na primitivni stopnji gospodarske kulture, da ima torej pred seboj še »dolgo pot razvoja«, Zato daje K. prvo mesto Agrarni in Socialni politiki.
Prva knjiga podaja uvod (o ekonomiji, o državi, o politiki kot praksi in kot znanosti, o politiki in etiki, o ekon omni politiki, str. 9 do 39); potem razvoj ekonomno-politionih teorij (o gospodarskem liberalizmu, o socializmu, o solidarizmu, str. 40—122), pa Agrarno politiko (str. 125—410). Na začetku (str. 5—8) je zbrana najvažnejša splošna literatura, posebna, monografska pa na koncu vsakega paragrafa. Po naši sodbi bo to delo jako dobro služilo svojemu namenu; snov je pregledno razvrščena, obdelana so najvažnejša vprašanja, kritika raznih mnenj je trezna in bistra, literatura bogata, in kar je po našem mnenju najpomembnejše, orientacija je vseskozi socialna. Če pravi K., da je delo »koncizno« pisano, bi bilo brez kvari pisano še bolj koncizino.
Iz bogate vsebine omenimo le nekatera poglavja. V poglavju o ekonomno-političnih teorijah je dobro označeno srednjeveško gospodarsko življenje, dobra je kritika liberalizma, prav dobra kritika socializma, tako da je »srednja linija« solidarizma in kooperativizma le logična rezultanta. V Agrarni politiki so zlasti zanimiva poglavja o pomenu kmečkega stanu, o verjetnem razvoju zemljiške lasti, o prednostih male in velike posesti, o agrarni reformi (in nje dosedanjih nedostatkih pri nas), o stalnih domovih, o notranji kolonizaciji, o zadrugah in zadružništvu (ki mu pripisuje K. »epohalen socialen in političen pomen«).
Ne strinjamo se pa s Kosičevim načelnim stališčem o znanosti. Kakor večina modernih, tako tudi K. meni, da znanosti ne pristoji beseda o »ciljih«, nje naloga da more biti le ta, ugotoviti, da je kaj, a ne, kaj naj bi bilo ali naj bo. (Dodamo naj pa, da K. svojega mnenja ne trdi absolutno, marveč da ima to pojmovanje znanosti le za bolj smotrno, »celishodnijim«.) Po našem mnenju je to naziranje načelno zmotno in negacija enotne socialne znanosti. Priznavamo, da je mnogo podrobnih ekonomskih vprašanj, ki niso s »ciljem« družabnega sožitja v naravnostni zvezi, toda kako naj bo socialna znanost kaj enotnega, če ni mogoč znanstven odgovor na osnovno vprašanje; kaj pa je prav za prav namen in cilj socialnega sožitja? Cilje, pravi K., postavlja ljudski interes (ki mu je vrhovni princip »sveti egoizem«), »torej volja in ne um, ne znanost«, postavljajo jih nagoni, predsodki in etični ideali, ki jih imamo«. Naloga znanosti bi bila torej le ta, iskati sredstev k tem ciljem in presojati jih, ali so smotrna in truda vredna. Ne tajimo, da je to tudi nekaj, a kako klavrna je končno takšna znanost, ki preiskuje vse le hipotetično, če si namreč postavi družba tak ali tak cilj, a ne sme in ne more izreči nobene sodbe o cilju samem, ali je pravi ali ni, ali ga je postavil le egoizem, ali kak predsodek, in če ga je postavila etika, ali je upravičen ali ne (tudi etika namreč po tem naziranju ni »znanost«, kakor tudi filozofija ne).
Kako usodne posledice ima takšno naziranje, dokazuje vprav tudi to delo, K. ne more niti državi določiti prave naloge, more le ugotoviti, da
so dejansko države organizacijsko sredstvo »klikam« predvsem za svoje interese. Prav tako ne more določiti niti sebi in svojemu delu načelnega socialnega stališča. Če smo ga pohvalili, da je njegovo delo vseskozi socialno orientirano, moramo sedaj to hvalo omejiti, da namreč ne vemo, ali je to socialno mišljenje kaj več kakor le »hipotetična baza«, na katero je oprl svoje »znanstvene« vzvode. In zares govori le o tem, da je »prodrla« ta ideja, da je danes to mišljenje mišljenje »večine«, da je to »današnje shvatanje«, da namreč bodi cilj ekonomne politike »ustvarjanje socialne pravde« (str. 38 sl.}.
Dvoje osrednjih poglavij obsega narodna ekonomija; o proizvajanju in o porazdelitvi. Problem o porazdelitvi tvori vprav socialno vprašanje in ta problem je v srčiki etičen, ki bi ga torej po tem naziranju sploh ne bilo mogoče znanstveno rešiti. Ali ni takšna socialna znanost zares žalostna?
In zakaj na to, »kaj naj bo?« ni mogoč znanstven odgovor? Poglavitni razlog modernih, ki ga navaja tudi K., je ta, da v teh rečeh ni soglasja, tako h. pr. da »darvinisti« ne priznavajo etičnih načel (str. 20). Kakor da bi bilo soglasje edini pravec znanstvenih resnic! Kakor da ne bi bilo tudi glede Kosičevih znanstvenih mnenj, ki jih je položil v to delo, dosti nesoglasij!
Po tem je tudi umljivo, če K. nima nobenega zmisla za cerkveno prosvetno in socialno delovanje. Faktično je namreč »država prevzela i prosvetno i gospodarsko-politično funkcijo cerkve« (221), »prešli so časi, ko je cerkev imela vodilno vlogo v kulturni in socialni akciji«. Faktičnost mu je zadosten dokaz, da je kaj dobro in pravo. Potem ni čuda, da mu je samo cerkvena večja posest mrzka, češ da posestniki cerkvenega imetja skrbe le preveč za svoje »blagoutrobije« (220) in za gospodarstvu tuje namene (»n. pr. za klerikalno politično akcijo, za vzgojo duhovnikov in klerikalnega pomladka i. dr.«), kakor da je vzgoja duhovnikov nekaj nesocialnega in kvarnega!
Umljivo je po tem tudi, zakaj K. nima nobenega umetanja za krščanski socializem in je njegova sodba o njem tako površna in enostranska, beseda pa mu postaja liberalno-žurnalistična, ko govori, kako pripravljamo mi s sociologijo (navaja za zgled A. Ušeničnikovo Sociologijo) »vojske popov in kaplanov« za socialno delo (64), kakor da ne bi bilo znanstveno osnovano socialno delo hvalevredno praktično uporabljanje socialne znanosti!
Kot manj ugodno posebnost dela, ki je datirano v Ljubljani, naj navedemo še to, da razen Ušeničnikove Sociologije, ki jo citira s protiklerikalno gesto, ne omenja prav nobenega slovenskega spisa in imena (ne Kreka, ne Knafliča, ne Brezigarja, ne Gosarja, tudi ne n. pr. Spiller-Muyso-vega dela »Agrarna vprašanja v Sloveniji«, Lj. 1924), omenja le slovenski prevod Hobhousovega Liberalizma.	A.	U.
B i 1 i m o v i č A., Družba, država in gospodarstvo. (Odtisk iz Slov. Pravnika.) Str. 11. Ljubljana 1924.
Razprava riše v splošnih potezah razmerje med gospodarstvom in družbo ter državo kot posebno obliko družabne organizacije. Vsaki obliki družabne organizacije ustreza le določen gospodarski sistem. Ta sistem je zopet le v nekih mejah plastičen, zato državna oblast ne more poljubno vanj posegati, ne da bi ga uničila. (To spoznanje, pravi B., je ena izmed važnejših pridobitev sociološkega pojmovanja gospodarskih procesov.) V povojni državi se podržavljenje nadomešča s podružabljenjem, toda je pri tem dvojna nevarnost, nevarnost, da pride gospodarstvo v preveliko odvisnost od političnih činiteljev in da se uduši radi prevelike odvisnosti veselje za gospodarsko ustvar-
•	•	A	U
janje.
Pesch H., S. J., Des wissenschaftlichen Sozialismus Irrgang
und Ende. Str. 69. Freiburg im B. 1924. Herder.
Ta knjižica je ponatisk iz 3. izd. I. zv. »Lehrbuch der Nationalökonomie«. P. podaja v njej kratko zgodovino in kritiko socializma in marksizma ter idejne smeri novih socialističnih poizkusov. Ugotavlja, da se marksizem podira in da se je kolektivistična misel v vseh gospodarskih in socialnopolitičnih vprašanjih ponesrečila. Geslo bodočnosti da je: socializacija ljudi brez socializacije proizvajalnih sredstev; družeča stanovska misel namesto ločeče razredne, krščanski idealizem namesto materializma, delavnost namesto lenega hlepenja po uživanju, pravičnost in ljubezen namesto razrednega napuha in sovraštva. S Schmittmannom zavrača P. tudi izraz »krščanski socializem«, češ da se ločita krščanstvo in »socializem« po začetku in koncu, po sredstvih in nagibih in da tiči v tej besedi protislovje.
Ker je po negativni kritiki pozitivna rešitev samo (v uvodu) nakazana, ločitev konkretne krščanske socialne misli od vsakega socializma ni ne jasna, ne lahka.	A. U.
Victor Bucaille, La Jeunesse catholique franpaise d'au-jourd’hui. (L'effort cath. franc;. 4.) Paris, 1924, Bloud & Gay, 8°, 124.
Knjižica nudi pregled francoskih katoliških mladinskih organizacij: splošna mladinska organizacija, skauti, patronaže, telovadna in športna federacija, Razor (Sillon), federacija akademikov in njih organizacije po posameznih fakultetah, socialne grupe (equipes sociales), krožki (cercles) in inozemski akademiki; končno obravnava na kratko glasila mladine.
V oči padata močni poudarek ločitve od političnega delovanja in skoro izključno vodstvo duhovščine. Zbudi se pa želja, da bi se nedvomni preporod precejšnjega dela mlade inteligence razširil na široke mase, ki stoje še precej daleč.	mp.
Almanach catholique franpais pour 1925. Paris, 1925, Bloud & Gay, 8°, 544.
6. letnik te publikacije nima velikih sprememb, njene rubrike so že ustaljene: koledar, versko in socialno življenje, pravo, literarno in umetniško življenje, romanja, potovanja in šport, kronika katoliškega leta in letopis katoliškega sveta.
Zanimiv je članek o pogovorih v Malinesu, pregled vseh redov, članek o domovih za dijakinje, kratka študija o sv. Yvesu in o posebni vrsti nagrobnih spomenikov (lantemes des morts) predvsem v zapadni Franciji. Novele in ilustracije mladih katoliških avtorjev poživljajo večinoma statistično delo.	mp.
IZ NAŠE ZGODOVINE.
Slovenski bijografski leksikon. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jpže Glonarja, Franca Kidriča in Janka Šlebingerja.
1.	zvezek (Abraham—Erberg), 4°, 160 str. V Ljubljani 1925. Založila Zadružna gospodarska banka. Natisnila Jugoslovanska tiskarna.
Založnica je pričela s tem delom prevažno kulturno podjetje. Ob istočasno izhajajoči Narodni enciklopediji SHS je to delo bistveno in za poznanje slovenske kulture in njene preteklosti neprecenljivo dopolnilo, za dozorelost slovenske kulture pa naravnost preskušnji kamen. Ono namreč ne svedoči nič manj, kakor da je prišel čas, ko imamo na vseh znanstvenih poljih toliko zrelih sil, katerih delovanje je tako ozko zvezano s stališčem njihove stroke v našem življenju, da si upajo in so zmožne, četudi v fragmentih, podati bilanco svojega in dela svojih domačih predhodnikov. Kajti, četudi je ta leksikon samo bijografski, imenski in ne stvarni leksikon, je vseeno njegov nastanek utemeljen bistveno v korenitem poznanju posameznih strok in njihove zgodovine. Jasno je, da še nimajo vse enake tradicije v domačem kulturnem razvoju, zato je tudi naravno, da se pojavlja v obdelavi predstavnikov posameznih strok deloma prav občutno nesorazmerje, ker nekateri delajo na temelju dolgoletnega intenzivnega študija in zbiranja gradiva in mnogih detajlnih preddel, dočim drugi še orjejo ledino in stavijo prve kamne za zgodovino svoje stroke med Slovenci. Zato nam niso sestavki zdravnika dr. Ivana Pintarja, ki v resnici takorekoč iz nič ustvarja in še ne zmore obsežnih razprav nič manj dragoceni kakor temeljiti in pedantično detajlni izdelki Fr. Kidriča ali J. Šlebingerja. Ker velik del člankov takorekoč stavi temelje in pojasnjuje nesporazumljenja in zmote, je tudi odpustljivo, če slog ni povsod leksikalno lapidaren. Neopravičljiva pa je obširnost v slučajih kot je n. pr. Chräska Ant., čigar pomen za naše kulturno življenje niti od daleč ni sorazmeren temu članku, še manjša pa je literarna vrednost njegovega dela. Brez ozira na ta dejstva pa vsebuje leksikon prave bisere obdelave, ki imajo naravnost temeljno vrednost, to so n. pr. Aškerc A., Bohorič Adam, Bonomo P., Cankar Ivan, Čop Matija, Dalmatin Jurij, Dežman Karel itd.
Kljub vsem omenjenim odlikam pa ponekod omenjena nesorazmernost v obdelavi vseeno prehudo bije v oči, ako motrimo delo z leksikalnega stališča. Dosledno bi namreč bilo nujno, da je slog sestavkov in njihova vsebina leksikalno lapidarna in strogo omejena samo na podajanje dejstev brez kritike, razlag in utemeljitev. Preko tega okvira gre naše delo v velikem številu sestavkov iz področja literarne in kulturne zgodovine. Ako to omenjamo, se zavedamo, da uredništvo ni tega nepremišljeno dopustilo, ampak le z ozirom na izredno važnost dognanj dotičnih sestavkov, in smo tudi hvaležni, da nam jih je podalo. Neke druge nesorazmernosti mu pa ne moremo odpustiti, one namreč, katere so deležni živeči sodobniki. Hvalimo načelo, da so se za temelj vzeli njihovi lastni podatki, in naravnost dokumentarične važnosti so lapidarne označbe, s katerimi so nekateri sami opredelili smoter svojega življenskega dela. Vseeno pa se nam zdi dosledno izvajanje tega načela pri važnih živečih osebnostih neumestno. Tu bi bilo nujno potrebno, da bi bil sestavek napisal s porabo podatkov zgodovinar dotične stroke in opredelil sliko dotič-nega, kakor jo doživljajo sodobniki. Sicer pa že v prvem zvezku
uredništvo ni zmoglo dosledno izvesti svojega načela, kar je delu samo na korist.
Končno pa povejmo brez pomislekov, da je Bijografski leksikon ena najvažnejših postaj našega kulturnega razvoja: z narodnim pro-bujenjem, dozorelostjo v literaturi in umetnosti smo s tem delom dali dokaz, da smo dozoreli tudi lastnemu znanstvu,	Frst.
Hermann Wendel, Der Kampi der Südslaven um Freiheit und Einheit. Frankfurt a. M. 1925. Frankfurter Societäts-Druckerei G. m. b. H.
Kot plod triletnega dela je podal H. Wendel v velikem tekstu zgodovino osvobojenja in zedinjenja Jugoslovanov, nekako sintezo doslej objavljenih tozadevnih knjig (Südosteuropäische Fragen 1918, Aus und über Südslawien 1920, Aus dem südslawischen Risorgimento 1921, O Jugoslaviji, Italiji i Albaniji 1921, Südslawische Silhouetten 1924, Die Habsburger und die Südslawenfrage 1924, Z jihoslo-vanskeho svčta 1924). V enajstih obširnih poglavjih nam slika na 755 straneh jugoslovansko edinstvo kot rezultat istega naravnega razvoja, ki je ustvaril Italijo in Nemčijo, korenike edinstva in njegovo rast v boju z ovirami, ki so se mu stavile na pot.
Knjiga ni in noče biti pragmatična zgodovina; kot pisatelj sam poudarja, »noče dogodkov pripovedovati, ampak tako razporediti, da se brez obširne razlage sam pokaže njih globlji smisel«. Zato se tudi odpove vsemu znanstvenemu aparatu, ki bi le motil tok pripovedovanja, kajti »auch Klio ist eine Muse«.
In Wendlova gotovo! — Glavna zasluga njegovega dela ni v tem, kaj pripoveduje (ali vsaj za nas ne bi smela biti — toda koliko jih bo šele iz nemških ust spoznalo lastno preteklost!), ampak kako to pove. V tem oziru je pisatelj že dovolj znan žurnalističen mojster besede, duhovitih figur in antitez, ki ume sijajno karakterizirati in heinejevsko ironizirati; seveda ne more biti vedno nov in bravec njegovih spisov bo včasi opazil, da se marsikaka primera in rečenica s skoro epsko stalnostjo povrača. Pregnantno zadeti so že naslovi poglavij; ilirski pokret obravnava n. pr. »Die illyrische Leier« in o njegovih učinkih pričenja na str. 227 takole: »Ob so der Illyrismus die Bulgaren nicht erreichte und die Serben nur streifte, die Slowenen zur Abwehr reizte und auch die Kroaten nicht in den Tiefen packte .. .« Sijajna so dalje mesta o knezu Aleksandru (str. 305), o našem Levstiku (»so lenkte Levstik mit seiner klaren, männlichen Lessingschen Art seine Anhänger von dem nebelhaften Allslaventum auf das Greifbare und Wirkliche«, str. 367), o kralju Petru (str. 519) ali pa o Khuen-Hedervary-ju, ki je postal iz bana ministrski predsednik »die Treppe hinauffallend,..«!
Kralj Nikita, ki si ga je bil Wendel že privoščil v »Südosteurop. Fragen«, mu je »der internationale Pfründner«, grof Berchtold je bil »mehr auf dem Rennplatz als auf dem Ballplatz zu Haus«, Hötzen-dorf pa je videl »wie ein Besessener in Traum und Wachen nur eines vor sich: den Krieg gegen Serbien« (str. 633). Sem in tja se
bodo bravcu zdeli taki besedni efekti le preveč iskani in malce grobi, ko pravi n. pr. istemu Hötzendorfu »mit Kommißbrot genährter Kopf« (str. 589) ali pa kralju Milanu »der gekrönte Hallodri« (str. 424)!
Pri vsej objektivnosti je knjiga le povsod neposredna, osebna. Pisatelj ne skriva Nemca v sebi, ko pri vsaki priliki — dostikrat preveč — poudarja vplive nemškega duha na nas, še manj socialista, ki marksistično dosledno zasleduje gospodarski razvoj kot podlago vsemu drugemu in nekako ponosno podčrta, da je socialna demokracija prva postavila 1. 1909 jugoslovansko edinstvo v program, in obojega ne, ko ostro obsoja politiko carske Rusije napram Jugoslovanom. Enako je skoz in skoz svobodomislec, kar pa ne sili neprijetno v ospredje in ga ne ovira v objektivni presoji tudi duhovskih zaslug. Velika prednost knjige je že poudarjena gospodarska zgodovina, ki zlasti temeljito obdeluje agrarno vprašanje kot osrednji problem jugoslovanskega osvobojenja od kmetskih uporov do sedanje agrarne reforme, dobro je pogojena vloga Vojne Krajine v naši preteklosti, zlasti v pokretu 1. 1848, največje vrednosti bodo pa marsikomu poglavja, kjer paralelno in sorazmerno s srbsko-hrvatsko-slo-vensko obravnava bolgarsko novejšo zgodovino, ki je nam težje pristopna, tako da obsega knjiga res vse Jugoslovane,
Pri toliki in pisatelju končno le več ali manj oddaljeni tvarini so se naravno vrinile v	podrobnem nekatere	netočnosti.	Tako niso
Hrvatje prvi priznali 1.	1712 pragmatične sankcije (str.	16), ki	je
bila izdana šele naslednje leto, ampak dali so zanjo nekako ini-cijativo z znanim sklepom o ženskem nasledstvu habsburškem brez ozira na Ogrsko, ki ga pa kralj ni sankcioniral. L. 1719 je bil proglašen le Trst za svobodno luko, dočim je bila Reka svobodna že od 1. 1712. Ravnotam	(str. 46) imenovano	mesto »Neunburg«	na
Slovenskem bo najbrž	Neumarktl — Tržič?	O. Marko	Pohlin,	ki
je že 1. 1775 odšel na Dunaj, ni izdajal 1779—1781 v Ljubljani »Pisanic« (str. 50), pač pa njegov redovni tovariš o. Janez Damascen Dev. Na str. 122 in 126 omenjeni »Bergarbeiter in Adelsberg« so seveda idrijski rudarji; oboje je vzeto iz Vošnjakove Ustave in uprave ilirskih dežel, str. 134 in 221, a kako je iz Vošnjakove Idrije dobil Wendel svoj »Adelsberg«, je neumljivo. Prva javna slovenska deklamacija 1. 1845 ni bila »bei der Jubiläumsfeier eines Geistlichen« (str. 223), ampak ob 25 letnici županovanja J. N. Hradeckega, ko so odkrili njegovo sliko (delo Strojevo) v mestnem strelišču in je šesto-šolec Toman deklamiral znano Prešernovo prigodnico. Netočen je tudi prevod zloglasne protisrbske pesmi v »Slovencu« začetkom vojne 1914 (str. 699), dočim je najbrž le tiskarski škrat prestavil I, slov. kat. shod vi. 1893 (str. 471) in Gubčevo smrt v 1.1583 (str. 7 54).
Seznam uporabljene literature koncem knjige obsega 17 strani in seveda ne reflektira na popolnost, vendar bi pričakovali tu n. pr. knjigi: Čenčk Slepänek, Srbsko od prveho povstäni 1804 do dnešni doby, Cesky Brod 1913 in Karel Kadlec, Jugoslavija, Praga 1919; pogrešamo pa vsekakor Prelogovo Slavensko renesanso in Apihove Slovence in 1. 1848.	S.	Kranjec.
Carinthiacus, Položaj Slovenaca pod Austrijom i položaj Nemaca u Kraljevini S. H. S. Ljubljana 1925.
Kot odgovor na trditve avstrijskega zveznega kancelarja dr. Ra-meka, češ da je Avstrija glede koroških Slovencev storila več nego ji nalaga st. germainska pogodba, navaja naša brošura kričeča dejstva o brezpravju, ki vlada v koroškem vilajetu. Namesto treh predvojnih slovenskih osnovnih šol obstoja le ena, v Selah, ki pozna pa tudi le v prvih dveh letih slovenski učni jezik, a utrakvističnih šol je 80, pravih ponemčevalnic, kjer otrok le v prvem letu čuje malo slovenščine. Od 80 slovenskih društev, ki jih navaja dr. Ramek, obstoja dobra tretjina le na papirju, ker radi terorja »Heimat-bunda« in pomanjkanja slovenske inteligence sploh ne morejo delovati. Pristranost avstrijskih oblasti dokazujejo dejstva, da je bil deželni glavar Schumy še pet mesecev po izvolitvi obenem predsednik »Heimatsdiensta« in da dobiva žandarmerija ukaz pleniti slovenske časopise; ob predpustnih prireditvah so pa nemoteno smešili celo osebo našega kralja in javno sežgali našo zastavo!
In kako se godi Nemcem pri nas? Pariška konvencija v varstvo manjšin od 5. decembra 1920 je popolnoma upoštevana v vidovdanski ustavi. V naši državi imajo Nemci 236 osnovnih, 10 meščanskih in 3 nižje srednje šole, dočim na Koroškem o višjem slovenskem šolstvu niti govora ni. Poleg društva »Deutscher Kulturbund« s 40.000 člani imajo v Vojvodini še 44 in v Sloveniji 31 društev, časopisov pa 23, od teh 3 dnevnike! Te številke govore dovolj!
Knjižico je izdal naš važni »Manjšinski inštitut v Ljubljani«, ki se je ustanovil s pomočjo vseh narodnoobrambnih društev, in je izšla obenem tudi v nemščini.	S.	K.
RAZNO.
Nado.
V »Tobolčku« sem poskusil podati belokranjsko bibliografijo. Da to delo še bolj zanadim, navajam tu še nekaj važnejšega slovstva, in sicer:
J. Lilek, Božič pri belih Kranjcih, Torbica 1863, III, 12—13. — K. R., Pirne šege belih Kranjcev, Torbica 1863, II, 69—70. »Torbico« je izdajal Ljudevit Tomšič, doma z Vinice. Nisem mogel dognati, ali je Tomšič Torbico nadaljeval pod naslovom »Jugovič«, ali pa je ostalo le pri nameri.
L. Kolbezen je objavljal v »Dolenjskih novicah« 1916 sl. »Kraje-pisno-zgodovinske črtice iz Bele Krajine«, tako tudi »Izlet k Svetemu Križu«, 1917, št. 25—27, »Izlet k Sv. Frančišku«, 1917, št. 27 in »Zjodi, lokve, gadine, rupe«, 1919; zlasti zadnji članek je bogat na domačih morfoloških izrazih.
K slovstvu o Uskokih je še navesti: Vlad. Skarič, Odakle su Žumberački Uskbci? Glasnik geogr, društva, Bgd. 1924. Od starejšega slovstva je omeniti razpravo Sosnowskega, Uskocy w Chor-wacyi', Bibi, warszawska 1860, IV, 237—60.
K zemljepisnemu slovstvu dostavi: Frase, Topographie der Karlstädter Militärgrenze, Zgb. 1835; Bezlaj (?), Gorjanci, Planinski vestnik 1899; I. Šašelj, Doneski k vremenoslovju Bele Krajine, Dolenjske novice 1919 in Kakšne letine smo imeli v adleški župniji v zadnjih 30 letih, Dolenjske novice 1917.
K starožitnostim: Müllner in Luschin v. Ebengreuth, Der Münzfund in Jugorje, Argo IX: o numizmatično jako važnih novcih iz let 1395—1495. — K zgodovinskemu slovstvu dostavi tudi listino v Kosovem Gradivu, IV, št. 921, akoprav jo smatra Kos za nepristno, pa je videti obenem s tam navedenimi viri za zgodovino Bele Krajine izredno važna.
K leposlovnemu slovstvu o Beli Krajini dostavi: Jos. Buchenhain, Die Christnacht, Carniolia 1838, št. 26 in 27, zgodovinska črtica o tragičnem koncu Črnomaljskih in istega Blutstein, o »krvavem kamenu« na Gorjancih (»starostniki«, ki nas spominjajo »beneškega trgovca«), Carniolia 1838. — Poženčan, Na Semiči, pesem, Novice 1846.
K slovstvu Belih Kranjcev: J. Belokranjski, Slavček (pesmica), Torbica 1863, II, 52. K znanstvenemu slovstvu pa dostavi vsekako Martina Ivanetizha: Elementarische Satzlehre... in Vollständige... Interpunktionslehre . . . I—II, 1842 in 1846, Ljubljana; zlasti drugi del je prav dober. — J. Kobe, Pirni običaji. .. okrog Bakra, Novice 1858. —ut (Plut), Balkanska pisma, Slov. Narod 1906. — Jos. Petrič je izdal leta 1919.: Kratko slovensko-nemško poštno izrazoslovje. — Dr. Janko Lokar je sodeloval tudi pri Trubarjevem zborniku, poročal v Slovansky Prehled in objavil več člankov tudi v nemških znanstvenih revijah. — K mojim člankom dostavi: Avtonomija pod vlado Narodn. veča v Zagrebu, Avtonomist, 24. III. 1923.
K političnemu govorništvu dostavi: E. Gangl, Za splošno, direktno, tajno in enako volivno pravico, Slov. Narod 1908, št. 143. O njegovi petdesetletnici prim. Učit. Tovariš, 6. XI. 1923.
G.	Ante Gaber me je opozoril na »pointilizem« (mešanje rdečih in žoltih nitk, da dobimo učinek vijoličastih) pri belokranjskem vezenju.
Tri belokranjske »zdravice« je harmoniziral skladatelj Mat. Rožanec (podatek g. učitelja A. Čebularja). — O napevu pesmi »Zeleni Jurij« gl. V. Lovšin, Zeleni Jurij medju Bijelim Kranjcima, Sv. Cecilija 1925, 2. zv.
Popraviti je tudi nekaj pogreškov: Simonič, Janez — ne Franc — Trdina, Guštin, Črnčič (str. 27; prav tam beri v 40. vrsti namesto 1923: 1925), Badovincu (ne: Badoviču). Kuripešič je potoval seveda leta 1550., ne leta 1830.
»Kroci« pri Vinici so Krot-ci (podatek g. I. Šašlja in g. dr. Rusa), a prim. tudi Velike in Male Kruce pri Olcinju. — Čurile pri Metliki imajo ime po »Cirilu« (podatek g. prof. dr. Rusa; Mažuranič, Prinosi za pravnopovjesni riječnik; gl. tudi Berneker, Slav. Et. Wörtbch., čurila). »Skupnika« pozna tudi Mažuranič, 1. c.: »cooptatus«, v zadrugo sprejet človek; toda tudi »skutnik« ni izmišljen; pozna ga
tudi Caf, prim. tudi malorusko	»kütaty«	(»pflegen,	erziehen«, Ber-
neker, 1. c. str. 602).
K pravoslovnemu slovstvu naj še navedem: J. Navratil, Pravdoslovske besede, Slovenija 1849: dokonček; trdnjava ali jakost
— Sicherstellung! osebujek — Ausgedinge; opelj — Augenschein; pismo potreti i. dr. Primerjati je z belokranjskim pravom tudi pravo okoli Krašiča, gl. n. pr. nekaj listin v Vrazovem »Kolu«! — Univ. prof. dr. M. Dolenc je opozoril na pravni pomen narodnih pesmi; morda je točnejše reči, da je metoda proučavanja narodnega prava ter prava vobče pravilna, ako	upošteva	narodopisne vire;	takšno
metodo — lahko rečem — pogrešam med	Slovenci;	svojega	»Posta«
še nimamo. Vsa uporaba knjižnic in arhivov ne zadostuje; treba je opazovati življenje, narodne pravne običaje, gl. n. pr, samo J. Kobetov popis poljanske svatbe! — Med belokranjsko pravno blago spada tudi J. Navratilova »Naglasnica«, Slovenija 1849, str. 320: kruh brez kvasa, ki ga daruje botrica po krstu; nekaj podobnega so črnogorske »torbice« ob poroki.
K narodopisnemu slovstvu pristavi še: J. Navratil, Narodne pesmi: Na svatbi ob darovanju, — Juternica. — Koledniška.
— O vuzmu, kadar kolo plešejo, Slovenija 1849, str. 360 in 364. — A. Benigar, Zviti mladenč, Torbica 1863, II, 67—69. — F. Malavašič je prestavil v Sloveniji 1848 »J. A. Babnikovo povestico: Ker-vavi kamen. Slovenska povest iz leta 1650«. — J. Korbanov »Kratek ozir na Poljance« je objavljen tudi v Sloveniji 1849, 260, a J. Kobetov opis Belih Kranjcev pa v Ljublj. časniku 1851, št. 94 sl.
Med rokopisnim slovstvom zavzema važno mesto A. Č e -b u 1 a r j e v spis:	Iz belokranjskih zakladnic, ki bo gotovo ob-
javljen. Neizčrpna so razna krajevna imena, da jih navedem tu samo nekaj iz Črnomlja in iz Loke pri Črnomlju po podatkih g. L. K o 1 b e z n a : Na čardaki (Črnomelj, Starihove njive proti Svib-niku, prim. hrv. »čardak«); ločke njive: roseja, na roseji (morda Žunkovičevo: Rus, Ros, Rosia? — Rosalke?); ovčina; nad rupami; ločki izgon; pešiva ravnica; »hrvatica«; držžica; Paleča — t. j. Pa-letova — draga; na goleših; vonenka; na oblogah; brod: Knežji brod (čez Lahinjo ali bolje: v Lahinji); studenec: vidrna.
V marsikaterem sedanjem krajevnem imenu, ki zveni morda popolnoma slovansko, se skriva lahko prastaro ime, ki niti morda ni slovanskega izvora; ime Črnomelj izvaja univ. prof. Skok, kot slišim, iz »Črnomil — Črnomir« (Črnomerec pri Zagrebu; zagrebški vojaki ga poznajo), lahko pa da se je Črnomelj vsled svoje naravne lege imenoval kdaj: Interamna, Teramna, kakor je več sličnih imen, kar bi potom kakšne pisne pomote vedlo do »Terpo« (Terno); še Lopašič je smatral Črnomelj za Terpo, a Metliko za Metullum. K »Metliki« prim. »Metličany« na Češkem.	Dr. M. Malnerič.
K Trinkovi bibliografiji. — Razen »Pesmi« Ivana Trinka-Zamej-skega je kr. Študijska knjižnica v Ljubljani prejela pred kratkim še sledeča njegova dela: Posvetilne knjižice 1. Faustissime nozze Clodig - Herzen z italijanskim prevodom in izvirnikom »Padca
Ogleja« (Videm, 1896); 2. V spomin nove maše Božo Monkarja, sedanjega župnika v Žabnicah pod Sv. Višarjami (Videm, 1903); 3. V spomin prve sv. maše Josipa Škurja s prigodnico (Videm, 1907);
4.	K umeščenju novega šentlenardskega župnika Ivana Petričiča (Videm, 1908); 5. V spomin prve sv. maše Alojzija Birtiča (Videm, 1909); 6. Nozze della Giustina-Levis s prevodom Sienkiewiczevega »Janka muzikanta«. — Znanstvena dela: 1. »Divagazioni cosmolo-giche intorno alla natura dei corpi.« Izd, Videmska akademija, katere dopisni član je Trinko ■ (Videm, 1904); 2. »Gli studi del prof. Baudouin de Courtenay sui dialetti slavi del Friuli.« Izd. Videmska akademija 1906); 3. »Giovanni Battista de Giorgio, filosofo friulano.« Izd. Videmska akademija 1913; 4. Commemorazione di Jacopo B. Tomadini (Videm, 1923). — Prevodi v italijanščino: N. V. Gogol »Taras Bulba« (Videm, 1902); Sienkiewicz: »Pojdimo za Njim!«; »Janko muzikant« in »Sirota«. — A ta bibliografija še daleč ni popolna, manjkajo različni spisi o slovanski literaturi, njegova nabožna in filozofična dela, ki jih je pisatelj med svetovno vojno, k*o so Nemci zasedli Videm, izgubil.	4	Alojzij Res.
IZ REVIJ.
Slovansky P/ehled. Zbornik za poznavanje političnega, gospodarskega, socialnega in kulturnega življenja slovanskih držav in narodov. Urednik Adolf Černf. XVII. letnik. To važno, pred vojno dobro znano slovansko glasilo je začelo zopet izhajati. List izhaja v Pragi v zalogi »Česko-slovenske obce legionarskč«, Praha II., Lazarskä 8. Št. 1. in 2. sta prinesli med drugim članke A. Černf, Po desetih letih; Dr. E, Beneš: Problemi slovanske politike, kjer se peča najprej s prvimi literarnimi pojavi samostojne zavesti slovanske družbe; potem se peča s pravoslavjem in bojem balkanskih Slovanov in Rusov proti Turkom; nato s postankom narodne slovanske ideje ter s slovanofilstvom in modernim slavizmom. — A. Bohač priobčuje statistiko prebivalstva Poljske iz 1. 1921. — J, P e -1 i š e k prevode iz Alekse Šantiča. V pregledih slovanskega življenja je na prvem mestu Jugoslavija. Informacije so v splošnem točne, le žal sem in tja ne čisto nestrankarske. — V bibliografiji prinaša 2. št. zelo pohvalno oceno Erjavčeve knjige Slovinci.
Narodna Starina, Zagreb je z zvezkom 7 zaključila svojo drugo knjigo. Č. M. Ivekovič, Grobovi otaca, opozarja na izkop-nine v okolici Knina in na njih veliko vrednost za staro zgodovino Hrvatov. — VI. Dukat: Korespondencija Abrahama P e n -zela i Adama Baričeviča. Članek je važen za nas, ker je bil A, J. Penzel profesor poetike na liceju v Ljubljani (od 1.1793.) in učitelj Jerneja Kopitarja. Članek prinaša tudi sliko Ljubljane iz 2. pol. XVIII, st. — Stanko Vurnik priobčuje Vavpotičevo sliko Belokranjca in jo opisuje.
Sveta Cecilija. XIX. 1. sv. 3. J. Barle, Još nekoliko riječi o pjesmi: »Ta zvezda ta je izelsla«. Navaja še druge slovenske narodne pesmi, kjer se spominja »ta zvezda« in se peča z njenim napevom. — 4. Vinko Lovšin, Kresne ili ivanjske popijevke u Bijeloj Krajini. Juraj Lahner, Dva nova teksta pjesni »Ta zvezda ta je izelsla«. — Zv. 5. V, Lovšin, Kresne ili ivanjske popijevke v Bijeloj Krajini.
Srpski književni glasnik knj. XV. br. 1. prinaša dr. R. Mladenoviča poročilo »Tri slovenačke premiere u Beogradu« (Veronika Deseniška, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Vdova Rošljinka).
Archa, Olomuc 1925, zv. 5. Poglavje Z nove slovinske literature prinaša temeljita poročila B, Vyhirala o slovenskem biografskem leksikonu, Cankarjevih zbranih spisih in 5. zvezku zbranih spisov F. S, Finžgarja.
Gajret, list Gajreta, društva za podizanje i ekonomsko podizanje Muslimana, v Sarajevu 1. IX. št. 11. prinaša članek Husejina Dogo, Slikarstvo i kiparstvo kod muslimana.
The Central European Review, London-Dunaj-New York 1. 1925 št. 64 ima skupni naslov Special number for the Kingdom of the Serbians, Croats and Slovenes in podaje detajlirano poročilo o gospodarskem in kulturnem življenju SHS. Zvezek je bogato ilustriran in priobčuje naslednje Slovenijo zadevajoče sestavke: Slovenija 1. del, Kranjska gora —
Bled —• Ljubljana; 2. del, Ljubljana —- Zidani most — Maribor   Zagreb.
Ta članek daje popis v glavnem ljubljanske oblasti in celjskega okrožja. Sledi opis ostale Jugoslavije. Sledi članek Jugoslovanski biser Rogaška Slatina in posebej obširen popis Maribora. Poseben članek se bavi s prometom v Jugoslaviji. VI. Petkovič je napisal članek o jugoslovanski umetnosti. Članek vsebuje kratka data, samo žal, da je ravno v pisavi slovenskih imen toliko tiskovnih pogreškov. B. Širola piše o glasbi v Jugoslaviji. Dr. Prohaska poroča o srbsko-hrvatski literaturi; sledi kratek članek o slovenski literaturi menda istega pisatelja. Članek je površen. Prešernove pesmi citira med drugim z nemškim naslovom; bistvene strani naše literature so mu neznane. Slede članki o gospodarstvu in industriji, o vodnih močeh, o zagrebškem velesejmu, o kmetijski družbi za Slovenijo, o elektrarni v Fali, o gozdni in lesni industriji (J. La-katoš), o tobačni kulturi, o nitrogenskih tovarnah v Rušah.
Berichte über die Verhandlungen der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig. Phil.-histor. Klasse 76. Bd. 1924, 2. Heft. Die altslawischen Verstexte von Kiew und Freising im Verein mit G. Gerullis und M. Wasmer herausgeg. von E. Sievers. Študija poskuša dati moderen z diakritičnimi znamenji tolmačen prepis kijevskih in brižinskih tekstov in tvori obenem velezanimiv in važen poskus, določiti prvotno izgovarjavo in naglas, kolikor to dopušča sedanje stanje metode analize zvoka.
Srpski književni glasnik, Beograd, Nova serija knj. XV. prinaša od št. 6 dalje razpravo Jovana M. Jovanoviča »Odgovornost za svetski rad«. Št. 7 razen tega istega pisatelja »Opstanak Austrije« in A. Arnautoviča »Naše doktorske	teze u Francuskoj«,	kjer posebno obširno poroča	o izrednem uspehu teze Miorada Ibrovca	o Jose Mariji de	Herediji.
Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku za 1. 1924/25. V posebnem odtisu je izšel članek L j. Karamana, Basrelief u splitsko j Krstionici. Relief, o katerem so že večkrat pisali in katerega glavno figuro so	proglašali enkrat za	Kristusa, drugič	za kronanje	enega
izmed hrvatskih	kraljev. Na podlagi	detajlne analize	zvezane s porabo
zadevnega primerjalnega materiala sklepa Karaman, da je plošča verjetno del cerkvene opreme, ki jo je v splitski stolnici dal napraviti eden izmed hrvatskih kraljev, ter da moremo krono na glavi sedeče osebe smatrati za približno reprodukcijo hrvatske vladarske krone; tip krone pa je frankovski.
Nova Evropa knj. XII. št. 6 je posvečena ruskim emigrantom in ruski dobrovoljski armadi, ki se je borila proti boljševikom. Št. 7 je posvečena Društvu narodov in vsebuje tudi članek L. Pitamica Intelektualna kooperacija pri Društvu narodov. — Št. 8 ima naslov Sloveni i Slovenstvo. L. Popovič piše o slovanskem sokolstvu, A. E. Jenko o značaju Slovanov in kako sodi o njih Amerika, I. Esih o razvoju slovanske ideje na Poljskem, na kar slede beležke o Institutu slovanskih znanosti v Parizu, o slovanski znanosti v Vel. Britaniji in o politični skupnosti Slovanov.
Za „Mahničevo ustanovo“!
Dne 14. decembra 1920 je umrl škof dr. Anton Mahnič, pravi iniciator »Leonove družbe«. Na družbinem občnem zboru dne 24, februarja 1921 je takratni predsednik dr. Josip Srebrnič stavil predlog, naj družba napravi Mahniču spomenik, — ne spomenik iz marmorja, ki mine in za načelno vzgojo naroda nima nobene vrednosti, ne literaren spomenik, ki polagoma vendarle preide v delo zgolj historične vrednosti, — ampak »spomenik v obliki ustanove, glaseče se na njegovo ime, iz katere bi generacije in generacije črpale sredstev, da se nadarjeni mladeniči znanstveno izobražujejo ter Mahniča med našim narodom v načelnem delu nadaljujejo na vseh poljih vede in prosvete«. Predsednikov predlog se je soglasno sprejel in o veliki noči 1921 je odbor »Leonove družbe« izdal oklic in prošnjo za prispevke k Mahničevi ustanovi. V teku štirih let se je nabralo nekaj nad 6000 Din. Jasno je, da ta vsota namenu ustanove nikakor ne zadošča. Doslej se je dvema akademikoma, ki sta doma dovršila svoje študije in se šla v inozemstvo izpopolnjevat, podelila podpora v obliki brezobrestnega posojila. To vse premalo!
Ob petletnici Mahničeve smrti apelira odbor »Leonove družbe« na vse, ki jim je pri srcu naš vsestranski kulturni napredek, da okrepijo in podprejo Mahničevo ustanovo, iz katere bi se naj podeljevale podpore mladim znanstvenikom, ki žele nadaljevati študije in se v svojih strokah izpopolnjevati na inozemskih znanstvenih zavodih. Danes, ko imamo domačo univerzo in ko se snuje akademija znanosti, je podpiranje znanstvenih stremljenj naša posebna naloga in dolžnost.
Ko bodo člani »Leonove družbe« pošiljali naročnino za novi letnik »Časa«, naj primaknejo k 60 Din, kolikor znaša naročnina, še kako, pa najsi bo še tako skromno vsotico za Mahničevo ustanovo. Kar bo kdo nakazal nad 60 Din, se bo vpisalo in izkazalo kot dar za ustanovo. Ko bi mogli vsi naročniki »Časa« poslati za Mahničevo ustanovo povprečno po 10 Din, bi glavnica takoj narasla za lepe tisočake.
Naj naša javnost tega apela ne presliši! Gre za velike dobrine!
V Ljubljani, 17. decembra 1925.
»Čas«, znanstvena revija »Leonove družbe« v Ljubljani, bo izhajal v 1. 1925/26 (XX. 1.) kot dvomesečnik v letnem obsegu najmanj 20 pol.
Naročnina za XX. letnik znaša 60 Din, za dijake 40 Din, ako se jih naroči najmanj 10 pod skupnim naslovom. Ustanovni-kom, ki to izrečno žele, se všteje v naročnino 10 Din. Naročnina naj se pošilja po priloženih položnicah ali po poštnih nakaznicah. Uprava »Časa« je v Ljubljani v Jugoslovanski tiskarni, kolportažnem oddelku. »Leonova družba« ima pri poštni hranilnici, podružnici v Ljubljani, račun št. 10,433.
Uredniki so: Dr. Fr. K. Lukman, univ. prof., Ljubljana, Marijanišče; dr. Jos. Mal, ravnatelj, Ljubljana, muzej; dr. Fr. Stele, konservator, Ljubljana, muzej.
Za »Leonovo družbo« kot izdajateljico in za uredništvo je odgovoren prof. dr. F, K. Lukman, za Jugoslovansko tiskarno ravnatelj Karel Čeč,
Opomba: Ponatis razprav in člankov iz »Časa« je dovoljen samo z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter navedbo vira.
Za odbor »Leonove družbe«;
Dr. Franc Ksav. Lukman 1, r, tč. predsednik.
Dr. France Stele 1. r. tč. tajnik.
Dr. Jože Debevec 1. r. tč. blagajnik.
Prejeli smo sledeče knjige:
Divus Thomas, Commentarium de pbilosophia et theologia. Series III. Annos 2. Placentiae — Taurini 1925.
Al. Zalokar: Pet let ginekologije in porodništva. Iz bolnice za ženske bolezni v Ljubljani 1925. Tiskovna zadruga.
O. Ant. Zaninovič:	Maruličeva	pjesma »T u ž e n ' j e
grada Hjerozolima«. Prilog II. Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku god. 1924—25. Split 1925.
»Naša bodočnost«. List za pospeševanje brezalkoholnega gospodarstva. Ljubljana, Poljanski nasip 10.
Svoboda. Glasilo delavske telovadne organizacije in kulturne zveze »Svoboda«. Ljubljana 1. letnik 1925.
P. J. Lacau S. C. J.: Le jubile hors de Rome. Appendice a »Precieux tresors des indulgences«. lurin, Kome, Alarietti. 1925.
S, T h o m a e Aquin: In Aristotelis iibrum de a n im a commentarium. Ed. P. F. Ang. M. Tirotta O. P. Turini, Alarietti 1925.
V e s n i k Sokolske župe »Petar veliki osiobodilac« Tuzla, 1925.
Hermann Wendel: Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit. Frankfurter Societäts-Druckerei G. m. b. H. Frankfurt a. Al. 1925.
Dr. Andreas Inauen S. J.: Kantische und scholastische Einschätzung der natürlichen Gotteserkenntnis, Philosophie und Grenzwissenschaften. 1. Bd. 5. Heft. Innsbruck 1925,
Fjelix M. Cappello S. J, : Tractatus canoniico-mo-ralis de censuris iuxta Cod. I. C. Turin, Alarietti 1925.
Anton Vadnjal: Otoški postržek. Aiohorjeva knjižnica VII. Družba sv. Alohorja, Prevalje 1925.
Dr. M. Rus: Prva pomoč. S 40 podobami. Ljubljana, Učiteljska tiskarna 1925.
M. Vidovič: Društvena dekadenca. Nakl. biblioteka »Uzga-jatelja«, knj. III. Sarajevo, »Obod« 1925.
J. Krst. Vreže^ Aietodika katoliškega verouka. Maribor, Tiskarna sv. Cirila 1925.
Letno poročilo Inšpekcije dela kraljevine SHS o njenem poslovanju 1. 1924, Beograd, 1925, Izdalo Ministrstvo socialne politike.
P. Grgec:	Kod	namjesnika	Kristova.	Hrvatsko	rimsko
hodočašče 22, V.—7. VI. 1925. Zagreb, Narodna prosvjeta 1925.
M. Lepin: Razlogi moga krščanskog vjerovanja. Sa-vremena pitanja serija V., sv. 13. Mostar, Hrvatska tiskara 1925.
Almanah Luči 1905—1925. Bog — Narod — Socialna pravda. Uredil J. M. Ujevič. Nadbiskupska tiskara u Zagrebu 1925.
A. P a j m e : Palček Potep. Pravljična igra v treh dejanjih, 12°, 40 str. Ljubljana 1925, Knjižnica »Svete vojske«. Nova serija zv. 1.
Boj za Koroško. Spominska knjižica ob petletnici koroškega plebiscita. Zbral in uredil dr. V. Rožič, Ljubljana, »Jug«, 1925.
K. Fitzgerald: Povest o Robinsonu. Predložil B. Vdovič. Ljubljana, Blasnika nasl. 1925.
Fr. Naval: Theologiae asceticae et niysticae cur-sus ad usum seminariorum ... 2. izd. Turin, Marietti 1925.
G. Cocchi: Commentarium in Cod. I. C. ad usum s c h o -1 a r u m. Liber V. De delictis et poenis. Turin, Marietti 1925.
Dr. A. Ušeničnik: Socialno vprašanje. Orlovska knjižnica zv. 15. Izd. Orlovska podzveza v Ljubljani 1925.
Dr. Miloje Milojevič: Mužičke študije i članci 1. knj. (cir.). Predgovor Bogdana Popoviča. Beograd, Geča Kon, 1925.
A. V. Solovjev: Odabrani spomenici srpskog prava (od 12. do kraja 15. veka). Beograd, Geča Kon, 1925.
Novi čovjek. List za napredek etične kulture. Ur. M. Vidovič in M. Švara, Beograd.